Čudovita izkušnja komplementarnosti

Intervju iz junijske številke revije Karma Plus. Avtorica vprašanj je Nikolina Brkić.

Kje Rdeči Šotor?

Rdeči Šotor je nujen prostor za žensko. Ni nujno neka organizirana skupina, kot naše Društvo Rdeči šotor, gre se bolj za združevanje žensk na poseben način, z namenom zavestno negovati in ohranjati védenje o ženski izkušnji, o ženski modrosti, praznovati ženskost. Ker se je takšno združevanje v sodobnem času izgubilo in izkoreninilo, je vzniknilo mnogo organizacij, gibanj in pobud, kot je Društvo Rdeči šotor, ki poskušajo obuditi žensko zavedanje sebe, svojih specifičnosti, svojega ritma in načina doživljanja življenja. Če imamo ženske rdečešotorski prostor, kot ga imenujem, se poznamo, smo opolnomočene in nimamo slabe vesti živeti tako, kot nam veleva naše žensko telo in ženska psiha. Tako smo tudi v polnosti opremljene za plodno delovanje v družbi, za plodne odnose z moškimi, za srečnejše materinjenje… Ko ženske izgubimo rdečešotorski prostor, postanemo kot osiroteli otroci, kot brezdomke, kot rastline brez korenin. Tavamo izgubljene, se izgubljamo v zmedenih in protislovnih navodilih, kako biti ženska in smo žrtve raznoraznih telesno/duhovno zatiralskih avtoritet.

Kakšen je njegov namen oz. kaj hoče naučiti žensko?

Rdeči Šotor je ustvarjen kot kraj, kjer ženske prejmemo negovanje, ki ga ženske nujno potrebujemo. Smo tisti del človeštva, ki poraja, iz katerega se stvari rojevajo. Potrebujemo veliko dušne hrane in veliko počitka, da naša telesa ne usahnejo od izčrpanosti in da se naša dušna pokrajina ne izsuši. Rdeči Šotor želi v vsaki ženski, ki vstopi vanj, obuditi zavedanje o mehanizmih ženskega telesa – o menstrualnem ciklu, nosečnosti, porodu in materinstvu, o menopavzi – o psiholoških procesih, ki spremljajo te prehode in o duhovnih lekcijah, ki so posejane znotraj njih. V ženskah želi vzbuditi zavedanje, kaj pomeni živeti s temi prehodi, kakšne so njihove dragocenosti in kakšen prostor v našem življenju si zaslužijo. V patriarhalni družbi nam namreč ni vedno omogočeno živeti ritem, ki nam ga narekujejo naši krvni misteriji. Rdeči Šotor si želi ženskam pomagati tudi do več zavesti na področju specifične ženske psihologije – večino psihologije so ustvarili moški in po moškem modelu; Jung je bil eden od izjem, ki je govoril o specifičnih ženskih psihičnih procesih. Kot je ciklično in ustvarjalno naše telo, je takšna tudi naša duša. Procesi, ki se vršijo v njej, so drugačni kot v moški duši. Ne boljši, ne slabši, le drugačni. In končno, Rdeči Šotor goji občutek ženske svetosti. Obuja zavedanje o Ženskem obrazu Božjega in časti Božje tudi v njegovih Ženskih lastnostih. Na kratko bi lahko rekli, da Rdeči Šotor obuja čutenje in zaznavanje Boginje.

Kdaj in kako si začutila svoje poslanstvo?

Mislim, da je poslanstvo nekaj, kar je znotraj nas od nekdaj in ga na nek način ves čas čutimo. Postajamo le bolj in bolj zavestni tega, kaj točno je, celo življenje se kristalizira njegova vizija. Toda če moram izbrati trenutek, je to v času mojega osemnajstega leta, ko sem se odločila postati doula – obporodna spremljevalka. Od tu se mi je odprl svet ženskih misterijev.

Zakaj po tvoje ženske več ne krvavijo skupaj?

Ker živimo ločene od Narave, od naravne svetlobe, od naravnih ciklov in gibanja naravnih energij. Ker živimo ločene od modrosti svojega ženskega telesa in psihe. Ker ne gojimo več rdečešotorskega prostora med nami, smo se oddaljile druga od druge in se ne čutimo več kot sestre druga drugi.

Kako se ženska lahko najučinkoviteje poglobi vase v obdobju menstrualne krvavitve oz. do kakšne mere bi se morala v tem času odmakniti od zunanjega sveta?

V času menstrualne krvavitve je idealno, če je ženska doma (v prihodnosti bomo to dosegle, tako kot smo porodniški dopust; le-tega pa bomo podaljšale – do 3 leta) in nima nobenih obveznosti in opravil. Najbolje je, če lahko počne to, kar resnično želi in ne to, kar »mora«. Če ji ustreza, naj počiva, je obilno in hranljivo hrano, se neguje – telesno in duševno; morda pa ji ustreza gibanje, telesno izražanje, morda ples. Važno je, da vsaj dva dni posveti sebi in dovoli nezavednemu, da privre na dan, skozi sanje, meditacijo, poglobljeno razmišljanje, itd. To je vizionarski čas, ki daje odgovore na življenjska vprašanja in usmerja žensko na njeno avtentično pot, če mu to dovolimo.

Meniš, da menstrualne bolečine izhajajo iz duhovnih zavrtosti in kaj priporočaš kako jih odpraviti?

Menstrualne bolečine so krik maternice, ki ne more živeti v svojem ritmu. Niso znamenje, da ženska počne karkoli narobe, temveč klic po več ljubezni do sebe, po nežnosti do sebe, uvidevnosti do sebe. Vzroki za bolečine so zelo različni in ne bi bilo dobro, da posplošujem, saj lahko brez potrebe koga zmedem. Odpravljanje menstrualnih bolečin je najučinkovitejše, če se ženska poglobi vase in odkriva svoj resnični glas in svoje potrebe, ob podpori svojega telesa z različnimi terapijami.

Lahko ženska ženski v tem obdobju pomaga in kako?

Seveda. V času menstrualne krvavitve dobro dene prisotnost zavestne ženske, ki se zaveda, kaj pomeni biti v menstrualnem času. Dobro je, če ženske postanemo uvidevne druga do druge in damo druga drugi prostor, da se izražamo tako, kot nam narekuje faza našega menstrualnega cikla. Tako bi se vse lažje sprejemale takšne kot smo v določeni fazi cikla in prispevale h kolektivnem zdravljenju žensk.

Kakšna je v resnici močna ženska?

Močna ženska je kočljiv izraz; moč ponavadi napačno razumemo. Moč ne pomeni nujno trdnost, čvrstost, vzdržljivost, pokončnost. Prava moč je imeti sočutje do sebe do take mere, da se lahko v vsakem trenutku sprejemam in se zavestno srečam z vsakim občutkom, čustvom, situacijo, procesom, v katerem se znajdem. In da delujem iz tega notranjega zavezništva s sabo in svojo avtentičnostjo. Tako tudi ustvarjam prostor za druge, da lahko stopijo v stik s svojo avtentičnostjo, začutijo sočutje do sebe in se zdravijo.

Meniš, da tudi zavest moških v sodobnem času raste, da vedno bolj razumejo energijo ženske?

Seveda, zavest moških raste in to me zelo radosti. Moški se opogumljajo, raziskujejo pokrajine v sebi, ki so bile tisočletja nedotaknjene zaradi represije patriarhata. To je pogosto strašljivo delo, ki ti včasih daje občutek samo-izničenja in zato so moški, ki se podajo na to pot zelo pogumni. Vedno več je moških, ki preživijo to potovanje J in pridobijo stik z globljim in bolj avtentičnim virom notranje moči ter se posledično bolje vživijo v drugačnost ženske, jo lažje spoštujejo in ji dajo prostor.

Ali sta po tvoje v sodobni družbi moški in ženska lahko popolnoma enakopravna?

Seveda. Toda opozorila bi na globlji pomen enakopravnosti. V sodobnem času ta beseda ne more imeti le pravno-političnega pomena. Nujno se moramo zavesti njenega psihološkega pomena, kajti le od naše psihološke osveščenosti je odvisno, ali se bo človeštvo razvilo in prebrodilo trenutno krizo z več samozavedanja ali pa bo potonilo v tragediji lastnega nezavedanja. Enakopravnost v globljem pomenu pomeni, da imata tako moški kot ženska duševni prostor, da se izražata v skladu s specifikami svojega telesa (fiziologije) in svoje psihe, da lahko živita v sebi lastnem ritmu, v skladu s svojim doživljanjem. Resnična enakopravnost pravzaprav pomeni resnično duševno osvobojenost človeštva, pravno-politični aspekti so le naravna posledica, ki naj bi sledila tej notranji evoluciji.

Ženske ozaveščaš in jim predstavljaš prostor v katerem se lahko povežejo same s seboj, se duhovno okrepijo. Kakšno pa je tvoje sporočilo moškim?

Moje sporočilo moškim je, da jih ženske spoštujemo, da spoštujemo njihove specifične bitke in procese, v katerih so se znašli zaradi zgodovinskih okoliščin in da se bomo potrudile te procese razumeti in s sočutjem ustvariti prostor zanje. Moške prosimo za razumevajoče postopanje, kajti ženske se po večtisočletnem spanju prebujamo v zavedanje sebe, še tipamo in iščemo, včasih še same ne znamo ubesediti, kaj se nam dogaja. Kot pravijo stari Indijci, ženska je Shakti – divji, energični, ustvarjalni, dinamični, nepredvidljiv aspekt Božjega, moški pa je Shiva, steber notranje zavesti, ki ne izgubi fokusa na bistveno. Prav tako se moškim zahvaljujemo, da so, da se iščejo, da se ustvarjajo in da nam podarjajo čudovito izkušnjo komplementarnosti!

Meniš, da sta moška in ženska energija ločeni ali pa so za njun ločen obstoj krivi drugi dejavniki? Bi rekli, da slaba ženska energija vpliva tudi na moškega?

Moška in ženska energija sta globoko prepleteni, sta komplementarni. Ne moreta obstajati druga brez druga. Sta v globoko ljubezenskem odnosu. Med moškim in žensko naj bi vladalo zaupanje, medsebojno zaznavanje v človečnosti, pa tudi tisti skrivnostni naboj, ki neguje komplementarnost. Moški in ženska sta bila kruto ločena od srečnega sobivanja zaradi represije zdaj moške zdaj ženske energija, zaradi izkrivljanja moške in ženske energije in širjenja neresnic o njuni resnični naravi.

Potlačena ali izkrivljena ženska energija seveda vpliva na moško energijo in obratno. Izkrivljena moška energija patriarhata je žensko energijo čisto izčrpala. To se dogaja tudi na individualnih ravneh. Vendar je potrebno opozoriti, da se zdravljenje v odnosih zgodi, ko se najprej spravimo z notranjim nasprotnim principom – ko ženske najdemo notranjega moškega/animusa kot zaveznika in ko moški odkrijejo svojo notranjo žensko/animo kot zaveznico. Vsak posameznik mora za to prevzeti odgovornost. V odnosu ni ženska odgovorna za žensko energijo za moškega in moški ni odgovoren za moško energijo za žensko. Vsak v sebi ju morata najti, ploden odnos sledi notranji transformaciji.

Kako lahko moški olajša proces skozi katerega gre ženska med menstrualnim ciklom?

Moški lahko veliko pripomore k opolnomočenju ženske tako, da sprejme žensko kot spreminjajočo se, kot fluidno in dinamično, vedno drugačno ter se uči v tem videti dragocenost, priložnost za poglobitev, kontemplacijo, za rast. Moški lahko veliko pripomore s spoštljivim odnosom, poskusom razumevanja in ustvarjanja prostora za žensko, da se lahko izrazi v svoji resnici in da se ji ni treba prilagajati, da bi bila manjši izziv zanj. Seveda velja tudi obratno.

Kaj je doula in kaj je njen namen?

Doula (izgovorjava dula) pomeni v grščini žensko, ki služi. Doula je obporodna spremljevalka. Par/družino/žensko spremlja v času nosečnosti, poroda in zgodnjega poporodnega obdobja. Je kot obliž na rane sodobnega porodnega sistema, ki iz prehoda v starševstvo prepogosto odvzame človeškost, svetost, dostojanstvo. Paru/ženski nudi občutek varnosti in zanesljivosti v sistemu, ki jima večinoma ne nudi verodostojnih informacij in večinoma ne podpira fiziološkega procesa nosečnosti in poroda in njunega resničnega dostojanstva. Nudi čustveno oporo, pomoč pri informiranju in opolnomočenem odločanju. Je podporni element, ki ga sodobne družine močno potrebujejo.

Kje si se izšolala za doulo in kako to šolanje poteka?

Za doulo sem se izobraževala v angleškem združenju Nurturing Birth. Osnovno izobraževanje za doulo je različno dolgo, ponavadi nekaj intenzivnih dni. Izobraževanje pa se seveda nadaljuje, z obiskovanjem različnih konferenc in seminarjev na temo poroda, nosečnosti, poporodnega obdobja, s prebiranjem literature, z izobraževanjem in usposabljanjem na podpornih področjih – psiholoških in terapevtskih; letos sem začela izobraževanje na področju pre- in perinatalne psihologije in terapije.

