Duhovna feministična etika splava in spočetja: Ženska je Shakti

Naša rdeča nit po pomen zavesti. Zavesti mame, očeta in otroka. Preplet teh treh zavesti. Kako vpliva ta združena zavest na potek nosečnosti, poroda, poporodnega obdobja in kakšen odtis pusti na otroku za vse življenje.

Pričujoče besedilo je prevod članka avtorice Jeannine Parvati Baker, ene od mojih duhovnih mater, ki jo izredno spoštujem in častim. Bila je neustrašna, ljubeča, duhovna Učiteljica ženske modrosti in duhovnosti. V spodnjem članku razlaga svoj odnos do umetnega splava – abortusa. Jeaninne je bila “doma” v poganski in yoga tradiciji. Vseeno je bil njen duh širši od kakršnekoli pripadnosti in je raziskoval resnično naravo bivanja. Njen pogled na splav izhaja iz njene globoke osebne izkušnje in preobrazbe skozi materinstvo, zato je na mestih strasten in neposreden. Preberimo tudi te dele z ljubeznijo in odprtostjo in razumevanjem, da prihajajo iz osebnega razodetja. 

Na blogu veliko pišem o poganski duhovnosti. Duhovnost pomeni vzpostavljanje stika z Božanskim in vztrajanje v odnosu z Božanskim. Vsako znanje in prakse so drugotnega pomena v odnosu do stika z Božanskim. Če naše znanje in prakse niso prepojene s čutenje Božanskega Vodstva, Blagoslova in Moči, so brez pomena. Resnična duhovnost nas uči prepustitve in ne nadzora. Prepustitev Višji Modrosti, ki nas Brezpogojno Ljubi in ki pozna in deluje za naše Najvišje Dobro. Pomeni Zaupanje. Vse duhovne tradicije sveta (matriarhalne, patriarhalne) so past, ker so sistem. Zaradi sistemskosti pogosto pozabimo na živost odnosa, prožnosti in prepustitve, ki je duhovna izkušnja, in se ujamemo v obsojanje, ustvarjanje mnenj, določanje pravilnega in napačnega. Svet dualnosti, v katerem živimo, nas spodbuja k delitvi na “naše” in “vaše”, nas sili k opredeljevanju, zagovarjanju nečesa in nasprotovanju drugega. Resnična duhovnost nas tega osvobaja, omogoča nam raziskovanje in intuitivno razumevanje. Biti duhoven pomeni biti pogumen in zdržati pritiske k opredeljevanju in ne podleči jim. Pomeni vztrajati v svojem intuitivnem razumevanju in védenju, četudi je za dualističen, racionalen svet nerazumljivo ali nesprejemljivo.

Z vidika pre- in perinatalne psihologije je splav travma, za mamo in otroka. Prav tako je travma izkušnja nezaželenosti skozi vso nosečnost in otroštvo (starši, ki ne želijo otroka, so veliko pogosteje psihološko/fizično/spolno zlorabljajoči). Pre/perinatalna psihologija dokazuje zavestnost otroka od spočetje naprej. Dejstvo te zavesti/doživljanja/spominjanja/komunikacije odpira nove smeri v dojemanju plodnosti in splava. Resnična rešitev vprašanja splava se kaže kot veliko kompleksnejša, kot črno-bela pozicija za/proti. Vključuje poglabljanje v resnično naravno spolnosti in plodnosti in njunega prepleta. Vključuje vprašanje nezavednega dela psihe in njegove vloge pri spočetjih. Vključuje zavestno spolnost, ki upošteva plodni potencial spolne združitve med moškim in žensko. Vključuje ozaveščanje o plodnosti moških in žensk. Ustvarimo svet, kjer splav ne bo potreben, kjer ne bo potrebno zagovarjanje ali nasprotovanju splavu (iz tega so izključeni izjemni primeri, ko sta ogrožena življenje mame in otroka in podobne situacije). 

Na Materinskih krogih "Nosečnost in porod" bo poudarek na zavestnem stiku s sabo in z otrokom v maternici kot osrednjem dejavniku pri spontanem in izpolnjujočem porodu in prehodu v materinstvo.

Iz Velike Kozmične Pesmi vznikajo naraščajoči glasovi feministk, ki spoštujejo življenje v vseh njegovih oblikah – celo “nenačrtovane” nosečnosti. Dolgo časa so duhovne skupnosti poganov in yogijev, dveh filozofij, ki sem ju študirala dolga leta, zanemarjale osveženo vizijo splava. 

Še vedno se nas drži racionalizacija, da je “neželen” otrok nekako slabši od splava – da je “hitra smrt” boljša od celotnega življenja z občutkom “nezaželjenosti” (z osebno zgodovino polno čustvene in/ali fizične zlorabe s strani nezrelih, neodgovornih staršev). Zdi pa se mi, da je splav v resnici ultimativna zloraba otroka. In smrt, ne glede na to, ali je hitra ali počasna, je še vedno smrt. 

Pravzaprav, določene “duhovne” skupnosti sem zapustila prav zaradi njihovega v osnovi pesimističnega anti-življenjskega pogleda na splav. Zdelo se mi je, da se na najbolj osnovni ravni človek veliko več nauči o duhovnosti tako, da sprejme, TO, KAR JE (na primer, nosečnost) kot pa s prisiljenim “recikliranjem” duše (splavljenjem otroka). Poleg tega splav spodjeda vse možnosti spremembe osnovnega anti-življenjskega/anti-otroškega odnosa kulture; kaj šele osebni čudež, ko se neodločna bodoča starša odločita, da bosta sprejela prihajajočega otroka. 

Naj najprej pozornost usmerim na yoga skupnost, kjer je zelo pogosto, da ženske (yogini) splavljajo svoje otroke, da bi lahko nadaljevale z “resničnim” duhovnim delom; to je, z meditativno prakso. Dojenčki so včasih videni kot motnja pri herojski duhovni praksi. 

Imam šest otrok in yogo vadim že dolga leta. Deležna sem bila odkrite, pa tudi bolj subtilne obtožbe zaradi svoje “navezanosti na plodnost” s strani yogijske skupnosti. Nekako materinstvo ni videno kot tako duhovno kot hoditi na osamljene meditacijske odmike. V Yogi obstajata dve jasni poti k osvoboditvi – pot sadhuja in pot gospodinjskega človeka. Pot sadhuja je odtegnitev od sveta, razpletanje naravnih navezanosti in preseganje nevednosti/trpljenja z odkrivanjem izvora bolečine: nevaznost na minljivo. S perspektive sadhuja je biti spolen in se razmnoževati dodajanje kupu navezanosti. 

Pot, na kateri sem jaz, je pot gospodinjskega človeka – biti v svetu in ne biti od sveta istočasno. Z drugimi besedami, navezanost na navezanost je ozaveščena. Raje kot da bi izgubili dobro s tem, ko se poskušajo znebiti slabega, so gospodinjski ljudje izzvani z opazovanjem svojih naravnih navezanosti na naše otroke in z dopuščanjem, da se manifestirajo v svojem polnem in najčistejšem pomenu. Cilj je, da to navezanost ponovno osmislimo z očmi večnosti, ne le z očmi minljivosti. 

Imeti otroke je znano kot velika priložnost učenja prepuščanja, služenja, ekstaze in drugih kvalitet duhovnega življenja. Toda ta pot ni bila deležna veliko “dobre reklame” kot bolje poznana pot samotarja/sadhu yogija. Vprašaj človeka na ulici, kakšna je njegova podoba yogija in njegov odgovor bo po vsej verjetnosti “samotarski in discipliniran človek, ki meditira na svoj center v miru in tišini v Himalaji”. 

Videla sem splaviti mnogo svojih yogini sester, vedoč, da kršijo svojo zavezo k ahimsi (neškodovanju), ki se ji obvežejo vsi yogiji. Svoja dejanja so opravičile z zmedeno filozofijo reinkarnacije in “svobodne volje”. Z drugimi besedami, rekle so, da je duša “na neki ravni” vedela, v kaj se spušča z odločitvijo utelesiti se v žensko, ki še ni želela postati mama. Zato “na neki ravni” plod, ki je splavljen, sprejema biti vrnjen v kozmos. Nekatere yogini so bile celo tako prevzetne, da so dejale, da je njihov nezaželen plod “zelo napredna duša”, ki je potrebovala samo zelo kratko inkarnacijo, da bi zaključila svojo karmo tukaj na tej ravni bivanja. Kot sol na rano dodajo, da so jim pomagale, ko so jim dale začasno telo za “zaključek”. Morda je bil njihov nezaželen otrok v prejšnjem življenju samuraj in s tem,  ko je splavljen z odprtjem materničnega vratu in strganjem maternice (embriotomija, metoda splava op. prev.), zaključuje svojo morilsko (!) karmo. Vedno znova sem presunjena od bistrosti uma v opravičevanju svojih želja. Imenovanje splavljenega plodu “visoka duša”, ki ne potrebuje polnega utelešenja na Zemlji je primer zmedene yoge.  

Yoga splav jasno dojema kot uboj – toda guru za gurujem opravičujejo splav z metafizično vero v reinkarnacijo. “Samo tisočkrat se rodimo, zato je bolje, da nakopičimo čim več osebnega razsvetljenja!” Najbolj odrešujoča vera na nek način je, da je to življenje naše preteklo življenje in da je bolje narediti, kar je dobro za nas, zdaj, kot pa čakati na naslednjo priložnost, naslednje življenje. 

Kar me pripelje do poganske skupnosti in naše dediščine kot ženske zdravilke, tradicije Wicca. Wicca je modra ženska – tista, ki ve, kako delati z naravnimi silami – tista, ki razume ženske misterije in tista, ki dela z magijo (to je, delo s podobami z razumevanjem, da energija sledi misli). Med pogani je veliko splavov storjenih z gledišča “svobode”. Janis Joplin je pela: “Svoboda je le druga beseda za to, da nimam nič več izgubiti.” (morda odsevajoč sadhu filozofijo), toda moje poganske sestre še vedno dojemajo svojo zmožnost ne-medicinsko splaviti (z zelišči, uroki, itd) kot nek izraz moči in nadzora nad svojimi življenji. Prave wicce izzivam, da svoj “nadzor” in “moč” izrazijo tako, da sploh ne spočnejo neželenih otrok. 

TaraDojenčki nas učijo, da z duhovne perspektive “nadzor” ni tako pomemben kot prepuščanje. Vsi vemo, kako dojenčki ne priznavajo “osebne zasebnosti” in so nagnjeni k razmetavanju stvari, na primer oltarjev, in na splošno z vmešavanjem v “osebni poganski proces”. Koliko visokih svečenic bo vodilo obred z dojenčkom v rokah? Ne, tudi tukaj so dojenčki videni kot motnje zmožnosti dvigniti val energije in povleči Luno dol. Po mojem mnenju je to vrhunec ironije – da je vleka Lune (privabljanje Lunine energije v obred, op. prev.) dojemana kot težka z otrokom! Nosečnost, porod in dojenje Luno povlečejo v naša lastna telesa! 

Vse se konča pri naših idejah in prepričanjih o “duhovnosti”. Krščanski pisci so dobro popisali nekonsistentnost splava z Jezusovimi nauki. Krščanstvo samo temelji na arhetipu otroka in zato ponuja svojo dogmo dobesedni zaščiti otrok. Jezus je rekel: “Pustite otroke in ne branite jim priti k meni, kajti takšnih je nebeško kraljestvo.”, toda splav besedo “trpljenje” napačno interpretira dobesedno, ne v izvornem pomenu “dovoliti”.  Toda, večina starodavnih duhovnih tradicij (tukaj sta poganstvo in yoga primera) ni konsistentno obsojala splava. Moja intuicija mi pravi, da zmeda v oči javnosti glede čarovnic kot grdih, zlobnih žensk, namesto kot zdravilk/babic izvira iz praks splava. In čeprav je yoga zelo jasno proti nasilju in ubijanju, to ne velja za “napredne” praktikante, ki imajo pogum verjeti, da so nekako nad osebno karmo. 

Del te zmede izvira iz arhetipa Strašne Matere in Velike/Dober Matere. Tako poganke kot yogini so mi razlagale, da materinstvo arhetipsko vsebuje tako ljubeče kot zavračajoče in da bi bilo celo, se mora izraziti kot oboje. Splav je v tej luči razumljen kot podaljšek naravne “mame, ki odstavlja”. Ta argument je po mojem absurden. Izvor zmede je v imenovanju ubijanja “odstavljanje” ali “naravni proces” – smrt je naravni proces, ubijanje drugih ljudi pa ni del naravne ali duhovne poti. 

Ali vsaj ne rabi biti. Zavedam se, da se v naravi dogaja ogromno ubijanja. Toda če se želimo dvigniti iz džungelske zavesti (in preživetja najmočnejšega iz mita socialnega darvinizma) in prinesti Nebesa na Zemljo, kar je naš potencial Nove Dobe, moram rastlinam in živalim, s katerimi delimo planet, ponuditi zgled. Kako ironično je, da nekatere yogini ne jedo mesa iz sočutja do živali, a njihovo sočutje ne doseže neželenih otrok. Pogani prav tako verjamejo v karmo in sicer z rekom, da vse, kar damo v svet, pride nazaj trikrat! In vseeno je splav nekako izključen iz tega zakona. Vegetarijanstvo in priznavanje Zlatega Pravila in karme sta del duhovne poti in tako yogiji kot pogani utemeljujejo svoje prakse na neškodovanju. Molim za dan, ko se bodo te prakse razširile na splav in bomo vsi delovali konsistentno s svojimi plemenitimi prepričanji. 

Skupnost poroda doma raste v zavedanju, da prejšnji splav negativno vpliva na naravni porod. Ko mama rojeva, pogosto rojeva dva otroka naenkrat – splavljenega in tistega, ki se rojeva. Eden od skrajnih argumentov, zakaj medicinsko osebje ne bi smelo biti prisotno ob rojstvu je, da v lastni zaposlenosti in rutini lahko v zgodnjem prenatalnem obdobju pozabijo na to, kateri poseg opravljajo – splav ali prenatalni pregled. Na žalost veliko babic tudi svetuje splav, in so tako volkovi v ovčji preobleki. V največji meri je medicinsko osebje na perinatalnih področjih nakopičilo ogromno negativne karme, kar se kaže v njihovi nezmožnosti spremljati spontane porode brez tehnoloških pripomočkov.  Če po eni strani “terminiraš” otroke in jim na drugi strani poskušaš izrekati dobrodošlico, obstaja subtilna zmeda. Verjamem, da otroci čutijo, kdo je zares neškodljiv in komu lahko zaupajo, da bo resnično podprl njihovo življenje med porajanjem. Nobena količina sadhane (duhovne prakse) ali poganskih moči ne more premagati splava v psihični omari: še posebej, če pretekli splavi niso ozdravljeni (kesanje, integrirano in razumljeno védenje, da je to, kar se je zgodilo, imelo smisel takrat, toda, da je ponavljajoče abortiranje izguba boleče lekcije). 

MadonnaDuhovnost je v svoji srčiki čaščenje življenja. Ni zanikanje fizičnega za duhovno. Je videnje duhovnega v materialnem in v končnem smislu združevanje naše vizije, tako da ločitev ne obstaja več. 

Sredstvo je cilj. Splaviti z namenom “spraviti skupaj svojo duhovno pot” je samo-premagovalno (zmaga nad Sebstvom). Eden od najboljših načinov, da si pomagaš je, da pomagaš drugemu. Vsako dejanje na Zemlji določi smer za vsa bodoča dejanja. Splav je najmočneješa metafora ločenosti in nesprejemanja združenosti življenja, ki je. 

Naj zaključim z molitvijo za vse otroke, ki so – ne glede na to, ali so prikladni za starše ali ne. Naj bomo vredni njihovega zaupanja. Naj se v polnosti pripravimo za tiste otroke, čigar obraze bomo šele videli vznikati iz tal. Naj smo priče koncu svetovne zmede o osebni “svobodi” in “neodvisnosti” in naj proslavimo medodvisnost in enost. V imenu Bog/inje, naj vsa zavestna bitja sprejmejo plodnost kot blagoslov, kar v resnici je in naj skozi vse svoje otroke spoznavamo, kdo v resnici smo. 

© Jeaninne Parvati Baker, prevod Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš preplet plodnosti in spolnosti? Zavestno spočetje? Vprašanje splava? Svobodno voljo? Preplet duhovnosti in materinstva? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Delavnica Maternična modrost in misterij menstrualnosti v Mariboru v soboto, 20.2.2016. Več informacij TUKAJ.

Mesečni ženski krog v Krškem v torek 23.2.2016. Več informacij TUKAJ.

Materinski krogi “Nosečnost in porod” od marca do maja 2016. Več informacij TUKAJ.

Materinski krogi “Prvo leto Mama” za Mame z otročki od marca do maja 2016. Več informacij TUKAJ.

Mesečni ženski krog v Ljubljani 15. in 29. marca. Več informacij TUKAJ.

Delavnici Arhetipi svetle in temne ženskosti 19. marca in 2. aprila. Več informacij TUKAJ.

Delavnica Svetost prsi 26. marca. Več informacij TUKAJ.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Advertisements

Razkroj občutljivosti

Senzitivnost je kot nežni, komaj razcveteli lotusov cvet. slika: Jaison Cianelli

Senzitivnost je kot nežni, komaj razcveteli lotusov cvet.
slika: Jaison Cianelli

Današnji članek se je rojeval zares dolgo časa (z vidika časa, kot ga doživlja um) in vanj je položeno veliko moje ljubezni in pozornosti. Zares je bil proces njegovega nastajanja duhovna nosečnost, kajti v njem ne navajam samo nekih idej, zamisli, temveč resnično sintezo mnogih spoznanj, novo mišljenjsko matrico, ki se je porodila iz preobrazbe mnogih uvidov v maternici. Upam, da vam bo branje v užitek, preobrazbo in opolnomočenje! 

Govorile bomo o razkroju občutljivosti, na kratko temu procesu rečem “razobčutljenje” (iz angleške desensitisation), čeprav ta beseda uradno ne obstaja in tudi sliši se ne preveč dobro (če ima katera kakšen boljši predlog, bom vesela, če ga podelite!). 

Kaj točno pomeni razkroj občutljivosti? Pomeni razkroj duhovne občutljivosti, zmožnosti zaznavati subtilno naravo stvarstva, subtilne povezave in vzročno-posledične odnose. Pomeni enako, kot če bi na telesni ravni izgubili vid, sluh, okus ali zmožnost čutenja preko kože. Ko izgubimo te sposobnosti, postanemo otopeli in grobi. Postanemo tudi zelo vodljivi za različne ideologije, kar verjamem, da je bil glavni razlog, da si je nekdo zaželel, da bi bili razobčutljeni. 

Ker se je članek rojeval dolgo in ker je resnično plod preobrazbe, je tudi precej dolg. A priporočam, da zdržite do konca, se splača. 😉

Če vam je zaenkrat tema še nejasna, prosim zdržite še malo, kmalu podam konkretne primere: 

Povezanost z Naravo ni samo simbolična, je resnična in otipljiva. Poganstvo je pot občutljivosti do svojih notranjih energij, energij Narave in subtilne prepletenosti vsega ustvarjenega. Skozi te energije in povezave prihajamo bliže k sebi, uresničujemo svoje bistvo.

Povezanost z Naravo ni samo simbolična, je resnična in otipljiva. Poganstvo je pot občutljivosti do svojih notranjih energij, energij Narave in subtilne prepletenosti vsega ustvarjenega. Skozi te energije in povezave prihajamo bliže k sebi, uresničujemo svoje bistvo.

Poganstvo – agrarno vraževerje ali povezanost z Duhovnim preko Narave?

Na blogu Rdečega Šotora smo že veliko govorile o resnični naravi poganstva. Patriarhalne religije so se namreč trudile in se še trudijo, da prikažejo poganstvo kot brezboštvo, torej kot prakso, ki nas odteguje od odnosa z Božanskim. Zakaj sploh pišem o tej problematiki? Zakaj bi za nas ženske to sploh bilo pomembno? Kaj ima to opraviti s stvarmi, ki nas sicer zanimajo v Rdečem Šotoru – naravnim porodom, pomenom menstrualnega cikla, pomenom menopavze, žensko duhovnostjo, odkrivanjem resnične narave ženskosti in opolnomočenjem? 

Ženska duhovnost – ali duhovna izkušnja, ki jo omogoča žensko telo, duhovna izkušnja, ki jo izkusimo utelešene kot ženske – močno korenini v telesu in širše – v povezanosti z Zemljo, z ustvarjeno Naravo. Naši biološki prehodi menstruacije, poroda, menopavze nas zaznamujejo zelo globoko in močno obarvajo naše doživljanje. Pokličejo nas globlje v telo kot tiste, ki teh prehodov ne izkušajo. Tudi spolnost ženske zaradi svoje anatomije doživljamo veliko bolj prepleteno z našo duševnostjo. Telesnost je za žensko neizogibna. Zanikati svojo telesnost nas ženske vodi v nevrozo, pravi babica Elizabeth Davis. 

Naša telesa se odzivajo na dogajanja v Naravi (če smo v dovoljšnem stiku z Naravo), na gibanje naravnih energij, na primer na energije, ki jih povzroča Luna s svojim cikliranjem. Naši biološki prehodi se močno odzivajo na naravne energije – naš menstrualni cikel se uskladi z Luno, otroci se radi spočenjajo in rojevajo ob polni Luni itd. 

Ko ozavestimo svoje cikle in jim sledimo, prihajamo bliže k sebi. Zakaj? Ker svojo energijo optimalno izkoristimo, ker se ne naprezamo, ker delujemo v skladu z notranjim ritmom in to nas podpira. To je to, kar so Kitajci poskušali ubesediti v pojmu “wu wei” ali “brez delovanja”, kar pomeni “brez zavestnega delovanja”, torej brez delovanja samo v skladu z umom, osebno omejeno voljo, temveč spontano delovanju v skladu z naravnimi ritmi, v skladu z Daom…

Ko zmoremo poslušati svoje osebne ritme, prisluhnemo ritmom Narave in nato prisluhnemo ritmu Vesolja, ritmu Božanskega – Zavesti. Naš uvid se poglablja in razširja na vse širše ravni, več in več je zmožno zaobseči naše zavedanje. 

Stare poganske praznike, ki se dogajajo ob sončnih obratih, enakonočjih, vmes in ob Luninih menah mnogi označujejo za preprost agraren koledar, ki je kmetom pomagal organizirati njihovo kmečko delo – delo na zemlji in delo z živino. Poganske običaje se pogosto zreducira na “čaščenje plodnosti”, katerega jedro je vraževerno prepričanje, da obredje pomaga povečati plodnost polj in živine. In žensk. 

To je zares škoda, ker zaradi takih prepričanj zamahnemo z roko in se prenehamo zanimati za takšno primitivno vraževerje in se s tem odpovemo priložnosti za seznanitev z veliko globokega in osvobajajočega znanja. 

