Emancipirano babištvo: subverzivno, marginalno (na mednarodni dan babištva)

5. maj je mednarodni dan babištva. Babištvo je starodaven poklic in pomeni spremljanje ženske skozi njene izkušnje plodnosti – spočetja, nosečnosti, poroda in poporodnega obdobja. Kljub sodobni podobi babištva, le-to v resnici ni tako medicinski poklic, kot se zdi. Babištvo je namreč osredotočeno na fiziologijo in ne na patologijo; na normalno delovanje ženskega telesa, raziskovanje njegovih zakonitosti ter ugotavljanje, kako ga čim bolj podpreti v njegovih naravnih reproduktivnih procesih. V tem se bistveno razlikuje od medicinskega načina razmišljanja, ki je, hvala Boginji (ker potrebujemo strokovnjake, ki znajo reševati patološke situacije), osredotočen bolj na patologijo – na genezo in potek bolezenskih, abnormalnih stanj.

Stvar pa je v tem, da reproduktivni procesi sami po sebi niso patološki procesi, temveč normalni fiziološki procesi. Poleg telesnega aspekta pa zajemajo tudi globoke psihološke, socialne in duhovne aspekte. Izkušnja nosečnosti in poroda žensko globoko pregnete, jo spremeni; spremeni se njeno doživljanje sebe in svojega mesta v svetu; spremeni se tudi odnos družbe do nje (v dobrem in v slabem). Babištvo torej ne pomeni le spremljanje ženskega telesa skozi reproduktivne procese, temveč tudi spremljanje ženske na njeni materinski poti; materinska toplina in podpora, pomoč pri dvomih vase in strahovih, pomoč pri artikulaciji vrtoglavih občutkov, ki jih prinese materinstvo in osmišljanje le-teh, pomoč pri sprejemanju materinstva in njegovi polnosti. Babištvo je utelešenje ženske solidarnosti, podpore in artikulacije specifično ženske izkušnje. Ne le to, babištvo je izrazito subverzivno: njegov cilj ni adaptacija ženske v tradicionalne spolne vloge ali v mistificirano podobo materinstva. Ker babica opazuje ženske v enem najintenzivnejših procesih – porodu – spozna, kaj žensko opolnomoča in kaj jo tlači in babica postane glasnica za opolnomočenje žensk. Babica ne pomaga le z nasveti in fizično podporo, temveč tudi s tem, da se vedno postavi na stran ženske in v njen neguje moč in samozaupanje; ne le za to, da bo svobodno in izpolnjujoče rojevala, ampak tudi zato, da bo svobodno in izpolnjujoče živela. Prave babice imajo zato izostren občutek za feministična vprašanja.

Vse to nas privede do spoznanja, da je babištvo subverziven in marginalen poklic. Ne more biti drugače. Brezpogojno postaviti se na stran žensk pomeni postaviti se po robu praksam, ki ženskam jemljejo svobodo, dostojanstvo in moč, pomeni brezpogojno razpoložljivost ženskam tudi, če to pomeni, da babica sebe spravi v neugoden položaj. V Sloveniji babištvo še ni utelesilo tega subverzivnega in marginalnega duha, ki se vedno postavi na stran ženske. Babištvo je znotraj našega zdravstvenega sistema zreducirano na raven pomoči in podpore zdravniškemu poklicu. Odvzet mu je njegov glavni pečat – pečat strokovnjakinj za fiziologijo poroda ter pečat samostojnih spremljevalk žensk med fiziološkimi porodi. Babištvo v Sloveniji je senca sebe, je polovično babištvo. Takšno usodo doživlja (predvsem institucionalno babištvo) bolj ali manj po vsem svetu.

Svojega resničnega duha babištvo ponovno pridobiva preko gibanja za porod doma. Porod doma je neodtujljiva pravica ženske. Na tem mestu se ne bomo spustili v dokazano varnost in celo večjo varnost poroda doma za ženske z normalno (in včasih tudi manj normalno) nosečnostjo. Človek mora samo obiskati recimo PubMed in se po prebiranju nekaj člankov prepriča, da je babiški model obporodne skrbi za nosečnice v vseh pogledih ugodnejši. Na tem mestu bomo razmislili o tem, kaj nam stanje poroda doma pove o našem dojemanju brezpogojne solidarnosti z žensko. Porod doma je v Sloveniji prisoten že kar nekaj časa; začelo se je z obiski samostojnih babic iz Avstrije in Italije, kjer samostojno babištvo obstaja in živi. Sčasoma se je tudi v nekaterih slovenskih babicah začela prebujati moč za razmislek o emancipaciji babištva, o vrnitvi dostojanstva resničnemu babištvu in naraščalo je samozaupanje in želja dati ženskam to, kar jim pripada. Seveda je samostojno babištvo naletelo na hude odpore; na nasprotovanje porodničarske stroke. Na tem mestu bodi še enkrat poudarjeno, da argumenti proti porodu doma ne pijejo vode. Prišli smo do absurdne situacije, ko resnično evidence-based (z dokazi podprto) znanje in prakse poznajo in zagovarjajo babice in ne medicinska stroka. Sčasoma je Ministrstvo za zdravje le priznalo samostojno babištvo, a ga je omejilo s tako absurdnimi pogoji in omejitvami, da je ogrozilo strokovnost in varnost izvajanja babiške obporodne skrbi na domu. Obstoječa dovoljenja torej nikakor ne predstavljajo doseženega cilja in nikakor ne pomenijo polnega dostojanstva in emancipacije babiškega poklica. Ne omogočajo mu namreč, da v svoji strokovnosti, kompetentnosti in visokih etičnih načelih omogoča prakso, ki bo služila najvišjim interesom žensk.

Gverilsko babištvo. Samostojno babištvo ne more biti drugačno kot gverilsko. Subverzivno. Marginalno. Vedno se namreč postavi na stran ženske in ščiti varnost ženske in njenega otroka. Babištvo, ki se prehitro zadovolji s polovičnimi dovoljenji, je pozabilo na svojega resničnega duha. Babištvo, ki se zadovolji s pristriženimi krili, je pozabilo na svojega resničnega duha. In ne gre za ponos. Gre za varnost in najboljšo možno oskrbo za ženske v obporodnem času. Pravo babištvo je nosilec najbolj temeljitega, najbolj kritičnega, najbolj z dokazi podprtega, najbolj individualiziranega, najbolj etičnega, najbolj humanega, najbolj strokovnega znanja o reproduktivnih procesih ženske. Pristrižena krila babištvu torej pomenijo onemogočanje ene najboljših skrbi za noseče ženske. Babice, ki se zadovoljijo s pristriženimi krili, se odpovejo polnemu potencialu svojega znanja in poklica (tukaj izvzemam čudovite in močne babice, ki se trudijo ženskam nuditi z dokazi podprto babiško oskrbo znotraj bolnišničnega sistema – slava jim za njihov boj in utiranje poti spremembam!). Pri legalizaciji samostojnega babištva ne gre toliko za legalizacijo, temveč za dekriminalizacijo. Optimalna legalizacija ni nikoli zares dosežena. Legalizacija pomeni omejitve zakonov, ki niso nujno v najvišjo korist ženskam. Legalizacija zato mora prinesti nenehno bitko za izboljšave, za spremembe, ki bodo omogočale čim polnejše uresničevanje babiškega poklica. Zahteva nenehno budnost, pozornost in boj. Babištvo nikoli ne neha biti subverzivno, nikoli ne neha biti marginalno. Pri legalizaciji gre za to, da se babic, ki se borijo za ženske in ženske same, ne preganja zaradi tega, ker uresničujejo temeljne pravice žensk in jim omogočajo najboljšo možno oskrbo. Gre v bistvu za stvar, ki bi morala biti samoumevna. Moralna zmaga se je že zgodila; pred legalizacijo. Moralna zmagovalka je prava babica. Legalizacija njeno moralno zmago samo z veliko veliko zamudo potrdi. Babica svoje identitete ne gradi na dovoljenju, ampak na brezpogojni solidarnosti z žensko. 