Ali spolnost in s tem porod ženski ponuja nekaj več, kot je priložnost za transformacijo? Kje v tej zgodbi stoji moški?

Spolnost je bolj domena ženske kot moškega, saj je ženska yoni (vagina) bolj kompleksno povezana z možgani, spolnost ženska dojema globlje prepleteno z duševnostjo in duhovnostjo. Žensko telo se v spolnosti izraža drugače kot moško – je bolj skrivnostno in manj neposredno – spolno ga prebudijo večinoma stvari, ne direktno povezane z vzburjenjem. Zato je ženska na področju spolnosti nekakšen kompas za oba. Moški s tem seveda veliko pridobi – globljo izkušnjo, razširjeno spoznavanje sebe in tudi drugih aspektov spolnosti, ne le telesnega.

Naloga vsake sodobne ženske je, da se trdno odloči poslušati svoje telo, svojo dušo, svoje potrebe in svoj ritem ter si notranje obljubi, da ne bo več dovolila, da se v spolnosti ali pa pri porajanju prekorači njene meje, da se jo na subtilne načine zlorabi. Ko ženska zares zapluje z valom svojega lastnega ritma v spolnosti in med porajanjem, se zgodi nekaj skrivnostnega in izjemno močnega, ženska postane Svečenica, portal k Boginji. Njena spolnost (spolnost v najširšem pomenu besede) postane obnova življenjsko nujne vezi z Božjim virom in le še obstransko reproduktivna funkcija.

© Ana Drevenšek in Nikolina Brkić

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš teme iz intervjuja? Napiši v komentar!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Duhovna feministična etika splava in spočetja: Ženska je Shakti

Naša rdeča nit po pomen zavesti. Zavesti mame, očeta in otroka. Preplet teh treh zavesti. Kako vpliva ta združena zavest na potek nosečnosti, poroda, poporodnega obdobja in kakšen odtis pusti na otroku za vse življenje.

Pričujoče besedilo je prevod članka avtorice Jeannine Parvati Baker, ene od mojih duhovnih mater, ki jo izredno spoštujem in častim. Bila je neustrašna, ljubeča, duhovna Učiteljica ženske modrosti in duhovnosti. V spodnjem članku razlaga svoj odnos do umetnega splava – abortusa. Jeaninne je bila “doma” v poganski in yoga tradiciji. Vseeno je bil njen duh širši od kakršnekoli pripadnosti in je raziskoval resnično naravo bivanja. Njen pogled na splav izhaja iz njene globoke osebne izkušnje in preobrazbe skozi materinstvo, zato je na mestih strasten in neposreden. Preberimo tudi te dele z ljubeznijo in odprtostjo in razumevanjem, da prihajajo iz osebnega razodetja. 

Na blogu veliko pišem o poganski duhovnosti. Duhovnost pomeni vzpostavljanje stika z Božanskim in vztrajanje v odnosu z Božanskim. Vsako znanje in prakse so drugotnega pomena v odnosu do stika z Božanskim. Če naše znanje in prakse niso prepojene s čutenje Božanskega Vodstva, Blagoslova in Moči, so brez pomena. Resnična duhovnost nas uči prepustitve in ne nadzora. Prepustitev Višji Modrosti, ki nas Brezpogojno Ljubi in ki pozna in deluje za naše Najvišje Dobro. Pomeni Zaupanje. Vse duhovne tradicije sveta (matriarhalne, patriarhalne) so past, ker so sistem. Zaradi sistemskosti pogosto pozabimo na živost odnosa, prožnosti in prepustitve, ki je duhovna izkušnja, in se ujamemo v obsojanje, ustvarjanje mnenj, določanje pravilnega in napačnega. Svet dualnosti, v katerem živimo, nas spodbuja k delitvi na “naše” in “vaše”, nas sili k opredeljevanju, zagovarjanju nečesa in nasprotovanju drugega. Resnična duhovnost nas tega osvobaja, omogoča nam raziskovanje in intuitivno razumevanje. Biti duhoven pomeni biti pogumen in zdržati pritiske k opredeljevanju in ne podleči jim. Pomeni vztrajati v svojem intuitivnem razumevanju in védenju, četudi je za dualističen, racionalen svet nerazumljivo ali nesprejemljivo.

Z vidika pre- in perinatalne psihologije je splav travma, za mamo in otroka. Prav tako je travma izkušnja nezaželenosti skozi vso nosečnost in otroštvo (starši, ki ne želijo otroka, so veliko pogosteje psihološko/fizično/spolno zlorabljajoči). Pre/perinatalna psihologija dokazuje zavestnost otroka od spočetje naprej. Dejstvo te zavesti/doživljanja/spominjanja/komunikacije odpira nove smeri v dojemanju plodnosti in splava. Resnična rešitev vprašanja splava se kaže kot veliko kompleksnejša, kot črno-bela pozicija za/proti. Vključuje poglabljanje v resnično naravno spolnosti in plodnosti in njunega prepleta. Vključuje vprašanje nezavednega dela psihe in njegove vloge pri spočetjih. Vključuje zavestno spolnost, ki upošteva plodni potencial spolne združitve med moškim in žensko. Vključuje ozaveščanje o plodnosti moških in žensk. Ustvarimo svet, kjer splav ne bo potreben, kjer ne bo potrebno zagovarjanje ali nasprotovanju splavu (iz tega so izključeni izjemni primeri, ko sta ogrožena življenje mame in otroka in podobne situacije). 

Na Materinskih krogih "Nosečnost in porod" bo poudarek na zavestnem stiku s sabo in z otrokom v maternici kot osrednjem dejavniku pri spontanem in izpolnjujočem porodu in prehodu v materinstvo.

Iz Velike Kozmične Pesmi vznikajo naraščajoči glasovi feministk, ki spoštujejo življenje v vseh njegovih oblikah – celo “nenačrtovane” nosečnosti. Dolgo časa so duhovne skupnosti poganov in yogijev, dveh filozofij, ki sem ju študirala dolga leta, zanemarjale osveženo vizijo splava. 

Še vedno se nas drži racionalizacija, da je “neželen” otrok nekako slabši od splava – da je “hitra smrt” boljša od celotnega življenja z občutkom “nezaželjenosti” (z osebno zgodovino polno čustvene in/ali fizične zlorabe s strani nezrelih, neodgovornih staršev). Zdi pa se mi, da je splav v resnici ultimativna zloraba otroka. In smrt, ne glede na to, ali je hitra ali počasna, je še vedno smrt. 

Pravzaprav, določene “duhovne” skupnosti sem zapustila prav zaradi njihovega v osnovi pesimističnega anti-življenjskega pogleda na splav. Zdelo se mi je, da se na najbolj osnovni ravni človek veliko več nauči o duhovnosti tako, da sprejme, TO, KAR JE (na primer, nosečnost) kot pa s prisiljenim “recikliranjem” duše (splavljenjem otroka). Poleg tega splav spodjeda vse možnosti spremembe osnovnega anti-življenjskega/anti-otroškega odnosa kulture; kaj šele osebni čudež, ko se neodločna bodoča starša odločita, da bosta sprejela prihajajočega otroka. 

Naj najprej pozornost usmerim na yoga skupnost, kjer je zelo pogosto, da ženske (yogini) splavljajo svoje otroke, da bi lahko nadaljevale z “resničnim” duhovnim delom; to je, z meditativno prakso. Dojenčki so včasih videni kot motnja pri herojski duhovni praksi. 

Imam šest otrok in yogo vadim že dolga leta. Deležna sem bila odkrite, pa tudi bolj subtilne obtožbe zaradi svoje “navezanosti na plodnost” s strani yogijske skupnosti. Nekako materinstvo ni videno kot tako duhovno kot hoditi na osamljene meditacijske odmike. V Yogi obstajata dve jasni poti k osvoboditvi – pot sadhuja in pot gospodinjskega človeka. Pot sadhuja je odtegnitev od sveta, razpletanje naravnih navezanosti in preseganje nevednosti/trpljenja z odkrivanjem izvora bolečine: nevaznost na minljivo. S perspektive sadhuja je biti spolen in se razmnoževati dodajanje kupu navezanosti. 

Pot, na kateri sem jaz, je pot gospodinjskega človeka – biti v svetu in ne biti od sveta istočasno. Z drugimi besedami, navezanost na navezanost je ozaveščena. Raje kot da bi izgubili dobro s tem, ko se poskušajo znebiti slabega, so gospodinjski ljudje izzvani z opazovanjem svojih naravnih navezanosti na naše otroke in z dopuščanjem, da se manifestirajo v svojem polnem in najčistejšem pomenu. Cilj je, da to navezanost ponovno osmislimo z očmi večnosti, ne le z očmi minljivosti. 

Imeti otroke je znano kot velika priložnost učenja prepuščanja, služenja, ekstaze in drugih kvalitet duhovnega življenja. Toda ta pot ni bila deležna veliko “dobre reklame” kot bolje poznana pot samotarja/sadhu yogija. Vprašaj človeka na ulici, kakšna je njegova podoba yogija in njegov odgovor bo po vsej verjetnosti “samotarski in discipliniran človek, ki meditira na svoj center v miru in tišini v Himalaji”. 

Videla sem splaviti mnogo svojih yogini sester, vedoč, da kršijo svojo zavezo k ahimsi (neškodovanju), ki se ji obvežejo vsi yogiji. Svoja dejanja so opravičile z zmedeno filozofijo reinkarnacije in “svobodne volje”. Z drugimi besedami, rekle so, da je duša “na neki ravni” vedela, v kaj se spušča z odločitvijo utelesiti se v žensko, ki še ni želela postati mama. Zato “na neki ravni” plod, ki je splavljen, sprejema biti vrnjen v kozmos. Nekatere yogini so bile celo tako prevzetne, da so dejale, da je njihov nezaželen plod “zelo napredna duša”, ki je potrebovala samo zelo kratko inkarnacijo, da bi zaključila svojo karmo tukaj na tej ravni bivanja. Kot sol na rano dodajo, da so jim pomagale, ko so jim dale začasno telo za “zaključek”. Morda je bil njihov nezaželen otrok v prejšnjem življenju samuraj in s tem,  ko je splavljen z odprtjem materničnega vratu in strganjem maternice (embriotomija, metoda splava op. prev.), zaključuje svojo morilsko (!) karmo. Vedno znova sem presunjena od bistrosti uma v opravičevanju svojih želja. Imenovanje splavljenega plodu “visoka duša”, ki ne potrebuje polnega utelešenja na Zemlji je primer zmedene yoge.  

Yoga splav jasno dojema kot uboj – toda guru za gurujem opravičujejo splav z metafizično vero v reinkarnacijo. “Samo tisočkrat se rodimo, zato je bolje, da nakopičimo čim več osebnega razsvetljenja!” Najbolj odrešujoča vera na nek način je, da je to življenje naše preteklo življenje in da je bolje narediti, kar je dobro za nas, zdaj, kot pa čakati na naslednjo priložnost, naslednje življenje. 

Kar me pripelje do poganske skupnosti in naše dediščine kot ženske zdravilke, tradicije Wicca. Wicca je modra ženska – tista, ki ve, kako delati z naravnimi silami – tista, ki razume ženske misterije in tista, ki dela z magijo (to je, delo s podobami z razumevanjem, da energija sledi misli). Med pogani je veliko splavov storjenih z gledišča “svobode”. Janis Joplin je pela: “Svoboda je le druga beseda za to, da nimam nič več izgubiti.” (morda odsevajoč sadhu filozofijo), toda moje poganske sestre še vedno dojemajo svojo zmožnost ne-medicinsko splaviti (z zelišči, uroki, itd) kot nek izraz moči in nadzora nad svojimi življenji. Prave wicce izzivam, da svoj “nadzor” in “moč” izrazijo tako, da sploh ne spočnejo neželenih otrok. 

TaraDojenčki nas učijo, da z duhovne perspektive “nadzor” ni tako pomemben kot prepuščanje. Vsi vemo, kako dojenčki ne priznavajo “osebne zasebnosti” in so nagnjeni k razmetavanju stvari, na primer oltarjev, in na splošno z vmešavanjem v “osebni poganski proces”. Koliko visokih svečenic bo vodilo obred z dojenčkom v rokah? Ne, tudi tukaj so dojenčki videni kot motnje zmožnosti dvigniti val energije in povleči Luno dol. Po mojem mnenju je to vrhunec ironije – da je vleka Lune (privabljanje Lunine energije v obred, op. prev.) dojemana kot težka z otrokom! Nosečnost, porod in dojenje Luno povlečejo v naša lastna telesa! 