S tem znanjem se bomo povezovale tudi na delavnici Kolo Leta, ki bo v soboto, 9. januarja 2016:
“Na delavnici Kolo Leta bomo odkrivale naravne energije leta in pomembne točke prehoda, ki zaznamujejo naše doživljanje in vplivajo na naše zmožnosti in nagnjenja. Neujemanje naravnih energij s koledarjem po katerem živimo povzroča veliko zdravstvenih, duševnih, duhovnih neravnovesij na individalni in kolektivni ravni. S tem, ko delujemo v nasprotju s svojimi naravnimi vzgibi (ki se porajajo iz naših notranjih ciklov in iz naše usklajenosti s cikli Narave), potlačimo svoje naravne vzgibe in s tem stik s sabo, zamašimo kanal, po katerem naše globine komunicirajo z nami. S tem pa se odrečemo najdragocenejšemu orodju, s katerim smo obdarjeni vsi ob rojstvu – našemu notranjemu vodstvu, ki deluje za uresničitev naših poslanstev.”
Več informacij najdete TUKAJ

Anastazija, ruska puščavnica, o kateri piše v svojih knjigah Vladimir Megre (v slovenščini jih najdete tukaj ali v knjižnicah), nam razkriva načine, na katere smo preko Narave povezani z duhovno dimenzijo bivanja, načine, ki bi jih tudi sami zaznavali in živeli, če ne bi bili razobčutljeni:

Senzitivnost je zaznavati subtilne procese znotraj nas in v Naravi. Ko zaznavamo te procese, smo nežni, kajti zavedamo se njihove ranljivosti in pomembnosti.

Senzitivnost je zaznavati subtilne procese znotraj nas in v Naravi. Ko zaznavamo te procese, smo nežni, kajti zavedamo se njihove ranljivosti in pomembnosti.

“Vsako posejano seme vsebuje ogromno količino podatkov iz vesolja, ki je po velikosti in natančnosti ne moremo primerjati z ničemer, kar je izdelal človek. S temi podatki seme dobro ve, do milisekunde natančno, kdaj naj oživi in začne rasti, katere sokove naj črpa iz zemlje, kako se posluževati svetlobe nebesnih teles – sonca, lune, zvezd – v kaj mora zrasti in s kakšnimi plodovi obroditi. Plodovi so namenjeni življenjski preskrbi človeka; lahko se učinkovito, bolje kot obstoječa ali bodoča umetno izdelana zdravila, borijo proti katerikoli bolezni človeškega organizma. Da bi to bilo možno, pa mora seme poznati stanje človeškega organizma, saj lahko potem v procesu zorenja napolni plod z ustreznim razmerjem snovi, potrebnih za zdravljenje določenega človeka, bodisi, da se je njegova bolezen že razvila, ali pa je le nagnjen k njej.” Zveneče cedre tajge, založba Kalki, 2002, str. 54

Nato Anastazija opisuje načine, kako predajati rastlinam informacije o sebi, da lahko delujejo za nas. 

“Ko rastline dobijo podatke o nekem človeku, vzpostavijo izmenjavo podatkov z vesoljnimi silami; pravzaprav so le posredniki in opravljajo ozko usmerjeno nalogo, ki se nanaša na telo in nekatere ravni duševnosti. Nikoli se ne vpletajo v zapletene procese, ki so od vsega živalskega in rastlinskega sveta našega planeta lastni le človeškim možganom in le človeški ravni bivanja. Poleg tega vzpostavitev podatkovne povezave človeku omogoča, da v sili razpolaga z vesoljnim intelektom oziroma z njim izmenjuje podatke. Povsem preprost postopek zadostuje, da človek to naredi in čuti blagodejnost takega vpliva.” Zveneče cedre tajge, založba Kalki, 2002, str. 63

Nadalje Anstazija opiše postopek, kako se preko rastlin povezati z vesoljnim intelektom. Pripomne: “Učinkuje le na krajih, kjer imate stalni stik z rastlinskim svetom.”

Povezanost z naravnim svetom je lahko portal za povezavo z globljo modrostjo. To počasi ugotavljajo tudi znanstveniki. (Ampak oni stvari spoznavajo itak z zamudo; pred kratkim so recimo ugotovili, da ni nevarno, če ženska med porodom pije in jé. Bravo! Nekaj, kar modre ženske vedo že tisočletja.)

Pogansko izročilo, védenje in obredje NI vraževerje, temveč oprijemljiva modrost, ki deluje, ki nam pomaga uresničevati svoje bistvo. Nekaj povsem drugačnega od patriarhalne religije.

“Način življenja človeka v tehnokratskem svetu si je težko predstavljati drugače. Temne sile si ves čas prizadevajo zamenjati naravni mehanizem tega sveta, ki je bil človeku dan od začetka, s svojim nerodnim sistemom, ki nasprotuje človeški naravi.” Zveneče cedre tajge, založba Kalki, 2002, str. 61

Sežig čarovnice. Čarovnice - kdo so bile v resnici in zakaj so jih pobijali? Kakšno vlogo ima ta del naše zgodovine pri procesu razkroja občutljivosti?

Sežig čarovnice. Čarovnice – kdo so bile v resnici in zakaj so jih pobijali? Kakšno vlogo ima ta del naše zgodovine pri procesu razkroja občutljivosti?

Uničenje modrih žensk – zakaj se je občutljivost začela razkrajati? 

In kdo so te temne sile, kot se je slikovito in simbolično izrazila Anastazija, ki so izruvale iz človekovega zavedanja subtilno povezanost z ustvarjenim svetom in ga razobčutljile? 

Že večkrat sem omenila knjigo Uničenje modrih žensk (za katero mislim, da je obvezno čtivo za vsako žensko, ki jo zanima resnična zgodovina žensk), o njej sem recimo govorila v teh dveh člankih: Zatrta svetost spolnosti – zatrta ženska duhovnost in Spolnost kot ključ do ženske duhovnosti

V omenjeni knjigi Gunnar Heinsohn in Otto Steiger raziskujeta resnične razloge za pregone čarovnic v Evropi. Ugotavljata, da so bile “čarovnice” modre ženske, zdravilke, babice, ki so ljudem pomagale uravnavati rojstva. V srednjem veku sta bila recimo v eni kmečki družini povprečno dva otroka (nasprotno od našega splošnega prepričanja, da so imeli po 10 do 20 otrok na družino, to se je zgodilo kasneje), saj je veljajo močno zavedanje o odgovornosti do otrok. Hlapcem in tistim brez osebne lastnine ni bilo dovoljeno imeti otroke, saj jih ne bi mogli preskrbeti in tudi ničesar jim ne bi imeli zapustiti. 

Nato so se zgodile različne krize (slabe letine, kuge, kmečki upori), ki so zdesetkale ljudstvo (za podrobnejši opis in razlago okoliščin, ki so vodile v radikalen padec populacije poglejte v knjigo). Zemljiškim posestnikom, posvetnim in cerkvenim, je zato začelo hudo primanjkovati delovne sile. STOP. Naši razobčutljeni čuti bi šli mimo tega stavka, misleč, Ja, kriza je res zdesetkala njihove delavce. Ne! Obudimo občutljivost. Velika skupina ljudi dela za zatirajočo elito? To je proti dostojanstvu ustvarjenih bitij!

No, “gospodje” so si zaželeli delovno silo nazaj. “Poskus ohranitve ali celo razširitve nadzora nad kmetstvom postane odgovor zemljiških gospodov na krizo evropskega fevdalizma zato, ker je povsod primanjkovalo delovne sile.” Tako citirata Steiger in Heinsohn Brennerja (raziskovalca tranzicije med fevdalizmom in kapitalizmom). 

“Komu pravzaprav “primanjkuje delovne sile”,” se sprašujeta Steiger in Heinsohn. “Zmanjkuje je posvetnim in cerkvenim zemljiškim posestnikom. Pomena cerkve kot gospodarske enote v srednjeveški Evropi sploh ni mogoče oceniti dovolj visoko. /…/ Za začetek preganjanja čarovnic je ta dominanten položaj cerkve odločilen.” Avtorja sta ugotovila, da se je preganjanje čarovnic začelo ob padcu števila prebivalstva. Posestniki so namreč želeli z iztrebljenjem zavedanja o odgovornem starševstvu pridobiti delovno silo. Modre ženske, ki so bile nosilke tega zavedanja in so ga razširjale med ljudmi, so bile tarče teh mogotcev

Avtorja nadalje ugotavljata: “/…/ od vseh evropskih sil, ki trpijo zaradi pomanjkanja delovne sile, je cerkev najhuje prizadeta. Cerkev gospodari s sorazmerno največjim področjem kontinenta in tako utrpi tudi najbolj boleče izgube. /…/ Ta “oškodovanost katoliške vere zaradi babic” (Čarovniško kladivo) se torej izkaže za oškodovanost največjega evropskega zemljiškega gospoda pri viru njegovega bogastva, namreč pri njegovi nesvobodni delovni sili.”

Čarovniško kladivo je priročnik za preganjanje čarovnic. V njem so opisane tarče in načini, kako jih zasliševati, mučiti, uničiti. Zanimivo je, da je v samem besedilu Čarovniškega kladiva očitno, da je ciljalo na ženske, ki so pomagale ljudstvu uravnavati rojstva s kontraceptivnimi sredstvi. Besedila namreč razložijo, da čarovnice niso nujno heretičarke (krivoverke), da pravzaprav večinoma niso, da njihov greh torej ni v krivoverstvu, temveč v preprečevanju rojstev.

(Mimogrede, Čarovniško kladivo je preganjalo tudi homoseksualce, Steiger in Heinsohn pravita, da tudi zato, ker so ta razmerja nerodovitna in torej ne pridelajo delovne sile. Za namig glede trenutnih referemdumskih razmer.)

“Da je cerkveni interes ponovno pridobiti delovno silo in da ne gre za kako nenadno ekstremistično versko vnemo ali celo za strah pred demoni, se da čisto konkretno dokazati s samimi glavnimi zagovorniki preganjanja čarovnic. Zanje nikakor ni značilna kakšna izredna pobožnost, slavijo po svojih posvetnih spletkah in protireligioznih nastopih. Inocenc VIII., ki je 5. decembra 1484 objavil “čarovniško bulo”, se je z imenom Giovanni Battista Cibo rodil l. 1432 v Genovi. Kot kardinal je papeški odposlanec v Nemčiji, kjer z zanimanjem sprejema poročila o močnem porastu “čarovniškega copranja”. 29. avgusta 1484 postane papež in vlada do svoje smrti leta 1492. V zadnjih mesecih so ga hranile dojilje. Poskus, da bi ga pomladili s transfuzijo krvi, je stal življenje tri dečke (ki so jim zato zarezali v žile). S svojima ljubicama je imel dva otroka. Svojega sina je poročil v družino Medici, hčer pa s papeškim zakladnikom.” Uničenje modrih žensk, Študentska organizacija Univerze v Ljubljani, str. 106-107

Tudi Anastazija poda zelo podobno razlago v knjig Obredi ljubezni. Obredi ljubezni so starodavni vedruski obredi, ki podpirajo in ohranjajo ljubezen, ki se porodi med dvema človekoma in v družini. Ljubezen tako ostane, ne odide, in navdihuje, zdravi, dviguje člane družine in njihov dom (rodovno posestvo) ves čas. Obredi ljubezni (vedruska poroka, spočetje, porod, itd) so ohranjali vedrusko kulturo zdravo, vitalno in tesno povezano z bistvom, z resničnim (Pater Karel Gržan, ki je raziskoval keltsko kulturo, je na primer na predstavitvi naše knjige Darovi minevanja omenil redno obredno zahajanje naših prednikov v jame. Jame so doživljali kot maternice in tja so zahajali, da bi se prerodili, osvežili. Tako so vedno ostali povezani s sabo, je rekel Karel Gržan, in nihče jih ni mogel manipulirati.).

Ti obredi so se izgubili, kot nam je vsem očitno. Toda zakaj? Vladimi Megre v Obredih ljubezni postavlja pomembno vprašanje: “Izlet v zgodovino našega naroda je potreben tudi zato, da bi ugotovili, ali so starodavni obredi in kultura izginili sami od sebe, ker niso bili potrebni, ali pa so večtisočletno tradicijo uničevali namerno?”

Vladimir skozi svoje raziskovanje (ki ga podrobno opiše v knjigi) ugotovi, da so bili obredi uničeni namerno. Zakaj? “Ob začetku naše dobe so v mnogih deželah že vladali imperatorji, faraoni ali carji. Oblika vladanja, pri kateri je na čelu velike države en človek, je v nasprotju z naravo. Srečnega življenja ni prinesla nobenemu narodu na Zemlji in ga nikoli ne bo prinesla. Takšna oblika je pogodu svečenikom, ki so preko vladarjev manipulirali z deželami. Z vsem ljudstvom se je težko hitro dogovoriti, z enim človekom pa je to laže.”

Močna in trajna ljubezen opolnomoči ljudi, jih ohranja povezane z resničnim, z bistvenim in jih naredi samo svoje, težke tarče manipulacije. Zato jo je bilo potrebno izkoreniniti. slika: Helena Nelson Re

Močna in trajna ljubezen opolnomoči ljudi, jih ohranja povezane z resničnim, z bistvenim in jih naredi samo svoje, težke tarče manipulacije. Zato jo je bilo potrebno izkoreniniti.
slika: Helena Nelson Re

Svečenikom – cerkvenim “dostojanstvenikom” – je ugajala ureditev nadvlade. Toda nadvlade ni bilo mogoče doseči nad ljudstvom, ki je bilo zdravo, povezano s svojim izvorom, z resnico. Zato je bilo treba iztrebiti znanje in obrede, ki so ljudstvu pomagali biti zdravi, povezani in sami svoji. Vladimir pravi: “Kdo bo pomislil: le kakšna je lahko povezava med uspešnim podrejanjem držav in znanjem o starodavnih družinskih izročilih in obredih, ki omogočajo ohranjanje ljubezni? Nikar se prehitro ne čudite, povsem neposredna je, in ta znanja so močnejša od milijonov vojaških mečev in celo od najsodobnejših orožij. /…/ Ko se je kontantinopelski desant polastil ruske zemlje in zasužnjil ruske kmete, ko je prepovedal obrede, ki pripomorejo k oblikovanju ljubezni, je s tem začel zavirati oblikovanje močnih ljubečih družin in tudi rodovnih naselij. Dejansko je bilo skoraj takoj uvedeno tlačanstvo. Ljubezen tlačanov je praviloma nesrečna ljubezen. Da bi mladi ljudje ohranili v sebi plameneče čustvo ljubezni, potrebujejo lasten prostor, če tega ni, ljubezen praviloma odide. Kakšen prostor pa ima lahko tlačan? Nikakršnega.” 

Vladimir je raziskoval, zakaj je bilo Džinkiskanovo osvajanje Rusije tako uspešno – z malo vojaki in skoraj nič borbe je osvojil mesta, dežele. Kajti ko je prišel v mesta, se mu ljudje niso upirali, prav tako niso ščitili utrdb svojih oblastnikov – samostanov in cerkvenih fevdalcev. Kajti sovražili so jih in so videli v Džingiskanovih vojakih osvoboditelje od teh zatiralcev. 

Tudi v Rusiji se je dogajalo enako kot drugod po Evropi: “Poanta je torej v tem, da je tretjina ruske zemlje pripadala duhovščini, ki je prišla iz Konstantinopla, in njihovim varovancem. Samostani so postali največja fevdalna gospostva. In menihi niso obdelovali zemlje in vzrejali živine, to so počeli tlačanski kmetje. /…/ Tako torej: več zemlje pomeni več tlačanov in več bogastva.”

Tako kot Steiger in Heinsohn ugotavljata, da preganjanja čarovnic ni vzpodbujala nikakršna pobožnost, temveč ekonomski interesi, tako tudi Megre ugotavlja, da konstantinopelski škofi niso bili prav nič pobožno motivirani: “Morda pa so knez Vladimir in konstantinopelski škofi iskreno verjeli Kristusovim zapovedim? Nadaljni dogodki kažejo, da so bili njihovi resnični gospodarji popolno nasprotje Boga. Tako so tudi sami bili sluge temu nasprotju, ki je znalo dobro kodirati ljudstvo ter si podrejati njegovega duha in voljo. Človeka so takole prepričevali: ti si božji suženj; to pa je pomenilo: ti si moj suženj. In človek je počasi pozabljal, da božjih sužnjev ni in ne more biti. Človek je Božji sin, in to ljubljeni sin.”

Megre zaključi, da so v Rusiji “ljudstvo prevarali, tehnologija svečeništva je bila dovršena.” S tem misli na psihološko tehnologijo, ki je na psihološki ravni uničila ljudstvo, da ga je lahko podredila. To se ni zgodilo le v Rusiji, temveč po celem svetu. In učinke tega čutimo še danes. Učinke tega psihološkega uničenja imenujem razkroj občutljivosti. 

Podobe kmečkega življenja. Kmetje - največje žrtve razkroja občutljivosti. Pogled na to sliko skozi zapise iz knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače je pretresljiv.

Podobe kmečkega življenja. Kmetje – največje žrtve razkroja občutljivosti. Pogled na to sliko skozi zapise iz knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače je pretresljiv.

Kmetje in kmetijstvo – idila ali razkroj občutljivosti? 

Kmečko življenje že od nekdaj (že stari Grki so pisali o idiličnem življenju na kmetih, v nasprotju z moralnim razkrojem mest) doživljamo kot idilično, idealno, povezano z Naravo, kot nekako “pravo”, “uravnovešeno”, “zdravo”. Velikokrat slišimo pripombe o meščanih kot o razvajenih, kot ljudeh, ki ne poznajo resničnega obraza življenja, kot o nenaravnih. 

Toda kmečko življenje, kot ga poznamo, je daleč od “idealnega, uravnovešega, povezanega z Naravo”. Prikazovanje kmečkega življenja, kot nam je znano zadnjih nekaj tisoč let, kot idealnega in izvornega (življenje, napolnjeno z garanjem na zemlji in z živino in, z rojevanjem kopice otrok in obiskovanjem cerkve), ustreza tudi “svečeništvu”, ki je odgovorno za razkroj občutljivosti zaradi svojih ekonomskih in oblastnih interesov. 

Ali smo bili ljudje res ustvarjeni za življenje, kakršnega popisuje novinarka Milena Miklavčič v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače

Ali je res najvišji potencial človeka živeti zgarano na zemlji, v medčloveških odnosih, ki ne le, da niso topli, temveč so preprosto zlorabljajoči in nasilni, rojevati kopico otrok (enega na leto) in zaradi tega predčasno izgubiti svoje zdravje, trpeti za povešeno maternico in kupom drugih težav, prenašati nasilne in boleče spolne odnose, doživljati incest, posilstvo in spolno zlorabo kot nekaj običajnega in del kulture, saj ni važno, na kakšen način “dedci” potešijo svoj nepotešljiv nagon, živeti pod skrbnim nadzorom župnika, ki se vmešava v spalnične zadeve para, družinsko gospodarstvo, itd? In še in še bi naštevala, vse to in še več je popisano v omenjeni knjigi, ki raziskuje medosebne odnose na slovenskem podeželju v letih med 1900 in 1960.

Na strani 30 je popisano, kako je tudi v dvajsetem stoletju “svečenik” še naprej nadziral ljudstvo s svojo ideologijo, ki mu ustreza že od srednjega veka: “K maši je bilo potrebno hoditi vsako nedeljo, med prazniki, in še k nedeljskim popoldanskim litanijam. Kakšnih posebnih izgovorov takrakt, ko je bila vera globoko zasidrana v srcih ljudi, nismo smeli imeti. Bila sem v tistih letih, ko sem že razumela različna namigovanja, s katerimi so ženske prepletle povsem  običajno klepetanje. Ena od njih je pripovedovala, kako jo je župnik poklical k sebi, ugotovil je namreč, da že predolgo ne spušča moža v posteljo, ker ima še zmeraj tiste reči (menstruacijo). Zdelo se mi je, da bi se raje v tla vdrla, kot da bi morala poslušati župnikove levite.”

Kmečko življenje temelji na razkroju občutljivosti. Steiger in Heinsohn navajata ekonomista Adama Smitha, ki je opazil učinek razkroja občutljivosti: “Smith vendarle opaža “poneumljanje” – rečeno moderno, socializacijske deficite – delavcev.” Smith pripisuje te “deficite” dejstvu, da delavci vse življenje opravljajo monotono in rutinsko delo, ki ne stimulira razvoja njihovih intelektualnih potencialov. Steiger in Heinsohn dojemata te “deficite” kot posledico iztrebljenja znanja o nadzorovanju rojstev, posledične neznanske “produkcije ljudi”, kot imenujeta interese preganjalcev čarovnic, ter posledično zanemarjanje otrok in zaničljiv odnos do otrok s strani staršev

V več družbah sveta so poznali kastni sistem. Najznamenitejši je indijski kastni sistem. Večina ljudi kaste pozna kot družbene razrede, kot razrede, ki ljudi delijo glede na njihovo materialno bogastvo. Toda kulture s kastami le-teh niso dojemale le kot ekonomske razrede, temveč tudi kot duhovne razrede. Indijci so na primer brahmane, najvišjo kasto, duhovniško kasto, dojemali tudi kot najbolj duhovno razvito. Verjeli so, da se lahko razsvetlijo le pripadniki najvišje kaste, pripadniki nižjih kast pa ne morejo doseči osvoboditve (to prepričanje je zanikal Siddharta Gautama – Prebujeni – ki je učil, da se lahko razsvetli kdorkoli, ne glede na poreklo in ne glede na spolm kajti ja, pred njim so verjeli, da se lahko razsvetliš le kot moški). Najnižjo kasto so dojemali ne le kot najrevnejšo, najbolj zanemarjeno, temveč tudi kot najbolj prostaško, najbolj primitivno in duhovno nerazvito. Tudi Maori, katerih delavnico o nosečnosti in porodu v Ljubljani sem letos obiskala, so mi na vprašanje, ali njihova kultura pozna zavestno spočetje, rekli, da le najvišje tri kaste poznajo zavestno spočetje. Začudeno sem pogledala in razložili so, da je bila njihova družba od nekdaj razdeljena na 12 kast. Le najvišje tri so posedovale duhovno znanje. Za spočetja v teh treh kastah so modreci in modre ženske skrbno izbrali datum, kraj, astrološko situacijo, dušo so zaznali pred spočetjem in tudi vedeli, kakšno bo njeno poslanstvo na Zemlji. V nižjih kastah pa se je spočetje zgodilo pač nezavedno, kot stranski produkt spolnosti.

Človeštvo torej že od nekdaj pozna razdelitev na materialno in duhovno bolj in manj razvite. Menim, da to ni del naravnega ustroja, temveč struktura, ki jo je človeštvo ustvarilo zaradi notranjih psiholoških kompleksov in posledične želje po nadvladi, premoči, bogastvu, itd. Ti impulzi so povzročili gibanja, ki smo jih razčlenile v razdelku “Uničenje modrih žensk – zakaj se je občutljivost začela razkrajati?”. 

Pa ni le Cerkev tista, ki je razkrajala občutljivost. Med ljudmi so se izoblikovale besne reakcije nanjo in ji nasprotovale,  kot se je le dalo, toda v resnici so počele zelo podobno.

