5. maj je mednarodni dan babištva. Babištvo je starodaven poklic in pomeni spremljanje ženske skozi njene izkušnje plodnosti – spočetja, nosečnosti, poroda in poporodnega obdobja. Kljub sodobni podobi babištva, le-to v resnici ni tako medicinski poklic, kot se zdi. Babištvo je namreč osredotočeno na fiziologijo in ne na patologijo; na normalno delovanje ženskega telesa, raziskovanje njegovih zakonitosti ter ugotavljanje, kako ga čim bolj podpreti v njegovih naravnih reproduktivnih procesih. V tem se bistveno razlikuje od medicinskega načina razmišljanja, ki je, hvala Boginji (ker potrebujemo strokovnjake, ki znajo reševati patološke situacije), osredotočen bolj na patologijo – na genezo in potek bolezenskih, abnormalnih stanj.
Stvar pa je v tem, da reproduktivni procesi sami po sebi niso patološki procesi, temveč normalni fiziološki procesi. Poleg telesnega aspekta pa zajemajo tudi globoke psihološke, socialne in duhovne aspekte. Izkušnja nosečnosti in poroda žensko globoko pregnete, jo spremeni; spremeni se njeno doživljanje sebe in svojega mesta v svetu; spremeni se tudi odnos družbe do nje (v dobrem in v slabem). Babištvo torej ne pomeni le spremljanje ženskega telesa skozi reproduktivne procese, temveč tudi spremljanje ženske na njeni materinski poti; materinska toplina in podpora, pomoč pri dvomih vase in strahovih, pomoč pri artikulaciji vrtoglavih občutkov, ki jih prinese materinstvo in osmišljanje le-teh, pomoč pri sprejemanju materinstva in njegovi polnosti. Babištvo je utelešenje ženske solidarnosti, podpore in artikulacije specifično ženske izkušnje. Ne le to, babištvo je izrazito subverzivno: njegov cilj ni adaptacija ženske v tradicionalne spolne vloge ali v mistificirano podobo materinstva. Ker babica opazuje ženske v enem najintenzivnejših procesih – porodu – spozna, kaj žensko opolnomoča in kaj jo tlači in babica postane glasnica za opolnomočenje žensk. Babica ne pomaga le z nasveti in fizično podporo, temveč tudi s tem, da se vedno postavi na stran ženske in v njen neguje moč in samozaupanje; ne le za to, da bo svobodno in izpolnjujoče rojevala, ampak tudi zato, da bo svobodno in izpolnjujoče živela. Prave babice imajo zato izostren občutek za feministična vprašanja.
Vse to nas privede do spoznanja, da je babištvo subverziven in marginalen poklic. Ne more biti drugače. Brezpogojno postaviti se na stran žensk pomeni postaviti se po robu praksam, ki ženskam jemljejo svobodo, dostojanstvo in moč, pomeni brezpogojno razpoložljivost ženskam tudi, če to pomeni, da babica sebe spravi v neugoden položaj. V Sloveniji babištvo še ni utelesilo tega subverzivnega in marginalnega duha, ki se vedno postavi na stran ženske. Babištvo je znotraj našega zdravstvenega sistema zreducirano na raven pomoči in podpore zdravniškemu poklicu. Odvzet mu je njegov glavni pečat – pečat strokovnjakinj za fiziologijo poroda ter pečat samostojnih spremljevalk žensk med fiziološkimi porodi. Babištvo v Sloveniji je senca sebe, je polovično babištvo. Takšno usodo doživlja (predvsem institucionalno babištvo) bolj ali manj po vsem svetu.
Svojega resničnega duha babištvo ponovno pridobiva preko gibanja za porod doma. Porod doma je neodtujljiva pravica ženske. Na tem mestu se ne bomo spustili v dokazano varnost in celo večjo varnost poroda doma za ženske z normalno (in včasih tudi manj normalno) nosečnostjo. Človek mora samo obiskati recimo PubMed in se po prebiranju nekaj člankov prepriča, da je babiški model obporodne skrbi za nosečnice v vseh pogledih ugodnejši. Na 
tem mestu bomo razmislili o tem, kaj nam stanje poroda doma pove o našem dojemanju brezpogojne solidarnosti z žensko. Porod doma je v Sloveniji prisoten že kar nekaj časa; začelo se je z obiski samostojnih babic iz Avstrije in Italije, kjer samostojno babištvo obstaja in živi. Sčasoma se je tudi v nekaterih slovenskih babicah začela prebujati moč za razmislek o emancipaciji babištva, o vrnitvi dostojanstva resničnemu babištvu in naraščalo je samozaupanje in želja dati ženskam to, kar jim pripada. Seveda je samostojno babištvo naletelo na hude odpore; na nasprotovanje porodničarske stroke. Na tem mestu bodi še enkrat poudarjeno, da argumenti proti porodu doma ne pijejo vode. Prišli smo do absurdne situacije, ko resnično evidence-based (z dokazi podprto) znanje in prakse poznajo in zagovarjajo babice in ne medicinska stroka. Sčasoma je Ministrstvo za zdravje le priznalo samostojno babištvo, a ga je omejilo s tako absurdnimi pogoji in omejitvami, da je ogrozilo strokovnost in varnost izvajanja babiške obporodne skrbi na domu. Obstoječa dovoljenja torej nikakor ne predstavljajo doseženega cilja in nikakor ne pomenijo polnega dostojanstva in emancipacije babiškega poklica. Ne omogočajo mu namreč, da v svoji strokovnosti, kompetentnosti in visokih etičnih načelih omogoča prakso, ki bo služila najvišjim interesom žensk.
