Sram, krivda in duhovna izkušnja

Rdeči šotor je prostor ženske duhovnosti. Duhovnost je danes ena od zelo pogosto rabljenih besed in tudi zelo pogosto zlorabljenih besed. Beseda duhovnost zaigra na našo struno bolečine, notranje praznine, nenahranjenosti, nesamozavesti, potrebe po biti videna, slišana, zaznana, ljubljena. 

V tem članku bomo raziskale povezavo med to notranjo praznino in duhovno izkušnjo ter ozavestile, kako se lahko skozi to povezavo opolnomočimo, namesto da smo žrtve zlorab.

Duhovna izkušnja je odnos

Duhovna izkušnja je odnos z Božanskim. Krivda, sram in slaba vest nam preprečujeta tkanje tega odnosa. Če nam vladajo krivda, sram in slaba vest, nismo zmožne odnosov, še posebej ne odnosa z Boginjo. Boginja je Totalna Ženskost, brez sramu, krivde in slabe vesti; ne le to, je mogočna, močna, ustvarjalna, sočna. Zahteva radikalno ljubezen do sebe, pogum in ustvarjalnost.

Duhovna izkušnja je odnos z Božanskim. Krivda, sram in slaba vest nam preprečujeta tkanje tega odnosa. Če nam vladajo krivda, sram in slaba vest, nismo zmožne odnosov, še posebej ne odnosa z Boginjo. Boginja je Totalna Ženskost, brez sramu, krivde in slabe vesti; ne le to, je mogočna, močna, ustvarjalna, sočna. Zahteva radikalno ljubezen do sebe, pogum in ustvarjalnost.

Duhovna izkušnja je izkušnja odnosa z božanskim. Duhovna izkušnja nujno vsebuje odnos. Je izraz naše “odnosnosti”, naše zmožnosti biti v odnosu. Nekaj v naši notranjosti se odpre božanski dimenziji bivanja (duhovni dimenziji bivanja) in v tej povezanosti se zgodi zdravljenje, celjenje, uvid, vodstvo, usmeritev, blagoslov in ljubezen

Da bi vzpostavile odnos, moramo imeti najprej odnos do sebe. Samo dve človeški resničnosti, ki sami sebe zaznavata v svoji integriteti, zaščitenosti in omejenosti, lahko stopita v odnos. Dve človeški resničnosti, ki se ne zaznavata, ki sta nedefinirana oblaka megle, brez čutenih mej in omejitev, ne moreta stopiti v odnos. Kadar stopita v odnos, se zmedenosti pomešata in nastane zmedenost na kvadrat. Kadar pa človeška resničnost, ki se ne zaznava – ki nima odnosa s seboj – poskuša vstopiti v odnos z božankim, ki je Popolnost, se stik preprosto ne zgodi. Praznina. 

Korenine odnosnosti 

Naš odnos s samimi sabo se oblikuje v otroštvu. Na delavnici arhetipi svetle ženskosti ta proces pobliže raziščemo. V otroštvu naj bi se naučile ljubiti sebe, ne glede na naše napake in pomanjkljivosti, ki so del človečnosti. Naučile naj bi se, da si zaslužimo potešitev naših potreb in uresničitev naših želja, razvile naj bi nemoten, gladek proces potešitve svojih potreb in uresničitve svojih želja, seveda s spoštovanjem omejitev drugih, kadar se naše potrebe in želje nanašajo na druge osebe. Razvile naj bi zdravo osebnost, ki ni žrtev sramu, krivde in slabe vesti; ti občutki se v zdravem odraslem človeku pojavijo le občasno, v majhni meri, ki ne načnejo njegovega občutka lastne vrednosti, temveč delujejo le kot opozorila, da je storil napako/da je prekršil lastna moralna pravila in mu omogočijo rast skozi svojo človečnost. V članku Ženske gradijo za ženske smo ta proces razložile skozi simboliko elementov Palic (ognja) in Diskov (zemlje) v Tarotu

V arhetipu Hčerke se razvije naša zmožnost odnosnosti. Rane, ki so zadane v času tega arhetipa onemogočajo zdrave odnose v odraslosti in preprečujejo izkušnjo odnosa z Božanskim. slika: Josephine Wall

V arhetipu Hčerke se razvije naša instinktivnost, zdravo vrednotenje sebe, ki je predpogoj za razvoj odnosnosti. V arhetipu Dekleta nam menstrualni cikel vzbudi zanimanje za odnosnost – s svojo notranjostjo in drugimi. Rane, ki so zadane v času arhetipa Hčerke in se poglobijo v arhetipu Dekleta, onemogočajo zdrave odnose v odraslosti in preprečujejo izkušnjo odnosa z Božanskim.
slika: Josephine Wall

Diski namreč učijo, da materialno obilje izhaja iz našega ljubečega in popolnega sprejemanja utelešenja in bivanja na Zemlji. Ko sprejmemo, da nam je bilo dano življenje, ko se duševno voljno utelesimo v svoje telo. Takrat tudi ljubeče in brezpogojno sprejemamo potrebe svojega telesa, saj jih ne dojemamo kot “nižje”, omejujoče, temveč kot normalne, naravne. Takšno sprejemanje svojega utelešenega telesa in njegovih potreb je pri večini nas oskrunjeno že ob rojstvu (in prej). Ko smo rojene medikalizirano, je s tem zlorabljenih mnogo naših zmožnostih, ki naj bi jih prvič izkusile ob rojstvu in ki naj bi predstavljale podlago za naše nadaljnje življenje. Če je otroku dovoljeno, da sam začne porod in nato vodi porod v svojem ritmu, se porod dogaja v skladu z njegovimi pričakovanji (v skladu z njegovim biološkim kontinuumom) in v skladu z njegovo pripravljenostjo in porod se mu vtisne v spomin kot prva izkušnja opolnomočenja, prva izkušnja uresničevanja svoje volje. Če pa se v porod posega (poseg je lahko energetski, miselni, psihološki ali pa konkretna medicinska intervencija), otrokova zmožnost voditi porod glede na svoje potrebe in voljo ni uslišana in tako dobi prvo sporočilo, da ni zmožen, da si ne zasluži, da se mu prisluhne, da je podrejen. Njegov potencial ob porodu ni uresničen. Ustvari se praznina, na kateri se njegovo življenje začne graditi. (Seveda lahko tak začetek kasneje pozdravimo.)

Naša družba otroke dojema kot prirojeno slabe, manipulativne, asocialne in se do njih tudi tako vede. S takšnim vedenjem pa v otroka, ki je prirojeno socialno bitje, ima prirojeno željo ustrezati in pripadati skupnosti in biti kooperativen, vnese nesorazmerne količine nezdravega sramu, krivde in slabe vesti. Otrok (arhetip Hči) namreč dobi sporočilo, da tako kot je sam po sebi, ni v redu, ampak je z njim nekaj hudo narobe – od tod nezdravi občutki pretiranega sramu, krivde in slabe vesti in od tod nezmožnost zaznavanja sebe, občutek, da sem “jaz” le skupek megle, brez mej, nedefinirana, brez jedra, brez instinktov, brez notranjega védenja, na kratko brez občutka sebe, brez stika s svojimi čustvi, mislimi, mnenji, potrebami, željami, telesom.

Ko ranjene Hčerke preidemo prvi krvni misterij prve menstruacije, se naša ranjenost še poglobi – menstrualni cikel, ki je prišel, da poglobi naše veselje do sebe, do raziskovanja sebe in sveta, ni našel tega veselja, zato je poglobil žalost, izgubljenost in zmedo –  zaradi izgubljenega stika s svojo notranjostjo in izkrivljenega vrednotenja sebe ne moremo vzpostaviti stika z Boginjo. In tako postanemo plen.

Zloraba notranje praznine v imenu “duhovnosti”

Ta naša notranja praznina, ki jo spremlja občutek nedefiniranosti, brezmejnosti (v negativnem smislu – brez mej, ki ščitijo), meglenosti, nas ustvarja lahek plen za zlorabo. Patriarhalna religija se je tega dolgo časa posluževala. Pravzaprav je notranjo praznino v ljudeh tudi ustvarjala, saj so le tako lahko vodljivi. Zdrav, suveren človek ne more nikoli nasesti nečemu, kar je v nasprotju z njegovim (duhovnim) instinktom. O tem smo že govorile v članku Duhovni instinkt in ženska duhovnost:

Ženska (ali moški) na kolenih, v cerkvi - stavbi institucije. Duhovni instinkt (odnos z božanskim) je nadomeščen z zunanjo avtoriteto, ki usmerja razmišljanje, čustvovanje in vedenje posameznika. Takšen odnos (ki temelji na prepričanju, da posameznik v sebi nima zmožnosti misliti, čustvovati in se vesti v skladu s sabo) najdemo še v disfkunkcionalni vzgoji otrok.

Ženska (ali moški) na kolenih, v cerkvi – stavbi institucije. Duhovni instinkt (odnos z božanskim) je nadomeščen z zunanjo avtoriteto, ki usmerja razmišljanje, čustvovanje in vedenje posameznika. Takšen odnos (ki temelji na prepričanju, da posameznik v sebi nima zmožnosti misliti, čustvovati in se vesti v skladu s sabo) najdemo še v disfkunkcionalni vzgoji otrok.

Dandanes smo ženske (in tudi moški!) precej “zamašeni” (zademfani, bi rekla draga Sestra Eva Luna) v tistem centru, ki se mu reče “duhovni instinkt”. Tisočletja so se namreč neke sile (saj vse vemo, katere) trudile, da bi se ta center zademfal. Tisočletja smo bile učene (in učeni), da je duhovnost izvira iz zunanjosti, od neke avtoritete, ki potrdi, kateri občutki, izkušnje so pravilni in kateri ne; ki predpiše nauke, v katere je potrebno verovati (!), ki celo sankcionira, kaznuje vse, ki si drznejo tej avtoriteti zoperstaviti (na žalost vemo, da so bili pregoni heretikov – na primer Katarov, sledilcev Starih Poti (“poganov”), itd – orodja za centraliziranje oblasti, za izločanje gibanj, ki bi odjemala sledilce instituciji, ki si je priborila najmočnejši položaj. Torej na prvem mestu NI bilo resnično preganjanje določenega nauka. Tako so stvar dojeli verjetno le preprosti ljudje in zagnani in naivni člani institucije, katerih zavest ni prodrla do spoznanja resničnih interesov svoje institucije).  

Ženske (in moški) smo bili skozi zgodovino učeni, da nimamo duhovnega instinkta, kar z drugimi besedami pomeni, da ne moremo vzpostaviti odnosa z Božanskim. Naravo, sporočila in voljo božanskega nam posreduje zunanji posrednik – duhovnik, moški duhovnik. S tem ne le, da se je preprečeval naš stik z Božanskim – vitalni in bistveni stik, ki ga potrebuje vsako bitje – s tem se je ohranjalo naše nezdravo, nefunkcionalno stanje, ki povzroča trpljenje in telesne bolezni. Ne le, da je nekdo drugi posredoval naravo, sporočila in voljo Božanskega, v resnici sploh ni posredoval, temveč je predstavljal svojo podobo Božanskega ter sporočila in vodstvo, ki so bila v korist njemu. Kot smo ugotavljale v članku Poganstvo in ženska duhovnost

Ko je bilo poganstvo izenačeno z brezbožnim – z odsotnostjo odnosa z Božanskim (in za poganstvo religije imenujejo kar vse religije, ki niso one), je bila ženska notranja, intimna, duhovna izkušnja razvrednotena. Razvrednotena je bila pot “Dekle, Mati, Modra Ženska”. Vpeljana je bila pot “Večna Poslušna Deklica”. Patriarhalna religija vpeljuje avtoritete. Toda to niso Modre Ženske in Modri Možje, temveč avtoritete, ki vladajo s strahom – njihovo orodje je izobčenje, kaznovanje. Ko so avtoritete začele uporabljati takšna orodja, smo se ženske začele bati svoje notranjosti. Bati smo se začele svoje intuicije, svojega notranjega védenja, vodstva. Na kratko: dvomiti smo začele vase. To pa je nekaj najhujšega, kar lahko človek naredi človeku: da vsadi vanj dvom vase, sumničavost do lastne notranjosti in sovraštvo do svojega Glasu

Odnos z Božanskim je globoko intimen (Kako vzpostaviti odnos in kaj je duhovna izkušnja?) 

Nihče ti ne more opisati Božanskega ali narave odnosa z Božanskim. Vsekakor tudi nihče ne more namesto tebe zate vzpostaviti stik z Božanskim. Lahko te beseda, dejanje, zapis nekoga navdahne ali deluje kot tisti ključni katalizator, ki sproži zorenje, ki je že bilo v tebi in ki se razlije v poln odnos z Božanskim, ni pa res, da potrebuješ nekoga, da te nadzoruje, vodi, vrednoti tvojo izkušnjo in ti govori, kaj je prav in kaj je narobe. 

Odnos z Božanskim je globoko intimna izkušnja. Je neviden odnos, ki se dogaja v tvoji notranjosti. Zaznajo ga le redki, senzitivni, ki imajo tudi sami poln odnos z Božanskim in ko se prepoznate, vas navda občutek sestrstva/bratstva, ki se razodene kot odpiranje srca, občutek ekspanzije v srcu in občutek globoke hvaležnosti.

Odnos z Božanskim čudovito opisuje roman Alkimist Paula Coelha. Odnos z Božanskim nas navdaja z vsakodnevno hvaležnostjo, občutkom razširjajoče se topline in odpiranja v srcu, nam podarja vsakodnevna na-ključ-ja, ki nas vodijo bliže k sebi, bliže k svoji celostnosti in uresničitvi našega poslanstva (Osebne legende, kot pravi Coelho), daje nam občutek polnosti, čarobnosti in ganjenosti nad čudovitostjo Vesolja in Življenja. V članku Duhovni instinkt in ženska duhovnost smo spoznale: 

Odnos z Boginjo se porodi iz notranjosti, iz naših globin vznikne tako, kot je vzniknila Afrodita iz morske pene in Yemanya iz morskih valov. Porodi se iz globoke ljubezni in vroče strasti do sebe, ki jo rodimo v svojih maternicah - organih odnosnosti.

Odnos z Boginjo se porodi iz notranjosti, iz naših globin vznikne tako, kot je vzniknila Afrodita iz morske pene in Yemanya iz morskih valov. Porodi se iz globoke ljubezni, vroče strasti in praznovanja sebe, ki jo rodimo v svojih maternicah – organih odnosnosti.

Duhovnost naj bi bila živa izkušnja, ne pa ideologija. Jungova glavna kritika krščanstva (in drugih “razodetij”) je, da se dojema kot ultimativno, dokončno razodetje, ki je končna resnica in ga ni moč preseči. Takšno dojemanje, pravi Jung, historično (Bog je v določeni točki ustvaril svet in to je to; v določeni točki se je utelesil in to je to; itd) ter transcendentno (Bog je zunaj stvarstva), blokira ☽🌕☾ spiraljenje🌕☾ duhovnega procesa in zamaši duhovni instinkt. Še posebej za ženske je to zelo pomemben uvid.

Ženske namreč v svojem telesu in svoji psihi nosimo kodo cikliranja, spiraljenja, umiranja in prerajanja. Ko je religija zapovedala dokončnost, je sterilizirala našo vitalno psihično lastnost – cikliranje. Ko je religija zapovedala transcendentnost, je povzročila trpljenje ženskam, ki ne morejo tako preprosto kot moški ločiti telesa od duha, saj ne morejo ignorirati (duhovnih) sporočil, ki jih njihovo telo kriči! med biološko-duhovnimi prehodi menstruacije, poroda in menopavze. 

