Laži na poti v materinstvo

Boginja Mati, veličastna, Počelo Vesolja, čaščena, Božanska. slika: Brian Froud

Boginja Mati, veličastna, Počelo Vesolja, čaščena, Božanska.
slika: Brian Froud

Vstop v materinstvo je eden od vélikih ženskih prehodov; je vstop v novo dimenzijo bivanja; je vstop v družbo tistih, ki so postale del življenjske verige na nov način – ne več kot zadnji člen, temveč kot vmesni člen – in tako do kosti začutile svojo minljivost, svojo soodvisnost od drugih členov verige, na sploh svojo nemoč (nemoč svojega ega/uma) in moč te močne vezi – vezi življenja.

In vendar je pot v materinstvo posuta z lažmi. Tako kot tudi preostali (ženski) življenjski prehodi. Te laži, ki si jih bomo ogledale v članku, nam ženskam preprečujejo opolnomočen vstop v materinstvo. Oropajo nas zavedanja, zavestnega stopanja po tej poti, mnogih lekcij, mnogih uvidov.

Laži o porodu

Naša družba je nasičena z lažmi o porodu. Najhujša laž, ki se širi, je, da sodobna ženska ni zmožna roditi. Da, prav ste prebrale. To prepričanje se je tudi (na žalost) uspešno ukoreninilo v naše nezavedno. Širi se sporočilo, da je telo sodobne ženske nesposobno roditi, da je ženska nevarna svojemu otroku in da nujno potrebuje zunanje avtoritete (medicinsko osebje), ki bodo njenega otroka obvarovale pred nepredvidljivostjo in pokvarljivostjo njenega telesa. 

Dober primer takšnega sporočila je poimenovanje obporodne oskrbe, ki si prizadeva za naravni porod, “alternativna oskrba”. Beseda “alternativno” je zaznamovana z nečim nezaupljivim, sumničavim, neracionalnim, deviantnim. Ko so prakse, ki si prizadevajo porodu vrniti dostojanstvo, ženski opolnomočenje, označene za “alternativne”, so s strani “avtoritet” degradirane, razvrednotene, zasmehovane, s tem pa je pri ljudeh uspešno prebujena sumničavost, neodobravanje in nesprejemanje do takšnih praks. 

Moški zdravnik uzurpira babice. Moški zdravniki so izrinili babice iz porodnih sob, iz življenj žensk in s tem odvzeli ženskam občutke varnosti, sprejetosti, razumevanja, sočutne podpore in opolnomočenja v ženskem krogu ob prehodu v pomembno obdobje - materinstvo.

Moški zdravnik uzurpira babice. Moški zdravniki so izrinili babice iz porodnih sob, iz življenj žensk in s tem odvzeli ženskam občutke varnosti, sprejetosti, razumevanja, sočutne podpore in opolnomočenja v ženskem krogu ob prehodu v pomembno obdobje – materinstvo. 

Družba je sprejela sporočilo o ženski, zmožnostih ženskega telesa, porodu in avtonomnosti ženske od medicinskega sistema. Ina May Gaskin, svetovno priznana babica in obujevalka ženske veščine avtonomnega babištva, ki služi ženski in otroku, je skozi raziskovanje obporodnih praks odkrila (in razodela med drugim v svoji knjigi Birth Matters: A Midwife’s Manifesta – Porod je pomemben: Manifest babice) vzroke nastanku teh laži o porodu: v 19. stoletju so porod začeli prevzemati moški zdravniki in s tem izrivati ženske babice. Da bi svoje stranke prepričali, da so bolj vredni najema od svojih “tekmic” babic (in prepričali svoje stranke, naj zanje plačajo veliko več, kot babicam), so morali ponuditi “nekaj več” – to pa so bile medicinske intervencije, ki so, kot vemo, začele povzročati resnične zaplete med porodom. Zdravniki so načrtno začeli širiti prepričanja o porodu kot smrtni nevarnosti. Ina May navaja citat zdravnika Hugha L. Hodge-a iz Pennsylvanie (ZDA) iz leta 1838, v katerem trdi, kako je treba s širjenjem prepričanja o nevarnosti poroda ženske prepričati, da zares potrebujejo moškega zdravnika: “Če so ta dejstva lahko utemeljena, če lahko razširimo te informacije, če lahko ženske prepričamo v to, da bo njihovo trpljenje zmanjšano ali skrajšano in da bodo njihova življenja in življenja njihovih potomcev varnejša v naših rokah, ne bo nadaljnih težav v vzpostavljanju univerzalne prakse porodničarstva. Vsi predsodki najbolj nevednih in živčnih žensk, vsa prirojena in pridobljena občutljivost, tako značilna za ta spol, ne bo več predstavljala ovire delu moških zdravnikov.” Ina May nadaljuje: “Izkazalo se je, da ni bilo niti potrebno, da bi zdravniki, ki so sledili Hodgevemu načrtu, razširjali takšne informacije. Dovolj lahko je bilo prestrašiti medicinske študente, druge zdravnike, medicinske sestre in zaskrbljene Američane srednjega razreda, vedno pretvarjajoč se, da je to znanost. Joseph B. DeLee, na primer, je v zgodnjem 20. stoletju napisal mnogo učbenikov za zdravnike in medicinske sestre , v katerih je opisoval strahote, ki se jim ne da izogniti, če se za porajanje prvorojenca vsake ženske ne uporablja klešč (forceps v angleščini): “Porod so imenovali in mnogi temu še vedno verjamejo, normalna funkcija. Zdravnike in laike vedno znova preseneti in se jim zdi bizarno, da porod imenujemo abnormalna funkcija, bolezen, in vendar je resnično patološki proces. Vse je seveda odvisno od tega, kaj definiramo kot normalno. Če ženska pade na vile in si z ročajem raztrga presredek, to imenujemo patološko-abnormalno. Če pa orjaški otrok potuje skozi medenično dno, rečemo, da je to naravno in zato normalno. Če se otrok rahlo udari v vrata, a dovolj, da to povzroči možganske krvavitve, bi rekli, da je to resnično patološko, toda kadar je otrokova glava zdrobljena ob trku v trdno medenično dno in ga možganska krvavitev ubije, temu pravimo normalno, pravimo vsaj, da je ta funkcija naravna, da ni patološka.””

Od kod izvira močan strah pred bolečino poroda, ki je tako pogost v naši družbi? Od tod! Od te neznanstvene, s finančnimi interesi prepojene propagande iz 19. stoletja! Od kod izvira razvrednotenje ženskega dela spočenjanja, nosečnosti, poroda in materinstva, strah, globoko vcepljen v ženske same pred to našo veličastno izkušnjo? Od tod! Od kod izvira ta naš strah pred samimi sabo, nezaupanje v lastno telo, psiho in zmožnosti in ta naša lahka pripravljenost svojo moč izročiti (moški) uniformirani avtoriteti? Od tod!  In s tem niso začeli zdravniki. Ta dinamika psihološkega ustrahovanja in zasužnjevanja žensk za interese patriarhalne družbe ima korenine globlje, dlje nazaj, kot smo ugotavljale že v prejšnjem članku“Patriarhalna religija vpeljuje avtoritete. Toda to niso Modre Ženske in Modri Možje, temveč avtoritete, ki vladajo s strahom – njihovo orodje je izobčenje, kaznovanje. Ko so avtoritete začele uporabljati takšna orodja, smo se ženske začele bati svoje notranjosti. Bati smo se začele svoje intuicije, svojega notranjega védenja, vodstva. Na kratko: dvomiti smo začele vase. To pa je nekaj najhujšega, kar lahko človek naredi človeku: da vsadi vanj dvom vase, sumničavost do lastne notranjosti in sovraštvo do svojega Glasu.”

S tem pa je odvzeta moč ženskam. Odvzeta nam je samostojnost, pravica do odločanja, svoboda, dostojanstvo.

Laži o materinski identiteti

Zmagoslavje Mame ob pravi podpori.

Zmagoslavje Mame ob pravi podpori.

Ženskam je prepovedano zazirati se vase in zaznavati svojo notranjost na poti skozi vse biološko-duhovne prehode, še posebej pa ob prehodu v materinstvo. Takoj, ko ženska, spočne, si jo družba prilasti in jo začenja dojemati kot svojo lastnino, ne več kot samo svojo avtonomno osebo. Prisvoji si njeno pravico do odločanja in ji polaga v naročje vnaprej pripravljene rešitve zanjo, ki jih je primorana sprejeti, saj sicer ostane brez podpore. (Na primer, če se ženska odloči roditi doma, ostane brez sistemske podpore, saj zakonodaja okrog poroda doma še ni urejena – porod doma ni prepovedan, ni pa urejen – prisiljena je torej v nekakšno gverilstvo, zanašanje na energijo svojega notranjega uporništva in uporništva njenih bližnjih ter redkih v podobni izkušnji, če pa zaradi kakršnihkoli razlogov (finančne stiske, nepodpore bližnjih, težav v partnerstvu…) nima te zaloge energije, je povsem razumljivo, da se porodu doma odpove, kar pa je izredno krivično do njene pravice izbire.) 

Mama je takoj ob spočetju soočena s pritiski in pričakovanji, kakšna naj bi bila mama in kako naj bi se vedla. Avtorica Naomi Wolf je odkrila, da nosečnicam razglabljanje o določenih temah ni dovoljeno, ko je noseča predavala; ko je govorila o spolnosti, politki, itd., je občinstvu postalo nelagodno. Mati naj ne bi govorila o takšnih rečeh, mati je preveč krhka, njeni možgani niso zmožni razpravljati o tako resnih temah, pa tudi ne spodobi se. Mati se dojema kot nedoraslo, kot otroka, nesposobno skrbeti zase in odločati se zase.

Nosečnost je čas ogromnih hormonalnih sprememb. Hormoni pa imajo pomemben vedenjski učinek. Normalno je torej, da procesi materinstva (spočetje, nosečnost, porod, dojenje) predrugačijo ženski um. Tako kot se racionalnost in ustvarjalna intuitivnost ciklično izmenjujeta med menstrualnim ciklom, tako se njun odnos spreminja tudi med materinskimi procesi. Če naša družba ne bi tako častila razumarstva kot superiornega, bi spremembe v materinskem umu doživljali kot blagoslov, kot priložnost za kontemplacijo vseh pripadnikov družbe, ne le marginaliziranih mater. A več o tem spodaj, v razdelku “Družba, v kateri materinstvo ni čaščeno in zanikanje Boginje”.

Blessingway ali obred materinstva, ki prizna, počasti in praznuje notranje preobrazbe materinstva.

Blessingway ali obred materinstva, ki prizna, počasti in praznuje notranje preobrazbe materinstva.

Na materinskem krogu Porod kot obred prehoda se pogovarjamo o predrugačenju materinskega uma, o notranjih preobrazbah, ki se zgodijo ob tem vélikem prehodu. To predrugačenje je v naši družbi tabu. Od mam se pričakuje, da v tišini, izolaciji in brez omejevanja družbe, družine in delovnega okolja, zdržijo to predrugačenje in ga zadržijo zase. Predvsem se pričakuje, da bodo mame zase zadržale temne dimenzije materinstva – ambivalente občutke, obremenjenost, napor materinskega dela, čustveno zahtevnost materinskega dela, svoje potrebe, zahtevnost predrugačenja odnosov (partnerskih, družinskih, družbenih), ki ga povzroči vstop v materinstvo.

Od mam se pričakuje, da bodo nekritično poslušale grozljive porodne zgodbe, ki krožijo, da bodo poporodno depresijo, ki je tipični pokazatelj globokega nespoštovanja materinstva, materinskega dela in globokega pomanjkanja materialne, fizične, psihološke in duhovne podpore mamam, sprejemale kot običajen pojav. Moramo poslušati grozljive zgodbe! Zato, da končno spregledamo, kako je nekaj hudo hudo narobe z obstoječim obporodnim sistemom! Mame potlačujejo spomine na svoje porode, počutijo se posiljene, neslišane, neupoštevane, zmanipulirane. Nato pa so one označene za histerične in nevrotične, če si drznejo izraziti takšne občutke, avtoriteta unfirormiranih pa je nedotaknjena. 

Od mam se pričakuje, da bodo zase zadržale žalovanje za svojim starim jazom, svojo staro identiteto. Vstop v materinstvo je velik prehod, iz Dekleta v Mati, ob tem umre identiteta Dekleta in vse, kar le-ta nosi s sabo. Spremeni se telo – iz dekliškega telesa v telo mame, spremeni se um – iz nase osredotočenega v osredotočenega na nekoga drugega, spremenijo se čustva, prioritete, vrednote, celo značajske lastnosti. Seveda je ob taki temeljni spremembi normalno žalovanje ob izgubi stare identitete in normalna je zmedenost, iskanje, raziskovanje ob porajanju nove, ki še ni izoblikovana, ki je še za obronki zavesti, neotipljiva, obstaja le kot slutnja, kot obljuba radikalne spremembe in je zato seveda tudi strašljiva. Če bi družba dovoljevala raziskovanje teh vprašanj, bi bil prehod v materinstvo veliko lažji. 

Laži o vrednosti materinskega dela

DanielleDanielle Haines, mama, je na svojem facebook profilu objavila sliko sebe in svojega sina tri dni po porodu, ob kateri je napisala naslednje sporočilo: 

To je slika mene 3 dni po porodu. Bila sem tako surova in odprta, bila sem čista zmešnjava. Ljubila sem svojega otročka, pogrešala sem njegovega očeta (na ta dan je šel nazaj delat), jezna sem bila na svojo mamo, srce me je bolelo za svojega brata, ker nas je mama zapustila in zdaj sem imela majhnega dečka, ki je izgledal enako kot moj brat, moje bradavice so bile razpokane in krvaveče, moje mleko se je že skoraj pojavilo in moj dojenček je postajal zares lačen, počutila sem se žalostno, ker ljudje ubijajo dojenčke, zanalašč, spala nisem od poroda dalje, nisem vedela, kako odstraniti svoje prsi, moja vagina me je pekla od stalnega sedenja in dojenja, nekako sem izgubljala razum.  Prišla je Katie in me nahranila na jutro, ko je bila posneta ta fotografija. Lahko bi prišla tudi, da mi naredi kosilo. Nato je tisti večer prišla ena od mojih sedmih sester, Sarah, da bi prinesla družinsko večerjo. Sarah je posnela to fotografijo. Vstopila je s hrano in rekla: “Živjo, kako si?” Odvrnila sem: “Zmešnjava sem.”  Pogovarjali sva se, poslušala je in rekla: “Prav to sem tudi jaz doživljala.” Pomagalo je, da se vedela, da se je tudi njej takrat strgalo! Nato je rekla: “Vem, da to zveni noro, ampak ali imaš fotoaparat? Izgledaš tako surovo in tako lepo.” Tako vesela sem, da je posnela to fotografijo. Načrtovala je, da samo odloži hrano. Na koncu je ostala veliko dlje. Potrebovala sem jo. Vedela je. Poklicala sem Rachel, potrebovala sem jo. Potrebovala sem jo, da mi pomaga pri dojenju, potrebovala sem več pomoči pri pristavljanju.  Poklicala sem Shell. Potrebovala sem, da mi pove, da je moj dojenček v redu. To je resnično poporodno obdobje, mame. Tiste, ki ste to že doživele …  bi delile z mano, kako ste se počutile po porodu?  

Imela sem čarobno poporodne obrobje. Ni bilo lahko, ampak imela sem podporo in bila nahranjena in opominjana, da so bile mame pred mano na mojem mestu in da bom tudi jaz čisto dobro prešla skozenj. 

Materinsko delo je težko delo. Je eno najtežjih del. Ker je tako zelo osebno, ker nas predrugači od znotraj. In ker je tako fizično, čustveno zahtevno. Naša družba tega dela ne spoštuje dovolj. Materinsko delo dojema kot samoumevno, kot žrtvovanje posamezne mame, kot njeno izolirano, samotno, samožrtvovanje. “Sama si je to naložila, sama naj opravi.” Ne zavedamo se dovolj, da so mame v prvi vrsti naše vrste. Od njih je odvisno nadaljevanje človeštva. In ne samo nadaljevanje, ampak tudi kvaliteta človeštva. Kakšna družba bomo? Sočutna ali okrutna? Spoštljiva ali prostaška? To je odvisno od podpore materinstvu in od kvalitete materinskega dela (ki ne more biti kvalitetno, če mam ne podpiramo materialno, fizično, čustveno, duhovno).

Naomi Wolf, čudovita, tenkočutna, feministična avtorica, pravi, da nad mamami v sodobni družbi visi Salomonov meč. Nekoč sta k modremu kralju Salomonu prišle dve mami, ki sta obe trdili, da je nek dojenček njun in sta od kralja zahtevali, da presodi, kateri bo pripadal. Salomon je predlagal, da razkosa dojenčka na pol in dá vsaki pol. Ena od žensk se je strinjala, druga pa je dejala: “Naj ga ima ona, samo ne razkosajte ga!” Tega je zmožna materinska ljubezen. Tako je Salomon vedel, katera je prava mama.

Tudi nad sodobnimi materami visi Salomonov meč.

Tudi nad sodobnimi materami visi Salomonov meč.

Tudi nad sodobnimi mamami visi Salomonov meč. To je Salomonov meč, ki sprašuje mame: “Ali naj razkosam tvojega otroka?” In mame vedno znova zakričijo: “Ne!” Ta “Ne!” pa zahteva od njih neskončna žrtvovanja. Naomi Wolf v svoji knjigi Misconceptions; Truths, lies and the unexpected on the journey to motherhood (Zmote: resnice, laži in nepričakovano na poti v materinstvo) citira prijateljico, ki je ob doživetju prehoda v materinstvu dejala: “Potrebujemo feminizem, ki pravi, da je v redu, če si vzamemo odmor!” Feminizem namreč ni predvidel potreb mater. Preveč se je zapletel s kapitalizmom in preveč si je želel vstopiti v moški svet, namesto da bi povzdigoval specifično ženske izkušnje, kot je materinstvo, pravi Naomi Wolf: “Ko je prišlo do tega, kdo bo skrbel za otroke, se je ženskemu gibanju zgodil kapitalizem, resnična revolucija spolov pa se ni.”

V sodobni družbi je odmor, počitek, nedelovanje greh. Materinstvo pa zahteva upočasnitev in odmor. Odmor od dela, odmor od določenih obveznosti. Če ne zaradi drugega, zato, ker je fizično nemogoče izpeljevati vse prejšnje obveznosti ob materinskem delu. 

Vstop materinstvo naredi boleče očitno priviligiranost moških v naši družbi. Matere so prisiljene v soočenje z nepripravljenostjo moških sodelovati pri materinskem delu (ki je delo skrbi za otroka, ki ga lahko opravlja kdorkoli, pravi Sarah Ruddick, filozofinja). Naomi Wolf pravi, da se v moških vključi “namerna potopitev v pozabo”, ko gre za delitev materinskega dela in delitev gospodinjskih del. Večina moških se potopi v “nezavestnost, ki je uporabna” – nezavestni se napravijo vseh naporov materinstva, kar jim pomaga pri ohranjanju fame napornosti svojih dolžnosti in svojega dela ter pri odpovedovanju prevzemanja pobude pri materinskem/gospodinjskem delu. Egalitarnost je v mnogih zakonih porušena, opaža Naomi Wolf, saj je mnogo moških še vedno prepričano, da je materinsko in gospodinjsko delo “žensko delo”, mnogo moških se še vedno ne zaveda (ali noče zavedati) napora materinskega dela, še vedno pomanjšuje pomen materinskega dela, ga predstavlja kot manjvrednega njihovemu denarnemu delu in to uporablja za izogibanje materinskemu delu. Kapitalistična in patriarhalna družba to dinamiko seveda le krepita. Če bi bilo materinsko delo spoštovano, bi vsi jasno razumeli, da je enakovredno denarnemu delu in da mora biti torej preostanek gospodinjskih del pravično razdeljen med zakoncema.

Otročje in nazadnjaško vztrajanje pri nesodelovanju pri “ženskem delu” pa moške tudi stane. Ženska, ki je za vse sama, ugasne kot Ljubimka, Ustvarjalka, Navdihovalka. Kot pravi Naomi: “Kar so moški privarčevali pri skrbi za otroke in gospodinjstvu po tem, ko se je rodil otrok, jih je tudi stalo, romantično in erotično.”

