TEME:
8. december 2017: ARHETIP TEMNA MATI
Temna Mati je zadnji arhetip v krogu 12 arhetipov ženske. Z njim se poslavljamo od našega potovanja po kolesu obrazov ženske, prav tako pa se poslavljamo od starega leta. Tako kot se Temna Mati pripravlja na Smrt, je decembrski čas čas prepletenosti smrti in rojstva; vse ostrejši mraz potiska naravo v zimski počitek in obnovo, snežna odeja prinaša tišino in preprostost, da se duh očisti vsebin in zazre v novo leto z osveženim in čistim pogledom. Naraščajoča tema (dan je vse krajši) je v naših prednikih povzročila globoko doživljanje smrti. Toda padanje v vse večjo temo, vse večji mraz in smrt ni neskončno; zimski sončni obrat pomeni novo rojstvo, rojstvo sončnega Boga iz maternice Boginje, ki prinese naraščanje svetlobe in obljubo novega življenja. Decembrska zgodba je torej zgodba tesnobe, ki jo odreši novo božansko rojstvo. V tej zgodbi zasledimo tudi krščansko zgodbo, kajne?
Temna Mati je arhetip popolnega popreproščanja. V konkretnih življenjskih okoliščinah predstavlja znotraj porojeno potrebo po upokojitvi, po zaključku aktivnega udejstvovanja v svetu. Prav tako predstavlja potrebo po razdelitvi svojega premoženja, zaključevanju nedokončanega; ta dejanja nosijo zavedanje o pomembnosti krogotoka življenja; če Temna Mati ne spusti svojega zemeljskega življenja, mlajše generacije ne morejo v polnosti prevzeti svojih vlog, saj jih še vedno drži Temna Mati. Ta dinamika se manifestira tudi v fenomenu gerontokracije – vladavine starejših – ki označuje stare ljudi, ki ne zmorejo spustiti odgovornih položajev, ker vežejo vso svojo identiteto nanje. S tem pa blokirajo razvojne potenciale mlajših generacij, sebi pa pišejo recept za mukotrpno umiranje, saj so se nezmožni ločiti od tuzemskega.
Temno Mati torej nekatere lažje sprejmejo, njeno vabilo k umiku, osamitvi, tišini in meditaciji jim dobro dene. Vabila Temne Matere pa pri nekaterih zbujajo odpore, saj vso svojo identiteto vežejo na svojo produktivnost, sadove svojega dela in svojo družbeno vlogo.
Temna Mati predstavlja popolno primarnost notranjega, dušnega življenja nad zunanjim. Predstavlja uvide in perspektive, ki so pridobljeni iz notranjega sveta, modrost, ki je sad hibernacije. Temna Mati je znana in domača introvertiranim osebam, katerih življenje se poglavitno odvija v notranjosti, v notranjih procesih. Ekstrovertiranim osebam je Temno Mati težje poosebiti.
Temna Mati predstavlja intuicijo, ki je senzitivna na notranje podobe in izkušnje. Temna Mati predstavlja držo ali obdobje primarnosti sanjskega življenja nad zunanjim – intenzivnega povezovanja z nezavednim, umik iz sveta (ko damo udejstvovanje v svetu “on hold”) in preobrazba v notranjosti.
Temna Mati za starejše med nami (ter tiste, ki so soočeni s terminalno boleznijo ne glede na starost) predstavlja pripravo na smrt; spuščanje stvari, ki onemogočajo prepustitev naravnemu dejstvu smrti, zaokroževanje življenjske izkušnje. Je skrivnosten notranji proces, v katerega težko prodremo, lahko pa smo mu ponižne priče, mu pustimo, da nas upočasni in da v vsakem trenutku v suspenzu časa sobivamo z umirajočim. Smrt je v naši družbi velik tabu, a prepoln napetih čustev. Temna Mati predstavlja zavestno umiranje, zavestno soočanje z dejstvom smrti, tako pri umirajočem, kot pri tistih, ki ga spremljajo. Ne glede na to, kakšen sad bo obrodilo to potovanje, kakšno držo do smrti, smisla življenja in posmrtnega življenja.
Za tiste, ki nismo v obdobju umiranja, predstavlja Temna Mati nujno potrebno, življenje-obnavljajočo držo zimskega spanja; zmožnost mentalnega popreproščanja, popreproščanja naših aktivnosti, zmožnost samo biti. Biti v tišini in prejemati odgovore od znotraj. Pogosto se moramo ob tem soočiti z občutki krivde, ki nam ne dovoljujejo, da bi si dopustili obdobje (ki lahko traja tudi več let), ko v zunanjem svetu minimalno obstajamo, saj nas notranji svet popolnoma prevzema. Ker je decembrski čas naravni čas takšnega procesa, si poskusimo dovoliti večkrat reči ne obveznostim, ki nas izčrpavajo in niso nujno potrebne, večkrat samo biti in nič početi, dovolimo si tihe sprehode ob svetlikajoči se snežni odeji, izpostavljanje božjemu na svetih prostorih, tiho sobivanje z najglobljim v sebi.
17. november 2017: ARHETIP MODRA STARKA
Modra Starka je predzadnji arhetip, ki ga bomo srečale na krogih. Je most med Čarovnico, ki razreši vprašanje moči ter uteleša svobodne in spoštljive odnose ter Temno Materjo, v kateri se rojeva svetloba, ki ne pripada več tem svetu, njena bit je že pred obličjem Smrti. Kaj je tisto, kar je vmes med tema dvema nalogama?
Modra Starka je vpeta med zunanji in notranji svet. Kot predhodnica Temne Matere potrebuje vse več časa za umik in samoto. V tej samoti prisluškuje mreži življenja in se s slišanim vrača v skupnost. Njena mogočnost je v njenem govorjenju resnice, ki prekinja linearne vzorce mišljenja, torej razveljavlja nezavedne, pogojene miselne vzorce in prebuja. Njeno izražanje zaznane/s prisluškovanjem slišane resnice je njena vez s skupnostjo. Resnica, ki jo izraža ni toliko plod študija, refleksije, premišljevanja, temveč preprosta utelešena resnica. S tem sproža medgeneracijsko zavedanje. Modra Starka je glas, ki je v naši družbi spregledan in neintegriran, ne le zato, ker ne spoštujemo starosti in starih ljudi, ampak tudi zato, ker ne spoštujemo kvalitet, ki jih Modra Starka nosi: čuječnosti, mirovanja, dragocenost imodrosti, ki izhaja iz fizične slabotnosti. V družbi hiperproduktivnosti, ki ji vlada tekmovalnost in kopičenje, egotrip, je nedobrodošla energija, ki s preprostostjo opozarja na potrebo po vključevanju šibkih, nemočnih, po etiki, skupnem dobrem, po ljubezni in solidarnosti, po čaščenju lepega in svetega.