Da bi si dovolile to čudovito izkušnjo, ki je rojstna pravica vsakega človeškega bitja in bi morala biti norma za vsako človeško bitje, moramo verjeti, da smo vredne takšne sreče in se tako tudi vesti. To pa pomeni zdravljenje arhetipov svetle ženskosti, zdravljenje svoje instinktivnosti, odnosnosti. Torej je meditiranje, takšne in drugačne tehnike, obredovanje, itd. popolnoma nekoristno in neplodno pri vzpostavljanju odnosa z Božanskim. Vse to so čudovita sredstva, ko smo se že vrnile v odnos z Božanskim. Pred tem pa se mora najprej zgoditi uvid v našo ranjeno odnosnost, ranjeno svetlo ženskost, zdrava jeza nad tistim, kar nam je prizadejalo rane in žalovanje za tistim, česar nismo prejele. Kot pravi jungovski psihoanalitik in duhovnik John P. Dourley, ki smo ga citirale v članku Hčerke očetov: fizične, psihološke in duhovne posledice zanikanja ženskosti, ki govori o zdravljenju ranjene ženskosti: 

“Žrtve “svete nedotakljive nerazumljivosti” so pogosto soočene z možnostmi “ne-zmage”. Lahko stiskajo svoje zobe in se fanatično obešajo na breme “razodete resnice”, ki v njih ne najde nobene izkustvene resonance. To jih razceplja med zahteve njihove vere in zahteve njihove človeškosti in možnosti zorenja. Ali pa so potegnjeni, pogosto od notranjih zahtev po polnejšem in bolj uravnovešenem življenju, v vzorce zanikanja. V jeziku njihovih lastnih osiromašenih teoloških opcij je tako zanikanje označeno za “ateizem”. Neredko to nosi s seboj trdovratno krivdo, ker so zapustili to, kar bi konec koncev lahko bilo edino pravo razodetje – toliko bolj pravo, ker je nerazumljivo.”

Zdravljenje, celjenje, postavljanje mej, vzpostavljanje asertivnosti, zdrave ranljivosti, zdrave intimnosti – pot, ki je pogosto trnova in se ji zato raje izogibamo. Nekatere v cinizem in intelektualizem, druge v sanjarjenje in fantaziranje, o princu na belem konju recimo, tretje v vdanost v usodo, četrte v vdanost zunanjim avtoritetam… A nič od tega nas ne zadovolji, kar slej ko prej ugotovimo. In se pogumno odpravimo na trnovo pot, kajti na koncu te poti nas čaka Ona – Božanska Mati s svojim obilnim naročjem, polnim Ljubezni, Modrosti in Čarobnosti. 

© Ana Drevenšek

slika: Janina Angel Bath

slika: Janina Angel Bath

Približuje se praznik Samhain, praznik Smrti, Razgradnje, ki obnavlja, ki izkristalizira Modrost, da jo v naslednjem ciklu ponesemo na višjo raven Spirale. Ob Samhainu, ki se bo letos zgodil 8. novembra (ko bo Sonce na 15° Škorpijona), so tančice med svetovi najtanjše – to so tančice, ki nas ločujejo od uvida naših ran, ki nam preprečujejo stik s tistim, kar je na drugi strani tančic – našim polnim potencialom, Božanskim, ki ljubi, blagoslavlja, vodi. V času okoli Samhaina, med 29. oktobrom in 12. novembrom sem se odločila ponuditi posebno branje Tarota z metom “Dekle, Mati, Modra Ženska”, ki daje uvid v arhetipe naše ženskosti, v našo svetlo in temno ženskost, njune rane in priložnosti za rast in stik s sabo in Boginjo. Posebna cena v tem času je le 30 €. Več informacij TUKAJ. Vabljene!

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš duhovno izkušnjo, odnos z Božanskim? Žensko duhovnost? Kakšno vlogo imajo v tvojem življenju sram, kriva in slaba vest? Kako si se/se spopadaš z njimi? Na kakšen način se povezuješ z Božanskim? Kakšna je bila tvoja pot tkanja stika z Božanskim? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Cikel Materinskih krogov od septembra do decembra 2015, več informacij TUKAJ. 

Delavnica arhetipov temne ženskosti, 7.11. 2015, več informacij TUKAJ.

Branje ženskega Tarota, več informacij TUKAJ.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Laži na poti v materinstvo

Boginja Mati, veličastna, Počelo Vesolja, čaščena, Božanska. slika: Brian Froud

Boginja Mati, veličastna, Počelo Vesolja, čaščena, Božanska.
slika: Brian Froud

Vstop v materinstvo je eden od vélikih ženskih prehodov; je vstop v novo dimenzijo bivanja; je vstop v družbo tistih, ki so postale del življenjske verige na nov način – ne več kot zadnji člen, temveč kot vmesni člen – in tako do kosti začutile svojo minljivost, svojo soodvisnost od drugih členov verige, na sploh svojo nemoč (nemoč svojega ega/uma) in moč te močne vezi – vezi življenja.

In vendar je pot v materinstvo posuta z lažmi. Tako kot tudi preostali (ženski) življenjski prehodi. Te laži, ki si jih bomo ogledale v članku, nam ženskam preprečujejo opolnomočen vstop v materinstvo. Oropajo nas zavedanja, zavestnega stopanja po tej poti, mnogih lekcij, mnogih uvidov.

Laži o porodu

Naša družba je nasičena z lažmi o porodu. Najhujša laž, ki se širi, je, da sodobna ženska ni zmožna roditi. Da, prav ste prebrale. To prepričanje se je tudi (na žalost) uspešno ukoreninilo v naše nezavedno. Širi se sporočilo, da je telo sodobne ženske nesposobno roditi, da je ženska nevarna svojemu otroku in da nujno potrebuje zunanje avtoritete (medicinsko osebje), ki bodo njenega otroka obvarovale pred nepredvidljivostjo in pokvarljivostjo njenega telesa. 

Dober primer takšnega sporočila je poimenovanje obporodne oskrbe, ki si prizadeva za naravni porod, “alternativna oskrba”. Beseda “alternativno” je zaznamovana z nečim nezaupljivim, sumničavim, neracionalnim, deviantnim. Ko so prakse, ki si prizadevajo porodu vrniti dostojanstvo, ženski opolnomočenje, označene za “alternativne”, so s strani “avtoritet” degradirane, razvrednotene, zasmehovane, s tem pa je pri ljudeh uspešno prebujena sumničavost, neodobravanje in nesprejemanje do takšnih praks. 

Moški zdravnik uzurpira babice. Moški zdravniki so izrinili babice iz porodnih sob, iz življenj žensk in s tem odvzeli ženskam občutke varnosti, sprejetosti, razumevanja, sočutne podpore in opolnomočenja v ženskem krogu ob prehodu v pomembno obdobje - materinstvo.

Moški zdravnik uzurpira babice. Moški zdravniki so izrinili babice iz porodnih sob, iz življenj žensk in s tem odvzeli ženskam občutke varnosti, sprejetosti, razumevanja, sočutne podpore in opolnomočenja v ženskem krogu ob prehodu v pomembno obdobje – materinstvo. 

Družba je sprejela sporočilo o ženski, zmožnostih ženskega telesa, porodu in avtonomnosti ženske od medicinskega sistema. Ina May Gaskin, svetovno priznana babica in obujevalka ženske veščine avtonomnega babištva, ki služi ženski in otroku, je skozi raziskovanje obporodnih praks odkrila (in razodela med drugim v svoji knjigi Birth Matters: A Midwife’s Manifesta – Porod je pomemben: Manifest babice) vzroke nastanku teh laži o porodu: v 19. stoletju so porod začeli prevzemati moški zdravniki in s tem izrivati ženske babice. Da bi svoje stranke prepričali, da so bolj vredni najema od svojih “tekmic” babic (in prepričali svoje stranke, naj zanje plačajo veliko več, kot babicam), so morali ponuditi “nekaj več” – to pa so bile medicinske intervencije, ki so, kot vemo, začele povzročati resnične zaplete med porodom. Zdravniki so načrtno začeli širiti prepričanja o porodu kot smrtni nevarnosti. Ina May navaja citat zdravnika Hugha L. Hodge-a iz Pennsylvanie (ZDA) iz leta 1838, v katerem trdi, kako je treba s širjenjem prepričanja o nevarnosti poroda ženske prepričati, da zares potrebujejo moškega zdravnika: “Če so ta dejstva lahko utemeljena, če lahko razširimo te informacije, če lahko ženske prepričamo v to, da bo njihovo trpljenje zmanjšano ali skrajšano in da bodo njihova življenja in življenja njihovih potomcev varnejša v naših rokah, ne bo nadaljnih težav v vzpostavljanju univerzalne prakse porodničarstva. Vsi predsodki najbolj nevednih in živčnih žensk, vsa prirojena in pridobljena občutljivost, tako značilna za ta spol, ne bo več predstavljala ovire delu moških zdravnikov.” Ina May nadaljuje: “Izkazalo se je, da ni bilo niti potrebno, da bi zdravniki, ki so sledili Hodgevemu načrtu, razširjali takšne informacije. Dovolj lahko je bilo prestrašiti medicinske študente, druge zdravnike, medicinske sestre in zaskrbljene Američane srednjega razreda, vedno pretvarjajoč se, da je to znanost. Joseph B. DeLee, na primer, je v zgodnjem 20. stoletju napisal mnogo učbenikov za zdravnike in medicinske sestre , v katerih je opisoval strahote, ki se jim ne da izogniti, če se za porajanje prvorojenca vsake ženske ne uporablja klešč (forceps v angleščini): “Porod so imenovali in mnogi temu še vedno verjamejo, normalna funkcija. Zdravnike in laike vedno znova preseneti in se jim zdi bizarno, da porod imenujemo abnormalna funkcija, bolezen, in vendar je resnično patološki proces. Vse je seveda odvisno od tega, kaj definiramo kot normalno. Če ženska pade na vile in si z ročajem raztrga presredek, to imenujemo patološko-abnormalno. Če pa orjaški otrok potuje skozi medenično dno, rečemo, da je to naravno in zato normalno. Če se otrok rahlo udari v vrata, a dovolj, da to povzroči možganske krvavitve, bi rekli, da je to resnično patološko, toda kadar je otrokova glava zdrobljena ob trku v trdno medenično dno in ga možganska krvavitev ubije, temu pravimo normalno, pravimo vsaj, da je ta funkcija naravna, da ni patološka.””

Od kod izvira močan strah pred bolečino poroda, ki je tako pogost v naši družbi? Od tod! Od te neznanstvene, s finančnimi interesi prepojene propagande iz 19. stoletja! Od kod izvira razvrednotenje ženskega dela spočenjanja, nosečnosti, poroda in materinstva, strah, globoko vcepljen v ženske same pred to našo veličastno izkušnjo? Od tod! Od kod izvira ta naš strah pred samimi sabo, nezaupanje v lastno telo, psiho in zmožnosti in ta naša lahka pripravljenost svojo moč izročiti (moški) uniformirani avtoriteti? Od tod!  In s tem niso začeli zdravniki. Ta dinamika psihološkega ustrahovanja in zasužnjevanja žensk za interese patriarhalne družbe ima korenine globlje, dlje nazaj, kot smo ugotavljale že v prejšnjem članku“Patriarhalna religija vpeljuje avtoritete. Toda to niso Modre Ženske in Modri Možje, temveč avtoritete, ki vladajo s strahom – njihovo orodje je izobčenje, kaznovanje. Ko so avtoritete začele uporabljati takšna orodja, smo se ženske začele bati svoje notranjosti. Bati smo se začele svoje intuicije, svojega notranjega védenja, vodstva. Na kratko: dvomiti smo začele vase. To pa je nekaj najhujšega, kar lahko človek naredi človeku: da vsadi vanj dvom vase, sumničavost do lastne notranjosti in sovraštvo do svojega Glasu.”

S tem pa je odvzeta moč ženskam. Odvzeta nam je samostojnost, pravica do odločanja, svoboda, dostojanstvo.

Laži o materinski identiteti

Zmagoslavje Mame ob pravi podpori.

Zmagoslavje Mame ob pravi podpori.

Ženskam je prepovedano zazirati se vase in zaznavati svojo notranjost na poti skozi vse biološko-duhovne prehode, še posebej pa ob prehodu v materinstvo. Takoj, ko ženska, spočne, si jo družba prilasti in jo začenja dojemati kot svojo lastnino, ne več kot samo svojo avtonomno osebo. Prisvoji si njeno pravico do odločanja in ji polaga v naročje vnaprej pripravljene rešitve zanjo, ki jih je primorana sprejeti, saj sicer ostane brez podpore. (Na primer, če se ženska odloči roditi doma, ostane brez sistemske podpore, saj zakonodaja okrog poroda doma še ni urejena – porod doma ni prepovedan, ni pa urejen – prisiljena je torej v nekakšno gverilstvo, zanašanje na energijo svojega notranjega uporništva in uporništva njenih bližnjih ter redkih v podobni izkušnji, če pa zaradi kakršnihkoli razlogov (finančne stiske, nepodpore bližnjih, težav v partnerstvu…) nima te zaloge energije, je povsem razumljivo, da se porodu doma odpove, kar pa je izredno krivično do njene pravice izbire.) 

Mama je takoj ob spočetju soočena s pritiski in pričakovanji, kakšna naj bi bila mama in kako naj bi se vedla. Avtorica Naomi Wolf je odkrila, da nosečnicam razglabljanje o določenih temah ni dovoljeno, ko je noseča predavala; ko je govorila o spolnosti, politki, itd., je občinstvu postalo nelagodno. Mati naj ne bi govorila o takšnih rečeh, mati je preveč krhka, njeni možgani niso zmožni razpravljati o tako resnih temah, pa tudi ne spodobi se. Mati se dojema kot nedoraslo, kot otroka, nesposobno skrbeti zase in odločati se zase.

Nosečnost je čas ogromnih hormonalnih sprememb. Hormoni pa imajo pomemben vedenjski učinek. Normalno je torej, da procesi materinstva (spočetje, nosečnost, porod, dojenje) predrugačijo ženski um. Tako kot se racionalnost in ustvarjalna intuitivnost ciklično izmenjujeta med menstrualnim ciklom, tako se njun odnos spreminja tudi med materinskimi procesi. Če naša družba ne bi tako častila razumarstva kot superiornega, bi spremembe v materinskem umu doživljali kot blagoslov, kot priložnost za kontemplacijo vseh pripadnikov družbe, ne le marginaliziranih mater. A več o tem spodaj, v razdelku “Družba, v kateri materinstvo ni čaščeno in zanikanje Boginje”.

Blessingway ali obred materinstva, ki prizna, počasti in praznuje notranje preobrazbe materinstva.

Blessingway ali obred materinstva, ki prizna, počasti in praznuje notranje preobrazbe materinstva.

Na materinskem krogu Porod kot obred prehoda se pogovarjamo o predrugačenju materinskega uma, o notranjih preobrazbah, ki se zgodijo ob tem vélikem prehodu. To predrugačenje je v naši družbi tabu. Od mam se pričakuje, da v tišini, izolaciji in brez omejevanja družbe, družine in delovnega okolja, zdržijo to predrugačenje in ga zadržijo zase. Predvsem se pričakuje, da bodo mame zase zadržale temne dimenzije materinstva – ambivalente občutke, obremenjenost, napor materinskega dela, čustveno zahtevnost materinskega dela, svoje potrebe, zahtevnost predrugačenja odnosov (partnerskih, družinskih, družbenih), ki ga povzroči vstop v materinstvo.

Od mam se pričakuje, da bodo nekritično poslušale grozljive porodne zgodbe, ki krožijo, da bodo poporodno depresijo, ki je tipični pokazatelj globokega nespoštovanja materinstva, materinskega dela in globokega pomanjkanja materialne, fizične, psihološke in duhovne podpore mamam, sprejemale kot običajen pojav. Moramo poslušati grozljive zgodbe! Zato, da končno spregledamo, kako je nekaj hudo hudo narobe z obstoječim obporodnim sistemom! Mame potlačujejo spomine na svoje porode, počutijo se posiljene, neslišane, neupoštevane, zmanipulirane. Nato pa so one označene za histerične in nevrotične, če si drznejo izraziti takšne občutke, avtoriteta unfirormiranih pa je nedotaknjena. 

Od mam se pričakuje, da bodo zase zadržale žalovanje za svojim starim jazom, svojo staro identiteto. Vstop v materinstvo je velik prehod, iz Dekleta v Mati, ob tem umre identiteta Dekleta in vse, kar le-ta nosi s sabo. Spremeni se telo – iz dekliškega telesa v telo mame, spremeni se um – iz nase osredotočenega v osredotočenega na nekoga drugega, spremenijo se čustva, prioritete, vrednote, celo značajske lastnosti. Seveda je ob taki temeljni spremembi normalno žalovanje ob izgubi stare identitete in normalna je zmedenost, iskanje, raziskovanje ob porajanju nove, ki še ni izoblikovana, ki je še za obronki zavesti, neotipljiva, obstaja le kot slutnja, kot obljuba radikalne spremembe in je zato seveda tudi strašljiva. Če bi družba dovoljevala raziskovanje teh vprašanj, bi bil prehod v materinstvo veliko lažji. 