Vse se konča pri naših idejah in prepričanjih o “duhovnosti”. Krščanski pisci so dobro popisali nekonsistentnost splava z Jezusovimi nauki. Krščanstvo samo temelji na arhetipu otroka in zato ponuja svojo dogmo dobesedni zaščiti otrok. Jezus je rekel: “Pustite otroke in ne branite jim priti k meni, kajti takšnih je nebeško kraljestvo.”, toda splav besedo “trpljenje” napačno interpretira dobesedno, ne v izvornem pomenu “dovoliti”.  Toda, večina starodavnih duhovnih tradicij (tukaj sta poganstvo in yoga primera) ni konsistentno obsojala splava. Moja intuicija mi pravi, da zmeda v oči javnosti glede čarovnic kot grdih, zlobnih žensk, namesto kot zdravilk/babic izvira iz praks splava. In čeprav je yoga zelo jasno proti nasilju in ubijanju, to ne velja za “napredne” praktikante, ki imajo pogum verjeti, da so nekako nad osebno karmo. 

Del te zmede izvira iz arhetipa Strašne Matere in Velike/Dober Matere. Tako poganke kot yogini so mi razlagale, da materinstvo arhetipsko vsebuje tako ljubeče kot zavračajoče in da bi bilo celo, se mora izraziti kot oboje. Splav je v tej luči razumljen kot podaljšek naravne “mame, ki odstavlja”. Ta argument je po mojem absurden. Izvor zmede je v imenovanju ubijanja “odstavljanje” ali “naravni proces” – smrt je naravni proces, ubijanje drugih ljudi pa ni del naravne ali duhovne poti. 

Ali vsaj ne rabi biti. Zavedam se, da se v naravi dogaja ogromno ubijanja. Toda če se želimo dvigniti iz džungelske zavesti (in preživetja najmočnejšega iz mita socialnega darvinizma) in prinesti Nebesa na Zemljo, kar je naš potencial Nove Dobe, moram rastlinam in živalim, s katerimi delimo planet, ponuditi zgled. Kako ironično je, da nekatere yogini ne jedo mesa iz sočutja do živali, a njihovo sočutje ne doseže neželenih otrok. Pogani prav tako verjamejo v karmo in sicer z rekom, da vse, kar damo v svet, pride nazaj trikrat! In vseeno je splav nekako izključen iz tega zakona. Vegetarijanstvo in priznavanje Zlatega Pravila in karme sta del duhovne poti in tako yogiji kot pogani utemeljujejo svoje prakse na neškodovanju. Molim za dan, ko se bodo te prakse razširile na splav in bomo vsi delovali konsistentno s svojimi plemenitimi prepričanji. 

Skupnost poroda doma raste v zavedanju, da prejšnji splav negativno vpliva na naravni porod. Ko mama rojeva, pogosto rojeva dva otroka naenkrat – splavljenega in tistega, ki se rojeva. Eden od skrajnih argumentov, zakaj medicinsko osebje ne bi smelo biti prisotno ob rojstvu je, da v lastni zaposlenosti in rutini lahko v zgodnjem prenatalnem obdobju pozabijo na to, kateri poseg opravljajo – splav ali prenatalni pregled. Na žalost veliko babic tudi svetuje splav, in so tako volkovi v ovčji preobleki. V največji meri je medicinsko osebje na perinatalnih področjih nakopičilo ogromno negativne karme, kar se kaže v njihovi nezmožnosti spremljati spontane porode brez tehnoloških pripomočkov.  Če po eni strani “terminiraš” otroke in jim na drugi strani poskušaš izrekati dobrodošlico, obstaja subtilna zmeda. Verjamem, da otroci čutijo, kdo je zares neškodljiv in komu lahko zaupajo, da bo resnično podprl njihovo življenje med porajanjem. Nobena količina sadhane (duhovne prakse) ali poganskih moči ne more premagati splava v psihični omari: še posebej, če pretekli splavi niso ozdravljeni (kesanje, integrirano in razumljeno védenje, da je to, kar se je zgodilo, imelo smisel takrat, toda, da je ponavljajoče abortiranje izguba boleče lekcije). 

MadonnaDuhovnost je v svoji srčiki čaščenje življenja. Ni zanikanje fizičnega za duhovno. Je videnje duhovnega v materialnem in v končnem smislu združevanje naše vizije, tako da ločitev ne obstaja več. 

Sredstvo je cilj. Splaviti z namenom “spraviti skupaj svojo duhovno pot” je samo-premagovalno (zmaga nad Sebstvom). Eden od najboljših načinov, da si pomagaš je, da pomagaš drugemu. Vsako dejanje na Zemlji določi smer za vsa bodoča dejanja. Splav je najmočneješa metafora ločenosti in nesprejemanja združenosti življenja, ki je. 

Naj zaključim z molitvijo za vse otroke, ki so – ne glede na to, ali so prikladni za starše ali ne. Naj bomo vredni njihovega zaupanja. Naj se v polnosti pripravimo za tiste otroke, čigar obraze bomo šele videli vznikati iz tal. Naj smo priče koncu svetovne zmede o osebni “svobodi” in “neodvisnosti” in naj proslavimo medodvisnost in enost. V imenu Bog/inje, naj vsa zavestna bitja sprejmejo plodnost kot blagoslov, kar v resnici je in naj skozi vse svoje otroke spoznavamo, kdo v resnici smo. 

© Jeaninne Parvati Baker, prevod Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš preplet plodnosti in spolnosti? Zavestno spočetje? Vprašanje splava? Svobodno voljo? Preplet duhovnosti in materinstva? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Delavnica Maternična modrost in misterij menstrualnosti v Mariboru v soboto, 20.2.2016. Več informacij TUKAJ.

Mesečni ženski krog v Krškem v torek 23.2.2016. Več informacij TUKAJ.

Materinski krogi “Nosečnost in porod” od marca do maja 2016. Več informacij TUKAJ.

Materinski krogi “Prvo leto Mama” za Mame z otročki od marca do maja 2016. Več informacij TUKAJ.

Mesečni ženski krog v Ljubljani 15. in 29. marca. Več informacij TUKAJ.

Delavnici Arhetipi svetle in temne ženskosti 19. marca in 2. aprila. Več informacij TUKAJ.

Delavnica Svetost prsi 26. marca. Več informacij TUKAJ.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Laži na poti v materinstvo

Boginja Mati, veličastna, Počelo Vesolja, čaščena, Božanska. slika: Brian Froud

Boginja Mati, veličastna, Počelo Vesolja, čaščena, Božanska.
slika: Brian Froud

Vstop v materinstvo je eden od vélikih ženskih prehodov; je vstop v novo dimenzijo bivanja; je vstop v družbo tistih, ki so postale del življenjske verige na nov način – ne več kot zadnji člen, temveč kot vmesni člen – in tako do kosti začutile svojo minljivost, svojo soodvisnost od drugih členov verige, na sploh svojo nemoč (nemoč svojega ega/uma) in moč te močne vezi – vezi življenja.

In vendar je pot v materinstvo posuta z lažmi. Tako kot tudi preostali (ženski) življenjski prehodi. Te laži, ki si jih bomo ogledale v članku, nam ženskam preprečujejo opolnomočen vstop v materinstvo. Oropajo nas zavedanja, zavestnega stopanja po tej poti, mnogih lekcij, mnogih uvidov.

Laži o porodu

Naša družba je nasičena z lažmi o porodu. Najhujša laž, ki se širi, je, da sodobna ženska ni zmožna roditi. Da, prav ste prebrale. To prepričanje se je tudi (na žalost) uspešno ukoreninilo v naše nezavedno. Širi se sporočilo, da je telo sodobne ženske nesposobno roditi, da je ženska nevarna svojemu otroku in da nujno potrebuje zunanje avtoritete (medicinsko osebje), ki bodo njenega otroka obvarovale pred nepredvidljivostjo in pokvarljivostjo njenega telesa. 

Dober primer takšnega sporočila je poimenovanje obporodne oskrbe, ki si prizadeva za naravni porod, “alternativna oskrba”. Beseda “alternativno” je zaznamovana z nečim nezaupljivim, sumničavim, neracionalnim, deviantnim. Ko so prakse, ki si prizadevajo porodu vrniti dostojanstvo, ženski opolnomočenje, označene za “alternativne”, so s strani “avtoritet” degradirane, razvrednotene, zasmehovane, s tem pa je pri ljudeh uspešno prebujena sumničavost, neodobravanje in nesprejemanje do takšnih praks. 

Moški zdravnik uzurpira babice. Moški zdravniki so izrinili babice iz porodnih sob, iz življenj žensk in s tem odvzeli ženskam občutke varnosti, sprejetosti, razumevanja, sočutne podpore in opolnomočenja v ženskem krogu ob prehodu v pomembno obdobje - materinstvo.

Moški zdravnik uzurpira babice. Moški zdravniki so izrinili babice iz porodnih sob, iz življenj žensk in s tem odvzeli ženskam občutke varnosti, sprejetosti, razumevanja, sočutne podpore in opolnomočenja v ženskem krogu ob prehodu v pomembno obdobje – materinstvo. 

Družba je sprejela sporočilo o ženski, zmožnostih ženskega telesa, porodu in avtonomnosti ženske od medicinskega sistema. Ina May Gaskin, svetovno priznana babica in obujevalka ženske veščine avtonomnega babištva, ki služi ženski in otroku, je skozi raziskovanje obporodnih praks odkrila (in razodela med drugim v svoji knjigi Birth Matters: A Midwife’s Manifesta – Porod je pomemben: Manifest babice) vzroke nastanku teh laži o porodu: v 19. stoletju so porod začeli prevzemati moški zdravniki in s tem izrivati ženske babice. Da bi svoje stranke prepričali, da so bolj vredni najema od svojih “tekmic” babic (in prepričali svoje stranke, naj zanje plačajo veliko več, kot babicam), so morali ponuditi “nekaj več” – to pa so bile medicinske intervencije, ki so, kot vemo, začele povzročati resnične zaplete med porodom. Zdravniki so načrtno začeli širiti prepričanja o porodu kot smrtni nevarnosti. Ina May navaja citat zdravnika Hugha L. Hodge-a iz Pennsylvanie (ZDA) iz leta 1838, v katerem trdi, kako je treba s širjenjem prepričanja o nevarnosti poroda ženske prepričati, da zares potrebujejo moškega zdravnika: “Če so ta dejstva lahko utemeljena, če lahko razširimo te informacije, če lahko ženske prepričamo v to, da bo njihovo trpljenje zmanjšano ali skrajšano in da bodo njihova življenja in življenja njihovih potomcev varnejša v naših rokah, ne bo nadaljnih težav v vzpostavljanju univerzalne prakse porodničarstva. Vsi predsodki najbolj nevednih in živčnih žensk, vsa prirojena in pridobljena občutljivost, tako značilna za ta spol, ne bo več predstavljala ovire delu moških zdravnikov.” Ina May nadaljuje: “Izkazalo se je, da ni bilo niti potrebno, da bi zdravniki, ki so sledili Hodgevemu načrtu, razširjali takšne informacije. Dovolj lahko je bilo prestrašiti medicinske študente, druge zdravnike, medicinske sestre in zaskrbljene Američane srednjega razreda, vedno pretvarjajoč se, da je to znanost. Joseph B. DeLee, na primer, je v zgodnjem 20. stoletju napisal mnogo učbenikov za zdravnike in medicinske sestre , v katerih je opisoval strahote, ki se jim ne da izogniti, če se za porajanje prvorojenca vsake ženske ne uporablja klešč (forceps v angleščini): “Porod so imenovali in mnogi temu še vedno verjamejo, normalna funkcija. Zdravnike in laike vedno znova preseneti in se jim zdi bizarno, da porod imenujemo abnormalna funkcija, bolezen, in vendar je resnično patološki proces. Vse je seveda odvisno od tega, kaj definiramo kot normalno. Če ženska pade na vile in si z ročajem raztrga presredek, to imenujemo patološko-abnormalno. Če pa orjaški otrok potuje skozi medenično dno, rečemo, da je to naravno in zato normalno. Če se otrok rahlo udari v vrata, a dovolj, da to povzroči možganske krvavitve, bi rekli, da je to resnično patološko, toda kadar je otrokova glava zdrobljena ob trku v trdno medenično dno in ga možganska krvavitev ubije, temu pravimo normalno, pravimo vsaj, da je ta funkcija naravna, da ni patološka.””

Od kod izvira močan strah pred bolečino poroda, ki je tako pogost v naši družbi? Od tod! Od te neznanstvene, s finančnimi interesi prepojene propagande iz 19. stoletja! Od kod izvira razvrednotenje ženskega dela spočenjanja, nosečnosti, poroda in materinstva, strah, globoko vcepljen v ženske same pred to našo veličastno izkušnjo? Od tod! Od kod izvira ta naš strah pred samimi sabo, nezaupanje v lastno telo, psiho in zmožnosti in ta naša lahka pripravljenost svojo moč izročiti (moški) uniformirani avtoriteti? Od tod!  In s tem niso začeli zdravniki. Ta dinamika psihološkega ustrahovanja in zasužnjevanja žensk za interese patriarhalne družbe ima korenine globlje, dlje nazaj, kot smo ugotavljale že v prejšnjem članku“Patriarhalna religija vpeljuje avtoritete. Toda to niso Modre Ženske in Modri Možje, temveč avtoritete, ki vladajo s strahom – njihovo orodje je izobčenje, kaznovanje. Ko so avtoritete začele uporabljati takšna orodja, smo se ženske začele bati svoje notranjosti. Bati smo se začele svoje intuicije, svojega notranjega védenja, vodstva. Na kratko: dvomiti smo začele vase. To pa je nekaj najhujšega, kar lahko človek naredi človeku: da vsadi vanj dvom vase, sumničavost do lastne notranjosti in sovraštvo do svojega Glasu.”

