Sram, krivda in duhovna izkušnja

Rdeči šotor je prostor ženske duhovnosti. Duhovnost je danes ena od zelo pogosto rabljenih besed in tudi zelo pogosto zlorabljenih besed. Beseda duhovnost zaigra na našo struno bolečine, notranje praznine, nenahranjenosti, nesamozavesti, potrebe po biti videna, slišana, zaznana, ljubljena. 

V tem članku bomo raziskale povezavo med to notranjo praznino in duhovno izkušnjo ter ozavestile, kako se lahko skozi to povezavo opolnomočimo, namesto da smo žrtve zlorab.

Duhovna izkušnja je odnos

Duhovna izkušnja je odnos z Božanskim. Krivda, sram in slaba vest nam preprečujeta tkanje tega odnosa. Če nam vladajo krivda, sram in slaba vest, nismo zmožne odnosov, še posebej ne odnosa z Boginjo. Boginja je Totalna Ženskost, brez sramu, krivde in slabe vesti; ne le to, je mogočna, močna, ustvarjalna, sočna. Zahteva radikalno ljubezen do sebe, pogum in ustvarjalnost.

Duhovna izkušnja je odnos z Božanskim. Krivda, sram in slaba vest nam preprečujeta tkanje tega odnosa. Če nam vladajo krivda, sram in slaba vest, nismo zmožne odnosov, še posebej ne odnosa z Boginjo. Boginja je Totalna Ženskost, brez sramu, krivde in slabe vesti; ne le to, je mogočna, močna, ustvarjalna, sočna. Zahteva radikalno ljubezen do sebe, pogum in ustvarjalnost.

Duhovna izkušnja je izkušnja odnosa z božanskim. Duhovna izkušnja nujno vsebuje odnos. Je izraz naše “odnosnosti”, naše zmožnosti biti v odnosu. Nekaj v naši notranjosti se odpre božanski dimenziji bivanja (duhovni dimenziji bivanja) in v tej povezanosti se zgodi zdravljenje, celjenje, uvid, vodstvo, usmeritev, blagoslov in ljubezen

Da bi vzpostavile odnos, moramo imeti najprej odnos do sebe. Samo dve človeški resničnosti, ki sami sebe zaznavata v svoji integriteti, zaščitenosti in omejenosti, lahko stopita v odnos. Dve človeški resničnosti, ki se ne zaznavata, ki sta nedefinirana oblaka megle, brez čutenih mej in omejitev, ne moreta stopiti v odnos. Kadar stopita v odnos, se zmedenosti pomešata in nastane zmedenost na kvadrat. Kadar pa človeška resničnost, ki se ne zaznava – ki nima odnosa s seboj – poskuša vstopiti v odnos z božankim, ki je Popolnost, se stik preprosto ne zgodi. Praznina. 

Korenine odnosnosti 

Naš odnos s samimi sabo se oblikuje v otroštvu. Na delavnici arhetipi svetle ženskosti ta proces pobliže raziščemo. V otroštvu naj bi se naučile ljubiti sebe, ne glede na naše napake in pomanjkljivosti, ki so del človečnosti. Naučile naj bi se, da si zaslužimo potešitev naših potreb in uresničitev naših želja, razvile naj bi nemoten, gladek proces potešitve svojih potreb in uresničitve svojih želja, seveda s spoštovanjem omejitev drugih, kadar se naše potrebe in želje nanašajo na druge osebe. Razvile naj bi zdravo osebnost, ki ni žrtev sramu, krivde in slabe vesti; ti občutki se v zdravem odraslem človeku pojavijo le občasno, v majhni meri, ki ne načnejo njegovega občutka lastne vrednosti, temveč delujejo le kot opozorila, da je storil napako/da je prekršil lastna moralna pravila in mu omogočijo rast skozi svojo človečnost. V članku Ženske gradijo za ženske smo ta proces razložile skozi simboliko elementov Palic (ognja) in Diskov (zemlje) v Tarotu

V arhetipu Hčerke se razvije naša zmožnost odnosnosti. Rane, ki so zadane v času tega arhetipa onemogočajo zdrave odnose v odraslosti in preprečujejo izkušnjo odnosa z Božanskim. slika: Josephine Wall

V arhetipu Hčerke se razvije naša instinktivnost, zdravo vrednotenje sebe, ki je predpogoj za razvoj odnosnosti. V arhetipu Dekleta nam menstrualni cikel vzbudi zanimanje za odnosnost – s svojo notranjostjo in drugimi. Rane, ki so zadane v času arhetipa Hčerke in se poglobijo v arhetipu Dekleta, onemogočajo zdrave odnose v odraslosti in preprečujejo izkušnjo odnosa z Božanskim.
slika: Josephine Wall

Diski namreč učijo, da materialno obilje izhaja iz našega ljubečega in popolnega sprejemanja utelešenja in bivanja na Zemlji. Ko sprejmemo, da nam je bilo dano življenje, ko se duševno voljno utelesimo v svoje telo. Takrat tudi ljubeče in brezpogojno sprejemamo potrebe svojega telesa, saj jih ne dojemamo kot “nižje”, omejujoče, temveč kot normalne, naravne. Takšno sprejemanje svojega utelešenega telesa in njegovih potreb je pri večini nas oskrunjeno že ob rojstvu (in prej). Ko smo rojene medikalizirano, je s tem zlorabljenih mnogo naših zmožnostih, ki naj bi jih prvič izkusile ob rojstvu in ki naj bi predstavljale podlago za naše nadaljnje življenje. Če je otroku dovoljeno, da sam začne porod in nato vodi porod v svojem ritmu, se porod dogaja v skladu z njegovimi pričakovanji (v skladu z njegovim biološkim kontinuumom) in v skladu z njegovo pripravljenostjo in porod se mu vtisne v spomin kot prva izkušnja opolnomočenja, prva izkušnja uresničevanja svoje volje. Če pa se v porod posega (poseg je lahko energetski, miselni, psihološki ali pa konkretna medicinska intervencija), otrokova zmožnost voditi porod glede na svoje potrebe in voljo ni uslišana in tako dobi prvo sporočilo, da ni zmožen, da si ne zasluži, da se mu prisluhne, da je podrejen. Njegov potencial ob porodu ni uresničen. Ustvari se praznina, na kateri se njegovo življenje začne graditi. (Seveda lahko tak začetek kasneje pozdravimo.)

Naša družba otroke dojema kot prirojeno slabe, manipulativne, asocialne in se do njih tudi tako vede. S takšnim vedenjem pa v otroka, ki je prirojeno socialno bitje, ima prirojeno željo ustrezati in pripadati skupnosti in biti kooperativen, vnese nesorazmerne količine nezdravega sramu, krivde in slabe vesti. Otrok (arhetip Hči) namreč dobi sporočilo, da tako kot je sam po sebi, ni v redu, ampak je z njim nekaj hudo narobe – od tod nezdravi občutki pretiranega sramu, krivde in slabe vesti in od tod nezmožnost zaznavanja sebe, občutek, da sem “jaz” le skupek megle, brez mej, nedefinirana, brez jedra, brez instinktov, brez notranjega védenja, na kratko brez občutka sebe, brez stika s svojimi čustvi, mislimi, mnenji, potrebami, željami, telesom.

Ko ranjene Hčerke preidemo prvi krvni misterij prve menstruacije, se naša ranjenost še poglobi – menstrualni cikel, ki je prišel, da poglobi naše veselje do sebe, do raziskovanja sebe in sveta, ni našel tega veselja, zato je poglobil žalost, izgubljenost in zmedo –  zaradi izgubljenega stika s svojo notranjostjo in izkrivljenega vrednotenja sebe ne moremo vzpostaviti stika z Boginjo. In tako postanemo plen.

Zloraba notranje praznine v imenu “duhovnosti”

Ta naša notranja praznina, ki jo spremlja občutek nedefiniranosti, brezmejnosti (v negativnem smislu – brez mej, ki ščitijo), meglenosti, nas ustvarja lahek plen za zlorabo. Patriarhalna religija se je tega dolgo časa posluževala. Pravzaprav je notranjo praznino v ljudeh tudi ustvarjala, saj so le tako lahko vodljivi. Zdrav, suveren človek ne more nikoli nasesti nečemu, kar je v nasprotju z njegovim (duhovnim) instinktom. O tem smo že govorile v članku Duhovni instinkt in ženska duhovnost:

Ženska (ali moški) na kolenih, v cerkvi - stavbi institucije. Duhovni instinkt (odnos z božanskim) je nadomeščen z zunanjo avtoriteto, ki usmerja razmišljanje, čustvovanje in vedenje posameznika. Takšen odnos (ki temelji na prepričanju, da posameznik v sebi nima zmožnosti misliti, čustvovati in se vesti v skladu s sabo) najdemo še v disfkunkcionalni vzgoji otrok.

Ženska (ali moški) na kolenih, v cerkvi – stavbi institucije. Duhovni instinkt (odnos z božanskim) je nadomeščen z zunanjo avtoriteto, ki usmerja razmišljanje, čustvovanje in vedenje posameznika. Takšen odnos (ki temelji na prepričanju, da posameznik v sebi nima zmožnosti misliti, čustvovati in se vesti v skladu s sabo) najdemo še v disfkunkcionalni vzgoji otrok.

Dandanes smo ženske (in tudi moški!) precej “zamašeni” (zademfani, bi rekla draga Sestra Eva Luna) v tistem centru, ki se mu reče “duhovni instinkt”. Tisočletja so se namreč neke sile (saj vse vemo, katere) trudile, da bi se ta center zademfal. Tisočletja smo bile učene (in učeni), da je duhovnost izvira iz zunanjosti, od neke avtoritete, ki potrdi, kateri občutki, izkušnje so pravilni in kateri ne; ki predpiše nauke, v katere je potrebno verovati (!), ki celo sankcionira, kaznuje vse, ki si drznejo tej avtoriteti zoperstaviti (na žalost vemo, da so bili pregoni heretikov – na primer Katarov, sledilcev Starih Poti (“poganov”), itd – orodja za centraliziranje oblasti, za izločanje gibanj, ki bi odjemala sledilce instituciji, ki si je priborila najmočnejši položaj. Torej na prvem mestu NI bilo resnično preganjanje določenega nauka. Tako so stvar dojeli verjetno le preprosti ljudje in zagnani in naivni člani institucije, katerih zavest ni prodrla do spoznanja resničnih interesov svoje institucije).  

Ženske (in moški) smo bili skozi zgodovino učeni, da nimamo duhovnega instinkta, kar z drugimi besedami pomeni, da ne moremo vzpostaviti odnosa z Božanskim. Naravo, sporočila in voljo božanskega nam posreduje zunanji posrednik – duhovnik, moški duhovnik. S tem ne le, da se je preprečeval naš stik z Božanskim – vitalni in bistveni stik, ki ga potrebuje vsako bitje – s tem se je ohranjalo naše nezdravo, nefunkcionalno stanje, ki povzroča trpljenje in telesne bolezni. Ne le, da je nekdo drugi posredoval naravo, sporočila in voljo Božanskega, v resnici sploh ni posredoval, temveč je predstavljal svojo podobo Božanskega ter sporočila in vodstvo, ki so bila v korist njemu. Kot smo ugotavljale v članku Poganstvo in ženska duhovnost

Ko je bilo poganstvo izenačeno z brezbožnim – z odsotnostjo odnosa z Božanskim (in za poganstvo religije imenujejo kar vse religije, ki niso one), je bila ženska notranja, intimna, duhovna izkušnja razvrednotena. Razvrednotena je bila pot “Dekle, Mati, Modra Ženska”. Vpeljana je bila pot “Večna Poslušna Deklica”. Patriarhalna religija vpeljuje avtoritete. Toda to niso Modre Ženske in Modri Možje, temveč avtoritete, ki vladajo s strahom – njihovo orodje je izobčenje, kaznovanje. Ko so avtoritete začele uporabljati takšna orodja, smo se ženske začele bati svoje notranjosti. Bati smo se začele svoje intuicije, svojega notranjega védenja, vodstva. Na kratko: dvomiti smo začele vase. To pa je nekaj najhujšega, kar lahko človek naredi človeku: da vsadi vanj dvom vase, sumničavost do lastne notranjosti in sovraštvo do svojega Glasu

Odnos z Božanskim je globoko intimen (Kako vzpostaviti odnos in kaj je duhovna izkušnja?) 

Nihče ti ne more opisati Božanskega ali narave odnosa z Božanskim. Vsekakor tudi nihče ne more namesto tebe zate vzpostaviti stik z Božanskim. Lahko te beseda, dejanje, zapis nekoga navdahne ali deluje kot tisti ključni katalizator, ki sproži zorenje, ki je že bilo v tebi in ki se razlije v poln odnos z Božanskim, ni pa res, da potrebuješ nekoga, da te nadzoruje, vodi, vrednoti tvojo izkušnjo in ti govori, kaj je prav in kaj je narobe. 

Odnos z Božanskim je globoko intimna izkušnja. Je neviden odnos, ki se dogaja v tvoji notranjosti. Zaznajo ga le redki, senzitivni, ki imajo tudi sami poln odnos z Božanskim in ko se prepoznate, vas navda občutek sestrstva/bratstva, ki se razodene kot odpiranje srca, občutek ekspanzije v srcu in občutek globoke hvaležnosti.