Laži o vrednosti materinskega dela

DanielleDanielle Haines, mama, je na svojem facebook profilu objavila sliko sebe in svojega sina tri dni po porodu, ob kateri je napisala naslednje sporočilo: 

To je slika mene 3 dni po porodu. Bila sem tako surova in odprta, bila sem čista zmešnjava. Ljubila sem svojega otročka, pogrešala sem njegovega očeta (na ta dan je šel nazaj delat), jezna sem bila na svojo mamo, srce me je bolelo za svojega brata, ker nas je mama zapustila in zdaj sem imela majhnega dečka, ki je izgledal enako kot moj brat, moje bradavice so bile razpokane in krvaveče, moje mleko se je že skoraj pojavilo in moj dojenček je postajal zares lačen, počutila sem se žalostno, ker ljudje ubijajo dojenčke, zanalašč, spala nisem od poroda dalje, nisem vedela, kako odstraniti svoje prsi, moja vagina me je pekla od stalnega sedenja in dojenja, nekako sem izgubljala razum.  Prišla je Katie in me nahranila na jutro, ko je bila posneta ta fotografija. Lahko bi prišla tudi, da mi naredi kosilo. Nato je tisti večer prišla ena od mojih sedmih sester, Sarah, da bi prinesla družinsko večerjo. Sarah je posnela to fotografijo. Vstopila je s hrano in rekla: “Živjo, kako si?” Odvrnila sem: “Zmešnjava sem.”  Pogovarjali sva se, poslušala je in rekla: “Prav to sem tudi jaz doživljala.” Pomagalo je, da se vedela, da se je tudi njej takrat strgalo! Nato je rekla: “Vem, da to zveni noro, ampak ali imaš fotoaparat? Izgledaš tako surovo in tako lepo.” Tako vesela sem, da je posnela to fotografijo. Načrtovala je, da samo odloži hrano. Na koncu je ostala veliko dlje. Potrebovala sem jo. Vedela je. Poklicala sem Rachel, potrebovala sem jo. Potrebovala sem jo, da mi pomaga pri dojenju, potrebovala sem več pomoči pri pristavljanju.  Poklicala sem Shell. Potrebovala sem, da mi pove, da je moj dojenček v redu. To je resnično poporodno obdobje, mame. Tiste, ki ste to že doživele …  bi delile z mano, kako ste se počutile po porodu?  

Imela sem čarobno poporodne obrobje. Ni bilo lahko, ampak imela sem podporo in bila nahranjena in opominjana, da so bile mame pred mano na mojem mestu in da bom tudi jaz čisto dobro prešla skozenj. 

Materinsko delo je težko delo. Je eno najtežjih del. Ker je tako zelo osebno, ker nas predrugači od znotraj. In ker je tako fizično, čustveno zahtevno. Naša družba tega dela ne spoštuje dovolj. Materinsko delo dojema kot samoumevno, kot žrtvovanje posamezne mame, kot njeno izolirano, samotno, samožrtvovanje. “Sama si je to naložila, sama naj opravi.” Ne zavedamo se dovolj, da so mame v prvi vrsti naše vrste. Od njih je odvisno nadaljevanje človeštva. In ne samo nadaljevanje, ampak tudi kvaliteta človeštva. Kakšna družba bomo? Sočutna ali okrutna? Spoštljiva ali prostaška? To je odvisno od podpore materinstvu in od kvalitete materinskega dela (ki ne more biti kvalitetno, če mam ne podpiramo materialno, fizično, čustveno, duhovno).

Naomi Wolf, čudovita, tenkočutna, feministična avtorica, pravi, da nad mamami v sodobni družbi visi Salomonov meč. Nekoč sta k modremu kralju Salomonu prišle dve mami, ki sta obe trdili, da je nek dojenček njun in sta od kralja zahtevali, da presodi, kateri bo pripadal. Salomon je predlagal, da razkosa dojenčka na pol in dá vsaki pol. Ena od žensk se je strinjala, druga pa je dejala: “Naj ga ima ona, samo ne razkosajte ga!” Tega je zmožna materinska ljubezen. Tako je Salomon vedel, katera je prava mama.

Tudi nad sodobnimi materami visi Salomonov meč.

Tudi nad sodobnimi materami visi Salomonov meč.

Tudi nad sodobnimi mamami visi Salomonov meč. To je Salomonov meč, ki sprašuje mame: “Ali naj razkosam tvojega otroka?” In mame vedno znova zakričijo: “Ne!” Ta “Ne!” pa zahteva od njih neskončna žrtvovanja. Naomi Wolf v svoji knjigi Misconceptions; Truths, lies and the unexpected on the journey to motherhood (Zmote: resnice, laži in nepričakovano na poti v materinstvo) citira prijateljico, ki je ob doživetju prehoda v materinstvu dejala: “Potrebujemo feminizem, ki pravi, da je v redu, če si vzamemo odmor!” Feminizem namreč ni predvidel potreb mater. Preveč se je zapletel s kapitalizmom in preveč si je želel vstopiti v moški svet, namesto da bi povzdigoval specifično ženske izkušnje, kot je materinstvo, pravi Naomi Wolf: “Ko je prišlo do tega, kdo bo skrbel za otroke, se je ženskemu gibanju zgodil kapitalizem, resnična revolucija spolov pa se ni.”

V sodobni družbi je odmor, počitek, nedelovanje greh. Materinstvo pa zahteva upočasnitev in odmor. Odmor od dela, odmor od določenih obveznosti. Če ne zaradi drugega, zato, ker je fizično nemogoče izpeljevati vse prejšnje obveznosti ob materinskem delu. 

Vstop materinstvo naredi boleče očitno priviligiranost moških v naši družbi. Matere so prisiljene v soočenje z nepripravljenostjo moških sodelovati pri materinskem delu (ki je delo skrbi za otroka, ki ga lahko opravlja kdorkoli, pravi Sarah Ruddick, filozofinja). Naomi Wolf pravi, da se v moških vključi “namerna potopitev v pozabo”, ko gre za delitev materinskega dela in delitev gospodinjskih del. Večina moških se potopi v “nezavestnost, ki je uporabna” – nezavestni se napravijo vseh naporov materinstva, kar jim pomaga pri ohranjanju fame napornosti svojih dolžnosti in svojega dela ter pri odpovedovanju prevzemanja pobude pri materinskem/gospodinjskem delu. Egalitarnost je v mnogih zakonih porušena, opaža Naomi Wolf, saj je mnogo moških še vedno prepričano, da je materinsko in gospodinjsko delo “žensko delo”, mnogo moških se še vedno ne zaveda (ali noče zavedati) napora materinskega dela, še vedno pomanjšuje pomen materinskega dela, ga predstavlja kot manjvrednega njihovemu denarnemu delu in to uporablja za izogibanje materinskemu delu. Kapitalistična in patriarhalna družba to dinamiko seveda le krepita. Če bi bilo materinsko delo spoštovano, bi vsi jasno razumeli, da je enakovredno denarnemu delu in da mora biti torej preostanek gospodinjskih del pravično razdeljen med zakoncema.

Otročje in nazadnjaško vztrajanje pri nesodelovanju pri “ženskem delu” pa moške tudi stane. Ženska, ki je za vse sama, ugasne kot Ljubimka, Ustvarjalka, Navdihovalka. Kot pravi Naomi: “Kar so moški privarčevali pri skrbi za otroke in gospodinjstvu po tem, ko se je rodil otrok, jih je tudi stalo, romantično in erotično.”

Ena od Naomiinih intervjuvank je dejala: “Vsekakor sem si ob dnevih, ko je bil moj mož v resnično pomoč, želela biti romantična. Toda ko je predpostavljal, da bom vse zmogla sama, ko se mi je nato približal, se nisem mogla odzvati.”

Če bi si moški želeli cvetočih žensk, bi jim pomagali. 

Družba, v kateri materinstvo ni čaščeno in zanikanje Boginje

V družbi, v kateri bi bilo materinstvo čaščeno, bi bil prehod v materinstvo veliko lažji, manj fizično, čustveno in duhovno naporen, bolj bogat in bolj izpolnjujoč.

Durga puja - obred čaščenja Boginje Durge. Ljudje častijo BOGINJO - ženski obraz Božanskega, Božansko utelešeno v ženskah!

Durga puja – obred čaščenja Boginje Durge. Ljudje častijo BOGINJO – ženski obraz Božanskega, Božansko utelešeno v ženskah!

Častile bi se spremembe, ki jih povzročajo materinski procesi materinskemu telesu, umu, duši. Mentalnih sprememb , ki jih povzročajo hormoni materinstva, ne bi več dojemali kot “poneumljanje, zmanjševanje mentalnih zmožnosti”, temveč kot izostreno osredotočenost, poglobljen uvid v povezave med stvarmi. Materinsko intuitivnost, izostreno povezanost z drugimi dimenzijami, nosečniško “zasanjanost” in “čustvenost” kot to zaznava racionalistična družba, bi dojemali kot mogočne portale, kot priložnost za kontemplacijo vseh pripradnikov družbe. 

Povečano potrebno mam po varnosti, materinjenju, nežnosti, pozornosti, ne bi več dojemali kot šibkost, nesamostojnost, iracionalnost temveč kot vrlino, kot merodajno vrlino, ki človeštvu sporoča, kaj je zares pomembno: varnost, nežnost, toplina varnega doma

Nadčloveško osredotočenost mater na otrokovo varnost, uresničevanje njegovih potreb, ki spominja na junaštvo in ne le eno od človeških lasnosti, ne bi več dojemali kot nevrotičnost, ki omejuje racionalnost, temveč kot junaštvo, kot božansko lastnost žensk, ki ohranja človeštvo.

Socialno samoumevno bi bilo, da se novo družino s strani skupnost in s strani sistema podpira materialno (finančno), fizično (s pomočjo pri gospodinjstvu, opravkih), psihološko (s prisotnostjo, s podporo, pogovorom), duhovno (z obredi prehoda, s čaščenjem ženskega obraza Božanskega).

Spočetja, nosečnosti in poroda ne bi več dojemali kot medicinske dogodke, kot dogodke, nad katerimi ima moč, avtoriteto in pravico odločanja nekdo zunanji, nekdo uniformirani (zdravstveni delavec, uradni delavec), temveč kot ključne dogodke v Krogu Življenja, ki jih utelešajo ženske, ki so, ko potujejo skozi te dogodke, utelešenja Boginje – ženskega obraza Božanskega, avtonomne, svobodne osebe in avtoritete zase in za človeštvo, saj je človeštvo odvisno od njih. Obporodne prakse bi odsevale ponižnost in spoštovanje do Mater, njihove avtonomnosti in sposobnosti in pravice do odločanja, odsevale bi zavedanje o naravnosti in normalnosti materinskih procesov, odsevale bi globoko čaščenje teh procesov. 

Mame ne bi več potlačevale svojih občutkov na poti v materinstvo, ne bi več potlačevale spominov na svoje porode in poporodna obdobja, ne bi se več sramovale svojih teles, dvomile v svoja telesa in svoje materinske psihe, ne bi več bile zmanipulirane s strani uniformiranih avtoritet, katerih interes je dobiček in ne njihovo dostojanstvo in svoboda, ne bi bile več zasmehovane, kadar pridejo v porodnišnico s porodnimi načrti, kadar sprašujejo po statistiki in obporodnih praksah, kadar si želijo drugačne oskrbe, ne bi bile več označene za “nore, zmešane alternativke”. Žensk, ki krčevito branijo blagostanje svojih otrok ne bi več označevali za histerične

Častili bi BOGINJO, našo MATI, naše POČELO, našo LJUBEZEN.

Preostali članki na blogu Rdečega Šotora, ki govorijo o materinstvu:

Materinstvo – nevidno zdravilo, ki mora postati vidno

Materinski um – ultimativna predaja

© Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš preobrazbe materinstva? Kakšne laži prepoznavaš oziroma kakšne laži so se zgodile tebi na poti v tvoje materinstvo? Kakšne resnice si želiš o materinstvu in prehodu v materinstvu sporočiti prihodnjim generacijam? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Cikel Materinskih krogov od septembra do decembra 2015, več informacij TUKAJ. 

Sklop delavnic Menstrualni misteriji (I. Korenine & II. Cikličnost in transformativnost), 26.9. in 10.10. 2015, več informacij TUKAJ.

Sklop delavnic arhetipov svetle in temne ženskosti, 24.10. in 7.11. 2015, več informacij TUKAJ.

Branje ženskega Tarota, kadarkoli, več informacij TUKAJ.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Ženske gradijo za ženske

boginja zemlja

slika: Elena Moskaleva

Ženska duhovnost je utelešena duhovnost. Je duhovnost materializacije, rojevanja duhovnega v materijo, pretakanja duhovnih prepletov v materialne preplete. Naša notranja potovanja ne ostanejo le notranja, za svoja spoznavanja se ne umikamo iz utelešenega življenja in njegovih potreb in naravnih zakonov. Konec koncev smo ženske nosilke človeštva. Naša telesa ustvarjajo novo življenje, nato pa ga s svojo iz telesa izvirajočo intuitivnostjo, cikličnostjo in zaznavanjem naravnih zakonov vzgajamo ter tako na novemu človeku pustimo pečat prizemljenosti, spoštovanja življenja in zlitosti z naravnimi cikli Zemlje

Ta četrtek bo v Rdečem Šotoru predavanje in ženski krog z naslovom Ženske gradijo za ženske. Olga Boldcrayon nam bo predavala o naravni gradnji, tehnikah in materialih in možnostih gradnje za ženske. Predstavila nam bo tudi svoj projekt Ženske gradijo za ženske, katerega namen je zgraditi umaknjen prostor v naravi za odmik in samoto ženske ter nas povabila k sodelovanju. Predavanju bo sledil ženski krog, v katerem bomo razmišljale o pomenu in stigmatizaciji samote in umika sodobne ženske. Več informacij TUKAJ

As diskov v klasičnem Tarotu.

As diskov v klasičnem Tarotu.

Tarot je sestavljen iz Velike in Male Arkane. Mala Arkana je predhodnica igralnih kart in je sestavljena iz 4 “barv”: kelihov, mečev, palic in diskov. Vsaka barva pripada enemu elementu. Kelihi so voda (čustva, intuicija, občutki, vizije), meči zrak (um, intelekt), palica ogenj (življenjska/kreativna/spolna energija, strast) in diski zemlja (telo, prizemljenost, materialni svet).

Diski ne utelešajo prizemljenosti, kot si ponavadi razložimo ta pojem; kot materializem, mojstrstvo v materialnem svetu, obvladovanje materialnih vzvodov. Diski predstavljajo veliko več. 

Diski so duhovno utelešenje. Potovanje diskov od Asa do Šamana (Kralja) predstavlja proces popolnega utelešenja na Zemlji, popolnega sprejetja svojega utelešenja, popolnega sprejetja Zemlje in zakonov bivanja na Njej. Predstavlja proces zlivanja duhovnega védenja z vsakodnevnim življenjem v telesu. 