Modro Starko spremlja fizično pešanje, fizično razpadanje telesne strukture, ki je prej pomenila bistveni del identitete. Zato je Modra Starka primorana iti globlje in redefinirati to, kdo je. Njena modrost ni le posledica zrelosti in izkušenj, ampak tudi utrujenosti: ne da se ji več prenašati neumnosti in nepomembnosti, zato jih spušča. Zaradi teh dveh lastnosti (ker najde novo identiteto, ki ni vezana na minljive atribute telesa, družbenega položaja, persone ter zaradi modrosti) Modra Starka ne goji več odpora do določenih delov sebe ali do določenih življenjskih izkušenj, ki bi s persono obremenjenem človeku predstavljale nezaželene dele, ki kazijo njegovo podobo/identiteto. Nasprotno Modra Starka priznava njihov pomen na njeni življenjski poti. Zato tudi lažje sprejema, kar življenje prinaša in ne vztraja trmasto pri svoji volji. Hkrati je zaradi svoje vse globlje povezanosti s perspektivo nadosebne mreže življenja, ukoreninjena v odgovornosti, ima občutek za pravi prostor in pravi čas, za primernost. Jasno zaznava, kdaj mora biti nekaj izrečeno, storjeno in se ne obotavlja, da je ona tista, ki to tudi izreče/stori. Ker je razbremenjena mnogih povrišnskih človeških skrbi, dobi globok občutek za primernost. Zato je Modra Starka tudi dobra vodnica drugih, ki se znajdejo na križišču in zmedenosti. Zaveznica Modre Starke je namreč Hekata, ki je upodabljana na križiščih (ponavadi v družbi troglavega psa), kjer sliši krike žensk, v žalostni zmedenosti in jim priskoči na pomoč. Hekata, Perzefona in Artemida predstavljajo tri obraze Trojne Boginje. Hekata je njen temni, nočni, (pod)zemni obraz.
Ravno njena povezanost z “drugim svetom” jo postavlja v napetost med vse večjo notranjo potrebo po preprostosti, tišini, samoti in zbliževanju s Smrtjo ter potrebo po doprinesti skupnosti/družbi s svojo jasno percepcijo in odločnostjo. Modra Starka išče ravnovesje med tema dvema področjema (Temna Mati se bo predala popolnoma prihajajoči Smrti).
»Kjer vlada ljubezen, ni volje do moči; kjer prevladuje moč, primanjkuje ljubezni. Ena je senca druge.« Carl Gustav Jung
Čarovnica se dotika vprašanja moči. Tradicionalno je bila zato Čarovnica tudi tarča negativnih projekcij; da je hudičeva, zla, nemoralna, brezbožna. Moj osebni premislek je, da je to seveda po eni strani strategija institucionalne religije za demonizacijo ostankov starih verovanj, po drugi strani pa posledica nezmožnosti predrazsvetljenskih ljudi misliti osebno svobodo, saj je bila človekova identiteta vezana na religijo in vladarja.
Vprašanje moči, ki ga prinaša Čarovnica, je vprašanje moči v odnosih – vprašanje pre-moči ali so-moči. Čarovnica predstavlja razvoj Svečenice. Svečenico zaznamuje srečevanje s svojo temo in izguba kontrole, ko razpada stara identiteta, temelječa na potlačevanju določenih delov sebe. Čarovnica pa je tista, ki je že splezala iz brezna, od tam pa se je vrnila z imeni v rokah. Z imeni za svoje sence. V imenu je moč. Ko se v odnosu z drugim prebudi ena od njenih senc in želi imeti nad njim premoč, zavedno ali nezavedno raniti in sejati smrt, ji Čarovnica to prepreči tako, da jo pokliče po imenu. Čarovnica ima dovolj moči in integritete, da jo sence ne preplavijo in obvladajo, pridobila je moč nad njimi. Zato za Čarovnico v odnosih postavljanje/razumevanje mej in opolnomočenje ni več vprašanje, gre namreč korak naprej, v poglabljanje spoštovanja. Čarovnica v odnosu zna izbrati življenje namesto smrti. V odnose je zmožna vleči Božji delček (Gržan). Čarovnica je v stanju konstantne molitve in jo je zmožna tudi utelešati in udejanjati.
Tisti “čarovniški” del Čarovnice, ki je stoletja tako vznemirjal ljudi, je del Čarovnice, ki išče in uteleša svobodo. Svoboda vključuje tudi moč in namero, radost in igrivost. Včasih so te energije obremenjene s toliko negativnih konotacij, da se mora najprej prebuditi Nora Ženska, da s svojim divjim plesom golih teles ob ognju v gozdu osvobodi moč, (delovanje z) namero, radost in igrivost v ženski, preden postanejo te energije nevtralne. Intenzivnejša kot je polarizacija med božanskim in hudičevim, čistim in umazanim, bolj nora in bolj divja je Nora Ženska. Manj kot je obremenjenosti s to polarizacijo, bolj benigna je in manj strašna je Čarovnica.
Svečenico posvečuje spust v brezno, v temo, lastno temo. Izguba nadzora, izguba smisla (nihilizem), depresija, izguba zaupanja/vere v življenje, izguba. Vse to lahko prinese zavestna odločitev za npr. končanje odvisnosti, prekinitev destruktivnega vedenjskega/odnosnega vzorca, prekinitev toksičnega odnosa (partnerjem/ko, staršem…), opustitev dolgoletnega dela/domovanja, itd. Lahko pa nas v brezno porine življenje samo, brez našega zavestnega sodelovanja, po vsej verjetnosti razvno zato, ker ne spregledamo, ker se preveč naprezamo, mučimo, uničujemo, oklepamo omejenega in tistega, kar nas rani.
Padanje v temo, tesnobo, trpljenje, osamljenost in razgradnjo smisla Svečenica preusmeri v blažitev bolečine, žarek upanja in pot ozdravljenja tako, da se prepusti in preda. Zaupati mora, da je tema ne želi izničiti, temveč da jo nosi. Zaupati mora, da je nošena, da bo iz teme vzniknil nov smisel, ki jo bo na novo sestavil iz razdrobljenih koščkov njene trpinčene biti. Popolnoma mora spustiti nadzor, potrebo po razumevanju, po tem, da s svojo ego-zavestjo usmerja dogajanje in se prepustiti globljim duševnim vzgibom, da jo vodijo skozi temo.
Svečenica postane skozi to potovanje cela, ozdravljena. Svoje prisotnosti in življenjske energije ne troši več s potlačevanjem in cenzuriranjem svoje teme, z begom od sebe. Prav tako je ozdravljena potrebe po nadzoru življenja s svojim omejenim ego-umom in se lahko prepusti globljim prišepetovanjem, notranjim in zunanjim (ki so v bistvu eno).
Zaradi vsega tega postane poglavitna drža Svečenice blago sočutje do vseh čutečih bitij. Njene oči izžarevajo sočutje in razumevanje, ki ljudi odpira, da si končno upajo spregovoriti o svojih najglobljih stiskah in že samo v tem čutijo ozdravljenje. Svečenica blago in sočutno spremlja ljudi ob spustu v prav tisto brezno, iz katerega se je vrnila.
