Laži na poti v materinstvo

Boginja Mati, veličastna, Počelo Vesolja, čaščena, Božanska. slika: Brian Froud

Boginja Mati, veličastna, Počelo Vesolja, čaščena, Božanska.
slika: Brian Froud

Vstop v materinstvo je eden od vélikih ženskih prehodov; je vstop v novo dimenzijo bivanja; je vstop v družbo tistih, ki so postale del življenjske verige na nov način – ne več kot zadnji člen, temveč kot vmesni člen – in tako do kosti začutile svojo minljivost, svojo soodvisnost od drugih členov verige, na sploh svojo nemoč (nemoč svojega ega/uma) in moč te močne vezi – vezi življenja.

In vendar je pot v materinstvo posuta z lažmi. Tako kot tudi preostali (ženski) življenjski prehodi. Te laži, ki si jih bomo ogledale v članku, nam ženskam preprečujejo opolnomočen vstop v materinstvo. Oropajo nas zavedanja, zavestnega stopanja po tej poti, mnogih lekcij, mnogih uvidov.

Laži o porodu

Naša družba je nasičena z lažmi o porodu. Najhujša laž, ki se širi, je, da sodobna ženska ni zmožna roditi. Da, prav ste prebrale. To prepričanje se je tudi (na žalost) uspešno ukoreninilo v naše nezavedno. Širi se sporočilo, da je telo sodobne ženske nesposobno roditi, da je ženska nevarna svojemu otroku in da nujno potrebuje zunanje avtoritete (medicinsko osebje), ki bodo njenega otroka obvarovale pred nepredvidljivostjo in pokvarljivostjo njenega telesa. 

Dober primer takšnega sporočila je poimenovanje obporodne oskrbe, ki si prizadeva za naravni porod, “alternativna oskrba”. Beseda “alternativno” je zaznamovana z nečim nezaupljivim, sumničavim, neracionalnim, deviantnim. Ko so prakse, ki si prizadevajo porodu vrniti dostojanstvo, ženski opolnomočenje, označene za “alternativne”, so s strani “avtoritet” degradirane, razvrednotene, zasmehovane, s tem pa je pri ljudeh uspešno prebujena sumničavost, neodobravanje in nesprejemanje do takšnih praks. 

Moški zdravnik uzurpira babice. Moški zdravniki so izrinili babice iz porodnih sob, iz življenj žensk in s tem odvzeli ženskam občutke varnosti, sprejetosti, razumevanja, sočutne podpore in opolnomočenja v ženskem krogu ob prehodu v pomembno obdobje - materinstvo.

Moški zdravnik uzurpira babice. Moški zdravniki so izrinili babice iz porodnih sob, iz življenj žensk in s tem odvzeli ženskam občutke varnosti, sprejetosti, razumevanja, sočutne podpore in opolnomočenja v ženskem krogu ob prehodu v pomembno obdobje – materinstvo. 

Družba je sprejela sporočilo o ženski, zmožnostih ženskega telesa, porodu in avtonomnosti ženske od medicinskega sistema. Ina May Gaskin, svetovno priznana babica in obujevalka ženske veščine avtonomnega babištva, ki služi ženski in otroku, je skozi raziskovanje obporodnih praks odkrila (in razodela med drugim v svoji knjigi Birth Matters: A Midwife’s Manifesta – Porod je pomemben: Manifest babice) vzroke nastanku teh laži o porodu: v 19. stoletju so porod začeli prevzemati moški zdravniki in s tem izrivati ženske babice. Da bi svoje stranke prepričali, da so bolj vredni najema od svojih “tekmic” babic (in prepričali svoje stranke, naj zanje plačajo veliko več, kot babicam), so morali ponuditi “nekaj več” – to pa so bile medicinske intervencije, ki so, kot vemo, začele povzročati resnične zaplete med porodom. Zdravniki so načrtno začeli širiti prepričanja o porodu kot smrtni nevarnosti. Ina May navaja citat zdravnika Hugha L. Hodge-a iz Pennsylvanie (ZDA) iz leta 1838, v katerem trdi, kako je treba s širjenjem prepričanja o nevarnosti poroda ženske prepričati, da zares potrebujejo moškega zdravnika: “Če so ta dejstva lahko utemeljena, če lahko razširimo te informacije, če lahko ženske prepričamo v to, da bo njihovo trpljenje zmanjšano ali skrajšano in da bodo njihova življenja in življenja njihovih potomcev varnejša v naših rokah, ne bo nadaljnih težav v vzpostavljanju univerzalne prakse porodničarstva. Vsi predsodki najbolj nevednih in živčnih žensk, vsa prirojena in pridobljena občutljivost, tako značilna za ta spol, ne bo več predstavljala ovire delu moških zdravnikov.” Ina May nadaljuje: “Izkazalo se je, da ni bilo niti potrebno, da bi zdravniki, ki so sledili Hodgevemu načrtu, razširjali takšne informacije. Dovolj lahko je bilo prestrašiti medicinske študente, druge zdravnike, medicinske sestre in zaskrbljene Američane srednjega razreda, vedno pretvarjajoč se, da je to znanost. Joseph B. DeLee, na primer, je v zgodnjem 20. stoletju napisal mnogo učbenikov za zdravnike in medicinske sestre , v katerih je opisoval strahote, ki se jim ne da izogniti, če se za porajanje prvorojenca vsake ženske ne uporablja klešč (forceps v angleščini): “Porod so imenovali in mnogi temu še vedno verjamejo, normalna funkcija. Zdravnike in laike vedno znova preseneti in se jim zdi bizarno, da porod imenujemo abnormalna funkcija, bolezen, in vendar je resnično patološki proces. Vse je seveda odvisno od tega, kaj definiramo kot normalno. Če ženska pade na vile in si z ročajem raztrga presredek, to imenujemo patološko-abnormalno. Če pa orjaški otrok potuje skozi medenično dno, rečemo, da je to naravno in zato normalno. Če se otrok rahlo udari v vrata, a dovolj, da to povzroči možganske krvavitve, bi rekli, da je to resnično patološko, toda kadar je otrokova glava zdrobljena ob trku v trdno medenično dno in ga možganska krvavitev ubije, temu pravimo normalno, pravimo vsaj, da je ta funkcija naravna, da ni patološka.””