Elizabeth Davis

Elizabeth Davis

Za današnji mednarodni dan babištva sem prevedla besedilo Elizabeth Davis, samostojne babice iz ZDA, ki je ena poglavitnih figur borbe za samostojno babištvo v ZDA. V tem kratkem besedilu opisuje začetke samostojnega babištva in borbo za legalizacijo samostojnega babiškega poklica, ki sta ji načelovali s prijateljico in sobabico Carol Leonard. Videli bomo, da je gverilsko babištvo, ki ga žene od ljubezni do ranljivosti in moči rojevajoče ženske vžgano srce, univerzalni pojav, ki je vedno predhodil legalizaciji samostojnega babištva. Videli bomo tudi, da legalizacija še zdaleč ni končni cilj. Videli bomo tudi, kako široko je srce babic, ki ne skrbijo le za telesa, temveč tudi za duše žensk. Poklanjam ga srčnim babicam, ki omogočajo, da ženske rojevajo v svoji polni moči, varno in ki so zato tudi preganjane. 

“Obe sva imeli v zgodnjih sedemdesetih letih grozljive porodne izkušnje; bili sva izolirani, med porajanjem privezani na posteljo, preprečen nama je bil stik z najinimi otroci v prvih urah po porodu. Med nosečnostjo sva se dovolj informirali, da sva želeli in pričakovali več, zaradi česar je bilo najino razočaranje še toliko bolj boleče. Če bi bile babice takrat bolj na voljo, bi z veseljem izbrali porod doma. 

Ko sva spoznavali druge ženske, ki so med rojevanjem izkusile zlorabo in ponižanje, sva postali aktivistki. Kasneje sem še enkrat rodila, tokrat doma. Carol so začele k porodom doma klicati ženske, ki se niso želele podrediti bolnišničnim postopkom in postala je učenka pri starejšem podeželskem zdravniku v New Hampshiru. Čez nekaj let, ko so moji otroci postali bolj neodvisni, sem tudi sama poiskala priložnost za vajeništvo, s tradicionalno babico v San Franciscu. Takrat je bilo spremljati porode na domu dejanje poguma, kajti licence niso bile na voljo za babice, ki niso medicinske sestre. Toda izvedeli sva za pomen babištva v Evropi in odločeni sva bili, da to možnost omogočiva tudi ženskam v ZDA. 

Nisva pa se zavedali, na kakšne odpore bova naleteli! Ko so se babice premaknile v politično areno, da bi se borile za pravico do licence, so bile vedno znova zaustavljene, pogosto nadlegovane ter občasno aretirane. To se je še posebej dogajalo v Kaliforniji, kjer sem bitko vodila jaz – čeprav je v mnogih pogledih napredna zvezna država, ima Kalifornija najmočnejši lobi Ameriškega medicinskega združenja (Americal Medical Association). Kmalu sem spoznala, da ureditev zakonodaje na področju babištva ni bilo odvisno zgolj od dokazovanja varnosti ali stroškovne učinkovitosti poroda doma, saj je bila to v celoti stvar moči in politike. Carol je v New Hampshiru imela več sreče, kjer je načelovala uspešni kampanji za certifikacijo babištva leta 1982. Toda minilo je še 10 let in 7 zakonodajnih poskusov, preden so napori obrodili sadove tudi v Kaliforniji. 

Čeprav je bil političen proces izčrpavajoč, naju je obe močno okrepil. Izrinjeni sva bili iz svojih idealističnih gnezd in bili prisiljeni leteti spričo stare straže medicinskega monopola. Vzpodbudilo naju je tudi, da razvijeva idejno podlago najine vere v boj: verjeli sva, da je porod obred prehoda, babica pa je usposobljena, a ponižna spremljevalka. Bolj kot sva postajali izurjeni v prenatalni oskrbi, bolj sva razumeli, da so najine storitve drugotnega pomena, na prvem mestu je skrb žensk zase. Bolj kot sva bili priči ženskam, ki so zavzele svojo moč med rojevanjem, bolj sva spoznavali samostojno odločanje žensk kot ključno za samozavest in resnično sprejemanje materinstva. Bolj kot sva preučevali obporodne navade in prakse na drugih delih sveta, bolj sva začeli verjeti, da je desakralizacija poroda v korenu mnogih težav naše družbe, predvsem ošibitev moči žensk ter razpada družine. Najino nalogo sva doživljali nič manj kot obnovitev pomena in dostojanstva poroda za širšo družbo. 

Zdelo se je, da je edini način, da to doseževa, da zmanjšava svojo nabito polno babiško prakso in več časa posvetiva poučevanju in svetovanju. /…/ Toda ves čas naju je vleklo nazaj k političnim aspektom babištva. Carol je bila prva babica iz ZDA, ki je obiskala Rusijo in tam poučevala; njeno pričevanje o porodnih okrutnostih v Rusiji je bilo zapisano v kongresni register (Congressional Record). Jaz sem za zvezno državo Kalifornijo opravila raziskavo o alternativnih metodah rojevanja, na nacionalni ravni delovala kot svetovalka na področju babiške zakonodaje in izobraževanja ter postala predsednica novo oblikovanega Midwifery Education Accredition Council (MEAC). 

Na koncu pa sva spoznali tudi, kako politični aktivizem omejuje najino delo. Ne da sva obupali – najin fokus se je spremenil. Skozi leta sva razširjali svojo pozornost na duhovne dimenzije preobrazbe ženske. Zanimati sva se začeli za to, kako so bili v preteklosti in v drugih kulturah praznovani ženski obredi prehoda – ne le porod, ampak tudi menarha (prva menstruacija) in menopavza. Preučevali sva boginje – arhetipske ženske mitološke figure – preteklih obdobij. In kmalu sva postali prepričani, da je najboljši način za zagotovitev reproduktivnih pravic žensk resakralizacija (ponovna posvetitev) celotnih življenj žensk, ne zgolj dejanja poroda.” 