Ena od Naomiinih intervjuvank je dejala: “Vsekakor sem si ob dnevih, ko je bil moj mož v resnično pomoč, želela biti romantična. Toda ko je predpostavljal, da bom vse zmogla sama, ko se mi je nato približal, se nisem mogla odzvati.”

Če bi si moški želeli cvetočih žensk, bi jim pomagali. 

Družba, v kateri materinstvo ni čaščeno in zanikanje Boginje

V družbi, v kateri bi bilo materinstvo čaščeno, bi bil prehod v materinstvo veliko lažji, manj fizično, čustveno in duhovno naporen, bolj bogat in bolj izpolnjujoč.

Durga puja - obred čaščenja Boginje Durge. Ljudje častijo BOGINJO - ženski obraz Božanskega, Božansko utelešeno v ženskah!

Durga puja – obred čaščenja Boginje Durge. Ljudje častijo BOGINJO – ženski obraz Božanskega, Božansko utelešeno v ženskah!

Častile bi se spremembe, ki jih povzročajo materinski procesi materinskemu telesu, umu, duši. Mentalnih sprememb , ki jih povzročajo hormoni materinstva, ne bi več dojemali kot “poneumljanje, zmanjševanje mentalnih zmožnosti”, temveč kot izostreno osredotočenost, poglobljen uvid v povezave med stvarmi. Materinsko intuitivnost, izostreno povezanost z drugimi dimenzijami, nosečniško “zasanjanost” in “čustvenost” kot to zaznava racionalistična družba, bi dojemali kot mogočne portale, kot priložnost za kontemplacijo vseh pripradnikov družbe. 

Povečano potrebno mam po varnosti, materinjenju, nežnosti, pozornosti, ne bi več dojemali kot šibkost, nesamostojnost, iracionalnost temveč kot vrlino, kot merodajno vrlino, ki človeštvu sporoča, kaj je zares pomembno: varnost, nežnost, toplina varnega doma

Nadčloveško osredotočenost mater na otrokovo varnost, uresničevanje njegovih potreb, ki spominja na junaštvo in ne le eno od človeških lasnosti, ne bi več dojemali kot nevrotičnost, ki omejuje racionalnost, temveč kot junaštvo, kot božansko lastnost žensk, ki ohranja človeštvo.

Socialno samoumevno bi bilo, da se novo družino s strani skupnost in s strani sistema podpira materialno (finančno), fizično (s pomočjo pri gospodinjstvu, opravkih), psihološko (s prisotnostjo, s podporo, pogovorom), duhovno (z obredi prehoda, s čaščenjem ženskega obraza Božanskega).

Spočetja, nosečnosti in poroda ne bi več dojemali kot medicinske dogodke, kot dogodke, nad katerimi ima moč, avtoriteto in pravico odločanja nekdo zunanji, nekdo uniformirani (zdravstveni delavec, uradni delavec), temveč kot ključne dogodke v Krogu Življenja, ki jih utelešajo ženske, ki so, ko potujejo skozi te dogodke, utelešenja Boginje – ženskega obraza Božanskega, avtonomne, svobodne osebe in avtoritete zase in za človeštvo, saj je človeštvo odvisno od njih. Obporodne prakse bi odsevale ponižnost in spoštovanje do Mater, njihove avtonomnosti in sposobnosti in pravice do odločanja, odsevale bi zavedanje o naravnosti in normalnosti materinskih procesov, odsevale bi globoko čaščenje teh procesov. 

Mame ne bi več potlačevale svojih občutkov na poti v materinstvo, ne bi več potlačevale spominov na svoje porode in poporodna obdobja, ne bi se več sramovale svojih teles, dvomile v svoja telesa in svoje materinske psihe, ne bi več bile zmanipulirane s strani uniformiranih avtoritet, katerih interes je dobiček in ne njihovo dostojanstvo in svoboda, ne bi bile več zasmehovane, kadar pridejo v porodnišnico s porodnimi načrti, kadar sprašujejo po statistiki in obporodnih praksah, kadar si želijo drugačne oskrbe, ne bi bile več označene za “nore, zmešane alternativke”. Žensk, ki krčevito branijo blagostanje svojih otrok ne bi več označevali za histerične

Častili bi BOGINJO, našo MATI, naše POČELO, našo LJUBEZEN.

Preostali članki na blogu Rdečega Šotora, ki govorijo o materinstvu:

Materinstvo – nevidno zdravilo, ki mora postati vidno

Materinski um – ultimativna predaja

© Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš preobrazbe materinstva? Kakšne laži prepoznavaš oziroma kakšne laži so se zgodile tebi na poti v tvoje materinstvo? Kakšne resnice si želiš o materinstvu in prehodu v materinstvu sporočiti prihodnjim generacijam? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Cikel Materinskih krogov od septembra do decembra 2015, več informacij TUKAJ. 

Sklop delavnic Menstrualni misteriji (I. Korenine & II. Cikličnost in transformativnost), 26.9. in 10.10. 2015, več informacij TUKAJ.

Sklop delavnic arhetipov svetle in temne ženskosti, 24.10. in 7.11. 2015, več informacij TUKAJ.

Branje ženskega Tarota, kadarkoli, več informacij TUKAJ.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Večna deklica ali bojevita Amazonka? Obrazi ranjene ženske in možnosti preobrazbe

Danes je petek 13., eden najčudovitejših dni. Veste, zakaj je bila številka 13 označena za demonsko? Ker je število Boginje. Število lunarnih mesecev v enem letu, predstavlja moč Lune, moč ženske, moč Boginje. Na petek 13. oktobra leta 1307 pa so ukazali aretirati in pomoriti viteze templjarje, ki jih povezujejo s čaščenjem Boginje.

Čudovit dan torej, za počastitev ženske.

wounded womanV sodobnem času obstaja velika zmedenost o tem, kaj je “prava” ženskost. Mnogo skupin, medsebojno nasprotujočih si, uči o tem, kaj naj bi bila prava ženskost in ženske se lahko pogosto počutimo utesnjene in omejene. Čutimo lahko pritisk pričakovanj, kakšne ženske naj bi bile, kakšne lastnosti naj bi utelešale. Zato današnji članek posvečam razčiščenju tega, kaj je “prava” ženskost in temu, kako se lahko ženske, svobodne kakršnihkoli pritiskov in pričakovanj, vrnemo v svoj notranji dom, v svoje žensko sebstvo. Linda Leonard je v svoji knjigi Wounded Woman (Ranjena ženska, na voljo je tudi v slovenščini) opisala proces, v katerem postanemo sodobne ženske ranjene. Opisuje, kako nas rani odnos z našim očetom, ki v patriarhalni družbi ne more utelešati pozitivnih aspektov moške energije in kako se nato ta rana ves čas osvežuje, ko smo izpostavljene patriarhalni družbi, ki nadaljuje z izkrivljenimi oblikami moške energije. 

Pomanjkanje ženske linije in ženskega medgeneracijskega predajanja modrosti

ženska linijaV sodobni družbi obstaja pomanjkanje ženskih okolij. Tako fizičnih prostorov, kot psihičnih prostorov – negovalnih ženskih odnosov, kjer se prenaša ženska modrost. V naši družbi je vse, kar je moško – logično, linearno, prodorno – merilo. Ženska izkušnja, žensko doživljanje in dojemanje življenja, žensko izražanje ni vzpodbujano. Zato se tudi matere in hčerke, sestre, prijateljice, znanke med seboj povezujejo, pogovarjajo, združujejo v okviru moških vrednot in določil o tem, kaj je “normalno”. Zato smo ženske skupaj, a smo hkrati daleč stran druga od druge. Med nami zeva prepad, ne moremo stopati v intimne odnose, v rdečešotorske odnose, ker se “moramo” izražati, komunicirati po “moško”, torej v skladu z vrednotami, ki so nam tuje, na način, ki preprečuje, da bi se izražale naše ženske psihe. 

Zaradi tega ženske med seboj ne moremo predajati tako ključnih in bistvenih informacij, ki jih potrebujemo za preživetje in samouresničitev kot ženska; ne moremo predajati modrosti o menstrualnem ciklu, o ženski psihi in njenih ciklih, o misterijih spolnosti in poroda, o vélikem prehodu menopavze. Pogosto jih ne moremo predajati preprosto zato, ker se jih ne zavedamo, ker nam niso bile predane, ker smo bile celo naučene, da so to “nevšečnosti”, ki potrebujejo izravnano v “normalen” linearen, logičen, urejen, zunanji svet. 

Ker se je izgubila rdečešotorska tradicija vzajemnega opolnomočenja, medgeneracijskega pouka o ženskih misterijih, smo ženske ukleščene v model bivanja, ki se ustreza naši prvinski naravi. Zato odklonimo od prvinske ženskosti na enega od dveh skrajnih načinov: k večni deklici ali bojeviti Amazonki

Večna deklica

marilyn monroeVečna deklica se z obkrožajočo moško energijo sooči tako, da se ji podredi. Iz določenega razloga se moškosti boji in sprejme vlogo manjvrednega človeškega bitja. Večna deklica se lahko manifestira kot ustrežljiva žena in mati, kot ženska, ki postavlja zunanji izgled zelo visoko na prioritetni lestvici, kot ženska, ki zelo hrepeni po ljubezni in poudarja romantični odnos kot ključnega za lastno izpolnitev (čeprav večinoma ljubezni, ko jo dobi, ne zna sprejemati in uživati v njej).

Večna deklica potrebuje zunanjo avtoriteto, da potrdi njeno vrednost in njeno identiteto. To je ženska, ki je prevzela patriarhalne napotke o tem, kaj je “prava” ženska. Sprejela je patriarhalni nauk, da je ženska drugorazredno bitje, ustvarjena zato, da dopolnjuje moškega, ki je počelo stvarjenja. Sprejela je nauk, da njeno notranje védenje ni verodostojno in vredno in se je naučila, da vedno išče naoptke zunaj sebe. Nase je ponosna, kadar so nanjo ponosni drugi, kadar ji uspe ustreči nekomu, ki ga dojema kot avtoriteto.

Večne deklice bivajo v vlogi žrtve. John P. Dourley, jungovski psihoanalitik, je v svoji knjigi Illness that we are: a jungian critique of Christianity (Bolezen, ki smo: jungovska kritika krščanstva) opisal proces, ki se dogaja ljudem, ki so sprejeli podrejeno vlogo, v tem primeru na področju duhovnega življenja. Mnogo večnih deklic se podredi patriarhalni religiji, ki predstavlja avtoriteto na tem področju. Raziskave kažejo, da imajo ženske, ki pripadajo patriarhalnim religijam in ki dosledno upoštevajo njihove tabuje, težavnejše in bolj boleče menstruacije (še posebej to velja za Judinje, saj je v judovski veri spolni odnos med menstruacijo globok tabu in menstruacija dojemana kot izredno umazana): 

krščanska devica z očetom

Deklica je svojo deviškost predala svojemu očetu v čuvanje do poroke. Vir: www.dailymail.co.uk

“Žrtve “svete nedotakljive nerazumljivosti” so pogosto soočene z možnostmi “ne-zmage”. Lahko stiskajo svoje zobe in se fanatično obešajo na breme “razodete resnice”, ki v njih ne najde nobene izkustvene resonance. To jih razceplja med zahteve njihove vere in zahteve njihove človeškosti in možnosti zorenja. Ali pa so potegnjeni, pogosto od notranjih zahtev po polnejšem in bolj uravnovešenem življenju, v vzorce zanikanja. V jeziku njihovih lastnih osiromašenih teoloških opcij je tako zanikanje označeno za “ateizem”. Neredko to nosi s seboj trdovratno krivdo, ker so zapustili to, kar bi konec koncev lahko bilo edino pravo razodetje – toliko bolj pravo, ker je nerazumljivo.”

“Če in ko je fanaticizem presežen, rezultati niso vedno zgolj blagodejni. Izgubi kakršnekoli tolažbe, ki jo je do zdaj ponujala tako imenovana vera, lahko sledijo vzorci depresije in praznine, čeprav je paradoksno depresija pogosto spremljana z besom nad žrtvovanji dvomljivemu Bogu te vere in njegovim ostrim moralnim zahtevam, ki so zdaj občutene kot sovražne polnemu izrazu človeškega življenja in duha. Ko nekdo zaupa neki religiji in nato začne postajati bolj zavestno bitje, ko trdo dela, da bi častil simbole in obljube te religije, in v tem procesu postane zavesten temačnosti te religije, kar se prevede v občutek izdanosti, je jeza naravni odziv. Vendar jeza zahteva dejanje razrešitve.

Za večno deklico je dejanje razrešitve, dejanje osvoboditve, jeza. Postavljanje meja. Izražanje svoje Resnice. Sprejemanje lastnih odločitev. Sledenje notranjem védenju. Večni deklici primanjkuje odločnosti, asertivnosti, zdravih samo-zaščitniških instinktov.

Bojevita Amazonka

skrajna feministkaBojevita Amazonka se z obkrožajočo moško energijo sooči tako, da se identificira z njenimi principi in postane borka proti moškim strukturam okoli sebe. Amazonkino glavno vodilo je močan bes. V sebi čuti močno jezo, ki poganja vse njeno delovanje, mišljenje. Njeno glavno poslanstvo je boriti se. 

Amazonka se bori proti moškim strukturam, patriarhalnim strukturam, vendar v se v tem boju sama identificira z vsem, kar dojema kot moško. V sebi namreč nezavedno verjame, da se lahko proti moškosti bori (kar čuti, da se mora) samo na moški način. Zato postane vrhunska intelektualka, mojstrica besed in abstraktnih pojmov, mojstrica iskanja igle v kupu sena. V moških veščinah prekaša moške same.

feministke medsebojna kritikaVendar jo njen boj ne neguje in hrani, saj ni v stiku s svojim sebstvom in zavrača drug obraz ženske – subjektivni, notranji, čuteči, sanjski, magični, erotičen svet. 

Amazonka se pogosto boji drugih žensk in jim ne zaupa, saj je prevzela vzorec medsebojnih odnosov iz patriarhalnega modela. Medtem ko večne deklice druga druga merijo po tem, katera je bolj “pridna”, “dobra” in “prava” ali pa so na skrivaj ljubosumne na tiste, ki živijo svoje življenje na ženski način, amazonke med seboj tekmujejo ali pa odnose med sabo dojemajo zgolj v smislu koristi. 

Amazonka se odreši peklenskega trpljenja samokritike in obsedenosti z doseganjem rezultatov in bojem tako, da se omehča. Tako, da spusti vse načrte, vizije, da se prepusti intuitivnemu vodstvu in si dopusti življenje iz trenutka v trenutek, spontano in nepredvidljivo. Amazonka se mora naučiti povezovati s svojimi sanjskimi podobami, svojo čutnostjo in izraznostjo, svojo subjektivnostjo. Svojo asertivnost dopolni z močno zasidranostjo v svojem ženskem jedru. 

Amazonke prispevajo k svetu z ozaveščanjem. Njihova asertivnost je pozitivna, ko se jo naučijo usmerjati v pravo smer: Pomembno je, da poznamo zgodovino ženskosti. Pomembno je, da vemo, da so nekoč gorele naše pramatere, čarovnice, preprosto zato, ker so poznale moč ženske energije in ker so neustrašno gojile žensko modrost. Pomembno je vedeti za posilstva v Indiji, obrezane deklice v Afriki, otroške neveste, matere pri štirinajstih v Guatemali. Pomembno je vedeti za obdobja v zgodovini, ko je bila ženska last moža, ki jo je lahko nekaznovano ubil, kot se je dogajalo v konfucijanski Kitajski. Pomembno je, da vemo, da je Švica kot enotna državna tvorba volilno pravico ženskam priznala šele leta 1990. Kot zadnji je bil to pravico primoran “razglasiti” kanton Appenzell. (za informacijo hvala Valentini Plaskan) Pomembno je, da vemo, da svobodno izobraževanje in poslovno/kulturno/duhovno/javno udejstvovanje za ženske v zgodovini ni bilo vedno samoumevno. 

Sinteza – vračanje domov

Luna ženska volkulja

Vsaka Amazonka nosi v svojem nezavednem večno deklico, ki hrepeni po objemu, po tem, da bi se lahko zjokala in bila krhka. Skrita deklica v Amazonki se znotraj štirih sten, ko ne zmore več nositi oklepa Amazonke, izrazi kot pretirana čustvena odvisnost od bližnjih, skozi infantilna vedenja. Vsaka večna deklica nosi v svojem nezavednem Amazonko, ki hrepeni po tem, da bi živela svoje življenje po svojih merilih, da bi se postavila zase in izkusila svojo moč! Nezavedna Amazonka se, ko se ustvari preveč napetosti in varnostni ventili dekličine psihe ne tesnijo več, izrazi v nenadnih in presenetljivih histeričnih izbruhih besa, vedno znotraj štirih sten doma. 

Amazonka in večna deklica se druga od druge lahko veliko naučita. Lahko se združita, zlijeta in ustvarita zrelo, prvinsko, isntinktivno zdravo ženskost, ki raste in se razvija. 

Ženske smo bitja z zavidljivo sposobnostjo: svojih bojevitosti in moči ne uporabljamo za boj proti drugim in za destrukcijo, temveč zato, da ustvarimo varen, zaščiten, jasno definiran prostor, v katerem rojevamo najranljivejše in najobčutljivejše dele sebe. Ženske ne moremo biti nežne, mehke, čuteče, ljubeznive, če teh svojih neverjetnih negovalnih moči najprej ne zaščitimo s svojo močjo, asertivnostjo, odločnostjo, tako, da na glas govorimo svojo resnico. Clarissa Pinkola Estés nas uči, da je ena poglavitnejših iniciacij ženske iniciacija v “vid Smrti”. To pomeni, da prodremo skozi svojo naivnost in vidimo svet takšen, kot je in ne takšnega, kot si želimo videti. Zrela ženska, ženska, povezana z avtentično ženskostjo, se ne boji resničnostjo, se ne ustraši resničnosti, saj je globoko osrediščena v svojem centru in ve, da je svet različnih barv, tudi tistih neprijetnih. Čuti svojo pot in je osredotočena nanjo, ne pusti, da bi jo karkoli odvrnilo od njene smeri. Ima namreč zdrave instinkte in zna ločiti zlonamernost od ljubeče kritike, skozi katero lahko zraste in se še bolj poveže s sabo. Naivne ženske, večne deklice, pa imajo poškodovanje instinkte, pravi Clarissa, in ne ločijo zlonamernosti od konstruktivne kritike, ne znajo se ubraniti pred negativnostjo in hitro izgubijo svojo smer, in vez s svojim centrom. Pogledati resničnosti v oči in sprejeti njene temne obraze, to je pozitivni aspekt feminizma, ki je neprecenljiv in koristen za vsako žensko. Ženske moramo ponovno obuditi svoje instinkte, svojo divjost, da lahko ustvarimo varne prostore, znotraj katerih lahko porajamo najnežnejše dele sebe.

© Ana Drevenšek

Si se prepoznala v katerem od vzorcev? Kateri je tvoj primaren vzorec – večna deklica ali Amazonka? Si izkusila v življenju preobrat iz enega v drug model? Izkušaš sintezo med njima? Na kakšen način se vračaš k svoji celovitosti?  Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

KMALU

maiden mother crone

Delavnica Obrazi ženskosti na Rogli 

Instinktivno materinstvo – veščine nežne matere: Prehranske terapije in izkušnja ženske plodnosti

Alja (1)intervju z Aljo Dimic, Nutritional Therapy Practitioner™ (NTP) 

Alja je certificirana prehranska terapevtka (NTP-Nutritional Therapist Practitioner), v teku pridobitve naziva Certified Natural Health Professional (CNHP), članica največje ameriške dietetične organizacije ADA (American Dietetic Association), ki združuje najboljše strokovnjake za prehrano ter članica ameriške prehranske organizacije ANA (American Nutrition Association).

Udeležuje se raziskav neodvisnih laboratorijev kot je Helfgott Research Institute, svoje znanje dopolnjuje z izobraževanji v NCNM (National College of Natural Medicine – Oregon), na različnih seminarjih, konferencah ter predavanjih, ki jih mora zaradi dela redno nadgrajevati z novostmi v povezavi prehrana – zdravstvo.

Alja deluje v okviru Centra Holistic, centra celostnih prehranskih terapij. Več o Centru Holistic lahko preberete na njihovi spletni strani: www.holistic.si 

Našo plodnost uravnavajo naši hormoni. Kakšna je povezava med prehrano in hormoni, na kakšen način prehrana vpliva na delovanje spolnih hormonov?

