Duhovna feministična etika splava in spočetja: Ženska je Shakti

Naša rdeča nit po pomen zavesti. Zavesti mame, očeta in otroka. Preplet teh treh zavesti. Kako vpliva ta združena zavest na potek nosečnosti, poroda, poporodnega obdobja in kakšen odtis pusti na otroku za vse življenje.

Pričujoče besedilo je prevod članka avtorice Jeannine Parvati Baker, ene od mojih duhovnih mater, ki jo izredno spoštujem in častim. Bila je neustrašna, ljubeča, duhovna Učiteljica ženske modrosti in duhovnosti. V spodnjem članku razlaga svoj odnos do umetnega splava – abortusa. Jeaninne je bila “doma” v poganski in yoga tradiciji. Vseeno je bil njen duh širši od kakršnekoli pripadnosti in je raziskoval resnično naravo bivanja. Njen pogled na splav izhaja iz njene globoke osebne izkušnje in preobrazbe skozi materinstvo, zato je na mestih strasten in neposreden. Preberimo tudi te dele z ljubeznijo in odprtostjo in razumevanjem, da prihajajo iz osebnega razodetja. 

Na blogu veliko pišem o poganski duhovnosti. Duhovnost pomeni vzpostavljanje stika z Božanskim in vztrajanje v odnosu z Božanskim. Vsako znanje in prakse so drugotnega pomena v odnosu do stika z Božanskim. Če naše znanje in prakse niso prepojene s čutenje Božanskega Vodstva, Blagoslova in Moči, so brez pomena. Resnična duhovnost nas uči prepustitve in ne nadzora. Prepustitev Višji Modrosti, ki nas Brezpogojno Ljubi in ki pozna in deluje za naše Najvišje Dobro. Pomeni Zaupanje. Vse duhovne tradicije sveta (matriarhalne, patriarhalne) so past, ker so sistem. Zaradi sistemskosti pogosto pozabimo na živost odnosa, prožnosti in prepustitve, ki je duhovna izkušnja, in se ujamemo v obsojanje, ustvarjanje mnenj, določanje pravilnega in napačnega. Svet dualnosti, v katerem živimo, nas spodbuja k delitvi na “naše” in “vaše”, nas sili k opredeljevanju, zagovarjanju nečesa in nasprotovanju drugega. Resnična duhovnost nas tega osvobaja, omogoča nam raziskovanje in intuitivno razumevanje. Biti duhoven pomeni biti pogumen in zdržati pritiske k opredeljevanju in ne podleči jim. Pomeni vztrajati v svojem intuitivnem razumevanju in védenju, četudi je za dualističen, racionalen svet nerazumljivo ali nesprejemljivo.

Z vidika pre- in perinatalne psihologije je splav travma, za mamo in otroka. Prav tako je travma izkušnja nezaželenosti skozi vso nosečnost in otroštvo (starši, ki ne želijo otroka, so veliko pogosteje psihološko/fizično/spolno zlorabljajoči). Pre/perinatalna psihologija dokazuje zavestnost otroka od spočetje naprej. Dejstvo te zavesti/doživljanja/spominjanja/komunikacije odpira nove smeri v dojemanju plodnosti in splava. Resnična rešitev vprašanja splava se kaže kot veliko kompleksnejša, kot črno-bela pozicija za/proti. Vključuje poglabljanje v resnično naravno spolnosti in plodnosti in njunega prepleta. Vključuje vprašanje nezavednega dela psihe in njegove vloge pri spočetjih. Vključuje zavestno spolnost, ki upošteva plodni potencial spolne združitve med moškim in žensko. Vključuje ozaveščanje o plodnosti moških in žensk. Ustvarimo svet, kjer splav ne bo potreben, kjer ne bo potrebno zagovarjanje ali nasprotovanju splavu (iz tega so izključeni izjemni primeri, ko sta ogrožena življenje mame in otroka in podobne situacije). 

Na Materinskih krogih "Nosečnost in porod" bo poudarek na zavestnem stiku s sabo in z otrokom v maternici kot osrednjem dejavniku pri spontanem in izpolnjujočem porodu in prehodu v materinstvo.

Iz Velike Kozmične Pesmi vznikajo naraščajoči glasovi feministk, ki spoštujejo življenje v vseh njegovih oblikah – celo “nenačrtovane” nosečnosti. Dolgo časa so duhovne skupnosti poganov in yogijev, dveh filozofij, ki sem ju študirala dolga leta, zanemarjale osveženo vizijo splava. 

Še vedno se nas drži racionalizacija, da je “neželen” otrok nekako slabši od splava – da je “hitra smrt” boljša od celotnega življenja z občutkom “nezaželjenosti” (z osebno zgodovino polno čustvene in/ali fizične zlorabe s strani nezrelih, neodgovornih staršev). Zdi pa se mi, da je splav v resnici ultimativna zloraba otroka. In smrt, ne glede na to, ali je hitra ali počasna, je še vedno smrt. 

Pravzaprav, določene “duhovne” skupnosti sem zapustila prav zaradi njihovega v osnovi pesimističnega anti-življenjskega pogleda na splav. Zdelo se mi je, da se na najbolj osnovni ravni človek veliko več nauči o duhovnosti tako, da sprejme, TO, KAR JE (na primer, nosečnost) kot pa s prisiljenim “recikliranjem” duše (splavljenjem otroka). Poleg tega splav spodjeda vse možnosti spremembe osnovnega anti-življenjskega/anti-otroškega odnosa kulture; kaj šele osebni čudež, ko se neodločna bodoča starša odločita, da bosta sprejela prihajajočega otroka. 

Naj najprej pozornost usmerim na yoga skupnost, kjer je zelo pogosto, da ženske (yogini) splavljajo svoje otroke, da bi lahko nadaljevale z “resničnim” duhovnim delom; to je, z meditativno prakso. Dojenčki so včasih videni kot motnja pri herojski duhovni praksi. 

Imam šest otrok in yogo vadim že dolga leta. Deležna sem bila odkrite, pa tudi bolj subtilne obtožbe zaradi svoje “navezanosti na plodnost” s strani yogijske skupnosti. Nekako materinstvo ni videno kot tako duhovno kot hoditi na osamljene meditacijske odmike. V Yogi obstajata dve jasni poti k osvoboditvi – pot sadhuja in pot gospodinjskega človeka. Pot sadhuja je odtegnitev od sveta, razpletanje naravnih navezanosti in preseganje nevednosti/trpljenja z odkrivanjem izvora bolečine: nevaznost na minljivo. S perspektive sadhuja je biti spolen in se razmnoževati dodajanje kupu navezanosti. 

Pot, na kateri sem jaz, je pot gospodinjskega človeka – biti v svetu in ne biti od sveta istočasno. Z drugimi besedami, navezanost na navezanost je ozaveščena. Raje kot da bi izgubili dobro s tem, ko se poskušajo znebiti slabega, so gospodinjski ljudje izzvani z opazovanjem svojih naravnih navezanosti na naše otroke in z dopuščanjem, da se manifestirajo v svojem polnem in najčistejšem pomenu. Cilj je, da to navezanost ponovno osmislimo z očmi večnosti, ne le z očmi minljivosti. 

Imeti otroke je znano kot velika priložnost učenja prepuščanja, služenja, ekstaze in drugih kvalitet duhovnega življenja. Toda ta pot ni bila deležna veliko “dobre reklame” kot bolje poznana pot samotarja/sadhu yogija. Vprašaj človeka na ulici, kakšna je njegova podoba yogija in njegov odgovor bo po vsej verjetnosti “samotarski in discipliniran človek, ki meditira na svoj center v miru in tišini v Himalaji”. 

Videla sem splaviti mnogo svojih yogini sester, vedoč, da kršijo svojo zavezo k ahimsi (neškodovanju), ki se ji obvežejo vsi yogiji. Svoja dejanja so opravičile z zmedeno filozofijo reinkarnacije in “svobodne volje”. Z drugimi besedami, rekle so, da je duša “na neki ravni” vedela, v kaj se spušča z odločitvijo utelesiti se v žensko, ki še ni želela postati mama. Zato “na neki ravni” plod, ki je splavljen, sprejema biti vrnjen v kozmos. Nekatere yogini so bile celo tako prevzetne, da so dejale, da je njihov nezaželen plod “zelo napredna duša”, ki je potrebovala samo zelo kratko inkarnacijo, da bi zaključila svojo karmo tukaj na tej ravni bivanja. Kot sol na rano dodajo, da so jim pomagale, ko so jim dale začasno telo za “zaključek”. Morda je bil njihov nezaželen otrok v prejšnjem življenju samuraj in s tem,  ko je splavljen z odprtjem materničnega vratu in strganjem maternice (embriotomija, metoda splava op. prev.), zaključuje svojo morilsko (!) karmo. Vedno znova sem presunjena od bistrosti uma v opravičevanju svojih želja. Imenovanje splavljenega plodu “visoka duša”, ki ne potrebuje polnega utelešenja na Zemlji je primer zmedene yoge.  

Yoga splav jasno dojema kot uboj – toda guru za gurujem opravičujejo splav z metafizično vero v reinkarnacijo. “Samo tisočkrat se rodimo, zato je bolje, da nakopičimo čim več osebnega razsvetljenja!” Najbolj odrešujoča vera na nek način je, da je to življenje naše preteklo življenje in da je bolje narediti, kar je dobro za nas, zdaj, kot pa čakati na naslednjo priložnost, naslednje življenje. 

Kar me pripelje do poganske skupnosti in naše dediščine kot ženske zdravilke, tradicije Wicca. Wicca je modra ženska – tista, ki ve, kako delati z naravnimi silami – tista, ki razume ženske misterije in tista, ki dela z magijo (to je, delo s podobami z razumevanjem, da energija sledi misli). Med pogani je veliko splavov storjenih z gledišča “svobode”. Janis Joplin je pela: “Svoboda je le druga beseda za to, da nimam nič več izgubiti.” (morda odsevajoč sadhu filozofijo), toda moje poganske sestre še vedno dojemajo svojo zmožnost ne-medicinsko splaviti (z zelišči, uroki, itd) kot nek izraz moči in nadzora nad svojimi življenji. Prave wicce izzivam, da svoj “nadzor” in “moč” izrazijo tako, da sploh ne spočnejo neželenih otrok. 

TaraDojenčki nas učijo, da z duhovne perspektive “nadzor” ni tako pomemben kot prepuščanje. Vsi vemo, kako dojenčki ne priznavajo “osebne zasebnosti” in so nagnjeni k razmetavanju stvari, na primer oltarjev, in na splošno z vmešavanjem v “osebni poganski proces”. Koliko visokih svečenic bo vodilo obred z dojenčkom v rokah? Ne, tudi tukaj so dojenčki videni kot motnje zmožnosti dvigniti val energije in povleči Luno dol. Po mojem mnenju je to vrhunec ironije – da je vleka Lune (privabljanje Lunine energije v obred, op. prev.) dojemana kot težka z otrokom! Nosečnost, porod in dojenje Luno povlečejo v naša lastna telesa! 

Vse se konča pri naših idejah in prepričanjih o “duhovnosti”. Krščanski pisci so dobro popisali nekonsistentnost splava z Jezusovimi nauki. Krščanstvo samo temelji na arhetipu otroka in zato ponuja svojo dogmo dobesedni zaščiti otrok. Jezus je rekel: “Pustite otroke in ne branite jim priti k meni, kajti takšnih je nebeško kraljestvo.”, toda splav besedo “trpljenje” napačno interpretira dobesedno, ne v izvornem pomenu “dovoliti”.  Toda, večina starodavnih duhovnih tradicij (tukaj sta poganstvo in yoga primera) ni konsistentno obsojala splava. Moja intuicija mi pravi, da zmeda v oči javnosti glede čarovnic kot grdih, zlobnih žensk, namesto kot zdravilk/babic izvira iz praks splava. In čeprav je yoga zelo jasno proti nasilju in ubijanju, to ne velja za “napredne” praktikante, ki imajo pogum verjeti, da so nekako nad osebno karmo. 

Del te zmede izvira iz arhetipa Strašne Matere in Velike/Dober Matere. Tako poganke kot yogini so mi razlagale, da materinstvo arhetipsko vsebuje tako ljubeče kot zavračajoče in da bi bilo celo, se mora izraziti kot oboje. Splav je v tej luči razumljen kot podaljšek naravne “mame, ki odstavlja”. Ta argument je po mojem absurden. Izvor zmede je v imenovanju ubijanja “odstavljanje” ali “naravni proces” – smrt je naravni proces, ubijanje drugih ljudi pa ni del naravne ali duhovne poti. 

Ali vsaj ne rabi biti. Zavedam se, da se v naravi dogaja ogromno ubijanja. Toda če se želimo dvigniti iz džungelske zavesti (in preživetja najmočnejšega iz mita socialnega darvinizma) in prinesti Nebesa na Zemljo, kar je naš potencial Nove Dobe, moram rastlinam in živalim, s katerimi delimo planet, ponuditi zgled. Kako ironično je, da nekatere yogini ne jedo mesa iz sočutja do živali, a njihovo sočutje ne doseže neželenih otrok. Pogani prav tako verjamejo v karmo in sicer z rekom, da vse, kar damo v svet, pride nazaj trikrat! In vseeno je splav nekako izključen iz tega zakona. Vegetarijanstvo in priznavanje Zlatega Pravila in karme sta del duhovne poti in tako yogiji kot pogani utemeljujejo svoje prakse na neškodovanju. Molim za dan, ko se bodo te prakse razširile na splav in bomo vsi delovali konsistentno s svojimi plemenitimi prepričanji. 

Skupnost poroda doma raste v zavedanju, da prejšnji splav negativno vpliva na naravni porod. Ko mama rojeva, pogosto rojeva dva otroka naenkrat – splavljenega in tistega, ki se rojeva. Eden od skrajnih argumentov, zakaj medicinsko osebje ne bi smelo biti prisotno ob rojstvu je, da v lastni zaposlenosti in rutini lahko v zgodnjem prenatalnem obdobju pozabijo na to, kateri poseg opravljajo – splav ali prenatalni pregled. Na žalost veliko babic tudi svetuje splav, in so tako volkovi v ovčji preobleki. V največji meri je medicinsko osebje na perinatalnih področjih nakopičilo ogromno negativne karme, kar se kaže v njihovi nezmožnosti spremljati spontane porode brez tehnoloških pripomočkov.  Če po eni strani “terminiraš” otroke in jim na drugi strani poskušaš izrekati dobrodošlico, obstaja subtilna zmeda. Verjamem, da otroci čutijo, kdo je zares neškodljiv in komu lahko zaupajo, da bo resnično podprl njihovo življenje med porajanjem. Nobena količina sadhane (duhovne prakse) ali poganskih moči ne more premagati splava v psihični omari: še posebej, če pretekli splavi niso ozdravljeni (kesanje, integrirano in razumljeno védenje, da je to, kar se je zgodilo, imelo smisel takrat, toda, da je ponavljajoče abortiranje izguba boleče lekcije). 

MadonnaDuhovnost je v svoji srčiki čaščenje življenja. Ni zanikanje fizičnega za duhovno. Je videnje duhovnega v materialnem in v končnem smislu združevanje naše vizije, tako da ločitev ne obstaja več. 

Sredstvo je cilj. Splaviti z namenom “spraviti skupaj svojo duhovno pot” je samo-premagovalno (zmaga nad Sebstvom). Eden od najboljših načinov, da si pomagaš je, da pomagaš drugemu. Vsako dejanje na Zemlji določi smer za vsa bodoča dejanja. Splav je najmočneješa metafora ločenosti in nesprejemanja združenosti življenja, ki je. 

Naj zaključim z molitvijo za vse otroke, ki so – ne glede na to, ali so prikladni za starše ali ne. Naj bomo vredni njihovega zaupanja. Naj se v polnosti pripravimo za tiste otroke, čigar obraze bomo šele videli vznikati iz tal. Naj smo priče koncu svetovne zmede o osebni “svobodi” in “neodvisnosti” in naj proslavimo medodvisnost in enost. V imenu Bog/inje, naj vsa zavestna bitja sprejmejo plodnost kot blagoslov, kar v resnici je in naj skozi vse svoje otroke spoznavamo, kdo v resnici smo. 

© Jeaninne Parvati Baker, prevod Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš preplet plodnosti in spolnosti? Zavestno spočetje? Vprašanje splava? Svobodno voljo? Preplet duhovnosti in materinstva? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Delavnica Maternična modrost in misterij menstrualnosti v Mariboru v soboto, 20.2.2016. Več informacij TUKAJ.

Mesečni ženski krog v Krškem v torek 23.2.2016. Več informacij TUKAJ.

Materinski krogi “Nosečnost in porod” od marca do maja 2016. Več informacij TUKAJ.

Materinski krogi “Prvo leto Mama” za Mame z otročki od marca do maja 2016. Več informacij TUKAJ.

Mesečni ženski krog v Ljubljani 15. in 29. marca. Več informacij TUKAJ.

Delavnici Arhetipi svetle in temne ženskosti 19. marca in 2. aprila. Več informacij TUKAJ.

Delavnica Svetost prsi 26. marca. Več informacij TUKAJ.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Advertisements

Razkroj občutljivosti

Senzitivnost je kot nežni, komaj razcveteli lotusov cvet. slika: Jaison Cianelli

Senzitivnost je kot nežni, komaj razcveteli lotusov cvet.
slika: Jaison Cianelli

Današnji članek se je rojeval zares dolgo časa (z vidika časa, kot ga doživlja um) in vanj je položeno veliko moje ljubezni in pozornosti. Zares je bil proces njegovega nastajanja duhovna nosečnost, kajti v njem ne navajam samo nekih idej, zamisli, temveč resnično sintezo mnogih spoznanj, novo mišljenjsko matrico, ki se je porodila iz preobrazbe mnogih uvidov v maternici. Upam, da vam bo branje v užitek, preobrazbo in opolnomočenje! 

Govorile bomo o razkroju občutljivosti, na kratko temu procesu rečem “razobčutljenje” (iz angleške desensitisation), čeprav ta beseda uradno ne obstaja in tudi sliši se ne preveč dobro (če ima katera kakšen boljši predlog, bom vesela, če ga podelite!). 

Kaj točno pomeni razkroj občutljivosti? Pomeni razkroj duhovne občutljivosti, zmožnosti zaznavati subtilno naravo stvarstva, subtilne povezave in vzročno-posledične odnose. Pomeni enako, kot če bi na telesni ravni izgubili vid, sluh, okus ali zmožnost čutenja preko kože. Ko izgubimo te sposobnosti, postanemo otopeli in grobi. Postanemo tudi zelo vodljivi za različne ideologije, kar verjamem, da je bil glavni razlog, da si je nekdo zaželel, da bi bili razobčutljeni. 

Ker se je članek rojeval dolgo in ker je resnično plod preobrazbe, je tudi precej dolg. A priporočam, da zdržite do konca, se splača. 😉

Če vam je zaenkrat tema še nejasna, prosim zdržite še malo, kmalu podam konkretne primere: 

Povezanost z Naravo ni samo simbolična, je resnična in otipljiva. Poganstvo je pot občutljivosti do svojih notranjih energij, energij Narave in subtilne prepletenosti vsega ustvarjenega. Skozi te energije in povezave prihajamo bliže k sebi, uresničujemo svoje bistvo.

Povezanost z Naravo ni samo simbolična, je resnična in otipljiva. Poganstvo je pot občutljivosti do svojih notranjih energij, energij Narave in subtilne prepletenosti vsega ustvarjenega. Skozi te energije in povezave prihajamo bliže k sebi, uresničujemo svoje bistvo.

Poganstvo – agrarno vraževerje ali povezanost z Duhovnim preko Narave?

Na blogu Rdečega Šotora smo že veliko govorile o resnični naravi poganstva. Patriarhalne religije so se namreč trudile in se še trudijo, da prikažejo poganstvo kot brezboštvo, torej kot prakso, ki nas odteguje od odnosa z Božanskim. Zakaj sploh pišem o tej problematiki? Zakaj bi za nas ženske to sploh bilo pomembno? Kaj ima to opraviti s stvarmi, ki nas sicer zanimajo v Rdečem Šotoru – naravnim porodom, pomenom menstrualnega cikla, pomenom menopavze, žensko duhovnostjo, odkrivanjem resnične narave ženskosti in opolnomočenjem? 

Ženska duhovnost – ali duhovna izkušnja, ki jo omogoča žensko telo, duhovna izkušnja, ki jo izkusimo utelešene kot ženske – močno korenini v telesu in širše – v povezanosti z Zemljo, z ustvarjeno Naravo. Naši biološki prehodi menstruacije, poroda, menopavze nas zaznamujejo zelo globoko in močno obarvajo naše doživljanje. Pokličejo nas globlje v telo kot tiste, ki teh prehodov ne izkušajo. Tudi spolnost ženske zaradi svoje anatomije doživljamo veliko bolj prepleteno z našo duševnostjo. Telesnost je za žensko neizogibna. Zanikati svojo telesnost nas ženske vodi v nevrozo, pravi babica Elizabeth Davis. 

Naša telesa se odzivajo na dogajanja v Naravi (če smo v dovoljšnem stiku z Naravo), na gibanje naravnih energij, na primer na energije, ki jih povzroča Luna s svojim cikliranjem. Naši biološki prehodi se močno odzivajo na naravne energije – naš menstrualni cikel se uskladi z Luno, otroci se radi spočenjajo in rojevajo ob polni Luni itd. 

Ko ozavestimo svoje cikle in jim sledimo, prihajamo bliže k sebi. Zakaj? Ker svojo energijo optimalno izkoristimo, ker se ne naprezamo, ker delujemo v skladu z notranjim ritmom in to nas podpira. To je to, kar so Kitajci poskušali ubesediti v pojmu “wu wei” ali “brez delovanja”, kar pomeni “brez zavestnega delovanja”, torej brez delovanja samo v skladu z umom, osebno omejeno voljo, temveč spontano delovanju v skladu z naravnimi ritmi, v skladu z Daom…

Ko zmoremo poslušati svoje osebne ritme, prisluhnemo ritmom Narave in nato prisluhnemo ritmu Vesolja, ritmu Božanskega – Zavesti. Naš uvid se poglablja in razširja na vse širše ravni, več in več je zmožno zaobseči naše zavedanje. 

Stare poganske praznike, ki se dogajajo ob sončnih obratih, enakonočjih, vmes in ob Luninih menah mnogi označujejo za preprost agraren koledar, ki je kmetom pomagal organizirati njihovo kmečko delo – delo na zemlji in delo z živino. Poganske običaje se pogosto zreducira na “čaščenje plodnosti”, katerega jedro je vraževerno prepričanje, da obredje pomaga povečati plodnost polj in živine. In žensk. 

To je zares škoda, ker zaradi takih prepričanj zamahnemo z roko in se prenehamo zanimati za takšno primitivno vraževerje in se s tem odpovemo priložnosti za seznanitev z veliko globokega in osvobajajočega znanja. 

