Duhovni instinkt in ženska duhovnost

Polna Luna v Strelcu

Danes ob 18.21 nastopi polna Luna v Strelcu. Strelec je znamenje širine. Širine v vseh oblikah. Telo naredi podobno Veneri, obilno v svoji plodnosti, gostoljublju, radosti, sočnosti. Duha naredi visokoletečega, globoko dojemljivega, sprejemljivega. Zato pravijo tudi, da je Strelec znamenje religije, filozofije. Le-te naj bi bile izraz veličine duha, skupek izkušenj in spoznanj duha. Vendar religije in filozofije pogosto postanejo dogmatične, okostenele, same sebi namen, najhuje pa – postanejo orodje neke gospodarsko-politične ideologije, gibanja…

Toda Strelec je znamenje esence religije in filozofije – tiste žive esence, ki omogoča duhu, da živi, zaznava, doživlja, ozavešča, spoznava, razume, se širi. Polna Luna želi lastnosti Strelca obelodaniti. Pokazati čisto vsak skrit kotiček njegove energije, popolnoma razkriti njegovo sporočilo. Njen namen je, da ozavestimo pomen Strelca, da osvetlimo dele v duši, ki mu pripadajo.

Duhovni instinkt izhaja iz notranjosti, je univerzalni, večen del naše psihe. Bojimo se mu prisluhniti, saj smo bile pogojene v strah pred notranjim glasom in obračanje na zunanjo avtoriteto.  slika: Ignacio Serrano

Duhovni instinkt izhaja iz notranjosti, je univerzalni, večen del naše psihe. Bojimo se mu prisluhniti, saj smo bile pogojene v strah pred notranjim glasom in obračanje na zunanjo avtoriteto.
slika: Ignacio Serrano

Duhovni instinkt

Zato želim današnji članek posvetiti osvoboditvi (kar počne polna Luna) resnične esence religiozne/duhovne izkušnje v nas ženskah (kar nam omogoča Strelec). Dandanes smo ženske (in tudi moški!) precej “zamašeni” (zademfani, bi rekla draga Sestra Eva Luna) v tistem centru, ki se mu reče “duhovni instinkt”. Tisočletja so se namreč neke sile (saj vse vemo, katere) trudile, da bi se ta center zademfal. Tisočletja smo bile učene (in učeni), da je duhovnost izvira iz zunanjosti, od neke avtoritete, ki potrdi, kateri občutki, izkušnje so pravilni in kateri ne; ki predpiše nauke, v katere je potrebno verovati (!), ki celo sankcionira, kaznuje vse, ki si drznejo tej avtoriteti zoperstaviti (na žalost vemo, da so bili pregoni heretikov – na primer Katarov, sledilcev Starih Poti (“poganov”), itd – orodja za centraliziranje oblasti, za izločanje gibanj, ki bi odjemala sledilce instituciji, ki si je priborila najmočnejši položaj. Torej na prvem mestu NI bilo resnično preganjanje določenega nauka. Tako so stvar dojeli verjetno le preprosti ljudje in zagnani in naivni člani institucije, katerih zavest ni prodrla do spoznanja resničnih interesov svoje institucije). 

Zaradi te “zamašenosti” se močno bojimo prisluhniti svojemu duhovnemu instinktu in slediti temu, kar nam pravi. V naših kosteh še živi spomin na preganjanje, ko smo poslušali svoj duhovni instinkt. Pogosto je naša pogojenost tako močna, da se morda znebimo vpliva avtoritarnega monopola ene institucije, pa le začnemo slediti nekemu drugemu nauku. Toda v resnici se ni zgodilo nič – naš duhovni instinkt še vedno ni prebujen – le svojo pogojeno sledljivost (nenaravno sledljivost!) smo preusmerili k drugi avtoriteti. 

Današnji članek zato posvečam obuditvi našega duhovnega instinkta in obuditvi naše naravne neustrašnosti. Ženske, čas je! 

Pred nekaj dnevi sem brala zelo zanimiv članek Cynthie Garrity-Bond (feministične teologinje in socialne eticistke) o fenomenu na Irskem; o sprejetju zakona za istospolne poroke v državi, kjer se več kot 80% prebivalstva istoveti za katolike. 

Cynthia je omenila zanimiv koncept, ki je prebudil mojo pozornost. Sensus fidei. To je koncept v krščanski teologiji, ki pomeni nekako “razum verujočih”, “smisel verujočih”. Mednarodna teološka komisija ga definira kot: “Sensus fidei je neke vrste duhovni instinkt, ki omogoča verujočemu, da spontano presoja, ali je določen nauk ali praksa v skladu z Evangelijem in apostolsko vero. Globoko je prepletena z vrlino vere samo; teče od in je v lasti vere. Primerja se z instinktom, saj v osnovi ni posledica razumskega preudarjanja, temveč je spontano in naravno védenje, neke vrste zaznava (aisthesis).”