Hormoni spadajo med molekule, nastajajo iz holesterola ter po krvi potujejo po beljakovinah. Prehajajo skozi membrane celic do celičnega jedra ter tako usmerjajo delovanje in izražanje genov.

Njihovo delovanje je odvisno od hranil, ki jih imamo v telesu oziroma od hrane, ki jo jemo.

Če imamo v telesu premalo dobrega holesterola, premalo beljakovin in drugih hranil, naši hormoni ne morejo nastajati. Uživati moramo hrano, ki bo hrana za nastajanje in učinkovanje naših hormonov. Če jemo hrano polno natrija, aditivov in toksinov, s tem hranimo naše bolne celice, ki se hitro množijo in degenerirajo. Če jemo veliko sveže, ekološke in lokalno pridelane hrane, zelenjave in sadja, oreščkov in žit, pa hranimo naše zdrave celice, ki skrbijo za nemoten proces proizvodnje in učinkovanja hormonov na tarčne celice.

Kakšna je tipična prehrana, ki povzroča težave pri plodnosti?

Tipična prehrana, ki povzroča težave pri plodnosti je hrana polna aditivov in emulgaotorjev, močno predelana in v naprej pripravljena hrana. Sladkor, nasičene maščobe, rafinirana sol, predelane mesnine in mlečni izdelki so prvi na spisku prepovedanih živil. In seveda alkohol ter cigareti. Od hrane izpustimo gluten iz žitaric, mleko in mlečne izdelke ter meso, saj naše telo obremenijo in zakisajo, ne kupujmo ničesar, kar je zapakirano in v naprej pripravljeno: piškoti in peciva, juhe, sadni jogurti, pudingi, kocke za juhe, majoneze…Ne kupujmo ničesar, kjer piše z manj maščob, saj tam vemo, da je več sladkorja. In obratno, izdelki brez sladkorja ponavadi vsebujejo kopico aditivov in umetnih sladil.

Na kakšen način izdelki živalskega izvora, predvsem mlečni izdelki, škodujejo plodnosti?

Po zadnji raziskavi na Harvardu, kjer so preučevali žensko neplodnost, so prišli do ugotovitve, da imajo ženske, ki dnevno zaužijejo dva ali več mlečnih obrokov dnevno, več težav z ovulacijami. Odsotnost ovulacije pa je eden glavnih vzrokov težav z zanositvijo. (Jorge Chavarro, asistent profesor medicine na Univerzi Harvard in soavtor študije »rodovitnost prehrane«) (mlečni izdelki, težave z neplodnostjo in ovulacijo, “Human Reproduction«.

S kakšnimi prehranskimi (in drugimi) terapijami se ukvarjaš in v kakšnem primeru lahko pomagajo ženski pri neplodnosti? 

Ukvarjamo se z naravnimi terapijami, ki vključujejo prehrano, psihoterapijo, tradicionalno kitajsko medicino – ravno zdaj opravljam tečaj za pridobitev licence za izvajanje tradicionalne kitajske medicine J, akupunkturo in številne druge.

Sodelujemo z endokrinologinjo, ginekologinjo, zdravnikom splošne medicine in onkologom. V naši ekipi imamo tudi farmacevta homeopata, dietetika, psihoterapevtko in izvrstnega terapevta, ki pokriva področje rakavih obolenj. Izjemno vesela sem vseh teh sodelovanj in veselim se vseh, ki še prihajajo.

Do porušenega hormonskega ravnovesja pride zaradi skupka težav, ki se odražajo iz našega duševnega, čustvenega in fizičnega telesa. Ne moremo zdraviti samo enega dela telesa, drugih pa zanemariti. Vsi delujemo kot celota, zato je celostni pristop, pa naj gre za neplodnost, raka ali kakšno drugo bolezen, bistvenega pomena. Torej moramo tudi pri odpravi neke težave k stvari celostno pristopiti. Spremeniti moramo prehrano, umiriti misli, razbremeniti telo, poskrbeti za dovolj spanja in si ob enem pomagati z določenimi zelišči, da lažje in hitreje dosežemo svoj cilj.

Na kakšnih načelih temeljijo prehranske terapije, s katerimi delaš?

Vsak človek, vsaka ženska, je drugačna. Zgradba naših celic se razlikuje, s tem pa se razlikuje tudi delovanje in stanje naših hormonov, od katerih je plodnost pravzaprav odvisna. Vse prehranske terapije, ne le tiste, ki temeljijo na neplodnosti oz. težavah z zanositvijo, temeljijo na testiranju hormonov in napisani prehrani, ki bo hormonsko neravnovesje spravila v red. Določena prehrana, priporočena zelišča in druge tehnike so temelji začetka terapije, s katero želimo pri človeku ponovno vzpostaviti ravnovesje v telesu. Potem, če in kadar je to potrebno, sledijo posveti z našimi specialisti in upoštevanje njihovih navodil, obvezen počitek, gibanje na svežem zraku, dovolj sveže vode in veliko dela na sebi, saj je vse odvisno od naše notranjosti, od tega, kako gledamo na svet, kam so obrnjene naše misli in čustva.

V Rdečem Šotoru se učimo o pomenu rednega cikličnega umika in počitka, časa za regeneracijo in refleksijo, v času menstrualne krvavitve. Zakaj je za žensko pomemben počitek, dovolj spanja in izpostavljenost temi?

Dovolj spanja, počitek in izpostavljenost temi je izjemnega pomena, saj takrat poteka popolna regenaracija telesa. Samo v popolni temi, ko spimo, se iz naše češarike, žleze v možganih, tvori pomemben hormon melatonin.

Epifiza ali češarika je majhna endokrina žleza v velikosti graha, ki se nahaja v možganih.

Fiziološka funkcija češerike, ki je občutljiva na svetlobo, je tesno povezana s prisotnostjo ali odsotnostjo dnevne sončne svetlobe. Sončna svetloba vpliva na dnevni ritem in 24-urne cikle sprememb fizioloških in kemijskih procesov v človeškem telesu, kot so spremembe v telesni temperaturi, možganske aktivnosti, presnova in hormonsko delovanje). V odsotnosti svetlobe, epifiza pretvarja aminokislino triptofan v serotonin, hormon, ki se pretvarja v drugi hormon melatonin. Izločanje melatonina nas naredi zaspane ter nas popelje v zdrav in globok spanec. Njegova proizvodnja je najbolj intenzivna v obdobju od druge do četrte ure zjutraj, ko smo v najglobljih fazah spanja REM.

Raziskava, povezana z melatoninom, je pokazala, da je to res “čudežni” hormon, ki ima več pozitivnih učinkov na človeško telo. Ščiti celice pred poškodbami zaradi delovanja prostih radikalov, pomaga proti depresiji in tesnobnosti, pomaga pri zdravljenju bolezni, kot sta Alzheimerjeva bolezen in rak ter krepi imunski sistem in pospešuje regeneracijo celic. Melatonin varuje pred sevanji in očistiti telo prostih radikalov. Melatonin močno krepi imunski sistem, ustavlja staranje in to je tudi razlog, zakaj se kakovostnem spancu počutimo tako sveže in spočito.

Presežek kislin onemogoča dobro delovanje hipofize in zaustavlja njeno normalno delovanje. Vzroki so največkrat tradicionalna prehrana in pretirana koncentracija florida v telesu. Meso, mlečni izdelki, rafinirana žita, sladkor, alkohol in vsa v naprej predelana prehrana v telesu povzročajo kislost.

Najnovejše informacije o vlogi hipofize pri ljudeh kažejo, da lahko vsak dejavnik, ki vpliva na delovanje češarike, vpliva na zdravje ljudi, na različne načine, vključno z učinki na spolno dozorevanje, ovulacijo in menstruacijo, zorenje jajčec in semenčic, delovanje ščitnice in obščitnice, menopazo, osteoporozo, raka in razvoj psiholoških motenj.

Stari Grki štejejo epifizo za sedež duše.

Številne študije so pokazale pozitiven vpliv melatonina na kakovost jajčec in semenčic ter razvoj embrija.

Področje anti-aging medicine je polno raziskav, ki potrjujejo izboljšano zdravje in višjo plodnost pri ženskah, ki so imele več melatonina.

Živila, ki vsebujejo visoko vsebnost melatonina (od najvišjega do najnižjega) so:  češnjev sok, višnje, češnje, orehi, gorčično seme, koruza, riž, korenina ingverja, ječmenova zrna, valjan oves, beluši , paradižnik, sveža meta, črni čaj, zrele banane, brokoli, granatnno jabolko, jagode, brstični ohrovt, zeleni čaj, črne olive, zelene olive, kumarice, sončnična semena, grozdje.

V idealnem primeru vsa potrebna hranila in druge esencialne snovi pridobimo iz prehrane. Vendar se včasih zgodi, da potrebujemo dodatke, na primer zelišča, dodatke vitaminov in druge prehranske dodatke? V kakšnem primeru potrebujemo dodatke in po kolikšnem času oziroma po kakšnih rezultatih lahko jemanje dodatkov opustimo?

V idealnem primeru takšen človek nima nobenih težav, na žalost pa se vsakodnevno srečujem s številnimi ženskami, ki imajo težave z zanositvijo in ljudmi, ki imajo raka, hude prebavne težave ter avtoimuna obolenja. Takšen človek ima porušeno in oslabljeno delovanje imunskega sistema, premalo hranil v celicah, verjetno hormonsko neravnovesje, saj so ravno hormoni tisti, ki nadzorujejo naše delovanje. Najprej naredimo in stestiramo stanje hormonov, pregledamo njihova nesorazmerja, katerega manjka in katerega je preveč. Po potrebi človeka napotimo k endokrinologinji. Vsakomur napišemo priporočeno prehrano glede na izvide in hormonsko stanje. Ko katerega izmed hormonov manjka ali pa je katerega preveč, kadar je odsotnost ovulacije ali so menstruacije neredne pa si pomagamo z zelišči. To so popolnoma naravni zeliščni ekstrakti. Skoraj čudežna je kremica NaPro in divjega gomolja yam, ki spodbuja delovanje hipofize in izločanje progesterona, pa Vitex, sredozemsko zelišče, ki pospeši nastanek ovulacije in kalijev askorbat, ki celice napolni s kisikom in hranili, pa omega 3 maščobne kisline, ki poskrbijo za zdrave in močne menbrane celic.  Jemanje dodatkov ženske, ki želijo zanositi, opustijo ali ob zanositvi, kremico pa morajo uporabljati vsaj prve tri mesece nosečnosti, pri ostalih dodatkih, kot je kalijev askorbat in omega 3, pa moramo z jemanjem še enkaj časa nadaljevati. Seveda je to odvisno od vsakega posameznika in njegovega zdravstvenega stanja. Vsakogar spremljamo in mu svetujemo, koliko časa naj določen prehranski dodatek jemlje. Sprememba prehrane pa je večna.

Katera hranila potrebuje nosečnica v večji meri kot nenoseča ženska?

Noseča ženska potrebuje več vitamina B9 ali folne kisline, saj omogoča normalen razvoj ploda.

Izjemno pomemben je mineral magnezij, saj skrbi za pravilno rast ploda in normalno raztezanje in širjenje maternice ter preprečuje krče.

Izjemno pomemben je tudi kalij, kalijev askorbat, ki v celice vnese kisik in druga hranila, ki so potrebna za nemoten razvoj ploda.

Prav tako je pomemben vitamin A, ki skrbi za pravilen razvoj oči, srca.

Prav tako je pomembno železo, ki skrbi za tvorbo rdečih krvničk.

Ne pozabimo za pomembnost kalcija, ki skrbi za pravilen razvoj kosti.

Nosečnice naj uživajo čimveč  zelene listnate zelenjave v obliki solat, sokov in smootijev. Ne pozabite na čičeriko, lečo, bob in grah, pa na zelje in repo ter mandlje, lešnike in indijske oreščke. Prav tako si od sadja izberite jabolka in jagodičevje, za soljenje uporabljajte samo naravno morsko sol od olj pa bučno, laneno, konopljino in svetlinovo olje. Ne pozabite na proso, ajdo, kvinojo, riž in včasih tudi polento. Izjemno veliko antioksidanotov imajo bazilika, origano, cimet, peteršilj, česen. Od zelenjave pa si privoščite vse, le naj bo lokalno prielano in zraslo v obdobju, v katerem se nahajamo. Brokoli, cvetača, korenje, pesa, zelje, bučke, jajčevci, kumare, paradižniki, zelena, por…izbira je ogromna. Ne pozabite na dovolj tekočine, najbolje sveže vode.

Kako lahko vsa potrebna hranila za nosečnost iz prehrane pridobi ženska, ki se prehranjuje vegansko (samo z živili rastlinskega izvora)?

Noseča ženska lahko brez težav pridobi vsa potrebna hranila iz veganske prehrane. To so ekološka zelenjava in sadje, žita in oreščki, hladnostiskana olja. Vseeno pa sama priporočam nekatere dodatke, kot so npr. b12 in folna kislina, sploh na začetku nosečnosti. Če je nosečnost bolj tvegana in če je ženska starejša, pa tudi nekatere druge.

Na kakšen način se mora telo pripraviti že pred spočetjem? Kakšne prehranske terapije svetuješ v obdobju priprave na spočetje?

Spočetje otroka je znak, da je telo pripravljeno donositi in oskrbeti novo življenje z vsemi potrebnimi hranili. Kar pomeni, da se morajo priprave na nosečnost začeti že veliko prej. Po testiranju hormonov se prilagodi prehrano in ppo potrebi priporoči prehranske dodatke. Vse te spremembe začno učinkovati takoj, največkrat pa se rezultati pokažejo po treh do šestih mesecih.

Znanost odkriva, da je za spočetje poleg moškega (katerega vloga je očitna), pomemben tudi ženski orgazem. Valovanje maternice ob orgazmu namreč pomaga spermijem do jajčeca in jih celo usmerja v jajcevod, kjer se nahaja jajčece. Kako je libido povezan s plodnostjo in kateri dejavniki (prehranski, življenjski stil, psihološki, itd) vplivajo na libido?

Na libido vplivajo prav vsi dejavniki, saj smo in delujemo kot celota. Torej psiha, misli in telo. Pomembna je pravilna in zdrava prehrana, sproščenost, miselna pozitivna naravnanost, dnevno gibanje oz. aktiven življenjski slog, dovolj spanja, zadovoljstvo v partnerskem odnosu, zadovoljstvo v služi in predvsem zadovoljstvo s samim seboj.

Libido seveda povezujemo s plodnostjo, saj nizek libido in nezanimanje za spolnost vodi v težave s spolnostjo, npr. suha nožnica, nezmožnost erekcije in druge težave.

© Alja Dimic in Ana Drevenšek

Kakšna je tvoja izkušnja s prehrano in ženskim plodnim ciklom? Si imela težave s plodnostjo ali ciklom in ti je pomagala sprememba prehrane? Ti je pomagalo kaj drugega? Kakšne povezave sama opažaš med svojim plodnim ciklom in prehrano, ritmom življenja, čustvi?  Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

DOGODKI KMALU:

Popotovanje skozi čas: Matriarhalne kulture po svetu – Kreta (Obredno-meditativni stik z matrico prostora in časa z Matejo Vavtar v Rdečem Šotoru) LJUBLJANA

Opolnomočenje ženskosti skozi modrost menstrualnih misterijev KRŠKO

Intenzivna dvodnevna obredno-meditativna delavnica arhetipov ženskosti LJUBLJANA

Delavnica Zavestno spočetje LJUBLJANA 

Instinktivno materinstvo: Koncept brez plenic – veščina nežne matere

aboriginal mama

V sodobnem času vse več žensk in parov na poti v starševstvo intuitivno čuti, da želijo novo življenje ustvariti, pripeljati na svet in skrbeti zanj bolj instinktivno, naravno in sočutno. Gibanje, ki je zajelo cel svet, razkriva resnični pomen naravnega poroda in zdravstvene in psihološke posledice medikaliziranega poroda; pomen instinktivnega dojenja, ki ni obremenjeno z urniki ali kriteriji, koliko časa naj bi trajalo; spalnih navad, ki razkrivajo, da skupno spanje otrokom psihološko ne škoduje, temveč jim dokazano koristi. Med različnimi spoznanji tega gibanja je tudi spoznanje, da se dojenčki zavedajo izločanja ter nam to tudi sporočajo. Zavoljo udobja, ki nam ga prinašajo pleničke, smo njihovo komunikacijo spregledali. Vendar se postavlja vprašanje, ali udobje pleničk odtehta možnost nebesedne, intimne komunikacije med otrokom in staršem ter (v sodobnem času še bolj pereče) ekološko odgovornost do okolja.

Kot poporodna doula (spremljevalka) se razgledujem po novih obzorjih, ki jih ustvarjajo starši in zbiram različne poglede, informacije in pristope skrbi za novorojenčka in malčka. Vloga (poporodne) doule je, da staršem omogoči vpogled v paleto različnih informacij, ki so na voljo, da so dovolj in kvalitetno informirani, da sprejmejo zadovoljujoče izpolnitve glede skrbi in vzgoje svojega otroka. Zato sem pripravila intervju s strokovnjakinjo za eno od področij poporodne skrbi otroka – koncept brez pleničk, Metko Zupančič, da bi se (bodoči) starši lahko seznanili z verodostojnimi informacijami glede pristopa eliminacijske komunikacije, na podlagi katerih se lahko usmerjajo.

Metka Zupančič je učiteljica joge, svetovalka koncepta brez plenic in vodja programa Pozdrav življenju (več o programu lahko preberete na spletni strani http://www.pozdrav-zivljenju.si).

Ko se je pred leti začela aktivno ukvarjati z jogo, je spoznala, da redna praksa joge združuje oba principa in vodi h globljemu stiku s samim seboj. Metka pa je predvsem tudi mlada mamica dveh fantkov. Po rojstvu je svojega prvega sina aktivno vključila v lastno prakso joge in tako se je rodil tečaj joge za mamice in dojenčke. Izkušnje v nosečnosti in materinstvu so jo pripeljale do želje, da bi svoja spoznanja in občutenja delila z drugimi bodočimi in mladimi mamicami. Trenutno vodi tečaj joge za nosečnice in za mamice in dojenčke v okviru programa Pozdrav življenju. Znanje o jogi za nosečnice in rokovanju ter jogi z dojenčki, ki ga neprestano poglablja, je pridobila na različnih tečajih pod vodstvom priznanih strokovnjakov. Njen pristop k otroku temelji na naravnih principih nege in vzgoje, kot so koncept brez plenic, masaža dojenčka, priprava zdrave hrane in osnovni principi Montessori vzgoje. Na podlagi lastnih izkušenj in pridobljenega znanja je postala svetovalka koncepta brez plenic v okviru predavanj in podpornih skupin.

Metki sem zastavila nekaj vprašanj v zvezi s konceptom »brez plenic«, da bi mamice ali bodoče mamice, ki se spoznavajo s konceptom in razmišljajo o uporabi tega koncepta pri svojem otroku, spoznale osnovna načela tega principa ter tudi, da zdrobimo nekatere mite o tem konceptu. Koncept brez plenic je pred vsem sočuten koncept vzpostavljanja nežnega odnosa z otrokom in njegovimi potrebami. Ko ga usvojimo, ga preprosto izvajamo, v nasprotju z mnogimi pričakovanji o njegovi zapletenosti.

metka brez pleničkNa čem temelji princip »brez pleničk«?

Princip brez pleničk temelji na naravni fiziološki zakonitosti, da se dojenčki že od rojstva dalje zavedajo izločanja oziroma na svoj način sporočajo tovrstno potrebo. Če odrasli prisluhne, prepozna in se odzove na otrokovo potrebo glede izločanja, se lahko med njima kmalu vzpostavi nežna komunikaciji o izločanju. Na ta način se odrasli odzove na vse osnovne potrebe dojenčka, ne le na potrebo po hranjenju, spanju in telesnem stiku, temveč tudi na potrebo po izločanju. Tako je otrok bolj celostno zadovoljen, vzpostavi se še globlja medsebojna povezava.

plemenska mama umiva otrokaOd kod izvira ta pristop? Ali je univerzalen – je prepoznan v različnih kulturah sveta? Kdo ga je obudil za sodobno družbo?