Odnos z Božanskim čudovito opisuje roman Alkimist Paula Coelha. Odnos z Božanskim nas navdaja z vsakodnevno hvaležnostjo, občutkom razširjajoče se topline in odpiranja v srcu, nam podarja vsakodnevna na-ključ-ja, ki nas vodijo bliže k sebi, bliže k svoji celostnosti in uresničitvi našega poslanstva (Osebne legende, kot pravi Coelho), daje nam občutek polnosti, čarobnosti in ganjenosti nad čudovitostjo Vesolja in Življenja. V članku Duhovni instinkt in ženska duhovnost smo spoznale: 

Odnos z Boginjo se porodi iz notranjosti, iz naših globin vznikne tako, kot je vzniknila Afrodita iz morske pene in Yemanya iz morskih valov. Porodi se iz globoke ljubezni in vroče strasti do sebe, ki jo rodimo v svojih maternicah - organih odnosnosti.

Odnos z Boginjo se porodi iz notranjosti, iz naših globin vznikne tako, kot je vzniknila Afrodita iz morske pene in Yemanya iz morskih valov. Porodi se iz globoke ljubezni, vroče strasti in praznovanja sebe, ki jo rodimo v svojih maternicah – organih odnosnosti.

Duhovnost naj bi bila živa izkušnja, ne pa ideologija. Jungova glavna kritika krščanstva (in drugih “razodetij”) je, da se dojema kot ultimativno, dokončno razodetje, ki je končna resnica in ga ni moč preseči. Takšno dojemanje, pravi Jung, historično (Bog je v določeni točki ustvaril svet in to je to; v določeni točki se je utelesil in to je to; itd) ter transcendentno (Bog je zunaj stvarstva), blokira ☽🌕☾ spiraljenje🌕☾ duhovnega procesa in zamaši duhovni instinkt. Še posebej za ženske je to zelo pomemben uvid.

Ženske namreč v svojem telesu in svoji psihi nosimo kodo cikliranja, spiraljenja, umiranja in prerajanja. Ko je religija zapovedala dokončnost, je sterilizirala našo vitalno psihično lastnost – cikliranje. Ko je religija zapovedala transcendentnost, je povzročila trpljenje ženskam, ki ne morejo tako preprosto kot moški ločiti telesa od duha, saj ne morejo ignorirati (duhovnih) sporočil, ki jih njihovo telo kriči! med biološko-duhovnimi prehodi menstruacije, poroda in menopavze. 

Da bi si dovolile to čudovito izkušnjo, ki je rojstna pravica vsakega človeškega bitja in bi morala biti norma za vsako človeško bitje, moramo verjeti, da smo vredne takšne sreče in se tako tudi vesti. To pa pomeni zdravljenje arhetipov svetle ženskosti, zdravljenje svoje instinktivnosti, odnosnosti. Torej je meditiranje, takšne in drugačne tehnike, obredovanje, itd. popolnoma nekoristno in neplodno pri vzpostavljanju odnosa z Božanskim. Vse to so čudovita sredstva, ko smo se že vrnile v odnos z Božanskim. Pred tem pa se mora najprej zgoditi uvid v našo ranjeno odnosnost, ranjeno svetlo ženskost, zdrava jeza nad tistim, kar nam je prizadejalo rane in žalovanje za tistim, česar nismo prejele. Kot pravi jungovski psihoanalitik in duhovnik John P. Dourley, ki smo ga citirale v članku Hčerke očetov: fizične, psihološke in duhovne posledice zanikanja ženskosti, ki govori o zdravljenju ranjene ženskosti: 

“Žrtve “svete nedotakljive nerazumljivosti” so pogosto soočene z možnostmi “ne-zmage”. Lahko stiskajo svoje zobe in se fanatično obešajo na breme “razodete resnice”, ki v njih ne najde nobene izkustvene resonance. To jih razceplja med zahteve njihove vere in zahteve njihove človeškosti in možnosti zorenja. Ali pa so potegnjeni, pogosto od notranjih zahtev po polnejšem in bolj uravnovešenem življenju, v vzorce zanikanja. V jeziku njihovih lastnih osiromašenih teoloških opcij je tako zanikanje označeno za “ateizem”. Neredko to nosi s seboj trdovratno krivdo, ker so zapustili to, kar bi konec koncev lahko bilo edino pravo razodetje – toliko bolj pravo, ker je nerazumljivo.”

Zdravljenje, celjenje, postavljanje mej, vzpostavljanje asertivnosti, zdrave ranljivosti, zdrave intimnosti – pot, ki je pogosto trnova in se ji zato raje izogibamo. Nekatere v cinizem in intelektualizem, druge v sanjarjenje in fantaziranje, o princu na belem konju recimo, tretje v vdanost v usodo, četrte v vdanost zunanjim avtoritetam… A nič od tega nas ne zadovolji, kar slej ko prej ugotovimo. In se pogumno odpravimo na trnovo pot, kajti na koncu te poti nas čaka Ona – Božanska Mati s svojim obilnim naročjem, polnim Ljubezni, Modrosti in Čarobnosti. 

© Ana Drevenšek

slika: Janina Angel Bath

slika: Janina Angel Bath

Približuje se praznik Samhain, praznik Smrti, Razgradnje, ki obnavlja, ki izkristalizira Modrost, da jo v naslednjem ciklu ponesemo na višjo raven Spirale. Ob Samhainu, ki se bo letos zgodil 8. novembra (ko bo Sonce na 15° Škorpijona), so tančice med svetovi najtanjše – to so tančice, ki nas ločujejo od uvida naših ran, ki nam preprečujejo stik s tistim, kar je na drugi strani tančic – našim polnim potencialom, Božanskim, ki ljubi, blagoslavlja, vodi. V času okoli Samhaina, med 29. oktobrom in 12. novembrom sem se odločila ponuditi posebno branje Tarota z metom “Dekle, Mati, Modra Ženska”, ki daje uvid v arhetipe naše ženskosti, v našo svetlo in temno ženskost, njune rane in priložnosti za rast in stik s sabo in Boginjo. Posebna cena v tem času je le 30 €. Več informacij TUKAJ. Vabljene!

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš duhovno izkušnjo, odnos z Božanskim? Žensko duhovnost? Kakšno vlogo imajo v tvojem življenju sram, kriva in slaba vest? Kako si se/se spopadaš z njimi? Na kakšen način se povezuješ z Božanskim? Kakšna je bila tvoja pot tkanja stika z Božanskim? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Cikel Materinskih krogov od septembra do decembra 2015, več informacij TUKAJ. 

Delavnica arhetipov temne ženskosti, 7.11. 2015, več informacij TUKAJ.

Branje ženskega Tarota, več informacij TUKAJ.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Laži na poti v materinstvo

Boginja Mati, veličastna, Počelo Vesolja, čaščena, Božanska. slika: Brian Froud

Boginja Mati, veličastna, Počelo Vesolja, čaščena, Božanska.
slika: Brian Froud

Vstop v materinstvo je eden od vélikih ženskih prehodov; je vstop v novo dimenzijo bivanja; je vstop v družbo tistih, ki so postale del življenjske verige na nov način – ne več kot zadnji člen, temveč kot vmesni člen – in tako do kosti začutile svojo minljivost, svojo soodvisnost od drugih členov verige, na sploh svojo nemoč (nemoč svojega ega/uma) in moč te močne vezi – vezi življenja.

In vendar je pot v materinstvo posuta z lažmi. Tako kot tudi preostali (ženski) življenjski prehodi. Te laži, ki si jih bomo ogledale v članku, nam ženskam preprečujejo opolnomočen vstop v materinstvo. Oropajo nas zavedanja, zavestnega stopanja po tej poti, mnogih lekcij, mnogih uvidov.

Laži o porodu

Naša družba je nasičena z lažmi o porodu. Najhujša laž, ki se širi, je, da sodobna ženska ni zmožna roditi. Da, prav ste prebrale. To prepričanje se je tudi (na žalost) uspešno ukoreninilo v naše nezavedno. Širi se sporočilo, da je telo sodobne ženske nesposobno roditi, da je ženska nevarna svojemu otroku in da nujno potrebuje zunanje avtoritete (medicinsko osebje), ki bodo njenega otroka obvarovale pred nepredvidljivostjo in pokvarljivostjo njenega telesa. 

Dober primer takšnega sporočila je poimenovanje obporodne oskrbe, ki si prizadeva za naravni porod, “alternativna oskrba”. Beseda “alternativno” je zaznamovana z nečim nezaupljivim, sumničavim, neracionalnim, deviantnim. Ko so prakse, ki si prizadevajo porodu vrniti dostojanstvo, ženski opolnomočenje, označene za “alternativne”, so s strani “avtoritet” degradirane, razvrednotene, zasmehovane, s tem pa je pri ljudeh uspešno prebujena sumničavost, neodobravanje in nesprejemanje do takšnih praks. 

Moški zdravnik uzurpira babice. Moški zdravniki so izrinili babice iz porodnih sob, iz življenj žensk in s tem odvzeli ženskam občutke varnosti, sprejetosti, razumevanja, sočutne podpore in opolnomočenja v ženskem krogu ob prehodu v pomembno obdobje - materinstvo.

Moški zdravnik uzurpira babice. Moški zdravniki so izrinili babice iz porodnih sob, iz življenj žensk in s tem odvzeli ženskam občutke varnosti, sprejetosti, razumevanja, sočutne podpore in opolnomočenja v ženskem krogu ob prehodu v pomembno obdobje – materinstvo. 

Družba je sprejela sporočilo o ženski, zmožnostih ženskega telesa, porodu in avtonomnosti ženske od medicinskega sistema. Ina May Gaskin, svetovno priznana babica in obujevalka ženske veščine avtonomnega babištva, ki služi ženski in otroku, je skozi raziskovanje obporodnih praks odkrila (in razodela med drugim v svoji knjigi Birth Matters: A Midwife’s Manifesta – Porod je pomemben: Manifest babice) vzroke nastanku teh laži o porodu: v 19. stoletju so porod začeli prevzemati moški zdravniki in s tem izrivati ženske babice. Da bi svoje stranke prepričali, da so bolj vredni najema od svojih “tekmic” babic (in prepričali svoje stranke, naj zanje plačajo veliko več, kot babicam), so morali ponuditi “nekaj več” – to pa so bile medicinske intervencije, ki so, kot vemo, začele povzročati resnične zaplete med porodom. Zdravniki so načrtno začeli širiti prepričanja o porodu kot smrtni nevarnosti. Ina May navaja citat zdravnika Hugha L. Hodge-a iz Pennsylvanie (ZDA) iz leta 1838, v katerem trdi, kako je treba s širjenjem prepričanja o nevarnosti poroda ženske prepričati, da zares potrebujejo moškega zdravnika: “Če so ta dejstva lahko utemeljena, če lahko razširimo te informacije, če lahko ženske prepričamo v to, da bo njihovo trpljenje zmanjšano ali skrajšano in da bodo njihova življenja in življenja njihovih potomcev varnejša v naših rokah, ne bo nadaljnih težav v vzpostavljanju univerzalne prakse porodničarstva. Vsi predsodki najbolj nevednih in živčnih žensk, vsa prirojena in pridobljena občutljivost, tako značilna za ta spol, ne bo več predstavljala ovire delu moških zdravnikov.” Ina May nadaljuje: “Izkazalo se je, da ni bilo niti potrebno, da bi zdravniki, ki so sledili Hodgevemu načrtu, razširjali takšne informacije. Dovolj lahko je bilo prestrašiti medicinske študente, druge zdravnike, medicinske sestre in zaskrbljene Američane srednjega razreda, vedno pretvarjajoč se, da je to znanost. Joseph B. DeLee, na primer, je v zgodnjem 20. stoletju napisal mnogo učbenikov za zdravnike in medicinske sestre , v katerih je opisoval strahote, ki se jim ne da izogniti, če se za porajanje prvorojenca vsake ženske ne uporablja klešč (forceps v angleščini): “Porod so imenovali in mnogi temu še vedno verjamejo, normalna funkcija. Zdravnike in laike vedno znova preseneti in se jim zdi bizarno, da porod imenujemo abnormalna funkcija, bolezen, in vendar je resnično patološki proces. Vse je seveda odvisno od tega, kaj definiramo kot normalno. Če ženska pade na vile in si z ročajem raztrga presredek, to imenujemo patološko-abnormalno. Če pa orjaški otrok potuje skozi medenično dno, rečemo, da je to naravno in zato normalno. Če se otrok rahlo udari v vrata, a dovolj, da to povzroči možganske krvavitve, bi rekli, da je to resnično patološko, toda kadar je otrokova glava zdrobljena ob trku v trdno medenično dno in ga možganska krvavitev ubije, temu pravimo normalno, pravimo vsaj, da je ta funkcija naravna, da ni patološka.””

Od kod izvira močan strah pred bolečino poroda, ki je tako pogost v naši družbi? Od tod! Od te neznanstvene, s finančnimi interesi prepojene propagande iz 19. stoletja! Od kod izvira razvrednotenje ženskega dela spočenjanja, nosečnosti, poroda in materinstva, strah, globoko vcepljen v ženske same pred to našo veličastno izkušnjo? Od tod! Od kod izvira ta naš strah pred samimi sabo, nezaupanje v lastno telo, psiho in zmožnosti in ta naša lahka pripravljenost svojo moč izročiti (moški) uniformirani avtoriteti? Od tod!  In s tem niso začeli zdravniki. Ta dinamika psihološkega ustrahovanja in zasužnjevanja žensk za interese patriarhalne družbe ima korenine globlje, dlje nazaj, kot smo ugotavljale že v prejšnjem članku“Patriarhalna religija vpeljuje avtoritete. Toda to niso Modre Ženske in Modri Možje, temveč avtoritete, ki vladajo s strahom – njihovo orodje je izobčenje, kaznovanje. Ko so avtoritete začele uporabljati takšna orodja, smo se ženske začele bati svoje notranjosti. Bati smo se začele svoje intuicije, svojega notranjega védenja, vodstva. Na kratko: dvomiti smo začele vase. To pa je nekaj najhujšega, kar lahko človek naredi človeku: da vsadi vanj dvom vase, sumničavost do lastne notranjosti in sovraštvo do svojega Glasu.”