Od kod izvira močan strah pred bolečino poroda, ki je tako pogost v naši družbi? Od tod! Od te neznanstvene, s finančnimi interesi prepojene propagande iz 19. stoletja! Od kod izvira razvrednotenje ženskega dela spočenjanja, nosečnosti, poroda in materinstva, strah, globoko vcepljen v ženske same pred to našo veličastno izkušnjo? Od tod! Od kod izvira ta naš strah pred samimi sabo, nezaupanje v lastno telo, psiho in zmožnosti in ta naša lahka pripravljenost svojo moč izročiti (moški) uniformirani avtoriteti? Od tod!  In s tem niso začeli zdravniki. Ta dinamika psihološkega ustrahovanja in zasužnjevanja žensk za interese patriarhalne družbe ima korenine globlje, dlje nazaj, kot smo ugotavljale že v prejšnjem članku“Patriarhalna religija vpeljuje avtoritete. Toda to niso Modre Ženske in Modri Možje, temveč avtoritete, ki vladajo s strahom – njihovo orodje je izobčenje, kaznovanje. Ko so avtoritete začele uporabljati takšna orodja, smo se ženske začele bati svoje notranjosti. Bati smo se začele svoje intuicije, svojega notranjega védenja, vodstva. Na kratko: dvomiti smo začele vase. To pa je nekaj najhujšega, kar lahko človek naredi človeku: da vsadi vanj dvom vase, sumničavost do lastne notranjosti in sovraštvo do svojega Glasu.”

S tem pa je odvzeta moč ženskam. Odvzeta nam je samostojnost, pravica do odločanja, svoboda, dostojanstvo.

Laži o materinski identiteti

Zmagoslavje Mame ob pravi podpori.

Zmagoslavje Mame ob pravi podpori.

Ženskam je prepovedano zazirati se vase in zaznavati svojo notranjost na poti skozi vse biološko-duhovne prehode, še posebej pa ob prehodu v materinstvo. Takoj, ko ženska, spočne, si jo družba prilasti in jo začenja dojemati kot svojo lastnino, ne več kot samo svojo avtonomno osebo. Prisvoji si njeno pravico do odločanja in ji polaga v naročje vnaprej pripravljene rešitve zanjo, ki jih je primorana sprejeti, saj sicer ostane brez podpore. (Na primer, če se ženska odloči roditi doma, ostane brez sistemske podpore, saj zakonodaja okrog poroda doma še ni urejena – porod doma ni prepovedan, ni pa urejen – prisiljena je torej v nekakšno gverilstvo, zanašanje na energijo svojega notranjega uporništva in uporništva njenih bližnjih ter redkih v podobni izkušnji, če pa zaradi kakršnihkoli razlogov (finančne stiske, nepodpore bližnjih, težav v partnerstvu…) nima te zaloge energije, je povsem razumljivo, da se porodu doma odpove, kar pa je izredno krivično do njene pravice izbire.) 

Mama je takoj ob spočetju soočena s pritiski in pričakovanji, kakšna naj bi bila mama in kako naj bi se vedla. Avtorica Naomi Wolf je odkrila, da nosečnicam razglabljanje o določenih temah ni dovoljeno, ko je noseča predavala; ko je govorila o spolnosti, politki, itd., je občinstvu postalo nelagodno. Mati naj ne bi govorila o takšnih rečeh, mati je preveč krhka, njeni možgani niso zmožni razpravljati o tako resnih temah, pa tudi ne spodobi se. Mati se dojema kot nedoraslo, kot otroka, nesposobno skrbeti zase in odločati se zase.

