Strupi novodobniške “duhovnosti”

Kaj je novodobniška “duhovnost”?

Novodobništvo, novodobna duhovnost ali tako imenovani “new age” je fenomen sodobne družbe, ki je posledica in odgovor na kolektivne duševne razmere. Pričujoči članek se ukvarja z značilnostmi tega pojava, predvsem pa poskuša opozoriti na njegove pomanjkljivosti in tudi škodo, ki jo povzroča. Novodobništvo je namreč postalo še eden od opiatov (mamil) ljudi, ki povzročajo oziroma sodelujejo pri povzročanju otopelosti, izkoreninjenosti, individualizaciji, popredmetenju človeka, poneumljanju, omamljenosti, hipnotiziranosti, nefunkcionalnosti, neuravnovešenosti sodobnega človeka. Na to je potrebno jasno opozoriti in ozavestiti dinamiko novodobniškega gibanja in njegove učinke.

Novodobništvo je enostranska kompenzacija več enostranskih tokov. Novodobništvo se je razvilo na temeljih romantičnega gibanja iz 18. in 19. stoletja, ki je samo bilo kompenzacija razsvetljenstva, ki je zagovarjalo razum kot najvišjo človekovo lastnost, ki ga dela popolnoma svobodnega. Čeprav je razsvetljenstvo prineslo mnogo dobrega, na primer ločitev Cerkve od države, koncept človekovih pravic, državljanskih svoboščin in ustavnost, je na psihološki ravni pričakovano in razumljivo povzročilo razcepljenosti in posledično nevrotičnost; ko ustoličimo razum kot kralja psihe, postane notranje valovanje zanikanega nezavednega toliko silovitejše, kar lahko vodi v najblažji obliki v neprijetnosti. Po drugi strani je novodobništvo odziv na represijo, ki jo je fizično in duševno nad ljudmi stoletja izvajala Cerkev. Novodobništvo se upira tej represiji in s svojimi nauki kompenzira nauke Cerkve. Kot kompenzacija nas novodobništvo opozarja na pomembne pomankljivosti ali celo škodljivosti tistih tokov/gibanj/institucij, ki jih kompenzira. Toda kot vsako enostransko gibanje, ne vodi k celovitosti, temveč k razcepljenosti. Enostransko kompenzirajoče gibanje vedno zanika gibanje, na katerega se odziva in stremi k izničenju tega gibanja; na primer, tako novodobništvo kot razsvetljenstvo bi si želela krščanstvo in Cerkev izbrisati. Toda s tem prekinjata kontinuiteto človeške duhovne evolucije in preprečujeta resnični napredek. Svojih korenin, ne glede na to, kakšne so, ni modro zanikati. Ko jih zanikamo, povzročimo psihične težave.
Čeprav je vsako enostransko gibanje dragoceno kot glasnik pomanjkljivosti ali škodljivosti sistema, na katerega se odziva, bi bilo zrelo na vsako takšno gibanje odzvati se tako, da uporabimo njegovo kritiko za novo, bolj celostno celovitost in ne tako, da ustvarimo novo enostransko gibanje. 

Kmalu bo izšla nova knjiga patra Karla Gržana Izstopite iz smrtonosne igre polov: Vstanite, v suženjstvo zakleti!, ki govori o strupu polarizacije ali delitve na dva enostranska pola, ki obstajata samo na podlagi tega, da drug drugega zanikata in si nasprotujeta. Tako kot mnogi v človečnosti dozoreli ljudje pred njim, tudi Gržan opozarja na nekonstruktivnost in pravzaprav uničevalnost polarizacije. Carl Gustav Jung je izoblikoval koncept individuacije, ki govori o procesu celovitosti, ki jo usmerja in ustvarja sebstvo – središče osebnosti. Celovitost se rojeva iz nenehnih transformacij zavesti, skozi katere človek postopoma uvidi, da so nasprotni poli pravzaprav gradniki neke oba presegajoče celovitosti. Ta proces porajanja celovitosti rojeva resnično zdravljenje in celjenje, medtem ko polarizirana stališča, tudi če so kompenzacije drug drugega, nikoli ne prinesejo resničnega zdravljenja in celjenja, temveč le enostranskost, slepoto, pa tudi ranjenost, bolečino. 

Kozmično jajce je simbol prvobitne, nezavedne, nediferencirane, embrionalne enosti, h kateri novodobništvo stremi v svoji infantilnosti in svojemu odporu do uma, razuma in ega, s tem pa poskuša zaobrniti naravni razvoj človekove osebnosti, kar lahko povzroči tudi resnejše duševne težave. Slika: The garden of earthly delights, avtorja Hieronymusa Boscha To sliko je uporabil kot ključni motiv tudi Leonardo DiCaprio v svojem dokumentarnem filmu o podnebnih spremembah in katastrofah, ki sledijo v prihajajočih desetletjih Before the Flood (Pred poplavo)

Kozmično jajce je simbol prvobitne, nezavedne, nediferencirane, embrionalne enosti, h kateri novodobništvo stremi v svoji infantilnosti in svojemu odporu do uma, razuma in ega, s tem pa poskuša zaobrniti naravni razvoj človekove osebnosti, kar lahko povzroči tudi resnejše duševne težave.
Slika: The garden of earthly delights, avtorja Hieronymusa Boscha
To sliko je uporabil kot ključni motiv tudi Leonardo DiCaprio v svojem dokumentarnem filmu o podnebnih spremembah in katastrofah, ki sledijo v prihajajočih desetletjih Before the Flood (Pred poplavo)

Iskanje izvorne enosti ali arhetip Preplavljajoče Matere

Ena izmed lastnosti novodobniške duhovnosti je, da poskuša človeka povrniti v stanje prvobitne enosti. Pravilno intuitivno v človeku zaznava razcepljenost in ranjenost, toda enost, v katero želi človeka povrniti, je infantilna, otročja enost. Obstajata namreč dve enosti: ta prvobitna, nediferencirana, nevedna in nezavestna, ter enost, ki se zgodi v procesu individuacije in je krona zavestnega trpljenja v primežu bolečih nasprotij. Je enost, ki sledi diferenciaciji zavesti, torej ločitvi zavesti od nezavednega, razvoj zavesti in nato ponovna združitev zavesti z nezavednim, v bolj zrelem, enakovrednem, ustvarjalnem, konstruktivnem odnosu. Ker čuti novodobništvo močan odpor do razuma, uma in ega, se poskuša vrniti v prvobitno, infantilno enost, možnosti individuirane enosti pa se sploh ne zaveda. 

Zaradi svojega odpora do uma, razuma in ega se novodobništvo zateka v razčustvovanost (pretirano čustvenost). Le-ta je prepoznavna v obilicah rožnate barve, ljubeči retoriki, ki pogosto deluje pretirana, poudarjanju pozitivnega razmišljanja, sreče, pozitivnih občutkov, radosti, razneženosti, blaženosti. 

Iskanje prvobitne enosti lahko poimenujemo tudi delovanje arhetipa Preplavljajoče Matere (o katerem smo že govorile v članku O kastraciji in sterilizaciji ali o sovražnosti med moškostjo in ženskostjo). Pomeni iskanje tistega negujočega, varnega, ljubečega naročja Matere, ki bi odvzelo vse trpljenje, potolažilo in prineslo blaženost doječega se otroka. Rešitev za trpljenje je po mišljenju novodobniškega gibanja v predaji trpljenja neki zunanji entiteti (Bogu, Vesolju, angelom, razsvetljenim mojstrom, itd), ki bo to trpljenje odvzela in preobrazila v radost: “Samo vizualiziraj, kako ti zlati žarek transformira bolečino v radost.”

To pa nas pripelje do drugega aspekta arhetipa Preplavljajoče Matere, ki je zamenjevanje duševne resničnosti s stvarno resničnostjo. Glavna lastnost novodobniške duhovnosti je, da govori o obstoju drugih, vzporednih stvarnosti, “Nebesih”, ki so polna angelov, vil in drugih duhovnih bitij, ki pomagajo človeku in ki jih nadarjeni posamezniki zaznavajo preko jasnovidnosti pa tudi drugih intuitivnih kanalov. Človekova glavna naloga je, da prepozna obstoj teh bitij in začne sodelovati z njimi, saj mu bo njihova pomoč pomagala do srečnejšega, lahkotnejšega, bolj uspešnega življenja. Da bi ljudi povezali s temi bitji, v novodobniškem gibanju izvajajo meditacije, vizualizacije in druge tehnike, ki temeljijo predvsem na mentalnem predstavljanju določenih entitet oziroma poskušanju zaznati te entitete. 

Glavni problem teh prepričanj in aktivnosti je v tem, da napačno interpretirajo duševno resničnost, s tem pa zgrešijo zdravilni potencial duševnih vsebin. Namreč, novodobniško gibanje je v močnem zanikanju simbolnosti psihičnih in mitoloških vsebin. Dojema jih dobesedno (podobno kot Cerkev krščanske nauke interpretira dobesedno). Kot da bi priznanje, da so te vsebine psihične in simbolne in govorijo o notranjih procesih, razvrednotilo njihov pomen, zmanjšalo njihovo pomembnost.  Ko pa psihično vsebino doživljamo dobesedno, onemogočimo, da bi na nas učinkovala s svojim zdravilnim transformativnim učinkom, ki se zgodi takrat, ko izkustveno dojamemo njen simbolni pomen in nam le-ta naše okoliščine pokaže v novi luči oziroma nas usmeri v novo smer. Ko si vsebino razlagamo dobesedno, se zapletamo v začaran krog strahu, proti kateremu se borimo z magičnim razmišljanjem in dejanji, kompleks pa ostaja in se celo krepi. 

Novodobništvo in duševno zdravje

Da pa bi bili zmožni takšnega bolj diferenciranega odnosa do duševnih vsebin, pa mora biti naša zavest dovolj razvita, kar pomeni, da morajo biti dovolj razviti naš razum, um in ego. Razvoj trdnega in diferenciranega ega je ključen za vzpostavitev zavestnega odnosa z dušo. Ego pa je po novodobniškem prepričanju slab, prav tako um in razum. Poskušamo jih ugasniti, odklopiti, izločiti iz življenja. V popolnem nasprotju z zagovorniki razsvetljenske dediščine, ki razum poveličujejo, duševne vsebine pa zanikajo ali pa jih priznavajo kvečjemu kot ostanek živalske primitivnosti v človeku in torej nevredne ukvarjanja z njimi. 

Šibak ego predstavlja veliko tveganje za neuravnovešenost, v manj nevarnih oblikah pa povzroča nevšečnosti, kot so neodgovornost, nefunkcionalnost, grandiozne predstave o resničnosti, nezmožnost osebnostno, poklicno razvijati se, pa še kaj. 

Tukaj se dotaknemo potencialnih nevarnosti novodobniške duhovnosti za duševno zdravje. Britanska raziskava (povzetek tukaj) je pokazala, da je možnost za duševne motnje pri pripadnikih novodobniškega gibanja večja kot pri pripadnikih tradicionalno religioznih ali nereligioznih oseb. V primerjavi z omenjenima skupinama, so pripadniki novodobniškega gibanja bolj nagnjeni k uporabi psihotropnih zdravil, v večji meri odvisni od rekreativnih drog, v večjem deležu trpijo zaradi tesnobe, fobij ali nevrotičnih motenj in imajo v večji meri motnje hranjenja. Veliko pripradnikov novodobniškega gibanja ima shizotipske in psihotične motnje, za katere so značilna nezmožnost ločiti stvarne resničnosti od nestvarne. 

Prizor iz filma Wolf of Wall Street (Volk z Wall Streeta), ki prikazuje Jordana Belforta, direktorja finančnega podjetja, kako z motivacijskim govorom motivira svoje uslužbence in jih pripravlja na neusmiljene in agresivne finančne prevare svojih strank. Fenomen motivacijskega govorništva je plod strupene združitve novodobništva in kapitalizma.

Prizor iz filma Wolf of Wall Street (Volk z Wall Streeta), ki prikazuje Jordana Belforta (Leonardo DiCaprio), direktorja finančnega podjetja, kako z motivacijskim govorom motivira svoje uslužbence in jih pripravlja na neusmiljene in agresivne finančne prevare svojih strank. Fenomen motivacijskega govorništva je plod strupene združitve novodobništva in kapitalizma.

Novodobništvo in tržno gospodarstvo

Čaščenje sebičnosti, izoliranosti, razčlovečenja 

Barbara Ehrenreich, avtorica knjige Smile or die: how positive thinking fooled America and the world (Smej se ali umri: kako je pozitivno razmišljanje prevaralo Ameriko in svet) je raziskovala zgodovino “pozitivnega razmišljanja” in prišla do pomembnih ugotovitev. Ugotovila je, da se je motivacijsko govorništvo kot spodbujanje ljudi k pozitivnemu razmišljanju najprej pojavilo v kontekstu podjetij, ki so motivacijske govorce najemala, da bi motivirali njihove uslužbence. Motivacijski govorci so zaposlenim predajali sporočila kot so: pozitivno razmišljanje povzroči uresničitev naših želja in ciljev, za uresničitev svojih želja in ciljev smo odgovorni sami s svojim načinom razmišljanja, neuspehi in porazi so posledica negativnega razmišljanja, nezaupanja in pomanjkanja vere, uspeh sledi prizadevanju, trudu, “bikovskemu” stanju zavesti itd. Takšna prepričanja, vcepljena v glave uslužbencev, so delodajalcem prinesla naslednje koristi: za slabše plačilo in v slabših pogojih so lahko od uslužbencev zahtevali večjo produktivnost in daljši delovni čas, ob odpuščanju so bili odrešeni krivde in odgovornosti, saj je odpustitev posledica premajhnega prizadevanja in premalo pozitivnega razmišljanja s strani uslužbenca.

Motivacijsko govorništvo pozitivnega razmišljanja je kapitalizmu tako pomagalo pri razkroju solidarnosti, humanizma, človečnosti, trajnostnosti, etike, spoštovanja narave. 

V sodobnem času je finančna industrija še vedno tesno prepletena s takšno motivacijsko miselnostjo – prav tisti, ki so povzročili zlom finančnega trga s svojim iluzornim gospodarstvom, se napajajo s testosteronskimi egotripi motivacijskega gibanja. V finančnem svetu je zaželjen “bikovski” odnos – brezčutno, agresivno, nemoralno prodiranje za doseganje svojega cilja. Cilj upraviči vsa sredstva. Drug drugega vzpodbujajo z vrednotami, kot so dragi avtomobili, ženske-prostitutke, hiše-palače, draga potovanja, itd. 

Tudi v novodobniško-duhovnem gibanju je materialno bogastvo povzdigovano kot visoka vrednota: “Zaslužiš si obilje!” “Bog hoče, da si bogata!” “Materialno obilje je manifestacija notranjega obilja!” “Manifestiraj obilje s svojimi mislimi in namerami!” Novodobništvo nasprotuje klasičnemu krščanskemu zavračanju materialnega obilja, telesa in fizičnosti s tem, da zagovarja nasprotno skrajnost. Poudarja pomen uživanja v materialnosti. Toda to uživanje ni zavestno, ni odgovorno, solidarnostno, prebujeno. Izraža se skozi to, “da si privoščim shopping!🙂 ” in seveda skozi astronomsko visoke cene novodobniških delavnic, dogodkov, svetovanj. To poudarjanje materialnega obilja kot protiutež klasičnokrščanskemu zavračanju telesa ne vzpostavlja uravnoteženega odnosa do telesa in materialnosti, saj ponovno zaobide soočenje s ključnim: svojo psiho. 

Novodobniška razčustvovanost, o kateri smo govorile v zgornjem razdelku o arhetipu Preplavljajoče Matere, v kontekstu tržnega gospodarstva (=kapitalizma) ne pomeni le duševne nezrelosti, ampak je tudi prodajno orodje

Umberto Galimberti, italijanski filozof, v svoji knjigi Grozljivi gost: nihilizem in mladi ubesedi pomembno duševno nevarnost te novodobniške kapitalistične miselnosti. Ugotavlja, da je bila včasih nevroza prevladujoča oblika duševnih težav, kajti nevrozo povzroča represija – družbeno zatiranje, prepovedi, tabuizacija, kar človeku onemogoča celovitost. Kapitalizem pa je ta družbeni red popolnoma pretresel, pod pretvezo, da nas je osvobodil in prinesel svobodo: zdaj prepovedi več ni, vse je dovoljeno. Edina omejitev smo mi sami! Zato je v sedanjem času prevladujoča duševna težava depresija, ki ne izvira iz zatiranosti, temveč iz občutka večne nezadostnosti. V kapitalističnem času je vse odvisno od nas samih, od naše pobude, naše angažiranosti. In ta angažiranost ni nikoli dovolj velika, nikoli ni zadostna. Pričakovanja po udejstvovanju, ki jih družba nalaga na nas, so sod brez dna. Človeka to spravlja v obup – v depresijo. 

Spiritualizacija ali materializacija

“Toda tukaj je zemlja tista, ki iz Śūnyate izhaja kot kvintesenca; očitno cilj imaginacije ni spiritualizacija, ampak to, da otipljiva zemlja postane resnična.”

Carl Gustav Jung

S tem stavkom je Jung analiziral psihologijo budizma. Śūnyatā pomeni v sanskrtu “praznina” in govori o ključni lastnosti vsega bivajočega – notranja praznina. Le-te se lahko po budističnem nauku dotaknemo v meditativnem stanju. Jung ugotavlja, da po budističnem nauku doseganje praznine (razsvetljenje, odrešenje) ni končni cilj človeka, temveč le vmesni korak

Novodobniška duhovnost vso svojo osredotočenost usmerja na “duhovni” svet, ki je onkraj materialnega sveta, ki je popoln, poln ljubezni, za razliko od bolečega zemeljskega sveta. Obračanje k “duhovnemu svetu” daje uteho in odjemlje bolečino. “Duhovni svet” interpretira dobesedno. Jungov stavek pa nakazuje, da se s tem izgubi ključen naslednji korak – materializacija. Imaginacija – delo s simbolnimi duševnimi vsebinami – ni sama sebi namen. Ni namenjena temu, da se izgubljamo v notranjih svetovih, doživljamo ekstazo v meditativnih stanjih, za silo prenesemo vsakdanjosti in nato najdemo uteho v “duhovnem svetu”. Imaginacija – delo s simbolnimi duševnimi vsebinami – je namenjena najdenju transformativnih, zdravilnih rešitev za izzive življenja, izzive vsakdanjosti, izzive notranjega razvoja, medosebnega razvoja in družbenega razvoja. Namenjena je aplikaciji – uporabi teh rešitev v konkretnem materialnem življenju. Ko je moč simbolne podobe izkoriščena, podoba izpuhti, ni več bistvena, izoblikovati se začne nova simbolna konstelacija. Bistvo ni v podobah, ampak v njihovi vlogi v razpetosti človeka med svojo notranjostjo in svojim življenjem, odnosi, družbo, duhom časa. 

© Ana Drevenšek

Vabim te, da v komentar zapišeš svoje izkušnje z novodobniškim gibanjem, s konceptom duhovnosti, družbenim problemom kapitalizma in možnostmi resničnega zdravljenja! 

Pravno obvestilo

O kastraciji in sterilizaciji (ali o sovražnosti med moškostjo in ženskostjo)

»Kjer vlada ljubezen, ni volje do moči; kjer prevladuje moč, primanjkuje ljubezni. Ena je senca druge.« Carl Gustav Jung

»V tem smislu lahko rečemo, da bi ljubezen, če naj bo na višini svoje najiskrenejše resnice, morda morala ljubiti tudi gnusobo, tudi razbrzdanost, tudi perverzijo, ki nam po Freudovih besedah, če je obrnjena k “najvišjim, aseksualnim ciljem…priskrbi moč za dobršen del naših kulturnih dosežkov”.
O tem pričajo slikarji in pesniki, ki za svoje ustvarjanje zajemajo iz izvornega kaosa, kjer ni pravil, ni postave, ni priznavanja razlike, temveč simbolna ponovna vzpostavitev tistega nerazčlenjenega, ki je obstajalo pred stvarjenjem. Morda bi morali začeti od tod, da bi zaživela nova vrsta resničnosti, onkraj obstoječe, ki ne privlači več in ne prebuja ljubezni.« Umberto Galimberti, O ljubezni (poglavje Ljubezen in sprevrženost)

Pričujoči članek govori o sterilizaciji in kastraciji; ne v smislu operativne preprečitve plodnosti pri živalih (in ljudeh), temveč v smislu duševnega omejevanja in preprečevanja edinstvenih lastnosti ženskosti in moškosti kot psihičnih modusov pri vzpostavljanju in ohranjanju živosti in zdravja.

Namen članka je z le nekaj od mnogih primerov pokazati, kako sta se moškost in ženskost skozi zgodovino vzajemno omejevala. Njuno vzajemno omejevanje in ogrožanje ni prirojena lastnost njunega odnosa, temveč posledica razumljive nezrelosti razvijajoče se zavesti človeštva. Namen članka je tudi nakazati, da je uničujoč učinek na drugega prisoten pri obeh modusih in da rešitev tega konflikta – preobrazba iz opozicije v komplementarnost – ni v iskanju in potrjevanju krivde ter nalaganju kazni enemu ali drugemu, temveč v razumevanju zgodovinskih okoliščin in dojemanju, da povzročanje ran nikoli ni enosmerno dogajanje, ampak vedno vzajemno.

Stara etika, kot jo imenuje Erich Neumann, je temeljila na razdeljevanju sveta na dobro in zlo, strategija te etike za onesposobljanje zla pa je bila potlačitev in zanikanje. Takšna etika je ustvarila v človekovem doživljanju močno naelektrena nasprotja, ki so nezdružljiva, nerešljiva, v bojnem odnosu. Posameznik se je s to okolnostjo soočil na različne načine; lahko se je popolnoma istovetil z »dobrim«, torej družbeno sprejemljivim. S tem je prevzel nase istovetnost z nadosebno vrednoto, ki je presegala njegovo posameznost – posameznik v sebi nosi svetlobo in senco. To je ustvarilo hybris, prevzetnost, razčlovečenje – človek se je odrekel svoji človeškosti, s tem ko je trdil, da je samo dober, na strani dobrega in absoluten nasprotnik zlu. Erich Neumann opozarja na mit o Ikaru in Dedalu, ki prikaže razplet takšne okoliščine: prevzeten let v nadosebne, nadčloveške višave človeka obvezno pokonča; konča se s trpkim padcem v ocean, ki je simbol nezavednega – kjer živi vse, kar je človek v svojem enostranskem istovetenju zanikal.

Druga možnost, ki jo je človek imel pri poosebljanju stare etike, je bila zavestno trpljenje spričo svoje tragične narave  – v krščanski dogmi je to nauk o izvirnem grehu. V tem primeru človek ni zanikal svoje temne plati, ohranjal je zavedanje o njej in se s pomočjo različnih strategij (krst, spoved, izganjanje zlih duhov) poskušal ohranjati na strani svetlobe, preprečevati vpliv teme nase, kot borec »dobrega« ostajati na svetli strani.

Ta stara etika je ustvarila duševno konstelacijo, ki se je z vsakim parom nasprotij avtomatsko in neposredno soočila v duhu nujnosti izbire – potrebno je izbrati stran, se boriti za svojo stran, nasprotno pa uničiti. Človeška zavest je bila prešibka, da bi v sebi hkrati nosila nasprotji, energijo njune napetosti in se skozi to napetost kalila, postajala bolj vseobsegajoča, celostna, zrela. Tako se je odzvala tudi na nasprotje moško-žensko. Pri tem je potrebno poudariti, da so nekatere kulture, na primer kitajska, že od pradavnega oblikovale nauke komplementarnosti, torej vzajemnega dopolnjevanja in ne opozicije, torej nezdružljivega nasprotništva. Spoznanja teh kultur nosijo v sebi dragocena semena za razvoj človeške zavesti.

Čas je, da se zgodi »mutacija duševne konstelacije« sodobnega človeka, kot bi dejal Neumann. Čas je, da zaživimo po novi etiki. Etiki, ki ne temelji na nasprotništvu, ampak na čuječi, radovedni in sočutni drži do sporočil, ki jih nosita drug za drugega dva dela nasprotja. Čas je, da naša zavest postane alkimijska posoda, ki bo zdržala v sebi hkrati oba dela in z radovedno pozornostjo in sočutno prizanesljivostjo opazovala napetost med njima. In v tem opazovanju bo zaznala zgodbo o Tretjem, ki jo pripoveduje ta napetost. Ljubezensko zgodbo, ki razkriva, da se želita nasprotji združiti v plodnem porajanju Tretjega, ki ju oba presega in ki obema daje smisel. Zgodbo, ki razkriva, kako smo v vseh stoletjih vzdrževanja bojev preprečevali nečemu plodnemu in preobražajočemu, da nas napolni s transcendenco.

Sveti Jurij ubije zmaja. Zmaj je metafora iracionalne maternice, ženskosti, notranjega oceana, nezavednega. Nezreli ego se boji tega dela duše in se zato odloči, da ga bo pokončal. V patriarhalni družbi se to dojema kot junaštvo. Patriarhalni miti so polni junakov, ki ugonobijo mitološka bitja. Avtor: Edward Burne-Jones (Anglija, 1833 - 1898) Title : Date : 1866 Medium Description: oil on canvas Dimensions : Credit Line : Gift of Arthur Moon KC in memory of his mother, Emma, born in Sydney in 1860, the daughter of John de Villers Lamb 1950 Image Credit Line : Accession Number : 8536

Sveti Jurij ubije zmaja. Zmaj je metafora iracionalne maternice, ženskosti, notranjega oceana, nezavednega. Nezreli ego se boji tega dela duše in se zato odloči, da ga bo pokončal. V patriarhalni družbi se to dojema kot junaštvo. Patriarhalni miti so polni junakov, ki ugonobijo mitološka bitja.
Avtor: Edward Burne-Jones (Anglija, 1833 – 1898)

Sterilizacija

Pojem sterilizacije kot ga uporabljam v tem članku, govori o načinih, s katerimi je človek omejil, poškodoval, ogrozil ženskost, da bi preprečil učinek delovanja te duševne dimenzije nase. Raziskovali bomo tri razloge, zakaj se je razvijajoči človek odločil, da je ženskost »slaba« in ga ogroža ter načine, kako se je odzval na te tri razloge. Primerov pa je seveda še veliko več.

Preplavljajoča maternica

Izkušnja »preplavljajoče maternice« je dušeča izkušnja utapljanja šibkega ega. V tej izkušnji je ženskost izkušana kot vsemogočna, vseobsegajoča, vseprisotna in ta vsemogočnost povzroči percepcijo lastnosti ženskosti, kot so intuitivnost, fluidnost, iracionalnost kot groteskne, ogrožujoče, strašljive. Velika Dobra Mati postane Strašna Mati preprosto zaradi svoje premoči.

To je izkušnja, ki jo pogosto povzroči izkustvo preplavljajoče, dušeče matere, predvsem pri fantkih. To je čustveni incest, ki ga mati stori nad svojim sinom – preplavi ga s svojo »maternico« – pozornostjo, ljubečnostjo, materinskostjo, razčustvovanostjo, šibkostjo in pričakovanjem skrbi zanjo, itd. Mati preplavi razvijajočo se in zato razumljivo in upravičeno šibko zavest sina. Izkušnja ženskosti se zato v sina vtisne kot izkušnja dušenja, preplavljanja, premoči razčustvovane iracionalnosti nad zavestjo in moškostjo. Pia Mellody (Facing Codependence in Facing Love Addiction) to poimenuje tudi »zloraba z opolnomočenjem« – mati namreč sina postavlja na visoko mesto, ga časti, obožuje. S tem mu hkrati vliva občutke pomembnosti in občutke nelagodja, kajti biti predmet oboževanosti je za sina v resnici zloraba; ni njegova vloga čustveno zadovoljevati svojo mamo.

V odraslosti se to prevede v pozunanjenje, obsedenost z zunanjim, materialnim kot poskus bega pred notranjostjo, ki v sebi nosi strahotno resnico o čustvenem incestu, ki je zadal tako boleče in strahovite rane. Izrazi se kot hiperintelektualnost, ki je prav tako poskus ubežati drugim duševnim modusom, kajti, če bi se zavest odprla za slednje, tako je prepričan posameznik, bi se nanj vlila nepremagljiva, strašna in groteskna ženskost, ki bi ga zadušila. Izrazi se kot distanciranost, izogibanje biti ganjen, dotaknjen, čustveno vzvalovan in preobražen, kajti vse to bi lahko odprlo vrata boleči resnici o čustvenem incestu in preplavljajoči izkušnji ženskosti. To porodi celo nekakšno hladnokrvnost, vtis nečloveškosti. Izrazi se kot promiskuiteta, ki jo Matjaž Regovec v svoji knjigi Prapodobe promiskuitete opredeli kot materializacijo incesta. Kaj to pomeni? Promiskuiteta je menjavanje spolnih partnerjev z namenom preprečiti odnos. Razvoj osebnega odnosa bi namreč odprl rano čustvenega incesta, ki pa je preboleča in jo je zato potrebno potlačevati, da žrtev preživi. Odpiranje svoje notranjosti ženski – imeti odnos z žensko – žrtev dojema kot enako izkušnji z materjo, zato se ji na vse načine upira, da bi preprečil ponovno uničujoče dušenje in preplavljanje. Izrazi se kot zasvojenost s spolnostjo, ki je prav tako izraz premoči nad žensko, premoči, ki daje olajšanje po zlorabljeni otroški nemoči.

Zloraba preplavljajoče maternice ustvari razumljive poteze, ki so glavne določujoče poteze sodobne zahodne družbe: hiperintelektualnost kot poskus rešiti se zlovešče »maternice«, hladnost in distanciranost, kronično družbeno pomanjkanje dotika, pomanjkanje solidarnosti in skrbi drug za drugega, zlovešča hladnokrvnost in razčlovečenje tehnologije in uporabne znanosti (v nasprotju z znanostjo vednosti). Veliko oblik nasilja nad ženskami izvira iz izkušnje zlorabe preplavljajoče maternice.

Ženska – hudič

Žensko je bilo v zgodovini enačeno s hudičem. Ženska je bila pod vplivom stare etike dojemana kot skušnjvalka, hudičeva pomočnica, ki zapeljuje heroja svetlobe z njegove poti, v območje pogube s svojo spolno privlačnostjo. V judovski tradiciji je arhetip demonske skušnjavke utelešala Lilith, prva Adamova žena. Ker se ni želela podrediti Adamu, je Adam od Boga zahteval, da mu dodeli novo ženo in dobil je Evo. Lilith pa od takrat naprej ponoči obiskuje moške in jim krade belo tekočino. Linda Leonard opozarja na močno projekcijo v tem mitu – moški, nezmožni nadzirati svojega poželenja, so na Lilith – žensko – projicirali krivdo za svojo nenadzorovanost. Podobno dinamiko je moč zaslediti v pripisovanju krivde za posilstvo ženskam: »Zakaj pa je nosila tako kratko krilo? Sama si je kriva. Zakaj pa je hodila tako pozno sama po cesti? Sama si je kriva.«

Obstaja še več razlag, poleg te povezane s spolnim poželenjem, za povezovanje ženske s hudičem.

