Pred Veliko nočjo: zanikanje ljubezni

Posted on by under Brez kategorije

V dneh pred veliko nočjo se pripoveduje o Jezusovem križanju. To zgodbo se uokviri na sledeč način: Bog je tako ljubil ljudi, da se je pustil križati zanje, za njihovo odrešenje. To ustvarja čudaško odrešenjsko miselnost, ki izraža veliko sadizma (Boga Očeta), nezdravega mazohizma (Sina) in infantilizacijo ljudi, ki morajo zgolj verjeti v moč žrtve, da jih bo oprala vseh grehov. Kot pravi feministična teologinja Elizabeth Johnson, o uvidih črnske teologije osvoboditve: »Tradicionalna teologija križa Jezusa predstavlja kot namestnika, učeč, da je s smrtjo pretrpel kazen, ki jo je zaslužilo grešno človeštvo. Dejstvo, da je nase vzel človeško grešnost in tako to breme vzel z naših ramen, kaže njegovo globoko ljubezen in ga naredi našega Odrešenika. Toda ta konstrukt je globoko zgrešen. Odrešenje ne more imeti nikakršne povezave s krvavim dejanjem uboja ene osebe namesto druge. Takšna nadomestitev je odvratna. Nasprotno, preko Jezusovega misijona, njegovih upanja polnih naukov in pridiganja o Božjem kraljestvu ter preko njegovega vstajenja in posledičnega razcveta Duha v svetu, je Bog premagal zlo, ki je poskušalo ubiti darilo, ki ga je prinesel Jezus.«

Toda če pripovedi o križanju pogledamo pobliže, vidimo nekaj drugega. Vidimo, kaj se zgodi, ko je človek soočen z ljubeznijo, ki ga sprejema in mu ponuja osvoboditev od lastnega trpljenja: močno se je prestraši in jo obsodi za zlo. Jezus je hodil po deželi in govoril o svobodi od tega, kar bi danes verjetno imenovali nevrotične, narcisistične preokupacije. Ni govoril o inheretni zlobi človeka, ki je potrebna kazni. Kot pravi v Lukovem evangeliju: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli?« in »Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne.« Ni krepil narcisističnih persekutornih fantazij: res ste slabi in kaznovani boste; temveč je govoril o možnosti, da se le-teh osvobodimo. Njegovo povabilo je bilo nase in na drugega pogledati z ljubeznijo, z zavedanjem o ljubljenosti, ki nas odreši malenkostnih strahov in preokupacij in nas naredi resnično svobodne. Veliko lažje si je zamišljati pridigarsko držo, ki govori o tem, kaj je narobe, kaj mora biti popravljeno ali kaznovano, kot sporočilo, ki govori o tem, da si večino zla, lastnega in tujega, samo zamišljamo, je plod narcisističnih fantazij, otroškega egocentrizma, ki se trpinči. Ko pride takšno povabilo svobode, v človeku, ki je v primežu hudih notranjih razcepljenosti in nesvobode, zbudi ogorčenje, strah, paniko, globoko prestrašenost. Toliko objestnosti je bilo prisotne ob Jezusovem križanju, kot lahko beremo v Svetem pismu. Ljudje, ki poživinijo in kričijo, se norčujejo, pljuvajo nanj, postanejo perverzni in točno takšni, za kakršne se nikoli ne bi imeli in kar bi ogorčeno obsojali pri drugih. Verjetno je večina ljudi s križanja odšla z občutkom pravičniškosti, perverzne zadovoljitve, potrditve ideje o svoji dobrosti in kaznovanju tega, kar je moralo biti kaznovano.

Ta zgodba govori o nečem zelo pomembnem: ko smo ljudje soočeni z možnostjo svobode, jo bomo večinoma spregledali ter zaznali kot grožnjo, kot napad nase. Svoboda namreč ne ponuja potuhe našim narcisističnim preokupacijam: ne želi nam dati potrditve, da smo zares dobri, da smo čisti, da si zaslužimo edinole sočutje, ne ščiti naše majhnosti, naših poskusov skriti se in zavarovati svojo notranjost pred tem, da bi bila razkrita, videna od nas samih in od drugih. Svoboda nas vabi v to, da se lahko v celoti vidimo in da vidimo svojo človeškost: ki je svetla in temna in zaradi tega nič manj vredna, pravzaprav šele tako zares vredna. Zato so vstopi Drugosti, Tujosti, ki prinaša nujno dopolnitev naši enostranskosti in ključ do naše celosti, v mitologiji pogosto upodobljeni kot nasilje: dober primer je »posilstvo« Perzefone s strani Hada. Toda o čem zares govori mit? O krutem bogu, ki je ugrabil nedolžno dekle? Ne, govori o simbiotični zlitosti med Perzefono in Demetro, ki obema preprečuje živeti lastno individualnost in zavestno življenje. Govori o ujetosti v materinsko udobje, o zastajanju v stanju rajskosti (popolnega materinskega objema), ki preprečuje življenju, da bi se razvijalo, raslo, napredovalo. Zlitost Perzefone in Demetre je bilo potrebno končati. Hadov vstop je vstop Drugosti, ki se kot taka manifestira zato, ker je celica Perzefona-Demetra tako enostranska in povsem potlačuje svojo polarnost. Vsakič, ko smo preveč zliti z enim polom, bomo drugega doživeli kot grožnjo. Ko smo preveč v sočutju do nečesa, se nam bodo pozivi k etičnemu ovrednotenju in postavljanju tega v širši kontekst prav tega zdeli kot nasilje. Kadar smo premehki, se nam pozivi k potrebni trdnosti zdijo nasilje. Kadar smo prepočasni, se nam bodo pozivi k pospešku zdeli kot nasilje. In tako naprej. Toda ti pozivi niso nasilni. Mi smo postali nekaj preveč. Nasilje se rodi v naši percepciji, ker ne zmoremo spustiti svoje enostranskosti in uvideti, da potrebujemo dopolnitev.

Tako je tudi Jezus kot fenomen s strani družbe zaznan kot nasilje, ki ga je potrebno uničiti, saj je zaznavan kot grožnja vesoljnemu redu.

Kaj je torej odrešujočega v Jezusovem trpljenju? Nikakor ne njegova žrtev v imenu drugih. Vsaj ne dobesedno. Zgodba o njegovem trpljenju ne vabi pozornosti nase: na trpljenje, ponižanost, križanje. Pozornost usmerja k ogorčenem, paničnem, perverznem vedenju ljudi okoli njega. Poskuša bistriti, zbuditi, strezniti: kje jaz v svojem življenju zavračam nekaj, kar mi ponuja svobodo, kot nasilje? Morda sem Poncij Pilat: nekdo, ki sicer na Jezusu ne vidi krivde in si sprva celo prizadeva za njegovo oprostitev, a si na koncu umije roke. Pusti, da nasilje zmaga in da je priložnost za svobodo ubita.

Tukaj je odrešenje: v tem, da poskusimo ujeti trenutek, ko se v nas zbudi nekaj zelo primarnega, neka primarna panika, ki se dvigne ob možnosti svobode. Če se ujamemo v tem trenutku, lahko morda uvidimo blagoslov, ki se nam ponuja. Takrat lahko uvidimo velikanski paradoks: ko se počutimo kot največja žrtev, kot povsem čisti in upravičeni do ogorčenosti, ko se počutimo napadeni, takrat smo v resnici nasilni mi, takrat smo mi tisti z bičem v roki, ki pretepa vabilo v našo svobodo. Nekaj zelo odrešujočega je sprevideti lastno agresijo v trenutku čiste identifikacije z žrtvijo: opolnomočujoče za sebstvo je, da ne rabi biti ukleščeno v identiteto žrtve, ki je izjemno kontraproduktivna za rast in svobodo. Osvobajajoče je uvideti lastno človeškost, ki je črna in bela, čista in umazana. Nekaj prizemljujočega je v spoznanju, da smo samo človek. In predvsem je odrešujoče sprejeti ljubezen, ne živeti več iz stare identitete, ki je utemeljena na naši preteklosti in zares vstopiti v novo življenje.

Ob koncu tega velikonočnega razmišljanja prilagam izsek iz romana Paula Coelha Zahir, ki je roman o svobodi. Pričujoč odlomek govori o srečanjih v armenski restavraciji v Parizu, na katerih si ljudje pripovedujejo zgodbe o pomanjkanju ljubezni zato, da bi našli ljubezen. Podobno kot predvelikonočna zgodba nas te zgodbe vabijo, da vidimo, kje ljubezen zanikamo, da bi jo naposled lahko sprejeli in bi nas odrešila.

»Kot vsak četrtek bomo tudi tokrat slišali zgodbo o ljubezni in pripoved o neljubezni. Videli bomo, kaj je na površini in dojeli, kaj se skriva pod njo – naše navade in vrednote. Ko nam bo uspelo, da se z rokami zakopljemo v te plasti, nam bo uspelo najti sebe.

Več ljudi je dvignilo roke. Pokaže proti mladenki arabskega videza. Obrnila se je proti osamljenemu moškemu na drugi strani dvorane.

»Ali ste v postelji z žensko že kdaj izkusili impotenco?«

Vsi so se zasmejali. Moški se je hotel izogniti neposrednemu odgovoru.

»Sprašujete zato, ker je vaš fant impotenten?«

Vsi se ponovno zasmejijo.

»Ne,« odgovori mladenka s čvrstim glasom. »A se mu je že zgodilo. Vem, in če bi resno vzeli moje vprašanje, bi bil odgovor – da, se mi je že zgodilo. Vsi moški, ne glede na kulturna okolja, dežele in neodvisno od ljubezni ali spolne privlačnosti, so doživeli impotenco, mnogokrat z osebo, ki so si jo najbolj želeli. To je normalno.«

Da, bilo je normalno in to mi je povedal psihiater, h kateremu sem šel, ko sem mislil, da imam problem.

Mladenka je nadaljevala: »Toda zgodba, ki nam jo pripovedujejo, pravi, da vsak moški lahko vedno doživi erekcijo. Če je ne, misli, da je neuporaben, ženska pa je prepričana, da ni dovolj privlačna, da bi ga vzburila. Ker je ta tema tabu, o tem ne more govoriti s svojimi prijatelji. Ženski pove staro laž: »To se mi še nikoli ni zgodilo.« Sram ga je in pogosto zbeži od nekoga, s katerim bi lahko imel zares dober odnos, če bi si le dovolil drugo, tretjo ali četrto možnost. Če bi bolj zaupal v ljubezen svojih prijateljev, če bi povedal resnico, bi spoznal, da ni edini. Če bi bolj zaupal v ljubezen ženske, se ne bi počutil ponižanega.«

Prižgejo se cigarete, kot da bi veliko ljudi – moški in ženske – začutili veliko olajšanje.«

Paulo Coelho, Zahir

Psihologija zero-waste

Posted on by under ženska duhovnost

Psihologija zero waste: predlog za očiščevalno dieto 2022 😊

Še zmeraj sem pod navdihom pogovorov s srečanja »politični Tarot« z dne 23.12.2021, ko se nas je nekaj zbralo in smo skupaj metali mreže v psihično morje okrog nas (da vidimo, katere tokove kolektivnega duha ujamemo). Tema, o kateri še vedno razmišljam o našega srečanja, se mi zdi fina tema za eno novoletno kontemplacijo in premislek o tem, kako želimo vstopiti v nov cikel. Seveda sem se obrnila še na Tarot in skupaj vas bova poskusila navdihniti in navdušiti ob tem koledarskem prehodu. 😊

Med drugim me je naše srečanje navdihnilo k razmišljanju o vprašanju zvestobe kot vsakdanje prakse – ne zvestobe v smislu odnosne lojalnosti ali zvestobe ideji, vrednoti, temveč zvestobe v pomenu ostajanja s stvarjo, opazovanje procesa, v nasprotju z razpršenostjo in pozabo, pobegom k naslednji utripajoči stvari, ki prikliče pozornost. Spomnila sem se na razmislek Dušana Rutarja o Mariji Magdaleni in o tem, kaj pomeni nekaj resno vzeti, za razliko od nekaj samo trditi, a tega ne zares živeti. V primeru Magdalene Rutar razmišlja o tem, kaj pomeni, če nekdo trdi, da nekoga ljubi in to resno misli, za razliko od tega, da to le trdi, a odpove, ko bi to lahko odsevala tudi njegova dejanja. Srčno priporočam ta odlomek iz njegovega premisleka, kot tudi celotno predavanje.

Z zvestobo ne mislim na nekaj moralnega, temveč predvsem praktičnega. Zvestoba – ostajanje s stvarjo, namesto, da jo pustimo za sabo in oddrvimo naprej – ki nam pomaga do neke preprostosti, enostavnosti, večje jasnosti. O čem konkretno razmišljam?

V postmodernem času smo zaznamovani z izkoreninjenostjo; ni več absolutnih resnic in absolutnih avtoritet, ki bi urejale naš svet, zunanji in predvsem notranji. Vzvalovila je relativnost, ki nam ponuja mnogo možnosti. Zaradi teh možnosti smo postali iskalci in smisel iščemo na najbolj raznolikih koncih. Sploh od interneta naprej so nam najrazličnejše informacije in viri na voljo na konicah prstov – raziskujemo in prakticiramo lahko jogo, različne oblike ezoterike, prakticiramo ortodoksne religije, pripadamo najrazličnejšim ideologijam, sodelujemo v najrazličnejših skupinah in organizacijah, imamo zelo raznolike hobije, prakticiramo življenjske sloge, ki jih ni mogoče našteti. (Vse to nam je seveda na voljo za prakticiranje ob določeni meri privilegiranosti, toda postmoderna raznolikost in relativnost zaznamuje vse družbene razrede.) Za vsako težavo, ki jo imamo, lahko najdemo obilico raznolikih, pogosto protislovnih, teorij in rešitev. Pogosto se le-te med seboj izključujejo. Vse to ustvarja nek učinek razpršenosti, vedno pred nami utripa nova lučka, ki kliče pozornost, vedno se odpirajo nova vrata, obljubljajo nova obzorja. Toda ta raznolikost pogosto deluje kot neko šumenje, kot senzorna prenasičenost, kot hrup, ki preobremeni čute, utruja, splošči doživljanje, zmede misli in povzroča neskončno pozabljanje, iz katerega se je potrebno vedno znova z velikim naporom zbujati, le zato, da naslednji trenutek zopet omamljeni zaspimo.

Poleg preplavljenosti s šumom informacij, na nas pritiska tudi prisila nenehne dejavnosti, ki jo ustvarja duh našega neoliberalnega časa, kjer je eksistencialna negotovost vseprisotna, takorekoč sestavina v zraku, ki ga dihamo. Ta nebeseden občutek, ki pa je vselej prisoten in tvori vzdušje, v katerem se mariniramo, nas potiska v nenehno stanje stresa in napetosti, ki učinek senzorne preplavljenosti zgolj še povečuje.

Kaj storiti poleg prizadevanj za spremembo družbe in preobrazbo razčlovečenega neoliberalizma v trajnostno in uravnovešeno soobstajanje? Razmišljam o emancipatornem, opolnomočujočem osvobajanju svoje notranjosti, svoje duševnosti od nasilja šumov, prenasičenosti, napetosti, razpršenosti. K temu se bomo vrnili malo kasneje pri drugi karti v metu Tarota, ki ga bom predstavila.

Met se odpre s karto 5 mečev na vrhu. Na karti 5 mečev na Tarotu, ki sem ga uporabila, je podoba Ikarja, ki se mu topijo krila, narejena iz voska. Karta govori o prenapihnjenosti, o inflaciji. »Kdor visoko leta, nizko pade.« O inflaciji Edinger v knjigi Ego in arhetip razmišlja takole: »Obstajajo številni enostavni primeri inflacije, ki jih lahko imenujemo inflacija vsakodnevnega življenja. Stanje inflacije lahko prepoznamo vedno, ko vidimo nekoga (tudi sebe) utelešati lastnost božanstva, na primer kadarkoli nekdo presega človeške omejitve. Napadi jeze so primer infliranega stanja. Poskus prisiliti svojo okolico v skladu s svojo voljo je v jezi prevladujoča motivacija. To je neke vrste kompleks Jahveta.« Karta 5 mečev govori o takšnih stanjih, ko nas prevzame močno čustvo, predvsem močna agresija in jeza in tega čustva ne znamo v celoti počlovečiti, prevesti to čustvo v konkretno potrebo ali dejanje, temveč ga spremlja občutek upravičenosti, vključevanje drugega v svoj proces ter pričakovanje, da bo drugi s svojimi dejanji razrešil našo stisko (bodisi tako, da nas reši, bodisi tako, da se poniža). Ob tem pomislim na lahkotnost izogibanja svojim sencam, ki nam jo ponuja mnoštvo psiholoških in duhovnih vsebin na tržnici postmodernega časa, ki jih zaznamuje nagovarjanje posameznikovega individualnega blagostanja. Govorimo o »wellnessu«, zdravju, dobrem počutju, izpolnjenosti, samouresničenosti, itd. Ta tržnica nas pogosto nezavedno vzpodbuja k narcisistični prevzetosti s svojim blagostanjem in iskanjem blaženosti. Kadar postane neudobno, spijemo smuti za razstrupljanje ali pa odidemo iz okolice z »negativno energijo«. Opažam porast psiholoških in psihoterapevtskih profilov na družbenih omrežjih, ki nagovarjajo specifičnega posameznika: to je žrtev travm, ki si »zasluži boljše«, naštevajo se »znaki, da ste v toksičnem razmerju«, »rdeče zastavice«, kako postaviti meje, kako poskrbeti zase, kako odriniti toksične ljudi. Da ne bo pomote, seveda je pomembno prepoznati v sebi mazohistične vzorce, zaradi katerih se podrejajoče odzivamo na nespoštljiva vedenja. Toda v teh diskurzih nikoli ni zaslediti govora o lastnih sencah: »5 znakov, da imate opravka s svojo senco«, »10 orodij za delo z inflacijo«, »kako prepoznati, če se do drugega obnašate toksično« – kaj pa takšni naslovi? Kultura wellnessa, tako telesnega, kot psihološkega, riše svojega potrošnika kot čistega, brezmadežnega, zgolj žrtev zunanjih okoliščin, ki si zasluži najboljše in je nato v tesnobnem, pravičniškem, idealističnem iskanju nerealistične izpolnitve, zapuščanja povsem dovolj dobrih, človeško povprečnih situacij z dobrim potencialom, ker ne ustrezajo idealu ter v vztrajnem izogibanju premisleku o lastni senci. Kako naporno je to. Kako stresno! Nikoli niso naše okoliščine dovolj dobre, nikoli nismo dovolj srečni, kot nam obljubljajo glasovi na tržnici. Ali ne bi bilo osvobajajoče sprejeti človeške nepopolnosti svojih odnosov, svojega življenja? Ali ne bi bilo to sprejemanje radikalno dejanje zavračanja stresa? Sprejeti toksičnost v sebi, senco v sebi, ne pomeni postaviti glavo pod gilijotino, tresti se s pepelom, samokaznovalno kritizirati se. Nasprotno, priznati toksičnost v sebi lahko prinese nepričakovano lahkotnost! Razbremenjenost – ni potrebno, da sem nadčloveško čist, angelsko dober, samo človek sem in moje blato ni nič posebnega – je tako kot vsa druga blata! Kako lažje se diha, če si dovolimo videti blato na svojih stopalih! Kar naenkrat ni več pritiska k popolnosti. Svoj nepopolni odnos s sabo, s svojimi bližnjimi lahko kar naenkrat sprejmemo kot človeške, kot »work-in-progress«, nekaj, kar lahko pilimo in izboljšujemo skozi čas.

Na drugem mestu je 4 palic. Na njej je stric, ki uživa v dobro opravljenem delu. Na tradicionalnem Tarotu je na 4 palic upodobljena skupina ljudi, ki zapušča mestno obzidje in se podaja v naravo na praznovanje. Karta govori o pomenu praznovanja – ne zgolj praznovanja v pomenu zabave – čeprav tudi to – temveč predvsem praznovanja v smislu razpoke v rutini, preseku vsakdanjega, da se ustavimo in ozavestimo, kaj smo doživeli in preko ozaveščanja ovrednotimo. Predstavljam si, da so temu služila stara praznovanja, ki so bila univerzalno prisotna na različnih delih sveta ob astronomskih prelomnicah leta: enakonočja, sončni obrati in točke vmes. Ti trenutki v letu ustvarjajo priložnost za ustavitev in refleksijo doživetega. Če se ne ustavimo, ne moremo ozavestiti in če ne ozavestimo, ne moremo ovrednotiti. Samo drvimo naprej in izkušnja ostaja nepredelana. V neoliberalnem vzdušju nenehne zakrčenosti in prenasičenost, čutne, čustvene, intelektualne onesnaženosti, smo nezavedno zaradi kolektivnega vzdušja pahnjeni v neprestano gibanje, ki pa ni gibanje življenja, ampak je kompulzivno nezavedno tesnobno premikanje. V takšnem premikanju spregledamo, kaj vse smo doživeli in kakšen pomen ima to za nas. Spregledamo na primer, kakšen učinek je imel na nas konflikt z osebo v trgovini glede tega, kdo se je prej postavil v vrsto za blagajno. Brzimo v dnevu naprej. Toda nelagodje obstaja. Razrešujemo ga nato morda z branjem o različnih dietah ali 5 znakih, da smo nevarno navezani ali prebiranjem govorov nekega indijskega guruja ali kaj podobnega. Kaj pa, če bi se ustavili ob tem, kako smo se počutili, ko smo si z neznancem v trgovini izmenjali precej močna in globoka čustva? Brez teorij – ni potrebno razmišljati o tem, kako se skozi to manifestira naš ojdipovski kompleks, ali tesnobna navezanost ali Mars v tretji hiši ali preteklo življenje v budističnem samostanu ali pomanjkanje vitamina B12 ali to ali ono ali tisto. Kaj pa če bi enostavno samo posedeli malo z občutki in mislimi, ki so se zbudile. Čisto iskreno. Še boljše je, če to lahko povemo komu bližnjemu. In morda se odločimo, da danes ne rabimo narediti še to in še to in še to. Ampak je velik sad dneva to, da nismo potlačili čustev, ki jih je zbudil stik z neznancem v trgovini. Tako si predstavljam ustavljanje, ki ga upodablja 4 palic. Ne dodajanje še več nečesa, ampak odvzemanje, poenostavljanje. Ali res potrebujem še eno terapijo, še eno knjigo, še eno informacijo, še eno dejavnost, še več denarja, še več dejavnosti, karkoli je že tisto, k čemur kompulzivno težimo? Ali pa se morda lahko ustavim ob stvareh, ki so se zgodile. Morda lahko manj svojega časa posvetimo stvarem zunaj nas – virom, ki nas usmerjajo, razlagajo, vodijo – in več časa posvetimo stvarem, ki se dogajajo. Se vračamo k njim. Večkrat. V refleksiji. V pogovorih z drugimi. V pogovorih s tistimi, s katerimi smo to doživeli. To je ta zero-waste duhovnost. Kot je rekel Ignacij Lojolski: »Ne biti preplavljen od največjega, vendar biti pozoren na najmanjše, to je božansko. Non coerceri a maximo, contineri tamen a minimo, divinum est.« Ne brzeti naprej, ustaviti se, ozreti se na tisto, kar se zdi najmanjše.

Stresu in nasilju duha časa in družbe se upremo tako, da se ustavljamo ob stvareh, jih ozavestimo in ovrednotimo. V službi smo se lotili novega projekta. Opazujemo svoja čustva ob tej spremembi. Kakšne občutke nam vzbuja. Kako se naše telo in naša psiha prilagaja na spremembo? Ali lahko damo prostor temu prilagajanju? Morda je za ta mesec dovolj samo to, da smo se soočili s spremembo. Ne rabimo začeti še tisto, se lotiti še onega, narediti še to. Ta mesec opazujemo spremembo. In kako veliko darilo si s tem podarimo, ko svojo psiho in telo razbremenimo nošenja čustev, ki bi ostala v nezavednem, če bi brzeli naprej.