Laži na poti v materinstvo

Boginja Mati, veličastna, Počelo Vesolja, čaščena, Božanska. slika: Brian Froud

Boginja Mati, veličastna, Počelo Vesolja, čaščena, Božanska.
slika: Brian Froud

Vstop v materinstvo je eden od vélikih ženskih prehodov; je vstop v novo dimenzijo bivanja; je vstop v družbo tistih, ki so postale del življenjske verige na nov način – ne več kot zadnji člen, temveč kot vmesni člen – in tako do kosti začutile svojo minljivost, svojo soodvisnost od drugih členov verige, na sploh svojo nemoč (nemoč svojega ega/uma) in moč te močne vezi – vezi življenja.

In vendar je pot v materinstvo posuta z lažmi. Tako kot tudi preostali (ženski) življenjski prehodi. Te laži, ki si jih bomo ogledale v članku, nam ženskam preprečujejo opolnomočen vstop v materinstvo. Oropajo nas zavedanja, zavestnega stopanja po tej poti, mnogih lekcij, mnogih uvidov.

Laži o porodu

Naša družba je nasičena z lažmi o porodu. Najhujša laž, ki se širi, je, da sodobna ženska ni zmožna roditi. Da, prav ste prebrale. To prepričanje se je tudi (na žalost) uspešno ukoreninilo v naše nezavedno. Širi se sporočilo, da je telo sodobne ženske nesposobno roditi, da je ženska nevarna svojemu otroku in da nujno potrebuje zunanje avtoritete (medicinsko osebje), ki bodo njenega otroka obvarovale pred nepredvidljivostjo in pokvarljivostjo njenega telesa. 

Dober primer takšnega sporočila je poimenovanje obporodne oskrbe, ki si prizadeva za naravni porod, “alternativna oskrba”. Beseda “alternativno” je zaznamovana z nečim nezaupljivim, sumničavim, neracionalnim, deviantnim. Ko so prakse, ki si prizadevajo porodu vrniti dostojanstvo, ženski opolnomočenje, označene za “alternativne”, so s strani “avtoritet” degradirane, razvrednotene, zasmehovane, s tem pa je pri ljudeh uspešno prebujena sumničavost, neodobravanje in nesprejemanje do takšnih praks. 

Moški zdravnik uzurpira babice. Moški zdravniki so izrinili babice iz porodnih sob, iz življenj žensk in s tem odvzeli ženskam občutke varnosti, sprejetosti, razumevanja, sočutne podpore in opolnomočenja v ženskem krogu ob prehodu v pomembno obdobje - materinstvo.

Moški zdravnik uzurpira babice. Moški zdravniki so izrinili babice iz porodnih sob, iz življenj žensk in s tem odvzeli ženskam občutke varnosti, sprejetosti, razumevanja, sočutne podpore in opolnomočenja v ženskem krogu ob prehodu v pomembno obdobje – materinstvo. 

Družba je sprejela sporočilo o ženski, zmožnostih ženskega telesa, porodu in avtonomnosti ženske od medicinskega sistema. Ina May Gaskin, svetovno priznana babica in obujevalka ženske veščine avtonomnega babištva, ki služi ženski in otroku, je skozi raziskovanje obporodnih praks odkrila (in razodela med drugim v svoji knjigi Birth Matters: A Midwife’s Manifesta – Porod je pomemben: Manifest babice) vzroke nastanku teh laži o porodu: v 19. stoletju so porod začeli prevzemati moški zdravniki in s tem izrivati ženske babice. Da bi svoje stranke prepričali, da so bolj vredni najema od svojih “tekmic” babic (in prepričali svoje stranke, naj zanje plačajo veliko več, kot babicam), so morali ponuditi “nekaj več” – to pa so bile medicinske intervencije, ki so, kot vemo, začele povzročati resnične zaplete med porodom. Zdravniki so načrtno začeli širiti prepričanja o porodu kot smrtni nevarnosti. Ina May navaja citat zdravnika Hugha L. Hodge-a iz Pennsylvanie (ZDA) iz leta 1838, v katerem trdi, kako je treba s širjenjem prepričanja o nevarnosti poroda ženske prepričati, da zares potrebujejo moškega zdravnika: “Če so ta dejstva lahko utemeljena, če lahko razširimo te informacije, če lahko ženske prepričamo v to, da bo njihovo trpljenje zmanjšano ali skrajšano in da bodo njihova življenja in življenja njihovih potomcev varnejša v naših rokah, ne bo nadaljnih težav v vzpostavljanju univerzalne prakse porodničarstva. Vsi predsodki najbolj nevednih in živčnih žensk, vsa prirojena in pridobljena občutljivost, tako značilna za ta spol, ne bo več predstavljala ovire delu moških zdravnikov.” Ina May nadaljuje: “Izkazalo se je, da ni bilo niti potrebno, da bi zdravniki, ki so sledili Hodgevemu načrtu, razširjali takšne informacije. Dovolj lahko je bilo prestrašiti medicinske študente, druge zdravnike, medicinske sestre in zaskrbljene Američane srednjega razreda, vedno pretvarjajoč se, da je to znanost. Joseph B. DeLee, na primer, je v zgodnjem 20. stoletju napisal mnogo učbenikov za zdravnike in medicinske sestre , v katerih je opisoval strahote, ki se jim ne da izogniti, če se za porajanje prvorojenca vsake ženske ne uporablja klešč (forceps v angleščini): “Porod so imenovali in mnogi temu še vedno verjamejo, normalna funkcija. Zdravnike in laike vedno znova preseneti in se jim zdi bizarno, da porod imenujemo abnormalna funkcija, bolezen, in vendar je resnično patološki proces. Vse je seveda odvisno od tega, kaj definiramo kot normalno. Če ženska pade na vile in si z ročajem raztrga presredek, to imenujemo patološko-abnormalno. Če pa orjaški otrok potuje skozi medenično dno, rečemo, da je to naravno in zato normalno. Če se otrok rahlo udari v vrata, a dovolj, da to povzroči možganske krvavitve, bi rekli, da je to resnično patološko, toda kadar je otrokova glava zdrobljena ob trku v trdno medenično dno in ga možganska krvavitev ubije, temu pravimo normalno, pravimo vsaj, da je ta funkcija naravna, da ni patološka.””

Od kod izvira močan strah pred bolečino poroda, ki je tako pogost v naši družbi? Od tod! Od te neznanstvene, s finančnimi interesi prepojene propagande iz 19. stoletja! Od kod izvira razvrednotenje ženskega dela spočenjanja, nosečnosti, poroda in materinstva, strah, globoko vcepljen v ženske same pred to našo veličastno izkušnjo? Od tod! Od kod izvira ta naš strah pred samimi sabo, nezaupanje v lastno telo, psiho in zmožnosti in ta naša lahka pripravljenost svojo moč izročiti (moški) uniformirani avtoriteti? Od tod!  In s tem niso začeli zdravniki. Ta dinamika psihološkega ustrahovanja in zasužnjevanja žensk za interese patriarhalne družbe ima korenine globlje, dlje nazaj, kot smo ugotavljale že v prejšnjem članku“Patriarhalna religija vpeljuje avtoritete. Toda to niso Modre Ženske in Modri Možje, temveč avtoritete, ki vladajo s strahom – njihovo orodje je izobčenje, kaznovanje. Ko so avtoritete začele uporabljati takšna orodja, smo se ženske začele bati svoje notranjosti. Bati smo se začele svoje intuicije, svojega notranjega védenja, vodstva. Na kratko: dvomiti smo začele vase. To pa je nekaj najhujšega, kar lahko človek naredi človeku: da vsadi vanj dvom vase, sumničavost do lastne notranjosti in sovraštvo do svojega Glasu.”