Nosečnost je čas ogromnih hormonalnih sprememb. Hormoni pa imajo pomemben vedenjski učinek. Normalno je torej, da procesi materinstva (spočetje, nosečnost, porod, dojenje) predrugačijo ženski um. Tako kot se racionalnost in ustvarjalna intuitivnost ciklično izmenjujeta med menstrualnim ciklom, tako se njun odnos spreminja tudi med materinskimi procesi. Če naša družba ne bi tako častila razumarstva kot superiornega, bi spremembe v materinskem umu doživljali kot blagoslov, kot priložnost za kontemplacijo vseh pripadnikov družbe, ne le marginaliziranih mater. A več o tem spodaj, v razdelku “Družba, v kateri materinstvo ni čaščeno in zanikanje Boginje”.

Blessingway ali obred materinstva, ki prizna, počasti in praznuje notranje preobrazbe materinstva.

Blessingway ali obred materinstva, ki prizna, počasti in praznuje notranje preobrazbe materinstva.

Na materinskem krogu Porod kot obred prehoda se pogovarjamo o predrugačenju materinskega uma, o notranjih preobrazbah, ki se zgodijo ob tem vélikem prehodu. To predrugačenje je v naši družbi tabu. Od mam se pričakuje, da v tišini, izolaciji in brez omejevanja družbe, družine in delovnega okolja, zdržijo to predrugačenje in ga zadržijo zase. Predvsem se pričakuje, da bodo mame zase zadržale temne dimenzije materinstva – ambivalente občutke, obremenjenost, napor materinskega dela, čustveno zahtevnost materinskega dela, svoje potrebe, zahtevnost predrugačenja odnosov (partnerskih, družinskih, družbenih), ki ga povzroči vstop v materinstvo.

Od mam se pričakuje, da bodo nekritično poslušale grozljive porodne zgodbe, ki krožijo, da bodo poporodno depresijo, ki je tipični pokazatelj globokega nespoštovanja materinstva, materinskega dela in globokega pomanjkanja materialne, fizične, psihološke in duhovne podpore mamam, sprejemale kot običajen pojav. Moramo poslušati grozljive zgodbe! Zato, da končno spregledamo, kako je nekaj hudo hudo narobe z obstoječim obporodnim sistemom! Mame potlačujejo spomine na svoje porode, počutijo se posiljene, neslišane, neupoštevane, zmanipulirane. Nato pa so one označene za histerične in nevrotične, če si drznejo izraziti takšne občutke, avtoriteta unfirormiranih pa je nedotaknjena. 

Od mam se pričakuje, da bodo zase zadržale žalovanje za svojim starim jazom, svojo staro identiteto. Vstop v materinstvo je velik prehod, iz Dekleta v Mati, ob tem umre identiteta Dekleta in vse, kar le-ta nosi s sabo. Spremeni se telo – iz dekliškega telesa v telo mame, spremeni se um – iz nase osredotočenega v osredotočenega na nekoga drugega, spremenijo se čustva, prioritete, vrednote, celo značajske lastnosti. Seveda je ob taki temeljni spremembi normalno žalovanje ob izgubi stare identitete in normalna je zmedenost, iskanje, raziskovanje ob porajanju nove, ki še ni izoblikovana, ki je še za obronki zavesti, neotipljiva, obstaja le kot slutnja, kot obljuba radikalne spremembe in je zato seveda tudi strašljiva. Če bi družba dovoljevala raziskovanje teh vprašanj, bi bil prehod v materinstvo veliko lažji. 

Laži o vrednosti materinskega dela

DanielleDanielle Haines, mama, je na svojem facebook profilu objavila sliko sebe in svojega sina tri dni po porodu, ob kateri je napisala naslednje sporočilo: 

To je slika mene 3 dni po porodu. Bila sem tako surova in odprta, bila sem čista zmešnjava. Ljubila sem svojega otročka, pogrešala sem njegovega očeta (na ta dan je šel nazaj delat), jezna sem bila na svojo mamo, srce me je bolelo za svojega brata, ker nas je mama zapustila in zdaj sem imela majhnega dečka, ki je izgledal enako kot moj brat, moje bradavice so bile razpokane in krvaveče, moje mleko se je že skoraj pojavilo in moj dojenček je postajal zares lačen, počutila sem se žalostno, ker ljudje ubijajo dojenčke, zanalašč, spala nisem od poroda dalje, nisem vedela, kako odstraniti svoje prsi, moja vagina me je pekla od stalnega sedenja in dojenja, nekako sem izgubljala razum.  Prišla je Katie in me nahranila na jutro, ko je bila posneta ta fotografija. Lahko bi prišla tudi, da mi naredi kosilo. Nato je tisti večer prišla ena od mojih sedmih sester, Sarah, da bi prinesla družinsko večerjo. Sarah je posnela to fotografijo. Vstopila je s hrano in rekla: “Živjo, kako si?” Odvrnila sem: “Zmešnjava sem.”  Pogovarjali sva se, poslušala je in rekla: “Prav to sem tudi jaz doživljala.” Pomagalo je, da se vedela, da se je tudi njej takrat strgalo! Nato je rekla: “Vem, da to zveni noro, ampak ali imaš fotoaparat? Izgledaš tako surovo in tako lepo.” Tako vesela sem, da je posnela to fotografijo. Načrtovala je, da samo odloži hrano. Na koncu je ostala veliko dlje. Potrebovala sem jo. Vedela je. Poklicala sem Rachel, potrebovala sem jo. Potrebovala sem jo, da mi pomaga pri dojenju, potrebovala sem več pomoči pri pristavljanju.  Poklicala sem Shell. Potrebovala sem, da mi pove, da je moj dojenček v redu. To je resnično poporodno obdobje, mame. Tiste, ki ste to že doživele …  bi delile z mano, kako ste se počutile po porodu?  