S tem pa je odvzeta moč ženskam. Odvzeta nam je samostojnost, pravica do odločanja, svoboda, dostojanstvo.

Laži o materinski identiteti

Zmagoslavje Mame ob pravi podpori.

Zmagoslavje Mame ob pravi podpori.

Ženskam je prepovedano zazirati se vase in zaznavati svojo notranjost na poti skozi vse biološko-duhovne prehode, še posebej pa ob prehodu v materinstvo. Takoj, ko ženska, spočne, si jo družba prilasti in jo začenja dojemati kot svojo lastnino, ne več kot samo svojo avtonomno osebo. Prisvoji si njeno pravico do odločanja in ji polaga v naročje vnaprej pripravljene rešitve zanjo, ki jih je primorana sprejeti, saj sicer ostane brez podpore. (Na primer, če se ženska odloči roditi doma, ostane brez sistemske podpore, saj zakonodaja okrog poroda doma še ni urejena – porod doma ni prepovedan, ni pa urejen – prisiljena je torej v nekakšno gverilstvo, zanašanje na energijo svojega notranjega uporništva in uporništva njenih bližnjih ter redkih v podobni izkušnji, če pa zaradi kakršnihkoli razlogov (finančne stiske, nepodpore bližnjih, težav v partnerstvu…) nima te zaloge energije, je povsem razumljivo, da se porodu doma odpove, kar pa je izredno krivično do njene pravice izbire.) 

Mama je takoj ob spočetju soočena s pritiski in pričakovanji, kakšna naj bi bila mama in kako naj bi se vedla. Avtorica Naomi Wolf je odkrila, da nosečnicam razglabljanje o določenih temah ni dovoljeno, ko je noseča predavala; ko je govorila o spolnosti, politki, itd., je občinstvu postalo nelagodno. Mati naj ne bi govorila o takšnih rečeh, mati je preveč krhka, njeni možgani niso zmožni razpravljati o tako resnih temah, pa tudi ne spodobi se. Mati se dojema kot nedoraslo, kot otroka, nesposobno skrbeti zase in odločati se zase.

Nosečnost je čas ogromnih hormonalnih sprememb. Hormoni pa imajo pomemben vedenjski učinek. Normalno je torej, da procesi materinstva (spočetje, nosečnost, porod, dojenje) predrugačijo ženski um. Tako kot se racionalnost in ustvarjalna intuitivnost ciklično izmenjujeta med menstrualnim ciklom, tako se njun odnos spreminja tudi med materinskimi procesi. Če naša družba ne bi tako častila razumarstva kot superiornega, bi spremembe v materinskem umu doživljali kot blagoslov, kot priložnost za kontemplacijo vseh pripadnikov družbe, ne le marginaliziranih mater. A več o tem spodaj, v razdelku “Družba, v kateri materinstvo ni čaščeno in zanikanje Boginje”.

Blessingway ali obred materinstva, ki prizna, počasti in praznuje notranje preobrazbe materinstva.

Blessingway ali obred materinstva, ki prizna, počasti in praznuje notranje preobrazbe materinstva.

Na materinskem krogu Porod kot obred prehoda se pogovarjamo o predrugačenju materinskega uma, o notranjih preobrazbah, ki se zgodijo ob tem vélikem prehodu. To predrugačenje je v naši družbi tabu. Od mam se pričakuje, da v tišini, izolaciji in brez omejevanja družbe, družine in delovnega okolja, zdržijo to predrugačenje in ga zadržijo zase. Predvsem se pričakuje, da bodo mame zase zadržale temne dimenzije materinstva – ambivalente občutke, obremenjenost, napor materinskega dela, čustveno zahtevnost materinskega dela, svoje potrebe, zahtevnost predrugačenja odnosov (partnerskih, družinskih, družbenih), ki ga povzroči vstop v materinstvo.

Od mam se pričakuje, da bodo nekritično poslušale grozljive porodne zgodbe, ki krožijo, da bodo poporodno depresijo, ki je tipični pokazatelj globokega nespoštovanja materinstva, materinskega dela in globokega pomanjkanja materialne, fizične, psihološke in duhovne podpore mamam, sprejemale kot običajen pojav. Moramo poslušati grozljive zgodbe! Zato, da končno spregledamo, kako je nekaj hudo hudo narobe z obstoječim obporodnim sistemom! Mame potlačujejo spomine na svoje porode, počutijo se posiljene, neslišane, neupoštevane, zmanipulirane. Nato pa so one označene za histerične in nevrotične, če si drznejo izraziti takšne občutke, avtoriteta unfirormiranih pa je nedotaknjena. 

Od mam se pričakuje, da bodo zase zadržale žalovanje za svojim starim jazom, svojo staro identiteto. Vstop v materinstvo je velik prehod, iz Dekleta v Mati, ob tem umre identiteta Dekleta in vse, kar le-ta nosi s sabo. Spremeni se telo – iz dekliškega telesa v telo mame, spremeni se um – iz nase osredotočenega v osredotočenega na nekoga drugega, spremenijo se čustva, prioritete, vrednote, celo značajske lastnosti. Seveda je ob taki temeljni spremembi normalno žalovanje ob izgubi stare identitete in normalna je zmedenost, iskanje, raziskovanje ob porajanju nove, ki še ni izoblikovana, ki je še za obronki zavesti, neotipljiva, obstaja le kot slutnja, kot obljuba radikalne spremembe in je zato seveda tudi strašljiva. Če bi družba dovoljevala raziskovanje teh vprašanj, bi bil prehod v materinstvo veliko lažji. 

Laži o vrednosti materinskega dela

DanielleDanielle Haines, mama, je na svojem facebook profilu objavila sliko sebe in svojega sina tri dni po porodu, ob kateri je napisala naslednje sporočilo: 

To je slika mene 3 dni po porodu. Bila sem tako surova in odprta, bila sem čista zmešnjava. Ljubila sem svojega otročka, pogrešala sem njegovega očeta (na ta dan je šel nazaj delat), jezna sem bila na svojo mamo, srce me je bolelo za svojega brata, ker nas je mama zapustila in zdaj sem imela majhnega dečka, ki je izgledal enako kot moj brat, moje bradavice so bile razpokane in krvaveče, moje mleko se je že skoraj pojavilo in moj dojenček je postajal zares lačen, počutila sem se žalostno, ker ljudje ubijajo dojenčke, zanalašč, spala nisem od poroda dalje, nisem vedela, kako odstraniti svoje prsi, moja vagina me je pekla od stalnega sedenja in dojenja, nekako sem izgubljala razum.  Prišla je Katie in me nahranila na jutro, ko je bila posneta ta fotografija. Lahko bi prišla tudi, da mi naredi kosilo. Nato je tisti večer prišla ena od mojih sedmih sester, Sarah, da bi prinesla družinsko večerjo. Sarah je posnela to fotografijo. Vstopila je s hrano in rekla: “Živjo, kako si?” Odvrnila sem: “Zmešnjava sem.”  Pogovarjali sva se, poslušala je in rekla: “Prav to sem tudi jaz doživljala.” Pomagalo je, da se vedela, da se je tudi njej takrat strgalo! Nato je rekla: “Vem, da to zveni noro, ampak ali imaš fotoaparat? Izgledaš tako surovo in tako lepo.” Tako vesela sem, da je posnela to fotografijo. Načrtovala je, da samo odloži hrano. Na koncu je ostala veliko dlje. Potrebovala sem jo. Vedela je. Poklicala sem Rachel, potrebovala sem jo. Potrebovala sem jo, da mi pomaga pri dojenju, potrebovala sem več pomoči pri pristavljanju.  Poklicala sem Shell. Potrebovala sem, da mi pove, da je moj dojenček v redu. To je resnično poporodno obdobje, mame. Tiste, ki ste to že doživele …  bi delile z mano, kako ste se počutile po porodu?  

Imela sem čarobno poporodne obrobje. Ni bilo lahko, ampak imela sem podporo in bila nahranjena in opominjana, da so bile mame pred mano na mojem mestu in da bom tudi jaz čisto dobro prešla skozenj. 

Materinsko delo je težko delo. Je eno najtežjih del. Ker je tako zelo osebno, ker nas predrugači od znotraj. In ker je tako fizično, čustveno zahtevno. Naša družba tega dela ne spoštuje dovolj. Materinsko delo dojema kot samoumevno, kot žrtvovanje posamezne mame, kot njeno izolirano, samotno, samožrtvovanje. “Sama si je to naložila, sama naj opravi.” Ne zavedamo se dovolj, da so mame v prvi vrsti naše vrste. Od njih je odvisno nadaljevanje človeštva. In ne samo nadaljevanje, ampak tudi kvaliteta človeštva. Kakšna družba bomo? Sočutna ali okrutna? Spoštljiva ali prostaška? To je odvisno od podpore materinstvu in od kvalitete materinskega dela (ki ne more biti kvalitetno, če mam ne podpiramo materialno, fizično, čustveno, duhovno).

Naomi Wolf, čudovita, tenkočutna, feministična avtorica, pravi, da nad mamami v sodobni družbi visi Salomonov meč. Nekoč sta k modremu kralju Salomonu prišle dve mami, ki sta obe trdili, da je nek dojenček njun in sta od kralja zahtevali, da presodi, kateri bo pripadal. Salomon je predlagal, da razkosa dojenčka na pol in dá vsaki pol. Ena od žensk se je strinjala, druga pa je dejala: “Naj ga ima ona, samo ne razkosajte ga!” Tega je zmožna materinska ljubezen. Tako je Salomon vedel, katera je prava mama.

Tudi nad sodobnimi materami visi Salomonov meč.

Tudi nad sodobnimi materami visi Salomonov meč.

Tudi nad sodobnimi mamami visi Salomonov meč. To je Salomonov meč, ki sprašuje mame: “Ali naj razkosam tvojega otroka?” In mame vedno znova zakričijo: “Ne!” Ta “Ne!” pa zahteva od njih neskončna žrtvovanja. Naomi Wolf v svoji knjigi Misconceptions; Truths, lies and the unexpected on the journey to motherhood (Zmote: resnice, laži in nepričakovano na poti v materinstvo) citira prijateljico, ki je ob doživetju prehoda v materinstvu dejala: “Potrebujemo feminizem, ki pravi, da je v redu, če si vzamemo odmor!” Feminizem namreč ni predvidel potreb mater. Preveč se je zapletel s kapitalizmom in preveč si je želel vstopiti v moški svet, namesto da bi povzdigoval specifično ženske izkušnje, kot je materinstvo, pravi Naomi Wolf: “Ko je prišlo do tega, kdo bo skrbel za otroke, se je ženskemu gibanju zgodil kapitalizem, resnična revolucija spolov pa se ni.”

V sodobni družbi je odmor, počitek, nedelovanje greh. Materinstvo pa zahteva upočasnitev in odmor. Odmor od dela, odmor od določenih obveznosti. Če ne zaradi drugega, zato, ker je fizično nemogoče izpeljevati vse prejšnje obveznosti ob materinskem delu. 

Vstop materinstvo naredi boleče očitno priviligiranost moških v naši družbi. Matere so prisiljene v soočenje z nepripravljenostjo moških sodelovati pri materinskem delu (ki je delo skrbi za otroka, ki ga lahko opravlja kdorkoli, pravi Sarah Ruddick, filozofinja). Naomi Wolf pravi, da se v moških vključi “namerna potopitev v pozabo”, ko gre za delitev materinskega dela in delitev gospodinjskih del. Večina moških se potopi v “nezavestnost, ki je uporabna” – nezavestni se napravijo vseh naporov materinstva, kar jim pomaga pri ohranjanju fame napornosti svojih dolžnosti in svojega dela ter pri odpovedovanju prevzemanja pobude pri materinskem/gospodinjskem delu. Egalitarnost je v mnogih zakonih porušena, opaža Naomi Wolf, saj je mnogo moških še vedno prepričano, da je materinsko in gospodinjsko delo “žensko delo”, mnogo moških se še vedno ne zaveda (ali noče zavedati) napora materinskega dela, še vedno pomanjšuje pomen materinskega dela, ga predstavlja kot manjvrednega njihovemu denarnemu delu in to uporablja za izogibanje materinskemu delu. Kapitalistična in patriarhalna družba to dinamiko seveda le krepita. Če bi bilo materinsko delo spoštovano, bi vsi jasno razumeli, da je enakovredno denarnemu delu in da mora biti torej preostanek gospodinjskih del pravično razdeljen med zakoncema.

Otročje in nazadnjaško vztrajanje pri nesodelovanju pri “ženskem delu” pa moške tudi stane. Ženska, ki je za vse sama, ugasne kot Ljubimka, Ustvarjalka, Navdihovalka. Kot pravi Naomi: “Kar so moški privarčevali pri skrbi za otroke in gospodinjstvu po tem, ko se je rodil otrok, jih je tudi stalo, romantično in erotično.”

Ena od Naomiinih intervjuvank je dejala: “Vsekakor sem si ob dnevih, ko je bil moj mož v resnično pomoč, želela biti romantična. Toda ko je predpostavljal, da bom vse zmogla sama, ko se mi je nato približal, se nisem mogla odzvati.”