S tem znanjem se bomo povezovale tudi na delavnici Kolo Leta, ki bo v soboto, 9. januarja 2016:
“Na delavnici Kolo Leta bomo odkrivale naravne energije leta in pomembne točke prehoda, ki zaznamujejo naše doživljanje in vplivajo na naše zmožnosti in nagnjenja. Neujemanje naravnih energij s koledarjem po katerem živimo povzroča veliko zdravstvenih, duševnih, duhovnih neravnovesij na individalni in kolektivni ravni. S tem, ko delujemo v nasprotju s svojimi naravnimi vzgibi (ki se porajajo iz naših notranjih ciklov in iz naše usklajenosti s cikli Narave), potlačimo svoje naravne vzgibe in s tem stik s sabo, zamašimo kanal, po katerem naše globine komunicirajo z nami. S tem pa se odrečemo najdragocenejšemu orodju, s katerim smo obdarjeni vsi ob rojstvu – našemu notranjemu vodstvu, ki deluje za uresničitev naših poslanstev.”
Več informacij najdete TUKAJ

Anastazija, ruska puščavnica, o kateri piše v svojih knjigah Vladimir Megre (v slovenščini jih najdete tukaj ali v knjižnicah), nam razkriva načine, na katere smo preko Narave povezani z duhovno dimenzijo bivanja, načine, ki bi jih tudi sami zaznavali in živeli, če ne bi bili razobčutljeni:

Senzitivnost je zaznavati subtilne procese znotraj nas in v Naravi. Ko zaznavamo te procese, smo nežni, kajti zavedamo se njihove ranljivosti in pomembnosti.

Senzitivnost je zaznavati subtilne procese znotraj nas in v Naravi. Ko zaznavamo te procese, smo nežni, kajti zavedamo se njihove ranljivosti in pomembnosti.

“Vsako posejano seme vsebuje ogromno količino podatkov iz vesolja, ki je po velikosti in natančnosti ne moremo primerjati z ničemer, kar je izdelal človek. S temi podatki seme dobro ve, do milisekunde natančno, kdaj naj oživi in začne rasti, katere sokove naj črpa iz zemlje, kako se posluževati svetlobe nebesnih teles – sonca, lune, zvezd – v kaj mora zrasti in s kakšnimi plodovi obroditi. Plodovi so namenjeni življenjski preskrbi človeka; lahko se učinkovito, bolje kot obstoječa ali bodoča umetno izdelana zdravila, borijo proti katerikoli bolezni človeškega organizma. Da bi to bilo možno, pa mora seme poznati stanje človeškega organizma, saj lahko potem v procesu zorenja napolni plod z ustreznim razmerjem snovi, potrebnih za zdravljenje določenega človeka, bodisi, da se je njegova bolezen že razvila, ali pa je le nagnjen k njej.” Zveneče cedre tajge, založba Kalki, 2002, str. 54

Nato Anastazija opisuje načine, kako predajati rastlinam informacije o sebi, da lahko delujejo za nas. 

“Ko rastline dobijo podatke o nekem človeku, vzpostavijo izmenjavo podatkov z vesoljnimi silami; pravzaprav so le posredniki in opravljajo ozko usmerjeno nalogo, ki se nanaša na telo in nekatere ravni duševnosti. Nikoli se ne vpletajo v zapletene procese, ki so od vsega živalskega in rastlinskega sveta našega planeta lastni le človeškim možganom in le človeški ravni bivanja. Poleg tega vzpostavitev podatkovne povezave človeku omogoča, da v sili razpolaga z vesoljnim intelektom oziroma z njim izmenjuje podatke. Povsem preprost postopek zadostuje, da človek to naredi in čuti blagodejnost takega vpliva.” Zveneče cedre tajge, založba Kalki, 2002, str. 63

Nadalje Anstazija opiše postopek, kako se preko rastlin povezati z vesoljnim intelektom. Pripomne: “Učinkuje le na krajih, kjer imate stalni stik z rastlinskim svetom.”

Povezanost z naravnim svetom je lahko portal za povezavo z globljo modrostjo. To počasi ugotavljajo tudi znanstveniki. (Ampak oni stvari spoznavajo itak z zamudo; pred kratkim so recimo ugotovili, da ni nevarno, če ženska med porodom pije in jé. Bravo! Nekaj, kar modre ženske vedo že tisočletja.)

Pogansko izročilo, védenje in obredje NI vraževerje, temveč oprijemljiva modrost, ki deluje, ki nam pomaga uresničevati svoje bistvo. Nekaj povsem drugačnega od patriarhalne religije.

“Način življenja človeka v tehnokratskem svetu si je težko predstavljati drugače. Temne sile si ves čas prizadevajo zamenjati naravni mehanizem tega sveta, ki je bil človeku dan od začetka, s svojim nerodnim sistemom, ki nasprotuje človeški naravi.” Zveneče cedre tajge, založba Kalki, 2002, str. 61

Sežig čarovnice. Čarovnice - kdo so bile v resnici in zakaj so jih pobijali? Kakšno vlogo ima ta del naše zgodovine pri procesu razkroja občutljivosti?

Sežig čarovnice. Čarovnice – kdo so bile v resnici in zakaj so jih pobijali? Kakšno vlogo ima ta del naše zgodovine pri procesu razkroja občutljivosti?

Uničenje modrih žensk – zakaj se je občutljivost začela razkrajati? 

In kdo so te temne sile, kot se je slikovito in simbolično izrazila Anastazija, ki so izruvale iz človekovega zavedanja subtilno povezanost z ustvarjenim svetom in ga razobčutljile? 

Že večkrat sem omenila knjigo Uničenje modrih žensk (za katero mislim, da je obvezno čtivo za vsako žensko, ki jo zanima resnična zgodovina žensk), o njej sem recimo govorila v teh dveh člankih: Zatrta svetost spolnosti – zatrta ženska duhovnost in Spolnost kot ključ do ženske duhovnosti

V omenjeni knjigi Gunnar Heinsohn in Otto Steiger raziskujeta resnične razloge za pregone čarovnic v Evropi. Ugotavljata, da so bile “čarovnice” modre ženske, zdravilke, babice, ki so ljudem pomagale uravnavati rojstva. V srednjem veku sta bila recimo v eni kmečki družini povprečno dva otroka (nasprotno od našega splošnega prepričanja, da so imeli po 10 do 20 otrok na družino, to se je zgodilo kasneje), saj je veljajo močno zavedanje o odgovornosti do otrok. Hlapcem in tistim brez osebne lastnine ni bilo dovoljeno imeti otroke, saj jih ne bi mogli preskrbeti in tudi ničesar jim ne bi imeli zapustiti. 

Nato so se zgodile različne krize (slabe letine, kuge, kmečki upori), ki so zdesetkale ljudstvo (za podrobnejši opis in razlago okoliščin, ki so vodile v radikalen padec populacije poglejte v knjigo). Zemljiškim posestnikom, posvetnim in cerkvenim, je zato začelo hudo primanjkovati delovne sile. STOP. Naši razobčutljeni čuti bi šli mimo tega stavka, misleč, Ja, kriza je res zdesetkala njihove delavce. Ne! Obudimo občutljivost. Velika skupina ljudi dela za zatirajočo elito? To je proti dostojanstvu ustvarjenih bitij!

No, “gospodje” so si zaželeli delovno silo nazaj. “Poskus ohranitve ali celo razširitve nadzora nad kmetstvom postane odgovor zemljiških gospodov na krizo evropskega fevdalizma zato, ker je povsod primanjkovalo delovne sile.” Tako citirata Steiger in Heinsohn Brennerja (raziskovalca tranzicije med fevdalizmom in kapitalizmom). 

“Komu pravzaprav “primanjkuje delovne sile”,” se sprašujeta Steiger in Heinsohn. “Zmanjkuje je posvetnim in cerkvenim zemljiškim posestnikom. Pomena cerkve kot gospodarske enote v srednjeveški Evropi sploh ni mogoče oceniti dovolj visoko. /…/ Za začetek preganjanja čarovnic je ta dominanten položaj cerkve odločilen.” Avtorja sta ugotovila, da se je preganjanje čarovnic začelo ob padcu števila prebivalstva. Posestniki so namreč želeli z iztrebljenjem zavedanja o odgovornem starševstvu pridobiti delovno silo. Modre ženske, ki so bile nosilke tega zavedanja in so ga razširjale med ljudmi, so bile tarče teh mogotcev

Avtorja nadalje ugotavljata: “/…/ od vseh evropskih sil, ki trpijo zaradi pomanjkanja delovne sile, je cerkev najhuje prizadeta. Cerkev gospodari s sorazmerno največjim področjem kontinenta in tako utrpi tudi najbolj boleče izgube. /…/ Ta “oškodovanost katoliške vere zaradi babic” (Čarovniško kladivo) se torej izkaže za oškodovanost največjega evropskega zemljiškega gospoda pri viru njegovega bogastva, namreč pri njegovi nesvobodni delovni sili.”

Čarovniško kladivo je priročnik za preganjanje čarovnic. V njem so opisane tarče in načini, kako jih zasliševati, mučiti, uničiti. Zanimivo je, da je v samem besedilu Čarovniškega kladiva očitno, da je ciljalo na ženske, ki so pomagale ljudstvu uravnavati rojstva s kontraceptivnimi sredstvi. Besedila namreč razložijo, da čarovnice niso nujno heretičarke (krivoverke), da pravzaprav večinoma niso, da njihov greh torej ni v krivoverstvu, temveč v preprečevanju rojstev.

(Mimogrede, Čarovniško kladivo je preganjalo tudi homoseksualce, Steiger in Heinsohn pravita, da tudi zato, ker so ta razmerja nerodovitna in torej ne pridelajo delovne sile. Za namig glede trenutnih referemdumskih razmer.)

“Da je cerkveni interes ponovno pridobiti delovno silo in da ne gre za kako nenadno ekstremistično versko vnemo ali celo za strah pred demoni, se da čisto konkretno dokazati s samimi glavnimi zagovorniki preganjanja čarovnic. Zanje nikakor ni značilna kakšna izredna pobožnost, slavijo po svojih posvetnih spletkah in protireligioznih nastopih. Inocenc VIII., ki je 5. decembra 1484 objavil “čarovniško bulo”, se je z imenom Giovanni Battista Cibo rodil l. 1432 v Genovi. Kot kardinal je papeški odposlanec v Nemčiji, kjer z zanimanjem sprejema poročila o močnem porastu “čarovniškega copranja”. 29. avgusta 1484 postane papež in vlada do svoje smrti leta 1492. V zadnjih mesecih so ga hranile dojilje. Poskus, da bi ga pomladili s transfuzijo krvi, je stal življenje tri dečke (ki so jim zato zarezali v žile). S svojima ljubicama je imel dva otroka. Svojega sina je poročil v družino Medici, hčer pa s papeškim zakladnikom.” Uničenje modrih žensk, Študentska organizacija Univerze v Ljubljani, str. 106-107

Tudi Anastazija poda zelo podobno razlago v knjig Obredi ljubezni. Obredi ljubezni so starodavni vedruski obredi, ki podpirajo in ohranjajo ljubezen, ki se porodi med dvema človekoma in v družini. Ljubezen tako ostane, ne odide, in navdihuje, zdravi, dviguje člane družine in njihov dom (rodovno posestvo) ves čas. Obredi ljubezni (vedruska poroka, spočetje, porod, itd) so ohranjali vedrusko kulturo zdravo, vitalno in tesno povezano z bistvom, z resničnim (Pater Karel Gržan, ki je raziskoval keltsko kulturo, je na primer na predstavitvi naše knjige Darovi minevanja omenil redno obredno zahajanje naših prednikov v jame. Jame so doživljali kot maternice in tja so zahajali, da bi se prerodili, osvežili. Tako so vedno ostali povezani s sabo, je rekel Karel Gržan, in nihče jih ni mogel manipulirati.).

Ti obredi so se izgubili, kot nam je vsem očitno. Toda zakaj? Vladimi Megre v Obredih ljubezni postavlja pomembno vprašanje: “Izlet v zgodovino našega naroda je potreben tudi zato, da bi ugotovili, ali so starodavni obredi in kultura izginili sami od sebe, ker niso bili potrebni, ali pa so večtisočletno tradicijo uničevali namerno?”

Vladimir skozi svoje raziskovanje (ki ga podrobno opiše v knjigi) ugotovi, da so bili obredi uničeni namerno. Zakaj? “Ob začetku naše dobe so v mnogih deželah že vladali imperatorji, faraoni ali carji. Oblika vladanja, pri kateri je na čelu velike države en človek, je v nasprotju z naravo. Srečnega življenja ni prinesla nobenemu narodu na Zemlji in ga nikoli ne bo prinesla. Takšna oblika je pogodu svečenikom, ki so preko vladarjev manipulirali z deželami. Z vsem ljudstvom se je težko hitro dogovoriti, z enim človekom pa je to laže.”

Močna in trajna ljubezen opolnomoči ljudi, jih ohranja povezane z resničnim, z bistvenim in jih naredi samo svoje, težke tarče manipulacije. Zato jo je bilo potrebno izkoreniniti. slika: Helena Nelson Re

Močna in trajna ljubezen opolnomoči ljudi, jih ohranja povezane z resničnim, z bistvenim in jih naredi samo svoje, težke tarče manipulacije. Zato jo je bilo potrebno izkoreniniti.
slika: Helena Nelson Re

Svečenikom – cerkvenim “dostojanstvenikom” – je ugajala ureditev nadvlade. Toda nadvlade ni bilo mogoče doseči nad ljudstvom, ki je bilo zdravo, povezano s svojim izvorom, z resnico. Zato je bilo treba iztrebiti znanje in obrede, ki so ljudstvu pomagali biti zdravi, povezani in sami svoji. Vladimir pravi: “Kdo bo pomislil: le kakšna je lahko povezava med uspešnim podrejanjem držav in znanjem o starodavnih družinskih izročilih in obredih, ki omogočajo ohranjanje ljubezni? Nikar se prehitro ne čudite, povsem neposredna je, in ta znanja so močnejša od milijonov vojaških mečev in celo od najsodobnejših orožij. /…/ Ko se je kontantinopelski desant polastil ruske zemlje in zasužnjil ruske kmete, ko je prepovedal obrede, ki pripomorejo k oblikovanju ljubezni, je s tem začel zavirati oblikovanje močnih ljubečih družin in tudi rodovnih naselij. Dejansko je bilo skoraj takoj uvedeno tlačanstvo. Ljubezen tlačanov je praviloma nesrečna ljubezen. Da bi mladi ljudje ohranili v sebi plameneče čustvo ljubezni, potrebujejo lasten prostor, če tega ni, ljubezen praviloma odide. Kakšen prostor pa ima lahko tlačan? Nikakršnega.” 

Vladimir je raziskoval, zakaj je bilo Džinkiskanovo osvajanje Rusije tako uspešno – z malo vojaki in skoraj nič borbe je osvojil mesta, dežele. Kajti ko je prišel v mesta, se mu ljudje niso upirali, prav tako niso ščitili utrdb svojih oblastnikov – samostanov in cerkvenih fevdalcev. Kajti sovražili so jih in so videli v Džingiskanovih vojakih osvoboditelje od teh zatiralcev. 

Tudi v Rusiji se je dogajalo enako kot drugod po Evropi: “Poanta je torej v tem, da je tretjina ruske zemlje pripadala duhovščini, ki je prišla iz Konstantinopla, in njihovim varovancem. Samostani so postali največja fevdalna gospostva. In menihi niso obdelovali zemlje in vzrejali živine, to so počeli tlačanski kmetje. /…/ Tako torej: več zemlje pomeni več tlačanov in več bogastva.”

Tako kot Steiger in Heinsohn ugotavljata, da preganjanja čarovnic ni vzpodbujala nikakršna pobožnost, temveč ekonomski interesi, tako tudi Megre ugotavlja, da konstantinopelski škofi niso bili prav nič pobožno motivirani: “Morda pa so knez Vladimir in konstantinopelski škofi iskreno verjeli Kristusovim zapovedim? Nadaljni dogodki kažejo, da so bili njihovi resnični gospodarji popolno nasprotje Boga. Tako so tudi sami bili sluge temu nasprotju, ki je znalo dobro kodirati ljudstvo ter si podrejati njegovega duha in voljo. Človeka so takole prepričevali: ti si božji suženj; to pa je pomenilo: ti si moj suženj. In človek je počasi pozabljal, da božjih sužnjev ni in ne more biti. Človek je Božji sin, in to ljubljeni sin.”

Megre zaključi, da so v Rusiji “ljudstvo prevarali, tehnologija svečeništva je bila dovršena.” S tem misli na psihološko tehnologijo, ki je na psihološki ravni uničila ljudstvo, da ga je lahko podredila. To se ni zgodilo le v Rusiji, temveč po celem svetu. In učinke tega čutimo še danes. Učinke tega psihološkega uničenja imenujem razkroj občutljivosti. 

Podobe kmečkega življenja. Kmetje - največje žrtve razkroja občutljivosti. Pogled na to sliko skozi zapise iz knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače je pretresljiv.

Podobe kmečkega življenja. Kmetje – največje žrtve razkroja občutljivosti. Pogled na to sliko skozi zapise iz knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače je pretresljiv.

Kmetje in kmetijstvo – idila ali razkroj občutljivosti? 

Kmečko življenje že od nekdaj (že stari Grki so pisali o idiličnem življenju na kmetih, v nasprotju z moralnim razkrojem mest) doživljamo kot idilično, idealno, povezano z Naravo, kot nekako “pravo”, “uravnovešeno”, “zdravo”. Velikokrat slišimo pripombe o meščanih kot o razvajenih, kot ljudeh, ki ne poznajo resničnega obraza življenja, kot o nenaravnih. 

Toda kmečko življenje, kot ga poznamo, je daleč od “idealnega, uravnovešega, povezanega z Naravo”. Prikazovanje kmečkega življenja, kot nam je znano zadnjih nekaj tisoč let, kot idealnega in izvornega (življenje, napolnjeno z garanjem na zemlji in z živino in, z rojevanjem kopice otrok in obiskovanjem cerkve), ustreza tudi “svečeništvu”, ki je odgovorno za razkroj občutljivosti zaradi svojih ekonomskih in oblastnih interesov. 

Ali smo bili ljudje res ustvarjeni za življenje, kakršnega popisuje novinarka Milena Miklavčič v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače

Ali je res najvišji potencial človeka živeti zgarano na zemlji, v medčloveških odnosih, ki ne le, da niso topli, temveč so preprosto zlorabljajoči in nasilni, rojevati kopico otrok (enega na leto) in zaradi tega predčasno izgubiti svoje zdravje, trpeti za povešeno maternico in kupom drugih težav, prenašati nasilne in boleče spolne odnose, doživljati incest, posilstvo in spolno zlorabo kot nekaj običajnega in del kulture, saj ni važno, na kakšen način “dedci” potešijo svoj nepotešljiv nagon, živeti pod skrbnim nadzorom župnika, ki se vmešava v spalnične zadeve para, družinsko gospodarstvo, itd? In še in še bi naštevala, vse to in še več je popisano v omenjeni knjigi, ki raziskuje medosebne odnose na slovenskem podeželju v letih med 1900 in 1960.

Na strani 30 je popisano, kako je tudi v dvajsetem stoletju “svečenik” še naprej nadziral ljudstvo s svojo ideologijo, ki mu ustreza že od srednjega veka: “K maši je bilo potrebno hoditi vsako nedeljo, med prazniki, in še k nedeljskim popoldanskim litanijam. Kakšnih posebnih izgovorov takrakt, ko je bila vera globoko zasidrana v srcih ljudi, nismo smeli imeti. Bila sem v tistih letih, ko sem že razumela različna namigovanja, s katerimi so ženske prepletle povsem  običajno klepetanje. Ena od njih je pripovedovala, kako jo je župnik poklical k sebi, ugotovil je namreč, da že predolgo ne spušča moža v posteljo, ker ima še zmeraj tiste reči (menstruacijo). Zdelo se mi je, da bi se raje v tla vdrla, kot da bi morala poslušati župnikove levite.”

Kmečko življenje temelji na razkroju občutljivosti. Steiger in Heinsohn navajata ekonomista Adama Smitha, ki je opazil učinek razkroja občutljivosti: “Smith vendarle opaža “poneumljanje” – rečeno moderno, socializacijske deficite – delavcev.” Smith pripisuje te “deficite” dejstvu, da delavci vse življenje opravljajo monotono in rutinsko delo, ki ne stimulira razvoja njihovih intelektualnih potencialov. Steiger in Heinsohn dojemata te “deficite” kot posledico iztrebljenja znanja o nadzorovanju rojstev, posledične neznanske “produkcije ljudi”, kot imenujeta interese preganjalcev čarovnic, ter posledično zanemarjanje otrok in zaničljiv odnos do otrok s strani staršev

V več družbah sveta so poznali kastni sistem. Najznamenitejši je indijski kastni sistem. Večina ljudi kaste pozna kot družbene razrede, kot razrede, ki ljudi delijo glede na njihovo materialno bogastvo. Toda kulture s kastami le-teh niso dojemale le kot ekonomske razrede, temveč tudi kot duhovne razrede. Indijci so na primer brahmane, najvišjo kasto, duhovniško kasto, dojemali tudi kot najbolj duhovno razvito. Verjeli so, da se lahko razsvetlijo le pripadniki najvišje kaste, pripadniki nižjih kast pa ne morejo doseči osvoboditve (to prepričanje je zanikal Siddharta Gautama – Prebujeni – ki je učil, da se lahko razsvetli kdorkoli, ne glede na poreklo in ne glede na spolm kajti ja, pred njim so verjeli, da se lahko razsvetliš le kot moški). Najnižjo kasto so dojemali ne le kot najrevnejšo, najbolj zanemarjeno, temveč tudi kot najbolj prostaško, najbolj primitivno in duhovno nerazvito. Tudi Maori, katerih delavnico o nosečnosti in porodu v Ljubljani sem letos obiskala, so mi na vprašanje, ali njihova kultura pozna zavestno spočetje, rekli, da le najvišje tri kaste poznajo zavestno spočetje. Začudeno sem pogledala in razložili so, da je bila njihova družba od nekdaj razdeljena na 12 kast. Le najvišje tri so posedovale duhovno znanje. Za spočetja v teh treh kastah so modreci in modre ženske skrbno izbrali datum, kraj, astrološko situacijo, dušo so zaznali pred spočetjem in tudi vedeli, kakšno bo njeno poslanstvo na Zemlji. V nižjih kastah pa se je spočetje zgodilo pač nezavedno, kot stranski produkt spolnosti.