Imela sem čarobno poporodne obrobje. Ni bilo lahko, ampak imela sem podporo in bila nahranjena in opominjana, da so bile mame pred mano na mojem mestu in da bom tudi jaz čisto dobro prešla skozenj. 

Materinsko delo je težko delo. Je eno najtežjih del. Ker je tako zelo osebno, ker nas predrugači od znotraj. In ker je tako fizično, čustveno zahtevno. Naša družba tega dela ne spoštuje dovolj. Materinsko delo dojema kot samoumevno, kot žrtvovanje posamezne mame, kot njeno izolirano, samotno, samožrtvovanje. “Sama si je to naložila, sama naj opravi.” Ne zavedamo se dovolj, da so mame v prvi vrsti naše vrste. Od njih je odvisno nadaljevanje človeštva. In ne samo nadaljevanje, ampak tudi kvaliteta človeštva. Kakšna družba bomo? Sočutna ali okrutna? Spoštljiva ali prostaška? To je odvisno od podpore materinstvu in od kvalitete materinskega dela (ki ne more biti kvalitetno, če mam ne podpiramo materialno, fizično, čustveno, duhovno).

Naomi Wolf, čudovita, tenkočutna, feministična avtorica, pravi, da nad mamami v sodobni družbi visi Salomonov meč. Nekoč sta k modremu kralju Salomonu prišle dve mami, ki sta obe trdili, da je nek dojenček njun in sta od kralja zahtevali, da presodi, kateri bo pripadal. Salomon je predlagal, da razkosa dojenčka na pol in dá vsaki pol. Ena od žensk se je strinjala, druga pa je dejala: “Naj ga ima ona, samo ne razkosajte ga!” Tega je zmožna materinska ljubezen. Tako je Salomon vedel, katera je prava mama.

Tudi nad sodobnimi materami visi Salomonov meč.

Tudi nad sodobnimi materami visi Salomonov meč.

Tudi nad sodobnimi mamami visi Salomonov meč. To je Salomonov meč, ki sprašuje mame: “Ali naj razkosam tvojega otroka?” In mame vedno znova zakričijo: “Ne!” Ta “Ne!” pa zahteva od njih neskončna žrtvovanja. Naomi Wolf v svoji knjigi Misconceptions; Truths, lies and the unexpected on the journey to motherhood (Zmote: resnice, laži in nepričakovano na poti v materinstvo) citira prijateljico, ki je ob doživetju prehoda v materinstvu dejala: “Potrebujemo feminizem, ki pravi, da je v redu, če si vzamemo odmor!” Feminizem namreč ni predvidel potreb mater. Preveč se je zapletel s kapitalizmom in preveč si je želel vstopiti v moški svet, namesto da bi povzdigoval specifično ženske izkušnje, kot je materinstvo, pravi Naomi Wolf: “Ko je prišlo do tega, kdo bo skrbel za otroke, se je ženskemu gibanju zgodil kapitalizem, resnična revolucija spolov pa se ni.”

V sodobni družbi je odmor, počitek, nedelovanje greh. Materinstvo pa zahteva upočasnitev in odmor. Odmor od dela, odmor od določenih obveznosti. Če ne zaradi drugega, zato, ker je fizično nemogoče izpeljevati vse prejšnje obveznosti ob materinskem delu. 