Problemi z materialnim obiljem, ki jih ponavadi povezujemo z diski, so le majhen delček, le delna manifestacija celotnega pomena diskov. Diski namreč učijo, da materialno obilje izhaja iz našega ljubečega in popolnega sprejemanja utelešenja in bivanja na Zemlji. Ko sprejmemo, da nam je bilo dano življenje, ko se duševno voljno utelesimo v svoje telo. Takrat tudi ljubeče in brezpogojno sprejemamo potrebe svojega telesa, saj jih ne dojemamo kot “nižje”, omejujoče, temveč kot normalne, naravne. Takšno sprejemanje svojega utelešenega telesa in njegovih potreb je pri večini nas oskrunjeno že ob rojstvu (in prej). Ko smo rojene medikalizirano, je s tem zlorabljenih mnogo naših zmožnostih, ki naj bi jih prvič izkusile ob rojstvu in ki naj bi predstavljale podlago za naše nadaljnje življenje. Če je otroku dovoljeno, da sam začne porod in nato vodi porod v svojem ritmu, se porod dogaja v skladu z njegovimi pričakovanji (v skladu z njegovim biološkim kontinuumom) in v skladu z njegovo pripravljenostjo in porod se mu vtisne v spomin kot prva izkušnja opolnomočenja, prva izkušnja uresničevanja svoje volje. Za mamo ima tak spontan, nemoten porod enak učinek. Če pa se v porod posega (poseg je lahko energetski, miselni, psihološki ali pa konkretna medicinska intervencija), otrokova zmožnost voditi porod glede na svoje potrebe in voljo ni uslišana in tako dobi prvo sporočilo, da ni zmožen, da si ne zasluži, da se mu prisluhne, da je podrejen. Njegov potencial ob porodu ni uresničen. Ustvari se praznina, na kateri se njegovo življenje začne graditi. (Seveda lahko tak začetek kasneje pozdravimo.)

10 diskov v ženskem Tarotu Motherpeace, ki ga uporabljam za branja Tarota za ženske v Rdečem Šotoru. Predstavlja naše duhovno rojstvo na Zemljo - ko v polnosti sprejmemo svojo utelesitev in svoje življenjsko poslanstvo.

10 diskov v ženskem Tarotu Motherpeace, ki ga uporabljam za branja Tarota za ženske v Rdečem Šotoru. Predstavlja naše duhovno rojstvo na Zemljo – ko v polnosti sprejmemo svojo utelesitev in svoje življenjsko poslanstvo.

S takšno dediščino, ki jo ima večina nas, kasneje v življenju težko občutimo obilje, ki nam po naravi pripada. (Živali na primer nimajo slabe vesti iskati in/ali zahtevati hrano, počitek, udobje, medtem ko imamo ljudje pogosto občutek, da si tega ne zaslužimo ali pa da si zaslužimo le z garanjem in trpljenjem.) Kasneje, v času arhetipov svetle ženskosti (od rojstva do materinstva; arhetipi pa nimajo le kronološkega pomena, so tudi arhetipi menstrualnega cikla ali drugih procesov/ciklov) naj bi gradile na temelju prvega opolnomočenja in uresničenja svoje volje ob porodu. Moč svoje volje – življenjskega impulza, želje po življenju, po utelešenju, po izkušanju podarjenega življenja – naj bi razvijale, spoznavale, ozaveščale in zavestno uporabljale. Skozi arhetipe svetle ženskosti naj bi razvijale proces palic (ognja) v Tarotu – zmožnost čutiti v sebi strast po življenju in delovati v skladu z njo. Ta proces nam omogoča popolno utelešenje in sprejemanje zemeljskega življenja in posledično radostno in izpolnjujoče življenje na Zemlji.

Večinoma pa neupoštevanju ob rojstvu (ali že ob spočetju, v obliki “prisilnih” spočetij, ki ne upoštevajo volje duše po življenju, o tem kdaj drugič) sledi cela kopica NE-jev. Ne tekaj naokrog, ne igraj se s tem, ne sprašuj tega, ne govori toliko, ne prijemaj tega, ne hodi tja. Bodi na miru, bodi tiho, bodi pridna. Ubogaj. Osreči mamico in atija. Itd itd itd.

Ko smo deležne takšne nadgradnje prvega neupoštevanja ob rojstvu, se naš proces palic ne more uresničiti. In posledično ne zmoremo v polnosti sprejeti svoje utelešenosti. Naše jedro je namreč razočarano, neuresničeno, prazno in žalostno.

Grška Boginja Hestia (na sliki) in keltska Boginja Brigid sta Boginji Ognja - čuvajki svetega notranjega ognja, ki je naša želja, da živimo in je naš duhovni ogenj - želja po spoznavanju. Zelo pomembno je, za nas sodobne ženske, da obudimo ta ogenj!

Grška Boginja Hestia (na sliki) in keltska Boginja Brigid sta Boginji Ognja – čuvajki svetega notranjega ognja, ki je naša želja, da živimo in je naš duhovni ogenj – želja po spoznavanju. Zelo pomembno je, za nas sodobne ženske, da obudimo ta ogenj!

V Rdečem Šotoru zato dajemo velik pomen arhetipom svetle ženskosti in procesu palic. V provokativnem zapisu Eva Luna Prusnik razmišlja o resničnem pomenu mladosti – kot obdobju, ki ima sveto poslanstvo negovati in razvijati Sveti notranji Ogenj (željo živeti! in željo duhovno spoznavati):

Mladina.
Kje je naš ogenj za spreminjanje sveta,
za sežiganje nepotrebnih vzorcev.
Kje je strast, da jo uporabimo za dvig zavesti?
Kje je aktivnost, ki jo Zemlja potrebuje?
Zakaj smo samo mamini sinčki in očetove hčerke ali pa umetno odrasli, igramo vloge, ki nam ne pašejo…
Kje je zanos in učenje o cikličnosti Energije, Sinergije, Sveti Ženskosti, vseobsežni povezanosti in prepletenosti?
Kje Zavest in Vedenje?
Spiralna percepcija?
Znanje o Zemlji, učenje herbalizma, naravne gradbe, kje je medgeneracijsko povezovanje, ponižnost ega, radoživost, kri, kosti, menstruacija, libido?
Bosonogi ekstatični ples, povezovanje skozi obrednost, petje, igra?
Tudi meni je lahko, vzeti lsd, napiti se do bruhanja, kaditi travo in cigarete ter usmerjati pozornost navzven.
Biti kul, umetniška hipsterka ali hipi, ki si pušča dlake pod pajzduho, ker je zdej to moderno.
Lahko mi je zbežati v svoj svet in hoditi ven, pa zlorabljati telo in kriviti vse ostale.
Kaj pa malo več od mene, od tebe? Kje si, mladec, kje si mladenka… Se vprašaš katera sila te vodi?
Bedno mi je, biti mlada. Iskreno. Toliko ognja imam, pa tako daleč od svojih vrstnikov sem, ker se odločim živeti drugače in ceniti sebe in svoje telo. Ozaveščati izkušnje in jih ne v nedogled ponavljati. Sita sem te metelkove, pizda. Vsi pijani, nadrogirani. Mulci, ki ne znajo biti Mladi. MLADI V PRAVEM POMENU BESEDE. Čas je da se zbudimo, dragi vrstniki in pustimo starce in njihove vzorce. Mi smo
Nova generacija, ne igrajmo igre Odraslih, ki so v navidezno zrelost zapakirani neozaveščenci. Zakaj ima beseda biti mlad, tako manjvreden, negativen podton, paglavca, ki nima pojma o življenju. A lahko že to spremenimo, prosim? Biti mlad naj bo carsko! Izpolnjujoče! Ne pa sram vzbujajoče. Mlad in neumen, mlad in nespameten… Ostra sem, pa naj bo. Dovolj imam. Mislim, kam leti osredotočenost. Na to kateri parfum si bom kupila ali pa kateri cropped top? Ali pa, a bom kul če bom sedaj prižgala to cigareto in seksala na wc-ju, kaj bom sedaj ko odraščam levičarka ali desničarka, hmmmmm… Bom lepo kupila mladino, malo prebrala na wikipediji, pa bom super bogata ovčjega znanja diskutirala ob zviti cigareti v kavarni, o tem kakšen naslednji korak je naredila vlada. Ni to način no. Znamo drugače, ne igrajmo igre, ki ni za nas. Vključujmo se drugače, zares raziskujmo. Ne podlezimo manipulacijam. Dajmo, poglejmo in Vidimo, skozi tančice iluzij … Nismo več v plenicah. Ozrimo se okoli, naj bo selfie odraz ognja in volje po spremembi, navznoter, navznoter, navznoter…
Ljubi moji, prvi korak ni najlažji, je pa nujen. Konec spanja, čas je Sedaj!

Manifest Mlade Ženske.

Ljubezen.

© Eva Luna Prusnik

Mati Zemlja. slika: Gilbert Williams

Mati Zemlja. slika: Gilbert Williams

Ko je naš ogenj ozdravljen, smo pripravljene sprejeti proces diskov. Mnoge od nas, ki smo še v procesu zdravljenja ognja, se ne moremo čisto povezati z vibracijo diskov, ne začutimo v polnosti njihove esence, zdijo se nam tuji. Večina sodobne in pretekle duhovnosti ne integrira diskov, kajti pogosto spregleda pomen ozdravitve ognja in gradi na trhlih temeljih.

Ko v polnosti sprejmemo ogenj in smo nato pripravljene sprejeti diske, v sebi začutimo imuplz k utelešenju svoje duhovne esence na Zemlji. Skozi diske se duhovno rodimo na Zemljo. Čeprav je naše telo že dolgo rojeno, končno v polnosti sprejmemo svoje utelešenje. To prinese pripravljenost slediti ciklom svojega telesa in Narave; globok notranji mir, ki je posledica razumevanja naravnih ciklov, ki nam prinese nenavezanost; zmožnost potrpežljivosti in vztrajnosti, ki sta potrebni na zemeljski sferi in ki nam pomagata graditi nove resničnosti korak za korakom. Mnogo skupnosti je skozi zgodovino utelešalo modrost diskov – to so (bile) skupnosti ljudi (na primer Eseni v Jezusovem času), ki so v celoti sprejeli proces diskov in so zato sprejeli neko skupno duhovno poslanstvo – posvečajo se gradnji nove resničnosti, novega življenjskega sloga, nove duhovne zavesti za ljudi. Takšni gradnji se je moč predati le z globokim sprejemanjem narave zemeljskega življenja in sprejemanjem zavesti Matere Zemlje.

Mati ZemljaKo ženske sprejmemo zavest Matere Zemlje in proces diskov, smo pripravljene ustvariti boljši svet za nas, za svoje moške in svoje otroke. Svojo duhovno izkušnjo utelesimo. Tako kot svojo ljubezen materializiramo skozi otroka, tako svoja spoznanja utelesimo skozi svoje sveto delo. V diskih naše delo, zemeljsko in vsakdanje, dobi svet pomen, postane daritev na oltarju Božanskega. Postanemo tiste, ki imamo notranjo moč stvari početi drugače: drugače jesti, se drugače oblačiti, rojevati otroke drugače, opravljati drugačna dela, z denarjem upravljati drugače, z ljudmi povezovati se na drugačne načine, . . . Ko naš ogenj še ni pozdravljen in še ne sprejmemo procesa diskov, nimamo notranje moči, da bi stvari počele drugače; nimamo moči postati na primer vegetarijanke, saj se nam zdi pretežko in prezahtevno; nimamo moči na primer roditi doma ali izbrati kraj, ki bo bolj spoštoval integriteto in svetost rojstva našega otroka; nimamo moči ločevati odpadkov, itd; smo polne izgovorov za kakršnekoli spremembe na zemeljski ravni. S tem ne želim obtoževati ali v nas zbujati slabo vest. Želim nam, vsem nam, razjasniti, da bomo moč za potrebne spremembe dobile spontano in neprisiljeno, discipline bomo zmožne spontano in brez napora, ko bomo ozdravile svoj ogenj in sprejele proces diskov. 

Olgino predavanje in ženski krog Ženske gradijo za ženske utelešata energijo diskov. Čas je, da ženske začnemo graditi boljši svet za ženske. Čas je, da ženske začnemo graditi novo resničnost za prihodnje generacije. Čas je, da začnemo graditi! Pridi, če v sebi čutiš klic diskov, njihov proces zlivanja duhovnega z zemeljskim. Pridi, če čutiš dovolj notranje moči, da svoje duhovnosti ne živiš več le znotraj sebe, za štirimi stenami svojega doma, temveč si pripravljena, da tvoje življenje v vseh aspektih začne odsevati tvoje notranje stanje, tvoj duhovni proces. 

Bližajoči se dogodki v Rdečem Šotoru:

Četrtek, 30.7.2015: Predavanje in ženski krog – Ženske gradijo za ženske. Več informacij TUKAJ.

Olgina predstavitev bo temeljila na podlagi izkušenj dela z naravnimi materiali v gradnji pri različnih projektih v Evropi. Slikovno bodo predstavljene najbolj priljubljene tehnike naravne gradnje. Pridobile boste znanje o materialu in nekaj osnovnih vzorcev in pravil, ki so pomembni pri gradnji iz naravnih materialov. Pogovorile se bomo tudi o potrebi po prostoru za odmik, nujnih lastnostih primernega prostora ter o stigmi in kontekstu samote ženske v sodobni družbi.

Petek, 31.7.2015 ob 17.30: Ženski krog materničnega petja z arhetipom Modre Ženske. Več informacij TUKAJ.

Tokrat, 31. julija, spoznavamo arhetip Modre Ženske. Modra Ženska je arhetipmojstrstva. V sebi vsebuje izkristalizirano modrost vseh prejšnjih arhetipov. Preden se prelevi v Temno Mati (ki že postaja Hči) in se popolnoma umakne vase in proti portalu med svetovi, je Modra Ženska še na voljo družbi, za vodstvo, nauke, vzor. Modra Ženska je arhetip prave mere, pravičnosti, spontane in preproste intuitivnosti. Je mogočen arhetip. Predstavlja samozavestno, utelešeno in spokojno žensko modrost. Samo je. Ničesar ne ponuja, a izžareva toliko, da se mnogi obračajo k njej. Čeprav je prisotna v svetu, že prisluškuje nagovorom Prehoda. Vse ženske imamo v sebi seme Modre Ženske, ne glede na starost. Če jo skozi svojo cikličnost sprejemamo, se lahko v zrelih letih razcveti v mogočno Modro Žensko! Več pa na delavnici!

Branje ženskega Tarota, otvoritvena cena 20€, PODALJŠANA do 15. avgusta, Marijinega dneva. V Naravi, pri tebi doma in po novem tudi po SKYPE-u

Sepmtebra se začne nov cikel Materinskih krogov. Več informacij TUKAJ.

Oktobra in novembra ponovno sklop delavnic arhetipov svetle in temne ženskosti. Več informacij TUKAJ.

© Ana Drevenšek 

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kakšen je tvoj proces palic in ognja? Kako doživljaš svojo notranjo željo po živeti in spoznavati? Kakšni so tvoji arhetipi svetle ženskosti? Na kakšen način si obnovila svoj ogenj? Kakšen je tvoj odnos do zemeljskosti, do energije diskov? Kako dojemaš prizemljevanje, prizemljenost? Kako dojemaš itegracijo oziroma odnos med duhovnim in zemeljskim? Napiši v komentar!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Duhovni instinkt in ženska duhovnost

Polna Luna v Strelcu

Danes ob 18.21 nastopi polna Luna v Strelcu. Strelec je znamenje širine. Širine v vseh oblikah. Telo naredi podobno Veneri, obilno v svoji plodnosti, gostoljublju, radosti, sočnosti. Duha naredi visokoletečega, globoko dojemljivega, sprejemljivega. Zato pravijo tudi, da je Strelec znamenje religije, filozofije. Le-te naj bi bile izraz veličine duha, skupek izkušenj in spoznanj duha. Vendar religije in filozofije pogosto postanejo dogmatične, okostenele, same sebi namen, najhuje pa – postanejo orodje neke gospodarsko-politične ideologije, gibanja…

Toda Strelec je znamenje esence religije in filozofije – tiste žive esence, ki omogoča duhu, da živi, zaznava, doživlja, ozavešča, spoznava, razume, se širi. Polna Luna želi lastnosti Strelca obelodaniti. Pokazati čisto vsak skrit kotiček njegove energije, popolnoma razkriti njegovo sporočilo. Njen namen je, da ozavestimo pomen Strelca, da osvetlimo dele v duši, ki mu pripadajo.