Prišla je jesen in z njo mraz, tema, upočasnjenost in umirjenost. Na naših krogih se bomo spuščale vse globlje v temne arhetipe, vse do popolne razgradnje individualnega in zlitja z Vsem v Temni Materi. Na krogu 13.9., prvem jesenskem krogu, se bomo posvetile arhetipu/življenjskem obdobju Matriarhinje. Matriarhinja označuje vrhunec materialne ustvarjalnosti, izražanja in ustvarjanja. V njej se dopolni celotni cikel življenja v zemeljskem smislu – je arhetip žetve. Matriarhinja je arhetip kontemplacije življenjskega cikla, njegovih uspešnih rojstev in razcvetov in njegovih neuspelih, uvelih, splavljenih semen. Pomeni zaobjeti v duhu značaj cikla. Matriarhinja se poslavlja od navezanosti na materialno, od potrebe po biti povezana z materialnim za preživetje, za ustvarjanje, za gradnjo novega, saj je že vse zgrajeno, ustvarjeno, dopolnjeno. Matriarhinja se pripravlja na meditativno potopitev v notranjost in postopno odcepitev od časovno-prostorskega, osebnega, individualnega. Čas Matriarhije je zadnji lunin krajec ter jesensko enakonočje, ko sta svetloba in tema v ravnovesju – žetev (vrhunec plodnosti) in priprava na duhovno potovanje soobstajata v istem trenutku – hkrati pa začenja tema naraščati. Matriarhija je arhetip notranje moči, stabilnosti. Je popolna razgradnja dvomov vase, notranje krhkosti, negotovosti, potrebe po zunanji potrditvi, preobčutljivosti na okolje in druge. Matriarhinja je žlahtnost, zrelost, polnost, substanca, stolp, steber, temelj. Eleganca preprostosti. Notranji mir. “Sedež modrosti, Stolp slonokoščeni, Hiša zlata” (iz Litanij Matere Božje). Svojo trdnost, moč, neomajnost črpa iz dediščine Amazonke, ki je čistila nepristno, omejujoče, lažno, tuje, tisto, kar vnaša nemir, nezaupanje vase, kar razceplja od sebe, ruši stik s seboj.
Zelo pomemben aspekt Matriarhinje je tudi spomin. Spomin je njena duhovna praksa. Spomin pomeni polni spomin – ne le spomin na lepo, dobro, prijetno, temveč polni spomin, ki omogoči, da uvidi celovito zgodbo življenja. Po eni strani ima Matriarhinja dovolj poguma in moči, da se spominja svojih padcev, svojih napak, svojih egocentričnih odločitev in išče načine, kako lahko to popravi, vnese pravičnost. Pravičnost je aspekt Matriarhinje (ob jesenskem enakonočju se Sonce premakne v znamenje Tehtnice – znamenje pravičnosti in harmonije). Matriarhinja piše zgodbo svojega življenja in zato potrebuje celotno sliko, ne le del.
Po drugi strani se spomin Matriarhinje navezuje na skupni kolektivni spomin – na zgodovino. Matriarhinja je hraniteljica spomina in preprečuje, da bi se zgodovina potvarjala, zanikala. Matriarhinja opozarja na zlorabe in zlo in ne dovoljuje, da bi se to pozabilo. Ne v duhu zagrenjenosti in jeze, temveč v duhu resnice in prizadevanja za uresničevanje nauka “Historia vitae magistra” (Zgodovina je učiteljica življenja). Če ne poznamo zgodovine, če ne ohranjamo spominov, ne razumemo, zakaj smo se znašli na točki, kjer smo, ne razumemo svojih prednikov, ne razumemo zaporedij dogodkov, ki so vodili do trenutne situacije (tako na individualni, kot na kolektivni ravni).
Obdobje Amazonke je obdobje, ko se začne premenopavzni proces, ki ponavadi traja 4-6 let pred dokončnim zaključkom menstrualnega cikla (za vstop v menopavzo šteje čas po vsaj enem letu brez menstrualnih ciklov). Predmenopavzno obdobje zaznamujejo velike hormonske spremembe, ki s seboj prinesejo tudi notranji vihar. Namen predmenopavznih let je odtegnitev od materinske vloge in obnovitev osrediščenosti nase iz obdobja Dekleta. Amazonka je čas porivanja “mladičev” iz gnezda in preporod svoje lastne identitete. Menopavza namreč predstavlja Novo življenjsko obdobje, novo rojstvo, preporod. Nikakor ne pomeni konca, pa tudi ne zgolj nadgradnje že uhojene poti z modrostjo in izkušenostjo. Menopavza je nekaj veliko bolj radikalnega. Toda v družbi, ki žensko časti le kot mati in ki jo ceni le v plodnem obdobju, je pogosto težko v polnosti uresničiti radikalni potencial menopavze. Amazonka je zato arhetip bojevnice, ki odmetava s sebe omejujoče in destruktivne projekcije okolice, vloge, ki so ji določene od zunaj. Je energija, ki s silovitostjo in odločnostjo poriva od sebe vse moteče in okoli sebe ustvarja zaščiten krog, zaščitno “ograjo”. Znotraj tega varnega, intimnega psihičnega prostora, ki ga ognjevito ščiti, Amazonka prisluškuje Novemu, ki se rojeva. Prav tako prisluškuje preteklim življenjskim obdobjem in njihovim arhetipom, posluša njihove tožbe, omejitve, ki jim niso dopustile polnega razcveta, vse izdaje sebe, vse potlačitve svojega glasu za “mir” v odnosih. Amazonka obnavlja tudi njihovo dostojanstvo, vse nazaj do Hčerke. Amazonka je s Hčerko intimno povezana, saj je zaveznica Hčerkine svobode, strasti do življenja in avtonomnosti. Obnavlja te energije, da se lahko v menopavzo prerodi Nova. Amazonka za mlajše ženske, ki kronološko še nismo v obdobju Amazonke predstavlja feministično energijo. To je energijo izjemne senzitivnosti za krivičnost in ničelne tolerance do kakršne koli oblike zatiranja, neenakovrednosti/pravnosti, manipulacije, psihične/fizične/materialne zlorabe žensk. Amazonka žensko odrešuje iz zlorabljajočih situacij, ki jo odtegujejo od njenega stika s seboj in jo silijo v norost. Brezkompromisna, asertivna energija Amazonke ženski omogoči, da je ponovno gospodarica svojega psihičnega, fizičnega in materialnega prostranstva.