Vstop materinstvo naredi boleče očitno priviligiranost moških v naši družbi. Matere so prisiljene v soočenje z nepripravljenostjo moških sodelovati pri materinskem delu (ki je delo skrbi za otroka, ki ga lahko opravlja kdorkoli, pravi Sarah Ruddick, filozofinja). Naomi Wolf pravi, da se v moških vključi “namerna potopitev v pozabo”, ko gre za delitev materinskega dela in delitev gospodinjskih del. Večina moških se potopi v “nezavestnost, ki je uporabna” – nezavestni se napravijo vseh naporov materinstva, kar jim pomaga pri ohranjanju fame napornosti svojih dolžnosti in svojega dela ter pri odpovedovanju prevzemanja pobude pri materinskem/gospodinjskem delu. Egalitarnost je v mnogih zakonih porušena, opaža Naomi Wolf, saj je mnogo moških še vedno prepričano, da je materinsko in gospodinjsko delo “žensko delo”, mnogo moških se še vedno ne zaveda (ali noče zavedati) napora materinskega dela, še vedno pomanjšuje pomen materinskega dela, ga predstavlja kot manjvrednega njihovemu denarnemu delu in to uporablja za izogibanje materinskemu delu. Kapitalistična in patriarhalna družba to dinamiko seveda le krepita. Če bi bilo materinsko delo spoštovano, bi vsi jasno razumeli, da je enakovredno denarnemu delu in da mora biti torej preostanek gospodinjskih del pravično razdeljen med zakoncema.

Otročje in nazadnjaško vztrajanje pri nesodelovanju pri “ženskem delu” pa moške tudi stane. Ženska, ki je za vse sama, ugasne kot Ljubimka, Ustvarjalka, Navdihovalka. Kot pravi Naomi: “Kar so moški privarčevali pri skrbi za otroke in gospodinjstvu po tem, ko se je rodil otrok, jih je tudi stalo, romantično in erotično.”

Ena od Naomiinih intervjuvank je dejala: “Vsekakor sem si ob dnevih, ko je bil moj mož v resnično pomoč, želela biti romantična. Toda ko je predpostavljal, da bom vse zmogla sama, ko se mi je nato približal, se nisem mogla odzvati.”

Če bi si moški želeli cvetočih žensk, bi jim pomagali. 

Družba, v kateri materinstvo ni čaščeno in zanikanje Boginje

V družbi, v kateri bi bilo materinstvo čaščeno, bi bil prehod v materinstvo veliko lažji, manj fizično, čustveno in duhovno naporen, bolj bogat in bolj izpolnjujoč.

Durga puja - obred čaščenja Boginje Durge. Ljudje častijo BOGINJO - ženski obraz Božanskega, Božansko utelešeno v ženskah!

Durga puja – obred čaščenja Boginje Durge. Ljudje častijo BOGINJO – ženski obraz Božanskega, Božansko utelešeno v ženskah!

Častile bi se spremembe, ki jih povzročajo materinski procesi materinskemu telesu, umu, duši. Mentalnih sprememb , ki jih povzročajo hormoni materinstva, ne bi več dojemali kot “poneumljanje, zmanjševanje mentalnih zmožnosti”, temveč kot izostreno osredotočenost, poglobljen uvid v povezave med stvarmi. Materinsko intuitivnost, izostreno povezanost z drugimi dimenzijami, nosečniško “zasanjanost” in “čustvenost” kot to zaznava racionalistična družba, bi dojemali kot mogočne portale, kot priložnost za kontemplacijo vseh pripradnikov družbe. 

Povečano potrebno mam po varnosti, materinjenju, nežnosti, pozornosti, ne bi več dojemali kot šibkost, nesamostojnost, iracionalnost temveč kot vrlino, kot merodajno vrlino, ki človeštvu sporoča, kaj je zares pomembno: varnost, nežnost, toplina varnega doma

Nadčloveško osredotočenost mater na otrokovo varnost, uresničevanje njegovih potreb, ki spominja na junaštvo in ne le eno od človeških lasnosti, ne bi več dojemali kot nevrotičnost, ki omejuje racionalnost, temveč kot junaštvo, kot božansko lastnost žensk, ki ohranja človeštvo.

Socialno samoumevno bi bilo, da se novo družino s strani skupnost in s strani sistema podpira materialno (finančno), fizično (s pomočjo pri gospodinjstvu, opravkih), psihološko (s prisotnostjo, s podporo, pogovorom), duhovno (z obredi prehoda, s čaščenjem ženskega obraza Božanskega).

Spočetja, nosečnosti in poroda ne bi več dojemali kot medicinske dogodke, kot dogodke, nad katerimi ima moč, avtoriteto in pravico odločanja nekdo zunanji, nekdo uniformirani (zdravstveni delavec, uradni delavec), temveč kot ključne dogodke v Krogu Življenja, ki jih utelešajo ženske, ki so, ko potujejo skozi te dogodke, utelešenja Boginje – ženskega obraza Božanskega, avtonomne, svobodne osebe in avtoritete zase in za človeštvo, saj je človeštvo odvisno od njih. Obporodne prakse bi odsevale ponižnost in spoštovanje do Mater, njihove avtonomnosti in sposobnosti in pravice do odločanja, odsevale bi zavedanje o naravnosti in normalnosti materinskih procesov, odsevale bi globoko čaščenje teh procesov. 