Duhovni instinkt izhaja iz notranjosti, je univerzalni, večen del naše psihe. Bojimo se mu prisluhniti, saj smo bile pogojene v strah pred notranjim glasom in obračanje na zunanjo avtoriteto.  slika: Ignacio Serrano

Duhovni instinkt izhaja iz notranjosti, je univerzalni, večen del naše psihe. Bojimo se mu prisluhniti, saj smo bile pogojene v strah pred notranjim glasom in obračanje na zunanjo avtoriteto.
slika: Ignacio Serrano

Duhovni instinkt

Zato želim današnji članek posvetiti osvoboditvi (kar počne polna Luna) resnične esence religiozne/duhovne izkušnje v nas ženskah (kar nam omogoča Strelec). Dandanes smo ženske (in tudi moški!) precej “zamašeni” (zademfani, bi rekla draga Sestra Eva Luna) v tistem centru, ki se mu reče “duhovni instinkt”. Tisočletja so se namreč neke sile (saj vse vemo, katere) trudile, da bi se ta center zademfal. Tisočletja smo bile učene (in učeni), da je duhovnost izvira iz zunanjosti, od neke avtoritete, ki potrdi, kateri občutki, izkušnje so pravilni in kateri ne; ki predpiše nauke, v katere je potrebno verovati (!), ki celo sankcionira, kaznuje vse, ki si drznejo tej avtoriteti zoperstaviti (na žalost vemo, da so bili pregoni heretikov – na primer Katarov, sledilcev Starih Poti (“poganov”), itd – orodja za centraliziranje oblasti, za izločanje gibanj, ki bi odjemala sledilce instituciji, ki si je priborila najmočnejši položaj. Torej na prvem mestu NI bilo resnično preganjanje določenega nauka. Tako so stvar dojeli verjetno le preprosti ljudje in zagnani in naivni člani institucije, katerih zavest ni prodrla do spoznanja resničnih interesov svoje institucije). 

Zaradi te “zamašenosti” se močno bojimo prisluhniti svojemu duhovnemu instinktu in slediti temu, kar nam pravi. V naših kosteh še živi spomin na preganjanje, ko smo poslušali svoj duhovni instinkt. Pogosto je naša pogojenost tako močna, da se morda znebimo vpliva avtoritarnega monopola ene institucije, pa le začnemo slediti nekemu drugemu nauku. Toda v resnici se ni zgodilo nič – naš duhovni instinkt še vedno ni prebujen – le svojo pogojeno sledljivost (nenaravno sledljivost!) smo preusmerili k drugi avtoriteti. 

Današnji članek zato posvečam obuditvi našega duhovnega instinkta in obuditvi naše naravne neustrašnosti. Ženske, čas je! 

Pred nekaj dnevi sem brala zelo zanimiv članek Cynthie Garrity-Bond (feministične teologinje in socialne eticistke) o fenomenu na Irskem; o sprejetju zakona za istospolne poroke v državi, kjer se več kot 80% prebivalstva istoveti za katolike. 

Cynthia je omenila zanimiv koncept, ki je prebudil mojo pozornost. Sensus fidei. To je koncept v krščanski teologiji, ki pomeni nekako “razum verujočih”, “smisel verujočih”. Mednarodna teološka komisija ga definira kot: “Sensus fidei je neke vrste duhovni instinkt, ki omogoča verujočemu, da spontano presoja, ali je določen nauk ali praksa v skladu z Evangelijem in apostolsko vero. Globoko je prepletena z vrlino vere samo; teče od in je v lasti vere. Primerja se z instinktom, saj v osnovi ni posledica razumskega preudarjanja, temveč je spontano in naravno védenje, neke vrste zaznava (aisthesis).”

Cynthia pravi, da se je na Irskem tak izid lahko zgodil le zato, ker so tamkajšnji kristjani vklopili svoj sensus fidei. Seveda lahko sensus fidei interpretiramo na mnoge načine. Predpostavljam lahko, da ga Cerkev ne razlaga tako kot Cynthia. Poudarja namreč, da je sensus fidei instinkt, ki pomaga verujočemu presoditi, ali je nek nauk/praksa v skladu z Evangelijem in apostolsko vero – ki pa ju seveda določa Cerkev. Tako je sensus fidei bolj nek kriterij dobro ponotranjenega cerkvenega nauka, ne pa nekaj živega, človečnega, nevezanega na Cerkev.

Toda tako kot Cynthia tudi jaz v sensus fidei vidim resnični duhovni instinkt, ki je univerzalen in ga poseduje vsak človek. Instinkt, ki ima moč, da osvobodi vsakega posameznika iz jarma prestrašene pogojenosti, ki ima moč, da oživi! duha, očisti vid, sluh in omogoči čisto zaznavo duhovnega.

Hči očetov se mora povezati s svojo krvjo. Tako krvjo kot simbolom telesnosti, kot krvjo, ki je simbol celovite, avtentične ženskosti, božanske ženskosti. slika: Liza Paizis

Hči očetov se mora povezati s svojo krvjo. Tako krvjo kot simbolom telesnosti, kot krvjo, ki je simbol celovite, avtentične ženskosti, božanske ženskosti. slika: Liza Paizis

Hčerkam očetov

Ta članek je še posebej posvečen ženskam, ki se identificirajo s krščansko (ali drugo) vero, toda v sebi čutijo ščemenje duhovnega instinkta, ki jim govori, da je v njihovi veri premalo prostora za žensko, Žensko in Boginjo. Zavedam se, da je ta proces začetka poslušanja svojega duhovnega instinkta znotraj ustanove, kot je Cerkev, težak, lahko boleč, lahko se zdi skoraj nemogoč. Morda se zdi na začetku celo bogoskrunski! John P. Dourley, katoliški duhovnik in jungovski psihoanalitik je o težavnosti in bolečini tega procesa povedal: “Če in ko je fanaticizem presežen, rezultati niso vedno zgolj blagodejni. Izgubi kakršnekoli tolažbe, ki jo je do zdaj ponujala tako imenovana vera, lahko sledijo vzorci depresije in praznine, čeprav je paradoksno depresija pogosto spremljana z besom nad žrtvovanji dvomljivemu Bogu te vere in njegovim ostrim moralnim zahtevam, ki so zdaj občutene kot sovražne polnemu izrazu človeškega življenja in duha. Ko nekdo zaupa neki religiji in nato začne postajati bolj zavestno bitje, ko trdo dela, da bi častil simbole in obljube te religije, in v tem procesu postane zavesten temačnosti te religije, kar se prevede v občutek izdanosti, je jeza naravni odziv. Vendar jeza zahteva dejanje razrešitve.

Seveda je posvečen tudi drugim hčerkam očetov. Kajti, nikakor ne želim sporočiti, da le ženske, identificirane z abrahamskimi ali drugimi podobnimi religijami, potrebujejo uvide o duhovnem instinktu. Potrebujemo jih hčerke očetov vseh vrst. Vse ženske v sodobni družbi smo hčerke očetov. Kajti moško-osrediščena miselnost in filozofija sta prepojila vse aspekte našega življenja – znanost, družbene vrednote, vrednote medosebnih odnosov, dojemanje vzgoje, itd. Tako smo bile vse subtilno vzgojene v moško-osrediščen model. Tudi če je naša družina že generacije nazaj zapustila patriarhalno religijo ali zavrnila njene do žensk, življenja, narave sovražne poglede, so na psihološkem nivoju še zmeraj ostanki patriarhalnega mišljenja. Ženske smo tako na primer vzgajane v prepričanje, da je intelektualizem superiorna dušna sposobnost, da naša cikličnost in druga stanja zavesti niso pomembna, ali pa so celo infantilna in nekoristna. Tudi takšne hčerke očetov potrebujemo meditacijo o duhovnem instinktu

Zadnjič sem razmišljala, kaj bi se moralo zgoditi, da bi Marijo Magdaleno nehali dojemati kot spokorjeno prostitutko – predvsem v krščanskih krogih. In prišla je misel, da je morda arhetip spokorjene grešnice nekako povezan s transformacijo intelektualističnih hčerk očetov. Morda je “spokoritev” Marije Magdalene tisto, kar čaka z moško energijo identificirane hčerke očetov; spokoriti se moramo pred svojo ženskostjo, pred Boginjo; ker smo jo zavračale, zasmehovale. Marija Magdalena naj bi namreč bila grešna zaradi spolne energije – največje moči ženskosti. Ko je spolna energija uporabljana za destruktivne namene, se mora “spokoriti”. Prav tako kot je pri hčerkah očetov intelekt uporabljan za destruktivne namene. Morda bo, ko se bodo ženske vrnile k svojim koreninam, čas dozorel, da v Magdaleni vidimo to, kar resnično je – duhovna učiteljica, apostolka apostolom, enakovredna Jezusu. Ko se bomo ženske vrnile k svojim koreninam, bomo stopile v svoje mojstrstvo, ki ga uteleša Magdalena. 

Slika: Emily Balivet

Skupina žensk (coven) skupaj praznuje svojo duhovnost! Slika: Emily Balivet

(Ženska) duhovnost

Duhovnost naj bi bila živa izkušnja, ne pa ideologija. Jungova glavna kritika krščanstva (in drugih “razodetij”) je, da se dojema kot ultimativno, dokončno razodetje, ki je končna resnica in ga ni moč preseči. Takšno dojemanje, pravi Jung, historično (Bog je v določeni točki ustvaril svet in to je to; v določeni točki se je utelesil in to je to; itd) ter transcendentno (Bog je zunaj stvarstva), blokira ☽🌕☾ spiraljenje ☽🌕☾ duhovnega procesa in zamaši duhovni instinkt. Še posebej za ženske je to zelo pomemben uvid.

Ženske namreč v svojem telesu in svoji psihi nosimo kodo cikliranja, spiraljenja, umiranja in prerajanja. Ko je religija zapovedala dokončnost, je sterilizirala našo vitalno psihično lastnost – cikliranje. Ko je religija zapovedala transcendentnost, je povzročila trpljenje ženskam, ki ne morejo tako preprosto kot moški ločiti telesa od duha, saj ne morejo ignorirati (duhovnih) sporočil, ki jih njihovo telo kriči! med biološko-duhovnimi prehodi menstruacije, poroda in menopavze. 

Opazila sem tudi, da Cerkev razširja mnenje, da tisti, ki niso kristjani, nimajo odnosa z Božanskim (ne verujejo v Boga). Humorni sodobno-poganski napis na to hudomušno odgovarja: “Verjamem v Boga, samo ne verjamem, da je starš samohranilec.” Ta ideja, da imajo odnos z Božanskim le kristjani, je podobna ultimativni naravi naukov abrahamskih religij. V obeh primerih gre za nekakšen monopol. Ženske torej, ki so skozi zgodovino skozi svoj duhovni instinkt doživljaje ženski obraz božanskega (o čerem govori tudi roman Rdeči šotor), so bile označene za krivoverke, grešnice. Duhovne/religiozne izkušnje ne moreš imeti, če nisi pod okriljem Cerkve! Takšno prepričanje je zares destruktivno. Jung je spodbujal kristjane, da presežejo ultimativnost svojih naukov ter sprejmemo druge duhovne poti kot enakovredne ter se od njih bogatijo. Šele tako se bo človeška duhovnost zares razcvetela v vsem svojem bogastvu. 

Bog Boginja Yin YangBožansko – Oče ali Mati ali oboje? 

Ena od stvari, na katere opozarja duhovni instinkt, je, da je Bog v abrahamskih religijah personalističen (je oseba) in je moškega spola (o njem se vedno govori v moškem spolu). Zakaj? Zakaj je Bog moškega spola? Ali to govori o večvrednosti moškega? Jada Pinkett Smith (žena igralca Willa Smitha) je od 12-letne deklice dobila vprašanje: “Gospa Jada, ali mislite, da bodo deklice sploh kdaj tako pomembne kot fantje, glede na to, da je Bog moški?” Kako bi odgovorili takšni deklici zdravorazumsko (ne s koncepti “svete nerazumljivosti”, ki jo je Jung zaznal v prevladujoči konzervativni dogmatični krščanski teologiji), iz tistega mesta v duši, ki je sensus fidei (duhovni instikt)? 

Osho je o tem, katerega spola je Bog, povedal tole: “Ko oseba globoko meditira in se razsvetli, postane mati. Buda je bolj podoben materi kot očetu. Krščanska asociacija na besedo oče ni najbolj relevantna, niti lepa. Klicati oče Božansko zveni malo mačistično. Če obstaja Bog, je lahko le mati, ne oče. Oče je nekaj zelo institucionalnega. V naravi oče kot tak ne obstaja. Če vprašaš kakšnega lingvista, ti bo povedal, da je beseda stric starejša kot beseda oče. Strici so obstajali prej, saj nihče ni vedel, kdo je oče. Institucija očeta se je v človekovem življenju pojavila, ko se je vzpostavila zasebna lastnina. Je zelo krhka in lahko vsak čas izgine. Družba se spreminja in ta institucija lahko izgine kot so izginile že mnoge druge. Vendar bo mati ostala, ker je naravna.”

Materinski zdravi razum 

Mnoge duhovne feministke našega časa se strinjajo z njim. Rebecca Boon ugotavlja, kako je večina feministk zgrešilo, ko je tako strastno zavračalo materinstvo in prišlo celo do takih absurdnih zaključkov, da je ženski njena lastna biologija sovražna in jo je treba preseči. Materinstvo je ena največjih moči ženske, pravi Rebecca! Človeštvo v resnici ni razdeljeno na moške in ženske, temveč na matere in sinove. Kajti vsaka ženska je (vsaj potencialno) mati in vsak moški je sin matere, drugače ne more biti, pravi Rebecca Boon. Tudi Sara Ruddick, avtorica knjige Maternal Thinking (Materinsko razmišljanje) ugotavlja, kako globinski psihološki vpliv ima materinstvo na žensko oziroma na vsakogar, ki opravlja materinsko delo. Pravi, da skozi materinstvo razvijemo zmožnost realnega, praktičnega razmišljanja, odgovornost, zmožnost svoje mišljenje povezati s čutenjem (ne več misliti ločeno od čustev, občutkov, zaznav = intelektualizirati). Zato, pravi Sara, je materinsko razmišljanje izredno dragoceno in mora postati bolj vključeno v sodobno družbo – vključiti se mora v politično odločanje, itd, saj je materinsko razmišljanje lahko zares dojame pojme, kot so odgovornost, skupno dobro, itd.

Ženska je počelo stvarstva, ženska rojeva. Ženski um je skozi materinsko delo preobražen, postane izjemno močna sila ljubezni in zdravega razuma. Materinsko mišljenje je temelj družbe in lahko je njen rešitelj.

Ženska je počelo stvarstva, ženska rojeva. Ženski um je skozi materinsko delo preobražen, postane izjemno močna sila ljubezni in zdravega razuma. Materinsko mišljenje je temelj družbe in lahko je njen rešitelj.

Barbara Walker pove o ženskem zdravem razumu (v angleščini “common sense”, kar izhaja iz latinske besede “sensus”, ki je del besedne zveze “sensus fidei”) tole: “Spomniti se moramo, da je bila v starodavni matriarhalni miselnosti, ki jo lahko obnovimo skozi mite in legende, Boginja razumljena kot edini izvor urejenega, logičnega razmišljanja. Iz njenih intelektualnih daril ženskam so se rodile discipline, kot so matematika (kar dobesedno pomeni “materinska modrost”), koledarji (izvorno Lunini in menstrualni koledarji), sistemi meritev, glasbene in pesnitvene oblike, arhitekturne tehnike in mnoge druge vede za delo z umetnostjo in naravo. Starodavna grška beseda diakosmos, ki pomeni sistem reda, ki ga je v prvotni kaos vnesla Boginja (Dia), dokazuje prepričanje starodavnih ljudi, da je bila racionalnost utelešena v prvi učiteljici vsakega otroka – mami. Mit iz Indije nakazuje, da so zgodnji ljudje verjeli, da ženska sposobnost rojevanja izhaja iz superiorne ženske veščine razvijanjamerilnih sistemov.
Celo judovsko-krščanska diabolizacija Matere Eve je zadržala zaznavo Svetovne Matere kot izvora razsvetljenja za vse človeštvo, čeprav je Eva morala zavrniti ukaz patriarhalnega Boga, da bi pridobila znanje, ki ga je Bog želel skriti pred človeškimi bitji.
Kasneje so patriarhalne družbe želele pomanjšati ženski intelekt tako, da so ga imenovali instinktivni, nezavedni, iracionalen. Čeprav so prepoznavali natančno žensko zaznavanje, so ga moški zavrgli s precej zaničljivim izrazom intuicija, namesto da bi ga poimenovali z njegovim pravim imenom inteligenca. Ne glede na to, kako pogosto so ženske pokazale, da so sposobneracionalnega razmišljanja ali celo sposobnosti prodiranja skozi bolj iracionalne moške konstrukte z ostrim robom zdravega razuma, je bilo ženskim umom dopuščeno le čustvovanje, ki naj bi zapolnilo prostor z manj uma. To je bil še en primer prekletstva z medlo pohvalo. Pravzaprav so patriarhalne kulture zgradile svoje praktične dosežke na dosežkih zgodnejših, žensko-osrediščenih skupin in moški filozofi so vnesli v filozofijo več nerazumskosti, kot ne. Na primer, nobena družba ni bila bolj nespametno vraževerna ali bolj naivno lahkoverna od krščanske Evrope v obdobju, imenovanem Doba Vere, ko so bile resnice spoznane samo skozi besedilaočetov in je bila eksperimentalna znanost dojemana kot hudičevo delo.
Ob zori zgodovine je bil zdrav razum izmaličen s konceptom patriarhalnih bogov kot univerzalnih staršev, kljub njihovi nezmožnosti rojevanja. Miti kažejo, da so imele zgodnje civilizacije s tem konceptom težave. Ljudje niso sprejeli takšnih božanstev, dokler ni bilo več stoletij posvečeno propagandi duhovnikov. Celo potem so bili potrebni besedna izkrivljanja in namenskinelogični paradoksi, da bi se vzpostavilo čaščenje bogov, ki so žalilipragmatično dojemanje resničnosti preprostega človeka.” 