Tako recimo v Uničenju modrih žensk beremo, kako je Engels, filozof, ki je skupaj z Marxom utemeljil marksizem (ki ga kristjani prezirajo, oni pa prezirajo kristjane), v pismu Karlu Kautskemu (prav tako teoretiku marksizma) napisal, “da bi se smelo o preprečevanju zanositve – tokrat o gobici, ki se jo vstavi v vagino – še vedno razpravljati samo tako, da “naši proletarci” o tem ne bi ničesar zvedeli, da bi torej o tem smele vedeti samo “meščanske družine” (in delavski voditelji): “Torej pač ne bomo prikrajšani za kruh, ampak za mnogo slavljeno gobico. Kar seveda nikakor ne preprečuje, da ni bil isti ali kak drug postopek v meščanskih družinah zelo praktičen pri ohranjanju razmerja med številom otrok in dohodkom, pri tem, da se zdravje žensk zaradi prepogostih porodov ne uniči etc. Ostajam le pri tem, da je to zasebna stvar med moškim in žensko ter vsekakor družinskim zdravnikom (…) om da bodo naši proletarci tudi še naprej s številnimi proleti (potomci) delali čast svojemu imenu.”” str. 189-190 

Oranje - uničevanje zemlje IN težaško delo, ki človeka prerano izčrpa. slika: Auguste Bonheur

Oranje – uničevanje zemlje IN težaško delo, ki človeka prerano izčrpa.
slika: Auguste Bonheur

Poljedelstvo – oranje zemlje

Videle smo, kako je izgledal proces razkroja občutljivosti in naštele že nekaj njegovih posledic. Na kratko se bomo poglobile v dva konkretna primera, kako se je razkroj občutljivosti manifestiral na področju kmečkega dela.

V šoli se pri pouku zgodovine učimo, kako super so bili naši predniki, ki so udomačili živali in jih začeli uporabljati za delo in hrano. To praznujemo kot civilizacijski napredek. Patriarhalne religije zelo poveličujejo ta civilizacijski korak in “pridnost”, ki je še kako potrebna za izvrševanja “reje/gojenja” poveličujejo kot vrednoto par excellence. Tudi v krogih zgodovinark ženske duhovnosti se vzhajanje živinoreje in poljedelstva dojema kot nekaj veličastnega in nekaj, kar se pripisuje ženskam (kar je morda tudi res, toda to ni dosežek, s katerim bi se v resnici lahko hvalile). 

Toda v resnici je pojav vzreje – živali ali rastlin – znamenje razkroja občutljivosti, znamenje odtujitve od naših resničnih zmožnosti. Z Naravo nas vežejo veliko globlje vezi, ki jih z rejo zadušimo. Ustvarimo umetno delitev na “kultivirano” naravo (udomačene živali in gojene rastline) in divjo naravo. Zaradi te umetno ustvarjene meje se porodi strah pred divjo naravo (strah pred “zvermi”, strah pred transformativnimi vremenskimi razmerami – nevihtami, mrazom, vročino itd. – strah pred neznanimi in potencialno strupenimi rastlinami, strah pred ozemlji zunaj teritorja naselja, konec koncev strah pred drugimi ljudstvi, itd.). Zamaši našo intuitivno zaznavo energijske dimenzije žive in “nežive” (boljša beseda – drugače žive) narave. Izgubili smo sposobnost govoriti z rastlinami, začutiti/intuitivno vedeti, kakšen je njihov namen, pri katerih boleznih nam lahko pomagajo. Izgubili smo intuitivno sposobnost vedeti, kje rastejo določene rastline, jasno čutiti in zaznavati subtilno ravnovesje med živimi bitji v ekosistemu, med rastlinami, živalmi in ljudmi, izgubili smo senzitivnost do čutenja živali, do njihove instinktivne in duhovne modrosti in do načinov, s katerimi lahko z živalmi sodelujemo pri dvigovanju zavesti celotnega ustvarjenega sveta. 

Z našimi intuitivnimi sposobnostmi nepoškodovanimi smo se sposobni zadovoljivo nahraniti in v drugačnih pogledih preskrbeti brez “reje in gojenja”. Toda ko je naša občutljivost razkrojena, potrebujemo gojenje in rejo, da sploh preživimo. 

Poljedelstvo rani tudi zemljo. Oranje zemlje in sajenje monokultur (na enem polju samo ena vrsta) uničujeta prst in subtilno ravnovesje med različnimi organizmi, rastlinskimi in živalskimi. Oranje je kot bi rezali Zemljo v kožo. Ko obrnemo zemljo, je kot da bi svojo kožo obrnili in dali kožo na mišice, spodnjo sluznico pa izpostavili zraku. Naloga kože, ki je zaznavati in zaznano predati možganom (občutki, temperatura, bolečina, itd) se ne more izvrševati, prav tako ne naloge spodnjih plasti kože, ki so zdaj izpostavljeni zraku. Prav tako se z oranjem zemlje uniči zaporedje zemljinih plasti, ki imajo vsaka specifično funkcijo in le-to lahko opravljajo samo, če so v pravilnem zaporedju (na vrhu je humusna plast, kjer razkrajajo organski odpadki – listje, odmrle rastline, živalice, vejice, itd – spodaj pa so vedno bolj kompaktne plasti, dokler ne pridemo do kamenja). Sejanje monokultur odvzame rastlinam bogastvo medosebnih odnosov, interakcij, sovplivanja, sodelovanja in medsebojnega bogatenja. Oranje in monokulture osiromašijo zemljo dobesedno in duhovno – odvzamejo prsti in organizmom v in na njej bogastvo, plodnost, raznolikost. Kako vpliva na nas hrana, ki je tako pridobljena za razliko od hrane, ki je divja, povezana z energijo življenja in ki pozna subtilni ustroj vesolja? 

Poleg tega je poljedelstvo izredno težaško in je prehitro iztrošilo prenekatero življenje. Veliko dela za zelo malo. Permakultura je veda, ki v sodobnosti obuja modrost sinergije z zemljo in odkriva – kako presenetljivo – da je manj več, manj vpletanja v naravo, več in boljši pridelek! (Za več o permakulturi uporabite internet.)

Seveda smo poljedelstvo – tako kot živinorejo – industrializirali. Dodali stroje, kemikalije. Da bi pridelali še večje mase. V veliki meri je za to odgovoren Marshallov plan. To je bil ameriški načrt za podporo evropskemu gospodarstvu po drugi svetovni vojni. Zaradi Titovega spora s Stalinom se je izvrševal tudi pri nas, v Jugoslaviji, saj je Tito po sporu za pomoč prosil Američane (pred tem je bil za podporo dogovorjen s Stalinom). Cilj Američanov je bil: ponovno pograditi območja, uničena med vojno, odstraniti omejitve pri trgovanju (njihov lastni interes), modernizirati industrijo in preprečiti širitev komunizma (njihov lastni interes). Fokus kmetijstva je postal samo in izključno čim večja produkcija. To je bil konec časov, ko so krave/prašiči/kure imeli štalo in večino leta travnik. In začetek obdobja, ko so bile ogromne količine živali stlačene na prostor, ki bi prej zadostoval bistveno manjšemu številu bitij, vse z namenom, da bi povečali “produktivnost”. V kmetijstvu se je začela uporaba strojev in kemikalij, prav tako z namenom povečati “produktivnost”. Vse, tudi za ceno trajnostnosti, etike, okoljevarstva. 

Se spomnite slovenskih kmetov, ki so grozili (!), da bodo polja polili z gnojnico, če jim država ne dovoli uporabljati pesticidov na vodovarstvenem območju? TUKAJ je članek o njih. Sodobna manifestacija posledic razkroja občutljivosti. Do zemlje, človeka, sebe. 

Zaznavajo, čutijo, razumejo - to zadnje je najbolj boleče. V razkrojeni občutljivosti jih ne zaznavamo več. Kot ne zaznavamo tudi drug drugega.

Zaznavajo, čutijo, razumejo – to zadnje je najbolj boleče. V razkrojeni občutljivosti jih ne zaznavamo več. Kot ne zaznavamo tudi drug drugega.

Živinoreja – ubijanje živali

Ubijanje živali  je znamenje radikalnega razkroja občutljivosti (Tudi Anastazija govori o tem, kako intuitivno prebujen človek ne potrebuje mesa. Ker živi v izobilju divje narave!). Ubijanje živali, ki jih prej vzrediš, pa je nepredstavljiv razkroj občutljivosti

Wikipedia o intenzivni farmski živinoreji pravi: “Omejitev živali na veliki gostoti je del sistemskega truda proizvesti čim več za najnižje stroške z zanašanjem na ekonomijo masovnosti, sodobno mašinerijo, biotehnologijo in globalni trg. Obstajajo razlike med farmskimi praksami po svetu. Poteka debata o doprinosih, tveganjih in etičnih vprašanjih industrijske vzreje. Vprašanja vključujejo učinkovitost produkcije hrane, dobrobit živali, potrebnost živalske vzreje za prehranitev rastočega svetovnega prebivalstva, vpliv na okolje in zdravstvena tveganja.”

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je letos priznala, da je uživanje mesa povezano z nastankom raka. Zaenkrat pravijo rdeče procesirano meso. Pritisk mesne industrije je še prevelik. Čez desetletja, upam, bodo lahko javno spregovorili o tem, da mesa v prehrani ne potrebujemo.

Težava industrijske vzreje živali in industrijskega poljedelstva je v iracionalnih ekonomskih interesih s strani “šefov” takšnih podjetij. Lahko si predstavljamo, da ne etika, ne zdravje, teh šefov ne zanimata. In v svoji objestnosti nas prepričujejo, da je jesti meso OK. 

Predstavljajmo si nasilje v družini: recimo, da imamo očeta alkoholika, ki pretepa ženo in otroke. Ko oče izvaja nasilje, zamuja priložnost, ki so ti otroci in žena. Ne zaznava njihove resničnosti, dragocenosti in zamuja priložnost biti obogaten od njih, od svojega odnosa z njimi. Enako je z živalmi. Ko smo nasilni nad njimi, zamujamo priložnost, ki so. Seveda smo nasilni z nekim razlogom, iz neke bolečine. O tem v zadnjem delu tega dolgega članka. 

VIDEO – radikalna razobčutljenost 

TRPLJENJE MAM, VSEH MAM …
Dedek mi je pripovedoval, kako so v njegovem otroštvu pripuščali krave (da se parijo z biki) na vsake dve leti (9 mesecev nosečnosti + 2 meseca dojenja telička + eno leto molže in nato od začetka). Ko je krava skotila, se je, po dedkovih besedah, zavedala, da ima mladička, ga iskala in klicala in ga pristavila. Mladiček ni mogel spiti vse “mrezovine” (tako so imenovali prvo mleko, mlezivo), (kar je zanimivo razmišljanje, ker Narava ne ustvari ničesar preveč), zato jo je mama pomolzla in jo spekla (izpadlo je kot sir). Nato so po okrog 2 mesecih telička prodali mesarju za teletino (dojenčketino), mati pa še naprej molzli.
Dandanes krave v farmskih razmerah svojih teličkov (dojenčkov) po porodu niti vidijo ne, ali pa jih vidijo za nekaj minut. Tudi njihova telesa so preobražena od nosečnosti in poroda, tudi one so fizično in psihološko odprte in ranljive in dovzetne. Tudi v njih se zgodi čustveni vrhunec, ki hrepeni po tesnem stiku z njihovim otrokom. Prav nič drugačne niso od človeških mam. Tudi zanje je največja mogoča bolečina, da so ločene od svojih otrok in da njihovi otroci trpijo. Ko jim jih odvzamejo, zato da bodo zaklani, ječijo in kličejo, utrujene in izčrpane, nemočne, obupane, roteče, trpeče, a črpajo sile iz neznanskih globin, iz materinskih globin… in so neuslišane. V svoji poporodni depresiji so molžene, človek jim krade njihovo tekočino ljubezni, njihovo mleko, ki je namenjeno v najgloblji intimi njihovim otrokom. In nato… ponovno “oplojene”… Moje srce ječi tako globoko v bolečini teh neuslišanih in trpinčenih Mam..
Človek je OTOPEL. Izgovor, da je Narava kruta, je nizkoten in nečloveški. Nam ni treba biti, sploh ne tako organizirano in zavestno. Mi imamo ZAVEST in lahko delamo DRUGAČE. Lahko smo MODRI. In ne povzročamo BOLEČINE.
Sodobna znanost dokazuje, da inteligenca, zavest, čustvovanje in spomin niso odvisni od “razvitosti” in “kompleksnosti” biološke/fizične strukture – zaznavo okolice in čustven odziv kažejo že rastline. (Več o tem bomo govorile na delavnicah Zavestnega spočetja, kjer bomo govorile o inteligenci, zavesti, čustvovanju in spominu otroka še od predspočetja naprej.). Zato je naša človeška dolžnost, da izražamo SOČUTJE do vseh oblik življenja.
In tudi če znanost tega (še) ne bi odkrila, bi bili to dolžni storiti. Ker smo LJUDJE. Ali smo?
zapis s strani Materinski krogi v Rdečem Šotoru 

Spočetje ni le proces fizične združitve spermija in jajčeca. Je subtilen energetski, duhovni proces. Razkroj občutljivosti je povzročil, da smo te dimenzije spolnosti, spočetja, nosečnosti, poroda spregledali, s tem pa povzročili veliko prvinskih ran človeški psihi, ki so težko dostopne zavesti ravno zato, ker so se zgodile na predbesedni ravni.

Spočetje ni le proces fizične združitve spermija in jajčeca. Je subtilen energetski, duhovni proces. Razkroj občutljivosti je povzročil, da smo te dimenzije spolnosti, spočetja, nosečnosti, poroda spregledali, s tem pa povzročili veliko prvinskih ran človeški psihi, ki so težko dostopne zavesti ravno zato, ker so se zgodile na predbesedni ravni.

Spolnost, spočenjanje, rojevanje, otroci 

Še eno področje, ki se ga je potrebno dotakniti pri raziskovanju procesa razkroja občutljivosti, je področje spolnosti, spočetja, rojevanja in vzgoje otrok.

Michel Odent, francoski porodničar, v svoji knjigi The Farmer and the Obstetrician (Kmet in porodničar) popisuje vzporednice med industrializacijo kmetijstva in industrializacijo (bolje poznano kot medikalizacijo) porodničarstva. Ugotavlja, da sta procesa izjemno podobna. V obeh primerih je posledica radikalna razobčutljenost. 

Namreč, ta področja so utrpela hude posledice zaradi razkroja občutljivosti. To so tudi področja, s katerimi se človeštvo veliko ukvarja in do katerih ima najbolj iracionalne odzive.

Spolnost, spočetje, nosečnost, porod in zgodnje obdobje otroštva so ključni procesi za razvoj človečnosti in resničnega potenciala človeške duhovnosti.

Spolnost ni le fizični proces sproščanja napetosti; je tudi zapleten energetski proces z duhovnimi posledicami. Spolnost nas energetsko poveže z osebo, s katero jo delimo in te povezave vplivajo na nas dolgoročneje, kot bi si mislili (seveda obstajajo postopki za energetsko čiščenje vezi, ki na nas ne vplivajo dobro ali pa jih ne potrebujemo več). V procesu spočetja, rasti v maternici in poroda je ključna sestavina naša zavest – zavest oblikuje ta proces nastajanja in ga podpira ali pa zavira. Spočeto bitje je zavestno in zmožno pomnjenja še od predspočetja naprej in veliko se moramo še naučiti o procesu nastajanja človeškega bitja v fizični obliki, da ga bomo lahko v celoti podprli.

Tako kot je proces razkroja občutljivosti zamašil našo zmožnost intuitivnega zaznavanja in senzitivnosti do naravnega sveta okoli nas, tako je zamašil tudi naše subtilno zaznavanje procesov, ki se dogajajo v spolnosti, ob spočetju, v nosečnosti, med porodom. Ta področja naše človeškosti so zgovorna manifestacija našega splošnega stanja zavesti. Kar se dogaja na področju spolnosti, spočenjanja, nosečnosti, rojevanja in vzgoje, je prikaz zmožnosti človeškega bitja za uvid vase.

Kot nam pričuje knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače, je bila spolnost naših prednikov nekaj strašljivega. Bolj je bila podobna socialno sprejemljivemu nasilju in zlorabi, kot pa spolnosti. Moški nagon so dojemali kot izjemno pomemben in ženske so bile moškim dolžne ustreči. Ženske so bile last moških in tako so jih tudi vzgajali. Toda ženske pogosto niso zdržale toliko spolnega nasilja in so naredile vse, da bi se lahko “spolnim odnosom” izognile. Milena opisuje primer ženske, ki je po porodu šla k sosedi, kajti nenasiten mož jo je želel “naskočiti” takoj po porodu. 

Spolni odnos je trajal nekaj minut, toliko, kot je bilo pač potrebno, da je fizična frikcija (drgnjenje) povzročila, da se je moški izlil. Ženski orgazem je bil nepoznan, prav tako so verjeli, da za spočetje ni bistven (stari Kitajci so na primer učili, da je za spočetje potreben orgazem obeh partnerjev), bistven je le moški orgazem. Pravzaprav se je kakršenkoli ženski spolni užitek dojemal kot hud greh in ženske so se bile dolžne pri župniku spovedati, če so le pomislile na užitek ali imele takšne sanje. Spolni odnos je bil za ženske boleč, kajti sestavljen je bil resnično le iz penetracije. Ženske so si med seboj delile modrosti, kot so nasvet, da pomaga, če se ženska vsak večer “tam spodaj” namaže z mastjo, da penetracija manj boli. 

Moški spolni nagon je bil tako nenasiten, da spolne zlorabe otrok, incestna spolnost, spolno občevanje z živalmi niso bili neznani, na nek način so bili del kulture. 

Kakšen razkroj občutljivosti! 

Ženski orgazem je za spočetje prav tako pomemben kot moški. Ko ženska doživi orgazem, se maternica začne rahlo krčiti (to povzroči hormon oksitocin, ki se v večji količini sprosti med orgazmom; to je tudi hormon, ki povzroča porodne popadke) in s tem krčenjem potiska jajčece navzdol po jajcevodu proti maternici, s čimer olajša spočetje (spermiji imajo do jajčeca krajšo in lažjo pot). Poleg tega povsem fizičnega aspekta je pomemben tudi psihološki. Vemo, da se občutki, čustva, misli, stanje zavesti staršev ob spočetju usidra v spočeto bitje. Kakšno sporočilo se usidra v spočeto bitje, če je mama neizpolnjena, morda zaradi nezadovoljenosti čuti tudi tesnobo, ima občutke neslišanosti, neupoštevanosti…? 

Nadalje: spolna energija na fizičnem nivoju povzroči sproščanje hormona oksitocina (že omenjenega), ki je na vedenjski ravni hormon ljubezni, zaupanja, povezanosti, intimnosti. Ko se sprošča v obeh partnerjih (kar pomeni, da morata oba čutiti spolno energijo), ta hormon med njima ustvarja občutke povezanosti, enosti, intimnosti. Na duhovnem nivoju pomaga ustvarjati občutke enosti, globokega vzajemnega zaznavanja (za te občutke seveda ne zadostuje le oksitocin, ampak tudi pravo stanje zavesti). Če je torej enemu od partnerjev odvzeta možnost izkušati učinke oksitocina (poenostavljeno rečeno), se med partnerjema ne more stkati ta globoka vez. Brez te vezi pa je spolnost bolj zloraba, kot kaj drugega. Tudi če se zgodi z navideznim “pristankom” obeh vpletenih. In pristanek se je vedno zgodil, saj se moškemu nihče ni upal upirati, ne žena, ne otroci, ne dekle, ne hlapci. 

Spočetje je bilo daleč od zavestnega. Uravnavanje spočetij na kakršenkoli način, tudi z vzdržnostjo, je bil greh. Župniki so ženske velikokrat okarali, češ, ali ne “spuščajo” svojih mož v posteljo, da že tako dolgo niso zanosile. Norma je bila en otrok na leto. Ženske so rodile tudi po dvajsetkrat, saj je bila smrtnost novorojenčkov in mačkov velika. To neprestano spočenjanje in rojevanje je ženske prerano izčrpalo in postaralo. Zdaj vemo od kod izhaja ta prisiljenost v neprestano rojevanje – iz želje fevdalcev, posvetnih in predvsem cerkvenih, pridobiti čim več delovne sile, ki bo zaradi nehumanega življenja tudi dovolj moralno uničena, da bo lahko vodljiva. Zaradi te prisiljenosti ženske in moški otrok niso dojemali kot “božji dar”, temveč kot “božjo kazen”. Vsak otrok je predstavljal še ena lačna usta več, ki jih bo potrebno nahraniti. Ta odnos se je seveda močno poznal na odnosu do otrok in načinu vzgajanja

Porod je kontinuacija spolnosti. Porodna energija pripada le mami, očetu in otroku. Je energija, ki si jo med seboj delijo in jih povezuje, tako kot spolna energija povezuje človeka, ki si jo delita. Razkroj občutljivosti je povzročil ogromno nasilja, ki so ga deležne družine med porodom; pred industrializacijo obporodne oskrbe kot smrtna nevarnost poroda, po njej pa kot medikalizacija poroda.

Porod je kontinuacija spolnosti. Porodna energija pripada le mami, očetu in otroku. Je energija, ki si jo med seboj delijo in jih povezuje, tako kot spolna energija povezuje človeka, ki si jo delita. Razkroj občutljivosti je povzročil ogromno nasilja, ki so ga deležne družine med porodom; pred industrializacijo obporodne oskrbe kot smrtna nevarnost poroda, po njej pa kot medikalizacija poroda. Še več čudovitih fotografij rojevanja v dvoje v tem ALBUMU.

Porod – knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače popisuje, kako je bil porod sicer lažji kot dandanes, saj so bile ženske fizično bolj fit in njihova telesa s tega vidika bolj pripravljena. Smrtnost otrok in mater pa je bila vseeno višja, večinoma zaradi poporodnih krvavitev. Ali to pomeni, da smo bile ženske ustvarjene nepopolne, nezmožne zdravo roditi? Seveda ne! Le zgrešili smo, zaradi razkrojene občutljivosti, pravo naravo poroda, tako kot večine drugih procesov.

Skrivnost poroda je, da je kontinuacija, torej nadaljevanje, podaljšek, spolnosti. Porod je globoko spolno dejanje. Tako kot spolni odnos vodi spolna energija (ki je lahko primitivna, krčevita, agresivna, ali pa sublimirana, subtilna, energizirana, duhovna), tako tudi porod vodi porodna energija, nekakšno porodno vzburjenje (ki je lahko krčevito ali pa bolj sublimirano). Ta energija pripada mami, očetu in otroku. Namenjena je njim trem (ali v redkih primerih njim štirim, petim, če se rojevajo dvojčki, trojčki :)), da jih poveže v intimno celico, da stke med njimi trdne vezi ljubezni. Kakršnokoli vmešavanje v to energijo (kar se na veliko dogaja v sodobnem porodnem sistemu, ki mu vlada medikalizacija in vdiranje v porodno telo in porodno energijo z namenom “nadzora”) preprečuje energiji, da bi te, ki jim pripada, uspešno povezala.

Seveda tudi pred vmešavanjem medikaliziranega sistema porodna energija ni mogla opraviti svojega dela. Odnosa med žensko in moškim ni bilo. Med njima ni bilo nikakršne izmenjave spolne energije, kaj šele porodne energije. Zato se je tudi izoblikovalo napačno prepričanje, da porod spada v ženski krog, da moški pri porodu nimajo kaj iskati. To prepričanje se v rdečešotorskem gibanju včasih širi tudi danes. 