Človeštvo torej že od nekdaj pozna razdelitev na materialno in duhovno bolj in manj razvite. Menim, da to ni del naravnega ustroja, temveč struktura, ki jo je človeštvo ustvarilo zaradi notranjih psiholoških kompleksov in posledične želje po nadvladi, premoči, bogastvu, itd. Ti impulzi so povzročili gibanja, ki smo jih razčlenile v razdelku “Uničenje modrih žensk – zakaj se je občutljivost začela razkrajati?”. 

Pa ni le Cerkev tista, ki je razkrajala občutljivost. Med ljudmi so se izoblikovale besne reakcije nanjo in ji nasprotovale,  kot se je le dalo, toda v resnici so počele zelo podobno.

Tako recimo v Uničenju modrih žensk beremo, kako je Engels, filozof, ki je skupaj z Marxom utemeljil marksizem (ki ga kristjani prezirajo, oni pa prezirajo kristjane), v pismu Karlu Kautskemu (prav tako teoretiku marksizma) napisal, “da bi se smelo o preprečevanju zanositve – tokrat o gobici, ki se jo vstavi v vagino – še vedno razpravljati samo tako, da “naši proletarci” o tem ne bi ničesar zvedeli, da bi torej o tem smele vedeti samo “meščanske družine” (in delavski voditelji): “Torej pač ne bomo prikrajšani za kruh, ampak za mnogo slavljeno gobico. Kar seveda nikakor ne preprečuje, da ni bil isti ali kak drug postopek v meščanskih družinah zelo praktičen pri ohranjanju razmerja med številom otrok in dohodkom, pri tem, da se zdravje žensk zaradi prepogostih porodov ne uniči etc. Ostajam le pri tem, da je to zasebna stvar med moškim in žensko ter vsekakor družinskim zdravnikom (…) om da bodo naši proletarci tudi še naprej s številnimi proleti (potomci) delali čast svojemu imenu.”” str. 189-190 

Oranje - uničevanje zemlje IN težaško delo, ki človeka prerano izčrpa. slika: Auguste Bonheur

Oranje – uničevanje zemlje IN težaško delo, ki človeka prerano izčrpa.
slika: Auguste Bonheur

Poljedelstvo – oranje zemlje

Videle smo, kako je izgledal proces razkroja občutljivosti in naštele že nekaj njegovih posledic. Na kratko se bomo poglobile v dva konkretna primera, kako se je razkroj občutljivosti manifestiral na področju kmečkega dela.

V šoli se pri pouku zgodovine učimo, kako super so bili naši predniki, ki so udomačili živali in jih začeli uporabljati za delo in hrano. To praznujemo kot civilizacijski napredek. Patriarhalne religije zelo poveličujejo ta civilizacijski korak in “pridnost”, ki je še kako potrebna za izvrševanja “reje/gojenja” poveličujejo kot vrednoto par excellence. Tudi v krogih zgodovinark ženske duhovnosti se vzhajanje živinoreje in poljedelstva dojema kot nekaj veličastnega in nekaj, kar se pripisuje ženskam (kar je morda tudi res, toda to ni dosežek, s katerim bi se v resnici lahko hvalile). 

Toda v resnici je pojav vzreje – živali ali rastlin – znamenje razkroja občutljivosti, znamenje odtujitve od naših resničnih zmožnosti. Z Naravo nas vežejo veliko globlje vezi, ki jih z rejo zadušimo. Ustvarimo umetno delitev na “kultivirano” naravo (udomačene živali in gojene rastline) in divjo naravo. Zaradi te umetno ustvarjene meje se porodi strah pred divjo naravo (strah pred “zvermi”, strah pred transformativnimi vremenskimi razmerami – nevihtami, mrazom, vročino itd. – strah pred neznanimi in potencialno strupenimi rastlinami, strah pred ozemlji zunaj teritorja naselja, konec koncev strah pred drugimi ljudstvi, itd.). Zamaši našo intuitivno zaznavo energijske dimenzije žive in “nežive” (boljša beseda – drugače žive) narave. Izgubili smo sposobnost govoriti z rastlinami, začutiti/intuitivno vedeti, kakšen je njihov namen, pri katerih boleznih nam lahko pomagajo. Izgubili smo intuitivno sposobnost vedeti, kje rastejo določene rastline, jasno čutiti in zaznavati subtilno ravnovesje med živimi bitji v ekosistemu, med rastlinami, živalmi in ljudmi, izgubili smo senzitivnost do čutenja živali, do njihove instinktivne in duhovne modrosti in do načinov, s katerimi lahko z živalmi sodelujemo pri dvigovanju zavesti celotnega ustvarjenega sveta. 

Z našimi intuitivnimi sposobnostmi nepoškodovanimi smo se sposobni zadovoljivo nahraniti in v drugačnih pogledih preskrbeti brez “reje in gojenja”. Toda ko je naša občutljivost razkrojena, potrebujemo gojenje in rejo, da sploh preživimo. 

Poljedelstvo rani tudi zemljo. Oranje zemlje in sajenje monokultur (na enem polju samo ena vrsta) uničujeta prst in subtilno ravnovesje med različnimi organizmi, rastlinskimi in živalskimi. Oranje je kot bi rezali Zemljo v kožo. Ko obrnemo zemljo, je kot da bi svojo kožo obrnili in dali kožo na mišice, spodnjo sluznico pa izpostavili zraku. Naloga kože, ki je zaznavati in zaznano predati možganom (občutki, temperatura, bolečina, itd) se ne more izvrševati, prav tako ne naloge spodnjih plasti kože, ki so zdaj izpostavljeni zraku. Prav tako se z oranjem zemlje uniči zaporedje zemljinih plasti, ki imajo vsaka specifično funkcijo in le-to lahko opravljajo samo, če so v pravilnem zaporedju (na vrhu je humusna plast, kjer razkrajajo organski odpadki – listje, odmrle rastline, živalice, vejice, itd – spodaj pa so vedno bolj kompaktne plasti, dokler ne pridemo do kamenja). Sejanje monokultur odvzame rastlinam bogastvo medosebnih odnosov, interakcij, sovplivanja, sodelovanja in medsebojnega bogatenja. Oranje in monokulture osiromašijo zemljo dobesedno in duhovno – odvzamejo prsti in organizmom v in na njej bogastvo, plodnost, raznolikost. Kako vpliva na nas hrana, ki je tako pridobljena za razliko od hrane, ki je divja, povezana z energijo življenja in ki pozna subtilni ustroj vesolja? 

Poleg tega je poljedelstvo izredno težaško in je prehitro iztrošilo prenekatero življenje. Veliko dela za zelo malo. Permakultura je veda, ki v sodobnosti obuja modrost sinergije z zemljo in odkriva – kako presenetljivo – da je manj več, manj vpletanja v naravo, več in boljši pridelek! (Za več o permakulturi uporabite internet.)

Seveda smo poljedelstvo – tako kot živinorejo – industrializirali. Dodali stroje, kemikalije. Da bi pridelali še večje mase. V veliki meri je za to odgovoren Marshallov plan. To je bil ameriški načrt za podporo evropskemu gospodarstvu po drugi svetovni vojni. Zaradi Titovega spora s Stalinom se je izvrševal tudi pri nas, v Jugoslaviji, saj je Tito po sporu za pomoč prosil Američane (pred tem je bil za podporo dogovorjen s Stalinom). Cilj Američanov je bil: ponovno pograditi območja, uničena med vojno, odstraniti omejitve pri trgovanju (njihov lastni interes), modernizirati industrijo in preprečiti širitev komunizma (njihov lastni interes). Fokus kmetijstva je postal samo in izključno čim večja produkcija. To je bil konec časov, ko so krave/prašiči/kure imeli štalo in večino leta travnik. In začetek obdobja, ko so bile ogromne količine živali stlačene na prostor, ki bi prej zadostoval bistveno manjšemu številu bitij, vse z namenom, da bi povečali “produktivnost”. V kmetijstvu se je začela uporaba strojev in kemikalij, prav tako z namenom povečati “produktivnost”. Vse, tudi za ceno trajnostnosti, etike, okoljevarstva. 

Se spomnite slovenskih kmetov, ki so grozili (!), da bodo polja polili z gnojnico, če jim država ne dovoli uporabljati pesticidov na vodovarstvenem območju? TUKAJ je članek o njih. Sodobna manifestacija posledic razkroja občutljivosti. Do zemlje, človeka, sebe. 

Zaznavajo, čutijo, razumejo - to zadnje je najbolj boleče. V razkrojeni občutljivosti jih ne zaznavamo več. Kot ne zaznavamo tudi drug drugega.

Zaznavajo, čutijo, razumejo – to zadnje je najbolj boleče. V razkrojeni občutljivosti jih ne zaznavamo več. Kot ne zaznavamo tudi drug drugega.

Živinoreja – ubijanje živali

Ubijanje živali  je znamenje radikalnega razkroja občutljivosti (Tudi Anastazija govori o tem, kako intuitivno prebujen človek ne potrebuje mesa. Ker živi v izobilju divje narave!). Ubijanje živali, ki jih prej vzrediš, pa je nepredstavljiv razkroj občutljivosti

Wikipedia o intenzivni farmski živinoreji pravi: “Omejitev živali na veliki gostoti je del sistemskega truda proizvesti čim več za najnižje stroške z zanašanjem na ekonomijo masovnosti, sodobno mašinerijo, biotehnologijo in globalni trg. Obstajajo razlike med farmskimi praksami po svetu. Poteka debata o doprinosih, tveganjih in etičnih vprašanjih industrijske vzreje. Vprašanja vključujejo učinkovitost produkcije hrane, dobrobit živali, potrebnost živalske vzreje za prehranitev rastočega svetovnega prebivalstva, vpliv na okolje in zdravstvena tveganja.”

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je letos priznala, da je uživanje mesa povezano z nastankom raka. Zaenkrat pravijo rdeče procesirano meso. Pritisk mesne industrije je še prevelik. Čez desetletja, upam, bodo lahko javno spregovorili o tem, da mesa v prehrani ne potrebujemo.

Težava industrijske vzreje živali in industrijskega poljedelstva je v iracionalnih ekonomskih interesih s strani “šefov” takšnih podjetij. Lahko si predstavljamo, da ne etika, ne zdravje, teh šefov ne zanimata. In v svoji objestnosti nas prepričujejo, da je jesti meso OK. 

Predstavljajmo si nasilje v družini: recimo, da imamo očeta alkoholika, ki pretepa ženo in otroke. Ko oče izvaja nasilje, zamuja priložnost, ki so ti otroci in žena. Ne zaznava njihove resničnosti, dragocenosti in zamuja priložnost biti obogaten od njih, od svojega odnosa z njimi. Enako je z živalmi. Ko smo nasilni nad njimi, zamujamo priložnost, ki so. Seveda smo nasilni z nekim razlogom, iz neke bolečine. O tem v zadnjem delu tega dolgega članka. 

VIDEO – radikalna razobčutljenost 

TRPLJENJE MAM, VSEH MAM …
Dedek mi je pripovedoval, kako so v njegovem otroštvu pripuščali krave (da se parijo z biki) na vsake dve leti (9 mesecev nosečnosti + 2 meseca dojenja telička + eno leto molže in nato od začetka). Ko je krava skotila, se je, po dedkovih besedah, zavedala, da ima mladička, ga iskala in klicala in ga pristavila. Mladiček ni mogel spiti vse “mrezovine” (tako so imenovali prvo mleko, mlezivo), (kar je zanimivo razmišljanje, ker Narava ne ustvari ničesar preveč), zato jo je mama pomolzla in jo spekla (izpadlo je kot sir). Nato so po okrog 2 mesecih telička prodali mesarju za teletino (dojenčketino), mati pa še naprej molzli.
Dandanes krave v farmskih razmerah svojih teličkov (dojenčkov) po porodu niti vidijo ne, ali pa jih vidijo za nekaj minut. Tudi njihova telesa so preobražena od nosečnosti in poroda, tudi one so fizično in psihološko odprte in ranljive in dovzetne. Tudi v njih se zgodi čustveni vrhunec, ki hrepeni po tesnem stiku z njihovim otrokom. Prav nič drugačne niso od človeških mam. Tudi zanje je največja mogoča bolečina, da so ločene od svojih otrok in da njihovi otroci trpijo. Ko jim jih odvzamejo, zato da bodo zaklani, ječijo in kličejo, utrujene in izčrpane, nemočne, obupane, roteče, trpeče, a črpajo sile iz neznanskih globin, iz materinskih globin… in so neuslišane. V svoji poporodni depresiji so molžene, človek jim krade njihovo tekočino ljubezni, njihovo mleko, ki je namenjeno v najgloblji intimi njihovim otrokom. In nato… ponovno “oplojene”… Moje srce ječi tako globoko v bolečini teh neuslišanih in trpinčenih Mam..
Človek je OTOPEL. Izgovor, da je Narava kruta, je nizkoten in nečloveški. Nam ni treba biti, sploh ne tako organizirano in zavestno. Mi imamo ZAVEST in lahko delamo DRUGAČE. Lahko smo MODRI. In ne povzročamo BOLEČINE.
Sodobna znanost dokazuje, da inteligenca, zavest, čustvovanje in spomin niso odvisni od “razvitosti” in “kompleksnosti” biološke/fizične strukture – zaznavo okolice in čustven odziv kažejo že rastline. (Več o tem bomo govorile na delavnicah Zavestnega spočetja, kjer bomo govorile o inteligenci, zavesti, čustvovanju in spominu otroka še od predspočetja naprej.). Zato je naša človeška dolžnost, da izražamo SOČUTJE do vseh oblik življenja.
In tudi če znanost tega (še) ne bi odkrila, bi bili to dolžni storiti. Ker smo LJUDJE. Ali smo?
zapis s strani Materinski krogi v Rdečem Šotoru 

Spočetje ni le proces fizične združitve spermija in jajčeca. Je subtilen energetski, duhovni proces. Razkroj občutljivosti je povzročil, da smo te dimenzije spolnosti, spočetja, nosečnosti, poroda spregledali, s tem pa povzročili veliko prvinskih ran človeški psihi, ki so težko dostopne zavesti ravno zato, ker so se zgodile na predbesedni ravni.

Spočetje ni le proces fizične združitve spermija in jajčeca. Je subtilen energetski, duhovni proces. Razkroj občutljivosti je povzročil, da smo te dimenzije spolnosti, spočetja, nosečnosti, poroda spregledali, s tem pa povzročili veliko prvinskih ran človeški psihi, ki so težko dostopne zavesti ravno zato, ker so se zgodile na predbesedni ravni.

Spolnost, spočenjanje, rojevanje, otroci 

Še eno področje, ki se ga je potrebno dotakniti pri raziskovanju procesa razkroja občutljivosti, je področje spolnosti, spočetja, rojevanja in vzgoje otrok.

Michel Odent, francoski porodničar, v svoji knjigi The Farmer and the Obstetrician (Kmet in porodničar) popisuje vzporednice med industrializacijo kmetijstva in industrializacijo (bolje poznano kot medikalizacijo) porodničarstva. Ugotavlja, da sta procesa izjemno podobna. V obeh primerih je posledica radikalna razobčutljenost. 

Namreč, ta področja so utrpela hude posledice zaradi razkroja občutljivosti. To so tudi področja, s katerimi se človeštvo veliko ukvarja in do katerih ima najbolj iracionalne odzive.

Spolnost, spočetje, nosečnost, porod in zgodnje obdobje otroštva so ključni procesi za razvoj človečnosti in resničnega potenciala človeške duhovnosti.

Spolnost ni le fizični proces sproščanja napetosti; je tudi zapleten energetski proces z duhovnimi posledicami. Spolnost nas energetsko poveže z osebo, s katero jo delimo in te povezave vplivajo na nas dolgoročneje, kot bi si mislili (seveda obstajajo postopki za energetsko čiščenje vezi, ki na nas ne vplivajo dobro ali pa jih ne potrebujemo več). V procesu spočetja, rasti v maternici in poroda je ključna sestavina naša zavest – zavest oblikuje ta proces nastajanja in ga podpira ali pa zavira. Spočeto bitje je zavestno in zmožno pomnjenja še od predspočetja naprej in veliko se moramo še naučiti o procesu nastajanja človeškega bitja v fizični obliki, da ga bomo lahko v celoti podprli.

Tako kot je proces razkroja občutljivosti zamašil našo zmožnost intuitivnega zaznavanja in senzitivnosti do naravnega sveta okoli nas, tako je zamašil tudi naše subtilno zaznavanje procesov, ki se dogajajo v spolnosti, ob spočetju, v nosečnosti, med porodom. Ta področja naše človeškosti so zgovorna manifestacija našega splošnega stanja zavesti. Kar se dogaja na področju spolnosti, spočenjanja, nosečnosti, rojevanja in vzgoje, je prikaz zmožnosti človeškega bitja za uvid vase.

Kot nam pričuje knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače, je bila spolnost naših prednikov nekaj strašljivega. Bolj je bila podobna socialno sprejemljivemu nasilju in zlorabi, kot pa spolnosti. Moški nagon so dojemali kot izjemno pomemben in ženske so bile moškim dolžne ustreči. Ženske so bile last moških in tako so jih tudi vzgajali. Toda ženske pogosto niso zdržale toliko spolnega nasilja in so naredile vse, da bi se lahko “spolnim odnosom” izognile. Milena opisuje primer ženske, ki je po porodu šla k sosedi, kajti nenasiten mož jo je želel “naskočiti” takoj po porodu. 

Spolni odnos je trajal nekaj minut, toliko, kot je bilo pač potrebno, da je fizična frikcija (drgnjenje) povzročila, da se je moški izlil. Ženski orgazem je bil nepoznan, prav tako so verjeli, da za spočetje ni bistven (stari Kitajci so na primer učili, da je za spočetje potreben orgazem obeh partnerjev), bistven je le moški orgazem. Pravzaprav se je kakršenkoli ženski spolni užitek dojemal kot hud greh in ženske so se bile dolžne pri župniku spovedati, če so le pomislile na užitek ali imele takšne sanje. Spolni odnos je bil za ženske boleč, kajti sestavljen je bil resnično le iz penetracije. Ženske so si med seboj delile modrosti, kot so nasvet, da pomaga, če se ženska vsak večer “tam spodaj” namaže z mastjo, da penetracija manj boli. 

Moški spolni nagon je bil tako nenasiten, da spolne zlorabe otrok, incestna spolnost, spolno občevanje z živalmi niso bili neznani, na nek način so bili del kulture. 

Kakšen razkroj občutljivosti! 

Ženski orgazem je za spočetje prav tako pomemben kot moški. Ko ženska doživi orgazem, se maternica začne rahlo krčiti (to povzroči hormon oksitocin, ki se v večji količini sprosti med orgazmom; to je tudi hormon, ki povzroča porodne popadke) in s tem krčenjem potiska jajčece navzdol po jajcevodu proti maternici, s čimer olajša spočetje (spermiji imajo do jajčeca krajšo in lažjo pot). Poleg tega povsem fizičnega aspekta je pomemben tudi psihološki. Vemo, da se občutki, čustva, misli, stanje zavesti staršev ob spočetju usidra v spočeto bitje. Kakšno sporočilo se usidra v spočeto bitje, če je mama neizpolnjena, morda zaradi nezadovoljenosti čuti tudi tesnobo, ima občutke neslišanosti, neupoštevanosti…? 

Nadalje: spolna energija na fizičnem nivoju povzroči sproščanje hormona oksitocina (že omenjenega), ki je na vedenjski ravni hormon ljubezni, zaupanja, povezanosti, intimnosti. Ko se sprošča v obeh partnerjih (kar pomeni, da morata oba čutiti spolno energijo), ta hormon med njima ustvarja občutke povezanosti, enosti, intimnosti. Na duhovnem nivoju pomaga ustvarjati občutke enosti, globokega vzajemnega zaznavanja (za te občutke seveda ne zadostuje le oksitocin, ampak tudi pravo stanje zavesti). Če je torej enemu od partnerjev odvzeta možnost izkušati učinke oksitocina (poenostavljeno rečeno), se med partnerjema ne more stkati ta globoka vez. Brez te vezi pa je spolnost bolj zloraba, kot kaj drugega. Tudi če se zgodi z navideznim “pristankom” obeh vpletenih. In pristanek se je vedno zgodil, saj se moškemu nihče ni upal upirati, ne žena, ne otroci, ne dekle, ne hlapci. 

Spočetje je bilo daleč od zavestnega. Uravnavanje spočetij na kakršenkoli način, tudi z vzdržnostjo, je bil greh. Župniki so ženske velikokrat okarali, češ, ali ne “spuščajo” svojih mož v posteljo, da že tako dolgo niso zanosile. Norma je bila en otrok na leto. Ženske so rodile tudi po dvajsetkrat, saj je bila smrtnost novorojenčkov in mačkov velika. To neprestano spočenjanje in rojevanje je ženske prerano izčrpalo in postaralo. Zdaj vemo od kod izhaja ta prisiljenost v neprestano rojevanje – iz želje fevdalcev, posvetnih in predvsem cerkvenih, pridobiti čim več delovne sile, ki bo zaradi nehumanega življenja tudi dovolj moralno uničena, da bo lahko vodljiva. Zaradi te prisiljenosti ženske in moški otrok niso dojemali kot “božji dar”, temveč kot “božjo kazen”. Vsak otrok je predstavljal še ena lačna usta več, ki jih bo potrebno nahraniti. Ta odnos se je seveda močno poznal na odnosu do otrok in načinu vzgajanja

Porod je kontinuacija spolnosti. Porodna energija pripada le mami, očetu in otroku. Je energija, ki si jo med seboj delijo in jih povezuje, tako kot spolna energija povezuje človeka, ki si jo delita. Razkroj občutljivosti je povzročil ogromno nasilja, ki so ga deležne družine med porodom; pred industrializacijo obporodne oskrbe kot smrtna nevarnost poroda, po njej pa kot medikalizacija poroda.

Porod je kontinuacija spolnosti. Porodna energija pripada le mami, očetu in otroku. Je energija, ki si jo med seboj delijo in jih povezuje, tako kot spolna energija povezuje človeka, ki si jo delita. Razkroj občutljivosti je povzročil ogromno nasilja, ki so ga deležne družine med porodom; pred industrializacijo obporodne oskrbe kot smrtna nevarnost poroda, po njej pa kot medikalizacija poroda. Še več čudovitih fotografij rojevanja v dvoje v tem ALBUMU.

Porod – knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače popisuje, kako je bil porod sicer lažji kot dandanes, saj so bile ženske fizično bolj fit in njihova telesa s tega vidika bolj pripravljena. Smrtnost otrok in mater pa je bila vseeno višja, večinoma zaradi poporodnih krvavitev. Ali to pomeni, da smo bile ženske ustvarjene nepopolne, nezmožne zdravo roditi? Seveda ne! Le zgrešili smo, zaradi razkrojene občutljivosti, pravo naravo poroda, tako kot večine drugih procesov.