Nežna komunikacija o izločanju je univerzalen princip, ki je v večini sveta še vedno nepretrgano prisoten od pradavnih časov. Ljudstva, ki še danes živijo v tesni povezavi z naravo in naravnimi principi, ne poznajo plenic in z otroci od rojstva dalje komunicirajo o izločanju. V tehnološko razviti družbi se je zaradi stremljenja k čim večjem udobju in razvojem plenic za enkratno uporabo žal izgubil. Vendar se v krogih bolj zavednih novodobnih staršev, ki želijo obuditi čim bolj naraven način življenja in pristopa k otroku, zopet prebuja. Za začetnico koncepta brez plenic v zahodnem svetu bi lahko imenovali Ingrid Bauer, ki je principe nežne komunikacije o izločanju opazovala pri domorodnih ljudstvih na svojih potovanjih po Indiji in Afriki ter jih uporabila pri negi svojih otrok. Metodo je sprva predstavljala v podpornih starševskih skupinah, nato pa opisala v svoji knjigi “Diaper Free! The Gentle Wisdom of Natural Infant Hygiene (2001)”.

metka joga z dojenčkomNa kakšen način starši komunicirajo z dojenčkom pri pristopu »brez pleničk«? Na kakšen način otrok sporoča, kdaj bo izločal?

Komunikacija o izločanju poteka tako s strani staršev kot tudi s strani otroka. Starši izberejo znak za lulanje in kakanje, ki naj bo čim bolj podoben fiziološki funkciji izločanja in ki ga bo otrok lahko ponovil, še preden bo lahko govoril (npr. »pssssss« za lulanje, »zvok ob napenjanju« za kakanje). Ta znak v začetnem obdobju opazovanja izrazijo pri vsakem izločanju otroka, tako da ga le-ta poveže s to telesno funkcijo. V tem obdobju mora biti dojenček čez dan krajši čas brez plenic, lahko je gol od pasu navzdol ali pa oblečen v bombažne hlačke, tako da odrasli takoj opazi, kdaj otrok izloča. Poleg tega odrasli opazuje tudi telesne znake, s katerimi dojenček sporoča svojo potrebo po izločanju. Telesni znaki so običajno bolj izraziti tik pred ali ob kakanju, ko se otrok napenja, spušča pline, morda zvija, godrnja in kremži. Nekoliko manj so očitni znaki pred lulanjem, vendar jih je ob pozornem opazovanju prav tako mogoče razpoznati, ko se otrok umiri ali obratno postane nemiren, se sam odstavlja med dojenjem, itd. Odrasli je v obdobju opazovanja pozoren tudi na otrokov časovni vzorec izločanja, ki je v tesni povezavi s spanjem in hranjenjem. Po krajšem obdobju opazovanja lahko odrasli glede na otrokovo komunikacijo in časovne vzorce izločanja ponudi izločanje, pri čemer otroka drži v za to primernem položaju ob izražanju izbranega znaka. Po izkušnjah mnogih mamic, se medsebojna komunikacija lahko hitro vzpostavi in se spontano krepi, če le pristopimo k otroku na nežen način brez nepotrebne napetosti in lastnih pričakovanj. Tako je lahko dojenček postopoma vse daljša obdobja brez plenic, katerih se slej ko prej popolnoma osvobodi. Ne smemo pa pozabiti tudi na komunikacijo, ki poteka preko intuicije na neki višji ravni med odraslim in otrokom, ki sta še posebej povezana. Tako mnoge mamice preprosto začutijo, kdaj bo otrok izločal.

mama in otrok gledata v neboKakšni so blagodejni učinki tega pristopa za dojenčke? Kakšen je širši pomen tega pristopa?

Z vzpostavitvijo nežne komunikacije o izločanju otroku omogočimo, da ohrani prirojeno zavedanje o izločanju in se mu tega kasneje ni potrebno ponovno učiti. Za otroka ostane naraven način izločanja v prosto in ne v pleničke, tako se mu ni potrebno odvajati od njih, temveč se pleničk osvobodi postopoma in spontano. Dojenček v času, ko ni zavit v plenice, občuti fizično blagostanje, saj koža lažje diha, manj je verjetnosti za nastanek pleničnega izpuščaja, lažje in bolj svobodno se giba. Preko komunikacije o izločanju se krepi tudi povezava med dojenčkom in materjo oziroma odraslim, kar pozitivno vpliva na otrokov čustveni razvoj in samopodobo. Otrok razvije pozitiven odnos do svojega telesa brez sramu in negativnega odnosa do funkcije izločanja. Širše gledano manj plenic pomeni manj onesnaževanja in sonaravno bivanje od samega začetka dalje.

diaper free babyZakaj se je poslušanje otroka izgubilo? Zakaj so se pojavile plenice?

V sodobni družbi so se z razvojem industrije in tehnologije ljudje pričeli odmikati od naravnega načina življenja. Življenje je postalo bolj enostavno, hitro in udobno, vendar se je posledično izgubil pristen stik z naravnimi principi bivanja. Razvoj industrije plenic za enkratno porabo je omogočal za okolje na videz bolj higienično in udobno bivanje z dojenčkom. Posledično se je razvila tudi industrija kozmetike za nego dojenčka v plenicah. Vendar so sprva navidezno pozitivne lastnosti plenic varljive, saj dojenčki, ki so 24 ur na dan zaviti v plenice, zelo pogosto trpijo za pleničnim izpuščajem, vse kasneje postanejo suhi, odvajanje pa je lahko povezano z negativnimi občutki tako s strani otroka kot odraslih. Informacije o komunikaciji glede izločanja, ki so se v preteklosti prenašale iz roda v rod, so se izgubile. Zato se večina staršev v sodobni družbi žal še vedno poslužuje konvencionalnega pristopa z nepretrgano uporabo plenic. Vendar je krog ozaveščenih staršev na srečo vedno večji, tako da se lahko starodavno in univerzalno znanje o konceptu brez plenic vedno bolj širi.

Kako vplivajo na otroka pleničke?

Dojenček, ki je od rojstva dalje nepretrgoma povit v pleničke, se popolnoma navadi nanje. To pomeni, da postopoma izgubi zavedanje o izločanju, zanj postane izločanje v plenice povsem normalno. Otrok v plenicah za enkratno uporabo ne občuti mokrote, ne zaveda se dela telesa, ki je zavit v plenice, navadi se tudi na bivanje v lastnih izločkih. V času odvajanja se mora tak otrok zopet na novo učiti, kaj sploh so funkcije izločanja, kako jih zazna pri sebi in kako jih sporoči drugim. Poleg tega se mora zopet navaditi na izločanje v prosto, kar je zanj nekaj popolnoma tujega. Po principu brez pleničk otrok ohrani zavedanje in kontrolo funkcije izločanja ter želi izločati v prosto. Tega se mu torej kasneje ni potrebno še enkrat učiti, postopno in spontano postane suh, s čimer mu je prihranjena marsikatera travma v povezavi z odvajanjem.

metka z otrokomAli je koncept brez pleničk res težji in bolj zahteven kot običajni pristop s pleničkami?

Mnoge starše, ki dobijo informacijo o konceptu brez plenic, skrbi, da bodo imeli s tovrstno nego otroka več dela. Vendar je taka skrb povsem odveč. Le v začetem obdobju je potrebno nekoliko vztrajnosti in pozitivne naravnanosti, da se komunikacija vzpostavi. Nato pa je vzdrževanje higiene celo lažje, saj je pri izločanju v prosto potrebno veliko manj umivanja kot pri izločanju v plenice, v primeru »nesreče« pa se lužica hitro pobriše, nekoliko več dela ima le pralni stroj. Nežna komunikacija o izločanju nudi več zadovoljstva tako za otroka kot za odrasle in drugačen pristop nato sploh ni več sprejemljiv.

Ali lahko s konceptom brez pleničk začnemo tudi kasneje, ali je nujno, da se z njim začne že ob rojstvu?

Nežno komunikacijo o izločanju je najlažje vzpostaviti čim prej oziroma v prvih mesecih po rojstvu, ko dojenček še ni navajen na plenice. V tem času je tudi veliko nošen, kar omogoča lažje opazovanje in občutenje znakov, ki jih sporoča ob izločanju. Vendar je mogoče s komunikacijo po tej metodi pričeti tudi kasneje. Težje je sicer opazovati otroka, ki kobaca naokoli, vendar je hkrati njegov ritem izločanja precej bolj očiten z daljšimi obdobji med posameznimi izločanji. Od okoli dopolnjenega 1. leta starosti dalje je otrok že toliko navajen na plenice, da verjetno ne bomo mogli vzpostaviti komunikacije na enak način kot pri mlajših otrocih. Vendar je pri zgodnjem odvajanju od plenic vedno mogoče uporabiti tudi nekaj principov koncepta brez plenic.

plemenska mama nosi otrokaKako pristop brez pleničk uporabljamo, kadar smo zunaj, na sprehodu, na obisku, na poti?

Najlažje je otrok brez plenic doma, kjer si lahko prilagodimo okolje – uporabimo nepropustne podloge ali v primeru »nesreč« pobrišemo in hitro preoblečemo tako otroka kot sebe. Vendar je mogoče z otrokom brez plenic brez skrbi iti tudi ven, če s seboj vzamemo potrebno opremo. Vozičke in avtosedeže zaščitimo z neprepustno podlogo, ki jo v primeru »nesreče« nadomestimo z rezervno. S seboj vzamemo dovolj rezervne obleke za otroka, da ga lahko kjerkoli preoblečemo. Za izločanje otroka lahko s seboj vzamemo kahlico ali uporabljamo javna stranišča, kjer nam ni potrebno skrbeti zaradi higiene, saj otroka držimo v položaju, ne da bi se česarkoli dotikal. Najlažje in najbolj sproščeno pa je vedno izločanje v naravi, kjer zalijemo kakšno drevo nekoliko stran od igrišča in poti. Če pa se kljub vsemu ne počutimo dovolj sproščeno, otroka zunaj povijemo v plenice, pri čemer se še vedno odzivamo na njegove potrebe in takrat slečemo, nato pa zopet oblečemo pleničko. Zaradi tega se ne bo nič bolj navadil nanje, vsi pa bomo lahko bolj sproščeni in veseli.

Kako deluje koncept brez pleničk ponoči?

Če se ne počutimo dovolj spočiti, da bi dojenčka tudi ponoči opazovali, ga lahko pustimo celo noč zavitega v plenice. To ne vpliva na komunikacijo o izločanju podnevi. Lahko pa otroka tudi ponoči opazujemo. Izloča ponavadi v fazah plitvega spanca, ko se rahlo prebudi ali pa samo obrne v spanju. Takrat ga počasi in nežno odnesemo nad stranišče ali kahlico v zatemnjeni kopalnici ali pa izloča kar v nočno posodo v spalnici. Dojenčki in malčki običajno izločajo enkrat ali večkrat v prvi polovici noči, nato pa so suhi do jutra in izločajo šele ko se prebudijo. Če do otroka pristopimo nežno, nočno lulanje hitro postane nemoteča rutina, po kateri otrok takoj trdno zaspi nazaj.

plemenska matiAli je pristop brez pleničk povezan še s kakšnim drugim pristopom v starševanju? Na katerih drugih področjih smo se ljudje na otroke odzvali podobno kot pri izločanju (na primer tako, da smo prenehali poslušati jasno komunikacijo otroka in vpeljali »bolj praktično« rešitev)?

Koncept brez plenic je poleg dojenja, skupnega spanja in drugih naravnih principov del sočutnega in povezovalnega starševstva. Pri tem pristopu ne gre le za zagotavljanje fizičnega blagostanja otroka, temveč blagodejnost seže tudi na bolj subtilne ravni kot sta čustvena in duhovna preko boljšega samozavedanja in samopodobe ter globlje povezanosti s sočlovekom. Je eden izmed naravnih pristopov k otroku, ki omogočajo razvoj v celostnega človeka na vseh ravneh bivanja.

 © Ana Drevenšek, Metka Zupančič in babybook.si (Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s portalom www.BabyBook.si)

singing birth bannerVabljene na delavnico Singing Birth z Eleno Skoko 11. in 12. oktobra! Kakšno vlogo igra glas, užitek in svobodno izražanje med porodom? Elenina delavnica je odličen korak k celostni pripravi na porod in k globljemu razumevanju ženskih misterijev. 

Kako ti doživljaš instinktivno materinstvo? Kako doživljaš “stile starševanja”? Kakšen je tvoj odnos do naravnih pristopov materinstva, poroda, skrbi za otroke? Kakšna je tvoja osebna izkušnja materinstva – kot mama svojim otrokom ali hčerka svoji mami? Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Hčerke očetov: fizične, psihološke in duhovne posledice zatiranja ženske

slika: Edward Eggleston

slika: Edward Eggleston

23. septembra nastopi jesensko enakonočje in s tem introvertirano-meditativno obdobje na letni ravni. 24. septembra ob 8.12 nastopi prazna Luna v Tehtnici. Zadnji teden menstrualno-Lunarnega cikla je zaznamovan s klici iz globin. V tem tednu se najintenzivneje dogaja proces vračanja k celovitosti, prestrukturiranju naše psihe tako, da bo delovala holistično in v skladu z našim sebstvom.
Jung temu pravi “nezavedna kompenzacija”, ki jo ženske še s posebno lahkoto izkusimo v tem zadnjem tednu našega in Luninega cikla. Nezavedna kompenzacija pomeni, da naše nezavedno komunicira z nami preko čustev, sanj, misli, sinhronicitet (dogodkov v življenju, ki se nas še posebej dotaknejo, saj igrajo na naše “strune”, na dele nas, ki so trenutno občutljivi), namen te komunikacije pa je vzpostaviti izgubljeno celovitost psihe, Duše, zdravo, uravnovešeno stanje, jasen in razločen odnos med sebstvom – našim središčem – in našim zavestnim jazom.
Ta izkušnja gibanja k celovitosti – kar je pogosto boleča izkušnja, saj zahteva luščenje vsega neavtentičnega in sprejemanje delov sebe, ki smo jih potlačile – je, kot pravi Jung, izkušnja Božanskega – za nas izkušnja Boginje. Ta proces vračanja k celosti je identičen Bogu/Boginji. Jung je to stanje celosti in psihične integracije enačil celo z božansko milostjo.

Ko Luna izginja, se ta proces “psihične integracije” dogaja izjemno intenzivno, če mu dovolimo. V tem času nas naravne sile vlečejo v notranjost, k svojemu sebstvu. Čas in prostor postaneta relativna; prevzame nas proces, za katerega čutimo, da je pomemben, da se mu moramo posvetiti – občutimo svojo pristnost, resnično sebe in si želimo zlitja. 

Ta proces – in ta teden menstrualno-Lunarnega cikla – je lahko boleč. Boleče očitno postane vse, kar je bilo v našem življenju nepristno; vse navade, vedenjski vzorci in prepričanja, ki so krčila našo veličino, našo resnično sposobnost, naš potencial. 

Jung opisuje bolečino tega procesa:

Če boste svoje nezavedno poslušali in ubogali, lahko pričakujete, da se bo kar naprej vmešavalo v vaše zavestne načrte. Vaša volja bo prišla v navzkriž z drugimi namerami, ki se jim boste morali podrediti ali pa jih vsaj resno obravnavati. To do neke mere pojasnjuje, zakaj človek dolžnosti, ki spremlja proces individuacije, pogosto ne bo občutil kot blagoslov, temveč kot breme. Če bo človek želel ubogati nezavedno, velikokrat ne bo mogel delati, kar si želi. Prav tako ne bo mogel početi, kar od njega pričakujejo drugi. Zato, da bi se našel, se bo moral ločiti od svoje skupine: družine, partnerja ali drugih bližnjih ljudi. Tistim, ki se posvečajo svojemu nezavednemu, bomo pogosto rekli, da sonedružabni in egocentrični. Praviloma ugotovitev ne drži, ker takšno stališče ne upošteva pomembnega, čeprav malo znanega dejavnika –kolektivnega (lahko bi celo rekli: družbenega ) vidika sebstva. Duhovno usklajeni in podobno usmerjeni ljudje bodo našli pot drug k drugemu, si ustvarili skupino, ki bo prečila vse običajne družbeno ter organizacijsko pogojene medosebne vezi. Takšna skupina z drugimi ni v konfliktu; je ledrugačna in neodvisna. Zavestno dojet proces individuacije spremeni posameznikove odnose z drugimi ljudmi. Sorodstvene vezi in interesne povezave zamenja drugačna vrsta enovitosti – povezanost prek sebstva.”

Ženska, ki je identificirana z žensko zavestjo, matristično zavestjo. Ko se istovetimo s patriarhalnimi ideali, nad svojim telesom izvajamo grobe rituale lepote, kot so stradanje, stiskanje v neudobna, grda in nekoristna oblačila, sovraštvo do lastnega telesa, pretirano "olepšavanje" svojega telesa z ličenjem in v skrajnem primeru z operacijami in miselnost, da sem vredna le, če sem privlačna moškemu.

Ženska, ki je identificirana z žensko zavestjo, matristično zavestjo. Ko se istovetimo s patriarhalnimi ideali, nad svojim telesom izvajamo grobe rituale lepote, kot so stradanje, stiskanje v neudobna, grda in nekoristna oblačila, sovraštvo do lastnega telesa, pretirano “olepšavanje” svojega telesa z ličenjem in v skrajnem primeru z operacijami in miselnost, da sem vredna le, če sem privlačna moškemu.

Fizični aspekt

Fizično se lahko ta proces manifestira kot klasična predmenstrualna napetost in PMS. Ti simptomi sporočajo, da ne živimo tako, kot želimo, temveč tako, kot od nas pričakujejo drugi – ti “drugi” je lahko zelo abstrakten pojem; ni nujno, da pomeni konkretno osebo ali skupino (na primer družino), pomeni lahko vrednostni sistem sodobne patriarhalne družbe, ki smo ga ponotranjile in v skladu s katerim delujemo. Ko ženske začnemo zavračati svojo mamo, ženske sorodnice ali ženske v svojem bližnjem okolju in poveličujemo svojega očeta in moške v svojem bližnjem okolju kot uspešnejše (v kateremkoli smislu), se poistovetimo z moško identiteto, moškimi vrednotami in zavrnemo svoje žensko nezavedno, svoje ženske globine. Na fizični ravni se ta napačna identifikacija kaže kot PMS, ki, če ga podrobno raziščemo, pogosto vključuje tudi nezdrave prehranske navade in nespoštovanje do svojega telesa (tako kot do svoje ženske duše).

Eden od pogostih dejavnikov za neravnovesja v ženskem ciklu in posledično nevšečnosti, je sladkor (sladkor deluje na možgane enako kot droga; morda v njegovi sladkobi iščemo ljubezen, za katero smo prepričane, da je od zunaj ne moremo dobiti). Neravnovesja sladkorja v krvi lahko povzročijo: motnje v ovulacijskem vzorcu, motnje v delovanju nadledvične žleze, neredne cikle, zmanjšanje proizvodnje hormona DHEA (pomemben spolni hormon), zmanjšanje proizvodnje testosterona (kar vodi k oslabljeni spolni sli). Prehrana vpliva na količino estrogena v telesu in s tem na uravnovešenost našega cikla. Stresno notranje življenje (produktivnostna preganjavica, občutek, da “nikoli nisem dovolj dobra”, itd), ki je neposredna posledica istovetenja s patriarhalnimi vrednotami. Stresno notranje stanje povzroča preobilico izločanja stresnih hormonov, ki pa preprečujejo normalno delovanje ostalih hormonov, med drugim tudi spolnih, torej povzročajo neuravnovešen cikel, plodnost, itd. 

prsna boginja z leviDuhovni aspekt – identifikacija s patriarhalno religijo/duhovnostjo in možnost izhoda za ženske

Obdobje patriarhata se je začelo pred približno 5000 leti. V času pred patriarhatom so na svetu obstajale duhovne tradicije, ki so častile tako moški kot ženski aspekt Božanskega; ki so v naravi videle človekov izvor in domovanje in ne iracionalno gmoto, ki jo je treba nadzorovati in izkoriščati; v ženskem načelu in ženski so videli še poseben primat, ker daje življenje in ker razume misterije življenja in smrti. Te duhovne tradicije so bolj kot vse cenile mir, slogo, harmonijo, ljubezen in duhovne vrline. 

