Osvoboditev

“Ženske želijo imeti enake plače kot moški, ženske bi morale imeti možnost dela v vojski, ženske bi morale imeti možnost biti v prvih vrstah in nositi orožje, bla bla bla. Kot da je življenje moškega desideratum (tisto zaželjeno). Želimo si samo to, kar imajo oni. Ampak jaz mislim, da si ne. Imajo veliko stvari, ki si jih me ne želimo tako zelo. Kot na primer ogromne količine pornografije. Največji kulturni produkt na svetu je pornografija. In zelo malo žensk jo uporablja. Tudi po 50 odtenkih sive. Jaz bi rekla, da nisem feministka enakosti. Zame je enakost globoko konzervativen cilj, ki ne bi ničesar spremenil. Delale bi enake stvari, kot jih počnejo moški. Vedno sem bila feministka osvoboditve. To pomeni, da vam ne morem povedati, kaj nas čaka za vogalom. Ker ne vem. Če bi ženske imele svobodo določiti svoje lastne prioritete, kaj bi to bile? Zdaj imam 76 let in ni na mestu, da ženskam vaše starosti govorim, kaj bi si morale želeti. Vem, za kaj hrepenim, da bi si želele, kot na primer svetovni mir (kot da boste postale miss sveta 🙂 ). Mir bi bil dober. Toda ne izgleda, da ga bomo kaj kmalu deležni.” Germaine Greer v pogovoru za The Update 

Ženska Obilje

Ah, kako borba, dualnosti, produkcija utrujajo žensko telo in psiho in ga odtegujejo stran od njenega jedra in njenega resničnega potenciala. Ki je skozi valovanje po ciklu preseganje vsakršne dualnosti in skozi vsako ovulacijsko rojstvo in vsako menstrualno vizijo zlivanje z Božanskim.

“Človeška duša ne potrebuje nasvetov, popravil ali rešitve. Želi si preprosto biti pričevana – videna, slišana in spremljana, točno takšna, kot je,” pravi Parker J. Palmer, pisatelj in aktivist, ki se osredotoča na področja izobraževanja, skupnosti, vodenja, duhovnosti in družbene preobrazbe. Ženska duša hrepeni po tem, da bi bila spoznana takšna, kot je, v svoji posebnosti, z vsemi svojimi skritimi darovi, ki jih komaj čaka razodeti, če bi si le vzele in vzeli čas in si dovolile in dovolili, da nam jih pokaže. Ženska duša ima v svojih globinah toliko rešilnih bilk za človeštvo, toliko preprostih rešitev, toliko odrešilnih zdravil. Nekje od časa, ko smo človeštvo nasedli iluziji dvojnosti (naši/vaši; naše pleme/vaše pleme; naša religija/vaša religija; naše ozemlje/vaše ozemlje; naša hrana/vaša hrana; naša ideologija/vaša ideologija; naša politika/vaša politika; naša verzija/vaša verzija ITD) pa do danes se je izgubila zavest o teh biserih, ki čakajo v naročju ženske

Ženskost je bila zlorabljena in zato se je bojimo. Zlorabljena je bila neskončna plodnost Narave – njeno rojevanje smo uokvirili v polja, črede, farme, tehnokracijo. Zlorabljena je bila čudovita mnogoterost stvarstva. Zlorabljen je bil čudež ustvarjanja novega življenja – v živalih – za gojenje in ubijanje – v ženskah. Čudovita ureditev, ki predvideva žensko maternico kot portal za novo življenje, po zavestni Poroki in Spočetju, je bila zlorabljena in spremenjena v obupano, nemočno, lačno proizvodnjo v revščini. O tem smo na dolgo razpravljale/i v članku Razkroj občutljivosti

"Rekli so mi, da sem feminist; mogoče sem tak, ker prihajam iz kulture, ki ženskam pripisuje velik pomen. Mi, Andinci, smo mirovniki in ne želimo ustvarjati kulta vojne in nasilja, ne maramo krivice. Modre ženske, ki sem jih poznal, so obogatile moje življenje, s tem, ko so me učile s svojim zgledom ljubezni, razumevanja, sočutja in vere v življenje. Zato zelo občudujem ženske, saj so potrpežljive in imajo veliko ljubezni za svoje otroke, partnerje in človeštvo in zdi se, da na prihodnost gledajo z optimizmom." Hernán Huarache Mamani Slika: Charles Frizzel

“Rekli so mi, da sem feminist; mogoče sem tak, ker prihajam iz kulture, ki ženskam pripisuje velik pomen. Mi, Andinci, smo mirovniki in ne želimo ustvarjati kulta vojne in nasilja, ne maramo krivice. Modre ženske, ki sem jih poznal, so obogatile moje življenje, s tem, ko so me učile s svojim zgledom ljubezni, razumevanja, sočutja in vere v življenje. Zato zelo občudujem ženske, saj so potrpežljive in imajo veliko ljubezni za svoje otroke, partnerje in človeštvo in zdi se, da na prihodnost gledajo z optimizmom.”
Hernán Huarache Mamani
Slika: Charles Frizzel