Ženske se moramo spomniti tega zdravega razuma (sensus). Ženske se moramo spomniti, da že ves čas, že celotno zgodovino, na temelju svojih zdravorazumskih spoznanj in dejanj nosimo celotno človeštvo. Spomniti se moramo, da so sinovi mater in njihovi intelekti ponoreli zato, ker so mame v določeni točki pozabile, da je njihovo mišljenje temelj družbenosti. Spomniti se moramo, da zrel, prvinski, Zemljo-ljubeč in Žensko-čaščeč moški postane takšen, ker se njegova mati zaveda pomena svojega materinstva.

Marija Magdalena izžareva arhetipsko celovito ženskost. Kdaj bo naša družba zrela, da jo sprejme? slika: Lindsey Hardin Freeman

Marija Magdalena izžareva arhetipsko celovito ženskost. Kdaj bo naša družba zrela, da jo sprejme? slika: Lindsey Hardin Freeman

Yin Yang in feministične kristjanke 

Barbara Walker gre vseeno malce predaleč, da kar naravnost pove, da bi moral svet biti matriarhalno urejen, da bi ženske-matere morale nadzorovati moške (s tem se strinja tudi Rebecca Boon), Božansko bi seveda bilo samo in edino Bognja, Ona in tako na svetu ne bi bilo težav! To bi le bila zamenjava zatiranja žensk z zatiranjem moških. Spola ne obstajata zato, da bi bil eden več vreden od drugega. Podoba moškosti in ženskosti, ki je najbolj v skladu z duhovnim instinktom, je starodavna kitajska podoba yin-a in yang-a, ki se zlivata drug v drugega, sta eno. Drug brez drugega ne moreta, drug drugega porajata. Sta popolnoma enakovredna. 

Tako je tudi Božansko yin in yang, Bog Oče in Boginja Mati. Je Misterij te čudovite združitve, ustvarjalnega sodelovanja dveh principov – moškega in ženskega. Ženski je bil skozi zgodovino izbrisan. Nastala je teologija (“veda o Bogu”), ki nasprotuje duhovnemu instinktu. In zato se tudi znotraj religioznih institucij začenjajo dogajati premiki, ki nakazujejo na to, da se je v ljudeh aktiviral sensus fidei, ki preprosto ne trpi več nekaterih nesmislov. V krščanskem gibanju se na primer razvija teologija telesa, s katero se poskuša Cerkev počasi znebiti čistunske teologije, ki je spolnost označevala za grešno in s tem povzročala tisočletno kolektivno nevrozo, ter se približati instinktivnemu, univerzalnemu védenju, ki je bilo lastno že prvemu človeku: da je spolnost sveta. Vse več žensk znotraj krščanskega gibanja začenja slediti svojemu duhovnemu instinktu in na obrobju svojih Cerkva, včasih zunaj, ker so Cerkve še prerigidne, ali pa znotraj njih, kjer so Cerkve odprte, začenjajo sponzanja svojega sensus fidei vključevati v njihovo teologijo. 

Tukaj je nekaj odličnih člankov za vse, ki ste v podobni situaciji. V članku Transforming the Church from Within or Without? (Spreminjati Cerkev od znotraj ali od zunaj) Xochitl Alvizo razmišlja o tem, ali je ženska, ki se prebuja, sploh še lahko kristjanka. Ali lahko ženska, ki se povezuje s svojo avtentično ženskostjo, sploh še sprejme religijo, katere nauki in prakse so bili skozi zgodovino patriarhalni? Xochitl ugotavlja, da se ni potrebno odločiti, temveč slediti svoji intuiciji. Cerkev se namreč uspešno preraja tako zaradi tistih, ki ostanejo, kot tistih, ki odidejo. S podobnim razmišljanjem se ukvarja v članku Be-ing in the Church (Biti v Cerkvi). Gina Messina-Dysert se v članku Is it a Feminist Act to Stay in a Patriarchal Tradition? (Ali je ostati v patriarhalni instituciji feministično dejanje?) ukvarja prav s tem vprašanjem. 

Seveda je v ZDA veliko lažje v svojo religiozno skupnost vpeljati spremembe, kot pri nas. V ZDA obstaja nešteto oblik krščanstva, ki so veliko bolj fleksibilne, prelivajoče se, odprte za nove ideje. Pri nas je nekoliko težje vpeljati duhovni instinkt. A vseeno je to neizbežno za naše duševno zdravje. 

maternična povezavaArhetip, ki ga potrebujemo: Amazonka – Bojevnica, ki ustvarja varen prostor za rojevanje najnežnejšega

Ta petek se v Rdečem Šotoru združimo v varen, intimen ženski krog, da odpremo svoje maternice in pustimo glasu, da govori njihovo zgodbo. Sklenile bomo krog materničnega petja za opolnomočenje ženskega glasu. Vabljene! Izkušnja je izjemno intenzivna, izkustvena, globoko, zdravilna. Učinke obreda čutimo na fizični ravni – kot utripanje maternice, ščemenje v jajčnikih… Tokrat spoznavamo arhetip Amazonke, ki je eden bolj osovraženih ženskih arhetipov, a eden ključnih za sodobne ženske. Amazonka je Divja Ženska, obuja resnični pomen Deviškosti (ki NI spolna nedotakljivost, temveč duhovna neoporečnost in duševna neodvisnost), je Bojevnica, ki ustvarja in ščiti teritorij, znotraj katerega lahko božanska ženska energija rojeva najnežnejše… Prav Amazonko potrebujemo za aktiviranje duhovnega instinkta, ki zamašen čaka v naši duši. Potrebujemo njeno neustrašnost in varen prostor, ki ga ustvarja, znotraj katerega lahko prisluhnemo svojemu sensusu fidei. Več pa na delavnici!

© Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Večna deklica ali bojevita Amazonka? Obrazi ranjene ženske in možnosti preobrazbe

Danes je petek 13., eden najčudovitejših dni. Veste, zakaj je bila številka 13 označena za demonsko? Ker je število Boginje. Število lunarnih mesecev v enem letu, predstavlja moč Lune, moč ženske, moč Boginje. Na petek 13. oktobra leta 1307 pa so ukazali aretirati in pomoriti viteze templjarje, ki jih povezujejo s čaščenjem Boginje.

Čudovit dan torej, za počastitev ženske.

wounded womanV sodobnem času obstaja velika zmedenost o tem, kaj je “prava” ženskost. Mnogo skupin, medsebojno nasprotujočih si, uči o tem, kaj naj bi bila prava ženskost in ženske se lahko pogosto počutimo utesnjene in omejene. Čutimo lahko pritisk pričakovanj, kakšne ženske naj bi bile, kakšne lastnosti naj bi utelešale. Zato današnji članek posvečam razčiščenju tega, kaj je “prava” ženskost in temu, kako se lahko ženske, svobodne kakršnihkoli pritiskov in pričakovanj, vrnemo v svoj notranji dom, v svoje žensko sebstvo. Linda Leonard je v svoji knjigi Wounded Woman (Ranjena ženska, na voljo je tudi v slovenščini) opisala proces, v katerem postanemo sodobne ženske ranjene. Opisuje, kako nas rani odnos z našim očetom, ki v patriarhalni družbi ne more utelešati pozitivnih aspektov moške energije in kako se nato ta rana ves čas osvežuje, ko smo izpostavljene patriarhalni družbi, ki nadaljuje z izkrivljenimi oblikami moške energije. 

Pomanjkanje ženske linije in ženskega medgeneracijskega predajanja modrosti

ženska linijaV sodobni družbi obstaja pomanjkanje ženskih okolij. Tako fizičnih prostorov, kot psihičnih prostorov – negovalnih ženskih odnosov, kjer se prenaša ženska modrost. V naši družbi je vse, kar je moško – logično, linearno, prodorno – merilo. Ženska izkušnja, žensko doživljanje in dojemanje življenja, žensko izražanje ni vzpodbujano. Zato se tudi matere in hčerke, sestre, prijateljice, znanke med seboj povezujejo, pogovarjajo, združujejo v okviru moških vrednot in določil o tem, kaj je “normalno”. Zato smo ženske skupaj, a smo hkrati daleč stran druga od druge. Med nami zeva prepad, ne moremo stopati v intimne odnose, v rdečešotorske odnose, ker se “moramo” izražati, komunicirati po “moško”, torej v skladu z vrednotami, ki so nam tuje, na način, ki preprečuje, da bi se izražale naše ženske psihe. 

Zaradi tega ženske med seboj ne moremo predajati tako ključnih in bistvenih informacij, ki jih potrebujemo za preživetje in samouresničitev kot ženska; ne moremo predajati modrosti o menstrualnem ciklu, o ženski psihi in njenih ciklih, o misterijih spolnosti in poroda, o vélikem prehodu menopavze. Pogosto jih ne moremo predajati preprosto zato, ker se jih ne zavedamo, ker nam niso bile predane, ker smo bile celo naučene, da so to “nevšečnosti”, ki potrebujejo izravnano v “normalen” linearen, logičen, urejen, zunanji svet. 

Ker se je izgubila rdečešotorska tradicija vzajemnega opolnomočenja, medgeneracijskega pouka o ženskih misterijih, smo ženske ukleščene v model bivanja, ki se ustreza naši prvinski naravi. Zato odklonimo od prvinske ženskosti na enega od dveh skrajnih načinov: k večni deklici ali bojeviti Amazonki

Večna deklica

marilyn monroeVečna deklica se z obkrožajočo moško energijo sooči tako, da se ji podredi. Iz določenega razloga se moškosti boji in sprejme vlogo manjvrednega človeškega bitja. Večna deklica se lahko manifestira kot ustrežljiva žena in mati, kot ženska, ki postavlja zunanji izgled zelo visoko na prioritetni lestvici, kot ženska, ki zelo hrepeni po ljubezni in poudarja romantični odnos kot ključnega za lastno izpolnitev (čeprav večinoma ljubezni, ko jo dobi, ne zna sprejemati in uživati v njej).

Večna deklica potrebuje zunanjo avtoriteto, da potrdi njeno vrednost in njeno identiteto. To je ženska, ki je prevzela patriarhalne napotke o tem, kaj je “prava” ženska. Sprejela je patriarhalni nauk, da je ženska drugorazredno bitje, ustvarjena zato, da dopolnjuje moškega, ki je počelo stvarjenja. Sprejela je nauk, da njeno notranje védenje ni verodostojno in vredno in se je naučila, da vedno išče naoptke zunaj sebe. Nase je ponosna, kadar so nanjo ponosni drugi, kadar ji uspe ustreči nekomu, ki ga dojema kot avtoriteto.

Večne deklice bivajo v vlogi žrtve. John P. Dourley, jungovski psihoanalitik, je v svoji knjigi Illness that we are: a jungian critique of Christianity (Bolezen, ki smo: jungovska kritika krščanstva) opisal proces, ki se dogaja ljudem, ki so sprejeli podrejeno vlogo, v tem primeru na področju duhovnega življenja. Mnogo večnih deklic se podredi patriarhalni religiji, ki predstavlja avtoriteto na tem področju. Raziskave kažejo, da imajo ženske, ki pripadajo patriarhalnim religijam in ki dosledno upoštevajo njihove tabuje, težavnejše in bolj boleče menstruacije (še posebej to velja za Judinje, saj je v judovski veri spolni odnos med menstruacijo globok tabu in menstruacija dojemana kot izredno umazana): 

krščanska devica z očetom

Deklica je svojo deviškost predala svojemu očetu v čuvanje do poroke. Vir: www.dailymail.co.uk

“Žrtve “svete nedotakljive nerazumljivosti” so pogosto soočene z možnostmi “ne-zmage”. Lahko stiskajo svoje zobe in se fanatično obešajo na breme “razodete resnice”, ki v njih ne najde nobene izkustvene resonance. To jih razceplja med zahteve njihove vere in zahteve njihove človeškosti in možnosti zorenja. Ali pa so potegnjeni, pogosto od notranjih zahtev po polnejšem in bolj uravnovešenem življenju, v vzorce zanikanja. V jeziku njihovih lastnih osiromašenih teoloških opcij je tako zanikanje označeno za “ateizem”. Neredko to nosi s seboj trdovratno krivdo, ker so zapustili to, kar bi konec koncev lahko bilo edino pravo razodetje – toliko bolj pravo, ker je nerazumljivo.”

“Če in ko je fanaticizem presežen, rezultati niso vedno zgolj blagodejni. Izgubi kakršnekoli tolažbe, ki jo je do zdaj ponujala tako imenovana vera, lahko sledijo vzorci depresije in praznine, čeprav je paradoksno depresija pogosto spremljana z besom nad žrtvovanji dvomljivemu Bogu te vere in njegovim ostrim moralnim zahtevam, ki so zdaj občutene kot sovražne polnemu izrazu človeškega življenja in duha. Ko nekdo zaupa neki religiji in nato začne postajati bolj zavestno bitje, ko trdo dela, da bi častil simbole in obljube te religije, in v tem procesu postane zavesten temačnosti te religije, kar se prevede v občutek izdanosti, je jeza naravni odziv. Vendar jeza zahteva dejanje razrešitve.

Za večno deklico je dejanje razrešitve, dejanje osvoboditve, jeza. Postavljanje meja. Izražanje svoje Resnice. Sprejemanje lastnih odločitev. Sledenje notranjem védenju. Večni deklici primanjkuje odločnosti, asertivnosti, zdravih samo-zaščitniških instinktov.

Bojevita Amazonka

skrajna feministkaBojevita Amazonka se z obkrožajočo moško energijo sooči tako, da se identificira z njenimi principi in postane borka proti moškim strukturam okoli sebe. Amazonkino glavno vodilo je močan bes. V sebi čuti močno jezo, ki poganja vse njeno delovanje, mišljenje. Njeno glavno poslanstvo je boriti se. 

Amazonka se bori proti moškim strukturam, patriarhalnim strukturam, vendar v se v tem boju sama identificira z vsem, kar dojema kot moško. V sebi namreč nezavedno verjame, da se lahko proti moškosti bori (kar čuti, da se mora) samo na moški način. Zato postane vrhunska intelektualka, mojstrica besed in abstraktnih pojmov, mojstrica iskanja igle v kupu sena. V moških veščinah prekaša moške same.

feministke medsebojna kritikaVendar jo njen boj ne neguje in hrani, saj ni v stiku s svojim sebstvom in zavrača drug obraz ženske – subjektivni, notranji, čuteči, sanjski, magični, erotičen svet. 