S tem pa je odvzeta moč ženskam. Odvzeta nam je samostojnost, pravica do odločanja, svoboda, dostojanstvo.

Laži o materinski identiteti

Zmagoslavje Mame ob pravi podpori.

Zmagoslavje Mame ob pravi podpori.

Ženskam je prepovedano zazirati se vase in zaznavati svojo notranjost na poti skozi vse biološko-duhovne prehode, še posebej pa ob prehodu v materinstvo. Takoj, ko ženska, spočne, si jo družba prilasti in jo začenja dojemati kot svojo lastnino, ne več kot samo svojo avtonomno osebo. Prisvoji si njeno pravico do odločanja in ji polaga v naročje vnaprej pripravljene rešitve zanjo, ki jih je primorana sprejeti, saj sicer ostane brez podpore. (Na primer, če se ženska odloči roditi doma, ostane brez sistemske podpore, saj zakonodaja okrog poroda doma še ni urejena – porod doma ni prepovedan, ni pa urejen – prisiljena je torej v nekakšno gverilstvo, zanašanje na energijo svojega notranjega uporništva in uporništva njenih bližnjih ter redkih v podobni izkušnji, če pa zaradi kakršnihkoli razlogov (finančne stiske, nepodpore bližnjih, težav v partnerstvu…) nima te zaloge energije, je povsem razumljivo, da se porodu doma odpove, kar pa je izredno krivično do njene pravice izbire.) 

Mama je takoj ob spočetju soočena s pritiski in pričakovanji, kakšna naj bi bila mama in kako naj bi se vedla. Avtorica Naomi Wolf je odkrila, da nosečnicam razglabljanje o določenih temah ni dovoljeno, ko je noseča predavala; ko je govorila o spolnosti, politki, itd., je občinstvu postalo nelagodno. Mati naj ne bi govorila o takšnih rečeh, mati je preveč krhka, njeni možgani niso zmožni razpravljati o tako resnih temah, pa tudi ne spodobi se. Mati se dojema kot nedoraslo, kot otroka, nesposobno skrbeti zase in odločati se zase.

Nosečnost je čas ogromnih hormonalnih sprememb. Hormoni pa imajo pomemben vedenjski učinek. Normalno je torej, da procesi materinstva (spočetje, nosečnost, porod, dojenje) predrugačijo ženski um. Tako kot se racionalnost in ustvarjalna intuitivnost ciklično izmenjujeta med menstrualnim ciklom, tako se njun odnos spreminja tudi med materinskimi procesi. Če naša družba ne bi tako častila razumarstva kot superiornega, bi spremembe v materinskem umu doživljali kot blagoslov, kot priložnost za kontemplacijo vseh pripadnikov družbe, ne le marginaliziranih mater. A več o tem spodaj, v razdelku “Družba, v kateri materinstvo ni čaščeno in zanikanje Boginje”.

Blessingway ali obred materinstva, ki prizna, počasti in praznuje notranje preobrazbe materinstva.

Blessingway ali obred materinstva, ki prizna, počasti in praznuje notranje preobrazbe materinstva.

Na materinskem krogu Porod kot obred prehoda se pogovarjamo o predrugačenju materinskega uma, o notranjih preobrazbah, ki se zgodijo ob tem vélikem prehodu. To predrugačenje je v naši družbi tabu. Od mam se pričakuje, da v tišini, izolaciji in brez omejevanja družbe, družine in delovnega okolja, zdržijo to predrugačenje in ga zadržijo zase. Predvsem se pričakuje, da bodo mame zase zadržale temne dimenzije materinstva – ambivalente občutke, obremenjenost, napor materinskega dela, čustveno zahtevnost materinskega dela, svoje potrebe, zahtevnost predrugačenja odnosov (partnerskih, družinskih, družbenih), ki ga povzroči vstop v materinstvo.

Od mam se pričakuje, da bodo nekritično poslušale grozljive porodne zgodbe, ki krožijo, da bodo poporodno depresijo, ki je tipični pokazatelj globokega nespoštovanja materinstva, materinskega dela in globokega pomanjkanja materialne, fizične, psihološke in duhovne podpore mamam, sprejemale kot običajen pojav. Moramo poslušati grozljive zgodbe! Zato, da končno spregledamo, kako je nekaj hudo hudo narobe z obstoječim obporodnim sistemom! Mame potlačujejo spomine na svoje porode, počutijo se posiljene, neslišane, neupoštevane, zmanipulirane. Nato pa so one označene za histerične in nevrotične, če si drznejo izraziti takšne občutke, avtoriteta unfirormiranih pa je nedotaknjena. 

Od mam se pričakuje, da bodo zase zadržale žalovanje za svojim starim jazom, svojo staro identiteto. Vstop v materinstvo je velik prehod, iz Dekleta v Mati, ob tem umre identiteta Dekleta in vse, kar le-ta nosi s sabo. Spremeni se telo – iz dekliškega telesa v telo mame, spremeni se um – iz nase osredotočenega v osredotočenega na nekoga drugega, spremenijo se čustva, prioritete, vrednote, celo značajske lastnosti. Seveda je ob taki temeljni spremembi normalno žalovanje ob izgubi stare identitete in normalna je zmedenost, iskanje, raziskovanje ob porajanju nove, ki še ni izoblikovana, ki je še za obronki zavesti, neotipljiva, obstaja le kot slutnja, kot obljuba radikalne spremembe in je zato seveda tudi strašljiva. Če bi družba dovoljevala raziskovanje teh vprašanj, bi bil prehod v materinstvo veliko lažji. 

Laži o vrednosti materinskega dela

DanielleDanielle Haines, mama, je na svojem facebook profilu objavila sliko sebe in svojega sina tri dni po porodu, ob kateri je napisala naslednje sporočilo: 

To je slika mene 3 dni po porodu. Bila sem tako surova in odprta, bila sem čista zmešnjava. Ljubila sem svojega otročka, pogrešala sem njegovega očeta (na ta dan je šel nazaj delat), jezna sem bila na svojo mamo, srce me je bolelo za svojega brata, ker nas je mama zapustila in zdaj sem imela majhnega dečka, ki je izgledal enako kot moj brat, moje bradavice so bile razpokane in krvaveče, moje mleko se je že skoraj pojavilo in moj dojenček je postajal zares lačen, počutila sem se žalostno, ker ljudje ubijajo dojenčke, zanalašč, spala nisem od poroda dalje, nisem vedela, kako odstraniti svoje prsi, moja vagina me je pekla od stalnega sedenja in dojenja, nekako sem izgubljala razum.  Prišla je Katie in me nahranila na jutro, ko je bila posneta ta fotografija. Lahko bi prišla tudi, da mi naredi kosilo. Nato je tisti večer prišla ena od mojih sedmih sester, Sarah, da bi prinesla družinsko večerjo. Sarah je posnela to fotografijo. Vstopila je s hrano in rekla: “Živjo, kako si?” Odvrnila sem: “Zmešnjava sem.”  Pogovarjali sva se, poslušala je in rekla: “Prav to sem tudi jaz doživljala.” Pomagalo je, da se vedela, da se je tudi njej takrat strgalo! Nato je rekla: “Vem, da to zveni noro, ampak ali imaš fotoaparat? Izgledaš tako surovo in tako lepo.” Tako vesela sem, da je posnela to fotografijo. Načrtovala je, da samo odloži hrano. Na koncu je ostala veliko dlje. Potrebovala sem jo. Vedela je. Poklicala sem Rachel, potrebovala sem jo. Potrebovala sem jo, da mi pomaga pri dojenju, potrebovala sem več pomoči pri pristavljanju.  Poklicala sem Shell. Potrebovala sem, da mi pove, da je moj dojenček v redu. To je resnično poporodno obdobje, mame. Tiste, ki ste to že doživele …  bi delile z mano, kako ste se počutile po porodu?  

Imela sem čarobno poporodne obrobje. Ni bilo lahko, ampak imela sem podporo in bila nahranjena in opominjana, da so bile mame pred mano na mojem mestu in da bom tudi jaz čisto dobro prešla skozenj. 

Materinsko delo je težko delo. Je eno najtežjih del. Ker je tako zelo osebno, ker nas predrugači od znotraj. In ker je tako fizično, čustveno zahtevno. Naša družba tega dela ne spoštuje dovolj. Materinsko delo dojema kot samoumevno, kot žrtvovanje posamezne mame, kot njeno izolirano, samotno, samožrtvovanje. “Sama si je to naložila, sama naj opravi.” Ne zavedamo se dovolj, da so mame v prvi vrsti naše vrste. Od njih je odvisno nadaljevanje človeštva. In ne samo nadaljevanje, ampak tudi kvaliteta človeštva. Kakšna družba bomo? Sočutna ali okrutna? Spoštljiva ali prostaška? To je odvisno od podpore materinstvu in od kvalitete materinskega dela (ki ne more biti kvalitetno, če mam ne podpiramo materialno, fizično, čustveno, duhovno).

Naomi Wolf, čudovita, tenkočutna, feministična avtorica, pravi, da nad mamami v sodobni družbi visi Salomonov meč. Nekoč sta k modremu kralju Salomonu prišle dve mami, ki sta obe trdili, da je nek dojenček njun in sta od kralja zahtevali, da presodi, kateri bo pripadal. Salomon je predlagal, da razkosa dojenčka na pol in dá vsaki pol. Ena od žensk se je strinjala, druga pa je dejala: “Naj ga ima ona, samo ne razkosajte ga!” Tega je zmožna materinska ljubezen. Tako je Salomon vedel, katera je prava mama.

Tudi nad sodobnimi materami visi Salomonov meč.

Tudi nad sodobnimi materami visi Salomonov meč.

Tudi nad sodobnimi mamami visi Salomonov meč. To je Salomonov meč, ki sprašuje mame: “Ali naj razkosam tvojega otroka?” In mame vedno znova zakričijo: “Ne!” Ta “Ne!” pa zahteva od njih neskončna žrtvovanja. Naomi Wolf v svoji knjigi Misconceptions; Truths, lies and the unexpected on the journey to motherhood (Zmote: resnice, laži in nepričakovano na poti v materinstvo) citira prijateljico, ki je ob doživetju prehoda v materinstvu dejala: “Potrebujemo feminizem, ki pravi, da je v redu, če si vzamemo odmor!” Feminizem namreč ni predvidel potreb mater. Preveč se je zapletel s kapitalizmom in preveč si je želel vstopiti v moški svet, namesto da bi povzdigoval specifično ženske izkušnje, kot je materinstvo, pravi Naomi Wolf: “Ko je prišlo do tega, kdo bo skrbel za otroke, se je ženskemu gibanju zgodil kapitalizem, resnična revolucija spolov pa se ni.”

V sodobni družbi je odmor, počitek, nedelovanje greh. Materinstvo pa zahteva upočasnitev in odmor. Odmor od dela, odmor od določenih obveznosti. Če ne zaradi drugega, zato, ker je fizično nemogoče izpeljevati vse prejšnje obveznosti ob materinskem delu. 

Vstop materinstvo naredi boleče očitno priviligiranost moških v naši družbi. Matere so prisiljene v soočenje z nepripravljenostjo moških sodelovati pri materinskem delu (ki je delo skrbi za otroka, ki ga lahko opravlja kdorkoli, pravi Sarah Ruddick, filozofinja). Naomi Wolf pravi, da se v moških vključi “namerna potopitev v pozabo”, ko gre za delitev materinskega dela in delitev gospodinjskih del. Večina moških se potopi v “nezavestnost, ki je uporabna” – nezavestni se napravijo vseh naporov materinstva, kar jim pomaga pri ohranjanju fame napornosti svojih dolžnosti in svojega dela ter pri odpovedovanju prevzemanja pobude pri materinskem/gospodinjskem delu. Egalitarnost je v mnogih zakonih porušena, opaža Naomi Wolf, saj je mnogo moških še vedno prepričano, da je materinsko in gospodinjsko delo “žensko delo”, mnogo moških se še vedno ne zaveda (ali noče zavedati) napora materinskega dela, še vedno pomanjšuje pomen materinskega dela, ga predstavlja kot manjvrednega njihovemu denarnemu delu in to uporablja za izogibanje materinskemu delu. Kapitalistična in patriarhalna družba to dinamiko seveda le krepita. Če bi bilo materinsko delo spoštovano, bi vsi jasno razumeli, da je enakovredno denarnemu delu in da mora biti torej preostanek gospodinjskih del pravično razdeljen med zakoncema.