Največja količina hormona oksitocina se med porodom izloči ob porajanju posteljice, torej po porodu otroka. Če tega oksitocina ni, je možnost za poporodne krvavitve večja. In to se je tudi dogajalo. Potem pa se je pojavil umetni oksitocin, ki smo ga vsi dojeli kot rešitev žensk in otrok. V resnici smo se s tem še bolj oddaljili od bistva. Rešitev je v vračanju spolnosti in resničnega dostojanstva porodu

Tudi poporodno obdobje je bilo razobčutljeno. Od žensk se je pričakovalo, da bodo takoj začele zopet delati (po 3 dneh) in da ne bodo “lene”. Včasih so morale po porodu skuhati za družino (namesto, da bi kdo kuhal zanje). Otroke so dojemali kot “božjo kazen” in breme. Tudi Steiger in Heinsohn v knjigi Uničenje modrih žensk ugotavljata, da so se vzgojni problemi – zavračanje otrok s strani staršev – začeli takrat, ko so bile ženske prisiljene v nehuman ritem in količino spočenjanja in rojevanja. Takrat so se začela prva prigovarjanja s strani posvetnih in cerkvenih institucij k bolj humani vzgoji. Le-ta je bila prej samoumevna, saj so imeli ljudje le toliko otrok, kolikor so jih bili zmožni preživeti in ljubiti. V času preganjanja čarovnic se je pojavil tudi fenomen sirotišnic, ki ga prej niso poznali. Seveda, le kdo je bil tako dober, da je ustanavljal sirotišnice? Tisti, ki problem v prvi vrsti povzročil – Cerkev. Od preganjanja naprej se je pojavila tudi navada, da so ženske puščale novorojene otroke pred pragovi sosedov, bogatih domačij, cerkva, itd. Tudi tega problema prej ni bilo v tako velikem obsegu. Še ena posledica preganjanja čarovnic so bili brezdomni otroci. Milena Miklavčič v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače opisuje fenomen hlapcev in dekel na Slovenskem, “odvečnih” otrok, ki so morali zaradi revščine oditi “služit”, večinoma zgolj za hrano in streho nad glavo, plačilo v oblekah ali denarju je bilo že luksuz.

Milena popisuje tudi ogromno otroške žalosti in stiske zaradi pomanjkanja nežnosti, objemov, pohval. Mnogo otrok je na samem jokalo zaradi nezaznanosti, neslišanosti in pomanjkanja nege in če so jih pri tem zalotili, predvsem očetje, so jih zmerjali z mehkužci, včasih natepli (da bi dobili trdo kožo), itd. Očetje so bili do svojih otrok še bolj grobi kot mame (ki so velikokrat na skrivaj z otroci podelile kakšno nežnost), pogosto niso vedeli imen vseh svojih otrok, otroke so doživljali kot breme in kot surovino – včasih so bili veseli, če je kakšen umrl v nežnih zgodnjih letih – ena lačna usta manj! In tako ali tako – narediti novega je nekaj najbolj preprostega, pa še prijetnega

Ponovno prebujanje naše občutljivosti, intuitivne zaznave, podpira naše vračanje v naročje Matere. Matere Zemlje in Božanske Matere. Mati je božanski princip senzitivnosti in ko ponovno prebudimo zavest o Njej, ko ji dovolimo, da začne ponovno delovati v naših življenjih, nas nagradi s prebuditvijo naših resničnih zmožnosti, naše resnične človeškosti. slika: Moonxels

Ponovno prebujanje naše občutljivosti, intuitivne zaznave, podpira naše vračanje v naročje Matere. Matere Zemlje in Božanske Matere. Mati je božanski princip senzitivnosti in ko ponovno prebudimo zavest o Njej, ko ji dovolimo, da začne ponovno delovati v naših življenjih, nas nagradi s prebuditvijo naših resničnih zmožnosti, naše resnične človeškosti.
slika: Moonxels

Vračanje k občutljivosti

Da bi se občutljivost povrnila, mora najprej počiti trdni oklep neobčutljivosti. To pa je boleč proces (vsako pokanje nečesa trdega je boleč proces). Kajti zakaj smo neobčutljivi? Zaradi neke bolečine v naših globinah, ki nam ne dovoli zaživeti, ki nas zasužnjuje in sili v delovanje v reakciji nanjo. Kadar delujemo iz te bolečine, iz te zamere, smo neobčutljivi za stvarnost, za druge. Na druge, na svet, na stvarnost projiciramo svojo bolečino. 

Zakaj morilec mori, zakaj posiljevalec posiljuje, zakaj cerkovnik pobija čarovnice in zakaj potem čarovnica Ana besni čez cerkovnika? Iz bolečine. Slovenski kmet, ki je naskakoval svojo ženo vsak dan 5 minut, medtem ko se je njej bledlo od bolečine, je bil sam otrok spočet v isti bolečini, v isti neslišanost, razobčutljenosti, ker so tudi njega starši videli kot breme, kot kazen božjo in se temu primerno tudi obnašali do njega.

Naša kultura je kaznovalna kultura. Deviantna vedenja kaznuje – z izločanjem, z zaporom, z zaničevanjem, usmerjanjem studa proti deviantnemu človeku. Seveda ne pravim, ukinimo zapore – v akutni fazi je posiljevalca treba umakniti na varno, da ne išče novih žrtev. Toda kazen ga ne bo spremenila, ne bo pozdravila te grozne bolečine v njegovi duši, ki ga žene k tem groznim dejanjem.

Hudič nas uklešči, zasužnji z verigo. Ta veriga je naša bolečina, ki čaka v naši notranjosti, bolečina, iz katere se poraja zamera, ki zmotno išče zadoščenje v maščevanju, namesto v notranji preobrazbi in ozdravljenju.

Hudič nas uklešči, zasužnji z verigo. Ta veriga je naša bolečina, ki čaka v naši notranjosti, bolečina, iz katere se poraja zamera, ki zmotno išče zadoščenje v maščevanju, namesto v notranji preobrazbi in ozdravljenju.

Velika Arkana Hudič v Tarotu prikazuje točno to psihično situacijo – biti suženj lastne bolečine in zaradi pomanjkanja uvida, zavesti, verjeti, da je maščevanje, povzročanje bolečine krivcu ali nekomu, na katerega projiciramo svoj bes, rešitev za naše ozdravljenje. Toda ni.

Ponovno prebujanje občutljivosti, ki je kot prodor kalčka skozi kaljeno seme, kot razdevičenje device, nekaj tako ranljivega in intimnega, zahteva notranje ozdravljenje, notranjo transformacijo. Tako na individualni kot na kolektivni ravni. 

Vprašajmo se, zaradi katerih ran ostajamo trdi? Kaj bo zares zacelilo naše rane

Tu vstopi Milost Božanske Matere, njena rahločutna Ljubezen in Nežnost, njena neskončna plodnost, ki večno obnavlja našo nedolžnost

Razcvetimo se kot lotusovi cvetovi v naročju Božanske Matere! 

Preostali članki,  ki se ukvarjajo s poganstvom kot poti vračanja k občutljivosti:

Poganstvo in ženska duhovnost

Duhovni instinkt in ženska duhovnost

Hčerke očetov – fizične, psihološke in duhovne posledice zanikanja ženskosti

Sram, krivda in duhovna izkušnja 

© Ana Drevenšek

Hvala Marko Vide, za navdih za zadnji del članka! 

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš razkroj občutljivosti? Na kakšen način zaznavaš ta proces v sebi, v svetu? Kakšna je tvoja pot prebujanja občutljivosti (morda skozi spremembo prehrane, načina življenja, zanimanj)? Kakšen je tvoj razvijajoči se odnos do Zemlje, do živih bitij, do svoje spolnosti? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Zadnji Materinski krog v tem ciklu v petek, 11.12., več informacij TUKAJ. 

Mesečni ženski krogi ob torkih, naslednji 15.12. 2015, več informacij TUKAJ

Delavnica Kolo Leta o energijah leta, pomembnih energetskih točkah in usklajevanju s temi energijami za začetek novega leta: 9.1.2016, več informacij TUKAJ.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Laži na poti v materinstvo

Boginja Mati, veličastna, Počelo Vesolja, čaščena, Božanska. slika: Brian Froud

Boginja Mati, veličastna, Počelo Vesolja, čaščena, Božanska.
slika: Brian Froud

Vstop v materinstvo je eden od vélikih ženskih prehodov; je vstop v novo dimenzijo bivanja; je vstop v družbo tistih, ki so postale del življenjske verige na nov način – ne več kot zadnji člen, temveč kot vmesni člen – in tako do kosti začutile svojo minljivost, svojo soodvisnost od drugih členov verige, na sploh svojo nemoč (nemoč svojega ega/uma) in moč te močne vezi – vezi življenja.

In vendar je pot v materinstvo posuta z lažmi. Tako kot tudi preostali (ženski) življenjski prehodi. Te laži, ki si jih bomo ogledale v članku, nam ženskam preprečujejo opolnomočen vstop v materinstvo. Oropajo nas zavedanja, zavestnega stopanja po tej poti, mnogih lekcij, mnogih uvidov.

Laži o porodu

Naša družba je nasičena z lažmi o porodu. Najhujša laž, ki se širi, je, da sodobna ženska ni zmožna roditi. Da, prav ste prebrale. To prepričanje se je tudi (na žalost) uspešno ukoreninilo v naše nezavedno. Širi se sporočilo, da je telo sodobne ženske nesposobno roditi, da je ženska nevarna svojemu otroku in da nujno potrebuje zunanje avtoritete (medicinsko osebje), ki bodo njenega otroka obvarovale pred nepredvidljivostjo in pokvarljivostjo njenega telesa. 

Dober primer takšnega sporočila je poimenovanje obporodne oskrbe, ki si prizadeva za naravni porod, “alternativna oskrba”. Beseda “alternativno” je zaznamovana z nečim nezaupljivim, sumničavim, neracionalnim, deviantnim. Ko so prakse, ki si prizadevajo porodu vrniti dostojanstvo, ženski opolnomočenje, označene za “alternativne”, so s strani “avtoritet” degradirane, razvrednotene, zasmehovane, s tem pa je pri ljudeh uspešno prebujena sumničavost, neodobravanje in nesprejemanje do takšnih praks. 

Moški zdravnik uzurpira babice. Moški zdravniki so izrinili babice iz porodnih sob, iz življenj žensk in s tem odvzeli ženskam občutke varnosti, sprejetosti, razumevanja, sočutne podpore in opolnomočenja v ženskem krogu ob prehodu v pomembno obdobje - materinstvo.

Moški zdravnik uzurpira babice. Moški zdravniki so izrinili babice iz porodnih sob, iz življenj žensk in s tem odvzeli ženskam občutke varnosti, sprejetosti, razumevanja, sočutne podpore in opolnomočenja v ženskem krogu ob prehodu v pomembno obdobje – materinstvo. 

Družba je sprejela sporočilo o ženski, zmožnostih ženskega telesa, porodu in avtonomnosti ženske od medicinskega sistema. Ina May Gaskin, svetovno priznana babica in obujevalka ženske veščine avtonomnega babištva, ki služi ženski in otroku, je skozi raziskovanje obporodnih praks odkrila (in razodela med drugim v svoji knjigi Birth Matters: A Midwife’s Manifesta – Porod je pomemben: Manifest babice) vzroke nastanku teh laži o porodu: v 19. stoletju so porod začeli prevzemati moški zdravniki in s tem izrivati ženske babice. Da bi svoje stranke prepričali, da so bolj vredni najema od svojih “tekmic” babic (in prepričali svoje stranke, naj zanje plačajo veliko več, kot babicam), so morali ponuditi “nekaj več” – to pa so bile medicinske intervencije, ki so, kot vemo, začele povzročati resnične zaplete med porodom. Zdravniki so načrtno začeli širiti prepričanja o porodu kot smrtni nevarnosti. Ina May navaja citat zdravnika Hugha L. Hodge-a iz Pennsylvanie (ZDA) iz leta 1838, v katerem trdi, kako je treba s širjenjem prepričanja o nevarnosti poroda ženske prepričati, da zares potrebujejo moškega zdravnika: “Če so ta dejstva lahko utemeljena, če lahko razširimo te informacije, če lahko ženske prepričamo v to, da bo njihovo trpljenje zmanjšano ali skrajšano in da bodo njihova življenja in življenja njihovih potomcev varnejša v naših rokah, ne bo nadaljnih težav v vzpostavljanju univerzalne prakse porodničarstva. Vsi predsodki najbolj nevednih in živčnih žensk, vsa prirojena in pridobljena občutljivost, tako značilna za ta spol, ne bo več predstavljala ovire delu moških zdravnikov.” Ina May nadaljuje: “Izkazalo se je, da ni bilo niti potrebno, da bi zdravniki, ki so sledili Hodgevemu načrtu, razširjali takšne informacije. Dovolj lahko je bilo prestrašiti medicinske študente, druge zdravnike, medicinske sestre in zaskrbljene Američane srednjega razreda, vedno pretvarjajoč se, da je to znanost. Joseph B. DeLee, na primer, je v zgodnjem 20. stoletju napisal mnogo učbenikov za zdravnike in medicinske sestre , v katerih je opisoval strahote, ki se jim ne da izogniti, če se za porajanje prvorojenca vsake ženske ne uporablja klešč (forceps v angleščini): “Porod so imenovali in mnogi temu še vedno verjamejo, normalna funkcija. Zdravnike in laike vedno znova preseneti in se jim zdi bizarno, da porod imenujemo abnormalna funkcija, bolezen, in vendar je resnično patološki proces. Vse je seveda odvisno od tega, kaj definiramo kot normalno. Če ženska pade na vile in si z ročajem raztrga presredek, to imenujemo patološko-abnormalno. Če pa orjaški otrok potuje skozi medenično dno, rečemo, da je to naravno in zato normalno. Če se otrok rahlo udari v vrata, a dovolj, da to povzroči možganske krvavitve, bi rekli, da je to resnično patološko, toda kadar je otrokova glava zdrobljena ob trku v trdno medenično dno in ga možganska krvavitev ubije, temu pravimo normalno, pravimo vsaj, da je ta funkcija naravna, da ni patološka.””

Od kod izvira močan strah pred bolečino poroda, ki je tako pogost v naši družbi? Od tod! Od te neznanstvene, s finančnimi interesi prepojene propagande iz 19. stoletja! Od kod izvira razvrednotenje ženskega dela spočenjanja, nosečnosti, poroda in materinstva, strah, globoko vcepljen v ženske same pred to našo veličastno izkušnjo? Od tod! Od kod izvira ta naš strah pred samimi sabo, nezaupanje v lastno telo, psiho in zmožnosti in ta naša lahka pripravljenost svojo moč izročiti (moški) uniformirani avtoriteti? Od tod!  In s tem niso začeli zdravniki. Ta dinamika psihološkega ustrahovanja in zasužnjevanja žensk za interese patriarhalne družbe ima korenine globlje, dlje nazaj, kot smo ugotavljale že v prejšnjem članku“Patriarhalna religija vpeljuje avtoritete. Toda to niso Modre Ženske in Modri Možje, temveč avtoritete, ki vladajo s strahom – njihovo orodje je izobčenje, kaznovanje. Ko so avtoritete začele uporabljati takšna orodja, smo se ženske začele bati svoje notranjosti. Bati smo se začele svoje intuicije, svojega notranjega védenja, vodstva. Na kratko: dvomiti smo začele vase. To pa je nekaj najhujšega, kar lahko človek naredi človeku: da vsadi vanj dvom vase, sumničavost do lastne notranjosti in sovraštvo do svojega Glasu.”

S tem pa je odvzeta moč ženskam. Odvzeta nam je samostojnost, pravica do odločanja, svoboda, dostojanstvo.

Laži o materinski identiteti

Zmagoslavje Mame ob pravi podpori.

Zmagoslavje Mame ob pravi podpori.

Ženskam je prepovedano zazirati se vase in zaznavati svojo notranjost na poti skozi vse biološko-duhovne prehode, še posebej pa ob prehodu v materinstvo. Takoj, ko ženska, spočne, si jo družba prilasti in jo začenja dojemati kot svojo lastnino, ne več kot samo svojo avtonomno osebo. Prisvoji si njeno pravico do odločanja in ji polaga v naročje vnaprej pripravljene rešitve zanjo, ki jih je primorana sprejeti, saj sicer ostane brez podpore. (Na primer, če se ženska odloči roditi doma, ostane brez sistemske podpore, saj zakonodaja okrog poroda doma še ni urejena – porod doma ni prepovedan, ni pa urejen – prisiljena je torej v nekakšno gverilstvo, zanašanje na energijo svojega notranjega uporništva in uporništva njenih bližnjih ter redkih v podobni izkušnji, če pa zaradi kakršnihkoli razlogov (finančne stiske, nepodpore bližnjih, težav v partnerstvu…) nima te zaloge energije, je povsem razumljivo, da se porodu doma odpove, kar pa je izredno krivično do njene pravice izbire.) 

Mama je takoj ob spočetju soočena s pritiski in pričakovanji, kakšna naj bi bila mama in kako naj bi se vedla. Avtorica Naomi Wolf je odkrila, da nosečnicam razglabljanje o določenih temah ni dovoljeno, ko je noseča predavala; ko je govorila o spolnosti, politki, itd., je občinstvu postalo nelagodno. Mati naj ne bi govorila o takšnih rečeh, mati je preveč krhka, njeni možgani niso zmožni razpravljati o tako resnih temah, pa tudi ne spodobi se. Mati se dojema kot nedoraslo, kot otroka, nesposobno skrbeti zase in odločati se zase.

Nosečnost je čas ogromnih hormonalnih sprememb. Hormoni pa imajo pomemben vedenjski učinek. Normalno je torej, da procesi materinstva (spočetje, nosečnost, porod, dojenje) predrugačijo ženski um. Tako kot se racionalnost in ustvarjalna intuitivnost ciklično izmenjujeta med menstrualnim ciklom, tako se njun odnos spreminja tudi med materinskimi procesi. Če naša družba ne bi tako častila razumarstva kot superiornega, bi spremembe v materinskem umu doživljali kot blagoslov, kot priložnost za kontemplacijo vseh pripadnikov družbe, ne le marginaliziranih mater. A več o tem spodaj, v razdelku “Družba, v kateri materinstvo ni čaščeno in zanikanje Boginje”.

Blessingway ali obred materinstva, ki prizna, počasti in praznuje notranje preobrazbe materinstva.

Blessingway ali obred materinstva, ki prizna, počasti in praznuje notranje preobrazbe materinstva.

Na materinskem krogu Porod kot obred prehoda se pogovarjamo o predrugačenju materinskega uma, o notranjih preobrazbah, ki se zgodijo ob tem vélikem prehodu. To predrugačenje je v naši družbi tabu. Od mam se pričakuje, da v tišini, izolaciji in brez omejevanja družbe, družine in delovnega okolja, zdržijo to predrugačenje in ga zadržijo zase. Predvsem se pričakuje, da bodo mame zase zadržale temne dimenzije materinstva – ambivalente občutke, obremenjenost, napor materinskega dela, čustveno zahtevnost materinskega dela, svoje potrebe, zahtevnost predrugačenja odnosov (partnerskih, družinskih, družbenih), ki ga povzroči vstop v materinstvo.

Od mam se pričakuje, da bodo nekritično poslušale grozljive porodne zgodbe, ki krožijo, da bodo poporodno depresijo, ki je tipični pokazatelj globokega nespoštovanja materinstva, materinskega dela in globokega pomanjkanja materialne, fizične, psihološke in duhovne podpore mamam, sprejemale kot običajen pojav. Moramo poslušati grozljive zgodbe! Zato, da končno spregledamo, kako je nekaj hudo hudo narobe z obstoječim obporodnim sistemom! Mame potlačujejo spomine na svoje porode, počutijo se posiljene, neslišane, neupoštevane, zmanipulirane. Nato pa so one označene za histerične in nevrotične, če si drznejo izraziti takšne občutke, avtoriteta unfirormiranih pa je nedotaknjena. 

Od mam se pričakuje, da bodo zase zadržale žalovanje za svojim starim jazom, svojo staro identiteto. Vstop v materinstvo je velik prehod, iz Dekleta v Mati, ob tem umre identiteta Dekleta in vse, kar le-ta nosi s sabo. Spremeni se telo – iz dekliškega telesa v telo mame, spremeni se um – iz nase osredotočenega v osredotočenega na nekoga drugega, spremenijo se čustva, prioritete, vrednote, celo značajske lastnosti. Seveda je ob taki temeljni spremembi normalno žalovanje ob izgubi stare identitete in normalna je zmedenost, iskanje, raziskovanje ob porajanju nove, ki še ni izoblikovana, ki je še za obronki zavesti, neotipljiva, obstaja le kot slutnja, kot obljuba radikalne spremembe in je zato seveda tudi strašljiva. Če bi družba dovoljevala raziskovanje teh vprašanj, bi bil prehod v materinstvo veliko lažji. 

Laži o vrednosti materinskega dela

DanielleDanielle Haines, mama, je na svojem facebook profilu objavila sliko sebe in svojega sina tri dni po porodu, ob kateri je napisala naslednje sporočilo: 

To je slika mene 3 dni po porodu. Bila sem tako surova in odprta, bila sem čista zmešnjava. Ljubila sem svojega otročka, pogrešala sem njegovega očeta (na ta dan je šel nazaj delat), jezna sem bila na svojo mamo, srce me je bolelo za svojega brata, ker nas je mama zapustila in zdaj sem imela majhnega dečka, ki je izgledal enako kot moj brat, moje bradavice so bile razpokane in krvaveče, moje mleko se je že skoraj pojavilo in moj dojenček je postajal zares lačen, počutila sem se žalostno, ker ljudje ubijajo dojenčke, zanalašč, spala nisem od poroda dalje, nisem vedela, kako odstraniti svoje prsi, moja vagina me je pekla od stalnega sedenja in dojenja, nekako sem izgubljala razum.  Prišla je Katie in me nahranila na jutro, ko je bila posneta ta fotografija. Lahko bi prišla tudi, da mi naredi kosilo. Nato je tisti večer prišla ena od mojih sedmih sester, Sarah, da bi prinesla družinsko večerjo. Sarah je posnela to fotografijo. Vstopila je s hrano in rekla: “Živjo, kako si?” Odvrnila sem: “Zmešnjava sem.”  Pogovarjali sva se, poslušala je in rekla: “Prav to sem tudi jaz doživljala.” Pomagalo je, da se vedela, da se je tudi njej takrat strgalo! Nato je rekla: “Vem, da to zveni noro, ampak ali imaš fotoaparat? Izgledaš tako surovo in tako lepo.” Tako vesela sem, da je posnela to fotografijo. Načrtovala je, da samo odloži hrano. Na koncu je ostala veliko dlje. Potrebovala sem jo. Vedela je. Poklicala sem Rachel, potrebovala sem jo. Potrebovala sem jo, da mi pomaga pri dojenju, potrebovala sem več pomoči pri pristavljanju.  Poklicala sem Shell. Potrebovala sem, da mi pove, da je moj dojenček v redu. To je resnično poporodno obdobje, mame. Tiste, ki ste to že doživele …  bi delile z mano, kako ste se počutile po porodu?  

Imela sem čarobno poporodne obrobje. Ni bilo lahko, ampak imela sem podporo in bila nahranjena in opominjana, da so bile mame pred mano na mojem mestu in da bom tudi jaz čisto dobro prešla skozenj. 

