V dneh pred veliko nočjo se pripoveduje o Jezusovem križanju. To zgodbo se uokviri na sledeč način: Bog je tako ljubil ljudi, da se je pustil križati zanje, za njihovo odrešenje. To ustvarja čudaško odrešenjsko miselnost, ki izraža veliko sadizma (Boga Očeta), nezdravega mazohizma (Sina) in infantilizacijo ljudi, ki morajo zgolj verjeti v moč žrtve, da jih bo oprala vseh grehov. Kot pravi feministična teologinja Elizabeth Johnson, o uvidih črnske teologije osvoboditve: »Tradicionalna teologija križa Jezusa predstavlja kot namestnika, učeč, da je s smrtjo pretrpel kazen, ki jo je zaslužilo grešno človeštvo. Dejstvo, da je nase vzel človeško grešnost in tako to breme vzel z naših ramen, kaže njegovo globoko ljubezen in ga naredi našega Odrešenika. Toda ta konstrukt je globoko zgrešen. Odrešenje ne more imeti nikakršne povezave s krvavim dejanjem uboja ene osebe namesto druge. Takšna nadomestitev je odvratna. Nasprotno, preko Jezusovega misijona, njegovih upanja polnih naukov in pridiganja o Božjem kraljestvu ter preko njegovega vstajenja in posledičnega razcveta Duha v svetu, je Bog premagal zlo, ki je poskušalo ubiti darilo, ki ga je prinesel Jezus.«

Toda če pripovedi o križanju pogledamo pobliže, vidimo nekaj drugega. Vidimo, kaj se zgodi, ko je človek soočen z ljubeznijo, ki ga sprejema in mu ponuja osvoboditev od lastnega trpljenja: močno se je prestraši in jo obsodi za zlo. Jezus je hodil po deželi in govoril o svobodi od tega, kar bi danes verjetno imenovali nevrotične, narcisistične preokupacije. Ni govoril o inheretni zlobi človeka, ki je potrebna kazni. Kot pravi v Lukovem evangeliju: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli?« in »Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne.« Ni krepil narcisističnih persekutornih fantazij: res ste slabi in kaznovani boste; temveč je govoril o možnosti, da se le-teh osvobodimo. Njegovo povabilo je bilo nase in na drugega pogledati z ljubeznijo, z zavedanjem o ljubljenosti, ki nas odreši malenkostnih strahov in preokupacij in nas naredi resnično svobodne. Veliko lažje si je zamišljati pridigarsko držo, ki govori o tem, kaj je narobe, kaj mora biti popravljeno ali kaznovano, kot sporočilo, ki govori o tem, da si večino zla, lastnega in tujega, samo zamišljamo, je plod narcisističnih fantazij, otroškega egocentrizma, ki se trpinči. Ko pride takšno povabilo svobode, v človeku, ki je v primežu hudih notranjih razcepljenosti in nesvobode, zbudi ogorčenje, strah, paniko, globoko prestrašenost. Toliko objestnosti je bilo prisotne ob Jezusovem križanju, kot lahko beremo v Svetem pismu. Ljudje, ki poživinijo in kričijo, se norčujejo, pljuvajo nanj, postanejo perverzni in točno takšni, za kakršne se nikoli ne bi imeli in kar bi ogorčeno obsojali pri drugih. Verjetno je večina ljudi s križanja odšla z občutkom pravičniškosti, perverzne zadovoljitve, potrditve ideje o svoji dobrosti in kaznovanju tega, kar je moralo biti kaznovano.

Ta zgodba govori o nečem zelo pomembnem: ko smo ljudje soočeni z možnostjo svobode, jo bomo večinoma spregledali ter zaznali kot grožnjo, kot napad nase. Svoboda namreč ne ponuja potuhe našim narcisističnim preokupacijam: ne želi nam dati potrditve, da smo zares dobri, da smo čisti, da si zaslužimo edinole sočutje, ne ščiti naše majhnosti, naših poskusov skriti se in zavarovati svojo notranjost pred tem, da bi bila razkrita, videna od nas samih in od drugih. Svoboda nas vabi v to, da se lahko v celoti vidimo in da vidimo svojo človeškost: ki je svetla in temna in zaradi tega nič manj vredna, pravzaprav šele tako zares vredna. Zato so vstopi Drugosti, Tujosti, ki prinaša nujno dopolnitev naši enostranskosti in ključ do naše celosti, v mitologiji pogosto upodobljeni kot nasilje: dober primer je »posilstvo« Perzefone s strani Hada. Toda o čem zares govori mit? O krutem bogu, ki je ugrabil nedolžno dekle? Ne, govori o simbiotični zlitosti med Perzefono in Demetro, ki obema preprečuje živeti lastno individualnost in zavestno življenje. Govori o ujetosti v materinsko udobje, o zastajanju v stanju rajskosti (popolnega materinskega objema), ki preprečuje življenju, da bi se razvijalo, raslo, napredovalo. Zlitost Perzefone in Demetre je bilo potrebno končati. Hadov vstop je vstop Drugosti, ki se kot taka manifestira zato, ker je celica Perzefona-Demetra tako enostranska in povsem potlačuje svojo polarnost. Vsakič, ko smo preveč zliti z enim polom, bomo drugega doživeli kot grožnjo. Ko smo preveč v sočutju do nečesa, se nam bodo pozivi k etičnemu ovrednotenju in postavljanju tega v širši kontekst prav tega zdeli kot nasilje. Kadar smo premehki, se nam pozivi k potrebni trdnosti zdijo nasilje. Kadar smo prepočasni, se nam bodo pozivi k pospešku zdeli kot nasilje. In tako naprej. Toda ti pozivi niso nasilni. Mi smo postali nekaj preveč. Nasilje se rodi v naši percepciji, ker ne zmoremo spustiti svoje enostranskosti in uvideti, da potrebujemo dopolnitev.