Zaključile smo cikel svetlih arhetipov (oznaka “svetli” se navezuje na to, da so to arhetipi prve polovice življenja, ki je zaznamovana z rastjo, usmerjenostjo navzven, gradnjo, postavljanjem temeljev, učenjem, izrazito prisotnostjo v svetu, materializiranjem, itd.) in z Babico začenjam spoznavanje s temnimi arhetipi. Temni arhetipi so arhetipi, ki se nanašajo na razvojne naloge obdobja, ko je v naših življenjih v ospredju duhovni, notranji svet in ne toliko prisotnost v materialnem in vzpostavljanje sebe v odnosu do danega okolja. Babica začenja z obdobjem, ko je osebnost že ukoreninjena v prostoru in času in je materialna ustvarjalnost že doživela svoj vrhunec. V tem času postaja notranji svet izrazitejši in začne določati dogajanje v zunanjem svetu (medtem ko so v času svetlih arhetipov zunanje okoliščine določale dogajanje v življenju). To ne pomeni, da se začne obdobje umika iz družbe, prostora, časa, odnosov, temveč da se znotraj njih začne nova prisotnost, asertivnejša, odločnejša, bolj lucidna, bolj pronicljiva. Temelji, zgrajeni v času svetlih arhetipov predstavljajo osnovo, na kateri oseba gradi duhovno delo svojega življenja. To je obdobje, ki lahko veliko prispeva k razvoju družbe in sodobna materialistična družba, obsedena z mladostjo in produktivnostjo ljudem iz “obdobja temnih arhetipov” (še) ne daje dovolj priložnosti za pospeševanje evolucije človeštva.
Arhetip Babica nasledi arhetip Matere. Ne navezuje se na žensko, ki je babica svojim vnukom, temveč na obporodno spremljevalko – babico. Arhetip Babica vsebuje dinamiko mentorstva mlajšim – v tradicionalnem babištvu se je babiško znanje prenašalo v odnosu med mojstrico in vajenko v obliki pripravništva/vajeništva. Vajenka je z mojstrico spremljala porode in se učila skozi praktično urjenje, opazovanje mojstrice pri delu in preko mojstričinih razlag izkušenj, ki sta jim bili priča. To je bilo izkušenjsko učenje in ne neživljenjsko prenašanje informacij iz osebe na osebo. Mentorstvo je dinamika, v kateri vajenka odkriva svoje sposobnosti, mojstrica le kaže pot. Sodobno učenje pa temelji na prenašanju korpusa informacij, ki jih mora oseba ponotranjiti, pri tem pa ne gre skozi nikakršen proces osebnega razvoja v poklic, za katerega se usposablja. Sodobno učenje temelji na tem, da je učenec pomanjkljiv in ne ve in treba ga je spremeniti, napolniti z informacijami, izpopolniti. Babiško mentorstvo pa pomeni biti ob človeku, ki se “rojeva” v poklic, opazovati razcvet človeka.
Arhetip Babice vključuje čuječe sobivanje s sočlovekom, spoštljivo in ponižno, z globokim zaupanjem, da se v odnosu resnične varnosti in spoštovanja v človeku samem sproži proces zdravljenja/učenja/porajanja. Arhetip Babice je krvavo potreben v družbi, ki temelji na notranji razcepljenosti v posameznikih in razcepljenosti, ki jo vceplja kolektivno. Družbi, kjer vsi vedo, kako bi morali drugi živeti, kjer vsi mislijo, da razumejo, zakaj se sočloveku dogaja, kar se dogaja. V prevzetni družbi, ki si jemlje pravico delovati v imenu drugih (ljudi, živali, rastlin, Zemlje) brez posvetovanja z drugimi (primer: oskrunitev svete zemlje severnoameriških staroselcev zaradi izgradnje naftne napeljave in hkrati povzročanje hudih ekoloških tveganj). Medikalizacija poroda je še en primer brutalnega poseganja v povsem naraven, samo-regulatoren proces in oskrunjenje dostojanstva mame in otroka. Hkrati je razčlovečenje in uničenje dostojanstva človeka in vsega živega doseglo absurden vrhunec. Arhetip Babica prinaša globoko zaupanje v samo-regulacijske sposobnosti vsakega bitja in s svojim sočutnim, spoštljivim, ponižnim so-bivanjem pomaga tem samo-regulacijskim sposobnostim, da se prebudijo.
Arhetip Babica se ne nanaša samo na rojevanje, ampak tudi na procese učenja, zdravljenja, celjenja, ustvarjalnosti.
Poleg revolucionarne drže spoštljive sočutnosti, arhetip Babica v smislu življenjskega obdobja vsebuje razširitev svojega delovanja iz bolj osebne v bolj družbeno sfero. Ko se obdobje Matere izteka, se izteka obdobje, ko skrb za otroke zahteva veliko prisotnosti in fizičnega dela. Čeprav se starševska vloga seveda ne zaključi, je na voljo več psihične energije, ki jo Babica usmerja v širjenje svojega polja delovanja. To je obdobje prenašanja svojih veščin, znanja, izkušenj na naslednjo generacijo (lahko v poklicnem, akademskem smislu). Je obdobje, ko začne obdobje svetlih arhetipov obrajati sadove, ki se morajo začeti prenašati naprej.
S kontemplacijo arhetipa Babice imamo priložnost ozaveščati revolucionarne (za našo družbo) načine človeškega sobivanja in tudi sobivanja z vsem živim in Zemljo, za vnašanje globlje zavesti o dostojanstvu vsega živega in neživega stvarstva.
Na tokratnem krogu žensk se bomo pogovarjale o arhetipu Matere. Poskušale se bomo dotakniti globljih plasti tega arhetipa in ne le površinskih družbenih pomenov. Arhetip Matere ni nujno povezan z otroci. Otroci so le ena od manifestacij Matere. Če bi jih dojemale kot edino manifestacijo, bi izgubile globlje pomene Matere. Tudi matere otrokom izgubijo, če se arhetip Matere zreducira na materinstvo otrokom. Mati predstavlja matriarhalno zavest, zaokroženost v sebi, sebstvo ženske kot edina referenčna točka in definirajoča točka, torej ne oblikovanje svoje identitete šele v odnosu z nekom drugim – moškim, otroci, itd. Ta v sebi zaokrožena identiteta je zelo plodna, znotraj duše odpira vedno nove vire ustvarjalnosti, ki se porajajo sami od sebe, ne zaradi zunanjega sprožilca. Mati v tem smislu pomeni dobrohotno, ljubečo, sočutno naklonjenost do sebe, odsotnost notranjega kritika/saboterja. Odsotnost oziroma ukročenost notranjega kritika omogoča prosti ustvarjalni tok znotraj nas ter užitek v sebi in življenjskem toku. Mati torej vsebuje dobrohotnost, užitek, plodnost, ustvarjalnost. Mati pa ni le nežnost, hranljivost, blagodejnost; je tudi bojevnica. Mati Medvedka. Mati kot samo-materinjenje pomeni zaščitništvo do sebe – postavljanje mej in izločanje elementov, ki lomijo našega duha in pijejo našo življenjsko, ustvarjalno energijo. Arhetip Matere pa se seveda tudi navezuje na druge. Pri tem je pomembno ozavestiti, kam je konstruktivno usmerjati materinski odnos (npr. otroci, mentoriranci, učenci, itd.) in kam ne (partnerji, prijatelji, nadrejeni, itd.) – kajti v preteklosti je bila materinskost žensk izjemno zlorabljena za potrebe patriarhata. Zahtevana je bila vseobsegajoča materinskost, usmerjena v vse smeri, k vsem ljudem, poleg tega pa je bilo zahtevano, da je ta materinskost žrtveniška, krotka, podrejena. Arhetip Matere pa vsebuje tudi ostre reze, ki jih uteleša Boginja Kali – ne materiniti vsevprek, zaščititi svoje »otroke« pred kakršnimkoli nasiljem, boriti se za boljši svet, boriti se za družbene spremembe. Ta bojevniški aspekt Matere je še pod plastmi zemlje naše psihe in kliče po arheološkem izkopavanju. Vseh teh obrazov, funkcij in asociacij na Mater se bomo poskušale dotakniti na krogu, pa še kakšnih.