Če bi si moški želeli cvetočih žensk, bi jim pomagali. 

Družba, v kateri materinstvo ni čaščeno in zanikanje Boginje

V družbi, v kateri bi bilo materinstvo čaščeno, bi bil prehod v materinstvo veliko lažji, manj fizično, čustveno in duhovno naporen, bolj bogat in bolj izpolnjujoč.

Durga puja - obred čaščenja Boginje Durge. Ljudje častijo BOGINJO - ženski obraz Božanskega, Božansko utelešeno v ženskah!

Durga puja – obred čaščenja Boginje Durge. Ljudje častijo BOGINJO – ženski obraz Božanskega, Božansko utelešeno v ženskah!

Častile bi se spremembe, ki jih povzročajo materinski procesi materinskemu telesu, umu, duši. Mentalnih sprememb , ki jih povzročajo hormoni materinstva, ne bi več dojemali kot “poneumljanje, zmanjševanje mentalnih zmožnosti”, temveč kot izostreno osredotočenost, poglobljen uvid v povezave med stvarmi. Materinsko intuitivnost, izostreno povezanost z drugimi dimenzijami, nosečniško “zasanjanost” in “čustvenost” kot to zaznava racionalistična družba, bi dojemali kot mogočne portale, kot priložnost za kontemplacijo vseh pripradnikov družbe. 

Povečano potrebno mam po varnosti, materinjenju, nežnosti, pozornosti, ne bi več dojemali kot šibkost, nesamostojnost, iracionalnost temveč kot vrlino, kot merodajno vrlino, ki človeštvu sporoča, kaj je zares pomembno: varnost, nežnost, toplina varnega doma

Nadčloveško osredotočenost mater na otrokovo varnost, uresničevanje njegovih potreb, ki spominja na junaštvo in ne le eno od človeških lasnosti, ne bi več dojemali kot nevrotičnost, ki omejuje racionalnost, temveč kot junaštvo, kot božansko lastnost žensk, ki ohranja človeštvo.

Socialno samoumevno bi bilo, da se novo družino s strani skupnost in s strani sistema podpira materialno (finančno), fizično (s pomočjo pri gospodinjstvu, opravkih), psihološko (s prisotnostjo, s podporo, pogovorom), duhovno (z obredi prehoda, s čaščenjem ženskega obraza Božanskega).

Spočetja, nosečnosti in poroda ne bi več dojemali kot medicinske dogodke, kot dogodke, nad katerimi ima moč, avtoriteto in pravico odločanja nekdo zunanji, nekdo uniformirani (zdravstveni delavec, uradni delavec), temveč kot ključne dogodke v Krogu Življenja, ki jih utelešajo ženske, ki so, ko potujejo skozi te dogodke, utelešenja Boginje – ženskega obraza Božanskega, avtonomne, svobodne osebe in avtoritete zase in za človeštvo, saj je človeštvo odvisno od njih. Obporodne prakse bi odsevale ponižnost in spoštovanje do Mater, njihove avtonomnosti in sposobnosti in pravice do odločanja, odsevale bi zavedanje o naravnosti in normalnosti materinskih procesov, odsevale bi globoko čaščenje teh procesov. 

Mame ne bi več potlačevale svojih občutkov na poti v materinstvo, ne bi več potlačevale spominov na svoje porode in poporodna obdobja, ne bi se več sramovale svojih teles, dvomile v svoja telesa in svoje materinske psihe, ne bi več bile zmanipulirane s strani uniformiranih avtoritet, katerih interes je dobiček in ne njihovo dostojanstvo in svoboda, ne bi bile več zasmehovane, kadar pridejo v porodnišnico s porodnimi načrti, kadar sprašujejo po statistiki in obporodnih praksah, kadar si želijo drugačne oskrbe, ne bi bile več označene za “nore, zmešane alternativke”. Žensk, ki krčevito branijo blagostanje svojih otrok ne bi več označevali za histerične

Častili bi BOGINJO, našo MATI, naše POČELO, našo LJUBEZEN.

Preostali članki na blogu Rdečega Šotora, ki govorijo o materinstvu:

Materinstvo – nevidno zdravilo, ki mora postati vidno

Materinski um – ultimativna predaja

© Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš preobrazbe materinstva? Kakšne laži prepoznavaš oziroma kakšne laži so se zgodile tebi na poti v tvoje materinstvo? Kakšne resnice si želiš o materinstvu in prehodu v materinstvu sporočiti prihodnjim generacijam? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Cikel Materinskih krogov od septembra do decembra 2015, več informacij TUKAJ. 

Sklop delavnic Menstrualni misteriji (I. Korenine & II. Cikličnost in transformativnost), 26.9. in 10.10. 2015, več informacij TUKAJ.

Sklop delavnic arhetipov svetle in temne ženskosti, 24.10. in 7.11. 2015, več informacij TUKAJ.

Branje ženskega Tarota, kadarkoli, več informacij TUKAJ.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Duhovni instinkt in ženska duhovnost

Polna Luna v Strelcu

Danes ob 18.21 nastopi polna Luna v Strelcu. Strelec je znamenje širine. Širine v vseh oblikah. Telo naredi podobno Veneri, obilno v svoji plodnosti, gostoljublju, radosti, sočnosti. Duha naredi visokoletečega, globoko dojemljivega, sprejemljivega. Zato pravijo tudi, da je Strelec znamenje religije, filozofije. Le-te naj bi bile izraz veličine duha, skupek izkušenj in spoznanj duha. Vendar religije in filozofije pogosto postanejo dogmatične, okostenele, same sebi namen, najhuje pa – postanejo orodje neke gospodarsko-politične ideologije, gibanja…

Toda Strelec je znamenje esence religije in filozofije – tiste žive esence, ki omogoča duhu, da živi, zaznava, doživlja, ozavešča, spoznava, razume, se širi. Polna Luna želi lastnosti Strelca obelodaniti. Pokazati čisto vsak skrit kotiček njegove energije, popolnoma razkriti njegovo sporočilo. Njen namen je, da ozavestimo pomen Strelca, da osvetlimo dele v duši, ki mu pripadajo.

Duhovni instinkt izhaja iz notranjosti, je univerzalni, večen del naše psihe. Bojimo se mu prisluhniti, saj smo bile pogojene v strah pred notranjim glasom in obračanje na zunanjo avtoriteto.  slika: Ignacio Serrano

Duhovni instinkt izhaja iz notranjosti, je univerzalni, večen del naše psihe. Bojimo se mu prisluhniti, saj smo bile pogojene v strah pred notranjim glasom in obračanje na zunanjo avtoriteto.
slika: Ignacio Serrano

Duhovni instinkt

Zato želim današnji članek posvetiti osvoboditvi (kar počne polna Luna) resnične esence religiozne/duhovne izkušnje v nas ženskah (kar nam omogoča Strelec). Dandanes smo ženske (in tudi moški!) precej “zamašeni” (zademfani, bi rekla draga Sestra Eva Luna) v tistem centru, ki se mu reče “duhovni instinkt”. Tisočletja so se namreč neke sile (saj vse vemo, katere) trudile, da bi se ta center zademfal. Tisočletja smo bile učene (in učeni), da je duhovnost izvira iz zunanjosti, od neke avtoritete, ki potrdi, kateri občutki, izkušnje so pravilni in kateri ne; ki predpiše nauke, v katere je potrebno verovati (!), ki celo sankcionira, kaznuje vse, ki si drznejo tej avtoriteti zoperstaviti (na žalost vemo, da so bili pregoni heretikov – na primer Katarov, sledilcev Starih Poti (“poganov”), itd – orodja za centraliziranje oblasti, za izločanje gibanj, ki bi odjemala sledilce instituciji, ki si je priborila najmočnejši položaj. Torej na prvem mestu NI bilo resnično preganjanje določenega nauka. Tako so stvar dojeli verjetno le preprosti ljudje in zagnani in naivni člani institucije, katerih zavest ni prodrla do spoznanja resničnih interesov svoje institucije). 

Zaradi te “zamašenosti” se močno bojimo prisluhniti svojemu duhovnemu instinktu in slediti temu, kar nam pravi. V naših kosteh še živi spomin na preganjanje, ko smo poslušali svoj duhovni instinkt. Pogosto je naša pogojenost tako močna, da se morda znebimo vpliva avtoritarnega monopola ene institucije, pa le začnemo slediti nekemu drugemu nauku. Toda v resnici se ni zgodilo nič – naš duhovni instinkt še vedno ni prebujen – le svojo pogojeno sledljivost (nenaravno sledljivost!) smo preusmerili k drugi avtoriteti. 

Današnji članek zato posvečam obuditvi našega duhovnega instinkta in obuditvi naše naravne neustrašnosti. Ženske, čas je! 

Pred nekaj dnevi sem brala zelo zanimiv članek Cynthie Garrity-Bond (feministične teologinje in socialne eticistke) o fenomenu na Irskem; o sprejetju zakona za istospolne poroke v državi, kjer se več kot 80% prebivalstva istoveti za katolike. 

Cynthia je omenila zanimiv koncept, ki je prebudil mojo pozornost. Sensus fidei. To je koncept v krščanski teologiji, ki pomeni nekako “razum verujočih”, “smisel verujočih”. Mednarodna teološka komisija ga definira kot: “Sensus fidei je neke vrste duhovni instinkt, ki omogoča verujočemu, da spontano presoja, ali je določen nauk ali praksa v skladu z Evangelijem in apostolsko vero. Globoko je prepletena z vrlino vere samo; teče od in je v lasti vere. Primerja se z instinktom, saj v osnovi ni posledica razumskega preudarjanja, temveč je spontano in naravno védenje, neke vrste zaznava (aisthesis).”

Cynthia pravi, da se je na Irskem tak izid lahko zgodil le zato, ker so tamkajšnji kristjani vklopili svoj sensus fidei. Seveda lahko sensus fidei interpretiramo na mnoge načine. Predpostavljam lahko, da ga Cerkev ne razlaga tako kot Cynthia. Poudarja namreč, da je sensus fidei instinkt, ki pomaga verujočemu presoditi, ali je nek nauk/praksa v skladu z Evangelijem in apostolsko vero – ki pa ju seveda določa Cerkev. Tako je sensus fidei bolj nek kriterij dobro ponotranjenega cerkvenega nauka, ne pa nekaj živega, človečnega, nevezanega na Cerkev.

Toda tako kot Cynthia tudi jaz v sensus fidei vidim resnični duhovni instinkt, ki je univerzalen in ga poseduje vsak človek. Instinkt, ki ima moč, da osvobodi vsakega posameznika iz jarma prestrašene pogojenosti, ki ima moč, da oživi! duha, očisti vid, sluh in omogoči čisto zaznavo duhovnega.

Hči očetov se mora povezati s svojo krvjo. Tako krvjo kot simbolom telesnosti, kot krvjo, ki je simbol celovite, avtentične ženskosti, božanske ženskosti. slika: Liza Paizis

Hči očetov se mora povezati s svojo krvjo. Tako krvjo kot simbolom telesnosti, kot krvjo, ki je simbol celovite, avtentične ženskosti, božanske ženskosti. slika: Liza Paizis

Hčerkam očetov

Ta članek je še posebej posvečen ženskam, ki se identificirajo s krščansko (ali drugo) vero, toda v sebi čutijo ščemenje duhovnega instinkta, ki jim govori, da je v njihovi veri premalo prostora za žensko, Žensko in Boginjo. Zavedam se, da je ta proces začetka poslušanja svojega duhovnega instinkta znotraj ustanove, kot je Cerkev, težak, lahko boleč, lahko se zdi skoraj nemogoč. Morda se zdi na začetku celo bogoskrunski! John P. Dourley, katoliški duhovnik in jungovski psihoanalitik je o težavnosti in bolečini tega procesa povedal: “Če in ko je fanaticizem presežen, rezultati niso vedno zgolj blagodejni. Izgubi kakršnekoli tolažbe, ki jo je do zdaj ponujala tako imenovana vera, lahko sledijo vzorci depresije in praznine, čeprav je paradoksno depresija pogosto spremljana z besom nad žrtvovanji dvomljivemu Bogu te vere in njegovim ostrim moralnim zahtevam, ki so zdaj občutene kot sovražne polnemu izrazu človeškega življenja in duha. Ko nekdo zaupa neki religiji in nato začne postajati bolj zavestno bitje, ko trdo dela, da bi častil simbole in obljube te religije, in v tem procesu postane zavesten temačnosti te religije, kar se prevede v občutek izdanosti, je jeza naravni odziv. Vendar jeza zahteva dejanje razrešitve.