Tako je tudi Jezus kot fenomen s strani družbe zaznan kot nasilje, ki ga je potrebno uničiti, saj je zaznavan kot grožnja vesoljnemu redu.

Kaj je torej odrešujočega v Jezusovem trpljenju? Nikakor ne njegova žrtev v imenu drugih. Vsaj ne dobesedno. Zgodba o njegovem trpljenju ne vabi pozornosti nase: na trpljenje, ponižanost, križanje. Pozornost usmerja k ogorčenem, paničnem, perverznem vedenju ljudi okoli njega. Poskuša bistriti, zbuditi, strezniti: kje jaz v svojem življenju zavračam nekaj, kar mi ponuja svobodo, kot nasilje? Morda sem Poncij Pilat: nekdo, ki sicer na Jezusu ne vidi krivde in si sprva celo prizadeva za njegovo oprostitev, a si na koncu umije roke. Pusti, da nasilje zmaga in da je priložnost za svobodo ubita.

Tukaj je odrešenje: v tem, da poskusimo ujeti trenutek, ko se v nas zbudi nekaj zelo primarnega, neka primarna panika, ki se dvigne ob možnosti svobode. Če se ujamemo v tem trenutku, lahko morda uvidimo blagoslov, ki se nam ponuja. Takrat lahko uvidimo velikanski paradoks: ko se počutimo kot največja žrtev, kot povsem čisti in upravičeni do ogorčenosti, ko se počutimo napadeni, takrat smo v resnici nasilni mi, takrat smo mi tisti z bičem v roki, ki pretepa vabilo v našo svobodo. Nekaj zelo odrešujočega je sprevideti lastno agresijo v trenutku čiste identifikacije z žrtvijo: opolnomočujoče za sebstvo je, da ne rabi biti ukleščeno v identiteto žrtve, ki je izjemno kontraproduktivna za rast in svobodo. Osvobajajoče je uvideti lastno človeškost, ki je črna in bela, čista in umazana. Nekaj prizemljujočega je v spoznanju, da smo samo človek. In predvsem je odrešujoče sprejeti ljubezen, ne živeti več iz stare identitete, ki je utemeljena na naši preteklosti in zares vstopiti v novo življenje.

Ob koncu tega velikonočnega razmišljanja prilagam izsek iz romana Paula Coelha Zahir, ki je roman o svobodi. Pričujoč odlomek govori o srečanjih v armenski restavraciji v Parizu, na katerih si ljudje pripovedujejo zgodbe o pomanjkanju ljubezni zato, da bi našli ljubezen. Podobno kot predvelikonočna zgodba nas te zgodbe vabijo, da vidimo, kje ljubezen zanikamo, da bi jo naposled lahko sprejeli in bi nas odrešila.

»Kot vsak četrtek bomo tudi tokrat slišali zgodbo o ljubezni in pripoved o neljubezni. Videli bomo, kaj je na površini in dojeli, kaj se skriva pod njo – naše navade in vrednote. Ko nam bo uspelo, da se z rokami zakopljemo v te plasti, nam bo uspelo najti sebe.

Več ljudi je dvignilo roke. Pokaže proti mladenki arabskega videza. Obrnila se je proti osamljenemu moškemu na drugi strani dvorane.

»Ali ste v postelji z žensko že kdaj izkusili impotenco?«

Vsi so se zasmejali. Moški se je hotel izogniti neposrednemu odgovoru.

»Sprašujete zato, ker je vaš fant impotenten?«

Vsi se ponovno zasmejijo.

»Ne,« odgovori mladenka s čvrstim glasom. »A se mu je že zgodilo. Vem, in če bi resno vzeli moje vprašanje, bi bil odgovor – da, se mi je že zgodilo. Vsi moški, ne glede na kulturna okolja, dežele in neodvisno od ljubezni ali spolne privlačnosti, so doživeli impotenco, mnogokrat z osebo, ki so si jo najbolj želeli. To je normalno.«

Da, bilo je normalno in to mi je povedal psihiater, h kateremu sem šel, ko sem mislil, da imam problem.

Mladenka je nadaljevala: »Toda zgodba, ki nam jo pripovedujejo, pravi, da vsak moški lahko vedno doživi erekcijo. Če je ne, misli, da je neuporaben, ženska pa je prepričana, da ni dovolj privlačna, da bi ga vzburila. Ker je ta tema tabu, o tem ne more govoriti s svojimi prijatelji. Ženski pove staro laž: »To se mi še nikoli ni zgodilo.« Sram ga je in pogosto zbeži od nekoga, s katerim bi lahko imel zares dober odnos, če bi si le dovolil drugo, tretjo ali četrto možnost. Če bi bolj zaupal v ljubezen svojih prijateljev, če bi povedal resnico, bi spoznal, da ni edini. Če bi bolj zaupal v ljubezen ženske, se ne bi počutil ponižanega.«

Prižgejo se cigarete, kot da bi veliko ljudi – moški in ženske – začutili veliko olajšanje.«

Paulo Coelho, Zahir