Ko ženske nasedemo boju za enakost, podaljšamo pot do ozdravljenja za celotno človeštvo, kajti odrečemo mu zaklade iz naših naročij. Ko se borimo za službe v vojski, samo zato, da bi bile enakovredne moškim, podpiramo militantno družbo in nadaljevanje vojn. Ko se borimo za enake plače, podpiramo suženjski kapitalistični sistem. Naomi Wolf, ki je po rojstvu otrok postala feministka osvoboditve, namesto feministka enakosti, pravi: “Potrebujemo feminizem, ki pravi, da je v redu, če si vzamemo odmor!” Feminizem namreč ni predvidel potreb mater. Preveč se je zapletel s kapitalizmom in preveč si je želel vstopiti v moški svet, namesto da bi povzdigoval specifično ženske izkušnje, kot je materinstvo, pravi Naomi Wolf: “Ko je prišlo do tega, kdo bo skrbel za otroke, se je ženskemu gibanju zgodil kapitalizem, resnična revolucija spolov pa se ni.” Misel je bila objavljena v članku Laži na poti v materinstvo

Resnična revolucija spolov se ni zgodila zato, ker človeštvo ni (bilo) zmožno notranje (r)evolucije, notranje preobrazbe. Resnični prihod enakosti žensk se lahko zgodi le po notranji preobrazbi celotnega človeštva, preobrazbi vrednot, preobrazbi dojemanje človeškosti, življenja, družbe. To je veliko zahtevnejše kot borba. In človeštvo to napako ZNOVA IN ZNOVA ponavljamo: znova in znova prižigamo revolucije, prevračamo sisteme, da bi jih nadomestili z novimi, rušimo ideologije, da bi jih nadomestili z novimi. In zgodovina se ponavlja. Ker ne zmoremo preskoka v zavesti. In tudi ženske smo nasedle temu otročjemu vzorcu

“Nahajamo se v situaciji, v kateri mislimo, da smo svobodni. Zdi se nam, da smo svobodni, a v resnici nismo. To je, če sem malo oster, najhujša oblika suženjstva. Ko se vam zdi, da imate svobodno voljo, a je v resnici nimate. Ko vam je vsajen določen način razmišljanja, torej okvir, v katerem se premikate, iz njega ne morete izstopiti. S kvazisvobodno voljo izbirate določene stvari, ampak samo znotraj tega okvirja. Najstniku lahko prepoveš hamburger in kokakolo, toda še vedno ju lahko s svojo svobodno voljo izbere. To ni svobodna volja, to je pogojevanje. To je tudi dober primer tega, kako se ta pogojevanja znotraj nas strukturirajo, pa tega sploh ne vemo. Nezavedno in nehoteno smo sužnji nečesa. To nima nikakršne veze s svobodno voljo, povezano je samo z občutkom možnosti izbire. Naš svet je šel v smer, ko zelo cenimo možnost izbire. Toda svoboda in možnost izbire sta dve popolnoma drugačni stvari. Na eni strani imate lahko veliko stvari, med katerimi lahko izbirate, na primer 50 vrst avtomobilov, ki jih lahko kupite, toda kaj boste na koncu naredili, je odvisno od tega, ali je vaša zavest omejena oziroma usmerjena. Možnost izbire ni merilo za svobodo. Po drugi strani imate lahko svobodnega človeka, ki nima možnosti izbire. Možnost izbire je zunanji dejavnik. Toda svoboda je samo notranji občutek. To je možno. Obstajata dva skrajna primera: zelo veliko izbir in nobene svobode ali pa absolutna svoboda in nobene izbire. Adrian Kezele v pogovoru z Zvezdano o svoji novi knjigi Izničenje faktorja karme

Svoboda je notranje stanje, notranji občutek. Ko se zapletamo z izbiro, nasedamo otroški igrici. Nekaterim psihopatskim profilom, čigar psihološke poteze so močan magnet za množice, ki iščejo katalizatorja svojih notranjih kriz, uspe priti do družbeno pomembnih položajev in te otroške igrice so eno od njihovih najljubših orodij za preusmerjevanje pozornosti ljudi, za zamotiti ljudi, da lahko izpeljujejo svoje nevarne, človekosovražne, kriminalne zgodbe. 

Resnična svoboda je, da se ženske vprašamo, kdo sploh smo, kot pravi Germaine Greer. Kaj sploh so naše želje, vrednote, prioritete? Kaj je naravno, blagodejno, izpolnjujoče za naša telesa, naše duše?  Kakšen ritem, kakšen način življenja, kakšne vrednote?

Postmenopavzna ženska je resnična Učiteljica. Njene besede imajo težo vsega Vesolja. Njena dejanja pretresejo do kosti, prebudijo mravljince. Njena prisotnost zdravi, navdihuje, tolaži in pomirja. Njeni nauki so ožlahtnjeni z njenimi leti, z njenimi izkušnjami, z vsemi prepluti cikli. Ona je tista, ki uči, ki vodi skupnost preko notranjih preobrazb do ozdravljenja. Ona ima resnično moč za to. Ciklična ženska je na poti do tja. Ciklična ženska prispeva k ozdravljenju skozi izražanje darov svoje cikličnosti, skozi materinsko ovulacijskost in lucidno in vizionarsko menstrualnost.

Postmenopavzna ženska je resnična Učiteljica. Njene besede imajo težo vsega Vesolja. Njena dejanja pretresejo do kosti, prebudijo mravljince. Njena prisotnost zdravi, navdihuje, tolaži in pomirja. Njeni nauki so ožlahtnjeni z njenimi leti, z njenimi izkušnjami, z vsemi prepluti cikli. Ona je tista, ki uči, ki vodi skupnost preko notranjih preobrazb do ozdravljenja. Ona ima resnično moč za to. Ciklična ženska je na poti do tja. Ciklična ženska prispeva k ozdravljenju skozi izražanje darov svoje cikličnosti, skozi materinsko ovulacijskost in lucidno in vizionarsko menstrualnost.