Materinsko delo je težko delo. Je eno najtežjih del. Ker je tako zelo osebno, ker nas predrugači od znotraj. In ker je tako fizično, čustveno zahtevno. Naša družba tega dela ne spoštuje dovolj. Materinsko delo dojema kot samoumevno, kot žrtvovanje posamezne mame, kot njeno izolirano, samotno, samožrtvovanje. “Sama si je to naložila, sama naj opravi.” Ne zavedamo se dovolj, da so mame v prvi vrsti naše vrste. Od njih je odvisno nadaljevanje človeštva. In ne samo nadaljevanje, ampak tudi kvaliteta človeštva. Kakšna družba bomo? Sočutna ali okrutna? Spoštljiva ali prostaška? To je odvisno od podpore materinstvu in od kvalitete materinskega dela (ki ne more biti kvalitetno, če mam ne podpiramo materialno, fizično, čustveno, duhovno).

Naomi Wolf, čudovita, tenkočutna, feministična avtorica, pravi, da nad mamami v sodobni družbi visi Salomonov meč. Nekoč sta k modremu kralju Salomonu prišle dve mami, ki sta obe trdili, da je nek dojenček njun in sta od kralja zahtevali, da presodi, kateri bo pripadal. Salomon je predlagal, da razkosa dojenčka na pol in dá vsaki pol. Ena od žensk se je strinjala, druga pa je dejala: “Naj ga ima ona, samo ne razkosajte ga!” Tega je zmožna materinska ljubezen. Tako je Salomon vedel, katera je prava mama.

Tudi nad sodobnimi materami visi Salomonov meč.

Tudi nad sodobnimi materami visi Salomonov meč.

Tudi nad sodobnimi mamami visi Salomonov meč. To je Salomonov meč, ki sprašuje mame: “Ali naj razkosam tvojega otroka?” In mame vedno znova zakričijo: “Ne!” Ta “Ne!” pa zahteva od njih neskončna žrtvovanja. Naomi Wolf v svoji knjigi Misconceptions; Truths, lies and the unexpected on the journey to motherhood (Zmote: resnice, laži in nepričakovano na poti v materinstvo) citira prijateljico, ki je ob doživetju prehoda v materinstvu dejala: “Potrebujemo feminizem, ki pravi, da je v redu, če si vzamemo odmor!” Feminizem namreč ni predvidel potreb mater. Preveč se je zapletel s kapitalizmom in preveč si je želel vstopiti v moški svet, namesto da bi povzdigoval specifično ženske izkušnje, kot je materinstvo, pravi Naomi Wolf: “Ko je prišlo do tega, kdo bo skrbel za otroke, se je ženskemu gibanju zgodil kapitalizem, resnična revolucija spolov pa se ni.”

V sodobni družbi je odmor, počitek, nedelovanje greh. Materinstvo pa zahteva upočasnitev in odmor. Odmor od dela, odmor od določenih obveznosti. Če ne zaradi drugega, zato, ker je fizično nemogoče izpeljevati vse prejšnje obveznosti ob materinskem delu. 

Vstop materinstvo naredi boleče očitno priviligiranost moških v naši družbi. Matere so prisiljene v soočenje z nepripravljenostjo moških sodelovati pri materinskem delu (ki je delo skrbi za otroka, ki ga lahko opravlja kdorkoli, pravi Sarah Ruddick, filozofinja). Naomi Wolf pravi, da se v moških vključi “namerna potopitev v pozabo”, ko gre za delitev materinskega dela in delitev gospodinjskih del. Večina moških se potopi v “nezavestnost, ki je uporabna” – nezavestni se napravijo vseh naporov materinstva, kar jim pomaga pri ohranjanju fame napornosti svojih dolžnosti in svojega dela ter pri odpovedovanju prevzemanja pobude pri materinskem/gospodinjskem delu. Egalitarnost je v mnogih zakonih porušena, opaža Naomi Wolf, saj je mnogo moških še vedno prepričano, da je materinsko in gospodinjsko delo “žensko delo”, mnogo moških se še vedno ne zaveda (ali noče zavedati) napora materinskega dela, še vedno pomanjšuje pomen materinskega dela, ga predstavlja kot manjvrednega njihovemu denarnemu delu in to uporablja za izogibanje materinskemu delu. Kapitalistična in patriarhalna družba to dinamiko seveda le krepita. Če bi bilo materinsko delo spoštovano, bi vsi jasno razumeli, da je enakovredno denarnemu delu in da mora biti torej preostanek gospodinjskih del pravično razdeljen med zakoncema.

Otročje in nazadnjaško vztrajanje pri nesodelovanju pri “ženskem delu” pa moške tudi stane. Ženska, ki je za vse sama, ugasne kot Ljubimka, Ustvarjalka, Navdihovalka. Kot pravi Naomi: “Kar so moški privarčevali pri skrbi za otroke in gospodinjstvu po tem, ko se je rodil otrok, jih je tudi stalo, romantično in erotično.”

Ena od Naomiinih intervjuvank je dejala: “Vsekakor sem si ob dnevih, ko je bil moj mož v resnično pomoč, želela biti romantična. Toda ko je predpostavljal, da bom vse zmogla sama, ko se mi je nato približal, se nisem mogla odzvati.”

Če bi si moški želeli cvetočih žensk, bi jim pomagali. 

Družba, v kateri materinstvo ni čaščeno in zanikanje Boginje

V družbi, v kateri bi bilo materinstvo čaščeno, bi bil prehod v materinstvo veliko lažji, manj fizično, čustveno in duhovno naporen, bolj bogat in bolj izpolnjujoč.

Durga puja - obred čaščenja Boginje Durge. Ljudje častijo BOGINJO - ženski obraz Božanskega, Božansko utelešeno v ženskah!

Durga puja – obred čaščenja Boginje Durge. Ljudje častijo BOGINJO – ženski obraz Božanskega, Božansko utelešeno v ženskah!

Častile bi se spremembe, ki jih povzročajo materinski procesi materinskemu telesu, umu, duši. Mentalnih sprememb , ki jih povzročajo hormoni materinstva, ne bi več dojemali kot “poneumljanje, zmanjševanje mentalnih zmožnosti”, temveč kot izostreno osredotočenost, poglobljen uvid v povezave med stvarmi. Materinsko intuitivnost, izostreno povezanost z drugimi dimenzijami, nosečniško “zasanjanost” in “čustvenost” kot to zaznava racionalistična družba, bi dojemali kot mogočne portale, kot priložnost za kontemplacijo vseh pripradnikov družbe. 

Povečano potrebno mam po varnosti, materinjenju, nežnosti, pozornosti, ne bi več dojemali kot šibkost, nesamostojnost, iracionalnost temveč kot vrlino, kot merodajno vrlino, ki človeštvu sporoča, kaj je zares pomembno: varnost, nežnost, toplina varnega doma

Nadčloveško osredotočenost mater na otrokovo varnost, uresničevanje njegovih potreb, ki spominja na junaštvo in ne le eno od človeških lasnosti, ne bi več dojemali kot nevrotičnost, ki omejuje racionalnost, temveč kot junaštvo, kot božansko lastnost žensk, ki ohranja človeštvo.

Socialno samoumevno bi bilo, da se novo družino s strani skupnost in s strani sistema podpira materialno (finančno), fizično (s pomočjo pri gospodinjstvu, opravkih), psihološko (s prisotnostjo, s podporo, pogovorom), duhovno (z obredi prehoda, s čaščenjem ženskega obraza Božanskega).

Spočetja, nosečnosti in poroda ne bi več dojemali kot medicinske dogodke, kot dogodke, nad katerimi ima moč, avtoriteto in pravico odločanja nekdo zunanji, nekdo uniformirani (zdravstveni delavec, uradni delavec), temveč kot ključne dogodke v Krogu Življenja, ki jih utelešajo ženske, ki so, ko potujejo skozi te dogodke, utelešenja Boginje – ženskega obraza Božanskega, avtonomne, svobodne osebe in avtoritete zase in za človeštvo, saj je človeštvo odvisno od njih. Obporodne prakse bi odsevale ponižnost in spoštovanje do Mater, njihove avtonomnosti in sposobnosti in pravice do odločanja, odsevale bi zavedanje o naravnosti in normalnosti materinskih procesov, odsevale bi globoko čaščenje teh procesov. 

Mame ne bi več potlačevale svojih občutkov na poti v materinstvo, ne bi več potlačevale spominov na svoje porode in poporodna obdobja, ne bi se več sramovale svojih teles, dvomile v svoja telesa in svoje materinske psihe, ne bi več bile zmanipulirane s strani uniformiranih avtoritet, katerih interes je dobiček in ne njihovo dostojanstvo in svoboda, ne bi bile več zasmehovane, kadar pridejo v porodnišnico s porodnimi načrti, kadar sprašujejo po statistiki in obporodnih praksah, kadar si želijo drugačne oskrbe, ne bi bile več označene za “nore, zmešane alternativke”. Žensk, ki krčevito branijo blagostanje svojih otrok ne bi več označevali za histerične

Častili bi BOGINJO, našo MATI, naše POČELO, našo LJUBEZEN.

Preostali članki na blogu Rdečega Šotora, ki govorijo o materinstvu:

Materinstvo – nevidno zdravilo, ki mora postati vidno

Materinski um – ultimativna predaja

© Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš preobrazbe materinstva? Kakšne laži prepoznavaš oziroma kakšne laži so se zgodile tebi na poti v tvoje materinstvo? Kakšne resnice si želiš o materinstvu in prehodu v materinstvu sporočiti prihodnjim generacijam? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Cikel Materinskih krogov od septembra do decembra 2015, več informacij TUKAJ. 

Sklop delavnic Menstrualni misteriji (I. Korenine & II. Cikličnost in transformativnost), 26.9. in 10.10. 2015, več informacij TUKAJ.

Sklop delavnic arhetipov svetle in temne ženskosti, 24.10. in 7.11. 2015, več informacij TUKAJ.

Branje ženskega Tarota, kadarkoli, več informacij TUKAJ.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

“Tabletka” in ženska duhovna izkušnja

slika: Mystic Mamma

slika: Mystic Mamma

Danes, pred svitom, se je Luna napolnila. Napolnila se je v znamenju Kozoroga. Kozorog je zelo zanimivo znamenje in hkrati tudi izziv. Je zemeljsko znamenje, ki nas uči o enem od aspektov zemeljskega življenja. Za razliko od na primer znamenja Bik, ki poudarja obilje, užitek in ekstazo zemeljskega življenja, Kozorog poudarja potrpežljivost, ki jo zahtevajo naravni cikli na Zemlji, dolgotrajnost, vztrajnost in včasih samotno učenje. Zato lahko v energiji Kozoroga zaidemo v pretirano strogost, kritičnost in grobost do sebe, dušno in telesno izsušenost, avtoritarno in ambiciozno vodenje življenja, ki gazi čez instinkte, cikle in notranje življenje in občutljivost.

V današnjem članku draga Sestra Janja Videc pripoveduje zgodbo o svoji Poti v žensko duhovnost. Začne s pripovedjo o tem, kako težko je spregovoriti, saj se znotraj nas prebudijo vsi ti strogi, kritični, sabotažni glasovi, ki jih ponotranjimo iz suhoparne patriarhalne družbe – negativna manifestacija energije Kozoroga. Janja je to energijo ukrotila in jo obrnila sebi v prid – v pozitivni manifestaciji Kozoroga, ki nam daje potrpežljivost do sebe v spiralnem zemeljskem življenju, ko nikoli ne vemo, kaj nas čaka za naslednjim zavojem spirale, zmožnost čakati na znamenje (biti žensko sprejemljive). Te lastnosti potrebujemo, ko izplavamo iz primeža zadušene ženskosti, ki je epidemija patriarhalne družbe. Ena od oblik zadušenosti je “tabletka”. Janja tenkočutno, prodorno in vzpodbudno opisuje pot od primeža te zadušenosti k opolnomočenju

Janja je tudi subtilna umetnica, ki ustvarja oblačila s sporočilom in odsevom njene notranje poti. Pred kratkim je ustvarila kolekcijo Witches lookbook, ki so jo navdihnile arhetipske podobe temne ženskosti (fotografije bodo kmalu objavljene na njeni spletni strani). Najdete jo na njenem blogu Janja Videc Blog

Ko me je Ana, ljuba modra ženska, povabila k pisanju o tem, kako je Rdeči šotor povezan z mojim poslanstvom in kako vidim ta preplet, dolgo časa nisem mogla ubesediti vsega, kar je govorila moja duša, ki me je hrepeneče klicala k ženski duhovnosti. Kot da bi imela v sebi vedenje, ki ga je nevarno ponesti v zunanji svet, kot da je zame bolj varno, če svojo zgodbo obdržim zase, globoko zakopano. Našla sem vsemogoče nepomembne izgovore, kot je ta, da nimam časa in se spraševala, zakaj mi je bilo sploh potrebno slediti svojemu instinktu, vse dokler ni prišel trenutek, ko sem se zazrla vase in ozavestila, da to ni od tukaj, ne iz tega življenja…  Ženska narava, naša duhovnost, naša cikličnost… vse to je bilo predolgo zatirano in vse nosimo posledice tega zatiranja. V naših celicah še vedno obstaja spomin na vsa grozodejstva ne tako oddaljene preteklosti, ki so prekrila tisti daven spomin na drugačne čase, ki ga lahko samo slutimo. Vendar ga! In to vse močneje, vse več žensk.

V preteklosti smo se naučile zatreti svojo resnično naravo, odrezati vire svoje moči in se prilagoditi, ker je bilo tako preprosto bolj varno, za naše prednice je bilo slednje največkrat edina možnost, da so preživele. Še vedno tičimo v tej prilagojenosti, le da se tega niti ne zavedamo več. Prilagajamo se, ko se trudimo slediti moškemu modelu delovanja; ko naredimo vse, samo da bi ugajale; ko sprejmemo podrejeno vlogo in se pretirano razdajamo; ko se podvržemo medicinskemu modelu obravnavanja lastnega telesa in ko dopustimo njegovo objektivizacijo; prilagajamo se, ko svoje darove obdržimo zase in jih ne izpustimo v svet.

Močno čutim, da je zame napočil čas, ko moram slediti svojemu notranjemu glasu, ki me vodi po poti ženskih misterijev, čeprav ta trenutek še ne vem natančno v kakšni obliki, na kakšen način… Vendar zaupam in vem, da sem v tem življenju povsem varna, da se postavim v center svoje moči in žarim.  

Že od nekdaj sem se bolj kot v zunanji svet obračala vase in iskala širšo sliko, vse kar je mistično, skrivnostno… že zelo zgodaj so me izmed vseh možnosti najbolj pritegnili okultistični teksti, kar se je kmalu razširilo na prebiranje neskončnega seznama duhovne literature, poglobljene in tudi takšne za mase, vendar je vse ostajalo nekje na mentalni ravni. Počutila sem se, kot da vsega tega pridobljenega znanja na znam resnično živeti, začutiti, utelesiti, prizemljiti. Kot bi ponotranjila idejo strogega vsevidnega boga, ki vzgaja z disciplino in kaznovanjem, (pa čeprav mi nikoli ni bil zares blizu) sem sama sebe kaznovala z občutki krivde, kadarkoli nisem bila dovolj produktivna, dovolj popolna, dovolj disciplinirana. Vse to je vodilo v vse močnejša depresivna razpoloženja… nad menoj se je razgrnila temna noč duše, za katero se je zdelo, da ji nikoli ne bo konca.

Ko sem bila stara petnajst let, sem naivno sprejela, da pričnem z jemanjem kontracepcijskih tabletk. »Zdravnik« z najbolj zdolgočasenim pogledom je kot po tekočem traku tudi meni predlagal »čudežno tabletko«, kot edino možno opcijo, ki preprečuje neželjeno zanositev. Takrat še nisem bila ozaveščena o tem, v kaj s pravzaprav spuščam in kakšne posledice slednje prinaša s seboj, nobena ženska mi ni predala svojega vedenja. Čez nekaj let, ko sem želela z jemanje tabletk prekiniti, so se pojavili simptomi, ki jih pred začetkom jemanja ni bilo… povsem neredna menstruacija s šestmesečno zamudo, konstantno razdražljivo razpoloženje, nečista koža in kar je najhujše – ciste na jajčnikih … vse to naj bi »se pozdravilo« s tabletko, ki je simptome povzročila. Kako protislovno – postavili so me pred dejstvo, da je tabletka edina možnost, da se ravnovesje ponovno vzpostavi …

V tem trenutku vem, da sem morala okusiti v temo, ki me je izoblikovala v to kar sem in kar postajam. Da je dovolj da sijem in da ne potrebujem ničesar več kot to, da svoje vedenje širim naprej …

V rdečem šotoru sem se po dolgem potovanju zopet srečala z boginjo, zdela se mi je tako domača. Povabila me je, da se zazrem v svoje telo in najdem svoje odgovore. Boginja ve, da »popolnost« ne obstaja in da smo popolne natanko takšne, kakršne smo – vsi naši obrazi. Njen materinski, sočuten objem z vonjem po zemlji me je popeljal vse bliže k sebi. Bila je povsod, bila je upanje in kar je najpomembnejše, bila je znotraj mene. Ne kot neka nezemeljska sila, izčiščena vseh »motečih« čustev, kot sem si včasih predstavljala duhovno uresničeno bitje, ampak povsem prisotna, prizemljena, silovita, čutna… Do sebe sem postala bolj prijazna, ponovno sem začela poslušati svoje telo.

Ko sta mi v razmaku nekaj dni dve prijateljici povedal, da sta prenehali z jemanjem tabletk, je bil zame znak. Pričelo me je ščemeti nekje v notranjosti, občutila sem celo paleto čustev – strah kaj se bo zgodilo, če zopet poskusim, jezo na celoten sodoben ginekološki sistem ter pričakovanje in pogum, da manifestiram drugačno rešitev, da tabletka ni edina možnost… čez nekaj dni mi je moja draga Ema, sestra, ki je sodelovala na enem izmed skupnih projektov, povedala skoraj identično zgodbo, kot je bila moja! Uspelo ji je, da se je sama pozdravila s pomočjo narave… Sledila sem ji – spremenila ritem spanja, izvajala jogijske vaje, ki uravnotežijo delovanje hormonov, prilagodila prehrano in si pomagala z zelišči in začimbami..  ob vsem tem je telo izredno hitro zopet našlo ravnovesje, predvsem pa stik – brezmejno povezanost same s seboj. Ob tem, ko se je čistilo telo, se je čistila duša – plast za plastjo so se na površje dvigala stara prepričanja, ki mi ne služijo več.. Rodilo se je sočutje in dovolila sem si, da se vsi ti občutki prelijejo skozi mene. V tem trenutku vem, da mi je lastno telo predajalo izjemno dragoceno darilo – naj mu prisluhnem, ga objamem s svojo ljubečo pozornostjo in se oklestim vsega, kar ni moje.

Počutim se osvobojeno težkega bremena in se ob enem zavedam, koliko sester v sebi skriva podobno zgodbo. Če si ena iz med njih in bereš te vrstice – vedi, da v tem nisi sama!

Naše prednice so poznale življenje v sožitju z naravo, obravnavale so jo kot del svoje lastne biti in se od nje učile. Bile se čuvajke intuitivnega vedenja o naravi življenja, zdravilnih zeliščih, naravni kontracepciji, ženskem izžarevanju in še mnogo več… Če globoko prisluhneš, lahko slišiš, kako nam na uho šepetajo in predajajo vsa ta znanja. Naša vez z njimi je neuničljiva, nosimo jo v svojih celicah, v svoji krvi, v svojem daljnem spominu. Želijo, da se zopet povežemo s svojim telesom in najdemo vse svoje obraze, resnične, ranljive in hkrati pogumne, močne in hkrati nežne, sočutne in hkrati neizprosne, silovite in nežne. Želijo, da druga v drugi vidimo svojo sestro. Boginja ni tam nekje zunaj, je v vsaki izmed nas – želijo, da jo okopljemo iz plasti prepričanj, vzorcev, strahu in bolečine, ki nam jo je nakopala patriarhalna družba.

Ko enkrat zaslišiš njihov glas, veš, da ne moraš stopiti niti koraka dalje, ne da bi na glas izražala resnico. 

© Janja Videc

Modra Ženska z volkomTo soboto v Rdečem Šotoru spoznavamo arhetipe temne ženskosti. Več informacij TUKAJ. Prijave in vprašanja pa javite na ana@rdecisotor.com ali 070760868. 

V ponedeljek sem imela na konferenci RIS zanimiv pogovor o jungovski psihologiji (ki jo obožujem in ki je “mati” arhetipov) z Zdenko Čebašek Travnik. Povedala mi je, da ji je Jung sicer zelo ljub, toda da morda ta obravnava morda ni tako učinkovita kot druge vrste terapij. Preveč se namreč ukvarja z izvorom naših težav, kar je v osnovi v redu, toda mnogo ljudi ni pripravljenih pogledati k svojim koreninam in se soočiti z resnico in se raje poslužujejo npr. afirmacij, spremembe življenjskega stila, itd. Sama še vedno mislim in iz osebne izkušnje povem, da je najbolj očiščujoča izkušnja uvida v lastne korenine – življenjske spremembe nato sledijo spontano, same od sebe. Zato se na delavnicah arhetipov zbere vedno intimna skupina žensk, ki so zares pripravljene pogledati globoko vase. Procesi, ki se odvijajo, so izjemni. Predvsem v drugem delu delavnice, ko obravnavamo vsak arhetip posebej, se razkriva mnogo napačnih, pogojenih predstav, ki jih imamo o določenem arhetipu, ki so posledica vzgoje, družbenega odnosa, itd. Nato olupimo te predstave in se povežemo z univerzalno arhetipsko energijo. Delavnica je za najpogumnejše in tiste zares pripravljene prevetriti svoje globine. Veselim se novega kroga Pogumnih Žensk.

O Modri Ženski, enem od arhetipu temne ženskosti. Celotno besedilo TUKAJ

Ena glavnih lastnosti Modrih Žensk je, da imajo občutek za pravo mero. Znajo zaznati pravi trenutek, uporabiti pravo besedo, se pravilno odzvati. Svoje energije in časa ne trošijo; naučile so se delovati v ravnovesju, v skladu z naravnimi zakoni in cikli. Ko resnična Modra Ženska opozori na svoja leta in izkušnje, to stori le zato, ker je zaznala, da ljudje okrog nje izgubljajo občutek za pravo mero, da jih prevzema ego, da tavajo v ekstreme. Njen namen je streznitev ljudi okoli sebe, vrnitev v tukaj in zdaj, v skromnost in ponižnost, v zavedanje stvarnosti takšne kot je. Modra Ženska skozi življenje čuječnosti in refleksije in močnega duhovnega instinkta nabere skozi izkušnje izčiščeno modrost, ki je nekakšen barometer za celotno družbo. Modra Ženska je ukoreninjena v zreli modrosti, ki opozarja na nesmisle in omogoča družbi, da ne zaide in se razvija v smiselno smer, ki spoštuje in upošteva naravne ritme, zakone in cikle in duhovno jedro vsega bivajočega. Res je čas, da ženske aktiviramo ta arhetip, še posebej v zrelih letih.

© Ana Drevenšek 

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Cikličnost: ključna izkušnja ženskosti

slika: cegphotographics

slika: cegphotographics

Danes Luna v Ribah ob 17.42. Zadnji krajec. Še eden od mnogih, ki sestavljajo neskončno spiralo iz Luninih ciklov, ki nas dviguje – spušča bliže k Sebi. Riba, mistično znamenje, ki govori z našimi dušami, ne našimi umi. Govori z našo vodo – našim telesom, našimi cikli. Z nami govori skozi znamenja in intenzivno čustvovanje. Včasih je nevarna, če ne znamo zajeziti vode. Če pa smo vešče morske deklice, je odličen zaveznik v samospoznavanju. 