Gverilsko babištvo. Samostojno babištvo ne more biti drugačno kot gverilsko. Subverzivno. Marginalno. Vedno se namreč postavi na stran ženske in ščiti varnost ženske in njenega otroka. Babištvo, ki se prehitro zadovolji s polovičnimi dovoljenji, je pozabilo na svojega resničnega duha. Babištvo, ki se zadovolji s pristriženimi krili, je pozabilo na svojega resničnega duha. In ne gre za ponos. Gre za varnost in najboljšo možno oskrbo za ženske v obporodnem času. Pravo babištvo je nosilec najbolj temeljitega, najbolj kritičnega, najbolj z dokazi podprtega, najbolj individualiziranega, najbolj etičnega, najbolj humanega, najbolj strokovnega znanja o reproduktivnih procesih ženske. Pristrižena krila babištvu torej pomenijo onemogočanje ene najboljših skrbi za noseče ženske. Babice, ki se 
zadovoljijo s pristriženimi krili, se odpovejo polnemu potencialu svojega znanja in poklica (tukaj izvzemam čudovite in močne babice, ki se trudijo ženskam nuditi z dokazi podprto babiško oskrbo znotraj bolnišničnega sistema – slava jim za njihov boj in utiranje poti spremembam!). Pri legalizaciji samostojnega babištva ne gre toliko za legalizacijo, temveč za dekriminalizacijo. Optimalna legalizacija ni nikoli zares dosežena. Legalizacija pomeni omejitve zakonov, ki niso nujno v najvišjo korist ženskam. Legalizacija zato mora prinesti nenehno bitko za izboljšave, za spremembe, ki bodo omogočale čim polnejše uresničevanje babiškega poklica. Zahteva nenehno budnost, pozornost in boj. Babištvo nikoli ne neha biti subverzivno, nikoli ne neha biti marginalno. Pri legalizaciji gre za to, da se babic, ki se borijo za ženske in ženske same, ne preganja zaradi tega, ker uresničujejo temeljne pravice žensk in jim omogočajo najboljšo možno oskrbo. Gre v bistvu za stvar, ki bi morala biti samoumevna. Moralna zmaga se je že zgodila; pred legalizacijo. Moralna zmagovalka je prava babica. Legalizacija njeno moralno zmago samo z veliko veliko zamudo potrdi. Babica svoje identitete ne gradi na dovoljenju, ampak na brezpogojni solidarnosti z žensko.
Elizabeth Davis
Za današnji mednarodni dan babištva sem prevedla besedilo Elizabeth Davis, samostojne babice iz ZDA, ki je ena poglavitnih figur borbe za samostojno babištvo v ZDA. V tem kratkem besedilu opisuje začetke samostojnega babištva in borbo za legalizacijo samostojnega babiškega poklica, ki sta ji načelovali s prijateljico in sobabico Carol Leonard. Videli bomo, da je gverilsko babištvo, ki ga žene od ljubezni do ranljivosti in moči rojevajoče ženske vžgano srce, univerzalni pojav, ki je vedno predhodil legalizaciji samostojnega babištva. Videli bomo tudi, da legalizacija še zdaleč ni končni cilj. Videli bomo tudi, kako široko je srce babic, ki ne skrbijo le za telesa, temveč tudi za duše žensk. Poklanjam ga srčnim babicam, ki omogočajo, da ženske rojevajo v svoji polni moči, varno in ki so zato tudi preganjane.
“Obe sva imeli v zgodnjih sedemdesetih letih grozljive porodne izkušnje; bili sva izolirani, med porajanjem privezani na posteljo, preprečen nama je bil stik z najinimi otroci v prvih urah po porodu. Med nosečnostjo sva se dovolj informirali, da sva želeli in pričakovali več, zaradi česar je bilo najino razočaranje še toliko bolj boleče. Če bi bile babice takrat bolj na voljo, bi z veseljem izbrali porod doma.