Mame ne bi več potlačevale svojih občutkov na poti v materinstvo, ne bi več potlačevale spominov na svoje porode in poporodna obdobja, ne bi se več sramovale svojih teles, dvomile v svoja telesa in svoje materinske psihe, ne bi več bile zmanipulirane s strani uniformiranih avtoritet, katerih interes je dobiček in ne njihovo dostojanstvo in svoboda, ne bi bile več zasmehovane, kadar pridejo v porodnišnico s porodnimi načrti, kadar sprašujejo po statistiki in obporodnih praksah, kadar si želijo drugačne oskrbe, ne bi bile več označene za “nore, zmešane alternativke”. Žensk, ki krčevito branijo blagostanje svojih otrok ne bi več označevali za histerične

Častili bi BOGINJO, našo MATI, naše POČELO, našo LJUBEZEN.

Preostali članki na blogu Rdečega Šotora, ki govorijo o materinstvu:

Materinstvo – nevidno zdravilo, ki mora postati vidno

Materinski um – ultimativna predaja

© Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš preobrazbe materinstva? Kakšne laži prepoznavaš oziroma kakšne laži so se zgodile tebi na poti v tvoje materinstvo? Kakšne resnice si želiš o materinstvu in prehodu v materinstvu sporočiti prihodnjim generacijam? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Cikel Materinskih krogov od septembra do decembra 2015, več informacij TUKAJ. 

Sklop delavnic Menstrualni misteriji (I. Korenine & II. Cikličnost in transformativnost), 26.9. in 10.10. 2015, več informacij TUKAJ.

Sklop delavnic arhetipov svetle in temne ženskosti, 24.10. in 7.11. 2015, več informacij TUKAJ.

Branje ženskega Tarota, kadarkoli, več informacij TUKAJ.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Advertisements

Porodne energije in doula spremljanje

Nosečnost je kozmični dogodek. slika: Jahsah Ananda

Nosečnost je kozmični dogodek. slika: Jahsah Ananda

Že med nosečnostjo se ženska energetsko povsem odpre. V njej se ustvarja novo telo, ki je replika makrokozmosa. V ženski torej nastaja vesolje v malem. Starodavni Kitajci so verjeli, da se v ženski med nosečnostjo zgodijo vsi elementi stvarjenja vesolja od začetka naprej, saj je človek, ki nastaja v njej, odslikava vesolja, vsega stvarstva.

“Ko se oče in mama združita v harmoniji, dobi človek življenje. V prvem mesecu v maternici zakrkneta esenca in kri. V drugem mesecu se zarodek začne oblikovati. V tretjem mesecu prične yang shen (yang/moška oblika duhovne energije) privabljati tri duhovne duše k življenju. V četrtem mesecu, yin qi (yin/ženska oblika življenjske energije) določi sedem materialnih duš za varuhe telesa.  V petem mesecu se pet faz (znanih kot 5 elementov: voda, ogenj, les, zrak in kovina, ki pa so v resnici agregatna stanja ali faze premen) razdeli med pet organov, da ohranijo duha v miru. V šestem mesecu se vzpostavi šest telesnih sokov v šest prebavilih, da hranijo qi (življenjsko energijo). V sedmem mesecu, sedem esencialnih zvezd odpre telesne odprtine, da lahko vstopi kozmična svetloba. V osmem mesecu, se osem svetlečih duhov spusti, da bi napolnili telo s popolnim qijem. V devetem mesecu je več palač in soban pravilno urejenih, da ohranijo jing esenco (osnovno spolno, kreativno energijo) varno. V desetem mesecu je qi dovolj močen, da dokonča telo.” 

Neiguan jing (Besedilo o notranjem opazovanju), priročnik za meditacijo iz dinastije Tang (7. – 10. stoletje)

Veliko tradicij priča o neobičajni odprtosti ženske med nosečnostjo, ki doseže svoj vrhunec med porodom. Takrat postane ženska dobesedno kanal med zemeljskim in nebeškim. Zaradi tega fenomena se v mnogih tradicijah po porodu opravlja obred “zapiranja kosti”, da se ženska ponovno fizično, čustveno in duhovno zapre in vrne v običajno stanje, da ne bi bila izpostavljena negativnostim, ki jih v tako odprtem stanju še lažje sprejme vase. Obred zapiranja kosti žensko zaščiti in zopet vrne v običajno ravnovesje.

Večina žensk priča o povečani sprejemljivosti v nosečnosti. Lažje zaznavajo čustva drugih, njihova intuicija je izostrena. Pomikajo se v neko bolj blaženo, sproščeno in odprto stanje, v katerem logični um ni več gospodar. Veliko žensk na povsem nov način doživi svoje telo, svoja čustva in svojo spolnost. K temu doprinesejo tudi močne hormonske spremembe, ki se dogajajo v nosečnosti in stalno povišana raven oksitocina – hormona ljubezni, ki odpira ženski povsem nove dimenzije osredotočenosti in zaznave. Nosečnost je torej vsekakor čas spremenjenega stanja zavesti, obdobje, ko ženske živimo v nekakšnem drugem stanju.