Junij in julij sta v Rdečem Šotoru posvečena cikličnosti. Cikličnost je ključna izkušnja ženskosti. Cikličnost je je osnovna sestavina vsake ženske izkušnje in je temelj ženske duhovnosti in ženskega samospoznavanja. 

20. junija bomo otvorile spoznavanje Cikličnosti z delavnico

Arhetipi svetle ženskosti

Spoznale bomo svetle arhetipe Hči, Dekle, Krvno Sestro, Ljubimko in Mati. Arhetipi so večplastni in večdimenzionalni. Lahko jih razumemo povsem dobesedno ali pa kot subtilne metafore. To so arhetipi prvega dela življenjskega cikla ženske, prvega dela menstrualnega cikla, prvega dela kateregakoli ustvarjalnega procesa. Njihova energija je polna svetlobe, silnosti, iniciativnosti, zagona. Na delavnici jih spoznavamo skozi obred, ki je ena najbolj cikličnih duhovnih izkušenj – dogaja se znotraj kroga, sestavljen je kot cikel, potuje od začetka, proti koncu, po spirali navzgor in navzgor. 

slika: Fredrik Akum

slika: Fredrik Akum

Zavest o cikličnosti se je v sodobni družbi izgubila. Samo naprej, samo naravnost, samo gor, vedno v svetlobi, vedno v nasmehu, vedno v trdem delu, je postal novi zakon. Toda ne moremo preslepiti naravnih zakonov. Lastnosti, ki so dandanes postale ideal, zakon delovanja, tako individualnega, kot družbenega, so le prva faza v ciklu. To je pomembna faza, ki je namenjena vzbujanju samozaupanja v nas, zagnanosti, ki nam da energijo, da uresničimo namen cikla. Toda nujno je, da tej fazi sledi faza refleksije, spuščanja, ki omogoči, da ozavestimo naučeno v tem ciklu in spustimo staro, ki nam ne služi več. Ko to fazo izbrišemo, izbrišemo eno ključnih lastnosti človeškosti  – zmožnost refleksije. Ni čudno, da je naša civilizacija poblaznela, da uničuje samo sebe, druga živa bitja in ljubo Zemljo, ki nas še kar potrpežljivo nosi. Svoja dejanja smo v določeni točki v zgodovini prenehali ozaveščati, ocenjevati, tehtati. Pognali smo se v brezumen tek dosežkarstva. Ki zdaj grozi, da nas bo uničil. 

Nato bomo 27. junija zaplavale v

Menstrualne misterije: menstrualni cikel kot proces☽O☾ spiralnega ☽O☾ samospoznavanja  

Na tej delavnici bomo spoznale, na kakšen način naš menstrualni cikel dirigira naš proces rasti. Uvidele bomo, kako nas menstrualni cikel globoko zaznamuje in postane že v otroštvu, ko nezavedno in intuitivno zaznavamo subtilni proces maminega menstrualnega cikla, osnovna matrica za doživljanje vseh procesov, izpeljevanje vseh ciklov. 

Na delavnici se bomo tokrat pogovarjale o novi temi, ki je doslej na delavnicah še nismo obravnavale in s katero me naslavlja mnogo žensk: Ali je “narobe”, če NE krvavimo na prazno Luno? NE! Naš cikel nam z drugačno uskladitvijo z Luno nekaj sporoča. Krvavitev na prvi krajec, polno Luno, zadnji krajec, prazno Luno ima za nas pomembno sporočilo. Uči nas o tem, kateri arhetip je za nas trenutno najpomembnejši, v kateri fazi cikla lekcije, ki se je trenutno učimo, smo, kako poglobljeno je trenutno naše dojemanje cikličnosti in še mnogo več. O tem se bomo pogovarjale na delavnici. 

meneAli so ženski in moški možgani res drugačni? Ali so določene lastnosti res “moške” in “ženske” ali je to le “socialni konstrukt”, kot o tem govorijo feministke? Menstrualni cikel vpliva na naše ženske možgane. Določa, kateri možganski centri bodo bolj aktivni v določenih fazah cikla in s tem določa strukturo in delovanje naših možganov ter to, kateri deli možganov so bolj razviti. Cikličnost je osnovna prvina ne le ženske izkušnje, temveč vsakega človeka – kot doživljanje subtilnih sprememb v menstrualnem ciklu naše mame v najzgodnejših letih našega življenja. V sodobni družbi, ko dolgo dojenje ni več spodbujano in se menstrualni cikel po porodu vrne še hitreje, je to še posebej pomembno, saj doživimo materino cikličnost še toliko prej. Šele ugotovili bomo, kaj to pomeni. 

Znanstveniki ugotavljajo tudi, kar tantriki vedo že tisočletja – da sta yoni (vagina) in možgani tesno prepleteni. Sta pravzaprav en sam sistem. Vse, kar se dogaja v yoni, vpliva na možgane, na določene možganske centre, in s tem na našo samopodobo, čustvovanje, mišljenje, delovanje. Pred kratkim je o tem odličen članek napisala Polona Sepe. Vsakomesečni tok krvi, ki boža našo yoni od znotraj in jo naredi oteklo od ekstaze, vpliva na naše možgane… 

4. julija pa se potopimo v najbolj vznemirljiv del potovanja po Cikličnosti. V

Arhetipe temne ženskosti! 

Temni arhetipi so Babica, Amazonka, Matriarhinja, Svečenica, Čarovnica, Modra Ženska in Temna Mati. To so arhetipi druge polovice življenja ženske, ki jo začne konec obdobja negovalnega materinstva. So arhetipi druge polovice menstrualnega cikla, faze dovršitve kateregakoli ustvarjalnega procesa. So arhetipi, ki jih doživimo le, če smo pripravljene sprejeti svojo Intuicijo kot svoj najvišji Zakon in se podati na Pot, na katero nas vabi naša Duša. 

Boginja Lunine meneTema, noč, smrt osvobajajo. So glasniki in angeli mahanirvane – velike osvoboditve! In njih se najbolj bojimo. In vse tri so v naši materinščini ženskega spola, kako pomenljivo. Temni del cikla nas osvobaja laži, iluzij, prepričanj in vzorcev, v katere se silimo verjeti, da bi bilo bolj varno, bolj udobno. Temni del cikla je kot potres, vulkanski izbruh, neurje, ki ruši vse, kar je lažnega. Še kako je potreben v današnjem času. In ženske smo njegove lastnice in glasnice.
Kako lep bo svet, ko bomo ženske določale kaj, kdo in kako bo vplivalo na naše možgane. Ko naše yoni ne bodo več izpostavljene posilstvom, zlorabam ob porodu, nepristnim in bolečim spolnim odnosom in od teh izkušenj ne bodo več oblikovani naši možgani. Kako lep bo svet, ko bomo ženske vzgajale deklice v samozavest, asertivnost, neustrašnost, divjost, šamansko ekstatičnost. Ko bomo prenehali verjeti, da so pretirano nagnjenje k dajanju, pretirano prevzemanje odgovornosti za druge, zanemarjanje samouresničenja, prirojene “ženske” lastnosti in del ženskih možgan. Ko bomo sprejemale svoje ženske, naravne korenine in na njih gradile za svoje opolnomočenje. V tak svet nas vabijo temni arhetipi. Če si le upamo odzvati njihovemu vabilu. In sprejeti intuicijo kot svoj najvišji zakon. Ponotranjiti cikličnost kot našo osnovno matrico spoznavanja. 

Za vse, ki bi se rade udeležile vseh 3 delavnic (svetli in temni arhetipi in menstrualni misteriji), ki so nekakšna zaokrožena celota spoznavanja in ponotranjanja cikličnosti, je cena paketa 110 €, namesto 140 €, za študentke/dijakinje, brezposelne, samohranilke 90 €, namesto 110 €

Temne arhetipe spoznavamo tudi vsakega posebej, skozi maternično petje, na ženskih krogih materničnega petja in opolnomočenja ženskega glasu, ki se zgodijo na vsaka dva tedna, do 14. avgusta. Naslednjo spoznavamo Matriarhinjo, 19. junija. Ti krogi so posebej za tiste, ki čutite, da so temni arhetipi za vas trenutno zelo pomembni in bi se rade poglobljeno spoznale z vsakim posebej. Dvotedenski odmor med delavnicami namreč omogoči, da arhetip zares deluje na nas in ga lahko zares globoko spoznamo. Razmišljala sem, kako neverjetno prikladno so te delavnice razporejene (zagotovo ima Boginja prste vmes ;)) – končajo se en dan pred Marijinim vnebovzetjem, edinim velikim krščanskim praznikom, ki praznuje žensko. Vrstijo se tudi pred in po poletnem solstciju 21. junija, ki je praznik očiščenja in transformacije, saj se na ta dan začne daljšati noč in s tem moč temnih arhetipov in druge polovice cikla. Starodavni Slovani so na ta dan častili vodo in ogenj, elementa očiščenja. Več informacij TUKAJ.

V juliju začenjam v juliju poslanstvo širjenja ženskih veščin, opolnomočenja žensk in ustvarjanja mreže ženske modrosti tudi z branji ženskega Tarota, za ženske. Otvoritvena cena je za približno 4-urno branje samo 20 eur! Več informacij in rezervacije TUKAJ. Uh, koliko se dogaja! 🙂 

Se vidimo v Rdečem Šotoru!

© Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Smrt je umiranje obsedenosti z belino in sprejemanje rdečine

fotografija: © Borut Krajnc

fotografija: © Borut Krajnc

Danes ponoči je nastopil prvi Lunin krajec v mogočnem Levu. Pravi krajec zaključuje obdobje deviškosti Luninega cikla in začenja z bolj drznim, ustvarjalnim, prodornim delom – ko se Luna polni, dokler ne zasije polna v vsej svoji veličini.

Lev je mogočno znamenje. V svoji pozitivni manifestaciji uteleša zmožnost osrediniti se v svojem sebstvu, povezati se s svojo najvišjo zavestjo, svojo Resnico in od tod žareti. Sijati tako močno, da se ljudje spontano prebujajo ob tvoji svetlobi in stopijo na isto pot.

V torek smo v Mladinski knjigi – Konzorciju – predstavili najbolj sveže rojstvo Mance Košir. Knjigo Darovi minevanja. V knjigi so dopisovanja, sestavljena iz pisem o Smrti, ki si jih je Manca dopisovala s sedmimi avtorji: Ksenijo Malio Leban, Jankom Bohakom, Urško Lunder, Karlom Gržanom, Jasno Stošić, Tino Kožir Mazi in mano – Ano Drevenšek. 

Darovi minevanja

Darovi minevanja

Ko je knjiga nastajala, je Manca večkrat povedala, kako močna knjiga je, kako je ušla izpod nadzora (seveda v dobrem smislu), dobiva svoje življenje, je prodorna, drami najgloblje globine, prinaša solze, pretresljiva spoznanja, mogočne preboje… Vsi, ki smo pisali knjigo, smo ob pisanju doživeli katarzo. In predstavitev v torek je pokazala, da je poslanstvo te knjige to katarzo omogočiti tudi vsaki bralki, bralcu.

Knjiga govori o Smrti, ki je tabuizirana, ki se je bojimo, jo odrivamo stran, pod preprogo, iz vsakdanjega življenja. Bojimo se je, trepetamo pred njo, hkrati pa se vedemo, da ne obstaja. Čutim, da nosi knjiga energijo Leva, ker je prodorna, ker brez opravičevanj pišemo svojo Resnico, dajemo Smrti glas in skozi naše tkanje tančice o Smrti pronica katarza vseh nas – osvoboditev v Smrti.

Zato v tokratnem članku objavljam kratek odlomek iz knjige – izsek iz enega od mojih pisem Manci. Prisrčno vabljene, da se nam pridružite 5.5. ob 18.00 v knjigarni Konzorcij v Ljubljani, ko bomo knjigo predstavili na Čajanki z Manco Košir, ob poeziji in harfi… Knjigo lahko kupite v knjigarnah Mladinske knjige ali na spletni trgovini www.emka.si 

. . .

Zakaj se bojimo Smrti, zakaj je ne poznamo, zakaj smo jo odrinili na rob – ker smo odrinili na rob celovito ženskost; ženskost, ki zaobjema rojstvo in smrt, temo in svetlobo, mehkobo in strogost. Ženska je krog. Ženska je cikel. Življenje je cikel. Ženska je temna in svetla. Bela in rdeča. Mati Marija in Marija Magdalena. Magdalena ni bila prostitutka. Bila pa je rdeča. Tako kot Rdeči Šotor – prostor ženskih skrivnosti. In njeno rdečino so označili za grešno. In s tem so odgnali tudi drugi del Vélikega kroga – smrt, temo, strogost. Zato se bojimo Smrti. In spolnosti. In intime.

Marija Magdalena je ključ. In težko ga je razumeti. Težko je razumeti celovito ženskost, ko smo rasle v okolju, ki se je nadvse trudilo, da je ne bi spoznale.

Zame je smrt umiranje obsedenosti z belino in sprejemanje rdečine. To je ustavitev, upočasnitev in obračanje vase, o kateri ti pišem. Rdeča je barva maternice. Ko sem bila še otrok, sem se priučila, da so dobre ocene in vsakršni dosežki veliko vredni. Tako vredni, da je treba zanje narediti vse. Tudi žrtvovati svoje blagostanje in zdravje. Moje telo se je upiralo, ampak moja duša še ni prepoznala klicev po spremembi. Moja prva menstruacija je bila zame izkušnja križanja. Neznosne bolečine v maternici in neznosen glavobol. Nato se je neurje umirilo in prišla je prva kaplja krvi. Ko sem jo zagledala na hlačkah, sem najprej, v najglobljih globinah, ki se jih nisem zavedala, začutila veselje, praznovanje! In še preden je minila stotinka sekunde – neskončno žalost. Jokala sem, ker sem postala ženska. Jokala sem za izgubljeno nedolžnostjo, jokala sem za pripravami v ženskost, ki jih ni bilo. Vsako naslednjo krvavitev so spremljale neznanske bolečine v maternici. Moja maternica je sporočala, da nisem zvesta njenemu – najinemu poslanstvu. Klicala me je navznoter, klicala me je k počitku, umiku. Klicala me je, da se predam njenemu vodstvu.

Kot deklica sem ponotranjile vrednote, ki niso bile v skladu z mojo ženskostjo. Ponotranjila sem intelektualizem. Ponotranjila sem neuravnovešen odnos med umom in maternico – um je prevladal. Ponotranjila sem prizadevanje za popolnost in dokazovanje svoje bistrosti. Zdaj vem, da menstrualni cikel prinese deklici potrebo, da raziskuje svojo zavest in ciklično pluje med potapljanjem v globine in temačna, šamanska stanja zavesti in ostro, budno, dejavno, svetlo zavestjo. Kot deklica, ki odrašča v naši družbi, sem bila spodbujana, da se ogibam globinam, ki so nekaj nevarnega (lahko namreč povzročijo mentalno bolezen, sem bila poučena) ter hrepenim in se trudim izpopolniti v svetlobi zavesti – ega. Um, beseda, intelekt – energija, ki je vladala povsod naokrog mene. Čeprav sem že kot otrok čutila močno privlačnost do astrologije, tarota in magije, se temu klicu nisem znala odzvati. Ko je moje telo začelo krožiti v Luninih ciklih, je moja potreba po globinah, raziskovanju globokega in temnega, še narasla. Pritisk k svetlobi pa se je še okrepil. In ker nisem sledila klicu h globinam, je trpela moja maternica.

Ko sem zbrala dovolj moči – ko sem se zavedla, kaj se dogaja z mano; namreč, da sem »hčerka očetov«, kot bi temu rekla feministična jungovska psihoanalitičarka Sylvia Brinton Perera, ki je ponotranjila takoimenovane »patriarhalne« vrednote, torej vrednote večne svetlobe ega, večnega stremljenja k dosežkom – sem spoznala, da moram umreti. 

Tibetanci pravijo, da Smrt pravzaprav ni tako velika skrivnost. V življenju jo ves čas vadimo. Vse smrti, ki jih doživimo v življenju – smrt starih vrednot, smrt starega jaza, starega načina življenja – so Smrt v malem. Sestavljajo se in nas urijo za poslednjo Preizkušnjo. Učijo nas mehkobe, predaje, umiritve, počasnosti. Da se bomo lahko predali, ko napoči naša ura.

Tako me je moja maternica povabila v Smrt. Glasno je opozorila na hude bolečine ob Luninem ciklu. Ni mi pustila zadovoljiti se s ceneno ponudbo kontracepcijskih tabletk sodobne medicine (ki je zgradila svoje palače na pepelu sežganih čarovnic, pravijo). Glasno je opozorila na porušeno ravnovesje življenja v mojem črevesu. Ni se zadovoljila s »tabletkami proti stresu«, ki mi jih je za rešitev tega problema ponudila zdravnica (ki sedi na grmadi zdravilk). Povabila me je, da iščem globlje. Sledila sem ji.

Bolj kot sem ji sledila, bolj zaceljena sem bila – vse bolj sem zaupala glasu svoje maternice, vse več umetnih delov mene je odmiralo in odpadalo. »Hči očetov« je umirala in sprejemala svojo celovitost. In čeprav je moja sreča vse bolj naraščala – je bila moja okolica vse bolj vznemirjena. Kam je izginila »hči očetov«? Zakaj vedno pogosteje reče ne? Zakaj ni več vedno na voljo? Zakaj se je začela upirati? Zakaj je svojeglava? Zakaj postavlja svoje zdravje pred dosežki za umetno družbo? Zakaj, zakaj, zakaj? Moja Smrt je vznemirila vse okoli mene.

Smrt prikliče pristnost. Smrt zahteva pristnost. Zahteva, da se umetni svet poruši. Zahteva, da na površje priplava naravni svet. “Divja Lunina ženska, nisi bila ustvarjena, da boš ukročena. Ti si potres, ki se otrese vsega, kar ni od Duše. Otresi se ženska, otresi,” zasledim citat neznanega avtorja. Ženska, ki živi v današnjem času, mora biti Potres. Mora biti glasnica Smrti. In tudi jaz sem ta Ženska. 

V tem času osvobajanja in vse močnejšega potresa okoli mene sem začutila klic poslanstva doule in thanadoule. Smrt in rojstvo nista ločena dogodka. Sta kontinuiteta. Zato ju doživljam kot eno. Novorojenček, ki se rojeva, je ravnokar umrl kot starec, in starec, ki izdihuje poslednje dihe, se bo pravkar rodil kot svež človek. Naj bo to reinkarnacija ali pa samo obnavljanje generacij. Kakorkoli to naš um razloži, naše drobovje ve, da gre Življenje naprej, da je neizmerno silovito. 

Smrt hoče avtentičnost. Zato sem se zbližala s poslanstvom thanadoule. Ker sem izkusila svojo majhno smrt in me je obšla slutnja, da ima moja mala smrt v sebi seme velike Smrti.

© Mladinska knjiga Založba d.d., Ljubljana 2015

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, brez dovoljenja Založbe je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Kako sem prišla do procesa opolnomočenja svojega glasu ali kako se je iz naivnega dekleta začela rojevati neustrašna ženska

Ovnova glava je podobna Maternici. Oven je znamenje začetkov, prodornosti, moške energije, prvinskega impulza, navdušenja, brstečega življenja. Naši speči, potlačeni, ranjeni ženskosti daje novo rojstvo, strastno ljubezen do sebe, prerojenje skozi strast do življenja.

Ovnova glava je podobna Maternici. Oven je znamenje začetkov, prodornosti, moške energije, prvinskega impulza, navdušenja, brstečega življenja. Naši speči, potlačeni, ranjeni ženskosti daje novo rojstvo, strastno ljubezen do sebe, prerojenje skozi strast do življenja.

Danes zvečer se bo Luna popolnoma izpraznila. Prazna Luna je čas smrti, je točka obrata, portal med umiranjem starega in rojstvom novega. Prazna Luna je začetek Luninega cikla in določa lekcijo, ki se jo bomo učile v naslednjem ciklu. Tokrat je prazna Luna v Ovnu, prvem znamenju Zodiaka, ki je znamenje strasti do življenja, prvinskosti, začetkov. Oven nam pomaga obnoviti življenjsko strast. Pomaga nam dvigniti se iz pepela. Rešiti se kletke, ujetosti, presušenosti. Oven nam podarja sunek življenjske energije, skozi katerega lahko oživimo spečo, ranjeno, potlačeno ženskost v prerojeno deviškost. 

Bik je že od pradavnine sveta žival Boginje, nedotakljiv. Žrtvena žival je postal šele v patriarhatu. Bikovi rogovi spominjajo na polmesec in so zato simbol Lune in njenih men - ženskosti. Bikova plodnost je plodnost Boginje.

Bik je že od pradavnine sveta žival Boginje, nedotakljiv. Žrtvena žival je postal šele v patriarhatu. Bikovi rogovi spominjajo na polmesec in so zato simbol Lune in njenih men – ženskosti. Bikova plodnost je plodnost Boginje.

Nato se bo Luna kmalu zatem, ko se bo izpraznila, premaknila v drugo znamenje Zodiaka, v Bika. Bik je sveta žival Boginje že od pradavnine. Zahodna mitologija je polna bikov. V matriarhalnih časih so bili biki sveti in nedotakljivi (tako kot so krave v Indiji še danes), ob nastopu patriarhata pa so postali žrtvene živali. Biki simbolizirajo plodnost Boginje, njeno zemeljsko materinskost, njeno radodarnost in obilje, močne družinske vezi in sposobnost čaščenja, hvaležnost in uživanja v zemeljskem življenju, ki nam ga je podarila Boginja. 

Današnji članek je napisala ljuba Sestra Eva Luna, Sestra z izjemnim žarom, globoka umetnica in Divja Ženska, ki nam s svojimi besedami, svojo zgodbo in svojim glasom pomaga zgoreti v ognju strasti in se ponovno roditi iz pepela kot obnovljene, močne, opolnomočene Boginje

Zgodba, ki sem jo želela sprostiti iz sebe, jo ozavestiti in črpati moč iz nje, se je v naslednjih besedah končno prenesla na virtualni papir. To je zgodba, ki je zaznamovala mojo življenjsko pot, poklicanost in poslanstvo. Začne se z naslednjimi besedami…

Boli, skeli, tolče, zateguje. Hoče ven, ujeto je, razžira, utesnjuje. Cmok v grlu, hladen pot po telesu, mrzlica v hrbtu, pekoč občutek v trebuhu, bolečine v maternici, tresoče se roke, zategnjena čeljust.

Tri, štiri, zdaj! Močne, umetne luči se prižgejo, mikrofon v rokah, poj!