»Kjer vlada ljubezen, ni volje do moči; kjer prevladuje moč, primanjkuje ljubezni. Ena je senca druge.« Carl Gustav Jung
Arhetip Ljubimka je morda najbolj kočljiv od vseh arhetipov – ker se dotika naše zmožnosti ljubiti, ker govori o ljubezni. Kaj pa sploh je ljubezen? Zdi se, da je to tema, o kateri je bolje ponižno molčati. Zato se bomo potrudile, da se bomo na krogu izognile visokozvenečim, ambicioznim besedam in pastem fantazije ter poskušale ostati prisotne ob sebi, svoji resničnosti.
Manj nevarno kot o ljubezni pa je govoriti o aspektih naše odnosnosti, ki ustvarjajo posodo za ljubezen – o tistem, kar simbolizira planet Venera. Odprtost našega bitja drugim bitjem, zmožnost zaupanja in predanosti, prazaupanja življenju, vera v prirojeno dobrost odnosov. Ali se naše bitje v odnosih odpira ali odteguje? Ali se odpira naše telo ali se zapira in sabotira bližino?
Kaj pa zemeljski aspekti odnosnosti – zmožnost zvestobe, predanosti, spoštovanja, dolgoročne zaveze, odločitve, skupnega načrtovanja – preseganje svoje lastne volje in želja in sprejem volje drugega v svoje življenje in na svojo pot?
In plodnost odnosov?
Ozaveščale bomo, kako Ljubimka nadgrajuje Hči, Dekle in Krvno Sestro in kaj se zgodi, ko so le-te ranjene in Ljubimki predajo nepopolno podlago. Ljubimko bomo umestile v širši kontekst našega življenja in jo raziskovale kot razvojno nalogo.
Krvna Sestra uteleša iskanje svojega mesta v svetu. Uteleša povezovanje občutka svojega notranjega jedra, naravnega sebstva s svojim mestom v svetu. Krvna Sestra je arhetip, ki je v patriarhatu izrazito prezrt in ga ženskam ni (bilo) omogočeno izživeti. To je čas med obdobjem Dekleta (vstop v puberteto) in obdobjem Ljubimke (tkanje stabilnega partnerstva). To je čas iskanja svojega Glasu v svetu – kako prevedem svojo intuicijo in stik s seboj v učinkovit obstoj v svetu, tako da sem slišana, da sem v stiku z duhom časa in da me moje bivanjem v tem času in tem prostoru izpolnjuje ter prispeva k svetu? Je čas oblikovanja družbene osveščenosti, oblikovanja naklonjenosti do določenih družbenih tematik in odločitev za posvetitev svojega psihičnega prebavljanja (vzeti v svojo psiho družbeni problem, ga prebavljati in rojevati ustvarjalne doprinose) in dela za neko skupno stvar. Je čas oblikovanja politične osveščenosti – v patriarhatu je to ženski izrazito onemogočano in prepovedano. Je čas oblikovanja samopotrditve. Je čas črpanja moči iz vezi z drugimi ženskami. Iz obdobja Dekleta naj bi se nadaljeval občutek pozitivne ženske identitete (v nasprotju z identiteto hčerke očetov, ki nima stika s svojim jedrom, se identificira z o/Očetom in dojema ženske kot manjvredne), ki naj bi se prevedel v občutek sestrstva, bližine in intime z ženskami. Je čas praznovanja žensk.
Obdobje dekleta se začne s prvo menstruacijo ali menarho. Arhetip Dekleta predstavlja prebujajočo se seksualnost ter nastop ženskih telesnih lastnosti – krepljenja bokov, trebuha in prsi, ki dajejo telesu Dekleta mehkobo. V času Dekleta se začnejo izražati posledice patriarhalnega očetovstva in materinstva: ali se bo Dekle lahko spoznavalo iz svojega jedra, svojega ženskega sebstva ali pa bo njena razcvetajoča se ženskost prelivana v potrebe moškega? Ali bo njena seksualnost njena ali pa jo bo patriarhalni oče (posameznik in “Oče” patriarhalne družbe) izkrivil in preusmeril k sebi ter jo tako zaklenil (“deviški pas”)? V reševanu arhetipa Dekleta se poglobimo v mit o Perzefoni in Demetri. Ali bo mati, izpraznjena, izčrpana in depresivna, odpovedala in pustila, da njeno hči ugrabi in posili Had? Ali pa bomo uspele odkopati starejšo različico mita, ki govori o močni ženski povezanosti med materjo in hčerjo, ki omogoči, da se Dekle razvije v notranjo samostojno in zavestno žensko, ki temne globine spoznava kot aspekt ženskosti in po svoji volji?
17. 11. 2015: INSTINKTIVNOST Kaj pomeni instinktivnost v luči ženske duhovnosti? Ali je instinkt nekaj, kar je potrebno preseči in nadzirati ali je koristno orodje, ki je celo v pomoč na poti osebne rasti? Govorile bomo o pomenu tistega jasnega občutka v drobovju, ki nam govori o tem, ali je neka situacija za nas dobra ali ne, kaj se zgodi, ko s tem občutkom nismo povezane in kako se lahko s tem občutkom ponovno povežemo. Zakaj je instinktivnost tako pomemben aspekt divje ženskosti in ženske cikličnosti?
1.12. in 15.12. 2015: DUHOVNA NOSEČNOST December je čas duhovne nosečnosti. Bog – Božanska moškost – se je v času praznika Samhaina (letos 8. novembra, ko je bilo Sonce na 15° Škorpijona) prostovoljno predal inkubaciji – razgradnji, preobrazbi in prerojenju v maternici Boginje – Božanske ženskosti. Na individualnem psihičnem nivoju je Božanska moškost utelešena v našem intelektu, mentalni dejavnosti in aktivnosti – želji in vzgibu k dejavnosti Božanska ženskost pa v naši zmožnosti čakanja, duhovnega vsebovanja, negovanja. Čas med Samhainom in Yule-om (praznikom ob zimskem solsticiju, ko se Božanska moškost ponovno rodi iz maternice Božanske ženskosti – kar je prevzelo tudi krščanstvo; Kristus je Božanska moškost, Božansko ženskost pa so za 2000 let cenzurirali) je čas duhovne nosečnosti, ko se učimo vsebovati, nositi, čakati, opazovati in spremljati brez zavestnega delovanja, vmešavanja, vplivanja. Zmožnost duhovne nosečnosti je seveda veščina, ki je potrebna na splošno v življenju, ne le v decembrskem času. Smo zmožne biti duhovno noseče? Kako deluje duhovna nosečnost? Kako se ji predati?