S tem pa je odvzeta moč ženskam. Odvzeta nam je samostojnost, pravica do odločanja, svoboda, dostojanstvo.

Laži o materinski identiteti

Zmagoslavje Mame ob pravi podpori.

Zmagoslavje Mame ob pravi podpori.

Ženskam je prepovedano zazirati se vase in zaznavati svojo notranjost na poti skozi vse biološko-duhovne prehode, še posebej pa ob prehodu v materinstvo. Takoj, ko ženska, spočne, si jo družba prilasti in jo začenja dojemati kot svojo lastnino, ne več kot samo svojo avtonomno osebo. Prisvoji si njeno pravico do odločanja in ji polaga v naročje vnaprej pripravljene rešitve zanjo, ki jih je primorana sprejeti, saj sicer ostane brez podpore. (Na primer, če se ženska odloči roditi doma, ostane brez sistemske podpore, saj zakonodaja okrog poroda doma še ni urejena – porod doma ni prepovedan, ni pa urejen – prisiljena je torej v nekakšno gverilstvo, zanašanje na energijo svojega notranjega uporništva in uporništva njenih bližnjih ter redkih v podobni izkušnji, če pa zaradi kakršnihkoli razlogov (finančne stiske, nepodpore bližnjih, težav v partnerstvu…) nima te zaloge energije, je povsem razumljivo, da se porodu doma odpove, kar pa je izredno krivično do njene pravice izbire.) 

Mama je takoj ob spočetju soočena s pritiski in pričakovanji, kakšna naj bi bila mama in kako naj bi se vedla. Avtorica Naomi Wolf je odkrila, da nosečnicam razglabljanje o določenih temah ni dovoljeno, ko je noseča predavala; ko je govorila o spolnosti, politki, itd., je občinstvu postalo nelagodno. Mati naj ne bi govorila o takšnih rečeh, mati je preveč krhka, njeni možgani niso zmožni razpravljati o tako resnih temah, pa tudi ne spodobi se. Mati se dojema kot nedoraslo, kot otroka, nesposobno skrbeti zase in odločati se zase.

Nosečnost je čas ogromnih hormonalnih sprememb. Hormoni pa imajo pomemben vedenjski učinek. Normalno je torej, da procesi materinstva (spočetje, nosečnost, porod, dojenje) predrugačijo ženski um. Tako kot se racionalnost in ustvarjalna intuitivnost ciklično izmenjujeta med menstrualnim ciklom, tako se njun odnos spreminja tudi med materinskimi procesi. Če naša družba ne bi tako častila razumarstva kot superiornega, bi spremembe v materinskem umu doživljali kot blagoslov, kot priložnost za kontemplacijo vseh pripadnikov družbe, ne le marginaliziranih mater. A več o tem spodaj, v razdelku “Družba, v kateri materinstvo ni čaščeno in zanikanje Boginje”.

Blessingway ali obred materinstva, ki prizna, počasti in praznuje notranje preobrazbe materinstva.

Blessingway ali obred materinstva, ki prizna, počasti in praznuje notranje preobrazbe materinstva.

Na materinskem krogu Porod kot obred prehoda se pogovarjamo o predrugačenju materinskega uma, o notranjih preobrazbah, ki se zgodijo ob tem vélikem prehodu. To predrugačenje je v naši družbi tabu. Od mam se pričakuje, da v tišini, izolaciji in brez omejevanja družbe, družine in delovnega okolja, zdržijo to predrugačenje in ga zadržijo zase. Predvsem se pričakuje, da bodo mame zase zadržale temne dimenzije materinstva – ambivalente občutke, obremenjenost, napor materinskega dela, čustveno zahtevnost materinskega dela, svoje potrebe, zahtevnost predrugačenja odnosov (partnerskih, družinskih, družbenih), ki ga povzroči vstop v materinstvo.

Od mam se pričakuje, da bodo nekritično poslušale grozljive porodne zgodbe, ki krožijo, da bodo poporodno depresijo, ki je tipični pokazatelj globokega nespoštovanja materinstva, materinskega dela in globokega pomanjkanja materialne, fizične, psihološke in duhovne podpore mamam, sprejemale kot običajen pojav. Moramo poslušati grozljive zgodbe! Zato, da končno spregledamo, kako je nekaj hudo hudo narobe z obstoječim obporodnim sistemom! Mame potlačujejo spomine na svoje porode, počutijo se posiljene, neslišane, neupoštevane, zmanipulirane. Nato pa so one označene za histerične in nevrotične, če si drznejo izraziti takšne občutke, avtoriteta unfirormiranih pa je nedotaknjena. 

Od mam se pričakuje, da bodo zase zadržale žalovanje za svojim starim jazom, svojo staro identiteto. Vstop v materinstvo je velik prehod, iz Dekleta v Mati, ob tem umre identiteta Dekleta in vse, kar le-ta nosi s sabo. Spremeni se telo – iz dekliškega telesa v telo mame, spremeni se um – iz nase osredotočenega v osredotočenega na nekoga drugega, spremenijo se čustva, prioritete, vrednote, celo značajske lastnosti. Seveda je ob taki temeljni spremembi normalno žalovanje ob izgubi stare identitete in normalna je zmedenost, iskanje, raziskovanje ob porajanju nove, ki še ni izoblikovana, ki je še za obronki zavesti, neotipljiva, obstaja le kot slutnja, kot obljuba radikalne spremembe in je zato seveda tudi strašljiva. Če bi družba dovoljevala raziskovanje teh vprašanj, bi bil prehod v materinstvo veliko lažji. 

Laži o vrednosti materinskega dela

DanielleDanielle Haines, mama, je na svojem facebook profilu objavila sliko sebe in svojega sina tri dni po porodu, ob kateri je napisala naslednje sporočilo: 