Med nastopom zapadem v nekakšno ”zombijevsko zono” in zapojem pesem, tako kot je bilo rečeno na vaji. Ko se pesem konča se počutim ponižano, nevredno in prazno.  Občutim strah ali sem morda kje ”zafušala”, kako bodo sodniki ocenili moj glas, kako ga bo ocenila množica. Obrnem se levo in pogledam dvojčico, poskušam najti nekakšno oporo, ali pa potrditev od nje, vendar vidim da je občutila podobno kot jaz in da je ona enako iskala pri meni.  Čakam, da sodniki ocenijo najin nastop, tesnobno mi je. Navzven se smejim, kot da sem najsrečnejši človek na svetu, obnašam se nonšalantno, na videz neprizadeto, celo sproščeno, a vse je maska, dobro zaigran karakter. Po oddaji intervjuji in hitro domov, razmišljat o novem nastopu. Ni časa za pogovor, ni časa za sprostitev, glas mora nazaj v ”proizvodnjo”. Vaje doma, vaje pri sodnikih, ponavljanje enih in istih kitic, zazidavanje grla, manufakturna obdelava barve glasu, ”strokovnjaki” za pop petje, ki govorijo: ”Tu moraš peti bolj svetlo, na tem mestu zavij navzgor, tukaj spremeni tempo, poješ preveč temno, tvoj glas se preveč trese, daj vadi!, da se na nastopu slučajno ne zmotiš, tvoj glas ni ravno tako dober kot njen, vendar ni slab, poslušaj!, tako kot ona poje, to je pravilno.”

Vračanje k svoji instinktivni naravi je proces, ki ozdravi našo dušo in nam omogoča, da izpojemo in izrazimo potlačene duševne izkušnje.

Vračanje k svoji instinktivni naravi je proces, ki ozdravi
našo dušo in nam omogoča, da izpojemo in izrazimo
potlačene duševne izkušnje.

Pri rosnih 16 se nisem zavedla, da sem podpisala pogodbo s hudičem in obula rdeče čeveljce, ki so me prisilili v neutrudni in podivjani ples kot to opisuje zgodba RDEČI ČEVELJCI iz knjige Ženske, ki tečejo z volkovi, Clarisse Pinkole Estés. Slepa sem bila za manipulacije, položene besede v usta, izkoriščanje in ”usmerjanje” odraslih posameznikov iz sveta show bussinessa za njihov lastni dobiček. Počutila sem se kot prostitutka, ne le da sem prodajala svoj glas, prodala sem sebe. Igrala sem klovna, takoj ko me je nekdo potreboval za zabavo, smešno pripoved ali spontano norčijo. Plesala sem pod taktirko naivne želje po priznanju in potrditvi.  ”In tako so čeveljci plesali deklico, namesto da bi bilo obratno …” S čistim namenom in iluzorno vero v dobro ljudi sem verjela, da so me imeli odrasli, prisostvujoči pri oddaji radi in vse kar sem delala, je bilo za njihovo pozornost in ”ljubezen”, le za en pogled ali pritrjevanje. Tako globoko sem si želela, da bi opazili velikodušnost in lepoto moje duše.  Brez pomislekov sem zaupala tem ”strokovnjakom”, ki so me vodili po poti uspeha, po poti zvezdništva, ki si ga večina najstnic tako želi. Zaupala sem jim, ker sem bila tako čistega srca in ljubeznive namere, vendar slepa za svet, ki je v resnici obstajal okoli mene. To nagnjenje po ugajanju odvrne žensko od njene prave narave in ji namesto lastnoročno izdelanih, kreativnih, rdečih čeveljcev (njene lastne ustvarjalne duše), ponudi lakaste, spolirane, a hkrati uročene in uničujoče ponaredke (ki jih lahko primerjamo z ideali ženske, ustvarjenimi s strani patriarhalne družbe). In tako kot v zgoraj omenjeni zgodbi – kjer deklica krvnika prosi, da ji odseka noge, le da se znebi čeveljcev –  lahko pride do hude poškodbe, celo pohabljenosti duše. Vendar je ta neuničljiva in se vedno znova lahko vključi v ciklično, instinktivno življenje, ”kot telo, ki diha, katerega celice se prenavljajo, umirajo in razpadajo…  Ko smo kot telo, se posvečamo novi rasti, bredemo skozi la mierdo, drek, a smo zelo žive in znotraj ciklov Divje ženske… Dolga obdobja je mogoče preživeti brez večine stvari, skoraj brez vsega, ne pa brez radosti, ne brez ročno izdelanih rdečih čeveljcev.”  Potrebno je ločiti odrezanost od instinktivne narave (neozaveščenost o veličini in globini ženske psihe) in obdobje spusta v lastno temo. Kar se je dogajalo meni v času ”pevske kariere” je bilo to prvo in kar bom opisala v nadaljevanju je to drugo, nujno potrebno za vrnitev v cikličnost življenja.

​Ko ženske zapojemo z močjo Boginje, ki prebiva v naših maternicah in združimo svoje glasove z namero ozdravljenja, začnemo proces, ki ljubkuje tudi duše naših prednic in naslednic.

​Ko ženske zapojemo z močjo Boginje, ki prebiva v naših
maternicah in združimo svoje glasove z namero ozdravljenja,
začnemo proces, ki ljubkuje tudi duše naših prednic in
naslednic.

Izkušnja, ki sem jo doživela pa ni pohabila le moje duše, pohabila je tudi moje fizično telo, saj je začelo vse pogosteje zbolevati. In ravno telo mi je pomagalo vrniti se v stik z ženskimi koreninami. Odprlo je oči moji naivnosti, popeljalo me je v globlje zavedanje dogodkov, ki so me zaznamovali. Ko sem začela poslušati svoje telo, sem začela s procesom zdravljenja.  V obdobju, ki je sledilo trušču in hrušču medijev in nastopov, se je moje telo zaprlo. Takrat sem uvidela, da dokler ne bom ozavestila svojih občutij, telo ne bo izpustilo vsega naloženega ”sranja” ven. Močno sem si želela, da bi lahko svoje telo prečistila, srčno sem molila in intuitivno začela odhajati v naravo na dolge sprehode. Vsak dan sem se s psom odpravila na romanje po bližnjih gozdovih. Takrat sem se začela pogovarjati s sabo, izražati čustva, jokati, kričati, brcati in tolči zemljo, hlipati, rjoveti, stiskati pesti, nenadzorovano plesati. V naravi sem začela s predelavo čustvenega in duševnega materiala. V naravi sem se začela vračati k svoji instinktivni naravi. Ko je zmanjkalo besed za to, kako je bila moja duša ujeta, sem začela peti. Sprva zadržano in malce prestrašeno, potem pa vse močneje. Tudi telo se je začelo odzivati. Začelo se je čistiti, vendar je bilo čiščenje zelo boleče. To je bilo intenzivno izločanje blata v obliki vsakodnevne driske in je trajalo dobri dve leti. A bilo je potrebno, kar mi je bilo sprva težko sprejeti, še posebej glede na okolico, a prav sedaj vidim (ko se stanje telesa v polnosti vrača v ravnovesje), da je bilo resnično nujno. Ko sem videla kakšen učinek imajo melodije, pesmi, skladbe, ki so se kreativno izražale skozi mene na moje telo, psiho in dušo, sem se začela izobraževati o zdravilni moči glasu in petja ter začela raziskovati zapuščino neustrašnih žensk, ki so skozi tisočletja patriarhalnega sistema uspele ohranjati izročilo Boginj.

Mezzo Goddess (We Sing Our Dreams into Being)  - Emily Balivent [2008] '' Pojemo naše sanje v Obstoj''

Mezzo Goddess (We Sing Our Dreams into Being)
– Emily Balivent [2008]
” Pojemo naše sanje v Obstoj”

Sedaj se že tri leta strastno ukvarjam z načini kako ne le pozdraviti sebe, ampak kako pomagati drugim ženskam, preko pesmi ozaveščati DIVJO ŽENSKO NARAVO in seznanjati ter oznanjati pot, ki nam bo vsem ženskam povrnila moč izražanja skozi glas, petje, govor, ekstatično vzklikanje in rajanje ter dušno tuljenje, skladanje pesmi, ustvarjanje harmonij in predvsem pomirjenost s trenutnim stanjem glasu, ki lahko s priznavanjem ženske energije in energije naših maternic postane glas OPOLNOMOČENE ŽENSKE. In s tem skupnim glasom lahko prispevamo k povrnitvi ravnovesja v naša življenja in svet, v katerem živimo.

© Eva Luna Prusnik

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

POVABILO NA OBREDNO-MEDITATIVNE DELAVNICE: OPOLNOMOČENJE SVOJEGA ŽENSKEGA GLASU IN MATERNIČNO PETJE

Vabljene na cikel 7. delavnic OPOLNOMOČENJE SVOJEGA ŽENSKEGA GLASU IN MATERNIČNO PETJE, kjer bomo v varnem okolju izražale vse, kar nam je bilo skozi vsa ta dolga obdobja patriarhalnega sistema nedovoljeno.

1. srečanje bo v petek, 22. maja. Več informacij o ciklu najdete TUKAJ. 

Na vsaki izmed sedmih delavnic bomo spoznavale po enega izmed arhetipov temne ženskosti in se povezovale z njim na primaren način. V uvodu se bomo pogovarjale o zatiranju žensk skozi obdobja patriarhalnega sistema in kako je to povezano z zablokiranimi glasovi, kako je naš glas povezan s sprejemanjem naše ženske energije in povezanostjo z maternico, govorile bomo o ženskih misterijih, povezavi glasu z menstrualnim ciklusom, o povezanosti izročil in vibracij med našimi babicami in nami (vnukinjami) ter ostalimi ženskami naše rodovniške linije ter o povezavi glasu s porodno izkušnjo naših mater in vpliva embrionalnih vtisov na naše psihe.

Večna deklica ali bojevita Amazonka? Obrazi ranjene ženske in možnosti preobrazbe

Danes je petek 13., eden najčudovitejših dni. Veste, zakaj je bila številka 13 označena za demonsko? Ker je število Boginje. Število lunarnih mesecev v enem letu, predstavlja moč Lune, moč ženske, moč Boginje. Na petek 13. oktobra leta 1307 pa so ukazali aretirati in pomoriti viteze templjarje, ki jih povezujejo s čaščenjem Boginje.

Čudovit dan torej, za počastitev ženske.

wounded womanV sodobnem času obstaja velika zmedenost o tem, kaj je “prava” ženskost. Mnogo skupin, medsebojno nasprotujočih si, uči o tem, kaj naj bi bila prava ženskost in ženske se lahko pogosto počutimo utesnjene in omejene. Čutimo lahko pritisk pričakovanj, kakšne ženske naj bi bile, kakšne lastnosti naj bi utelešale. Zato današnji članek posvečam razčiščenju tega, kaj je “prava” ženskost in temu, kako se lahko ženske, svobodne kakršnihkoli pritiskov in pričakovanj, vrnemo v svoj notranji dom, v svoje žensko sebstvo. Linda Leonard je v svoji knjigi Wounded Woman (Ranjena ženska, na voljo je tudi v slovenščini) opisala proces, v katerem postanemo sodobne ženske ranjene. Opisuje, kako nas rani odnos z našim očetom, ki v patriarhalni družbi ne more utelešati pozitivnih aspektov moške energije in kako se nato ta rana ves čas osvežuje, ko smo izpostavljene patriarhalni družbi, ki nadaljuje z izkrivljenimi oblikami moške energije. 

Pomanjkanje ženske linije in ženskega medgeneracijskega predajanja modrosti

ženska linijaV sodobni družbi obstaja pomanjkanje ženskih okolij. Tako fizičnih prostorov, kot psihičnih prostorov – negovalnih ženskih odnosov, kjer se prenaša ženska modrost. V naši družbi je vse, kar je moško – logično, linearno, prodorno – merilo. Ženska izkušnja, žensko doživljanje in dojemanje življenja, žensko izražanje ni vzpodbujano. Zato se tudi matere in hčerke, sestre, prijateljice, znanke med seboj povezujejo, pogovarjajo, združujejo v okviru moških vrednot in določil o tem, kaj je “normalno”. Zato smo ženske skupaj, a smo hkrati daleč stran druga od druge. Med nami zeva prepad, ne moremo stopati v intimne odnose, v rdečešotorske odnose, ker se “moramo” izražati, komunicirati po “moško”, torej v skladu z vrednotami, ki so nam tuje, na način, ki preprečuje, da bi se izražale naše ženske psihe. 

Zaradi tega ženske med seboj ne moremo predajati tako ključnih in bistvenih informacij, ki jih potrebujemo za preživetje in samouresničitev kot ženska; ne moremo predajati modrosti o menstrualnem ciklu, o ženski psihi in njenih ciklih, o misterijih spolnosti in poroda, o vélikem prehodu menopavze. Pogosto jih ne moremo predajati preprosto zato, ker se jih ne zavedamo, ker nam niso bile predane, ker smo bile celo naučene, da so to “nevšečnosti”, ki potrebujejo izravnano v “normalen” linearen, logičen, urejen, zunanji svet. 

Ker se je izgubila rdečešotorska tradicija vzajemnega opolnomočenja, medgeneracijskega pouka o ženskih misterijih, smo ženske ukleščene v model bivanja, ki se ustreza naši prvinski naravi. Zato odklonimo od prvinske ženskosti na enega od dveh skrajnih načinov: k večni deklici ali bojeviti Amazonki

Večna deklica

marilyn monroeVečna deklica se z obkrožajočo moško energijo sooči tako, da se ji podredi. Iz določenega razloga se moškosti boji in sprejme vlogo manjvrednega človeškega bitja. Večna deklica se lahko manifestira kot ustrežljiva žena in mati, kot ženska, ki postavlja zunanji izgled zelo visoko na prioritetni lestvici, kot ženska, ki zelo hrepeni po ljubezni in poudarja romantični odnos kot ključnega za lastno izpolnitev (čeprav večinoma ljubezni, ko jo dobi, ne zna sprejemati in uživati v njej).

Večna deklica potrebuje zunanjo avtoriteto, da potrdi njeno vrednost in njeno identiteto. To je ženska, ki je prevzela patriarhalne napotke o tem, kaj je “prava” ženska. Sprejela je patriarhalni nauk, da je ženska drugorazredno bitje, ustvarjena zato, da dopolnjuje moškega, ki je počelo stvarjenja. Sprejela je nauk, da njeno notranje védenje ni verodostojno in vredno in se je naučila, da vedno išče naoptke zunaj sebe. Nase je ponosna, kadar so nanjo ponosni drugi, kadar ji uspe ustreči nekomu, ki ga dojema kot avtoriteto.

Večne deklice bivajo v vlogi žrtve. John P. Dourley, jungovski psihoanalitik, je v svoji knjigi Illness that we are: a jungian critique of Christianity (Bolezen, ki smo: jungovska kritika krščanstva) opisal proces, ki se dogaja ljudem, ki so sprejeli podrejeno vlogo, v tem primeru na področju duhovnega življenja. Mnogo večnih deklic se podredi patriarhalni religiji, ki predstavlja avtoriteto na tem področju. Raziskave kažejo, da imajo ženske, ki pripadajo patriarhalnim religijam in ki dosledno upoštevajo njihove tabuje, težavnejše in bolj boleče menstruacije (še posebej to velja za Judinje, saj je v judovski veri spolni odnos med menstruacijo globok tabu in menstruacija dojemana kot izredno umazana): 

krščanska devica z očetom

Deklica je svojo deviškost predala svojemu očetu v čuvanje do poroke. Vir: www.dailymail.co.uk

“Žrtve “svete nedotakljive nerazumljivosti” so pogosto soočene z možnostmi “ne-zmage”. Lahko stiskajo svoje zobe in se fanatično obešajo na breme “razodete resnice”, ki v njih ne najde nobene izkustvene resonance. To jih razceplja med zahteve njihove vere in zahteve njihove človeškosti in možnosti zorenja. Ali pa so potegnjeni, pogosto od notranjih zahtev po polnejšem in bolj uravnovešenem življenju, v vzorce zanikanja. V jeziku njihovih lastnih osiromašenih teoloških opcij je tako zanikanje označeno za “ateizem”. Neredko to nosi s seboj trdovratno krivdo, ker so zapustili to, kar bi konec koncev lahko bilo edino pravo razodetje – toliko bolj pravo, ker je nerazumljivo.”

“Če in ko je fanaticizem presežen, rezultati niso vedno zgolj blagodejni. Izgubi kakršnekoli tolažbe, ki jo je do zdaj ponujala tako imenovana vera, lahko sledijo vzorci depresije in praznine, čeprav je paradoksno depresija pogosto spremljana z besom nad žrtvovanji dvomljivemu Bogu te vere in njegovim ostrim moralnim zahtevam, ki so zdaj občutene kot sovražne polnemu izrazu človeškega življenja in duha. Ko nekdo zaupa neki religiji in nato začne postajati bolj zavestno bitje, ko trdo dela, da bi častil simbole in obljube te religije, in v tem procesu postane zavesten temačnosti te religije, kar se prevede v občutek izdanosti, je jeza naravni odziv. Vendar jeza zahteva dejanje razrešitve.

Za večno deklico je dejanje razrešitve, dejanje osvoboditve, jeza. Postavljanje meja. Izražanje svoje Resnice. Sprejemanje lastnih odločitev. Sledenje notranjem védenju. Večni deklici primanjkuje odločnosti, asertivnosti, zdravih samo-zaščitniških instinktov.

Bojevita Amazonka

skrajna feministkaBojevita Amazonka se z obkrožajočo moško energijo sooči tako, da se identificira z njenimi principi in postane borka proti moškim strukturam okoli sebe. Amazonkino glavno vodilo je močan bes. V sebi čuti močno jezo, ki poganja vse njeno delovanje, mišljenje. Njeno glavno poslanstvo je boriti se. 

Amazonka se bori proti moškim strukturam, patriarhalnim strukturam, vendar v se v tem boju sama identificira z vsem, kar dojema kot moško. V sebi namreč nezavedno verjame, da se lahko proti moškosti bori (kar čuti, da se mora) samo na moški način. Zato postane vrhunska intelektualka, mojstrica besed in abstraktnih pojmov, mojstrica iskanja igle v kupu sena. V moških veščinah prekaša moške same.

feministke medsebojna kritikaVendar jo njen boj ne neguje in hrani, saj ni v stiku s svojim sebstvom in zavrača drug obraz ženske – subjektivni, notranji, čuteči, sanjski, magični, erotičen svet. 

Amazonka se pogosto boji drugih žensk in jim ne zaupa, saj je prevzela vzorec medsebojnih odnosov iz patriarhalnega modela. Medtem ko večne deklice druga druga merijo po tem, katera je bolj “pridna”, “dobra” in “prava” ali pa so na skrivaj ljubosumne na tiste, ki živijo svoje življenje na ženski način, amazonke med seboj tekmujejo ali pa odnose med sabo dojemajo zgolj v smislu koristi. 

Amazonka se odreši peklenskega trpljenja samokritike in obsedenosti z doseganjem rezultatov in bojem tako, da se omehča. Tako, da spusti vse načrte, vizije, da se prepusti intuitivnemu vodstvu in si dopusti življenje iz trenutka v trenutek, spontano in nepredvidljivo. Amazonka se mora naučiti povezovati s svojimi sanjskimi podobami, svojo čutnostjo in izraznostjo, svojo subjektivnostjo. Svojo asertivnost dopolni z močno zasidranostjo v svojem ženskem jedru. 

Amazonke prispevajo k svetu z ozaveščanjem. Njihova asertivnost je pozitivna, ko se jo naučijo usmerjati v pravo smer: Pomembno je, da poznamo zgodovino ženskosti. Pomembno je, da vemo, da so nekoč gorele naše pramatere, čarovnice, preprosto zato, ker so poznale moč ženske energije in ker so neustrašno gojile žensko modrost. Pomembno je vedeti za posilstva v Indiji, obrezane deklice v Afriki, otroške neveste, matere pri štirinajstih v Guatemali. Pomembno je vedeti za obdobja v zgodovini, ko je bila ženska last moža, ki jo je lahko nekaznovano ubil, kot se je dogajalo v konfucijanski Kitajski. Pomembno je, da vemo, da je Švica kot enotna državna tvorba volilno pravico ženskam priznala šele leta 1990. Kot zadnji je bil to pravico primoran “razglasiti” kanton Appenzell. (za informacijo hvala Valentini Plaskan) Pomembno je, da vemo, da svobodno izobraževanje in poslovno/kulturno/duhovno/javno udejstvovanje za ženske v zgodovini ni bilo vedno samoumevno. 

Sinteza – vračanje domov

Luna ženska volkulja

Vsaka Amazonka nosi v svojem nezavednem večno deklico, ki hrepeni po objemu, po tem, da bi se lahko zjokala in bila krhka. Skrita deklica v Amazonki se znotraj štirih sten, ko ne zmore več nositi oklepa Amazonke, izrazi kot pretirana čustvena odvisnost od bližnjih, skozi infantilna vedenja. Vsaka večna deklica nosi v svojem nezavednem Amazonko, ki hrepeni po tem, da bi živela svoje življenje po svojih merilih, da bi se postavila zase in izkusila svojo moč! Nezavedna Amazonka se, ko se ustvari preveč napetosti in varnostni ventili dekličine psihe ne tesnijo več, izrazi v nenadnih in presenetljivih histeričnih izbruhih besa, vedno znotraj štirih sten doma. 

Amazonka in večna deklica se druga od druge lahko veliko naučita. Lahko se združita, zlijeta in ustvarita zrelo, prvinsko, isntinktivno zdravo ženskost, ki raste in se razvija. 

Ženske smo bitja z zavidljivo sposobnostjo: svojih bojevitosti in moči ne uporabljamo za boj proti drugim in za destrukcijo, temveč zato, da ustvarimo varen, zaščiten, jasno definiran prostor, v katerem rojevamo najranljivejše in najobčutljivejše dele sebe. Ženske ne moremo biti nežne, mehke, čuteče, ljubeznive, če teh svojih neverjetnih negovalnih moči najprej ne zaščitimo s svojo močjo, asertivnostjo, odločnostjo, tako, da na glas govorimo svojo resnico. Clarissa Pinkola Estés nas uči, da je ena poglavitnejših iniciacij ženske iniciacija v “vid Smrti”. To pomeni, da prodremo skozi svojo naivnost in vidimo svet takšen, kot je in ne takšnega, kot si želimo videti. Zrela ženska, ženska, povezana z avtentično ženskostjo, se ne boji resničnostjo, se ne ustraši resničnosti, saj je globoko osrediščena v svojem centru in ve, da je svet različnih barv, tudi tistih neprijetnih. Čuti svojo pot in je osredotočena nanjo, ne pusti, da bi jo karkoli odvrnilo od njene smeri. Ima namreč zdrave instinkte in zna ločiti zlonamernost od ljubeče kritike, skozi katero lahko zraste in se še bolj poveže s sabo. Naivne ženske, večne deklice, pa imajo poškodovanje instinkte, pravi Clarissa, in ne ločijo zlonamernosti od konstruktivne kritike, ne znajo se ubraniti pred negativnostjo in hitro izgubijo svojo smer, in vez s svojim centrom. Pogledati resničnosti v oči in sprejeti njene temne obraze, to je pozitivni aspekt feminizma, ki je neprecenljiv in koristen za vsako žensko. Ženske moramo ponovno obuditi svoje instinkte, svojo divjost, da lahko ustvarimo varne prostore, znotraj katerih lahko porajamo najnežnejše dele sebe.