Nadaljujemo z vitezom kelihov. To je meditativna figura, umirjena in spokojna, ki prisluškuje morskemu dnu. Zdi se mi, da priteguje k povabilu 4 palic – ustaviti se. Sam pa dodaja poglobitev. Ob tej figuri se spomnim Jamesonovega razmišljanja o čustvu v postmodernem času, o njegovi sploščitvi. Navajam odlomek iz knjige Jung and the Postmodern (Christopher Hauke): »Jameson izpostavlja, da postmoderna kultura izraža posebno »izpraznitev afekta« in da le-ta ustreza plitkosti in igri površin, prevladi fotografske podobe in simulakrov, ki so lastnosti postmodernega stanja. Če je bilo obdobje visokega modernizma – druga polovica devetnajstega stoletja – povezano s subjektovo izkušnjo tesnobe in odtujenosti – »s tistimi kanoničnimi izkušnjami radikalne izoliranosti in osamljenosti, anomije, zasebnega upora, Van Goghovske norosti,« ki so za Jamesona upodobljene v Munchovi sliki Krik – le-te se v postmodernem času ne zdijo več primerne. Čeprav Jameson trdi, da bi bilo »netočno trditi, da je ves afekt, vso čustvo, vsa subjektivnost, izginila iz novejše podobe,« izpostavi njeno izpraznjevanje in nadomestitev s »čudno kompenzatorno dekorativno vzhičenostjo,« ki je drugačna in nikakor ne ekvivalentna. Navajajoč predmete velikih umetnikov »površine« – Andyja Warhola, Marilyn Mondroe ali Edieja Sedgwicka – Jameson meni da ima prevlada izčrpanosti, samouničevanja, drog in shizofrenosti poznih šestdesetih let malo skupnega s histeriki in nevrotiki Freudovega časa ali s patologijo pravkar omenjenega visokega modernizma. Jameson zgosti: »Premik v dinamiki kulturne patologije označuje premik od odtujenosti subjekta k fragmentaciji subjekta.«
Jameson ne trdi, da je v postmodernih kulturnih produktih čustvo popolnoma odsotno, »temveč, da so čustva, ki bi jih bilo bolj točno imenovati »intenzitete« sedaj prosto lebdeča in neosebna in jih zaznamuje specifična vrsta evforije.««

Prazno in kričeče šumenje, ki smo ga omenjali, ki onesnažuje in preplavlja naša čutila, tako telesna, kot duševna, v kombinaciji s pritiskom eksistencialno in vrednostno negotovega bivanja, nas razpršuje, megli pogled, moti čute, kot da bi z motečim signalom ves čas motil delovanje naših notranjih anten. Ko skozi to šumenje, onesnaženje in tesnobo hitimo in si poskušamo ublažiti tesnobo, se pogosto poslužujemo orodij s tržnice, ki nam ne prinesejo utehe, temveč v resnici še bolj zmedejo. Tako ne pridemo do resničnega, iskrenega čustva, ki bi ga morda ozavestili, če bi se ustavili ob dogodku prepira z neznancem v trgovini, temveč samo mešamo meglice »intenzitet« po Jamesonu, zmedenih, sploščenih, raztresenih, razpršenih čustev. Dovzetni postanemo samo za evforijo, kot zasvojenci. Zdi se mi, da meditativni, počasni, upočasnjeni vitez kelihov vabi k temu opazovanju svoje gladine in svojih notranjih tokov in seznanjanje z gostimi in substančnimi čustvi, ki jih čutimo. Njihovo čutenje lahko zares pomiri in zadovolji, bolj kot dodajanje še toliko površinskih evforičnih senzacij.

Naslednja karta je 6 palic, ki uprizarja zmagoslavje. Zmagoslavje ob občutku, da stvari tečejo, da uživamo v tem, kar počnemo in v samih sebi. Da se osredotočamo na bistvo in opuščamo  ukvarjanje z nepomembnim. Kaj človeku prinese takšno lahkotnost in zadovoljstvo? Zdi se mi, da 6 palic spominja na 5 mečev, s katero smo začeli in je govorila o sencah. Osredotočanje na bistveno postavi stvari v perspektivo. Memento mori: spomin na smrt naj bi nam pomagal ločiti zrno od plev in prepoznati, kaj je vredno naše resne posvečenosti in kaj pač ne. Zdi se mi, da 6 palic pravi, da je lahkotnost povezana s ponižnostjo. Ko zmoremo pogledati v svoje blato, kot je vzpodbujala 5 mečev, se lahko z njim pomirimo. Poskusi ohranjati čisto podobo sebe so zelo utrujajoči, medtem ko je sprejemanje tega, da zajebemo, včasih precej konkretno, pomirjujoče. Neskončnih količin energije ni več potrebno vlagati v to, da ohranjamo čisto podobo sebe v svojih očeh in v očeh drugih. Ni nam potrebno več bežati iz okoliščin, od neudobja. Karta še enkrat opozori na to, da zadovoljstva ni brez umazanega dela. Iskanje blaženosti brez iskanja toksičnosti v sebi je naporno, stresno, tesnobno. Izkaže se, da se instantne rešitve s tržnice duhovnih in psiholoških produktov ne obnesejo. Čeprav obljubljajo hitre rešitve, v resnici ustvarijo dodatne težave. Čeprav morda omogočijo kratkoročno evforijo, povečajo dolgoročno tesnobo.

Zaključujemo z obrnjenim pažem palic. To je iskalec lastnega izraza, svoje individualnosti, avtonomije, svobode in samoopredelitve. Ker je obrnjen, ima pri tem težave. Verjetno mu vsa prenasičenost, preplavljenost, tesnobnost in posledična sploščenost čustva preprečujejo, da bi se zares začutil. Blodi skozi življenje, brez občutka jasnosti in osrediščenosti. Kot pravi Jameson o postmodernem subjektu, le-ta ni več odtujen, ampak fragmentiran. Decentriran. Modernistični subjekt je trpel zaradi odtujenosti – akutno se je zavedal tega, kar mu manjka. Postmodernistični subjekt trpi zaradi nevédenja, zmedenosti, morda pa se svojega trpljenja niti ne zaveda. Toda ne moremo enostavno sklepati, da je boljše biti na poziciji modernističnega subjekta. Ali je védenje vedno res boljše od nevédenja? Védenje je pogosto zastarelo, preživeto, omejeno, omejujoče. Ukvarja se z znanim in ne zna ravno rokovati z neznanim. Prenasičenost, preplavljenost, zmedenost, sploščenost čustva in relativnost pomenov in smisla, ki jih prinaša igra barvitih in raznolikih površin, ki tvorijo naš čas, so lahko tudi edinstvena priložnost. Priložnost, da se olušči nekaj starega in spočne nekaj novega. Zdi se mi, da se je moje razmišljanje na mnogo mestih lahko slišalo kot klic h konzervativni enostavnosti, zavračanje pluralnosti (ko kritiziram »tržnico«), ki preprečuje notranjo jasnino. Toda ne gre za zavračanje pluralnosti, temveč za zavračanje površinskosti, s katero se s pluralnostjo srečujemo. Srečujmo se s pluralnostjo – toda zares se srečujmo! Srečanje pa se dotakne, pregnete, zaznamuje, spremeni, odmeva, se zareže, vpliva na nas! Po srečanju se ustavimo, okušamo, opazujemo, čutimo. Po srečanju nismo več enaki. Resnično srečanje je enostavno. In bolj kompleksno od največjega tržničnega kompliciranja.

Tako, upam, da pričujoče razmišljanje poda kakšno iztočnico, ki vam je lahko v pomoč na vaših poteh.

Pa še malo EPP-ja. 😊 Na tem mestu vas želim povabiti k dvema projektoma Rdečega šotora v januarju in februarju.

Do konca januarja se lahko odločite za enega od dveh »paketov Tarot branj«, ki sta sestavljena iz več srečanj. Namenjena sta ravno vračanju nazaj v prostor branja, kjer opazujeva teme, ki se odpirajo in se vračava k temu, kar se je že odprlo. Poskusiva prakticirati zvestobo in z več jasnosti nadaljevati z, upam da, novimi uvidi.

V začetku februarja pa pričenjamo z novo skupino, ki se bo podala na Veliko potovanje po Veliki Arkani. To bo prav posebna skupina, ki bo zaprta, kar pomeni, da se bomo srečevali vedno isti udeleženci. Enkrat tedensko se bomo srečevali preko zooma in na vsakem srečanju obravnavali eno karto Velike Arkane iz Tarota. To so zelo simbolične karte z bogato mitsko, arhetipsko vsebino. Na srečanjih bomo skozi aktivno imaginacijo – jungovsko meditacijo – povabili nezavedne vsebine (spontane podobe, ki se dvignejo med meditacijo, kot budno sanjanje) in jih povezali s karto, ki jo bomo obravnavali. Tako bomo skozi izkušnjo in resnično delovanje nezavednega spoznavali razsežnosti simbolike posameznih kart ter spoznali tudi, kakšno je naše razmerje z vsebinami, ki jih izražajo. To bo bogato potovanje, na katerem se bomo srečevali z najrazličnejšimi temami, poglabljali razumevanje arhetipskih vsebin in svojih lastnih vsebin. Tega potovanja se resnično veselim in vas prisrčno vabim, da se pridružite.

Vse dobro in do kmalu!

Travma in spomin

Posted on by under ženska duhovnost
Frans Snders in Theodoor Van Thulden: Orfej in živali

Ujeti smo v kolektivno prekletstvo dobesednosti. James Hillman v knjigi, ki jo je napisal v soavtorstvu z novinarjem Michaelom Venturo, Imeli smo 100 let psihoterapije, svetu pa gre še vedno na slabše, govori o prepletu travme in spomina. Kaj točno povzroči travmo? Dogodek ali način, kako si dogodek zapomnimo? Travmatiziran spomin je dobesedni spomin, ki nas zaklene v dobesednost nekega trenutka. Hillman pravi, da je naše sodobno psihoterapevtsko razmišljanje podvrženo arhetipu otroka. Preokupacija z otrokom se kaže v ostajanju v otrokovi perspektivi, v gledanju na izkušnjo skozi otrokove oči, v načinu razmišljanja in čustvovanja, ki je pogojen z otrokovo izkušnjo. To se manifestira na primer skozi pomen, ki ga pripisujemo razvojni psihologiji, ki je ena od mitologij našega časa. Ko utrjujemo otrokovo perspektivo in izkušnjo, otrokov spomin, človeka zadržujemo v poziciji otroka, pravi Hillman. To ga ohranja v poziciji žrtve, v tej poziciji pa je psihološko kastriran. Bistvo ni v tem, da se travma ni zgodila ali da ni pomembna (škoda bi bilo, če bi kdo zreduciral Hillmanov apel na takšen nesmisel); bistvo je v tem, da utrjevanje položaja žrtve človeku onemogoča odrasti. Hillman ponuja drugačen pogled na travmo: travma nas iniciira v kolektivno nezavedno. Zaradi travme razumemo, kaj pomeni nasilje, kaj pomeni zapuščenost, kaj pomeni moč in podrejenost in še mnoge druge univerzalne teme. Travma nas poveže z misterijem univerzalnosti, z mitsko pokrajino, s tem, čemur avstralski staroselci pravijo Dreamtime.

V časih, ko so bili bogovi še živi v zavesti ljudi, so ljudje razločevali med človeškimi stanji in stanji, ki jih povzročijo bogovi. Razločevali so med čustvi, ki so človeška in čustvi, ki jih v človeka posadi bog. Slednja so intenzivnejša, bolj preplavljajoča, močnejša, usodnejša. Z enimi in drugimi so tudi drugače ravnali. Poklon bogu ali boginji, ki je odgovorna za človekovo stanje, obredi, so človeku pomagali ponovno vzpostaviti stanje ravnovesja. Bogovi in boginje so arhetipske vsebine, ki presegajo človeškost. Ko smo pod vtisom arhetipskih vsebin, se skozi nas pretaka nekaj transpersonalnega, presežnega. Koliko smo izgubili s tem, ko smo vso težo arhetipskih izkušenj vzeli nase? Ko smo bogove izločili iz svojih notranjih življenj? Kako je to spremenilo naše trpljenje, način, kako trpimo? Ko poskušamo s človeškimi orodji, razumsko analizo in razumevanjem, redukcijo, asimilirati vsebine, ki močno presegajo vsa ta človeška orodja, ker presegajo človeškost. Kako veliko težo smo si naložili, ker ne priznavamo več bogov.

Nepriznavanje bogov nas je pahnilo v dobesednost, ki siromaši naše psihe in nas trpinči. Odreže nas od mitskih korenin, kjer so osmišljene izkušnje, ki jih človeški um ne more osmisliti. To so korenine, ki lahko pozdravijo tisto, česar s človeškimi močmi ne moremo pozdraviti. Ki lahko obnovijo življenje, ki ga s človeškimi močmi ni več mogoče priklicati.

Luigi Zoja, italijanski jungovec, takole razmišlja o naši odrezanosti od mitskih korenin:

“/znanosti/ so izgubile splošno kodo, ki je del človeške izkušnje. Njihove razlage so postale vse manj podobne narativom. Da bi bila prepričljiva ali da bi nas potegnila v svoje območje, mora imeti zgodba neko mitsko ozadje, ki jo navda z globino in zvočnostjo. Predstavljanje golih dejstev se v nas zlije neopazno in se v vse smeri raztrese kot curek vode, ki nima posode, v katero bi se prelil; ali kot zvok, ki nima prostora, v katerem bi zvenel. Zaznavati mitsko ozadje zgodbe pomeni čutiti, da je zgodba nekaj, kar že vemo, toda nimamo pojma, kdaj ali kako smo se tega naučili. Zdi se, da pomembne lastnosti vsake take zgodbe pripadajo razsežnosti spomina; zato otroci znova in znova prosijo, da se jim povedo stvari, ki jih že vedo, da bi prepoznali svoja čustva in utrdili svojo identiteto. Pravilno povedane zgodbe postanejo del razsežnosti notranje resnice. Racionalno dokazane “resnice”, po drugi strani, ostanejo zunanje. Čeprav so v polnosti absorbirane v zavest in prepoznane kot nedvoumne, jim manjka notranje rezonance in ne ponujajo nikakršne orientacije za čustva, ki so ukoreninjena v osebnosti. So ceste, po katerih psiha ne more potovati, kadar želi domov in nikakršnega resničnega doprinosa ne prispevajo k soočanju s tesnobo ali pri poskusu obnoviti občutek smisla dejstva, da obstajamo. Ko govorimo o znanstvenih resnicah, pogosto govorimo o stvareh, ki za nas nič ne pomenijo, o stvareh, ki ne morejo biti oblikovane v aspekte narativa. Resnica, ki jo nademo v mitu, je nekaj povsem drugega in nas obnovi k sanjam, za katere smo menili, da smo jih izgubili. Namesto da pripoveduje, znanost zgolj in-formira. (Mi smo tisti, ki jih formira, oblikuje in gradi, ne da bi nam bilo dovoljeno sodelovati v tem procesu.) In znanost je tuja modrosti, kajti ne ustvarja nikakršnega pravega znanja; njeno znanje so zgolj informacije.”

Zoja pravi, da so miti povezani z razsežnostjo spomina: ko zaznavamo mitsko ozadje zgodbe, čutimo, da je zgodba nekaj, kar že vemo. Jungovka Jules Cashford v svoji analizi Orfejevega mita razmišlja o tem mitskem spominu. Mitski spomin je nekaj drugega od dobesednega spomina, od spomina, ki skladišči in priklicuje podatke. Mitski spomin označuje spominjanje neke globlje resničnosti, spominjanje izvora.

Orfej je s svojo liro in svojim glasom pel Pesem Vesolja, vsa srca, ki so ga slišala, so oživela in se povezala v harmoniji drug z drugim in z vsem, pravi Cashford. Orfejeva pesem je vsa bitja (ljudi, živali, rastline, tudi kamne) spomnila v zavest Unus Mundusa, osnovne enosti sveta, kar so filozofi opisovali kot vrnitev k božanski naravi, k Arheju, prvemu načelu, iz katerega vse izhaja. Orfej je simbol Domišljije, ki v nas prebuja prvinski spomin, spomin na mitske korenine.

Orfejeva babica je boginja spomina Mnemozina. Etimologija njenega imena jo povezuje z Luno in umom, kar nakazuje na to, da Mnemozina ni boginja podatkovnega spomina, temveč arhetipskega spomina, ki konstelira našo zavest in jo v resnici definira. Orfična himna Mnemozini pravi:

Mnemozino kličem, kraljico, Zevsovo družica,

Mati svetih, posvečenih, sladkoglasnih Muz.

Tuja ji je zlobna pozaba, ki škoduje umu,

vse stvari drži skupaj v umu in duši smrtnikov,

na enakem mestu, krepi

močno sposobnost ljudi misliti.

najslajša, pozorna, spominja nas na vse misli,

ki jih je vsak od nas kadarkoli hranil v svojem srcu,

ničesar ne spregleda, vse zbuja v zavest.

blagoslovljena boginja, prebudi v vpeljancu spomin

svetega obreda in preženi pozabljivost nanj.

Mnemozina je mati muz, ki navdihujejo tako, da v ljudeh zbujajo zavedanje imanentnosti božanskega v Naravi, pravi Cashford, ki zbujajo numinoznost, ki izvira iz besede nouein, ki pomeni pomežik boga – prebuditev božanskega. Muze so bile povsod, »kjer se je življenje prižgalo in postalo svetlikajoče se, povsod, kjer lahko slišimo Naravo govoriti in misliti.« Muze so tiste, ki nas preko spomina povezujejo z arhetipskim.

Ko Orfej izgubi Evridiko, jo gre iskat v podzemlje. Celotno podzemlje je tako ganjeno od njegove pesmi in Had se ga usmili in mu omogoči, da Evridiko odpelje nazaj v življenje, a samo pod pogojem, da hodi ona za njim, on pa se ne ozre in je ne pogleda, dokler ne bosta oba prečkala prehoda med spodnjim in zgornjim svetom. Ko Orfej prečka mejo, ga prevzame močan impulz in se ozre za Evridiko, ki se mora v tem trenutku vrniti v podzemlje.

Zakaj se je Orfej ozrl, kako to, da mu je spodletelo, ko je bil že tako blizu? Cashford pravi, da je to Domišljija, ki ji je spodletelo. Domišljija je tisti del nas, ki nas povezuje z mitskimi koreninami. Domišljija je protistrup za dobesednost spomina in mišljenja. Domišljija je tista, ki lahko v zavesti hkrati drži materialnost in alogično stvarnost sanjskih razsežnosti psihe. Ko je Orfej prestopil mejo med podzemljem in gornjim svetom, ko je iz nezavednega prestopil v zavest, ga je le-ta prevzela s svojimi »zahtevami po jasnosti, orientaciji, gratifikaciji, pomirjenosti.« Spustil je imaginalno sposobnost domišljije in padel pod oblast dvodimenzionalnosti. Izgubil je stik s tem, kar pesnik Keats imenuje »negativna sposobnost«: »zmožnost biti v negotovosti, skrivnostih, dvomih, brez nadležnega seganja po dejstvih in razumu«. Orfej, ki se obrne, predstavlja zavest, ki je pozabila na zakone nezavednega in na dejstvo, da ji je dovoljeno v podzemlje iti le kot pesnici. Predstavlja zavest, ki je odrezana od mitskih korenin.

V orfičnem kultu so častili brezvinsko Mnemozino za razliko od častilcev Dionizija, ki so se v svojem opijanjanju po mnenju orfistov preveč prepuščali Leti, boginji pozabe. Orfisti so častili in prebujali spomin – toda ne dobesedni spomin, temveč spomin, ki ga je s svojo božansko pesmijo prebujal Orfej. Spomin Mnemozine, ki je »zavest celote, zbujanje v misterij, zavedanje Sebstva, simbol preobrazbe, spominjanje izvora.« Platon je govoril o dušah, ki pred utelesitvijo pijejo Letine vode pozabljenja. Zato je za Platona znanje v resnici spominjanje tistega, kar smo nekoč že vedeli. Njegova beseda za resnico je aletheia, ki pomeni »ne pozabiti«. Kot pravi Zoja, resnično znanje, resnično védenje ne sestoji iz akumulacije in racionalne analize podatkov, ampak je bolj podobno spominjanju, vzpostavljanju stika z mitskim ozadjem zgodb, ki jih živimo.

Mnemozina in njen vnuk Orfej nas spodbujata, da kultiviramo svojo domišljijo, da ne pristanemo na siromaštvo dobesednosti. Vabita nas, da kot Keats zdržimo negotovost, ambivalenco, skrivnostnost, brez nadležnega seganja po dejstvih in razumu, da preizprašujemo razlagalne modele, ko razmišljamo o sebi in svoji življenjski zgodbi, pa tudi ko razmišljamo o družbi in duhu našega časa. Razlagalni modeli, ki se jih poslužujemo, pogosto krepijo kompulzijo razuma vedeti, zreducirati, zmanjšati, sploščiti. Toda v tej sploščitvi v dvodimenzionalnost ni zdravilnosti. Vaditi se v vzdržnosti od kompulzije dvodimenzionalnega védenja. Spominjanje, ki ga prikliče Orfej, Domišljija, se ne zgodi z našimi močmi, zaradi naše odločitve, zaradi dovoljšnega razumevanja ali pravilne intervence terapevta. Spominjanje, ki ga prikliče Orfej, je preobrazba. Poseg mitskih korenin v našo zavest. Nekaj, kar lahko povabimo, ne pa tudi povzročimo. Nekaj svetega, čemur lahko držimo prostor, ne moremo pa izsiliti. Kako ustvarjati sodobne prostore svetosti in obrednosti, kjer sestopimo s prestola razsvetljenskega razuma in ne v dionizični pozabi, temveč orfični budnosti ustvarjamo prostor, kjer nas lahko sreča in spremeni mit.

Kaj je moč? Kje je moč?

Posted on by under Brez kategorije
Gregory Case

Slavni Jezusov rek o nastavljanju drugega lica je ena od glavnih tarč (upravičeno) zgroženih, ki opozarjajo na vlogo krščanstva pri vzpodbujanju mazohizma. Toda kot svetopisemske študije znova in znova dokazujejo, je Sveto pismo razumljeno pomenljivo napačno. Ko besedilo postavimo v zgodovinsko-kulturni kontekst, se začnejo pojavljati obrisi nekega nauka, ki je povsem drugačen od tistega, ki velja kot stereotipno krščanstvo (izvzemši nekatere svetnike in prodorne mislece). Nauka, ki govori o svobodi, ki je povsem drugačna od tega, kar slišimo z večine prižnic.

O čem torej nauk o drugem licu pravzaprav govori? Izkaže se, da Jezus eksplicitno naroča, naj nastavimo levo lice. Zakaj? V Jezusovem času ljudje levih dlani niso uporabljali za karkoli, saj je leva stran veljala za nečisto. Če je nekdo drugega udaril, ga je udaril z desno roko. Udarci, o katerih Jezus govori, so udarci s hrbtno stranjo dlani, saj je udarec s hrbtno stranjo izražal ponižanje drugega, vzpostavitev hierarhije med tistim, ki udari in tistim, ki udarec prejme. Če je oseba drugega udarila s pestjo, ga je s tem simbolično opredelila kot sebi enakovrednega. Svetopisemski učenjak Walter Wink pravi, da so bili prejemniki udarcev s hrbtno stranjo dlani v Jezusovem času tisti, ki so bili sistemsko podrejeni: ženske so prejemale udarce s strani svojih mož, otroci so prejemali udarce s strani svojih staršev, Judje so prejemali udarce s strani Rimljanov. Če je torej tisti, ki je bil družbeno zatiran, nastavil levo lice, je s tem izrazil, da udarcu ni uspelo doseči učinka ponižanja; agresorja je izzval, da ga udari na levo lice, ki pa ga z desno roko lahko udari samo s pestjo ali prednjo stranjo dlani, s čimer pa ga opredeli kot sebi enakovrednega. Wink pravi: »Tudi če je nadrejeni nato naročil podrejenega za takšno vedenje prebičati, je bilo sporočilo predano. Sporočeno mu je bilo, da je ta, ki ga vidi kot manjvrednega, človeško bitje. V svetu časti in zasramovanja mu je bila odvzeta moč v podrejenega vcepiti sram.«

Pomembno pri gesti nastavljanja levega lica se mi zdi, da le-ta ne pomeni enostavno upora. Ne gre za revolucijo, za obrnitev moči, za prevzem premoči nad drugim, za zamenjavo položajev podrejenosti in nadrejenosti. Vse to še zmeraj ohranja paradigmo moči in nemoči, podrejenosti in nadrejenosti. S tem tihim, a glasnim izrazom lastnega dostojanstva, nastavitelj levega lica izstopi iz te paradigme, iz te polarizacije in jo razgradi s tem, da v prostor prinese nekaj tretjega, opozori na človeškost; človeškost obeh v tem paru. Ne gre za to, da moč prevzame, ampak koncept moči, kakor je konsteliran v parih nadrejen-podrejen, smeši, razgali, razgradi in gre na povsem nov teritorij, odpre novo razsežnost, odkrije drugačno moč, drugačen vir moči.

Vprašanje moči, v odnosnem smislu – imeti moč v odnosu do nekoga, imeti premoč ali biti nemočen – je živo in žgoče vprašanje, s katerim se srečujemo tako v osebnih odnosih, kot v odnosu do družbe in njene organiziranosti. Vprašanje moči je tisto, skozi katerega se psihološko rojevamo, skozi merjenja moči začutimo svojo subjektivnost, svoje meje, obrise svojega telesa in svoje osebe, svoj vpliv na druge in okolico, smo kot ptiček, ki z močjo svojega kljuna predre jajčno lupino, kot otrok, ki se preriva po porodnem kanalu. Toda zdi se, da se pogosto ustavimo pri tem rojstvu, pri tem zmagoslavju nad jajčno lupino. Pri zmagi. Ne gremo naprej, v razsežnosti, kjer moč ni več vprašanje, kjer asertiranje svojega obstoja ni več vprašanje, kjer se morda porajajo vprašanja relativizacije lastnih mej, lastne subjektivnosti, kjer nismo več »iskreni adolescent, ki je občutljivo središče vesolja,« kot James Hillman ubesedi naš naivni egocentrizem, temveč se iščemo bolj v mostovih, v povezavah, v medprostorjih.