To je slika mene 3 dni po porodu. Bila sem tako surova in odprta, bila sem čista zmešnjava. Ljubila sem svojega otročka, pogrešala sem njegovega očeta (na ta dan je šel nazaj delat), jezna sem bila na svojo mamo, srce me je bolelo za svojega brata, ker nas je mama zapustila in zdaj sem imela majhnega dečka, ki je izgledal enako kot moj brat, moje bradavice so bile razpokane in krvaveče, moje mleko se je že skoraj pojavilo in moj dojenček je postajal zares lačen, počutila sem se žalostno, ker ljudje ubijajo dojenčke, zanalašč, spala nisem od poroda dalje, nisem vedela, kako odstraniti svoje prsi, moja vagina me je pekla od stalnega sedenja in dojenja, nekako sem izgubljala razum.  Prišla je Katie in me nahranila na jutro, ko je bila posneta ta fotografija. Lahko bi prišla tudi, da mi naredi kosilo. Nato je tisti večer prišla ena od mojih sedmih sester, Sarah, da bi prinesla družinsko večerjo. Sarah je posnela to fotografijo. Vstopila je s hrano in rekla: “Živjo, kako si?” Odvrnila sem: “Zmešnjava sem.”  Pogovarjali sva se, poslušala je in rekla: “Prav to sem tudi jaz doživljala.” Pomagalo je, da se vedela, da se je tudi njej takrat strgalo! Nato je rekla: “Vem, da to zveni noro, ampak ali imaš fotoaparat? Izgledaš tako surovo in tako lepo.” Tako vesela sem, da je posnela to fotografijo. Načrtovala je, da samo odloži hrano. Na koncu je ostala veliko dlje. Potrebovala sem jo. Vedela je. Poklicala sem Rachel, potrebovala sem jo. Potrebovala sem jo, da mi pomaga pri dojenju, potrebovala sem več pomoči pri pristavljanju.  Poklicala sem Shell. Potrebovala sem, da mi pove, da je moj dojenček v redu. To je resnično poporodno obdobje, mame. Tiste, ki ste to že doživele …  bi delile z mano, kako ste se počutile po porodu?  

Imela sem čarobno poporodne obrobje. Ni bilo lahko, ampak imela sem podporo in bila nahranjena in opominjana, da so bile mame pred mano na mojem mestu in da bom tudi jaz čisto dobro prešla skozenj. 

Materinsko delo je težko delo. Je eno najtežjih del. Ker je tako zelo osebno, ker nas predrugači od znotraj. In ker je tako fizično, čustveno zahtevno. Naša družba tega dela ne spoštuje dovolj. Materinsko delo dojema kot samoumevno, kot žrtvovanje posamezne mame, kot njeno izolirano, samotno, samožrtvovanje. “Sama si je to naložila, sama naj opravi.” Ne zavedamo se dovolj, da so mame v prvi vrsti naše vrste. Od njih je odvisno nadaljevanje človeštva. In ne samo nadaljevanje, ampak tudi kvaliteta človeštva. Kakšna družba bomo? Sočutna ali okrutna? Spoštljiva ali prostaška? To je odvisno od podpore materinstvu in od kvalitete materinskega dela (ki ne more biti kvalitetno, če mam ne podpiramo materialno, fizično, čustveno, duhovno).

Naomi Wolf, čudovita, tenkočutna, feministična avtorica, pravi, da nad mamami v sodobni družbi visi Salomonov meč. Nekoč sta k modremu kralju Salomonu prišle dve mami, ki sta obe trdili, da je nek dojenček njun in sta od kralja zahtevali, da presodi, kateri bo pripadal. Salomon je predlagal, da razkosa dojenčka na pol in dá vsaki pol. Ena od žensk se je strinjala, druga pa je dejala: “Naj ga ima ona, samo ne razkosajte ga!” Tega je zmožna materinska ljubezen. Tako je Salomon vedel, katera je prava mama.

Tudi nad sodobnimi materami visi Salomonov meč.

Tudi nad sodobnimi materami visi Salomonov meč.

Tudi nad sodobnimi mamami visi Salomonov meč. To je Salomonov meč, ki sprašuje mame: “Ali naj razkosam tvojega otroka?” In mame vedno znova zakričijo: “Ne!” Ta “Ne!” pa zahteva od njih neskončna žrtvovanja. Naomi Wolf v svoji knjigi Misconceptions; Truths, lies and the unexpected on the journey to motherhood (Zmote: resnice, laži in nepričakovano na poti v materinstvo) citira prijateljico, ki je ob doživetju prehoda v materinstvu dejala: “Potrebujemo feminizem, ki pravi, da je v redu, če si vzamemo odmor!” Feminizem namreč ni predvidel potreb mater. Preveč se je zapletel s kapitalizmom in preveč si je želel vstopiti v moški svet, namesto da bi povzdigoval specifično ženske izkušnje, kot je materinstvo, pravi Naomi Wolf: “Ko je prišlo do tega, kdo bo skrbel za otroke, se je ženskemu gibanju zgodil kapitalizem, resnična revolucija spolov pa se ni.”

V sodobni družbi je odmor, počitek, nedelovanje greh. Materinstvo pa zahteva upočasnitev in odmor. Odmor od dela, odmor od določenih obveznosti. Če ne zaradi drugega, zato, ker je fizično nemogoče izpeljevati vse prejšnje obveznosti ob materinskem delu. 

Vstop materinstvo naredi boleče očitno priviligiranost moških v naši družbi. Matere so prisiljene v soočenje z nepripravljenostjo moških sodelovati pri materinskem delu (ki je delo skrbi za otroka, ki ga lahko opravlja kdorkoli, pravi Sarah Ruddick, filozofinja). Naomi Wolf pravi, da se v moških vključi “namerna potopitev v pozabo”, ko gre za delitev materinskega dela in delitev gospodinjskih del. Večina moških se potopi v “nezavestnost, ki je uporabna” – nezavestni se napravijo vseh naporov materinstva, kar jim pomaga pri ohranjanju fame napornosti svojih dolžnosti in svojega dela ter pri odpovedovanju prevzemanja pobude pri materinskem/gospodinjskem delu. Egalitarnost je v mnogih zakonih porušena, opaža Naomi Wolf, saj je mnogo moških še vedno prepričano, da je materinsko in gospodinjsko delo “žensko delo”, mnogo moških se še vedno ne zaveda (ali noče zavedati) napora materinskega dela, še vedno pomanjšuje pomen materinskega dela, ga predstavlja kot manjvrednega njihovemu denarnemu delu in to uporablja za izogibanje materinskemu delu. Kapitalistična in patriarhalna družba to dinamiko seveda le krepita. Če bi bilo materinsko delo spoštovano, bi vsi jasno razumeli, da je enakovredno denarnemu delu in da mora biti torej preostanek gospodinjskih del pravično razdeljen med zakoncema.

Otročje in nazadnjaško vztrajanje pri nesodelovanju pri “ženskem delu” pa moške tudi stane. Ženska, ki je za vse sama, ugasne kot Ljubimka, Ustvarjalka, Navdihovalka. Kot pravi Naomi: “Kar so moški privarčevali pri skrbi za otroke in gospodinjstvu po tem, ko se je rodil otrok, jih je tudi stalo, romantično in erotično.”

Ena od Naomiinih intervjuvank je dejala: “Vsekakor sem si ob dnevih, ko je bil moj mož v resnično pomoč, želela biti romantična. Toda ko je predpostavljal, da bom vse zmogla sama, ko se mi je nato približal, se nisem mogla odzvati.”

Če bi si moški želeli cvetočih žensk, bi jim pomagali. 

Družba, v kateri materinstvo ni čaščeno in zanikanje Boginje

V družbi, v kateri bi bilo materinstvo čaščeno, bi bil prehod v materinstvo veliko lažji, manj fizično, čustveno in duhovno naporen, bolj bogat in bolj izpolnjujoč.