© Ana Drevenšek

Si se prepoznala v katerem od vzorcev? Kateri je tvoj primaren vzorec – večna deklica ali Amazonka? Si izkusila v življenju preobrat iz enega v drug model? Izkušaš sintezo med njima? Na kakšen način se vračaš k svoji celovitosti?  Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

KMALU

maiden mother crone

Delavnica Obrazi ženskosti na Rogli 

Vélika Preobrazba menopavze

V februarski izdaji revije Sensa lahko preberete dva moja članka, posvečena menopavzi. Spodaj prilagam nekaj citatov. Prvi, Krvni misteriji, govori o telesnih preobrazbah menopavze in o tem, kakšno funkcijo imajo te preobrazbe v duhovni metamorfozi menopavze. Drugi članek, Modra Ženska, se ukvarja z arhetipom Modre Ženske, osrednjim arhetipom menopavze in s tem, kako biološko-duhovni proces menopavze omogoča zorenje tega arhetipa.

V soboto in nedeljo bo v Rdečem Šotoru dvodnevna delavnica arhetipov svetle in temne ženskosti. Vsem, ki boste prebrale članka v Sensi in mi poslale vaš odziv, občutja, komentar (lahko na mail ana@rdecisotor.com, v obliki komentarja pod tem člankom ali na FB strani Rdečega Šotora), podarjam 40% popust pri udeležbi na vikend delavnici. Svoja besedila pošljite do petka.

Jutri ob 4.51 nastopi zadnji Lunin krajec v Škorpijonu, znamenju preobrazbe, prvinskih izkušenj in globinskih duhovnih izkustev. Zadnji krajec odpira zadnji teden menstrualno-Lunarnega cikla, ki je menopavzno obdobje v malem. To je teden, ko se lahko najbolj pristno od svojega telesa in psihe učimo o globokih preobrazbah in nabiranju ženske modrosti.

Članek o Preobrazbi menopavze v februarski Sensi.

Članek o Preobrazbi menopavze v februarski Sensi.

Menopavza je širše obdobje in ne pomeni le zadnje menstrualne krvavitve. Potovanje menopavze se deli na predmenopavzno obdobje, ko se menopavza z različnimi simptomi začne najavljati, na menopavzno obdobje, ko so menpavzni simptomi na vrhuncu in se krvavitev naposled konča ter postmenopavzno obdobje, ki nastopi po enem celem letu brez menstrualnih krvavitev. Takrat se menopavza izvrši v celoti. 

. . .

Utišanje ženske ob njenih Krvnih Misterijih se manifestira kot propagiranje kontracepcijske tabletke za ciklirajočo žensko – kontracepcijska tabletka namreč utiša ciklične telesno-psihološke spremembe, skozi katere ženska raste in se spoznava; kot totalna in nepotrebna medikalizacija poroda s sedativi, umetnimi sredstvi za pospeševanje poroda in tehnološko-medicinskimi posegi v proces poroda in žensko telo; kot hormonska »terapija« menopavze.

. . .

Način ali pot Modre Ženske, menopavze ne zdravi, ker ni ničesar pozdraviti (Z izjemo umetno inducirane menopavze na primer po odstranitvi maternice, kjer je hormonska terapija lahko v pomoč. Maternico lahko odstranijo tudi dvajset-in-nekaj letnici!). Menopavza je prehod iz ene dimenzije realnosti v drugo. Je totalno telesno in psihično prestrukturiranje bivanja. Pomeni prehod iz ene oblike celosti v drugo obliko celosti. Prvo obliko celosti definira cikličnost, drugo obliko celosti pa definira stalna potopljenost v globine, stalna meditacija in refleksija, intuitivna izostrenost. Je menstrualni čas, ki se nikoli ne konča, nikoli ne prevesi v nov cikel naraščanja hormonov in nove ovulacije.

IMG_2839[1]

Članek o arhetipu Modre Ženske, osrednjem arhetipu menopavze.

V 40. letih se v ženskem telesu dvigne raven hormona testosterona, hormona moškosti. Istočasno začnejo ženski hormoni – progesteron in estrogen – ki so zadolženi za podpiranje cikličnosti, vse bolj nihati in počasi naznanjati umik s prizorišča. To nikakor ne pomeni, da postane ženska manj ženstvena. Testosteron nima telesnih učinkov, ki bi žensko oropal ženskega izgleda. Testosteron, ki ga je vse več, je bolj pomemben zaradi vedenjskih učinkov, ki jih ima na žensko. Povzroča okrepljen občutek sebe, svojih meja, želja in potreb. Poveča potrebo po neodvisnosti. Zato je tudi raven ločitev v 40. letih večja. Ženske v tej starosti niso več pripravljene sprejemati nepravičnih in neuvidevnih pogojev, ki so jih morda sprejemale prej, ko so še ciklirale in bile pod močnim učinkom vloge skrbi in odgovornosti. To je čas, ki je podoben predmenstrualnemu – naša Resnica nam postane ostro očitna in vsi kompromisi, ki smo jih sklepale na svoj račun, postanejo skeleči in nesprejemljivi. To je čas, ko si želimo samote in ne čutimo več potrebe po odnosih, družbi, ne potrebujemo več potrditve od zunaj. Zaradi te samozadostnosti postanemo v te času trn v peti mnogim.

. . .

Menopavzni čas je čas za prestrukturiranje svoje psihe, čemur sledi prestrukturiranje odnosov in življenja. Tako kot reševanje izzivov, ki jih na plan prinese predmenstrualni čas, zahteva menopavzni čas veliko razčiščevalnih dejanj, pogovorov, podpore in razumevanja. Ključ predmenstrualnega in menopavznega obdobja je, da se soočimo z izzivi, ki jih osvetljujeta. V tem soočenju leži jedro modrosti, jedro procesa modrenja, ki ustvarja Modro Žensko. Arhetip Modre Ženske je torej intimno povezan z menopavzo, pa tudi s predmenstrualnim obdobjem menstrualnega cikla. Ženska modrost izvira iz teh dveh globoko transformativnih izkušenj in se razcveti v tolikšni meri, kolikor se prepustimo silam preobrazbe teh dveh biološko-duhovnih procesov.

. . . 

Za predmenstrualno in menopavzno krizo, ki porajata arhetip Modre Ženske v ženski, so značilne enake lastnosti kot za večino kriznih zdraviteljskih procesov.  Tej krizi vlada Temna Boginja. To so Boginje Kali Morana, Smashan Tara, Lilith in druge.

© Ana Drevenšek

Kakšna ti doživljaš menopavzo? Si sama že prešla to Véliko Preobrazbo? Kakšna je bila tvoja izkušnja? Kako se je odzivalo tvoje telo? Kako tvoja psiha? Kaj si se naučila od menopavze? Kako si zdaj drugačna? Kakšne je izkušnja menopavze žensk v tvoji družini? Se bojiš menopavze? Zakaj? Kako se želiš pripraviti na ta prehod? Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

KMALU

Intenzivna dvodnevna delavnica arhetipov ženskosti LJUBLJANA, 14. in 15. februar

Delavnica Zavestno spočetje LJUBLJANA, 21. februar

Vikend priprave na porod v Rdečem Šotoru LJUBLJANA 28. februar in 1. marec

Instinktivno materinstvo – veščine nežne matere: Prehranske terapije in izkušnja ženske plodnosti

Alja (1)intervju z Aljo Dimic, Nutritional Therapy Practitioner™ (NTP) 

Alja je certificirana prehranska terapevtka (NTP-Nutritional Therapist Practitioner), v teku pridobitve naziva Certified Natural Health Professional (CNHP), članica največje ameriške dietetične organizacije ADA (American Dietetic Association), ki združuje najboljše strokovnjake za prehrano ter članica ameriške prehranske organizacije ANA (American Nutrition Association).

Udeležuje se raziskav neodvisnih laboratorijev kot je Helfgott Research Institute, svoje znanje dopolnjuje z izobraževanji v NCNM (National College of Natural Medicine – Oregon), na različnih seminarjih, konferencah ter predavanjih, ki jih mora zaradi dela redno nadgrajevati z novostmi v povezavi prehrana – zdravstvo.

Alja deluje v okviru Centra Holistic, centra celostnih prehranskih terapij. Več o Centru Holistic lahko preberete na njihovi spletni strani: www.holistic.si 

Našo plodnost uravnavajo naši hormoni. Kakšna je povezava med prehrano in hormoni, na kakšen način prehrana vpliva na delovanje spolnih hormonov?

Hormoni spadajo med molekule, nastajajo iz holesterola ter po krvi potujejo po beljakovinah. Prehajajo skozi membrane celic do celičnega jedra ter tako usmerjajo delovanje in izražanje genov.

Njihovo delovanje je odvisno od hranil, ki jih imamo v telesu oziroma od hrane, ki jo jemo.

Če imamo v telesu premalo dobrega holesterola, premalo beljakovin in drugih hranil, naši hormoni ne morejo nastajati. Uživati moramo hrano, ki bo hrana za nastajanje in učinkovanje naših hormonov. Če jemo hrano polno natrija, aditivov in toksinov, s tem hranimo naše bolne celice, ki se hitro množijo in degenerirajo. Če jemo veliko sveže, ekološke in lokalno pridelane hrane, zelenjave in sadja, oreščkov in žit, pa hranimo naše zdrave celice, ki skrbijo za nemoten proces proizvodnje in učinkovanja hormonov na tarčne celice.

Kakšna je tipična prehrana, ki povzroča težave pri plodnosti?

Tipična prehrana, ki povzroča težave pri plodnosti je hrana polna aditivov in emulgaotorjev, močno predelana in v naprej pripravljena hrana. Sladkor, nasičene maščobe, rafinirana sol, predelane mesnine in mlečni izdelki so prvi na spisku prepovedanih živil. In seveda alkohol ter cigareti. Od hrane izpustimo gluten iz žitaric, mleko in mlečne izdelke ter meso, saj naše telo obremenijo in zakisajo, ne kupujmo ničesar, kar je zapakirano in v naprej pripravljeno: piškoti in peciva, juhe, sadni jogurti, pudingi, kocke za juhe, majoneze…Ne kupujmo ničesar, kjer piše z manj maščob, saj tam vemo, da je več sladkorja. In obratno, izdelki brez sladkorja ponavadi vsebujejo kopico aditivov in umetnih sladil.

Na kakšen način izdelki živalskega izvora, predvsem mlečni izdelki, škodujejo plodnosti?

Po zadnji raziskavi na Harvardu, kjer so preučevali žensko neplodnost, so prišli do ugotovitve, da imajo ženske, ki dnevno zaužijejo dva ali več mlečnih obrokov dnevno, več težav z ovulacijami. Odsotnost ovulacije pa je eden glavnih vzrokov težav z zanositvijo. (Jorge Chavarro, asistent profesor medicine na Univerzi Harvard in soavtor študije »rodovitnost prehrane«) (mlečni izdelki, težave z neplodnostjo in ovulacijo, “Human Reproduction«.

S kakšnimi prehranskimi (in drugimi) terapijami se ukvarjaš in v kakšnem primeru lahko pomagajo ženski pri neplodnosti? 

Ukvarjamo se z naravnimi terapijami, ki vključujejo prehrano, psihoterapijo, tradicionalno kitajsko medicino – ravno zdaj opravljam tečaj za pridobitev licence za izvajanje tradicionalne kitajske medicine J, akupunkturo in številne druge.

Sodelujemo z endokrinologinjo, ginekologinjo, zdravnikom splošne medicine in onkologom. V naši ekipi imamo tudi farmacevta homeopata, dietetika, psihoterapevtko in izvrstnega terapevta, ki pokriva področje rakavih obolenj. Izjemno vesela sem vseh teh sodelovanj in veselim se vseh, ki še prihajajo.

Do porušenega hormonskega ravnovesja pride zaradi skupka težav, ki se odražajo iz našega duševnega, čustvenega in fizičnega telesa. Ne moremo zdraviti samo enega dela telesa, drugih pa zanemariti. Vsi delujemo kot celota, zato je celostni pristop, pa naj gre za neplodnost, raka ali kakšno drugo bolezen, bistvenega pomena. Torej moramo tudi pri odpravi neke težave k stvari celostno pristopiti. Spremeniti moramo prehrano, umiriti misli, razbremeniti telo, poskrbeti za dovolj spanja in si ob enem pomagati z določenimi zelišči, da lažje in hitreje dosežemo svoj cilj.

Na kakšnih načelih temeljijo prehranske terapije, s katerimi delaš?

Vsak človek, vsaka ženska, je drugačna. Zgradba naših celic se razlikuje, s tem pa se razlikuje tudi delovanje in stanje naših hormonov, od katerih je plodnost pravzaprav odvisna. Vse prehranske terapije, ne le tiste, ki temeljijo na neplodnosti oz. težavah z zanositvijo, temeljijo na testiranju hormonov in napisani prehrani, ki bo hormonsko neravnovesje spravila v red. Določena prehrana, priporočena zelišča in druge tehnike so temelji začetka terapije, s katero želimo pri človeku ponovno vzpostaviti ravnovesje v telesu. Potem, če in kadar je to potrebno, sledijo posveti z našimi specialisti in upoštevanje njihovih navodil, obvezen počitek, gibanje na svežem zraku, dovolj sveže vode in veliko dela na sebi, saj je vse odvisno od naše notranjosti, od tega, kako gledamo na svet, kam so obrnjene naše misli in čustva.

V Rdečem Šotoru se učimo o pomenu rednega cikličnega umika in počitka, časa za regeneracijo in refleksijo, v času menstrualne krvavitve. Zakaj je za žensko pomemben počitek, dovolj spanja in izpostavljenost temi?

Dovolj spanja, počitek in izpostavljenost temi je izjemnega pomena, saj takrat poteka popolna regenaracija telesa. Samo v popolni temi, ko spimo, se iz naše češarike, žleze v možganih, tvori pomemben hormon melatonin.

Epifiza ali češarika je majhna endokrina žleza v velikosti graha, ki se nahaja v možganih.

Fiziološka funkcija češerike, ki je občutljiva na svetlobo, je tesno povezana s prisotnostjo ali odsotnostjo dnevne sončne svetlobe. Sončna svetloba vpliva na dnevni ritem in 24-urne cikle sprememb fizioloških in kemijskih procesov v človeškem telesu, kot so spremembe v telesni temperaturi, možganske aktivnosti, presnova in hormonsko delovanje). V odsotnosti svetlobe, epifiza pretvarja aminokislino triptofan v serotonin, hormon, ki se pretvarja v drugi hormon melatonin. Izločanje melatonina nas naredi zaspane ter nas popelje v zdrav in globok spanec. Njegova proizvodnja je najbolj intenzivna v obdobju od druge do četrte ure zjutraj, ko smo v najglobljih fazah spanja REM.

Raziskava, povezana z melatoninom, je pokazala, da je to res “čudežni” hormon, ki ima več pozitivnih učinkov na človeško telo. Ščiti celice pred poškodbami zaradi delovanja prostih radikalov, pomaga proti depresiji in tesnobnosti, pomaga pri zdravljenju bolezni, kot sta Alzheimerjeva bolezen in rak ter krepi imunski sistem in pospešuje regeneracijo celic. Melatonin varuje pred sevanji in očistiti telo prostih radikalov. Melatonin močno krepi imunski sistem, ustavlja staranje in to je tudi razlog, zakaj se kakovostnem spancu počutimo tako sveže in spočito.

Presežek kislin onemogoča dobro delovanje hipofize in zaustavlja njeno normalno delovanje. Vzroki so največkrat tradicionalna prehrana in pretirana koncentracija florida v telesu. Meso, mlečni izdelki, rafinirana žita, sladkor, alkohol in vsa v naprej predelana prehrana v telesu povzročajo kislost.

Najnovejše informacije o vlogi hipofize pri ljudeh kažejo, da lahko vsak dejavnik, ki vpliva na delovanje češarike, vpliva na zdravje ljudi, na različne načine, vključno z učinki na spolno dozorevanje, ovulacijo in menstruacijo, zorenje jajčec in semenčic, delovanje ščitnice in obščitnice, menopazo, osteoporozo, raka in razvoj psiholoških motenj.

Stari Grki štejejo epifizo za sedež duše.

Številne študije so pokazale pozitiven vpliv melatonina na kakovost jajčec in semenčic ter razvoj embrija.

Področje anti-aging medicine je polno raziskav, ki potrjujejo izboljšano zdravje in višjo plodnost pri ženskah, ki so imele več melatonina.

Živila, ki vsebujejo visoko vsebnost melatonina (od najvišjega do najnižjega) so:  češnjev sok, višnje, češnje, orehi, gorčično seme, koruza, riž, korenina ingverja, ječmenova zrna, valjan oves, beluši , paradižnik, sveža meta, črni čaj, zrele banane, brokoli, granatnno jabolko, jagode, brstični ohrovt, zeleni čaj, črne olive, zelene olive, kumarice, sončnična semena, grozdje.

V idealnem primeru vsa potrebna hranila in druge esencialne snovi pridobimo iz prehrane. Vendar se včasih zgodi, da potrebujemo dodatke, na primer zelišča, dodatke vitaminov in druge prehranske dodatke? V kakšnem primeru potrebujemo dodatke in po kolikšnem času oziroma po kakšnih rezultatih lahko jemanje dodatkov opustimo?

V idealnem primeru takšen človek nima nobenih težav, na žalost pa se vsakodnevno srečujem s številnimi ženskami, ki imajo težave z zanositvijo in ljudmi, ki imajo raka, hude prebavne težave ter avtoimuna obolenja. Takšen človek ima porušeno in oslabljeno delovanje imunskega sistema, premalo hranil v celicah, verjetno hormonsko neravnovesje, saj so ravno hormoni tisti, ki nadzorujejo naše delovanje. Najprej naredimo in stestiramo stanje hormonov, pregledamo njihova nesorazmerja, katerega manjka in katerega je preveč. Po potrebi človeka napotimo k endokrinologinji. Vsakomur napišemo priporočeno prehrano glede na izvide in hormonsko stanje. Ko katerega izmed hormonov manjka ali pa je katerega preveč, kadar je odsotnost ovulacije ali so menstruacije neredne pa si pomagamo z zelišči. To so popolnoma naravni zeliščni ekstrakti. Skoraj čudežna je kremica NaPro in divjega gomolja yam, ki spodbuja delovanje hipofize in izločanje progesterona, pa Vitex, sredozemsko zelišče, ki pospeši nastanek ovulacije in kalijev askorbat, ki celice napolni s kisikom in hranili, pa omega 3 maščobne kisline, ki poskrbijo za zdrave in močne menbrane celic.  Jemanje dodatkov ženske, ki želijo zanositi, opustijo ali ob zanositvi, kremico pa morajo uporabljati vsaj prve tri mesece nosečnosti, pri ostalih dodatkih, kot je kalijev askorbat in omega 3, pa moramo z jemanjem še enkaj časa nadaljevati. Seveda je to odvisno od vsakega posameznika in njegovega zdravstvenega stanja. Vsakogar spremljamo in mu svetujemo, koliko časa naj določen prehranski dodatek jemlje. Sprememba prehrane pa je večna.

Katera hranila potrebuje nosečnica v večji meri kot nenoseča ženska?

Noseča ženska potrebuje več vitamina B9 ali folne kisline, saj omogoča normalen razvoj ploda.

Izjemno pomemben je mineral magnezij, saj skrbi za pravilno rast ploda in normalno raztezanje in širjenje maternice ter preprečuje krče.

Izjemno pomemben je tudi kalij, kalijev askorbat, ki v celice vnese kisik in druga hranila, ki so potrebna za nemoten razvoj ploda.

Prav tako je pomemben vitamin A, ki skrbi za pravilen razvoj oči, srca.

Prav tako je pomembno železo, ki skrbi za tvorbo rdečih krvničk.

Ne pozabimo za pomembnost kalcija, ki skrbi za pravilen razvoj kosti.

Nosečnice naj uživajo čimveč  zelene listnate zelenjave v obliki solat, sokov in smootijev. Ne pozabite na čičeriko, lečo, bob in grah, pa na zelje in repo ter mandlje, lešnike in indijske oreščke. Prav tako si od sadja izberite jabolka in jagodičevje, za soljenje uporabljajte samo naravno morsko sol od olj pa bučno, laneno, konopljino in svetlinovo olje. Ne pozabite na proso, ajdo, kvinojo, riž in včasih tudi polento. Izjemno veliko antioksidanotov imajo bazilika, origano, cimet, peteršilj, česen. Od zelenjave pa si privoščite vse, le naj bo lokalno prielano in zraslo v obdobju, v katerem se nahajamo. Brokoli, cvetača, korenje, pesa, zelje, bučke, jajčevci, kumare, paradižniki, zelena, por…izbira je ogromna. Ne pozabite na dovolj tekočine, najbolje sveže vode.

Kako lahko vsa potrebna hranila za nosečnost iz prehrane pridobi ženska, ki se prehranjuje vegansko (samo z živili rastlinskega izvora)?

Noseča ženska lahko brez težav pridobi vsa potrebna hranila iz veganske prehrane. To so ekološka zelenjava in sadje, žita in oreščki, hladnostiskana olja. Vseeno pa sama priporočam nekatere dodatke, kot so npr. b12 in folna kislina, sploh na začetku nosečnosti. Če je nosečnost bolj tvegana in če je ženska starejša, pa tudi nekatere druge.

Na kakšen način se mora telo pripraviti že pred spočetjem? Kakšne prehranske terapije svetuješ v obdobju priprave na spočetje?

Spočetje otroka je znak, da je telo pripravljeno donositi in oskrbeti novo življenje z vsemi potrebnimi hranili. Kar pomeni, da se morajo priprave na nosečnost začeti že veliko prej. Po testiranju hormonov se prilagodi prehrano in ppo potrebi priporoči prehranske dodatke. Vse te spremembe začno učinkovati takoj, največkrat pa se rezultati pokažejo po treh do šestih mesecih.

Znanost odkriva, da je za spočetje poleg moškega (katerega vloga je očitna), pomemben tudi ženski orgazem. Valovanje maternice ob orgazmu namreč pomaga spermijem do jajčeca in jih celo usmerja v jajcevod, kjer se nahaja jajčece. Kako je libido povezan s plodnostjo in kateri dejavniki (prehranski, življenjski stil, psihološki, itd) vplivajo na libido?

Na libido vplivajo prav vsi dejavniki, saj smo in delujemo kot celota. Torej psiha, misli in telo. Pomembna je pravilna in zdrava prehrana, sproščenost, miselna pozitivna naravnanost, dnevno gibanje oz. aktiven življenjski slog, dovolj spanja, zadovoljstvo v partnerskem odnosu, zadovoljstvo v služi in predvsem zadovoljstvo s samim seboj.

Libido seveda povezujemo s plodnostjo, saj nizek libido in nezanimanje za spolnost vodi v težave s spolnostjo, npr. suha nožnica, nezmožnost erekcije in druge težave.

© Alja Dimic in Ana Drevenšek

Kakšna je tvoja izkušnja s prehrano in ženskim plodnim ciklom? Si imela težave s plodnostjo ali ciklom in ti je pomagala sprememba prehrane? Ti je pomagalo kaj drugega? Kakšne povezave sama opažaš med svojim plodnim ciklom in prehrano, ritmom življenja, čustvi?  Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

DOGODKI KMALU:

Popotovanje skozi čas: Matriarhalne kulture po svetu – Kreta (Obredno-meditativni stik z matrico prostora in časa z Matejo Vavtar v Rdečem Šotoru) LJUBLJANA

Opolnomočenje ženskosti skozi modrost menstrualnih misterijev KRŠKO

Intenzivna dvodnevna obredno-meditativna delavnica arhetipov ženskosti LJUBLJANA

Delavnica Zavestno spočetje LJUBLJANA