Ko je nastopil patriarhat, starodavne duhovne tradicije, ki so častile Naravo, Žensko in Življenje niso izginile čez noč. Dolgo časa so se poskušale obdržati, večinoma na skrivaj. Zahodna tradicija čarovništva je eden od ostankov te starodavne religije. Vendar je bil eden od glavnih ciljev patriarhata izbrisati starodavne religije, saj se je trudil vzpostaviti vrednote, ki so diametralno nasprotne vrednotam, ki so jih gojile starodavne duhovne tradicije. Proces, ki je sledil, poznamo in o njem tukaj ne bomo podrobno razglabljale (za obuditev spomina ključna beseda: preganjanje čarovnic). 

Eno izmed ključnih orodij pri iztrebljanju religije Boginje je bilo označiti vse, kar je povezano z religijo Boginje kot grešno, bogoskrunsko, nevarno, “hudičevo delo”. Tega procesa ne pozna le krščanska religija, poznajo jih vse patriarhalne religije. Ta proces je v ženskih (in moških) psihah iniciiral proces razcepljanja, ločitve od svoje avtentične narave, ločitve med zavestnim delom in središčem bitja (sebstva). Vse, kar je naravno (od telesnih občutkov – spolnosti, iskanja ugodja, itd – do psiholoških vzgibov – nagnjenost k dvomu, želja po izkušnji, spoznanju), je bilo označeno za grešno; vse, kar ustvarja človek (kar v patriarhatu označuje le moškega, ne ženske; primer je srbo-hrvaščina, kjer beseda “čovek” lahko ustreza besedi “žena”), pa je superiorno, duhovno, zaželjeno. 

Večina žensk je sprejelo patriarhalno religijo in ne gre jim zameriti – druga možnost je bila pogosto le pot v smrt. Njihovo sprejetje patriarhalne religije in vrednot pa se je prenašalo iz generacije v generacijo, se naselilo v celični spomin vse prihodnjih žensk in določalo psihične procese vseh žensk, ki so prišle za njimi. Še danes, seveda, veliko žensk pripada patriarhalnim religijam in patriarhalnim vrednostnim sistemom. Mnoge ženske ugotavljajo, kakšen učinek ima na njihove psihe takšna pripadnost, mnoge pa (še) ne. 

Hčerke očetov kot svojo osrednjo iniciacijo v ženskost doživimo osebno krizo vrednot, padec v brezno, goltanje temne ženskosti. Čeprav se sprva zdi strašno, je namen tega procesa, da razdrobi našo identifikacijo s patriarhalnimi vrednotami, da nas ponovno poveže z našim matriarhalnim psihičnim sebstvom, da prenehamo vir negovanja iskati v moškem in moškosti, temveč odkrijemo, da je ženskost tista, ki v resnici neguje.

Hčerke očetov kot svojo osrednjo iniciacijo v ženskost doživimo osebno krizo vrednot, padec v brezno, goltanje temne ženskosti. Čeprav se sprva zdi strašno, je namen tega procesa, da razdrobi našo identifikacijo s patriarhalnimi vrednotami, da nas ponovno poveže z našim matriarhalnim psihičnim sebstvom, da prenehamo vir negovanja iskati v moškem in moškosti, temveč odkrijemo, da je ženskost tista, ki v resnici neguje.

Sylvia Brinton Perera, feministična jungovska psihoanalitičarka imenuje ženske, ki se poistovetijo s patriarhalnimi vrednotami, hčerke očetov. Pravi, da se identificiramo z animusom (moškim v sebi) in zavedno ali nezavedno poveličujemo svojega očeta in njegove dosežke/miselnost, svojo mamo pa vidimo kot šibko (kar po vsej verjetnosti tudi je, glede na to, da živi v patriarhatu), nesposobno, podrejeno in se z njo – posledično pa tudi s svojim ženskim sebstvom – ne želimo identificirati. Da bi se hčerka očetov lahko rešila tega napačnega psihičnega vzorca in zaživela kot ženska, se mora zgoditi transformacija, spust v svoje globine, spust v praznino črne Lune, spust v podzemno maternico temne Boginje, smrt ega, smrt preživetih identifikacij. 

John P. Dourley v svoji knjigi Illness that we are: A Junguian Critique of Christianity (Bolezen, ki smo mi: Jungovska kritika krščanstva)
opisuje, kako patriarhalna religija na nas vpliva psihološko. Mnoge ženske, ki jih njihovo žensko sebstvo vse bolj vleče v notranjost, kar jih napolnjuje z vse več zavedanja, da znotraj njihove religije težko najdejo ženski izraz in žensko izkušnjo duhovnosti; vse več se jih sooča z včasih nevzdržnimi dušnimi bolečinami, še posebej če okolica njihove osvoboditve ne podpira, ali jo celo obsoja. Dourley piše o procesu raz-očaranja ob odkritju, kako patriarhalna religija izdaja našo dušo:

 “Žrtve “svete nedotakljive nerazumljivosti” so pogosto soočene z možnostmi “ne-zmage”. Lahko stiskajo svoje zobe in se fanatično obešajo na breme “razodete resnice”, ki v njih ne najde nobene izkustvene resonance. To jih razceplja med zahteve njihove vere in zahteve njihove človeškosti in možnosti zorenja. Ali pa so potegnjeni, pogosto od notranjih zahtev po polnejšem in bolj uravnovešenem življenju, v vzorce zanikanja. V jeziku njihovih lastnih osiromašenih teoloških opcij je tako zanikanje označeno za “ateizem”. Neredko to nosi s seboj trdovratno krivdo, ker so zapustili to, kar bi konec koncev lahko bilo edino pravo razodetje – toliko bolj pravo, ker je nerazumljivo.”

Ko ženske postajajo žensko-identificirane ženske, patriarhalna religija postaja vse bolj neudobna. Nekatere so vanjo dvomile že od otroštva. Drugim je narediti prestop k bolj pristni duhovnosti, ustvariti prostor za žensko duhovni izkušnji in žensko dimenzijo božjega izredno težko. Zaradi svoje prejšnje brezpogojne predanosti in močnih pritiskov iz bližnje okolice; nenazadnje tudi zaradi močnih pritiskov religije same. John P. Dourley ponuja rešitev:

Marija Magdalena pomeni za krščanske ženske simbol možnosti vrnitve k izvorni ženskosti. Njeno pravo identiteto so namreč izbrisali in jo prikazali kot grešnico. Prav tako so naredili z ženskami na splošno.

Marija Magdalena pomeni za krščanske ženske simbol možnosti vrnitve k izvorni ženskosti. Njeno pravo identiteto so namreč izbrisali in jo prikazali kot grešnico. Prav tako so naredili z ženskami na splošno.

“Če in ko je fanaticizem presežen, rezultati niso vedno zgolj blagodejni. Izgubi kakršnekoli tolažbe, ki jo je do zdaj ponujala tako imenovana vera, lahko sledijo vzorci depresije in praznine, čeprav je paradoksno depresija pogosto spremljana z besom nad žrtvovanji dvomljivemu Bogu te vere in njegovim ostrim moralnim zahtevam, ki so zdaj občutene kot sovražne polnemu izrazu človeškega življenja in duha. Ko nekdo zaupa neki religiji in nato začne postajati bolj zavestno bitje, ko trdo dela, da bi častil simbole in obljube te religije, in v tem procesu postane zavesten temačnosti te religije, kar se prevede v občutek izdanosti, je jeza naravni odziv. Vendar jeza zahteva dejanje razrešitve.

Naj omenim, da je John P. Dourley, poleg tega, da je jungovski analitik, tudi katoliški duhovnik. 

Izovrno krščanstvo 

Danes ne vemo natančno, kakšno je bilo izvorno krščanstvo, obstaja pa vse več fragmentov akademskih dognanj o prvotem vzdušju in prvotnem verovanju prvih kristjanov. Dejstvo je, da je krščanstvo po spoju z imperializmom pod Konstantinom privzelo izrazito patriarhalno in imperialno naravo.

“Najbolj pomembno pa je to, da je Frančišku povsem jasno, da je konstantinsko-teodozijski vzorec Cerkve popolnoma mimo koncila in da je treba živeti drugače. Papež se zaveda, da nismo v dobi sprememb, ampak gre za spremembo dobe. Konec konstantinsko-teodozijske dobe. Konstantin je dal veri svobodo, Teodozij jo je že uporabil v imperiju. Strukture imperija so počasi postale tudi strukture Cerkve. V vatikanskih muzejih je v Konstantinovi sobi freska slikarja renesančne dobe Laurettija z naslovom: Zmagoslavje krščanske religije. Poganskega boga smo zrušili in na to mesto postavili Kristusa na križu. To je teološka zmota, saj Kristus ni zamenjava za poganskega boga, Kristus ni ustanovil religije, krščanstvo ni religija v tem smislu. Konstantinov vzorec je tudi v tem, da sovpadeta religija in imperij. V moderni dobi sovpadeta država in religija ali pa celo etnija in religija. Kristus pa nam je prinesel novost, nov način življenja, pokazal nam je, kako živeti človeško naravo na sinovski način. Na nas je raztegnil svoje božje življenje. Religija se razvija po družbenih, državnih strukturah in se z njimi zrašča, Kristus pa nam je dal v evangeliju drugačno vizijo: primerja nas z lučjo, s soljo in kvasom. Si predstavljate, da bi bilo v dvokilogramskem hlebu kilogram in pol soli?! Sveta ne bomo rešili tako, da bomo vsi katoličani. Frančišek torej ni odkril nekaj novega, le resno je vzel koncil. Ko je razglasil za sveta papeža Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. je nakazal smer: »Že ta dva papeža sta se trudila, da bi dala Cerkvi spet možnost, da zaživi svojo prvotno fiziognomijo.« To je Cerkev kot Božje ljudstvo, kot Kristusovo telo, ki se razodeva z novo vizijo človeka, novim življenjem. Torej biti v svetu in biti s svetom kot luč, sol in kvas … ” pater Marko Ivan Rupnik

Iz krščanstva je bila izključena ženska tako kot učiteljica, duhovnica, voditeljica, kot ženski obraz božjega (Boginja), prav tako pa je bil z izrazito dogmatično držo institucionalne religije izključen pomen intuitivnega uvida in intimne duhovne izkušnje kot merodajnih pri oblikovanju nauka.

Verzija Svetega pisma, kot jo poznamo danes, sprejeta šele nekaj stoletij po Jezusovem življenju. Med drugim so okoli leta 400 iz krščanske tradicije na vodstvenih srečanjih izločili cikličnost v vseh svojih oblikah (cikličnost je ženska domena) – na primer v obliki reinkarnacije. 

Šele leta 591 je na primer papež Gregor I določil, da je Marija Magdalena prostitutka. Pred tem (torej skoraj 600 let) Marija Magdalena ni veljala za prostitutko. Šele leta 1969 je Cerkev popravila to napako in izmišljotino tako, da je reformirala cerkveni koledar in določila za njen praznik branje drugih bibličnih odlomkov kot do sedaj (sedaj se mora brati odlomek, kjer je omenjeno njeno ime, ne pa besede “ženska” ali “grešnica, ki se ne nanašajo na njo”). Ni pa javno izjavila, da Marija Magdalena ni bila prostitutka. 

Apokrifni evangeliji o Mariji Magdaleni govorijo kot o najnaprednejši Jezusovi učenki, naslednici po njegovem izboru in celo ženi. V teh besedilih je Jezus večkrat poudaril njeno naprednost pri dojemanju naukov. V teh evangelijih je tudi zapisana Jezusova prošnja, naj se v njegovem imenu ne ustanavlja religije/ustanove (o čemer govori tudi Rupnik). Marija Magdalena naj bi nadaljevala s prenašanjem njegovih duhovnih naukov. 

“In odrešenikova družica je bila Marija Magdalena. Kristus jo je ljubil bolj kot učence in jo je pogosto poljubljal. Ostali učenci so bili zato užaljeni in so izražali svoje nestrinjanje. Govorili so mu: “Zakaj jo imaš raje od vseh nas?” Odrešenik jim je rekel: “Zakaj vas ne ljubim tako kot njo?”” Evangelij po Filipu

Jezus Mariji Magdaleni v Pistis Sofii (gnostičnem spisu)

“Marija, blagoslovljena, ki jo bom izmojstril v vseh misterijih višav, s katero bom odprto govoril, ti, čigar srce je povzdignjeno v nebesa, bolj kot od vse te bratovščine.”

Pomenljivo za duhovno kontemplacijo ženske, ki išče svojo duhovnost, je reflektirati o patriarhalni in imperialni definiranosti krščanstva ter o razliki med krščanstvom kot osvobajajočim izročilom, ki govori o radikalni svobodi in možnosti dobrega sveta ter krščanstvu kot institucionalni ideologiji; vse več dognanj pa kaže na to, da je izvorno krščanstvo spoštovalo tako žensko, kot moško načelo; Boga Očeta in Boginjo Mater; da je imelo tako ženske, kot moške pripadnike, voditelje, učitelje in duhovnike, da je bila Marija Magdalena legitimna naslednica Jezusa, kar je razvidno iz apokrifnih besedil in po sklepanju tudi iz Svetega pisma, ki pa je bila utišana in razvrednotena. 

“Lahko rečemo, da je njun odnos (med Jezusom in Marijo Magdaleno) paradigmatski odnos za razumevanje ljubezni. Ali sta se Jezus in Magdalena poročila, je nepomembno za razumevanje pojmovanja ljubezni, o tem pa govorimo.
Ljubezen terja reinvencijo ljubezni, nov odgovor na vprašanje, kako se ljubiti med seboj. Zahteva še drugo kreacijo, drugo invencijo in to je nova možnost za drugačno realnost.
Realnost ostaja skrivnost.
In ravno zato imamo možnost za ustvarjanje novih realnosti. 
Novih načinov, kako se prepletajo med seboj tri realnosti.
Ljubezen je zaradi tega nujno radikalna.
Lahko rečemo, da je revolucionarna.
Ker ne terja zgolj invencije novih odnosov med ljudmi. Med ljudmi, ki trdijo, da se ljubijo. Ampak terja iznajdbo novih realnosti. Iznajdbo novih možnosti, kako lahko ljudje skupaj živimo.
Ne zahteva, da iznajdeva načina skupnega življenja le med nama, ki trdiva, da se ljubiva, ampak zahteva, da se razširi na celotno občestvo.
Če bova vztrajala v odnosu med nama, ko trdiva, da se ljubiva, odkrijeva, da je ljubezen radikalna, ne samo za naju, ampak tudi za občestvo v katerem živiva.
Dva, ki se ljubita torej, sta v resnici revolucionarja. Ki ponujata občestvu novo možnost medsebojnih odnosov. Če to vzamemo zares, nujno dologoročno spreminjamo občestvo.
Zato je vztrajnost ali zvestoba tako zelo pomembna.
Morda zlasti v teh časih, ko se zdi, da ravno zvestoba ni pomembna.
Zdi se paradoksno, da je danes človek zvest ravno takrat, ko ni ničemur zvest.
Vse se ves čas spreminja, on se spreminja, zamenjuje svoje identitete kot srajce.
Ko se zdi, da odnosi med ljudmi niso pomembni, niso vredni. Ker zadoščajo stiki.
(…)
V ključnih trenutkih Jezusovega življenja je ob njem Magdalena. 
Zakaj MM vztraja, ko Jezus umira?
Kaj pa, če je prvi in najbolj preprost odgovor: “Zaradi ljubezni.”?
Kaj pa, če je ta odgovor najboljši?
Ljubezen, ki je zavezana reinvenciji, zvestobi, trajanju, je neposredno povezana s trpljenjem drugega.
Pravi preizkus ljubezni je natanko trpljenje drugega.
Trpljenje ima milijon oblik. Ljubezen ni sodelovanje.
Če je povezana s trpljenjem drugega, je lahko samo solidarnost.
Obstaja meja, onkraj katere kratkomalo ničesar ne naredimo. Zakaj? Zaradi ljubezni.
Pripravljeni smo ostajati. Za visoko ceno.
Kaj MM spozna? Da ima tudi ona poslanstvo! Da nadaljuje poslanstvo.
Kot terja ljubezen – reinvencijo – ona mora na nov način izpeljati poslanstvo.
Ne da ponovi za Jezusom.
Natanko zaradi ljubezni.
Seveda iz zgodovine vemo, da se na žalost ravno to ni zgodilo. 
V trenutku, ko je nastala institucija (leta 313), ki jo je ustoličil general (Konstantin), je s to zgodbo konec.
S to zgodbo, ki je zgodba o ljubezni. Rekel bi celo, zlasti o ljubezni med Njo in Njim. 
Magdalena je nosilka simbolnega mandata.
Če so hoteli prvotni kristjani širiti družbeno gibanje, če so hoteli biti zvesti temu, kar je učil JK, potem so morali biti revolucionarji.
To je logična posledica njihove trditve, da so ljubili JK.
Če so vsaj enkrat rekli, da ga ljubijo, potem so bili že zavezani.” dr. Dušan Rutar v predavanju o Mariji Magdaleni in Jezusu 

Za ženske, še posebej za pripadnice krščanske religije, je to pomembno dejstvo in vredno kontemplacije. 

boginja Modron noseča s sinom Mabon omJesensko enakonočje: začenja se meditativni del letnega cikla

 23. septembra ob 2.29 nastopi jesensko enakonočje. V tem trenutku postaja noč daljša od dneva. To je trenutek, ko v svojo dušo pospravimo vse sadove preteklega leta in se sozvočimo z introvertiranostjo Narave. To je del leta, ko mirujemo, počivamo, reflektiramo o sadovih preteklega leta. Je čas,  ki je enakovreden času prazne Lune in njegovi energiji. 

Ko se umaknemo vase, se lahko prepustimo svoji duši. Svoji Duši lahko dopustimo, da začne globinski proces “nezavedne kompenzacije”, “psihične integracije”, kot bi rekel Jung. Dopustiš ji lahko, da te vodi k svojemu matriarhalnemu središču, ženskemu sebstvu in ti pokaže načine, kako lahko v prihodnjem letu živiš bolj v skladu s svojo resnico.

Užij ta čas! Užij zimsko spanje svoje duše! Dokler nam Rožanica decembra zopet ne rodi Sonca in nas bo Njegova svetloba spet zbujala k vstajenju. 

24. septembra ob 8.12 nastopi prazna Luna. To je prazna Luna, ki nas bo s svojo preobrazbo iniciirala v čas zimske introspekcije in refleksije. Tehtnica, znamenje, v katerem bo plavala Luna, je znamenje pravičnosti, harmonije, višje Resnice. N

Želim ti spokojni počitek in bogato refleksijo.

© Ana Drevenšek

Kako ti doživljaš avtonomno žensko? Kako ti doživljaš patriarhalno religijo? Patriarhalne vrednote? Morebitno neujemanje med tvojim bistvom in patriarhalnim okoljem? Kakšen je bil tvoj proces vračanja k svojem ženskem sebstvu?  Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam!

Elena Skoko: “Porod je bil zame ekstatično izkustvo, iz katerega sem izšla kot tigrica.”

Danes je zadnji Lunin krajec, v Dvojčku. Ta zadnji Lunin krajec se je rodil iz Lune žetve, septemberske polne Lune, ki je otvorila obdobje duhovne, kreativne in materialne žetve. Zadnji Lunin krajec odpira na mesečni ravni zadnji teden menstrualnega cikla in s tem popoln umik vase, popolno predanost refleksiji in meditaciji. Dvojčka sta v pozitivni manifestaciji znamenje duhovnega iskanja in raziskovanja, ki nas lahko s svojo radovednostjo, bistrim umom in razvito inteligenco vodita do ključnih informacij, doživetij in izkušenj, ki obogatijo naše življenje.

Ker smo ženske v Rdečem Šotoru na poti Iskanja, ker se odpravljamo na Žensko Pot, se učimo, da naša ženska modrost izhaja v veliki meri iz naših ženskih krvnih misterijev, vélikih biološko-duhovnih prehodov, ki so šamanske iniciacije, saj nas odpirajo globokim notranjim virom modrosti in nam z ogromnimi spremembami, ki jih prinašajo, omogočajo kvantni napredek v naši Rasti. Danes se bomo poglobile v krvni misterij poroda, njegovo zgodovino in šamanski potencial.