Cynthia pravi, da se je na Irskem tak izid lahko zgodil le zato, ker so tamkajšnji kristjani vklopili svoj sensus fidei. Seveda lahko sensus fidei interpretiramo na mnoge načine. Predpostavljam lahko, da ga Cerkev ne razlaga tako kot Cynthia. Poudarja namreč, da je sensus fidei instinkt, ki pomaga verujočemu presoditi, ali je nek nauk/praksa v skladu z Evangelijem in apostolsko vero – ki pa ju seveda določa Cerkev. Tako je sensus fidei bolj nek kriterij dobro ponotranjenega cerkvenega nauka, ne pa nekaj živega, človečnega, nevezanega na Cerkev.

Toda tako kot Cynthia tudi jaz v sensus fidei vidim resnični duhovni instinkt, ki je univerzalen in ga poseduje vsak človek. Instinkt, ki ima moč, da osvobodi vsakega posameznika iz jarma prestrašene pogojenosti, ki ima moč, da oživi! duha, očisti vid, sluh in omogoči čisto zaznavo duhovnega.

Hči očetov se mora povezati s svojo krvjo. Tako krvjo kot simbolom telesnosti, kot krvjo, ki je simbol celovite, avtentične ženskosti, božanske ženskosti. slika: Liza Paizis

Hči očetov se mora povezati s svojo krvjo. Tako krvjo kot simbolom telesnosti, kot krvjo, ki je simbol celovite, avtentične ženskosti, božanske ženskosti. slika: Liza Paizis

Hčerkam očetov

Ta članek je še posebej posvečen ženskam, ki se identificirajo s krščansko (ali drugo) vero, toda v sebi čutijo ščemenje duhovnega instinkta, ki jim govori, da je v njihovi veri premalo prostora za žensko, Žensko in Boginjo. Zavedam se, da je ta proces začetka poslušanja svojega duhovnega instinkta znotraj ustanove, kot je Cerkev, težak, lahko boleč, lahko se zdi skoraj nemogoč. Morda se zdi na začetku celo bogoskrunski! John P. Dourley, katoliški duhovnik in jungovski psihoanalitik je o težavnosti in bolečini tega procesa povedal: “Če in ko je fanaticizem presežen, rezultati niso vedno zgolj blagodejni. Izgubi kakršnekoli tolažbe, ki jo je do zdaj ponujala tako imenovana vera, lahko sledijo vzorci depresije in praznine, čeprav je paradoksno depresija pogosto spremljana z besom nad žrtvovanji dvomljivemu Bogu te vere in njegovim ostrim moralnim zahtevam, ki so zdaj občutene kot sovražne polnemu izrazu človeškega življenja in duha. Ko nekdo zaupa neki religiji in nato začne postajati bolj zavestno bitje, ko trdo dela, da bi častil simbole in obljube te religije, in v tem procesu postane zavesten temačnosti te religije, kar se prevede v občutek izdanosti, je jeza naravni odziv. Vendar jeza zahteva dejanje razrešitve.

Seveda je posvečen tudi drugim hčerkam očetov. Kajti, nikakor ne želim sporočiti, da le ženske, identificirane z abrahamskimi ali drugimi podobnimi religijami, potrebujejo uvide o duhovnem instinktu. Potrebujemo jih hčerke očetov vseh vrst. Vse ženske v sodobni družbi smo hčerke očetov. Kajti moško-osrediščena miselnost in filozofija sta prepojila vse aspekte našega življenja – znanost, družbene vrednote, vrednote medosebnih odnosov, dojemanje vzgoje, itd. Tako smo bile vse subtilno vzgojene v moško-osrediščen model. Tudi če je naša družina že generacije nazaj zapustila patriarhalno religijo ali zavrnila njene do žensk, življenja, narave sovražne poglede, so na psihološkem nivoju še zmeraj ostanki patriarhalnega mišljenja. Ženske smo tako na primer vzgajane v prepričanje, da je intelektualizem superiorna dušna sposobnost, da naša cikličnost in druga stanja zavesti niso pomembna, ali pa so celo infantilna in nekoristna. Tudi takšne hčerke očetov potrebujemo meditacijo o duhovnem instinktu

Zadnjič sem razmišljala, kaj bi se moralo zgoditi, da bi Marijo Magdaleno nehali dojemati kot spokorjeno prostitutko – predvsem v krščanskih krogih. In prišla je misel, da je morda arhetip spokorjene grešnice nekako povezan s transformacijo intelektualističnih hčerk očetov. Morda je “spokoritev” Marije Magdalene tisto, kar čaka z moško energijo identificirane hčerke očetov; spokoriti se moramo pred svojo ženskostjo, pred Boginjo; ker smo jo zavračale, zasmehovale. Marija Magdalena naj bi namreč bila grešna zaradi spolne energije – največje moči ženskosti. Ko je spolna energija uporabljana za destruktivne namene, se mora “spokoriti”. Prav tako kot je pri hčerkah očetov intelekt uporabljan za destruktivne namene. Morda bo, ko se bodo ženske vrnile k svojim koreninam, čas dozorel, da v Magdaleni vidimo to, kar resnično je – duhovna učiteljica, apostolka apostolom, enakovredna Jezusu. Ko se bomo ženske vrnile k svojim koreninam, bomo stopile v svoje mojstrstvo, ki ga uteleša Magdalena. 