Durga puja - obred čaščenja Boginje Durge. Ljudje častijo BOGINJO - ženski obraz Božanskega, Božansko utelešeno v ženskah!

Durga puja – obred čaščenja Boginje Durge. Ljudje častijo BOGINJO – ženski obraz Božanskega, Božansko utelešeno v ženskah!

Častile bi se spremembe, ki jih povzročajo materinski procesi materinskemu telesu, umu, duši. Mentalnih sprememb , ki jih povzročajo hormoni materinstva, ne bi več dojemali kot “poneumljanje, zmanjševanje mentalnih zmožnosti”, temveč kot izostreno osredotočenost, poglobljen uvid v povezave med stvarmi. Materinsko intuitivnost, izostreno povezanost z drugimi dimenzijami, nosečniško “zasanjanost” in “čustvenost” kot to zaznava racionalistična družba, bi dojemali kot mogočne portale, kot priložnost za kontemplacijo vseh pripradnikov družbe. 

Povečano potrebno mam po varnosti, materinjenju, nežnosti, pozornosti, ne bi več dojemali kot šibkost, nesamostojnost, iracionalnost temveč kot vrlino, kot merodajno vrlino, ki človeštvu sporoča, kaj je zares pomembno: varnost, nežnost, toplina varnega doma

Nadčloveško osredotočenost mater na otrokovo varnost, uresničevanje njegovih potreb, ki spominja na junaštvo in ne le eno od človeških lasnosti, ne bi več dojemali kot nevrotičnost, ki omejuje racionalnost, temveč kot junaštvo, kot božansko lastnost žensk, ki ohranja človeštvo.

Socialno samoumevno bi bilo, da se novo družino s strani skupnost in s strani sistema podpira materialno (finančno), fizično (s pomočjo pri gospodinjstvu, opravkih), psihološko (s prisotnostjo, s podporo, pogovorom), duhovno (z obredi prehoda, s čaščenjem ženskega obraza Božanskega).

Spočetja, nosečnosti in poroda ne bi več dojemali kot medicinske dogodke, kot dogodke, nad katerimi ima moč, avtoriteto in pravico odločanja nekdo zunanji, nekdo uniformirani (zdravstveni delavec, uradni delavec), temveč kot ključne dogodke v Krogu Življenja, ki jih utelešajo ženske, ki so, ko potujejo skozi te dogodke, utelešenja Boginje – ženskega obraza Božanskega, avtonomne, svobodne osebe in avtoritete zase in za človeštvo, saj je človeštvo odvisno od njih. Obporodne prakse bi odsevale ponižnost in spoštovanje do Mater, njihove avtonomnosti in sposobnosti in pravice do odločanja, odsevale bi zavedanje o naravnosti in normalnosti materinskih procesov, odsevale bi globoko čaščenje teh procesov. 

Mame ne bi več potlačevale svojih občutkov na poti v materinstvo, ne bi več potlačevale spominov na svoje porode in poporodna obdobja, ne bi se več sramovale svojih teles, dvomile v svoja telesa in svoje materinske psihe, ne bi več bile zmanipulirane s strani uniformiranih avtoritet, katerih interes je dobiček in ne njihovo dostojanstvo in svoboda, ne bi bile več zasmehovane, kadar pridejo v porodnišnico s porodnimi načrti, kadar sprašujejo po statistiki in obporodnih praksah, kadar si želijo drugačne oskrbe, ne bi bile več označene za “nore, zmešane alternativke”. Žensk, ki krčevito branijo blagostanje svojih otrok ne bi več označevali za histerične

Častili bi BOGINJO, našo MATI, naše POČELO, našo LJUBEZEN.

Preostali članki na blogu Rdečega Šotora, ki govorijo o materinstvu:

Materinstvo – nevidno zdravilo, ki mora postati vidno

Materinski um – ultimativna predaja

© Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš preobrazbe materinstva? Kakšne laži prepoznavaš oziroma kakšne laži so se zgodile tebi na poti v tvoje materinstvo? Kakšne resnice si želiš o materinstvu in prehodu v materinstvu sporočiti prihodnjim generacijam? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Cikel Materinskih krogov od septembra do decembra 2015, več informacij TUKAJ. 

Sklop delavnic Menstrualni misteriji (I. Korenine & II. Cikličnost in transformativnost), 26.9. in 10.10. 2015, več informacij TUKAJ.

Sklop delavnic arhetipov svetle in temne ženskosti, 24.10. in 7.11. 2015, več informacij TUKAJ.

Branje ženskega Tarota, kadarkoli, več informacij TUKAJ.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Elena Skoko: “Porod je bil zame ekstatično izkustvo, iz katerega sem izšla kot tigrica.”

Danes je zadnji Lunin krajec, v Dvojčku. Ta zadnji Lunin krajec se je rodil iz Lune žetve, septemberske polne Lune, ki je otvorila obdobje duhovne, kreativne in materialne žetve. Zadnji Lunin krajec odpira na mesečni ravni zadnji teden menstrualnega cikla in s tem popoln umik vase, popolno predanost refleksiji in meditaciji. Dvojčka sta v pozitivni manifestaciji znamenje duhovnega iskanja in raziskovanja, ki nas lahko s svojo radovednostjo, bistrim umom in razvito inteligenco vodita do ključnih informacij, doživetij in izkušenj, ki obogatijo naše življenje.

Ker smo ženske v Rdečem Šotoru na poti Iskanja, ker se odpravljamo na Žensko Pot, se učimo, da naša ženska modrost izhaja v veliki meri iz naših ženskih krvnih misterijev, vélikih biološko-duhovnih prehodov, ki so šamanske iniciacije, saj nas odpirajo globokim notranjim virom modrosti in nam z ogromnimi spremembami, ki jih prinašajo, omogočajo kvantni napredek v naši Rasti. Danes se bomo poglobile v krvni misterij poroda, njegovo zgodovino in šamanski potencial.

Energija Dvojčkov, raziskovalni duh in meditativno vzdušje zadnjega Luninega krajca nas vzpodbujata, da raziskujemo ta krvni misterij globlje, da se ne zadovoljimo s splošnim družbenim dojemanjem poroda, temveč si postavimo vprašanja o resnični naravi poroda. V  poglobitev v ta misterij, ki nas globoko preobrazi kot Žensko, preobrazilo pa nas je tudi kot Otroka in je torej edini krvni misterij, katerega moč izkusimo moški in ženske, matere in ženske na drugih poteh, nas bo vodila Elena Skoko, Ženska, ki varuje modrost pojočega poroda

V začetku oktobra Rdeči Šotor gosti prav posebno Žensko – Eleno Skoko. Elena Skoko je avtorica knjige Memoirs of a Singing Birth (Spomini na pojoči porod), voditeljica delavnic Singing Birth, ki je bila intervjuvana na Huffington Post-u, z Debro Pascali-Bonaro, avtorico knjige in dokumentarnega filma Orgasmic Birth (Orgazmični porod) pa pripravlja delavnice o ekstatičnem in pojočem porodu.