Zadnje čase na našem prostoru opažam živahno širjenje govora o narcisizmu. Vzdušje, ki ga je začutiti v različnih člankih, knjigah, oddajah, je vzdušje emancipacije, končno razkrinkanje sovražnika in osvoboditev iz njegovih krempljev. Spomnim se strahotne knjige Čustveni vampirji, ki smo jo kot študijsko literaturo dobili na enem od predavanj na SFU-ju, prigoda, ki jo potlačujem, ker vzbuja brezup. Zakaj? V omenjeni knjigi se v poglavju o »narcisih« (besedo postavljam v narekovaje, ker je žaljivo človeška bitja tako zreducirati in o njih govoriti kot o »narcisih«, »shizofrenikih«, »depresivcih«, itd) bralcu svetuje: »Zbeži!« O »narcisih« se govori kot o nekakšnih demonih, kot o nekakšnem nečloveškem, mitološkem bitju in svarjenje pred njimi bolj spominja na nekakšno vraževerno svarjenje pred črnimi mačkami, ki prečkajo cesto, kot pa na poglobljeno psihološko analizo specifičnih oblik psihološkega strukturiranja. Opažam ta pohod na »narcise,« ki me v marsičem spominja na neko sveto vojno. Srčika sporočila, ki ga zaznam, je »Reši se!« in to sporočilo spremljajo občutki strahu, boja za preživetje, ogroženosti. Zelo živo vidim paradigmo moči-nemoči, ne vidim levega lica in izstopa iz paradigme moči. Ne vidim resnične svobode. Potreba po demonizaciji (sicer razumljiva faza v porajanju razumevanja in samozavedanja) izraža še zmeraj ukleščenost v paradigmo moči – ukleščenost, ne svobodo.

Ni še zmožnosti za vstop v polje človeškosti, vzajemne človeškosti. Če je »narcis« demon, je to še zmeraj nekdo, na katerega projiciramo velik del svoje moči in ob katerem ne zmoremo začutiti svoje človeškosti in ne zmoremo začutiti njegove človeškosti. Demonizacija »narcisov« samo utrjuje mazohistično pozicijo in kaže na to, da še ni prišlo do soočenja s polnostjo svoje človeškosti, kar zajema tudi soočenja z lastno senco in močjo, akumulirano v nezavednem.

Poslavljamo se od meseca junija, meseca, ki ga zaznamuje praznovanje ponosa skupnosti lgbtqi+. Zdi se mi, da se je v gibanju lgbtqi+ poleg poudarka na skupnostni osvoboditvi v zadnjem času okrepil poudarek na asertiranju lastne subjektivnosti, kar nekateri imenujejo premik k identitetnim politikam, za razliko od skupnostnega boja, ki posameznika absorbira v večjo entiteto skupnosti. Modernistična kritika tega postmodernega premika je, da identitetni fokus nevtralizira politični naboj. Enostavno rečeno, premik vidi kot pretirano ukvarjanje z lastno subjektivnostjo, ki apolitizira. Toda v pomembnem, ključnem vztrajanju na primer trans oseb, da je za priznavanje spola dovolj samoidentifikacija posameznika (primer obrata k subjektivnosti) in da je psihološko-medicinska ocena tega, ali »gre res za transspolnost« izraz nasilja, v tem vztrajanju torej, je asertiranje človeškosti, asertiranje dostojanstva. Tako preprosto sporočilo, ki pa ga je družbi tako težko razumeti in se glasi: »Sam_a povem, kdo sem.« Tako enostavno sporočilo, ki izraža nekaj samoumevnega, v nebo vpijočega. Nekaj, kar sploh ni radikalno. Zdi se mi, da ta apel k razumevanju samoopredelitve ne želi vzpostavljati posebnosti, drugačnosti, ampak obratno, obrača pozornost k skupni človeškosti. Ne želi vzpodbuditi drugačne obravnave, temveč želi status vsakdanjega in dolgočasnega, običajnega, česar vrednost spoznamo šele, ko nam je vsiljena neobičajnost in nevsakdanjost. Pomeni izstop iz paradigme običajen-drugačen. Nastaviti levo lice, s čimer se razgradi paradigma polarizacije, razbije grandioznost polarizacije in se pokaže globlja razsežnost vsakdanje običajnosti, človeškosti, ki je skupna obema.

Bayo Akomolafe, nigerijski psiholog, filozof, pesnik, post.aktivist, v podcast pogovoru s Prentis Hemphill razmišlja o razbijanju klasične paradigme moči in iskanju neke druge moči. Odraščal je v pokristjanjeni Nigeriji, v kateri »Jezus« (religijski, ne svetopisemski Jezus) predstavlja ultimativno resnico, staroselski, yorubski bogovi, Orishe, pa so predstavljeni kot demonske entitete. V razgrajevanju te kolonialistične pozicije in osvobajanju Orish od demonske projekcije je vseeno naletel na dilemo, ki jo je naslovil na yorubske šamane: Če so Orishe res tako močne, zakaj niso nič naredili, da bi preprečili ugrabitev svojih ljudi za suženjstvo? Starešine so mu povedale, da to sprašuje zato, ker na moč še vedno gleda na določen način, na modernističen način. Orisha Eshu je potoval s sužnji. Akomolafe pravi: »Prikradel se je v ladje. Sužnjelastniki so imeli sezname imen vseh ugrabljenih in vendar se jim je uspel prikrasti nevidni, neevidentirani gost. To je moč. Nekdo se je prikradel med njih in ustvaril prostor ekscesa. To je moč. Starešine so me naučili videti moč kot višek, višek stvari, stvari, ki se prelivajo čez svoje posode in postanejo nekaj drugačnega, česar še ne znamo poimenovati. Modernost se ponaša z močjo poimenovanja stvari. Toda obstaja še prikrita vrsta moči, difrakcijska in ki šele prihaja, ki je spletena in utelešena in je združena z rizomatskimi gibanju in gobami in zrakom in ozračjem, globinski občutek moči, ki ubeži modernosti.«

Ta moč, micelijska moč, moč gljiv, korenin, moč gosta, ki se prikrade in ustvari nekaj, česar gospodar ni predvidel, kar ni zapisano na njegovem seznamu. To je moč levega lica. To je moč vsega, kar je označeno za manjvredno, napačno, celo izrojeno in noro, ki pa se ne brani, pa ne iz mazohizma, ampak ker zapusti prostor polarizacije in najde tretjo pot. Kot trava, ki zraste iz razpoke v betonu. Arhetip norčka, ki ne dokazuje »prisebnim« svoje prisebnosti, ampak z veseljem sprejme oznako norosti in živi drugo moč, ker ne potrebuje moči, ki jo dodeljuje ali odvzema »prisebna« večina. Njegova moč je eksces, tricksterjanstvo (zvijačnost), razpoka v suženjski ladji, skozi katere pronica Yemaya, Orisha morja, in bodri tiste, ki so uklenjeni, kot pravi Akomolafe.

Ne vzeti kralju prestola, zavzeti ga in ga nadomestiti z novim kraljem, ampak živeti v razpoki, biti norček. biti norček, ko se konstelirajo vprašanja moči? Bodisi v razpravah o narcisizmu, ki smo jih omenjali prej. Bodisi v našem aktivizmu, ki se dotika družbenih razmerij moči. Kako protestiramo? Ali gremo na ulice s pozicije mazohista, ki želi »narcisu« spodnesti prestol? Ali gremo na ulice kot norčki? Akomolafe išče tega norčka v aktivizmu, ko kaže na to, da aktivizem pogosto krepi parametre, ki jih poskuša odpraviti. Deluje v enakih epistemoloških pogojih, ki omogočajo sovražnika, pravi. Še vedno operira znotraj paradigme moči-nemoči-premoči. Politika prepoznanja, apel na »nadrejenega« »Hej, vidi me!« je nevarna. Biti prepoznan, viden, opažen, vsebuje tveganje, pravi Akomolafe. Biti prepoznan, viden, opažen, je revolucionarno dejanje. Revolucija pa pomeni zgolj preobrat moči, ne izstop iz paradigme moči. Na nekem drugem mestu Akomolafe razmišlja: »Čuječi moramo biti: pogosto naš odpor proti statusu quo utrjuje status quo. /…/ Napačnost je pogosto način, kako ortodoksnost okrepi svoj teritorij – in odporu spodleti kot gesti zavrnitve. Mnogi so doživeli, kako so se njihova alternativna nebesa in namenski projekti spremenili v prostore potvarjanja – reproduciranja izzivov, ki jih problematizirajo. Kako lahko izvajamo čuječnost? Morda ne zgolj z zasedbo, temveč s kultivacijo pozorne pripravljenosti potovati, pretresti temelje /…/ Če jih premagamo pri njihovi igri, smo verjetno že izgubili.«

»Če jih premagamo pri njihovi igri, smo verjetno že izgubili.« S to držo vstopati na mesta, kjer so konstelirana vprašanja moči. Kako lahko kultiviramo to držo, tako v naših osebnih življenjih, kot tudi v naših družbenih razmerjih? Kako izgleda konflikt, ko delujemo kot norček? Kako izgleda protest, ko delujemo kot norček? Kje najdemo moč, ko izstopimo iz paradigme boja za premoč? Zdi se, da šele tu zares oživimo. Da se šele tu pojavi nekaj vrednega, nekaj, kar upraviči in osmisli prodor kljuna skozi jajčno lupino.

Povabim nas, da nastavimo levo lice, ne kot mazohisti, ampak kot norčki, ki se z Orishami v betonskih razpokah smehljajo nekemu drugemu življenju.

Psiha in politika

Posted on by under psiha in družba

Ukvarjanje z notranjim in zunanjim svetom sta v naši družbi močno ločena in polarizirana. Na delavnicah za osebno rast, duhovnih delavnicah in psihoterapevtskih skupinah ni mogoče slišati besede o političnih temah, če pa že, pa s pokroviteljskim tonom in psihologiziranjem (npr., da so aktivisti infantilne osebe, ki projicirajo v državo/družbo starševsko figuro in od nje pričakujejo rešitve svojih težav, namesto, da bi odrasli; ali pa bolj poduhovljena: “Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu,” češ, ukvarjanje s političnimi temami nima smisla, potrebno je dvigniti “kolektivno zavest”, itd). Po drugi strani aktivistično nagnjene osebe na osebe, ki veliko časa in energije posvetijo ukvarjanju s sabo (v psihološkem in duhovnem smislu), zopet gledajo kot na egoistične osebe, ki ne zmorejo videti onkraj svojega malega sveta, čutiti sočutja in solidarnosti do soljudi ter le-to preliti v delovanje.

To ločitev resnično obžalujem in menim, da je povsem nepotrebna, celo škodljiva. Čas je, da se področji prepleteta, kajti obe dejavnosti (ukvarjanje “s sabo” in ukvarjanje “z družbo”) sta ključni, če želita biti uspešni. Pričujoči članek posvečam prav temi združitve obeh usmeritev. 

Apolitičnost, apatija

Kateri so razlogi, zakaj se ljudje ne ukvarjajo s politiko? Kot ugotavlja eden od teoretikov postmodernega, F. Jameson, v postmodernem času ne zmoremo dojeti našega položaja kot posamezniki v globalni mreži mednarodnega kapitala. “Ta prostor je postal ne-predstavljiv (unrepresentable) in dojeti smo zmožni samo naše najbližje okolje,” pravi Sean Homer. Zaradi tega smo po Jamesonu izgubili zmožnost za distanco, še posebej kritično distanco. Naša telesa so izgubila “prostorske koordinate”. (Hauke, 2000) Eden od najpoglavitnejših razlogov torej je, da ljudje preprosto ne moremo zaobjeti kompleksnosti sveta, v katerem živimo in struktur moči, ki proizvajajo okoliščine, v katerih živimo. Feministična teologinja Elisabeth Schüssler Fiorenza to izgubljenost in izgubo kritične distance odlično opiše preko prikaza, kako delujejo sodobni mediji: 

“Globalni medijski diskurzi so vzpodbudili razvoj multinacionalnega gospodarstva, ki je porodilo korporativni internacionalizem, s svojo storitveno industrijo na Zahodu in preselitvijo industrijske proizvodnje v tako imenovane države tretjega sveta. Ta gospodarski razvoj gre z roko v roki z “informatiko dominacije”, ki si prizadeva za discipliniranje eksplozije komunikacijskih tehnologij preko nadzora nad informacijami.
Vsakič, ko prižgemo televizijo, srečamo svoje sosede v “globalni vasi”. /…/ Eksplozija telekomunikacij, hitrega prevoza ter masovnega turizma so iz nas naredili poslovne partnerje v globalni vasi. Poročanje o narodnih in mednarodnih ekoloških katastrofah, grožnjah jedrskih nesreč ter biološko-kemičnem vojskovanju, lakoti, okupaciji ter političnih in religioznih preganjanjih bi moralo povečati naše zavedanje o globalni medodvisnosti ter našo odločitev, da najdemo poti izboljšanja pogojev za naše “sosede” v globalni vasi.
Toda, to se večinoma ne zgodi. Nasprotno, eksplozija informacij je namesto k duhu odgovornega globalnega državljanstva porodila težnje k političnem protekcionizmu, nacionalističnem izolacionizmu. Ti učinki so posledica nadzora nad “novicami”, ne z odkrito cenzuro, temveč s prenasičenostjo, razširjanjem in regionalizacijo informacij. Mediji trdijo, da o “dejstvih” zgolj poročajo, da jih ne oblikujejo. Tako bralcem ali gledalcem ne omogočijo, da bi kritično opazovali proces konstrukcije teh “dejstev”. V splošnem med posameznimi dogodki, ki jih izberejo za “novice” tudi ne naredijo sistemskih globalnih povezav. Nekega dne slišimo o potresih na Filipinih, drugič o vojni v Bosni, vojni diktaturi na Haitiju ter lakoti v Somaliji. Naslednji dan je vse to pozabljeno, kot da bi bilo sprano z obličja zemlje. “Novice” središče pozornosti premaknejo k “nezakonskim” otrokom, najstniškim mamam, gospodarskim težavam v Rusiji, uličnem kriminalu v Chicagu, težavam na Castrovi Kubi, obisku nemškega kanclerja v Washingtonu ali k nezaslišanem Arafatovem vedenju, ki ogroža palestinsko-izraelski mirovni sporazum.Mediji nas vsak dan obsujejo s poročili o novih katastrofah, ki se dogajajo po svetu. Javnost zasičujejo s prenašanjem neskončnih govorov politikov in intelektualnih strokovnjakov, ki so izurjeni v mistificiranju, namesto v razjasnjevanju politične prepletenosti naših življenj.
Učinek torej, ki ga imajo “Novice”, ni povečanje globalne zavesti, mednarodne pismenosti, človeške solidarnosti ali aktivnega prispevka k razreševanju takšnih problemov. Namesto tega medijski diskurzi ustvarjajo veliko tesnobo in občutek popolne nemoči spričo takšnih kompleksnih problemov. Gojijo tiho resignacijo in ustvarjajo politično paralizo, ki se ukvarja s skoraj ničemer drugim, razen s preživetjem. Mediji ta konzervativni politični učinek dosežejo preko širjenja novic, ki regionalizirajo človeško trpljenje. Redko ponudijo kritične sistemske analize, ki bi ponudile povezave med našimi življenji in življenji ljudi tisoče kilometrov stran – ali celo tistih, ki živijo v naši soseščini.”
Elisabeth Schüssler Fiorenza, Jesus: Miriam’s Child, Sophia’s Prophet, Critical Issues in Feminist Christology (poudarki so moji)

Podobno misel izrazi dr. Jana Rošker v knjigi Na ozki brvi razumevanja (o medkulturnih študijah): “Postkolonialne študije izvirajo iz dejstev, ki sicer merodajno opredeljujejo dani trenutek našega planeta, vendar jih večina ljudi – zlasti tistih iz “centra” – ne more ozavestiti.” 

Jungovski psihoanalitik James Hillman poudarja podobno: v prvi vrsti ne gre za to, kaj narediš, ampak kako razmišljaš. Treba se je vprašati, ali je naš davkoplačevalski denar porabljen za dobro naše skupnosti ali za vojno na drugem koncu sveta? (Hillman govori z gledišča ZDA politike, a tudi mi si lahko postavimo podobna vprašanja.) Potrebno je preizpraševanje naših idej, ne političnih programov, ki jih tako ali tako pišejo ljudje, ki jim ne zaupamo. 

Ozračje namerne nerazumljivosti delovanja političnih razmerij, ki ga opisuje Schüssler Fiorenza, ustvarja posameznike še posebej dovzetne za različne ideologije, temelječe na primarnih čustvih in naslavljajoče najbolj temeljne preživetvene strahove. O tem je dve zajetni knjigi napisal Karel Gržan (Vstanimo, v suženjstvo zakleti!, 1. zvezek; 2. zvezek; predstavitev knjige – pogovor s Karlom Gržanom, ki ga vodi Desa Muck, si lahko ogledate tukaj). V knjigah podrobno razodene Interes, kot ga imenuje (in ki je ekonomske narave), ki z namenom ohranjanja statusa quo, ki mu služi, odvrača pozornost ljudi od sebe tako, da jih polarizira v nasprotujoče si ideologije. Ljudje se nato ukvarjajo z delitvami mi-oni, namesto da bi spregledali nadideološko, ekonomsko gnan sistem, ki usmerja politična dogajanja. Ljudje na primer glasujejo o tem, ali se lahko poročijo tudi neheteroseksualni pari, medtem ko se vprašanje pravične porazdelitve imetja in trajnostnega odnosa do narave ureja samo od sebe; ne v korist ljudi, temveč v korist tistih, ki imajo v rokah vzvode ekonomske oblasti. 

Jungovski psihoanalitik, akademski profesor, politični svetovalec in aktivist Andrew Samuels pa prepoznava tudi drug izvor politične apatije, o čemer piše v svoji knjigi A New Therapy for Politics? (Nova terapija politike?). Po njegovem ne izvira nujno iz nevednosti, izgubljenosti in nerazumevanja političnega ustroja, temveč iz močnih občutkov nemoči. Posamezniki razumejo vzroke trenutne situacije in so tudi že poskušali delovati v smer sprememb, toda niso bili uspešni. Zaradi neuspeha izgubijo vero v možnost spremembe in poniknejo v resignacijo in nemoč, ki na zunaj deluje kot apatija.

Pri vzrokih za apolitičnost pa je potrebno tudi kritično ovrednotiti gibanja za “osebno” in “duhovno rast”. Kritični moramo biti, kadar že obstoječo apolitičnost (bodisi zaradi nerazumevanja, bodisi zaradi občutka nemoči) poglabljajo, češ, da je najprej potrebno delati na sebi in se potem v družbi stvari same uredijo (ali kakršnikoli drugi nauki). Kadar gibanja širijo takšno miselnost, so škodljiva in ljudi pasivizirajo. Prispevajo k statusu quo in ne prispevajo k celostni človekovi rasti, ki neizbežno vključuje tudi njegovo “politično žival” in njegovo mesto v skupnosti. James Hillman je v knjigi Imeli smo sto let psihoterapije, svetu pa se še zmeraj slabša poudaril ta pasivizirajoči element psihoterapije (ali katerekoli druge prakse osebne rasti). Pravi, da v psihoterapiji klienta terapevt nikoli ne obravnava kot državljana, ampak zgolj kot žrtev (njegovih travm). Toda biti “politična žival” je temeljna poteza človeka in človek bi v terapevtsko sobo moral najprej stopiti kot državljan. Biti državljan je tudi poteza odrasle psihologije; imeti zavestni odnos do tega trenutka in tega prostora ter biti zmožen občutka svoje povezanosti z družbo in svoje moči v družbi je poteza odraslega človeka. Apolitizacija posameznikov je po Hillmanovem mnenju njihova infantilizacija. “Ne volim, saj je to nekaj večjega od mene, kar me presega,” je po Hillmanovem mnenju posledica terapevtskega ukvarjanja z “notranjim otrokom”, ki ima na odraslo osebo infantilizirajoč vpliv in ne terapevtskega. Intervju z Jamesom Hillmanom o psihoterapiji in političnem udejstvovanju lahko poslušate tukaj.

V krogih osebne rasti, še posebej krogih novodobne duhovnosti je gojenje in idealiziranje regresiranih stanj sicer zelo pogosto. Deloma je v tej težnji možno prepoznati individuacijski impulz, ki želi z nežnostjo, prizanesljivostjo, sočutjem do sebe omogočiti osebnost rast; to je legitimno in tudi v začetnih fazah osebne rasti potrebno. Težava je, kadar se te faze ne preraste in se v njej vztrajno zastaja. To je idealizacija t.i. oceanskih stanj zavesti, regresiranje v prvobitno nezavedno stanje, stanje nezavedne enosti, ki označuje nediferencirano zavest, zlito z nezavednimi vsebinami, t.i. blissfull ignorance (blaženo nevednost). To je stanje, ki je v jungovski psihologiji znano kot stanje uroborosa – mitološke kače, ki grize v svoj rep. Označuje ga želja po materinskem objemu, ki poteši vse potrebe in omogoči miren spanec – spanec!

Andrew Samuels pa identificira še en razlog, zakaj je ukvarjanje z duhovnostjo lahko nevarno in pasivizira našo političnost. Pravi, da gre za senčno plat duha; nekaj v duhu je namreč trajno neprizemljenega in ta trajno neprizemljeni element duha nas dela odrezane od tega trenutka in prostora, od soljudi, od čustvenega in intelektualnega odziva na svet. Samuels pravi, da duhovni ljudje pogosto izražajo do trpljenja ravnodušnost. Druga senčna plat duhovnosti je elitizem (npr. sindrom izbranosti, večvrednosti kompleks zaradi duhovne “zrelosti”, itd). 

Če torej psihoterapija ali druga gibanja želijo človeka zares pripeljati v odraslo psihologijo, morajo nagovoriti tudi njegov odnos do sveta in pomen le-tega ne minimalizirati ter psihološko/duhovno reducirati.

Individuacija in političnost

Christopher Hauke, jungovski psihoanalitik in akademski profesor, v svoji knjigi Jung and the Postmodern: Interpretation of Realities (Jung in postmoderno: interpretacija stvarnosti) zdravilo naše izgubljenosti v postmodernem stanju prepozna v samem strupu, ki nas je v takšno stanje pripeljal: v vzpostavljanju globalnih povezav. Elektronsko krčenje sveta, ki nas je povezalo z vsemi, nas po eni strani homogenizira, dela vse enake, po drugi strani pa nam omogoči komunikacijo na ravni, ki prej ni bila mogoča. Lahko vzpostavljive in raznovrstne povezave nam omogočajo v medosebnih odnosih tisto, kar je tudi cilj individuacije: rehabilitacijo posameznika, drugačnosti in pluralnosti ter hkrati tesnejšo povezanost z drugimi.

Skozi individuacijo se prebujamo iz uroborične nezavesti in vzpostavljamo kritično distanco do nezavednih vsebin; npr do psihičnih kompleksov, ki so nas dotlej s svojimi omejujočimi in nefunkcionalnimi prepričanji omejevali in povzročali težave. Z okrepljeno zavestjo jih laže objektivno opazujemo in se ne istovetimo več z njimi. Pridobimo možnost izbire. Do svojega nezavednega vzpostavimo odnos, svoboden, kritičen in reflektiran odnos do naših notranjih impulzov, zaradi česar lahko bolj polno živimo. Ko pa se tako rafinira naša zavest, laže tudi vzpostavljamo kritično distanco do “zunanjega” sveta. Tako kot naše psihične vsebine ne preplavljajo več naše zavesti in ne spodbijajo njene moči in svobode, tako se tudi lažje znajdemo v zunanjem svetu in lažje prodremo skozi tančice ideologij ter se dokopljemo do sistemskega razumevanja družbeno-politično-ekonomskega ustroja. Hillman nakaže tudi, kako nas takšno sistemsko razumevanje sveta (razumevanje povezav med fenomeni in ne zgolj izgubljenost v preplavljajoči masi med seboj navidezno nepovezanih faktov, kot pravi Schüssler Fiorenza) opolnomoči tudi na psihološki ravni. “Če svoje trpljenje postavimo v kontekst trpljenja sveta, svoj zakon postavimo v kontekst disfunkcionalnih družin in življenj moških in žensk in vsega drugega, kar se dogaja v svetu, dobimo drugačen pogled nanj. Dobimo več poguma in nismo več tako osrediščeni sami nase,” pravi Hillman. Kot ugotavlja mnogo naprednih psihoterapevtov, psihoanalitikov in drugih psihopompov (spremljevalcev duše), vse naše trpljenje ne izvira iz našega otroštva in iz naših osebnih psihičnih konstitucij; pogosto trpimo zaradi neprijaznosti ekonomskega sistema, družbenih vrednot in drugih kolektivnih dejavnikov. 