Slika: Emily Balivet

Skupina žensk (coven) skupaj praznuje svojo duhovnost! Slika: Emily Balivet

(Ženska) duhovnost

Duhovnost naj bi bila živa izkušnja, ne pa ideologija. Jungova glavna kritika krščanstva (in drugih “razodetij”) je, da se dojema kot ultimativno, dokončno razodetje, ki je končna resnica in ga ni moč preseči. Takšno dojemanje, pravi Jung, historično (Bog je v določeni točki ustvaril svet in to je to; v določeni točki se je utelesil in to je to; itd) ter transcendentno (Bog je zunaj stvarstva), blokira ☽🌕☾ spiraljenje ☽🌕☾ duhovnega procesa in zamaši duhovni instinkt. Še posebej za ženske je to zelo pomemben uvid.

Ženske namreč v svojem telesu in svoji psihi nosimo kodo cikliranja, spiraljenja, umiranja in prerajanja. Ko je religija zapovedala dokončnost, je sterilizirala našo vitalno psihično lastnost – cikliranje. Ko je religija zapovedala transcendentnost, je povzročila trpljenje ženskam, ki ne morejo tako preprosto kot moški ločiti telesa od duha, saj ne morejo ignorirati (duhovnih) sporočil, ki jih njihovo telo kriči! med biološko-duhovnimi prehodi menstruacije, poroda in menopavze. 

Opazila sem tudi, da Cerkev razširja mnenje, da tisti, ki niso kristjani, nimajo odnosa z Božanskim (ne verujejo v Boga). Humorni sodobno-poganski napis na to hudomušno odgovarja: “Verjamem v Boga, samo ne verjamem, da je starš samohranilec.” Ta ideja, da imajo odnos z Božanskim le kristjani, je podobna ultimativni naravi naukov abrahamskih religij. V obeh primerih gre za nekakšen monopol. Ženske torej, ki so skozi zgodovino skozi svoj duhovni instinkt doživljaje ženski obraz božanskega (o čerem govori tudi roman Rdeči šotor), so bile označene za krivoverke, grešnice. Duhovne/religiozne izkušnje ne moreš imeti, če nisi pod okriljem Cerkve! Takšno prepričanje je zares destruktivno. Jung je spodbujal kristjane, da presežejo ultimativnost svojih naukov ter sprejmemo druge duhovne poti kot enakovredne ter se od njih bogatijo. Šele tako se bo človeška duhovnost zares razcvetela v vsem svojem bogastvu. 

Bog Boginja Yin YangBožansko – Oče ali Mati ali oboje? 

Ena od stvari, na katere opozarja duhovni instinkt, je, da je Bog v abrahamskih religijah personalističen (je oseba) in je moškega spola (o njem se vedno govori v moškem spolu). Zakaj? Zakaj je Bog moškega spola? Ali to govori o večvrednosti moškega? Jada Pinkett Smith (žena igralca Willa Smitha) je od 12-letne deklice dobila vprašanje: “Gospa Jada, ali mislite, da bodo deklice sploh kdaj tako pomembne kot fantje, glede na to, da je Bog moški?” Kako bi odgovorili takšni deklici zdravorazumsko (ne s koncepti “svete nerazumljivosti”, ki jo je Jung zaznal v prevladujoči konzervativni dogmatični krščanski teologiji), iz tistega mesta v duši, ki je sensus fidei (duhovni instikt)? 

Osho je o tem, katerega spola je Bog, povedal tole: “Ko oseba globoko meditira in se razsvetli, postane mati. Buda je bolj podoben materi kot očetu. Krščanska asociacija na besedo oče ni najbolj relevantna, niti lepa. Klicati oče Božansko zveni malo mačistično. Če obstaja Bog, je lahko le mati, ne oče. Oče je nekaj zelo institucionalnega. V naravi oče kot tak ne obstaja. Če vprašaš kakšnega lingvista, ti bo povedal, da je beseda stric starejša kot beseda oče. Strici so obstajali prej, saj nihče ni vedel, kdo je oče. Institucija očeta se je v človekovem življenju pojavila, ko se je vzpostavila zasebna lastnina. Je zelo krhka in lahko vsak čas izgine. Družba se spreminja in ta institucija lahko izgine kot so izginile že mnoge druge. Vendar bo mati ostala, ker je naravna.”