12.1. in 19.1. 2016: VEŠČINA NEGOVANJA Januar je ranljivi poporodni čas. Naše vizije, naša nova vibracija, nova življenjska matrica so bili rojeni ob zimskem sončevem obratu 22. decembra. Čakanje nosečnosti in izziv poroda je za nami, prihaja pa ranljivo obdobje negovanja najnežnejšega in najranljivejšega. Naše porojeno je še čisto majhno, nebogljeno in potrebuje našo zaščito, dokler ne postane dovolj jasno, artikulirano, vitalno in močno, da se lahko poda v svet, med ljudi. Govorile bomo o naši zmožnosti biti negujoče, potrpežljivo bdeti ob rasti naših otrok (fizičnih ali duhovnih), ki ima svoj ritem… Govorile bomo tudi o potrpežljivosti, ki je potrebna ob negovanju, saj delo negovanja ne kaže sadov takoj, instantno, temveč se pokažejo čez dolgo časa… Govorile bomo o transformaciji zavesti, ki se nam zgodi, ko se prepustimo negovanju nekoga ali nečesa. Govorile bomo o razliki med negovanjem kot samožrtvovanjem in negovanjem kot božanski lastnosti oziroma sposobnosti ženske, skozi izražanje katere duhovno rastemo. Kako se je zgodilo, da se je povzdignilo žrtvovanje, vitalno materinstvo pa se je izgubilo? Zdravile bomo svoj odpor do materinstva, ki se nam je verjetno porodil ob opazovanju izkoriščanih in izmučenih mam. Iskale bomo poti k vitalnemu materinstvu, ki je pot duhovne rasti ženske. Spregovorile bomo o prsih kot negovalnemu energetskemu središču ženske in duhovnemu dojenju – negovanju s svojo srčno energijo in pozornostjo.
16.2. 2016: ZAVESTNA MENSTRUALNOST Menstrualni cikel je lahko omejujoča telesna realnost ali pa celostna izkušnja, ki nam pomaga bolj celostno živeti in se spoznavati. Zavestna menstrualnost je začetek zavestne ženskosti. Krog je namenjen vsem, ne glede na to, ali ciklirate ali ne, ne glede na to ali ste že ali ne več ciklične.
15.3. in 29.3. 2016: HREPENENJE, POŽELENJE, STRAST Marec je mesec pomladanskega enakonočja, ob katerem praznujemo praznik Ostara. Ostara je praznik prodrtosti. Sonce prodre Zemljo in Zemlja vzbrsti, življenje dobi fizično obliko – v rastlinah, živalih, ljudeh. Življenjska sila, Svetloba, pridobiva moč, postaja vse močnejša in vse prodornejša. Prebuja naša telesa in psihe in se želi izraziti, želi se podeliti, dobiti obliko. Kakšen je pretok naše življenjske sile spomladi? Ji dovolimo, da nas preplavi, da poišče druge, da se izrazi? Kakšna so naša medsebojna srečanja v prebujeni strasti?
12.7. (Ljubljana): ODGOVORNOST IN PREPUŠČANJE
Julij je mesec, ki je vpet med energije poletnega solsticija in energije Lammasa, praznika duhovne žetve, ki ga letos praznujemo 7. avgusta. Poletni solsticij je začel Temno polovico Kolesa Leta. Tema ne pomeni zla, temveč silo, ki nas odteguje od materialnega k notranjemu, od osredotočenosti na izražanje svoje volje/moči/ustvarjalnosti skozi materialnost k spuščanju zavestne volje, odpiranju globlji volji in puščanje, da nas notranje silnice odpeljejo na proces notranje preobrazbe.
Da bi lahko spustile zavestni nadzor v polnosti, se prepustile poletni vročini, ki mehča naše telo in odpira našo dušo sprejemanju nevidnega, moramo biti pripravljene. Če procesov Svetle polovice Kolesa Leta nismo v polnosti izživele, nam nekaj v našem bitju ne dovoli, da se prepustimo, nekaj ustvarja napetost, nemir, zaradi katerega se je nemogoče prepustiti in sprostiti. Procesi Svetle polovice Leta so: izražanje svoje volje, stik s svojimi željami in s konkretnimi odločitvami in dejanji izražanje svoje moči (vitalne moči, ne oblastne moči!) v materialnem svetu (v odnosih, v delu, v zemeljskih okoliščinah). Julij od nas želi, da sprejmemo odgovornosti, ki jih imamo na materialni ravni in zaključimo in dopolnimo te procese. Poletni solsticij označuje polno Luno Kolesa Leta, ko ustvarjalnost doseže vrhunec. Od solsticija do Lammasa, se ustvarjeno, kreirano dopolnjuje, izpopolnjuje, zaključuje, da lahko ob Lammasu letošnjo žetev praznujemo in spustimo. Če svojih kreacij ne dokončamo, se ne moremo prepustiti sili, ki nas odteguje od materialnega k notranjemu in izkušamo stisko in napetost, podobno PMS-ju, menopavzni turbulenci, krizi srednjih let… Da bi prevzele odgovornost za dokončanje, moramo najprej seveda stopiti v svojo moč in čutiti svojo sposobnost in vrednost.
Na julijskem krogu bomo govorile o tem, koliko sprejemamo odgovornost zase, koliko uporabljamo darila odločitev in dejanj in do kakšne mere uporabljamo svojo moč na materialni ravni. Poglobile se bomo v povezavo med polnim izražanjem naše moči in našo sposobnost prepustiti se, zaupati, uživati.
16.8. in 31.8. 2016 (Ljubljana): ŽRTVOVANJE IN ZAUPANJE
7. avgusta praznujemo letos praznik duhovne žetve, oziroma Lammas/Lughnasadh. Starodavni mit, zgodba duše, govori o žrtvovanju Boga; Bog se žrtvuje skupaj s požetimi darovi Narave. Daje se, da bi lahko mi imeli življenje (zveni znano?). Žito življenja, ki vedno znova umre in se ponovno rodi. Umre in začne ponovno obstajati v maternici Boginje, negotov, neviden, nezaznaven obstoj, ki nas navdaja s strahom in nas postavlja pred preizkušnjo zaupanja. Ob Lammasu kontempliramo misterij žrtvovanja, ki je nujno za obnovo življenja. Kateri deli nas povzročajo dušno mrtvilo, notranjo pustinjo in morajo umreti, da bi nam lahko globine ponovno spregovorile, da bi lahko ponovno čutili, da hodimo po Poti, ki je vodena od znotraj in vodi k celosti? Ob Lammasu kontempliramo tudi misterij preporoda. Življenjska sila je večno-obnovljiva in če smo pozorni, ugotovimo, da po vsakem koncu in smrti ponovno vznikne, le v drugi obliki, in Življenje se nadaljuje. Le če jo iščemo v starih oblikah, bomo verjeli, da obstajajo konci, da obstaja ultimativna Končnost. Ob Lammasu kontempliramo dušno zgodbo (mit) Boga-Junaka, ki se sooča z neznanostjo, prvobitnostjo, primitivnostjo, instinktivnostjo Maternice, Junaka, ki se mora preriti skozi džunglo divje duše, da bi pridobil neko moč in prinesel odrešenje. Ta Junak in njegova zgodba nam je dobro poznan – junak Herkul, ki premaguje divje stvore; junak Jezus, ki premaguje greh; junak Buddha, ki premaguje skušnjavsko iluzorno Mayo (iluzijo). Manj nam je znana druga plat Junakove zgodbe: zgodba Maternice, ki sprejme Junaka, ki ustvarja in poraja izzive, podobe, uganke, s katerimi se mora Junak soočiti. In ki ga s svojimi generativnimi silami prerodi v bolj vedočega. Govorile bomo o strahu, ki spremlja žrtvovanje, ki čaka Boga. Pa tudi o zaupanju, ki se porodi, ko se namesto z Junakom identificiramo z Maternico in ki nam daje védenje, da po preizkušnji zagotovo pride Novo Življenje.