Seveda je posvečen tudi drugim hčerkam očetov. Kajti, nikakor ne želim sporočiti, da le ženske, identificirane z abrahamskimi ali drugimi podobnimi religijami, potrebujejo uvide o duhovnem instinktu. Potrebujemo jih hčerke očetov vseh vrst. Vse ženske v sodobni družbi smo hčerke očetov. Kajti moško-osrediščena miselnost in filozofija sta prepojila vse aspekte našega življenja – znanost, družbene vrednote, vrednote medosebnih odnosov, dojemanje vzgoje, itd. Tako smo bile vse subtilno vzgojene v moško-osrediščen model. Tudi če je naša družina že generacije nazaj zapustila patriarhalno religijo ali zavrnila njene do žensk, življenja, narave sovražne poglede, so na psihološkem nivoju še zmeraj ostanki patriarhalnega mišljenja. Ženske smo tako na primer vzgajane v prepričanje, da je intelektualizem superiorna dušna sposobnost, da naša cikličnost in druga stanja zavesti niso pomembna, ali pa so celo infantilna in nekoristna. Tudi takšne hčerke očetov potrebujemo meditacijo o duhovnem instinktu

Zadnjič sem razmišljala, kaj bi se moralo zgoditi, da bi Marijo Magdaleno nehali dojemati kot spokorjeno prostitutko – predvsem v krščanskih krogih. In prišla je misel, da je morda arhetip spokorjene grešnice nekako povezan s transformacijo intelektualističnih hčerk očetov. Morda je “spokoritev” Marije Magdalene tisto, kar čaka z moško energijo identificirane hčerke očetov; spokoriti se moramo pred svojo ženskostjo, pred Boginjo; ker smo jo zavračale, zasmehovale. Marija Magdalena naj bi namreč bila grešna zaradi spolne energije – največje moči ženskosti. Ko je spolna energija uporabljana za destruktivne namene, se mora “spokoriti”. Prav tako kot je pri hčerkah očetov intelekt uporabljan za destruktivne namene. Morda bo, ko se bodo ženske vrnile k svojim koreninam, čas dozorel, da v Magdaleni vidimo to, kar resnično je – duhovna učiteljica, apostolka apostolom, enakovredna Jezusu. Ko se bomo ženske vrnile k svojim koreninam, bomo stopile v svoje mojstrstvo, ki ga uteleša Magdalena. 

Slika: Emily Balivet

Skupina žensk (coven) skupaj praznuje svojo duhovnost! Slika: Emily Balivet

(Ženska) duhovnost

Duhovnost naj bi bila živa izkušnja, ne pa ideologija. Jungova glavna kritika krščanstva (in drugih “razodetij”) je, da se dojema kot ultimativno, dokončno razodetje, ki je končna resnica in ga ni moč preseči. Takšno dojemanje, pravi Jung, historično (Bog je v določeni točki ustvaril svet in to je to; v določeni točki se je utelesil in to je to; itd) ter transcendentno (Bog je zunaj stvarstva), blokira ☽🌕☾ spiraljenje ☽🌕☾ duhovnega procesa in zamaši duhovni instinkt. Še posebej za ženske je to zelo pomemben uvid.

Ženske namreč v svojem telesu in svoji psihi nosimo kodo cikliranja, spiraljenja, umiranja in prerajanja. Ko je religija zapovedala dokončnost, je sterilizirala našo vitalno psihično lastnost – cikliranje. Ko je religija zapovedala transcendentnost, je povzročila trpljenje ženskam, ki ne morejo tako preprosto kot moški ločiti telesa od duha, saj ne morejo ignorirati (duhovnih) sporočil, ki jih njihovo telo kriči! med biološko-duhovnimi prehodi menstruacije, poroda in menopavze. 

Opazila sem tudi, da Cerkev razširja mnenje, da tisti, ki niso kristjani, nimajo odnosa z Božanskim (ne verujejo v Boga). Humorni sodobno-poganski napis na to hudomušno odgovarja: “Verjamem v Boga, samo ne verjamem, da je starš samohranilec.” Ta ideja, da imajo odnos z Božanskim le kristjani, je podobna ultimativni naravi naukov abrahamskih religij. V obeh primerih gre za nekakšen monopol. Ženske torej, ki so skozi zgodovino skozi svoj duhovni instinkt doživljaje ženski obraz božanskega (o čerem govori tudi roman Rdeči šotor), so bile označene za krivoverke, grešnice. Duhovne/religiozne izkušnje ne moreš imeti, če nisi pod okriljem Cerkve! Takšno prepričanje je zares destruktivno. Jung je spodbujal kristjane, da presežejo ultimativnost svojih naukov ter sprejmemo druge duhovne poti kot enakovredne ter se od njih bogatijo. Šele tako se bo človeška duhovnost zares razcvetela v vsem svojem bogastvu. 

Bog Boginja Yin YangBožansko – Oče ali Mati ali oboje? 

Ena od stvari, na katere opozarja duhovni instinkt, je, da je Bog v abrahamskih religijah personalističen (je oseba) in je moškega spola (o njem se vedno govori v moškem spolu). Zakaj? Zakaj je Bog moškega spola? Ali to govori o večvrednosti moškega? Jada Pinkett Smith (žena igralca Willa Smitha) je od 12-letne deklice dobila vprašanje: “Gospa Jada, ali mislite, da bodo deklice sploh kdaj tako pomembne kot fantje, glede na to, da je Bog moški?” Kako bi odgovorili takšni deklici zdravorazumsko (ne s koncepti “svete nerazumljivosti”, ki jo je Jung zaznal v prevladujoči konzervativni dogmatični krščanski teologiji), iz tistega mesta v duši, ki je sensus fidei (duhovni instikt)? 

Osho je o tem, katerega spola je Bog, povedal tole: “Ko oseba globoko meditira in se razsvetli, postane mati. Buda je bolj podoben materi kot očetu. Krščanska asociacija na besedo oče ni najbolj relevantna, niti lepa. Klicati oče Božansko zveni malo mačistično. Če obstaja Bog, je lahko le mati, ne oče. Oče je nekaj zelo institucionalnega. V naravi oče kot tak ne obstaja. Če vprašaš kakšnega lingvista, ti bo povedal, da je beseda stric starejša kot beseda oče. Strici so obstajali prej, saj nihče ni vedel, kdo je oče. Institucija očeta se je v človekovem življenju pojavila, ko se je vzpostavila zasebna lastnina. Je zelo krhka in lahko vsak čas izgine. Družba se spreminja in ta institucija lahko izgine kot so izginile že mnoge druge. Vendar bo mati ostala, ker je naravna.”

Materinski zdravi razum 

Mnoge duhovne feministke našega časa se strinjajo z njim. Rebecca Boon ugotavlja, kako je večina feministk zgrešilo, ko je tako strastno zavračalo materinstvo in prišlo celo do takih absurdnih zaključkov, da je ženski njena lastna biologija sovražna in jo je treba preseči. Materinstvo je ena največjih moči ženske, pravi Rebecca! Človeštvo v resnici ni razdeljeno na moške in ženske, temveč na matere in sinove. Kajti vsaka ženska je (vsaj potencialno) mati in vsak moški je sin matere, drugače ne more biti, pravi Rebecca Boon. Tudi Sara Ruddick, avtorica knjige Maternal Thinking (Materinsko razmišljanje) ugotavlja, kako globinski psihološki vpliv ima materinstvo na žensko oziroma na vsakogar, ki opravlja materinsko delo. Pravi, da skozi materinstvo razvijemo zmožnost realnega, praktičnega razmišljanja, odgovornost, zmožnost svoje mišljenje povezati s čutenjem (ne več misliti ločeno od čustev, občutkov, zaznav = intelektualizirati). Zato, pravi Sara, je materinsko razmišljanje izredno dragoceno in mora postati bolj vključeno v sodobno družbo – vključiti se mora v politično odločanje, itd, saj je materinsko razmišljanje lahko zares dojame pojme, kot so odgovornost, skupno dobro, itd.

Ženska je počelo stvarstva, ženska rojeva. Ženski um je skozi materinsko delo preobražen, postane izjemno močna sila ljubezni in zdravega razuma. Materinsko mišljenje je temelj družbe in lahko je njen rešitelj.

Ženska je počelo stvarstva, ženska rojeva. Ženski um je skozi materinsko delo preobražen, postane izjemno močna sila ljubezni in zdravega razuma. Materinsko mišljenje je temelj družbe in lahko je njen rešitelj.

Barbara Walker pove o ženskem zdravem razumu (v angleščini “common sense”, kar izhaja iz latinske besede “sensus”, ki je del besedne zveze “sensus fidei”) tole: “Spomniti se moramo, da je bila v starodavni matriarhalni miselnosti, ki jo lahko obnovimo skozi mite in legende, Boginja razumljena kot edini izvor urejenega, logičnega razmišljanja. Iz njenih intelektualnih daril ženskam so se rodile discipline, kot so matematika (kar dobesedno pomeni “materinska modrost”), koledarji (izvorno Lunini in menstrualni koledarji), sistemi meritev, glasbene in pesnitvene oblike, arhitekturne tehnike in mnoge druge vede za delo z umetnostjo in naravo. Starodavna grška beseda diakosmos, ki pomeni sistem reda, ki ga je v prvotni kaos vnesla Boginja (Dia), dokazuje prepričanje starodavnih ljudi, da je bila racionalnost utelešena v prvi učiteljici vsakega otroka – mami. Mit iz Indije nakazuje, da so zgodnji ljudje verjeli, da ženska sposobnost rojevanja izhaja iz superiorne ženske veščine razvijanjamerilnih sistemov.
Celo judovsko-krščanska diabolizacija Matere Eve je zadržala zaznavo Svetovne Matere kot izvora razsvetljenja za vse človeštvo, čeprav je Eva morala zavrniti ukaz patriarhalnega Boga, da bi pridobila znanje, ki ga je Bog želel skriti pred človeškimi bitji.
Kasneje so patriarhalne družbe želele pomanjšati ženski intelekt tako, da so ga imenovali instinktivni, nezavedni, iracionalen. Čeprav so prepoznavali natančno žensko zaznavanje, so ga moški zavrgli s precej zaničljivim izrazom intuicija, namesto da bi ga poimenovali z njegovim pravim imenom inteligenca. Ne glede na to, kako pogosto so ženske pokazale, da so sposobneracionalnega razmišljanja ali celo sposobnosti prodiranja skozi bolj iracionalne moške konstrukte z ostrim robom zdravega razuma, je bilo ženskim umom dopuščeno le čustvovanje, ki naj bi zapolnilo prostor z manj uma. To je bil še en primer prekletstva z medlo pohvalo. Pravzaprav so patriarhalne kulture zgradile svoje praktične dosežke na dosežkih zgodnejših, žensko-osrediščenih skupin in moški filozofi so vnesli v filozofijo več nerazumskosti, kot ne. Na primer, nobena družba ni bila bolj nespametno vraževerna ali bolj naivno lahkoverna od krščanske Evrope v obdobju, imenovanem Doba Vere, ko so bile resnice spoznane samo skozi besedilaočetov in je bila eksperimentalna znanost dojemana kot hudičevo delo.
Ob zori zgodovine je bil zdrav razum izmaličen s konceptom patriarhalnih bogov kot univerzalnih staršev, kljub njihovi nezmožnosti rojevanja. Miti kažejo, da so imele zgodnje civilizacije s tem konceptom težave. Ljudje niso sprejeli takšnih božanstev, dokler ni bilo več stoletij posvečeno propagandi duhovnikov. Celo potem so bili potrebni besedna izkrivljanja in namenskinelogični paradoksi, da bi se vzpostavilo čaščenje bogov, ki so žalilipragmatično dojemanje resničnosti preprostega človeka.” 

Ženske se moramo spomniti tega zdravega razuma (sensus). Ženske se moramo spomniti, da že ves čas, že celotno zgodovino, na temelju svojih zdravorazumskih spoznanj in dejanj nosimo celotno človeštvo. Spomniti se moramo, da so sinovi mater in njihovi intelekti ponoreli zato, ker so mame v določeni točki pozabile, da je njihovo mišljenje temelj družbenosti. Spomniti se moramo, da zrel, prvinski, Zemljo-ljubeč in Žensko-čaščeč moški postane takšen, ker se njegova mati zaveda pomena svojega materinstva.

Marija Magdalena izžareva arhetipsko celovito ženskost. Kdaj bo naša družba zrela, da jo sprejme? slika: Lindsey Hardin Freeman

Marija Magdalena izžareva arhetipsko celovito ženskost. Kdaj bo naša družba zrela, da jo sprejme? slika: Lindsey Hardin Freeman

Yin Yang in feministične kristjanke 

Barbara Walker gre vseeno malce predaleč, da kar naravnost pove, da bi moral svet biti matriarhalno urejen, da bi ženske-matere morale nadzorovati moške (s tem se strinja tudi Rebecca Boon), Božansko bi seveda bilo samo in edino Bognja, Ona in tako na svetu ne bi bilo težav! To bi le bila zamenjava zatiranja žensk z zatiranjem moških. Spola ne obstajata zato, da bi bil eden več vreden od drugega. Podoba moškosti in ženskosti, ki je najbolj v skladu z duhovnim instinktom, je starodavna kitajska podoba yin-a in yang-a, ki se zlivata drug v drugega, sta eno. Drug brez drugega ne moreta, drug drugega porajata. Sta popolnoma enakovredna. 

Tako je tudi Božansko yin in yang, Bog Oče in Boginja Mati. Je Misterij te čudovite združitve, ustvarjalnega sodelovanja dveh principov – moškega in ženskega. Ženski je bil skozi zgodovino izbrisan. Nastala je teologija (“veda o Bogu”), ki nasprotuje duhovnemu instinktu. In zato se tudi znotraj religioznih institucij začenjajo dogajati premiki, ki nakazujejo na to, da se je v ljudeh aktiviral sensus fidei, ki preprosto ne trpi več nekaterih nesmislov. V krščanskem gibanju se na primer razvija teologija telesa, s katero se poskuša Cerkev počasi znebiti čistunske teologije, ki je spolnost označevala za grešno in s tem povzročala tisočletno kolektivno nevrozo, ter se približati instinktivnemu, univerzalnemu védenju, ki je bilo lastno že prvemu človeku: da je spolnost sveta. Vse več žensk znotraj krščanskega gibanja začenja slediti svojemu duhovnemu instinktu in na obrobju svojih Cerkva, včasih zunaj, ker so Cerkve še prerigidne, ali pa znotraj njih, kjer so Cerkve odprte, začenjajo sponzanja svojega sensus fidei vključevati v njihovo teologijo. 