V cikličnih letih smo ženske pod vplivom hormonov menstrualnega cikla. Le-ta nas dela plovke po valovanju iz globin samorefleksije, globokega uvida, preobrazbe in ozdravljenja do višav ustvarjalnosti, povezovalnosti, tkanja medosebnih mrež. Dela nas nagnjene k ustvarjanju sveta, ki je dober za vse, ki vse nahrani, ki vse osreči. Zaradi refleksivnega predmenstrualnega dela smo ves čas soočane z resnico o situacijah, ves čas potiskane k iskanju bolj avtentičnega, bolj resničnega, boljšega. Če bi izkoristile materinskost ovulacijskega časa in lucidnost menstrualnega časa, bi bile močne katalizatorke ozdravljenja človeštva. Če pa zanikamo ti dve lastnosti, nasedemo “boju”, dvojnostim, intelektualiziranju, (kapitalistični) produkciji in produktivnosti (ki je največja žalitev ženski telesni in duševni plodnosti), nismo nič boljše od “patriarhalcev” proti katerim se borimo. Ker svojih darov ne uporabljamo za ozdravljenje, ampak za boj. Ciklična leta niso ustvarjena za boj. Preveč energije po nepotrebnem izgubimo, če se borimo – na individualnem ali kolektivnem nivoju. Ustvarjene so za raziskovanje čudovitega daru plodnosti – ki iz sveta imaginarnega, embrionalnega, potencialnega prinaša v svet ustvarjenega, mogočega, živega in za raziskovanje čudovitega daru duhovnega uvida, ki iz prizemljuje modrost višje slike v stvarnost, omejeno s prostorom in časom. Modra postmenopavzna leta nam prinesejo prekaljenost, čvrstost, globok uvid, samozavest, občutek za pravo mero, za pravo dejanje ob pravem trenutku, uvid v relativnost ega, svobodo v neegu, neobremenjenost, zmožnost videti onkraj ujetosti v eno življenje. Te lastnosti nas delajo učiteljice, tiste, ki lahko skupnost vodijo do premika na nove ravni

V članku Materinstvo – nevidno zdravilo, ki mora postati vidno, smo razmišljale: 

Materinstvo kot stanje duha je v sodobnem svetu izjemno potrebno. Svet potrebuje ženske, ki razvijajo svoj potencial materinstva. Materinstvo ne pomeni nujno materinstvo človeškim, rojenim otrokom. Materinstvo je stanje duha (ki ga nekatere mame ne izkusijo v celoti). 

Materinstvo je bilo s strani patriarhalne miselnosti označeno za “nižje” delo, neintelektualno in zato nevredno

“V prisotnosti nečesa prevzemajočega človeka utiša veličina izkušnje. Skrivnostno je, ker je neubesedljivo – preprosto ni besed, ki bi to lahko opisale. Izkušnje, ki ne morejo biti izražene so v svetu, ki podcenjuje misterije ponavadi podcenjevane. Tak svet ustvarja psihično opustošenje za ljudi, ki živijo na ženski način, za ljudi, ki so dali večji del svojega življenja ženskemu delu – rojevanju otrok, skrbi za žive, negi umirajočih. Prisiljeni so preizpraševati svojo vrednost, ker nimajo besed, s katerimi bi lahko prenesli svojo izkušnjo.” Nor Hall

jezus in magdalena“Ženska

Človeška oseba, ustvarjena po Božji podobi – na ženski način. Enakovredna moškemu, a drugačna. Kdo je, kdo sem? Kako mi jo odkriva sv. Angela Merici? Skrivnost, ki vabi v globino, lepota, ki odseva nebesa, sestra in nevesta, hčerka… Sposobna nositi drugo osebo, čakati, se zaveda svoje vrednosti, ki se krepi z močjo velikega notranjega prostora doživljanja, sprejemanja, povezovanja, intuitivnega védenja…

Korak za korakom.

Ženska je kraljica celostnosti, zahtevne svobode in vpetosti v svet, ki ji stalno prinaša izzive skozi vse čute.

Prihodnost sveta je odvisna od sposobnosti moškega in ženske za sodelovanje. Sodelujeta pa lahko, če se poznata in smeta biti različna, obenem pa odprta za preseganje drugačnosti (ljubezen).

Novi feminizem (po bl. Janezu Pavlu II.) spoštuje dostojanstvo ženske in moškega in je izrazito personalističen.” sestra Marjeta Pia Cevc na svojem blogu

“… ki se zaveda svoje vrednosti, ki se krepi z močjo velikega notranjega prostora doživljanja, sprejemanja, povezovanja, intuitivnega védenja…” Ah. Točno to so lastnosti, ki govorijo o zmožnosti zazreti se v notranjost, zaznati vzorce, okvirje, kot bi rekel Kezele, ki povzročajo sodobnemu človeštvu trpljenje in jih v notranjosti pozdraviti – s tem pa odpraviti vzrok in napajališče človeške tragedije. Tak biser prebiva v fiziologiji ženskega telesa in v pokrajini ženske duše. Bil bi čas, da te bisere najdemo, poberemo in uporabimo. 

Blagor ženskam, Alenka Rebula 

Blagor ženskam,
ki znajo hoditi kot vile,
zemlja lahko zadiha
pod njihovimi rahlimi stopali.

Blagor ženskam,
ki znajo zaslutiti nevarnost,
izginiti v temi,
da jih sovražnik ne najde.

Blagor ženskam
ki živijo v žitnem polju
in žanjejo dobre misli
za kruh,
ki tolaži človeška srca.

