Rdeči šotor je medosebni prostor, kjer je v polnosti sprejeta poganskost duše.
Kaj je poganskost duše? Duša je divja, plodna pokrajina, v njej se pretakajo pomena polne podobe, nasičene z občutki, prepojene z energijo čustva. Prebivalci duše so kot divje živali, instinktivne, surove in neukročene in hkrati toplokrvno iščoče bližino, slišanost, prepoznanost. Starodavni poganski miti govorijo o teh prebivalcih duše, jim dajejo imena in pripovedujejo njihove zgodbe. “Poganski” izvira iz latinske besede “paganus”, ki se je nanašala na podeželske, vaške ljudi, ki so se oklepali svojega starega izročila in niso sprejeli nove, krščanske vere. Niso se mogli ločiti od korenin, od organskih zemeljskih podob, ki so jih povezovale z resničnostjo duše. Niso mogli sprejeti izročila, ki bi zaničeval korenine in hlepel zgolj po na Zemlji odsotnem Duhu.
Poganske podobe, podobe Boginj, Bogov, mitoloških bitij, potovanj in zgodb, so govorica duše. Če zavržemo to govorico, izgubimo zmožnost sporazumevanja s svojo dušo. Znajdemo se v puščavi čistega uma.
Včasih je bil strah pred poganskostjo duše in njenimi podobami morda upravičen. Um še ni bil dovolj zrel, čvrst in močan, da bi odmerjal silovitost in čas izlivanja dušnih podob in da bi razbral njihovo usmerjanje k celovitosti. Divje poganske pokrajine so preplavljale šibak, najstniški, deški um, ki se jih je prestrašil. Dobro je bilo, da se je odločil, da se mora okrepiti, da mora proti divji pokrajini zavzeti čvrstejši položaj. Manj je dobro, da je postal prevzeten in se odločil, da so poganske dušne pokrajine grešne, hudičeve. S tem je odrezal drevesu človeštva korenine.
Pablo Neruda, Sonet ljubezni XVII
Ne ljubim te, kot če bi bila solni cvet, topaz ali puščica iz nageljev, ki širijo ogenj:
ljubim te, kot se ljubi nekatere temne stvari, skrivaj, med senco in dušo.Ljubim te kot roža, ki ne zacveti in nosi v sebi svetlobo tistih cvetov,
in zahvaljujoč tvoji ljubezni živi skrita v mojem telesu tesna aroma, ki se je dvignila iz zemlje.Ljubim te, ne da bi vedel, kako, kdaj, od kod,
ljubim te neposredno, brez težav in brez ponosa:
tako te ljubim, ker ne znam ljubiti drugače,kot na ta način, ko nisem in nisi,
tako blizu, da je tvoja dlan na mojih prsih moja,
talo blizu, da se tvoje oči zaprejo z mojimi sanjami.
V Rdečem šotoru ustvarjamo čuječo in razumevajočo prisotnost za organskost duše.
Kaj je organskost duše? Po organskih zakonih živi poganska duša, ne po mehanističnih, tehnicističnih. Divja dušna pokrajina živi kot biološki organizem, ki se zdi, da ga oživlja neka vitalnost – je celovito, v sebi zaokroženo, v sebi goji procese življenja, plodno je. Ta vitalnost, ki giblje nekaj, kar bi brez nje bilo mrtvo, negibno in brez življenjskega procesa in giblje tako, da usmerja vedno k središču, k celovitosti, k preseganju.
Podobe, ki vznikajo iz dušnih globin se pogosto izmikajo racionalni logiki, pa ne le to, pogosto se zdijo tudi groteskne, embrionalne, primitivne, strašljivo prvinske, neukročene, izmikajoče se ustrezanju v sistem, po katerem deluje um. V Rdečem šotoru se ne bojimo te lastnosti poganske duše. Dajemo ji sočutno prisotnost, takšno, kot dajemo divji ranjeni živali. Čakamo, ponižno, da nam spregovori in se učimo njenega jezika, ji ne vsiljujemo svojega.
Duša glasno govori skozi telo. V telesu vznikajo skozi občutke, gibe, instinktivne impulze, bolečine in bolezni sporočila duše. Telo razume jezik duše. Telo je njen zvesti sel. Rdeči šotor je prostor, kjer je dovolj varnosti in sočutja, da se lahko telo sprosti iz krča in pusti, da duša kriči skozenj.
“Stalna prisotnost Boga med človeštvom v obliki Svetega Duha pomeni, da je človeštvo vključeno v božanski proces in to “pomeni, da je načelo ločenosti in avtonomije proti Bogu – ki ga pooseblja Lucifer kot Bogu-nasprotujoča volja – prav tako vključeno vanj.” Lucifer je arhetipska podoba samo-potrjujoče volje, človeškega ega. Ta “uporniška volja”, senčni brat “svetlega Sina”, Kristusa, je potrebna za samouresničitev.“Objekt, ki nima svoje volje, ki bi bila zmožna, ko je potrebno, nasprotovanja njegovemu stvarniku, in ki nima drugih lastnosti, kot stvarnikovih lastnosti…nima neodvisnega obstoja in je nezmožen etične odločitve…Zato je bil morda Lucifer tisti, ki je najbolje razumel božanski boj stvarjenja sveta in ki je to voljo najbolj zvesto udejanjil. Kajti z uporom Bogu je postal aktivno načelo stvarjenja, ki se je upiralo Bogu s svojo lastno proti-voljo.” Carl Gustav Jung
Prav tako je človeški ego, podprt z Luciferjevim vztrajanjem pri avtonomiji, svobodi in samo-potrditvi, potreben dinamičen element v razvijajoči se samouresničitvi psihološke celovitosti človeka. Brez tega elementa bi obstajal samo potencial in sebstvo bi ostalo latentno, abstrakcija.” Murray Stein, Jung’s Treatment of Christianity: A Psychotherapy of a Religious Tradition
Um se je zgodovinsko moral in se v posamezniku mora ločiti od svojih dušnih korenin, da bi bil tisti spermij, ki spočne proces zavedanja. Toda v zorenju in modrenju se s koreninami ponovno poveže, zavestno, zrelo, plodno.
Za koga stoji Rdeči šotor? Za Človeka.
»V ženskah iščeš ženskost in v moških moškost.
In tako so vedno le moški in ženske.
Toda kje so ljudje?
Ti, moški, ne bi smel iskati ženskosti v ženskah, ampak bi jo moral iskati in prepoznati v sebi, kajti poseduješ jo od začetka.
Toda, daje ti užitek, da se igraš v moškosti, kajti potuje po dobro izhojeni poti.
Ti, ženska, ne bi smela iskati moškosti v moških, temveč bi morala zavzeti moškost v sebi, kajti poseduješ jo od začetka.
Toda zabava te in lahko je igrati v ženskosti, posledično pa te moški prezira, kajti prezira svojo ženskost.Toda človeštvo je moško in žensko, ne samo moški in ženska.
Težko je reči, katerega spola je tvoja duša.
Toda če si zelo pozoren, boš videl, da ima najbolj možat moški žensko dušo in da ima najbolj ženstvena ženska moško dušo.
Bolj kot si možat, bolj oddaljeno je od tebe to, kakšna je ženska v resnici, kajti ženskost v tebi je odmaknjena in sovražna.«Carl Gustav Jung, Rdeča knjiga
Pridi, sprehodi se po našem virtualnem domu in spoznaj, kako udejanjamo svoje poslanstvo in kako se nam lahko pridružiš.
Ana Drevenšek