Energija Dvojčkov, raziskovalni duh in meditativno vzdušje zadnjega Luninega krajca nas vzpodbujata, da raziskujemo ta krvni misterij globlje, da se ne zadovoljimo s splošnim družbenim dojemanjem poroda, temveč si postavimo vprašanja o resnični naravi poroda. V  poglobitev v ta misterij, ki nas globoko preobrazi kot Žensko, preobrazilo pa nas je tudi kot Otroka in je torej edini krvni misterij, katerega moč izkusimo moški in ženske, matere in ženske na drugih poteh, nas bo vodila Elena Skoko, Ženska, ki varuje modrost pojočega poroda

V začetku oktobra Rdeči Šotor gosti prav posebno Žensko – Eleno Skoko. Elena Skoko je avtorica knjige Memoirs of a Singing Birth (Spomini na pojoči porod), voditeljica delavnic Singing Birth, ki je bila intervjuvana na Huffington Post-u, z Debro Pascali-Bonaro, avtorico knjige in dokumentarnega filma Orgasmic Birth (Orgazmični porod) pa pripravlja delavnice o ekstatičnem in pojočem porodu.

Elena je ena od tistih pogumnih žensk, ki si upa na področje ženskih duhovno-bioloških prehodov (kot je na primer porod) vpeljati govor o duhovnosti, človeških pravicah in ženskosti. Mnogo nas sodobnih žensk, ki se želimo ponovno povezati z močjo svojih krvnih misterijev, se sooča z zahtevnostjo te naloge – iskati moramo informacije, ki niso splošno dostopne, niti splošno sprejete. Iskati moramo ljudi, ki varujejo modrost krvnih misterijev in so v manjšini. Sprejemati moramo odločitve, na katere se mnogi odzovejo s strahom. V zahtevnosti te naloge pa po vrh vsega še hrepenimo po napajanju svoje Duše z duhovnimi aspekti tega krvnega misterija, o katerih je govora še toliko manj. Kot vedno pri ženski duhovnosti, so njene skrivnosti dostopne skozi telo in njegove skrivnosti. Tako tudi pri porodu. Za vse nas ženske, ki vemo, da porod ni medicinski dogodek, temveč naravni proces in še več – duhovna izkušnja – končno, na glas, odprto, o resnični naravi poroda

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko5.jpgKako si ti izkusila svoj glas med porodom? Kakšna spoznanja o porodu ti je ta izkušnja prinesla?

Ko sem rojevala, je moj glas izšel iz mene sam od sebe. V določenih trenutkih sem bila globoko presenečena, ker so iz mene prihajali medvedji zvoki, kot mati medvedka! Ta glas je prihajal iz nekega globokega podzemlja, iz katerega se je vzpenjala moja hčerkica z vso svojo močjo in voljo. Jaz sem ji s petjem odpirala prehod in jo pričakala. 

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko.jpgKaj je zate orgazmični porod?

Porod je seksualno in čutno izkustvo in iskreno, zabavno! Jaz sem se med porajanjem smejala, pela in preklinjala (ko se ljubim, ne preklinjam, nisem pa tudi “dostojna”). Porod je orgazmičen, ko je ženska svobodna, da se premika in da počne tisto, kar ji v danem ternutku ustreza. Če bi bilo vsem ženskam to omogočeno, bi mnoge spontano masturbirale med popadki, ker to zares pomaga. Ampak pogosto imamo notranje in zunanje sovražnike, ki nam onemogočajo, da se sprostimo in dovolimo, da nas porod odpelje v zaljubljeni trans, v katerem lahko plešemo s svojim otrokom. 

Kakšna je vloga glasu (in petja) med porajanjem?

Ženske spontano uporabljajo glas, ko rojevajo. Če se zavedajo, kako jim lahko glas, skozi petje, mrmranje, dihanje, pomaga, potem je edini napor samo sebe napotiti iz sramu pred sodbo drugih ljudi. Glas ženske, ki rojeva, je prekrasen… kot da se vsa narava odziva s tisočimi glasovi. Tehnično sta naša usta in grlo tesno povezana z materničnim vratom in ko se odpira eno, se odpira tudi drugo. Ženske v porodnišnicah pogosto bruhajo pred porodom. Naše telo je izredno poetično bitje, odgovarja z metaforami in analogijami veliko bolje kot z mehaničnimi stimulacijami. 

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko6.jpgZakaj ženske ne poznajo tako preprostih načinov za lajšanje izziva poroda kot je uporaba glasu in se namesto tega zatekajo k farmacevtsko-tehnološkim rešitvam?

Kako naj bi vedela, ko tako malo ljudi govori o tem? Medtem ko se o medicinski pomoči govori, kot da je božja roka. Gre se za propagando, “dominantno zgodbo”, ki se ponavlja v nedogled in ne dopušča drugim zgodbam, da bi prišle do naših ušes. Če pa nimamo sluha, ne moremo niti peti. Za zdaj se o tem šepeta, tiho in na skrivaj, v posebnih krogih, kot da je prepovedano. V resnici je leta 1555 Cerkev v Angliji prepovedala petje med porodom. 

“Porod je bil zame ekstatično izkustvo, iz katerega sem izšla kot tigrica, prepolna energije, z občutkom moči in vzhičenja. Počutila sem se spremenjeno, čeprav še nisem vedela, kakšna sprememba je to.” Elena Skoko v intervjuju za Prirodna Mama

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko2.jpgKje si ti rodila in zakaj si se tako odločila?

Rodila sem na Baliju s pomočjo babice Ibu Robin Lim, v porodnem centru Bumi Sehat. To se mi je zdela najboljša možnost za nas. Tam smo del leta živeli in s tem je bila odločitev lažja. Ko sva spoznala Ibu Robin Lim, nama je bilo takoj jasno, da je ona tisto, kar sva iskala: brezpogojna podpora osebe, ki uporablja znanje, izkušnje, spoštovanje in neizmerno ljubezen.  Robin je bila zame kot mama, babica in prababica v eni osebi. Nisem bila dovolj prepričana vase in o porodu nisem vedela skoraj nič. Prav tako se nisem zavedala, kako potrebna mi je bila podpora osebe, v katero lahko popolnoma zaupam in ki bo pazila name in na mojega otroka z materinsko ljubeznijo, dopuščajoč mi, da sem samostojna. 

Kaj je potrebno za ekstatični porod? Kakšne vrste žensk lažje ekstatično doživijo porod in kakšne vrste žensk težje? Kakšno pripravo bi priporočila tem zadnjim?

Potrebno je vse, kar bi bilo potrebno za ljubljenje. Običajno je to intimno vzdušje, ljudje, ki jih imamo radi, mir in svoboda gibanja. Obstajajo tudi določeni položaji, ki fizično olajšujejo orgazem med porodom, tako da se lahko uporabi tudi te. Ampak v splošnem, če se počutimo svobodne, bo zagotovo vsak porod ekstatičen. 

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko7.jpgNa kakšne načine se pripravljate na proces poroda na delavnicah Singing Birth?

Na delavnicah Singing Birth je veselo in intenzivno, poje se, pleše, smeji in joče. Vse z namenom osvobajanja od predsodkov o porodu. Delijo se znanja in izkušnje o porodu na osebni način, brez avtoritete ali pametovanja. Ženske znajo rojevati otroke in otroci se znajo roditi. Na delavnicah je moja vloga, da spomnim ženske na tisto, kar že imajo v sebi in na tisto, kar že vedo. Naša kultura je pozabila na to, kako se rojevajo otroci. Skozi študije, zgodbe, pesmi si prizadevam to znanje vrniti ženskam. 

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_14.jpgKakšna je vloga očeta pri uresničevanju fiziološkega, pojočega, ekstatičnega poroda?

Očetje so pri nežnem porodu sladki… Njihova vloga je, da podpirajo žensko, včasih samo s svojo fizično močjo, da se lahko naslonijo nanje. Očetje, ki zmorejo preseči svoje predsodke in strahove, večina jih zmore, prav tako doživljajo trans in vstopijo v neko porodno dimenzijo, v kateri je zelo jasno, kakšna je njihova vloga – so nevidni čuvaji svetega prostora porajanja, kjer je porojevajoča ženska Boginja. To vlogo prostovoljno in ponosno sprejmejo. Če čutijo, da to ni to, česar si želijo, je bolje, da grejo ven na zrak in se vrnejo, ko se vse konča. 

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko8.jpgKaj je lotus porod in zakaj si se odločila zanj?

Pri lotus porodu se popkovina ne prereže, temveč se pusti, da se popkovina skupaj s posteljico sama loči od otroka. Gre za prakso, ki še ni dolgo prisotna v naši družbi, v Aziji pa obstaja več narodov, ki ne režejo popkovine, na primer v Indoneziji. Ne-rezanje popkovine omogoča zalogam železa, matičnih celic in raznih “hormonov ljubezni” (oksitocin, beta-endorfin, dopamin, …), da v celoti vstopijo v otroka, saj tja tudi spadajo. Otrok po porodu dobi do ene tretjine svoje krvi od posteljice, če se popkovina ne prereže vsaj nekaj ur, v najkrajšnem primeru po vsaj 5 minutah. Obstaja tudi energetski aspekt – popkovina se loči, ko je otrok pripravljen. V Indoneziji posteljico imenujejo “ari-ari”, kar pomeni bratje in sestre. Posteljico vidijo kot otrokovega večnega angela varuha in ritualno jo pokopljejo pred vhodom v hišo ali na neko sveto in lepo mesto. To se je do nedavnega počelo tudi v naših krajih.  

SingingBirth_workshop_Ljubljana_flyer_maliKaj te je privedlo do tega, da si ustvarila delavnice Singing Birth?

Po porodu sem napisala knjigo Memoirs of a Singing Birth,
na zahtevo svojih prijateljic, ki so želele vedeti vse detajle moje izkušnje. Ko sem knjigo predstavljala na različnih koncih sveta, mi je postajalo vse bolj jasno, kako ženske in naša družba potrebujejo pozitivne zgodbe o porodu, deljenje znanja in izkušenj o tem, kako se rojevajo otroci.
Počutila sem se odgovorno in vse bolj sem se informirala, tako da sem postala tudi aktivistka za človeške pravice v porodu. Največ sem delala na sebi, da bi bila čim bolj odprta, da bi se ženskam in njihovim zgodbam približala z razumevanjem in sočutjem, brez obsodbe. Ko so slišale mojo zgodbo, so ženske takoj začutile potrebo, da podelijo svoje izkušnje in jaz sem jih z veseljem poslušala. Znašla sem se na neki predstavitvi, kjer sem govorila o svojem porodu, pa tudi o kulturi rojevanja, ki je postala tema mojega raziskovalnega dela, prav tako pa sem pela in govorila o tem, kako lahko petje olajša porod. Udeleženke in organizatorke (13 doul iz Italije) so me vprašale, ali bi iz predstavitve naredila seminar. Tam je bila tudi Debra Pascali-Bonaro, ki mi je naravnost in detajlno opisala, kako se ustvarjajo seminarji in me opogumila v tej pobudi. Tako so nastale Singing Birth delavnice, z Debro pa načrtujeva skupaj delati tudi na delavnicah o ekstatičnem in pojočem porodu.  

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko4.jpgZakaj je porod ženski obred prehoda (iniciacija)? Zakaj je ta dimenzija v sodobni družbi pogosto spregledana in kako lahko to pozdravimo? Kakšne duševne, čustvene in duhovne spremembe in procesi se dogajajo v ženski med tem prehodom?

Kot vsaka iniciacija, je tudi porod nemogoče opisati, ne da bi prešle skozi to izkušnjo. Prav tako je drugače za vsako žensko, tako da nihče ne more reči, kaj v resnici je porod. Pogosto ženske uporabljajo jezik poezije, mistike, religije, ko opisujejo, kar so doživele. Porod lahko vidimo tudi kot šamansko izkušnjo, v katerem imajo ženske priviligirano pot – vsaka ženska, ki je svobodno rodila, je doživela drastično preobrazbo, tako fizično, kot tudi psihično (o tem v italijanščini piše Morena Luciani). O tej izredni izkušnji lahko govorimo v jeziku znanosti (kot na primer dr. Sarah J. Buckley), babiške stroke (v knjigah Ine May Gaskin, Ibu Robin Lim, Verene Schmid, Elisabeth Davis) ali skozi zgodbo samih žensk, ki so s pomočjo interneta dostopnejše in bolj razširjene.  Prav tako ne smemo pozabiti da imamo tudi mi, v naših koreninah, izkušnjo in znanje naših prednikov, ki so spoštovali žensko načelo in spoštovali ženske v njihovih življenjskih obdobjih, dodeljevali pomembno mesto obredom poroda, ki so bili izključno ženska domena. Danes znanost in ženske same kažejo na to, da se v prisotnosti ženske pomoči lažje rojeva (anketa Listening to Mothers). Torej nekaj je na tej izkušnji, kar nas povezuje z drugimi ženskami in zdi se, da se počutimo kot del neprekinjene linije, neke večje celote. Družba, ki spoštuje žensko načelo, je družba miru in blagostanja. 

“Moj porod je bil ekstatičen, romantičen in navdušujoč. To je bil obred iniciacije, fizično in duhovno izkustvo. Lahko rečem, da sem skozi porod spoznala svojo duhovnost in dovolila tem aspektu, da se pokaže v mojem življenju. Nisem imela pojma, da je porod lahko mistična izkušnja in da je to nekaj, kar globoko bogati vse, ki mu prisostvujejo. Prav tako sem odkrila aspekte svoje ženstvenosti, ki jih nisem poznala. Ne gre se samo o materinstvu, temveč o močnem občutku, da sem Ženska. Težko je to opisati z običajnimi besedami, jaz sem potrebovala celo knjigo in še vedno mi ni uspelo povedati vsega… Prav tako sem ugotovila, v kakšni meri je porod del moje spolnosti. Od mene in moje okolice je odvisno, v kakšni meri bom ta aspekt spolnosti sprejela.” Elena Skoko v intervjuju za Prirodna Mama 

sprašuje: Ana Drevenšek

Ženska, Mama, Sveta Nosečnica, ki nosiš novo Življenje, Dekle, ki se poglabljaš v misterij, ki te čaka – vabljena si, srčno, na čudovito druženje v Rdečem Šotoru, z Eleno Skoko, 11. in 12. oktobra 2014 na delavnici Singing Birth, kjer bo Elena podelila svoje znanje o tem krvnem misteriju, še posebej o pomenu petja, samoizražanja, svobode, užitka med porodom. Popeljala nas bo skozi zgodbe, študije, praktične vaje, da bomo izkusile sporočilo tega misterija na svoji koži. Več informacij o delavnici najdeš na tem linku. Singing Birth delavnica z Eleno Skoko

Kako ti doživljaš naravo poroda? Če si imela porodno izkušnjo, kakšna je bila? Kot bodoča mamica, kakšen je tvoj proces spoznavanja narave poroda in materinstva, kam te vodi pot, s katerimi informacijami se spoznavaš? Kakšni so tvoji občutki glede poroda in materinstva? Kakšna je po tvojem mnenju družbena vloga naravnega poroda in materinstva? Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Prvi krajec v Devici: Zdravljenje ženske spolnosti – ekofeminističen pristop

prvi Lunin krajec

prvi Lunin krajec

Danes ob 22.40 nastopi prvi Lunin krajec v Devici. Devica je znamenje urejenosti, kategorizacije, razčlenjevanja, ustvarjanja in ohranjanja redu na najbolj praktični ravni. Predstavlja malček nezainteresiranosti za globine in globlje vzroke raznih fenomenov, bolj jo zanima, kako stvar pragmatično, tukaj in zdaj in brez zapletenosti razrešiti tako, da bo delovala. Prvi Lunin krajec pa naznanja začetek kreativnega tedna pred polno Luno, ko vstopimo ven, v svet, s svojim glasom, energijo, prisotnostjo. Ko začenjamo manifestirati, uresničevati. Prvi Lunin krajec in Devica nam torej tokrat omogočata, da proaktivno na pragmatičen način razrešimo neko področje v svojem življenju. Devičina pragmatičnost nam pomaga, da se ne zapletamo v pregloboko sentimentalnost. Včasih neka stvar ne deluje preprosto zato, ker nimamo pravih informacij, znanja. Ne pa zaradi nekega globokega duhovnega razloga ali neke hude travme. Devica nam torej omogoča, da trezno razrešimo svoje težave, ne da bi nas ta proces čustveno obremenjeval. Tokrat bomo razreševale težave in nesporazume v spolnosti. No, malo kopanja v globine vseeno bo, tako pač je pri nas v Rdečem Šotoru. 😉 Smo pač arheologinje. 😉

Boleč spolni odnos – pogosta težava sodobnih žensk

Boleči spolni odnos ali disparevnija je zelo pogost pojav in vsaka ženska ga izkusi vsaj enkrat v življenju. Nekatere ženske ga poznajo kot pokazatelj, da se nekaj ne dogaja po njihovi meri, druge pa znova in znova trpijo bolečino med spolnim odnosom in ne vedno, kako naj se spopadejo s problemom. Boleč spolni odnos je lahko posledica stresa, nesamozavesti ali pa spolne zlorabe ali patriarhalnega zatiranja ženske spolnosti. Kako lahko ženske zopet zavzamemo svojo moč in ozdravimo svojo spolnost – na ekofeminističen način? Najprej, kaj sploh je ekofeminizem?

“Ekofeminizem vključuje gibanja in filozofije, ki povezujejo feminizem z ekologijo. Izraz naj bi skovala francoska pisateljica Françoise d’Eaubonne v svoji knjigi Le Féminisme ou la Mort (Feminizem ali smrt) (1974). Ekofeminizem povezuje izkoriščanje in dominacijo nad ženskami in izkoriščanje in dominacijo nad okoljem in trdi, da obstaja vez med ženskami in naravo. Ekofeministi verjamejo, da se ta vez manifestira skozi tradicionalno ženske vrline, kot so vzajemnost, negovanje in sodelovanje, ki so prisotne tako v ženskah, kot v naravi. Ekofeministi povezujejo tudi menstruacijo in Lunin cikel, porod in kreacijo, itd. Ženske in narava so povezane tudi v skupni zgodovini zatiranosti s strani patriarhalne Zahodne družbe.
Vandana Shiva pravi, da imajo ženske posebno povezavo z okoljem skozi vsakodnevne dejavnosti, ki pa je prezrta. Pravi, da so ženske tiste, ki v ekonomijah golega preživetja ustvarjajo bogastvo v sodelovanju z naravo in so strokovnjakinje holističnega in ekološkega znanja o naravnih procesih. Vendar pravi, da ti alternativni načini védenja, ki so usmerjeni k družbenem blagostanju in tešitvi potreb, niso priznani s strani kapitalistične redukcionistične paradigme, saj le-ta ne zmore uvideti povezanosti narave, ženskih življenj, dela in znanja z ustvarjanjem bogastva.” Wikipedia

Ekofeminizem nas torej uči, da naše težave niso le naše osebne težave, ampak so simptom večjega, globalnega fenomena patriarhata, ki ne zajema le zatiranje žensk, ampak tudi zatiranje narave, vseh ostalih bitij na splošno, naravnih ciklov…Ko vidimo svoje osebne težave v luči tega večjega fenomena, razumemo njihov vzrok in vemo, kje iskati rešitve.

Čaščenje yoni.

Čaščenje yoni.

Telesni vzroki (s psihološkimi izvori)

Boleč spolni odnos izkušajo mnoge ženske. Pravzaprav je pojav veliko pogostejši, kot bi si morda upali pomisliti zaradi pritiska našeseksistične družbe. Nekatere raziskave ocenjujejo, da približno 46 % žensk izkuša boleč spolni odnos (Jamieson DJ, Steege JF). Boleč spolni odnos lahko povzroči mnogo različnih dejavnikov, od povsem fizioloških, do čustvenih, duhovnih.

Fiziološki razlogi so operacija, ženska genitalna mutilacija (v nekaterih kulturah; žensko “obrezovanje”, ta fenomen psihološko odlično razdela Alice Walker v svoji knjigi Skrivnost radosti), epiziotomija med porodom (prerez presredka), vaginalno vnetje (npr. zaradi spolno prenosljive bolezni, glivične okužbe ali poškodbe), suhost kot posledica predmenopavznih sprememb, dojenja ali po porodu, jemanje določenih zdravil, ki zmanjšujejo poželenje in lubrikacijo (antidepresivi, zdravila za visok krvni pritisk, sedativi, antihistamini in določene kontracepcijske tabletke). Bolečino ob globokem prodoru lahko povzroča endometrioza (stanje, ko se maternično tkivo razrašča onkraj svojih meja, po trebušni votlini), pelvična vnetna bolezen (vnetje v mali medenici), zdrs maternice (maternični prolaps), obrnjena maternica, fibroidi v maternici, ciste, vnetje mehurja, hemoroidi in ciste na jajčnikih.