Otročje in nazadnjaško vztrajanje pri nesodelovanju pri “ženskem delu” pa moške tudi stane. Ženska, ki je za vse sama, ugasne kot Ljubimka, Ustvarjalka, Navdihovalka. Kot pravi Naomi: “Kar so moški privarčevali pri skrbi za otroke in gospodinjstvu po tem, ko se je rodil otrok, jih je tudi stalo, romantično in erotično.”

Ena od Naomiinih intervjuvank je dejala: “Vsekakor sem si ob dnevih, ko je bil moj mož v resnično pomoč, želela biti romantična. Toda ko je predpostavljal, da bom vse zmogla sama, ko se mi je nato približal, se nisem mogla odzvati.”

Če bi si moški želeli cvetočih žensk, bi jim pomagali. 

Družba, v kateri materinstvo ni čaščeno in zanikanje Boginje

V družbi, v kateri bi bilo materinstvo čaščeno, bi bil prehod v materinstvo veliko lažji, manj fizično, čustveno in duhovno naporen, bolj bogat in bolj izpolnjujoč.

Durga puja - obred čaščenja Boginje Durge. Ljudje častijo BOGINJO - ženski obraz Božanskega, Božansko utelešeno v ženskah!

Durga puja – obred čaščenja Boginje Durge. Ljudje častijo BOGINJO – ženski obraz Božanskega, Božansko utelešeno v ženskah!

Častile bi se spremembe, ki jih povzročajo materinski procesi materinskemu telesu, umu, duši. Mentalnih sprememb , ki jih povzročajo hormoni materinstva, ne bi več dojemali kot “poneumljanje, zmanjševanje mentalnih zmožnosti”, temveč kot izostreno osredotočenost, poglobljen uvid v povezave med stvarmi. Materinsko intuitivnost, izostreno povezanost z drugimi dimenzijami, nosečniško “zasanjanost” in “čustvenost” kot to zaznava racionalistična družba, bi dojemali kot mogočne portale, kot priložnost za kontemplacijo vseh pripradnikov družbe. 

Povečano potrebno mam po varnosti, materinjenju, nežnosti, pozornosti, ne bi več dojemali kot šibkost, nesamostojnost, iracionalnost temveč kot vrlino, kot merodajno vrlino, ki človeštvu sporoča, kaj je zares pomembno: varnost, nežnost, toplina varnega doma

Nadčloveško osredotočenost mater na otrokovo varnost, uresničevanje njegovih potreb, ki spominja na junaštvo in ne le eno od človeških lasnosti, ne bi več dojemali kot nevrotičnost, ki omejuje racionalnost, temveč kot junaštvo, kot božansko lastnost žensk, ki ohranja človeštvo.

Socialno samoumevno bi bilo, da se novo družino s strani skupnost in s strani sistema podpira materialno (finančno), fizično (s pomočjo pri gospodinjstvu, opravkih), psihološko (s prisotnostjo, s podporo, pogovorom), duhovno (z obredi prehoda, s čaščenjem ženskega obraza Božanskega).

Spočetja, nosečnosti in poroda ne bi več dojemali kot medicinske dogodke, kot dogodke, nad katerimi ima moč, avtoriteto in pravico odločanja nekdo zunanji, nekdo uniformirani (zdravstveni delavec, uradni delavec), temveč kot ključne dogodke v Krogu Življenja, ki jih utelešajo ženske, ki so, ko potujejo skozi te dogodke, utelešenja Boginje – ženskega obraza Božanskega, avtonomne, svobodne osebe in avtoritete zase in za človeštvo, saj je človeštvo odvisno od njih. Obporodne prakse bi odsevale ponižnost in spoštovanje do Mater, njihove avtonomnosti in sposobnosti in pravice do odločanja, odsevale bi zavedanje o naravnosti in normalnosti materinskih procesov, odsevale bi globoko čaščenje teh procesov. 

Mame ne bi več potlačevale svojih občutkov na poti v materinstvo, ne bi več potlačevale spominov na svoje porode in poporodna obdobja, ne bi se več sramovale svojih teles, dvomile v svoja telesa in svoje materinske psihe, ne bi več bile zmanipulirane s strani uniformiranih avtoritet, katerih interes je dobiček in ne njihovo dostojanstvo in svoboda, ne bi bile več zasmehovane, kadar pridejo v porodnišnico s porodnimi načrti, kadar sprašujejo po statistiki in obporodnih praksah, kadar si želijo drugačne oskrbe, ne bi bile več označene za “nore, zmešane alternativke”. Žensk, ki krčevito branijo blagostanje svojih otrok ne bi več označevali za histerične

Častili bi BOGINJO, našo MATI, naše POČELO, našo LJUBEZEN.

Preostali članki na blogu Rdečega Šotora, ki govorijo o materinstvu:

Materinstvo – nevidno zdravilo, ki mora postati vidno

Materinski um – ultimativna predaja

© Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš preobrazbe materinstva? Kakšne laži prepoznavaš oziroma kakšne laži so se zgodile tebi na poti v tvoje materinstvo? Kakšne resnice si želiš o materinstvu in prehodu v materinstvu sporočiti prihodnjim generacijam? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Cikel Materinskih krogov od septembra do decembra 2015, več informacij TUKAJ. 

Sklop delavnic Menstrualni misteriji (I. Korenine & II. Cikličnost in transformativnost), 26.9. in 10.10. 2015, več informacij TUKAJ.

Sklop delavnic arhetipov svetle in temne ženskosti, 24.10. in 7.11. 2015, več informacij TUKAJ.

Branje ženskega Tarota, kadarkoli, več informacij TUKAJ.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Materinski um – ultimativna predaja

Materinska izkušnja je tako kot drugi ženski biološko-duhovni prehodi lunarna izkušnja. To pomeni, da je zaznamovana s sprejemljivostjo, psihično odprtostjo, poglobljeno čuječnostjo, čustveno pretočnostjo. Ti procesi so lahko za žensko, ki je zaradi takšnih ali drugačnih razlogov močno vezana na rigidno nadzorovanje vseh aspektov svojega življenja, velik izziv.

Materinska izkušnja je tako kot drugi ženski biološko-duhovni prehodi lunarna izkušnja. To pomeni, da je zaznamovana s sprejemljivostjo, psihično odprtostjo, poglobljeno čuječnostjo, čustveno pretočnostjo. Ti procesi so lahko za žensko, ki je zaradi takšnih ali drugačnih razlogov močno vezana na rigidno nadzorovanje vseh aspektov svojega življenja, velik izziv.

Materinstvo je ena najbolj transformativnih izkušenj v življenju ženske, ki se odloči biti Mama. Da je transformativna pomeni, da preobrazi temelje psihične strukture ženske, da povzroči prestrukturiranje vrednot in posledično delovanja, prebudi nove psihične funkcije in nekatere ne več aktualne ugasne. Da bi se tako globok proces lahko docela izvršil, zahteva predajo. Predaja pa zahteva spuščanje nadzora.

To zadnje, spuščanje nadzora, je za mnoge od nas, ali pa kar večino, velik izziv. Prepričane smo, da bi spuščanje nadzora pomenilo totalno sesutje našega življenja. To si nezavedno ves čas pripovedujemo, dokler temu ne začnemo verjeti z vsem svojim bitjem. Prepričane smo, da bomo finančno, socialno, kreativno oškodovane, če se bomo prepustile nedelovanju, pasivni čuječnosti, gnezdenju. Zaradi teh prepričanj si ne otežujemo le materinstva, temveč že prej menstrualni cikel in kasneje menopavzno Preobrazbo. 

Potreba po nadzoru ni vedno znamenje rigidnega uma, ujetosti v um. Včasih je posledica močne čustvene ali fizične travme iz preteklosti, na primer spolne zlorabe. V tem primeru je ne moremo vzvišeno ali lahkotno zavrniti kot neveljavno in nekoristno. Občutek varnosti in zaščitenosti je osnovna človeška potreba in moramo zagotoviti, da je zadovoljena. Težava je le, kadar postane zadovoljevanje te potrebe prekomerno in zaduši ostale potrebe. Obstaja seveda tudi druga skrajnost; zanikanje svoje potrebe po varnosti, stabilnosti, zaščitenosti. Morda zato, ker smo prepričane, da potreba po varnosti ni “duhovna” in se identificiramo s “hipijevskimi” vrednotami. Morda se svoje potrebe po varnosti niti ne zavedamo, ker še nikoli v življenju nismo bile postavljene v situacijo, v kateri bi resnično občutile, kaj nam pomeni varnost. V tem primeru nas materinstvo lahko tudi preseneti, saj nam pokaže, kakšne občutke zares gojimo do vrednot varnosti, stabilnosti, zaščitenosti.

Tako kot nosečnost, je tudi materinstvo, predvsem v zgodnjih obdobjih, čakanje, čuječe opazovanje, mirovanje in predajanje. Je lunarna izkušnja. Sodobna družba še ni ustvarila družbene mreže, ki bi omogočala ženskam lunarne izkušnje in jim ponujala referenčne točke. To ustvarjamo pri Rdečem Šotoru in val se širi in širi do vsake ženske na svetu.

Tako kot nosečnost, je tudi materinstvo, predvsem v zgodnjih obdobjih, čakanje, čuječe opazovanje, mirovanje in predajanje. Je lunarna izkušnja. Sodobna družba še ni ustvarila družbene mreže, ki bi omogočala ženskam lunarne izkušnje in jim ponujala referenčne točke. To ustvarjamo pri Rdečem Šotoru in val se širi in širi do vsake ženske na svetu.

Meditacija o teh vrednotah je ključen element zavestne priprave na materinstvo, na spočetje. Koristna je predvsem za nas same – zavestno lahko raziskujemo svoje potrebe po stabilnosti in varnosti, ugotovimo, kakšne pogoje potrebujemo, da bi se tako počutile in kaj lahko storimo za to. Ta proces ni blagodejen le zato, ker za materinstvo potrebujemo stabilnost in varnost; vsekakor potrebujemo tudi to, da smo zmožne svojim otrokom nuditi zadovoljitev osnovnih in po možnosti še nadstandardnih potreb. Blagodejen je tudi in predvsem zato, ker je materinstvo šamanska izkušnja, izkušnja drugačnih stanj zavesti, globljih stanj zavesti, ki se jim lahko odpremo le, če se počutimo varne in zaščitene. Če se ne počutimo varne in zaščitene, same sebi ne dopustimo, da bi izkusile vse potenciale materinske izkušnje.

Zdravo in “nedonošeno” materinstvo 

Najprej bi rada globlje razjasnila potrebo po varnosti, zaščitenosti in stabilnosti v času materinske izkušnje (najbolj akutne so te potrebe v času nosečnosti in poporodnega obdobja do nekaj let starosti – na primer 3). Babica Pam England je čudovito identificirala razliko med “zdravim” in “nedonošenim” starševstvom, ki jo mnogi od nas intuitivno močno prepoznavamo in čutimo (jaz sem vsekakor jo, že odkar vem zase). Gre predvsem za soočanje staršev z novo vlogo in njenimi zahtevami. 

Zdravo starševstvo zaznamujejo naslednje lastnosti:

  • globoko zakoreninjen občutek zaščitništva do otroka
  • sprejemanje izgube nadzora (nad svojim življenje, časom, čustvi) in hkratno razvijanje globljega smisla za humor in absurdnost
  • sprejemanje odgovornosti za dele otrokovega razvoja, ki jih lahko nadzorujemo (na primer disciplina)
  • pripravljenost samožrtvovanja
  • razumevanje soodvisnosti (Ljudje včasih razmišljajo o nezrelosti kot stanju pretirane odvisnosti. Druga vrsta nezrelosti je nezmožnost prositi za pomoč.)
  • potrpežljivost, prilagodljivost in kreativnost
  • zavedanje vpliva našega otroštva na naše starševanje
  • sprejemanje spremenjene fizične in socialne identitete
zarodek

Spremembe, ki se začnejo dogajati že v obdobju, ko se ženska začne spogledovati z materinstvom in idejo spočetja, mehčajo um ženske, odpirajo srce, čuječnost in intuitivnost. Če je materinstvo nenadno in nepričakovano ali pa so zahteve materinstva podcenjene, se lahko na različne načine manifestira fenomen “nedonošenega starševstva”.

To so lastnosti, ki se porodijo in razvijajo v nas, ko sprejmemo predajo materinske izkušnje. Materinska izkušnja od nas zahteva prav to. Ta trditev ima tudi fiziološko podlago. Med nosečnostjo se namreč izloča vse več hormona oksitocina, hormona ljubezni, ki povečuje sproščenost in vzhičenost. Prav tako poglablja zavedanja, osredotočenost, ostrino percepcije. Lahko bi rekli, da izostruje intuicijo, ki bo še kako potrebna v času materinstva. Povzroča umirjanje možganskih valov v bolj umirjeno in meditativno alfa valovanje. Med porodom se valovanje še bolj poglobi, v theta stanje, stanje transa. Seveda, če tega procesa ne prekinemo s pretirano skrbjo, strahom ali pretirano stimulacijo neokorteksa, novejšega dela možgan, ki je zadolžen za logično razmišljanje in budnost, deluje na beta valovanju. Neokorteks je stimuliran, kadar se porojevajočo žensko preveč sprašuje ali ogovarja, kadar je premočna svetloba in zvoki, kadar ni zagotovljena zasebnost, toplota. Delovanje neokorteksa in arhaičnega dela možgan med porodom odlično prikazuje, zakaj predaja zahteva varnost. Le, kadar se počutimo varne, zaščitene, stabilne, se lahko predamo v najgloblje globine.