Politična energija in politična moč

V individuiranem posamezniku (človeku, ki je zakorakal na pot individuacije) se sprosti več “politične energije”. To je izraz Andrewa Samuelsa, s katerim označi “idealizem, imaginativni in vizionarski fokus na politične probleme z željo doseči ustvarjalni učinek na te probleme”. Politična energija se sprosti, kadar izstopimo iz politične apatije. Iz politične apatije pa po Samuelsu izstopimo, ko se sprejmemo kot “dovolj dobre”. Tako kot morajo biti starši “dovolj dobri” (“good enough”) in ne popolni (pomemben doprinos razvojnega psihoanalitika Donalda Winnicotta), tako moramo tudi ljudje v odnosu do politične situacije zavzeti držo “dovolj dober”. To pomeni, da nismo perfekcionistični, od sebe ne pričakujemo popolnih uspehov in rešitve vseh svetovnih težav, temveč da zmoremo praznovati majhne korake ter da nas neuspehi ne potolčejo, ampak jih sprejmemo kot del poti.

Osebe z veliko politične energije so pristno sočutne, imajo bogato ustvarjalno domišljijo, predanost, idealizem, pravi Samuels. Po pravilu so to osebe, ki nimajo veliko politične moči. Politična moč označuje “nadzor nad viri, kot so zemlja, voda, nafta – ali informacije in podobe.” Toda ljudje s politično močjo nimajo domišljije, integritete in novih idej, pravi Samuels. Tega pa imajo ljudje s politično energijo v izobilju. Kar je najvažnejše, je, da se ljudje s politično energijo ne ustrašijo dejstva, da jim manjka politične moči, da se oklenejo drže “dovolj dober” ter vztrajajo v svojih prizadevanjih! 

Družbena in demokratična duhovnost

Zevs se spusti nad Danae v obliki zlatega dežja. Za mitološki kontekst zlatega dežja preberite zgodbo o Meduzi. 

Njihovo politično delovanje (v aktivističnih skupinah, javnem ozaveščanju, lobiranju pri predstavnikih “oblasti”, itd) je namreč pogosto duhovna izkušnja, pravi Samuels. To izkušnjo imenuje “družbena duhovnost”. “Obstaja nekakšen duhovni dež, ki se spusti na tiste, ki se politično angažirajo z drugimi. Ta dež imenujem odgovornost,” zapiše Samuels. Ta duhovni dež je hranljiv in krepi našo politično energijo in našo človeškost. 

Ko se krepita naša človeškost in naša politična energija, prihajamo vedno bolj v stik z demokratično duhovnostjo. Tako Samuels imenuje “povrnitev ideje absolutne enakosti v vse agende – osebne, politične in klinične.” Tradicionalno je bila absolutna enakost imenovana “enakost v očeh Gospoda”. “Demokratična duhovnost postavi pojem absolutne enakosti, v vsej njegovi nepraktičnosti, nazaj na agendo,” se lepo izrazi Samuels. Če nas zaustavijo praktičnost, “realističnost”, “zdrava kmečka pamet”, ne pridemo dlje od obupa spričo jeklene politične moči. Zato napojeni z zlatim dežjem svetimo drug drugemu in prodirajmo vsem oviram navkljub! 

© Ana Drevenšek

Ženskost

Posted on by under ženskost

Kaj sploh pomeni ženskost, kaj to sploh je? Ali sploh obstaja? Že nekaj časa je veliko slišati o ženski energiji in ženskosti, o tem, kako smo izgubile stik z njo in kako se je potrebno k njej vrniti. Takšno razmišljanje se mi zdi problematično in celo nevarno (prvi del članka), hkrati pa se mi zdi vredno globlje pogledati, kaj je pravzaprav mišljeno, kadar se govori o “ženskosti” ter raziskati, ali obstaja drugačno pojmovanje ženskosti, ki bi ženskam lahko koristilo (drugi del članka).

“Ženska” in “moška” “energija” ter “prave ženske” in “pravi moški”

Najprej se obrnimo k problematičnosti. Problematičen je sam koncept vračanja, ki predpostavlja, da je obstajal pretekli čas, ko smo ženske bile povezane z žensko energijo, zdaj pa smo ta stik izgubile. Pogosto se za to krivi feminizem in emancipacijo ženske. Kaj vse je narobe s tem? Prvič, zlatih časov nikoli ni bilo. (Morda daleč nazaj v zgodovini so obstajale egalitarnejše družbe; arheologi in zgodovinarji imajo glede tega deljena mnenja.) Bil je patriarhat, v katerem so bile ženske podrejene in drugorazredne, ali pa celo razosebljene in popredmetene, lastnina. Da, bile so matere, ampak ne iz veselja in ljubezni, temveč ker se rojevanju niso mogle izogniti, prav tako pa je bilo materinstvo edina kulturno sprejemljiva vloga za ženske. Materinstvo je bilo za ženske zgodovine kletka. Zato so zgodnjekrščanske ženske z veseljem sprejemale krščansko sporočilo o duhovni vrednosti spolne čistosti (deviškosti) in srečne postajale redovnice, menihinje in puščavnice; tako so lahko ubežale omejujoči in nesvobodni vlogi žene in matere ter živele samouresničeno življenje. Zato iz dvatisočletne zgodovine Evrope največ ženskih imen poznamo prav iz cerkvenih vrst – vrst svetnic, redovnic in duhovnih učiteljic – ker so bile skoraj edine, ki so se lahko ukvarjale s področji izven gospodinjenja in materinjenja.
Nostalgično hrepenenje po zlatih časih, ko so obstajale “prave ženske” in “pravi moški” je torej zgodovinsko netočno in je bolj psihološka fantazija.
Druga toksična zmota je, da je za “pomanjkanje ženstvenosti” kriv feminizem. (Uf, to boli že samo zapisati.) Gibanje za osvoboditev žensk (women’s liberation movement) si je prizadevalo (in si še prizadeva) prav za osvoboditev žensk iz okoliščin, opisanih zgoraj. Prizadeva si za polnopravnost ženske v družbi (možnost dedovanja, izobraževanja, udeleževanja volitev ter kandidature, možnost posedovanja lastnine, itd.), pa tudi za notranjo svobodo ženske – za osvoboditev od strupenih spon ponotranjenega patriarhata, za zmožnost, da ženska odvrže vse nalepke in identitete, ki so ji nalepljene od zunaj, da se preneha identificirati glede na svoje odnose in začuti svobodo svojega bitja navznoter in na zunaj. Žensko gibanje je ženski dalo tako družbeni kot notranji prostor, da je svobodna, se raziskuje in izraža. Torej je tudi to drugo prepričanje, da je ženska z emancipacijo izgubila svojo “ženskost” zgodovinsko netočno in toksično.
Morda s to zgodovinsko naivno in nevarno zmoto ljudje poskušajo razložiti dejstvo, zakaj so sodobne ženske tako obremenjene in zakaj jim družba nalaga toliko obvez: moraš biti mama, moraš biti uspešna poslovna ženska, moraš biti srečna partnerica, bla bla bla. Ha, za to prav nič ni kriv feminizem, ampak neoliberalizem! Neoliberalizem se je prikradel v feminizem, ga uzurpiral in prodaja idejo, da je opolnomočena ženska vsemogočna ženska in predvsem taka, ki lahko vse sama. Mati, žena, seks simbol in CEO (direktorica). S tem je feminističen impulz v bistvu nevtraliziran, ugasnjen: ženska ne išče več globljih razlogov za svoj položaj v družbi in stanje družbe, ne povezuje se več z drugimi in ne prizadeva si več za družbene spremembe, ki bi omogočile ženski boljše življenje. Pod neoliberalnim feminizmom verjame, da je za vse odgovorna sama. Ali kot ugotavlja Mary Daly, feministična teologinja: “Ko so se sodobne ženske prebudile in se začele boriti za svoje pravice, se je njihovo prebujenje imenovalo “žensko gibanje” (women’s movement). Nato je skozi leta, ko se je družba bolj navadila nanj, postalo “ženska skupnost” (women’s community). Mary Daly, ameriška feministka, pravi, da je ta skrivnostna sprememba izrazov posledica patriarhalnega vmešavanja v žensko prebujanje. 
Vprašati se moramo namreč: Kaj mi sporoča beseda “gibanje”? Kaj mi sporoča beseda “skupnost”? Beseda gibanje nakazuje na razvoj, rast, spreminjanje in samostojnost. Beseda skupnost pa nakazuje na zaprto in negibljivo skupino, ki se ukvarja s preživetvenimi dejavnostmi.
Ko je patriarhalna družba žensko gibanje začela imenovati ženska skupnost, je s tem na nezavedni ravni sporočala, da so prebujene ženske, ki se povezujejo v skupine, le skupnost. Skupnost žensk, ki se združuje zaradi skupnih interesov, nato pa se vrne k svojim družinam, možem, kjer je njihovo osnovno mesto. “Ženska skupnost” zveni kot dejavnost za prosti čas, ležerna, neobremenjena, namenjena sprostitvi, da se ženske nato vrnejo nazaj k svojim obveznostim – skrbi za moške in njihovi instituciji družine.”
Tudi Naomi Wolf ugotavlja: “Ko je prišlo do tega, kdo bo skrbel za otroke, se je ženskemu gibanju zgodil kapitalizem, resnična revolucija spolov pa se ni.”

Lierre Keith

Ali pa kot pravi Lierre Keith: “Ljudje včasih pravijo, da bo feminizem opravil svoje delo, ko bo polovica direktorjev žensk. To ni feminizem; kot pravi Cathrine MacKinnon, je to na ženske apliciran neoliberalizem. Feminizem ne bo zmagal, ko bodo imele ženske enak delež pri zatiralski pojedini, postreženi v znoju naših sester, temveč ko bodo vse vladajoče hierarhije – vključno z ekonomskimi – uničene.”
Vidimo torej, da za preobremenjenost ženske in njeno zapuščenost ni kriv feminizem, ampak patriarhalni neoliberalizem, ki ne prenese tistih pravnih ureditev (na primer enoletni porodniški dopust) ter kulturnih vsebin, ki so v nasprotju z njegovo ideologijo neskončne produktivnosti in pohlepa. Prav te pravne ureditve in kulturne vsebine pa so sad ženskega gibanja.

Poleg zgodovinsko napačno lociranih razlogov za “izgubo ženskosti” novodobno gibanje ženske energije tudi samo “ženskost” opredeli zelo ozko: zasledimo lahko besede kot so nežnost, milina, mehkoba, materinskost, itd. S temi lastnostmi kot takimi ni nič narobe, nasprotno, zelo potrebne so, sploh v družbi, prepojeni z neoliberalno ideologijo pohlepa in neskončne produktivnost, ki popredmeti vse in vsakogar. Toda novodobno gibanje ženske energije ne govori o teh lastnostih v tem kontekstu, v širšem družbenem kontekstu, kritično in zgodovinsko/politično ozaveščeno. O teh lastnostih govori na način, ki po mojem mnenju ženske omejuje. Opazujem namreč dinamiko pridigarskega tona; kakšne bi ženske morale biti, kakšna je “prava” ženska. V ženskah vzbudi občutke neadekvatnosti, da niso dovolj dobre, da sploh niso v redu, zbudi jim občutke krivde. Namesto, da bi ženske povezalo s samimi sabo in jih opolnomočilo, jim daje recepte in navodila, nedosegljive in nečloveške ideale. Kot pravi Krzysztof Charamsa (bivši vatikanski funkcionar) o katoliškem konceptu “genija žene”, ki je zelo podoben novodobnemu konceptu “ženske energije” in “ženstvenosti”: “Menim, da je pod to miselnostjo (homofobijo) problem žensk. Pripelje nas nazaj k teologiji telesa. Wojtyłova ideja o “geniju žene” je napačna in nevarna. To je napačna konstrukcija. Ženska postane “stvar” (ne subjekt, ki se lahko sama opiše), ki jo mi (moški) označimo za véliko, čudovito, s posebnim in specifičnih genijem. Postane posebna “stvar”, ki jo obožujemo. Kar je še en način, kako nevtraliziramo to “stvar”: “stvar” nima možnosti odpreti svojih ust. Toda prepričani smo, da je oboževana zaradi našega moškega (cerkvenega) priznanja njenega genija. To je naš depersonalizirani objekt: žensk ne obravnavamo na oseben način, kot subjekte enakovrednega odnosa. To je naš “fetiš”. In Marija, Mati Božja, je prav tako nekaj takšnega kot naš “fetiš”: pravimo, da je ona najpomembnejša oseba, toda praktično iz vsakega področja Cerkve izločamo resnično prisotnost žensk. In vsaka ženska mora biti s tem zadovoljna. Vsaka ženska mora biti zadovoljna s tem, da častimo Sveto Marijo in, z Janezom Pavlom II tudi njen “genij”, medtem ko je v resnici to nevtralizacija njenih pravic, njenega dostojanstva, njenega enakovrednega sodelovanja v človeški skupnosti, itd. To je nekaj makiavelijskega, nekaj lažnega.”

Vsako posplošeno govorjenje o “ženskosti” in “moškosti” je toksično. Stavki, kot so “Ženske so /takšne in takšne/, moški so /takšni in takšni/,” nam razkrivajo mehanizem projekcije nezavednega materiala. Tisto, česar nismo ozavestili in integrirali, ima na nas mistificirajoči učinek, je za nas tuje, Drugo in zato napolnjeno z nekakšnim skrivnostnim pridihom; s tem ravnamo iracionalno in nereflektirano. Ker s to vsebino nismo vzpostavili osebnega odnosa, jo nereflektirano posplošujemo, “Ženske so mile, moški so močni.” Ženske in moške osebe združimo v nerazločljiv konglomerat, v katerem se izgubi vsaka individualnost posameznice/ka. Takšni nediferencirani konglomerati nakazujejo na nediferencirano zavest in na dejstvo, da imamo opraviti z nečim tujim (podobno je na primer s trditvami o kakršnihkoli skupinah ljudi: Arabci so takšni in takšni, Romi so takšni in takšni, verniki so takšni in takšni, feministke so takšne in takšne), kadarkoli torej nimamo osebnega odnosa z neko vsebino, projiciramo svoje nezavedno in proizvajamo takšne posplošujoče trditve.

“Prave ženske” in “pravi moški” psihoanalitično

1950-ta leta, leta “prave” ženskosti in “prave” moškosti.

V novodobni fascinaciji nad “pravo” ženskostjo in “pravo” moškostjo je začutiti nekakšno otroško hrepenenje po varnosti materinskega objema, po uroborični (prvinsko nezavedanje; blažena nezavednost; oceansko zlivanje) združitvi. Ne govori o zrelem in odraslem odnosu med moškim in žensko, ki sta v polnosti vstopila v odraslo psihologijo, prevzemata odgovornost zase in za svoj odnos do drugega, temveč govori o moškem in ženski, ki drug v drugem iščeta to uroborično zlitost (na tem mestu je potrebno opozoriti tudi na očigledno dejstvo, da je novodobno gibanje “ženske in moške energije” izrazito heteronormativno; na heteroseksualno zvezo projicira to blaženo uroborično zlitost).
V tej podobi heteroseksualnega para, ki nam ga slika omenjeno gibanje, lahko prepoznamo orise arhetipskega para iz 1950ih let in ki jih v klasično psihoanalitičnem smislu lahko najdemo v dinamiki med histrionično in narcisistično osebnostjo. Histrionično osebnost, arhaično imenovano histerična osebnost, je že Freud prepoznal kot specifično žensko situacijo (ne ker bi to bilo ženski prirojeno, ampak zaradi takratnih družbenih okoliščin). Temelji lahko na fizičnem ali čustvenem incestu, s katerim deklica izgubi občutek za svoje meje, razvije ambivalenten in prestrašen odnos do svoje seksualnosti, jo je strah močne starševske figure, ki si jo podreja in razvije specifične mehanizme preživetja. Za histrionično osebnost pri ženski je značilno, da na moške projicira moč in nevarnost, zaradi izkušnje z očetom. Histrionična osebnost deluje otročje, očarljivo in odvisno (Marilyn Monroe). Zapeljivi učinek njenega vedenja izvira iz strahu pred močnim drugim in je poskus samozaščite (t.i. counterphobic acting out): približuje se tistemu, ki se ga nezavedno boji. Zapeljuje, kadar se v resnici spolnosti boji. Na ta način želi nezavedno zagotoviti, da bi se nevarnemu drugemu prikupila in bi se je usmilil.
»Histerične osebnosti ne zapeljujejo zato, ker želijo pozornost, temveč zato, ker se bojijo vdora, izkoriščenosti, zavrnitve. /…/ Ljudje, ki potlačujejo erotične težnje in konflikte, ki se zdijo nevarni in nesprejemljivi, se ponavadi čutijo spolno frustrirani in rahlo tesnobni. Njihove normalne želje po bližini in ljubezni lahko postanejo amplificirane, kot da bi jih okrepilo nezadovoljeno spolno hrepenenje. Lahko so zelo zapeljivi, toda ne zavedajo se impliciranega spolnega vabila v svojem vedenju. Pravzaprav so pogosto šokirani, ko drugi njihova dejanja interpretirajo kot sprožanje spolnega stika. Še več, če se spustijo v takšen stik (kar včasih storijo, da bi pomirili strašljiv objekt, ki jih seksualizira, kot tudi zato, da bi omilili svojo krivdo zaradi učinkov njihovega vedenja), ponavadi erotično v njem ne uživajo.« Nancy McWilliams, Psihoanalitična diagnostika

Sodobna upodobitev Afrodite in Aresa, s prepoznavnimi histrionično-narcisističnimi potezami.

Histrionična osebnost je izrazito občutljiva in hitro preplavljena. Zaradi te preplavljenosti in globoke prestrašenosti ima histrionična osebnost težave z mišljenjem kot zmožnostjo objektivnosti in artikulacije. D. W. Allen (1977) pravi, da se mora histerična osebnost naučiti misliti, tako kot se mora obsesivno kompulzivna osebnost naučiti čutiti.

Po drugi strani pa idealiziranje “prave” moškosti diši po narcisistični osebnosti. Narcisistično osebnost zaznamuje močna in privlačna karizma, očarljivost in zapeljivost. Kmalu pa se v družbi narcisistične osebnosti začnemo čutiti razvrednotene, neslišane in poteptane, tudi odrinjene. Očarljivost in velikopoteznost, navidezna izjemna samozavest in pogosto prav brezsramno občudovanje sebe pa skrivajo razdrobljen občutek sebe, razsut občutek samozavesti in občutek globoke zapuščenosti in neadekvatnosti v notranjosti. Zunanja grandioznost je mehanizem preživetja; na ta način se narcisistična osebnost nekako drži skupaj, se brani pred razpadom, pred tesnobnimi občutki razvrednotenja in nekoherentnosti znotraj. Zaradi teh grozečih občutkov iz notranjosti narcisistična osebnost tudi ne more biti v odnosu in se (nezavedno, avtomatsko) poslužuje manipulacij, premoči. Drugo osebo mora nadzorovati, da ohrani lasten občutek varnosti. Pristnost druge osebe namreč prebuja zavedanje lastne razpadle notranjosti, kar pa je ogrožujoče. Zato (nezavedno) narcisistična osebnost tudi lomi človeka ob sebi, da ga tako spravi v takšne občutke, kot jih sama nosi v notranjosti (razvrednotenost, zrušenost, itd.). To je dinamika zavisti, značilna za narcisistično osebnost; navznoter čuti močno prikrajšanost, zapuščenost in zlomljenost, zaznava pa, da drugi imajo, kar sama želi, zato jim zavida. Drugim želi odvzeti tisto, kar imajo, kajti, če nima on/ona, tudi drugi ne bodo imeli. Poleg zavisti, so v narcisistični osebnosti močno prisotna tudi čustva sovraštva in besa. Pravzaprav so vse troje čustva nemoči in občutka prikrajšanosti, zapuščenosti. Nathan Schwartz Salant (jungovski psihoanalitik) pravi, da je eden poglavitnih dejavnikov geneze narcisistične osebnosti kontradiktorno sporočilo starša: na površju oboževanje, pod površjem pa zavist: “Vse to izvira iz otroštva, kajti narcististični značaj je bil verjetno podvržen starševski zavisti. Ni neobičajno, da starši svojim otrokom zavidajo njihove talente in sposobnosti, precej nezavedno. V teh primerih otrok sliši: “Imaš nekaj posebnega,”, toda spodaj je sporočilo: “Zaradi tega te sovražim.” Otrokova psiha se odzove tako, da se identificira z občutkom, da je nekaj posebnega, odreže pa občutek osovraženosti. Občutek posebnosti je ves čas napihnjen kot obramba pred občutki osovraženosti.
Narcisistični pacienti pogosto govorijo o tem, kako zelo so jih starši hvalili in vzpodbujali, toda prav tako priznavajo, da čutijo potrebo ohranjati do staršev distanco, da čutijo ob njih nenavaden občutek nelagodja. Analiza pogosto razkrije podtalen občutek, da so bili sovraženi, da so bili objekt intenzivne zavisti. Odkriti to boleče in strašljivo dejstvo je v analizi ključno, sicer negativna čustva ostajajo potlačena, odrezana, in grandioznost se nadaljuje na negativen, obrambni način, se ne spreminja in s starostjo postaja vse hujša.”
V patriarhatu je zaznati več histrioničnih žensk in narcisističnih moških. Zakaj? Ker imajo v patriarhatu moški več moči in otroci (tudi deklice) to opazijo; ker moški v manjši meri skrbijo za otroke in njihova odsotnost jih naredi bolj vznemirljive, idealizirane, “druge” kot mame. Deklica, ki bo postala histrionična, se torej boji očeta, ki ima avtoriteto, hkrati pa je vznemirljiv in objekt želje zaradi njegove odsotnosti, umaknjenosti. Njegov narcisistično nepredelan

Marilyn Monroe, zdaj že arhetipska podoba patriarhalne histrionične ženskosti.

odnos do lastne anime (čustev, seksualnosti, odraslega odnosa do ženske) povzroči čustveni incest s hčerko, zaradi česar hči izgubi stik s sabo in razvije se histrionična seksualna dinamika, opisana zgoraj. Po drugi strani pa so dečki občudovani in od majhnega vzgajani v patriarhalni ideal, matere pa jim nezavedno vseeno zavidajo njihovo privilegiranost in jih nezavedno odrivajo (pa morda tudi zato, ker so neprostovoljno matere in so jezne na svojo situacijo). S strani očeta dobijo potrditev in sprejem v “moški” svet, a tudi z njegove strani ni čustvene pristnosti, ker ima oče v patriarhatu zelo nezrelo animo.

Vidimo torej, da so v patriarhalni vzgoji vprašanja moči in identitete močno ospoljena. Nasprotni spol je mistificiran, tuj, neintegriran in se kaže v nezreli animi v moškem in nezrelem animusu v ženski. Histrionična ženska v sebi ne zmore prepoznati moči, avtoritete, instinktivne agresivnosti in jih prepoznava kot “moške”; te lastnosti je zmožna videti samo v moških. Zato tudi pri moških išče varnost; varno se počuti le ob močnem (narcisističnem) moškem. Nancy McWilliams povzema pogosto doživljanje histrioničnih žensk: “Kadar se počutim močna, se počutim kot moški, ne kot močna ženska.” Po drugi strani je narcisistični moški odrezan od ranljivosti, občutkov in čustev (česar ima histrionična osebnost v izobilju) in jo ženski zavida (zato jo tudi tlači). “Namesto refleksije in odnosnosti sta (v narcisistični osebnosti) kompulzivnost in vztrajna referenca nase (egocentrizem),” pravi Schwartz Salant. Od tod tudi klasični patriarhalni mit, ki ga najdemo tudi v sodobnem gibanju “prave” ženskosti in moškosti, namreč, da so ženske zelo čustvene, moški pa čustveno okrnjeni. Prav tako lahko v tej histrionično-narcisistični dinamiki prepoznamo še en mit, namreč, da so moški hiperseksualni, medtem ko so ženske mnogo manj seksualne.
Ti nereflektirani miti (temelječi na patriarhalni moško-ženski dinamiki) nato proizvajajo zares strupene in nevarne “nasvete ženskam”, kot jih na primer najdemo na portalu Iskreni.net, npr iz članka Za dober odnos z možem upoštevajte teh šest NE-jev: “4. NE POGOJUJTE SPOLNOSTI Spolnost je zanj izjemnega pomena. Preko spolnosti vam pogosto izraža ljubezen in ni mu dovolj, da je vredna samo njemu. Želi, da nekaj pomeni tudi vam. Zato mu je ne pogojujte, saj je to zanj nekaj izjemnega in vrednega. Predstavljate si, da bi vam on omejeval pogovor? Dobra spolnost ga poživlja. Vsake toliko ga presenetite, pripravite mu nekaj novega. Povejte mu, kaj vam je všeč.” :O Sačuvaj Bože!

Ardhanarishvara, indijsko hermafroditsko božanstvo, simbol osebnostne celosti.