Psihološki, duhovni vzroki

Razlogi za boleč spolni odnos pa so tudi in predvsem psihološki. Pravzaprav so tudi vzroki za vsa našteta bolezenska stanja psihološki, duhovni in dobro bi bilo, če bi se pri zdravljenju teh stanj bolj poglabljali v to dimenzijo bolezni. Več o vzrokih za ženske bolezni (ki lahko povzročajo tudi boleče spolne odnose), lahko preberete tukaj:Ženske bolezni: posledica zatrte Divjosti.

Psihološki vzroki za boleč spolni odnos so najrazličnejši, vse pa povezuje določena psihološka stiska, ki se je ženska pogosto ne zaveda in se z njo ne sooča. Pogosto je vzrok bolečine preprosto nepoznavanje lastne spolnosti in nezavedanje, kako različne okoliščine vplivajo na naše doživljanje. Stres, tesnoba, depresivnost, ki lahko izhajajo iz drugih področih naših življenj (na primer delo), nam onemogočajo, da bi se resnično osredinile v svojem telesu in sledile njegovemu ritmu, potrebam, naravi. Kronična preutrujenost nam prav tako odvzema sposobnost, da bi si za spolni odnos vzeli dovolj časa, pozornosti in notranje prisotnosti.

Boleč spolni odnos je lahko tudi posledica strahu pred intimo in zbliževanjem oziroma izraz nesamozavesti pred drugo osebo – bodisi nesamozavesti glede svojega telesa ali spolnega “nastopa”, bodisi zaradi občutka nevrednosti ljubezni, pozornosti, naklonjenosti, skrbi druge osebe. Veliko žensk ima tudi težave s sprejemanjem pozornosti – dovoliti si, da se nam nekdo posveča, skrbi za nas, skrbi, da smo zadovoljene.

Seveda je najtežavnejši vzrok bolečih spolnih odnosov izkušnja spolne zlorabe. Takšna izkušnja ustvari globoko travmo in ima močan biološki vpliv na delovanje maternice in spolnih organov. Pogosto je lahko kronična bolečina na področju druge čakre posledica spolne zlorabe. Kar pa je najzanimivejše in premalo priznano je, da lahko boleče spolne odnose povzroča tudi izkušnja spolne zlorabe iz preteklega življenja.

Boginja Afrodita zdravi spolnost tako, da nam povrne otroško nedolžnost, igrivost in nezadržanost.

Boginja Afrodita zdravi spolnost tako, da nam povrne otroško nedolžnost, igrivost in nezadržanost. slika: Sharon George

Patriarhat in boleči spolni odnosi

Veliko žensk ima težave na področju spolnega življenja (težave z bolečinami, intimnostjo, pomanjkanjem poželenja) in izkazuje tudi vse ostale simptome spolne zlorabe in vendar spolne zlorabe niso izkusile. Težave v spolnosti dobijo tako povsem novo dimenzijo – zgodovinsko, duhovno, socialno, politično. Spolna zloraba je eden najhujših, najbolj zamolčanih zločinov patriarhalne družbe. Dogaja se že vse odkar je le-ta nastala. Travmo spolne zlorabe iz preteklega življenja nosi veliko žensk in povzroča jim težave, ki jim ni videti izvora. Poleg spolne zlorabe patriarhalna družba tudi na druge načine rani žensko spolnost (in konec koncev tudi moško, tisto, ki je povezana s senzitivnim delom moških).

Rani jo z neupoštevanjem holističnega doživljanja ženske, ki spolnost dojema tudi kot čustveno in duhovno združitev, ki vidi v njej tudi kreativne, ne le prokreativne potenciale. Ker je spolnost v patriarhalni družbi dojemana falocentrično, je tudi obsojena kot grešna, saj so zanikani vsi ostali aspekti spolnosti, ki jih ženska intuitivno čuti, falocentrizem pa je zanje slep.

“Ženska, spomni se. Spomin prebiva globoko v tvojem umu, v tvoji krvi, v tvoji življenje-dajajoči temi. Sezi dol k njemu in ga prinesi na plano.
Spomni se časa, preden je moški začel šteti čas. Spomni se časa, ko je bila ženska svet in svet je bil ženska. Spomni se časa, ko je vsaka mama ustanovila svoj klan, vodila svoje otroke, uveljavila smernice vedenja za svoje ljubimce in posedovala dom, ki se je prenesel na njene hčerke. Spomni se časa, ko so Materini zakoni moškim prepovedovali nasilje do drugih, še posebej do žensk in otrok. Spomni se časa, ko je bilo posilstvo nepoznano, saj se je vsako spolno srečanje zgodilo po izbiri ženske. Spomni se časa, ko si moški niso drznili lastiti si kateregakoli od aspektov ekonomskih, političnih, spolnih ali reproduktivnih dejavnosti ženske, temveč so častili ženske, ker so rojevale in negovale človeško raso …
Spomni se, da je le ženska … imela pravico uveljavljati modre zakone v dobrobit prihodnjim generacijam. Spomni se, da je le ženska poznala misterije življenja in smrti, zdravljenja in prekletstva. Spomni se svetišč, ki so jih postavile naše prvobitne prednice. Spomni se vélikih templjev, kjer so prebivale svečenice in pomagale ljudem. Spomni se, da je bil svet v miru, ker je bilo moškim prepovedano ubijati …
Spoznaj … da je resnična osnova človeškega življenja Ženska. Spomni se svoje Boginje.
Ženska, spomni se.”

Barbara Walker

Da vpliva na našo spolnost spolna travma iz preteklih življenj, kaže tudi fenomen knjige Courage to Heal (Pogum, da ozdravimo) avtoric Ellen Bass in Laure Davis. Knjiga je namenjena ženskim žrtvam spolne zlorabe. Osnovana je na predpostavki, da so tudi ženske, ki imajo vse psihološke simptome spolne zlorabe, pa se spolne zlorabe ne spominjajo, v resnici bile zlorabljene. Prav zaradi te trditve je bila knjiga deležna ostrih kritik. Očitali so ji, da je povzročila epidemijo “lažnih spominov” in nekonstruktivnega vedenja žensk, ki so obudile “lažne spomine”. Dejstvo je, da veliko žensk izkuša simptome, ki so zelo podobni simptomom spolne zlorabe, pa ne pomnijo, da bi bile zlorabljene. Vendar je pri tem predpostavka obeh strani – avtoric in kritičnih strokovnjakov – preveč enostranska in črno-bela. Avtorici sta prepričani o pozabljenem spominu, strokovnjaki pa zanikajo kakršnokoli možnost zlorabe. Odgovor je za nekatere ženske morda tretja možnost – spolna travma iz preteklega življenja.

Kot smo že omenili, imamo ženske pogosto težave s sprejemanjem. Tako smo navajene dajati in obračati svojo pozornost navzven, služiti, biti koristne in v pomoč, da doživljamo sprejemanje in obdarovanje kot nekaj neprimernega, celo grešnega, perverznega. To je odnos, ki ne pripada izvorni ženskosti in je kulturno pogojen.

V vsakem primeru se z bolečimi spolnimi odnosi soočimo tako, daponovno zavzamemo svojo moč, žensko moč. Zahtevati moramo svoje dostojanstvo, svoje ženske darove – intuicijo, celostnost, povezovalnost.

Yoni kot cvet. Cvet se odpira v svojem ritmu. Če odprtje izsilimo, ga uničimo. Tako uničimo tudi yoni, če izsilimo njeno odprtje. Prehitra penetracija je najpogostejše znamenje nezavednja in nespoštovanja ženske spolnosti, najpogostejše dejanje patriarhalne spolnosti. slika: Summersnowcreation

Yoni kot cvet. Cvet se odpira v svojem ritmu. Če odprtje izsilimo, ga uničimo. Tako uničimo tudi yoni, če izsilimo njeno odprtje. Prehitra penetracija je najpogostejše znamenje nezavednja in nespoštovanja ženske spolnosti, najpogostejše dejanje patriarhalne spolnosti. slika: Summersnowcreation

Veliko spolnega nezadovoljstva žensk, kamor spada tudi boleč spolni odnos, izhaja iz preprostega dejstva, da patriarhalna družba zanika žensko doživljanje spolnosti: ženska potrebuje

več časa

in holističen pristop k spolnostiupoštevane in vključene morajo biti vse človeške dimenzije, telesna, čustvena, mentalna, duhovna, da bi se ženska zares lahko odprla, predala in uživala.

Patriarhalni vzorec falocentrične spolnosti, ki je osrediščena le na zadovoljevanje falusa (penisa) in je posledično vse prehitra in neobčutljiva za ženske potrebe, žensko pušča spregledano.

Ženska potrebuje ritualiziran pristop, holističen pristop, zavesten pristop. Vendar si lahko takšne okoliščine zagotovi le, če je pripravljena zavzeti svojo moč in aktivirati v sebi arhetip učiteljice, vodnice, modre ženske. Njen moški morda ni zlonameren, morda potrebuje le nekaj vodstva in informacij. Zato je dolžnost ženske do sebe in do svojega partnerja, da preprosto sprejme arhetip ženske kot učiteljice in svojemu moškemu razloži, kako deluje njena spolnost, kakšne so njene potrebe, želje, kakšni so mehanizmi ženske spolnosti.

“Kljub našemu splošnemu prepričanju, da se spočetje zgodi tako, da jajčece preprosto čaka v maternici, dokler ne priplava dovolj hiter in bojevit spermij, ter prodre vanj, se spočetje v resnici zgodi čisto drugače.
Jajčece pošlje signal, ki privlači spermija k jajčecu. Jajčece si pravzaprav izbere spermij, za katerega želi, da ga oplodi. Ko je jajčece oplojeno, postane Prvobitna Mati. Vidi potencial in ga spremeni v resničnost. Angleška beseda za jajce, egg, izvira it staro-nordijskega glagola eggja, ki pomeni “vzpodbuditi k dejavnosti, spodbosti”. Jajčece spodbudi novo življenje k razvoju in obstoju. Jajčece to doseže skozi mitohondrijsko DNK – citoplazemskim genskim zapisom, ki prebiva znotraj notranjega organa celice – mitohondrija.
Mitohondriji opravljajo metabolizem maščob in sladkorjev, s čimer zagotovijo energijo za embriogenezo – rast in razvoj zarodka. Mitohondriji pa prav tako stopajo v interakcijo z genskim zapisom (DNK) v spermiju ter vplivajo na način, kako se DNK iz spermija izrazi v razvijajočem se plodu. Mitohondriji lahko popravijo poškodovanje gene iz spermija, s čimer zagotovijo plodu optimalno zdravje in razvoj. Moški torej prispeva svoje gene, ženska pa svoje, z združitvijo se začne kreacija. Vendar ženska prispeva tudi hrano in zavetje za nastajajočo kreacijo ter orodja za popravila, izboljšave in optimizacijo nastajajoče kreacije.
Mitohondrijski DNK zapis se prenaša striktno po materini liniji – to pomeni, da ima vsak človek, moški ali ženska, v svojih celicah mitohondrije, ki so identični mitohondrijem svoje matere.” 

dr. Christiane Northrup

Christiane Northrup nam pokaže, kako mogočna je v resnici moč ženske. Nismo le stranska vloga, dopolnilna vloga, pomočnice, žene, ki podpirajo in dopolnjujejo svoje može. Naša kreativna spolna celica, naše jajčece, nam dokazuje, da smo mnogo več kot to. Dobesedno smo izvor vesolja; skozi žensko se rojeva človek, znova in znova. In jajčece je sposobno spermij spreminjati, prilagajati, da izboljša njegove pomanjkljivosti, ojača močne lastnosti…

Yoni - simbol ženske duhovne moči. Ženska je tista, ki ustvari elektromagnetno polje med spolnim odnosom in moški je tisti, ki se mora naučiti nadzorovati svojo električnost in se prepustiti polju, ki ga je ustvarila ženska.  Tako se oba odpreta povsem novi, globlji dimenziji spolnosti in novemu doživljanju (kreativne) energije.

Yoni – simbol ženske duhovne moči. Ženska je tista, ki ustvari elektromagnetno polje med spolnim odnosom in moški je tisti, ki se mora naučiti nadzorovati svojo električnost in se prepustiti polju, ki ga je ustvarila ženska. Tako se oba odpreta povsem novi, globlji dimenziji spolnosti in novemu doživljanju (kreativne) energije.

Tako bi morale videti tudi sebe. Ženski pomaga, če v odnosu do svojega partnerja ves čas vizualizira to svoje kozmično mesto – mesto izvora, h kateremu se vse vrača.

Stari Grki so verjeli, da so bili ljudje sprva hermafroditska (dvospolna) bitja, vendar je nato Zeus (vrhovni grški bog) ugotovil, da so preveč popolni in da jih mora narediti manj popolne. Zato je ženski odbil (ljudi je naredil iz gline) en del in ga pritrdil moškemu. Zato je ženska zdaj votla in mesečno krvavi, z moškega pa binglja del, ki mu ne pripada, pripada pa ženski in k njej se ves čas želi vrniti.

Ženske, vizualizirajmo to kozmično podobo, predstavljajmo si lingam svojih partnerjev kot del nas, ki je ločen od nas, a se k nam vrača. Psihološko nam lahko ta podoba pomaga k večji osrediščenosti v svojem centru, k bolj izostreni intuiciji in večjem zavzemanju svoje moči. Moškim pa bo ta podoba pomagala zaobjeti in doživeti tudi druge aspekte spolnosti – čustvene, mentalne, duhovne.

Zrušiti moramo paradigme patriarhalnega falocentrizma, ki ne služi nikomur – ne moškim, ne ženskam. Konec koncev je vse več senzitivnih moških, ki si želijo vzpostaviti zdrav in spoštljiv odnos z ženskami in ženskostjo, vendar potrebujejo pri tem vodstvo – vodstvo žensk, ki se poznajo, ki so osrediščene in samozavestne. Zakaj bi sebi in njim še naprej odrekale neskončne možnosti povezovanja med spoloma in odkrivanje božanskosti ženskih in moških energij? Ne, čas je, da se postavimo zase in odpremo vrata modrosti in užitka vsem.

Ana Drevenšek

Kako ti vidiš fenomen bolečih spolnih odnosov? Kako razumeš pojem “patriarhalna spolnost”? Si se s tem pojmom kdaj soočila v svojem življenju? Na kakšen način? Kakšni so tvoji načini za soočanje s patriarhalnimi paradigmami? Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Reši anketo o menstrualnem ciklu in pomagaj Rdečemu šotoru pri ozaveščanju o menstrualnem ciklu! Cenim tvoj čas in tvoj trud!

Meditacija za prazno Luno: Vpliv patriarhata na psihologijo ženske

prazna luna1

Ne dovoli, da bi patriarhat preprečil tvojo edinstveno individuacijo.

Danes bo ob 8.16 nastopila prazna Luna. Ob 8.05 pa Sončev mrk. Že od 23. aprila naprej pa plavamo v vrtincu energij velikega križa, ko so si štirje mogočni planeti Jupiter, Uran, Mars in Pluton nasproti, ustvarjajoč križ iz 2 opozicij in 4 kvadratov, močnih aspektov prečiščevanja in transformacije.

Sončni mrk je posebna prazna Luna. Zgodi se, ko je Luna točno med Zemljo in Soncem. Sonce, počelo svetlobe in oživljenja, se v tem trenutku popolnoma zlije s skrivnostno, mistično temo Lune. Luna blokira svetlobo Sonca. V tem trenutku navidezne teme se duhovnost in duša na novo združita, začenjajoč nov spiralni cikel naše rasti.

Vsi mrki nakazujejo spremembo; Sončni mrk pomeni začetke in se ponavadi manifestira kot dogodek v zunanjem svetu. Ob Sončnih mrkih: začnemo nekaj novega, sami sebi damo obljubo, se nečemu predamo, nekaj objavimo, se predstavimo, pojavimo, naredimo načrt, izberemo dogodke, sklenemo odločitve, se odzovemu izzivu, se potrudimo, spremenimo, zorimo, se lotimo večjih izzivov, potujemo z večjo hitrostjo, se počutimo nemirni, pod pritiskom rokov in naraščanjem čustev, doživljamo krizo in smo hkrati navdušeni. 

Sončni mrk

Sončni mrk

Zakaj doživljamo krizo, hkrati pa smo navdušene; smo pod pritiskom, a hkrati naraščajo čustva? Ker je to čas prazne Lune, čas umika, tišine, časa, ko se je potrebno zavedati, da beseda ustvarja dualnost in da je naš izvorni dom Tišina, ki je Eno, ki je Praznina … In iz te tišine se prerodimo nove, sveže, negujoč novo energijo, ki se podaja na svoj življenjski cikel do naslednje prazne Lune …

Veliki križ aprila 2014

Veliki križ, ki se je poravnal v svojo veličastno razporeditev 23. aprila, leži v kardinalnih znamenjih (Oven, Tehtnica, Kozorog in Rak), ki predstavljajo 4 smeri neba, sezonsko kolo leta. Veliki križ nam zato prinaša preobrazbe temeljev našega življenja. Veliki križ je izjemno dinamičen, kot vulkan, pripravljen, da izbruhne. V njem energija kipi in se vrtinči in obupano išče izhod. Obdobje velikega križa je čas, ko se lahko zapletemo v lastno bolečino in subjektivno izkušanje krivice, vendar je lekcije te veličastne postavitve globlja. Napačne so namreč tako pogoste interpretacije večine astrologov vseh časov, ki astrološke postavitve, planete in aspekte delijo na pozitivne in negativne, dobronamerne in zlonamerne. Nobena astrološka postavitev ne more biti škodljiva. Vse, kar se dogaja v vesolju, se dogaja zato, da bi mi skozi te procese rasli, širili in poglabljali svoje zavedanje in spoznavali duhovne resnice. Res je, takšne postavitve, kot so veliki križ, lahko privabijo na površje negativna občutja, vso potlačeno energijo raznih pozabljenih bolečin. Vendar je to več kot dobrodošel proces, saj nas očiščuje naših subjektivnih projekcij in nam omogoča, da bolj zrelo in z izostrenimi instinkti stopimo v življenje. Veliki križ bo v nas generiral ogromno energije, ki se bo vrtinčila v naših dušah in iskala izhod. Naša odločitev je, ali nas bo ta energija zlomila, ali pa jo bomo uporabile za zmago nad notranjimi destruktivnimi silami in spoprijateljitev z notranjimi pomočniki. Vsaka vojna – metaforična ali resnična – nosi v sebi hrepenenje po preobrazbi, po miru. Vsaka smrt nosi v sebi potencial prerojenja. Neznano neizogibno vzbudi strah in tesnobo in zato je to čas, ko je neizmernega pomena prizemljevanje, molitev, meditacija, kvaliteten spanec in zdrava prehrana, ki poskrbijo zato, da se z izzivi soočimo z odprtim in pogumnim srcem.