Mehčanje uma in odpiranje srca in intuicija se nadaljuje tudi v poporodnem obdobju. Oksitocina je še vedno veliko, pridružuje pa se mu tudi prolaktin, ki je odgovoren za “materinski instinkt” in “materinsko vedenje”. Intuitivnost, pasivnost in pozornost, ki so se začele ostriti, razvijati, prebujati med nosečnostjo, se še naprej razvijajo in so močneje prisotne. Mami omogočajo optimalno odzivnost na otrokove potrebe, občutenje njegovih potreb in stanja. Upočasnjenost zaradi hormonov omogoča ljubečo skrb za otroka, ki bi produktivno usmerjeno osebo pogosto spravila ob živce (saj tudi mamico kdaj spravi, ampak veliko redkeje 😉 ). 

Veliko sodobnih Mam si ne ali pa si težko predstavlja, kako v resnici materinstvo preobrazi telo-psiho ženske. Slišala sem že kakšno mamo, ki je rekla: “Nočem, da bi se zaradi nosečnosti karkoli spremenilo. Kaj pa je to takega? Želim živeti enako življenje kot prej.” Ste že tudi ve kdaj slišale kaj takega?

Da bi bilo vse enako kot prej, ne dopušča že telo samo, z vsemi svojimi mehanskimi in hormonskimi spremembami, ki vplivajo na psiho, ki pa se tako ali tako preobraža ob novi izkušnji, novih čustvih, odgovornosti… In bolj kot se trdno oklepamo, zavedno ali nezavedno, namere, da bo vse ostalo enako kot prej, težje nam je, ko materinstvo prinese svoja šamanska darila

“Nedonošeno starševstvo”, o katerem govori babica Pam England, se zgodi staršem, ki zaradi takšnih ali drugačnih razlogov niso pripravljeni na preobrazbo starševstva in se zaradi spremembe počutijo omejeni, zmedeni, žalostni, jezni. Takšni starši pogosto želijo enakega življenja kot prej in se tako tudi vedejo; kot da se nič ni spremenilo. 

“Nedonošeno starševstvo” se lahko zgodi v primeru:

  • nedokončane izobrazbe
  • nerazrešenih težav s starši
  • nezadostnih finančnih sredstev
  • nepotešene kreativnosti/radovednosti
  • partnerstva, ki je še vedno v povoju, v nestabilni fazi razvoja (ali pa odsotnost partnerja)
  • nepripravljenosti razširjene družine, da bi pomagala (“nedonošeno staro-starševstvo”)

V takšnih družinah poskušata starša, ki sta “nedonošena” na takšne ali drugačne načine ohranjati status quo: bodisi skozi visoka pričakovanja do otroka, strogost do otroka, nefunkcionalno družinsko dinamiko (nefunkcionalno partnerstvo in posledično prelaganje prevelikih čustvenih bremen ali čustvenih odgovornosti za starše na otroka).

Materinstvo – obdobje polne Lune

Obdobje Matere je obdobje polne Lune. To je obdobje najmočnejše svetlobe in najmočnejše obrnjenosti navzven, ekstravertiranosti. Če ženska ne izživi svoje potrebe po temi, globini, umiku (energijam prazne Lune, menstrualnim energijam), jo lahko potreba materinstva po stalni svetlobi in obrnjenosti navzven šokira. Odzove se lahko z zanikanjem te svetlobe in poskušanjem ohranjanja prejšnjega cikliranja, z depresijo in negativnimi občutki do nove vloge.

Obdobje Matere je obdobje polne Lune. To je obdobje najmočnejše svetlobe in najmočnejše obrnjenosti navzven, ekstravertiranosti. Če ženska ne izživi svoje potrebe po temi, globini, umiku (energijam prazne Lune, menstrualnim energijam), jo lahko potreba materinstva po stalni svetlobi in obrnjenosti navzven šokira. Odzove se lahko z zanikanjem te svetlobe in poskušanjem ohranjanja prejšnjega cikliranja, z depresijo in negativnimi občutki do nove vloge.

Življenje ženske lahko prikažemo z Luninimi menami in njihovimi energijami. Obdobje otroštva, deklištva in obdobja mlade ženske, katere poglavitni cilj je iskanje sebe in svoje identitete, je obdobje nove Lune, prvega krajca. To je obdobje, ki je zaznamovano z rojstvom iz teme, je obdobje, ko seme skali v temi in počasi prodira proti svetlobi. Je ranljivo obdobje, ko je seme dovzetno za vplive iz okolice veliko bolj kot odraslo drevo in ti vplivi ga lahko uničijo oziroma močno zaznamujejo.

Obdobje vstopa v materinstvo (bodisi otroku, bodisi nečemu drugemu, kar zahteva odgovornost, predanost in ljubezen), je obdobje polne Lune. Kreativna energija je na vrhuncu, saj je identiteta izoblikovana in je lahko zato kreativna energija usmerjana tja, kamor želimo, ni več razpršena. Zato smo v tem obdobju sposobne (če smo nepoškodovane zgradile svojo identiteto) daljših obdobij ekstravertiranosti – obrnjenosti navzven, trajne odgovornosti in prisotnosti za nekoga ali nekaj, ki brez nas ne more preživeti. 

Obdobje po materinstvu je obdobje zadnjega krajca in prazne Lune, ko ne negujemo več, se poglabljamo vase, v svoje globine. Je obdobje ponovnega stika s sabo, iskanja svoje resnice, obdobje modrosti, duhovne moči. Menopavza okrona nove tendence po materinstvu in dokonča prehod v obdobje prazne Lune. Pomeni vstop v Modro Žensko.

Obdobje materinstva je obdobje stalne svetlobe, vsaj prvih nekaj let. Da bi bile zmožne prenesti to svetlobo in ne zahrepeneti po temi (kar bi lahko posegalo v našo skrb za otroka ali vzbujalo v nas negativne občutke glede materinstva), mora biti naša žeja po temi prazne Lune, meditativnosti, transu, čimbolj potešena pred spočetjem. 

Izis doji sina Horusa - Boga Sonca.

Mamatoto je svahilijska beseda, ki pomeni mama-otrok in nakazuje, da mama in dojenček nista ločena, temveč sta prepletena dvojica. (Izis doji sina Horusa – Boga Sonca.)

Prvih nekaj mesecev po porodu je Luna čisto polna in v tem času je Mama predana samo svojemu dojenčku. Nato pa jo prazna Luna vse bolj vleče k sebi in počasi, počasi, se vračajo vzgibi k umiku ob prazni Luni. Sprva se ta proces dogaja le navznoter, z zavedanjem in priznavanjem večje umirjenosti in senzitivnosti v tem času, nato pa postaja potreba po umiku vse močnejša in se spremeni, sočasno z vse večjo gibalno svobodo in radovednostjo otroka, v prvi mejnik v zgodnjem materinstvu – venenje poporodne simbioze med materjo in otrokom, razblinjanje skupnega energetskega polja in ustvarjanje dveh energetskih polij, dveh posameznikov in dveh življenj. Otrok si želi v svet, mama pa se je pripravljena za nekaj ur ločiti od njega, se pridružiti rdečemu šotoru, ali pa meditirati, iti na sprehod ali brati knjigo…

Vprašanje svetlobe zgodnjega materinstva se je izostrilo skozi proces Materinskih krogov ali natančneje skozi krog, na katerega je prišla mama z enoletnim sinčkom. Spremenjena dinamika kroga in procesa me je spodbudila h kristalizaciji namena Materinskih krogov in ugotovila sem, da je vizija Materinskih krogov ponuditi transformativno vzdušje, prostor za odmik od zunanjega sveta, kjer gremo globoko vase, se povežemo z drugimi ženskami, se podamo na potovanje, po katerem smo spremenjene. Skratka, četudi so teme Materinskih krogov materinstvo – obdobje svetlobe – so Materinski krogi rdečešotorski, meditativni in nudijo bodočim mama možnost, da nasitijo svojo željo po meditativnosti in temi prazne Lune, že-Mamam pa ponudijo priložnost odmika od materinskega dela, refleksijo svojega materinskega dela in doživljanja svoje izkušnje in preobrazbe, ki so potrebne, da bi bilo materinsko delo še bolj zavestno in izpolnjujoče. 

Prav lahko se zgodi, da se bodo v prihodnje stkali Materinski krogi za Mame z dojenčki in otročki, vendar bo narava in dinamika teh krogov drugačna. Bolj kot meditaciji in transformaciji bo namenjena vzajemni podpori in negi, deljenju izkušenj in pridobivanju potrditev, da smo dobre mame! 

Kaj pa, če sem “nedonošena” Mama? 

predajanje modrosti o materniciNič hudega! Dandanes je težko najti Mamo, ki ni vsaj malo “nedonošena”. Preprosto zato, ker družba materinstva ne ceni dovolj. Ne ceni resničnega materinstva, resničnih preobrazb materinstva in resničnih potreb ženske pred, med in po materinstvu. Ne nudi družbenega prostora, kjer bi se mame lahko izražale in delovale in ne nudi jezikovne in vrednostne mreže, ki bi nudila glas in oporo ženskam v materinski izkušnji. Zato se je dandanes kar težko pripraviti na materinstvo. Na Mame prežijo brezštevilne ovire: farmacevtska industrija promovira umetno kontracepcijo, s čimer odvrača pozornost od zavedanja in poznavanja svojega telesa in spoštovanja svojih ciklov. Zaradi farmacevtske industrije dekleta mislijo, da je z njihovimi telesi nekaj narobe in da jih mora tabletka ali še kaj bolj invazivnega “popraviti”. Kakšna popotnica v materinstvo je to? Nekaj časa je materinstvo dekletom dobesedno prepovedano, po približno dopolnjenem 30. letu pa je ženska sumljiva, če še ni mama. Takšni pritiski niti slučajno ne omogočajo varnega in svobodnega raziskovanja materinstva in svojega odnosa do te izkušnje ter posledično zavestne in odgovorne odločitve za materinstvo. Tako nosečnost, kot porod družba vidi kot bolezni, ki potrebujta strog nadzor. Instinktivno materinstvo je “čudaško” ali celo “patološko” in mami je zelo jasno dano vedeti, da otrok spada v sistem – zdravstven, šolski, verski. Potem je tu še skrivenčen družben vrednostni sistem, ki vsiljuje pokvečeno sliko o moškem in ženski in njunih vlogah, ki materinskem delu nikakor ne koristijo. In še in še bi lahko naštevale… Bistvo je, da je resnično izpolnjujoča izkušnja materinstva od A do Ž še neizhojen teritorij, ki šele čaka nas, sodobne ženske, da ga raziščemo, utremo poti in postavimo smerokaze za nadaljne generacije. Šele odkrivamo, da je materinstvo eno od nevidnih zdravil, ki mora postati vidno!

In tudi če si čisto prava “nedonošena” Mama, nič hudega! Že to, da se zavedaš, da si nedonošena Mama, je kvantni preskok v tvoji osebni rasti in neprecenljivo in največje darilo tvojemu otroku. Največje darilo tvojemu otroku je tvoja osebna rast. Nešteto načinov je, kako lahko razviješ veščine “zdravega” starševstva tako, da ohraniš svojo integriteto in dostojanstvo, da prineseš radost v svoje življenje in življenja svojih otrok. Kot je rekla ena od udeleženk enega od Materinskih krogov: “Vsak otrok se rodi ob pravem času.” Vsak otrok se rodi takrat, ko je namenjeno in občutki krivde naj odidejo stran! Tvoje zavedanje in angažirano delovanje v prid rasti in spreminjanju okoliščin tako, da bodo osnovne in nadstandardne potrebe tebe in tvojih otrok bolj potešene, nadoknadita vse. Oziroma ne nadoknadita, saj ni nobene izgube; bolje rečeno je, da izpolnita namen tvojega materinstva. Namen tvojega materinstva je očitno bil, da je “nedonošeno” in da se razvije. In ta proces razvoja bo ena najpomembnejših duhovnih izkušenj tebe in tvojih otrok.

© Ana Drevenšek

Kako ti doživljaš upočasnjenost in pasivnost (zgodnjega) materinstva? Kako dojemaš odnos med produktivnostjo in materinstvom? Kako doživljaš mesto materinstva v sodobni družbi? Šamansko naravno materinske izkušnje? Kako čutiš “nedonošeno” in “zdravo” starševstvo? Kakšna je tvoja izkušnja materinstva ali materinjenja tvoje mame? Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

kačja boginja slikaKMALU: delavnica Popotovanje skozi čas: Matriarhalne kulture po svetu I. Kreta (obredno-meditativni stik z matrico prostora in časa z Matejo Vavtar v Rdečem Šotoru), 31.1.2015. Več informacij TUKAJ.