Ena od njih izvira iz delitve sveta na materijo in duhovno, ki je del stare etike in pripisuje ženski materialno domeno, moškemu pa duhovno. Materialno je inertno, mrtvo in omejuje duha, uklešči ga in mu onemogoča doseči odrešeno svetlobno bivanje. Ženska je tista, ki moškega »zaklepa« v povprečnost, ujetost v telesnost, vsakdanjost, sužnost osnovnim telesnim in čustvenim potrebam, ki se duhu zdijo nizkotne in sramotne. Ženska je tista, ki vleče moškega navzdol, v nizkotnost in on ji poskuša to preprečiti.

Umberto Galimberti v knjigi O ljubezni pravi:

»Ženska poraja eksistenco, Bog pa daje življenje. Zato, če naj še naprej izrabljamo krščansko metaforo, je naša kultura vedno opozarjala na določeno sorodnost med žensko in hudičem – Dostojevski je nekje zapisal, da samo vrag pozna žensko srce. Pri tem ne gre za vprašanje spola, temveč za vprašanje meje. Meje, do katere lahko eksistenca, vsaka eksistenca, poraja bohotno brstenje življenja.

Bog se kaže v življenju, hudič pa si je zadal nalogo, da varuje eksistenco, ki je skrčeno življenje. Angel ni svoboden kot človek, temveč je zapisan eni sami izbiri, odločitvi, ki jo je opravil enkrat in za vselej; je »varuh«, tako kot hudič, vendar ne skrbi za ohranjanje eksistence, temveč za to, da se ta prelomi, da bi se zgodilo, kar se nikdar ne zgodi: da bi se eksistenca odprla življenju-

»Bog je ljubezen in ljubezen je Bog,« piše Baget Bozzo v poskusu, da bi presegel idejo o Bogu in se dotaknil resničnosti Boga. Na strani hudiča je vsaka eksistenca, ki preprečuje, da bi se življenje razraslo do svoje meje. Človek se nikoli ne more poistovetiti s hudičem, čuvarjem meje, zato gleda na smrt kot na razpad vseh meja, začenši s tisto, ki se je zavemo vsakokrat, ko rečemo Jaz.« str. 22, prevedel Matej Venier (italizacija avtorjeva, odebeljenje moje)

Ženska se skozi to razlago pravzaprav kaže kot znanilka človeškega, znanilka omejitev in zamejenosti človeka. Neumann je pokazal, kako je stara etika temeljila na ponotranjanju nadosebnih vrednot, ki so absolutne (absolutno »dobre«), s tem pa je zanikala naravno dejstvo človeškosti, ki v sebi nosi »dobro« in »zlo«, temo in svetlobo. Da bi se človek poistovetil z nadosebnim »dobrim«, mora potlačiti svojo senco, tem pa svojo telesnost in omejenost, ki sta določujoči lastnosti bitja. Ko človek izgubi stik s svojimi omejitvami in omejenostjo, postane razčlovečen, nečloveški. Kot pronicljivo ubesedi Neumann v knjigi Globinska psihologija in nova etika:

»Osnovno neistovetenje posameznika z nadosebnim je podlaga njegovega obstoja. Samo v razločevanju omejenosti bitja od ustvarjalne brezmejnosti postane edinstvenost in posameznost človeka učinkovita. Z inflacijo ega [istovetenje z nadosebno vrednoto] se izognemo tej osnovni okoliščini in človek postane sanjska podoba, popolnoma duhoven, duh.«

Svet stare etike se boji oznanila običajnosti, povprečnosti, človeškosti, ki ga prinaša ženskost. Boji se priznanja, da vsi jokamo, nas je strah, trpimo, kakamo, lulamo, bruhamo, smrdimo, kadar se oznojimo, se prehranjujemo, se predajamo spolnemu drhtenju in utripu v ljubljenju ali pa živalskem občevanju. Boji se priznanja, da smo vsi samo ljudje! To dejstvo je za svet, ki se boji ženskega, strašno, groteskno, nizkotno in sramotno. In vendar je rešitev in zdravilo za tegobe prestrašenega, enostranskega ega ravno v tem priznanju.

»V prisotnosti nečesa prevzemajočega človeka utiša veličina izkušnje. Skrivnostno je, ker je neubesedljivo – preprosto ni besed, ki bi to lahko opisale. Izkušnje, ki ne morejo biti izražene, so v svetu, ki podcenjuje misterije ponavadi podcenjevane. Tak svet ustvarja psihično opustošenje za ljudi, ki živijo na ženski način, za ljudi, ki so dali večji del svojega življenja ženskemu delu – rojevanju otrok, skrbi za žive, negi umirajočih. Prisiljeni so preizpraševati svojo vrednost, ker nimajo besed, s katerimi bi lahko prenesli svojo izkušnjo.« Nor Hall

 Ženska – smrt in preobrazba

Nazadnje nekaj besed namenimo preobražajoči lastnosti ženskega in strahu pred njo.

Ena od poglavitnih in določujočih lastnosti ženskega je njegova cikličnost in s cikličnostjo preobražanje. Cikličnost je možna le ob prisotnosti procesa preobražanja.

Ženskost deluje v nenehnem kroženju porajanja, razvoja, razcveta, razpadanja, smrti in preobražanja. Razodeva resnico, da so vse stvari najprej zarodek, nebogljene, nevedne, ranljive, da pridobivajo vitalnost, prodornost in moč skozi proces razvoja in da na koncu vse čaka izpolnjenost, minljivost, razgradnja.

S to lastnostjo na različne načine ogroža enostranski ego stare etike, ki se ženskosti boji. Z razkrivanjem ciklične faznosti razodene, da je ego v svojih poskusih mišljenja in delovanja najprej šibak, kobacajoč, iščoč, razkrije tisto »nečastno« obdobje »povprečnosti in navadne človeškosti« ega, ki se želi predstaviti kot vsemogočen, vsemoder. Prav tako razkrije nezadostnost mišljenjskih in dejavnostnih dosežkov ega, ko njihov čas preteče, ko jih preraste nekaj boljšega, bolj ustreznega, bolj vitalnega. Razkriva potrebo po »nečastnem« umiku, ponižnosti.

Predvsem pa transformativnost ženskega ogroža večnost in statičnost, v kateri verjame enostranski ženskoboječi ego. Verjame, da je možno oblikovati večne zakone, ki držijo vselej in v vseh obdobjih. Da je možno priti do zaključkov, ki so končni in bodo vedno uporabljivi. Verjame v gradnjo – ustvarjanje konstrukcije iz novih in novih končnih zaključkov, ki se nadgrajujejo in ustvarjajo vedno bolj popoln sistem ubeseditve sveta, ki je večen in nespremenljiv. Na tak način se učimo misliti o znanosti – kot o sistemu, ki se dograjuje, nove ugotovitve se kot komplementarne dodajo že obstoječim. Toda poglobljeno raziskovanje znanosti pokaže, da se znanost ne razvija na ta način. Znanost se v veliko večji meri razvija s pojavom novih odkritij, dognanj, predpostavk, ki stare razgradijo, razvrednotijo, razveljavijo in jih nadomestijo. In nato nove nekoč nadomestijo njih.

Enostranskemu ega ta zakon preobražajoče cikličnosti vliva strah, kajti odvzema mu občutek varnosti, ki ga daje večna, nespremenljiva, večno dopolnjujoča se struktura. Od njega namreč zahteva, da se stalno odreka čistosti, jasnosti, trdnosti, ki jo doseže um in se predaja iracionalnim globinam, ki vse doseženo razgradijo in začno iz razgrajenega porajati novo čistost, jasnost in trdnost. Kot smo ugotovili pri problemu preplavljajoče maternice, je ta proces za enostranski ego strašljiv in to je razumljivo.

Sirene, ki zapeljujejo mornarje sredi morja, jih omrežijo in hipnotizirajo, da le-ti izgubijo razum in jih naposled ugonobijo, so podoba zlorabljajoče preplavljajoče maternice, ženskosti, ki kastrira. Avtor: Herbert Draper Painting - Ulysses in sirene

Sirene, ki zapeljujejo mornarje sredi morja, jih omrežijo in hipnotizirajo, da le-ti izgubijo razum in jih naposled ugonobijo, so podoba zlorabljajoče preplavljajoče maternice, ženskosti, ki kastrira.
Avtor: Herbert Draper Painting – Ulysses in sirene

Kastracija

Sedaj pa se obrnimo h kastraciji – procesu omejevanja, ogrožanja, poškodovanja moškosti kot duševnega modusa zaradi strahu pred njim.

Dragocenosti moškosti

Moškost nas obdarja z več darili. Eno od njih je darilo faličnosti. Faličnosti v smislu projektivnosti, proaktivnosti, prodornosti in osredotočenosti. Energija moškosti je energija, ki se sproži in sproži. Sprožilna energija. Sprožitev je močno naelektren dogodek z visoko napetostjo in izjemno osredotočenostjo. Iz nerazločljive, kaotične, iracionalne mase maternice, ki je, utripa, je polno potencialna, izstreli odločitev za eno možnost in da energijo za uresničitev, materializacijo te možnosti. Brez energije moškosti bi vedno bila zgolj potencialnost, zgolj nosečnost, plodnost in nikoli rojstvo, nikoli obelodanitev, nikoli manifestacija in rast in spoznanje, ki ju prinese manifestacija.

Moškost obdari z veščinami materializacije. Prispeva odločnost, disciplino, red, omejitve, meje, občutek realnega okvirja v nasprotju z (ne)okvirom potencialnosti, občutek umeščenosti v čas – v odnos s preteklostjo in prihodnostjo, umeščenosti v proces – v zavedanje preteklih faz in bodočih faz. S projektivno prodorno energijo s pomočjo teh veščin povzroči materializacijo.

Darilo moškosti je intelekt. Intelekt, ki razblini meglice nedoločnosti, nerazločljivosti in izčisti jasne obrise ločenih bitnosti. Intelekt, ki prinaša dar razločevanja, razvrščanja, ovrednotenja, izbire. Intelekt, ki izkristalizira in s tem naredi uporabno. Intelekt, ki izkristalizira in s tem naredi pojme skupne – pripadne vsem ljudem – in na ta način omogoči dialog, izmenjavo znotraj skupnega družbenega prostora. Ki nas povabi v ta skupni družbeni prostor iz naših posameznih maternic iracionalnosti in potencialnosti, kjer je samo naš svet, samo naš jezik, čista individualnost. Intelekt, ki ustvari enostranskost, časovno zamejenost, pomensko zamejenost, da bi nam omogočil komunikacijo, udejanjanje, izmenjavo.

Razčustvovanost, vera – kastracija dvoma  

Dvom je veliko darilo intelekta. Dvom izvira iz besed »dva« in »um« – dva uma, razuma, pameti. Pomeni, da poskušamo splezati iz svoje individualnosti v skupen prostor med dvema razumoma in preveriti, kaj je resnično in kaj ni. Preverjanje je dar dvoma. Preverjanje, ki zagotovi, da iracionalna maternica ni vsilila svojega pomena in s tem požrla in prevzela pomen, ki ga je nameraval predati drug človek ali pomen, ki biva v resničnosti, v realnem okvirju. Dvom je tisti, ki se odreka utolaženosti v veri, ki nima izkustvene resonance, kajti strah je premočan in bolj kot do, da bi v trebuhu začutil resoniranje vere z našim instinktom resničnosti, je prestrašenemu pomembno, da veruje. Dvom je tisti, ki si prizadeva najti občutek v trebuhu, ki pravi »Drži. Res je.« in s tem doseči mir, ki ga ne bo pretresala nočna negotovost – saj vemo, da je vsak fanatizem v nezavednem kompenziran s toliko močnim dvomom in negotovostjo, kot je močan zavestni fanatizem. Dvom se ne sprijazni s to tragično okoliščino in želi najti izkustveno potrditev ali zavrnitev trditve.

»Stalna prisotnost Boga med človeštvom v obliki Svetega Duha pomeni, da je človeštvo vključeno v božanski proces in to »pomeni, da je načelo ločenosti in avtonomije proti Bogu – ki ga pooseblja Lucifer kot Bogu-nasprotujoča volja – prav tako vključeno vanj.« Lucifer je arhetipska podoba samo-asertivne (self-assertive) volje, človeškega ega. Ta »uporniška volja«, senčni brat »svetlega Sina«, Kristusa, je potrebna za samouresničitev.

»Objekt, ki nima svoje volje, ki bi bila zmožna, ko je potrebno, nasprotovanja njegovemu stvarniku, in ki nima drugih lastnosti, kot stvarnikovih lastnosti…nima neodvisnega obstoja in je nezmožen etične odločitve…Zato je bil morda Lucifer tisti, ki je najbolje razumel božanski boj stvarjenja sveta in ki je to voljo najbolj zvesto udejanjil. Kajti z uporom Bogu je postal aktivno načelo stvarjenja, ki se je upiralo Bogu s svojo lastno proti-voljo.« C. G. Jung

Prav tako je človeški ego, podprt z Luciferjevim vztrajanjem pri avtonomiji, svobodi in samo-potrditvi, potreben dinamičen element v razvijajoči se samouresničitvi psihološke celovitosti človeka. Brez tega elementa bi obstajal samo potencial in sebstvo bi ostalo latentno, abstrakcija.« Murray Stein

Razčustvovanost – iracionalna, nekanalizirana čustvenost preplavljajoče maternice hlepi po kastraciji intelekta in dvoma. Sprevžren užitek doživlja ob onemogočanju moškosti sprožiti se in sprožiti, izbrati, odločiti se, razjasniti, zamejiti z namenom uresničiti. Slepa vera zahteva od človeka, da se preda, da preda svoje dostojanstvo spoznavanja, da se odreče svojemu razvoju, da se odreče temu, kar ga dela človeškega – spoznavajoči um.

To je temni obraz Neptuna, ki zmede, zato da pridobi moč, ki mrcvari in se igra, brizga črnilo v vodo, vrtinči meglice, meša pojme, razgrajuje določenost, da bi kastriral razum.

Vera je zahtevala od človeka, da se odreče dragocenim darovom moškosti. V sodobnem času to od človeka zahteva tudi novodobna ali »new age« duhovnost, ki zahteva od človeka slepo vero v kozmične entitete, kozmične zakone, ki jih človek ne izkuša na lastni koži.
Človeku preprečuje, da bi začel tam, kjer je, ampak mu vceplja občutek nezadostnosti s tem, da ga sili, naj poosebi nekaj, česar ne izkuša in ne more ponotranjati. Človeku reže korenine, izrine ga z njegove izhodiščne točke – to, kar v tem trenutku je – ki ga edina lahko sproži na pot spoznavanja.
Človeka prepričuje, da obrača oči stran od bolečine, od krivic, zla in začne verjeti, da so le-te iluzija. Prepričuje ga v slepo vero v svetlobo, prav na enak način, kot to počne stara etika in njen podaljšek – religija.
Človeka odteguje iz območja skupnega, skupnega jezika in skupne resničnosti, ki jo omogoči intelekt, da bi nam pomagal živeti skupaj in živeti skupaj dobro, spreminjati se v dobro družbo. Prepričuje, da je skupno iluzija, da je resnična le čista individualnost notranje maternice. Izbrisuje časovni okvir in zgodovinsko umeščenost in razveljavlja družbeno odgovornost. Na oltar čaščenja postavlja čisto, vase zavito, s svojo individualnostjo prepojeno in za druge in drugačnost slepo in gluho, individualnost. Prav takšne pa nas želi kapitalistična pošast, za katero smo vredni le kot slepi, nezainteresirani potrošniki. Večno neopolnomočeni, večno nepovezani s sabo, v večni lakoti, zmedenosti, nedoločljivosti, večno hrepeneči – večno trošeči.

Notranje in družbeno

Moškost in ženskost kot duševna modusa sta v enakovrednem in spoštljivem sodelovanju nosilca območja preseka med notranjim osebnim in družbenim zunanjim. Nova etika, ki jo prinaša na novo definiran odnos med moškostjo in ženskostjo, ki jo prinaša mutacija duševne konstelacije, temelji na globokem zavedanju tega preseka med notranjim osebnim in zunanjim družbenim. Zaveda se, da ni nič čisto družbeno in nič čisto psihološko. Noben družben fenomen ni brez vsakršne povezave z notranjim dogajanjem v posameznikih in noben notranji proces v posameznikih ni brez vsakršne povezave z dogajanji v skupnosti.

»Toda resničnost zla, ki napada posameznika, ne izhaja zgolj iz njegove individualne resničnosti, temveč je tudi projicirana kot individualni konstrukt kolektivnega. Prav tako ustvarjalne nezavedne sile, ki nakazujejo nove poti, niso zgolj individualne sile, temveč individualna konfiguracija ustvarjalnega vidika skupnosti, torej skupnega človeškega nezavednega.
Tako problem, kot plasti, ki porajajo rešitev, so vidne v posamezniku, toda oboje temelji na kolektivnem. Prav to dela izkušnjo posameznega človeka tako pomenljivo in pomembno.
Kar se zgodi v njem, deluje kot vzorec in primer tega, kar se dogaja v celoti in rešilna izhodišča so začetek bodočih vrednot in simbolov skupnosti.
Posameznik in njegova usoda sta prototipa kolektivnega: predstavljata retorto, znotraj katere skupnost vari svoje strupe in protistrupe. Prav zato je globok psihološki dogodek, ki prevzame posameznika in se v njem manifestira kot objekt izkušnje, transcendentnega pomena za obdobje tranzicije in loma kolektivnih norm.
Prihodnost skupnosti živi v sedanjosti posameznikov, ki vznemirjeni od svojih težav predstavljajo strukturne organe skupnosti. Občutljivi ljudje, psihični bolniki in ljudje z ustvarjalnimi darovi so vedno napovedovalci. Njihova okrepljena prepustnost za kolektivne nezavedne vsebine, to globoko podlago, ki določuje zgodovino skupinskega dogajanja, jih naredi bolj dovzetne za nove vsebine, ki klijejo, a za skupnost še niso zaznavne. Ti ljudje tudi osebno in goreče živijo izzive, katerih aktualnost skupnost zazna šele čez stoletje ali še kasneje.« Erich Neumann

Čas je za novo poroko med moškim in ženskim, ki ne temelji na okoriščanju in izrabljanju enega ali drugega, ampak skupnem porajanju odrešujočega Tretjega. Čas je za mutacijo duševne konstelacije. Čas je za novo etiko.

© Ana Drevenšek

Vabim te, da v komentar zapišeš svoje izkušnje s kastracijo in/ali sterilizacijo ter odnosom med notranjim osebnim in zunanjim družbenim!

Čudovita izkušnja komplementarnosti

Intervju iz junijske številke revije Karma Plus. Avtorica vprašanj je Nikolina Brkić.

Kje Rdeči Šotor?

Rdeči Šotor je nujen prostor za žensko. Ni nujno neka organizirana skupina, kot naše Društvo Rdeči šotor, gre se bolj za združevanje žensk na poseben način, z namenom zavestno negovati in ohranjati védenje o ženski izkušnji, o ženski modrosti, praznovati ženskost. Ker se je takšno združevanje v sodobnem času izgubilo in izkoreninilo, je vzniknilo mnogo organizacij, gibanj in pobud, kot je Društvo Rdeči šotor, ki poskušajo obuditi žensko zavedanje sebe, svojih specifičnosti, svojega ritma in načina doživljanja življenja. Če imamo ženske rdečešotorski prostor, kot ga imenujem, se poznamo, smo opolnomočene in nimamo slabe vesti živeti tako, kot nam veleva naše žensko telo in ženska psiha. Tako smo tudi v polnosti opremljene za plodno delovanje v družbi, za plodne odnose z moškimi, za srečnejše materinjenje… Ko ženske izgubimo rdečešotorski prostor, postanemo kot osiroteli otroci, kot brezdomke, kot rastline brez korenin. Tavamo izgubljene, se izgubljamo v zmedenih in protislovnih navodilih, kako biti ženska in smo žrtve raznoraznih telesno/duhovno zatiralskih avtoritet.

Kakšen je njegov namen oz. kaj hoče naučiti žensko?

Rdeči Šotor je ustvarjen kot kraj, kjer ženske prejmemo negovanje, ki ga ženske nujno potrebujemo. Smo tisti del človeštva, ki poraja, iz katerega se stvari rojevajo. Potrebujemo veliko dušne hrane in veliko počitka, da naša telesa ne usahnejo od izčrpanosti in da se naša dušna pokrajina ne izsuši. Rdeči Šotor želi v vsaki ženski, ki vstopi vanj, obuditi zavedanje o mehanizmih ženskega telesa – o menstrualnem ciklu, nosečnosti, porodu in materinstvu, o menopavzi – o psiholoških procesih, ki spremljajo te prehode in o duhovnih lekcijah, ki so posejane znotraj njih. V ženskah želi vzbuditi zavedanje, kaj pomeni živeti s temi prehodi, kakšne so njihove dragocenosti in kakšen prostor v našem življenju si zaslužijo. V patriarhalni družbi nam namreč ni vedno omogočeno živeti ritem, ki nam ga narekujejo naši krvni misteriji. Rdeči Šotor si želi ženskam pomagati tudi do več zavesti na področju specifične ženske psihologije – večino psihologije so ustvarili moški in po moškem modelu; Jung je bil eden od izjem, ki je govoril o specifičnih ženskih psihičnih procesih. Kot je ciklično in ustvarjalno naše telo, je takšna tudi naša duša. Procesi, ki se vršijo v njej, so drugačni kot v moški duši. Ne boljši, ne slabši, le drugačni. In končno, Rdeči Šotor goji občutek ženske svetosti. Obuja zavedanje o Ženskem obrazu Božjega in časti Božje tudi v njegovih Ženskih lastnostih. Na kratko bi lahko rekli, da Rdeči Šotor obuja čutenje in zaznavanje Boginje.

Kdaj in kako si začutila svoje poslanstvo?

Mislim, da je poslanstvo nekaj, kar je znotraj nas od nekdaj in ga na nek način ves čas čutimo. Postajamo le bolj in bolj zavestni tega, kaj točno je, celo življenje se kristalizira njegova vizija. Toda če moram izbrati trenutek, je to v času mojega osemnajstega leta, ko sem se odločila postati doula – obporodna spremljevalka. Od tu se mi je odprl svet ženskih misterijev.

Zakaj po tvoje ženske več ne krvavijo skupaj?

Ker živimo ločene od Narave, od naravne svetlobe, od naravnih ciklov in gibanja naravnih energij. Ker živimo ločene od modrosti svojega ženskega telesa in psihe. Ker ne gojimo več rdečešotorskega prostora med nami, smo se oddaljile druga od druge in se ne čutimo več kot sestre druga drugi.

Kako se ženska lahko najučinkoviteje poglobi vase v obdobju menstrualne krvavitve oz. do kakšne mere bi se morala v tem času odmakniti od zunanjega sveta?

V času menstrualne krvavitve je idealno, če je ženska doma (v prihodnosti bomo to dosegle, tako kot smo porodniški dopust; le-tega pa bomo podaljšale – do 3 leta) in nima nobenih obveznosti in opravil. Najbolje je, če lahko počne to, kar resnično želi in ne to, kar »mora«. Če ji ustreza, naj počiva, je obilno in hranljivo hrano, se neguje – telesno in duševno; morda pa ji ustreza gibanje, telesno izražanje, morda ples. Važno je, da vsaj dva dni posveti sebi in dovoli nezavednemu, da privre na dan, skozi sanje, meditacijo, poglobljeno razmišljanje, itd. To je vizionarski čas, ki daje odgovore na življenjska vprašanja in usmerja žensko na njeno avtentično pot, če mu to dovolimo.

Meniš, da menstrualne bolečine izhajajo iz duhovnih zavrtosti in kaj priporočaš kako jih odpraviti?

Menstrualne bolečine so krik maternice, ki ne more živeti v svojem ritmu. Niso znamenje, da ženska počne karkoli narobe, temveč klic po več ljubezni do sebe, po nežnosti do sebe, uvidevnosti do sebe. Vzroki za bolečine so zelo različni in ne bi bilo dobro, da posplošujem, saj lahko brez potrebe koga zmedem. Odpravljanje menstrualnih bolečin je najučinkovitejše, če se ženska poglobi vase in odkriva svoj resnični glas in svoje potrebe, ob podpori svojega telesa z različnimi terapijami.

Lahko ženska ženski v tem obdobju pomaga in kako?

Seveda. V času menstrualne krvavitve dobro dene prisotnost zavestne ženske, ki se zaveda, kaj pomeni biti v menstrualnem času. Dobro je, če ženske postanemo uvidevne druga do druge in damo druga drugi prostor, da se izražamo tako, kot nam narekuje faza našega menstrualnega cikla. Tako bi se vse lažje sprejemale takšne kot smo v določeni fazi cikla in prispevale h kolektivnem zdravljenju žensk.

Kakšna je v resnici močna ženska?

Močna ženska je kočljiv izraz; moč ponavadi napačno razumemo. Moč ne pomeni nujno trdnost, čvrstost, vzdržljivost, pokončnost. Prava moč je imeti sočutje do sebe do take mere, da se lahko v vsakem trenutku sprejemam in se zavestno srečam z vsakim občutkom, čustvom, situacijo, procesom, v katerem se znajdem. In da delujem iz tega notranjega zavezništva s sabo in svojo avtentičnostjo. Tako tudi ustvarjam prostor za druge, da lahko stopijo v stik s svojo avtentičnostjo, začutijo sočutje do sebe in se zdravijo.

Meniš, da tudi zavest moških v sodobnem času raste, da vedno bolj razumejo energijo ženske?

Seveda, zavest moških raste in to me zelo radosti. Moški se opogumljajo, raziskujejo pokrajine v sebi, ki so bile tisočletja nedotaknjene zaradi represije patriarhata. To je pogosto strašljivo delo, ki ti včasih daje občutek samo-izničenja in zato so moški, ki se podajo na to pot zelo pogumni. Vedno več je moških, ki preživijo to potovanje J in pridobijo stik z globljim in bolj avtentičnim virom notranje moči ter se posledično bolje vživijo v drugačnost ženske, jo lažje spoštujejo in ji dajo prostor.

Ali sta po tvoje v sodobni družbi moški in ženska lahko popolnoma enakopravna?

Seveda. Toda opozorila bi na globlji pomen enakopravnosti. V sodobnem času ta beseda ne more imeti le pravno-političnega pomena. Nujno se moramo zavesti njenega psihološkega pomena, kajti le od naše psihološke osveščenosti je odvisno, ali se bo človeštvo razvilo in prebrodilo trenutno krizo z več samozavedanja ali pa bo potonilo v tragediji lastnega nezavedanja. Enakopravnost v globljem pomenu pomeni, da imata tako moški kot ženska duševni prostor, da se izražata v skladu s specifikami svojega telesa (fiziologije) in svoje psihe, da lahko živita v sebi lastnem ritmu, v skladu s svojim doživljanjem. Resnična enakopravnost pravzaprav pomeni resnično duševno osvobojenost človeštva, pravno-politični aspekti so le naravna posledica, ki naj bi sledila tej notranji evoluciji.

Ženske ozaveščaš in jim predstavljaš prostor v katerem se lahko povežejo same s seboj, se duhovno okrepijo. Kakšno pa je tvoje sporočilo moškim?

Moje sporočilo moškim je, da jih ženske spoštujemo, da spoštujemo njihove specifične bitke in procese, v katerih so se znašli zaradi zgodovinskih okoliščin in da se bomo potrudile te procese razumeti in s sočutjem ustvariti prostor zanje. Moške prosimo za razumevajoče postopanje, kajti ženske se po večtisočletnem spanju prebujamo v zavedanje sebe, še tipamo in iščemo, včasih še same ne znamo ubesediti, kaj se nam dogaja. Kot pravijo stari Indijci, ženska je Shakti – divji, energični, ustvarjalni, dinamični, nepredvidljiv aspekt Božjega, moški pa je Shiva, steber notranje zavesti, ki ne izgubi fokusa na bistveno. Prav tako se moškim zahvaljujemo, da so, da se iščejo, da se ustvarjajo in da nam podarjajo čudovito izkušnjo komplementarnosti!

Meniš, da sta moška in ženska energija ločeni ali pa so za njun ločen obstoj krivi drugi dejavniki? Bi rekli, da slaba ženska energija vpliva tudi na moškega?

Moška in ženska energija sta globoko prepleteni, sta komplementarni. Ne moreta obstajati druga brez druga. Sta v globoko ljubezenskem odnosu. Med moškim in žensko naj bi vladalo zaupanje, medsebojno zaznavanje v človečnosti, pa tudi tisti skrivnostni naboj, ki neguje komplementarnost. Moški in ženska sta bila kruto ločena od srečnega sobivanja zaradi represije zdaj moške zdaj ženske energija, zaradi izkrivljanja moške in ženske energije in širjenja neresnic o njuni resnični naravi.

Potlačena ali izkrivljena ženska energija seveda vpliva na moško energijo in obratno. Izkrivljena moška energija patriarhata je žensko energijo čisto izčrpala. To se dogaja tudi na individualnih ravneh. Vendar je potrebno opozoriti, da se zdravljenje v odnosih zgodi, ko se najprej spravimo z notranjim nasprotnim principom – ko ženske najdemo notranjega moškega/animusa kot zaveznika in ko moški odkrijejo svojo notranjo žensko/animo kot zaveznico. Vsak posameznik mora za to prevzeti odgovornost. V odnosu ni ženska odgovorna za žensko energijo za moškega in moški ni odgovoren za moško energijo za žensko. Vsak v sebi ju morata najti, ploden odnos sledi notranji transformaciji.

Kako lahko moški olajša proces skozi katerega gre ženska med menstrualnim ciklom?

Moški lahko veliko pripomore k opolnomočenju ženske tako, da sprejme žensko kot spreminjajočo se, kot fluidno in dinamično, vedno drugačno ter se uči v tem videti dragocenost, priložnost za poglobitev, kontemplacijo, za rast. Moški lahko veliko pripomore s spoštljivim odnosom, poskusom razumevanja in ustvarjanja prostora za žensko, da se lahko izrazi v svoji resnici in da se ji ni treba prilagajati, da bi bila manjši izziv zanj. Seveda velja tudi obratno.

Kaj je doula in kaj je njen namen?