Materinski zdravi razum 

Mnoge duhovne feministke našega časa se strinjajo z njim. Rebecca Boon ugotavlja, kako je večina feministk zgrešilo, ko je tako strastno zavračalo materinstvo in prišlo celo do takih absurdnih zaključkov, da je ženski njena lastna biologija sovražna in jo je treba preseči. Materinstvo je ena največjih moči ženske, pravi Rebecca! Človeštvo v resnici ni razdeljeno na moške in ženske, temveč na matere in sinove. Kajti vsaka ženska je (vsaj potencialno) mati in vsak moški je sin matere, drugače ne more biti, pravi Rebecca Boon. Tudi Sara Ruddick, avtorica knjige Maternal Thinking (Materinsko razmišljanje) ugotavlja, kako globinski psihološki vpliv ima materinstvo na žensko oziroma na vsakogar, ki opravlja materinsko delo. Pravi, da skozi materinstvo razvijemo zmožnost realnega, praktičnega razmišljanja, odgovornost, zmožnost svoje mišljenje povezati s čutenjem (ne več misliti ločeno od čustev, občutkov, zaznav = intelektualizirati). Zato, pravi Sara, je materinsko razmišljanje izredno dragoceno in mora postati bolj vključeno v sodobno družbo – vključiti se mora v politično odločanje, itd, saj je materinsko razmišljanje lahko zares dojame pojme, kot so odgovornost, skupno dobro, itd.

Ženska je počelo stvarstva, ženska rojeva. Ženski um je skozi materinsko delo preobražen, postane izjemno močna sila ljubezni in zdravega razuma. Materinsko mišljenje je temelj družbe in lahko je njen rešitelj.

Ženska je počelo stvarstva, ženska rojeva. Ženski um je skozi materinsko delo preobražen, postane izjemno močna sila ljubezni in zdravega razuma. Materinsko mišljenje je temelj družbe in lahko je njen rešitelj.

Barbara Walker pove o ženskem zdravem razumu (v angleščini “common sense”, kar izhaja iz latinske besede “sensus”, ki je del besedne zveze “sensus fidei”) tole: “Spomniti se moramo, da je bila v starodavni matriarhalni miselnosti, ki jo lahko obnovimo skozi mite in legende, Boginja razumljena kot edini izvor urejenega, logičnega razmišljanja. Iz njenih intelektualnih daril ženskam so se rodile discipline, kot so matematika (kar dobesedno pomeni “materinska modrost”), koledarji (izvorno Lunini in menstrualni koledarji), sistemi meritev, glasbene in pesnitvene oblike, arhitekturne tehnike in mnoge druge vede za delo z umetnostjo in naravo. Starodavna grška beseda diakosmos, ki pomeni sistem reda, ki ga je v prvotni kaos vnesla Boginja (Dia), dokazuje prepričanje starodavnih ljudi, da je bila racionalnost utelešena v prvi učiteljici vsakega otroka – mami. Mit iz Indije nakazuje, da so zgodnji ljudje verjeli, da ženska sposobnost rojevanja izhaja iz superiorne ženske veščine razvijanjamerilnih sistemov.
Celo judovsko-krščanska diabolizacija Matere Eve je zadržala zaznavo Svetovne Matere kot izvora razsvetljenja za vse človeštvo, čeprav je Eva morala zavrniti ukaz patriarhalnega Boga, da bi pridobila znanje, ki ga je Bog želel skriti pred človeškimi bitji.
Kasneje so patriarhalne družbe želele pomanjšati ženski intelekt tako, da so ga imenovali instinktivni, nezavedni, iracionalen. Čeprav so prepoznavali natančno žensko zaznavanje, so ga moški zavrgli s precej zaničljivim izrazom intuicija, namesto da bi ga poimenovali z njegovim pravim imenom inteligenca. Ne glede na to, kako pogosto so ženske pokazale, da so sposobneracionalnega razmišljanja ali celo sposobnosti prodiranja skozi bolj iracionalne moške konstrukte z ostrim robom zdravega razuma, je bilo ženskim umom dopuščeno le čustvovanje, ki naj bi zapolnilo prostor z manj uma. To je bil še en primer prekletstva z medlo pohvalo. Pravzaprav so patriarhalne kulture zgradile svoje praktične dosežke na dosežkih zgodnejših, žensko-osrediščenih skupin in moški filozofi so vnesli v filozofijo več nerazumskosti, kot ne. Na primer, nobena družba ni bila bolj nespametno vraževerna ali bolj naivno lahkoverna od krščanske Evrope v obdobju, imenovanem Doba Vere, ko so bile resnice spoznane samo skozi besedilaočetov in je bila eksperimentalna znanost dojemana kot hudičevo delo.
Ob zori zgodovine je bil zdrav razum izmaličen s konceptom patriarhalnih bogov kot univerzalnih staršev, kljub njihovi nezmožnosti rojevanja. Miti kažejo, da so imele zgodnje civilizacije s tem konceptom težave. Ljudje niso sprejeli takšnih božanstev, dokler ni bilo več stoletij posvečeno propagandi duhovnikov. Celo potem so bili potrebni besedna izkrivljanja in namenskinelogični paradoksi, da bi se vzpostavilo čaščenje bogov, ki so žalilipragmatično dojemanje resničnosti preprostega človeka.” 