Materinstvo: nevidno zdravilo, ki mora postati vidno

indijanska zeliščarka

Modra Ženska zdravi z negovanjem, prisotnostjo, s tem, da našo pozornost obrača proti celovitosti, celosti. V nas spodbuja občutek vrednosti, nahranjenosti. Tako se sami pozdravimo – ko si dovolimo sprejeti ljubezen. Ker zdravi z ljubeznijo, je Modra Ženska nevidna. Tako kot je nevidna Mati, ki neguje svoje otroke s svojo ljubeznijo.

Na svetu obstajajo trije načini razmišljanja in delovanja: način Modre Ženske, herojski način in znanstveni način, pravi Susun S. Weed, zdravilka poti Modre Ženske in njena razlagalka v sodobnem času.

Znanstveni način je pristop sodobne medicine, znanosti, intelekta, akademskosti: telo je stroj, duša ne obstaja. Telo lahko popravimo, če se naučimo njegovih navodil za uporabo. Duša ne obstaja, vse je samo kemija.
Herojski način priznava dušo in duha, vendar ju ima za večvredna od telesa. Telo (in ženska) je umazano, zavaja nas in vodi v skušnjavo. Telo moramo prečistiti, rešiti “nižjih” instinktov in občutkov, da bo lahko tempelj duši.

Način Modre Ženske pa je povsem drugačen. Način Modre Ženske se ne ukvarja z vprašanji kot so “Ali obstaja duša?”, ne ukvarja se s pravili, tabelami, navodili za uporabo in duhovnim čiščenjem. Pot Modre Ženske neguje človekovo celovitost. Ne obsoja, ne postavlja vprašanj in analizira, ne daje navodil, ne “zdravi”. Duši/telesu daje nego, objem, hranilo. Pomaga nam sprejeti se. Pomaga nam odpustiti si. Pomaga nam v srcu začutiti ljubezen. 

Način Modre Ženske je globoko materinski. Instinktivni materinski odziv se odziva na resnične potrebe, ki jih zazna v oskrbovanem. In te potrebe so v večini primerov potrebe po videnosti, slišanosti, ljubezni, sprejemanju, odpuščanju, dopuščanju. Materinski odziv na človeka ne vključuje zapletenih intelektualnih pogovorov ali strogih (saturnovskih) pravil. Instinktivni materinski odziv je objem. Naročje. Božanje. Nežna uspavanka. Nasmeh. 

Sodobnemu svetu vladata po eni strani znanstvena pot in po drugi strani herojska (patriarhalne religije in večina alternativnih oblik zdravljenja). To sta poti, ki poveličujeta um, intelekt, duha, ki naj bi zavračal, če ne celo sovražil, telo. To sta poti, ki utrujata, ki črpata vitalno energijo, dokler ne postanemo brezdušni duhovni, popolnoma odrezani od sebe, popolnoma izgubljeni.

Spirala je simbol poti Modre Ženske. Spirala simbolizira pomen, unikatnost vsakega trenutka - čeprav se vrti kot cikel, se nikoli ne vrne na isto mesto. Simbol znanstvene poti je ravna linija in simbol herojske poti je krog, ki se vrti in vrti, začaran in omejujoč, dokler ne izstopimo iz njega.

Spirala je simbol poti Modre Ženske. Spirala simbolizira pomen, unikatnost vsakega trenutka – čeprav se vrti kot cikel, se nikoli ne vrne na isto mesto. Simbol znanstvene poti je ravna linija in simbol herojske poti je krog, ki se vrti in vrti, začaran in omejujoč, dokler ne izstopimo iz njega.

Materinstvo kot stanje duha je v sodobnem svetu izjemno potrebno. Svet potrebuje ženske, ki razvijajo svoj potencial materinstva. Materinstvo ne pomeni nujno materinstvo človeškim, rojenim otrokom. Materinstvo je stanje duha (ki ga nekatere mame ne izkusijo v celoti). 

Materinstvo je bilo s strani patriarhalne miselnosti označeno za “nižje” delo, neintelektualno in zato nevredno. 

“V prisotnosti nečesa prevzemajočega človeka utiša veličina izkušnje. Skrivnostno je, ker je neubesedljivo – preprosto ni besed, ki bi to lahko opisale. Izkušnje, ki ne morejo biti izražene so v svetu, ki podcenjuje misterije ponavadi podcenjevane. Tak svet ustvarja psihično opustošenje za ljudi, ki živijo na ženski način, za ljudi, ki so dali večji del svojega življenja ženskemu delu – rojevanju otrok, skrbi za žive, negi umirajočih. Prisiljeni so preizpraševati svojo vrednost, ker nimajo besed, s katerimi bi lahko prenesli svojo izkušnjo.”Nor Hall

Nevredno, ker se ukvarja s krvjo, blatom, mlekom, slino, solzami, hrano. Rečmi, ki so patriarhalnemu intelektu odvratne. Ker po ne ponujajo intelektualne naslade. In predvsem, ker intelekt ne more prodreti v skrivnosti Vélike Matere. In se materinske izkušnje boji. 

“Življenje ženske je blizu krvi. Vsak mesec je o tem opomnjena in porod je vsekakor krvava zadeva, uničevalna in ustvarjalna. Ženski je dovoljeno le roditi, vendar novo življenje ni njena kreacija. V svojem srcu src to ve in se radosti milosti, ki ji je bila dana. Ona je mala mati, ne Vélika Mati. Toda njen vzorec je kot veliki vzorec. Če to razume, je blagoslovljena po naravi, ker se je predala na pravi način in je zato lahko deležna negovanja Vélike Matere…” Carl Gustav Jung

Boginja Demetra je Boginja Mati. Njena podoba uteleša ključe materinstva: klasje v njenih rokah, njeno bujno oprsje, rdečina njenega oblačila, toplina, ki jo obdaja.

Boginja Demetra je Boginja Mati. Njena podoba uteleša ključe materinstva: klasje v njenih rokah, njeno bujno oprsje, rdečina njenega oblačila, toplina, ki jo obdaja.

Herojske tradicije pogosto govorijo o izgnanosti iz raja oziroma izgubi rajskega stanja zavesti zaradi določene napake (pri judovsko-krščanski tradiciji zaradi napake ženske). Da bi se vrnili v raj, se moramo podvreči strogim očiščevalnim procesom, ki nas bodo pripravili na sprejem božje milosti. V resnici pa je raj materino naročje, občutek enosti in zlitosti z vsem, popolna nahranjenost, popolna sprejetost, toplina, ljubezen prvobitne povezanosti z materjo, v njeni maternici, preko popkovine in nato preko njenega naročja, njenih prsi in mleka. Da bi se vrnili vanj, ni potrebno zanikati dela sebe, ni potrebno iti skozi rigorozne postopke čiščenja. Preprosto si je potrebno (in niti ne potrebno, ker pot Modre Ženske ne postavlja pravil in ne sili! pokaže pot in naposled ugotoviš, da je prava…) odpustiti, se sprejeti, si dati ljubezen in negovanje

Sara Ruddick, predavatelica filozofije in ženskih študij, je doživela med svojo izkušnjo materinstva globinsko preobrazbo. Bivša hči očetov, ljubimka intelekta in Razuma, ki je sovražila vse “žensko” kot nekaj nižjega, nenadzorovanega in pohujšljivega, se je v materinstvu zmehčala in ugotovila, da je materinstvo ne le dragocena izkušnja, temveč izjemno darilo človeštvu in svojevrsten način razmišljanja, ki je vreden spoštljive obravnave. O svoji izkušnji je napisala:

 »Opazila sem, da pozorneje opazujem, potrpežljivo poslušam, prevzamejo me geste, razpoloženja in misli. Bolj kot sem bila pozorna, bolj mi je bilo mar. Nadvlada uma nad čustvi, za katero sem se tako trudila, da sem jo zgradila, je razpadala. Namesto, da bi razvijala argumente, ki bi podjarmili moja čustva, sem dovolila svojim čustvom, da napajajo moje najbolj abstraktno mišljenje.« Sara Ruddick

Sara Ruddick pravi, da ženske skozi materinstvo razvijemo zelo specifičen način razmišljanja in odzivanja na svet. To je poimenovala materinsko razmišljanje (maternal thinking). Pravi, da je to način razmišljanja, ki ima moč ustaviti in končati vojne, nasilje, neenakosti, ki je sposoben ustvariti pravičen, ljubeč in varen svet z enako obilja za vse. To je moč materinstva. 

Materinstvo je darilo človeštvu. Lahko je globoko izpolnjujoča izkušnja. Smo odprte zanjo?

Materinstvo je darilo človeštvu. Lahko je globoko izpolnjujoča izkušnja. Smo odprte zanjo?

Arhetip Babice je arhetip, ki izkušnjo osebnega materinstva razširi na vse človeštvo. Imenujemo ga lahko tudi Vélika Mati. Babice so se babištva vedno učile od mojstrice babištve, po načelu pripravništva. Babice v preteklosti in ponekod še danes, si znanje predajajo od babice k babici, iz izkušnje, na porodu, po porodu. Ne iz mrtvih knjig, praznih tabel in statistik. To je materinski način učenja

Nekje v svojih dušah nas čaka ženske preobražajoč notranji pogovor: nekemu pokopanemu in prestrašenemu delu sebe bomo razložile, da biti Mati (resnična ali duševna) ni sramotno ali manjvredno kot biti intelektualni delavec. Negovale bomo svoje jedro, mu dale ljubezen, nego, ves čas na svetu in vso svojo pozornost. Odvrgle bomo obsojanje in strogost. Odpovedale se bomo pravilom in naukom. Objele se bomo. Postale bomo vrelec negovanja. Povedale si bomo, da je biti Mati biti Modra Ženska. Da materinstvo zdravi. Da lahko postane vidno. Varno je, da postane končno vidno. Materinstvo se mora videti!

Materinstvo je darilo človeštvu in globoko izpolnjujoča izkušnja za žensko. Kako se ji bomo odprle?

21. novembra se bodo v Rdečem Šotoru otvorili prav posebni ženski krogi: Materinski krogi. Na teh krogih, ženskih druženjih, se bomo Mame vseh vrst potopile v raziskovanje materinske izkušnje in tkale svojo materinsko zgodbo.

Na prvem srečanju bo naše jedro tema Jaz – Mama; govorile bomo prav o tem, kaj pomeni biti Mama, kaj to pomeni za družbo, zame, zate. Kako se lahko otresemo negativnih prizvokov materinstva in zaobjamemo to izkušnjo z ljubeznijo in opolnomočene. 

Na naslednjih krogih se bomo pogovarjale o Učenjih preteklosti, Porodu kot o Vélikem procesu, Spolnosti materinske izkušnje, Porodu kot obredu prehoda in Instinktivnem materinstvu

Drage Ženske, tiste, ki v svojem srcu čutite ščemenje materinstva, ki vas ta izkušnja globoko fascinira, vabljene v naše kroge! Vabljene tudi vse mame, ki želite počastiti to svoje veličastno delo! Kako vesela bom vaše prisotnosti!

Vabljene tudi dekleta in modre ženske, ki ste pred pragom ali za pragom te izkušnje. Da dodate krogom nedolžnost in modrost. 

Tukaj pa lahko preberete še nadrobnejšo predstavitev vsakega kroga posebej in zgodbo Materinskih krogov: Materinski krogi v Rdečem Šotoru

P.S. Danes lahko v prilogi Dela ONI preberete intervju z menoj; o ženskem duhovnem gibanju Rdeči Šotor, o delu doule, o smrti. Pogovarjali sva se s čudovito in odprto novinarko, ki mi je postavila tudi nekaj vprašanj, ki vzbujajo polemiko…in verjetno dobila tudi nekaj takšnih odgovorov. 🙂 Vabljene k branju! 

© Ana Drevenšek

Kako ti doživljaš materinstvo? Kakšna je tvoja materinska zgodba? Materinska zgodba tvoje mame, babice, prababice, ženske linije? Kakšno mesto ima pobegli intelekt v tvoji materinski zgodbi? Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

 

Polna Luna v Škorpijonu: Izgubljeni ženski poklici

polna luna in rdeča boginja

Polna Luna je v Škorpijonu. Zapleši ples preobrazbe in najdi Sebe!

Ob 21.17 nastopi polna Luna – v Škorpijonu. Škorpijon je znamenje okultnega, duhovne transformacije, intenzivnega dela s sencami – svojo in sencami drugih ljudi, družbe, kulture. Škorpijonu je tema domača. Je znamenje smrti, ki je ponovno rojstvo. Ne smrti kot konca, temveč kot preobrazbe. In osrednji interes vseh okultnih je prav to – duhovna preobrazba, brezoblična, maternična tema, iz katere se porodi novo življenje, nov jaz, duhovni jaz.