Amazonka se pogosto boji drugih žensk in jim ne zaupa, saj je prevzela vzorec medsebojnih odnosov iz patriarhalnega modela. Medtem ko večne deklice druga druga merijo po tem, katera je bolj “pridna”, “dobra” in “prava” ali pa so na skrivaj ljubosumne na tiste, ki živijo svoje življenje na ženski način, amazonke med seboj tekmujejo ali pa odnose med sabo dojemajo zgolj v smislu koristi. 

Amazonka se odreši peklenskega trpljenja samokritike in obsedenosti z doseganjem rezultatov in bojem tako, da se omehča. Tako, da spusti vse načrte, vizije, da se prepusti intuitivnemu vodstvu in si dopusti življenje iz trenutka v trenutek, spontano in nepredvidljivo. Amazonka se mora naučiti povezovati s svojimi sanjskimi podobami, svojo čutnostjo in izraznostjo, svojo subjektivnostjo. Svojo asertivnost dopolni z močno zasidranostjo v svojem ženskem jedru. 

Amazonke prispevajo k svetu z ozaveščanjem. Njihova asertivnost je pozitivna, ko se jo naučijo usmerjati v pravo smer: Pomembno je, da poznamo zgodovino ženskosti. Pomembno je, da vemo, da so nekoč gorele naše pramatere, čarovnice, preprosto zato, ker so poznale moč ženske energije in ker so neustrašno gojile žensko modrost. Pomembno je vedeti za posilstva v Indiji, obrezane deklice v Afriki, otroške neveste, matere pri štirinajstih v Guatemali. Pomembno je vedeti za obdobja v zgodovini, ko je bila ženska last moža, ki jo je lahko nekaznovano ubil, kot se je dogajalo v konfucijanski Kitajski. Pomembno je, da vemo, da je Švica kot enotna državna tvorba volilno pravico ženskam priznala šele leta 1990. Kot zadnji je bil to pravico primoran “razglasiti” kanton Appenzell. (za informacijo hvala Valentini Plaskan) Pomembno je, da vemo, da svobodno izobraževanje in poslovno/kulturno/duhovno/javno udejstvovanje za ženske v zgodovini ni bilo vedno samoumevno. 

Sinteza – vračanje domov

Luna ženska volkulja

Vsaka Amazonka nosi v svojem nezavednem večno deklico, ki hrepeni po objemu, po tem, da bi se lahko zjokala in bila krhka. Skrita deklica v Amazonki se znotraj štirih sten, ko ne zmore več nositi oklepa Amazonke, izrazi kot pretirana čustvena odvisnost od bližnjih, skozi infantilna vedenja. Vsaka večna deklica nosi v svojem nezavednem Amazonko, ki hrepeni po tem, da bi živela svoje življenje po svojih merilih, da bi se postavila zase in izkusila svojo moč! Nezavedna Amazonka se, ko se ustvari preveč napetosti in varnostni ventili dekličine psihe ne tesnijo več, izrazi v nenadnih in presenetljivih histeričnih izbruhih besa, vedno znotraj štirih sten doma. 

Amazonka in večna deklica se druga od druge lahko veliko naučita. Lahko se združita, zlijeta in ustvarita zrelo, prvinsko, isntinktivno zdravo ženskost, ki raste in se razvija. 

Ženske smo bitja z zavidljivo sposobnostjo: svojih bojevitosti in moči ne uporabljamo za boj proti drugim in za destrukcijo, temveč zato, da ustvarimo varen, zaščiten, jasno definiran prostor, v katerem rojevamo najranljivejše in najobčutljivejše dele sebe. Ženske ne moremo biti nežne, mehke, čuteče, ljubeznive, če teh svojih neverjetnih negovalnih moči najprej ne zaščitimo s svojo močjo, asertivnostjo, odločnostjo, tako, da na glas govorimo svojo resnico. Clarissa Pinkola Estés nas uči, da je ena poglavitnejših iniciacij ženske iniciacija v “vid Smrti”. To pomeni, da prodremo skozi svojo naivnost in vidimo svet takšen, kot je in ne takšnega, kot si želimo videti. Zrela ženska, ženska, povezana z avtentično ženskostjo, se ne boji resničnostjo, se ne ustraši resničnosti, saj je globoko osrediščena v svojem centru in ve, da je svet različnih barv, tudi tistih neprijetnih. Čuti svojo pot in je osredotočena nanjo, ne pusti, da bi jo karkoli odvrnilo od njene smeri. Ima namreč zdrave instinkte in zna ločiti zlonamernost od ljubeče kritike, skozi katero lahko zraste in se še bolj poveže s sabo. Naivne ženske, večne deklice, pa imajo poškodovanje instinkte, pravi Clarissa, in ne ločijo zlonamernosti od konstruktivne kritike, ne znajo se ubraniti pred negativnostjo in hitro izgubijo svojo smer, in vez s svojim centrom. Pogledati resničnosti v oči in sprejeti njene temne obraze, to je pozitivni aspekt feminizma, ki je neprecenljiv in koristen za vsako žensko. Ženske moramo ponovno obuditi svoje instinkte, svojo divjost, da lahko ustvarimo varne prostore, znotraj katerih lahko porajamo najnežnejše dele sebe.

© Ana Drevenšek

Si se prepoznala v katerem od vzorcev? Kateri je tvoj primaren vzorec – večna deklica ali Amazonka? Si izkusila v življenju preobrat iz enega v drug model? Izkušaš sintezo med njima? Na kakšen način se vračaš k svoji celovitosti?  Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

KMALU

maiden mother crone

Delavnica Obrazi ženskosti na Rogli 

Elena Skoko: “Porod je bil zame ekstatično izkustvo, iz katerega sem izšla kot tigrica.”

Danes je zadnji Lunin krajec, v Dvojčku. Ta zadnji Lunin krajec se je rodil iz Lune žetve, septemberske polne Lune, ki je otvorila obdobje duhovne, kreativne in materialne žetve. Zadnji Lunin krajec odpira na mesečni ravni zadnji teden menstrualnega cikla in s tem popoln umik vase, popolno predanost refleksiji in meditaciji. Dvojčka sta v pozitivni manifestaciji znamenje duhovnega iskanja in raziskovanja, ki nas lahko s svojo radovednostjo, bistrim umom in razvito inteligenco vodita do ključnih informacij, doživetij in izkušenj, ki obogatijo naše življenje.

Ker smo ženske v Rdečem Šotoru na poti Iskanja, ker se odpravljamo na Žensko Pot, se učimo, da naša ženska modrost izhaja v veliki meri iz naših ženskih krvnih misterijev, vélikih biološko-duhovnih prehodov, ki so šamanske iniciacije, saj nas odpirajo globokim notranjim virom modrosti in nam z ogromnimi spremembami, ki jih prinašajo, omogočajo kvantni napredek v naši Rasti. Danes se bomo poglobile v krvni misterij poroda, njegovo zgodovino in šamanski potencial.

Energija Dvojčkov, raziskovalni duh in meditativno vzdušje zadnjega Luninega krajca nas vzpodbujata, da raziskujemo ta krvni misterij globlje, da se ne zadovoljimo s splošnim družbenim dojemanjem poroda, temveč si postavimo vprašanja o resnični naravi poroda. V  poglobitev v ta misterij, ki nas globoko preobrazi kot Žensko, preobrazilo pa nas je tudi kot Otroka in je torej edini krvni misterij, katerega moč izkusimo moški in ženske, matere in ženske na drugih poteh, nas bo vodila Elena Skoko, Ženska, ki varuje modrost pojočega poroda

V začetku oktobra Rdeči Šotor gosti prav posebno Žensko – Eleno Skoko. Elena Skoko je avtorica knjige Memoirs of a Singing Birth (Spomini na pojoči porod), voditeljica delavnic Singing Birth, ki je bila intervjuvana na Huffington Post-u, z Debro Pascali-Bonaro, avtorico knjige in dokumentarnega filma Orgasmic Birth (Orgazmični porod) pa pripravlja delavnice o ekstatičnem in pojočem porodu.

Elena je ena od tistih pogumnih žensk, ki si upa na področje ženskih duhovno-bioloških prehodov (kot je na primer porod) vpeljati govor o duhovnosti, človeških pravicah in ženskosti. Mnogo nas sodobnih žensk, ki se želimo ponovno povezati z močjo svojih krvnih misterijev, se sooča z zahtevnostjo te naloge – iskati moramo informacije, ki niso splošno dostopne, niti splošno sprejete. Iskati moramo ljudi, ki varujejo modrost krvnih misterijev in so v manjšini. Sprejemati moramo odločitve, na katere se mnogi odzovejo s strahom. V zahtevnosti te naloge pa po vrh vsega še hrepenimo po napajanju svoje Duše z duhovnimi aspekti tega krvnega misterija, o katerih je govora še toliko manj. Kot vedno pri ženski duhovnosti, so njene skrivnosti dostopne skozi telo in njegove skrivnosti. Tako tudi pri porodu. Za vse nas ženske, ki vemo, da porod ni medicinski dogodek, temveč naravni proces in še več – duhovna izkušnja – končno, na glas, odprto, o resnični naravi poroda

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko5.jpgKako si ti izkusila svoj glas med porodom? Kakšna spoznanja o porodu ti je ta izkušnja prinesla?

Ko sem rojevala, je moj glas izšel iz mene sam od sebe. V določenih trenutkih sem bila globoko presenečena, ker so iz mene prihajali medvedji zvoki, kot mati medvedka! Ta glas je prihajal iz nekega globokega podzemlja, iz katerega se je vzpenjala moja hčerkica z vso svojo močjo in voljo. Jaz sem ji s petjem odpirala prehod in jo pričakala. 

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko.jpgKaj je zate orgazmični porod?

Porod je seksualno in čutno izkustvo in iskreno, zabavno! Jaz sem se med porajanjem smejala, pela in preklinjala (ko se ljubim, ne preklinjam, nisem pa tudi “dostojna”). Porod je orgazmičen, ko je ženska svobodna, da se premika in da počne tisto, kar ji v danem ternutku ustreza. Če bi bilo vsem ženskam to omogočeno, bi mnoge spontano masturbirale med popadki, ker to zares pomaga. Ampak pogosto imamo notranje in zunanje sovražnike, ki nam onemogočajo, da se sprostimo in dovolimo, da nas porod odpelje v zaljubljeni trans, v katerem lahko plešemo s svojim otrokom. 

Kakšna je vloga glasu (in petja) med porajanjem?

Ženske spontano uporabljajo glas, ko rojevajo. Če se zavedajo, kako jim lahko glas, skozi petje, mrmranje, dihanje, pomaga, potem je edini napor samo sebe napotiti iz sramu pred sodbo drugih ljudi. Glas ženske, ki rojeva, je prekrasen… kot da se vsa narava odziva s tisočimi glasovi. Tehnično sta naša usta in grlo tesno povezana z materničnim vratom in ko se odpira eno, se odpira tudi drugo. Ženske v porodnišnicah pogosto bruhajo pred porodom. Naše telo je izredno poetično bitje, odgovarja z metaforami in analogijami veliko bolje kot z mehaničnimi stimulacijami. 

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko6.jpgZakaj ženske ne poznajo tako preprostih načinov za lajšanje izziva poroda kot je uporaba glasu in se namesto tega zatekajo k farmacevtsko-tehnološkim rešitvam?

Kako naj bi vedela, ko tako malo ljudi govori o tem? Medtem ko se o medicinski pomoči govori, kot da je božja roka. Gre se za propagando, “dominantno zgodbo”, ki se ponavlja v nedogled in ne dopušča drugim zgodbam, da bi prišle do naših ušes. Če pa nimamo sluha, ne moremo niti peti. Za zdaj se o tem šepeta, tiho in na skrivaj, v posebnih krogih, kot da je prepovedano. V resnici je leta 1555 Cerkev v Angliji prepovedala petje med porodom. 

“Porod je bil zame ekstatično izkustvo, iz katerega sem izšla kot tigrica, prepolna energije, z občutkom moči in vzhičenja. Počutila sem se spremenjeno, čeprav še nisem vedela, kakšna sprememba je to.” Elena Skoko v intervjuju za Prirodna Mama

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko2.jpgKje si ti rodila in zakaj si se tako odločila?

Rodila sem na Baliju s pomočjo babice Ibu Robin Lim, v porodnem centru Bumi Sehat. To se mi je zdela najboljša možnost za nas. Tam smo del leta živeli in s tem je bila odločitev lažja. Ko sva spoznala Ibu Robin Lim, nama je bilo takoj jasno, da je ona tisto, kar sva iskala: brezpogojna podpora osebe, ki uporablja znanje, izkušnje, spoštovanje in neizmerno ljubezen.  Robin je bila zame kot mama, babica in prababica v eni osebi. Nisem bila dovolj prepričana vase in o porodu nisem vedela skoraj nič. Prav tako se nisem zavedala, kako potrebna mi je bila podpora osebe, v katero lahko popolnoma zaupam in ki bo pazila name in na mojega otroka z materinsko ljubeznijo, dopuščajoč mi, da sem samostojna. 

Kaj je potrebno za ekstatični porod? Kakšne vrste žensk lažje ekstatično doživijo porod in kakšne vrste žensk težje? Kakšno pripravo bi priporočila tem zadnjim?

Potrebno je vse, kar bi bilo potrebno za ljubljenje. Običajno je to intimno vzdušje, ljudje, ki jih imamo radi, mir in svoboda gibanja. Obstajajo tudi določeni položaji, ki fizično olajšujejo orgazem med porodom, tako da se lahko uporabi tudi te. Ampak v splošnem, če se počutimo svobodne, bo zagotovo vsak porod ekstatičen. 

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko7.jpgNa kakšne načine se pripravljate na proces poroda na delavnicah Singing Birth?

Na delavnicah Singing Birth je veselo in intenzivno, poje se, pleše, smeji in joče. Vse z namenom osvobajanja od predsodkov o porodu. Delijo se znanja in izkušnje o porodu na osebni način, brez avtoritete ali pametovanja. Ženske znajo rojevati otroke in otroci se znajo roditi. Na delavnicah je moja vloga, da spomnim ženske na tisto, kar že imajo v sebi in na tisto, kar že vedo. Naša kultura je pozabila na to, kako se rojevajo otroci. Skozi študije, zgodbe, pesmi si prizadevam to znanje vrniti ženskam. 

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_14.jpgKakšna je vloga očeta pri uresničevanju fiziološkega, pojočega, ekstatičnega poroda?

Očetje so pri nežnem porodu sladki… Njihova vloga je, da podpirajo žensko, včasih samo s svojo fizično močjo, da se lahko naslonijo nanje. Očetje, ki zmorejo preseči svoje predsodke in strahove, večina jih zmore, prav tako doživljajo trans in vstopijo v neko porodno dimenzijo, v kateri je zelo jasno, kakšna je njihova vloga – so nevidni čuvaji svetega prostora porajanja, kjer je porojevajoča ženska Boginja. To vlogo prostovoljno in ponosno sprejmejo. Če čutijo, da to ni to, česar si želijo, je bolje, da grejo ven na zrak in se vrnejo, ko se vse konča. 

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko8.jpgKaj je lotus porod in zakaj si se odločila zanj?

Pri lotus porodu se popkovina ne prereže, temveč se pusti, da se popkovina skupaj s posteljico sama loči od otroka. Gre za prakso, ki še ni dolgo prisotna v naši družbi, v Aziji pa obstaja več narodov, ki ne režejo popkovine, na primer v Indoneziji. Ne-rezanje popkovine omogoča zalogam železa, matičnih celic in raznih “hormonov ljubezni” (oksitocin, beta-endorfin, dopamin, …), da v celoti vstopijo v otroka, saj tja tudi spadajo. Otrok po porodu dobi do ene tretjine svoje krvi od posteljice, če se popkovina ne prereže vsaj nekaj ur, v najkrajšnem primeru po vsaj 5 minutah. Obstaja tudi energetski aspekt – popkovina se loči, ko je otrok pripravljen. V Indoneziji posteljico imenujejo “ari-ari”, kar pomeni bratje in sestre. Posteljico vidijo kot otrokovega večnega angela varuha in ritualno jo pokopljejo pred vhodom v hišo ali na neko sveto in lepo mesto. To se je do nedavnega počelo tudi v naših krajih.  

SingingBirth_workshop_Ljubljana_flyer_maliKaj te je privedlo do tega, da si ustvarila delavnice Singing Birth?