Tukaj je nekaj odličnih člankov za vse, ki ste v podobni situaciji. V članku Transforming the Church from Within or Without? (Spreminjati Cerkev od znotraj ali od zunaj) Xochitl Alvizo razmišlja o tem, ali je ženska, ki se prebuja, sploh še lahko kristjanka. Ali lahko ženska, ki se povezuje s svojo avtentično ženskostjo, sploh še sprejme religijo, katere nauki in prakse so bili skozi zgodovino patriarhalni? Xochitl ugotavlja, da se ni potrebno odločiti, temveč slediti svoji intuiciji. Cerkev se namreč uspešno preraja tako zaradi tistih, ki ostanejo, kot tistih, ki odidejo. S podobnim razmišljanjem se ukvarja v članku Be-ing in the Church (Biti v Cerkvi). Gina Messina-Dysert se v članku Is it a Feminist Act to Stay in a Patriarchal Tradition? (Ali je ostati v patriarhalni instituciji feministično dejanje?) ukvarja prav s tem vprašanjem. 

Seveda je v ZDA veliko lažje v svojo religiozno skupnost vpeljati spremembe, kot pri nas. V ZDA obstaja nešteto oblik krščanstva, ki so veliko bolj fleksibilne, prelivajoče se, odprte za nove ideje. Pri nas je nekoliko težje vpeljati duhovni instinkt. A vseeno je to neizbežno za naše duševno zdravje. 

maternična povezavaArhetip, ki ga potrebujemo: Amazonka – Bojevnica, ki ustvarja varen prostor za rojevanje najnežnejšega

Ta petek se v Rdečem Šotoru združimo v varen, intimen ženski krog, da odpremo svoje maternice in pustimo glasu, da govori njihovo zgodbo. Sklenile bomo krog materničnega petja za opolnomočenje ženskega glasu. Vabljene! Izkušnja je izjemno intenzivna, izkustvena, globoko, zdravilna. Učinke obreda čutimo na fizični ravni – kot utripanje maternice, ščemenje v jajčnikih… Tokrat spoznavamo arhetip Amazonke, ki je eden bolj osovraženih ženskih arhetipov, a eden ključnih za sodobne ženske. Amazonka je Divja Ženska, obuja resnični pomen Deviškosti (ki NI spolna nedotakljivost, temveč duhovna neoporečnost in duševna neodvisnost), je Bojevnica, ki ustvarja in ščiti teritorij, znotraj katerega lahko božanska ženska energija rojeva najnežnejše… Prav Amazonko potrebujemo za aktiviranje duhovnega instinkta, ki zamašen čaka v naši duši. Potrebujemo njeno neustrašnost in varen prostor, ki ga ustvarja, znotraj katerega lahko prisluhnemo svojemu sensusu fidei. Več pa na delavnici!

© Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Hčerke očetov: fizične, psihološke in duhovne posledice zatiranja ženske

slika: Edward Eggleston

slika: Edward Eggleston

23. septembra nastopi jesensko enakonočje in s tem introvertirano-meditativno obdobje na letni ravni. 24. septembra ob 8.12 nastopi prazna Luna v Tehtnici. Zadnji teden menstrualno-Lunarnega cikla je zaznamovan s klici iz globin. V tem tednu se najintenzivneje dogaja proces vračanja k celovitosti, prestrukturiranju naše psihe tako, da bo delovala holistično in v skladu z našim sebstvom.
Jung temu pravi “nezavedna kompenzacija”, ki jo ženske še s posebno lahkoto izkusimo v tem zadnjem tednu našega in Luninega cikla. Nezavedna kompenzacija pomeni, da naše nezavedno komunicira z nami preko čustev, sanj, misli, sinhronicitet (dogodkov v življenju, ki se nas še posebej dotaknejo, saj igrajo na naše “strune”, na dele nas, ki so trenutno občutljivi), namen te komunikacije pa je vzpostaviti izgubljeno celovitost psihe, Duše, zdravo, uravnovešeno stanje, jasen in razločen odnos med sebstvom – našim središčem – in našim zavestnim jazom.
Ta izkušnja gibanja k celovitosti – kar je pogosto boleča izkušnja, saj zahteva luščenje vsega neavtentičnega in sprejemanje delov sebe, ki smo jih potlačile – je, kot pravi Jung, izkušnja Božanskega – za nas izkušnja Boginje. Ta proces vračanja k celosti je identičen Bogu/Boginji. Jung je to stanje celosti in psihične integracije enačil celo z božansko milostjo.

Ko Luna izginja, se ta proces “psihične integracije” dogaja izjemno intenzivno, če mu dovolimo. V tem času nas naravne sile vlečejo v notranjost, k svojemu sebstvu. Čas in prostor postaneta relativna; prevzame nas proces, za katerega čutimo, da je pomemben, da se mu moramo posvetiti – občutimo svojo pristnost, resnično sebe in si želimo zlitja. 

Ta proces – in ta teden menstrualno-Lunarnega cikla – je lahko boleč. Boleče očitno postane vse, kar je bilo v našem življenju nepristno; vse navade, vedenjski vzorci in prepričanja, ki so krčila našo veličino, našo resnično sposobnost, naš potencial. 

Jung opisuje bolečino tega procesa:

Če boste svoje nezavedno poslušali in ubogali, lahko pričakujete, da se bo kar naprej vmešavalo v vaše zavestne načrte. Vaša volja bo prišla v navzkriž z drugimi namerami, ki se jim boste morali podrediti ali pa jih vsaj resno obravnavati. To do neke mere pojasnjuje, zakaj človek dolžnosti, ki spremlja proces individuacije, pogosto ne bo občutil kot blagoslov, temveč kot breme. Če bo človek želel ubogati nezavedno, velikokrat ne bo mogel delati, kar si želi. Prav tako ne bo mogel početi, kar od njega pričakujejo drugi. Zato, da bi se našel, se bo moral ločiti od svoje skupine: družine, partnerja ali drugih bližnjih ljudi. Tistim, ki se posvečajo svojemu nezavednemu, bomo pogosto rekli, da sonedružabni in egocentrični. Praviloma ugotovitev ne drži, ker takšno stališče ne upošteva pomembnega, čeprav malo znanega dejavnika –kolektivnega (lahko bi celo rekli: družbenega ) vidika sebstva. Duhovno usklajeni in podobno usmerjeni ljudje bodo našli pot drug k drugemu, si ustvarili skupino, ki bo prečila vse običajne družbeno ter organizacijsko pogojene medosebne vezi. Takšna skupina z drugimi ni v konfliktu; je ledrugačna in neodvisna. Zavestno dojet proces individuacije spremeni posameznikove odnose z drugimi ljudmi. Sorodstvene vezi in interesne povezave zamenja drugačna vrsta enovitosti – povezanost prek sebstva.”

Ženska, ki je identificirana z žensko zavestjo, matristično zavestjo. Ko se istovetimo s patriarhalnimi ideali, nad svojim telesom izvajamo grobe rituale lepote, kot so stradanje, stiskanje v neudobna, grda in nekoristna oblačila, sovraštvo do lastnega telesa, pretirano "olepšavanje" svojega telesa z ličenjem in v skrajnem primeru z operacijami in miselnost, da sem vredna le, če sem privlačna moškemu.

Ženska, ki je identificirana z žensko zavestjo, matristično zavestjo. Ko se istovetimo s patriarhalnimi ideali, nad svojim telesom izvajamo grobe rituale lepote, kot so stradanje, stiskanje v neudobna, grda in nekoristna oblačila, sovraštvo do lastnega telesa, pretirano “olepšavanje” svojega telesa z ličenjem in v skrajnem primeru z operacijami in miselnost, da sem vredna le, če sem privlačna moškemu.

Fizični aspekt

Fizično se lahko ta proces manifestira kot klasična predmenstrualna napetost in PMS. Ti simptomi sporočajo, da ne živimo tako, kot želimo, temveč tako, kot od nas pričakujejo drugi – ti “drugi” je lahko zelo abstrakten pojem; ni nujno, da pomeni konkretno osebo ali skupino (na primer družino), pomeni lahko vrednostni sistem sodobne patriarhalne družbe, ki smo ga ponotranjile in v skladu s katerim delujemo. Ko ženske začnemo zavračati svojo mamo, ženske sorodnice ali ženske v svojem bližnjem okolju in poveličujemo svojega očeta in moške v svojem bližnjem okolju kot uspešnejše (v kateremkoli smislu), se poistovetimo z moško identiteto, moškimi vrednotami in zavrnemo svoje žensko nezavedno, svoje ženske globine. Na fizični ravni se ta napačna identifikacija kaže kot PMS, ki, če ga podrobno raziščemo, pogosto vključuje tudi nezdrave prehranske navade in nespoštovanje do svojega telesa (tako kot do svoje ženske duše).

Eden od pogostih dejavnikov za neravnovesja v ženskem ciklu in posledično nevšečnosti, je sladkor (sladkor deluje na možgane enako kot droga; morda v njegovi sladkobi iščemo ljubezen, za katero smo prepričane, da je od zunaj ne moremo dobiti). Neravnovesja sladkorja v krvi lahko povzročijo: motnje v ovulacijskem vzorcu, motnje v delovanju nadledvične žleze, neredne cikle, zmanjšanje proizvodnje hormona DHEA (pomemben spolni hormon), zmanjšanje proizvodnje testosterona (kar vodi k oslabljeni spolni sli). Prehrana vpliva na količino estrogena v telesu in s tem na uravnovešenost našega cikla. Stresno notranje življenje (produktivnostna preganjavica, občutek, da “nikoli nisem dovolj dobra”, itd), ki je neposredna posledica istovetenja s patriarhalnimi vrednotami. Stresno notranje stanje povzroča preobilico izločanja stresnih hormonov, ki pa preprečujejo normalno delovanje ostalih hormonov, med drugim tudi spolnih, torej povzročajo neuravnovešen cikel, plodnost, itd. 

prsna boginja z leviDuhovni aspekt – identifikacija s patriarhalno religijo/duhovnostjo in možnost izhoda za ženske

Obdobje patriarhata se je začelo pred približno 5000 leti. V času pred patriarhatom so na svetu obstajale duhovne tradicije, ki so častile tako moški kot ženski aspekt Božanskega; ki so v naravi videle človekov izvor in domovanje in ne iracionalno gmoto, ki jo je treba nadzorovati in izkoriščati; v ženskem načelu in ženski so videli še poseben primat, ker daje življenje in ker razume misterije življenja in smrti. Te duhovne tradicije so bolj kot vse cenile mir, slogo, harmonijo, ljubezen in duhovne vrline. 

Ko je nastopil patriarhat, starodavne duhovne tradicije, ki so častile Naravo, Žensko in Življenje niso izginile čez noč. Dolgo časa so se poskušale obdržati, večinoma na skrivaj. Zahodna tradicija čarovništva je eden od ostankov te starodavne religije. Vendar je bil eden od glavnih ciljev patriarhata izbrisati starodavne religije, saj se je trudil vzpostaviti vrednote, ki so diametralno nasprotne vrednotam, ki so jih gojile starodavne duhovne tradicije. Proces, ki je sledil, poznamo in o njem tukaj ne bomo podrobno razglabljale (za obuditev spomina ključna beseda: preganjanje čarovnic). 

Eno izmed ključnih orodij pri iztrebljanju religije Boginje je bilo označiti vse, kar je povezano z religijo Boginje kot grešno, bogoskrunsko, nevarno, “hudičevo delo”. Tega procesa ne pozna le krščanska religija, poznajo jih vse patriarhalne religije. Ta proces je v ženskih (in moških) psihah iniciiral proces razcepljanja, ločitve od svoje avtentične narave, ločitve med zavestnim delom in središčem bitja (sebstva). Vse, kar je naravno (od telesnih občutkov – spolnosti, iskanja ugodja, itd – do psiholoških vzgibov – nagnjenost k dvomu, želja po izkušnji, spoznanju), je bilo označeno za grešno; vse, kar ustvarja človek (kar v patriarhatu označuje le moškega, ne ženske; primer je srbo-hrvaščina, kjer beseda “čovek” lahko ustreza besedi “žena”), pa je superiorno, duhovno, zaželjeno. 

Večina žensk je sprejelo patriarhalno religijo in ne gre jim zameriti – druga možnost je bila pogosto le pot v smrt. Njihovo sprejetje patriarhalne religije in vrednot pa se je prenašalo iz generacije v generacijo, se naselilo v celični spomin vse prihodnjih žensk in določalo psihične procese vseh žensk, ki so prišle za njimi. Še danes, seveda, veliko žensk pripada patriarhalnim religijam in patriarhalnim vrednostnim sistemom. Mnoge ženske ugotavljajo, kakšen učinek ima na njihove psihe takšna pripadnost, mnoge pa (še) ne. 

Hčerke očetov kot svojo osrednjo iniciacijo v ženskost doživimo osebno krizo vrednot, padec v brezno, goltanje temne ženskosti. Čeprav se sprva zdi strašno, je namen tega procesa, da razdrobi našo identifikacijo s patriarhalnimi vrednotami, da nas ponovno poveže z našim matriarhalnim psihičnim sebstvom, da prenehamo vir negovanja iskati v moškem in moškosti, temveč odkrijemo, da je ženskost tista, ki v resnici neguje.