Doula (izgovorjava dula) pomeni v grščini žensko, ki služi. Doula je obporodna spremljevalka. Par/družino/žensko spremlja v času nosečnosti, poroda in zgodnjega poporodnega obdobja. Je kot obliž na rane sodobnega porodnega sistema, ki iz prehoda v starševstvo prepogosto odvzame človeškost, svetost, dostojanstvo. Paru/ženski nudi občutek varnosti in zanesljivosti v sistemu, ki jima večinoma ne nudi verodostojnih informacij in večinoma ne podpira fiziološkega procesa nosečnosti in poroda in njunega resničnega dostojanstva. Nudi čustveno oporo, pomoč pri informiranju in opolnomočenem odločanju. Je podporni element, ki ga sodobne družine močno potrebujejo.

Kje si se izšolala za doulo in kako to šolanje poteka?

Za doulo sem se izobraževala v angleškem združenju Nurturing Birth. Osnovno izobraževanje za doulo je različno dolgo, ponavadi nekaj intenzivnih dni. Izobraževanje pa se seveda nadaljuje, z obiskovanjem različnih konferenc in seminarjev na temo poroda, nosečnosti, poporodnega obdobja, s prebiranjem literature, z izobraževanjem in usposabljanjem na podpornih področjih – psiholoških in terapevtskih; letos sem začela izobraževanje na področju pre- in perinatalne psihologije in terapije.

Ali spolnost in s tem porod ženski ponuja nekaj več, kot je priložnost za transformacijo? Kje v tej zgodbi stoji moški?

Spolnost je bolj domena ženske kot moškega, saj je ženska yoni (vagina) bolj kompleksno povezana z možgani, spolnost ženska dojema globlje prepleteno z duševnostjo in duhovnostjo. Žensko telo se v spolnosti izraža drugače kot moško – je bolj skrivnostno in manj neposredno – spolno ga prebudijo večinoma stvari, ne direktno povezane z vzburjenjem. Zato je ženska na področju spolnosti nekakšen kompas za oba. Moški s tem seveda veliko pridobi – globljo izkušnjo, razširjeno spoznavanje sebe in tudi drugih aspektov spolnosti, ne le telesnega.

Naloga vsake sodobne ženske je, da se trdno odloči poslušati svoje telo, svojo dušo, svoje potrebe in svoj ritem ter si notranje obljubi, da ne bo več dovolila, da se v spolnosti ali pa pri porajanju prekorači njene meje, da se jo na subtilne načine zlorabi. Ko ženska zares zapluje z valom svojega lastnega ritma v spolnosti in med porajanjem, se zgodi nekaj skrivnostnega in izjemno močnega, ženska postane Svečenica, portal k Boginji. Njena spolnost (spolnost v najširšem pomenu besede) postane obnova življenjsko nujne vezi z Božjim virom in le še obstransko reproduktivna funkcija.

© Ana Drevenšek in Nikolina Brkić

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš teme iz intervjuja? Napiši v komentar!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Osvoboditev

“Ženske želijo imeti enake plače kot moški, ženske bi morale imeti možnost dela v vojski, ženske bi morale imeti možnost biti v prvih vrstah in nositi orožje, bla bla bla. Kot da je življenje moškega desideratum (tisto zaželjeno). Želimo si samo to, kar imajo oni. Ampak jaz mislim, da si ne. Imajo veliko stvari, ki si jih me ne želimo tako zelo. Kot na primer ogromne količine pornografije. Največji kulturni produkt na svetu je pornografija. In zelo malo žensk jo uporablja. Tudi po 50 odtenkih sive. Jaz bi rekla, da nisem feministka enakosti. Zame je enakost globoko konzervativen cilj, ki ne bi ničesar spremenil. Delale bi enake stvari, kot jih počnejo moški. Vedno sem bila feministka osvoboditve. To pomeni, da vam ne morem povedati, kaj nas čaka za vogalom. Ker ne vem. Če bi ženske imele svobodo določiti svoje lastne prioritete, kaj bi to bile? Zdaj imam 76 let in ni na mestu, da ženskam vaše starosti govorim, kaj bi si morale želeti. Vem, za kaj hrepenim, da bi si želele, kot na primer svetovni mir (kot da boste postale miss sveta🙂 ). Mir bi bil dober. Toda ne izgleda, da ga bomo kaj kmalu deležni.” Germaine Greer v pogovoru za The Update 

Ženska Obilje

Ah, kako borba, dualnosti, produkcija utrujajo žensko telo in psiho in ga odtegujejo stran od njenega jedra in njenega resničnega potenciala. Ki je skozi valovanje po ciklu preseganje vsakršne dualnosti in skozi vsako ovulacijsko rojstvo in vsako menstrualno vizijo zlivanje z Božanskim.

“Človeška duša ne potrebuje nasvetov, popravil ali rešitve. Želi si preprosto biti pričevana – videna, slišana in spremljana, točno takšna, kot je,” pravi Parker J. Palmer, pisatelj in aktivist, ki se osredotoča na področja izobraževanja, skupnosti, vodenja, duhovnosti in družbene preobrazbe. Ženska duša hrepeni po tem, da bi bila spoznana takšna, kot je, v svoji posebnosti, z vsemi svojimi skritimi darovi, ki jih komaj čaka razodeti, če bi si le vzele in vzeli čas in si dovolile in dovolili, da nam jih pokaže. Ženska duša ima v svojih globinah toliko rešilnih bilk za človeštvo, toliko preprostih rešitev, toliko odrešilnih zdravil. Nekje od časa, ko smo človeštvo nasedli iluziji dvojnosti (naši/vaši; naše pleme/vaše pleme; naša religija/vaša religija; naše ozemlje/vaše ozemlje; naša hrana/vaša hrana; naša ideologija/vaša ideologija; naša politika/vaša politika; naša verzija/vaša verzija ITD) pa do danes se je izgubila zavest o teh biserih, ki čakajo v naročju ženske

Ženskost je bila zlorabljena in zato se je bojimo. Zlorabljena je bila neskončna plodnost Narave – njeno rojevanje smo uokvirili v polja, črede, farme, tehnokracijo. Zlorabljena je bila čudovita mnogoterost stvarstva. Zlorabljen je bil čudež ustvarjanja novega življenja – v živalih – za gojenje in ubijanje – v ženskah. Čudovita ureditev, ki predvideva žensko maternico kot portal za novo življenje, po zavestni Poroki in Spočetju, je bila zlorabljena in spremenjena v obupano, nemočno, lačno proizvodnjo v revščini. O tem smo na dolgo razpravljale/i v članku Razkroj občutljivosti

"Rekli so mi, da sem feminist; mogoče sem tak, ker prihajam iz kulture, ki ženskam pripisuje velik pomen. Mi, Andinci, smo mirovniki in ne želimo ustvarjati kulta vojne in nasilja, ne maramo krivice. Modre ženske, ki sem jih poznal, so obogatile moje življenje, s tem, ko so me učile s svojim zgledom ljubezni, razumevanja, sočutja in vere v življenje. Zato zelo občudujem ženske, saj so potrpežljive in imajo veliko ljubezni za svoje otroke, partnerje in človeštvo in zdi se, da na prihodnost gledajo z optimizmom." Hernán Huarache Mamani Slika: Charles Frizzel

“Rekli so mi, da sem feminist; mogoče sem tak, ker prihajam iz kulture, ki ženskam pripisuje velik pomen. Mi, Andinci, smo mirovniki in ne želimo ustvarjati kulta vojne in nasilja, ne maramo krivice. Modre ženske, ki sem jih poznal, so obogatile moje življenje, s tem, ko so me učile s svojim zgledom ljubezni, razumevanja, sočutja in vere v življenje. Zato zelo občudujem ženske, saj so potrpežljive in imajo veliko ljubezni za svoje otroke, partnerje in človeštvo in zdi se, da na prihodnost gledajo z optimizmom.”
Hernán Huarache Mamani
Slika: Charles Frizzel

Ko ženske nasedemo boju za enakost, podaljšamo pot do ozdravljenja za celotno človeštvo, kajti odrečemo mu zaklade iz naših naročij. Ko se borimo za službe v vojski, samo zato, da bi bile enakovredne moškim, podpiramo militantno družbo in nadaljevanje vojn. Ko se borimo za enake plače, podpiramo suženjski kapitalistični sistem. Naomi Wolf, ki je po rojstvu otrok postala feministka osvoboditve, namesto feministka enakosti, pravi: “Potrebujemo feminizem, ki pravi, da je v redu, če si vzamemo odmor!” Feminizem namreč ni predvidel potreb mater. Preveč se je zapletel s kapitalizmom in preveč si je želel vstopiti v moški svet, namesto da bi povzdigoval specifično ženske izkušnje, kot je materinstvo, pravi Naomi Wolf: “Ko je prišlo do tega, kdo bo skrbel za otroke, se je ženskemu gibanju zgodil kapitalizem, resnična revolucija spolov pa se ni.” Misel je bila objavljena v članku Laži na poti v materinstvo

Resnična revolucija spolov se ni zgodila zato, ker človeštvo ni (bilo) zmožno notranje (r)evolucije, notranje preobrazbe. Resnični prihod enakosti žensk se lahko zgodi le po notranji preobrazbi celotnega človeštva, preobrazbi vrednot, preobrazbi dojemanje človeškosti, življenja, družbe. To je veliko zahtevnejše kot borba. In človeštvo to napako ZNOVA IN ZNOVA ponavljamo: znova in znova prižigamo revolucije, prevračamo sisteme, da bi jih nadomestili z novimi, rušimo ideologije, da bi jih nadomestili z novimi. In zgodovina se ponavlja. Ker ne zmoremo preskoka v zavesti. In tudi ženske smo nasedle temu otročjemu vzorcu

“Nahajamo se v situaciji, v kateri mislimo, da smo svobodni. Zdi se nam, da smo svobodni, a v resnici nismo. To je, če sem malo oster, najhujša oblika suženjstva. Ko se vam zdi, da imate svobodno voljo, a je v resnici nimate. Ko vam je vsajen določen način razmišljanja, torej okvir, v katerem se premikate, iz njega ne morete izstopiti. S kvazisvobodno voljo izbirate določene stvari, ampak samo znotraj tega okvirja. Najstniku lahko prepoveš hamburger in kokakolo, toda še vedno ju lahko s svojo svobodno voljo izbere. To ni svobodna volja, to je pogojevanje. To je tudi dober primer tega, kako se ta pogojevanja znotraj nas strukturirajo, pa tega sploh ne vemo. Nezavedno in nehoteno smo sužnji nečesa. To nima nikakršne veze s svobodno voljo, povezano je samo z občutkom možnosti izbire. Naš svet je šel v smer, ko zelo cenimo možnost izbire. Toda svoboda in možnost izbire sta dve popolnoma drugačni stvari. Na eni strani imate lahko veliko stvari, med katerimi lahko izbirate, na primer 50 vrst avtomobilov, ki jih lahko kupite, toda kaj boste na koncu naredili, je odvisno od tega, ali je vaša zavest omejena oziroma usmerjena. Možnost izbire ni merilo za svobodo. Po drugi strani imate lahko svobodnega človeka, ki nima možnosti izbire. Možnost izbire je zunanji dejavnik. Toda svoboda je samo notranji občutek. To je možno. Obstajata dva skrajna primera: zelo veliko izbir in nobene svobode ali pa absolutna svoboda in nobene izbire. Adrian Kezele v pogovoru z Zvezdano o svoji novi knjigi Izničenje faktorja karme

Svoboda je notranje stanje, notranji občutek. Ko se zapletamo z izbiro, nasedamo otroški igrici. Nekaterim psihopatskim profilom, čigar psihološke poteze so močan magnet za množice, ki iščejo katalizatorja svojih notranjih kriz, uspe priti do družbeno pomembnih položajev in te otroške igrice so eno od njihovih najljubših orodij za preusmerjevanje pozornosti ljudi, za zamotiti ljudi, da lahko izpeljujejo svoje nevarne, človekosovražne, kriminalne zgodbe. 

Resnična svoboda je, da se ženske vprašamo, kdo sploh smo, kot pravi Germaine Greer. Kaj sploh so naše želje, vrednote, prioritete? Kaj je naravno, blagodejno, izpolnjujoče za naša telesa, naše duše?  Kakšen ritem, kakšen način življenja, kakšne vrednote?

Postmenopavzna ženska je resnična Učiteljica. Njene besede imajo težo vsega Vesolja. Njena dejanja pretresejo do kosti, prebudijo mravljince. Njena prisotnost zdravi, navdihuje, tolaži in pomirja. Njeni nauki so ožlahtnjeni z njenimi leti, z njenimi izkušnjami, z vsemi prepluti cikli. Ona je tista, ki uči, ki vodi skupnost preko notranjih preobrazb do ozdravljenja. Ona ima resnično moč za to. Ciklična ženska je na poti do tja. Ciklična ženska prispeva k ozdravljenju skozi izražanje darov svoje cikličnosti, skozi materinsko ovulacijskost in lucidno in vizionarsko menstrualnost.

Postmenopavzna ženska je resnična Učiteljica. Njene besede imajo težo vsega Vesolja. Njena dejanja pretresejo do kosti, prebudijo mravljince. Njena prisotnost zdravi, navdihuje, tolaži in pomirja. Njeni nauki so ožlahtnjeni z njenimi leti, z njenimi izkušnjami, z vsemi prepluti cikli. Ona je tista, ki uči, ki vodi skupnost preko notranjih preobrazb do ozdravljenja. Ona ima resnično moč za to. Ciklična ženska je na poti do tja. Ciklična ženska prispeva k ozdravljenju skozi izražanje darov svoje cikličnosti, skozi materinsko ovulacijskost in lucidno in vizionarsko menstrualnost.

V cikličnih letih smo ženske pod vplivom hormonov menstrualnega cikla. Le-ta nas dela plovke po valovanju iz globin samorefleksije, globokega uvida, preobrazbe in ozdravljenja do višav ustvarjalnosti, povezovalnosti, tkanja medosebnih mrež. Dela nas nagnjene k ustvarjanju sveta, ki je dober za vse, ki vse nahrani, ki vse osreči. Zaradi refleksivnega predmenstrualnega dela smo ves čas soočane z resnico o situacijah, ves čas potiskane k iskanju bolj avtentičnega, bolj resničnega, boljšega. Če bi izkoristile materinskost ovulacijskega časa in lucidnost menstrualnega časa, bi bile močne katalizatorke ozdravljenja človeštva. Če pa zanikamo ti dve lastnosti, nasedemo “boju”, dvojnostim, intelektualiziranju, (kapitalistični) produkciji in produktivnosti (ki je največja žalitev ženski telesni in duševni plodnosti), nismo nič boljše od “patriarhalcev” proti katerim se borimo. Ker svojih darov ne uporabljamo za ozdravljenje, ampak za boj. Ciklična leta niso ustvarjena za boj. Preveč energije po nepotrebnem izgubimo, če se borimo – na individualnem ali kolektivnem nivoju. Ustvarjene so za raziskovanje čudovitega daru plodnosti – ki iz sveta imaginarnega, embrionalnega, potencialnega prinaša v svet ustvarjenega, mogočega, živega in za raziskovanje čudovitega daru duhovnega uvida, ki iz prizemljuje modrost višje slike v stvarnost, omejeno s prostorom in časom. Modra postmenopavzna leta nam prinesejo prekaljenost, čvrstost, globok uvid, samozavest, občutek za pravo mero, za pravo dejanje ob pravem trenutku, uvid v relativnost ega, svobodo v neegu, neobremenjenost, zmožnost videti onkraj ujetosti v eno življenje. Te lastnosti nas delajo učiteljice, tiste, ki lahko skupnost vodijo do premika na nove ravni

V članku Materinstvo – nevidno zdravilo, ki mora postati vidno, smo razmišljale: 

Materinstvo kot stanje duha je v sodobnem svetu izjemno potrebno. Svet potrebuje ženske, ki razvijajo svoj potencial materinstva. Materinstvo ne pomeni nujno materinstvo človeškim, rojenim otrokom. Materinstvo je stanje duha (ki ga nekatere mame ne izkusijo v celoti). 

Materinstvo je bilo s strani patriarhalne miselnosti označeno za “nižje” delo, neintelektualno in zato nevredno

“V prisotnosti nečesa prevzemajočega človeka utiša veličina izkušnje. Skrivnostno je, ker je neubesedljivo – preprosto ni besed, ki bi to lahko opisale. Izkušnje, ki ne morejo biti izražene so v svetu, ki podcenjuje misterije ponavadi podcenjevane. Tak svet ustvarja psihično opustošenje za ljudi, ki živijo na ženski način, za ljudi, ki so dali večji del svojega življenja ženskemu delu – rojevanju otrok, skrbi za žive, negi umirajočih. Prisiljeni so preizpraševati svojo vrednost, ker nimajo besed, s katerimi bi lahko prenesli svojo izkušnjo.” Nor Hall

jezus in magdalena“Ženska

Človeška oseba, ustvarjena po Božji podobi – na ženski način. Enakovredna moškemu, a drugačna. Kdo je, kdo sem? Kako mi jo odkriva sv. Angela Merici? Skrivnost, ki vabi v globino, lepota, ki odseva nebesa, sestra in nevesta, hčerka… Sposobna nositi drugo osebo, čakati, se zaveda svoje vrednosti, ki se krepi z močjo velikega notranjega prostora doživljanja, sprejemanja, povezovanja, intuitivnega védenja…

Korak za korakom.

Ženska je kraljica celostnosti, zahtevne svobode in vpetosti v svet, ki ji stalno prinaša izzive skozi vse čute.

Prihodnost sveta je odvisna od sposobnosti moškega in ženske za sodelovanje. Sodelujeta pa lahko, če se poznata in smeta biti različna, obenem pa odprta za preseganje drugačnosti (ljubezen).

Novi feminizem (po bl. Janezu Pavlu II.) spoštuje dostojanstvo ženske in moškega in je izrazito personalističen.” sestra Marjeta Pia Cevc na svojem blogu

“… ki se zaveda svoje vrednosti, ki se krepi z močjo velikega notranjega prostora doživljanja, sprejemanja, povezovanja, intuitivnega védenja…” Ah. Točno to so lastnosti, ki govorijo o zmožnosti zazreti se v notranjost, zaznati vzorce, okvirje, kot bi rekel Kezele, ki povzročajo sodobnemu človeštvu trpljenje in jih v notranjosti pozdraviti – s tem pa odpraviti vzrok in napajališče človeške tragedije. Tak biser prebiva v fiziologiji ženskega telesa in v pokrajini ženske duše. Bil bi čas, da te bisere najdemo, poberemo in uporabimo. 

Blagor ženskam, Alenka Rebula 

Blagor ženskam,
ki znajo hoditi kot vile,
zemlja lahko zadiha
pod njihovimi rahlimi stopali.

Blagor ženskam,
ki znajo zaslutiti nevarnost,
izginiti v temi,
da jih sovražnik ne najde.

Blagor ženskam
ki živijo v žitnem polju
in žanjejo dobre misli
za kruh,
ki tolaži človeška srca.

Blagor ženskam
ki znajo biti selivke,
ko postane zrak strupen
krenejo na jug
in rodijo na varnem.

Blagor ženskam
s kanglico iz pravljice,
do kolen stojijo
v pradavnih studencih
pod čistimi slapovi
zajemajo nesmrtnost.

Z zdravilnim glasom prepevajo,
neustrašne zibljejo življenje
v nežnih trebuhih
okrogle
kot tople marelice
v oranžnih večerih.

Blagor ženskam,
ki poznajo čudežni gib,
s katerim ujamejo
hude sanje.

Blagor ženskam,
ki se spuščajo v goreča brezna
iskat svojo dušo,
in se vračajo v ožganih krilih
z osmojenimi lasmi
s polnim naročjem
stopajo navzdol po vulkanu
pod oboki cvetnega prahu
s sporočilom
o rešenem svetu.

Blagor ženskam,
ki ne umrejo,
samo izginejo
kot kruh na mizi.
Nenadoma ga zmanjka
in nihče od živih
ni ostal lačen.

© Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš žensko osvoboditev? Kakšna je tvoja pot? Kakšna je tvoja izkušnja boja, iskanja, zdravljenja, prihajanja domov? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Mesečni ženski krog v Krškem v torek 23.2.2016. Več informacij TUKAJ.

Materinski krogi “Nosečnost in porod” 26. maja in 9. junija 2016. Več informacij TUKAJ.

Delavnica Svetost prsi 28. maja. Več informacij TUKAJ.

Mesečni ženski krog v Ljubljani 31. maja. Več informacij TUKAJ.

Materinski krogi “Prvo leto Mama” za Mame z otročki  2. in 16. junija 2016. Več informacij TUKAJ.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Iskanje čistosti – med čistunstvom in sprevrženostjo

Čistost je eden od pomembnih aspektov duhovnosti in pomemben dar božanskega. Čistost prinaša globino izpolnjenosti in spokojnosti, ki je odsotnost čistosti nikakor ne moreta prinesti. Je stanje zavesti, ko se zavedamo svoje resnične – božanske – narave in se v skladu s tem spoznanjem tudi vedemo.

Toda čistost je tudi eden od najbolj nerazumljenih ali napačno razumljenih pojmov. Večina ljudi dojema čistost kot čistunstvo, ki ga upravičeno zavrača in obsoja. Čistost se je izgubila nekje med čistunstvom in sprevrženostjo. Dandanes smo prepričani, da imamo na izbiro samo ti dve možnosti in da smo primorani izbrati med njima. Toda imamo tudi tretjo možnost – čistost.

Deviške svečenice. Deviškost izvorno ne pomeni spolne nedotakljivosti, temveč čistost v spolnosti (in drugje). Svečenica je ženska, ki je zavezana uresničevanju čistosti, rasti v čistost. Svečenica je ženska, za katero je duhovna pot poklic, življenjsko poslanstvo. Uresničevati svojo resnično naravo je njena prva in najvažnejša naloga.

Deviške svečenice. Deviškost izvorno ne pomeni spolne nedotakljivosti, temveč čistost v spolnosti (in drugje). Svečenica je ženska, ki je zavezana uresničevanju čistosti, rasti v čistost. Svečenica je ženska, za katero je duhovna pot poklic, življenjsko poslanstvo. Uresničevati svojo resnično naravo je njena prva in najvažnejša naloga.

Čistost – stanje zavesti

Čistost je stanje zavesti. Ne gre se toliko za to, kaj počnemo, kot za to, kako to počnemo. Čistuni, moralisti, ki si prisvojijo čistost, radi poudarjajo dejanja, jih razdeljujejo na dobra in slaba, na čista in nečista. Res je, da so nekatera dejanja brez dvoma nečista (umor življenja na primer), toda pri večini je linija med čistostjo in nečistostjo zelo tanka. Dejavnik, ki razločuje med čistostjo in nečistostjo dejanja, je stanje zavesti, v katerem je bilo dejanje storjeno. Spolnost je odličen primer za tenkočutnost te razlike. V preteklosti so čistuni spolnost samo po sebi obsodili za slabo, zlo, nečisto. To so počeli iz dveh možnih razlogov: prvič, ker so bili v primežu tako močnega krča strahu, da niso bili zmožni uvideti potencialne čistosti v spolnosti, da niso zaznavali te možnosti, njihovo dojemanje in izkušnja do čiste spolnosti nista segla; drugič, ker so vedeli, kako močna sila je spolnost in kakšen nadzor nad človekom dobijo, ko nadzorujejo njegovo spolnost.

Ljubimca sta zakopana drug v drugem, iščeta potešitev svojih primarnih potreb, iščeta "obliž", ki bo odrešil njuno ranjenost. Vendar je ne bo, ne brez zavesti, prisotnosti, čistosti.

Ljubimca sta zakopana drug v drugem, iščeta potešitev svojih primarnih potreb, iščeta “obliž”, ki bo odrešil njuno ranjenost. Vendar je ne bo, ne brez zavesti, prisotnosti, čistosti.

Spolnost – tako kot kakršnakoli druga oblika odnosa – je lahko čista ali nečista. Ne gre se torej za to, da bi bilo dejanje samo po sebi nečisto ali čisto, temveč za to, v kakšnem stanju je storjeno. Kadar je spolnost pristno srečanje v prisotnosti, spoštovanju in srčnosti, jo preveva čistost – je zdravilna, obnavlja življenjsko energijo in prinaša nove uvide. Kadar je spolnost uporaba drugega, potešitev lastne potrebe, fizične/čustvene, nezaznavanje drugega, je nečista. Prinaša občutke praznine, neizpolnjenosti, žalosti

Zavestna in prisotna ljubimca na sliki nimata ukrivljenih hrbtov in izbočenih zadnjic. Nista v krču in napetosti, skoncentrirani in lokalizirani v genitalijah. Svoje zavedanje razširjata po telesu in drug k drugemu. V sproščenosti se odpirata resničnosti tega trenutka, pogumno vztrajata v zavedanju in se odpirata čistosti.

Zavestna in prisotna ljubimca na sliki nimata ukrivljenih hrbtov in izbočenih zadnjic. Nista v krču in napetosti, skoncentrirani in lokalizirani v genitalijah. Svoje zavedanje razširjata po telesu in drug k drugemu. V sproščenosti se odpirata resničnosti tega trenutka, pogumno vztrajata v zavedanju in se odpirata čistosti.

Celibat je bil uveden zaradi prej omenjenih dveh možnih razlogov. Veliko lažje je spolnost izključiti, kot pa truditi se za čisto spolnost (to je, zavestno, prisotno, spoštljivo, srčno spolnost). Čeprav človeka mučijo nočne more; ima ves čas sanje s spolno vsebino, ki ga navdajajo s stisko, ko se prebudi; se zaljubi, a zaljubljenost potlačuje in moli, da bi minila; mu misli o partnerstvu in spolni združitvi ves čas naseljujejo glavo, srce in telo; če se odreče spolnemu aktu samemu, bo imel občutek, da je čist. Toda ta čistost je iluzija. Pravzaprav živi v mučenju, ki njegovemu duhovnemu napredku niti malo ne služi. Veliko bolj konstruktivno bi bilo, za njegovo duševno zdravje in za njegovo duhovnost, ko bi svojo spolnost utelešeno živel, rasel v njej in postajal v spolnosti vedno bolj čist. 

O čistosti in spolnosti sem že pisala v članku Brahmacharya ne pomeni celibat

Čistost se seveda ne navezuje samo na spolnost – vsa področja življenja so na liniji med čistostjo in nečistostjo. Na primer, naša jeza je lahko čista ali nečista. Kadar imamo občutek ujetosti, nesvobode, definiranosti od zunanjih dejavnikov, imamo občutek, da svoje jeze ne moremo uporabiti. Takrat jo preselimo v glavo in jeza postane strupena, pasivno-agresivna jeza, ki melje sovražne misli in jih z neznansko skoncentrirano silo usmerja k drugemu/ven. Morda drugega tudi rani in mu povzroči škodo. To je nečista jeza.
Lahko pa svojo jezo doživimo kot svojo svobodo, kot svojo avtonomnost in možnost izbire ter jo sprejmemo kot praznovanje sebe in svoje vrednosti. Uporabimo jo, da ponovno zavzamemo svoj dušni teritorij – postavimo meje in se zaščitimo – in poskrbimo zase. Ne usmerjamo jo proti drugemu in ne uporabimo je, da bi ranile drugega, saj prevzemamo odgovornost za svoje meje in ščitenje svojega teritorija. To je čista  jeza.

Ko pogledamo na čistost tako, vidimo, da je čistost nekaj, kar si verjetno vse želimo doseči (vsaj tiste, ki berete ta blog in podobne reči😉 ). Čistost v tej luči pomeni rast od ukleščenosti v bolečino proti svobodi v svobodni volji in zavedanju ljubljenosti. Naše stanje zavesti in naša dejanja naravno odsevajo to rast. Vse si želimo svobode in avtonomnosti, kajne? Torej si želimo čistosti. 

Samo-bičanje je primer skrajne strogosti patriarhalne moralizirajoče čistunskosti. Temelji na predpostavki, da se k čistosti pride preko kaznovanja, pokore, trpljenja. Temelji na strahu, ki spregleda, da čistost pride po ozdravljenju v ljubezni.

Samo-bičanje je primer skrajne strogosti patriarhalne moralizirajoče čistunskosti. Temelji na predpostavki, da se k čistosti pride preko kaznovanja, pokore, trpljenja. Temelji na strahu, ki spregleda, da čistost pride po ozdravljenju v ljubezni.

Čistost v kontekstu ženske duhovnosti

Ženska duhovnost se v nasprotju s patriarhalno duhovnostjo bolj ukvarja s stanjem zavesti kot pa z dejanji. Če zopet uporabim primer spolnosti: svojo spolnost lahko čuvamo do poroke, toda to še ni zagotovilo, da bo naša spolnost čista. Prav tako bo lahko polna ranjenosti, uporabe drugega in občutkov praznine. Kajti čakanje samo še ne pomeni samo po sebi zorenja v čistosti (seveda čakanje lahko vključuje zorenje v čistosti, če se oseba tega zaveda). Nasprotno je lahko spolni odnos pred poroko (če uporabim merilo Cerkve, torej dojemanje spolnosti kot rezervirane za poroko in grešne izven zakona) poln zavesti, srčnosti in prisotnosti in zato svet in čist, kajti ljubimcema prinese ozdravljenje, uvid in ljubljenost od Božanskega. Ženska duhovnost se ukvarja bolj s stanjem zavesti čistosti kot pa s tem, da bi predpisovala pravila. To pa ne pomeni, da zagovarja popolno anarhijo in brezvrednotnost

Ženska duhovnost ali kakšna druga oblika bolj “svobodne” duhovnosti je s strani mnogo ljudi zlorabljana za opravičevanje življenjskih stilov in dejanj, ki so nekonstruktivni in ne pomagajo pri rasti. Vse mogoče oblike duhovne lenobe se opravičuje s “svobodnostjo” ženske duhovnosti. Tako recimo opravičimo zlorabo živali, kajti, tudi naši predniki so jedli živali. Opravičimo nečisto spolnost (nečisto po stanju zavesti, ne po dejanju!!), kajti, saj smo svobodni, lahko počnemo, kar želimo! Opravičimo nesprejemanje odgovornosti za odnose in situacije v življenju, ki jih ustvarjamo, delujoč po zakonu udobja in ugodja (nečistosti) in tako preprosto odidemo od situacij, ki so nam neudobne, kot razvajeni otroci, namesto, da bi se poglobili v globlje sporočilo teh situacij za nas. Kajti, kot pravi Jung: “Kar je nesprejeto v sebi, se pojavi v svetu kot dogodek.”

Glavna razlika med žensko in patriarhalno duhovnostjo je, da ženska duhovnost deluje iz ljubezni, patriarhalna pa iz strahu. Ženska duhovnost se ne boji, zato tudi ne predpisuje pravil. Z ljubeznijo ustvarja varen prostor za ljudi, znotraj katerega lahko začutijo, kako ljubljeni so od Božanskega in z uvidom v to resnico v svojo resnično naravo dobijo moč za rast v čistosti. Je materinska duhovnost, ki pasivno bdi ob svojih otrocih in odseva ljubezen, ki se dotakne src in preobraža. Patriarhalna duhovnost je v krču strahu in zato ne more ustvariti varnega prostora, v katerem bi se srca omehčala, odprla in spoznala svojo resnično naravo. Namesto varnega prostora ustvarja stroga pravila, uporablja orodje obsojanja in poskuša ljudi motivirati k čistosti z vzbujanjem strahu. V resnici vera in zaupanje patriarhalne duhovnosti nista dovolj močni, ker se preveč boji. Nima dovolj vere in zaupanja v Božansko in iz strahu paranoično obsoja in piše pravila. 