»V ženskah iščeš ženskost in v moških moškost.
In tako so vedno le moški in ženske.
Toda kje so ljudje?
Ti, moški, ne bi smel iskati ženskosti v ženskah, ampak bi jo moral iskati in prepoznati v sebi, kajti poseduješ jo od začetka.
Toda, daje ti užitek, da se igraš v moškosti, kajti potuje po dobro izhojeni poti.
Ti, ženska, ne bi smela iskati moškosti v moških, temveč bi morala zavzeti moškost v sebi, kajti poseduješ jo od začetka.
Toda zabava te in lahko je igrati v ženskosti, posledično pa te moški prezira, kajti prezira svojo ženskost.Toda človeštvo je moško in žensko, ne samo moški in ženska.
Težko je reči, katerega spola je tvoja duša.
Toda če si zelo pozoren, boš videl, da ima najbolj možat moški žensko dušo in da ima najbolj ženstvena ženska moško dušo.
Bolj kot si možat, bolj oddaljeno je od tebe to, kakšna je ženska v resnici, kajti ženskost v tebi je odmaknjena in sovražna.«

Carl Gustav Jung, Rdeča knjiga

Feminizem enakosti in feminizem razlike

Zdaj pa se obrnimo na drugo stran, namreč k razumevanju koncepta ženskosti na drugačen način. Feminizem enakosti ta koncept zavrača, zaradi vseh zgoraj omenjenih razlogov. V patriarhalni konstrukciji ženskosti vidi orodje potlačitve ženske. Čemur ni moč oporekati. S tem se strinja tudi feminizem razlike, ki pa vpelje še novo razsežnost, ki si jo je vredno podrobneje pogledati.

Luce Irigaray, predstavnica feminizma razlike, kritizira enakost kot cilj, kajti enakost implicira primerjavo. “S kom ali s čim želijo biti ženske izenačene? Z moškimi? S plačo? Z javno službo? S kakšnim standardom? Zakaj pa ne same s sabo?” se sprašuje Irigaray v svoji knjižici Je, tu, nous: [približevanje] kulturi razlike.

Podobno razmišlja tudi feministka Germaine Greer: “Ženske želijo imeti enake plače kot moški, ženske bi morale imeti možnost dela v vojski, ženske bi morale imeti možnost biti v prvih vrstah in nositi orožje, bla bla bla. Kot da je življenje moškega desideratum (tisto zaželjeno). Želimo si samo to, kar imajo oni. Ampak jaz mislim, da si ne. Imajo veliko stvari, ki si jih me ne želimo tako zelo. Kot na primer ogromne količine pornografije. Največji kulturni produkt na svetu je pornografija. In zelo malo žensk jo uporablja. Tudi po 50 odtenkih sive. Jaz bi rekla, da nisem feministka enakosti. Zame je enakost globoko konzervativen cilj, ki ne bi ničesar spremenil. Delale bi enake stvari, kot jih počnejo moški. Vedno sem bila feministka osvoboditve. To pomeni, da vam ne morem povedati, kaj nas čaka za vogalom. Ker ne vem. Če bi ženske imele svobodo določiti svoje lastne prioritete, kaj bi to bile? Zdaj imam 76 let in ni na mestu, da ženskam vaše starosti govorim, kaj bi si morale želeti. Vem, za kaj hrepenim, da bi si želele, kot na primer svetovni mir (kot da boste postale miss sveta 🙂 ). Mir bi bil dober. Toda ne izgleda, da ga bomo kaj kmalu deležni.” Germaine Greer v pogovoru za The Update

Feministična domišljija (v najboljšem pomenu besede; domišljija kot zmožnost usanjati in udejanjiti nekaj dobrega) mora torej po mnenju teh feministk iti onkraj danosti, onkraj tega, kar je dano v patriarhatu, razmišljati izven okvirjev (out of the box) in usanjati nekaj novega, nekaj boljšega. Če ostanemo znotraj okvirjev, sprejmemo tudi njegove omejitve. Feministična refleksija se mora preplesti tudi z drugimi refleksijami, sicer postane karikatura sebe. Feministična refleksija brez refleksije o škodljivosti obstoječega gospodarskega sistema (kot pravi Lierre Keith) ni več prava feministična refleksija. Zato mora feministična domišljija prodreti v območje še-ne-obstoječega, potencialnega in to usanjati v resničnost.

Po mnenju feministk razlike je feminizem enakosti prav ujetost v obstoječe okvirje: vidimo, kaj imajo moški (moč, oblast, odločevalsko moč, svobodo) in želimo enako. Feminizem razlike pa nas vabi k temu, da preizprašamo prav to, kar imajo moški, da pogledamo še enkrat, globlje in se vprašamo, ali je to, kar imajo, res vredno naše želje? S tem seveda ne mislijo na to, da se ženske ne bi smele boriti za družbeno in pravno enakopravnost, mislijo pa (po mojem razumevanju), da se za to enakopravnost ženske ne smejo odpovedati sebi, biti ženska. Kajti to bi pomenilo, da te dobrine (pravice, položaji, itd) pripadajo samo moški osebi in jih lahko ima samo moška oseba. Ženska torej v borbi zanje zanika svojo ženskost (v pomenu: biti ženska). Feministke razlike pravijo: prizadevati si je treba za oboje (namesto miselnosti ali-ali, miselnost in-in): lahko smo in ženske in imamo vse pravice.

Feminizem razlike zato tudi preokviri vprašanje razlik med spoloma. Feminizem enakosti opazuje patriarhalno situacijo, v kateri je ženska izkoriščana in potlačena prav na osnovi njene biologije (priklenjena je na vlogo matere, brez svobode) in oblikuje ugotovitev: “(Biološke) razlike med spoloma so vzrok zatiranja žensk, zato je potrebno vse razlike izničiti.” Feminizem razlike pa pravi: “(Biološke) razlike med spoloma so bile v patriarhatu zlorabljene proti ženskam, toda same po sebi niso zatiralne.” Feminizem razlike si torej prizadeva za to, da ženske svojo biologijo in ženskost (=biti ženska) vzamejo nazaj in definirajo po svoje, iz sebe.

Feminizma razlike in feminizma enakosti sama ne vidim kot nasprotujoča si, temveč kot komplementarna. Feminizem enakosti obelodani, analizira in dekonstruira toksične patriarhalne konstrukte “ženskosti” (=”ženstvenosti”) in tako osvobaja ženske, da se opredeljujejo same, slava mu za to! Feminizem razlike pa ženskam omogoča pozitivno žensko identiteto in globinsko ljubezen do sebe, svobodo, slava mu za to!

Feminizem razlike v patriarhatu opazuje dejstvo, da ženske negativno vrednotijo sebe kot ženske, ker so od malega učene, da je biti ženska manjvredno. V njih se oblikuje toksično sovraštvo do lastne ženskosti (=biti ženska) in zavračanje sebe. Če na takšno rano prilijemo feminizem enakosti, ki pravi, da med moškimi in ženskami ni razlik, si lahko predstavljamo, zakaj je feminizem razlike zaskrbljen: tako se namreč rana ne ozdravi, ampak se ženska le še bolj oddalji od sebe. Feminizem razlike si torej prizadeva za oblikovanje zdrave in samozavestne ženske identitete.

To je tudi jedro našega rdečešotorskega cikla krogov Potovanje Junakinje: Od Hčerke Očetov do ŽIŽ – žensko identificirane ženske. Žensko-identificirana ženska (woman-identified woman) označuje raztopitev ponotranjenega sovraštva do biti ženska in najdenje moči in svobode v biti ženska.

Odnos med materjo in hčerko v feminizmu razlike

Eden od pomembnih načinov, kako zagotoviti zdravo in svobodno žensko identiteto, vidijo feministke razlike v zdravljenju odnosa med materjo in hčerjo. V tem odnosu se namreč deklica v največji meri nauči, ali je biti ženska dobro ali slabo. Zatirana mama s ponotranjenim patriarhatom deklici težko vlije samozavest in veselje do biti ženska. “Materina izguba hčerke, hčerkina izguba matere; to je osnovna ženska tragedija,” pravi Adrienne Rich. Zakaj? Tako pravi Rich: “Malo žensk se v patriarhatu lahko čuti dovolj materinjenih; moč naših mater, ne glede na njihovo ljubezen do nas in njihove boje za nas, je preveč omejena. In skozi mamo patriarhat uči majhnega ženskega otroka, kakšna so pričakovanja do nje. Tesnobni pritisk ene ženske nad drugo, da bi se prilagodila poniževalni in duhamorni vlogi težko imenujemo “materinjenje”, tudi če verjame, da bo to njeni hčerki pomagalo preživeti. Mnogo hčerk živi v jezi na svoje matere, ker so sprejele, voljno in pasivno, “karkoli pride”. Viktimizacija matere ne le poniža hčerko, ki opazuje mater za namige, kaj pomeni biti ženska. Kot pri tradicionalnem kitajskem povijanju stopal, mati preda naprej svojo bedo. Samoaovraštvo in nizka pričakovanja so “cunje za povezovanje” za žensko psiho.”

Odnos hčerke z materjo je ključen za oblikovanje zdrave ženske identitete: “Tudi kadar ni brata ali očeta, ki bi ga imela mama raje, hčerka lahko čuti bes ob materini nemoči in pomanjkanju boja – ker se intenzivno istoveti z materjo ter zato, ker mora najprej čutiti, da je ljubljena in da se nekdo zanjo bori, da bi se tudi sama lahko borila zase. /…/ Kot hčerke potrebujemo matere, ki si bodo želele svojo in našo svobodo. Ni nam treba biti nosilke samozanikanja in frustracije druge ženske. Kvaliteta materinega življenja, ne glede na to, koliko se mora boriti in kako nezaščitena je, je njena primarna zapuščina njeni hčerki. Kajti ženska, ki lahko verjame vase, ki je bojevnica in ki se bori naprej, da bi ustvarila okolje življenja okoli sebe, svoji hčerki kaže, da te možnosti obstajajo.” Adrienne Rich

Luce Irigaray svetuje: postavite na steno podobo sv. Ane in male Marije, ki simbolizira močno in zdravo vez med materjo in hčerjo!

Tudi Luce Irigaray vidi v odnosu med materami in hčerkami ključ za zdravo in opolnomočeno ženskost (=biti ženska). V knjigi Je, tu, nous celo našteje svoje nasvete, kako lahko matere gojijo zdrav odnos s svojimi hčerkami (povzeto):
1. Ponovno se naučite spoštovati življenje in negovanje, kar pomeni ponovno spoštovanje matere in narave.
2. V domovih in na javnih mestih naj bodo izobešene privlačne podobe materinsko-hčerinskih parov, npr sv. Ane in male Marije ali pa v domovih družinskih fotografij mame in hčerke.
3. Mame naj s svojimi hčerkami čim več uporabljajo žensko množino (pri nas tudi dvojino: midve počneva to in to; me počnemo to in to). Prav tako naj si izmišljujejo besede, ki opisujejo specifično ženske izkušnje, a jih jezik ne vsebuje.
4. Matere in hčerke naj najdejo ali ustvarijo objekte (ne fizične predmete, ampak predmete pogovora), ki si jih delijo med sabo, kot znamenje njihove deljene identitete: naj bodo to področja, ki ne vključujejo tradicionalnih ženskih tem vzgoje otrok, skrbi za dom itd, ampak druge teme, ki omogočajo ženskam, da lepo govorijo o sebi in drugih.
5. Matere naj hčerke od malega učijo o nehierarhični razliki med spoli. Učijo naj jih, da spola nista komplementarna, ampak pripadata različnim identitetam. Učijo naj jih tudi, da spol niso določene vloge ali določena dejanja.
6. Ženske naj si svobodno ustvarijo tako notranji kot zunanji prostor. Pri tem naj nadomeščajo umetno vrednost s človeško vrednostjo, naj ubirajo nove poti, naj izumljajo novo, ne samo reproducirajo znanje, naj izumljajo nov jezik, itd.

“Dokler se ne bo med mamami in hčerkami, od ženske k ženski preko generacij raztegnila močna vez ljubezni, potrditve in vzora, bodo ženske tavale v divjini.” Adrienne Rich

“Materinjenje hčerk v patriarhatu kliče po močnem občutku samo-negovanja v materi. Psihična izmenjava med materjo in hčerko je lahko destruktivna, toda ni potrebno, da je tako. Ženska, ki spoštuje in ima rada svoje telo, ki ga ne doživlja kot nečistega ali kot spolni objekt, bo svoji hčerki nebesedno prenesla zavedanje, da je žensko telo dober in zdrav kraj za prebivanje. Ženska, ki se čuti ponosno, da je ženska, na svojo hčerko ne bo prenesla samorazvrednotenja. Ženska, ki svojo jezo uporablja ustvarjalno, ne bo potlačevala jeze v svoji hčerki zaradi strahu, da le-ta ne bi postala samomorilna.
Vse to je zelo težko v sistemu, ki je ves čas kradel telesa in ego žensk. In kaj lahko rečemo o materah, ki jim nista bila ukradena le telo in ego, temveč so, alkoholičarke, odvisnice ali samomorilne, nedostopne svojim hčerkam? Kaj je z žensko, ki mora tako garati za preživetje, da ji na koncu dneva ne ostane nič materinske energije, ko otopelo, utrujeno pobere svojega otroka po službi? Otrok ne prepozna družbenega sistema ali institucije materinstva, le grob glas, prazen par oči, mati, ki je ne vzame v naročje, ki ji ne pove, kako čudovita je.” Adrienne Rich

Tudi Jung v eseju Psihološki aspekti Kore piše o dinamiki med materjo in hčerko: “Demetra in Kore, mati in hči, razširjata žensko zavest tako navzgor, kot navzdol. Dodata ji “mlajšo in starejšo”, “močnejšo in šibkejšo” dimenzijo, razširita v času in prostoru ozko zamejen zavestni um ter mu podelita znamenje večje in celostne osebnosti, ki soobstaja v večnem toku stvari. Težko predpostavljamo, da sta bila mit in misterij ustvarjena z zavestnim namenom; bolj verjetno se zdi, da sta se pojavila kot nehoteni razodetji psihičnega, toda nezavednega, predstanja. Predzavestna psiha (npr. v otroku) po eni strani deleži v materinski psihi, po drugi strani pa se razširja v hčerinsko psiho. Zato bi lahko rekli, da vsaka mati v sebi vsebuje svojo hči in da vsaka hči svojo mater ter da se vsaka ženska razširja nazaj v svojo mati ter naprej v svojo hči. To deleženje in prepletanje povzročita tisto specifično negotovost glede časa: ženska prej živi kot mati, kasneje kot hči.  Zavestna izkušnja teh vezi ustvarja občutek, da je življenje razširjeno preko generacij – prvi korak proti izkušnji in prepričanju, da obstaja izven časa, kar s seboj prinese občutek nesmrtnosti. Življenje posameznice je povzdignjeno v tip, postane arhetip splošne ženske usode. To vodi k obnovitvi ali apokatastazi življenj njenih prednic, ki sedaj, preko sedanje posameznice, prehajajo v prihodnje generacije.  Takšna izkušnja daje posameznici prostor in smisel v življenju generacij, tako da so vse nepotrebne ovire odstranjene s poti življenjskega toka, ki naj teče skoznjo. Istočasno se posameznica rešena svoje izolacije ter obnovljena v celovitosti. Vse obredno ukvarjanje z arhetipi ima ultimativno takšen cilj in takšen rezultat. Psihologinji je takoj jasno, kako katarzični in istočasno poživljajoči učinki so morali teči iz Demetrinega kulta v žensko psiho in kakšno pomanjkanje psihične higiene označuje našo kulturo, ki ne pozna več celostnih občutkov, ki so jih nudila Elevzinska čustva.”

Telo ženske v feminizmu razlike

Žensko telo v feminizmu razlike ni prekletstvo ali nezvesti izdajalec razlike, ki ga je potrebno nevtralizirati. Njegovi specifični procesi: menstrualni cikel, nosečnost, porod, dojenje, menopavza niso zreducirani na biologijo in tako odcepljeni od identitete ženske, da je ne bi preveč zamazali s spolom, temveč so integrirani v to identiteto, seveda pri vsaki ženski na njen edinstven način.

“Matere in hčerke so si med seboj vedno izmenjevale – onkraj besedno prenešenega izročila o ženskem preživetju – znanje, ki je prikrito, subverzivno, predbesedno: znanje o toku med dvema podobnima telesoma, od katerih je eno v drugem preživelo devet mesecev. Izkušnja rojevanja v hčerki prebudi globoko odmevanje njene matere, ženske pogosto sanjajo o svojih materah v času nosečnosti  in rojevanja. Alice Rossi meni, da se ob prvem podoju svojega otroka v ženski prebudi spomin na vonj mleka njene matere. Ob menstruaciji nekatere hčerke čutijo žensko bližino s svojimi materami, tudi kadar je odnos boleč in konflikten.”Adrienne Rich

Luce Irigaray v procesih ženskega telesa prepozna še eno pomembno sporočilo: “Ena od poglavitnih lastnosti ženskega telesa je njegova strpnost do rasti drugega znotraj sebe, ne da bi utrpelo bolezen ali smrt enega ali drugega živega organizma. Na žalost je kultura praktično preobrnila pomen te ekonomije spoštovanja do točke religioznega fetišizma, ni pa podala nobene interpretacije modela strpnosti drugega znotraj sebe in s sabo, ki ga ta odnos razodeva. Žensko telo pravzaprav daje enako priložnost življenja tako dečkom, kot deklicam, ki so spočeti v njem preko združitve moških in ženskih kromosomov. /…/ Medtem ko žensko telo rojeva s spoštovanjem do razlike, se patriarhalno družbeno telo konstruira hierarhično, izrivajoč razliko.” Medtem, ko žensko telo enako spoštovanje izrazi do deklic in dečkov, pa deklice v patriarhatu niso enako očetove hčerke, kot so sinovi očetovi sinovi. S tem je deklicam odvzeta genealogija, ki pa je po Irigaray jedro identitete. Tako ostajajo nižje, kot reproduktivni substrat družbe, pravi Irigaray. Njena vizija je hierarhično razliko (moški zgoraj, ženska spodaj) preobraziti v enakovredno razliko, kjer enakovredno svobodno in opolnomočeno obstajata tako identiteta žensk, kot identiteta moških.

Kaj pravi nezavedno?

Skozi sanje nezavedno sporoča svoja stališča.

Zaključimo pa s ključnim vprašanjem: Kaj pravi nezavedno? S tem stavkom je na predstavitvi analitične psihologije (jungovske psihoanalize) na SFU Ljubljana odgovoril Dragutin Vučković, jungovski psihoanalitik in predavatelj na specializaciji iz analitične psihologije na SFU Ljubljana, na vprašanje, Kakšen je jungovski pogled na psihedelike? Vprašanje bi bilo lahko tudi katerokoli drugo; odgovor pa kaže na temeljno jungovsko držo: v odnosu do posameznice ne zavzema posplošenih stališč, temveč se vpraša, kaj meni njeno nezavedno.

Kaj je ženskost? To, kar pravi tvoje nezavedno. Lahko nima nikakršnega odnosa do tega koncepta, lahko pa se mu zdi zelo pomembna vsebina zate. Lahko pomeni nežnost, lahko pomeni moč; lahko pomeni generativnost, lahko pomeni destrukcijo. Lahko pomeni karkoli. Ali nič. Bistveno je, da vsaka ženska odvrže vse definicije in opredelitve od zunaj in se vpraša, kaj nagovarja njo, kaj jo hrani, kaj jo navdihuje, kaj jo povezuje s sabo? Bistvo je, da vsaka ženska začuti svoje bitje. Potem je našla svojo žensk-ost: svoj biti ženska.

© Ana Drevenšek

Na temo ženskosti se bomo pogovarjale na krogu za ženske v sredo, 22.5.2019. 

Emancipirano babištvo: subverzivno, marginalno (na mednarodni dan babištva)

Posted on by under ženska duhovnost

5. maj je mednarodni dan babištva. Babištvo je starodaven poklic in pomeni spremljanje ženske skozi njene izkušnje plodnosti – spočetja, nosečnosti, poroda in poporodnega obdobja. Kljub sodobni podobi babištva, le-to v resnici ni tako medicinski poklic, kot se zdi. Babištvo je namreč osredotočeno na fiziologijo in ne na patologijo; na normalno delovanje ženskega telesa, raziskovanje njegovih zakonitosti ter ugotavljanje, kako ga čim bolj podpreti v njegovih naravnih reproduktivnih procesih. V tem se bistveno razlikuje od medicinskega načina razmišljanja, ki je, hvala Boginji (ker potrebujemo strokovnjake, ki znajo reševati patološke situacije), osredotočen bolj na patologijo – na genezo in potek bolezenskih, abnormalnih stanj.

Stvar pa je v tem, da reproduktivni procesi sami po sebi niso patološki procesi, temveč normalni fiziološki procesi. Poleg telesnega aspekta pa zajemajo tudi globoke psihološke, socialne in duhovne aspekte. Izkušnja nosečnosti in poroda žensko globoko pregnete, jo spremeni; spremeni se njeno doživljanje sebe in svojega mesta v svetu; spremeni se tudi odnos družbe do nje (v dobrem in v slabem). Babištvo torej ne pomeni le spremljanje ženskega telesa skozi reproduktivne procese, temveč tudi spremljanje ženske na njeni materinski poti; materinska toplina in podpora, pomoč pri dvomih vase in strahovih, pomoč pri artikulaciji vrtoglavih občutkov, ki jih prinese materinstvo in osmišljanje le-teh, pomoč pri sprejemanju materinstva in njegovi polnosti. Babištvo je utelešenje ženske solidarnosti, podpore in artikulacije specifično ženske izkušnje. Ne le to, babištvo je izrazito subverzivno: njegov cilj ni adaptacija ženske v tradicionalne spolne vloge ali v mistificirano podobo materinstva. Ker babica opazuje ženske v enem najintenzivnejših procesih – porodu – spozna, kaj žensko opolnomoča in kaj jo tlači in babica postane glasnica za opolnomočenje žensk. Babica ne pomaga le z nasveti in fizično podporo, temveč tudi s tem, da se vedno postavi na stran ženske in v njen neguje moč in samozaupanje; ne le za to, da bo svobodno in izpolnjujoče rojevala, ampak tudi zato, da bo svobodno in izpolnjujoče živela. Prave babice imajo zato izostren občutek za feministična vprašanja.

Vse to nas privede do spoznanja, da je babištvo subverziven in marginalen poklic. Ne more biti drugače. Brezpogojno postaviti se na stran žensk pomeni postaviti se po robu praksam, ki ženskam jemljejo svobodo, dostojanstvo in moč, pomeni brezpogojno razpoložljivost ženskam tudi, če to pomeni, da babica sebe spravi v neugoden položaj. V Sloveniji babištvo še ni utelesilo tega subverzivnega in marginalnega duha, ki se vedno postavi na stran ženske. Babištvo je znotraj našega zdravstvenega sistema zreducirano na raven pomoči in podpore zdravniškemu poklicu. Odvzet mu je njegov glavni pečat – pečat strokovnjakinj za fiziologijo poroda ter pečat samostojnih spremljevalk žensk med fiziološkimi porodi. Babištvo v Sloveniji je senca sebe, je polovično babištvo. Takšno usodo doživlja (predvsem institucionalno babištvo) bolj ali manj po vsem svetu.

Svojega resničnega duha babištvo ponovno pridobiva preko gibanja za porod doma. Porod doma je neodtujljiva pravica ženske. Na tem mestu se ne bomo spustili v dokazano varnost in celo večjo varnost poroda doma za ženske z normalno (in včasih tudi manj normalno) nosečnostjo. Človek mora samo obiskati recimo PubMed in se po prebiranju nekaj člankov prepriča, da je babiški model obporodne skrbi za nosečnice v vseh pogledih ugodnejši. Na tem mestu bomo razmislili o tem, kaj nam stanje poroda doma pove o našem dojemanju brezpogojne solidarnosti z žensko. Porod doma je v Sloveniji prisoten že kar nekaj časa; začelo se je z obiski samostojnih babic iz Avstrije in Italije, kjer samostojno babištvo obstaja in živi. Sčasoma se je tudi v nekaterih slovenskih babicah začela prebujati moč za razmislek o emancipaciji babištva, o vrnitvi dostojanstva resničnemu babištvu in naraščalo je samozaupanje in želja dati ženskam to, kar jim pripada. Seveda je samostojno babištvo naletelo na hude odpore; na nasprotovanje porodničarske stroke. Na tem mestu bodi še enkrat poudarjeno, da argumenti proti porodu doma ne pijejo vode. Prišli smo do absurdne situacije, ko resnično evidence-based (z dokazi podprto) znanje in prakse poznajo in zagovarjajo babice in ne medicinska stroka. Sčasoma je Ministrstvo za zdravje le priznalo samostojno babištvo, a ga je omejilo s tako absurdnimi pogoji in omejitvami, da je ogrozilo strokovnost in varnost izvajanja babiške obporodne skrbi na domu. Obstoječa dovoljenja torej nikakor ne predstavljajo doseženega cilja in nikakor ne pomenijo polnega dostojanstva in emancipacije babiškega poklica. Ne omogočajo mu namreč, da v svoji strokovnosti, kompetentnosti in visokih etičnih načelih omogoča prakso, ki bo služila najvišjim interesom žensk.