Skrivnost poroda je, da je kontinuacija, torej nadaljevanje, podaljšek, spolnosti. Porod je globoko spolno dejanje. Tako kot spolni odnos vodi spolna energija (ki je lahko primitivna, krčevita, agresivna, ali pa sublimirana, subtilna, energizirana, duhovna), tako tudi porod vodi porodna energija, nekakšno porodno vzburjenje (ki je lahko krčevito ali pa bolj sublimirano). Ta energija pripada mami, očetu in otroku. Namenjena je njim trem (ali v redkih primerih njim štirim, petim, če se rojevajo dvojčki, trojčki :)), da jih poveže v intimno celico, da stke med njimi trdne vezi ljubezni. Kakršnokoli vmešavanje v to energijo (kar se na veliko dogaja v sodobnem porodnem sistemu, ki mu vlada medikalizacija in vdiranje v porodno telo in porodno energijo z namenom “nadzora”) preprečuje energiji, da bi te, ki jim pripada, uspešno povezala.

Seveda tudi pred vmešavanjem medikaliziranega sistema porodna energija ni mogla opraviti svojega dela. Odnosa med žensko in moškim ni bilo. Med njima ni bilo nikakršne izmenjave spolne energije, kaj šele porodne energije. Zato se je tudi izoblikovalo napačno prepričanje, da porod spada v ženski krog, da moški pri porodu nimajo kaj iskati. To prepričanje se v rdečešotorskem gibanju včasih širi tudi danes. 

Največja količina hormona oksitocina se med porodom izloči ob porajanju posteljice, torej po porodu otroka. Če tega oksitocina ni, je možnost za poporodne krvavitve večja. In to se je tudi dogajalo. Potem pa se je pojavil umetni oksitocin, ki smo ga vsi dojeli kot rešitev žensk in otrok. V resnici smo se s tem še bolj oddaljili od bistva. Rešitev je v vračanju spolnosti in resničnega dostojanstva porodu

Tudi poporodno obdobje je bilo razobčutljeno. Od žensk se je pričakovalo, da bodo takoj začele zopet delati (po 3 dneh) in da ne bodo “lene”. Včasih so morale po porodu skuhati za družino (namesto, da bi kdo kuhal zanje). Otroke so dojemali kot “božjo kazen” in breme. Tudi Steiger in Heinsohn v knjigi Uničenje modrih žensk ugotavljata, da so se vzgojni problemi – zavračanje otrok s strani staršev – začeli takrat, ko so bile ženske prisiljene v nehuman ritem in količino spočenjanja in rojevanja. Takrat so se začela prva prigovarjanja s strani posvetnih in cerkvenih institucij k bolj humani vzgoji. Le-ta je bila prej samoumevna, saj so imeli ljudje le toliko otrok, kolikor so jih bili zmožni preživeti in ljubiti. V času preganjanja čarovnic se je pojavil tudi fenomen sirotišnic, ki ga prej niso poznali. Seveda, le kdo je bil tako dober, da je ustanavljal sirotišnice? Tisti, ki problem v prvi vrsti povzročil – Cerkev. Od preganjanja naprej se je pojavila tudi navada, da so ženske puščale novorojene otroke pred pragovi sosedov, bogatih domačij, cerkva, itd. Tudi tega problema prej ni bilo v tako velikem obsegu. Še ena posledica preganjanja čarovnic so bili brezdomni otroci. Milena Miklavčič v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače opisuje fenomen hlapcev in dekel na Slovenskem, “odvečnih” otrok, ki so morali zaradi revščine oditi “služit”, večinoma zgolj za hrano in streho nad glavo, plačilo v oblekah ali denarju je bilo že luksuz.

Milena popisuje tudi ogromno otroške žalosti in stiske zaradi pomanjkanja nežnosti, objemov, pohval. Mnogo otrok je na samem jokalo zaradi nezaznanosti, neslišanosti in pomanjkanja nege in če so jih pri tem zalotili, predvsem očetje, so jih zmerjali z mehkužci, včasih natepli (da bi dobili trdo kožo), itd. Očetje so bili do svojih otrok še bolj grobi kot mame (ki so velikokrat na skrivaj z otroci podelile kakšno nežnost), pogosto niso vedeli imen vseh svojih otrok, otroke so doživljali kot breme in kot surovino – včasih so bili veseli, če je kakšen umrl v nežnih zgodnjih letih – ena lačna usta manj! In tako ali tako – narediti novega je nekaj najbolj preprostega, pa še prijetnega

Ponovno prebujanje naše občutljivosti, intuitivne zaznave, podpira naše vračanje v naročje Matere. Matere Zemlje in Božanske Matere. Mati je božanski princip senzitivnosti in ko ponovno prebudimo zavest o Njej, ko ji dovolimo, da začne ponovno delovati v naših življenjih, nas nagradi s prebuditvijo naših resničnih zmožnosti, naše resnične človeškosti. slika: Moonxels

Ponovno prebujanje naše občutljivosti, intuitivne zaznave, podpira naše vračanje v naročje Matere. Matere Zemlje in Božanske Matere. Mati je božanski princip senzitivnosti in ko ponovno prebudimo zavest o Njej, ko ji dovolimo, da začne ponovno delovati v naših življenjih, nas nagradi s prebuditvijo naših resničnih zmožnosti, naše resnične človeškosti.
slika: Moonxels

Vračanje k občutljivosti

Da bi se občutljivost povrnila, mora najprej počiti trdni oklep neobčutljivosti. To pa je boleč proces (vsako pokanje nečesa trdega je boleč proces). Kajti zakaj smo neobčutljivi? Zaradi neke bolečine v naših globinah, ki nam ne dovoli zaživeti, ki nas zasužnjuje in sili v delovanje v reakciji nanjo. Kadar delujemo iz te bolečine, iz te zamere, smo neobčutljivi za stvarnost, za druge. Na druge, na svet, na stvarnost projiciramo svojo bolečino. 

Zakaj morilec mori, zakaj posiljevalec posiljuje, zakaj cerkovnik pobija čarovnice in zakaj potem čarovnica Ana besni čez cerkovnika? Iz bolečine. Slovenski kmet, ki je naskakoval svojo ženo vsak dan 5 minut, medtem ko se je njej bledlo od bolečine, je bil sam otrok spočet v isti bolečini, v isti neslišanost, razobčutljenosti, ker so tudi njega starši videli kot breme, kot kazen božjo in se temu primerno tudi obnašali do njega.

Naša kultura je kaznovalna kultura. Deviantna vedenja kaznuje – z izločanjem, z zaporom, z zaničevanjem, usmerjanjem studa proti deviantnemu človeku. Seveda ne pravim, ukinimo zapore – v akutni fazi je posiljevalca treba umakniti na varno, da ne išče novih žrtev. Toda kazen ga ne bo spremenila, ne bo pozdravila te grozne bolečine v njegovi duši, ki ga žene k tem groznim dejanjem.

Hudič nas uklešči, zasužnji z verigo. Ta veriga je naša bolečina, ki čaka v naši notranjosti, bolečina, iz katere se poraja zamera, ki zmotno išče zadoščenje v maščevanju, namesto v notranji preobrazbi in ozdravljenju.

Hudič nas uklešči, zasužnji z verigo. Ta veriga je naša bolečina, ki čaka v naši notranjosti, bolečina, iz katere se poraja zamera, ki zmotno išče zadoščenje v maščevanju, namesto v notranji preobrazbi in ozdravljenju.

Velika Arkana Hudič v Tarotu prikazuje točno to psihično situacijo – biti suženj lastne bolečine in zaradi pomanjkanja uvida, zavesti, verjeti, da je maščevanje, povzročanje bolečine krivcu ali nekomu, na katerega projiciramo svoj bes, rešitev za naše ozdravljenje. Toda ni.

Ponovno prebujanje občutljivosti, ki je kot prodor kalčka skozi kaljeno seme, kot razdevičenje device, nekaj tako ranljivega in intimnega, zahteva notranje ozdravljenje, notranjo transformacijo. Tako na individualni kot na kolektivni ravni. 

Vprašajmo se, zaradi katerih ran ostajamo trdi? Kaj bo zares zacelilo naše rane

Tu vstopi Milost Božanske Matere, njena rahločutna Ljubezen in Nežnost, njena neskončna plodnost, ki večno obnavlja našo nedolžnost

Razcvetimo se kot lotusovi cvetovi v naročju Božanske Matere! 

Preostali članki,  ki se ukvarjajo s poganstvom kot poti vračanja k občutljivosti:

Poganstvo in ženska duhovnost

Duhovni instinkt in ženska duhovnost

Hčerke očetov – fizične, psihološke in duhovne posledice zanikanja ženskosti

Sram, krivda in duhovna izkušnja 

© Ana Drevenšek

Hvala Marko Vide, za navdih za zadnji del članka! 

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš razkroj občutljivosti? Na kakšen način zaznavaš ta proces v sebi, v svetu? Kakšna je tvoja pot prebujanja občutljivosti (morda skozi spremembo prehrane, načina življenja, zanimanj)? Kakšen je tvoj razvijajoči se odnos do Zemlje, do živih bitij, do svoje spolnosti? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Zadnji Materinski krog v tem ciklu v petek, 11.12., več informacij TUKAJ. 

Mesečni ženski krogi ob torkih, naslednji 15.12. 2015, več informacij TUKAJ

Delavnica Kolo Leta o energijah leta, pomembnih energetskih točkah in usklajevanju s temi energijami za začetek novega leta: 9.1.2016, več informacij TUKAJ.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Laži na poti v materinstvo

Boginja Mati, veličastna, Počelo Vesolja, čaščena, Božanska. slika: Brian Froud

Boginja Mati, veličastna, Počelo Vesolja, čaščena, Božanska.
slika: Brian Froud

Vstop v materinstvo je eden od vélikih ženskih prehodov; je vstop v novo dimenzijo bivanja; je vstop v družbo tistih, ki so postale del življenjske verige na nov način – ne več kot zadnji člen, temveč kot vmesni člen – in tako do kosti začutile svojo minljivost, svojo soodvisnost od drugih členov verige, na sploh svojo nemoč (nemoč svojega ega/uma) in moč te močne vezi – vezi življenja.

In vendar je pot v materinstvo posuta z lažmi. Tako kot tudi preostali (ženski) življenjski prehodi. Te laži, ki si jih bomo ogledale v članku, nam ženskam preprečujejo opolnomočen vstop v materinstvo. Oropajo nas zavedanja, zavestnega stopanja po tej poti, mnogih lekcij, mnogih uvidov.

Laži o porodu

Naša družba je nasičena z lažmi o porodu. Najhujša laž, ki se širi, je, da sodobna ženska ni zmožna roditi. Da, prav ste prebrale. To prepričanje se je tudi (na žalost) uspešno ukoreninilo v naše nezavedno. Širi se sporočilo, da je telo sodobne ženske nesposobno roditi, da je ženska nevarna svojemu otroku in da nujno potrebuje zunanje avtoritete (medicinsko osebje), ki bodo njenega otroka obvarovale pred nepredvidljivostjo in pokvarljivostjo njenega telesa. 

Dober primer takšnega sporočila je poimenovanje obporodne oskrbe, ki si prizadeva za naravni porod, “alternativna oskrba”. Beseda “alternativno” je zaznamovana z nečim nezaupljivim, sumničavim, neracionalnim, deviantnim. Ko so prakse, ki si prizadevajo porodu vrniti dostojanstvo, ženski opolnomočenje, označene za “alternativne”, so s strani “avtoritet” degradirane, razvrednotene, zasmehovane, s tem pa je pri ljudeh uspešno prebujena sumničavost, neodobravanje in nesprejemanje do takšnih praks. 

Moški zdravnik uzurpira babice. Moški zdravniki so izrinili babice iz porodnih sob, iz življenj žensk in s tem odvzeli ženskam občutke varnosti, sprejetosti, razumevanja, sočutne podpore in opolnomočenja v ženskem krogu ob prehodu v pomembno obdobje - materinstvo.

Moški zdravnik uzurpira babice. Moški zdravniki so izrinili babice iz porodnih sob, iz življenj žensk in s tem odvzeli ženskam občutke varnosti, sprejetosti, razumevanja, sočutne podpore in opolnomočenja v ženskem krogu ob prehodu v pomembno obdobje – materinstvo. 

Družba je sprejela sporočilo o ženski, zmožnostih ženskega telesa, porodu in avtonomnosti ženske od medicinskega sistema. Ina May Gaskin, svetovno priznana babica in obujevalka ženske veščine avtonomnega babištva, ki služi ženski in otroku, je skozi raziskovanje obporodnih praks odkrila (in razodela med drugim v svoji knjigi Birth Matters: A Midwife’s Manifesta – Porod je pomemben: Manifest babice) vzroke nastanku teh laži o porodu: v 19. stoletju so porod začeli prevzemati moški zdravniki in s tem izrivati ženske babice. Da bi svoje stranke prepričali, da so bolj vredni najema od svojih “tekmic” babic (in prepričali svoje stranke, naj zanje plačajo veliko več, kot babicam), so morali ponuditi “nekaj več” – to pa so bile medicinske intervencije, ki so, kot vemo, začele povzročati resnične zaplete med porodom. Zdravniki so načrtno začeli širiti prepričanja o porodu kot smrtni nevarnosti. Ina May navaja citat zdravnika Hugha L. Hodge-a iz Pennsylvanie (ZDA) iz leta 1838, v katerem trdi, kako je treba s širjenjem prepričanja o nevarnosti poroda ženske prepričati, da zares potrebujejo moškega zdravnika: “Če so ta dejstva lahko utemeljena, če lahko razširimo te informacije, če lahko ženske prepričamo v to, da bo njihovo trpljenje zmanjšano ali skrajšano in da bodo njihova življenja in življenja njihovih potomcev varnejša v naših rokah, ne bo nadaljnih težav v vzpostavljanju univerzalne prakse porodničarstva. Vsi predsodki najbolj nevednih in živčnih žensk, vsa prirojena in pridobljena občutljivost, tako značilna za ta spol, ne bo več predstavljala ovire delu moških zdravnikov.” Ina May nadaljuje: “Izkazalo se je, da ni bilo niti potrebno, da bi zdravniki, ki so sledili Hodgevemu načrtu, razširjali takšne informacije. Dovolj lahko je bilo prestrašiti medicinske študente, druge zdravnike, medicinske sestre in zaskrbljene Američane srednjega razreda, vedno pretvarjajoč se, da je to znanost. Joseph B. DeLee, na primer, je v zgodnjem 20. stoletju napisal mnogo učbenikov za zdravnike in medicinske sestre , v katerih je opisoval strahote, ki se jim ne da izogniti, če se za porajanje prvorojenca vsake ženske ne uporablja klešč (forceps v angleščini): “Porod so imenovali in mnogi temu še vedno verjamejo, normalna funkcija. Zdravnike in laike vedno znova preseneti in se jim zdi bizarno, da porod imenujemo abnormalna funkcija, bolezen, in vendar je resnično patološki proces. Vse je seveda odvisno od tega, kaj definiramo kot normalno. Če ženska pade na vile in si z ročajem raztrga presredek, to imenujemo patološko-abnormalno. Če pa orjaški otrok potuje skozi medenično dno, rečemo, da je to naravno in zato normalno. Če se otrok rahlo udari v vrata, a dovolj, da to povzroči možganske krvavitve, bi rekli, da je to resnično patološko, toda kadar je otrokova glava zdrobljena ob trku v trdno medenično dno in ga možganska krvavitev ubije, temu pravimo normalno, pravimo vsaj, da je ta funkcija naravna, da ni patološka.””

Od kod izvira močan strah pred bolečino poroda, ki je tako pogost v naši družbi? Od tod! Od te neznanstvene, s finančnimi interesi prepojene propagande iz 19. stoletja! Od kod izvira razvrednotenje ženskega dela spočenjanja, nosečnosti, poroda in materinstva, strah, globoko vcepljen v ženske same pred to našo veličastno izkušnjo? Od tod! Od kod izvira ta naš strah pred samimi sabo, nezaupanje v lastno telo, psiho in zmožnosti in ta naša lahka pripravljenost svojo moč izročiti (moški) uniformirani avtoriteti? Od tod!  In s tem niso začeli zdravniki. Ta dinamika psihološkega ustrahovanja in zasužnjevanja žensk za interese patriarhalne družbe ima korenine globlje, dlje nazaj, kot smo ugotavljale že v prejšnjem članku“Patriarhalna religija vpeljuje avtoritete. Toda to niso Modre Ženske in Modri Možje, temveč avtoritete, ki vladajo s strahom – njihovo orodje je izobčenje, kaznovanje. Ko so avtoritete začele uporabljati takšna orodja, smo se ženske začele bati svoje notranjosti. Bati smo se začele svoje intuicije, svojega notranjega védenja, vodstva. Na kratko: dvomiti smo začele vase. To pa je nekaj najhujšega, kar lahko človek naredi človeku: da vsadi vanj dvom vase, sumničavost do lastne notranjosti in sovraštvo do svojega Glasu.”

S tem pa je odvzeta moč ženskam. Odvzeta nam je samostojnost, pravica do odločanja, svoboda, dostojanstvo.

Laži o materinski identiteti

Zmagoslavje Mame ob pravi podpori.

Zmagoslavje Mame ob pravi podpori.

Ženskam je prepovedano zazirati se vase in zaznavati svojo notranjost na poti skozi vse biološko-duhovne prehode, še posebej pa ob prehodu v materinstvo. Takoj, ko ženska, spočne, si jo družba prilasti in jo začenja dojemati kot svojo lastnino, ne več kot samo svojo avtonomno osebo. Prisvoji si njeno pravico do odločanja in ji polaga v naročje vnaprej pripravljene rešitve zanjo, ki jih je primorana sprejeti, saj sicer ostane brez podpore. (Na primer, če se ženska odloči roditi doma, ostane brez sistemske podpore, saj zakonodaja okrog poroda doma še ni urejena – porod doma ni prepovedan, ni pa urejen – prisiljena je torej v nekakšno gverilstvo, zanašanje na energijo svojega notranjega uporništva in uporništva njenih bližnjih ter redkih v podobni izkušnji, če pa zaradi kakršnihkoli razlogov (finančne stiske, nepodpore bližnjih, težav v partnerstvu…) nima te zaloge energije, je povsem razumljivo, da se porodu doma odpove, kar pa je izredno krivično do njene pravice izbire.) 

Mama je takoj ob spočetju soočena s pritiski in pričakovanji, kakšna naj bi bila mama in kako naj bi se vedla. Avtorica Naomi Wolf je odkrila, da nosečnicam razglabljanje o določenih temah ni dovoljeno, ko je noseča predavala; ko je govorila o spolnosti, politki, itd., je občinstvu postalo nelagodno. Mati naj ne bi govorila o takšnih rečeh, mati je preveč krhka, njeni možgani niso zmožni razpravljati o tako resnih temah, pa tudi ne spodobi se. Mati se dojema kot nedoraslo, kot otroka, nesposobno skrbeti zase in odločati se zase.

Nosečnost je čas ogromnih hormonalnih sprememb. Hormoni pa imajo pomemben vedenjski učinek. Normalno je torej, da procesi materinstva (spočetje, nosečnost, porod, dojenje) predrugačijo ženski um. Tako kot se racionalnost in ustvarjalna intuitivnost ciklično izmenjujeta med menstrualnim ciklom, tako se njun odnos spreminja tudi med materinskimi procesi. Če naša družba ne bi tako častila razumarstva kot superiornega, bi spremembe v materinskem umu doživljali kot blagoslov, kot priložnost za kontemplacijo vseh pripadnikov družbe, ne le marginaliziranih mater. A več o tem spodaj, v razdelku “Družba, v kateri materinstvo ni čaščeno in zanikanje Boginje”.

Blessingway ali obred materinstva, ki prizna, počasti in praznuje notranje preobrazbe materinstva.

Blessingway ali obred materinstva, ki prizna, počasti in praznuje notranje preobrazbe materinstva.

Na materinskem krogu Porod kot obred prehoda se pogovarjamo o predrugačenju materinskega uma, o notranjih preobrazbah, ki se zgodijo ob tem vélikem prehodu. To predrugačenje je v naši družbi tabu. Od mam se pričakuje, da v tišini, izolaciji in brez omejevanja družbe, družine in delovnega okolja, zdržijo to predrugačenje in ga zadržijo zase. Predvsem se pričakuje, da bodo mame zase zadržale temne dimenzije materinstva – ambivalente občutke, obremenjenost, napor materinskega dela, čustveno zahtevnost materinskega dela, svoje potrebe, zahtevnost predrugačenja odnosov (partnerskih, družinskih, družbenih), ki ga povzroči vstop v materinstvo.

Od mam se pričakuje, da bodo nekritično poslušale grozljive porodne zgodbe, ki krožijo, da bodo poporodno depresijo, ki je tipični pokazatelj globokega nespoštovanja materinstva, materinskega dela in globokega pomanjkanja materialne, fizične, psihološke in duhovne podpore mamam, sprejemale kot običajen pojav. Moramo poslušati grozljive zgodbe! Zato, da končno spregledamo, kako je nekaj hudo hudo narobe z obstoječim obporodnim sistemom! Mame potlačujejo spomine na svoje porode, počutijo se posiljene, neslišane, neupoštevane, zmanipulirane. Nato pa so one označene za histerične in nevrotične, če si drznejo izraziti takšne občutke, avtoriteta unfirormiranih pa je nedotaknjena. 

Od mam se pričakuje, da bodo zase zadržale žalovanje za svojim starim jazom, svojo staro identiteto. Vstop v materinstvo je velik prehod, iz Dekleta v Mati, ob tem umre identiteta Dekleta in vse, kar le-ta nosi s sabo. Spremeni se telo – iz dekliškega telesa v telo mame, spremeni se um – iz nase osredotočenega v osredotočenega na nekoga drugega, spremenijo se čustva, prioritete, vrednote, celo značajske lastnosti. Seveda je ob taki temeljni spremembi normalno žalovanje ob izgubi stare identitete in normalna je zmedenost, iskanje, raziskovanje ob porajanju nove, ki še ni izoblikovana, ki je še za obronki zavesti, neotipljiva, obstaja le kot slutnja, kot obljuba radikalne spremembe in je zato seveda tudi strašljiva. Če bi družba dovoljevala raziskovanje teh vprašanj, bi bil prehod v materinstvo veliko lažji. 