Pridna punčka dojema čistost in deviškost kot vrlini, s katerima zadovolji druge, avtoriteto in s katerima pridobi njihovo priznanje in potrditev. Pridna punčka si ne želi čistosti iz osebnega spoznanja in razodetja, želje po rasti in notranji izpolnjenosti, temveč zato, da bi ugodila drugim in dobila izpolnjenost od drugih (pridna punčka verjame, da je to možno).

Pridna punčka dojema čistost in deviškost kot vrlini, s katerima zadovolji druge, avtoriteto in s katerima pridobi njihovo priznanje in potrditev. Pridna punčka si ne želi čistosti iz osebnega spoznanja in razodetja, želje po rasti in notranji izpolnjenosti, temveč zato, da bi ugodila drugim in dobila izpolnjenost od drugih (pridna punčka verjame, da je to možno).

Utelešena čistost VS raztelešena čistost

Velika past pri prizavedanju za čistost je raztelešena čistost. Raznorazni uporniki, anarhisti intuitivno čutijo to past in zato upravičeno zavračajo raztelešeno čistost. 

Utelešena čistost pomeni truditi se polno utelesiti, polno naseliti svoje telo in čistost živeti. To seveda zahteva disciplino in vztrajnost, ves čas krepljenje zavestne posode. Raztelešena čistost pa je prenos kreposti čistosti v glavo (na mentalno raven), doživljanje čistosti kot ideal, kot sanjarijo, fantazijo. Kadar je čistost možna le v fantazijskem svetu, se zdi v utelešenem, resničnem življenju nemogoča. Prav tako se izgubi motivacija za poskušanje doseganja čistosti. 

V past raztelešene čistosti se ujamemo, kadar želimo čistost doseči zaradi drugih, za pridobitev njihove potrditve, ne zaradi sebe. V to past se zlahka ujamej/mo “pridne punčke”. Patriarhalna religija obožuje “pridne punčke”. In pridne punčke tako hlepijo po potrditvi in priznanju, da so pripravljene narediti vse, da ju dobijo. Prizadevanje za čistost zato postane izkrivljeno in nezdravo zasledovanje nemogočega, nerealnega ideala, ki povzroči raztelesitev, zapustitev svojega telesa in življenje v mentalnem svetu fantazije in ideala. Koliko “pridnih punčk” je bilo uničenih in onemogočenih pri vstopu v polno ženskost zaradi raztelešene čistosti. Koliko življenja jim je bilo odvzetega in koliko grenkega razočaranja so izkusile, ker so sledile raztelešeni čistosti! 

Utelešena čistost se osredotoča na majhne zmage, ki jih dosežemo na poti k čistosti (na primer, da uspemo 3krat vdihniti in izdihniti, ko se razjezimo in se, namesto, da bi siknili strupeno žalitev, poskusimo odzvati drugače, bolj kreativno). Utelešena čistost se zaveda zemeljskega ritma – ritem zemlje zahteva potrpežljivost, vztrajnost, čakanje, disciplino, zavedanje naravnih ciklov in njihovih zakonitosti. V skladu z zemeljskim ritmom raste v čistosti. 

Raztelešena čistost ne upošteva zemeljskega ritma in zakonitosti utelešenega življenja in zahteva nemogoče. Zahteva visoke in nestvarne ideale. Zahteva čudeže. Pravzaprav je raztelešena čistost zelo ohola, zahteva presežno ekstatičnost čistosti brez vloženega truda in vztrajanja v rasti utelešene čistosti. Raztelešena čistost zavrača človeškost in zanika zakonitosti človeškosti

Spolni akt ali spolno vzburjenje se v sodobni družbi pogosto upodablja s podobo ukrivljenega hrbta in izbočene zadnjice. Ukrivljen hrbet in izbočena zadnjica izražata lokalizirano in koncentrirano napetost, ki išče sprostitev. Nasprotje sproščenosti in upočasnjenosti, ki prinese vsepreplavljajoč in presežen užitek.

Spolni akt ali spolno vzburjenje se v sodobni družbi pogosto upodablja s podobo ukrivljenega hrbta in izbočene zadnjice. Ukrivljen hrbet in izbočena zadnjica izražata lokalizirano in koncentrirano napetost, ki išče sprostitev. Nasprotje sproščenosti in upočasnjenosti, ki prinese vsepreplavljajoč in presežen užitek.

Pohlep po izpolnjenosti

Kadar smo ranjene, se oddaljimo od zavedanja naše resnične, izvorne narave. Rana nas globoko zaznamuje in preprečuje ljubezni in ljubljenosti, da bi se dotaknili naši src. Živimo v dušni in telesni puščavi, ne glede na to, koliko ljubezni pride k nam, je ne zmoremo sprejeti, ne glede na to, koliko stimulacij je deležno naše telo, ne more biti zadovoljeno. Zaupanja v ozdravitev nimamo. Ne čutimo zdravilnega odnosa z Božanskim Izvorom, ki nas zdravi, vodi, navdihuje in zagotavlja svojo Ljubezen. Obupani smo.

V obupu postanemo pohlepne po izpolnjenosti. V odsotnosti zavedanja svoje izvorne narave in v odsotnosti odnosa z Izvorom nezavedno verjamemo, da je naša pravica in naša edina odrešitev čim intenzivnejša potešitev, čim hitreje, čim manj zapleteno, s čim manj razmišljanja. 

Pohlep po izpolnjenosti je stanje zavesti, tako kot je čistost stanje zavesti. Kadar smo v primežu pohlepa po izpolnjenosti, grabimo, zahtevamo, jemljemo. Dejanja ne prepojimo z zavestnostjo, ki sama po sebi zahteva počasnost – kajti težko se je zavedati nians doživljanja ob hitenju – ne prepojimo s prisotnostjo, čuječnostjo, odprtostjo, zaznavanjem. Z dejanjem želimo doseči ravno nasprotno – se “zadeti”, zadušiti zavedanje, potoniti v nezavedanje. Kajti grabljenje po stimulaciji doživljamo kot obliž, kot tableto, kot nekaj, kar bo odrešilo našo ranjenost

Zdravljenje pa poteka v prisotnosti zavesti. Zdravljenje se zgodi, ko zdržimo v zavedanju in da bi zdržali v zavedanju, moramo iti počasi, z občutkom, nežno – v ljubljenju, v hranjenju, v delu, pogovoru, karkoli. Vedeti moramo, da imamo pravico ustaviti se, zaščititi se, zaključiti, poiskati pomoč, prositi za pomoč. Zdravljenje se zgodi, ko zdržimo v zavedanju in ugotovimo, da smo, ko preidemo izkušnjo, še vedno živi in zdravi. Tak pristop pa zahteva veliko poguma. Zahteva tudi veliko podpore in ljubezni. Zahteva varen prostor, znotraj katerega si dovolimo, da se Ljubezen dotakne našega srca. Tega pa je v našem svetu bore malo. Zato se večinoma zatekamo k pohlepnemu grabljenju po izpolnjenosti. 

Umetnica Marina Abramović na svojem performansu, na katerem je sedela za mizo in zrla ljudem, ki so se usedli pred njo, v oči. Med obiskovalci je bil tudi njen dolgoletni bivši partner, česar ni vedela. Srečanje njunih pogledov je bil najganljivejši trenutek njenega celotnega performansa. Obema so tekle solze, segla sta drug proti drugemu in se prijela za roke. Vztrajala sta v pogledu iz oči v oči. Nista pobegnila v nezavednost. Vztrajala sta v budnosti in sprejemanju tega, kar je.

Umetnica Marina Abramović na svojem performansu, na katerem je sedela za mizo in zrla ljudem, ki so se usedli pred njo, v oči. Med obiskovalci je bil tudi njen dolgoletni bivši partner, česar ni vedela. Srečanje njunih pogledov je bil najganljivejši trenutek njenega celotnega performansa. Obema so tekle solze, segla sta drug proti drugemu in se prijela za roke. Vztrajala sta v pogledu iz oči v oči. Nista pobegnila v nezavednost. Vztrajala sta v budnosti in sprejemanju tega, kar je.

Pohlep po izpolnjenosti nas prepričuje v to, da je potešitev naša pravica in nas oddaljuje od resnice, ki je, da je potešitev milost. Trenutki presežne izpolnjenosti, ki seže globoko in prinese globoko radost, spokojnost, hvaležnost in ganjenost, so dragocena darila, milosti, ki kličejo k hvaležnosti in ponižnosti. Če grabimo po njih, jih oskrunimo in v resnici ne moremo doživeti njihove blagodejnosti. To so darila, ki jih ne moremo povzročiti, z namero izsiliti. So darila, ki so nam dana, ko smo odprti in voljni kot plodna zemlja, ki čaka na dež

Poljub z odprtimi očmi nakazuje, da zdržimo v zavestnosti, da se s poljubom ne drogiramo in potapljamo v nezavedanje, temveč vtrajamo v zavedanju in se odpiramo zavedanju, resničnosti, milosti.

Poljub z odprtimi očmi nakazuje, da zdržimo v zavestnosti, da se s poljubom ne drogiramo in potapljamo v nezavedanje, temveč vtrajamo v zavedanju in se odpiramo zavedanju, resničnosti, milosti.

Koncentriran, napet, lokalen užitek VS vsepreplavljajoč, sproščen, presežen užitek

Potešitev, ki jo prinese grabežljiv pohlep, je skoncentrirana, napeta in lokalna. Na primer: pograbimo čokolado, jo med hojo hitro odpremo in čim hitreje nesemo v usta, ugriznemo, na hitro prežvečimo in pogoltnemo. Njeno sladkost čutimo na jeziku, ko jo pogoltnemo, v trebuhu začutimo, da je prispela v želodec. Užitek čutimo samo na jeziku, nek občutek pa nato še v trebuhu, a temu bi težko rekli užitek. Naše telo je še vedno napeto, morda še bolj kot prej, naše misli so še vedno drugje, morda še bolj kot prej. V spolnosti je pri pohlepni grabežljivosti užitek skoncentriran na spolne organe in potešitev je napeta – ima občutek napetosti, ki se je sprostila skozi skoncentriran kanal – spolni organ. 

Čistost – ki pomeni zavestnost, prisotnost, srčnost – ki pomeni počasnost, čuječnost, senzitivnost, zaznavanje, prinaša vsepreplavljajočo, sproščeno, presežno potešitev. Čistost nam dovoljuje, da se odpremo užitku celi – ne le skoncentrirano in lokalizirano. Čistost nam omogoča, da užitek zares globoko zaužijemo, da ga globoko sprejmemo vase, v odprtosti in sproščenosti – ne napeto. 

Čistost zahteva pogum, odprtost za nepredvidljivo, prisotnost in čuječnost v tem trenutku. Čistost nas dela voljno plodno zemljo, ki je odprta za sprejemanje zdravilnega dežja – blagodejnega milostnega daru, ki je Božanska Potešitev

Zato se vprašajmo – koliko smo trdne v budnosti in zavestnosti, koliko discipliniramo vztrajamo v zavedanju in čistosti? Toliko zdravilne milosti nam bo dano. 

Želim vam, da v marcu, mesecu Ostare – misterija voljnosti, ki vodi v združitev, ki vodi v plodnost, obnovo nedolžnosti in čistosti, obnovo življenja – začutite v sebi čistost in ne pristanete na manj, kot na Božansko Potešitev. Ne pozabite, Hčerke in Sinovi Božanske Matere in Božanskega Očeta smo, ustvarjeni za vsepreplavljajoč, sproščen, presežen užitek. Ne dovolimo si zadovoljiti se z manj. Bodimo v tem času pomladanskega enakonočja drzni in si upajmo utelesiti svojo izvorno naravo

© Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš čistost? Kako doživljaš razliko med čistunskostjo in čistostjo? Kakšna je tvoja pot čistosti? Kakšen je tvoj primaren vzorec – uporništvo ali raztelešena čistost pridne punčke? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Materinski krogi “Nosečnost in porod” od 17. marca do maja 2016. Več informacij TUKAJ.

Delavnici Arhetipi svetle in temne ženskosti 19. marca in 2. aprila. Več informacij TUKAJ.

Delavnica Negovanje ženske energije v Grosupljem, 20. marca. Več informacij TUKAJ

Mesečni ženski krog v Krškem v torek 23.2.2016. Več informacij TUKAJ.

Materinski krogi “Prvo leto Mama” za Mame z otročki od 24. marca do maja 2016. Več informacij TUKAJ.

Delavnica Svetost prsi 26. marca. Več informacij TUKAJ.

Mesečni ženski krog v Ljubljani 29. marca. Več informacij TUKAJ.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Duhovna feministična etika splava in spočetja: Ženska je Shakti

Naša rdeča nit po pomen zavesti. Zavesti mame, očeta in otroka. Preplet teh treh zavesti. Kako vpliva ta združena zavest na potek nosečnosti, poroda, poporodnega obdobja in kakšen odtis pusti na otroku za vse življenje.

Pričujoče besedilo je prevod članka avtorice Jeannine Parvati Baker, ene od mojih duhovnih mater, ki jo izredno spoštujem in častim. Bila je neustrašna, ljubeča, duhovna Učiteljica ženske modrosti in duhovnosti. V spodnjem članku razlaga svoj odnos do umetnega splava – abortusa. Jeaninne je bila “doma” v poganski in yoga tradiciji. Vseeno je bil njen duh širši od kakršnekoli pripadnosti in je raziskoval resnično naravo bivanja. Njen pogled na splav izhaja iz njene globoke osebne izkušnje in preobrazbe skozi materinstvo, zato je na mestih strasten in neposreden. Preberimo tudi te dele z ljubeznijo in odprtostjo in razumevanjem, da prihajajo iz osebnega razodetja. 

Na blogu veliko pišem o poganski duhovnosti. Duhovnost pomeni vzpostavljanje stika z Božanskim in vztrajanje v odnosu z Božanskim. Vsako znanje in prakse so drugotnega pomena v odnosu do stika z Božanskim. Če naše znanje in prakse niso prepojene s čutenje Božanskega Vodstva, Blagoslova in Moči, so brez pomena. Resnična duhovnost nas uči prepustitve in ne nadzora. Prepustitev Višji Modrosti, ki nas Brezpogojno Ljubi in ki pozna in deluje za naše Najvišje Dobro. Pomeni Zaupanje. Vse duhovne tradicije sveta (matriarhalne, patriarhalne) so past, ker so sistem. Zaradi sistemskosti pogosto pozabimo na živost odnosa, prožnosti in prepustitve, ki je duhovna izkušnja, in se ujamemo v obsojanje, ustvarjanje mnenj, določanje pravilnega in napačnega. Svet dualnosti, v katerem živimo, nas spodbuja k delitvi na “naše” in “vaše”, nas sili k opredeljevanju, zagovarjanju nečesa in nasprotovanju drugega. Resnična duhovnost nas tega osvobaja, omogoča nam raziskovanje in intuitivno razumevanje. Biti duhoven pomeni biti pogumen in zdržati pritiske k opredeljevanju in ne podleči jim. Pomeni vztrajati v svojem intuitivnem razumevanju in védenju, četudi je za dualističen, racionalen svet nerazumljivo ali nesprejemljivo.

Z vidika pre- in perinatalne psihologije je splav travma, za mamo in otroka. Prav tako je travma izkušnja nezaželenosti skozi vso nosečnost in otroštvo (starši, ki ne želijo otroka, so veliko pogosteje psihološko/fizično/spolno zlorabljajoči). Pre/perinatalna psihologija dokazuje zavestnost otroka od spočetje naprej. Dejstvo te zavesti/doživljanja/spominjanja/komunikacije odpira nove smeri v dojemanju plodnosti in splava. Resnična rešitev vprašanja splava se kaže kot veliko kompleksnejša, kot črno-bela pozicija za/proti. Vključuje poglabljanje v resnično naravno spolnosti in plodnosti in njunega prepleta. Vključuje vprašanje nezavednega dela psihe in njegove vloge pri spočetjih. Vključuje zavestno spolnost, ki upošteva plodni potencial spolne združitve med moškim in žensko. Vključuje ozaveščanje o plodnosti moških in žensk. Ustvarimo svet, kjer splav ne bo potreben, kjer ne bo potrebno zagovarjanje ali nasprotovanju splavu (iz tega so izključeni izjemni primeri, ko sta ogrožena življenje mame in otroka in podobne situacije). 

Na Materinskih krogih "Nosečnost in porod" bo poudarek na zavestnem stiku s sabo in z otrokom v maternici kot osrednjem dejavniku pri spontanem in izpolnjujočem porodu in prehodu v materinstvo.

Iz Velike Kozmične Pesmi vznikajo naraščajoči glasovi feministk, ki spoštujejo življenje v vseh njegovih oblikah – celo “nenačrtovane” nosečnosti. Dolgo časa so duhovne skupnosti poganov in yogijev, dveh filozofij, ki sem ju študirala dolga leta, zanemarjale osveženo vizijo splava. 

Še vedno se nas drži racionalizacija, da je “neželen” otrok nekako slabši od splava – da je “hitra smrt” boljša od celotnega življenja z občutkom “nezaželjenosti” (z osebno zgodovino polno čustvene in/ali fizične zlorabe s strani nezrelih, neodgovornih staršev). Zdi pa se mi, da je splav v resnici ultimativna zloraba otroka. In smrt, ne glede na to, ali je hitra ali počasna, je še vedno smrt. 

Pravzaprav, določene “duhovne” skupnosti sem zapustila prav zaradi njihovega v osnovi pesimističnega anti-življenjskega pogleda na splav. Zdelo se mi je, da se na najbolj osnovni ravni človek veliko več nauči o duhovnosti tako, da sprejme, TO, KAR JE (na primer, nosečnost) kot pa s prisiljenim “recikliranjem” duše (splavljenjem otroka). Poleg tega splav spodjeda vse možnosti spremembe osnovnega anti-življenjskega/anti-otroškega odnosa kulture; kaj šele osebni čudež, ko se neodločna bodoča starša odločita, da bosta sprejela prihajajočega otroka. 

Naj najprej pozornost usmerim na yoga skupnost, kjer je zelo pogosto, da ženske (yogini) splavljajo svoje otroke, da bi lahko nadaljevale z “resničnim” duhovnim delom; to je, z meditativno prakso. Dojenčki so včasih videni kot motnja pri herojski duhovni praksi. 

Imam šest otrok in yogo vadim že dolga leta. Deležna sem bila odkrite, pa tudi bolj subtilne obtožbe zaradi svoje “navezanosti na plodnost” s strani yogijske skupnosti. Nekako materinstvo ni videno kot tako duhovno kot hoditi na osamljene meditacijske odmike. V Yogi obstajata dve jasni poti k osvoboditvi – pot sadhuja in pot gospodinjskega človeka. Pot sadhuja je odtegnitev od sveta, razpletanje naravnih navezanosti in preseganje nevednosti/trpljenja z odkrivanjem izvora bolečine: nevaznost na minljivo. S perspektive sadhuja je biti spolen in se razmnoževati dodajanje kupu navezanosti. 

Pot, na kateri sem jaz, je pot gospodinjskega človeka – biti v svetu in ne biti od sveta istočasno. Z drugimi besedami, navezanost na navezanost je ozaveščena. Raje kot da bi izgubili dobro s tem, ko se poskušajo znebiti slabega, so gospodinjski ljudje izzvani z opazovanjem svojih naravnih navezanosti na naše otroke in z dopuščanjem, da se manifestirajo v svojem polnem in najčistejšem pomenu. Cilj je, da to navezanost ponovno osmislimo z očmi večnosti, ne le z očmi minljivosti. 

Imeti otroke je znano kot velika priložnost učenja prepuščanja, služenja, ekstaze in drugih kvalitet duhovnega življenja. Toda ta pot ni bila deležna veliko “dobre reklame” kot bolje poznana pot samotarja/sadhu yogija. Vprašaj človeka na ulici, kakšna je njegova podoba yogija in njegov odgovor bo po vsej verjetnosti “samotarski in discipliniran človek, ki meditira na svoj center v miru in tišini v Himalaji”. 

Videla sem splaviti mnogo svojih yogini sester, vedoč, da kršijo svojo zavezo k ahimsi (neškodovanju), ki se ji obvežejo vsi yogiji. Svoja dejanja so opravičile z zmedeno filozofijo reinkarnacije in “svobodne volje”. Z drugimi besedami, rekle so, da je duša “na neki ravni” vedela, v kaj se spušča z odločitvijo utelesiti se v žensko, ki še ni želela postati mama. Zato “na neki ravni” plod, ki je splavljen, sprejema biti vrnjen v kozmos. Nekatere yogini so bile celo tako prevzetne, da so dejale, da je njihov nezaželen plod “zelo napredna duša”, ki je potrebovala samo zelo kratko inkarnacijo, da bi zaključila svojo karmo tukaj na tej ravni bivanja. Kot sol na rano dodajo, da so jim pomagale, ko so jim dale začasno telo za “zaključek”. Morda je bil njihov nezaželen otrok v prejšnjem življenju samuraj in s tem,  ko je splavljen z odprtjem materničnega vratu in strganjem maternice (embriotomija, metoda splava op. prev.), zaključuje svojo morilsko (!) karmo. Vedno znova sem presunjena od bistrosti uma v opravičevanju svojih želja. Imenovanje splavljenega plodu “visoka duša”, ki ne potrebuje polnega utelešenja na Zemlji je primer zmedene yoge.  

Yoga splav jasno dojema kot uboj – toda guru za gurujem opravičujejo splav z metafizično vero v reinkarnacijo. “Samo tisočkrat se rodimo, zato je bolje, da nakopičimo čim več osebnega razsvetljenja!” Najbolj odrešujoča vera na nek način je, da je to življenje naše preteklo življenje in da je bolje narediti, kar je dobro za nas, zdaj, kot pa čakati na naslednjo priložnost, naslednje življenje. 

Kar me pripelje do poganske skupnosti in naše dediščine kot ženske zdravilke, tradicije Wicca. Wicca je modra ženska – tista, ki ve, kako delati z naravnimi silami – tista, ki razume ženske misterije in tista, ki dela z magijo (to je, delo s podobami z razumevanjem, da energija sledi misli). Med pogani je veliko splavov storjenih z gledišča “svobode”. Janis Joplin je pela: “Svoboda je le druga beseda za to, da nimam nič več izgubiti.” (morda odsevajoč sadhu filozofijo), toda moje poganske sestre še vedno dojemajo svojo zmožnost ne-medicinsko splaviti (z zelišči, uroki, itd) kot nek izraz moči in nadzora nad svojimi življenji. Prave wicce izzivam, da svoj “nadzor” in “moč” izrazijo tako, da sploh ne spočnejo neželenih otrok. 

TaraDojenčki nas učijo, da z duhovne perspektive “nadzor” ni tako pomemben kot prepuščanje. Vsi vemo, kako dojenčki ne priznavajo “osebne zasebnosti” in so nagnjeni k razmetavanju stvari, na primer oltarjev, in na splošno z vmešavanjem v “osebni poganski proces”. Koliko visokih svečenic bo vodilo obred z dojenčkom v rokah? Ne, tudi tukaj so dojenčki videni kot motnje zmožnosti dvigniti val energije in povleči Luno dol. Po mojem mnenju je to vrhunec ironije – da je vleka Lune (privabljanje Lunine energije v obred, op. prev.) dojemana kot težka z otrokom! Nosečnost, porod in dojenje Luno povlečejo v naša lastna telesa! 

Vse se konča pri naših idejah in prepričanjih o “duhovnosti”. Krščanski pisci so dobro popisali nekonsistentnost splava z Jezusovimi nauki. Krščanstvo samo temelji na arhetipu otroka in zato ponuja svojo dogmo dobesedni zaščiti otrok. Jezus je rekel: “Pustite otroke in ne branite jim priti k meni, kajti takšnih je nebeško kraljestvo.”, toda splav besedo “trpljenje” napačno interpretira dobesedno, ne v izvornem pomenu “dovoliti”.  Toda, večina starodavnih duhovnih tradicij (tukaj sta poganstvo in yoga primera) ni konsistentno obsojala splava. Moja intuicija mi pravi, da zmeda v oči javnosti glede čarovnic kot grdih, zlobnih žensk, namesto kot zdravilk/babic izvira iz praks splava. In čeprav je yoga zelo jasno proti nasilju in ubijanju, to ne velja za “napredne” praktikante, ki imajo pogum verjeti, da so nekako nad osebno karmo. 

Del te zmede izvira iz arhetipa Strašne Matere in Velike/Dober Matere. Tako poganke kot yogini so mi razlagale, da materinstvo arhetipsko vsebuje tako ljubeče kot zavračajoče in da bi bilo celo, se mora izraziti kot oboje. Splav je v tej luči razumljen kot podaljšek naravne “mame, ki odstavlja”. Ta argument je po mojem absurden. Izvor zmede je v imenovanju ubijanja “odstavljanje” ali “naravni proces” – smrt je naravni proces, ubijanje drugih ljudi pa ni del naravne ali duhovne poti. 

Ali vsaj ne rabi biti. Zavedam se, da se v naravi dogaja ogromno ubijanja. Toda če se želimo dvigniti iz džungelske zavesti (in preživetja najmočnejšega iz mita socialnega darvinizma) in prinesti Nebesa na Zemljo, kar je naš potencial Nove Dobe, moram rastlinam in živalim, s katerimi delimo planet, ponuditi zgled. Kako ironično je, da nekatere yogini ne jedo mesa iz sočutja do živali, a njihovo sočutje ne doseže neželenih otrok. Pogani prav tako verjamejo v karmo in sicer z rekom, da vse, kar damo v svet, pride nazaj trikrat! In vseeno je splav nekako izključen iz tega zakona. Vegetarijanstvo in priznavanje Zlatega Pravila in karme sta del duhovne poti in tako yogiji kot pogani utemeljujejo svoje prakse na neškodovanju. Molim za dan, ko se bodo te prakse razširile na splav in bomo vsi delovali konsistentno s svojimi plemenitimi prepričanji. 

Skupnost poroda doma raste v zavedanju, da prejšnji splav negativno vpliva na naravni porod. Ko mama rojeva, pogosto rojeva dva otroka naenkrat – splavljenega in tistega, ki se rojeva. Eden od skrajnih argumentov, zakaj medicinsko osebje ne bi smelo biti prisotno ob rojstvu je, da v lastni zaposlenosti in rutini lahko v zgodnjem prenatalnem obdobju pozabijo na to, kateri poseg opravljajo – splav ali prenatalni pregled. Na žalost veliko babic tudi svetuje splav, in so tako volkovi v ovčji preobleki. V največji meri je medicinsko osebje na perinatalnih področjih nakopičilo ogromno negativne karme, kar se kaže v njihovi nezmožnosti spremljati spontane porode brez tehnoloških pripomočkov.  Če po eni strani “terminiraš” otroke in jim na drugi strani poskušaš izrekati dobrodošlico, obstaja subtilna zmeda. Verjamem, da otroci čutijo, kdo je zares neškodljiv in komu lahko zaupajo, da bo resnično podprl njihovo življenje med porajanjem. Nobena količina sadhane (duhovne prakse) ali poganskih moči ne more premagati splava v psihični omari: še posebej, če pretekli splavi niso ozdravljeni (kesanje, integrirano in razumljeno védenje, da je to, kar se je zgodilo, imelo smisel takrat, toda, da je ponavljajoče abortiranje izguba boleče lekcije). 

MadonnaDuhovnost je v svoji srčiki čaščenje življenja. Ni zanikanje fizičnega za duhovno. Je videnje duhovnega v materialnem in v končnem smislu združevanje naše vizije, tako da ločitev ne obstaja več. 

Sredstvo je cilj. Splaviti z namenom “spraviti skupaj svojo duhovno pot” je samo-premagovalno (zmaga nad Sebstvom). Eden od najboljših načinov, da si pomagaš je, da pomagaš drugemu. Vsako dejanje na Zemlji določi smer za vsa bodoča dejanja. Splav je najmočneješa metafora ločenosti in nesprejemanja združenosti življenja, ki je. 

Naj zaključim z molitvijo za vse otroke, ki so – ne glede na to, ali so prikladni za starše ali ne. Naj bomo vredni njihovega zaupanja. Naj se v polnosti pripravimo za tiste otroke, čigar obraze bomo šele videli vznikati iz tal. Naj smo priče koncu svetovne zmede o osebni “svobodi” in “neodvisnosti” in naj proslavimo medodvisnost in enost. V imenu Bog/inje, naj vsa zavestna bitja sprejmejo plodnost kot blagoslov, kar v resnici je in naj skozi vse svoje otroke spoznavamo, kdo v resnici smo. 

© Jeaninne Parvati Baker, prevod Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš preplet plodnosti in spolnosti? Zavestno spočetje? Vprašanje splava? Svobodno voljo? Preplet duhovnosti in materinstva? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Delavnica Maternična modrost in misterij menstrualnosti v Mariboru v soboto, 20.2.2016. Več informacij TUKAJ.

Mesečni ženski krog v Krškem v torek 23.2.2016. Več informacij TUKAJ.

Materinski krogi “Nosečnost in porod” od marca do maja 2016. Več informacij TUKAJ.

Materinski krogi “Prvo leto Mama” za Mame z otročki od marca do maja 2016. Več informacij TUKAJ.

Mesečni ženski krog v Ljubljani 15. in 29. marca. Več informacij TUKAJ.

Delavnici Arhetipi svetle in temne ženskosti 19. marca in 2. aprila. Več informacij TUKAJ.

Delavnica Svetost prsi 26. marca. Več informacij TUKAJ.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Razkroj občutljivosti

Senzitivnost je kot nežni, komaj razcveteli lotusov cvet. slika: Jaison Cianelli

Senzitivnost je kot nežni, komaj razcveteli lotusov cvet.
slika: Jaison Cianelli

Današnji članek se je rojeval zares dolgo časa (z vidika časa, kot ga doživlja um) in vanj je položeno veliko moje ljubezni in pozornosti. Zares je bil proces njegovega nastajanja duhovna nosečnost, kajti v njem ne navajam samo nekih idej, zamisli, temveč resnično sintezo mnogih spoznanj, novo mišljenjsko matrico, ki se je porodila iz preobrazbe mnogih uvidov v maternici. Upam, da vam bo branje v užitek, preobrazbo in opolnomočenje! 

Govorile bomo o razkroju občutljivosti, na kratko temu procesu rečem “razobčutljenje” (iz angleške desensitisation), čeprav ta beseda uradno ne obstaja in tudi sliši se ne preveč dobro (če ima katera kakšen boljši predlog, bom vesela, če ga podelite!). 

