TEMA KROGOV ZA ŽENSKE 2018: POTOVANJE JUNAKINJE – OD HČERKE OČETOV DO ŽIŽ (ŽENSKO IDENTIFICIRANE ŽENSKE)

Sklop krogov z imenom Potovanje junakinje – od Hčerke očetov do ŽIŽ (žensko identificirane ženske) je samoraziskovalno-aktivistični laboratorij, prostor za dvigovanje (“consciousness raising”) in preobrazbo zavesti Hčerk očetov v žensko identificirane ženske. Naš namen je skozi krepitev sestrstva ozaveščati naše individualne okoliščine, zaradi katerih smo postale Hčerke očetov ter kolektivne družbene vzorce (kiriarhat – vladavina gospodarjev), ki vplivajo na individualne zgodbe in s svojim tokom podpirajo določene medosebne vzorce, otežujejo pa druge. Kaj pomeni biti Hči očetov? Hči očetov je identiteta in izkušnja sebe kot ženske, ki izvira iz odraščanja v kiriarhalnih okoliščinah; pomeni, da smo ponotranjile vrednote kiriarhata. Ponotranjile smo kiriarhalno razmerje med moškimi in ženskami, v katerem je moškim pripisana moč, ustvarjalnost, prodornost, avtoriteta, spodobnost, ženskam pa čustvenost, pasivnost, sprejemajoče-čakajoča drža, samopotrditev preko odnosa z drugim. Zaradi ponotranjanja teh vrednot vidimo v moških lastnosti, ki jih v sebi ne vidimo ali pa se nam zdi, da za žensko niso “primerne”. Hči očetov pogosto v ženskah ne more videti vzornice, avtoritete, kredibilne osebe, močne, ustvarjalne osebe, zlahka pa to vidi v moških. V Hčerki očetov je zaradi ponotranjega kiriarhata pogosto hlad do sebe kot ženske in hlad do drugih žensk (notranja okrutnost do sebe in nesočutnost do drugih žensk); nezmožnost čutiti blagost in sočutje do sebe in do drugih žensk, do katerih čuti nekakšen odpor ali ji gredo “na živce”. 

Kiriarhat ne temelji zgolj na predpisanem razmerju moči med moškim in žensko, temveč tudi na materialistični nihilistični drži izkoriščanja, grabljenja in pre-moči. Kiriarhat živo in neživo Naravo ter vsa živa bitja obravnava kot brezdušne predmete brez dostojanstva. V kiriarhatu vlada splošna drža popredmetenja drugega. To se manifestira tako v medosebnih odnosih, kot tudi splošnem kolektivnem odnosu do bitja; v kiriarhatu, ki smo ga ponotranjile, se nam zdi normalno in sprejemljivo, da deluje družba po tržnih zakonitostih, da je bitje vredno toliko, kolikor proizvede oziroma kolikor poseduje. 

Drugi val prebuditve žensk iz 60. in 70. let prejšnjega stoletja je prinesel “žensko gibanje” (women’s movement). Nato je skozi leta, ko se je družba bolj navadila nanj, postalo “ženska skupnost” (women’s community). Mary Daly, ameriška feministka, pravi, da je ta skrivnostna sprememba izrazov posledica patriarhalnega vmešavanja v žensko prebujanje. 

Vprašati se moramo namreč: Kaj mi sporoča beseda “gibanje”? Kaj mi sporoča beseda “skupnost”? Beseda gibanje nakazuje na razvoj, rast, spreminjanje in samostojnost. Beseda skupnost pa nakazuje na zaprto in negibljivo skupino, ki se ukvarja s preživetvenimi dejavnostmi. 

Ko je patriarhalna družba žensko gibanje začela imenovati ženska skupnost, je s tem na nezavedni ravni sporočala, da so prebujene ženske, ki se povezujejo v skupine, le skupnost. Skupnost žensk, ki se združuje zaradi skupnih interesov, nato pa se vrne k svojim družinam, možem, kjer je njihovo osnovno mesto. “Ženska skupnost” zveni kot dejavnost za prosti čas, ležerna, neobremenjena, namenjena sprostitvi, da se ženske nato vrnejo nazaj k svojim obveznostim – skrbi za moške in njihovi instituciji družine, podjetja, itd. 

Ko je žensko gibanje ukradel kiriarhat, mu je vcepil tržno miselnost; naše ženske “stvari” osebnega in kolektivnega osvobojenja in preobrazbe nismo več dojemale kot kolektivnega gibanja, naše skupne stvari, ki nas povezuje, temveč je postala individualna emancipacija, ki je proizvedla “močno žensko”. Če pa to “močno žensko” pobliže pogledamo, vidimo, da je to pravzaprav kiriarhalna karikatura; pod pretvezo opolnomočenja je v resnici ženska, ki se je popolnoma asimilirala v kiriarhalne vrednote: to je poslovna ženska (tržna miselnost), seksualno emancipirana/promiskuitetna (ponotranjena kiriarhalna objektivizacija ženske/ga telesa/; ponotranjanje moškega patriarhalnega odnosa do spolnosti), naličena, oblečena neudobno, a “privlačno” (ponotranjanje objektivizacije ženskega telesa), vodja/šefica (boss) (ponotranjanje kiriarhalne vrednote pre-moči), itd. 