Laži o vrednosti materinskega dela

DanielleDanielle Haines, mama, je na svojem facebook profilu objavila sliko sebe in svojega sina tri dni po porodu, ob kateri je napisala naslednje sporočilo: 

To je slika mene 3 dni po porodu. Bila sem tako surova in odprta, bila sem čista zmešnjava. Ljubila sem svojega otročka, pogrešala sem njegovega očeta (na ta dan je šel nazaj delat), jezna sem bila na svojo mamo, srce me je bolelo za svojega brata, ker nas je mama zapustila in zdaj sem imela majhnega dečka, ki je izgledal enako kot moj brat, moje bradavice so bile razpokane in krvaveče, moje mleko se je že skoraj pojavilo in moj dojenček je postajal zares lačen, počutila sem se žalostno, ker ljudje ubijajo dojenčke, zanalašč, spala nisem od poroda dalje, nisem vedela, kako odstraniti svoje prsi, moja vagina me je pekla od stalnega sedenja in dojenja, nekako sem izgubljala razum.  Prišla je Katie in me nahranila na jutro, ko je bila posneta ta fotografija. Lahko bi prišla tudi, da mi naredi kosilo. Nato je tisti večer prišla ena od mojih sedmih sester, Sarah, da bi prinesla družinsko večerjo. Sarah je posnela to fotografijo. Vstopila je s hrano in rekla: “Živjo, kako si?” Odvrnila sem: “Zmešnjava sem.”  Pogovarjali sva se, poslušala je in rekla: “Prav to sem tudi jaz doživljala.” Pomagalo je, da se vedela, da se je tudi njej takrat strgalo! Nato je rekla: “Vem, da to zveni noro, ampak ali imaš fotoaparat? Izgledaš tako surovo in tako lepo.” Tako vesela sem, da je posnela to fotografijo. Načrtovala je, da samo odloži hrano. Na koncu je ostala veliko dlje. Potrebovala sem jo. Vedela je. Poklicala sem Rachel, potrebovala sem jo. Potrebovala sem jo, da mi pomaga pri dojenju, potrebovala sem več pomoči pri pristavljanju.  Poklicala sem Shell. Potrebovala sem, da mi pove, da je moj dojenček v redu. To je resnično poporodno obdobje, mame. Tiste, ki ste to že doživele …  bi delile z mano, kako ste se počutile po porodu?  

Imela sem čarobno poporodne obrobje. Ni bilo lahko, ampak imela sem podporo in bila nahranjena in opominjana, da so bile mame pred mano na mojem mestu in da bom tudi jaz čisto dobro prešla skozenj. 

Materinsko delo je težko delo. Je eno najtežjih del. Ker je tako zelo osebno, ker nas predrugači od znotraj. In ker je tako fizično, čustveno zahtevno. Naša družba tega dela ne spoštuje dovolj. Materinsko delo dojema kot samoumevno, kot žrtvovanje posamezne mame, kot njeno izolirano, samotno, samožrtvovanje. “Sama si je to naložila, sama naj opravi.” Ne zavedamo se dovolj, da so mame v prvi vrsti naše vrste. Od njih je odvisno nadaljevanje človeštva. In ne samo nadaljevanje, ampak tudi kvaliteta človeštva. Kakšna družba bomo? Sočutna ali okrutna? Spoštljiva ali prostaška? To je odvisno od podpore materinstvu in od kvalitete materinskega dela (ki ne more biti kvalitetno, če mam ne podpiramo materialno, fizično, čustveno, duhovno).

Naomi Wolf, čudovita, tenkočutna, feministična avtorica, pravi, da nad mamami v sodobni družbi visi Salomonov meč. Nekoč sta k modremu kralju Salomonu prišle dve mami, ki sta obe trdili, da je nek dojenček njun in sta od kralja zahtevali, da presodi, kateri bo pripadal. Salomon je predlagal, da razkosa dojenčka na pol in dá vsaki pol. Ena od žensk se je strinjala, druga pa je dejala: “Naj ga ima ona, samo ne razkosajte ga!” Tega je zmožna materinska ljubezen. Tako je Salomon vedel, katera je prava mama.

Tudi nad sodobnimi materami visi Salomonov meč.

Tudi nad sodobnimi materami visi Salomonov meč.

Tudi nad sodobnimi mamami visi Salomonov meč. To je Salomonov meč, ki sprašuje mame: “Ali naj razkosam tvojega otroka?” In mame vedno znova zakričijo: “Ne!” Ta “Ne!” pa zahteva od njih neskončna žrtvovanja. Naomi Wolf v svoji knjigi Misconceptions; Truths, lies and the unexpected on the journey to motherhood (Zmote: resnice, laži in nepričakovano na poti v materinstvo) citira prijateljico, ki je ob doživetju prehoda v materinstvu dejala: “Potrebujemo feminizem, ki pravi, da je v redu, če si vzamemo odmor!” Feminizem namreč ni predvidel potreb mater. Preveč se je zapletel s kapitalizmom in preveč si je želel vstopiti v moški svet, namesto da bi povzdigoval specifično ženske izkušnje, kot je materinstvo, pravi Naomi Wolf: “Ko je prišlo do tega, kdo bo skrbel za otroke, se je ženskemu gibanju zgodil kapitalizem, resnična revolucija spolov pa se ni.”

V sodobni družbi je odmor, počitek, nedelovanje greh. Materinstvo pa zahteva upočasnitev in odmor. Odmor od dela, odmor od določenih obveznosti. Če ne zaradi drugega, zato, ker je fizično nemogoče izpeljevati vse prejšnje obveznosti ob materinskem delu. 

Vstop materinstvo naredi boleče očitno priviligiranost moških v naši družbi. Matere so prisiljene v soočenje z nepripravljenostjo moških sodelovati pri materinskem delu (ki je delo skrbi za otroka, ki ga lahko opravlja kdorkoli, pravi Sarah Ruddick, filozofinja). Naomi Wolf pravi, da se v moških vključi “namerna potopitev v pozabo”, ko gre za delitev materinskega dela in delitev gospodinjskih del. Večina moških se potopi v “nezavestnost, ki je uporabna” – nezavestni se napravijo vseh naporov materinstva, kar jim pomaga pri ohranjanju fame napornosti svojih dolžnosti in svojega dela ter pri odpovedovanju prevzemanja pobude pri materinskem/gospodinjskem delu. Egalitarnost je v mnogih zakonih porušena, opaža Naomi Wolf, saj je mnogo moških še vedno prepričano, da je materinsko in gospodinjsko delo “žensko delo”, mnogo moških se še vedno ne zaveda (ali noče zavedati) napora materinskega dela, še vedno pomanjšuje pomen materinskega dela, ga predstavlja kot manjvrednega njihovemu denarnemu delu in to uporablja za izogibanje materinskemu delu. Kapitalistična in patriarhalna družba to dinamiko seveda le krepita. Če bi bilo materinsko delo spoštovano, bi vsi jasno razumeli, da je enakovredno denarnemu delu in da mora biti torej preostanek gospodinjskih del pravično razdeljen med zakoncema.

Otročje in nazadnjaško vztrajanje pri nesodelovanju pri “ženskem delu” pa moške tudi stane. Ženska, ki je za vse sama, ugasne kot Ljubimka, Ustvarjalka, Navdihovalka. Kot pravi Naomi: “Kar so moški privarčevali pri skrbi za otroke in gospodinjstvu po tem, ko se je rodil otrok, jih je tudi stalo, romantično in erotično.”

Ena od Naomiinih intervjuvank je dejala: “Vsekakor sem si ob dnevih, ko je bil moj mož v resnično pomoč, želela biti romantična. Toda ko je predpostavljal, da bom vse zmogla sama, ko se mi je nato približal, se nisem mogla odzvati.”

Če bi si moški želeli cvetočih žensk, bi jim pomagali. 

Družba, v kateri materinstvo ni čaščeno in zanikanje Boginje

V družbi, v kateri bi bilo materinstvo čaščeno, bi bil prehod v materinstvo veliko lažji, manj fizično, čustveno in duhovno naporen, bolj bogat in bolj izpolnjujoč.

Durga puja - obred čaščenja Boginje Durge. Ljudje častijo BOGINJO - ženski obraz Božanskega, Božansko utelešeno v ženskah!

Durga puja – obred čaščenja Boginje Durge. Ljudje častijo BOGINJO – ženski obraz Božanskega, Božansko utelešeno v ženskah!

Častile bi se spremembe, ki jih povzročajo materinski procesi materinskemu telesu, umu, duši. Mentalnih sprememb , ki jih povzročajo hormoni materinstva, ne bi več dojemali kot “poneumljanje, zmanjševanje mentalnih zmožnosti”, temveč kot izostreno osredotočenost, poglobljen uvid v povezave med stvarmi. Materinsko intuitivnost, izostreno povezanost z drugimi dimenzijami, nosečniško “zasanjanost” in “čustvenost” kot to zaznava racionalistična družba, bi dojemali kot mogočne portale, kot priložnost za kontemplacijo vseh pripradnikov družbe. 

Povečano potrebno mam po varnosti, materinjenju, nežnosti, pozornosti, ne bi več dojemali kot šibkost, nesamostojnost, iracionalnost temveč kot vrlino, kot merodajno vrlino, ki človeštvu sporoča, kaj je zares pomembno: varnost, nežnost, toplina varnega doma

Nadčloveško osredotočenost mater na otrokovo varnost, uresničevanje njegovih potreb, ki spominja na junaštvo in ne le eno od človeških lasnosti, ne bi več dojemali kot nevrotičnost, ki omejuje racionalnost, temveč kot junaštvo, kot božansko lastnost žensk, ki ohranja človeštvo.

Socialno samoumevno bi bilo, da se novo družino s strani skupnost in s strani sistema podpira materialno (finančno), fizično (s pomočjo pri gospodinjstvu, opravkih), psihološko (s prisotnostjo, s podporo, pogovorom), duhovno (z obredi prehoda, s čaščenjem ženskega obraza Božanskega).

Spočetja, nosečnosti in poroda ne bi več dojemali kot medicinske dogodke, kot dogodke, nad katerimi ima moč, avtoriteto in pravico odločanja nekdo zunanji, nekdo uniformirani (zdravstveni delavec, uradni delavec), temveč kot ključne dogodke v Krogu Življenja, ki jih utelešajo ženske, ki so, ko potujejo skozi te dogodke, utelešenja Boginje – ženskega obraza Božanskega, avtonomne, svobodne osebe in avtoritete zase in za človeštvo, saj je človeštvo odvisno od njih. Obporodne prakse bi odsevale ponižnost in spoštovanje do Mater, njihove avtonomnosti in sposobnosti in pravice do odločanja, odsevale bi zavedanje o naravnosti in normalnosti materinskih procesov, odsevale bi globoko čaščenje teh procesov. 

Mame ne bi več potlačevale svojih občutkov na poti v materinstvo, ne bi več potlačevale spominov na svoje porode in poporodna obdobja, ne bi se več sramovale svojih teles, dvomile v svoja telesa in svoje materinske psihe, ne bi več bile zmanipulirane s strani uniformiranih avtoritet, katerih interes je dobiček in ne njihovo dostojanstvo in svoboda, ne bi bile več zasmehovane, kadar pridejo v porodnišnico s porodnimi načrti, kadar sprašujejo po statistiki in obporodnih praksah, kadar si želijo drugačne oskrbe, ne bi bile več označene za “nore, zmešane alternativke”. Žensk, ki krčevito branijo blagostanje svojih otrok ne bi več označevali za histerične

Častili bi BOGINJO, našo MATI, naše POČELO, našo LJUBEZEN.

Preostali članki na blogu Rdečega Šotora, ki govorijo o materinstvu:

Materinstvo – nevidno zdravilo, ki mora postati vidno

Materinski um – ultimativna predaja

© Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš preobrazbe materinstva? Kakšne laži prepoznavaš oziroma kakšne laži so se zgodile tebi na poti v tvoje materinstvo? Kakšne resnice si želiš o materinstvu in prehodu v materinstvu sporočiti prihodnjim generacijam? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Cikel Materinskih krogov od septembra do decembra 2015, več informacij TUKAJ. 

Sklop delavnic Menstrualni misteriji (I. Korenine & II. Cikličnost in transformativnost), 26.9. in 10.10. 2015, več informacij TUKAJ.

Sklop delavnic arhetipov svetle in temne ženskosti, 24.10. in 7.11. 2015, več informacij TUKAJ.

Branje ženskega Tarota, kadarkoli, več informacij TUKAJ.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Materinski um – ultimativna predaja

Materinska izkušnja je tako kot drugi ženski biološko-duhovni prehodi lunarna izkušnja. To pomeni, da je zaznamovana s sprejemljivostjo, psihično odprtostjo, poglobljeno čuječnostjo, čustveno pretočnostjo. Ti procesi so lahko za žensko, ki je zaradi takšnih ali drugačnih razlogov močno vezana na rigidno nadzorovanje vseh aspektov svojega življenja, velik izziv.

Materinska izkušnja je tako kot drugi ženski biološko-duhovni prehodi lunarna izkušnja. To pomeni, da je zaznamovana s sprejemljivostjo, psihično odprtostjo, poglobljeno čuječnostjo, čustveno pretočnostjo. Ti procesi so lahko za žensko, ki je zaradi takšnih ali drugačnih razlogov močno vezana na rigidno nadzorovanje vseh aspektov svojega življenja, velik izziv.

Materinstvo je ena najbolj transformativnih izkušenj v življenju ženske, ki se odloči biti Mama. Da je transformativna pomeni, da preobrazi temelje psihične strukture ženske, da povzroči prestrukturiranje vrednot in posledično delovanja, prebudi nove psihične funkcije in nekatere ne več aktualne ugasne. Da bi se tako globok proces lahko docela izvršil, zahteva predajo. Predaja pa zahteva spuščanje nadzora.

To zadnje, spuščanje nadzora, je za mnoge od nas, ali pa kar večino, velik izziv. Prepričane smo, da bi spuščanje nadzora pomenilo totalno sesutje našega življenja. To si nezavedno ves čas pripovedujemo, dokler temu ne začnemo verjeti z vsem svojim bitjem. Prepričane smo, da bomo finančno, socialno, kreativno oškodovane, če se bomo prepustile nedelovanju, pasivni čuječnosti, gnezdenju. Zaradi teh prepričanj si ne otežujemo le materinstva, temveč že prej menstrualni cikel in kasneje menopavzno Preobrazbo. 

Potreba po nadzoru ni vedno znamenje rigidnega uma, ujetosti v um. Včasih je posledica močne čustvene ali fizične travme iz preteklosti, na primer spolne zlorabe. V tem primeru je ne moremo vzvišeno ali lahkotno zavrniti kot neveljavno in nekoristno. Občutek varnosti in zaščitenosti je osnovna človeška potreba in moramo zagotoviti, da je zadovoljena. Težava je le, kadar postane zadovoljevanje te potrebe prekomerno in zaduši ostale potrebe. Obstaja seveda tudi druga skrajnost; zanikanje svoje potrebe po varnosti, stabilnosti, zaščitenosti. Morda zato, ker smo prepričane, da potreba po varnosti ni “duhovna” in se identificiramo s “hipijevskimi” vrednotami. Morda se svoje potrebe po varnosti niti ne zavedamo, ker še nikoli v življenju nismo bile postavljene v situacijo, v kateri bi resnično občutile, kaj nam pomeni varnost. V tem primeru nas materinstvo lahko tudi preseneti, saj nam pokaže, kakšne občutke zares gojimo do vrednot varnosti, stabilnosti, zaščitenosti.

Tako kot nosečnost, je tudi materinstvo, predvsem v zgodnjih obdobjih, čakanje, čuječe opazovanje, mirovanje in predajanje. Je lunarna izkušnja. Sodobna družba še ni ustvarila družbene mreže, ki bi omogočala ženskam lunarne izkušnje in jim ponujala referenčne točke. To ustvarjamo pri Rdečem Šotoru in val se širi in širi do vsake ženske na svetu.

Tako kot nosečnost, je tudi materinstvo, predvsem v zgodnjih obdobjih, čakanje, čuječe opazovanje, mirovanje in predajanje. Je lunarna izkušnja. Sodobna družba še ni ustvarila družbene mreže, ki bi omogočala ženskam lunarne izkušnje in jim ponujala referenčne točke. To ustvarjamo pri Rdečem Šotoru in val se širi in širi do vsake ženske na svetu.

Meditacija o teh vrednotah je ključen element zavestne priprave na materinstvo, na spočetje. Koristna je predvsem za nas same – zavestno lahko raziskujemo svoje potrebe po stabilnosti in varnosti, ugotovimo, kakšne pogoje potrebujemo, da bi se tako počutile in kaj lahko storimo za to. Ta proces ni blagodejen le zato, ker za materinstvo potrebujemo stabilnost in varnost; vsekakor potrebujemo tudi to, da smo zmožne svojim otrokom nuditi zadovoljitev osnovnih in po možnosti še nadstandardnih potreb. Blagodejen je tudi in predvsem zato, ker je materinstvo šamanska izkušnja, izkušnja drugačnih stanj zavesti, globljih stanj zavesti, ki se jim lahko odpremo le, če se počutimo varne in zaščitene. Če se ne počutimo varne in zaščitene, same sebi ne dopustimo, da bi izkusile vse potenciale materinske izkušnje.

Zdravo in “nedonošeno” materinstvo 

Najprej bi rada globlje razjasnila potrebo po varnosti, zaščitenosti in stabilnosti v času materinske izkušnje (najbolj akutne so te potrebe v času nosečnosti in poporodnega obdobja do nekaj let starosti – na primer 3). Babica Pam England je čudovito identificirala razliko med “zdravim” in “nedonošenim” starševstvom, ki jo mnogi od nas intuitivno močno prepoznavamo in čutimo (jaz sem vsekakor jo, že odkar vem zase). Gre predvsem za soočanje staršev z novo vlogo in njenimi zahtevami. 

Zdravo starševstvo zaznamujejo naslednje lastnosti:

  • globoko zakoreninjen občutek zaščitništva do otroka
  • sprejemanje izgube nadzora (nad svojim življenje, časom, čustvi) in hkratno razvijanje globljega smisla za humor in absurdnost
  • sprejemanje odgovornosti za dele otrokovega razvoja, ki jih lahko nadzorujemo (na primer disciplina)
  • pripravljenost samožrtvovanja
  • razumevanje soodvisnosti (Ljudje včasih razmišljajo o nezrelosti kot stanju pretirane odvisnosti. Druga vrsta nezrelosti je nezmožnost prositi za pomoč.)
  • potrpežljivost, prilagodljivost in kreativnost
  • zavedanje vpliva našega otroštva na naše starševanje
  • sprejemanje spremenjene fizične in socialne identitete
zarodek

Spremembe, ki se začnejo dogajati že v obdobju, ko se ženska začne spogledovati z materinstvom in idejo spočetja, mehčajo um ženske, odpirajo srce, čuječnost in intuitivnost. Če je materinstvo nenadno in nepričakovano ali pa so zahteve materinstva podcenjene, se lahko na različne načine manifestira fenomen “nedonošenega starševstva”.

To so lastnosti, ki se porodijo in razvijajo v nas, ko sprejmemo predajo materinske izkušnje. Materinska izkušnja od nas zahteva prav to. Ta trditev ima tudi fiziološko podlago. Med nosečnostjo se namreč izloča vse več hormona oksitocina, hormona ljubezni, ki povečuje sproščenost in vzhičenost. Prav tako poglablja zavedanja, osredotočenost, ostrino percepcije. Lahko bi rekli, da izostruje intuicijo, ki bo še kako potrebna v času materinstva. Povzroča umirjanje možganskih valov v bolj umirjeno in meditativno alfa valovanje. Med porodom se valovanje še bolj poglobi, v theta stanje, stanje transa. Seveda, če tega procesa ne prekinemo s pretirano skrbjo, strahom ali pretirano stimulacijo neokorteksa, novejšega dela možgan, ki je zadolžen za logično razmišljanje in budnost, deluje na beta valovanju. Neokorteks je stimuliran, kadar se porojevajočo žensko preveč sprašuje ali ogovarja, kadar je premočna svetloba in zvoki, kadar ni zagotovljena zasebnost, toplota. Delovanje neokorteksa in arhaičnega dela možgan med porodom odlično prikazuje, zakaj predaja zahteva varnost. Le, kadar se počutimo varne, zaščitene, stabilne, se lahko predamo v najgloblje globine.

Mehčanje uma in odpiranje srca in intuicija se nadaljuje tudi v poporodnem obdobju. Oksitocina je še vedno veliko, pridružuje pa se mu tudi prolaktin, ki je odgovoren za “materinski instinkt” in “materinsko vedenje”. Intuitivnost, pasivnost in pozornost, ki so se začele ostriti, razvijati, prebujati med nosečnostjo, se še naprej razvijajo in so močneje prisotne. Mami omogočajo optimalno odzivnost na otrokove potrebe, občutenje njegovih potreb in stanja. Upočasnjenost zaradi hormonov omogoča ljubečo skrb za otroka, ki bi produktivno usmerjeno osebo pogosto spravila ob živce (saj tudi mamico kdaj spravi, ampak veliko redkeje 😉 ). 

Veliko sodobnih Mam si ne ali pa si težko predstavlja, kako v resnici materinstvo preobrazi telo-psiho ženske. Slišala sem že kakšno mamo, ki je rekla: “Nočem, da bi se zaradi nosečnosti karkoli spremenilo. Kaj pa je to takega? Želim živeti enako življenje kot prej.” Ste že tudi ve kdaj slišale kaj takega?

Da bi bilo vse enako kot prej, ne dopušča že telo samo, z vsemi svojimi mehanskimi in hormonskimi spremembami, ki vplivajo na psiho, ki pa se tako ali tako preobraža ob novi izkušnji, novih čustvih, odgovornosti… In bolj kot se trdno oklepamo, zavedno ali nezavedno, namere, da bo vse ostalo enako kot prej, težje nam je, ko materinstvo prinese svoja šamanska darila

“Nedonošeno starševstvo”, o katerem govori babica Pam England, se zgodi staršem, ki zaradi takšnih ali drugačnih razlogov niso pripravljeni na preobrazbo starševstva in se zaradi spremembe počutijo omejeni, zmedeni, žalostni, jezni. Takšni starši pogosto želijo enakega življenja kot prej in se tako tudi vedejo; kot da se nič ni spremenilo. 

“Nedonošeno starševstvo” se lahko zgodi v primeru:

  • nedokončane izobrazbe
  • nerazrešenih težav s starši
  • nezadostnih finančnih sredstev
  • nepotešene kreativnosti/radovednosti
  • partnerstva, ki je še vedno v povoju, v nestabilni fazi razvoja (ali pa odsotnost partnerja)
  • nepripravljenosti razširjene družine, da bi pomagala (“nedonošeno staro-starševstvo”)

V takšnih družinah poskušata starša, ki sta “nedonošena” na takšne ali drugačne načine ohranjati status quo: bodisi skozi visoka pričakovanja do otroka, strogost do otroka, nefunkcionalno družinsko dinamiko (nefunkcionalno partnerstvo in posledično prelaganje prevelikih čustvenih bremen ali čustvenih odgovornosti za starše na otroka).

Materinstvo – obdobje polne Lune

Obdobje Matere je obdobje polne Lune. To je obdobje najmočnejše svetlobe in najmočnejše obrnjenosti navzven, ekstravertiranosti. Če ženska ne izživi svoje potrebe po temi, globini, umiku (energijam prazne Lune, menstrualnim energijam), jo lahko potreba materinstva po stalni svetlobi in obrnjenosti navzven šokira. Odzove se lahko z zanikanjem te svetlobe in poskušanjem ohranjanja prejšnjega cikliranja, z depresijo in negativnimi občutki do nove vloge.