Kaj točno pomeni razkroj občutljivosti? Pomeni razkroj duhovne občutljivosti, zmožnosti zaznavati subtilno naravo stvarstva, subtilne povezave in vzročno-posledične odnose. Pomeni enako, kot če bi na telesni ravni izgubili vid, sluh, okus ali zmožnost čutenja preko kože. Ko izgubimo te sposobnosti, postanemo otopeli in grobi. Postanemo tudi zelo vodljivi za različne ideologije, kar verjamem, da je bil glavni razlog, da si je nekdo zaželel, da bi bili razobčutljeni. 

Ker se je članek rojeval dolgo in ker je resnično plod preobrazbe, je tudi precej dolg. A priporočam, da zdržite do konca, se splača.😉

Če vam je zaenkrat tema še nejasna, prosim zdržite še malo, kmalu podam konkretne primere: 

Povezanost z Naravo ni samo simbolična, je resnična in otipljiva. Poganstvo je pot občutljivosti do svojih notranjih energij, energij Narave in subtilne prepletenosti vsega ustvarjenega. Skozi te energije in povezave prihajamo bliže k sebi, uresničujemo svoje bistvo.

Povezanost z Naravo ni samo simbolična, je resnična in otipljiva. Poganstvo je pot občutljivosti do svojih notranjih energij, energij Narave in subtilne prepletenosti vsega ustvarjenega. Skozi te energije in povezave prihajamo bliže k sebi, uresničujemo svoje bistvo.

Poganstvo – agrarno vraževerje ali povezanost z Duhovnim preko Narave?

Na blogu Rdečega Šotora smo že veliko govorile o resnični naravi poganstva. Patriarhalne religije so se namreč trudile in se še trudijo, da prikažejo poganstvo kot brezboštvo, torej kot prakso, ki nas odteguje od odnosa z Božanskim. Zakaj sploh pišem o tej problematiki? Zakaj bi za nas ženske to sploh bilo pomembno? Kaj ima to opraviti s stvarmi, ki nas sicer zanimajo v Rdečem Šotoru – naravnim porodom, pomenom menstrualnega cikla, pomenom menopavze, žensko duhovnostjo, odkrivanjem resnične narave ženskosti in opolnomočenjem? 

Ženska duhovnost – ali duhovna izkušnja, ki jo omogoča žensko telo, duhovna izkušnja, ki jo izkusimo utelešene kot ženske – močno korenini v telesu in širše – v povezanosti z Zemljo, z ustvarjeno Naravo. Naši biološki prehodi menstruacije, poroda, menopavze nas zaznamujejo zelo globoko in močno obarvajo naše doživljanje. Pokličejo nas globlje v telo kot tiste, ki teh prehodov ne izkušajo. Tudi spolnost ženske zaradi svoje anatomije doživljamo veliko bolj prepleteno z našo duševnostjo. Telesnost je za žensko neizogibna. Zanikati svojo telesnost nas ženske vodi v nevrozo, pravi babica Elizabeth Davis. 

Naša telesa se odzivajo na dogajanja v Naravi (če smo v dovoljšnem stiku z Naravo), na gibanje naravnih energij, na primer na energije, ki jih povzroča Luna s svojim cikliranjem. Naši biološki prehodi se močno odzivajo na naravne energije – naš menstrualni cikel se uskladi z Luno, otroci se radi spočenjajo in rojevajo ob polni Luni itd. 

Ko ozavestimo svoje cikle in jim sledimo, prihajamo bliže k sebi. Zakaj? Ker svojo energijo optimalno izkoristimo, ker se ne naprezamo, ker delujemo v skladu z notranjim ritmom in to nas podpira. To je to, kar so Kitajci poskušali ubesediti v pojmu “wu wei” ali “brez delovanja”, kar pomeni “brez zavestnega delovanja”, torej brez delovanja samo v skladu z umom, osebno omejeno voljo, temveč spontano delovanju v skladu z naravnimi ritmi, v skladu z Daom…

Ko zmoremo poslušati svoje osebne ritme, prisluhnemo ritmom Narave in nato prisluhnemo ritmu Vesolja, ritmu Božanskega – Zavesti. Naš uvid se poglablja in razširja na vse širše ravni, več in več je zmožno zaobseči naše zavedanje. 

Stare poganske praznike, ki se dogajajo ob sončnih obratih, enakonočjih, vmes in ob Luninih menah mnogi označujejo za preprost agraren koledar, ki je kmetom pomagal organizirati njihovo kmečko delo – delo na zemlji in delo z živino. Poganske običaje se pogosto zreducira na “čaščenje plodnosti”, katerega jedro je vraževerno prepričanje, da obredje pomaga povečati plodnost polj in živine. In žensk. 

To je zares škoda, ker zaradi takih prepričanj zamahnemo z roko in se prenehamo zanimati za takšno primitivno vraževerje in se s tem odpovemo priložnosti za seznanitev z veliko globokega in osvobajajočega znanja. 

S tem znanjem se bomo povezovale tudi na delavnici Kolo Leta, ki bo v soboto, 9. januarja 2016:
“Na delavnici Kolo Leta bomo odkrivale naravne energije leta in pomembne točke prehoda, ki zaznamujejo naše doživljanje in vplivajo na naše zmožnosti in nagnjenja. Neujemanje naravnih energij s koledarjem po katerem živimo povzroča veliko zdravstvenih, duševnih, duhovnih neravnovesij na individalni in kolektivni ravni. S tem, ko delujemo v nasprotju s svojimi naravnimi vzgibi (ki se porajajo iz naših notranjih ciklov in iz naše usklajenosti s cikli Narave), potlačimo svoje naravne vzgibe in s tem stik s sabo, zamašimo kanal, po katerem naše globine komunicirajo z nami. S tem pa se odrečemo najdragocenejšemu orodju, s katerim smo obdarjeni vsi ob rojstvu – našemu notranjemu vodstvu, ki deluje za uresničitev naših poslanstev.”
Več informacij najdete TUKAJ

Anastazija, ruska puščavnica, o kateri piše v svojih knjigah Vladimir Megre (v slovenščini jih najdete tukaj ali v knjižnicah), nam razkriva načine, na katere smo preko Narave povezani z duhovno dimenzijo bivanja, načine, ki bi jih tudi sami zaznavali in živeli, če ne bi bili razobčutljeni:

Senzitivnost je zaznavati subtilne procese znotraj nas in v Naravi. Ko zaznavamo te procese, smo nežni, kajti zavedamo se njihove ranljivosti in pomembnosti.

Senzitivnost je zaznavati subtilne procese znotraj nas in v Naravi. Ko zaznavamo te procese, smo nežni, kajti zavedamo se njihove ranljivosti in pomembnosti.

“Vsako posejano seme vsebuje ogromno količino podatkov iz vesolja, ki je po velikosti in natančnosti ne moremo primerjati z ničemer, kar je izdelal človek. S temi podatki seme dobro ve, do milisekunde natančno, kdaj naj oživi in začne rasti, katere sokove naj črpa iz zemlje, kako se posluževati svetlobe nebesnih teles – sonca, lune, zvezd – v kaj mora zrasti in s kakšnimi plodovi obroditi. Plodovi so namenjeni življenjski preskrbi človeka; lahko se učinkovito, bolje kot obstoječa ali bodoča umetno izdelana zdravila, borijo proti katerikoli bolezni človeškega organizma. Da bi to bilo možno, pa mora seme poznati stanje človeškega organizma, saj lahko potem v procesu zorenja napolni plod z ustreznim razmerjem snovi, potrebnih za zdravljenje določenega človeka, bodisi, da se je njegova bolezen že razvila, ali pa je le nagnjen k njej.” Zveneče cedre tajge, založba Kalki, 2002, str. 54

Nato Anastazija opisuje načine, kako predajati rastlinam informacije o sebi, da lahko delujejo za nas. 

“Ko rastline dobijo podatke o nekem človeku, vzpostavijo izmenjavo podatkov z vesoljnimi silami; pravzaprav so le posredniki in opravljajo ozko usmerjeno nalogo, ki se nanaša na telo in nekatere ravni duševnosti. Nikoli se ne vpletajo v zapletene procese, ki so od vsega živalskega in rastlinskega sveta našega planeta lastni le človeškim možganom in le človeški ravni bivanja. Poleg tega vzpostavitev podatkovne povezave človeku omogoča, da v sili razpolaga z vesoljnim intelektom oziroma z njim izmenjuje podatke. Povsem preprost postopek zadostuje, da človek to naredi in čuti blagodejnost takega vpliva.” Zveneče cedre tajge, založba Kalki, 2002, str. 63

Nadalje Anstazija opiše postopek, kako se preko rastlin povezati z vesoljnim intelektom. Pripomne: “Učinkuje le na krajih, kjer imate stalni stik z rastlinskim svetom.”

Povezanost z naravnim svetom je lahko portal za povezavo z globljo modrostjo. To počasi ugotavljajo tudi znanstveniki. (Ampak oni stvari spoznavajo itak z zamudo; pred kratkim so recimo ugotovili, da ni nevarno, če ženska med porodom pije in jé. Bravo! Nekaj, kar modre ženske vedo že tisočletja.)

Pogansko izročilo, védenje in obredje NI vraževerje, temveč oprijemljiva modrost, ki deluje, ki nam pomaga uresničevati svoje bistvo. Nekaj povsem drugačnega od patriarhalne religije.

“Način življenja človeka v tehnokratskem svetu si je težko predstavljati drugače. Temne sile si ves čas prizadevajo zamenjati naravni mehanizem tega sveta, ki je bil človeku dan od začetka, s svojim nerodnim sistemom, ki nasprotuje človeški naravi.” Zveneče cedre tajge, založba Kalki, 2002, str. 61

Sežig čarovnice. Čarovnice - kdo so bile v resnici in zakaj so jih pobijali? Kakšno vlogo ima ta del naše zgodovine pri procesu razkroja občutljivosti?

Sežig čarovnice. Čarovnice – kdo so bile v resnici in zakaj so jih pobijali? Kakšno vlogo ima ta del naše zgodovine pri procesu razkroja občutljivosti?

Uničenje modrih žensk – zakaj se je občutljivost začela razkrajati? 

In kdo so te temne sile, kot se je slikovito in simbolično izrazila Anastazija, ki so izruvale iz človekovega zavedanja subtilno povezanost z ustvarjenim svetom in ga razobčutljile? 

Že večkrat sem omenila knjigo Uničenje modrih žensk (za katero mislim, da je obvezno čtivo za vsako žensko, ki jo zanima resnična zgodovina žensk), o njej sem recimo govorila v teh dveh člankih: Zatrta svetost spolnosti – zatrta ženska duhovnost in Spolnost kot ključ do ženske duhovnosti

V omenjeni knjigi Gunnar Heinsohn in Otto Steiger raziskujeta resnične razloge za pregone čarovnic v Evropi. Ugotavljata, da so bile “čarovnice” modre ženske, zdravilke, babice, ki so ljudem pomagale uravnavati rojstva. V srednjem veku sta bila recimo v eni kmečki družini povprečno dva otroka (nasprotno od našega splošnega prepričanja, da so imeli po 10 do 20 otrok na družino, to se je zgodilo kasneje), saj je veljajo močno zavedanje o odgovornosti do otrok. Hlapcem in tistim brez osebne lastnine ni bilo dovoljeno imeti otroke, saj jih ne bi mogli preskrbeti in tudi ničesar jim ne bi imeli zapustiti. 

Nato so se zgodile različne krize (slabe letine, kuge, kmečki upori), ki so zdesetkale ljudstvo (za podrobnejši opis in razlago okoliščin, ki so vodile v radikalen padec populacije poglejte v knjigo). Zemljiškim posestnikom, posvetnim in cerkvenim, je zato začelo hudo primanjkovati delovne sile. STOP. Naši razobčutljeni čuti bi šli mimo tega stavka, misleč, Ja, kriza je res zdesetkala njihove delavce. Ne! Obudimo občutljivost. Velika skupina ljudi dela za zatirajočo elito? To je proti dostojanstvu ustvarjenih bitij!

No, “gospodje” so si zaželeli delovno silo nazaj. “Poskus ohranitve ali celo razširitve nadzora nad kmetstvom postane odgovor zemljiških gospodov na krizo evropskega fevdalizma zato, ker je povsod primanjkovalo delovne sile.” Tako citirata Steiger in Heinsohn Brennerja (raziskovalca tranzicije med fevdalizmom in kapitalizmom). 

“Komu pravzaprav “primanjkuje delovne sile”,” se sprašujeta Steiger in Heinsohn. “Zmanjkuje je posvetnim in cerkvenim zemljiškim posestnikom. Pomena cerkve kot gospodarske enote v srednjeveški Evropi sploh ni mogoče oceniti dovolj visoko. /…/ Za začetek preganjanja čarovnic je ta dominanten položaj cerkve odločilen.” Avtorja sta ugotovila, da se je preganjanje čarovnic začelo ob padcu števila prebivalstva. Posestniki so namreč želeli z iztrebljenjem zavedanja o odgovornem starševstvu pridobiti delovno silo. Modre ženske, ki so bile nosilke tega zavedanja in so ga razširjale med ljudmi, so bile tarče teh mogotcev

Avtorja nadalje ugotavljata: “/…/ od vseh evropskih sil, ki trpijo zaradi pomanjkanja delovne sile, je cerkev najhuje prizadeta. Cerkev gospodari s sorazmerno največjim področjem kontinenta in tako utrpi tudi najbolj boleče izgube. /…/ Ta “oškodovanost katoliške vere zaradi babic” (Čarovniško kladivo) se torej izkaže za oškodovanost največjega evropskega zemljiškega gospoda pri viru njegovega bogastva, namreč pri njegovi nesvobodni delovni sili.”

Čarovniško kladivo je priročnik za preganjanje čarovnic. V njem so opisane tarče in načini, kako jih zasliševati, mučiti, uničiti. Zanimivo je, da je v samem besedilu Čarovniškega kladiva očitno, da je ciljalo na ženske, ki so pomagale ljudstvu uravnavati rojstva s kontraceptivnimi sredstvi. Besedila namreč razložijo, da čarovnice niso nujno heretičarke (krivoverke), da pravzaprav večinoma niso, da njihov greh torej ni v krivoverstvu, temveč v preprečevanju rojstev.

(Mimogrede, Čarovniško kladivo je preganjalo tudi homoseksualce, Steiger in Heinsohn pravita, da tudi zato, ker so ta razmerja nerodovitna in torej ne pridelajo delovne sile. Za namig glede trenutnih referemdumskih razmer.)

“Da je cerkveni interes ponovno pridobiti delovno silo in da ne gre za kako nenadno ekstremistično versko vnemo ali celo za strah pred demoni, se da čisto konkretno dokazati s samimi glavnimi zagovorniki preganjanja čarovnic. Zanje nikakor ni značilna kakšna izredna pobožnost, slavijo po svojih posvetnih spletkah in protireligioznih nastopih. Inocenc VIII., ki je 5. decembra 1484 objavil “čarovniško bulo”, se je z imenom Giovanni Battista Cibo rodil l. 1432 v Genovi. Kot kardinal je papeški odposlanec v Nemčiji, kjer z zanimanjem sprejema poročila o močnem porastu “čarovniškega copranja”. 29. avgusta 1484 postane papež in vlada do svoje smrti leta 1492. V zadnjih mesecih so ga hranile dojilje. Poskus, da bi ga pomladili s transfuzijo krvi, je stal življenje tri dečke (ki so jim zato zarezali v žile). S svojima ljubicama je imel dva otroka. Svojega sina je poročil v družino Medici, hčer pa s papeškim zakladnikom.” Uničenje modrih žensk, Študentska organizacija Univerze v Ljubljani, str. 106-107

Tudi Anastazija poda zelo podobno razlago v knjig Obredi ljubezni. Obredi ljubezni so starodavni vedruski obredi, ki podpirajo in ohranjajo ljubezen, ki se porodi med dvema človekoma in v družini. Ljubezen tako ostane, ne odide, in navdihuje, zdravi, dviguje člane družine in njihov dom (rodovno posestvo) ves čas. Obredi ljubezni (vedruska poroka, spočetje, porod, itd) so ohranjali vedrusko kulturo zdravo, vitalno in tesno povezano z bistvom, z resničnim (Pater Karel Gržan, ki je raziskoval keltsko kulturo, je na primer na predstavitvi naše knjige Darovi minevanja omenil redno obredno zahajanje naših prednikov v jame. Jame so doživljali kot maternice in tja so zahajali, da bi se prerodili, osvežili. Tako so vedno ostali povezani s sabo, je rekel Karel Gržan, in nihče jih ni mogel manipulirati.).

Ti obredi so se izgubili, kot nam je vsem očitno. Toda zakaj? Vladimi Megre v Obredih ljubezni postavlja pomembno vprašanje: “Izlet v zgodovino našega naroda je potreben tudi zato, da bi ugotovili, ali so starodavni obredi in kultura izginili sami od sebe, ker niso bili potrebni, ali pa so večtisočletno tradicijo uničevali namerno?”

Vladimir skozi svoje raziskovanje (ki ga podrobno opiše v knjigi) ugotovi, da so bili obredi uničeni namerno. Zakaj? “Ob začetku naše dobe so v mnogih deželah že vladali imperatorji, faraoni ali carji. Oblika vladanja, pri kateri je na čelu velike države en človek, je v nasprotju z naravo. Srečnega življenja ni prinesla nobenemu narodu na Zemlji in ga nikoli ne bo prinesla. Takšna oblika je pogodu svečenikom, ki so preko vladarjev manipulirali z deželami. Z vsem ljudstvom se je težko hitro dogovoriti, z enim človekom pa je to laže.”

Močna in trajna ljubezen opolnomoči ljudi, jih ohranja povezane z resničnim, z bistvenim in jih naredi samo svoje, težke tarče manipulacije. Zato jo je bilo potrebno izkoreniniti. slika: Helena Nelson Re

Močna in trajna ljubezen opolnomoči ljudi, jih ohranja povezane z resničnim, z bistvenim in jih naredi samo svoje, težke tarče manipulacije. Zato jo je bilo potrebno izkoreniniti.
slika: Helena Nelson Re

Svečenikom – cerkvenim “dostojanstvenikom” – je ugajala ureditev nadvlade. Toda nadvlade ni bilo mogoče doseči nad ljudstvom, ki je bilo zdravo, povezano s svojim izvorom, z resnico. Zato je bilo treba iztrebiti znanje in obrede, ki so ljudstvu pomagali biti zdravi, povezani in sami svoji. Vladimir pravi: “Kdo bo pomislil: le kakšna je lahko povezava med uspešnim podrejanjem držav in znanjem o starodavnih družinskih izročilih in obredih, ki omogočajo ohranjanje ljubezni? Nikar se prehitro ne čudite, povsem neposredna je, in ta znanja so močnejša od milijonov vojaških mečev in celo od najsodobnejših orožij. /…/ Ko se je kontantinopelski desant polastil ruske zemlje in zasužnjil ruske kmete, ko je prepovedal obrede, ki pripomorejo k oblikovanju ljubezni, je s tem začel zavirati oblikovanje močnih ljubečih družin in tudi rodovnih naselij. Dejansko je bilo skoraj takoj uvedeno tlačanstvo. Ljubezen tlačanov je praviloma nesrečna ljubezen. Da bi mladi ljudje ohranili v sebi plameneče čustvo ljubezni, potrebujejo lasten prostor, če tega ni, ljubezen praviloma odide. Kakšen prostor pa ima lahko tlačan? Nikakršnega.” 

Vladimir je raziskoval, zakaj je bilo Džinkiskanovo osvajanje Rusije tako uspešno – z malo vojaki in skoraj nič borbe je osvojil mesta, dežele. Kajti ko je prišel v mesta, se mu ljudje niso upirali, prav tako niso ščitili utrdb svojih oblastnikov – samostanov in cerkvenih fevdalcev. Kajti sovražili so jih in so videli v Džingiskanovih vojakih osvoboditelje od teh zatiralcev. 

Tudi v Rusiji se je dogajalo enako kot drugod po Evropi: “Poanta je torej v tem, da je tretjina ruske zemlje pripadala duhovščini, ki je prišla iz Konstantinopla, in njihovim varovancem. Samostani so postali največja fevdalna gospostva. In menihi niso obdelovali zemlje in vzrejali živine, to so počeli tlačanski kmetje. /…/ Tako torej: več zemlje pomeni več tlačanov in več bogastva.”

Tako kot Steiger in Heinsohn ugotavljata, da preganjanja čarovnic ni vzpodbujala nikakršna pobožnost, temveč ekonomski interesi, tako tudi Megre ugotavlja, da konstantinopelski škofi niso bili prav nič pobožno motivirani: “Morda pa so knez Vladimir in konstantinopelski škofi iskreno verjeli Kristusovim zapovedim? Nadaljni dogodki kažejo, da so bili njihovi resnični gospodarji popolno nasprotje Boga. Tako so tudi sami bili sluge temu nasprotju, ki je znalo dobro kodirati ljudstvo ter si podrejati njegovega duha in voljo. Človeka so takole prepričevali: ti si božji suženj; to pa je pomenilo: ti si moj suženj. In človek je počasi pozabljal, da božjih sužnjev ni in ne more biti. Človek je Božji sin, in to ljubljeni sin.”

Megre zaključi, da so v Rusiji “ljudstvo prevarali, tehnologija svečeništva je bila dovršena.” S tem misli na psihološko tehnologijo, ki je na psihološki ravni uničila ljudstvo, da ga je lahko podredila. To se ni zgodilo le v Rusiji, temveč po celem svetu. In učinke tega čutimo še danes. Učinke tega psihološkega uničenja imenujem razkroj občutljivosti. 

Podobe kmečkega življenja. Kmetje - največje žrtve razkroja občutljivosti. Pogled na to sliko skozi zapise iz knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače je pretresljiv.

Podobe kmečkega življenja. Kmetje – največje žrtve razkroja občutljivosti. Pogled na to sliko skozi zapise iz knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače je pretresljiv.

Kmetje in kmetijstvo – idila ali razkroj občutljivosti? 

Kmečko življenje že od nekdaj (že stari Grki so pisali o idiličnem življenju na kmetih, v nasprotju z moralnim razkrojem mest) doživljamo kot idilično, idealno, povezano z Naravo, kot nekako “pravo”, “uravnovešeno”, “zdravo”. Velikokrat slišimo pripombe o meščanih kot o razvajenih, kot ljudeh, ki ne poznajo resničnega obraza življenja, kot o nenaravnih. 

Toda kmečko življenje, kot ga poznamo, je daleč od “idealnega, uravnovešega, povezanega z Naravo”. Prikazovanje kmečkega življenja, kot nam je znano zadnjih nekaj tisoč let, kot idealnega in izvornega (življenje, napolnjeno z garanjem na zemlji in z živino in, z rojevanjem kopice otrok in obiskovanjem cerkve), ustreza tudi “svečeništvu”, ki je odgovorno za razkroj občutljivosti zaradi svojih ekonomskih in oblastnih interesov. 

Ali smo bili ljudje res ustvarjeni za življenje, kakršnega popisuje novinarka Milena Miklavčič v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače

Ali je res najvišji potencial človeka živeti zgarano na zemlji, v medčloveških odnosih, ki ne le, da niso topli, temveč so preprosto zlorabljajoči in nasilni, rojevati kopico otrok (enega na leto) in zaradi tega predčasno izgubiti svoje zdravje, trpeti za povešeno maternico in kupom drugih težav, prenašati nasilne in boleče spolne odnose, doživljati incest, posilstvo in spolno zlorabo kot nekaj običajnega in del kulture, saj ni važno, na kakšen način “dedci” potešijo svoj nepotešljiv nagon, živeti pod skrbnim nadzorom župnika, ki se vmešava v spalnične zadeve para, družinsko gospodarstvo, itd? In še in še bi naštevala, vse to in še več je popisano v omenjeni knjigi, ki raziskuje medosebne odnose na slovenskem podeželju v letih med 1900 in 1960.

Na strani 30 je popisano, kako je tudi v dvajsetem stoletju “svečenik” še naprej nadziral ljudstvo s svojo ideologijo, ki mu ustreza že od srednjega veka: “K maši je bilo potrebno hoditi vsako nedeljo, med prazniki, in še k nedeljskim popoldanskim litanijam. Kakšnih posebnih izgovorov takrakt, ko je bila vera globoko zasidrana v srcih ljudi, nismo smeli imeti. Bila sem v tistih letih, ko sem že razumela različna namigovanja, s katerimi so ženske prepletle povsem  običajno klepetanje. Ena od njih je pripovedovala, kako jo je župnik poklical k sebi, ugotovil je namreč, da že predolgo ne spušča moža v posteljo, ker ima še zmeraj tiste reči (menstruacijo). Zdelo se mi je, da bi se raje v tla vdrla, kot da bi morala poslušati župnikove levite.”

Kmečko življenje temelji na razkroju občutljivosti. Steiger in Heinsohn navajata ekonomista Adama Smitha, ki je opazil učinek razkroja občutljivosti: “Smith vendarle opaža “poneumljanje” – rečeno moderno, socializacijske deficite – delavcev.” Smith pripisuje te “deficite” dejstvu, da delavci vse življenje opravljajo monotono in rutinsko delo, ki ne stimulira razvoja njihovih intelektualnih potencialov. Steiger in Heinsohn dojemata te “deficite” kot posledico iztrebljenja znanja o nadzorovanju rojstev, posledične neznanske “produkcije ljudi”, kot imenujeta interese preganjalcev čarovnic, ter posledično zanemarjanje otrok in zaničljiv odnos do otrok s strani staršev

V več družbah sveta so poznali kastni sistem. Najznamenitejši je indijski kastni sistem. Večina ljudi kaste pozna kot družbene razrede, kot razrede, ki ljudi delijo glede na njihovo materialno bogastvo. Toda kulture s kastami le-teh niso dojemale le kot ekonomske razrede, temveč tudi kot duhovne razrede. Indijci so na primer brahmane, najvišjo kasto, duhovniško kasto, dojemali tudi kot najbolj duhovno razvito. Verjeli so, da se lahko razsvetlijo le pripadniki najvišje kaste, pripadniki nižjih kast pa ne morejo doseči osvoboditve (to prepričanje je zanikal Siddharta Gautama – Prebujeni – ki je učil, da se lahko razsvetli kdorkoli, ne glede na poreklo in ne glede na spolm kajti ja, pred njim so verjeli, da se lahko razsvetliš le kot moški). Najnižjo kasto so dojemali ne le kot najrevnejšo, najbolj zanemarjeno, temveč tudi kot najbolj prostaško, najbolj primitivno in duhovno nerazvito. Tudi Maori, katerih delavnico o nosečnosti in porodu v Ljubljani sem letos obiskala, so mi na vprašanje, ali njihova kultura pozna zavestno spočetje, rekli, da le najvišje tri kaste poznajo zavestno spočetje. Začudeno sem pogledala in razložili so, da je bila njihova družba od nekdaj razdeljena na 12 kast. Le najvišje tri so posedovale duhovno znanje. Za spočetja v teh treh kastah so modreci in modre ženske skrbno izbrali datum, kraj, astrološko situacijo, dušo so zaznali pred spočetjem in tudi vedeli, kakšno bo njeno poslanstvo na Zemlji. V nižjih kastah pa se je spočetje zgodilo pač nezavedno, kot stranski produkt spolnosti.

Človeštvo torej že od nekdaj pozna razdelitev na materialno in duhovno bolj in manj razvite. Menim, da to ni del naravnega ustroja, temveč struktura, ki jo je človeštvo ustvarilo zaradi notranjih psiholoških kompleksov in posledične želje po nadvladi, premoči, bogastvu, itd. Ti impulzi so povzročili gibanja, ki smo jih razčlenile v razdelku “Uničenje modrih žensk – zakaj se je občutljivost začela razkrajati?”. 

Pa ni le Cerkev tista, ki je razkrajala občutljivost. Med ljudmi so se izoblikovale besne reakcije nanjo in ji nasprotovale,  kot se je le dalo, toda v resnici so počele zelo podobno.

Tako recimo v Uničenju modrih žensk beremo, kako je Engels, filozof, ki je skupaj z Marxom utemeljil marksizem (ki ga kristjani prezirajo, oni pa prezirajo kristjane), v pismu Karlu Kautskemu (prav tako teoretiku marksizma) napisal, “da bi se smelo o preprečevanju zanositve – tokrat o gobici, ki se jo vstavi v vagino – še vedno razpravljati samo tako, da “naši proletarci” o tem ne bi ničesar zvedeli, da bi torej o tem smele vedeti samo “meščanske družine” (in delavski voditelji): “Torej pač ne bomo prikrajšani za kruh, ampak za mnogo slavljeno gobico. Kar seveda nikakor ne preprečuje, da ni bil isti ali kak drug postopek v meščanskih družinah zelo praktičen pri ohranjanju razmerja med številom otrok in dohodkom, pri tem, da se zdravje žensk zaradi prepogostih porodov ne uniči etc. Ostajam le pri tem, da je to zasebna stvar med moškim in žensko ter vsekakor družinskim zdravnikom (…) om da bodo naši proletarci tudi še naprej s številnimi proleti (potomci) delali čast svojemu imenu.”” str. 189-190 

Oranje - uničevanje zemlje IN težaško delo, ki človeka prerano izčrpa. slika: Auguste Bonheur

Oranje – uničevanje zemlje IN težaško delo, ki človeka prerano izčrpa.
slika: Auguste Bonheur

Poljedelstvo – oranje zemlje

Videle smo, kako je izgledal proces razkroja občutljivosti in naštele že nekaj njegovih posledic. Na kratko se bomo poglobile v dva konkretna primera, kako se je razkroj občutljivosti manifestiral na področju kmečkega dela.

V šoli se pri pouku zgodovine učimo, kako super so bili naši predniki, ki so udomačili živali in jih začeli uporabljati za delo in hrano. To praznujemo kot civilizacijski napredek. Patriarhalne religije zelo poveličujejo ta civilizacijski korak in “pridnost”, ki je še kako potrebna za izvrševanja “reje/gojenja” poveličujejo kot vrednoto par excellence. Tudi v krogih zgodovinark ženske duhovnosti se vzhajanje živinoreje in poljedelstva dojema kot nekaj veličastnega in nekaj, kar se pripisuje ženskam (kar je morda tudi res, toda to ni dosežek, s katerim bi se v resnici lahko hvalile). 