“Ljudje včasih pravijo, da bo feminizem opravil svoje delo, ko bo polovica direktorjev žensk. To ni feminizem; kot pravi Cathrine MacKinnon, je to na ženske apliciran neoliberalizem. Feminizem ne bo zmagal, ko bodo imele ženske enak delež pri zatiralski pojedini, postreženi v znoju naših sester, temveč ko bodo vse vladajoče hierarhije – vključno z ekonomskimi – uničene.” Lierre Keith 

“Potrebujemo feminizem, ki pravi, da je v redu, če si vzamemo odmor!” Feminizem namreč ni predvidel potreb mater. Preveč se je zapletel s kapitalizmom in preveč si je želel vstopiti v moški svet, namesto da bi povzdigoval specifično ženske izkušnje, kot je materinstvo, pravi Naomi Wolf: “Ko je prišlo do tega, kdo bo skrbel za otroke, se je ženskemu gibanju zgodil kapitalizem, resnična revolucija spolov pa se ni.”

Ko je bilo žensko gibanje ugrabljeno, je feminizem postal svoja karikatura, ne več ustvarjalno, transformativno gibanje posameznic in žensk kot skupine, ki išče nove načine sobivanja, družbene ureditve, nov odnos do sebe in drugih, do Narave, temveč asimilacija ženskega radikalnega, revolucionarnega, osvoboditvenega gibanja v kiriarhalno tržno miselnost. 

Zato je namen krogov Potovanje Junakinje obuditi kolektivno zavest sestrstva. Povrniti ženskem potovanju notranje in družbene preobrazbe radikalno, osvobajajočo naravo. Ni dovolj, da iščemo osvoboditev znotraj okvirja kiriarhalnega sistema, ki je po svojem bistvu nepravičen in razčlovečen. Biti moramo dovolj drzne, da usanjamo drugačen svet, kjer ti ni potrebno postati tisti s premočjo, da dobiš dostojanstvo. Biti moramo dovolj drzne, da sanjamo ta nov svet in ga postopoma prizemljujemo, z razgrajevanjem kiriarhata. 

Samoraziskovalni aspekt krogov Potovanje Junakinje leži v introspekciji in refleksiji svoje zgodbe/zgodovine, ozaveščanje dejavnikov, ki so pripomogli k izkušnji Hčerke očetov. Leži tudi v odkrivanju ustvarjalnih in transformativnih potencialov v naših psihah, ki kažejo na možnost preobrazbe Hčerke očetov v ŽIŽ. Aktivistični aspekt krogov Potovanje Junakinje leži v obujanju kolektivne zavesti, ozaveščanju, kako ponotranjeni kiriarhat vpliva na naše doživljanje žensk in na naše odnose z ženskami. Leži v ozaveščanju in analiziranju kolektivnih prepričanj in družbenih struktur, ki so kiriarhalne ter iskanju načinov, kako jih lahko kolektivno, ne le individualno, razgrajujemo. Na koncu Potovanja Junakinje pa bomo srečale Boginjo, žensko duhovnost, ki je poslednji sadež ŽIŽ, ultimativna manifestacija videnja lepote v ženski (sebi in drugih), zmožnosti videti moč, ustvarjalnost, sposobnost, avtoriteto, kredibilnost v ženski. Boginja je duhovni aspekt naše preobrazbe in vir navdiha, idej, moči, ustvarjalnosti in zmožnosti vizualiziranja radikalnega in novega na našem potovanju. 

NAMEN KROGOV IN NAČIN DELA

Namen mesečnih ženskih krogov je, da obstaja reden ritem srečevanja za ženske, varen prostor. Ekskluzivni prostor za ženske nam pomaga, da v sebi razgrajujemo ponotranjeno sovražnost do žensk, ženskega telesa, svobode, avtonomije, izpolnjenosti žensk. Druga drugi s sočutjem in opolnomočenjem pomagamo, da razvijemo pozitivno identiteto kot ženske, da postanemo samoopredeljujoče, čim bolj svobodne (notranje (psihološko) in zunanje (v odnosih, družbi, materialnih dejavnikih)), ustvarjalne (notranje (v pretočnosti svojega psihičnega življenja) in zunanje (v svojih poklicih, kot članice družbe)). Med seboj razgrajujemo v patriarhatu vsiljeno neobčutljivost, grobost, nezaupljivost, paraliziranost, nemoč, strah, itd. Gojimo zdravilno sestrstvo, ki je revolucionarno, tako po notranjih, kot zunanjih učinkih. Učimo se ljubiti sebe kot žensko in ljubiti druge ženske.

Krogi so po svoji naravi pogovorni krogi, druženje enakovrednih posameznic, ki med seboj delijo svoja razmišljanja, občutja, izkušnje. So krogi opolnomočanja ter so blizu krogom iz drugega vala feminizma “consciousness raising groups” (skupine za dvigovanje zavesti). Krogi niso terapevtska skupina, zato v krogih ne sprožamo terapevtskih procesov, ne posegamo po terapevtskih intervencah. Zato pa je potrebna določena raven samozavedanja in sposobnost samoregluacije ter konstruktivnega delovanja znotraj skupine. V primeru, da ima določena posameznica na tem področju težave in v krogu išče terapevtsko razrešitev svoje stiske, se kot voditeljica s posameznico o tej dinamiki pogovorim, skupaj jo poskušava ozavestiti. Če je pogovor uspešen, je možnost za nadaljnje sodelovanje v skupini, v primeru pa, da ugotoviva, da je potreba po terapevtskem delu z določeno vsebino primarna, napotim osebo po takšno pomoč. Ponovna vključitev v krog kasneje, če prejšnjega dejavnika ni več, je možna.