Elena je ena od tistih pogumnih žensk, ki si upa na področje ženskih duhovno-bioloških prehodov (kot je na primer porod) vpeljati govor o duhovnosti, človeških pravicah in ženskosti. Mnogo nas sodobnih žensk, ki se želimo ponovno povezati z močjo svojih krvnih misterijev, se sooča z zahtevnostjo te naloge – iskati moramo informacije, ki niso splošno dostopne, niti splošno sprejete. Iskati moramo ljudi, ki varujejo modrost krvnih misterijev in so v manjšini. Sprejemati moramo odločitve, na katere se mnogi odzovejo s strahom. V zahtevnosti te naloge pa po vrh vsega še hrepenimo po napajanju svoje Duše z duhovnimi aspekti tega krvnega misterija, o katerih je govora še toliko manj. Kot vedno pri ženski duhovnosti, so njene skrivnosti dostopne skozi telo in njegove skrivnosti. Tako tudi pri porodu. Za vse nas ženske, ki vemo, da porod ni medicinski dogodek, temveč naravni proces in še več – duhovna izkušnja – končno, na glas, odprto, o resnični naravi poroda

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko5.jpgKako si ti izkusila svoj glas med porodom? Kakšna spoznanja o porodu ti je ta izkušnja prinesla?

Ko sem rojevala, je moj glas izšel iz mene sam od sebe. V določenih trenutkih sem bila globoko presenečena, ker so iz mene prihajali medvedji zvoki, kot mati medvedka! Ta glas je prihajal iz nekega globokega podzemlja, iz katerega se je vzpenjala moja hčerkica z vso svojo močjo in voljo. Jaz sem ji s petjem odpirala prehod in jo pričakala. 

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko.jpgKaj je zate orgazmični porod?

Porod je seksualno in čutno izkustvo in iskreno, zabavno! Jaz sem se med porajanjem smejala, pela in preklinjala (ko se ljubim, ne preklinjam, nisem pa tudi “dostojna”). Porod je orgazmičen, ko je ženska svobodna, da se premika in da počne tisto, kar ji v danem ternutku ustreza. Če bi bilo vsem ženskam to omogočeno, bi mnoge spontano masturbirale med popadki, ker to zares pomaga. Ampak pogosto imamo notranje in zunanje sovražnike, ki nam onemogočajo, da se sprostimo in dovolimo, da nas porod odpelje v zaljubljeni trans, v katerem lahko plešemo s svojim otrokom. 

Kakšna je vloga glasu (in petja) med porajanjem?

Ženske spontano uporabljajo glas, ko rojevajo. Če se zavedajo, kako jim lahko glas, skozi petje, mrmranje, dihanje, pomaga, potem je edini napor samo sebe napotiti iz sramu pred sodbo drugih ljudi. Glas ženske, ki rojeva, je prekrasen… kot da se vsa narava odziva s tisočimi glasovi. Tehnično sta naša usta in grlo tesno povezana z materničnim vratom in ko se odpira eno, se odpira tudi drugo. Ženske v porodnišnicah pogosto bruhajo pred porodom. Naše telo je izredno poetično bitje, odgovarja z metaforami in analogijami veliko bolje kot z mehaničnimi stimulacijami. 

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko6.jpgZakaj ženske ne poznajo tako preprostih načinov za lajšanje izziva poroda kot je uporaba glasu in se namesto tega zatekajo k farmacevtsko-tehnološkim rešitvam?

Kako naj bi vedela, ko tako malo ljudi govori o tem? Medtem ko se o medicinski pomoči govori, kot da je božja roka. Gre se za propagando, “dominantno zgodbo”, ki se ponavlja v nedogled in ne dopušča drugim zgodbam, da bi prišle do naših ušes. Če pa nimamo sluha, ne moremo niti peti. Za zdaj se o tem šepeta, tiho in na skrivaj, v posebnih krogih, kot da je prepovedano. V resnici je leta 1555 Cerkev v Angliji prepovedala petje med porodom. 

“Porod je bil zame ekstatično izkustvo, iz katerega sem izšla kot tigrica, prepolna energije, z občutkom moči in vzhičenja. Počutila sem se spremenjeno, čeprav še nisem vedela, kakšna sprememba je to.” Elena Skoko v intervjuju za Prirodna Mama

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko2.jpgKje si ti rodila in zakaj si se tako odločila?

Rodila sem na Baliju s pomočjo babice Ibu Robin Lim, v porodnem centru Bumi Sehat. To se mi je zdela najboljša možnost za nas. Tam smo del leta živeli in s tem je bila odločitev lažja. Ko sva spoznala Ibu Robin Lim, nama je bilo takoj jasno, da je ona tisto, kar sva iskala: brezpogojna podpora osebe, ki uporablja znanje, izkušnje, spoštovanje in neizmerno ljubezen.  Robin je bila zame kot mama, babica in prababica v eni osebi. Nisem bila dovolj prepričana vase in o porodu nisem vedela skoraj nič. Prav tako se nisem zavedala, kako potrebna mi je bila podpora osebe, v katero lahko popolnoma zaupam in ki bo pazila name in na mojega otroka z materinsko ljubeznijo, dopuščajoč mi, da sem samostojna. 

Kaj je potrebno za ekstatični porod? Kakšne vrste žensk lažje ekstatično doživijo porod in kakšne vrste žensk težje? Kakšno pripravo bi priporočila tem zadnjim?

Potrebno je vse, kar bi bilo potrebno za ljubljenje. Običajno je to intimno vzdušje, ljudje, ki jih imamo radi, mir in svoboda gibanja. Obstajajo tudi določeni položaji, ki fizično olajšujejo orgazem med porodom, tako da se lahko uporabi tudi te. Ampak v splošnem, če se počutimo svobodne, bo zagotovo vsak porod ekstatičen. 

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko7.jpgNa kakšne načine se pripravljate na proces poroda na delavnicah Singing Birth?

Na delavnicah Singing Birth je veselo in intenzivno, poje se, pleše, smeji in joče. Vse z namenom osvobajanja od predsodkov o porodu. Delijo se znanja in izkušnje o porodu na osebni način, brez avtoritete ali pametovanja. Ženske znajo rojevati otroke in otroci se znajo roditi. Na delavnicah je moja vloga, da spomnim ženske na tisto, kar že imajo v sebi in na tisto, kar že vedo. Naša kultura je pozabila na to, kako se rojevajo otroci. Skozi študije, zgodbe, pesmi si prizadevam to znanje vrniti ženskam. 

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_14.jpgKakšna je vloga očeta pri uresničevanju fiziološkega, pojočega, ekstatičnega poroda?

Očetje so pri nežnem porodu sladki… Njihova vloga je, da podpirajo žensko, včasih samo s svojo fizično močjo, da se lahko naslonijo nanje. Očetje, ki zmorejo preseči svoje predsodke in strahove, večina jih zmore, prav tako doživljajo trans in vstopijo v neko porodno dimenzijo, v kateri je zelo jasno, kakšna je njihova vloga – so nevidni čuvaji svetega prostora porajanja, kjer je porojevajoča ženska Boginja. To vlogo prostovoljno in ponosno sprejmejo. Če čutijo, da to ni to, česar si želijo, je bolje, da grejo ven na zrak in se vrnejo, ko se vse konča. 