Toda v resnici je pojav vzreje – živali ali rastlin – znamenje razkroja občutljivosti, znamenje odtujitve od naših resničnih zmožnosti. Z Naravo nas vežejo veliko globlje vezi, ki jih z rejo zadušimo. Ustvarimo umetno delitev na “kultivirano” naravo (udomačene živali in gojene rastline) in divjo naravo. Zaradi te umetno ustvarjene meje se porodi strah pred divjo naravo (strah pred “zvermi”, strah pred transformativnimi vremenskimi razmerami – nevihtami, mrazom, vročino itd. – strah pred neznanimi in potencialno strupenimi rastlinami, strah pred ozemlji zunaj teritorja naselja, konec koncev strah pred drugimi ljudstvi, itd.). Zamaši našo intuitivno zaznavo energijske dimenzije žive in “nežive” (boljša beseda – drugače žive) narave. Izgubili smo sposobnost govoriti z rastlinami, začutiti/intuitivno vedeti, kakšen je njihov namen, pri katerih boleznih nam lahko pomagajo. Izgubili smo intuitivno sposobnost vedeti, kje rastejo določene rastline, jasno čutiti in zaznavati subtilno ravnovesje med živimi bitji v ekosistemu, med rastlinami, živalmi in ljudmi, izgubili smo senzitivnost do čutenja živali, do njihove instinktivne in duhovne modrosti in do načinov, s katerimi lahko z živalmi sodelujemo pri dvigovanju zavesti celotnega ustvarjenega sveta. 

Z našimi intuitivnimi sposobnostmi nepoškodovanimi smo se sposobni zadovoljivo nahraniti in v drugačnih pogledih preskrbeti brez “reje in gojenja”. Toda ko je naša občutljivost razkrojena, potrebujemo gojenje in rejo, da sploh preživimo. 

Poljedelstvo rani tudi zemljo. Oranje zemlje in sajenje monokultur (na enem polju samo ena vrsta) uničujeta prst in subtilno ravnovesje med različnimi organizmi, rastlinskimi in živalskimi. Oranje je kot bi rezali Zemljo v kožo. Ko obrnemo zemljo, je kot da bi svojo kožo obrnili in dali kožo na mišice, spodnjo sluznico pa izpostavili zraku. Naloga kože, ki je zaznavati in zaznano predati možganom (občutki, temperatura, bolečina, itd) se ne more izvrševati, prav tako ne naloge spodnjih plasti kože, ki so zdaj izpostavljeni zraku. Prav tako se z oranjem zemlje uniči zaporedje zemljinih plasti, ki imajo vsaka specifično funkcijo in le-to lahko opravljajo samo, če so v pravilnem zaporedju (na vrhu je humusna plast, kjer razkrajajo organski odpadki – listje, odmrle rastline, živalice, vejice, itd – spodaj pa so vedno bolj kompaktne plasti, dokler ne pridemo do kamenja). Sejanje monokultur odvzame rastlinam bogastvo medosebnih odnosov, interakcij, sovplivanja, sodelovanja in medsebojnega bogatenja. Oranje in monokulture osiromašijo zemljo dobesedno in duhovno – odvzamejo prsti in organizmom v in na njej bogastvo, plodnost, raznolikost. Kako vpliva na nas hrana, ki je tako pridobljena za razliko od hrane, ki je divja, povezana z energijo življenja in ki pozna subtilni ustroj vesolja? 

Poleg tega je poljedelstvo izredno težaško in je prehitro iztrošilo prenekatero življenje. Veliko dela za zelo malo. Permakultura je veda, ki v sodobnosti obuja modrost sinergije z zemljo in odkriva – kako presenetljivo – da je manj več, manj vpletanja v naravo, več in boljši pridelek! (Za več o permakulturi uporabite internet.)

Seveda smo poljedelstvo – tako kot živinorejo – industrializirali. Dodali stroje, kemikalije. Da bi pridelali še večje mase. V veliki meri je za to odgovoren Marshallov plan. To je bil ameriški načrt za podporo evropskemu gospodarstvu po drugi svetovni vojni. Zaradi Titovega spora s Stalinom se je izvrševal tudi pri nas, v Jugoslaviji, saj je Tito po sporu za pomoč prosil Američane (pred tem je bil za podporo dogovorjen s Stalinom). Cilj Američanov je bil: ponovno pograditi območja, uničena med vojno, odstraniti omejitve pri trgovanju (njihov lastni interes), modernizirati industrijo in preprečiti širitev komunizma (njihov lastni interes). Fokus kmetijstva je postal samo in izključno čim večja produkcija. To je bil konec časov, ko so krave/prašiči/kure imeli štalo in večino leta travnik. In začetek obdobja, ko so bile ogromne količine živali stlačene na prostor, ki bi prej zadostoval bistveno manjšemu številu bitij, vse z namenom, da bi povečali “produktivnost”. V kmetijstvu se je začela uporaba strojev in kemikalij, prav tako z namenom povečati “produktivnost”. Vse, tudi za ceno trajnostnosti, etike, okoljevarstva. 

Se spomnite slovenskih kmetov, ki so grozili (!), da bodo polja polili z gnojnico, če jim država ne dovoli uporabljati pesticidov na vodovarstvenem območju? TUKAJ je članek o njih. Sodobna manifestacija posledic razkroja občutljivosti. Do zemlje, človeka, sebe. 

Zaznavajo, čutijo, razumejo - to zadnje je najbolj boleče. V razkrojeni občutljivosti jih ne zaznavamo več. Kot ne zaznavamo tudi drug drugega.

Zaznavajo, čutijo, razumejo – to zadnje je najbolj boleče. V razkrojeni občutljivosti jih ne zaznavamo več. Kot ne zaznavamo tudi drug drugega.

Živinoreja – ubijanje živali

Ubijanje živali  je znamenje radikalnega razkroja občutljivosti (Tudi Anastazija govori o tem, kako intuitivno prebujen človek ne potrebuje mesa. Ker živi v izobilju divje narave!). Ubijanje živali, ki jih prej vzrediš, pa je nepredstavljiv razkroj občutljivosti

Wikipedia o intenzivni farmski živinoreji pravi: “Omejitev živali na veliki gostoti je del sistemskega truda proizvesti čim več za najnižje stroške z zanašanjem na ekonomijo masovnosti, sodobno mašinerijo, biotehnologijo in globalni trg. Obstajajo razlike med farmskimi praksami po svetu. Poteka debata o doprinosih, tveganjih in etičnih vprašanjih industrijske vzreje. Vprašanja vključujejo učinkovitost produkcije hrane, dobrobit živali, potrebnost živalske vzreje za prehranitev rastočega svetovnega prebivalstva, vpliv na okolje in zdravstvena tveganja.”

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je letos priznala, da je uživanje mesa povezano z nastankom raka. Zaenkrat pravijo rdeče procesirano meso. Pritisk mesne industrije je še prevelik. Čez desetletja, upam, bodo lahko javno spregovorili o tem, da mesa v prehrani ne potrebujemo.

Težava industrijske vzreje živali in industrijskega poljedelstva je v iracionalnih ekonomskih interesih s strani “šefov” takšnih podjetij. Lahko si predstavljamo, da ne etika, ne zdravje, teh šefov ne zanimata. In v svoji objestnosti nas prepričujejo, da je jesti meso OK. 

Predstavljajmo si nasilje v družini: recimo, da imamo očeta alkoholika, ki pretepa ženo in otroke. Ko oče izvaja nasilje, zamuja priložnost, ki so ti otroci in žena. Ne zaznava njihove resničnosti, dragocenosti in zamuja priložnost biti obogaten od njih, od svojega odnosa z njimi. Enako je z živalmi. Ko smo nasilni nad njimi, zamujamo priložnost, ki so. Seveda smo nasilni z nekim razlogom, iz neke bolečine. O tem v zadnjem delu tega dolgega članka. 

VIDEO – radikalna razobčutljenost 

TRPLJENJE MAM, VSEH MAM …
Dedek mi je pripovedoval, kako so v njegovem otroštvu pripuščali krave (da se parijo z biki) na vsake dve leti (9 mesecev nosečnosti + 2 meseca dojenja telička + eno leto molže in nato od začetka). Ko je krava skotila, se je, po dedkovih besedah, zavedala, da ima mladička, ga iskala in klicala in ga pristavila. Mladiček ni mogel spiti vse “mrezovine” (tako so imenovali prvo mleko, mlezivo), (kar je zanimivo razmišljanje, ker Narava ne ustvari ničesar preveč), zato jo je mama pomolzla in jo spekla (izpadlo je kot sir). Nato so po okrog 2 mesecih telička prodali mesarju za teletino (dojenčketino), mati pa še naprej molzli.
Dandanes krave v farmskih razmerah svojih teličkov (dojenčkov) po porodu niti vidijo ne, ali pa jih vidijo za nekaj minut. Tudi njihova telesa so preobražena od nosečnosti in poroda, tudi one so fizično in psihološko odprte in ranljive in dovzetne. Tudi v njih se zgodi čustveni vrhunec, ki hrepeni po tesnem stiku z njihovim otrokom. Prav nič drugačne niso od človeških mam. Tudi zanje je največja mogoča bolečina, da so ločene od svojih otrok in da njihovi otroci trpijo. Ko jim jih odvzamejo, zato da bodo zaklani, ječijo in kličejo, utrujene in izčrpane, nemočne, obupane, roteče, trpeče, a črpajo sile iz neznanskih globin, iz materinskih globin… in so neuslišane. V svoji poporodni depresiji so molžene, človek jim krade njihovo tekočino ljubezni, njihovo mleko, ki je namenjeno v najgloblji intimi njihovim otrokom. In nato… ponovno “oplojene”… Moje srce ječi tako globoko v bolečini teh neuslišanih in trpinčenih Mam..
Človek je OTOPEL. Izgovor, da je Narava kruta, je nizkoten in nečloveški. Nam ni treba biti, sploh ne tako organizirano in zavestno. Mi imamo ZAVEST in lahko delamo DRUGAČE. Lahko smo MODRI. In ne povzročamo BOLEČINE.
Sodobna znanost dokazuje, da inteligenca, zavest, čustvovanje in spomin niso odvisni od “razvitosti” in “kompleksnosti” biološke/fizične strukture – zaznavo okolice in čustven odziv kažejo že rastline. (Več o tem bomo govorile na delavnicah Zavestnega spočetja, kjer bomo govorile o inteligenci, zavesti, čustvovanju in spominu otroka še od predspočetja naprej.). Zato je naša človeška dolžnost, da izražamo SOČUTJE do vseh oblik življenja.
In tudi če znanost tega (še) ne bi odkrila, bi bili to dolžni storiti. Ker smo LJUDJE. Ali smo?
zapis s strani Materinski krogi v Rdečem Šotoru 

Spočetje ni le proces fizične združitve spermija in jajčeca. Je subtilen energetski, duhovni proces. Razkroj občutljivosti je povzročil, da smo te dimenzije spolnosti, spočetja, nosečnosti, poroda spregledali, s tem pa povzročili veliko prvinskih ran človeški psihi, ki so težko dostopne zavesti ravno zato, ker so se zgodile na predbesedni ravni.

Spočetje ni le proces fizične združitve spermija in jajčeca. Je subtilen energetski, duhovni proces. Razkroj občutljivosti je povzročil, da smo te dimenzije spolnosti, spočetja, nosečnosti, poroda spregledali, s tem pa povzročili veliko prvinskih ran človeški psihi, ki so težko dostopne zavesti ravno zato, ker so se zgodile na predbesedni ravni.

Spolnost, spočenjanje, rojevanje, otroci 

Še eno področje, ki se ga je potrebno dotakniti pri raziskovanju procesa razkroja občutljivosti, je področje spolnosti, spočetja, rojevanja in vzgoje otrok.

Michel Odent, francoski porodničar, v svoji knjigi The Farmer and the Obstetrician (Kmet in porodničar) popisuje vzporednice med industrializacijo kmetijstva in industrializacijo (bolje poznano kot medikalizacijo) porodničarstva. Ugotavlja, da sta procesa izjemno podobna. V obeh primerih je posledica radikalna razobčutljenost. 

Namreč, ta področja so utrpela hude posledice zaradi razkroja občutljivosti. To so tudi področja, s katerimi se človeštvo veliko ukvarja in do katerih ima najbolj iracionalne odzive.

Spolnost, spočetje, nosečnost, porod in zgodnje obdobje otroštva so ključni procesi za razvoj človečnosti in resničnega potenciala človeške duhovnosti.

Spolnost ni le fizični proces sproščanja napetosti; je tudi zapleten energetski proces z duhovnimi posledicami. Spolnost nas energetsko poveže z osebo, s katero jo delimo in te povezave vplivajo na nas dolgoročneje, kot bi si mislili (seveda obstajajo postopki za energetsko čiščenje vezi, ki na nas ne vplivajo dobro ali pa jih ne potrebujemo več). V procesu spočetja, rasti v maternici in poroda je ključna sestavina naša zavest – zavest oblikuje ta proces nastajanja in ga podpira ali pa zavira. Spočeto bitje je zavestno in zmožno pomnjenja še od predspočetja naprej in veliko se moramo še naučiti o procesu nastajanja človeškega bitja v fizični obliki, da ga bomo lahko v celoti podprli.

Tako kot je proces razkroja občutljivosti zamašil našo zmožnost intuitivnega zaznavanja in senzitivnosti do naravnega sveta okoli nas, tako je zamašil tudi naše subtilno zaznavanje procesov, ki se dogajajo v spolnosti, ob spočetju, v nosečnosti, med porodom. Ta področja naše človeškosti so zgovorna manifestacija našega splošnega stanja zavesti. Kar se dogaja na področju spolnosti, spočenjanja, nosečnosti, rojevanja in vzgoje, je prikaz zmožnosti človeškega bitja za uvid vase.

Kot nam pričuje knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače, je bila spolnost naših prednikov nekaj strašljivega. Bolj je bila podobna socialno sprejemljivemu nasilju in zlorabi, kot pa spolnosti. Moški nagon so dojemali kot izjemno pomemben in ženske so bile moškim dolžne ustreči. Ženske so bile last moških in tako so jih tudi vzgajali. Toda ženske pogosto niso zdržale toliko spolnega nasilja in so naredile vse, da bi se lahko “spolnim odnosom” izognile. Milena opisuje primer ženske, ki je po porodu šla k sosedi, kajti nenasiten mož jo je želel “naskočiti” takoj po porodu. 

Spolni odnos je trajal nekaj minut, toliko, kot je bilo pač potrebno, da je fizična frikcija (drgnjenje) povzročila, da se je moški izlil. Ženski orgazem je bil nepoznan, prav tako so verjeli, da za spočetje ni bistven (stari Kitajci so na primer učili, da je za spočetje potreben orgazem obeh partnerjev), bistven je le moški orgazem. Pravzaprav se je kakršenkoli ženski spolni užitek dojemal kot hud greh in ženske so se bile dolžne pri župniku spovedati, če so le pomislile na užitek ali imele takšne sanje. Spolni odnos je bil za ženske boleč, kajti sestavljen je bil resnično le iz penetracije. Ženske so si med seboj delile modrosti, kot so nasvet, da pomaga, če se ženska vsak večer “tam spodaj” namaže z mastjo, da penetracija manj boli. 

Moški spolni nagon je bil tako nenasiten, da spolne zlorabe otrok, incestna spolnost, spolno občevanje z živalmi niso bili neznani, na nek način so bili del kulture. 

Kakšen razkroj občutljivosti! 

Ženski orgazem je za spočetje prav tako pomemben kot moški. Ko ženska doživi orgazem, se maternica začne rahlo krčiti (to povzroči hormon oksitocin, ki se v večji količini sprosti med orgazmom; to je tudi hormon, ki povzroča porodne popadke) in s tem krčenjem potiska jajčece navzdol po jajcevodu proti maternici, s čimer olajša spočetje (spermiji imajo do jajčeca krajšo in lažjo pot). Poleg tega povsem fizičnega aspekta je pomemben tudi psihološki. Vemo, da se občutki, čustva, misli, stanje zavesti staršev ob spočetju usidra v spočeto bitje. Kakšno sporočilo se usidra v spočeto bitje, če je mama neizpolnjena, morda zaradi nezadovoljenosti čuti tudi tesnobo, ima občutke neslišanosti, neupoštevanosti…? 

Nadalje: spolna energija na fizičnem nivoju povzroči sproščanje hormona oksitocina (že omenjenega), ki je na vedenjski ravni hormon ljubezni, zaupanja, povezanosti, intimnosti. Ko se sprošča v obeh partnerjih (kar pomeni, da morata oba čutiti spolno energijo), ta hormon med njima ustvarja občutke povezanosti, enosti, intimnosti. Na duhovnem nivoju pomaga ustvarjati občutke enosti, globokega vzajemnega zaznavanja (za te občutke seveda ne zadostuje le oksitocin, ampak tudi pravo stanje zavesti). Če je torej enemu od partnerjev odvzeta možnost izkušati učinke oksitocina (poenostavljeno rečeno), se med partnerjema ne more stkati ta globoka vez. Brez te vezi pa je spolnost bolj zloraba, kot kaj drugega. Tudi če se zgodi z navideznim “pristankom” obeh vpletenih. In pristanek se je vedno zgodil, saj se moškemu nihče ni upal upirati, ne žena, ne otroci, ne dekle, ne hlapci. 

Spočetje je bilo daleč od zavestnega. Uravnavanje spočetij na kakršenkoli način, tudi z vzdržnostjo, je bil greh. Župniki so ženske velikokrat okarali, češ, ali ne “spuščajo” svojih mož v posteljo, da že tako dolgo niso zanosile. Norma je bila en otrok na leto. Ženske so rodile tudi po dvajsetkrat, saj je bila smrtnost novorojenčkov in mačkov velika. To neprestano spočenjanje in rojevanje je ženske prerano izčrpalo in postaralo. Zdaj vemo od kod izhaja ta prisiljenost v neprestano rojevanje – iz želje fevdalcev, posvetnih in predvsem cerkvenih, pridobiti čim več delovne sile, ki bo zaradi nehumanega življenja tudi dovolj moralno uničena, da bo lahko vodljiva. Zaradi te prisiljenosti ženske in moški otrok niso dojemali kot “božji dar”, temveč kot “božjo kazen”. Vsak otrok je predstavljal še ena lačna usta več, ki jih bo potrebno nahraniti. Ta odnos se je seveda močno poznal na odnosu do otrok in načinu vzgajanja

Porod je kontinuacija spolnosti. Porodna energija pripada le mami, očetu in otroku. Je energija, ki si jo med seboj delijo in jih povezuje, tako kot spolna energija povezuje človeka, ki si jo delita. Razkroj občutljivosti je povzročil ogromno nasilja, ki so ga deležne družine med porodom; pred industrializacijo obporodne oskrbe kot smrtna nevarnost poroda, po njej pa kot medikalizacija poroda.

Porod je kontinuacija spolnosti. Porodna energija pripada le mami, očetu in otroku. Je energija, ki si jo med seboj delijo in jih povezuje, tako kot spolna energija povezuje človeka, ki si jo delita. Razkroj občutljivosti je povzročil ogromno nasilja, ki so ga deležne družine med porodom; pred industrializacijo obporodne oskrbe kot smrtna nevarnost poroda, po njej pa kot medikalizacija poroda. Še več čudovitih fotografij rojevanja v dvoje v tem ALBUMU.

Porod – knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače popisuje, kako je bil porod sicer lažji kot dandanes, saj so bile ženske fizično bolj fit in njihova telesa s tega vidika bolj pripravljena. Smrtnost otrok in mater pa je bila vseeno višja, večinoma zaradi poporodnih krvavitev. Ali to pomeni, da smo bile ženske ustvarjene nepopolne, nezmožne zdravo roditi? Seveda ne! Le zgrešili smo, zaradi razkrojene občutljivosti, pravo naravo poroda, tako kot večine drugih procesov.

Skrivnost poroda je, da je kontinuacija, torej nadaljevanje, podaljšek, spolnosti. Porod je globoko spolno dejanje. Tako kot spolni odnos vodi spolna energija (ki je lahko primitivna, krčevita, agresivna, ali pa sublimirana, subtilna, energizirana, duhovna), tako tudi porod vodi porodna energija, nekakšno porodno vzburjenje (ki je lahko krčevito ali pa bolj sublimirano). Ta energija pripada mami, očetu in otroku. Namenjena je njim trem (ali v redkih primerih njim štirim, petim, če se rojevajo dvojčki, trojčki :)), da jih poveže v intimno celico, da stke med njimi trdne vezi ljubezni. Kakršnokoli vmešavanje v to energijo (kar se na veliko dogaja v sodobnem porodnem sistemu, ki mu vlada medikalizacija in vdiranje v porodno telo in porodno energijo z namenom “nadzora”) preprečuje energiji, da bi te, ki jim pripada, uspešno povezala.

Seveda tudi pred vmešavanjem medikaliziranega sistema porodna energija ni mogla opraviti svojega dela. Odnosa med žensko in moškim ni bilo. Med njima ni bilo nikakršne izmenjave spolne energije, kaj šele porodne energije. Zato se je tudi izoblikovalo napačno prepričanje, da porod spada v ženski krog, da moški pri porodu nimajo kaj iskati. To prepričanje se v rdečešotorskem gibanju včasih širi tudi danes. 

Največja količina hormona oksitocina se med porodom izloči ob porajanju posteljice, torej po porodu otroka. Če tega oksitocina ni, je možnost za poporodne krvavitve večja. In to se je tudi dogajalo. Potem pa se je pojavil umetni oksitocin, ki smo ga vsi dojeli kot rešitev žensk in otrok. V resnici smo se s tem še bolj oddaljili od bistva. Rešitev je v vračanju spolnosti in resničnega dostojanstva porodu

Tudi poporodno obdobje je bilo razobčutljeno. Od žensk se je pričakovalo, da bodo takoj začele zopet delati (po 3 dneh) in da ne bodo “lene”. Včasih so morale po porodu skuhati za družino (namesto, da bi kdo kuhal zanje). Otroke so dojemali kot “božjo kazen” in breme. Tudi Steiger in Heinsohn v knjigi Uničenje modrih žensk ugotavljata, da so se vzgojni problemi – zavračanje otrok s strani staršev – začeli takrat, ko so bile ženske prisiljene v nehuman ritem in količino spočenjanja in rojevanja. Takrat so se začela prva prigovarjanja s strani posvetnih in cerkvenih institucij k bolj humani vzgoji. Le-ta je bila prej samoumevna, saj so imeli ljudje le toliko otrok, kolikor so jih bili zmožni preživeti in ljubiti. V času preganjanja čarovnic se je pojavil tudi fenomen sirotišnic, ki ga prej niso poznali. Seveda, le kdo je bil tako dober, da je ustanavljal sirotišnice? Tisti, ki problem v prvi vrsti povzročil – Cerkev. Od preganjanja naprej se je pojavila tudi navada, da so ženske puščale novorojene otroke pred pragovi sosedov, bogatih domačij, cerkva, itd. Tudi tega problema prej ni bilo v tako velikem obsegu. Še ena posledica preganjanja čarovnic so bili brezdomni otroci. Milena Miklavčič v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače opisuje fenomen hlapcev in dekel na Slovenskem, “odvečnih” otrok, ki so morali zaradi revščine oditi “služit”, večinoma zgolj za hrano in streho nad glavo, plačilo v oblekah ali denarju je bilo že luksuz.

Milena popisuje tudi ogromno otroške žalosti in stiske zaradi pomanjkanja nežnosti, objemov, pohval. Mnogo otrok je na samem jokalo zaradi nezaznanosti, neslišanosti in pomanjkanja nege in če so jih pri tem zalotili, predvsem očetje, so jih zmerjali z mehkužci, včasih natepli (da bi dobili trdo kožo), itd. Očetje so bili do svojih otrok še bolj grobi kot mame (ki so velikokrat na skrivaj z otroci podelile kakšno nežnost), pogosto niso vedeli imen vseh svojih otrok, otroke so doživljali kot breme in kot surovino – včasih so bili veseli, če je kakšen umrl v nežnih zgodnjih letih – ena lačna usta manj! In tako ali tako – narediti novega je nekaj najbolj preprostega, pa še prijetnega

Ponovno prebujanje naše občutljivosti, intuitivne zaznave, podpira naše vračanje v naročje Matere. Matere Zemlje in Božanske Matere. Mati je božanski princip senzitivnosti in ko ponovno prebudimo zavest o Njej, ko ji dovolimo, da začne ponovno delovati v naših življenjih, nas nagradi s prebuditvijo naših resničnih zmožnosti, naše resnične človeškosti. slika: Moonxels

Ponovno prebujanje naše občutljivosti, intuitivne zaznave, podpira naše vračanje v naročje Matere. Matere Zemlje in Božanske Matere. Mati je božanski princip senzitivnosti in ko ponovno prebudimo zavest o Njej, ko ji dovolimo, da začne ponovno delovati v naših življenjih, nas nagradi s prebuditvijo naših resničnih zmožnosti, naše resnične človeškosti.
slika: Moonxels

Vračanje k občutljivosti

Da bi se občutljivost povrnila, mora najprej počiti trdni oklep neobčutljivosti. To pa je boleč proces (vsako pokanje nečesa trdega je boleč proces). Kajti zakaj smo neobčutljivi? Zaradi neke bolečine v naših globinah, ki nam ne dovoli zaživeti, ki nas zasužnjuje in sili v delovanje v reakciji nanjo. Kadar delujemo iz te bolečine, iz te zamere, smo neobčutljivi za stvarnost, za druge. Na druge, na svet, na stvarnost projiciramo svojo bolečino. 

Zakaj morilec mori, zakaj posiljevalec posiljuje, zakaj cerkovnik pobija čarovnice in zakaj potem čarovnica Ana besni čez cerkovnika? Iz bolečine. Slovenski kmet, ki je naskakoval svojo ženo vsak dan 5 minut, medtem ko se je njej bledlo od bolečine, je bil sam otrok spočet v isti bolečini, v isti neslišanost, razobčutljenosti, ker so tudi njega starši videli kot breme, kot kazen božjo in se temu primerno tudi obnašali do njega.

Naša kultura je kaznovalna kultura. Deviantna vedenja kaznuje – z izločanjem, z zaporom, z zaničevanjem, usmerjanjem studa proti deviantnemu človeku. Seveda ne pravim, ukinimo zapore – v akutni fazi je posiljevalca treba umakniti na varno, da ne išče novih žrtev. Toda kazen ga ne bo spremenila, ne bo pozdravila te grozne bolečine v njegovi duši, ki ga žene k tem groznim dejanjem.

Hudič nas uklešči, zasužnji z verigo. Ta veriga je naša bolečina, ki čaka v naši notranjosti, bolečina, iz katere se poraja zamera, ki zmotno išče zadoščenje v maščevanju, namesto v notranji preobrazbi in ozdravljenju.

Hudič nas uklešči, zasužnji z verigo. Ta veriga je naša bolečina, ki čaka v naši notranjosti, bolečina, iz katere se poraja zamera, ki zmotno išče zadoščenje v maščevanju, namesto v notranji preobrazbi in ozdravljenju.

Velika Arkana Hudič v Tarotu prikazuje točno to psihično situacijo – biti suženj lastne bolečine in zaradi pomanjkanja uvida, zavesti, verjeti, da je maščevanje, povzročanje bolečine krivcu ali nekomu, na katerega projiciramo svoj bes, rešitev za naše ozdravljenje. Toda ni.

Ponovno prebujanje občutljivosti, ki je kot prodor kalčka skozi kaljeno seme, kot razdevičenje device, nekaj tako ranljivega in intimnega, zahteva notranje ozdravljenje, notranjo transformacijo. Tako na individualni kot na kolektivni ravni. 

Vprašajmo se, zaradi katerih ran ostajamo trdi? Kaj bo zares zacelilo naše rane

Tu vstopi Milost Božanske Matere, njena rahločutna Ljubezen in Nežnost, njena neskončna plodnost, ki večno obnavlja našo nedolžnost

Razcvetimo se kot lotusovi cvetovi v naročju Božanske Matere! 

Preostali članki,  ki se ukvarjajo s poganstvom kot poti vračanja k občutljivosti:

Poganstvo in ženska duhovnost

Duhovni instinkt in ženska duhovnost

Hčerke očetov – fizične, psihološke in duhovne posledice zanikanja ženskosti

Sram, krivda in duhovna izkušnja 

© Ana Drevenšek

Hvala Marko Vide, za navdih za zadnji del članka! 

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš razkroj občutljivosti? Na kakšen način zaznavaš ta proces v sebi, v svetu? Kakšna je tvoja pot prebujanja občutljivosti (morda skozi spremembo prehrane, načina življenja, zanimanj)? Kakšen je tvoj razvijajoči se odnos do Zemlje, do živih bitij, do svoje spolnosti? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Zadnji Materinski krog v tem ciklu v petek, 11.12., več informacij TUKAJ. 

Mesečni ženski krogi ob torkih, naslednji 15.12. 2015, več informacij TUKAJ

Delavnica Kolo Leta o energijah leta, pomembnih energetskih točkah in usklajevanju s temi energijami za začetek novega leta: 9.1.2016, več informacij TUKAJ.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Sram, krivda in duhovna izkušnja

Rdeči šotor je prostor ženske duhovnosti. Duhovnost je danes ena od zelo pogosto rabljenih besed in tudi zelo pogosto zlorabljenih besed. Beseda duhovnost zaigra na našo struno bolečine, notranje praznine, nenahranjenosti, nesamozavesti, potrebe po biti videna, slišana, zaznana, ljubljena. 

V tem članku bomo raziskale povezavo med to notranjo praznino in duhovno izkušnjo ter ozavestile, kako se lahko skozi to povezavo opolnomočimo, namesto da smo žrtve zlorab.

Duhovna izkušnja je odnos

Duhovna izkušnja je odnos z Božanskim. Krivda, sram in slaba vest nam preprečujeta tkanje tega odnosa. Če nam vladajo krivda, sram in slaba vest, nismo zmožne odnosov, še posebej ne odnosa z Boginjo. Boginja je Totalna Ženskost, brez sramu, krivde in slabe vesti; ne le to, je mogočna, močna, ustvarjalna, sočna. Zahteva radikalno ljubezen do sebe, pogum in ustvarjalnost.

Duhovna izkušnja je odnos z Božanskim. Krivda, sram in slaba vest nam preprečujeta tkanje tega odnosa. Če nam vladajo krivda, sram in slaba vest, nismo zmožne odnosov, še posebej ne odnosa z Boginjo. Boginja je Totalna Ženskost, brez sramu, krivde in slabe vesti; ne le to, je mogočna, močna, ustvarjalna, sočna. Zahteva radikalno ljubezen do sebe, pogum in ustvarjalnost.

Duhovna izkušnja je izkušnja odnosa z božanskim. Duhovna izkušnja nujno vsebuje odnos. Je izraz naše “odnosnosti”, naše zmožnosti biti v odnosu. Nekaj v naši notranjosti se odpre božanski dimenziji bivanja (duhovni dimenziji bivanja) in v tej povezanosti se zgodi zdravljenje, celjenje, uvid, vodstvo, usmeritev, blagoslov in ljubezen

Da bi vzpostavile odnos, moramo imeti najprej odnos do sebe. Samo dve človeški resničnosti, ki sami sebe zaznavata v svoji integriteti, zaščitenosti in omejenosti, lahko stopita v odnos. Dve človeški resničnosti, ki se ne zaznavata, ki sta nedefinirana oblaka megle, brez čutenih mej in omejitev, ne moreta stopiti v odnos. Kadar stopita v odnos, se zmedenosti pomešata in nastane zmedenost na kvadrat. Kadar pa človeška resničnost, ki se ne zaznava – ki nima odnosa s seboj – poskuša vstopiti v odnos z božankim, ki je Popolnost, se stik preprosto ne zgodi. Praznina. 