Po porodu sem napisala knjigo Memoirs of a Singing Birth,
na zahtevo svojih prijateljic, ki so želele vedeti vse detajle moje izkušnje. Ko sem knjigo predstavljala na različnih koncih sveta, mi je postajalo vse bolj jasno, kako ženske in naša družba potrebujejo pozitivne zgodbe o porodu, deljenje znanja in izkušenj o tem, kako se rojevajo otroci.
Počutila sem se odgovorno in vse bolj sem se informirala, tako da sem postala tudi aktivistka za človeške pravice v porodu. Največ sem delala na sebi, da bi bila čim bolj odprta, da bi se ženskam in njihovim zgodbam približala z razumevanjem in sočutjem, brez obsodbe. Ko so slišale mojo zgodbo, so ženske takoj začutile potrebo, da podelijo svoje izkušnje in jaz sem jih z veseljem poslušala. Znašla sem se na neki predstavitvi, kjer sem govorila o svojem porodu, pa tudi o kulturi rojevanja, ki je postala tema mojega raziskovalnega dela, prav tako pa sem pela in govorila o tem, kako lahko petje olajša porod. Udeleženke in organizatorke (13 doul iz Italije) so me vprašale, ali bi iz predstavitve naredila seminar. Tam je bila tudi Debra Pascali-Bonaro, ki mi je naravnost in detajlno opisala, kako se ustvarjajo seminarji in me opogumila v tej pobudi. Tako so nastale Singing Birth delavnice, z Debro pa načrtujeva skupaj delati tudi na delavnicah o ekstatičnem in pojočem porodu.  

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko4.jpgZakaj je porod ženski obred prehoda (iniciacija)? Zakaj je ta dimenzija v sodobni družbi pogosto spregledana in kako lahko to pozdravimo? Kakšne duševne, čustvene in duhovne spremembe in procesi se dogajajo v ženski med tem prehodom?

Kot vsaka iniciacija, je tudi porod nemogoče opisati, ne da bi prešle skozi to izkušnjo. Prav tako je drugače za vsako žensko, tako da nihče ne more reči, kaj v resnici je porod. Pogosto ženske uporabljajo jezik poezije, mistike, religije, ko opisujejo, kar so doživele. Porod lahko vidimo tudi kot šamansko izkušnjo, v katerem imajo ženske priviligirano pot – vsaka ženska, ki je svobodno rodila, je doživela drastično preobrazbo, tako fizično, kot tudi psihično (o tem v italijanščini piše Morena Luciani). O tej izredni izkušnji lahko govorimo v jeziku znanosti (kot na primer dr. Sarah J. Buckley), babiške stroke (v knjigah Ine May Gaskin, Ibu Robin Lim, Verene Schmid, Elisabeth Davis) ali skozi zgodbo samih žensk, ki so s pomočjo interneta dostopnejše in bolj razširjene.  Prav tako ne smemo pozabiti da imamo tudi mi, v naših koreninah, izkušnjo in znanje naših prednikov, ki so spoštovali žensko načelo in spoštovali ženske v njihovih življenjskih obdobjih, dodeljevali pomembno mesto obredom poroda, ki so bili izključno ženska domena. Danes znanost in ženske same kažejo na to, da se v prisotnosti ženske pomoči lažje rojeva (anketa Listening to Mothers). Torej nekaj je na tej izkušnji, kar nas povezuje z drugimi ženskami in zdi se, da se počutimo kot del neprekinjene linije, neke večje celote. Družba, ki spoštuje žensko načelo, je družba miru in blagostanja. 

“Moj porod je bil ekstatičen, romantičen in navdušujoč. To je bil obred iniciacije, fizično in duhovno izkustvo. Lahko rečem, da sem skozi porod spoznala svojo duhovnost in dovolila tem aspektu, da se pokaže v mojem življenju. Nisem imela pojma, da je porod lahko mistična izkušnja in da je to nekaj, kar globoko bogati vse, ki mu prisostvujejo. Prav tako sem odkrila aspekte svoje ženstvenosti, ki jih nisem poznala. Ne gre se samo o materinstvu, temveč o močnem občutku, da sem Ženska. Težko je to opisati z običajnimi besedami, jaz sem potrebovala celo knjigo in še vedno mi ni uspelo povedati vsega… Prav tako sem ugotovila, v kakšni meri je porod del moje spolnosti. Od mene in moje okolice je odvisno, v kakšni meri bom ta aspekt spolnosti sprejela.” Elena Skoko v intervjuju za Prirodna Mama 

sprašuje: Ana Drevenšek

Ženska, Mama, Sveta Nosečnica, ki nosiš novo Življenje, Dekle, ki se poglabljaš v misterij, ki te čaka – vabljena si, srčno, na čudovito druženje v Rdečem Šotoru, z Eleno Skoko, 11. in 12. oktobra 2014 na delavnici Singing Birth, kjer bo Elena podelila svoje znanje o tem krvnem misteriju, še posebej o pomenu petja, samoizražanja, svobode, užitka med porodom. Popeljala nas bo skozi zgodbe, študije, praktične vaje, da bomo izkusile sporočilo tega misterija na svoji koži. Več informacij o delavnici najdeš na tem linku. Singing Birth delavnica z Eleno Skoko

Kako ti doživljaš naravo poroda? Če si imela porodno izkušnjo, kakšna je bila? Kot bodoča mamica, kakšen je tvoj proces spoznavanja narave poroda in materinstva, kam te vodi pot, s katerimi informacijami se spoznavaš? Kakšni so tvoji občutki glede poroda in materinstva? Kakšna je po tvojem mnenju družbena vloga naravnega poroda in materinstva? Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

“Družba nas želi držati v vlogi punčke. S punčkami je lažje manipulirati. Ples pomaga pri tem, da se osvobodimo krivde pred svojo seksualno izraznostjo.” Maja Gorjup in Chair Dance

Čutnost je eden od načinov, kako je kanalizirana ženska moč. Če odklenemo ta kanal, odpremo pot svoji moči. Ženske na Zahodu smo bodisi pozabile to moč in jo potlačile, včasih se je celo bojimo, ali pa smo jo začele izkoriščati, ji odvzele svetost, z njo manipulirale in si odvzele zavest o tem, kako močna in sveta bitja v  resnici smo. Ženske povsod po svetu, ki so v času patriarhata gojile to znanje in kanalizirale to moč kot duhovno, so označili za lahkoživke, prostitutke. Marija Magdalena, svečenica, je bila deležna te usode. Svečenice devadasi iz Indije, ki so gojile rituale svete spolnosti, so bile deležne te usode. Tudi danes so mnoge ženske, ki gojijo to moč, še vedno ponekod deležne nezaupanja.

Maja Gorjup je ustvarjalka plesa Chair Dance. Plesa ne dojema le kot šport ali rekreacijo, temveč tudi kot izraz sebe, priložnost za stik s sabo in seveda tudi kot kanal za povezovanje z ženskostjo. Naslednji teden, med 1. in 5. septembrom z Majo skupaj pripravljava plesno-meditativno delavnico Osvoboditev ženskosti skozi ples in meditacijo. Ženskost ni le mentalni koncept, o katerem razmišljamo in na podlagi katerega sprejemamo racionalne odločitve. Ženskost je način bivanja, ki ga ženske izkušamo celostno – skozi naše psihe, telesa in duše. Čudovita dopolnitev ali korak naprej na naši poti iskanja izvorne ženskosti je torej, da zaplešemo – da skozi telo izkusimo žensko energijo oziroma, da nas naše telo nauči, kaj pomeni biti ženska.

Več o dogodku: Osvoboditev ženskosti skozi ples in meditacijo

Majin Chair Dance

Majin Chair Dance

Maja, kako si ustvarila Chair Dance, kje si dobila navdih zanj? Kaj je bistvo Chair Dance-a, kaj je namen tega plesa?

Prvič sem zaplesala v domači kuhinji na 1 m2, ko sem na Youtubu našla Carmen Electra in si malo odpočila od nočnega študija. Tako me je navdahnil občutek, ki sem ga pri tem doživela, da sem začela plesati tudi podnevi. V dnevni sobi 🙂 Ples sem predstavila kolegici, ki je takrat prva v Sloveniji odprla plesno šolo ob drogu. Ker je imela podoben koncept doživljanja plesa, me je potegnila med svoje inštruktorice in takrat se je chair dance prvič začel pojavljati v plesnih studijih. Takrat je bilo glavno bistvo zabava in hec, uporabljale smo še klobuke, kravate in srajce s katerimi smo ustvarjale kreativne koreografije, ki bi jih teoretično lahko zaplesale svojim moškim. Sedaj na urah ne poudarjam več moških kot našo hipotetično ciljno publiko, ampak nas same. Poglavitni namen je, da žensko pred sabo ni sram zaplesati erotično. Učimo se zapeljivih gibov, ki so v nas, a jih nikjer nimamo prilike izraziti. V diskotekah se nam rado pripeti, da ob takem plesu privabimo nehoteno moško pozornost ali pa žensko zgražanje, tu pa ni nikogar, ki bi ocenjeval ali moraliziral, zato se lahko sprostimo v senzualnem gibanju.

Se ženske bojimo svoje čutnosti? Kako se to kaže? Kako se kot učiteljica tega plesa spopadeš s tem izzivom?

Punce, ki pridejo k meni, generalno niso boječe. Moram reči, da sem se mogoče jaz od njih celo več naučila kot one od mene 🙂 Sem pa razvila neverjetno intuicijo, ki mi zna že na prvem treningu povedati katera je osvobojena, katera pa ima notranje zavore oz. komplekse. To se vidi v gestikulaciji, v gibih, ki niso dokončani in široki, v plesni izraznosti. Vidi se tudi po zaprti telesni drži, zato sem začela delati na odpiranju prsnega dela, kjer je marsikaj skritega. Gibi mi znajo pokazati katera se že doživlja kot ženska in katera raje ostaja deklica. Že vseh 5 let delam iste izolacije, ki omehčajo (prepihajo) trup, ki ga fitnes vadbe sicer zapirajo. Zelo pomemben je tudi strečing, ker iščemo meje svojega telesa in potem gre tudi med plesom gib lahko dlje. Deluje terapevtsko, ker gre telo čez svoje ustaljene meje, um in duša pa mu sčasoma sledita.

Kaj je ples zate? Kako doživljaš ples?

Ples … ko sem ples v najstniških letih opustila, sem se počutila kot bi mi bilo odvzeto nekaj, kar je nujno za preživetje. Prebolevala sem ga kot prvega fanta, ki … no, ga nikoli ne preboliš 🙂 Ko me je sam spet poiskal, ga nisem več izpustila. V plesu najdem vse. Zatočišče, pobeg, kreativo.  V družabnih plesih še odnos, ki mi je kot ogledalo, super samoanaliza. Koliko psihologije je v tem!  Ples je moj terapevt, ozdravlja me žalosti ali poudarja mojo srečo.

Veliko žensk ima odpor do plesa, saj je na plesnih urah pogosto močan poudarek na tehnični pravilnosti gibov in pogosto skoraj nič poudarka notranjega doživljanja ženske. Veliko žensk si želi izplesati svojo Dušo, ne pa ujeti se v tehnične zanke, saj ne nameravajo postati profesionalne plesalke. Ples torej kot meditacija ne kot šport/poklic. Kakšne so tvoje misli o tem in kako na Chair Dance-u poskrbiš za Dušo?

Ja, tukaj pa nisem popolnoma nedolžna 🙂 Ker je bil začetni komentar tečajnic, da je premalo intenzivno, sem intenziteto močno povečala. Iz tega sem naredila šport. Ker sem perfekcionist, težim tudi s tehnikami in želim, da od moje ure punce pridejo »prešvicane«, saj še zmeraj delujem v okviru plesa ob drogu, ki je zelo zahtevna vadba. Svoje ure sem potem razdelila na športne in senzualne, da ženski ponudim občutek, da je naredila nekaj za svoje telo in nekaj za dušo. Najbolj važno mi je, da ko enkrat osvojimo koreografijo, jo vsaka lahko začuti in potem odpleše po svoje. V bistvu se znotraj nekega vzorca, ki jim ga jaz postavim, ustvari njihova čutna kreativa.

chair dance maja na stoluPatriarhalna duhovnost trdi, da sta telo in duh ločena in da čutnost ne more biti duhovna, da duhovnost lahko izkusimo, ko presežemo čutnost. Ženske smo nezavedno to ponotranjile, čeprav je proti našim ženskim bitjem, in včasih s težave sprejemamo občutke v svojem telesu, med plesom na primer. Kako pri plesu Chair Dance ženskost predstaviš skozi ples?

Ko sem se sama začela bolj ukvarjati z duhovnostjo, sem prisegla na askezo. Nekega lepega odločnega dne, sem se strogo odrekla vsem užitkom, ki ga življenje sploh lahko nudi. Hrani, ponočevanju, druženju in ljubezni. Drastično sem shujšala in bila sem strašno osamljena. Ko sem se v tej filozofski osami le očistila svojih starih vzorcev, sem počasi začela dojemati, da se s tem odrekam življenju. Ravno tistemu življenju, ki sem si ga tako želela osmisliti, kakšen paradoks! Duhovnost ne pomeni postati meniški ali božji, ampak ovrednotiti svojo človeškost. Sedaj se učim biti to, kar sem in sem ženska. Ta tranzicija med deklico in žensko se mi zdi zelo stresna, saj nas družba (no, ali pa starši) želi držati v vlogi punčke. S punčkami je lažje manipulirati. To večno nedoraslost se poudarja tudi preko mode, ki je ali deška ali infantilna. Preko telesnih trendov, ki poudarjajo mišice, ki sicer niso v ženski domeni. Če torej ženska kar naprej beži od svojih notranjih moči, se te prej ko slej nekje nekako manifestirajo v nevrotičnih oblikah. Mislim, da takšen ples pomaga pri tem, da se osvobodimo krivde pred svojo seksualno izraznostjo. Da stojimo za svojim seksapilom ne da bi ga zatirale zaradi zunanjih sodb. Včasih na svojih treningih vzpodbujam punce, da se dotikajo svojega telesa. Če ne gre, jim povem, da je to le plesni gib. Ampak ples je življenje 🙂

Zakaj je ples za ženske pomemben?

Menim, da smo ženske res ena mistična skrivnostna in globoka bitja. Večina se nas ne zaveda svoje gromozanske moči, čeprav jo čutimo nekje v petah. Ples je tisti krasni ventil, ki lahko spravi našo divjost na plano.

Kaj lahko ženskam da Chair Dance, nekaj, kar je drugačno od tega, kar dobijo pri drugih plesih?

Torej, naš ključni element je očitno stol. Stol sam po sebi nekako kliče po asociaciji z moškim v smislu lab dance-a, zato mogoče vzpodbuja to erotično nagajivost. Vsi plesi pri katerih se uporabljajo boki so krasni, a gibi na stolu znajo biti bolj seksapilni verjetno zato, ker simulirajo položaje med ljubljenjem. Se pravi ženska v resnici pleše s sabo in zase, a vendar nekje obstaja nezavedni občutek, da na tem stolu lahko nekdo sedi 🙂

Na kakšne način si ženskam že pomagala do stika s svojo ženskostjo?

Največji izziv mi je bilo delati z dekleti, ki imajo težave s telesno samopodobo oz. motnje hranjenja, saj sem jih imela tudi sama, zato sem se jim tudi lažje približala. Menim, da je kognitivna terapija sicer predpogoj do ozdravitve, a ples je izkustvena oblika zdravljenja. Pri težavah s prehrano je telo edina in osnovna skrb, zato se mi zdi smiselno, da se s tem torej spopademo na fizični ravni, ki pa ni le divje samouničevanje preko pretirano intenzivnega športa, ki ženski ni v krvi. Da se preko nežnega plesa umirimo in se ljubkujemo, negujemo in občudujemo. Ko se ženska nauči teh lepih gibov, se začne opazovati in vidi kako lepa v resnici je!

Kako ti doživljaš svojo čutnost? Kakšna je bila tvoja pot spoznavanja in sprejemanja svoje čutnosti? Kako si doživela tranzicijo med deklico in žensko? Kako doživljaš ples, kakšen je tvoj odnos do plesa?   Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

 Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.