Obdobje Matere je obdobje polne Lune. To je obdobje najmočnejše svetlobe in najmočnejše obrnjenosti navzven, ekstravertiranosti. Če ženska ne izživi svoje potrebe po temi, globini, umiku (energijam prazne Lune, menstrualnim energijam), jo lahko potreba materinstva po stalni svetlobi in obrnjenosti navzven šokira. Odzove se lahko z zanikanjem te svetlobe in poskušanjem ohranjanja prejšnjega cikliranja, z depresijo in negativnimi občutki do nove vloge.

Življenje ženske lahko prikažemo z Luninimi menami in njihovimi energijami. Obdobje otroštva, deklištva in obdobja mlade ženske, katere poglavitni cilj je iskanje sebe in svoje identitete, je obdobje nove Lune, prvega krajca. To je obdobje, ki je zaznamovano z rojstvom iz teme, je obdobje, ko seme skali v temi in počasi prodira proti svetlobi. Je ranljivo obdobje, ko je seme dovzetno za vplive iz okolice veliko bolj kot odraslo drevo in ti vplivi ga lahko uničijo oziroma močno zaznamujejo.

Obdobje vstopa v materinstvo (bodisi otroku, bodisi nečemu drugemu, kar zahteva odgovornost, predanost in ljubezen), je obdobje polne Lune. Kreativna energija je na vrhuncu, saj je identiteta izoblikovana in je lahko zato kreativna energija usmerjana tja, kamor želimo, ni več razpršena. Zato smo v tem obdobju sposobne (če smo nepoškodovane zgradile svojo identiteto) daljših obdobij ekstravertiranosti – obrnjenosti navzven, trajne odgovornosti in prisotnosti za nekoga ali nekaj, ki brez nas ne more preživeti. 

Obdobje po materinstvu je obdobje zadnjega krajca in prazne Lune, ko ne negujemo več, se poglabljamo vase, v svoje globine. Je obdobje ponovnega stika s sabo, iskanja svoje resnice, obdobje modrosti, duhovne moči. Menopavza okrona nove tendence po materinstvu in dokonča prehod v obdobje prazne Lune. Pomeni vstop v Modro Žensko.

Obdobje materinstva je obdobje stalne svetlobe, vsaj prvih nekaj let. Da bi bile zmožne prenesti to svetlobo in ne zahrepeneti po temi (kar bi lahko posegalo v našo skrb za otroka ali vzbujalo v nas negativne občutke glede materinstva), mora biti naša žeja po temi prazne Lune, meditativnosti, transu, čimbolj potešena pred spočetjem. 

Izis doji sina Horusa - Boga Sonca.

Mamatoto je svahilijska beseda, ki pomeni mama-otrok in nakazuje, da mama in dojenček nista ločena, temveč sta prepletena dvojica. (Izis doji sina Horusa – Boga Sonca.)

Prvih nekaj mesecev po porodu je Luna čisto polna in v tem času je Mama predana samo svojemu dojenčku. Nato pa jo prazna Luna vse bolj vleče k sebi in počasi, počasi, se vračajo vzgibi k umiku ob prazni Luni. Sprva se ta proces dogaja le navznoter, z zavedanjem in priznavanjem večje umirjenosti in senzitivnosti v tem času, nato pa postaja potreba po umiku vse močnejša in se spremeni, sočasno z vse večjo gibalno svobodo in radovednostjo otroka, v prvi mejnik v zgodnjem materinstvu – venenje poporodne simbioze med materjo in otrokom, razblinjanje skupnega energetskega polja in ustvarjanje dveh energetskih polij, dveh posameznikov in dveh življenj. Otrok si želi v svet, mama pa se je pripravljena za nekaj ur ločiti od njega, se pridružiti rdečemu šotoru, ali pa meditirati, iti na sprehod ali brati knjigo…

Vprašanje svetlobe zgodnjega materinstva se je izostrilo skozi proces Materinskih krogov ali natančneje skozi krog, na katerega je prišla mama z enoletnim sinčkom. Spremenjena dinamika kroga in procesa me je spodbudila h kristalizaciji namena Materinskih krogov in ugotovila sem, da je vizija Materinskih krogov ponuditi transformativno vzdušje, prostor za odmik od zunanjega sveta, kjer gremo globoko vase, se povežemo z drugimi ženskami, se podamo na potovanje, po katerem smo spremenjene. Skratka, četudi so teme Materinskih krogov materinstvo – obdobje svetlobe – so Materinski krogi rdečešotorski, meditativni in nudijo bodočim mama možnost, da nasitijo svojo željo po meditativnosti in temi prazne Lune, že-Mamam pa ponudijo priložnost odmika od materinskega dela, refleksijo svojega materinskega dela in doživljanja svoje izkušnje in preobrazbe, ki so potrebne, da bi bilo materinsko delo še bolj zavestno in izpolnjujoče. 

Prav lahko se zgodi, da se bodo v prihodnje stkali Materinski krogi za Mame z dojenčki in otročki, vendar bo narava in dinamika teh krogov drugačna. Bolj kot meditaciji in transformaciji bo namenjena vzajemni podpori in negi, deljenju izkušenj in pridobivanju potrditev, da smo dobre mame! 

Kaj pa, če sem “nedonošena” Mama? 

predajanje modrosti o materniciNič hudega! Dandanes je težko najti Mamo, ki ni vsaj malo “nedonošena”. Preprosto zato, ker družba materinstva ne ceni dovolj. Ne ceni resničnega materinstva, resničnih preobrazb materinstva in resničnih potreb ženske pred, med in po materinstvu. Ne nudi družbenega prostora, kjer bi se mame lahko izražale in delovale in ne nudi jezikovne in vrednostne mreže, ki bi nudila glas in oporo ženskam v materinski izkušnji. Zato se je dandanes kar težko pripraviti na materinstvo. Na Mame prežijo brezštevilne ovire: farmacevtska industrija promovira umetno kontracepcijo, s čimer odvrača pozornost od zavedanja in poznavanja svojega telesa in spoštovanja svojih ciklov. Zaradi farmacevtske industrije dekleta mislijo, da je z njihovimi telesi nekaj narobe in da jih mora tabletka ali še kaj bolj invazivnega “popraviti”. Kakšna popotnica v materinstvo je to? Nekaj časa je materinstvo dekletom dobesedno prepovedano, po približno dopolnjenem 30. letu pa je ženska sumljiva, če še ni mama. Takšni pritiski niti slučajno ne omogočajo varnega in svobodnega raziskovanja materinstva in svojega odnosa do te izkušnje ter posledično zavestne in odgovorne odločitve za materinstvo. Tako nosečnost, kot porod družba vidi kot bolezni, ki potrebujta strog nadzor. Instinktivno materinstvo je “čudaško” ali celo “patološko” in mami je zelo jasno dano vedeti, da otrok spada v sistem – zdravstven, šolski, verski. Potem je tu še skrivenčen družben vrednostni sistem, ki vsiljuje pokvečeno sliko o moškem in ženski in njunih vlogah, ki materinskem delu nikakor ne koristijo. In še in še bi lahko naštevale… Bistvo je, da je resnično izpolnjujoča izkušnja materinstva od A do Ž še neizhojen teritorij, ki šele čaka nas, sodobne ženske, da ga raziščemo, utremo poti in postavimo smerokaze za nadaljne generacije. Šele odkrivamo, da je materinstvo eno od nevidnih zdravil, ki mora postati vidno!

In tudi če si čisto prava “nedonošena” Mama, nič hudega! Že to, da se zavedaš, da si nedonošena Mama, je kvantni preskok v tvoji osebni rasti in neprecenljivo in največje darilo tvojemu otroku. Največje darilo tvojemu otroku je tvoja osebna rast. Nešteto načinov je, kako lahko razviješ veščine “zdravega” starševstva tako, da ohraniš svojo integriteto in dostojanstvo, da prineseš radost v svoje življenje in življenja svojih otrok. Kot je rekla ena od udeleženk enega od Materinskih krogov: “Vsak otrok se rodi ob pravem času.” Vsak otrok se rodi takrat, ko je namenjeno in občutki krivde naj odidejo stran! Tvoje zavedanje in angažirano delovanje v prid rasti in spreminjanju okoliščin tako, da bodo osnovne in nadstandardne potrebe tebe in tvojih otrok bolj potešene, nadoknadita vse. Oziroma ne nadoknadita, saj ni nobene izgube; bolje rečeno je, da izpolnita namen tvojega materinstva. Namen tvojega materinstva je očitno bil, da je “nedonošeno” in da se razvije. In ta proces razvoja bo ena najpomembnejših duhovnih izkušenj tebe in tvojih otrok.

© Ana Drevenšek

Kako ti doživljaš upočasnjenost in pasivnost (zgodnjega) materinstva? Kako dojemaš odnos med produktivnostjo in materinstvom? Kako doživljaš mesto materinstva v sodobni družbi? Šamansko naravno materinske izkušnje? Kako čutiš “nedonošeno” in “zdravo” starševstvo? Kakšna je tvoja izkušnja materinstva ali materinjenja tvoje mame? Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

kačja boginja slikaKMALU: delavnica Popotovanje skozi čas: Matriarhalne kulture po svetu I. Kreta (obredno-meditativni stik z matrico prostora in časa z Matejo Vavtar v Rdečem Šotoru), 31.1.2015. Več informacij TUKAJ.

Materinstvo: nevidno zdravilo, ki mora postati vidno

indijanska zeliščarka

Modra Ženska zdravi z negovanjem, prisotnostjo, s tem, da našo pozornost obrača proti celovitosti, celosti. V nas spodbuja občutek vrednosti, nahranjenosti. Tako se sami pozdravimo – ko si dovolimo sprejeti ljubezen. Ker zdravi z ljubeznijo, je Modra Ženska nevidna. Tako kot je nevidna Mati, ki neguje svoje otroke s svojo ljubeznijo.

Na svetu obstajajo trije načini razmišljanja in delovanja: način Modre Ženske, herojski način in znanstveni način, pravi Susun S. Weed, zdravilka poti Modre Ženske in njena razlagalka v sodobnem času.

Znanstveni način je pristop sodobne medicine, znanosti, intelekta, akademskosti: telo je stroj, duša ne obstaja. Telo lahko popravimo, če se naučimo njegovih navodil za uporabo. Duša ne obstaja, vse je samo kemija.
Herojski način priznava dušo in duha, vendar ju ima za večvredna od telesa. Telo (in ženska) je umazano, zavaja nas in vodi v skušnjavo. Telo moramo prečistiti, rešiti “nižjih” instinktov in občutkov, da bo lahko tempelj duši.

Način Modre Ženske pa je povsem drugačen. Način Modre Ženske se ne ukvarja z vprašanji kot so “Ali obstaja duša?”, ne ukvarja se s pravili, tabelami, navodili za uporabo in duhovnim čiščenjem. Pot Modre Ženske neguje človekovo celovitost. Ne obsoja, ne postavlja vprašanj in analizira, ne daje navodil, ne “zdravi”. Duši/telesu daje nego, objem, hranilo. Pomaga nam sprejeti se. Pomaga nam odpustiti si. Pomaga nam v srcu začutiti ljubezen. 

Način Modre Ženske je globoko materinski. Instinktivni materinski odziv se odziva na resnične potrebe, ki jih zazna v oskrbovanem. In te potrebe so v večini primerov potrebe po videnosti, slišanosti, ljubezni, sprejemanju, odpuščanju, dopuščanju. Materinski odziv na človeka ne vključuje zapletenih intelektualnih pogovorov ali strogih (saturnovskih) pravil. Instinktivni materinski odziv je objem. Naročje. Božanje. Nežna uspavanka. Nasmeh. 

Sodobnemu svetu vladata po eni strani znanstvena pot in po drugi strani herojska (patriarhalne religije in večina alternativnih oblik zdravljenja). To sta poti, ki poveličujeta um, intelekt, duha, ki naj bi zavračal, če ne celo sovražil, telo. To sta poti, ki utrujata, ki črpata vitalno energijo, dokler ne postanemo brezdušni duhovni, popolnoma odrezani od sebe, popolnoma izgubljeni.

Spirala je simbol poti Modre Ženske. Spirala simbolizira pomen, unikatnost vsakega trenutka - čeprav se vrti kot cikel, se nikoli ne vrne na isto mesto. Simbol znanstvene poti je ravna linija in simbol herojske poti je krog, ki se vrti in vrti, začaran in omejujoč, dokler ne izstopimo iz njega.

Spirala je simbol poti Modre Ženske. Spirala simbolizira pomen, unikatnost vsakega trenutka – čeprav se vrti kot cikel, se nikoli ne vrne na isto mesto. Simbol znanstvene poti je ravna linija in simbol herojske poti je krog, ki se vrti in vrti, začaran in omejujoč, dokler ne izstopimo iz njega.

Materinstvo kot stanje duha je v sodobnem svetu izjemno potrebno. Svet potrebuje ženske, ki razvijajo svoj potencial materinstva. Materinstvo ne pomeni nujno materinstvo človeškim, rojenim otrokom. Materinstvo je stanje duha (ki ga nekatere mame ne izkusijo v celoti). 

Materinstvo je bilo s strani patriarhalne miselnosti označeno za “nižje” delo, neintelektualno in zato nevredno. 

“V prisotnosti nečesa prevzemajočega človeka utiša veličina izkušnje. Skrivnostno je, ker je neubesedljivo – preprosto ni besed, ki bi to lahko opisale. Izkušnje, ki ne morejo biti izražene so v svetu, ki podcenjuje misterije ponavadi podcenjevane. Tak svet ustvarja psihično opustošenje za ljudi, ki živijo na ženski način, za ljudi, ki so dali večji del svojega življenja ženskemu delu – rojevanju otrok, skrbi za žive, negi umirajočih. Prisiljeni so preizpraševati svojo vrednost, ker nimajo besed, s katerimi bi lahko prenesli svojo izkušnjo.”Nor Hall

Nevredno, ker se ukvarja s krvjo, blatom, mlekom, slino, solzami, hrano. Rečmi, ki so patriarhalnemu intelektu odvratne. Ker po ne ponujajo intelektualne naslade. In predvsem, ker intelekt ne more prodreti v skrivnosti Vélike Matere. In se materinske izkušnje boji. 

“Življenje ženske je blizu krvi. Vsak mesec je o tem opomnjena in porod je vsekakor krvava zadeva, uničevalna in ustvarjalna. Ženski je dovoljeno le roditi, vendar novo življenje ni njena kreacija. V svojem srcu src to ve in se radosti milosti, ki ji je bila dana. Ona je mala mati, ne Vélika Mati. Toda njen vzorec je kot veliki vzorec. Če to razume, je blagoslovljena po naravi, ker se je predala na pravi način in je zato lahko deležna negovanja Vélike Matere…” Carl Gustav Jung

Boginja Demetra je Boginja Mati. Njena podoba uteleša ključe materinstva: klasje v njenih rokah, njeno bujno oprsje, rdečina njenega oblačila, toplina, ki jo obdaja.

Boginja Demetra je Boginja Mati. Njena podoba uteleša ključe materinstva: klasje v njenih rokah, njeno bujno oprsje, rdečina njenega oblačila, toplina, ki jo obdaja.

Herojske tradicije pogosto govorijo o izgnanosti iz raja oziroma izgubi rajskega stanja zavesti zaradi določene napake (pri judovsko-krščanski tradiciji zaradi napake ženske). Da bi se vrnili v raj, se moramo podvreči strogim očiščevalnim procesom, ki nas bodo pripravili na sprejem božje milosti. V resnici pa je raj materino naročje, občutek enosti in zlitosti z vsem, popolna nahranjenost, popolna sprejetost, toplina, ljubezen prvobitne povezanosti z materjo, v njeni maternici, preko popkovine in nato preko njenega naročja, njenih prsi in mleka. Da bi se vrnili vanj, ni potrebno zanikati dela sebe, ni potrebno iti skozi rigorozne postopke čiščenja. Preprosto si je potrebno (in niti ne potrebno, ker pot Modre Ženske ne postavlja pravil in ne sili! pokaže pot in naposled ugotoviš, da je prava…) odpustiti, se sprejeti, si dati ljubezen in negovanje

Sara Ruddick, predavatelica filozofije in ženskih študij, je doživela med svojo izkušnjo materinstva globinsko preobrazbo. Bivša hči očetov, ljubimka intelekta in Razuma, ki je sovražila vse “žensko” kot nekaj nižjega, nenadzorovanega in pohujšljivega, se je v materinstvu zmehčala in ugotovila, da je materinstvo ne le dragocena izkušnja, temveč izjemno darilo človeštvu in svojevrsten način razmišljanja, ki je vreden spoštljive obravnave. O svoji izkušnji je napisala:

 »Opazila sem, da pozorneje opazujem, potrpežljivo poslušam, prevzamejo me geste, razpoloženja in misli. Bolj kot sem bila pozorna, bolj mi je bilo mar. Nadvlada uma nad čustvi, za katero sem se tako trudila, da sem jo zgradila, je razpadala. Namesto, da bi razvijala argumente, ki bi podjarmili moja čustva, sem dovolila svojim čustvom, da napajajo moje najbolj abstraktno mišljenje.« Sara Ruddick

Sara Ruddick pravi, da ženske skozi materinstvo razvijemo zelo specifičen način razmišljanja in odzivanja na svet. To je poimenovala materinsko razmišljanje (maternal thinking). Pravi, da je to način razmišljanja, ki ima moč ustaviti in končati vojne, nasilje, neenakosti, ki je sposoben ustvariti pravičen, ljubeč in varen svet z enako obilja za vse. To je moč materinstva. 

Materinstvo je darilo človeštvu. Lahko je globoko izpolnjujoča izkušnja. Smo odprte zanjo?

Materinstvo je darilo človeštvu. Lahko je globoko izpolnjujoča izkušnja. Smo odprte zanjo?

Arhetip Babice je arhetip, ki izkušnjo osebnega materinstva razširi na vse človeštvo. Imenujemo ga lahko tudi Vélika Mati. Babice so se babištva vedno učile od mojstrice babištve, po načelu pripravništva. Babice v preteklosti in ponekod še danes, si znanje predajajo od babice k babici, iz izkušnje, na porodu, po porodu. Ne iz mrtvih knjig, praznih tabel in statistik. To je materinski način učenja

Nekje v svojih dušah nas čaka ženske preobražajoč notranji pogovor: nekemu pokopanemu in prestrašenemu delu sebe bomo razložile, da biti Mati (resnična ali duševna) ni sramotno ali manjvredno kot biti intelektualni delavec. Negovale bomo svoje jedro, mu dale ljubezen, nego, ves čas na svetu in vso svojo pozornost. Odvrgle bomo obsojanje in strogost. Odpovedale se bomo pravilom in naukom. Objele se bomo. Postale bomo vrelec negovanja. Povedale si bomo, da je biti Mati biti Modra Ženska. Da materinstvo zdravi. Da lahko postane vidno. Varno je, da postane končno vidno. Materinstvo se mora videti!

Materinstvo je darilo človeštvu in globoko izpolnjujoča izkušnja za žensko. Kako se ji bomo odprle?

21. novembra se bodo v Rdečem Šotoru otvorili prav posebni ženski krogi: Materinski krogi. Na teh krogih, ženskih druženjih, se bomo Mame vseh vrst potopile v raziskovanje materinske izkušnje in tkale svojo materinsko zgodbo.

Na prvem srečanju bo naše jedro tema Jaz – Mama; govorile bomo prav o tem, kaj pomeni biti Mama, kaj to pomeni za družbo, zame, zate. Kako se lahko otresemo negativnih prizvokov materinstva in zaobjamemo to izkušnjo z ljubeznijo in opolnomočene. 

Na naslednjih krogih se bomo pogovarjale o Učenjih preteklosti, Porodu kot o Vélikem procesu, Spolnosti materinske izkušnje, Porodu kot obredu prehoda in Instinktivnem materinstvu

Drage Ženske, tiste, ki v svojem srcu čutite ščemenje materinstva, ki vas ta izkušnja globoko fascinira, vabljene v naše kroge! Vabljene tudi vse mame, ki želite počastiti to svoje veličastno delo! Kako vesela bom vaše prisotnosti!

Vabljene tudi dekleta in modre ženske, ki ste pred pragom ali za pragom te izkušnje. Da dodate krogom nedolžnost in modrost. 

Tukaj pa lahko preberete še nadrobnejšo predstavitev vsakega kroga posebej in zgodbo Materinskih krogov: Materinski krogi v Rdečem Šotoru

P.S. Danes lahko v prilogi Dela ONI preberete intervju z menoj; o ženskem duhovnem gibanju Rdeči Šotor, o delu doule, o smrti. Pogovarjali sva se s čudovito in odprto novinarko, ki mi je postavila tudi nekaj vprašanj, ki vzbujajo polemiko…in verjetno dobila tudi nekaj takšnih odgovorov. 🙂 Vabljene k branju! 

© Ana Drevenšek

Kako ti doživljaš materinstvo? Kakšna je tvoja materinska zgodba? Materinska zgodba tvoje mame, babice, prababice, ženske linije? Kakšno mesto ima pobegli intelekt v tvoji materinski zgodbi? Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

 

Instinktivno materinstvo: Koncept brez plenic – veščina nežne matere

aboriginal mama

V sodobnem času vse več žensk in parov na poti v starševstvo intuitivno čuti, da želijo novo življenje ustvariti, pripeljati na svet in skrbeti zanj bolj instinktivno, naravno in sočutno. Gibanje, ki je zajelo cel svet, razkriva resnični pomen naravnega poroda in zdravstvene in psihološke posledice medikaliziranega poroda; pomen instinktivnega dojenja, ki ni obremenjeno z urniki ali kriteriji, koliko časa naj bi trajalo; spalnih navad, ki razkrivajo, da skupno spanje otrokom psihološko ne škoduje, temveč jim dokazano koristi. Med različnimi spoznanji tega gibanja je tudi spoznanje, da se dojenčki zavedajo izločanja ter nam to tudi sporočajo. Zavoljo udobja, ki nam ga prinašajo pleničke, smo njihovo komunikacijo spregledali. Vendar se postavlja vprašanje, ali udobje pleničk odtehta možnost nebesedne, intimne komunikacije med otrokom in staršem ter (v sodobnem času še bolj pereče) ekološko odgovornost do okolja.