Blagor ženskam
ki znajo biti selivke,
ko postane zrak strupen
krenejo na jug
in rodijo na varnem.

Blagor ženskam
s kanglico iz pravljice,
do kolen stojijo
v pradavnih studencih
pod čistimi slapovi
zajemajo nesmrtnost.

Z zdravilnim glasom prepevajo,
neustrašne zibljejo življenje
v nežnih trebuhih
okrogle
kot tople marelice
v oranžnih večerih.

Blagor ženskam,
ki poznajo čudežni gib,
s katerim ujamejo
hude sanje.

Blagor ženskam,
ki se spuščajo v goreča brezna
iskat svojo dušo,
in se vračajo v ožganih krilih
z osmojenimi lasmi
s polnim naročjem
stopajo navzdol po vulkanu
pod oboki cvetnega prahu
s sporočilom
o rešenem svetu.

Blagor ženskam,
ki ne umrejo,
samo izginejo
kot kruh na mizi.
Nenadoma ga zmanjka
in nihče od živih
ni ostal lačen.

© Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš žensko osvoboditev? Kakšna je tvoja pot? Kakšna je tvoja izkušnja boja, iskanja, zdravljenja, prihajanja domov? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Mesečni ženski krog v Krškem v torek 23.2.2016. Več informacij TUKAJ.

Materinski krogi “Nosečnost in porod” 26. maja in 9. junija 2016. Več informacij TUKAJ.

Delavnica Svetost prsi 28. maja. Več informacij TUKAJ.

Mesečni ženski krog v Ljubljani 31. maja. Več informacij TUKAJ.

Materinski krogi “Prvo leto Mama” za Mame z otročki  2. in 16. junija 2016. Več informacij TUKAJ.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Advertisements

Laži na poti v materinstvo

Boginja Mati, veličastna, Počelo Vesolja, čaščena, Božanska. slika: Brian Froud

Boginja Mati, veličastna, Počelo Vesolja, čaščena, Božanska.
slika: Brian Froud

Vstop v materinstvo je eden od vélikih ženskih prehodov; je vstop v novo dimenzijo bivanja; je vstop v družbo tistih, ki so postale del življenjske verige na nov način – ne več kot zadnji člen, temveč kot vmesni člen – in tako do kosti začutile svojo minljivost, svojo soodvisnost od drugih členov verige, na sploh svojo nemoč (nemoč svojega ega/uma) in moč te močne vezi – vezi življenja.

In vendar je pot v materinstvo posuta z lažmi. Tako kot tudi preostali (ženski) življenjski prehodi. Te laži, ki si jih bomo ogledale v članku, nam ženskam preprečujejo opolnomočen vstop v materinstvo. Oropajo nas zavedanja, zavestnega stopanja po tej poti, mnogih lekcij, mnogih uvidov.

Laži o porodu

Naša družba je nasičena z lažmi o porodu. Najhujša laž, ki se širi, je, da sodobna ženska ni zmožna roditi. Da, prav ste prebrale. To prepričanje se je tudi (na žalost) uspešno ukoreninilo v naše nezavedno. Širi se sporočilo, da je telo sodobne ženske nesposobno roditi, da je ženska nevarna svojemu otroku in da nujno potrebuje zunanje avtoritete (medicinsko osebje), ki bodo njenega otroka obvarovale pred nepredvidljivostjo in pokvarljivostjo njenega telesa. 

Dober primer takšnega sporočila je poimenovanje obporodne oskrbe, ki si prizadeva za naravni porod, “alternativna oskrba”. Beseda “alternativno” je zaznamovana z nečim nezaupljivim, sumničavim, neracionalnim, deviantnim. Ko so prakse, ki si prizadevajo porodu vrniti dostojanstvo, ženski opolnomočenje, označene za “alternativne”, so s strani “avtoritet” degradirane, razvrednotene, zasmehovane, s tem pa je pri ljudeh uspešno prebujena sumničavost, neodobravanje in nesprejemanje do takšnih praks. 

Moški zdravnik uzurpira babice. Moški zdravniki so izrinili babice iz porodnih sob, iz življenj žensk in s tem odvzeli ženskam občutke varnosti, sprejetosti, razumevanja, sočutne podpore in opolnomočenja v ženskem krogu ob prehodu v pomembno obdobje - materinstvo.

Moški zdravnik uzurpira babice. Moški zdravniki so izrinili babice iz porodnih sob, iz življenj žensk in s tem odvzeli ženskam občutke varnosti, sprejetosti, razumevanja, sočutne podpore in opolnomočenja v ženskem krogu ob prehodu v pomembno obdobje – materinstvo. 