Gverilsko babištvo. Samostojno babištvo ne more biti drugačno kot gverilsko. Subverzivno. Marginalno. Vedno se namreč postavi na stran ženske in ščiti varnost ženske in njenega otroka. Babištvo, ki se prehitro zadovolji s polovičnimi dovoljenji, je pozabilo na svojega resničnega duha. Babištvo, ki se zadovolji s pristriženimi krili, je pozabilo na svojega resničnega duha. In ne gre za ponos. Gre za varnost in najboljšo možno oskrbo za ženske v obporodnem času. Pravo babištvo je nosilec najbolj temeljitega, najbolj kritičnega, najbolj z dokazi podprtega, najbolj individualiziranega, najbolj etičnega, najbolj humanega, najbolj strokovnega znanja o reproduktivnih procesih ženske. Pristrižena krila babištvu torej pomenijo onemogočanje ene najboljših skrbi za noseče ženske. Babice, ki se zadovoljijo s pristriženimi krili, se odpovejo polnemu potencialu svojega znanja in poklica (tukaj izvzemam čudovite in močne babice, ki se trudijo ženskam nuditi z dokazi podprto babiško oskrbo znotraj bolnišničnega sistema – slava jim za njihov boj in utiranje poti spremembam!). Pri legalizaciji samostojnega babištva ne gre toliko za legalizacijo, temveč za dekriminalizacijo. Optimalna legalizacija ni nikoli zares dosežena. Legalizacija pomeni omejitve zakonov, ki niso nujno v najvišjo korist ženskam. Legalizacija zato mora prinesti nenehno bitko za izboljšave, za spremembe, ki bodo omogočale čim polnejše uresničevanje babiškega poklica. Zahteva nenehno budnost, pozornost in boj. Babištvo nikoli ne neha biti subverzivno, nikoli ne neha biti marginalno. Pri legalizaciji gre za to, da se babic, ki se borijo za ženske in ženske same, ne preganja zaradi tega, ker uresničujejo temeljne pravice žensk in jim omogočajo najboljšo možno oskrbo. Gre v bistvu za stvar, ki bi morala biti samoumevna. Moralna zmaga se je že zgodila; pred legalizacijo. Moralna zmagovalka je prava babica. Legalizacija njeno moralno zmago samo z veliko veliko zamudo potrdi. Babica svoje identitete ne gradi na dovoljenju, ampak na brezpogojni solidarnosti z žensko. 

Elizabeth Davis

Elizabeth Davis

Za današnji mednarodni dan babištva sem prevedla besedilo Elizabeth Davis, samostojne babice iz ZDA, ki je ena poglavitnih figur borbe za samostojno babištvo v ZDA. V tem kratkem besedilu opisuje začetke samostojnega babištva in borbo za legalizacijo samostojnega babiškega poklica, ki sta ji načelovali s prijateljico in sobabico Carol Leonard. Videli bomo, da je gverilsko babištvo, ki ga žene od ljubezni do ranljivosti in moči rojevajoče ženske vžgano srce, univerzalni pojav, ki je vedno predhodil legalizaciji samostojnega babištva. Videli bomo tudi, da legalizacija še zdaleč ni končni cilj. Videli bomo tudi, kako široko je srce babic, ki ne skrbijo le za telesa, temveč tudi za duše žensk. Poklanjam ga srčnim babicam, ki omogočajo, da ženske rojevajo v svoji polni moči, varno in ki so zato tudi preganjane. 

“Obe sva imeli v zgodnjih sedemdesetih letih grozljive porodne izkušnje; bili sva izolirani, med porajanjem privezani na posteljo, preprečen nama je bil stik z najinimi otroci v prvih urah po porodu. Med nosečnostjo sva se dovolj informirali, da sva želeli in pričakovali več, zaradi česar je bilo najino razočaranje še toliko bolj boleče. Če bi bile babice takrat bolj na voljo, bi z veseljem izbrali porod doma. 

Ko sva spoznavali druge ženske, ki so med rojevanjem izkusile zlorabo in ponižanje, sva postali aktivistki. Kasneje sem še enkrat rodila, tokrat doma. Carol so začele k porodom doma klicati ženske, ki se niso želele podrediti bolnišničnim postopkom in postala je učenka pri starejšem podeželskem zdravniku v New Hampshiru. Čez nekaj let, ko so moji otroci postali bolj neodvisni, sem tudi sama poiskala priložnost za vajeništvo, s tradicionalno babico v San Franciscu. Takrat je bilo spremljati porode na domu dejanje poguma, kajti licence niso bile na voljo za babice, ki niso medicinske sestre. Toda izvedeli sva za pomen babištva v Evropi in odločeni sva bili, da to možnost omogočiva tudi ženskam v ZDA. 

Nisva pa se zavedali, na kakšne odpore bova naleteli! Ko so se babice premaknile v politično areno, da bi se borile za pravico do licence, so bile vedno znova zaustavljene, pogosto nadlegovane ter občasno aretirane. To se je še posebej dogajalo v Kaliforniji, kjer sem bitko vodila jaz – čeprav je v mnogih pogledih napredna zvezna država, ima Kalifornija najmočnejši lobi Ameriškega medicinskega združenja (Americal Medical Association). Kmalu sem spoznala, da ureditev zakonodaje na področju babištva ni bilo odvisno zgolj od dokazovanja varnosti ali stroškovne učinkovitosti poroda doma, saj je bila to v celoti stvar moči in politike. Carol je v New Hampshiru imela več sreče, kjer je načelovala uspešni kampanji za certifikacijo babištva leta 1982. Toda minilo je še 10 let in 7 zakonodajnih poskusov, preden so napori obrodili sadove tudi v Kaliforniji. 

Čeprav je bil političen proces izčrpavajoč, naju je obe močno okrepil. Izrinjeni sva bili iz svojih idealističnih gnezd in bili prisiljeni leteti spričo stare straže medicinskega monopola. Vzpodbudilo naju je tudi, da razvijeva idejno podlago najine vere v boj: verjeli sva, da je porod obred prehoda, babica pa je usposobljena, a ponižna spremljevalka. Bolj kot sva postajali izurjeni v prenatalni oskrbi, bolj sva razumeli, da so najine storitve drugotnega pomena, na prvem mestu je skrb žensk zase. Bolj kot sva bili priči ženskam, ki so zavzele svojo moč med rojevanjem, bolj sva spoznavali samostojno odločanje žensk kot ključno za samozavest in resnično sprejemanje materinstva. Bolj kot sva preučevali obporodne navade in prakse na drugih delih sveta, bolj sva začeli verjeti, da je desakralizacija poroda v korenu mnogih težav naše družbe, predvsem ošibitev moči žensk ter razpada družine. Najino nalogo sva doživljali nič manj kot obnovitev pomena in dostojanstva poroda za širšo družbo. 

Zdelo se je, da je edini način, da to doseževa, da zmanjšava svojo nabito polno babiško prakso in več časa posvetiva poučevanju in svetovanju. /…/ Toda ves čas naju je vleklo nazaj k političnim aspektom babištva. Carol je bila prva babica iz ZDA, ki je obiskala Rusijo in tam poučevala; njeno pričevanje o porodnih okrutnostih v Rusiji je bilo zapisano v kongresni register (Congressional Record). Jaz sem za zvezno državo Kalifornijo opravila raziskavo o alternativnih metodah rojevanja, na nacionalni ravni delovala kot svetovalka na področju babiške zakonodaje in izobraževanja ter postala predsednica novo oblikovanega Midwifery Education Accredition Council (MEAC). 

Na koncu pa sva spoznali tudi, kako politični aktivizem omejuje najino delo. Ne da sva obupali – najin fokus se je spremenil. Skozi leta sva razširjali svojo pozornost na duhovne dimenzije preobrazbe ženske. Zanimati sva se začeli za to, kako so bili v preteklosti in v drugih kulturah praznovani ženski obredi prehoda – ne le porod, ampak tudi menarha (prva menstruacija) in menopavza. Preučevali sva boginje – arhetipske ženske mitološke figure – preteklih obdobij. In kmalu sva postali prepričani, da je najboljši način za zagotovitev reproduktivnih pravic žensk resakralizacija (ponovna posvetitev) celotnih življenj žensk, ne zgolj dejanja poroda.” 

Religija in duhovnost (Marija Sreš)

Posted on by under duhovnost žensk,feministična teologija,Marija Sreš,religija in duhovnost,ženske in religija

Pričujoči esej je odlomek iz knjige A Missionary Speaks: Reflections on Forty Years in the Mission Field in Gujarat (Misijonarka spregovori: refleksije o štiridesetih letih misijona v Gujaratu), avtorice Marije Sreš. Esej je bil napisan leta 2007. Prevod je moj. 

Vabljene na krog z Marijo Sreš, ki bo v petek, 30.11.2018 v Ljubljani. 

Religija in duhovnost

Religija je “vez, ki zavezuje” (lat. re-ligare). Zavezuje nas k prepričanjem, kultom in pravilom. Uči nas, kaj verjeti, kako moliti in predvsem, kako delovati (ali kako ne delovati!). Religija nadzoruje eksternalije tradicionalnih družb in kot vidimo, se danes vrača na različnih koncih sveta. Nisem prepričana, da je to povsem dobro, še posebno za nas ženske. Obstaja razlog, da tako mislim. Za večino nas žensk religijo definira patriarhat, religija moškega, vsiljena ženskam. “Kjer je Bog moški,” pravi Rosemary Ruether, ameriška katoliška feministka, “tam moški postane Bog.” In božje sporočilo ženskam je naslednje: Ubogaj! Ne glede na to, ali gre za talibane, katoliške škofe ali hindujske fundamentaliste, sporočilo je vedno enako: Mi moški vemo, kaj je najboljše za vas. Poslušajte nas! 

Toda obstaja notranje gibanje znotraj religije, ki je bolj izmuzljivo. Le-tega imenujem “duhovnost” ali življenje duha. Zame kot verno katoličanko je to Božji duh, ali kot mu pravimo, Sveti Duh, darilo vstalega Jezusa njegovim učencem.

Toda odprta sem za druge interpretacije, ki morda ne delijo moje vere. Za mnoge je to življenje duha sila, ki povezuje na različnih ravneh. Sebstvu in lastnim dejanjem, posamezniku in drugemu, osebam in njihovim skupnostim, svetemu in posvetnemu, temu svetu in svetu onkraj prinaša celovitost. Nekateri mu lahko pravijo “atman” (beseda iz hindujske teologije, ki pomeni “sebstvo” ali “duša”). Nekateri ga morda imenujejo Gaia, ženski kozmični princip, iz grške besede za zemljo, geo. Ekološka vprašanja dojemajo kot povezana z živim organizmom, Kozmosom in njihova duhovnost je duhovnost povezanosti vsega stvarstva. 

Duhovnost torej “osredišča” in tako “usmerja” naše mnoge in različne življenjske izkušnje ter jim daje koherenco in smer. Kot sila povezovanja duhovnost naša življenja dela celovita, pristna in avtentična. 

Ali imajo ženske duhovnost? Ali bi ženske morale imeti duhovnost? Nihče ne more zanikati, da ima večina žensk religijo, veliko religije. Katerokoli kulturo obiščeš, najdeš več žensk, ki finančno oskrbujejo templje in cerkve kot moških; več žensk kot moških zaproša za obrede, še posebej za odganjanje zla in zaščito bližnjih, itd. Čeprav se iz tega ne gre norčevati, se zgolj sprašujem, ali količina religioznih praks zares izgrajuje notranje vire posameznika, njegovo notranjo dušo, njegovo razumevanje sebe “v duhu”. Ob tem se spomnim na dobro poznan odlomek iz Lukovega evangelija (10:38-42): 

38 Ko so potovali, je prišel v neko vas in žena z imenom Marta ga je sprejela v svojo hišo. 39 Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegove besede, 40 Marta pa je imela s postrežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« 41 Gospod ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, 42 a le eno je potrebno. Marija si je izvolila dobri del, ki ji ne bo odvzet.«

Ta odlomek govori o tem, da se pri duhovnosti gre za to notranje gibanje, ki se je pozorno na “eno, ki je potrebno” in se osredotoča nanj. In v tem času je za nas ženske izziv poiskati to življenje v duhu in torej najti sebe, svojo identiteto, svoje poslanstvo. Le-to ni doseženo, kadar smo raztresene in tesnobne zaradi želje po uspehu na različnih področjih. Doseženo je z najdenjem lastnih notranjih virov, svoje duhovnosti. 

Dovolite mi da to idejo razvijem preko analiziranja tega, kako sta nam religija in duhovnost predstavljeni v različnih tradicijah. Začnimo najprej s krščanstvom na Zahodu. 

Krščanska tradicija

Na Zahodu judovsko-krščanska tradicija vzpodbuja tako moške, kot ženske, da častijo moško božanstvo. “Bog Oče” je poosebitev najvišjega razuma in vir ultimativne moški in svetu vlada z uveljavljanjem svojih božanskih zakonov. 

Ne glede na to, kako benigno je predstavljena podoba Boga Očeta (kot na primer v molitvi Oče naš), je praksa krščanske religije pripeljala k podreditvi in ponižanju žensk. Celo sestre (zaobljubljene sestre), ki so se po definiciji odrekle družini in karieri, da bi “našle Boga”, niso mogle same definirati svoje duhovnosti in postati svoje lastne osebe. Še manj poročene laične ženske, katerih odnos z moškimi je še toliko bolj težaven in neenak. Mnogim klerikom, ki z lahkoto citirajo Svetega Pavla, “Žene, podrejajte se svojim možem, kakor se spodobi v Gospodu.” (Kol 3:18), ne bi škodilo ponovno prebrati nek drugi odlomek, kjer Apostol pravi, “Sicer pa v Gospodu ni niti ženske brez moškega niti moškega brez ženske. 12 Kakor namreč ženska izvira iz moškega, tako moški prejme življenje po ženski …” (1 Kor 11:11). 

Moja lastna izkušnja Cerkve je bila živeti na obrobjih, na robu. Me ženske, ki toliko prispevamo k ustvarjanju novega življenja in vzgoji imamo malo, če sploh kaj, deleža pri uradnem življenju vere v Cerkvi. Oh da, vem, da boste rekli, da vsi svojo vero prejmemo v materinem naročju, toda kako je mogoče, da ni nobenih javnih vlog za verne ženske znotraj Cerkve? Nobenih duhovnic, nobenih žensk, ki bi podeljevale zakramente, razen v zadnjih letih v nekaterih protestantskih Cerkvah.

Zaradi tega sem začela verjeti, da Bog ne živi toliko v templjih in Cerkvah, zgrajenih iz čudovitega kamna, temveč v srcih ljudi, tistih, ki se ga bojijo in poslušajo njegovega duha. Predvsem pa Bog živi v revnih in ranljivih – bolnih, izobčencih, ženskah in otrocih. 

Zato se moram zahvaliti Indiji in njenim ljudem, še posebej mojim adivasi ženskam. One so mi dale ta občutek božje vseprisotnosti, ne zgolj v naravi, ampak tudi v družbi. Vnebovpijoče nepravičnosti v indijski družbi so me poklicale k temu, da sem sestra vsem pomoči potrebnim. Tam – na poljih in v plemenskih kočah – srečam Boga iz oči v oči. Da, duhovnost je manj v obredju in prisili in bolj v odnosu. 

Moja misijonarska zgodba je zgodba srečanja neznanega obraza Jezusa Kristusa. Ta obraz sem srečala v kipih in svetih podobah a tudi v obličjih revnih in tistih z zlomljenimi srci, v vročini in prahu te dežele. V bojih teh žensk vidim izpolnitev dela Božjega stvarjenja ter naše sodelovanje z božjim duhom, da bi ta obraz obnovili na zemlji. 

Hindujska tradicija

Pred mnogimi leti sem študirala v Ahmedabadu, velikem mestu v zahodni Indiji. Bila sem starejša od večine mojih sošolk, mladih hindujskih žensk iz srednjega razreda, ki so bile obsedene z eno stvarjo: poiskati primernega fanta in se poročiti. Presenečene so bile, da jaz, mlada, inteligentna in privlačna, nisem imela enakega cilja! Pravzaprav me je mama neke prijateljice nekoč moledovala: “Čutim, da te tvoji starši niso ljubili, saj ti niso priskrbeli nekoga, s komer bi se poročila in se ustalila. Ampak jaz te imam rada in če želiš, mi dovoli, da ti poiščem dobrega moža…”

Da, te preproste besede povedo vse. V večinski hindujski družbi je ženska vedno definirana v odnosu do moškega. Lahko je mati, sestra, ženska, hči ali snaha, toda neizrečena predpostavka je, da moški določa njen obseg in jo tako nadzira. Nekateri bi lahko izpostavili, da ima hinduizem dolgo tradicijo “materinskih božanstev”, katerih imena so preživela v vélikih boginjah, Lakšmi, Kali, Durga, Sarasvati, itd. Toda danes so vse dojemane kot družice moških božanstev, kar generacijam hindujskim ženskam narekuje, naj svoja življenja živijo na enak način. Mitski zakonodajalec Manu, čigar navodila še vedno vladajo večini tradicionalne hindujske družbe, je bil glede tega jasen: dharma (življenjski smisel, sveta dolžnost) ženske je, da je podrejena moškemu. 

Bile so ženske, ki so se poskušale na svojo duhovno pot podati same ter artikulirati svoja odkritja in izkušnje, a bile so maloštevilne in oddaljene druga od druge. Družba se nad tem zmrduje. Ekonomske potrebe in pomanjkljiva izobrazba ženske ohranjajo v podrejenem položaju.

Najpogosteje omenjana izjema je zgodba srednjeveške princese iz Radžastana, Mirabai. Trdila je, da je bila “poročena” s svojim božanskim ljubimcem, bogom Krišno ter se izognila poroki. Njene pesmi Krišni so med najlepšimi in so priljubljene še danes. Zanimivo je, da je Gandhi svojo predano britansko učenko, Madeleine Slade, imenoval Mirabai in jo tako želel potrditi v njenem avtonomnem življenju in celibaterski predanosti njenemu poslanstvu v Indiji.

V devetnajstem stoletju se je izobražena hindujska spreobrnjenka v krščanstvo Pandita Ramabai, podobno odtrgala od svoje družine in religije, da bi študirala teologijo (Sveto pismo je prevedla v marathi) ter ustanovila dom za zapuščena dekleta, Seva Sadan. Ramabai je bila kritizirana tako s strani ortodoksnih hindujcev (zaradi svojega socialnega dela), kot s strani ortodoksnih kristjanov (njeno svobodno razmišljanje je bilo vznemirjujoče za tradicionaliste). Njeno duhovno potovanje pa je bilo izjemno zaradi njenega poguma in inteligence. 

Če so hindujske ženske dandanes izzvale svoj status, je bilo to zaradi vpliva Zahoda, bodisi s strani krščanskih misijonarjev (ki izobražujejo tisoče deklic v šolah), bodisi v zadnjem času zaradi izpostavljenosti zahodnim kulturnim vplivom preko medijev. 

Dovolite mi, da podelim svojo izkušnjo. 

Med preganjanjem kristjanov in muslimanov v Gujaratu leta 1991 je “Gujaratski forum za ženske študije in delovanje” v Barodi (blizu Ahmedabada) objavil javni poziv vsem ženskam katerekoli religije ali ekonomske skupine, naj ne dovolijo, da se njihove skupnosti ali organizacije podredijo hindujskim fašistom. (Hindujske fašistične skupine so imele svoje lastne ženske organizacije, ki so odločno zagovarjale tradicionalne kastne vrednote za vse indijske ženske.) Gujaratski forum je uporabil argument, da tradicionalne vrednote zgolj krepijo zatirajoče strukture in odlagajo družbeno in politično emancipacijo žensk. To gesto religijske harmonije in solidarnosti vidim kot duhovno silo, ki se je uprla zlu medsebojnega sovraštva. 

Pred nekaj leti sem se učila joge z mešano skupino žensk v Mumbaiju. Naša skupina je bila sestavljena iz hindujk, muslimank, kristjank in pripadnic drugih ver. Ko smo se učile različnih vaj, smo doživele harmonijo (joga pomeni harmonijo, povezanost) telesa in duše. Še več, rečeno nam je bilo, da je najlepši sadež joga spoznanje božanskega v sebi, kar nas vodi k uvidu tega istega božjega duha v drugi osebi. Vodene smo bile, da se povežemo s svojo lastno božjo prisotnostjo – kot kristjanki mi je bilo rečeno “Ne prevzemaj hindujskih manter, ampak vzemi besede Jezusa iz tvojega Svetega Pisma.” Kako lepa izkušnja! Joga mi je pokazala tisto, kar sem vedno čutila: točka srečanja med nami in drugimi je vedno znotraj nas, ker smo kot človeška bitja ustvarjeni po božji podobi. 

Podobno sem doživela med prakso vipassane, budistične meditacije. 

Tako mora duhovno zavedanje teči v družbeno in kulturno sfero. Naša življenja svobode v božjem duhu se prevajajo v pozitivne drže in vedenja do naših družin in sosesk. Duhovnost je izvir, iz katerega vsak dan teče voda življenja. In tako duhovnost prinese notranjo srečo. Zakaj? Ker nas biti “živa v duhu” naredi bližje bogu, resničnejše sebi in združene med seboj. In namenjeno je bilo, da sem takšna, kajti Bog nas je ustvaril, da nas vleče k sebi. 

Duhovnost ni nekaj skrivnostnega, namenjenega le redkim izbranim. Vsi smo poklicani k “rasti v duhu”, kjer prebiva resnična rast in to ni stvar početja tega ali onega ali ne početja tega ali onega. To je proces razumevanja sebe od znotraj ter rast v odnosu. To je tisto, kar resnično pomeni duhovnost. 

Med plemenskimi ženskami v Indiji

Moja prijateljica, Himmatben, plemenska ženska in katoličanka, je bila obtožena za čarovnico. V podeželski Indiji je obilje šamanov (moških zdravilcev), ki prakticirajo čarovništvo in se ukvarjajo z okultni ter ljubosumno čuvajo svoje moči. Ženskam praviloma takšne moči niso dovoljene in če se najde ženska, ki jih poseduje, je videna kot grožnja močem v vasi ter označena za zlo. Tako se je zgodilo tudi Himmatben. Svojim sinovom in hčerki je uredila dobre in uspešne zakone ter tako vzbudila zavist pri tistih, ki so bili manj uspešni. Šušljalo se je, da je Himmatben “pojedla jetra” sosedovega otroka, ki je pred kratkim umrl zaradi driske (čarovnicam je pogosto pripisan kanibalizem). Dve dolgi leti smo vsi iz naše male katoliške skupnosti pomagali pri njenem boju proti vaškim predsodkom in končno zmagali nad nevednostjo. 

Ženske, s katerimi sem delala, niso bile hindujke po tradiciji in običajih, bile so animistke. V njihovih plemenskih družbah so imele ženske boljši položaj kot v kastnem hinduizmu. Plemenske ženske so se lahko ponovno poročile, na primer; in hčerke so prejele dragoceno doto v času poroke. Toda ker je bila večina plemen vse bolj in bolj marginaliziranih in obubožanih in ker je prevladujoča kulturna sila hinduistična, ne preseneča, da ima hindujska religija negativni vpliv na plemensko religijo. Eden takšnih vplivov je nižanje položaja žensk preko razvrednotenja njene vloge kot voditeljice skupnosti. 

Asertivnejše ženske so obtožene urokov ter povzročanja bolezni ter so izgnane iz vasi, izolirane ali celo umorjene. Takšen je bil primer Himmatben, omenjen zgoraj. Zdravilna moč danes prebiva v rokah moških, bodisi tradicionalnih šamanih (bhagat) ali sodobnih vladnih zdravnikih. Ženska kot zdravilka, prisotna v toliko tradicionalnih družbah, je sedaj pod strogim nadzorom moškega (kot so medicinske sestre v vladnih klinikah) in njena neodvisnost je okrnjena. Poleg tega so ženske zaradi različnih predpisanih postov in obredov prestrašene, šibke in podhranjene in tako onemogočene pri izzivanju prevlade moških. 

Eden od razlogov, zakaj hindujske fašistične skupine tako sovražijo krščanske misijonarje je, ker le-ti gradijo šole in sirotišnice ter v podeželski Indiji širijo sporočilo dostojanstva žensk in njihove enakosti.

Kaj pa ženske v Sloveniji? 

Pred nekaj leti, ko sem začela vsako leto šest mesecev prebivati v Sloveniji, sem poskušala zbrati nekaj žensk, ki bi skupaj razmišljale in molile – ne samo molile rožni venec in litanije, ampak reflektirale o “resnici o sebi” in jo delile ter odkrivale našo vlogo v Cerkvi. Naše prvo srečanje je bilo v župnijski dvorani. Oznanjeno je bilo s plakatom v župnišču in njegov cilj je bil podeliti moje misijonarske izkušnje. Na moje presenečenje je prišlo 13 žensk. Predvajala sem kratek film o svojih misijonarskih izkušnjah ter opisala spreminjajoče se čase, v katerih se znajdevamo mi misijonarji ter povabila k diskusiji. Ko smo se naslednji srečale prihodnji mesec, nas je bilo … pet! In od takrat naprej so se vrata župnijske dvorane za nas zaprla. 