Kot poporodna doula (spremljevalka) se razgledujem po novih obzorjih, ki jih ustvarjajo starši in zbiram različne poglede, informacije in pristope skrbi za novorojenčka in malčka. Vloga (poporodne) doule je, da staršem omogoči vpogled v paleto različnih informacij, ki so na voljo, da so dovolj in kvalitetno informirani, da sprejmejo zadovoljujoče izpolnitve glede skrbi in vzgoje svojega otroka. Zato sem pripravila intervju s strokovnjakinjo za eno od področij poporodne skrbi otroka – koncept brez pleničk, Metko Zupančič, da bi se (bodoči) starši lahko seznanili z verodostojnimi informacijami glede pristopa eliminacijske komunikacije, na podlagi katerih se lahko usmerjajo.

Metka Zupančič je učiteljica joge, svetovalka koncepta brez plenic in vodja programa Pozdrav življenju (več o programu lahko preberete na spletni strani http://www.pozdrav-zivljenju.si).

Ko se je pred leti začela aktivno ukvarjati z jogo, je spoznala, da redna praksa joge združuje oba principa in vodi h globljemu stiku s samim seboj. Metka pa je predvsem tudi mlada mamica dveh fantkov. Po rojstvu je svojega prvega sina aktivno vključila v lastno prakso joge in tako se je rodil tečaj joge za mamice in dojenčke. Izkušnje v nosečnosti in materinstvu so jo pripeljale do želje, da bi svoja spoznanja in občutenja delila z drugimi bodočimi in mladimi mamicami. Trenutno vodi tečaj joge za nosečnice in za mamice in dojenčke v okviru programa Pozdrav življenju. Znanje o jogi za nosečnice in rokovanju ter jogi z dojenčki, ki ga neprestano poglablja, je pridobila na različnih tečajih pod vodstvom priznanih strokovnjakov. Njen pristop k otroku temelji na naravnih principih nege in vzgoje, kot so koncept brez plenic, masaža dojenčka, priprava zdrave hrane in osnovni principi Montessori vzgoje. Na podlagi lastnih izkušenj in pridobljenega znanja je postala svetovalka koncepta brez plenic v okviru predavanj in podpornih skupin.

Metki sem zastavila nekaj vprašanj v zvezi s konceptom »brez plenic«, da bi mamice ali bodoče mamice, ki se spoznavajo s konceptom in razmišljajo o uporabi tega koncepta pri svojem otroku, spoznale osnovna načela tega principa ter tudi, da zdrobimo nekatere mite o tem konceptu. Koncept brez plenic je pred vsem sočuten koncept vzpostavljanja nežnega odnosa z otrokom in njegovimi potrebami. Ko ga usvojimo, ga preprosto izvajamo, v nasprotju z mnogimi pričakovanji o njegovi zapletenosti.

metka brez pleničkNa čem temelji princip »brez pleničk«?

Princip brez pleničk temelji na naravni fiziološki zakonitosti, da se dojenčki že od rojstva dalje zavedajo izločanja oziroma na svoj način sporočajo tovrstno potrebo. Če odrasli prisluhne, prepozna in se odzove na otrokovo potrebo glede izločanja, se lahko med njima kmalu vzpostavi nežna komunikaciji o izločanju. Na ta način se odrasli odzove na vse osnovne potrebe dojenčka, ne le na potrebo po hranjenju, spanju in telesnem stiku, temveč tudi na potrebo po izločanju. Tako je otrok bolj celostno zadovoljen, vzpostavi se še globlja medsebojna povezava.

plemenska mama umiva otrokaOd kod izvira ta pristop? Ali je univerzalen – je prepoznan v različnih kulturah sveta? Kdo ga je obudil za sodobno družbo?

Nežna komunikacija o izločanju je univerzalen princip, ki je v večini sveta še vedno nepretrgano prisoten od pradavnih časov. Ljudstva, ki še danes živijo v tesni povezavi z naravo in naravnimi principi, ne poznajo plenic in z otroci od rojstva dalje komunicirajo o izločanju. V tehnološko razviti družbi se je zaradi stremljenja k čim večjem udobju in razvojem plenic za enkratno uporabo žal izgubil. Vendar se v krogih bolj zavednih novodobnih staršev, ki želijo obuditi čim bolj naraven način življenja in pristopa k otroku, zopet prebuja. Za začetnico koncepta brez plenic v zahodnem svetu bi lahko imenovali Ingrid Bauer, ki je principe nežne komunikacije o izločanju opazovala pri domorodnih ljudstvih na svojih potovanjih po Indiji in Afriki ter jih uporabila pri negi svojih otrok. Metodo je sprva predstavljala v podpornih starševskih skupinah, nato pa opisala v svoji knjigi “Diaper Free! The Gentle Wisdom of Natural Infant Hygiene (2001)”.

metka joga z dojenčkomNa kakšen način starši komunicirajo z dojenčkom pri pristopu »brez pleničk«? Na kakšen način otrok sporoča, kdaj bo izločal?

Komunikacija o izločanju poteka tako s strani staršev kot tudi s strani otroka. Starši izberejo znak za lulanje in kakanje, ki naj bo čim bolj podoben fiziološki funkciji izločanja in ki ga bo otrok lahko ponovil, še preden bo lahko govoril (npr. »pssssss« za lulanje, »zvok ob napenjanju« za kakanje). Ta znak v začetnem obdobju opazovanja izrazijo pri vsakem izločanju otroka, tako da ga le-ta poveže s to telesno funkcijo. V tem obdobju mora biti dojenček čez dan krajši čas brez plenic, lahko je gol od pasu navzdol ali pa oblečen v bombažne hlačke, tako da odrasli takoj opazi, kdaj otrok izloča. Poleg tega odrasli opazuje tudi telesne znake, s katerimi dojenček sporoča svojo potrebo po izločanju. Telesni znaki so običajno bolj izraziti tik pred ali ob kakanju, ko se otrok napenja, spušča pline, morda zvija, godrnja in kremži. Nekoliko manj so očitni znaki pred lulanjem, vendar jih je ob pozornem opazovanju prav tako mogoče razpoznati, ko se otrok umiri ali obratno postane nemiren, se sam odstavlja med dojenjem, itd. Odrasli je v obdobju opazovanja pozoren tudi na otrokov časovni vzorec izločanja, ki je v tesni povezavi s spanjem in hranjenjem. Po krajšem obdobju opazovanja lahko odrasli glede na otrokovo komunikacijo in časovne vzorce izločanja ponudi izločanje, pri čemer otroka drži v za to primernem položaju ob izražanju izbranega znaka. Po izkušnjah mnogih mamic, se medsebojna komunikacija lahko hitro vzpostavi in se spontano krepi, če le pristopimo k otroku na nežen način brez nepotrebne napetosti in lastnih pričakovanj. Tako je lahko dojenček postopoma vse daljša obdobja brez plenic, katerih se slej ko prej popolnoma osvobodi. Ne smemo pa pozabiti tudi na komunikacijo, ki poteka preko intuicije na neki višji ravni med odraslim in otrokom, ki sta še posebej povezana. Tako mnoge mamice preprosto začutijo, kdaj bo otrok izločal.

mama in otrok gledata v neboKakšni so blagodejni učinki tega pristopa za dojenčke? Kakšen je širši pomen tega pristopa?

Z vzpostavitvijo nežne komunikacije o izločanju otroku omogočimo, da ohrani prirojeno zavedanje o izločanju in se mu tega kasneje ni potrebno ponovno učiti. Za otroka ostane naraven način izločanja v prosto in ne v pleničke, tako se mu ni potrebno odvajati od njih, temveč se pleničk osvobodi postopoma in spontano. Dojenček v času, ko ni zavit v plenice, občuti fizično blagostanje, saj koža lažje diha, manj je verjetnosti za nastanek pleničnega izpuščaja, lažje in bolj svobodno se giba. Preko komunikacije o izločanju se krepi tudi povezava med dojenčkom in materjo oziroma odraslim, kar pozitivno vpliva na otrokov čustveni razvoj in samopodobo. Otrok razvije pozitiven odnos do svojega telesa brez sramu in negativnega odnosa do funkcije izločanja. Širše gledano manj plenic pomeni manj onesnaževanja in sonaravno bivanje od samega začetka dalje.

diaper free babyZakaj se je poslušanje otroka izgubilo? Zakaj so se pojavile plenice?

V sodobni družbi so se z razvojem industrije in tehnologije ljudje pričeli odmikati od naravnega načina življenja. Življenje je postalo bolj enostavno, hitro in udobno, vendar se je posledično izgubil pristen stik z naravnimi principi bivanja. Razvoj industrije plenic za enkratno porabo je omogočal za okolje na videz bolj higienično in udobno bivanje z dojenčkom. Posledično se je razvila tudi industrija kozmetike za nego dojenčka v plenicah. Vendar so sprva navidezno pozitivne lastnosti plenic varljive, saj dojenčki, ki so 24 ur na dan zaviti v plenice, zelo pogosto trpijo za pleničnim izpuščajem, vse kasneje postanejo suhi, odvajanje pa je lahko povezano z negativnimi občutki tako s strani otroka kot odraslih. Informacije o komunikaciji glede izločanja, ki so se v preteklosti prenašale iz roda v rod, so se izgubile. Zato se večina staršev v sodobni družbi žal še vedno poslužuje konvencionalnega pristopa z nepretrgano uporabo plenic. Vendar je krog ozaveščenih staršev na srečo vedno večji, tako da se lahko starodavno in univerzalno znanje o konceptu brez plenic vedno bolj širi.

Kako vplivajo na otroka pleničke?

Dojenček, ki je od rojstva dalje nepretrgoma povit v pleničke, se popolnoma navadi nanje. To pomeni, da postopoma izgubi zavedanje o izločanju, zanj postane izločanje v plenice povsem normalno. Otrok v plenicah za enkratno uporabo ne občuti mokrote, ne zaveda se dela telesa, ki je zavit v plenice, navadi se tudi na bivanje v lastnih izločkih. V času odvajanja se mora tak otrok zopet na novo učiti, kaj sploh so funkcije izločanja, kako jih zazna pri sebi in kako jih sporoči drugim. Poleg tega se mora zopet navaditi na izločanje v prosto, kar je zanj nekaj popolnoma tujega. Po principu brez pleničk otrok ohrani zavedanje in kontrolo funkcije izločanja ter želi izločati v prosto. Tega se mu torej kasneje ni potrebno še enkrat učiti, postopno in spontano postane suh, s čimer mu je prihranjena marsikatera travma v povezavi z odvajanjem.

metka z otrokomAli je koncept brez pleničk res težji in bolj zahteven kot običajni pristop s pleničkami?

Mnoge starše, ki dobijo informacijo o konceptu brez plenic, skrbi, da bodo imeli s tovrstno nego otroka več dela. Vendar je taka skrb povsem odveč. Le v začetem obdobju je potrebno nekoliko vztrajnosti in pozitivne naravnanosti, da se komunikacija vzpostavi. Nato pa je vzdrževanje higiene celo lažje, saj je pri izločanju v prosto potrebno veliko manj umivanja kot pri izločanju v plenice, v primeru »nesreče« pa se lužica hitro pobriše, nekoliko več dela ima le pralni stroj. Nežna komunikacija o izločanju nudi več zadovoljstva tako za otroka kot za odrasle in drugačen pristop nato sploh ni več sprejemljiv.

Ali lahko s konceptom brez pleničk začnemo tudi kasneje, ali je nujno, da se z njim začne že ob rojstvu?

Nežno komunikacijo o izločanju je najlažje vzpostaviti čim prej oziroma v prvih mesecih po rojstvu, ko dojenček še ni navajen na plenice. V tem času je tudi veliko nošen, kar omogoča lažje opazovanje in občutenje znakov, ki jih sporoča ob izločanju. Vendar je mogoče s komunikacijo po tej metodi pričeti tudi kasneje. Težje je sicer opazovati otroka, ki kobaca naokoli, vendar je hkrati njegov ritem izločanja precej bolj očiten z daljšimi obdobji med posameznimi izločanji. Od okoli dopolnjenega 1. leta starosti dalje je otrok že toliko navajen na plenice, da verjetno ne bomo mogli vzpostaviti komunikacije na enak način kot pri mlajših otrocih. Vendar je pri zgodnjem odvajanju od plenic vedno mogoče uporabiti tudi nekaj principov koncepta brez plenic.

plemenska mama nosi otrokaKako pristop brez pleničk uporabljamo, kadar smo zunaj, na sprehodu, na obisku, na poti?

Najlažje je otrok brez plenic doma, kjer si lahko prilagodimo okolje – uporabimo nepropustne podloge ali v primeru »nesreč« pobrišemo in hitro preoblečemo tako otroka kot sebe. Vendar je mogoče z otrokom brez plenic brez skrbi iti tudi ven, če s seboj vzamemo potrebno opremo. Vozičke in avtosedeže zaščitimo z neprepustno podlogo, ki jo v primeru »nesreče« nadomestimo z rezervno. S seboj vzamemo dovolj rezervne obleke za otroka, da ga lahko kjerkoli preoblečemo. Za izločanje otroka lahko s seboj vzamemo kahlico ali uporabljamo javna stranišča, kjer nam ni potrebno skrbeti zaradi higiene, saj otroka držimo v položaju, ne da bi se česarkoli dotikal. Najlažje in najbolj sproščeno pa je vedno izločanje v naravi, kjer zalijemo kakšno drevo nekoliko stran od igrišča in poti. Če pa se kljub vsemu ne počutimo dovolj sproščeno, otroka zunaj povijemo v plenice, pri čemer se še vedno odzivamo na njegove potrebe in takrat slečemo, nato pa zopet oblečemo pleničko. Zaradi tega se ne bo nič bolj navadil nanje, vsi pa bomo lahko bolj sproščeni in veseli.

Kako deluje koncept brez pleničk ponoči?

Če se ne počutimo dovolj spočiti, da bi dojenčka tudi ponoči opazovali, ga lahko pustimo celo noč zavitega v plenice. To ne vpliva na komunikacijo o izločanju podnevi. Lahko pa otroka tudi ponoči opazujemo. Izloča ponavadi v fazah plitvega spanca, ko se rahlo prebudi ali pa samo obrne v spanju. Takrat ga počasi in nežno odnesemo nad stranišče ali kahlico v zatemnjeni kopalnici ali pa izloča kar v nočno posodo v spalnici. Dojenčki in malčki običajno izločajo enkrat ali večkrat v prvi polovici noči, nato pa so suhi do jutra in izločajo šele ko se prebudijo. Če do otroka pristopimo nežno, nočno lulanje hitro postane nemoteča rutina, po kateri otrok takoj trdno zaspi nazaj.

plemenska matiAli je pristop brez pleničk povezan še s kakšnim drugim pristopom v starševanju? Na katerih drugih področjih smo se ljudje na otroke odzvali podobno kot pri izločanju (na primer tako, da smo prenehali poslušati jasno komunikacijo otroka in vpeljali »bolj praktično« rešitev)?

Koncept brez plenic je poleg dojenja, skupnega spanja in drugih naravnih principov del sočutnega in povezovalnega starševstva. Pri tem pristopu ne gre le za zagotavljanje fizičnega blagostanja otroka, temveč blagodejnost seže tudi na bolj subtilne ravni kot sta čustvena in duhovna preko boljšega samozavedanja in samopodobe ter globlje povezanosti s sočlovekom. Je eden izmed naravnih pristopov k otroku, ki omogočajo razvoj v celostnega človeka na vseh ravneh bivanja.

 © Ana Drevenšek, Metka Zupančič in babybook.si (Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s portalom www.BabyBook.si)

singing birth bannerVabljene na delavnico Singing Birth z Eleno Skoko 11. in 12. oktobra! Kakšno vlogo igra glas, užitek in svobodno izražanje med porodom? Elenina delavnica je odličen korak k celostni pripravi na porod in k globljemu razumevanju ženskih misterijev. 

Kako ti doživljaš instinktivno materinstvo? Kako doživljaš “stile starševanja”? Kakšen je tvoj odnos do naravnih pristopov materinstva, poroda, skrbi za otroke? Kakšna je tvoja osebna izkušnja materinstva – kot mama svojim otrokom ali hčerka svoji mami? Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Krvni misterij poroda: “Porod je bil zame ekstatično izkustvo, iz katerega sem izšla kot tigrica.”

Danes je zadnji Lunin krajec, v Dvojčku. Ta zadnji Lunin krajec se je rodil iz Lune žetve, septemberske polne Lune, ki je otvorila obdobje duhovne, kreativne in materialne žetve. Zadnji Lunin krajec odpira na mesečni ravni zadnji teden menstrualnega cikla in s tem popoln umik vase, popolno predanost refleksiji in meditaciji. Dvojčka sta v pozitivni manifestaciji znamenje duhovnega iskanja in raziskovanja, ki nas lahko s svojo radovednostjo, bistrim umom in razvito inteligenco vodita do ključnih informacij, doživetij in izkušenj, ki obogatijo naše življenje.

Ker smo ženske v Rdečem Šotoru na poti Iskanja, ker se odpravljamo na Žensko Pot, se učimo, da naša ženska modrost izhaja v veliki meri iz naših ženskih krvnih misterijev, vélikih biološko-duhovnih prehodov, ki so šamanske iniciacije, saj nas odpirajo globokim notranjim virom modrosti in nam z ogromnimi spremembami, ki jih prinašajo, omogočajo kvantni napredek v naši Rasti. Danes se bomo poglobile v krvni misterij poroda, njegovo zgodovino in šamanski potencial.

Energija Dvojčkov, raziskovalni duh in meditativno vzdušje zadnjega Luninega krajca nas vzpodbujata, da raziskujemo ta krvni misterij globlje, da se ne zadovoljimo s splošnim družbenim dojemanjem poroda, temveč si postavimo vprašanja o resnični naravi poroda. V  poglobitev v ta misterij, ki nas globoko preobrazi kot Žensko, preobrazilo pa nas je tudi kot Otroka in je torej edini krvni misterij, katerega moč izkusimo moški in ženske, matere in ženske na drugih poteh, nas bo vodila Elena Skoko, Ženska, ki varuje modrost pojočega poroda

V začetku oktobra Rdeči Šotor gosti prav posebno Žensko – Eleno Skoko. Elena Skoko je avtorica knjige Memoirs of a Singing Birth (Spomini na pojoči porod), voditeljica delavnic Singing Birth, ki je bila intervjuvana na Huffington Post-u, z Debro Pascali-Bonaro, avtorico knjige in dokumentarnega filma Orgasmic Birth (Orgazmični porod) pa pripravlja delavnice o ekstatičnem in pojočem porodu.

Elena je ena od tistih pogumnih žensk, ki si upa na področje ženskih duhovno-bioloških prehodov (kot je na primer porod) vpeljati govor o duhovnosti, človeških pravicah in ženskosti. Mnogo nas sodobnih žensk, ki se želimo ponovno povezati z močjo svojih krvnih misterijev, se sooča z zahtevnostjo te naloge – iskati moramo informacije, ki niso splošno dostopne, niti splošno sprejete. Iskati moramo ljudi, ki varujejo modrost krvnih misterijev in so v manjšini. Sprejemati moramo odločitve, na katere se mnogi odzovejo s strahom. V zahtevnosti te naloge pa po vrh vsega še hrepenimo po napajanju svoje Duše z duhovnimi aspekti tega krvnega misterija, o katerih je govora še toliko manj. Kot vedno pri ženski duhovnosti, so njene skrivnosti dostopne skozi telo in njegove skrivnosti. Tako tudi pri porodu. Za vse nas ženske, ki vemo, da porod ni medicinski dogodek, temveč naravni proces in še več – duhovna izkušnja – končno, na glas, odprto, o resnični naravi poroda

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko5.jpgKako si ti izkusila svoj glas med porodom? Kakšna spoznanja o porodu ti je ta izkušnja prinesla?

Ko sem rojevala, je moj glas izšel iz mene sam od sebe. V določenih trenutkih sem bila globoko presenečena, ker so iz mene prihajali medvedji zvoki, kot mati medvedka! Ta glas je prihajal iz nekega globokega podzemlja, iz katerega se je vzpenjala moja hčerkica z vso svojo močjo in voljo. Jaz sem ji s petjem odpirala prehod in jo pričakala. 

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko.jpgKaj je zate orgazmični porod?

Porod je seksualno in čutno izkustvo in iskreno, zabavno! Jaz sem se med porajanjem smejala, pela in preklinjala (ko se ljubim, ne preklinjam, nisem pa tudi “dostojna”). Porod je orgazmičen, ko je ženska svobodna, da se premika in da počne tisto, kar ji v danem ternutku ustreza. Če bi bilo vsem ženskam to omogočeno, bi mnoge spontano masturbirale med popadki, ker to zares pomaga. Ampak pogosto imamo notranje in zunanje sovražnike, ki nam onemogočajo, da se sprostimo in dovolimo, da nas porod odpelje v zaljubljeni trans, v katerem lahko plešemo s svojim otrokom. 

Kakšna je vloga glasu (in petja) med porajanjem?

Ženske spontano uporabljajo glas, ko rojevajo. Če se zavedajo, kako jim lahko glas, skozi petje, mrmranje, dihanje, pomaga, potem je edini napor samo sebe napotiti iz sramu pred sodbo drugih ljudi. Glas ženske, ki rojeva, je prekrasen… kot da se vsa narava odziva s tisočimi glasovi. Tehnično sta naša usta in grlo tesno povezana z materničnim vratom in ko se odpira eno, se odpira tudi drugo. Ženske v porodnišnicah pogosto bruhajo pred porodom. Naše telo je izredno poetično bitje, odgovarja z metaforami in analogijami veliko bolje kot z mehaničnimi stimulacijami. 

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko6.jpgZakaj ženske ne poznajo tako preprostih načinov za lajšanje izziva poroda kot je uporaba glasu in se namesto tega zatekajo k farmacevtsko-tehnološkim rešitvam?

Kako naj bi vedela, ko tako malo ljudi govori o tem? Medtem ko se o medicinski pomoči govori, kot da je božja roka. Gre se za propagando, “dominantno zgodbo”, ki se ponavlja v nedogled in ne dopušča drugim zgodbam, da bi prišle do naših ušes. Če pa nimamo sluha, ne moremo niti peti. Za zdaj se o tem šepeta, tiho in na skrivaj, v posebnih krogih, kot da je prepovedano. V resnici je leta 1555 Cerkev v Angliji prepovedala petje med porodom. 

“Porod je bil zame ekstatično izkustvo, iz katerega sem izšla kot tigrica, prepolna energije, z občutkom moči in vzhičenja. Počutila sem se spremenjeno, čeprav še nisem vedela, kakšna sprememba je to.” Elena Skoko v intervjuju za Prirodna Mama

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko2.jpgKje si ti rodila in zakaj si se tako odločila?

Rodila sem na Baliju s pomočjo babice Ibu Robin Lim, v porodnem centru Bumi Sehat. To se mi je zdela najboljša možnost za nas. Tam smo del leta živeli in s tem je bila odločitev lažja. Ko sva spoznala Ibu Robin Lim, nama je bilo takoj jasno, da je ona tisto, kar sva iskala: brezpogojna podpora osebe, ki uporablja znanje, izkušnje, spoštovanje in neizmerno ljubezen.  Robin je bila zame kot mama, babica in prababica v eni osebi. Nisem bila dovolj prepričana vase in o porodu nisem vedela skoraj nič. Prav tako se nisem zavedala, kako potrebna mi je bila podpora osebe, v katero lahko popolnoma zaupam in ki bo pazila name in na mojega otroka z materinsko ljubeznijo, dopuščajoč mi, da sem samostojna. 