14. in 28. september 2016 (Ljubljana); 21. september (Krško): PUŠČAVNIŠTVO IN PRAVA MERA
Septembra se bomo na ženskih krogih osredotočale na prihod jesenskega enakonočja, ki se bo zgodil 22. septembra. V poganskem izročilu se Bog, ki se je žrtvoval za obnovo življenja, poda na potovanje proti Zahodu, na potovanje po Prvobitnem Morju, Maternici Boginje. Njegov odhod povzroči umiranje Narave, razgradnja in razpad. Materialno obilje se konča in nastopi obdobje preprostosti. Nastopi obdobje pozornega ravnanja s svojimi viri, kajti ni jih več v izobilju in potrebno je modro razpolagati z njimi. Nastopi obdobje prave mere. Prava mera je ključna lastnost arhetipa Modre Ženske in postmenopavzna preizkušnja vsake ženske. Z malo besedami z veliko teže govoriti, delovati v pravem trenutku in z eno potezo doseči učinek. Ključ Modre Ženske je ne trošiti svoje energije, kajti postala je redka in dragocena. Ravno zaradi tega pa postaja njena prisotnost vse bolj karizmatična. Ta pozorna raba svoje energije in vse večja preprostost lupita z nas ves balast, vso psihično in materialno navlako in nas osredotočata na bistveno; tako kot sprememba delovanja hormonov v drugi polovici menstrualnega cikla omeji naša fizična čutila, da se ne izgubljamo v poplavi stimulacij in se lahko osredotočimo na sporočilnost, ki želi prodreti od znotraj. V današnjem potrošniškem času je težko izkusiti ta dar popreproščanja, ki ga prinaša jesen. Vse bolj šibko svetlobo kompenziramo z močnimi umetnimi osvetljavami; vse manj hrane kompenziramo s hrano z drugih kontinentov; vse manj fizičnega dela kompenziramo z mentalnim delom. Septembra sledimo Bogu v Podzemlje, v Prvobitno Morje. Kot puščavnice in puščavniki odmetavamo s sebe, kar bi nas obteževalo na romanju. Odmetavanje lahko zbudi občutke strahu, negotovosti, nepreskrbljenosti. Te občutke blaži skupnost. Jesen nas uči povezati se v skupnost, deliti, si nuditi bližino ob včasih strašljivem pogrezanju v globine. Občutek samosti in osamljenosti ob vse manj stimulacijah, ki bi zaposlovale naš kognitivni aparat lahko ublaži vznikanje nematerialnih prisotnosti znotraj naših duš, ki se odzovejo klicu Boga na površje. Na septembrskem krogu bomo govorile o izkušnji materialnega in funkcionalnega popreproščanja, o delovanju s pravo mero, o obdobjih zavestnega puščavništva ter o občutku samosti in skupnosti.
19. oktober in 2. november 2016 (Ljubljana) in 27. oktober (četrtek!) 2016 (Krško): PREDNIKI
Oktober je mesec, ko so se naši poganski predniki pripravljali na praznik Samhain, ki se zgodi, ko je Sonce na 15° Škorpijona (letos 7. novembra). Ob Samhainu se obeležuje prelomnico na potovanju Boga po Zahodni Deželi, Prvobitnem Morju, Maternici: po plutju po džungelskih globinah, polnem prikazni, preizkušenj, Bog doseže Dno, kjer se prepusti Smrti in umre. Maternično morje se spremeni iz čudežne dežele, ki ponuja priložnost za spoznanje v plodno maternično tkivo, ki gnete Boga, ga preobraža, razstavi in iz njegove snovi oblikuje nov zarodek, seme prerojenega Boga.
Oktober je mesec, ko se v Naravi dogaja priprava na srečanje z dnom, z najtemnejšo temo. Noč se sicer daljša vse do zimskega solsticija okrog 20. decembra, toda okoli Samhaina se zgodi notranje sprijaznenje s temo in čas od Samhaina do zimskega solsticija je čas prepuščanja temi, prepuščanja maternici, da pregnete in preobrazi in spokojno in čuječe čakanje na novo Rojstvo. Do Samhaina pa napetost narašča, krepijo se zahteve teme, vabilo v temo je vse glasnejše, tema zahteva svoj delež v naših življenjih.
V času okoli Samhainu so po poganskem izročilu “tančice med svetovi” najtanjše. To so tančice med notranjimi svetovi in ko se stanjšajo, ponujajo priložnost za prehod pomembnih informacij, priložnost, da nam nezavedno predoči pomembne dopolnitve naših zavestnih prepričanj, priložnost za preboj trmastih drž in razpoko, skozi katero lahko posije osvobajajoče zavedanje nove perspektive.
Na oktoberskem ženskem krogu bomo govorile manj kot ponavadi. Več bomo potovale po drugih plasteh sebe. Krog bomo posvetile naši družinski liniji, našim prednikom. Rodbinski sistem je organska mreža, znotraj katere se skladiščijo izkušnje vsakega člana in po kateri se nerazrešeni izzivi in vprašanja prednikov prenašajo naprej, dokler ne dobijo odgovora in zapustijo mrežo. Krog bomo posvetile ugotavljanju, katere izzive in vprašanja od določenega prednika/prednice nosimo me, kako lahko razrešimo ta izziv, poklonimo mir sebi in svojemu predniku.
16. in 23. november 2016 (Ljubljana): PREDMENSTRUALNA NAPETOST IN ROJSTVO NOVEGA CIKLA
Na novembrskem ženskem krogu se bomo posvetile prehodu iz enega cikla v drugega in si pobliže pogledale, na kakšen način se predmenstrualno stanje zavesti preobrazi v pomenstrualno osveženo stanje novega začetka. Govorile bomo o predmenstrualni napetosti kot manifestaciji povečane telesne in psihične občutljivosti v predmenstrualnem času ter o tem, kako bi bilo predmenstrualno napetost najbolj konstruktivno kanalizirati.