Ženske se moramo spomniti tega zdravega razuma (sensus). Ženske se moramo spomniti, da že ves čas, že celotno zgodovino, na temelju svojih zdravorazumskih spoznanj in dejanj nosimo celotno človeštvo. Spomniti se moramo, da so sinovi mater in njihovi intelekti ponoreli zato, ker so mame v določeni točki pozabile, da je njihovo mišljenje temelj družbenosti. Spomniti se moramo, da zrel, prvinski, Zemljo-ljubeč in Žensko-čaščeč moški postane takšen, ker se njegova mati zaveda pomena svojega materinstva.

Marija Magdalena izžareva arhetipsko celovito ženskost. Kdaj bo naša družba zrela, da jo sprejme? slika: Lindsey Hardin Freeman

Marija Magdalena izžareva arhetipsko celovito ženskost. Kdaj bo naša družba zrela, da jo sprejme? slika: Lindsey Hardin Freeman

Yin Yang in feministične kristjanke 

Barbara Walker gre vseeno malce predaleč, da kar naravnost pove, da bi moral svet biti matriarhalno urejen, da bi ženske-matere morale nadzorovati moške (s tem se strinja tudi Rebecca Boon), Božansko bi seveda bilo samo in edino Bognja, Ona in tako na svetu ne bi bilo težav! To bi le bila zamenjava zatiranja žensk z zatiranjem moških. Spola ne obstajata zato, da bi bil eden več vreden od drugega. Podoba moškosti in ženskosti, ki je najbolj v skladu z duhovnim instinktom, je starodavna kitajska podoba yin-a in yang-a, ki se zlivata drug v drugega, sta eno. Drug brez drugega ne moreta, drug drugega porajata. Sta popolnoma enakovredna. 

Tako je tudi Božansko yin in yang, Bog Oče in Boginja Mati. Je Misterij te čudovite združitve, ustvarjalnega sodelovanja dveh principov – moškega in ženskega. Ženski je bil skozi zgodovino izbrisan. Nastala je teologija (“veda o Bogu”), ki nasprotuje duhovnemu instinktu. In zato se tudi znotraj religioznih institucij začenjajo dogajati premiki, ki nakazujejo na to, da se je v ljudeh aktiviral sensus fidei, ki preprosto ne trpi več nekaterih nesmislov. V krščanskem gibanju se na primer razvija teologija telesa, s katero se poskuša Cerkev počasi znebiti čistunske teologije, ki je spolnost označevala za grešno in s tem povzročala tisočletno kolektivno nevrozo, ter se približati instinktivnemu, univerzalnemu védenju, ki je bilo lastno že prvemu človeku: da je spolnost sveta. Vse več žensk znotraj krščanskega gibanja začenja slediti svojemu duhovnemu instinktu in na obrobju svojih Cerkva, včasih zunaj, ker so Cerkve še prerigidne, ali pa znotraj njih, kjer so Cerkve odprte, začenjajo sponzanja svojega sensus fidei vključevati v njihovo teologijo. 

Tukaj je nekaj odličnih člankov za vse, ki ste v podobni situaciji. V članku Transforming the Church from Within or Without? (Spreminjati Cerkev od znotraj ali od zunaj) Xochitl Alvizo razmišlja o tem, ali je ženska, ki se prebuja, sploh še lahko kristjanka. Ali lahko ženska, ki se povezuje s svojo avtentično ženskostjo, sploh še sprejme religijo, katere nauki in prakse so bili skozi zgodovino patriarhalni? Xochitl ugotavlja, da se ni potrebno odločiti, temveč slediti svoji intuiciji. Cerkev se namreč uspešno preraja tako zaradi tistih, ki ostanejo, kot tistih, ki odidejo. S podobnim razmišljanjem se ukvarja v članku Be-ing in the Church (Biti v Cerkvi). Gina Messina-Dysert se v članku Is it a Feminist Act to Stay in a Patriarchal Tradition? (Ali je ostati v patriarhalni instituciji feministično dejanje?) ukvarja prav s tem vprašanjem. 

Seveda je v ZDA veliko lažje v svojo religiozno skupnost vpeljati spremembe, kot pri nas. V ZDA obstaja nešteto oblik krščanstva, ki so veliko bolj fleksibilne, prelivajoče se, odprte za nove ideje. Pri nas je nekoliko težje vpeljati duhovni instinkt. A vseeno je to neizbežno za naše duševno zdravje. 

maternična povezavaArhetip, ki ga potrebujemo: Amazonka – Bojevnica, ki ustvarja varen prostor za rojevanje najnežnejšega

Ta petek se v Rdečem Šotoru združimo v varen, intimen ženski krog, da odpremo svoje maternice in pustimo glasu, da govori njihovo zgodbo. Sklenile bomo krog materničnega petja za opolnomočenje ženskega glasu. Vabljene! Izkušnja je izjemno intenzivna, izkustvena, globoko, zdravilna. Učinke obreda čutimo na fizični ravni – kot utripanje maternice, ščemenje v jajčnikih… Tokrat spoznavamo arhetip Amazonke, ki je eden bolj osovraženih ženskih arhetipov, a eden ključnih za sodobne ženske. Amazonka je Divja Ženska, obuja resnični pomen Deviškosti (ki NI spolna nedotakljivost, temveč duhovna neoporečnost in duševna neodvisnost), je Bojevnica, ki ustvarja in ščiti teritorij, znotraj katerega lahko božanska ženska energija rojeva najnežnejše… Prav Amazonko potrebujemo za aktiviranje duhovnega instinkta, ki zamašen čaka v naši duši. Potrebujemo njeno neustrašnost in varen prostor, ki ga ustvarja, znotraj katerega lahko prisluhnemo svojemu sensusu fidei. Več pa na delavnici!

© Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Advertisements

Kitajska – dežela Boginje

Danes ob 5.44 je nastopil zadnji Lunin krajec v Kozorogu. Luna že en teden pada, se skriva, poslavlja, umika, postaja tišja in nezaznavna. Ni res, da nas ne mara, ali da ji gremo na živce. Naša Mama preprosto potrebuje počitek, da se zopet najde, obnovi in prerodi, da se bo v naslednjem ciklu zopet rodila pristna. Znamenje Kozorog je znamenje samotnega učenja težkih lekcij, učenja discipline, odgovornosti, predanosti in samotnega potovanja. Ker ob zadnjem krajcu spuščamo in ker se bo ob približno sedmih zvečer Luna premaknila v Vodnarja, vizionarsko znamenje, nas ta zadnji krajec uči spuščati vzorce, ki nas zasužnjujejo v dosežkanje, pretirano ambicioznost, perfekcionizem. Energijo Kozoroga bomo uporabile za ustvarjanje pozitivne discipline, ki nam bo z vso odgovornostjo do svojega od Boginje podarjenega življenja pomagala odstraniti vzorce, ki preprečujejo naši Duši, da bi zasijala v ekstatičnem siju. Nato se bomo premaknile z Luno k Vodnarju, ki nam bo pomagal sanjati naše vizije in živeti naše sanje.

In draga Sestra Anđela Blažević, ki nam piše s Kitajske, nam bo skozi svojo zgodbo pomagala na to potovanje. Kako osvobajajoče, pristne, prizemljene in božansko ekstatične so njene besede. Nežno božajo, a tudi izzivajo v uresničenje kreativnih darov Ostare, Boginje pomladi. 

Anđela Blažević

Anđela Blažević

Prvi del: O babicah – prodajalkah koles, mačkah na povodcu in pljuvanju 

Sem v Chengduju, na Kitajskem. Mrak je. Tole pišem zavita v postelji, pokrita z odejo, ki jo čez dan uporabljam namesto plašča, ki ga še nisem kupila, v poskušanju privarčevati nekaj denarja za potovanja. Še vedno me malo zebe, ker se Chengdu nahaja južno od imaginarne meje, ki ločuje mrzel sever od toplega juga, kar pomeni, da tukaj ni ogrevanja. Nikoli. Verjetno tudi oni poskušajo privarčevati nekaj denarja. 

Moj novi dom je utesnjena soba, ki jo delim s Korejko, ki ne govori angleščine. Ko sva se prvič srečali, je bila najina kitajščina na približno isti ravni – praktično neobstajajoča. Na vsakem nadstropju je skupna kopalnica – dve stranišči v kitajskem stilu, dva tuša in umivalnik. Tuša sta tik poleg okna, ki se ne da zapreti. Ščurki se večinoma zadržujejo v skupni kuhinji, bolj pogumne pa se da videti tudi tekajoče po spalnicah. Tistih, ki jih seveda niso zasedle že podgane. 

Torej, sem v Chengduju, na Kitajskem. In kar sem napisala zgoraj, je vse res, ampak je, kot ličijev sadež, bodeč ovoj mehkobe znotraj. Če si pripravljena, da sprejmeš vse, grobost in vse, je bivanje v Chengduhu na Kitajskem prav tako poetično kot zveni.

© Anđela Blažević

© Anđela Blažević

Pisana beseda ne zveni dovolj glasna za HVALA, ki ga kričim Boginji sredi tega vesolja mojega telesa. Hvala za tisto iskro, zaradi katere sem se za trenutek ustavila in … samo poslušala. Poslušala to globoko mrmranje v globinah moje maternice, ki vsebuje nelogično védenje o tem, kaj je tista “prava stvar”. Celo ko um pravi, da bi to lahko bila ogromna napaka. Ker moja trenutna pohajkovanja niso posledica skrbno predstavljenih “za” in “proti”, pazljivo analiziranih, preučenih in pretehtanih. Znašla sem se na avionu za Kitajsko, sedeča poleg tatoviranega moškega, ki se preživlja z bojem proti gusarjem, iskreno, brez kakršnekoli ideje, zakaj se odpravljam v Azijo. Edina stvar, ki jo lahko zapišem v razlago je stari kliše “nekaj me je vleklo tja”. 

Končno lako razčlenim frazo, grem v njeno središče in iz nje prinesem čisto luč, ki sveti na sredini, ker sem končno dovolj pogumna, da govorim resnico, ki se ni zdela dovolj dobra, da bi bila izrečena. 

Jaz sem bila. 