Razočarana sem bila nad pomanjkanjem zanimanja za nadaljevanje srečanj, onkraj pobožnih molitev in romanj, onkraj devetdnevnic in cerkvenih sejmov. Ustvariti sem želela širše zavedanje tega, kar pomeni biti kristjan danes, kaj bi lahko bila “duhovnost žensk”. Opazila sem, da so bile mnoge v cerkev zahajajoče ženske zaskrbljene glede pridružitve našim srečanjem, ki so bila sprva dvakrat na mesec. Zakaj? Ali so bile stvari, o katerih sem govorila, preveč ogrožujoče za njihova katoliška prepričanja? 

V mojih letih v Indiji sem se začela vse bolj in bolj zavedati, da krščanstvo ni več evropejsko. Toda večine katolikov ni to niti najmanj zanimalo. Glede mojih izkušenj vzhodnih oblik meditacije, kot sta joga in vipassana, so bili sumničavi. 

Tako kot Cerkve v drugih evropskih državah, tudi Cerkev v Sloveniji doživlja krizo identitete. Ali krizo odnosov, z drugimi besedami. Povsod se Cerkev sprašuje (kot je Jezus nekoč vprašal svoje učence): Kdo sem? in Kdo sem zate? To se dogaja v Evropi, ki se vse bolj distancira od svoje krščanske dediščine. In ljudje, mladi in stari, odgovarjajo: Kaj si (Cerkev) nam? 

Ko je bila Slovenija del komunistične države, je biti kristjan bila jasna identiteta. Bili smo nasprotujoča kultura in vedeli smo, čemu nasprotujemo. V liberalni demokraciji današnje Slovenije je zatiranja manj, prav tako pa je manj predanosti krščanskim vrednotam. Slovenija bi rada bila videna kot progresivna zahodna država, najraje se ne bi zmenila za dejstvo, da vsebuje zahodni sekularni kapitalizem mnogo proti-evangelijskih vrednot in v mnogih pogledih ni pro-life, temveč pro-violence (za nasilje) in pro-death (za smrt). 

Papež Pavel VI je nekoč dejal, “dialog je nov način biti Cerkev”. Kako je Cerkev v moji državi v dialogu s svojimi ljudmi? Z ženskami, ki predstavljajo polovico občestva? Vidimo, da so mladi ljudje, najbolj dinamičen del družbe, “glasovali s svojimi nogami”, torej odkorakali iz starega patriarhalnega sistema Cerkve (“Oče najbolje ve.”), iščoč nekaj bolj pomenljivega. In kadarkoli to najdejo, vzamejo. Zato pravim, da dandanes krščanska “etiketa/značka” vse manj in manj pomeni. Namesto, da se borimo, ali smo katoličani, protestanti ali pravoslavci, je danes tisto, kar vse bolj šteje, biti “Jezusov učenec”, živeti avtentično ter živeti v skladu z njegovimi vrednotami: njegovo resnicoljubnostjo, njegovim sočutjem, njegovo držo izrekanja dobrodošlice vsem, njegovo brezpogojno držo do bogastva in nepravičnosti. 

In Jezusovi prijatelji so povsod, predvsem tam, kjer jih najmanj pričakujete. Med njimi so nepismeni ribiči, pobiralci davkov, kriplji, slepi, gobavci … in da, ženske, ki so bile pretepane, zapuščene, ločene in ki so včasih uporabile seks, da bi preživele. In v naši državi, priseljenci in begunci. Vsem tem Jezus obljublja novo zavezo, nov odnos. Odnos, ki temelji na odpuščanju preteklosti in seganju k ljubezni v sedanjosti. 

Zahodna civilizacija ima danes dovolj dosežkov. Znaki ekonomskih in tehnoloških dosežkov so vidni vsem. Ta civilizacija trpi pomanjkanje v odnosu. Zdi se, da ne moremo pozdraviti ran in grenkobe, ki jo nosi skoraj vsaka družina, soseska, narod. Povsod vidimo sumničavost in zamero med eno in drugo skupino, pogosto izbruhajoč v nasilje brez mere.

Najočitnejši simptom tega stanja danes je politična bolezen, ki ji pravimo terorizem, ki je povsod razširila strah in sumničavost ter povzročila dvig rasizma in fundamentalizma. Toda obstaja še večji in vseprisotnejši zlom, proti kateremu je terorizem le otroška igra: to je okoljska katastrofa, nepreklicna in univerzalna proti kateri nas je pripeljal naš pohlep v izkoriščanju virov zemlje ter zatiranju ljudstev. Uničenje okolja označuje zlom odnosa med človeškimi bitji in naravo, najbolj temeljnega odnosa, kar jih je. Svetopisemska zgodba Stvarjenja vidi človeka kot varuha, torej skrbnika vesolja. Sodobna zgodovina pa nasprotno kaže človeška bitja kot grabežljive tatove. 

Tako terorizem kot okoljsko uničenje kažeta na človekovo zlorabo odnosov. To je konec poti za patriarhat. Tako človeške družbe kot zemlja kličejo po novem načinu življenja in delovanja. Tako se mi zdi, da je edinstvena vloga žensk danes negovati zdrave in produktivne odnose, bodisi na mikro, bodisi na makro ravni. To je njena duhovnost. 

Kaj je duhovnost žensk? 

Začnemo lahko tako, da rečemo, da je duhovnost ženske tok njenih čustev in misli skoznjo, nekatera so zavestna, večina pa je pred-zavestnih. To je sila, ki jo zapolnjuje od znotraj in jo združuje z drugimi in naravo. Ker je blizu virom življenja, je to sveta vez. Zgodnji krščanski simbol Marije kot theotokos, Porodnice Boga, je tukaj relevanten: ženska nosi Boga v sebi, v svoji maternici. To je njena esenca, njena notranjost, dajati ljudem življenje. 

Zato so ženske domače z življenjem, kjerkoli je najdeno – naj bo to rastlinsko življenje v vrtu ali na polju; ali življenje živali in ljudi, s katerimi si ga deli; ali negovanje notranjega življenja otrok in odraslih, življenja domišljije in ustvarjalnosti ali razuma in občutljivosti. Ženske nosijo življenje in ga negujejo in to počnejo s svojo močjo povezovanja – v duhovnem smislu, ljubezni – tako z dajanjem in sprejemanjem ljubezni. Jedro duhovnosti žensk leži tu – v sposobnosti odnosa, povezovanja, onkraj skupnosti in onkraj generacij. Odnos jo preobraža in njegova kvaliteta vzpodbuja njeno izpolnjenost. Biti ženska pomeni biti z. 

Takšno dojemanje enosti in povezanosti je izvor “ženskemoči” (womanpower), kot jo opisujejo feministke. Ta ženskamoč teče skozi njeno bitje, z vsemi ljudmi in oblikami življenja. Dotika se zemlje in ciklov narave, kot tudi obdobij človeškega življenja. 

Ta preobrazba se zgodi prav preko “srca”, to je v pred-zavestnem delu nas, ki ne sili z načrtovanjem ali namero, temveč se prepusti, se integrira v večji načrt vesolja. Tako je podarjeno življenje in deljena ljubezen preko gest skrbi, nege, ustvarjanja miru, intuitivnega védenja. To je nasprotje načina, na katerega so patriarhalni moški vladali svetu do danes, s silo in nasiljem, ki vedno kulminira v odporu in uničenju. 

Toda način žensk je drugačen in to je način, ki ga bomo izpogajale za vso človeštvo. Tukaj je prostor za vse rase, vse razrede za tiste, ki so drugačnega spola, drugačnih teles, drugačnega uma. Takšno prihodnost lahko ustvarijo samo tisti, ki ljubijo življenje, ne tisti, ki iščejo smrt. 

Duhovnost žensk torej izvira iz tega razumevanja sebe in žensko spomni njenega porekla kot sveto bitje. Na koncu koncev so naša telesa živi koščki planeta Zemlja in so sveta sama po sebi. 

Kako tolažeče je opazovati vznik duhovnosti žensk! Da bi omogočile njen razcvet, morajo ženske preobraziti svojo bolečino skozi zdravljenje ran njihovih teles in tako ran planeta. Naj nato delujejo za ustvarjanje novih družbenih in političnih sistemov, ki bodo častili njihovo prirojeno svetost, kjer bodo cele in neprestrašene, kjer bodo lahko sodelovale z moškimi skozi družabništvo in solidarnost.

V takšnem svetu, kot je nekoč zapisal Sveti Pavel, “ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske …” (Gal 3:28). Danes smo razdeljeni na osnovi rase in narodnosti; ekonomskega razreda, bogastva in revščine; in na koncu na osnovi spola. Nov odnos je odnos Duha, osnovan na modrosti, pogumu in integriteti. Gre onkraj teh delitev in jih naredi drugotne ali sploh nepomembne. 

Naša usoda kot ženske je, da to uresničimo ter da tako obnovimo obličje zemlje. 

© Marija Sreš

PRAVNO OBVESTILO

Porodni krči človeštva

Posted on by under človečnost

Porodni krči človeštva

Gandhi je kontempliral duha časa in omogočil njegov konstruktivni izraz.

Gandhi je kontempliral duha časa in omogočil njegov konstruktivni izraz.

Pomembno je zavesti se, v kakšnih časih živimo, kakšen je duh časa, njegov proces. Zakoreniniti se v tej resničnosti in se ustrezno odzvati nanjo, v svojem najintimnejšem življenju ter v svojem družbenem delovanju. Če se ne zavemo duha časa, smo le manifestacija njegovih različnih aspektov, njegove lutke. Če se duha časa zavemo in ga začutimo, postanemo posode duha časa, alkimijske retorte, ki v svoji notranjosti psihično prebavljamo njegove naloge, uganke in izzive, rojevamo svoje odgovore nanje ter ga tako soustvarjamo in premikamo njegov razvoj naprej. Ne le, da duhu časa pomagamo, tudi mi osebno živimo nepredstavljivo globljo izpolnjenost in smisel. Kot je dejal Srečko Kosovel:

Zdi se mi pa, da je ravno v takem kaotičnem
kopičenju dogodkov in doživljajev potreba:
mirnega gledanja. Kajti vlak vidiš šele
tedaj, ako stojiš ti pri miru, če bežiš z njim,
ga ne vidiš.

To mirno gledanje nas usposablja trezno 
presojati stanje sodobnosti. Kajti ravno
v sodobnosti moramo pogrezniti temelje
bodočnosti, temelje našega dela. Naše delo se
ne lovi za senzacijo dneva, ne sme iskati od
dneva priznanja, marveč od bodočnosti.

Današnji čas je zaznamovan  s krepitvijo podtlanih, divjih, instinktivnih sil v človeku, ki jim nekateri popolnoma podležejo in nezavedno zaplujejo na njihovih nevarnih valovih, drugi se jih bojijo in jih obsojajo. Trump in njemu podobne figure po vsem svetu (po vsej Evropi se dvigujejo iz maternice ljudstva skrajno-desni voditelji, s prepričanji, ki močno odmevajo prepričanja, ki so ustvarila Hitlerjevo Nemčijo in povzročila drugo svetovno vojno) niso presenečenje, strela z jasnega, izkrivljeni vsiljivci, ampak nosilci kolektivne resničnosti, ki nas preseneča kvečjemu zato, ker jo potlačujemo in se z njo ne želimo soočiti. 

Trpljenje človeštva zaradi perverzne družbene ureditve nepravičnosti, popredmetenja človeka in vsega živega – živali, rastlin, Zemlje – iracionalnega pohlepa, želje po moči in bogastvu se je nakopičilo, pripeljano je bilo do roba vzdržnosti. Prišlo je do prelomne točke. Revščina vse bolj in bolj narašča, tudi pri nas, v “razvitih” državah, vojne razčlovečujejo in preganjajo ljudi iz svojih domov, le zato, da jim potem nihče noče nuditi zatočišča, bivanjska negotovost je prestopila meje vzdržnosti. Ljudje z racionaliziranjem ne morejo več opravičevati razmer, v katerih živijo, ne zmorejo si več prigovarjati, da je pač potrebno še malo potrpeti, se še malo potruditi, pa bo. Njihove globine so vzvalovile in se uprle. Srečko Kosovel je že davno opozarjal, da le vztrajnost ni dovolj:

Zakaj grmijo taki plazovi obupa na nas? 
Zakaj omahuje naš korak trikrat na dan?
Zakaj tone naša misel v trajni maloupnosti,
zakaj omahne ob prvem poletu in pade pobita,
za vekomaj ubita na tla,
žalosten spomin in ovira na poti?
Ali je res samo poguma premalo?
Ali je res samo vztrajnosti premalo? 

Ljudi je preplavil brezup, jeza, neučakanost tistega, ki je bil priveden čez rob svojih zmožnosti in brezglavo, v deliriju hlasta po rešitvi. Italijanski filozof Umberto Galimberti tole pravi o terorizmu: 

“Družbeni sistem je namreč izzvan, kadar je potisnjen v položaj, ko ne more odgovoriti s svojo logiko, to je z logiko pogajanja, značilno za vse družbe, osvobojene simboličnega nasilja, ki je urejevalo primitivne družbe. /…/
Toda terorizem ni družbeni dogodek, temveč prekršitev družbene pogodbe. Družbena pogodba se namreč ravna glede na vrednost izmenjave. Teroristično izredno stanje prekine vrednost izmenjave in vse skupaj prestavi v območje simbolične izmenjave, kjer v igri ni pogajanje, temveč izziv.
O izzivu govorimo, kadar je pogajanje ukinjeno in lahko sistem odgovori samo s smrtjo terorista ali lastno smrtjo. Silovitost simboličnosti je tolikšna, da prekine vse oblike pogajanja, ki so jih civilizirane družbe trudoma dosegle s postopnim osvobajanjem od primitivnih načinov sobivanja.
Nihče namreč ne ve, kaj bo lahko iztržil iz terorističnega dejanja, v nobenem terorističnem dejanju ni sporazuma o načinu in mogočih enakovrednih izmenjavah. Zahteve teroristov so enakovredne radikalni zavrnitvi pogajanja. In prav zaradi tega vdora v družbeno normo in torej prehoda v simbolični red, katerega moč je prav v tem, da ne pozna nobene računice in izmenjave, je blokiran sistem, ki živi samo od pogajanja, pa četudi v ravnovesju nasilja.
Simbolični izziv je izjemno učinkovit. To so vedele že vse primitivne družbe. Naša ga šele odkriva, vendar si to lahko prikriva, ko dojema terorizem kot “odklon” ali kot “fiziologijo” družbenega sistema.” Grozljivi gost: Nihilizem in mladi, str. 105-108

Človeštvo je ukleščeno v porodne krče. Tako ne gre več naprej, hrepeni po preporodu. Ali se bo zgodil preporod ali nova katastrofa? Slika: Judy Chicago, Birth Project

Človeštvo je ukleščeno v porodne krče. Tako ne gre več naprej, hrepeni po preporodu. Ali se bo zgodil preporod ali nova katastrofa?
Slika: Judy Chicago, Birth Project

In v njihovem deliriju se ljudem zdi, da mora biti rešitev hitra, fantastična, napol božanska – pričakuje jo od Odrešenika, figure, ki bo odvzela vse trpljenje in prinesla takojšnje olajšanje. Ljudje v svojem deliriju figuro odrešenika projicirajo na najbolj neodrešeniške figure, pravzaprav zelo hudičeve figure – Hitler, Trump, Marine Le Pen, itd. 

Iz zgodovine vemo (resnično upam, da nas ni zapustil zgodovinski spomin), kam vodi takšna dinamika. V morje krvi. 

Stvar je torej v tem, da to človeško trpljenje, ki je tako resnično in utemeljeno in tako krivično in nevzdržno, utešimo na drugačen način. To pa bo od nas zahtevalo več napora, kot preprosta predaja kolektivnemu toku iracionalnosti. To bo od nas zahtevalo ustvarjalnost, dušno živost, ki vzame vase izziv duha časa, ga prebavlja in podaja nove rešitve. To bo od nas zahtevalo zrelost, prevzemanje odgovornosti, dovzetnost za človeško stisko, človečnost, pripravljenost biti dejaven in predvsem veliko dela na sebi.

Past

Past, v katero se lahko ujamemo, ko poskušamo preprečiti katastrofo in soustvarjati konstruktivni preporod človeštva, je, da se ujamemo v neumérjeno doživljanje bolečine, trpljenja in jeze. Če smo namreč občutljivi in zaznamo stisko človeštva, vso njegovo trpljenje, nas lahko to tako prevzame in preplavi, da nas popolnoma ohromi in postanemo dežurni čustveni mučeniki. Trpljenje človeštva igra na strune naše notranje bolečine, žalosti, trpljenja, zamer. Ko se združi naša notranja bolečina s kolektivno bolečino, se ustvari nevzdržno stanje, zdi se, brez izhoda, ki nas oklepa z vseh strani. Ko vidimo, na kako krivičen, perverzen, zlorabljajoč način manipulirajo neodrešeniške figure s tem trpljenjem, se prebudijo v nas vsa naša osebna jeza, srd, zamere, krivice, itd. Naša osebna jeza, izvirajoča iz naših preteklih izkušenj, se zlije s kolektivnim tokom in zopet se ustvarijo oklepajoče okoliščine, ki nas povsem vklenejo v nekonstruktivno kletko. 

Časi, kot je ta, od nas še bolj zahtevajo, da vzpostavimo zavesten stik s svojo bolečino in s svojo jezo ter ju ločimo od kolektivne bolečine in kolektivne krivice. Le tako lahko konstruktivno prispevamo k preporodu. 

Ko vzpostavimo zavesten stik s svojo bolečino in svojo jezo, jima damo prostor za konstruktivni izraz in odgovorimo na njune potrebe, postanemo za kolektivno dušo katalizatorji preporoda. Kolektivni bolečini in jezi pomagamo kanalizirati se v konstruktivne smeri. V nasprotnem primeru samo povečujemo zmedo, agonijo, kaos in povečujemo nevarnost. 

Sprejeti temo in tujost

Kolektivni duši in duhu časa prav nič ne pomagamo tudi, če se zgražamo, obsojamo in zavračamo hudičevost neodrešeniških figur in njihovih parol, ki jih željno pije ljudstvo. Tak odnos je vzvišen, intelektualističen, enostranski in otročji. Kaže na to, da se ne zavedamo, kaj te neodrešeniške figure dejansko so in zakaj se ljudje pod njimi obnašajo tako, kot se. Odločimo se, da so to zlobni ljudje, s tem pa spregledamo njihovo trpljenje in dejstvo, da so v neodrešeniških figurah in njihovih razčlovečenih naukih našli odrešitev le zato, ker ne zmorejo drugače. Njihovo trpljenje spregledamo, nanje pa projiciramo ves gnus, ki ga nosimo v sebi, pa ga nočemo priznati kot sebi lastnega, kot del nas, kot nekaj človeškega, del vseh nas.

Izziv, ki je v takšnih časih postavljen pred nas je, da se naučimo sprejemati vse gnusno, grdo, zlobno, nizkotno, kot naraven del človeškosti. Kot del, ki ga moramo sprejeti, vključiti v svojo identiteto, v dojemanje sebe in človeškosti nasploh, del, ki mu moramo prisluhniti, pogledati v smer, v katero kaže in se odpraviti v to smer. Zelo resno, ponižno in odprto moramo sprejeti ta del človeškosti. 

Zlo je naravni del človeškosti in del vsakega od nas. Razorožimo ga šele s sprejemanjem. Slika: Caravaggio

Zlo je naravni del človeškosti in del vsakega od nas. Razorožimo ga šele s sprejemanjem.
Slika: Medusa, Caravaggio

Erich Neumann (o njem smo že pisali, O kastraciji in sterilizaciji ali o sovražnosti med moškostjo in ženskostjo) opozarja, da v tradiciji hasidskega judovstva obstaja alternativno branje bibličnega verza Levitik 19:18, ki pravi: “Ne maščuj se in ne bodi zamerljiv do sinov svojega ljudstva, temveč ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe; jaz sem Gospod.” Besedo “bližnji” zamenja druga hebrejska beseda, ki zveni podobno, piše pa se drugače in pomeni “zlo”. V tem primeru bi se verz bral: “Ljubi svoje zlo, tako kot ti, tako jaz, Gospod,” in pomeni: Toliko kot boš ti ljubil svoje zlo, toliko bom jaz, Gospod, tebe ljubil.  

Gre se za temeljno preobrazbo zavesti, izkustven, ne racionalen premik; naš odnos do grdega, zlega, nizkotnega se izkustveno spremeni. O tem je težko razmišljati, če tega ne izkušamo.

Ta preobrazba pa je tako zelo ključna, saj se sicer ujamemo v past polarizacije, v ostro delitev “mi-oni” in gojenje hudih čustev do “njih”. V tem času je to res nekaj najbolj nevarnega. Je prilivanje olja na ogenj. To so časi, ki pred nas postavljajo izziv začutiti sorodnost z vsakim človeškim bitjem, začutiti človeškost, ki nam je skupna vsem. Kar nam je v drugem tujega, ostudnega, nizkotnega, je naša projekcija, kaže na nekaj, česar ne moremo sprejeti kot svojega, kot naraven del sebe, človeškosti. Celovitost človeškosti pa ne prenese enostranskosti. Nenaravna je trditev: to nikakor ni del mene, to je meni nekaj popolnoma tujega. Nič človeškega nam ne more biti tuje. Terencij, rimski dramatik, je dejal: “Človek sem, nič človeškega mi ni tuje.” Celovitost človeškosti bo vedno dopolnjevala naše enostranskosti: tisti, ki imajo zelo močna prepričanja, pogosto sanjajo nezaslišano “tujost”, jo na skrivaj izživljajo na problematične načine, jim nenadzorovano uhaja med vrsticami, ko izgubijo nadzor nad sabo. Celovitost bo vedno vsiljevala drugi pol, ker ne prenese enostranskosti. Namesto, da se tega bojimo, to v polnosti zaobjemimo. 

Bojevnice in bojevniki preporoda bodo babice 

Nekateri od vas, bralcev, ste morda presenečeni, le od kod takšna svarila, le kje vidim toliko nevarnosti. Drugi boste morda mnenja, da je nekonstruktivno razmišljati o valujočih globinah človeštva, ki začenjajo naplavljati tudi grde aspekte človeškosti in je bolje osredotočati se zgolj na dobro. Vsem odgovarjam, da je ključno zavedati se, kaj se dogaja okrog nas, v duši človeštva. Če se bojimo, da bi nas pogoltnil pesimizem, obup in negativnost, je to zato, ker v sebi ne sprejemamo žalosti, bolečine, trpljenja, obupa in ko se barve teh čustev pojavijo okrog nas, jih želimo izbrisati, ker prebudijo v nas vse zapuščeno trpljenje in to postane nevzdržno.

Kot smo rekli v začetku, pomembno je zavedati se, kakšen je duh našega časa; da mu lahko pomagamo, ga razvijamo in potiskamo naprej. V tem ni nič pesimističnega, je le stvarnost. Če nas straši ali v nas zbuja željo po tem, da bi se delali, da ne obstaja, je to tudi zato, ker kot človeštvo nismo opremljeni s sposobnostjo biti babica preobrazbam, ki jih narekujejo vzvalovane globine človeške duše. Obvladamo racionalnost, ko pa vzvalovijo instinktivne globine, se ustrašimo in jih želimo preprosto potlačiti. Njene valove doživljamo kot grožnjo, ki nas bo potopila. Naš čas pa kliče po tem, da se naučimo biti babice porajajočim se globinam. Kliče po tem, da razvijemo nove veščine, ki se jih do sedaj nismo učili. Nič strašnega ni v tem. Vemo pa, da je vse novo po navadi doživeti kot strašno. 

Žensko počelo je načelo vsebovanja. Prišel je čas, ko se moramo naučiti v sebi vsebovati vse človeško in se naučiti vse človeško globoko materinsko ljubiti.. "Človek sem in nič človeškega mi ni tuje." Podoba s Ptujske Gore.

Žensko počelo je načelo vsebovanja. Prišel je čas, ko se moramo naučiti v sebi vsebovati vse človeško in se naučiti vse človeško globoko materinsko ljubiti.. “Človek sem in nič človeškega mi ni tuje.”
Podoba s Ptujske Gore.

Naš čas kliče po čvrstih ljudeh, ki sprejemajo človeškost v polnosti in prav to njihovo sprejemanje človeškosti je njihovo najdragocenejše “orožje”. “Bojevnik” našega časa, ki je edini zmožen človeštvu pomagati v preporod in ne v katastrofo, ni bojevnik z dvignjenimi pestmi, ni glasen bojevnik, kričač, revolucionar ali reakcionar. Bojevnik našega časa je tišji, nefantastičen, nevznemirljiv, izžareva pa neomajno notranjo čvrstost, pristni stik z vso svojo človeškostjo in človeškostjo vseh ljudi, globoko ljubezen do človeškega.