Korenine odnosnosti 

Naš odnos s samimi sabo se oblikuje v otroštvu. Na delavnici arhetipi svetle ženskosti ta proces pobliže raziščemo. V otroštvu naj bi se naučile ljubiti sebe, ne glede na naše napake in pomanjkljivosti, ki so del človečnosti. Naučile naj bi se, da si zaslužimo potešitev naših potreb in uresničitev naših želja, razvile naj bi nemoten, gladek proces potešitve svojih potreb in uresničitve svojih želja, seveda s spoštovanjem omejitev drugih, kadar se naše potrebe in želje nanašajo na druge osebe. Razvile naj bi zdravo osebnost, ki ni žrtev sramu, krivde in slabe vesti; ti občutki se v zdravem odraslem človeku pojavijo le občasno, v majhni meri, ki ne načnejo njegovega občutka lastne vrednosti, temveč delujejo le kot opozorila, da je storil napako/da je prekršil lastna moralna pravila in mu omogočijo rast skozi svojo človečnost. V članku Ženske gradijo za ženske smo ta proces razložile skozi simboliko elementov Palic (ognja) in Diskov (zemlje) v Tarotu

V arhetipu Hčerke se razvije naša zmožnost odnosnosti. Rane, ki so zadane v času tega arhetipa onemogočajo zdrave odnose v odraslosti in preprečujejo izkušnjo odnosa z Božanskim. slika: Josephine Wall

V arhetipu Hčerke se razvije naša instinktivnost, zdravo vrednotenje sebe, ki je predpogoj za razvoj odnosnosti. V arhetipu Dekleta nam menstrualni cikel vzbudi zanimanje za odnosnost – s svojo notranjostjo in drugimi. Rane, ki so zadane v času arhetipa Hčerke in se poglobijo v arhetipu Dekleta, onemogočajo zdrave odnose v odraslosti in preprečujejo izkušnjo odnosa z Božanskim.
slika: Josephine Wall

Diski namreč učijo, da materialno obilje izhaja iz našega ljubečega in popolnega sprejemanja utelešenja in bivanja na Zemlji. Ko sprejmemo, da nam je bilo dano življenje, ko se duševno voljno utelesimo v svoje telo. Takrat tudi ljubeče in brezpogojno sprejemamo potrebe svojega telesa, saj jih ne dojemamo kot “nižje”, omejujoče, temveč kot normalne, naravne. Takšno sprejemanje svojega utelešenega telesa in njegovih potreb je pri večini nas oskrunjeno že ob rojstvu (in prej). Ko smo rojene medikalizirano, je s tem zlorabljenih mnogo naših zmožnostih, ki naj bi jih prvič izkusile ob rojstvu in ki naj bi predstavljale podlago za naše nadaljnje življenje. Če je otroku dovoljeno, da sam začne porod in nato vodi porod v svojem ritmu, se porod dogaja v skladu z njegovimi pričakovanji (v skladu z njegovim biološkim kontinuumom) in v skladu z njegovo pripravljenostjo in porod se mu vtisne v spomin kot prva izkušnja opolnomočenja, prva izkušnja uresničevanja svoje volje. Če pa se v porod posega (poseg je lahko energetski, miselni, psihološki ali pa konkretna medicinska intervencija), otrokova zmožnost voditi porod glede na svoje potrebe in voljo ni uslišana in tako dobi prvo sporočilo, da ni zmožen, da si ne zasluži, da se mu prisluhne, da je podrejen. Njegov potencial ob porodu ni uresničen. Ustvari se praznina, na kateri se njegovo življenje začne graditi. (Seveda lahko tak začetek kasneje pozdravimo.)

Naša družba otroke dojema kot prirojeno slabe, manipulativne, asocialne in se do njih tudi tako vede. S takšnim vedenjem pa v otroka, ki je prirojeno socialno bitje, ima prirojeno željo ustrezati in pripadati skupnosti in biti kooperativen, vnese nesorazmerne količine nezdravega sramu, krivde in slabe vesti. Otrok (arhetip Hči) namreč dobi sporočilo, da tako kot je sam po sebi, ni v redu, ampak je z njim nekaj hudo narobe – od tod nezdravi občutki pretiranega sramu, krivde in slabe vesti in od tod nezmožnost zaznavanja sebe, občutek, da sem “jaz” le skupek megle, brez mej, nedefinirana, brez jedra, brez instinktov, brez notranjega védenja, na kratko brez občutka sebe, brez stika s svojimi čustvi, mislimi, mnenji, potrebami, željami, telesom.

Ko ranjene Hčerke preidemo prvi krvni misterij prve menstruacije, se naša ranjenost še poglobi – menstrualni cikel, ki je prišel, da poglobi naše veselje do sebe, do raziskovanja sebe in sveta, ni našel tega veselja, zato je poglobil žalost, izgubljenost in zmedo –  zaradi izgubljenega stika s svojo notranjostjo in izkrivljenega vrednotenja sebe ne moremo vzpostaviti stika z Boginjo. In tako postanemo plen.

Zloraba notranje praznine v imenu “duhovnosti”

Ta naša notranja praznina, ki jo spremlja občutek nedefiniranosti, brezmejnosti (v negativnem smislu – brez mej, ki ščitijo), meglenosti, nas ustvarja lahek plen za zlorabo. Patriarhalna religija se je tega dolgo časa posluževala. Pravzaprav je notranjo praznino v ljudeh tudi ustvarjala, saj so le tako lahko vodljivi. Zdrav, suveren človek ne more nikoli nasesti nečemu, kar je v nasprotju z njegovim (duhovnim) instinktom. O tem smo že govorile v članku Duhovni instinkt in ženska duhovnost:

Ženska (ali moški) na kolenih, v cerkvi - stavbi institucije. Duhovni instinkt (odnos z božanskim) je nadomeščen z zunanjo avtoriteto, ki usmerja razmišljanje, čustvovanje in vedenje posameznika. Takšen odnos (ki temelji na prepričanju, da posameznik v sebi nima zmožnosti misliti, čustvovati in se vesti v skladu s sabo) najdemo še v disfkunkcionalni vzgoji otrok.

Ženska (ali moški) na kolenih, v cerkvi – stavbi institucije. Duhovni instinkt (odnos z božanskim) je nadomeščen z zunanjo avtoriteto, ki usmerja razmišljanje, čustvovanje in vedenje posameznika. Takšen odnos (ki temelji na prepričanju, da posameznik v sebi nima zmožnosti misliti, čustvovati in se vesti v skladu s sabo) najdemo še v disfkunkcionalni vzgoji otrok.

Dandanes smo ženske (in tudi moški!) precej “zamašeni” (zademfani, bi rekla draga Sestra Eva Luna) v tistem centru, ki se mu reče “duhovni instinkt”. Tisočletja so se namreč neke sile (saj vse vemo, katere) trudile, da bi se ta center zademfal. Tisočletja smo bile učene (in učeni), da je duhovnost izvira iz zunanjosti, od neke avtoritete, ki potrdi, kateri občutki, izkušnje so pravilni in kateri ne; ki predpiše nauke, v katere je potrebno verovati (!), ki celo sankcionira, kaznuje vse, ki si drznejo tej avtoriteti zoperstaviti (na žalost vemo, da so bili pregoni heretikov – na primer Katarov, sledilcev Starih Poti (“poganov”), itd – orodja za centraliziranje oblasti, za izločanje gibanj, ki bi odjemala sledilce instituciji, ki si je priborila najmočnejši položaj. Torej na prvem mestu NI bilo resnično preganjanje določenega nauka. Tako so stvar dojeli verjetno le preprosti ljudje in zagnani in naivni člani institucije, katerih zavest ni prodrla do spoznanja resničnih interesov svoje institucije).  

Ženske (in moški) smo bili skozi zgodovino učeni, da nimamo duhovnega instinkta, kar z drugimi besedami pomeni, da ne moremo vzpostaviti odnosa z Božanskim. Naravo, sporočila in voljo božanskega nam posreduje zunanji posrednik – duhovnik, moški duhovnik. S tem ne le, da se je preprečeval naš stik z Božanskim – vitalni in bistveni stik, ki ga potrebuje vsako bitje – s tem se je ohranjalo naše nezdravo, nefunkcionalno stanje, ki povzroča trpljenje in telesne bolezni. Ne le, da je nekdo drugi posredoval naravo, sporočila in voljo Božanskega, v resnici sploh ni posredoval, temveč je predstavljal svojo podobo Božanskega ter sporočila in vodstvo, ki so bila v korist njemu. Kot smo ugotavljale v članku Poganstvo in ženska duhovnost

Ko je bilo poganstvo izenačeno z brezbožnim – z odsotnostjo odnosa z Božanskim (in za poganstvo religije imenujejo kar vse religije, ki niso one), je bila ženska notranja, intimna, duhovna izkušnja razvrednotena. Razvrednotena je bila pot “Dekle, Mati, Modra Ženska”. Vpeljana je bila pot “Večna Poslušna Deklica”. Patriarhalna religija vpeljuje avtoritete. Toda to niso Modre Ženske in Modri Možje, temveč avtoritete, ki vladajo s strahom – njihovo orodje je izobčenje, kaznovanje. Ko so avtoritete začele uporabljati takšna orodja, smo se ženske začele bati svoje notranjosti. Bati smo se začele svoje intuicije, svojega notranjega védenja, vodstva. Na kratko: dvomiti smo začele vase. To pa je nekaj najhujšega, kar lahko človek naredi človeku: da vsadi vanj dvom vase, sumničavost do lastne notranjosti in sovraštvo do svojega Glasu

Odnos z Božanskim je globoko intimen (Kako vzpostaviti odnos in kaj je duhovna izkušnja?) 

Nihče ti ne more opisati Božanskega ali narave odnosa z Božanskim. Vsekakor tudi nihče ne more namesto tebe zate vzpostaviti stik z Božanskim. Lahko te beseda, dejanje, zapis nekoga navdahne ali deluje kot tisti ključni katalizator, ki sproži zorenje, ki je že bilo v tebi in ki se razlije v poln odnos z Božanskim, ni pa res, da potrebuješ nekoga, da te nadzoruje, vodi, vrednoti tvojo izkušnjo in ti govori, kaj je prav in kaj je narobe. 

Odnos z Božanskim je globoko intimna izkušnja. Je neviden odnos, ki se dogaja v tvoji notranjosti. Zaznajo ga le redki, senzitivni, ki imajo tudi sami poln odnos z Božanskim in ko se prepoznate, vas navda občutek sestrstva/bratstva, ki se razodene kot odpiranje srca, občutek ekspanzije v srcu in občutek globoke hvaležnosti.

Odnos z Božanskim čudovito opisuje roman Alkimist Paula Coelha. Odnos z Božanskim nas navdaja z vsakodnevno hvaležnostjo, občutkom razširjajoče se topline in odpiranja v srcu, nam podarja vsakodnevna na-ključ-ja, ki nas vodijo bliže k sebi, bliže k svoji celostnosti in uresničitvi našega poslanstva (Osebne legende, kot pravi Coelho), daje nam občutek polnosti, čarobnosti in ganjenosti nad čudovitostjo Vesolja in Življenja. V članku Duhovni instinkt in ženska duhovnost smo spoznale: 

Odnos z Boginjo se porodi iz notranjosti, iz naših globin vznikne tako, kot je vzniknila Afrodita iz morske pene in Yemanya iz morskih valov. Porodi se iz globoke ljubezni in vroče strasti do sebe, ki jo rodimo v svojih maternicah - organih odnosnosti.

Odnos z Boginjo se porodi iz notranjosti, iz naših globin vznikne tako, kot je vzniknila Afrodita iz morske pene in Yemanya iz morskih valov. Porodi se iz globoke ljubezni, vroče strasti in praznovanja sebe, ki jo rodimo v svojih maternicah – organih odnosnosti.

Duhovnost naj bi bila živa izkušnja, ne pa ideologija. Jungova glavna kritika krščanstva (in drugih “razodetij”) je, da se dojema kot ultimativno, dokončno razodetje, ki je končna resnica in ga ni moč preseči. Takšno dojemanje, pravi Jung, historično (Bog je v določeni točki ustvaril svet in to je to; v določeni točki se je utelesil in to je to; itd) ter transcendentno (Bog je zunaj stvarstva), blokira ☽🌕☾ spiraljenje🌕☾ duhovnega procesa in zamaši duhovni instinkt. Še posebej za ženske je to zelo pomemben uvid.

Ženske namreč v svojem telesu in svoji psihi nosimo kodo cikliranja, spiraljenja, umiranja in prerajanja. Ko je religija zapovedala dokončnost, je sterilizirala našo vitalno psihično lastnost – cikliranje. Ko je religija zapovedala transcendentnost, je povzročila trpljenje ženskam, ki ne morejo tako preprosto kot moški ločiti telesa od duha, saj ne morejo ignorirati (duhovnih) sporočil, ki jih njihovo telo kriči! med biološko-duhovnimi prehodi menstruacije, poroda in menopavze. 

Da bi si dovolile to čudovito izkušnjo, ki je rojstna pravica vsakega človeškega bitja in bi morala biti norma za vsako človeško bitje, moramo verjeti, da smo vredne takšne sreče in se tako tudi vesti. To pa pomeni zdravljenje arhetipov svetle ženskosti, zdravljenje svoje instinktivnosti, odnosnosti. Torej je meditiranje, takšne in drugačne tehnike, obredovanje, itd. popolnoma nekoristno in neplodno pri vzpostavljanju odnosa z Božanskim. Vse to so čudovita sredstva, ko smo se že vrnile v odnos z Božanskim. Pred tem pa se mora najprej zgoditi uvid v našo ranjeno odnosnost, ranjeno svetlo ženskost, zdrava jeza nad tistim, kar nam je prizadejalo rane in žalovanje za tistim, česar nismo prejele. Kot pravi jungovski psihoanalitik in duhovnik John P. Dourley, ki smo ga citirale v članku Hčerke očetov: fizične, psihološke in duhovne posledice zanikanja ženskosti, ki govori o zdravljenju ranjene ženskosti: 

“Žrtve “svete nedotakljive nerazumljivosti” so pogosto soočene z možnostmi “ne-zmage”. Lahko stiskajo svoje zobe in se fanatično obešajo na breme “razodete resnice”, ki v njih ne najde nobene izkustvene resonance. To jih razceplja med zahteve njihove vere in zahteve njihove človeškosti in možnosti zorenja. Ali pa so potegnjeni, pogosto od notranjih zahtev po polnejšem in bolj uravnovešenem življenju, v vzorce zanikanja. V jeziku njihovih lastnih osiromašenih teoloških opcij je tako zanikanje označeno za “ateizem”. Neredko to nosi s seboj trdovratno krivdo, ker so zapustili to, kar bi konec koncev lahko bilo edino pravo razodetje – toliko bolj pravo, ker je nerazumljivo.”

Zdravljenje, celjenje, postavljanje mej, vzpostavljanje asertivnosti, zdrave ranljivosti, zdrave intimnosti – pot, ki je pogosto trnova in se ji zato raje izogibamo. Nekatere v cinizem in intelektualizem, druge v sanjarjenje in fantaziranje, o princu na belem konju recimo, tretje v vdanost v usodo, četrte v vdanost zunanjim avtoritetam… A nič od tega nas ne zadovolji, kar slej ko prej ugotovimo. In se pogumno odpravimo na trnovo pot, kajti na koncu te poti nas čaka Ona – Božanska Mati s svojim obilnim naročjem, polnim Ljubezni, Modrosti in Čarobnosti. 

© Ana Drevenšek

slika: Janina Angel Bath

slika: Janina Angel Bath

Približuje se praznik Samhain, praznik Smrti, Razgradnje, ki obnavlja, ki izkristalizira Modrost, da jo v naslednjem ciklu ponesemo na višjo raven Spirale. Ob Samhainu, ki se bo letos zgodil 8. novembra (ko bo Sonce na 15° Škorpijona), so tančice med svetovi najtanjše – to so tančice, ki nas ločujejo od uvida naših ran, ki nam preprečujejo stik s tistim, kar je na drugi strani tančic – našim polnim potencialom, Božanskim, ki ljubi, blagoslavlja, vodi. V času okoli Samhaina, med 29. oktobrom in 12. novembrom sem se odločila ponuditi posebno branje Tarota z metom “Dekle, Mati, Modra Ženska”, ki daje uvid v arhetipe naše ženskosti, v našo svetlo in temno ženskost, njune rane in priložnosti za rast in stik s sabo in Boginjo. Posebna cena v tem času je le 30 €. Več informacij TUKAJ. Vabljene!

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš duhovno izkušnjo, odnos z Božanskim? Žensko duhovnost? Kakšno vlogo imajo v tvojem življenju sram, kriva in slaba vest? Kako si se/se spopadaš z njimi? Na kakšen način se povezuješ z Božanskim? Kakšna je bila tvoja pot tkanja stika z Božanskim? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Cikel Materinskih krogov od septembra do decembra 2015, več informacij TUKAJ. 

Delavnica arhetipov temne ženskosti, 7.11. 2015, več informacij TUKAJ.

Branje ženskega Tarota, več informacij TUKAJ.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Laži na poti v materinstvo

Boginja Mati, veličastna, Počelo Vesolja, čaščena, Božanska. slika: Brian Froud

Boginja Mati, veličastna, Počelo Vesolja, čaščena, Božanska.
slika: Brian Froud

Vstop v materinstvo je eden od vélikih ženskih prehodov; je vstop v novo dimenzijo bivanja; je vstop v družbo tistih, ki so postale del življenjske verige na nov način – ne več kot zadnji člen, temveč kot vmesni člen – in tako do kosti začutile svojo minljivost, svojo soodvisnost od drugih členov verige, na sploh svojo nemoč (nemoč svojega ega/uma) in moč te močne vezi – vezi življenja.

In vendar je pot v materinstvo posuta z lažmi. Tako kot tudi preostali (ženski) življenjski prehodi. Te laži, ki si jih bomo ogledale v članku, nam ženskam preprečujejo opolnomočen vstop v materinstvo. Oropajo nas zavedanja, zavestnega stopanja po tej poti, mnogih lekcij, mnogih uvidov.

Laži o porodu

Naša družba je nasičena z lažmi o porodu. Najhujša laž, ki se širi, je, da sodobna ženska ni zmožna roditi. Da, prav ste prebrale. To prepričanje se je tudi (na žalost) uspešno ukoreninilo v naše nezavedno. Širi se sporočilo, da je telo sodobne ženske nesposobno roditi, da je ženska nevarna svojemu otroku in da nujno potrebuje zunanje avtoritete (medicinsko osebje), ki bodo njenega otroka obvarovale pred nepredvidljivostjo in pokvarljivostjo njenega telesa. 

Dober primer takšnega sporočila je poimenovanje obporodne oskrbe, ki si prizadeva za naravni porod, “alternativna oskrba”. Beseda “alternativno” je zaznamovana z nečim nezaupljivim, sumničavim, neracionalnim, deviantnim. Ko so prakse, ki si prizadevajo porodu vrniti dostojanstvo, ženski opolnomočenje, označene za “alternativne”, so s strani “avtoritet” degradirane, razvrednotene, zasmehovane, s tem pa je pri ljudeh uspešno prebujena sumničavost, neodobravanje in nesprejemanje do takšnih praks. 

Moški zdravnik uzurpira babice. Moški zdravniki so izrinili babice iz porodnih sob, iz življenj žensk in s tem odvzeli ženskam občutke varnosti, sprejetosti, razumevanja, sočutne podpore in opolnomočenja v ženskem krogu ob prehodu v pomembno obdobje - materinstvo.

Moški zdravnik uzurpira babice. Moški zdravniki so izrinili babice iz porodnih sob, iz življenj žensk in s tem odvzeli ženskam občutke varnosti, sprejetosti, razumevanja, sočutne podpore in opolnomočenja v ženskem krogu ob prehodu v pomembno obdobje – materinstvo. 

Družba je sprejela sporočilo o ženski, zmožnostih ženskega telesa, porodu in avtonomnosti ženske od medicinskega sistema. Ina May Gaskin, svetovno priznana babica in obujevalka ženske veščine avtonomnega babištva, ki služi ženski in otroku, je skozi raziskovanje obporodnih praks odkrila (in razodela med drugim v svoji knjigi Birth Matters: A Midwife’s Manifesta – Porod je pomemben: Manifest babice) vzroke nastanku teh laži o porodu: v 19. stoletju so porod začeli prevzemati moški zdravniki in s tem izrivati ženske babice. Da bi svoje stranke prepričali, da so bolj vredni najema od svojih “tekmic” babic (in prepričali svoje stranke, naj zanje plačajo veliko več, kot babicam), so morali ponuditi “nekaj več” – to pa so bile medicinske intervencije, ki so, kot vemo, začele povzročati resnične zaplete med porodom. Zdravniki so načrtno začeli širiti prepričanja o porodu kot smrtni nevarnosti. Ina May navaja citat zdravnika Hugha L. Hodge-a iz Pennsylvanie (ZDA) iz leta 1838, v katerem trdi, kako je treba s širjenjem prepričanja o nevarnosti poroda ženske prepričati, da zares potrebujejo moškega zdravnika: “Če so ta dejstva lahko utemeljena, če lahko razširimo te informacije, če lahko ženske prepričamo v to, da bo njihovo trpljenje zmanjšano ali skrajšano in da bodo njihova življenja in življenja njihovih potomcev varnejša v naših rokah, ne bo nadaljnih težav v vzpostavljanju univerzalne prakse porodničarstva. Vsi predsodki najbolj nevednih in živčnih žensk, vsa prirojena in pridobljena občutljivost, tako značilna za ta spol, ne bo več predstavljala ovire delu moških zdravnikov.” Ina May nadaljuje: “Izkazalo se je, da ni bilo niti potrebno, da bi zdravniki, ki so sledili Hodgevemu načrtu, razširjali takšne informacije. Dovolj lahko je bilo prestrašiti medicinske študente, druge zdravnike, medicinske sestre in zaskrbljene Američane srednjega razreda, vedno pretvarjajoč se, da je to znanost. Joseph B. DeLee, na primer, je v zgodnjem 20. stoletju napisal mnogo učbenikov za zdravnike in medicinske sestre , v katerih je opisoval strahote, ki se jim ne da izogniti, če se za porajanje prvorojenca vsake ženske ne uporablja klešč (forceps v angleščini): “Porod so imenovali in mnogi temu še vedno verjamejo, normalna funkcija. Zdravnike in laike vedno znova preseneti in se jim zdi bizarno, da porod imenujemo abnormalna funkcija, bolezen, in vendar je resnično patološki proces. Vse je seveda odvisno od tega, kaj definiramo kot normalno. Če ženska pade na vile in si z ročajem raztrga presredek, to imenujemo patološko-abnormalno. Če pa orjaški otrok potuje skozi medenično dno, rečemo, da je to naravno in zato normalno. Če se otrok rahlo udari v vrata, a dovolj, da to povzroči možganske krvavitve, bi rekli, da je to resnično patološko, toda kadar je otrokova glava zdrobljena ob trku v trdno medenično dno in ga možganska krvavitev ubije, temu pravimo normalno, pravimo vsaj, da je ta funkcija naravna, da ni patološka.””

Od kod izvira močan strah pred bolečino poroda, ki je tako pogost v naši družbi? Od tod! Od te neznanstvene, s finančnimi interesi prepojene propagande iz 19. stoletja! Od kod izvira razvrednotenje ženskega dela spočenjanja, nosečnosti, poroda in materinstva, strah, globoko vcepljen v ženske same pred to našo veličastno izkušnjo? Od tod! Od kod izvira ta naš strah pred samimi sabo, nezaupanje v lastno telo, psiho in zmožnosti in ta naša lahka pripravljenost svojo moč izročiti (moški) uniformirani avtoriteti? Od tod!  In s tem niso začeli zdravniki. Ta dinamika psihološkega ustrahovanja in zasužnjevanja žensk za interese patriarhalne družbe ima korenine globlje, dlje nazaj, kot smo ugotavljale že v prejšnjem članku“Patriarhalna religija vpeljuje avtoritete. Toda to niso Modre Ženske in Modri Možje, temveč avtoritete, ki vladajo s strahom – njihovo orodje je izobčenje, kaznovanje. Ko so avtoritete začele uporabljati takšna orodja, smo se ženske začele bati svoje notranjosti. Bati smo se začele svoje intuicije, svojega notranjega védenja, vodstva. Na kratko: dvomiti smo začele vase. To pa je nekaj najhujšega, kar lahko človek naredi človeku: da vsadi vanj dvom vase, sumničavost do lastne notranjosti in sovraštvo do svojega Glasu.”

S tem pa je odvzeta moč ženskam. Odvzeta nam je samostojnost, pravica do odločanja, svoboda, dostojanstvo.

Laži o materinski identiteti

Zmagoslavje Mame ob pravi podpori.

Zmagoslavje Mame ob pravi podpori.

Ženskam je prepovedano zazirati se vase in zaznavati svojo notranjost na poti skozi vse biološko-duhovne prehode, še posebej pa ob prehodu v materinstvo. Takoj, ko ženska, spočne, si jo družba prilasti in jo začenja dojemati kot svojo lastnino, ne več kot samo svojo avtonomno osebo. Prisvoji si njeno pravico do odločanja in ji polaga v naročje vnaprej pripravljene rešitve zanjo, ki jih je primorana sprejeti, saj sicer ostane brez podpore. (Na primer, če se ženska odloči roditi doma, ostane brez sistemske podpore, saj zakonodaja okrog poroda doma še ni urejena – porod doma ni prepovedan, ni pa urejen – prisiljena je torej v nekakšno gverilstvo, zanašanje na energijo svojega notranjega uporništva in uporništva njenih bližnjih ter redkih v podobni izkušnji, če pa zaradi kakršnihkoli razlogov (finančne stiske, nepodpore bližnjih, težav v partnerstvu…) nima te zaloge energije, je povsem razumljivo, da se porodu doma odpove, kar pa je izredno krivično do njene pravice izbire.) 

Mama je takoj ob spočetju soočena s pritiski in pričakovanji, kakšna naj bi bila mama in kako naj bi se vedla. Avtorica Naomi Wolf je odkrila, da nosečnicam razglabljanje o določenih temah ni dovoljeno, ko je noseča predavala; ko je govorila o spolnosti, politki, itd., je občinstvu postalo nelagodno. Mati naj ne bi govorila o takšnih rečeh, mati je preveč krhka, njeni možgani niso zmožni razpravljati o tako resnih temah, pa tudi ne spodobi se. Mati se dojema kot nedoraslo, kot otroka, nesposobno skrbeti zase in odločati se zase.

Nosečnost je čas ogromnih hormonalnih sprememb. Hormoni pa imajo pomemben vedenjski učinek. Normalno je torej, da procesi materinstva (spočetje, nosečnost, porod, dojenje) predrugačijo ženski um. Tako kot se racionalnost in ustvarjalna intuitivnost ciklično izmenjujeta med menstrualnim ciklom, tako se njun odnos spreminja tudi med materinskimi procesi. Če naša družba ne bi tako častila razumarstva kot superiornega, bi spremembe v materinskem umu doživljali kot blagoslov, kot priložnost za kontemplacijo vseh pripadnikov družbe, ne le marginaliziranih mater. A več o tem spodaj, v razdelku “Družba, v kateri materinstvo ni čaščeno in zanikanje Boginje”.

Blessingway ali obred materinstva, ki prizna, počasti in praznuje notranje preobrazbe materinstva.

Blessingway ali obred materinstva, ki prizna, počasti in praznuje notranje preobrazbe materinstva.

Na materinskem krogu Porod kot obred prehoda se pogovarjamo o predrugačenju materinskega uma, o notranjih preobrazbah, ki se zgodijo ob tem vélikem prehodu. To predrugačenje je v naši družbi tabu. Od mam se pričakuje, da v tišini, izolaciji in brez omejevanja družbe, družine in delovnega okolja, zdržijo to predrugačenje in ga zadržijo zase. Predvsem se pričakuje, da bodo mame zase zadržale temne dimenzije materinstva – ambivalente občutke, obremenjenost, napor materinskega dela, čustveno zahtevnost materinskega dela, svoje potrebe, zahtevnost predrugačenja odnosov (partnerskih, družinskih, družbenih), ki ga povzroči vstop v materinstvo.

Od mam se pričakuje, da bodo nekritično poslušale grozljive porodne zgodbe, ki krožijo, da bodo poporodno depresijo, ki je tipični pokazatelj globokega nespoštovanja materinstva, materinskega dela in globokega pomanjkanja materialne, fizične, psihološke in duhovne podpore mamam, sprejemale kot običajen pojav. Moramo poslušati grozljive zgodbe! Zato, da končno spregledamo, kako je nekaj hudo hudo narobe z obstoječim obporodnim sistemom! Mame potlačujejo spomine na svoje porode, počutijo se posiljene, neslišane, neupoštevane, zmanipulirane. Nato pa so one označene za histerične in nevrotične, če si drznejo izraziti takšne občutke, avtoriteta unfirormiranih pa je nedotaknjena. 

Od mam se pričakuje, da bodo zase zadržale žalovanje za svojim starim jazom, svojo staro identiteto. Vstop v materinstvo je velik prehod, iz Dekleta v Mati, ob tem umre identiteta Dekleta in vse, kar le-ta nosi s sabo. Spremeni se telo – iz dekliškega telesa v telo mame, spremeni se um – iz nase osredotočenega v osredotočenega na nekoga drugega, spremenijo se čustva, prioritete, vrednote, celo značajske lastnosti. Seveda je ob taki temeljni spremembi normalno žalovanje ob izgubi stare identitete in normalna je zmedenost, iskanje, raziskovanje ob porajanju nove, ki še ni izoblikovana, ki je še za obronki zavesti, neotipljiva, obstaja le kot slutnja, kot obljuba radikalne spremembe in je zato seveda tudi strašljiva. Če bi družba dovoljevala raziskovanje teh vprašanj, bi bil prehod v materinstvo veliko lažji. 