© Anđela Blažević

© Anđela Blažević

Tisto nekaj, kar me je vleklo sem ni bilo nič drugega kot najčistejši instinkt, za katerega verjamem, da nam je prirojen vsem nam, živim. Ta, ki ti v tvojem trebuhu povzroči ogaben občutek, kadarkoli se držiš nazaj zaradi strahu, da bi naredila napako, kadarkoli ostaneš tiho, ker si nekje na poti izgubila védenje, da je tvoj glas del Zemljine pesmi in je mišljeno, da je slišan, kadarkoli si se znašla na robu klifa in se tvoja krila razprejo, da bi poletela, toda ti ne skočiš, kajti “kaj če padem?”. In rečeno je bilo in spet in spet mora biti rečeno: “Kaj pa, če poletiš?” 

In res se ne gre zato, kje boš pristala. Gre se za to, kakšna boš ti, ko boš pristala. Kateri deli tebe so zadolženi za tiste prve korake v neznano? Ne gre se za napihovanje svojih kril, da bi lahko odnesla vso tvojo prtljago tako daleč, kot je le mogoče, pravzaprav se gre za to, da končno izdiihneš in pustiš, da se izmuzne, nekje na poti, da greš lahko zares naprej. 

Torej, udobno se namesti in dovoli, da ti pripovedujem o pustolovščini. 

Ogromno govoričenja je bilo o kulturnem šoku, o jet lagu, o različnih bakterijah v hrani, o pljuvanju, o otrocih, ki se pojavijo sredi ulice. In strah me je bilo. 

Vse se je izkazalo za resnično. 

Toda, ko sem ležala na vzmetnici v hostlu sredi Chengduja, na mojo prvo noč na Kitajskem, obupano poskušajoč dobiti wi-fi signal, da bi lahko prižgala prekleti skype in slišala kakšne domače glasove in le za trenutek ugasnila hrup Kitajske, je postalo jasno, da se je moja lekcija začela. 

Ne govori mi o tem, kako izobražen si, govori mi o tem, koliko si potoval. 

© Anđela Blažević

© Anđela Blažević

Mohammed

Lahko da je bil prav tisti trenutek, čeprav je možno, da je bil preprosto eden od mnogih, ko sem se spomnila, kako zelo ljubim glas, ki me je pripeljal sem. Zato sem zaprla laptop, namesto Kitajske, in se ulegla, da prisluhnem. Tisto noč je bila v Chengduhu nevihta, prava. Nemirno sem brcala okrog sebe, prepotena tako od vročine, kot od strahu, utrujena do bolečine, nezmožna zaaspati in z vsakim možnim razlogom, da bi bila jezna na svoje telo, ker mi ni dalo tako potrebnega počitka. Samo da nisem bila. Preprosto sem vedela (brez mame naokoli ali googla na voljo), da bo edina stvar, ki bo morda delovala, da sem nežna s sabo. 

Lekcija tiste noči je ostala z mano. Na prehitri in nemirni pot v taksiju do mojega novega doma, skozi prve prepekoče jedi, ki sem jih jedla, skozi grd trenutek, ko ti kri vzame sestra brez rokavic, medtem ko dva umazana delavca dva metra stran po steni špricata barvo, skozi dvajseturno potovanje na vlaku na trdi klopci, stisnjena med dva možaka, skozi izziv ugotavljanja, kako uporabljati mojo menstrualno skodelico v letu brez zasebnih stranišč in tako naprej in naprej … 

In z vsakim trenutkom nežnosti se je odprl del mene. 

To je bilo verjetno tisto prvo jutro v Chengduju, potem, ko sem se spustila z moje hostelske sobe, v nevarno čudovito temačno leseno restavracijsko nadstropje z udobnimi kavči, kitarami in djembeji postavljenimi ob tibetanske vezenine na stenah, ko sem jedla “Sim’s porridge” ob navdihujočih zgodba dveh izraelskih popotnikov, ko sem ugotovila, da sem se zbudila v deželi Boginje. Čutim, da me razvaja, njen način morda izgleda malo grob, toda pristna je.   

© Anđela Blažević

© Anđela Blažević

Kitajska ni nežen zenovski Vzhod. Kitajska je zemlja. Blatno, krvavo, neukročeno, neuglajeno telo. 

Poskušaj pogooglati kitajski promet, številka ena je, boš videla. Ko se gre za najbolj kaotičnega v regiji. Ni za tiste, ki radi predolgo bivajo v svojih umih. 

Če pa greš dol v svoje telo … te prometna končnica zares vznemiri (the rush hour does indeed give me a rush, op.prev.). Jaz, čigar kolesarske izkušnje sta samo dve poletji kolesarjenja okrog kampa, padem v ta popolni nelogičen sproščen fokus, ko se povzpnem na moje prodano-ukradeno-prebarvano-prodano (tako to gre tukaj. Poznati moraš pravi vogal in prave stare gospe in dati od sebe vse barantaške veščine, da dobiš enega. Nato kupiš tudi ključavnico, ki zelo verjetno pomaga temu začaranemu krogu) kolo za 120 kuajev. 