Alenka Rebula takšne “bojevnice” takole opiše: 

Blagor ženskam,
ki se spuščajo v goreča brezna
iskat svojo dušo,
in se vračajo v ožganih krilih
z osmojenimi lasmi
s polnim naročjem
stopajo navzdol po vulkanu
pod oboki cvetnega prahu
s sporočilom
o rešenem svetu.

Erich Neumann takšnega “bojevnika” opiše takole: 

Je pol, ki počiva v toku fenomenov, proti komur udarjajo valovi kolektivizma in masovne psihe. Ti valovi s sabo povlečejo le osebnost, ki je z etičnega vidika le delno razvita, ker svojih korenin ni zasidrala v nezavednem. 

Lahko smo drevesa, ki čvrsto stojijo v ujmi podivjanih človeških globin (to, kar čutijo Trumpovi privrženci in privrženci njegovih evropskih ustreznikov, je manifestacija podivjanih človeških globin), ne le, da čvrsto stojijo, zaradi sprejemanja človeškosti predstavljajo “imunske celice” človeštva, kot jim pravi Neumann. Te “imunske celice” vzamejo vase dvignjeno zlo in ga prebavijo na konstruktiven način in tako omogočajo, korak za korakom, preporod namesto katastrofe. 

Kaj zares potrebuje človeštvo? 

Mislim, da bi moralo biti prvo moralno vprašanje, s katerim se ukvarja Cerkev, vprašanje socialne pravičnosti. Pomanjkanje le-te, to je resnična nemoralnost! Prav to je tisto, kar vzbuja, kot bi rekli v Stari zavezi, božji srd. Ne maram govoriti o tem, ker ne verjamem v jezo in ker mislim, da Bog ne more biti jezen. Ampak to je prispodoba, ki so jo zelo pogosto uporabljali v davnini. Gre za plačo, ki je delavec ne dobi, gre za slabo razporeditev dobrin. Ko je Jezus prišel na ta svet, je prišel oznanit dobro novico revnim. Prišel je vzpostaviti nov red pravičnosti in prišel je predati se uresničevanju te nove resničnosti. Na zadnji večerji je dejal, da morajo raztrgati hleb, ga razdeliti in si ga deliti, kruh, ki pripada vsem. To je morala, ki jo moramo pridigati v Cerkvi. Na prvem mestu so pravičnost in pravice ljudi. Vsi smo povabljeni na gostijo življenja. Ko bomo pred Bogom, in, vsak dan smo pred Bogom, nas ne bo vprašal, s kom smo spali in s kom nismo spali. Vprašal nas bo, če smo ljubili in če smo bili pravični.

Sor Lucía Caram

Sor Lucía Caram

Tako je odgovorila sestra Lucía Caram (Argentinka, tako kot papež; očitno ima Argentina veliko resnično božjega), ko so jo na televiziji vprašali po njenem mnenju o homoseksualnosti. Kako natančno prodre skozi iluzijo, ki jo ustvarja vladajoča elita in v katero, kot ribe v ribiško mrežo, lovi ljudi. Ustvarja iluzijo nepomembnih konfliktov, nepomembnih tem (na primer homoseksualnost), da nas odvrne od resnično pomembnih tem – na primer te, da vlada človeštvu perverzen, krivičen sistem, ki ruši človeško dostojanstvo! 

Kot smo ugotavljali na začetku članka, ljudje podlegajo senci in hudičevim neodrešeniškim figuram zato, ker so pripeljani čez rob vzdržnosti in ne zato, ker bi bili zlobni. Teroristi ne napadajo zato, ker bi bili zlobni, ampak ker so njihovi ljudje pripeljani čez rob vzdržnosti, razčlovečeni (teroriste ustvarjajo brezkončne vojne geopolitičnih interesov Zahoda). Srečko Kosovel je v začetku 20. stoletja preroško pisal: 

Evropa umira.
Do smrti izmučeni evropski človek divja z
električno brzino v razvoj, divja in samo eno 
željo ima še: umreti.
Državni aparati pritiskajo tega človeka k tlom,
suženjstvo nevidnih spon duši tega človeka,
prikovan je na zbesneli motor razvoja in se ne 
more rešiti.

Sestra Lucía Caram pravi: “Sem bojevnica upanja in ne bom dovolila, da me ubije utopija.  Mislim, da je izziv biti zmožen odkrivati dobroto, ki je v svetu in ustvariti tok dobrote, rešiti lepoto, predanost, solidarnost. Mislim, da ni dovolj, da zgolj od časa do časa pomirimo svojo slabo vest z majhnimi deli za druge, moramo se postaviti v čevlje drugega, prakticirati bližino in od tu prevrniti sistem od spodaj. Ker od zgoraj se ne bo spremenil. Mislim, da nas je več tistih, ki verjamemo v mir in v bratstvo in ki lahko iz dobrote in iz zavrnitve nasilja, kar ni pasivnost, ustvarimo nov svet.”

Potrebno je prevrniti sistem od spodaj! 

Srečko:

Evropa je norišnica civilizacije in hiperintelektualizma.
N j e n a  k r i z a  j e  s a m o  e n a: k r i z a  č l o v e č a n s t v a.  

"Musliman, jud, kristjan, pogan in ateist vstopijo v kavarno... ...in se pogovarjajo, smejijo, pijejo kavo in postanejo dobri prijatelji. To ni hec, to se zgodi, ko nisi butec."

“Musliman, jud, kristjan, pogan in ateist vstopijo v kavarno…
…in se pogovarjajo, smejijo, pijejo kavo in postanejo dobri prijatelji. To ni hec, to se zgodi, ko nisi butec.”

Potrebno je preseči strupe delitve, polarizacije “mi/oni” in prepoznati skupno človeškosti, ki nas povezuje. Potrebno je sprejeti vso človeškost, tudi nizkotno in zlo, kot naravni del sebe. Ko to sprejmemo, smo ponižni in sprejemamo svojo omejenost. Ponižnost, sprejemanje svojih omejitev in bratstvo med ljudmi je tisto, kar nas lahko popelje v preporod in ne v katastrofo. 

© Ana Drevenšek

Vabim te, da v komentarjih podeliš konstruktivne izkušnje, ideje, razmišljanja, doživljanja! 

PRAVNO OBVESTILO

Strupi novodobniške “duhovnosti”

Posted on by under ženska duhovnost

Kaj je novodobniška “duhovnost”?

Novodobništvo, novodobna duhovnost ali tako imenovani “new age” je fenomen sodobne družbe, ki je posledica in odgovor na kolektivne duševne razmere. Pričujoči članek se ukvarja z značilnostmi tega pojava, predvsem pa poskuša opozoriti na njegove pomanjkljivosti in tudi škodo, ki jo povzroča. Novodobništvo je namreč postalo še eden od opiatov (mamil) ljudi, ki povzročajo oziroma sodelujejo pri povzročanju otopelosti, izkoreninjenosti, individualizaciji, popredmetenju človeka, poneumljanju, omamljenosti, hipnotiziranosti, nefunkcionalnosti, neuravnovešenosti sodobnega človeka. Na to je potrebno jasno opozoriti in ozavestiti dinamiko novodobniškega gibanja in njegove učinke.

Novodobništvo je enostranska kompenzacija več enostranskih tokov. Novodobništvo se je razvilo na temeljih romantičnega gibanja iz 18. in 19. stoletja, ki je samo bilo kompenzacija razsvetljenstva, ki je zagovarjalo razum kot najvišjo človekovo lastnost, ki ga dela popolnoma svobodnega. Čeprav je razsvetljenstvo prineslo mnogo dobrega, na primer ločitev Cerkve od države, koncept človekovih pravic, državljanskih svoboščin in ustavnost, je na psihološki ravni pričakovano in razumljivo povzročilo razcepljenosti in posledično nevrotičnost; ko ustoličimo razum kot kralja psihe, postane notranje valovanje zanikanega nezavednega toliko silovitejše, kar lahko vodi v najblažji obliki v neprijetnosti. Po drugi strani je novodobništvo odziv na represijo, ki jo je fizično in duševno nad ljudmi stoletja izvajala Cerkev. Novodobništvo se upira tej represiji in s svojimi nauki kompenzira nauke Cerkve. Kot kompenzacija nas novodobništvo opozarja na pomembne pomankljivosti ali celo škodljivosti tistih tokov/gibanj/institucij, ki jih kompenzira. Toda kot vsako enostransko gibanje, ne vodi k celovitosti, temveč k razcepljenosti. Enostransko kompenzirajoče gibanje vedno zanika gibanje, na katerega se odziva in stremi k izničenju tega gibanja; na primer, tako novodobništvo kot razsvetljenstvo bi si želela krščanstvo in Cerkev izbrisati. Toda s tem prekinjata kontinuiteto človeške duhovne evolucije in preprečujeta resnični napredek. Svojih korenin, ne glede na to, kakšne so, ni modro zanikati. Ko jih zanikamo, povzročimo psihične težave.
Čeprav je vsako enostransko gibanje dragoceno kot glasnik pomanjkljivosti ali škodljivosti sistema, na katerega se odziva, bi bilo zrelo na vsako takšno gibanje odzvati se tako, da uporabimo njegovo kritiko za novo, bolj celostno celovitost in ne tako, da ustvarimo novo enostransko gibanje. 

Kmalu bo izšla nova knjiga patra Karla Gržana Izstopite iz smrtonosne igre polov: Vstanite, v suženjstvo zakleti!, ki govori o strupu polarizacije ali delitve na dva enostranska pola, ki obstajata samo na podlagi tega, da drug drugega zanikata in si nasprotujeta. Tako kot mnogi v človečnosti dozoreli ljudje pred njim, tudi Gržan opozarja na nekonstruktivnost in pravzaprav uničevalnost polarizacije. Carl Gustav Jung je izoblikoval koncept individuacije, ki govori o procesu celovitosti, ki jo usmerja in ustvarja sebstvo – središče osebnosti. Celovitost se rojeva iz nenehnih transformacij zavesti, skozi katere človek postopoma uvidi, da so nasprotni poli pravzaprav gradniki neke oba presegajoče celovitosti. Ta proces porajanja celovitosti rojeva resnično zdravljenje in celjenje, medtem ko polarizirana stališča, tudi če so kompenzacije drug drugega, nikoli ne prinesejo resničnega zdravljenja in celjenja, temveč le enostranskost, slepoto, pa tudi ranjenost, bolečino. 

Kozmično jajce je simbol prvobitne, nezavedne, nediferencirane, embrionalne enosti, h kateri novodobništvo stremi v svoji infantilnosti in svojemu odporu do uma, razuma in ega, s tem pa poskuša zaobrniti naravni razvoj človekove osebnosti, kar lahko povzroči tudi resnejše duševne težave. Slika: The garden of earthly delights, avtorja Hieronymusa Boscha To sliko je uporabil kot ključni motiv tudi Leonardo DiCaprio v svojem dokumentarnem filmu o podnebnih spremembah in katastrofah, ki sledijo v prihajajočih desetletjih Before the Flood (Pred poplavo)

Kozmično jajce je simbol prvobitne, nezavedne, nediferencirane, embrionalne enosti, h kateri novodobništvo stremi v svoji infantilnosti in svojemu odporu do uma, razuma in ega, s tem pa poskuša zaobrniti naravni razvoj človekove osebnosti, kar lahko povzroči tudi resnejše duševne težave.
Slika: The garden of earthly delights, avtorja Hieronymusa Boscha
To sliko je uporabil kot ključni motiv tudi Leonardo DiCaprio v svojem dokumentarnem filmu o podnebnih spremembah in katastrofah, ki sledijo v prihajajočih desetletjih Before the Flood (Pred poplavo)

Iskanje izvorne enosti ali arhetip Preplavljajoče Matere

Ena izmed lastnosti novodobniške duhovnosti je, da poskuša človeka povrniti v stanje prvobitne enosti. Pravilno intuitivno v človeku zaznava razcepljenost in ranjenost, toda enost, v katero želi človeka povrniti, je infantilna, otročja enost. Obstajata namreč dve enosti: ta prvobitna, nediferencirana, nevedna in nezavestna, ter enost, ki se zgodi v procesu individuacije in je krona zavestnega trpljenja v primežu bolečih nasprotij. Je enost, ki sledi diferenciaciji zavesti, torej ločitvi zavesti od nezavednega, razvoj zavesti in nato ponovna združitev zavesti z nezavednim, v bolj zrelem, enakovrednem, ustvarjalnem, konstruktivnem odnosu. Ker čuti novodobništvo močan odpor do razuma, uma in ega, se poskuša vrniti v prvobitno, infantilno enost, možnosti individuirane enosti pa se sploh ne zaveda. 

Zaradi svojega odpora do uma, razuma in ega se novodobništvo zateka v razčustvovanost (pretirano čustvenost). Le-ta je prepoznavna v obilicah rožnate barve, ljubeči retoriki, ki pogosto deluje pretirana, poudarjanju pozitivnega razmišljanja, sreče, pozitivnih občutkov, radosti, razneženosti, blaženosti. 

Iskanje prvobitne enosti lahko poimenujemo tudi delovanje arhetipa Preplavljajoče Matere (o katerem smo že govorile v članku O kastraciji in sterilizaciji ali o sovražnosti med moškostjo in ženskostjo). Pomeni iskanje tistega negujočega, varnega, ljubečega naročja Matere, ki bi odvzelo vse trpljenje, potolažilo in prineslo blaženost doječega se otroka. Rešitev za trpljenje je po mišljenju novodobniškega gibanja v predaji trpljenja neki zunanji entiteti (Bogu, Vesolju, angelom, razsvetljenim mojstrom, itd), ki bo to trpljenje odvzela in preobrazila v radost: “Samo vizualiziraj, kako ti zlati žarek transformira bolečino v radost.”

To pa nas pripelje do drugega aspekta arhetipa Preplavljajoče Matere, ki je zamenjevanje duševne resničnosti s stvarno resničnostjo. Glavna lastnost novodobniške duhovnosti je, da govori o obstoju drugih, vzporednih stvarnosti, “Nebesih”, ki so polna angelov, vil in drugih duhovnih bitij, ki pomagajo človeku in ki jih nadarjeni posamezniki zaznavajo preko jasnovidnosti pa tudi drugih intuitivnih kanalov. Človekova glavna naloga je, da prepozna obstoj teh bitij in začne sodelovati z njimi, saj mu bo njihova pomoč pomagala do srečnejšega, lahkotnejšega, bolj uspešnega življenja. Da bi ljudi povezali s temi bitji, v novodobniškem gibanju izvajajo meditacije, vizualizacije in druge tehnike, ki temeljijo predvsem na mentalnem predstavljanju določenih entitet oziroma poskušanju zaznati te entitete. 

Glavni problem teh prepričanj in aktivnosti je v tem, da napačno interpretirajo duševno resničnost, s tem pa zgrešijo zdravilni potencial duševnih vsebin. Namreč, novodobniško gibanje je v močnem zanikanju simbolnosti psihičnih in mitoloških vsebin. Dojema jih dobesedno (podobno kot Cerkev krščanske nauke interpretira dobesedno). Kot da bi priznanje, da so te vsebine psihične in simbolne in govorijo o notranjih procesih, razvrednotilo njihov pomen, zmanjšalo njihovo pomembnost.  Ko pa psihično vsebino doživljamo dobesedno, onemogočimo, da bi na nas učinkovala s svojim zdravilnim transformativnim učinkom, ki se zgodi takrat, ko izkustveno dojamemo njen simbolni pomen in nam le-ta naše okoliščine pokaže v novi luči oziroma nas usmeri v novo smer. Ko si vsebino razlagamo dobesedno, se zapletamo v začaran krog strahu, proti kateremu se borimo z magičnim razmišljanjem in dejanji, kompleks pa ostaja in se celo krepi. 

Novodobništvo in duševno zdravje

Da pa bi bili zmožni takšnega bolj diferenciranega odnosa do duševnih vsebin, pa mora biti naša zavest dovolj razvita, kar pomeni, da morajo biti dovolj razviti naš razum, um in ego. Razvoj trdnega in diferenciranega ega je ključen za vzpostavitev zavestnega odnosa z dušo. Ego pa je po novodobniškem prepričanju slab, prav tako um in razum. Poskušamo jih ugasniti, odklopiti, izločiti iz življenja. V popolnem nasprotju z zagovorniki razsvetljenske dediščine, ki razum poveličujejo, duševne vsebine pa zanikajo ali pa jih priznavajo kvečjemu kot ostanek živalske primitivnosti v človeku in torej nevredne ukvarjanja z njimi. 

Šibak ego predstavlja veliko tveganje za neuravnovešenost, v manj nevarnih oblikah pa povzroča nevšečnosti, kot so neodgovornost, nefunkcionalnost, grandiozne predstave o resničnosti, nezmožnost osebnostno, poklicno razvijati se, pa še kaj. 

Tukaj se dotaknemo potencialnih nevarnosti novodobniške duhovnosti za duševno zdravje. Britanska raziskava (povzetek tukaj) je pokazala, da je možnost za duševne motnje pri pripadnikih novodobniškega gibanja večja kot pri pripadnikih tradicionalno religioznih ali nereligioznih oseb. V primerjavi z omenjenima skupinama, so pripadniki novodobniškega gibanja bolj nagnjeni k uporabi psihotropnih zdravil, v večji meri odvisni od rekreativnih drog, v večjem deležu trpijo zaradi tesnobe, fobij ali nevrotičnih motenj in imajo v večji meri motnje hranjenja. Veliko pripradnikov novodobniškega gibanja ima shizotipske in psihotične motnje, za katere so značilna nezmožnost ločiti stvarne resničnosti od nestvarne. 

Prizor iz filma Wolf of Wall Street (Volk z Wall Streeta), ki prikazuje Jordana Belforta, direktorja finančnega podjetja, kako z motivacijskim govorom motivira svoje uslužbence in jih pripravlja na neusmiljene in agresivne finančne prevare svojih strank. Fenomen motivacijskega govorništva je plod strupene združitve novodobništva in kapitalizma.

Prizor iz filma Wolf of Wall Street (Volk z Wall Streeta), ki prikazuje Jordana Belforta (Leonardo DiCaprio), direktorja finančnega podjetja, kako z motivacijskim govorom motivira svoje uslužbence in jih pripravlja na neusmiljene in agresivne finančne prevare svojih strank. Fenomen motivacijskega govorništva je plod strupene združitve novodobništva in kapitalizma.

Novodobništvo in tržno gospodarstvo

Čaščenje sebičnosti, izoliranosti, razčlovečenja 

Barbara Ehrenreich, avtorica knjige Smile or die: how positive thinking fooled America and the world (Smej se ali umri: kako je pozitivno razmišljanje prevaralo Ameriko in svet) je raziskovala zgodovino “pozitivnega razmišljanja” in prišla do pomembnih ugotovitev. Ugotovila je, da se je motivacijsko govorništvo kot spodbujanje ljudi k pozitivnemu razmišljanju najprej pojavilo v kontekstu podjetij, ki so motivacijske govorce najemala, da bi motivirali njihove uslužbence. Motivacijski govorci so zaposlenim predajali sporočila kot so: pozitivno razmišljanje povzroči uresničitev naših želja in ciljev, za uresničitev svojih želja in ciljev smo odgovorni sami s svojim načinom razmišljanja, neuspehi in porazi so posledica negativnega razmišljanja, nezaupanja in pomanjkanja vere, uspeh sledi prizadevanju, trudu, “bikovskemu” stanju zavesti itd. Takšna prepričanja, vcepljena v glave uslužbencev, so delodajalcem prinesla naslednje koristi: za slabše plačilo in v slabših pogojih so lahko od uslužbencev zahtevali večjo produktivnost in daljši delovni čas, ob odpuščanju so bili odrešeni krivde in odgovornosti, saj je odpustitev posledica premajhnega prizadevanja in premalo pozitivnega razmišljanja s strani uslužbenca.

Motivacijsko govorništvo pozitivnega razmišljanja je kapitalizmu tako pomagalo pri razkroju solidarnosti, humanizma, človečnosti, trajnostnosti, etike, spoštovanja narave. 

V sodobnem času je finančna industrija še vedno tesno prepletena s takšno motivacijsko miselnostjo – prav tisti, ki so povzročili zlom finančnega trga s svojim iluzornim gospodarstvom, se napajajo s testosteronskimi egotripi motivacijskega gibanja. V finančnem svetu je zaželjen “bikovski” odnos – brezčutno, agresivno, nemoralno prodiranje za doseganje svojega cilja. Cilj upraviči vsa sredstva. Drug drugega vzpodbujajo z vrednotami, kot so dragi avtomobili, ženske-prostitutke, hiše-palače, draga potovanja, itd. 

Tudi v novodobniško-duhovnem gibanju je materialno bogastvo povzdigovano kot visoka vrednota: “Zaslužiš si obilje!” “Bog hoče, da si bogata!” “Materialno obilje je manifestacija notranjega obilja!” “Manifestiraj obilje s svojimi mislimi in namerami!” Novodobništvo nasprotuje klasičnemu krščanskemu zavračanju materialnega obilja, telesa in fizičnosti s tem, da zagovarja nasprotno skrajnost. Poudarja pomen uživanja v materialnosti. Toda to uživanje ni zavestno, ni odgovorno, solidarnostno, prebujeno. Izraža se skozi to, “da si privoščim shopping! 🙂 ” in seveda skozi astronomsko visoke cene novodobniških delavnic, dogodkov, svetovanj. To poudarjanje materialnega obilja kot protiutež klasičnokrščanskemu zavračanju telesa ne vzpostavlja uravnoteženega odnosa do telesa in materialnosti, saj ponovno zaobide soočenje s ključnim: svojo psiho. 

Novodobniška razčustvovanost, o kateri smo govorile v zgornjem razdelku o arhetipu Preplavljajoče Matere, v kontekstu tržnega gospodarstva (=kapitalizma) ne pomeni le duševne nezrelosti, ampak je tudi prodajno orodje. 

Umberto Galimberti, italijanski filozof, v svoji knjigi Grozljivi gost: nihilizem in mladi ubesedi pomembno duševno nevarnost te novodobniške kapitalistične miselnosti. Ugotavlja, da je bila včasih nevroza prevladujoča oblika duševnih težav, kajti nevrozo povzroča represija – družbeno zatiranje, prepovedi, tabuizacija, kar človeku onemogoča celovitost. Kapitalizem pa je ta družbeni red popolnoma pretresel, pod pretvezo, da nas je osvobodil in prinesel svobodo: zdaj prepovedi več ni, vse je dovoljeno. Edina omejitev smo mi sami! Zato je v sedanjem času prevladujoča duševna težava depresija, ki ne izvira iz zatiranosti, temveč iz občutka večne nezadostnosti. V kapitalističnem času je vse odvisno od nas samih, od naše pobude, naše angažiranosti. In ta angažiranost ni nikoli dovolj velika, nikoli ni zadostna. Pričakovanja po udejstvovanju, ki jih družba nalaga na nas, so sod brez dna. Človeka to spravlja v obup – v depresijo. 

Spiritualizacija ali materializacija

“Toda tukaj je zemlja tista, ki iz Śūnyate izhaja kot kvintesenca; očitno cilj imaginacije ni spiritualizacija, ampak to, da otipljiva zemlja postane resnična.”

Carl Gustav Jung

S tem stavkom je Jung analiziral psihologijo budizma. Śūnyatā pomeni v sanskrtu “praznina” in govori o ključni lastnosti vsega bivajočega – notranja praznina. Le-te se lahko po budističnem nauku dotaknemo v meditativnem stanju. Jung ugotavlja, da po budističnem nauku doseganje praznine (razsvetljenje, odrešenje) ni končni cilj človeka, temveč le vmesni korak. 

Novodobniška duhovnost vso svojo osredotočenost usmerja na “duhovni” svet, ki je onkraj materialnega sveta, ki je popoln, poln ljubezni, za razliko od bolečega zemeljskega sveta. Obračanje k “duhovnemu svetu” daje uteho in odjemlje bolečino. “Duhovni svet” interpretira dobesedno. Jungov stavek pa nakazuje, da se s tem izgubi ključen naslednji korak – materializacija. Imaginacija – delo s simbolnimi duševnimi vsebinami – ni sama sebi namen. Ni namenjena temu, da se izgubljamo v notranjih svetovih, doživljamo ekstazo v meditativnih stanjih, za silo prenesemo vsakdanjosti in nato najdemo uteho v “duhovnem svetu”. Imaginacija – delo s simbolnimi duševnimi vsebinami – je namenjena najdenju transformativnih, zdravilnih rešitev za izzive življenja, izzive vsakdanjosti, izzive notranjega razvoja, medosebnega razvoja in družbenega razvoja. Namenjena je aplikaciji – uporabi teh rešitev v konkretnem materialnem življenju. Ko je moč simbolne podobe izkoriščena, podoba izpuhti, ni več bistvena, izoblikovati se začne nova simbolna konstelacija. Bistvo ni v podobah, ampak v njihovi vlogi v razpetosti človeka med svojo notranjostjo in svojim življenjem, odnosi, družbo, duhom časa. 

© Ana Drevenšek

Vabim te, da v komentar zapišeš svoje izkušnje z novodobniškim gibanjem, s konceptom duhovnosti, družbenim problemom kapitalizma in možnostmi resničnega zdravljenja! 

Pravno obvestilo