Družba je sprejela sporočilo o ženski, zmožnostih ženskega telesa, porodu in avtonomnosti ženske od medicinskega sistema. Ina May Gaskin, svetovno priznana babica in obujevalka ženske veščine avtonomnega babištva, ki služi ženski in otroku, je skozi raziskovanje obporodnih praks odkrila (in razodela med drugim v svoji knjigi Birth Matters: A Midwife’s Manifesta – Porod je pomemben: Manifest babice) vzroke nastanku teh laži o porodu: v 19. stoletju so porod začeli prevzemati moški zdravniki in s tem izrivati ženske babice. Da bi svoje stranke prepričali, da so bolj vredni najema od svojih “tekmic” babic (in prepričali svoje stranke, naj zanje plačajo veliko več, kot babicam), so morali ponuditi “nekaj več” – to pa so bile medicinske intervencije, ki so, kot vemo, začele povzročati resnične zaplete med porodom. Zdravniki so načrtno začeli širiti prepričanja o porodu kot smrtni nevarnosti. Ina May navaja citat zdravnika Hugha L. Hodge-a iz Pennsylvanie (ZDA) iz leta 1838, v katerem trdi, kako je treba s širjenjem prepričanja o nevarnosti poroda ženske prepričati, da zares potrebujejo moškega zdravnika: “Če so ta dejstva lahko utemeljena, če lahko razširimo te informacije, če lahko ženske prepričamo v to, da bo njihovo trpljenje zmanjšano ali skrajšano in da bodo njihova življenja in življenja njihovih potomcev varnejša v naših rokah, ne bo nadaljnih težav v vzpostavljanju univerzalne prakse porodničarstva. Vsi predsodki najbolj nevednih in živčnih žensk, vsa prirojena in pridobljena občutljivost, tako značilna za ta spol, ne bo več predstavljala ovire delu moških zdravnikov.” Ina May nadaljuje: “Izkazalo se je, da ni bilo niti potrebno, da bi zdravniki, ki so sledili Hodgevemu načrtu, razširjali takšne informacije. Dovolj lahko je bilo prestrašiti medicinske študente, druge zdravnike, medicinske sestre in zaskrbljene Američane srednjega razreda, vedno pretvarjajoč se, da je to znanost. Joseph B. DeLee, na primer, je v zgodnjem 20. stoletju napisal mnogo učbenikov za zdravnike in medicinske sestre , v katerih je opisoval strahote, ki se jim ne da izogniti, če se za porajanje prvorojenca vsake ženske ne uporablja klešč (forceps v angleščini): “Porod so imenovali in mnogi temu še vedno verjamejo, normalna funkcija. Zdravnike in laike vedno znova preseneti in se jim zdi bizarno, da porod imenujemo abnormalna funkcija, bolezen, in vendar je resnično patološki proces. Vse je seveda odvisno od tega, kaj definiramo kot normalno. Če ženska pade na vile in si z ročajem raztrga presredek, to imenujemo patološko-abnormalno. Če pa orjaški otrok potuje skozi medenično dno, rečemo, da je to naravno in zato normalno. Če se otrok rahlo udari v vrata, a dovolj, da to povzroči možganske krvavitve, bi rekli, da je to resnično patološko, toda kadar je otrokova glava zdrobljena ob trku v trdno medenično dno in ga možganska krvavitev ubije, temu pravimo normalno, pravimo vsaj, da je ta funkcija naravna, da ni patološka.””

Od kod izvira močan strah pred bolečino poroda, ki je tako pogost v naši družbi? Od tod! Od te neznanstvene, s finančnimi interesi prepojene propagande iz 19. stoletja! Od kod izvira razvrednotenje ženskega dela spočenjanja, nosečnosti, poroda in materinstva, strah, globoko vcepljen v ženske same pred to našo veličastno izkušnjo? Od tod! Od kod izvira ta naš strah pred samimi sabo, nezaupanje v lastno telo, psiho in zmožnosti in ta naša lahka pripravljenost svojo moč izročiti (moški) uniformirani avtoriteti? Od tod!  In s tem niso začeli zdravniki. Ta dinamika psihološkega ustrahovanja in zasužnjevanja žensk za interese patriarhalne družbe ima korenine globlje, dlje nazaj, kot smo ugotavljale že v prejšnjem članku“Patriarhalna religija vpeljuje avtoritete. Toda to niso Modre Ženske in Modri Možje, temveč avtoritete, ki vladajo s strahom – njihovo orodje je izobčenje, kaznovanje. Ko so avtoritete začele uporabljati takšna orodja, smo se ženske začele bati svoje notranjosti. Bati smo se začele svoje intuicije, svojega notranjega védenja, vodstva. Na kratko: dvomiti smo začele vase. To pa je nekaj najhujšega, kar lahko človek naredi človeku: da vsadi vanj dvom vase, sumničavost do lastne notranjosti in sovraštvo do svojega Glasu.”

S tem pa je odvzeta moč ženskam. Odvzeta nam je samostojnost, pravica do odločanja, svoboda, dostojanstvo.

Laži o materinski identiteti

Zmagoslavje Mame ob pravi podpori.

Zmagoslavje Mame ob pravi podpori.

Ženskam je prepovedano zazirati se vase in zaznavati svojo notranjost na poti skozi vse biološko-duhovne prehode, še posebej pa ob prehodu v materinstvo. Takoj, ko ženska, spočne, si jo družba prilasti in jo začenja dojemati kot svojo lastnino, ne več kot samo svojo avtonomno osebo. Prisvoji si njeno pravico do odločanja in ji polaga v naročje vnaprej pripravljene rešitve zanjo, ki jih je primorana sprejeti, saj sicer ostane brez podpore. (Na primer, če se ženska odloči roditi doma, ostane brez sistemske podpore, saj zakonodaja okrog poroda doma še ni urejena – porod doma ni prepovedan, ni pa urejen – prisiljena je torej v nekakšno gverilstvo, zanašanje na energijo svojega notranjega uporništva in uporništva njenih bližnjih ter redkih v podobni izkušnji, če pa zaradi kakršnihkoli razlogov (finančne stiske, nepodpore bližnjih, težav v partnerstvu…) nima te zaloge energije, je povsem razumljivo, da se porodu doma odpove, kar pa je izredno krivično do njene pravice izbire.) 