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko8.jpgKaj je lotus porod in zakaj si se odločila zanj?

Pri lotus porodu se popkovina ne prereže, temveč se pusti, da se popkovina skupaj s posteljico sama loči od otroka. Gre za prakso, ki še ni dolgo prisotna v naši družbi, v Aziji pa obstaja več narodov, ki ne režejo popkovine, na primer v Indoneziji. Ne-rezanje popkovine omogoča zalogam železa, matičnih celic in raznih “hormonov ljubezni” (oksitocin, beta-endorfin, dopamin, …), da v celoti vstopijo v otroka, saj tja tudi spadajo. Otrok po porodu dobi do ene tretjine svoje krvi od posteljice, če se popkovina ne prereže vsaj nekaj ur, v najkrajšnem primeru po vsaj 5 minutah. Obstaja tudi energetski aspekt – popkovina se loči, ko je otrok pripravljen. V Indoneziji posteljico imenujejo “ari-ari”, kar pomeni bratje in sestre. Posteljico vidijo kot otrokovega večnega angela varuha in ritualno jo pokopljejo pred vhodom v hišo ali na neko sveto in lepo mesto. To se je do nedavnega počelo tudi v naših krajih.  

SingingBirth_workshop_Ljubljana_flyer_maliKaj te je privedlo do tega, da si ustvarila delavnice Singing Birth?

Po porodu sem napisala knjigo Memoirs of a Singing Birth,
na zahtevo svojih prijateljic, ki so želele vedeti vse detajle moje izkušnje. Ko sem knjigo predstavljala na različnih koncih sveta, mi je postajalo vse bolj jasno, kako ženske in naša družba potrebujejo pozitivne zgodbe o porodu, deljenje znanja in izkušenj o tem, kako se rojevajo otroci.
Počutila sem se odgovorno in vse bolj sem se informirala, tako da sem postala tudi aktivistka za človeške pravice v porodu. Največ sem delala na sebi, da bi bila čim bolj odprta, da bi se ženskam in njihovim zgodbam približala z razumevanjem in sočutjem, brez obsodbe. Ko so slišale mojo zgodbo, so ženske takoj začutile potrebo, da podelijo svoje izkušnje in jaz sem jih z veseljem poslušala. Znašla sem se na neki predstavitvi, kjer sem govorila o svojem porodu, pa tudi o kulturi rojevanja, ki je postala tema mojega raziskovalnega dela, prav tako pa sem pela in govorila o tem, kako lahko petje olajša porod. Udeleženke in organizatorke (13 doul iz Italije) so me vprašale, ali bi iz predstavitve naredila seminar. Tam je bila tudi Debra Pascali-Bonaro, ki mi je naravnost in detajlno opisala, kako se ustvarjajo seminarji in me opogumila v tej pobudi. Tako so nastale Singing Birth delavnice, z Debro pa načrtujeva skupaj delati tudi na delavnicah o ekstatičnem in pojočem porodu.  

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko4.jpgZakaj je porod ženski obred prehoda (iniciacija)? Zakaj je ta dimenzija v sodobni družbi pogosto spregledana in kako lahko to pozdravimo? Kakšne duševne, čustvene in duhovne spremembe in procesi se dogajajo v ženski med tem prehodom?

Kot vsaka iniciacija, je tudi porod nemogoče opisati, ne da bi prešle skozi to izkušnjo. Prav tako je drugače za vsako žensko, tako da nihče ne more reči, kaj v resnici je porod. Pogosto ženske uporabljajo jezik poezije, mistike, religije, ko opisujejo, kar so doživele. Porod lahko vidimo tudi kot šamansko izkušnjo, v katerem imajo ženske priviligirano pot – vsaka ženska, ki je svobodno rodila, je doživela drastično preobrazbo, tako fizično, kot tudi psihično (o tem v italijanščini piše Morena Luciani). O tej izredni izkušnji lahko govorimo v jeziku znanosti (kot na primer dr. Sarah J. Buckley), babiške stroke (v knjigah Ine May Gaskin, Ibu Robin Lim, Verene Schmid, Elisabeth Davis) ali skozi zgodbo samih žensk, ki so s pomočjo interneta dostopnejše in bolj razširjene.  Prav tako ne smemo pozabiti da imamo tudi mi, v naših koreninah, izkušnjo in znanje naših prednikov, ki so spoštovali žensko načelo in spoštovali ženske v njihovih življenjskih obdobjih, dodeljevali pomembno mesto obredom poroda, ki so bili izključno ženska domena. Danes znanost in ženske same kažejo na to, da se v prisotnosti ženske pomoči lažje rojeva (anketa Listening to Mothers). Torej nekaj je na tej izkušnji, kar nas povezuje z drugimi ženskami in zdi se, da se počutimo kot del neprekinjene linije, neke večje celote. Družba, ki spoštuje žensko načelo, je družba miru in blagostanja. 

“Moj porod je bil ekstatičen, romantičen in navdušujoč. To je bil obred iniciacije, fizično in duhovno izkustvo. Lahko rečem, da sem skozi porod spoznala svojo duhovnost in dovolila tem aspektu, da se pokaže v mojem življenju. Nisem imela pojma, da je porod lahko mistična izkušnja in da je to nekaj, kar globoko bogati vse, ki mu prisostvujejo. Prav tako sem odkrila aspekte svoje ženstvenosti, ki jih nisem poznala. Ne gre se samo o materinstvu, temveč o močnem občutku, da sem Ženska. Težko je to opisati z običajnimi besedami, jaz sem potrebovala celo knjigo in še vedno mi ni uspelo povedati vsega… Prav tako sem ugotovila, v kakšni meri je porod del moje spolnosti. Od mene in moje okolice je odvisno, v kakšni meri bom ta aspekt spolnosti sprejela.” Elena Skoko v intervjuju za Prirodna Mama 

sprašuje: Ana Drevenšek

Ženska, Mama, Sveta Nosečnica, ki nosiš novo Življenje, Dekle, ki se poglabljaš v misterij, ki te čaka – vabljena si, srčno, na čudovito druženje v Rdečem Šotoru, z Eleno Skoko, 11. in 12. oktobra 2014 na delavnici Singing Birth, kjer bo Elena podelila svoje znanje o tem krvnem misteriju, še posebej o pomenu petja, samoizražanja, svobode, užitka med porodom. Popeljala nas bo skozi zgodbe, študije, praktične vaje, da bomo izkusile sporočilo tega misterija na svoji koži. Več informacij o delavnici najdeš na tem linku. Singing Birth delavnica z Eleno Skoko

Kako ti doživljaš naravo poroda? Če si imela porodno izkušnjo, kakšna je bila? Kot bodoča mamica, kakšen je tvoj proces spoznavanja narave poroda in materinstva, kam te vodi pot, s katerimi informacijami se spoznavaš? Kakšni so tvoji občutki glede poroda in materinstva? Kakšna je po tvojem mnenju družbena vloga naravnega poroda in materinstva? Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.