Kaj je potrebno za ekstatični porod? Kakšne vrste žensk lažje ekstatično doživijo porod in kakšne vrste žensk težje? Kakšno pripravo bi priporočila tem zadnjim?

Potrebno je vse, kar bi bilo potrebno za ljubljenje. Običajno je to intimno vzdušje, ljudje, ki jih imamo radi, mir in svoboda gibanja. Obstajajo tudi določeni položaji, ki fizično olajšujejo orgazem med porodom, tako da se lahko uporabi tudi te. Ampak v splošnem, če se počutimo svobodne, bo zagotovo vsak porod ekstatičen. 

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko7.jpgNa kakšne načine se pripravljate na proces poroda na delavnicah Singing Birth?

Na delavnicah Singing Birth je veselo in intenzivno, poje se, pleše, smeji in joče. Vse z namenom osvobajanja od predsodkov o porodu. Delijo se znanja in izkušnje o porodu na osebni način, brez avtoritete ali pametovanja. Ženske znajo rojevati otroke in otroci se znajo roditi. Na delavnicah je moja vloga, da spomnim ženske na tisto, kar že imajo v sebi in na tisto, kar že vedo. Naša kultura je pozabila na to, kako se rojevajo otroci. Skozi študije, zgodbe, pesmi si prizadevam to znanje vrniti ženskam. 

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_14.jpgKakšna je vloga očeta pri uresničevanju fiziološkega, pojočega, ekstatičnega poroda?

Očetje so pri nežnem porodu sladki… Njihova vloga je, da podpirajo žensko, včasih samo s svojo fizično močjo, da se lahko naslonijo nanje. Očetje, ki zmorejo preseči svoje predsodke in strahove, večina jih zmore, prav tako doživljajo trans in vstopijo v neko porodno dimenzijo, v kateri je zelo jasno, kakšna je njihova vloga – so nevidni čuvaji svetega prostora porajanja, kjer je porojevajoča ženska Boginja. To vlogo prostovoljno in ponosno sprejmejo. Če čutijo, da to ni to, česar si želijo, je bolje, da grejo ven na zrak in se vrnejo, ko se vse konča. 

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko8.jpgKaj je lotus porod in zakaj si se odločila zanj?

Pri lotus porodu se popkovina ne prereže, temveč se pusti, da se popkovina skupaj s posteljico sama loči od otroka. Gre za prakso, ki še ni dolgo prisotna v naši družbi, v Aziji pa obstaja več narodov, ki ne režejo popkovine, na primer v Indoneziji. Ne-rezanje popkovine omogoča zalogam železa, matičnih celic in raznih “hormonov ljubezni” (oksitocin, beta-endorfin, dopamin, …), da v celoti vstopijo v otroka, saj tja tudi spadajo. Otrok po porodu dobi do ene tretjine svoje krvi od posteljice, če se popkovina ne prereže vsaj nekaj ur, v najkrajšnem primeru po vsaj 5 minutah. Obstaja tudi energetski aspekt – popkovina se loči, ko je otrok pripravljen. V Indoneziji posteljico imenujejo “ari-ari”, kar pomeni bratje in sestre. Posteljico vidijo kot otrokovega večnega angela varuha in ritualno jo pokopljejo pred vhodom v hišo ali na neko sveto in lepo mesto. To se je do nedavnega počelo tudi v naših krajih.  

SingingBirth_workshop_Ljubljana_flyer_maliKaj te je privedlo do tega, da si ustvarila delavnice Singing Birth?

Po porodu sem napisala knjigo Memoirs of a Singing Birth,
na zahtevo svojih prijateljic, ki so želele vedeti vse detajle moje izkušnje. Ko sem knjigo predstavljala na različnih koncih sveta, mi je postajalo vse bolj jasno, kako ženske in naša družba potrebujejo pozitivne zgodbe o porodu, deljenje znanja in izkušenj o tem, kako se rojevajo otroci.
Počutila sem se odgovorno in vse bolj sem se informirala, tako da sem postala tudi aktivistka za človeške pravice v porodu. Največ sem delala na sebi, da bi bila čim bolj odprta, da bi se ženskam in njihovim zgodbam približala z razumevanjem in sočutjem, brez obsodbe. Ko so slišale mojo zgodbo, so ženske takoj začutile potrebo, da podelijo svoje izkušnje in jaz sem jih z veseljem poslušala. Znašla sem se na neki predstavitvi, kjer sem govorila o svojem porodu, pa tudi o kulturi rojevanja, ki je postala tema mojega raziskovalnega dela, prav tako pa sem pela in govorila o tem, kako lahko petje olajša porod. Udeleženke in organizatorke (13 doul iz Italije) so me vprašale, ali bi iz predstavitve naredila seminar. Tam je bila tudi Debra Pascali-Bonaro, ki mi je naravnost in detajlno opisala, kako se ustvarjajo seminarji in me opogumila v tej pobudi. Tako so nastale Singing Birth delavnice, z Debro pa načrtujeva skupaj delati tudi na delavnicah o ekstatičnem in pojočem porodu.  

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko4.jpgZakaj je porod ženski obred prehoda (iniciacija)? Zakaj je ta dimenzija v sodobni družbi pogosto spregledana in kako lahko to pozdravimo? Kakšne duševne, čustvene in duhovne spremembe in procesi se dogajajo v ženski med tem prehodom?

Kot vsaka iniciacija, je tudi porod nemogoče opisati, ne da bi prešle skozi to izkušnjo. Prav tako je drugače za vsako žensko, tako da nihče ne more reči, kaj v resnici je porod. Pogosto ženske uporabljajo jezik poezije, mistike, religije, ko opisujejo, kar so doživele. Porod lahko vidimo tudi kot šamansko izkušnjo, v katerem imajo ženske priviligirano pot – vsaka ženska, ki je svobodno rodila, je doživela drastično preobrazbo, tako fizično, kot tudi psihično (o tem v italijanščini piše Morena Luciani). O tej izredni izkušnji lahko govorimo v jeziku znanosti (kot na primer dr. Sarah J. Buckley), babiške stroke (v knjigah Ine May Gaskin, Ibu Robin Lim, Verene Schmid, Elisabeth Davis) ali skozi zgodbo samih žensk, ki so s pomočjo interneta dostopnejše in bolj razširjene.  Prav tako ne smemo pozabiti da imamo tudi mi, v naših koreninah, izkušnjo in znanje naših prednikov, ki so spoštovali žensko načelo in spoštovali ženske v njihovih življenjskih obdobjih, dodeljevali pomembno mesto obredom poroda, ki so bili izključno ženska domena. Danes znanost in ženske same kažejo na to, da se v prisotnosti ženske pomoči lažje rojeva (anketa Listening to Mothers). Torej nekaj je na tej izkušnji, kar nas povezuje z drugimi ženskami in zdi se, da se počutimo kot del neprekinjene linije, neke večje celote. Družba, ki spoštuje žensko načelo, je družba miru in blagostanja. 

“Moj porod je bil ekstatičen, romantičen in navdušujoč. To je bil obred iniciacije, fizično in duhovno izkustvo. Lahko rečem, da sem skozi porod spoznala svojo duhovnost in dovolila tem aspektu, da se pokaže v mojem življenju. Nisem imela pojma, da je porod lahko mistična izkušnja in da je to nekaj, kar globoko bogati vse, ki mu prisostvujejo. Prav tako sem odkrila aspekte svoje ženstvenosti, ki jih nisem poznala. Ne gre se samo o materinstvu, temveč o močnem občutku, da sem Ženska. Težko je to opisati z običajnimi besedami, jaz sem potrebovala celo knjigo in še vedno mi ni uspelo povedati vsega… Prav tako sem ugotovila, v kakšni meri je porod del moje spolnosti. Od mene in moje okolice je odvisno, v kakšni meri bom ta aspekt spolnosti sprejela.” Elena Skoko v intervjuju za Prirodna Mama 

sprašuje: Ana Drevenšek

Ženska, Mama, Sveta Nosečnica, ki nosiš novo Življenje, Dekle, ki se poglabljaš v misterij, ki te čaka – vabljena si, srčno, na čudovito druženje v Rdečem Šotoru, z Eleno Skoko, 11. in 12. oktobra 2014 na delavnici Singing Birth, kjer bo Elena podelila svoje znanje o tem krvnem misteriju, še posebej o pomenu petja, samoizražanja, svobode, užitka med porodom. Popeljala nas bo skozi zgodbe, študije, praktične vaje, da bomo izkusile sporočilo tega misterija na svoji koži. Več informacij o delavnici najdeš na tem linku. Singing Birth delavnica z Eleno Skoko

Kako ti doživljaš naravo poroda? Če si imela porodno izkušnjo, kakšna je bila? Kot bodoča mamica, kakšen je tvoj proces spoznavanja narave poroda in materinstva, kam te vodi pot, s katerimi informacijami se spoznavaš? Kakšni so tvoji občutki glede poroda in materinstva? Kakšna je po tvojem mnenju družbena vloga naravnega poroda in materinstva? Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Polna Luna v Škorpijonu: Izgubljeni ženski poklici

polna luna in rdeča boginja

Polna Luna je v Škorpijonu. Zapleši ples preobrazbe in najdi Sebe!

Ob 21.17 nastopi polna Luna – v Škorpijonu. Škorpijon je znamenje okultnega, duhovne transformacije, intenzivnega dela s sencami – svojo in sencami drugih ljudi, družbe, kulture. Škorpijonu je tema domača. Je znamenje smrti, ki je ponovno rojstvo. Ne smrti kot konca, temveč kot preobrazbe. In osrednji interes vseh okultnih je prav to – duhovna preobrazba, brezoblična, maternična tema, iz katere se porodi novo življenje, nov jaz, duhovni jaz.

Polna Luna je čas ovulacije, vrhunca kreativne energije. V tem obdobju nam je najudobneje biti obrnjene navzven, proti ljudem in tkati vezi in odnose. V tem obdobju smo plodne – fizično in duhovno. To je čas, ko rodimo plod naše ustvarjalnosti. Čas, ko s polnimi pljuči dihamo svoje poslanstvo, ko imamo polne prsi trepetajočega srca, srečnega, ker je živo in ker živimo svoje sanje.

Dela, ki so splošno uveljavljena, konvencionalni poklici, na žalost izključujejo nekatere temeljne potrebe žensk. Zato mnoge ženske v svojem delu ne morejo v polnosti uživati ob delu. Mnoge ženske prav zaradi tega ne morejo izkusiti napolnjenih pljuč in živega srca – ker delo, ki ga opravljajo, ni prilagojeno njihovim potrebam. Ponavadi problem ni toliko v vsebinski pomanjkljivosti dela, kot v odnosu do dela in do opravljanja dela, ki je razširjen v sodobni družbi.

lunine mene golobivaPrva pomanjkljivost je, da sodobno delovno okolje ne upošteva ženske ciklične narave. Ženske smo preko menstrualnega cikla povezane z Luno in njenim naraščanjem in upadanjem. Če smo še tako nezavedne svojega cikla in odrezane od stika s svojimi cikličnimi potrebami, intuitivno čutimo, da nam neka dimenzija v življenju manjka in da si občasno, natančneje enkrat na cikel, še močneje želimo umika, počitka in nedejavnosti.

Cikel odločno vpliva tudi na našo kreativnost in produktivnost. V času naraščajoče Lune narašča tudi naša kreativnost in dejavnost. Ko je Luna polna, dosežemo vrhunec in ob padajoči Luni se naša kreativnost umirja in umika, postajamo vse manj dejavne in prisotne navzven. Proti pričakovanjem takšno ciklično delovanje našo kreativnost in produktivnost povečuje, saj se v obdobjih počitka in umika regeneriramo, spočijemo in pridobimo novih moči, ki se manifestirajo v ustvarjalnih, alternativnih, inovativnih idejah in pristopih. Tudi naša produktivnost je veliko večja, saj delujemo po principu wu-wei – ne trošimo se, temveč delujemo, ko smo na vrhuncu kreativne energije in počivamo, ko smo meditativne. Na ta način upoštevamo vse svoje potrebe in optimalno uporabljamo svoje naravne danosti. Produktivnost je največja takrat, ko delamo z navdihom, ljubeznijo, srcem. Kadar smo utrujene, potrebne počitka in refleksije, pa se vseeno mučimo delati, postanemo razdražljive, nesrečne in izčrpane, naše delo ni opravljeno z zavestjo in entuziazmom in posledično tudi nima takšnega učinka…

Druga pomanjkljivost je, da sodobna dela ne upoštevajo ženske šamanistične narave. Ženske smo posebej divja, kreativna bitja, ki svojo kreativnost, intuitivnost in uvid instinktivno izražamo na način, ki je za sodobno družbo nesprejemljiv. Izražamo jih na čustven način, poetično, z zanosom, ognjem! In to se vendar ne spodobi! Bile naj bi zadržane, racionalne, dokazljive… Naša empatija nam omogoča, da čutimo onkraj omejitev rigidnih in minljivih struktur in za to smo včasih tudi nevarne. Obstaja veliko načinov, da svojo šamanistično plat ponovno prevzamemo in jo uporabljamo in s tem poglobimo užitek ob svojem delu.

Zdravilka - včasih tradicionalni ženski poklic. Zdravilka - modra ženska - babica je bila avtoriteta v skupnosti in je skrbela tako za zdravstvene kot duhovne tegobe svoje skupnosti. slika: Jesse Wolf Hardin

Zdravilka – včasih tradicionalni ženski poklic. Zdravilka – modra ženska – babica je bila avtoriteta v skupnosti in je skrbela tako za zdravstvene kot duhovne tegobe svoje skupnosti. slika: Jesse Wolf Hardin

Za primer lahko vzamemo ženske poklice, ki so izumrli zaradi prevladujočega vpliva patriarhata. To so zeliščarke, babice, zdravilke, pa tudi bralke usode – poznavalke Tarota, atrologije, sanj in drugih dušnih veščin. Ženske, ki v sebi čutimo hrepenenje po teh starodavnih poklicih, iščemo svoje mesto v njihovih sodobnih ustreznikih – medicinske sestre-babice, učiteljice, vzgojiteljice, psihologinje, terapevtke … Vendar je bila včasih ključna lastnost izumrlih poklicev njihova neodvisnost. Kot pravi Nara Petrovič, družbo sestavljajo trije deli – pozicija, alternativa in margina. Pozicija je središče, trdni del, struktura, smernice, uveljavljenost, spodobnost, status quo. Alternativa je zunanja skorja pozicije, a ji še zmeraj pripada. Je del, od koder prihajajo inovativne ideje, kako izboljšati že obstoječ sistem, kako vnesti boljše alternative. Margina pa je kot satelit, ki kroži okrog ostalih dveh in ju opazuje. Je neodvisen, samostojen del, ki včasih središče obletava od blizu, včasih pa od daleč, odvisno od notranjega vzgiba in trenutnih potreb. Margina je ogledalo družbe, ki odseva njene napake in kompenzira njene pomanjkljivosti. In modre ženske spadajo v kategorijo margine.

Starodavne in sodobne samostojne babice so bile neodvisne. Samostojne babice imajo veliko znanja o fiziološkem porodu, narava njihovega urjenja in dela jih dela bolj suverene, hkrati pa poroda ne vodijo, temveč spremljajo.  slika: Amy Swagman

Starodavne in sodobne samostojne babice so bile neodvisne. Samostojne babice imajo veliko znanja o fiziološkem porodu, narava njihovega urjenja in dela jih dela bolj suverene, hkrati pa poroda ne vodijo, temveč spremljajo.
slika: Amy Swagman

Gunnar Heinsohn in Otto Steiger, nemška ekonomista iz osemdesetih let sta napisala knjigo z naslovom Uničenje modrih žensk. Raziskovala sta fenomen preganjanja in morenja “čarovnic” in prišla do edinstvenih ugotovitev, ki so za marsikoga precej pretresljive. Ugotovila sta, da so bile čarovnice modre ženske, babice, zeliščarke in zdravilke, ki so posedovale in posredovale znanje, ki oblastem ni bilo več všeč. Eno izmed teh znanj je znanje o kontracepciji, s katerim so svojim skupnostim pomagale do odgovornega načrtovanja družin. Ker so bila njihova znanja nezaželjena in ker so se oblasti bale velikega spoštovanja, ki so ga člani skupnosti čutili do modrih žensk, so bile preganjane. Več o sporočilu njune knjige si lahko prebereš na tej povezavi.

Sodobne modre ženske ponovno obstajajo. Pravzaprav nikoli niso prenehale obstajati, le delovale so na skrivaj. O njihovi čvrsti živosti sem se prepričala na porodni konferenci v Laškem, o kateri sem že pisala, tukaj. Samostojna babica iz ZDA, Carol Gautschi, me je očarala s svojim odnosom do dela. Govorila je o tem, kako babištvo zanjo ni poklic, temveč poslanstvo. Da se pred odhodom na porod očisti, da ne bi s seboj vlačila svoje čustvene prtljage, ki bi ji onemogoča stik z njeno intuicijo, ki je njeno nepogrešljivo orodje pri varnem spremljanju poroda. Da je porod svet dogodek in da je počaščena, da ga lahko spremlja. Carol Gautschi je povedala:

»Ženske imajo čvrstejši corpus callosum – del možganov, ki povezuje levo in desno polovico možgan – zaradi tega imajo žensko večjo sposobnost uravnovešati levo in desno polovico – logično razmišljanje in intuicijo. V sodobnem času vlada porodnemu sistemu tehnokratski model, ki človeka dojema kot stroj. V njem je prisotnega veliko strahu in zaradi tega se osebje preveč drži napisanega, tistega, kar je v knjigi. Kadar naša etika presega to, kar je napisano v knjigah, upoštevamo to, kar nam govori naša etika. Poroda se bojimo zato, ker smo se preveč ujeli v patriarhalni, medicinski model oskrbe, ki poudarja linearno razmišljanje. Babištvo pa je uravnovešeno, uporablja tudi intuicijo, čustva. Babice sledijo holističnemu modelu, ki zagovarja enost telesa, uma in duha in definira telo kot energetsko polje, ki je v konstantni interakciji z drugimi.« 

Zdaj lažje razumemo, zakaj so (bile) babice preganjane, kajne? Ponekod so preganjane še danes. In kjer niso, so pod drobnogledom. Čeprav bi bilo morda bolj modro drobnogled usmeriti kam drugam …

Žensko sestrstvo lahko obudi starodavne ženske veščine. slika: Jesse Wolf Hardin

Žensko sestrstvo lahko obudi starodavne ženske veščine. slika: Jesse Wolf Hardin

Ženske si želimo v svoje delo vložiti več Duše, biti pri stvari s srcem, navdihom. Kajti privlači nas holistični pristopk čemurkoli. V sebi močneje občutimo potrebo po celostnosti kot moški – kot je povedala Carol, naš corpus callosum, povezava med možganskima polovicama, je močnejši, torej je močnejša tudi vez med našim razumom in našo intuicijo. Ženske nas zato bolj boli, kadar moramo biti hladne, uradne in kadar moramo ignorirati šepet našega srca, ker naše delovno mesto tega, kar želimo storiti, ne vključuje.

Ženske čutimo (kot seveda tudi nekateri moški!) in ta empatija, sočutje nam včasih ne dovoljuje, da bi se držale pravil, ki so okostenela, ki nikomur več ne služijo in so preživela, a se jih še kar držimo, ker smo pač preleni za spremembo ali pa se je bojimo. In ženske nato ustvarimo nove poklice – na prime poklic doule – ki kompenzirajo pomanjkljivosti trenutnega sistema in vanj vnašajo več celostnosti, več ljubeznivosti. Ti poklici v resnici niso nič novega – povzemajo izgubljene lastnosti poklicev, ki so že obstajali in še zmeraj obstajajo, ampak so iz takšnih in drugačnih razlogov na poti od svojega nastanka do danes izgubili nekatere svoje temeljne prvine.

Ženske lahko ponovno odkrijemo "čarovniški" vidik ženskih poklicev. In tako pomagamo mladim generacijam h globljem razumevanju ženskosti.

Ženske lahko ponovno odkrijemo “čarovniški” vidik ženskih poklicev. In tako pomagamo mladim generacijam h globljem razumevanju ženskosti. slika: Jesse Wolf Hardin

5.5. 2014, na mednarodni dan babic in letos tudi dan astrološkega sezonskega praznika Beltane (praznika plodnosti, moči Sonca in sončne polovice leta), smo se zbrali pred slovenskimi porodnišnicami podporniki druščine Beli nagelj in babicam predali pismo, v katerem je med drugim pisalo tudi:

“Želimo si, da bi se obnovila samostojna in neodvisna narava babiškega poklica, ki bi omogočila transformacije družbenega odnosa do poroda, do ženskega telesa, do materinstva, do odnosa med starši in otroci, do poroda kot življenjskega prehoda…

Ženske lahko s ponovnim zavzetjem svojih zdravilskih lastnosti ozdravimo mnoge vidike družbe. Čas pa je tudi, da o tem učimo dekleta in mlade ženske.

Mladim ženskam s tem pomagamo razumeti naš ženski cikel in naše potrebe, ki se med ciklom spreminjajo. Na ta način jim pomagamo, da do svojega cikla razvijejo pozitiven odnos in da se ne počutijo “zahtevne” ali “čudaške”, ker upoštevajo svoje ciklične potrebe. Ko jim predstavimo zdravilske aspekte ženskih poklicev, jim pomagamo odpreti obzorje in jim pokažemo, da so njihove potrebe po spremembah ali pa drugačnem pristopu v poklicu, ki si ga želijo normalne in da ni z njimi nič narobe, še več, so znamenja prebujene ženskosti. Ko deklicam podarimo takšno samozavest, zavedanje, da sledijo sebi in da je to v redu, jim damo neprecenljivo darilo. Le kaj bi lahko bilo bolj dragoceno kot do, da jih ubranimo pred občutki čudaškosti, nesprejetosti in omalovaževanja? Podarimo dekletom zdravo ženskost.

Ana Drevenšek

Kako ti doživljaš zdravilske ženske poklice? Se vidiš v takšnem poklicu? Pogrešaš te aspekte v svojem trenutnem poklicu? Imaš idejo, kako bi lahko zdravilski, šamanistični aspekt integrirala v svoj trenutni poklic? Zapiši v komentar in nas razsvetli!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Reši anketo o menstrualnem ciklu in pomagaj Rdečemu šotoru pri ozaveščanju o menstrualnem ciklu! Cenim tvoj čas in tvoj trud!