Mama je takoj ob spočetju soočena s pritiski in pričakovanji, kakšna naj bi bila mama in kako naj bi se vedla. Avtorica Naomi Wolf je odkrila, da nosečnicam razglabljanje o določenih temah ni dovoljeno, ko je noseča predavala; ko je govorila o spolnosti, politki, itd., je občinstvu postalo nelagodno. Mati naj ne bi govorila o takšnih rečeh, mati je preveč krhka, njeni možgani niso zmožni razpravljati o tako resnih temah, pa tudi ne spodobi se. Mati se dojema kot nedoraslo, kot otroka, nesposobno skrbeti zase in odločati se zase.

Nosečnost je čas ogromnih hormonalnih sprememb. Hormoni pa imajo pomemben vedenjski učinek. Normalno je torej, da procesi materinstva (spočetje, nosečnost, porod, dojenje) predrugačijo ženski um. Tako kot se racionalnost in ustvarjalna intuitivnost ciklično izmenjujeta med menstrualnim ciklom, tako se njun odnos spreminja tudi med materinskimi procesi. Če naša družba ne bi tako častila razumarstva kot superiornega, bi spremembe v materinskem umu doživljali kot blagoslov, kot priložnost za kontemplacijo vseh pripadnikov družbe, ne le marginaliziranih mater. A več o tem spodaj, v razdelku “Družba, v kateri materinstvo ni čaščeno in zanikanje Boginje”.

Blessingway ali obred materinstva, ki prizna, počasti in praznuje notranje preobrazbe materinstva.

Blessingway ali obred materinstva, ki prizna, počasti in praznuje notranje preobrazbe materinstva.

Na materinskem krogu Porod kot obred prehoda se pogovarjamo o predrugačenju materinskega uma, o notranjih preobrazbah, ki se zgodijo ob tem vélikem prehodu. To predrugačenje je v naši družbi tabu. Od mam se pričakuje, da v tišini, izolaciji in brez omejevanja družbe, družine in delovnega okolja, zdržijo to predrugačenje in ga zadržijo zase. Predvsem se pričakuje, da bodo mame zase zadržale temne dimenzije materinstva – ambivalente občutke, obremenjenost, napor materinskega dela, čustveno zahtevnost materinskega dela, svoje potrebe, zahtevnost predrugačenja odnosov (partnerskih, družinskih, družbenih), ki ga povzroči vstop v materinstvo.

Od mam se pričakuje, da bodo nekritično poslušale grozljive porodne zgodbe, ki krožijo, da bodo poporodno depresijo, ki je tipični pokazatelj globokega nespoštovanja materinstva, materinskega dela in globokega pomanjkanja materialne, fizične, psihološke in duhovne podpore mamam, sprejemale kot običajen pojav. Moramo poslušati grozljive zgodbe! Zato, da končno spregledamo, kako je nekaj hudo hudo narobe z obstoječim obporodnim sistemom! Mame potlačujejo spomine na svoje porode, počutijo se posiljene, neslišane, neupoštevane, zmanipulirane. Nato pa so one označene za histerične in nevrotične, če si drznejo izraziti takšne občutke, avtoriteta unfirormiranih pa je nedotaknjena. 

Od mam se pričakuje, da bodo zase zadržale žalovanje za svojim starim jazom, svojo staro identiteto. Vstop v materinstvo je velik prehod, iz Dekleta v Mati, ob tem umre identiteta Dekleta in vse, kar le-ta nosi s sabo. Spremeni se telo – iz dekliškega telesa v telo mame, spremeni se um – iz nase osredotočenega v osredotočenega na nekoga drugega, spremenijo se čustva, prioritete, vrednote, celo značajske lastnosti. Seveda je ob taki temeljni spremembi normalno žalovanje ob izgubi stare identitete in normalna je zmedenost, iskanje, raziskovanje ob porajanju nove, ki še ni izoblikovana, ki je še za obronki zavesti, neotipljiva, obstaja le kot slutnja, kot obljuba radikalne spremembe in je zato seveda tudi strašljiva. Če bi družba dovoljevala raziskovanje teh vprašanj, bi bil prehod v materinstvo veliko lažji. 

Laži o vrednosti materinskega dela

DanielleDanielle Haines, mama, je na svojem facebook profilu objavila sliko sebe in svojega sina tri dni po porodu, ob kateri je napisala naslednje sporočilo: 

To je slika mene 3 dni po porodu. Bila sem tako surova in odprta, bila sem čista zmešnjava. Ljubila sem svojega otročka, pogrešala sem njegovega očeta (na ta dan je šel nazaj delat), jezna sem bila na svojo mamo, srce me je bolelo za svojega brata, ker nas je mama zapustila in zdaj sem imela majhnega dečka, ki je izgledal enako kot moj brat, moje bradavice so bile razpokane in krvaveče, moje mleko se je že skoraj pojavilo in moj dojenček je postajal zares lačen, počutila sem se žalostno, ker ljudje ubijajo dojenčke, zanalašč, spala nisem od poroda dalje, nisem vedela, kako odstraniti svoje prsi, moja vagina me je pekla od stalnega sedenja in dojenja, nekako sem izgubljala razum.  Prišla je Katie in me nahranila na jutro, ko je bila posneta ta fotografija. Lahko bi prišla tudi, da mi naredi kosilo. Nato je tisti večer prišla ena od mojih sedmih sester, Sarah, da bi prinesla družinsko večerjo. Sarah je posnela to fotografijo. Vstopila je s hrano in rekla: “Živjo, kako si?” Odvrnila sem: “Zmešnjava sem.”  Pogovarjali sva se, poslušala je in rekla: “Prav to sem tudi jaz doživljala.” Pomagalo je, da se vedela, da se je tudi njej takrat strgalo! Nato je rekla: “Vem, da to zveni noro, ampak ali imaš fotoaparat? Izgledaš tako surovo in tako lepo.” Tako vesela sem, da je posnela to fotografijo. Načrtovala je, da samo odloži hrano. Na koncu je ostala veliko dlje. Potrebovala sem jo. Vedela je. Poklicala sem Rachel, potrebovala sem jo. Potrebovala sem jo, da mi pomaga pri dojenju, potrebovala sem več pomoči pri pristavljanju.  Poklicala sem Shell. Potrebovala sem, da mi pove, da je moj dojenček v redu. To je resnično poporodno obdobje, mame. Tiste, ki ste to že doživele …  bi delile z mano, kako ste se počutile po porodu?  