Astrologinja Cinzia Meneghello nam odlično razjasni, kaj je resnična, duhovna lekcija velikega križna onkraj klasičnega astrološkega pesimizma“Da, Mars v Tehtnici v opoziciji z Uranom v Ovnu nas lahko naredi bolj jezne in nam v življenje prinese “nasilne opozicije”. Toda lahko nam pokaže tudi nekaj večjega: da se je možno boriti nazaj z orožjem spokojne odpornosti in ustvarjalne iznajdljivosti. Lahko nas vzpodbudi, da najdemo alternativne načine za soočanje s težavami. Lahko nam pokaže, kako osvoboditi svoje zaznave, ko nepričakovano potrka na naša vrata. Mars v opoziciji z Uranom lahko izzove naše svobode, da bi se lahko potopili globoko v naše duše in znotraj sebe našli resničnejšo svobodo. In da, Jupiter v Raku v opoziciji s Plutonom v Kozorogu ni ravno najlažji tranzit… In vendar nas optimizem (Jupiter) nasproti transformaciji (Pluton) lahko nauči nekaj globljega. Ne gre se za to, da bi bili pesimistični. Ne gre se zato, da bi se krčevito bojevali proti spremembi. Višji pomen, ki ga vsebuje takšen aspekt, je zaobjeti našo lastno “malo smrt” in dovoliti odkritje skritih potencialov. Štirje planeti  – Mars, Jupiter, Pluton in Uran – ki so med seboj v kvadratih na 13 stopinjah, bodo vsekakor prinesli izzive, bodisi v naših osebnih živjlenjih ali v manj osebnih zadevah okrog nas.  In vendar bi moral biti ta veliki križ odskočna deska za soočanje s temo, ki je morda še nismo sprejeli, temo, ki lahko prebudi globlje razumevanje naše vrednosti in nesebičnih vrednot. Biti v sozvočju s križem pomeni biti v sozvočju s tem protislovjem. Ključna beseda tega križa je “zaupanje, opiranje” – na višje ideale, višjo moč, na tisto, kar je nespremenljivo, onkraj nenehnih sprememb življenja.  Mars lahko prebudi odkritje notranjega bojevnika, ki nam lahko da moč in razjasnitev, zaščito in samozavest. Mrk lahko osvetli težave, ki smo se jim predolgo izmikali. Razkrije nam lahko notranjo luč, na katero smo pozabili, skrivnosti in resnice. Pluton lahko prinese konce, pa tudi priložnosti, da ponovno odkrijemo našo notranjo moč in novo, učinkovitejšo vizijo. Veliki križ lahko prinese izzive, vendar lahko prinese tudi luč, ki osvetli naš višji jaz, spominjajoč nas, naj se opremo na nekaj višjega, ko vse ostalo odpove.”   

Ženski arhetipi, ženske psihične iniciacije – prekinitev vpliva patriarhata na naše psihično življenje

Ženska najgloblja intuicija prebiva v jajčnikih in maternici. slika: Meinrad Craighead

Ženska najgloblja intuicija prebiva v jajčnikih in maternici.
slika: Meinrad Craighead

Sodobna ženska psiha doživlja v svojem razvoju specifične iniciacije, ki so tako posebne in drugačne od moških. Cilj vseh je, da nas ponovno povežejo z intuicijo, instinkti in našo divjo naravo ter da onemogočijo destruktven vpliv negativnih psihičnih figur (poosebljenih aspektov psihe).

O teh ženskih iniciacijah piše Clarissa Pinkola Estés v svoji knjigi Ženske, ki tečejo z volkovi. Za najglobljo, izvorno žensko naravo je skovala ime Divja ženska. Vsi procesi, ki se dogajajo v ženski psihi, stremijo k združenju in harmoničnem bivanju z Divjo žensko.

Clarissa opisuje žensko kot sprva naivno in lahkoverno. Naivna je, ker ni v stiku s svojo intuicijo, svojimi instinkti, ki bi jo opozarjali na morebitne nevarnosti oziroma na situacije, ki so nekaj drugega kot tisto, kar izgledajo, da so. Prva ženska iniciacija je padec v nemilost kruti psihični ali resnični figuri, ki se je rešimo tako, da prisluhnemo svoji intuiciji, ki nas reši iz nastale godlje. Tako smo iniciirane v instinkt, ki ga ne izgubimo več in zrelejše smo, ker smo spoznale, da stvari niso vedno takšne, kakršne so na videz.

Ena izmed iniciacij ženske je tudi pokončati oziroma ukrotiti notranjega uničevalca. To je črni animus (moški v ženski), ki se napaja z vrednotami in pritiski družine in širše družbe. To je neukročen animus, ker ga ne nadzoruje notranja divja ženska, temveč zunanji vplivi. Ta animus je destruktiven, žensko navznoter uničuje tako, da ji jemlje pogum, samozavest, mrtviči ideje, navdušenje in kreativno energijo, jo ponižuje in ji govori, da je nepomembna. Naloga ženske je, da prepozna tega notranjega uničevalca ter ga ukroti – postati mora služabnik Divje ženske, ki ga vodi in nadzoruje in ne več služabnik vrednot družine in družbe. Torej, postati mora služabnik ženske same in ne več zunanjih figur.

Boginja Diana/Artemida. Boginja lova, Lune in deviške spolnosti.  Device (virgo, virgen, virgin) so se imenovale starodavne Lunine svečenice. Beseda devica je imela prizvok ženske, ki je neporočena, ki ne pripada moškemu, ženske, ki je ena v sebi. Beseda virgin izhaja iz latinskega korena, ki pomeni moč, silo in veščino in ki se je kasneje razvil tudi v besedo za moškost: virilnost.  Ištar, Diana, Astarte, Izis so bile device, kar se ni nanašalo na spolno čistost, temveč na spolno neodvisnost.  Vsi veliki kulturni heroji preteklosti naj bi se rodili iz deviških mater: Marduk, Gilgameš, Buddha, Oziris, Dioniz, Džinkis Khan, Jesus. Vsi so bili potrjeni sinovi Velike Matere, Izvorne. Njihova zemeljska moč je izhajala od Nje. Ko so Judje uporabljali to besedo in njeno aramejsko obliko, je pomenila "dekle", "mlado žensko", brez prizvoka spolne čistosti.  Kasneje pa krščanski prevajalci niso mogli dojeti Device Marije kot spolno neodvisne, zato so pomen device spreobrnili v spolno čisto, nedotaknjeno.

Boginja Diana/Artemida. Boginja lova, Lune in deviške spolnosti.
Device (virgo, virgen, virgin) so se imenovale starodavne Lunine svečenice.
Beseda devica je imela prizvok ženske, ki je neporočena, ki ne pripada moškemu, ženske, ki je ena v sebi.
Beseda virgin izhaja iz latinskega korena, ki pomeni moč, silo in veščino in ki se je kasneje razvil tudi v besedo za moškost: virilnost.
Ištar, Diana, Astarte, Izis so bile device, kar se ni nanašalo na spolno čistost, temveč na spolno neodvisnost.
Vsi veliki kulturni heroji preteklosti naj bi se rodili iz deviških mater: Marduk, Gilgameš, Buddha, Oziris, Dioniz, Džinkis Khan, Jesus. Vsi so bili potrjeni sinovi Velike Matere, Izvorne. Njihova zemeljska moč je izhajala od Nje.
Ko so Judje uporabljali to besedo in njeno aramejsko obliko, je pomenila “dekle”, “mlado žensko”, brez prizvoka spolne čistosti.
Kasneje pa krščanski prevajalci niso mogli dojeti Device Marije kot spolno neodvisne, zato so pomen device spreobrnili v spolno čisto, nedotaknjenoKot vidimo, je

Kot vidimo, je poglaviten motiv ženskih iniciacij osvoboditi se velike nevarnosti tako, da se ponovno povežemo s svojo instinktivno naravo. A od kod se je sploh vzela ta tako velika ranljivost žensk? Ali je res naravna, prirojena? Ali pa je morda posledica eone starega patriarhalnega potlačevanja žensk?

Boginja Diana/Artemida je le ena od Boginj, ki so morda ključ za razumevanje izvorne ženskosti. Diana je boginja lova, Lune in deviške spolnosti. Vendar je beseda devica v antičnih časih pomenila nekaj popolnoma drugega kot danes. Ni pomenila spolno “čiste” – nedotaknjene ženske, temveč žensko, ki je spolno neodvisna, ki ne pripada moškemu. Precej drugačna paradigma, kajne?

Izvorna ženskost, kot so jo poznali v davnih matriarhalnih časih, je bila neustrašna ženskost, ki ni bila nikoli naivna, saj ji je bila instinktivnost položena v zibko.

Izvorna ženskost je bila divja od rojstva dalje in nikoli v življenju ženske se ni toliko izgubila, da bi se morala ženska skozi notranje psihološke iniciacije zopet prebiti do nje. Zakaj? Ker ni bilo destruktivnih vplivov zunanjosti, ki bi njen animus napajale s sovražnostjo.

Zdrava družba ne oporeka naravni divji ženskosti in je ne moti šamanska, meditativna plat ženske duše. Zdrava družba je pravzaprav zelo srečna, da vsebuje tudi ženske, ta čudovita bitja, ki imajo lahek dostop do globljih izvirov védenja in ki skozi svoje mesečne krvavitve prinašajo vizije za celotno skupnost.

Boginja Ištar

Boginja Ištar

“Starešine pravijo, da morajo moški gledati na ženske s svetostjo. Moški nikoli ne bi smel ponižati žensko ali jo na drug način osramotiti. Ko imamo probleme, bi se morali obrniti na žensko za nasvet. Odprto bi morali deliti z njimi naše težave. Ženska razmišlja intuitivno. Dostop ima do drugega sistema znanja, ki ga razvije malo moških. Pomaga nam lahko razumeti. Z njo moramo ravnati dobro.” Indijanska modrost

Zdrava družba vzpodbuja to naravno “norost” ženske, njeno Divjost in neukročenost, njeno divje ustvarjanje in modro rojevanje, modro spremljanje k smrti, ples s cikli življenja.

In ko je bila družba še zdrava, ženske niso doživljaje iniciacij, ki jih opisuje Clarissa.

Nato pa je družba zbolela in začela zaničevati žensko. In sodobna ženska mora zaradi posledic tega zaničevanja, preden se sploh lahko loti uresničevanja svojih sanj in tistega “nekaj več”, preiti skozi notranje iniciacije, ki jo odrešijo ponotranjenih uničevalcev, ki so pravzaprav ponotranjeni glasovi, podaljški ženskosti nenaklonjenih zunanjih figur – družine, družbe, sistema.

“Kot gozdna steza, ki vse bolj bledi, dokler nazadnje ne izgine v nič, se tradicionalna psihološka teorija izteče, ne da bi utegnila zajeti ustvarjalno, nadarjeno, globoko žensko. Tradicionalna psihologija pogosto zamolči ali pa zelo skopari z globljimi stvarmi, pomembnimi za ženske: ne govori o arhetipskem, intuitivnem, spolnem in cikličnem, o obdobjih žensk, o ženskem načinu dojemanja in delovanja, o ženskem vedenju, njenem ustvarjalnem ognju.” Clarissa Pinkola Estés

“Močan moški lahko shaja z močno žensko. Šibak moški bo rekel, da je nespodobna.”

Sodobne ženske moramo najti svojo izvorno Divjost, dva milijona staro žensko, ki živi v naših jajčnikih in nas vodi skozi naše instinkte. A da pridemo do tja, nas bo pogosto čakalo prečiščevanje notranjih vsebin, predvsem krotenje tistih destruktivnih, ki so si zahrbtno utrle pot v naše duše, ko nismo bile pozorne ali pa smo bile preveč ranljive in nežne, da bi jih prepoznale.

In prav to čiščenje nas prav lahko doleti med zloglasnim Velikim Križem. Zato, ker smo ta križ

ponotranjile.

Spomnimo se – uničevalski animus je ponotranjen glas proti našemu bistvu nastrojene zunanjosti. Sedaj je ponotranjen! Doživljamo ga kot del sebe, kot svoj notranji glas! In zato se mu podrejamo in ga ubogamo. On pa nas uničuje. Čas je, da ga ukrotimo. Čaka nas torej

notranja bitka.

Kadar se znajdemo v destruktivnih odnosih z destruktivnimi osebami, v izčrpavajočih situacijah, ki pijejo našo življenjsko strast, se spomnimo, da je vse skupaj po vsej verjetnosti

projekcija in manifestacija našega lastnega neukročenega uničevalskega animusa.

In da ga moramo najprej ukrotiti v sebi in potem bodo odpadle vse negativne zunanje okoliščine. Kadar se torej zalotimo v obtoževanju drugih, v občutkih zamere, jeze do drugih, kadar krivimo druge (kar se med velikim križem prav lahko zgodi), se spomnimo na notranji animus in najprej ukrotimo njega. Kajti on privlači zunanje situacije, ki so mu podobne. In nato bomo svobodne.

Ana Drevenšek

Kako ti doživljaš notranjega uničevalca? Notranje iniciacije v instinktivnost? Kako si doživela te prehode? Kako si se prebudila svoji intuiciji? Kako si začela videti resnično naravo stvari in se nisi več pustila prevarati izgledu?  Kako doživljaš avtentično, izvorno ženskost? Kaj je zate Divja ženska? Zapiši v komentar in nas razsvetli!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Reši anketo o menstrualnem ciklu in pomagaj Rdečemu šotoru pri ozaveščanju o menstrualnem ciklu! Cenim tvoj čas in tvoj trud!

Prvi Lunin krajec, v Vodnarju: Mednarodna porodna konferenca 2013

mednarodna porodna konferencaVčeraj ob 6.58 je nastopil prvi Lunin krajec, v Vodnarju. Včeraj se je tudi zaključila štiridnevna mednarodna porodna konferenca v Sloveniji.

Konferenca ima zelo pomenljivo in pomembno ime: Starodavna modrost in sodobna znanost poroda. Bilo je neverjetno, čudovito! Središče konference so bile tri predavateljice, vse samostojne babice iz ZDA: Jan Tritten, ustanoviteljica Midwifery Today, Carol Gautschi, samostojna babica z več kot 35-letno prakso in porodna aktivistka ter Eneyda Spradlin Ramos, samostojna babica. Tri ženske, ki so globoko osrediščene v sebi in v stiku same s seboj, samozavestne ter vešče samoizražanja, strastne v zagovarjanju svetosti naravnega, fiziološkega poroda ter predane nečemu višjemu, kot se same izrazijo, povezane z Božanskim, ki jih vodi pri njihovem svetem poslanstvu, saj same povedo, da babištvo zanje ni poklic, delo, temveč poslanstvo, poklicanost. Carol Gautschi, ki je v svoji predanost resnična sodobna svečenica Rdečega šotora, je rekla nekaj, kar se mi je vtisnilo globoko v podzavest ter me napolnilo z zaupanjem: “I don’t believe in religion, I believe in relationship.” Ne verjamem v religijo, verjamem v odnos (direktno relacijo z Bogom). Uau!

Veliko pišem in raziskujem starodavne babice, tiste, ki so živele, delovale in skrbele za svoje skupnosti pred velikim preganjanjem modrih žensk. Občudujem njihove lastnosti, kot so zrelost, modrost, intuicija, moč, sočutje, samozavest. Na letošnji konferenci sem spoznala, da takšne babice še živijo! Oziroma – ponovno obstajajo!

Te sodobne modre ženske, ki imajo zelo resnično in oprijemljivo vez z Božanskim, ki jih vodi v njihovem poklicu, se globoko zavedajo, kako svet, neponovljiv, transformativen in pomenljiv za družino, družbo in človeštvo je porod. Preden gredo k porodu, očistijo svoje srce in svoje roke s simboličnim kopanjem, močitvijo ali drugačnim ritualom, saj pravijo, da na tak svet dogodek ne smejo nositi svoje čustvene prtljage. Čustvena prtljaga namreč, kot pravijo, prekinja njihovo vez z Božanskim, zaradi česar ne slišijo njegovega vodstva – to vodstvo pa je tisto, ki jim pove, kaj naj naredijo, kako naj spremljajo prav ta porod in kaj se med porodom dogaja. So resnično meditativne ženske, ki utelešajo vse, kar učijo in so pravi vzor sodobnim ženskam, ki iščejo v sebi starodavno modro žensko ter si prizadevajo živeti jo.

Carol Gautschi je sodobna babica, ki spremlja porode na domu. Babištvo je njeno življenjsko poslanstvo, pri delu pa jo vodi stik z Božamskim.

Carol Gautschi je sodobna babica, ki spremlja porode na domu. Babištvo je njeno življenjsko poslanstvo, pri delu pa jo vodi stik z Božamskim. Obožujem jo!

“Epiduralna analgezija odvzame ženski možnost, da bi se občutila kot kompetento odraslo osebo.” – Margaret Egeland, CNM (nacionalno certificirana babica – ZDA)

“Naš najgloblji strah ni, da nismo dovolj dobri. Naš najgloblji strah je, da smo močnejši, kot si lahko predstavljamo. Naša svetloba, ne naša tema, nas najbolj straši. Sprašujemo se, Kdo sem, da bi bila briljantna, čudovita, nadarjena, neverjetna? Pravzaprav, Kdo si, da ne bi bila? Si Božji otrok. Ko se delaš, da si majhna, ne služiš svetu. Nič razsvetljenega ni v tem, da se pomanjšujemo, da bi se drugi udobneje počutili. Vsi smo namenjeni, da sijemo, tako kot sijejo otroci. Rojeni smo, da manifestiramo Božji sijaj znotraj nas. Ne samo nekateri od nas; vsi. In ko dovolimo naši svetlobi, da sije, nezavedno dajemo drugim ljudem dovoljenje, da storijo enako. Ko smo osvobojeni našega lastnega strahu, naša prisotnost avtomatično osvobodi druge.” – Marianne Williamson (
1992)

Ta dva citata je Carol Gautschi navedla na svoji spletni strani, v rubriki Birth Meditations (Porodne meditacije). Njuno sporočilo je, da je porod izredno močna izkušnja, zaradi katere postane ženska izjemno opolnomočena – povezana s svojo močjo. Ta modrost, ta osnovna značilnost poroda, osnovni in božanski potencial poroda – se je v sodobni družbi izgubil in porod dojemamo kot potencialno nevarnost, tveganje, nepredvidljiv kaos, ki ga je potrebno nadzorovati in voditi z visoko tehnologijo, da ne vzame življenj materi in otroku.

Babice so jokale, ko so nam pripovedovale o tem in tudi mnoge izmed nas smo jokale. Dotaknilo se je naših src, naših ženskih bitij. V zraku smo začutile starodavno sveto ženskost, ki se prebuja, bila je skoraj otipljiva. Čutila sem, kako se kopamo v njej, kako postajamo prežete z njo in kako bo vsaka od nas, zavedno ali nezavedno, odnesla del te prebujajoče se energije v svoje življenje in svoje delo.

Ker je bil prvi Lunin krajec v Vodnarju, je bila konferenca osredotočena na spremembe, ki jih lahko vsak od nas ter vsi skupaj kot skupnost in družba naredimo, da se porodni sistem izboljša ter začne častiti to, kar porod v resnici je. Vodnar je znamenje vizionarstva, sprememb, transformacij, novih energij, delovanja v skupinah, humanitarnosti, skupinskih iniciativ. Zato so bile predavateljice vodene, da ne učijo praktičnih znanj ter predavajo praktičnih osnov tradicionalnega, samostojnega babištva, temveč so govorile o resnični naravi poroda in njegovem pomenu za osebno psiho matere, za družinsko dinamiko in življenje, za družbene odnose, vrednote in življenje ter vrednote in gibanje človeštva v prihodnosti.

Porod ima resnično potencial spremeniti človeštvo in Zemljo spremeniti v kraj sočutja in ljubezni. Naravni, fiziološki porod, ki ga globoko častimo in spoštujemo, pri katerem lahko mama v popolnosti občuti svojo veliko moč ter se globoko in v polnosti poveže s svojim novorojenim otrokom je dogodek, ki ima neverjetno transformativno moč spremeniti človeštvo, njegove vrednote, njegovo delovanje.

Niti ne zavedamo se, kakšno moč ima porod. Spremeni naše dojemanje sveta: Ko si postavljamo vprašanja:

Zakaj se je porod preselil v porodnišnice?
Zakaj porod vodijo moški porodničarji?
Zakaj je velika večina porodov v sodobnem času deležna visoke stopnje medicinskih in tehnoloških intervencij (epiziotomija, umetni popadki, epiduralna analgezija, carski rez, itd)?
Zakaj se bojimo poroda?
Zakaj se bojimo porodne bolečine?
Zakaj je toliko mater žrtev poporodne depresije?
Zakaj , zakaj, zakaj?
Zakaj so matere, ki opolnomočeno rojevajo doma, obsojane kot neodgovorne?

Ko si poskušamo odgovoriti na ta vprašanja, ugotovimo, da je razlog za vse to političen in finančen (ali ni to eno in isto?). Tako so govorile babice na konferenci.

Izzivalno, kajne?

Razmislimo vsaka zase, poskusimo se odpreti porodni modrosti. Ko se ji odpremo, bomo razumele in besede ne bodo več potrebne. Ko se odpremo porodni modrosti, se odpremo intimnejšim in tesnejšim odnosom med starši in otroci in posledično med vsemi ljudmi, odpremo se večji nežnosti, sočutju in ljubezni, večjemu razumevanju.

Spoštujmo in častimo porod, je svet dogodek!

Ana Drevenšek

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.