Nekatere ženske te spremembe bolj zaznajo, druge manj. Veliko žensk je zmedenih ob spremembah in jih želijo potlačiti. Velikokrat sem slišala, kako ženska pripoveduje, da ne želi, da bi se zaradi nosečnosti spremenilo njeno življenje ali da bi se spremenila sama. Veliko žensk razvije tudi odpor do novih občutij in slabo samopodobo zaradi tega, kar se jim dogaja. Vse to se dogaja, ker premalo poznamo procese, ki se dogajajo v nosečnosti in jih ne znamo na pravilne načine počastiti.

Spremembe v nosečnosti so dobrodošle. Pripravljajo nas na prihajajoče spremembe v življenju in nas učijo o skrivnostih prehajanja iz tega v oni svet.

Spremembe v nosečnosti so dobrodošle. Pripravljajo nas na prihajajoče spremembe v življenju in nas učijo o skrivnostih prehajanja iz tega v oni svet.

Porod je vrhunec procesa, ki se je začel med nosečnostjo. Nosečnost in porod sta izjemno povezana in njuno povezavo počasi začenjamo priznavati. Seveda je na očitni ravni vsem jasno, da sta nosečnost in porod povezana. Vendar ko govorimo o nevidnih procesih, to povezavo šele počasi začenjamo razumeti.

Med porodom je ženska najbolj odprta. Odpiranje, ki se je med nosečnostjo vedno bolj stopnjevalo, med porodom doživi svoj vrhunec. Količine hormonov oksitocina, endorfinov, katekolaminov, prolaktina in drugih so med porodom v najvišjih količinah, količinah, ki jih ženska ob nobenem drugem dogodku v svojem življenju ne bo izkusila. Hormoni, ki spremljajo porod so predvsem hormoni ljubezni (oksitocin), ekstaze (endorfin) in povezovanja (prolaktin). Za žensko je torej porod lahko izkušnja najgloblje ljubezni, ekstaze in povezanosti v vsem njenem življenju.

Zakaj porod ni tak za vsako žensko? Izkušnja poroda je odvisna od tega, kakšna je bila nosečnost. Če se ženska odpre spremembam, ki jih prinese nosečnost z ljubeznijo in sprejemanjem, vzpodbudi nove procese, da se razvijejo v svoji polnosti. Če se ženska ne zaveda pomena sprememb ali pa jih celo zavrača, te procese zavira in ne morejo se razviti v vsej svoji polnosti. Spolnost poroda na primer. Porod je seksualen. To potrjuje več stvari: porod je osrediščen okrog ženskih spolnih organov, ki so med porodom močno stimulirani. Porod vodijo tudi enaki hormoni kot spolni odnos, le da v mnogo večjih količinah, kar pomeni, da je potencial za spolno ekstazo še toliko večji. Vendar tudi vemo, da ni vsaka izkušnja spolnosti za žensko nujno tudi izkušnja ekstaze in užitka. Ali je spolnost ekstatična ali ne, je odvisno predvsem od naše odprtosti, voljnosti in zavedanja. Ekstatične občutke, ki lahko spremljajo spolnost, povečamo in poglobimo s svojim zavedanjem, z odpiranjem spolnosti, z gojenjem in sprejemanjem spolne energije v vsakdanjem življenju. Če čutimo do spolnosti odpor, strah ali travmo, če se sramujemo svoje spolne plati ali pa imamo težave s popolno sproščenostjo, občutja ekstaze zaviramo. V tem primeru spolni odnos – ali pa porod – doživimo kot bolj boleč in neprijeten. Naša zavest je namreč osredotočena na neprijetnost in ne na ekstazo.

“Bilo je ponoči. Ko sem vedela, da je otrok pripravljen, da pride, sem si zaželela potiskanja. Svojemu možu sem rekla, naj gre po babico, ki je spala na najinem kavču. Ko sem potiskala, v trenutku, ko naj bi bila bolečina največja, je postalo orgazmično. Nobene bolečine ni bilo več, sploh ne. Bila sem v vzporednem svetu, bilo je neverjetno. Moje telo je bilo rekla moči in svetlobe, čudovite bele svetlobe. In moj otrok je bil v njej. In občutila sem fantastičen, neopisljiv občutek radosti. To je bila najčudovitejša, najbolj fantastična fizična in čustvena izkušnja v vsem mojem življenju.” Francoise R. (v knjigi Orgasmic Birth)

Doula je mama mami, utelešena nega in skrb, mamo pa tudi spominja na brezčasno verigo žensk, ki nosi modrost poroda.

Doula je mama mami, utelešena nega in skrb, mamo pa tudi spominja na brezčasno verigo žensk, ki nosi modrost poroda.

Kot doula sem postala pozorna na to porodno energijo, ki oživi v ženski že v času nosečnosti. Ženska je med nosečnostjo vsekakor drugačna, in besedno in nebesedno to izraža tudi svetu. Ker je doulina vloga v osnovi vloga čustvene podpore, prisotnosti, poslušanja, podpiranja, ker je v svojem bistvu pasivna vloga, ki ustvarja prostor za mamina osebna doživljanja, postane doula spontano pozorna na procese, ki se dogajajo v ženski, predvsem pa postane pozorna na to, kako so energije v nosečnosti povezane s potekom poroda.