Imela sem čarobno poporodne obrobje. Ni bilo lahko, ampak imela sem podporo in bila nahranjena in opominjana, da so bile mame pred mano na mojem mestu in da bom tudi jaz čisto dobro prešla skozenj. 

Materinsko delo je težko delo. Je eno najtežjih del. Ker je tako zelo osebno, ker nas predrugači od znotraj. In ker je tako fizično, čustveno zahtevno. Naša družba tega dela ne spoštuje dovolj. Materinsko delo dojema kot samoumevno, kot žrtvovanje posamezne mame, kot njeno izolirano, samotno, samožrtvovanje. “Sama si je to naložila, sama naj opravi.” Ne zavedamo se dovolj, da so mame v prvi vrsti naše vrste. Od njih je odvisno nadaljevanje človeštva. In ne samo nadaljevanje, ampak tudi kvaliteta človeštva. Kakšna družba bomo? Sočutna ali okrutna? Spoštljiva ali prostaška? To je odvisno od podpore materinstvu in od kvalitete materinskega dela (ki ne more biti kvalitetno, če mam ne podpiramo materialno, fizično, čustveno, duhovno).

Naomi Wolf, čudovita, tenkočutna, feministična avtorica, pravi, da nad mamami v sodobni družbi visi Salomonov meč. Nekoč sta k modremu kralju Salomonu prišle dve mami, ki sta obe trdili, da je nek dojenček njun in sta od kralja zahtevali, da presodi, kateri bo pripadal. Salomon je predlagal, da razkosa dojenčka na pol in dá vsaki pol. Ena od žensk se je strinjala, druga pa je dejala: “Naj ga ima ona, samo ne razkosajte ga!” Tega je zmožna materinska ljubezen. Tako je Salomon vedel, katera je prava mama.

Tudi nad sodobnimi materami visi Salomonov meč.

Tudi nad sodobnimi materami visi Salomonov meč.

Tudi nad sodobnimi mamami visi Salomonov meč. To je Salomonov meč, ki sprašuje mame: “Ali naj razkosam tvojega otroka?” In mame vedno znova zakričijo: “Ne!” Ta “Ne!” pa zahteva od njih neskončna žrtvovanja. Naomi Wolf v svoji knjigi Misconceptions; Truths, lies and the unexpected on the journey to motherhood (Zmote: resnice, laži in nepričakovano na poti v materinstvo) citira prijateljico, ki je ob doživetju prehoda v materinstvu dejala: “Potrebujemo feminizem, ki pravi, da je v redu, če si vzamemo odmor!” Feminizem namreč ni predvidel potreb mater. Preveč se je zapletel s kapitalizmom in preveč si je želel vstopiti v moški svet, namesto da bi povzdigoval specifično ženske izkušnje, kot je materinstvo, pravi Naomi Wolf: “Ko je prišlo do tega, kdo bo skrbel za otroke, se je ženskemu gibanju zgodil kapitalizem, resnična revolucija spolov pa se ni.”

V sodobni družbi je odmor, počitek, nedelovanje greh. Materinstvo pa zahteva upočasnitev in odmor. Odmor od dela, odmor od določenih obveznosti. Če ne zaradi drugega, zato, ker je fizično nemogoče izpeljevati vse prejšnje obveznosti ob materinskem delu. 

Vstop materinstvo naredi boleče očitno priviligiranost moških v naši družbi. Matere so prisiljene v soočenje z nepripravljenostjo moških sodelovati pri materinskem delu (ki je delo skrbi za otroka, ki ga lahko opravlja kdorkoli, pravi Sarah Ruddick, filozofinja). Naomi Wolf pravi, da se v moških vključi “namerna potopitev v pozabo”, ko gre za delitev materinskega dela in delitev gospodinjskih del. Večina moških se potopi v “nezavestnost, ki je uporabna” – nezavestni se napravijo vseh naporov materinstva, kar jim pomaga pri ohranjanju fame napornosti svojih dolžnosti in svojega dela ter pri odpovedovanju prevzemanja pobude pri materinskem/gospodinjskem delu. Egalitarnost je v mnogih zakonih porušena, opaža Naomi Wolf, saj je mnogo moških še vedno prepričano, da je materinsko in gospodinjsko delo “žensko delo”, mnogo moških se še vedno ne zaveda (ali noče zavedati) napora materinskega dela, še vedno pomanjšuje pomen materinskega dela, ga predstavlja kot manjvrednega njihovemu denarnemu delu in to uporablja za izogibanje materinskemu delu. Kapitalistična in patriarhalna družba to dinamiko seveda le krepita. Če bi bilo materinsko delo spoštovano, bi vsi jasno razumeli, da je enakovredno denarnemu delu in da mora biti torej preostanek gospodinjskih del pravično razdeljen med zakoncema.