Hčerke očetov kot svojo osrednjo iniciacijo v ženskost doživimo osebno krizo vrednot, padec v brezno, goltanje temne ženskosti. Čeprav se sprva zdi strašno, je namen tega procesa, da razdrobi našo identifikacijo s patriarhalnimi vrednotami, da nas ponovno poveže z našim matriarhalnim psihičnim sebstvom, da prenehamo vir negovanja iskati v moškem in moškosti, temveč odkrijemo, da je ženskost tista, ki v resnici neguje.

Sylvia Brinton Perera, feministična jungovska psihoanalitičarka imenuje ženske, ki se poistovetijo s patriarhalnimi vrednotami, hčerke očetov. Pravi, da se identificiramo z animusom (moškim v sebi) in zavedno ali nezavedno poveličujemo svojega očeta in njegove dosežke/miselnost, svojo mamo pa vidimo kot šibko (kar po vsej verjetnosti tudi je, glede na to, da živi v patriarhatu), nesposobno, podrejeno in se z njo – posledično pa tudi s svojim ženskim sebstvom – ne želimo identificirati. Da bi se hčerka očetov lahko rešila tega napačnega psihičnega vzorca in zaživela kot ženska, se mora zgoditi transformacija, spust v svoje globine, spust v praznino črne Lune, spust v podzemno maternico temne Boginje, smrt ega, smrt preživetih identifikacij. 

John P. Dourley v svoji knjigi Illness that we are: A Junguian Critique of Christianity (Bolezen, ki smo mi: Jungovska kritika krščanstva)
opisuje, kako patriarhalna religija na nas vpliva psihološko. Mnoge ženske, ki jih njihovo žensko sebstvo vse bolj vleče v notranjost, kar jih napolnjuje z vse več zavedanja, da znotraj njihove religije težko najdejo ženski izraz in žensko izkušnjo duhovnosti; vse več se jih sooča z včasih nevzdržnimi dušnimi bolečinami, še posebej če okolica njihove osvoboditve ne podpira, ali jo celo obsoja. Dourley piše o procesu raz-očaranja ob odkritju, kako patriarhalna religija izdaja našo dušo:

 “Žrtve “svete nedotakljive nerazumljivosti” so pogosto soočene z možnostmi “ne-zmage”. Lahko stiskajo svoje zobe in se fanatično obešajo na breme “razodete resnice”, ki v njih ne najde nobene izkustvene resonance. To jih razceplja med zahteve njihove vere in zahteve njihove človeškosti in možnosti zorenja. Ali pa so potegnjeni, pogosto od notranjih zahtev po polnejšem in bolj uravnovešenem življenju, v vzorce zanikanja. V jeziku njihovih lastnih osiromašenih teoloških opcij je tako zanikanje označeno za “ateizem”. Neredko to nosi s seboj trdovratno krivdo, ker so zapustili to, kar bi konec koncev lahko bilo edino pravo razodetje – toliko bolj pravo, ker je nerazumljivo.”

Ko ženske postajajo žensko-identificirane ženske, patriarhalna religija postaja vse bolj neudobna. Nekatere so vanjo dvomile že od otroštva. Drugim je narediti prestop k bolj pristni duhovnosti, ustvariti prostor za žensko duhovni izkušnji in žensko dimenzijo božjega izredno težko. Zaradi svoje prejšnje brezpogojne predanosti in močnih pritiskov iz bližnje okolice; nenazadnje tudi zaradi močnih pritiskov religije same. John P. Dourley ponuja rešitev:

Marija Magdalena pomeni za krščanske ženske simbol možnosti vrnitve k izvorni ženskosti. Njeno pravo identiteto so namreč izbrisali in jo prikazali kot grešnico. Prav tako so naredili z ženskami na splošno.

Marija Magdalena pomeni za krščanske ženske simbol možnosti vrnitve k izvorni ženskosti. Njeno pravo identiteto so namreč izbrisali in jo prikazali kot grešnico. Prav tako so naredili z ženskami na splošno.

“Če in ko je fanaticizem presežen, rezultati niso vedno zgolj blagodejni. Izgubi kakršnekoli tolažbe, ki jo je do zdaj ponujala tako imenovana vera, lahko sledijo vzorci depresije in praznine, čeprav je paradoksno depresija pogosto spremljana z besom nad žrtvovanji dvomljivemu Bogu te vere in njegovim ostrim moralnim zahtevam, ki so zdaj občutene kot sovražne polnemu izrazu človeškega življenja in duha. Ko nekdo zaupa neki religiji in nato začne postajati bolj zavestno bitje, ko trdo dela, da bi častil simbole in obljube te religije, in v tem procesu postane zavesten temačnosti te religije, kar se prevede v občutek izdanosti, je jeza naravni odziv. Vendar jeza zahteva dejanje razrešitve.

Naj omenim, da je John P. Dourley, poleg tega, da je jungovski analitik, tudi katoliški duhovnik. 

Izovrno krščanstvo 

Danes ne vemo natančno, kakšno je bilo izvorno krščanstvo, obstaja pa vse več fragmentov akademskih dognanj o prvotem vzdušju in prvotnem verovanju prvih kristjanov. Dejstvo je, da je krščanstvo po spoju z imperializmom pod Konstantinom privzelo izrazito patriarhalno in imperialno naravo.

“Najbolj pomembno pa je to, da je Frančišku povsem jasno, da je konstantinsko-teodozijski vzorec Cerkve popolnoma mimo koncila in da je treba živeti drugače. Papež se zaveda, da nismo v dobi sprememb, ampak gre za spremembo dobe. Konec konstantinsko-teodozijske dobe. Konstantin je dal veri svobodo, Teodozij jo je že uporabil v imperiju. Strukture imperija so počasi postale tudi strukture Cerkve. V vatikanskih muzejih je v Konstantinovi sobi freska slikarja renesančne dobe Laurettija z naslovom: Zmagoslavje krščanske religije. Poganskega boga smo zrušili in na to mesto postavili Kristusa na križu. To je teološka zmota, saj Kristus ni zamenjava za poganskega boga, Kristus ni ustanovil religije, krščanstvo ni religija v tem smislu. Konstantinov vzorec je tudi v tem, da sovpadeta religija in imperij. V moderni dobi sovpadeta država in religija ali pa celo etnija in religija. Kristus pa nam je prinesel novost, nov način življenja, pokazal nam je, kako živeti človeško naravo na sinovski način. Na nas je raztegnil svoje božje življenje. Religija se razvija po družbenih, državnih strukturah in se z njimi zrašča, Kristus pa nam je dal v evangeliju drugačno vizijo: primerja nas z lučjo, s soljo in kvasom. Si predstavljate, da bi bilo v dvokilogramskem hlebu kilogram in pol soli?! Sveta ne bomo rešili tako, da bomo vsi katoličani. Frančišek torej ni odkril nekaj novega, le resno je vzel koncil. Ko je razglasil za sveta papeža Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. je nakazal smer: »Že ta dva papeža sta se trudila, da bi dala Cerkvi spet možnost, da zaživi svojo prvotno fiziognomijo.« To je Cerkev kot Božje ljudstvo, kot Kristusovo telo, ki se razodeva z novo vizijo človeka, novim življenjem. Torej biti v svetu in biti s svetom kot luč, sol in kvas … ” pater Marko Ivan Rupnik

Iz krščanstva je bila izključena ženska tako kot učiteljica, duhovnica, voditeljica, kot ženski obraz božjega (Boginja), prav tako pa je bil z izrazito dogmatično držo institucionalne religije izključen pomen intuitivnega uvida in intimne duhovne izkušnje kot merodajnih pri oblikovanju nauka.

Verzija Svetega pisma, kot jo poznamo danes, sprejeta šele nekaj stoletij po Jezusovem življenju. Med drugim so okoli leta 400 iz krščanske tradicije na vodstvenih srečanjih izločili cikličnost v vseh svojih oblikah (cikličnost je ženska domena) – na primer v obliki reinkarnacije. 

Šele leta 591 je na primer papež Gregor I določil, da je Marija Magdalena prostitutka. Pred tem (torej skoraj 600 let) Marija Magdalena ni veljala za prostitutko. Šele leta 1969 je Cerkev popravila to napako in izmišljotino tako, da je reformirala cerkveni koledar in določila za njen praznik branje drugih bibličnih odlomkov kot do sedaj (sedaj se mora brati odlomek, kjer je omenjeno njeno ime, ne pa besede “ženska” ali “grešnica, ki se ne nanašajo na njo”). Ni pa javno izjavila, da Marija Magdalena ni bila prostitutka. 

Apokrifni evangeliji o Mariji Magdaleni govorijo kot o najnaprednejši Jezusovi učenki, naslednici po njegovem izboru in celo ženi. V teh besedilih je Jezus večkrat poudaril njeno naprednost pri dojemanju naukov. V teh evangelijih je tudi zapisana Jezusova prošnja, naj se v njegovem imenu ne ustanavlja religije/ustanove (o čemer govori tudi Rupnik). Marija Magdalena naj bi nadaljevala s prenašanjem njegovih duhovnih naukov. 

“In odrešenikova družica je bila Marija Magdalena. Kristus jo je ljubil bolj kot učence in jo je pogosto poljubljal. Ostali učenci so bili zato užaljeni in so izražali svoje nestrinjanje. Govorili so mu: “Zakaj jo imaš raje od vseh nas?” Odrešenik jim je rekel: “Zakaj vas ne ljubim tako kot njo?”” Evangelij po Filipu

Jezus Mariji Magdaleni v Pistis Sofii (gnostičnem spisu)

“Marija, blagoslovljena, ki jo bom izmojstril v vseh misterijih višav, s katero bom odprto govoril, ti, čigar srce je povzdignjeno v nebesa, bolj kot od vse te bratovščine.”

Pomenljivo za duhovno kontemplacijo ženske, ki išče svojo duhovnost, je reflektirati o patriarhalni in imperialni definiranosti krščanstva ter o razliki med krščanstvom kot osvobajajočim izročilom, ki govori o radikalni svobodi in možnosti dobrega sveta ter krščanstvu kot institucionalni ideologiji; vse več dognanj pa kaže na to, da je izvorno krščanstvo spoštovalo tako žensko, kot moško načelo; Boga Očeta in Boginjo Mater; da je imelo tako ženske, kot moške pripadnike, voditelje, učitelje in duhovnike, da je bila Marija Magdalena legitimna naslednica Jezusa, kar je razvidno iz apokrifnih besedil in po sklepanju tudi iz Svetega pisma, ki pa je bila utišana in razvrednotena. 

“Lahko rečemo, da je njun odnos (med Jezusom in Marijo Magdaleno) paradigmatski odnos za razumevanje ljubezni. Ali sta se Jezus in Magdalena poročila, je nepomembno za razumevanje pojmovanja ljubezni, o tem pa govorimo.
Ljubezen terja reinvencijo ljubezni, nov odgovor na vprašanje, kako se ljubiti med seboj. Zahteva še drugo kreacijo, drugo invencijo in to je nova možnost za drugačno realnost.
Realnost ostaja skrivnost.
In ravno zato imamo možnost za ustvarjanje novih realnosti. 
Novih načinov, kako se prepletajo med seboj tri realnosti.
Ljubezen je zaradi tega nujno radikalna.
Lahko rečemo, da je revolucionarna.
Ker ne terja zgolj invencije novih odnosov med ljudmi. Med ljudmi, ki trdijo, da se ljubijo. Ampak terja iznajdbo novih realnosti. Iznajdbo novih možnosti, kako lahko ljudje skupaj živimo.
Ne zahteva, da iznajdeva načina skupnega življenja le med nama, ki trdiva, da se ljubiva, ampak zahteva, da se razširi na celotno občestvo.
Če bova vztrajala v odnosu med nama, ko trdiva, da se ljubiva, odkrijeva, da je ljubezen radikalna, ne samo za naju, ampak tudi za občestvo v katerem živiva.
Dva, ki se ljubita torej, sta v resnici revolucionarja. Ki ponujata občestvu novo možnost medsebojnih odnosov. Če to vzamemo zares, nujno dologoročno spreminjamo občestvo.
Zato je vztrajnost ali zvestoba tako zelo pomembna.
Morda zlasti v teh časih, ko se zdi, da ravno zvestoba ni pomembna.
Zdi se paradoksno, da je danes človek zvest ravno takrat, ko ni ničemur zvest.
Vse se ves čas spreminja, on se spreminja, zamenjuje svoje identitete kot srajce.
Ko se zdi, da odnosi med ljudmi niso pomembni, niso vredni. Ker zadoščajo stiki.
(…)
V ključnih trenutkih Jezusovega življenja je ob njem Magdalena. 
Zakaj MM vztraja, ko Jezus umira?
Kaj pa, če je prvi in najbolj preprost odgovor: “Zaradi ljubezni.”?
Kaj pa, če je ta odgovor najboljši?
Ljubezen, ki je zavezana reinvenciji, zvestobi, trajanju, je neposredno povezana s trpljenjem drugega.
Pravi preizkus ljubezni je natanko trpljenje drugega.
Trpljenje ima milijon oblik. Ljubezen ni sodelovanje.
Če je povezana s trpljenjem drugega, je lahko samo solidarnost.
Obstaja meja, onkraj katere kratkomalo ničesar ne naredimo. Zakaj? Zaradi ljubezni.
Pripravljeni smo ostajati. Za visoko ceno.
Kaj MM spozna? Da ima tudi ona poslanstvo! Da nadaljuje poslanstvo.
Kot terja ljubezen – reinvencijo – ona mora na nov način izpeljati poslanstvo.
Ne da ponovi za Jezusom.
Natanko zaradi ljubezni.
Seveda iz zgodovine vemo, da se na žalost ravno to ni zgodilo. 
V trenutku, ko je nastala institucija (leta 313), ki jo je ustoličil general (Konstantin), je s to zgodbo konec.
S to zgodbo, ki je zgodba o ljubezni. Rekel bi celo, zlasti o ljubezni med Njo in Njim. 
Magdalena je nosilka simbolnega mandata.
Če so hoteli prvotni kristjani širiti družbeno gibanje, če so hoteli biti zvesti temu, kar je učil JK, potem so morali biti revolucionarji.
To je logična posledica njihove trditve, da so ljubili JK.
Če so vsaj enkrat rekli, da ga ljubijo, potem so bili že zavezani.” dr. Dušan Rutar v predavanju o Mariji Magdaleni in Jezusu 

Za ženske, še posebej za pripadnice krščanske religije, je to pomembno dejstvo in vredno kontemplacije. 

boginja Modron noseča s sinom Mabon omJesensko enakonočje: začenja se meditativni del letnega cikla

 23. septembra ob 2.29 nastopi jesensko enakonočje. V tem trenutku postaja noč daljša od dneva. To je trenutek, ko v svojo dušo pospravimo vse sadove preteklega leta in se sozvočimo z introvertiranostjo Narave. To je del leta, ko mirujemo, počivamo, reflektiramo o sadovih preteklega leta. Je čas,  ki je enakovreden času prazne Lune in njegovi energiji. 