Laži o vrednosti materinskega dela

DanielleDanielle Haines, mama, je na svojem facebook profilu objavila sliko sebe in svojega sina tri dni po porodu, ob kateri je napisala naslednje sporočilo: 

To je slika mene 3 dni po porodu. Bila sem tako surova in odprta, bila sem čista zmešnjava. Ljubila sem svojega otročka, pogrešala sem njegovega očeta (na ta dan je šel nazaj delat), jezna sem bila na svojo mamo, srce me je bolelo za svojega brata, ker nas je mama zapustila in zdaj sem imela majhnega dečka, ki je izgledal enako kot moj brat, moje bradavice so bile razpokane in krvaveče, moje mleko se je že skoraj pojavilo in moj dojenček je postajal zares lačen, počutila sem se žalostno, ker ljudje ubijajo dojenčke, zanalašč, spala nisem od poroda dalje, nisem vedela, kako odstraniti svoje prsi, moja vagina me je pekla od stalnega sedenja in dojenja, nekako sem izgubljala razum.  Prišla je Katie in me nahranila na jutro, ko je bila posneta ta fotografija. Lahko bi prišla tudi, da mi naredi kosilo. Nato je tisti večer prišla ena od mojih sedmih sester, Sarah, da bi prinesla družinsko večerjo. Sarah je posnela to fotografijo. Vstopila je s hrano in rekla: “Živjo, kako si?” Odvrnila sem: “Zmešnjava sem.”  Pogovarjali sva se, poslušala je in rekla: “Prav to sem tudi jaz doživljala.” Pomagalo je, da se vedela, da se je tudi njej takrat strgalo! Nato je rekla: “Vem, da to zveni noro, ampak ali imaš fotoaparat? Izgledaš tako surovo in tako lepo.” Tako vesela sem, da je posnela to fotografijo. Načrtovala je, da samo odloži hrano. Na koncu je ostala veliko dlje. Potrebovala sem jo. Vedela je. Poklicala sem Rachel, potrebovala sem jo. Potrebovala sem jo, da mi pomaga pri dojenju, potrebovala sem več pomoči pri pristavljanju.  Poklicala sem Shell. Potrebovala sem, da mi pove, da je moj dojenček v redu. To je resnično poporodno obdobje, mame. Tiste, ki ste to že doživele …  bi delile z mano, kako ste se počutile po porodu?  

Imela sem čarobno poporodne obrobje. Ni bilo lahko, ampak imela sem podporo in bila nahranjena in opominjana, da so bile mame pred mano na mojem mestu in da bom tudi jaz čisto dobro prešla skozenj. 

Materinsko delo je težko delo. Je eno najtežjih del. Ker je tako zelo osebno, ker nas predrugači od znotraj. In ker je tako fizično, čustveno zahtevno. Naša družba tega dela ne spoštuje dovolj. Materinsko delo dojema kot samoumevno, kot žrtvovanje posamezne mame, kot njeno izolirano, samotno, samožrtvovanje. “Sama si je to naložila, sama naj opravi.” Ne zavedamo se dovolj, da so mame v prvi vrsti naše vrste. Od njih je odvisno nadaljevanje človeštva. In ne samo nadaljevanje, ampak tudi kvaliteta človeštva. Kakšna družba bomo? Sočutna ali okrutna? Spoštljiva ali prostaška? To je odvisno od podpore materinstvu in od kvalitete materinskega dela (ki ne more biti kvalitetno, če mam ne podpiramo materialno, fizično, čustveno, duhovno).

Naomi Wolf, čudovita, tenkočutna, feministična avtorica, pravi, da nad mamami v sodobni družbi visi Salomonov meč. Nekoč sta k modremu kralju Salomonu prišle dve mami, ki sta obe trdili, da je nek dojenček njun in sta od kralja zahtevali, da presodi, kateri bo pripadal. Salomon je predlagal, da razkosa dojenčka na pol in dá vsaki pol. Ena od žensk se je strinjala, druga pa je dejala: “Naj ga ima ona, samo ne razkosajte ga!” Tega je zmožna materinska ljubezen. Tako je Salomon vedel, katera je prava mama.

Tudi nad sodobnimi materami visi Salomonov meč.

Tudi nad sodobnimi materami visi Salomonov meč.

Tudi nad sodobnimi mamami visi Salomonov meč. To je Salomonov meč, ki sprašuje mame: “Ali naj razkosam tvojega otroka?” In mame vedno znova zakričijo: “Ne!” Ta “Ne!” pa zahteva od njih neskončna žrtvovanja. Naomi Wolf v svoji knjigi Misconceptions; Truths, lies and the unexpected on the journey to motherhood (Zmote: resnice, laži in nepričakovano na poti v materinstvo) citira prijateljico, ki je ob doživetju prehoda v materinstvu dejala: “Potrebujemo feminizem, ki pravi, da je v redu, če si vzamemo odmor!” Feminizem namreč ni predvidel potreb mater. Preveč se je zapletel s kapitalizmom in preveč si je želel vstopiti v moški svet, namesto da bi povzdigoval specifično ženske izkušnje, kot je materinstvo, pravi Naomi Wolf: “Ko je prišlo do tega, kdo bo skrbel za otroke, se je ženskemu gibanju zgodil kapitalizem, resnična revolucija spolov pa se ni.”

V sodobni družbi je odmor, počitek, nedelovanje greh. Materinstvo pa zahteva upočasnitev in odmor. Odmor od dela, odmor od določenih obveznosti. Če ne zaradi drugega, zato, ker je fizično nemogoče izpeljevati vse prejšnje obveznosti ob materinskem delu. 

Vstop materinstvo naredi boleče očitno priviligiranost moških v naši družbi. Matere so prisiljene v soočenje z nepripravljenostjo moških sodelovati pri materinskem delu (ki je delo skrbi za otroka, ki ga lahko opravlja kdorkoli, pravi Sarah Ruddick, filozofinja). Naomi Wolf pravi, da se v moških vključi “namerna potopitev v pozabo”, ko gre za delitev materinskega dela in delitev gospodinjskih del. Večina moških se potopi v “nezavestnost, ki je uporabna” – nezavestni se napravijo vseh naporov materinstva, kar jim pomaga pri ohranjanju fame napornosti svojih dolžnosti in svojega dela ter pri odpovedovanju prevzemanja pobude pri materinskem/gospodinjskem delu. Egalitarnost je v mnogih zakonih porušena, opaža Naomi Wolf, saj je mnogo moških še vedno prepričano, da je materinsko in gospodinjsko delo “žensko delo”, mnogo moških se še vedno ne zaveda (ali noče zavedati) napora materinskega dela, še vedno pomanjšuje pomen materinskega dela, ga predstavlja kot manjvrednega njihovemu denarnemu delu in to uporablja za izogibanje materinskemu delu. Kapitalistična in patriarhalna družba to dinamiko seveda le krepita. Če bi bilo materinsko delo spoštovano, bi vsi jasno razumeli, da je enakovredno denarnemu delu in da mora biti torej preostanek gospodinjskih del pravično razdeljen med zakoncema.

Otročje in nazadnjaško vztrajanje pri nesodelovanju pri “ženskem delu” pa moške tudi stane. Ženska, ki je za vse sama, ugasne kot Ljubimka, Ustvarjalka, Navdihovalka. Kot pravi Naomi: “Kar so moški privarčevali pri skrbi za otroke in gospodinjstvu po tem, ko se je rodil otrok, jih je tudi stalo, romantično in erotično.”

Ena od Naomiinih intervjuvank je dejala: “Vsekakor sem si ob dnevih, ko je bil moj mož v resnično pomoč, želela biti romantična. Toda ko je predpostavljal, da bom vse zmogla sama, ko se mi je nato približal, se nisem mogla odzvati.”

Če bi si moški želeli cvetočih žensk, bi jim pomagali. 

Družba, v kateri materinstvo ni čaščeno in zanikanje Boginje

V družbi, v kateri bi bilo materinstvo čaščeno, bi bil prehod v materinstvo veliko lažji, manj fizično, čustveno in duhovno naporen, bolj bogat in bolj izpolnjujoč.

Durga puja - obred čaščenja Boginje Durge. Ljudje častijo BOGINJO - ženski obraz Božanskega, Božansko utelešeno v ženskah!

Durga puja – obred čaščenja Boginje Durge. Ljudje častijo BOGINJO – ženski obraz Božanskega, Božansko utelešeno v ženskah!

Častile bi se spremembe, ki jih povzročajo materinski procesi materinskemu telesu, umu, duši. Mentalnih sprememb , ki jih povzročajo hormoni materinstva, ne bi več dojemali kot “poneumljanje, zmanjševanje mentalnih zmožnosti”, temveč kot izostreno osredotočenost, poglobljen uvid v povezave med stvarmi. Materinsko intuitivnost, izostreno povezanost z drugimi dimenzijami, nosečniško “zasanjanost” in “čustvenost” kot to zaznava racionalistična družba, bi dojemali kot mogočne portale, kot priložnost za kontemplacijo vseh pripradnikov družbe. 

Povečano potrebno mam po varnosti, materinjenju, nežnosti, pozornosti, ne bi več dojemali kot šibkost, nesamostojnost, iracionalnost temveč kot vrlino, kot merodajno vrlino, ki človeštvu sporoča, kaj je zares pomembno: varnost, nežnost, toplina varnega doma

Nadčloveško osredotočenost mater na otrokovo varnost, uresničevanje njegovih potreb, ki spominja na junaštvo in ne le eno od človeških lasnosti, ne bi več dojemali kot nevrotičnost, ki omejuje racionalnost, temveč kot junaštvo, kot božansko lastnost žensk, ki ohranja človeštvo.

Socialno samoumevno bi bilo, da se novo družino s strani skupnost in s strani sistema podpira materialno (finančno), fizično (s pomočjo pri gospodinjstvu, opravkih), psihološko (s prisotnostjo, s podporo, pogovorom), duhovno (z obredi prehoda, s čaščenjem ženskega obraza Božanskega).

Spočetja, nosečnosti in poroda ne bi več dojemali kot medicinske dogodke, kot dogodke, nad katerimi ima moč, avtoriteto in pravico odločanja nekdo zunanji, nekdo uniformirani (zdravstveni delavec, uradni delavec), temveč kot ključne dogodke v Krogu Življenja, ki jih utelešajo ženske, ki so, ko potujejo skozi te dogodke, utelešenja Boginje – ženskega obraza Božanskega, avtonomne, svobodne osebe in avtoritete zase in za človeštvo, saj je človeštvo odvisno od njih. Obporodne prakse bi odsevale ponižnost in spoštovanje do Mater, njihove avtonomnosti in sposobnosti in pravice do odločanja, odsevale bi zavedanje o naravnosti in normalnosti materinskih procesov, odsevale bi globoko čaščenje teh procesov. 

Mame ne bi več potlačevale svojih občutkov na poti v materinstvo, ne bi več potlačevale spominov na svoje porode in poporodna obdobja, ne bi se več sramovale svojih teles, dvomile v svoja telesa in svoje materinske psihe, ne bi več bile zmanipulirane s strani uniformiranih avtoritet, katerih interes je dobiček in ne njihovo dostojanstvo in svoboda, ne bi bile več zasmehovane, kadar pridejo v porodnišnico s porodnimi načrti, kadar sprašujejo po statistiki in obporodnih praksah, kadar si želijo drugačne oskrbe, ne bi bile več označene za “nore, zmešane alternativke”. Žensk, ki krčevito branijo blagostanje svojih otrok ne bi več označevali za histerične

Častili bi BOGINJO, našo MATI, naše POČELO, našo LJUBEZEN.

Preostali članki na blogu Rdečega Šotora, ki govorijo o materinstvu:

Materinstvo – nevidno zdravilo, ki mora postati vidno

Materinski um – ultimativna predaja

© Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš preobrazbe materinstva? Kakšne laži prepoznavaš oziroma kakšne laži so se zgodile tebi na poti v tvoje materinstvo? Kakšne resnice si želiš o materinstvu in prehodu v materinstvu sporočiti prihodnjim generacijam? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Cikel Materinskih krogov od septembra do decembra 2015, več informacij TUKAJ. 

Sklop delavnic Menstrualni misteriji (I. Korenine & II. Cikličnost in transformativnost), 26.9. in 10.10. 2015, več informacij TUKAJ.

Sklop delavnic arhetipov svetle in temne ženskosti, 24.10. in 7.11. 2015, več informacij TUKAJ.

Branje ženskega Tarota, kadarkoli, več informacij TUKAJ.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Poganstvo in ženska duhovnost

slika: Mystic Mamma

slika: Mystic Mamma

5.9.2015, 11.56: Zadnji Lunin krajec v Dvojčkih.

4. TEDEN MENSTRUALNEGA CIKLA (225 ° – 360 °Lune)

Ta teden vsebuje energijo jeseni in bližajoče se zime. To je čas, ko se začnemo z večjo ostrino zavedati svoje Resnice, svojega glasu in ju tudi živimo. V tem času postanemo preprostejše – s svojim vzorom želimo sporočati svoja spoznanja. To je čas odhajanja, zapuščanja. Zapuščamo vse staro in omejeno, vse postarano in nesmiselno. Postajamo me same. Osrediščene smo v sebi, v globokem stiku s samimi sabo. To je čas, ko se začnemo zavedati smrti, minljivosti vseh stvari, ki so na svetu. Poslavljamo se od iztekajočega se cikla in njegovih sadov ter se začenjamo odpirati novemu ciklu, novemu življenju. Počasi se začenjamo prazniti in beliti za prihajajočo smrt, krvavitev. Pripravljamo se na čas regeneracije in tišine, ko se bomo spustile v svojo temo, v svoje globine in se prerodile. Pričakujemo novost, vendar se najprej predamo smrti.

Kaj je pomembno v tem tednu? 

V tem tednu je najpomembneje, da iščemo svojo Resnico. V tretjem tednu cikla je privrlo na dan vse, kar ni resnično, s čimer nismo zadovoljne in od česar se želimo posloviti. Prišel je čas odpuščanja in sočutja. Ta proces se še intenzivneje nadaljuje v četrti teden, ko so naša občutja še bolj ostra, še bolj intenzivna. Smo še občutljivejše in ranljivejše, zato je pomembno, da nismo stroge do sebe ter da si odpuščamo. V tem tednu se moramo razvajati ter se negovati. Samim sebi moramo nuditi varnost, domačnost in toplino. Zavedati se moramo, da smo opravile pomembno delo izteklega se cikla in da si zaslužimo obnovitev energije. Poslovimo se od preteklega cikla ter se pripravimo na smrt in prerojenje. Če si ne odpuščamo in nismo sočutne same s seboj ter si posledično ne nudimo nege in skrbi, se čustva in občutki, ki vrejo na dan, spremenijo v kaos, v bolečine in razrvanost PMS-ja. Zato je toliko pomembneje, da smo v tem tednu nežne s seboj.

Z Dvojčki raziskujemo, se učimo, zbiramo informacije, si širimo obzorje. Navznoter. Pazimo, da iskanje in raziskovanje ne postaneta sama sebi namen. Da se naučimo tudi zadovoljiti z najdenim in dopustiti, da spoznano odzvanja in s svojimi vibracijami vpliva na naše življenje. Sprejmemo vabilo Dvojčkov na safari po sebi, a ju naučimo pravega trenutka za zaključek potovanja. 

. . .

Sedem kelihov v ženskem Tarotu. Izbira je bogata - Dvojčka hitro lahko premami v iskanje minljivega užitka in napihnjenega ega. Toda Bela Golobica kaže na en kelih - na tisto Pot, ki je Prava, ki jo blagoslavlja Ona.

Sedem kelihov v ženskem Tarotu. Izbira je bogata – Dvojčka hitro lahko premami v iskanje minljivega užitka in napihnjenega ega. Toda Bela Golobica kaže na en kelih – na tisto Pot, ki je Prava, ki jo blagoslavlja Ona.

Zakaj Dvojčka iščeta? Da bi našla. Kaj iščeta? Spokoj, Svetlobo, ki briše solze, ki prinaša globoko občutje Miru in Pomirjenosti. Zavedanje, da nas Božanske Roke varujejo in nežno nosijo po Življenju. Edina težava je, da se Dvojčka včasih preveč navdušita nad iskanjem in ne znata odnehati. Prav lahko se zgodi, da jima Bela Golobica na Pot nasuje mnogo smerokazov za Mir, pa jih spregledata, ker sta tako zaposlena z iskanjem. In treba je priznati, iskanje je tako fino. Tako razburljivo, toliko užitka da. Toda potešitev iskanja je površna in minljiva, če zgrešimo Smerokaze. 

Ženska duhovnost je poganska duhovnost. Poganska pomeni starodavna, prastara. Časti Zemljo, zaradi starega uvida: “Tako kot zgoraj, tako spodaj.” Ve, da s kontemplacijo okolja, v katerega smo se utelesili, prodiramo v skrivnosti Stvariteljice. Na žalost pa so besedo pogan, ki pomeni poljedelca, torej nekoga, ki skozi Ljubezen do Stvarjenja odkriva skrivnosti Stvaritelj-a/ice, izenačili (predstavniki razodetvenih religij, ki trdijo, da je pot do Boga lahko samo ena sama, njihova seveda) z “brezbožnikom”, torej nekom, ki nima odnosa z Božanskim, nekom, ki je izgubljen v pojavnem svetu in ne uvidi njegovega Izvora. Pogan je nekdo, ki “časti malike”, lažne, neobstoječe bogove. Bog je samo eden! kričijo pripadniki elitističnih razodetvenih religij. Pri tem pa spregledujejo, da mnogi obrazi Boginje niso maliki, so le način za upodabljanje njene presežnosti – ni milijone Boginj! Toda tako skrivnostna in nedoumljiva je, da se ji skozi svobodno raziskovanje in izražanje njenih različnih obrazov, ki jih spoznavamo, postopoma, v kontemplaciji približujemo… Pogana so označili za nekoga, ki išče na napačnih krajih, ali še huje, ki sploh ne išče ali še huje, ki je zaslepljen s pohlepom in zlom in zato nima možnosti za odrešenje, dokler se ne “spreobrne”. 

Drža poganske duhovnosti je takšna kot naj bi bila drža vsake duhovnosti – sprejemanje in ljubezen. Razlika med pogansko in patriarhalno duhovnostjo pa je, da ne uporablja strahu za ustvarjanje avtoritete. Zato tudi nima institucij, poglavarjev in oseb, ki bi drugim govorile, kaj je pravoverno in kaj ne. 

To je odnos Boginje Matere – vsesprejemanje. To je izkušnja, ki jo imamo ženske skozi menstrualni cikel – na nič se ne moremo oprijeti, na nobeno občutje, vrednoto, stanje zavesti, kajti ves čas se spreminjajo. Naš cikel nas uči relativnosti in minljivosti vsega. Uči nas, da se na nič ne oklepamo, temveč da poskušamo Izvor zaznati med vrsticami večnega spreminjanja. Če smo voljne učenke svojega cikla, usvojimo Krishnamurtijevo trditev: “Resnična modrost je opazovanje brez vrednotenja.” Naučimo se ne obsojati, ne prisvajati si pravice do določanja “pravilnega” in “dobrega”.

Dekle, Mati in Modra Ženska.

Dekle, Mati in Modra Ženska.

Tudi ime za žensko duhovno potovanje – Dekle, Mati, Modra Ženska – nakazuje na to držo poganske/ženske duhovnosti. Dekle/Devica je polna življenjske moči in raziskuje – ne zgolj verjame in ponotranja od zunaj predstavljeno ali vsiljeno – prodira v skrivnosti življenja skozi doživljanje. Mati Je Ljubezen, je izraz božanske nesebičnosti, totalnosti, sprejemanja. Modra Ženska je Modrost, nakazuje, da je v poganski/ženski duhovnosti modrost vrlina. Modrost pa je izkristalizirano spoznanje, stanje votlega bambusa, opazovanja brez vrednotenja, preseganje dualnosti – razdeljenosti na “dobro/slabo”, “prav/narobe”. 

Dvojčka sta zračno – mentalno znamenje. Zrak/mental/um je lahko čudovit prostoren prostor za odkrivanje, lahko pa je ujetost v razumarstvo, kot temu pravi Karel Gržan, umovanje, ki je samo sebi namen ali pa celo intelektualiziranje, ki je sovražno – usmerjeno v dokazovanje “našega prav” in “vašega narobe”. To pa ni modrost. 

Sin (Konjenik) mečev v ženskem Tarotu predstavlja patriarhalni um - ne um kot osvobajajoča zračnost, temveč um kot rezilo, sovražno orožje, ki davi Belo Golobico. Patriarhalna religija je takšen um, ki davi Boginjo. Davi žensko duhovno blagostanje in v ženske vceplja strah in sumničavost do samih sebe. Sin mečev je junak grških in rimskih mitov, ki obglavlja "grozne" Boginje. Te Boginje niso zares grozne, njihova "grozovitost" je projekcija patriarhalnega strahu pred celovito, predvsem intuitivno, asertivno, mogočno ženskostjo.

Sin (Konjenik) mečev v ženskem Tarotu predstavlja patriarhalni um – ne um kot osvobajajoča zračnost, temveč um kot rezilo, sovražno orožje, ki davi Belo Golobico. Patriarhalna religija je takšen um, ki davi Boginjo. Davi žensko duhovno blagostanje in v ženske vceplja strah in sumničavost do samih sebe. Sin mečev je junak grških in rimskih mitov, ki obglavlja “grozne” Boginje. Te Boginje niso zares grozne, njihova “grozovitost” je projekcija patriarhalnega strahu pred celovito, predvsem intuitivno, asertivno, mogočno ženskostjo.

Ko je bilo poganstvo izenačeno z brezbožnim – z odsotnostjo odnosa z Božanskim (in za poganstvo religije imenujejo kar vse religije, ki niso one), je bila ženska notranja, intimna, duhovna izkušnja razvrednotena. Razvrednotena je bila pot “Dekle, Mati, Modra Ženska”. Vpeljana je bila pot “Večna Poslušna Deklica”. Patriarhalna religija vpeljuje avtoritete. Toda to niso Modre Ženske in Modri Možje, temveč avtoritete, ki vladajo s strahom – njihovo orodje je izobčenje, kaznovanje. Ko so avtoritete začele uporabljati takšna orodja, smo se ženske začele bati svoje notranjosti. Bati smo se začele svoje intuicije, svojega notranjega védenja, vodstva. Na kratko: dvomiti smo začele vase. To pa je nekaj najhujšega, kar lahko človek naredi človeku: da vsadi vanj dvom vase, sumničavost do lastne notranjosti in sovraštvo do svojega Glasu

Na poti raziskovanja je zelo mamljivo zaplesti se v užitke razumarstva; le-ti ego namreč dobro nahranijo. Razumarstvo je neke vrste masturbacija. In ni in ni ji videti konca. Če raziskovanja ne vodi Bela Golobica, je raziskovanje le blodnja po puhli iluzorni pokrajini. Toda če gre zgolj za razumarsko masturbacijo, je nekako še v redu. Zares hudo je, ko razumarji začenjaj(m)o obsojati, se boriti, biti bitke, ustvarjati vojne. Takšna drža je v popolnem nasprotju z vsakršno duhovnostjo in nas močno oddaljuje od Miru in Spokoja, h kateremu nas vodi Bela Golobica.

Dvojčka nas učita o dvojnosti. Dvojnost, dualnost je stvarnost našega obstoja in ženske naj bi se tega najbolje zavedale, saj je dvojnost naša najbolj intimna izkušnja; dvojnost Device ovulacije in Čarovnice menstruacije, ki se pojavlja znova in znova, vsak cikel. Katera je “boljša”? Katera je bolj “prava”? Ne ena, ne druga, obe! Dvojčka v njuni najvišji manifestaciji nas učita o božanski dvojnosti in predvsem o izogibanju vrednotenju, saj ni nič “boljše”. Tudi ženske-iskalke se lahko hitro ujamemo v bes (ne jezo, jeza je zdravilno čustvo, ki nas informira o tem, kar je narobe in se nam pomaga zaščititi; bes pa je jeza, ujeta v um, ki postane uničujoča, strupena, maščevalna), še posebej bojevite Amazonke, ko spregledamo vse krivice in manipulacije, v katere smo se ujele. Toda Bela Golobica nas žene naprej, ne želi, da bi se ujele v dvojnosti. Dvojnost je nujna faza, je faza, ki omogoča spoznanje, ni pa končni cilj.

Pater Karel Gržan, katoliški duhovnik, prodoren in pogumen mislec, Moder Mož, votel bambus, duhovni človek in ljubitelj resnice, zaradi katerega pozabim na vse konotacije, ki jih je zaradi jeze zame dobilo krščanstvo in tudi sebe imenujem kristjanko, ki mi torej pomaga utelešati najvišjo manifestacijo Dvojčkov – preseganje dualnosti in uvid Enosti navidez nasprotujočih si poti, in avtor izjemne knjige Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih (ki je mnogo bogatejša, kot obeta naslov), (tudi eden od dopisovalcev v knjigi Darovi minevanja Mance Košir), pravi:

Karel Gržžan

Karel Gržžan

“Globine, v katere segajo korenine zunanjih dogodkov, presegajo dokončno dojemljivost, za povrh pa se zaznave izmikajo predstavitvam. Tudi razodevanje Boga onemogoča obvladljivost. Sleherni religiozni izraz je le banalizacija globinske resničnosti, ki se daje v okušanju kot spodbuda za rast in ne v celostno posest kot dokončnost spoznanja. “Tako veliko sem se naučil od Boga, da ne morem več reči kristjan, hindujec, musliman, budist ali žid. Resnica je podelila z menoj toliko sama sebe, da se ne morem več poimenovati moški, ženska, angel ali celo čista duša. Ljubezen se je tako spoprijateljila s Hafisom, da se je spremenila v prah in me osvobodila vsakega koncepta in predstave v mojem umu,” je zapisal mistik. Viljem Teodoriški (1075/80 – 1148) pa v Zlatem pismu kartuzijanom na Božji gori piše: “Nikar si torej ne umišljaj, da sonce, ki sveti vsemu svetu, razsvetljuje le tvojo celico; da ni nikjer jasnine, razen pri tebi; da Božja milost deluje le v tvoji vesti, drugod pa ne!” Nato dodaja svetopisemsko misel, da je Bog usmiljen do vseh in ne sovraži ničesar, kar je naredil. Svetuje celo: “Raje si misli, da je povsod jasno, razen pri tebi ne; imej o sebi slabše mnenje kakor o komerkoli drugem!”
Prav zaradi dogmatičnega preseganja in zaznave božjega v vsem so religiozne institucije mistike pogosto obtožile panteizma. Ob tem je zanimivo, da so bili zelo redki brezDušni teologi označeni za malikovalce črk – dorečenosti -, čeprav so v svojem besedovanju zamorili Duha in prostorsko-časovno omejene spoznavne resničnosti oznanjali kar za Resnico samo. /…/ Drugo in drugačno je še danes odsvetovano, čeprav je bil Index librorum prohibitorum (Seznam prepovedanih knjig) ukinjen že leta 1966. Še vedno je zelo pomembno, da si “naš” in da to potrjuješ s “pravovernimi” izjavami. Tudi zato je ekumenizem še vedno približevanje predvsem v ogledovanju in ne v povezovanju.
Religije so “nujni” prostorsko-časovni izraz vere, obenem pa so njena največja možna spotika. Črka dogme lahko mimogrede zamori d/Duha.

Karel nadaljuje z razlago, da beseda “dogma”, na katero se verski razumarji vseh vrst tako radi navezujejo, izhaja iz grškega izraza, ki pomeni zdeti se, verovati in meniti. “Dogma” je le trenutna ubeseditev trenutnega zaznavanja Božanskega. Ne more pa biti večno pravilo.

Hudomušen zapis "Mati Boginji, Oče Bog. Verjamem v Boga, samo ne vidim ga kot starša samohranilca."

Hudomušen zapis “Mati Boginji, Oče Bog. Verjamem v Boga, samo ne vidim ga kot starša samohranilca. Ponosen pogan!”

V lekcijah Dvojčkov in Dualnosti se učimo dvojega: najprej zdrave jeze (v primeru, da je še nismo začutile; v primeru, da smo jo, pa se ne zadržujmo v njej dlje, kot je potrebno), ki nam daje dar razločevanja – pozitivni in osvobajajoči dar zraka/uma. Ta nam pomaga osvoboditi poganstvo od ponižujoče in neresnične konotacije brezboštva. Nazaj vzamemo svojo specifično in osebno duhovno izkušnjo, brez strahu ali je “pravoverna” ali ne. Nato pa se učimo preseganja dvojnosti, uvida onkraj tančice ločevanja, spoznavanja presežne skrivnostnosti. In ta prodor skozi to deviško tančico stvarnosti daleč presega um in umovanje. Kot pravi Karel Gržan v enem od naslovov poglavij v svoji knjigi: “Če je Bog vse v vsem, potem je po njem v meni “vsevednost” – da je ujet v podobe časa in prostora, ne morem izraziti z (dogmatično) resnico, pač pa s simbolom, obredom ali (mitsko) zgodbo.” 

Za konec v hvaležnosti za Karlove besede:  

“Ko se derviš prepusti plesu – vrtenu okoli svoje “osi”, ustvaro ma simbolni ravni podobo galaktičnega plesa (njegovo krilo se razprostre in ponavzoči zvezdno gibanje okoli središča), ki ima svoje središče v tako imenovani črni luknji – “sveti točki”, v kateri se presega prostor in čas. Tako v sebi  – v “osi” lastnega jaza – doživi mistični “prodor: uvid” v onkrajno – v “ničeči nič, ki se dogaja v sami biti bivajočega”. Podoben namen, “odreševanje niča” – “preseganje niča” (in s tem ujetosti v svet dvojnosti – tudi bolečine, trpljenja) odseva že v predkrščanskem Vidovem plesu okoli ognja ali v krščanskih pobožnostih romanja okoli oltarja (spomnite se na Brezje) ali v procesijah okoli cerkva, pa tudi v islamski pobožnosti kroženja okoli Kabe – Kocke v Meki, v hindujskem kroženju okoli svete gore Kaliash – gre za približno 42 kilometrov dolgo obredno pot, ki jo neredki opravijo s prostracijo (gibanje v znamenju čaščenje, ko se človek premika z leganjem na zemljo in vstajanjem) … V središču je “božja roka” – bodimo manj razumarski in bolj srčni, zato recimo raje: v središču (osebnem in galaktičnem) nas priteguje l/Ljubezen; ta vse ustvarjeno neustavljivo priteguje v presežno, (od)rešeno.

© Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš poganstvo? Žensko duhovnost? Razliko med žensko in patriarhalno duhovnostjo? Kakšna je tvoja osebna izkušnja in osebno potovanje? Na kakšen način se je/se še ni pri tebi izrazila osvoboditvena jeza? Kje si na poti sinteze? Kako Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Cikel Materinskih krogov od septembra do decembra 2015, več informacij TUKAJ. 

Sklop delavnic Menstrualni misteriji (I. Korenine & II. Cikličnost in transformativnost), 26.9. in 10.10. 2015, več informacij TUKAJ.

Sklop delavnic arhetipov svetle in temne ženskosti, 24.10. in 7.11. 2015, več informacij TUKAJ.

Branje ženskega Tarota, kadarkoli, več informacij TUKAJ

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.