Otročje in nazadnjaško vztrajanje pri nesodelovanju pri “ženskem delu” pa moške tudi stane. Ženska, ki je za vse sama, ugasne kot Ljubimka, Ustvarjalka, Navdihovalka. Kot pravi Naomi: “Kar so moški privarčevali pri skrbi za otroke in gospodinjstvu po tem, ko se je rodil otrok, jih je tudi stalo, romantično in erotično.”

Ena od Naomiinih intervjuvank je dejala: “Vsekakor sem si ob dnevih, ko je bil moj mož v resnično pomoč, želela biti romantična. Toda ko je predpostavljal, da bom vse zmogla sama, ko se mi je nato približal, se nisem mogla odzvati.”

Če bi si moški želeli cvetočih žensk, bi jim pomagali. 

Družba, v kateri materinstvo ni čaščeno in zanikanje Boginje

V družbi, v kateri bi bilo materinstvo čaščeno, bi bil prehod v materinstvo veliko lažji, manj fizično, čustveno in duhovno naporen, bolj bogat in bolj izpolnjujoč.

Durga puja - obred čaščenja Boginje Durge. Ljudje častijo BOGINJO - ženski obraz Božanskega, Božansko utelešeno v ženskah!

Durga puja – obred čaščenja Boginje Durge. Ljudje častijo BOGINJO – ženski obraz Božanskega, Božansko utelešeno v ženskah!

Častile bi se spremembe, ki jih povzročajo materinski procesi materinskemu telesu, umu, duši. Mentalnih sprememb , ki jih povzročajo hormoni materinstva, ne bi več dojemali kot “poneumljanje, zmanjševanje mentalnih zmožnosti”, temveč kot izostreno osredotočenost, poglobljen uvid v povezave med stvarmi. Materinsko intuitivnost, izostreno povezanost z drugimi dimenzijami, nosečniško “zasanjanost” in “čustvenost” kot to zaznava racionalistična družba, bi dojemali kot mogočne portale, kot priložnost za kontemplacijo vseh pripradnikov družbe. 

Povečano potrebno mam po varnosti, materinjenju, nežnosti, pozornosti, ne bi več dojemali kot šibkost, nesamostojnost, iracionalnost temveč kot vrlino, kot merodajno vrlino, ki človeštvu sporoča, kaj je zares pomembno: varnost, nežnost, toplina varnega doma

Nadčloveško osredotočenost mater na otrokovo varnost, uresničevanje njegovih potreb, ki spominja na junaštvo in ne le eno od človeških lasnosti, ne bi več dojemali kot nevrotičnost, ki omejuje racionalnost, temveč kot junaštvo, kot božansko lastnost žensk, ki ohranja človeštvo.

Socialno samoumevno bi bilo, da se novo družino s strani skupnost in s strani sistema podpira materialno (finančno), fizično (s pomočjo pri gospodinjstvu, opravkih), psihološko (s prisotnostjo, s podporo, pogovorom), duhovno (z obredi prehoda, s čaščenjem ženskega obraza Božanskega).

Spočetja, nosečnosti in poroda ne bi več dojemali kot medicinske dogodke, kot dogodke, nad katerimi ima moč, avtoriteto in pravico odločanja nekdo zunanji, nekdo uniformirani (zdravstveni delavec, uradni delavec), temveč kot ključne dogodke v Krogu Življenja, ki jih utelešajo ženske, ki so, ko potujejo skozi te dogodke, utelešenja Boginje – ženskega obraza Božanskega, avtonomne, svobodne osebe in avtoritete zase in za človeštvo, saj je človeštvo odvisno od njih. Obporodne prakse bi odsevale ponižnost in spoštovanje do Mater, njihove avtonomnosti in sposobnosti in pravice do odločanja, odsevale bi zavedanje o naravnosti in normalnosti materinskih procesov, odsevale bi globoko čaščenje teh procesov. 

Mame ne bi več potlačevale svojih občutkov na poti v materinstvo, ne bi več potlačevale spominov na svoje porode in poporodna obdobja, ne bi se več sramovale svojih teles, dvomile v svoja telesa in svoje materinske psihe, ne bi več bile zmanipulirane s strani uniformiranih avtoritet, katerih interes je dobiček in ne njihovo dostojanstvo in svoboda, ne bi bile več zasmehovane, kadar pridejo v porodnišnico s porodnimi načrti, kadar sprašujejo po statistiki in obporodnih praksah, kadar si želijo drugačne oskrbe, ne bi bile več označene za “nore, zmešane alternativke”. Žensk, ki krčevito branijo blagostanje svojih otrok ne bi več označevali za histerične

Častili bi BOGINJO, našo MATI, naše POČELO, našo LJUBEZEN.

Preostali članki na blogu Rdečega Šotora, ki govorijo o materinstvu:

Materinstvo – nevidno zdravilo, ki mora postati vidno

Materinski um – ultimativna predaja

© Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš preobrazbe materinstva? Kakšne laži prepoznavaš oziroma kakšne laži so se zgodile tebi na poti v tvoje materinstvo? Kakšne resnice si želiš o materinstvu in prehodu v materinstvu sporočiti prihodnjim generacijam? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Cikel Materinskih krogov od septembra do decembra 2015, več informacij TUKAJ. 

Sklop delavnic Menstrualni misteriji (I. Korenine & II. Cikličnost in transformativnost), 26.9. in 10.10. 2015, več informacij TUKAJ.

Sklop delavnic arhetipov svetle in temne ženskosti, 24.10. in 7.11. 2015, več informacij TUKAJ.

Branje ženskega Tarota, kadarkoli, več informacij TUKAJ.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.