Doula nudi kontinuirano podporo – to pomeni, da je neprestano, brez premorov in motenj ves čas prisotna ob ženski (in njenemu partnerju) med nosečnostjo, med porodom in po njem. Stalna, neprekinjena prisotnost douli omogoča, da spontano zazna procese, ki se dogajajo med nosečnostjo in porodom in spozna, kako so povezani. Predvsem to pomeni, da spoznava, kako so z nosečnostjo in porodom povezana čustva, razpoloženje, majhne, a odločilne energijske nianse.

Med porodom sem ves čas v porodni sobi. Moja pozornost je popolnoma osredotočena na porojevajočo žensko, partnerja, porod. Ne mislim o ničemer drugem, nič drugega me ne skrbi. Zame se čas ustavi in preselim se v nekakšno drugo stanje, ne vodi me več logični razum, potopim se v nekakšno intuitivno stanje, plavam z energijo poroda. In ta je še kako otipljiva. Moja stalna prisotnost in popolna predanost procesu mi omogočita, da v popolnosti občutim porodno energijo. Čutim njeno gibanje, njeno naraščanje in padanje. Čutim, kdaj se ustavi in kdaj se zopet premakne. Čutim, kako na gibanje porodne energije vplivajo čustva, odprtost, odnosi, prisotnost ali neprisotnost, misli, želje, potrebe, pričakovanja…

Porodna energija je zelo otipljiva. Zrak napolni z nabitostjo, je vseprežemajoča in tistega, ki je ves čas prisoten in stopi v stik z njo navda z občutkom totalnosti: Sedaj gre za vse ali nič, vmesne poti ni. Porod je dokončen, tako kot smrt in to je verjetno tudi eden od razlogov, zakaj se je v sodobnem času razvilo toliko strahu pred porodom. Porod se bo v vsakem primeru odvil, ni poti nazaj. Ta totalnost poroda narekuje njegov potek in doživljanja vpletenih, seveda v največji meri doživljanje porojevajoče ženske.

Doula prinaša k nosečnosti in porod spomin na radost, upanje, veselje, lepoto in ljubezen. Doula podpira, sočustvuje, pomaga. slika: Sandy Bigara

Doula prinaša k nosečnosti in porod spomin na radost, upanje, veselje, lepoto in ljubezen. Doula podpira, sočustvuje, pomaga. slika: Sandy Bigara

Porodna energija je energija, ki ne oblije le telesa, temveč tudi duha. Porodna energija je takšna kot kundalini. Želi si prosto pot. Želi si prostega prehoda. Ne želi se spotikati ob blokade in prepreke, ne želi potovati po ovinkih in predorih. Želi široko, odprto pot, brez omejitev. To pomeni, da porodna energija odpira poleg telesnih tudi vse čustvene, duševne blokade in pritiska na zavest porojevajoče ženske, da ozavesti nezavedne dele sebe, ki morajo biti osvetljeni, da bi porodna energija lahko stekla skozi. Velikokrat se porod upočasni, ustavi ali pa počasi napreduje, ker obstaja v psihi ženske določen vozliček, ki ji onemogoča popolno prepustitev. To so seveda nezavedni, iracionalni strahovi, predsodki, občutki. Ta aspekt poroda je odločno premalo poznan in priznan. Vse preveč posegov v porod, medicinskih in tehnoloških posegov se zgodi, ker ne prepoznamo psihološke podlage poroda. Velikokrat bi k vzpodbudnemu poteku poroda pripomogla prijazna beseda, vprašanje ali vzpodbuda, vendar se vse preradi zatekamo k aktivnim posegom v porod, ki pa ne upoštevajo podležečih psihičnih situacij.

Poleg totalnosti, je porodna energija v fazi, ko postane porod intenziven (ko se maternični vrat odpira za zadnje centimetre in se odpiranje prelevi v potiskanje) sveža in preobražajoča. Ko se prihod otrok vedno bolj približuje, je čas vedno bolj podoben enemu samemu večnemu trenutku, zrak postaja nabit z radostjo, svežino, belino, čistostjo, upanjem. V teh trenutkih se porodna energija dotakne srca. V teh trenutkih, če se to ni zgodilo že prej, se odpre srce in očitno postane, da prihaja na svet novo življenje, nova Duša, nova zgodba, novo poslanstvo, nova Ljubezen. Po vsem telesu me preplavijo mravljinci, drhtim, jočem in se radostim. Sem srečna in odprta in molim za lepo prihodnost nove družine in novega bitja.

Ana Drevenšek

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Reši anketo o menstrualnem ciklu in pomagaj Rdečemu šotoru pri ozaveščanju o menstrualnem ciklu! Cenim tvoj čas in tvoj trud!