Polna Luna je čas ovulacije, vrhunca kreativne energije. V tem obdobju nam je najudobneje biti obrnjene navzven, proti ljudem in tkati vezi in odnose. V tem obdobju smo plodne – fizično in duhovno. To je čas, ko rodimo plod naše ustvarjalnosti. Čas, ko s polnimi pljuči dihamo svoje poslanstvo, ko imamo polne prsi trepetajočega srca, srečnega, ker je živo in ker živimo svoje sanje.

Dela, ki so splošno uveljavljena, konvencionalni poklici, na žalost izključujejo nekatere temeljne potrebe žensk. Zato mnoge ženske v svojem delu ne morejo v polnosti uživati ob delu. Mnoge ženske prav zaradi tega ne morejo izkusiti napolnjenih pljuč in živega srca – ker delo, ki ga opravljajo, ni prilagojeno njihovim potrebam. Ponavadi problem ni toliko v vsebinski pomanjkljivosti dela, kot v odnosu do dela in do opravljanja dela, ki je razširjen v sodobni družbi.

lunine mene golobivaPrva pomanjkljivost je, da sodobno delovno okolje ne upošteva ženske ciklične narave. Ženske smo preko menstrualnega cikla povezane z Luno in njenim naraščanjem in upadanjem. Če smo še tako nezavedne svojega cikla in odrezane od stika s svojimi cikličnimi potrebami, intuitivno čutimo, da nam neka dimenzija v življenju manjka in da si občasno, natančneje enkrat na cikel, še močneje želimo umika, počitka in nedejavnosti.

Cikel odločno vpliva tudi na našo kreativnost in produktivnost. V času naraščajoče Lune narašča tudi naša kreativnost in dejavnost. Ko je Luna polna, dosežemo vrhunec in ob padajoči Luni se naša kreativnost umirja in umika, postajamo vse manj dejavne in prisotne navzven. Proti pričakovanjem takšno ciklično delovanje našo kreativnost in produktivnost povečuje, saj se v obdobjih počitka in umika regeneriramo, spočijemo in pridobimo novih moči, ki se manifestirajo v ustvarjalnih, alternativnih, inovativnih idejah in pristopih. Tudi naša produktivnost je veliko večja, saj delujemo po principu wu-wei – ne trošimo se, temveč delujemo, ko smo na vrhuncu kreativne energije in počivamo, ko smo meditativne. Na ta način upoštevamo vse svoje potrebe in optimalno uporabljamo svoje naravne danosti. Produktivnost je največja takrat, ko delamo z navdihom, ljubeznijo, srcem. Kadar smo utrujene, potrebne počitka in refleksije, pa se vseeno mučimo delati, postanemo razdražljive, nesrečne in izčrpane, naše delo ni opravljeno z zavestjo in entuziazmom in posledično tudi nima takšnega učinka…

Druga pomanjkljivost je, da sodobna dela ne upoštevajo ženske šamanistične narave. Ženske smo posebej divja, kreativna bitja, ki svojo kreativnost, intuitivnost in uvid instinktivno izražamo na način, ki je za sodobno družbo nesprejemljiv. Izražamo jih na čustven način, poetično, z zanosom, ognjem! In to se vendar ne spodobi! Bile naj bi zadržane, racionalne, dokazljive… Naša empatija nam omogoča, da čutimo onkraj omejitev rigidnih in minljivih struktur in za to smo včasih tudi nevarne. Obstaja veliko načinov, da svojo šamanistično plat ponovno prevzamemo in jo uporabljamo in s tem poglobimo užitek ob svojem delu.

Zdravilka - včasih tradicionalni ženski poklic. Zdravilka - modra ženska - babica je bila avtoriteta v skupnosti in je skrbela tako za zdravstvene kot duhovne tegobe svoje skupnosti. slika: Jesse Wolf Hardin

Zdravilka – včasih tradicionalni ženski poklic. Zdravilka – modra ženska – babica je bila avtoriteta v skupnosti in je skrbela tako za zdravstvene kot duhovne tegobe svoje skupnosti. slika: Jesse Wolf Hardin

Za primer lahko vzamemo ženske poklice, ki so izumrli zaradi prevladujočega vpliva patriarhata. To so zeliščarke, babice, zdravilke, pa tudi bralke usode – poznavalke Tarota, atrologije, sanj in drugih dušnih veščin. Ženske, ki v sebi čutimo hrepenenje po teh starodavnih poklicih, iščemo svoje mesto v njihovih sodobnih ustreznikih – medicinske sestre-babice, učiteljice, vzgojiteljice, psihologinje, terapevtke … Vendar je bila včasih ključna lastnost izumrlih poklicev njihova neodvisnost. Kot pravi Nara Petrovič, družbo sestavljajo trije deli – pozicija, alternativa in margina. Pozicija je središče, trdni del, struktura, smernice, uveljavljenost, spodobnost, status quo. Alternativa je zunanja skorja pozicije, a ji še zmeraj pripada. Je del, od koder prihajajo inovativne ideje, kako izboljšati že obstoječ sistem, kako vnesti boljše alternative. Margina pa je kot satelit, ki kroži okrog ostalih dveh in ju opazuje. Je neodvisen, samostojen del, ki včasih središče obletava od blizu, včasih pa od daleč, odvisno od notranjega vzgiba in trenutnih potreb. Margina je ogledalo družbe, ki odseva njene napake in kompenzira njene pomanjkljivosti. In modre ženske spadajo v kategorijo margine.

Starodavne in sodobne samostojne babice so bile neodvisne. Samostojne babice imajo veliko znanja o fiziološkem porodu, narava njihovega urjenja in dela jih dela bolj suverene, hkrati pa poroda ne vodijo, temveč spremljajo.  slika: Amy Swagman

Starodavne in sodobne samostojne babice so bile neodvisne. Samostojne babice imajo veliko znanja o fiziološkem porodu, narava njihovega urjenja in dela jih dela bolj suverene, hkrati pa poroda ne vodijo, temveč spremljajo.
slika: Amy Swagman

Gunnar Heinsohn in Otto Steiger, nemška ekonomista iz osemdesetih let sta napisala knjigo z naslovom Uničenje modrih žensk. Raziskovala sta fenomen preganjanja in morenja “čarovnic” in prišla do edinstvenih ugotovitev, ki so za marsikoga precej pretresljive. Ugotovila sta, da so bile čarovnice modre ženske, babice, zeliščarke in zdravilke, ki so posedovale in posredovale znanje, ki oblastem ni bilo več všeč. Eno izmed teh znanj je znanje o kontracepciji, s katerim so svojim skupnostim pomagale do odgovornega načrtovanja družin. Ker so bila njihova znanja nezaželjena in ker so se oblasti bale velikega spoštovanja, ki so ga člani skupnosti čutili do modrih žensk, so bile preganjane. Več o sporočilu njune knjige si lahko prebereš na tej povezavi.

Sodobne modre ženske ponovno obstajajo. Pravzaprav nikoli niso prenehale obstajati, le delovale so na skrivaj. O njihovi čvrsti živosti sem se prepričala na porodni konferenci v Laškem, o kateri sem že pisala, tukaj. Samostojna babica iz ZDA, Carol Gautschi, me je očarala s svojim odnosom do dela. Govorila je o tem, kako babištvo zanjo ni poklic, temveč poslanstvo. Da se pred odhodom na porod očisti, da ne bi s seboj vlačila svoje čustvene prtljage, ki bi ji onemogoča stik z njeno intuicijo, ki je njeno nepogrešljivo orodje pri varnem spremljanju poroda. Da je porod svet dogodek in da je počaščena, da ga lahko spremlja. Carol Gautschi je povedala:

»Ženske imajo čvrstejši corpus callosum – del možganov, ki povezuje levo in desno polovico možgan – zaradi tega imajo žensko večjo sposobnost uravnovešati levo in desno polovico – logično razmišljanje in intuicijo. V sodobnem času vlada porodnemu sistemu tehnokratski model, ki človeka dojema kot stroj. V njem je prisotnega veliko strahu in zaradi tega se osebje preveč drži napisanega, tistega, kar je v knjigi. Kadar naša etika presega to, kar je napisano v knjigah, upoštevamo to, kar nam govori naša etika. Poroda se bojimo zato, ker smo se preveč ujeli v patriarhalni, medicinski model oskrbe, ki poudarja linearno razmišljanje. Babištvo pa je uravnovešeno, uporablja tudi intuicijo, čustva. Babice sledijo holističnemu modelu, ki zagovarja enost telesa, uma in duha in definira telo kot energetsko polje, ki je v konstantni interakciji z drugimi.« 

Zdaj lažje razumemo, zakaj so (bile) babice preganjane, kajne? Ponekod so preganjane še danes. In kjer niso, so pod drobnogledom. Čeprav bi bilo morda bolj modro drobnogled usmeriti kam drugam …

Žensko sestrstvo lahko obudi starodavne ženske veščine. slika: Jesse Wolf Hardin

Žensko sestrstvo lahko obudi starodavne ženske veščine. slika: Jesse Wolf Hardin

Ženske si želimo v svoje delo vložiti več Duše, biti pri stvari s srcem, navdihom. Kajti privlači nas holistični pristopk čemurkoli. V sebi močneje občutimo potrebo po celostnosti kot moški – kot je povedala Carol, naš corpus callosum, povezava med možganskima polovicama, je močnejši, torej je močnejša tudi vez med našim razumom in našo intuicijo. Ženske nas zato bolj boli, kadar moramo biti hladne, uradne in kadar moramo ignorirati šepet našega srca, ker naše delovno mesto tega, kar želimo storiti, ne vključuje.

Ženske čutimo (kot seveda tudi nekateri moški!) in ta empatija, sočutje nam včasih ne dovoljuje, da bi se držale pravil, ki so okostenela, ki nikomur več ne služijo in so preživela, a se jih še kar držimo, ker smo pač preleni za spremembo ali pa se je bojimo. In ženske nato ustvarimo nove poklice – na prime poklic doule – ki kompenzirajo pomanjkljivosti trenutnega sistema in vanj vnašajo več celostnosti, več ljubeznivosti. Ti poklici v resnici niso nič novega – povzemajo izgubljene lastnosti poklicev, ki so že obstajali in še zmeraj obstajajo, ampak so iz takšnih in drugačnih razlogov na poti od svojega nastanka do danes izgubili nekatere svoje temeljne prvine.

Ženske lahko ponovno odkrijemo "čarovniški" vidik ženskih poklicev. In tako pomagamo mladim generacijam h globljem razumevanju ženskosti.

Ženske lahko ponovno odkrijemo “čarovniški” vidik ženskih poklicev. In tako pomagamo mladim generacijam h globljem razumevanju ženskosti. slika: Jesse Wolf Hardin

5.5. 2014, na mednarodni dan babic in letos tudi dan astrološkega sezonskega praznika Beltane (praznika plodnosti, moči Sonca in sončne polovice leta), smo se zbrali pred slovenskimi porodnišnicami podporniki druščine Beli nagelj in babicam predali pismo, v katerem je med drugim pisalo tudi:

“Želimo si, da bi se obnovila samostojna in neodvisna narava babiškega poklica, ki bi omogočila transformacije družbenega odnosa do poroda, do ženskega telesa, do materinstva, do odnosa med starši in otroci, do poroda kot življenjskega prehoda…

Ženske lahko s ponovnim zavzetjem svojih zdravilskih lastnosti ozdravimo mnoge vidike družbe. Čas pa je tudi, da o tem učimo dekleta in mlade ženske.

Mladim ženskam s tem pomagamo razumeti naš ženski cikel in naše potrebe, ki se med ciklom spreminjajo. Na ta način jim pomagamo, da do svojega cikla razvijejo pozitiven odnos in da se ne počutijo “zahtevne” ali “čudaške”, ker upoštevajo svoje ciklične potrebe. Ko jim predstavimo zdravilske aspekte ženskih poklicev, jim pomagamo odpreti obzorje in jim pokažemo, da so njihove potrebe po spremembah ali pa drugačnem pristopu v poklicu, ki si ga želijo normalne in da ni z njimi nič narobe, še več, so znamenja prebujene ženskosti. Ko deklicam podarimo takšno samozavest, zavedanje, da sledijo sebi in da je to v redu, jim damo neprecenljivo darilo. Le kaj bi lahko bilo bolj dragoceno kot do, da jih ubranimo pred občutki čudaškosti, nesprejetosti in omalovaževanja? Podarimo dekletom zdravo ženskost.

Ana Drevenšek

Kako ti doživljaš zdravilske ženske poklice? Se vidiš v takšnem poklicu? Pogrešaš te aspekte v svojem trenutnem poklicu? Imaš idejo, kako bi lahko zdravilski, šamanistični aspekt integrirala v svoj trenutni poklic? Zapiši v komentar in nas razsvetli!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Reši anketo o menstrualnem ciklu in pomagaj Rdečemu šotoru pri ozaveščanju o menstrualnem ciklu! Cenim tvoj čas in tvoj trud!