Ko se umaknemo vase, se lahko prepustimo svoji duši. Svoji Duši lahko dopustimo, da začne globinski proces “nezavedne kompenzacije”, “psihične integracije”, kot bi rekel Jung. Dopustiš ji lahko, da te vodi k svojemu matriarhalnemu središču, ženskemu sebstvu in ti pokaže načine, kako lahko v prihodnjem letu živiš bolj v skladu s svojo resnico.

Užij ta čas! Užij zimsko spanje svoje duše! Dokler nam Rožanica decembra zopet ne rodi Sonca in nas bo Njegova svetloba spet zbujala k vstajenju. 

24. septembra ob 8.12 nastopi prazna Luna. To je prazna Luna, ki nas bo s svojo preobrazbo iniciirala v čas zimske introspekcije in refleksije. Tehtnica, znamenje, v katerem bo plavala Luna, je znamenje pravičnosti, harmonije, višje Resnice. N

Želim ti spokojni počitek in bogato refleksijo.

© Ana Drevenšek

Kako ti doživljaš avtonomno žensko? Kako ti doživljaš patriarhalno religijo? Patriarhalne vrednote? Morebitno neujemanje med tvojim bistvom in patriarhalnim okoljem? Kakšen je bil tvoj proces vračanja k svojem ženskem sebstvu?  Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam!

“Družba nas želi držati v vlogi punčke. S punčkami je lažje manipulirati. Ples pomaga pri tem, da se osvobodimo krivde pred svojo seksualno izraznostjo.” Maja Gorjup in Chair Dance

Čutnost je eden od načinov, kako je kanalizirana ženska moč. Če odklenemo ta kanal, odpremo pot svoji moči. Ženske na Zahodu smo bodisi pozabile to moč in jo potlačile, včasih se je celo bojimo, ali pa smo jo začele izkoriščati, ji odvzele svetost, z njo manipulirale in si odvzele zavest o tem, kako močna in sveta bitja v  resnici smo. Ženske povsod po svetu, ki so v času patriarhata gojile to znanje in kanalizirale to moč kot duhovno, so označili za lahkoživke, prostitutke. Marija Magdalena, svečenica, je bila deležna te usode. Svečenice devadasi iz Indije, ki so gojile rituale svete spolnosti, so bile deležne te usode. Tudi danes so mnoge ženske, ki gojijo to moč, še vedno ponekod deležne nezaupanja.

Maja Gorjup je ustvarjalka plesa Chair Dance. Plesa ne dojema le kot šport ali rekreacijo, temveč tudi kot izraz sebe, priložnost za stik s sabo in seveda tudi kot kanal za povezovanje z ženskostjo. Naslednji teden, med 1. in 5. septembrom z Majo skupaj pripravljava plesno-meditativno delavnico Osvoboditev ženskosti skozi ples in meditacijo. Ženskost ni le mentalni koncept, o katerem razmišljamo in na podlagi katerega sprejemamo racionalne odločitve. Ženskost je način bivanja, ki ga ženske izkušamo celostno – skozi naše psihe, telesa in duše. Čudovita dopolnitev ali korak naprej na naši poti iskanja izvorne ženskosti je torej, da zaplešemo – da skozi telo izkusimo žensko energijo oziroma, da nas naše telo nauči, kaj pomeni biti ženska.

Več o dogodku: Osvoboditev ženskosti skozi ples in meditacijo

Majin Chair Dance

Majin Chair Dance

Maja, kako si ustvarila Chair Dance, kje si dobila navdih zanj? Kaj je bistvo Chair Dance-a, kaj je namen tega plesa?

Prvič sem zaplesala v domači kuhinji na 1 m2, ko sem na Youtubu našla Carmen Electra in si malo odpočila od nočnega študija. Tako me je navdahnil občutek, ki sem ga pri tem doživela, da sem začela plesati tudi podnevi. V dnevni sobi 🙂 Ples sem predstavila kolegici, ki je takrat prva v Sloveniji odprla plesno šolo ob drogu. Ker je imela podoben koncept doživljanja plesa, me je potegnila med svoje inštruktorice in takrat se je chair dance prvič začel pojavljati v plesnih studijih. Takrat je bilo glavno bistvo zabava in hec, uporabljale smo še klobuke, kravate in srajce s katerimi smo ustvarjale kreativne koreografije, ki bi jih teoretično lahko zaplesale svojim moškim. Sedaj na urah ne poudarjam več moških kot našo hipotetično ciljno publiko, ampak nas same. Poglavitni namen je, da žensko pred sabo ni sram zaplesati erotično. Učimo se zapeljivih gibov, ki so v nas, a jih nikjer nimamo prilike izraziti. V diskotekah se nam rado pripeti, da ob takem plesu privabimo nehoteno moško pozornost ali pa žensko zgražanje, tu pa ni nikogar, ki bi ocenjeval ali moraliziral, zato se lahko sprostimo v senzualnem gibanju.

Se ženske bojimo svoje čutnosti? Kako se to kaže? Kako se kot učiteljica tega plesa spopadeš s tem izzivom?

Punce, ki pridejo k meni, generalno niso boječe. Moram reči, da sem se mogoče jaz od njih celo več naučila kot one od mene 🙂 Sem pa razvila neverjetno intuicijo, ki mi zna že na prvem treningu povedati katera je osvobojena, katera pa ima notranje zavore oz. komplekse. To se vidi v gestikulaciji, v gibih, ki niso dokončani in široki, v plesni izraznosti. Vidi se tudi po zaprti telesni drži, zato sem začela delati na odpiranju prsnega dela, kjer je marsikaj skritega. Gibi mi znajo pokazati katera se že doživlja kot ženska in katera raje ostaja deklica. Že vseh 5 let delam iste izolacije, ki omehčajo (prepihajo) trup, ki ga fitnes vadbe sicer zapirajo. Zelo pomemben je tudi strečing, ker iščemo meje svojega telesa in potem gre tudi med plesom gib lahko dlje. Deluje terapevtsko, ker gre telo čez svoje ustaljene meje, um in duša pa mu sčasoma sledita.

Kaj je ples zate? Kako doživljaš ples?

Ples … ko sem ples v najstniških letih opustila, sem se počutila kot bi mi bilo odvzeto nekaj, kar je nujno za preživetje. Prebolevala sem ga kot prvega fanta, ki … no, ga nikoli ne preboliš 🙂 Ko me je sam spet poiskal, ga nisem več izpustila. V plesu najdem vse. Zatočišče, pobeg, kreativo.  V družabnih plesih še odnos, ki mi je kot ogledalo, super samoanaliza. Koliko psihologije je v tem!  Ples je moj terapevt, ozdravlja me žalosti ali poudarja mojo srečo.

Veliko žensk ima odpor do plesa, saj je na plesnih urah pogosto močan poudarek na tehnični pravilnosti gibov in pogosto skoraj nič poudarka notranjega doživljanja ženske. Veliko žensk si želi izplesati svojo Dušo, ne pa ujeti se v tehnične zanke, saj ne nameravajo postati profesionalne plesalke. Ples torej kot meditacija ne kot šport/poklic. Kakšne so tvoje misli o tem in kako na Chair Dance-u poskrbiš za Dušo?

Ja, tukaj pa nisem popolnoma nedolžna 🙂 Ker je bil začetni komentar tečajnic, da je premalo intenzivno, sem intenziteto močno povečala. Iz tega sem naredila šport. Ker sem perfekcionist, težim tudi s tehnikami in želim, da od moje ure punce pridejo »prešvicane«, saj še zmeraj delujem v okviru plesa ob drogu, ki je zelo zahtevna vadba. Svoje ure sem potem razdelila na športne in senzualne, da ženski ponudim občutek, da je naredila nekaj za svoje telo in nekaj za dušo. Najbolj važno mi je, da ko enkrat osvojimo koreografijo, jo vsaka lahko začuti in potem odpleše po svoje. V bistvu se znotraj nekega vzorca, ki jim ga jaz postavim, ustvari njihova čutna kreativa.

chair dance maja na stoluPatriarhalna duhovnost trdi, da sta telo in duh ločena in da čutnost ne more biti duhovna, da duhovnost lahko izkusimo, ko presežemo čutnost. Ženske smo nezavedno to ponotranjile, čeprav je proti našim ženskim bitjem, in včasih s težave sprejemamo občutke v svojem telesu, med plesom na primer. Kako pri plesu Chair Dance ženskost predstaviš skozi ples?

Ko sem se sama začela bolj ukvarjati z duhovnostjo, sem prisegla na askezo. Nekega lepega odločnega dne, sem se strogo odrekla vsem užitkom, ki ga življenje sploh lahko nudi. Hrani, ponočevanju, druženju in ljubezni. Drastično sem shujšala in bila sem strašno osamljena. Ko sem se v tej filozofski osami le očistila svojih starih vzorcev, sem počasi začela dojemati, da se s tem odrekam življenju. Ravno tistemu življenju, ki sem si ga tako želela osmisliti, kakšen paradoks! Duhovnost ne pomeni postati meniški ali božji, ampak ovrednotiti svojo človeškost. Sedaj se učim biti to, kar sem in sem ženska. Ta tranzicija med deklico in žensko se mi zdi zelo stresna, saj nas družba (no, ali pa starši) želi držati v vlogi punčke. S punčkami je lažje manipulirati. To večno nedoraslost se poudarja tudi preko mode, ki je ali deška ali infantilna. Preko telesnih trendov, ki poudarjajo mišice, ki sicer niso v ženski domeni. Če torej ženska kar naprej beži od svojih notranjih moči, se te prej ko slej nekje nekako manifestirajo v nevrotičnih oblikah. Mislim, da takšen ples pomaga pri tem, da se osvobodimo krivde pred svojo seksualno izraznostjo. Da stojimo za svojim seksapilom ne da bi ga zatirale zaradi zunanjih sodb. Včasih na svojih treningih vzpodbujam punce, da se dotikajo svojega telesa. Če ne gre, jim povem, da je to le plesni gib. Ampak ples je življenje 🙂

Zakaj je ples za ženske pomemben?

Menim, da smo ženske res ena mistična skrivnostna in globoka bitja. Večina se nas ne zaveda svoje gromozanske moči, čeprav jo čutimo nekje v petah. Ples je tisti krasni ventil, ki lahko spravi našo divjost na plano.

Kaj lahko ženskam da Chair Dance, nekaj, kar je drugačno od tega, kar dobijo pri drugih plesih?

Torej, naš ključni element je očitno stol. Stol sam po sebi nekako kliče po asociaciji z moškim v smislu lab dance-a, zato mogoče vzpodbuja to erotično nagajivost. Vsi plesi pri katerih se uporabljajo boki so krasni, a gibi na stolu znajo biti bolj seksapilni verjetno zato, ker simulirajo položaje med ljubljenjem. Se pravi ženska v resnici pleše s sabo in zase, a vendar nekje obstaja nezavedni občutek, da na tem stolu lahko nekdo sedi 🙂

Na kakšne način si ženskam že pomagala do stika s svojo ženskostjo?

Največji izziv mi je bilo delati z dekleti, ki imajo težave s telesno samopodobo oz. motnje hranjenja, saj sem jih imela tudi sama, zato sem se jim tudi lažje približala. Menim, da je kognitivna terapija sicer predpogoj do ozdravitve, a ples je izkustvena oblika zdravljenja. Pri težavah s prehrano je telo edina in osnovna skrb, zato se mi zdi smiselno, da se s tem torej spopademo na fizični ravni, ki pa ni le divje samouničevanje preko pretirano intenzivnega športa, ki ženski ni v krvi. Da se preko nežnega plesa umirimo in se ljubkujemo, negujemo in občudujemo. Ko se ženska nauči teh lepih gibov, se začne opazovati in vidi kako lepa v resnici je!

Kako ti doživljaš svojo čutnost? Kakšna je bila tvoja pot spoznavanja in sprejemanja svoje čutnosti? Kako si doživela tranzicijo med deklico in žensko? Kako doživljaš ples, kakšen je tvoj odnos do plesa?   Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

 Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.