7. novembra se zgodi praznik Samhain, ko vstopi Sonce v 15. stopinjo Škorpijona. Po poganskem mitu je to trenutek smrti Boga, ki se prepusti Maternici Boginje, da ga preobrazi v nov zarodek, ki se bo rodil ob zimskem sončnem obratu 21. decembra. Ta mitološka podoba predstavlja našo zavest (Bog), ki je preobražena v dopuščanju globinam psihe (Maternica Boginje), da privrejo na plano. Prav to se dogaja v ženskem telesu in psihi v dnevih pred in po menstrualni krvavitvi. Raziskovale bomo občutljivo tranzicijo med predmenstrualnim stanjem, ko so fizični čuti vedno bolj omejeni in je plavanje vsebin iz globin vedno intenzivneje, vse do trenutka krvavitve in med oblikovanjem novega stanja zavesti, svežega pomenstrualnega stanja, ki osveži fizično telo in fizične čute, prinese novo jasnost, umiri notranje valovanje in usmeri telesno in psihično energijo v pričakovanje novega v novem ciklu.
Čas med Samhainom in zimskim sončnim obratom ali Yulom ustreza času postopnega prehoda med predmenstrualnim stanjem in pomenstrualnim stanjem. V tem času se zgodi delikatno prestrukturiranje telesnih in psihičnih energij, prilagoditev našega bitja na popolnoma nov, drugačen ritem in nov fokus – iz fokusa na notranjost, na duševne naplavine in izzive soočanja, spuščanja, žalovanja, transformacije v pričakovanje novega rojstva, ki se zgodi ob zimskem solsticiju. To je čas, ko se iz predmenstrualnega divjega šamanskega stanja prelevimo v nežno, čuječo duhovno nosečnost, ki tiho čaka na novo rojstvo.
14. in 21. december 2016 (Ljubljana): OVULACIJA
Ovulacija je poleg menstruacije eden od ključnih mejnikov menstrualnega cikla. Menstrualne in ovulacijske vrednote, čustva, razpoloženja in misli se med seboj močno razlikujejo. V preteklosti je bila čaščena izključno ovulacijska ženskost – mehka, voljna, ustrežljiva, ljubeča, materinska, plodna, odprta moškemu, menstrualna (in predmenstrualna) žensksost pa je bila označena za “coprniško”. Ta model smo v veliki meri ponotranjile. Na krogu se bomo ukvarjale z ovulacijsko ženskostjo in tem, kako jo osvoboditi pristranskih prizvokov in predvsem navezavi na druge ljudi, ki ji jo je dodelila patriarhalna družba. Ovulacijska ženskost je prav tako lahko izkušnja opolnomočenja in izkušnja svoje ustvarjalnosti. Kadar ne spočenjamo otrok (velika večina časa), se lahko oplajamo same, ne potrebujemo drugih, da bi sprožali v nas notranje procese. Svojo ovulacijskost lahko z drugimi delimo na višji ravni in ne na ravni, na kateri so jo bile primorane deliti ženske žrtve patriarhata.
Smo v času čakanja na zimski solsticij, ki bo 21. decembra. Ob zimskem solsticiju so naši poganski predniki praznovali Rojstvo Sončnega Boga, Rojstvo Novega Življenja. Čas čakanja na solsticij je čas duhovne nosečnosti, sladkoben čas pričakovanja, slutnja svetlobe, ki daje upanje in radost v časih vse popolnejše teme in vse globljega počitka, čas, ko slutimo obnovo nedolžnosti, čistosti, čiste življenjske iskre. Je čas, ki je arhetipsko povezan z ovulacijsko ženskostjo in preko nje z nosečo, rojevajočo, materinsko ženskostjo.
V časih, ko na družbeni ravni izbiramo med Rojstvom Prerojene Človečnosti in Rojstvom Smrti, je še toliko pomembneje, da v sebi iščemo tiste aspekte ženskosti, ki porajajo in obnavljajo Svetlobo in pristno življenjsko iskro, da preprečimo ponovno sejanje teme.
18. januar 2017 (Ljubljana): PRSI
Minilo je posebno praznično obdobje, ki je zaznamovano z najintenzivnejšim prehodom v letu – rojstvom novega Kolesa Leta, sončnim obratom (solsticijem). V času tega prehoda je v zraku pričakovanje prerojenja, prihoda milosti v opustošene dele duše, kjer smo izgubili vso voljo do življenja in vso upanje na polno življenje. Praznik Rojstva nosi v sebi pričakovanje večno obnovljive nedolžnosti, čistosti in upanja, prenovitve in prerojenja, za katerega včasih popolnoma izgubimo vero, da je mogoče.
Ženski trebuh in ženske prsi so simbol tega upanja, te možnosti globlje dušne potešitve in obnove polnosti življenja. So simbol pomirjenosti s sabo in svetom, stika s seboj, zaradi česar delujemo intuitivno in iz trebuha, življenje pa nagradi z občutkom izpolnjenosti. Prsi so negovanje tega stika s seboj in tega polnega trebušno-intuitivnega načina življenja. V časih negotovosti, stiske, dvoma in brezupa je tako zelo pomembno, da se spomnimo stanja zavesti, ki ga simbolizirajo prsi. Najdimo večno obnovljivo upanje in polnost zase in za svet.
(Alenka Rebula – Blagor ženskam)
Blagor ženskam
s kanglico iz pravljice,
do kolen stojijo
v pradavnih studencih
pod čistimi slapovi
zajemajo nesmrtnost.
Z zdravilnim glasom prepevajo,
neustrašne zibljejo življenje
v nežnih trebuhih
okrogle
kot tople marelice
v oranžnih večerih.
Blagor ženskam,
ki se spuščajo v goreča brezna
iskat svojo dušo,
in se vračajo v ožganih krilih
z osmojenimi lasmi
s polnim naročjem
stopajo navzdol po vulkanu
pod oboki cvetnega prahu
s sporočilom
o rešenem svetu.
Vtis udeleženke mesečnih krogov:
“Mesečne ženske kroge z Ano ni mogoče opisati z besedo delavnica. To bi bil popoln nesmisel. Druženja v Rdečem šotoru obsežno presegajo nizanje informacij in diskutiranje o neki temi. So obred, varen prostor, iz katerega vsaka posameznica lahko počrpa ravno to, kar trenutno najbolj potrebuje.
Moja osebna izkušnja bi se lahko imenovala opolnomočenje. Visoka vibracija s katero odhajam iz kroga, vibrira v globino in daljino in organsko lahko čutim, kako osebnostno in duhovno rastem od enega do drugega srečanja.
Moč, ki jo imamo ženske, ko se s skupnim ciljem obredno združimo v meditaciji je, brez pretiravanja, neopisljiva. Vsaki ženski privoščim, da bi začutila to blagodejno varnost, povezanost in transformacijo.
Ana, hvala!”
Anja
Rdeči šotor 