Ko sva spoznavali druge ženske, ki so med rojevanjem izkusile zlorabo in ponižanje, sva postali aktivistki. Kasneje sem še enkrat rodila, tokrat doma. Carol so začele k porodom doma klicati ženske, ki se niso želele podrediti bolnišničnim postopkom in postala je učenka pri starejšem podeželskem zdravniku v New Hampshiru. Čez nekaj let, ko so moji otroci postali bolj neodvisni, sem tudi sama poiskala priložnost za vajeništvo, s tradicionalno babico v San Franciscu. Takrat je bilo spremljati porode na domu dejanje poguma, kajti licence niso bile na voljo za babice, ki niso medicinske sestre. Toda izvedeli sva za pomen babištva v Evropi in odločeni sva bili, da to možnost omogočiva tudi ženskam v ZDA.
Nisva pa se zavedali, na kakšne odpore bova naleteli! Ko so se babice premaknile v politično areno, da bi se borile za pravico do licence, so bile vedno znova zaustavljene, pogosto nadlegovane ter občasno aretirane. To se je še posebej dogajalo v Kaliforniji, kjer sem bitko vodila jaz – čeprav 
je v mnogih pogledih napredna zvezna država, ima Kalifornija najmočnejši lobi Ameriškega medicinskega združenja (Americal Medical Association). Kmalu sem spoznala, da ureditev zakonodaje na področju babištva ni bilo odvisno zgolj od dokazovanja varnosti ali stroškovne učinkovitosti poroda doma, saj je bila to v celoti stvar moči in politike. Carol je v New Hampshiru imela več sreče, kjer je načelovala uspešni kampanji za certifikacijo babištva leta 1982. Toda minilo je še 10 let in 7 zakonodajnih poskusov, preden so napori obrodili sadove tudi v Kaliforniji.
Čeprav je bil političen proces izčrpavajoč, naju je obe močno okrepil. Izrinjeni sva bili iz svojih idealističnih gnezd in bili prisiljeni leteti spričo stare straže medicinskega monopola. Vzpodbudilo naju je tudi, da razvijeva idejno podlago najine vere v boj: verjeli sva, da je porod obred prehoda, babica pa je usposobljena, a ponižna spremljevalka. Bolj kot sva postajali izurjeni v prenatalni oskrbi, bolj sva razumeli, da so najine storitve drugotnega pomena, na prvem mestu je skrb žensk zase. Bolj kot sva bili priči ženskam, ki so zavzele svojo moč med rojevanjem, 
bolj sva spoznavali samostojno odločanje žensk kot ključno za samozavest in resnično sprejemanje materinstva. Bolj kot sva preučevali obporodne navade in prakse na drugih delih sveta, bolj sva začeli verjeti, da je desakralizacija poroda v korenu mnogih težav naše družbe, predvsem ošibitev moči žensk ter razpada družine. Najino nalogo sva doživljali nič manj kot obnovitev pomena in dostojanstva poroda za širšo družbo.
Zdelo se je, da je edini način, da to doseževa, da zmanjšava svojo nabito polno babiško prakso in več časa posvetiva poučevanju in svetovanju. /…/ Toda ves čas naju je vleklo nazaj k političnim aspektom babištva. Carol je bila prva babica iz ZDA, ki je obiskala Rusijo in tam poučevala; njeno pričevanje o porodnih okrutnostih v Rusiji je bilo zapisano v kongresni register (Congressional Record). Jaz sem za zvezno državo Kalifornijo opravila raziskavo o alternativnih metodah rojevanja, na nacionalni ravni delovala kot svetovalka na področju babiške zakonodaje in izobraževanja ter postala predsednica novo oblikovanega Midwifery Education Accredition Council (MEAC).
Na koncu pa sva spoznali tudi, kako politični aktivizem omejuje najino delo. Ne da sva obupali – najin fokus se je spremenil. Skozi leta sva razširjali svojo pozornost na duhovne dimenzije preobrazbe ženske. Zanimati sva se začeli za to, kako so bili v preteklosti in v drugih kulturah praznovani ženski obredi prehoda – ne le porod, ampak tudi menarha (prva menstruacija) in menopavza. Preučevali sva boginje – arhetipske ženske mitološke figure – preteklih obdobij. In kmalu sva postali prepričani, da je najboljši način za zagotovitev reproduktivnih pravic žensk resakralizacija (ponovna posvetitev) celotnih življenj žensk, ne zgolj dejanja poroda.”
Rdeči šotor 