Ta vogalska prodaja pravzaprav tukaj ni nič čudnega. Ko pride do prodaje (stvari ali hrane), so tukaj stvari veliko bolj sproščene. Nič čudnega ni, da prideš k stojalu s praženim rižem zunaj vrveža (Kitajci imajo zelo trdno določen jedilni urnik) in te odpeljejo v ljubko umazano kuhinjo v ulici zadaj, kjer ti pripravijo obrok. Lahko pa se greš preprosto družit v majhno trgovinico, kjer prodajajo vse (čeprav se včasih zgodi, da niti lastnik ne ve, kje se nahaja stvar, ki jo iščeš in naj bi jo imeli) in se igraš z majhnimi muckami in kužki, ki tekajo okrog med policami ali z neizogibno staro mačko na povodcu, da ne bi odtavala in pripeljala trgovine do tragičnega konca. Ali mož, ki prodaja rabljene knjige, udobno nameščen med stojnice s knjigami pod drevesom, uživajoč v svoji knjigi, ne zares pozoren ali zaskrbljen zaradi morebitnih tatov. Ali, seveda, voznik taksija, ki kadi kot Turek, medtem ko vijuga v prometu s svetlobno hitrostjo in oh, okrog 13 ni mogoče dobiti taksija, ne glede na to, kako nujno je in koliko si pripravljen plačati, ker je čas kosila. 

© Anđela Blažević

© Anđela Blažević

Stvar je v tem, da ti ljudje delajo cel dan. Imajo vso pravico, da so bolj sproščeni. 

In iskreno, biti obkrožena z njimi, sproščenimi, me dela manj perfekcionistično. Dela me bolj v stiku z občutenjem občutkov od trenutka do trenutka in mi daje zeleno luč, da delujem v skladu z njimi. Kar dnevno opažam, s pristnim zadovoljstvom je, da ne delujejo kot razcepljene osebnosti. Nimajo potrebe, da bi na delu delovali “profesionalno” in postali spet oni, ko zapustijo “pisarno”. Lahko se zgodi, da moraš nekaj časa počakati na vrečko arašidov (in najprej moraš vprašati za ceno, ker imajo tu le redko stvari listke s ceno), ker se je oglasil lastnikov bratranec in se zato posel za nekaj časa ustavi, ker je družina na prvem mestu.  Ne smeš biti presenečena, če gospa v fotokopirnici pljune na tla, ob svoja stopala, ker ji pač paše, saj v resnici to ne bo vplivalo na kvaliteto tvoje fotokopije, kajne? 

Na koncu je vse postorjeno. 

To védenje, ki je nekje v teku zadnjih treh mesecev zares uspelo priti pod mojo kožo, mi je dovolilo, da bolj sem. Bolj sproščena, bolj ljubeča, bolj razumevajoča, bolj odprta, pogumnejša, bolj pripravljena zakričati “DA!” življenju. In tudi bolj pasja, bolj jezna, bolj žalostna in bolj pripravljena reči “Ne.”, ko je to potrebno, da ostanem resnična, zvesta tistemu glasu, ki me je vodil sem, ven v veliki svet, kjer ni izgovorov, da ostajaš tiha, majhna. 

Kjerkoli si in kdorkoli si, če si še vedno z mano v tej moji dolgi zgodbi, želim da odneseš s sabo to: 

© Anđela Blažević

© Anđela Blažević

Kitajska je morda prišla v pravem času, me potisnila v to stanje odprtosti, toda bila sem jaz, ki se je odločila reči “Da” možnosti biti, čutiti in izkušati več. In ko sem priča strahu, ki umira in novonajdenemu pogumu, ki se rojeva, bolj in bolj razumem, kako močne smo v resnici. Zato ne išči izgovorov. Ker jih bo vedno nekaj. 

Zajami sapo in ji dovoli, da te ponese k temu izvoru, ki poplavlja z deli tvojega nadlepega pravega mesta v svetu in nato izdihni te sanje vse do robov tvojih kril. Vzpni se, sestra! In zaupaj, da te bojo tvoja krila ponesla točno tja, kamor ti je namenjeno. 

© Anđela Blažević, 25.11.2014

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Rdeči šotor je prostor za vse: Ženska, ki ljubi ženske

ženski krog ples

Danes je prvi Lunin krajec v Raku. Prvi krajec odpira vrata obdobju, ko smo kot kraljice, matriarhinje, vsestranske smo, budne na vse strani, odzivne, zaznavamo impulze od zunaj in jim odgovarjamo. Povezujemo se s sestrami in brati, sklepamo vezi, dogovore, rojevamo, ustvarjamo, praznujemo, smo glasne, plešemo, pojemo, se radostimo, povsod nas je veliko, žarimo, zavzemamo prostor, smo Boginje ekspanzije.

Rak je materinsko znamenje. Rak ima okrog sebe trdno lupino, ki pa v sredini skriva najmehkejšo, najranljivejšo, najbolj čutečo, čutno in globoko sredico. Rak je znamenje najglobljih občutij, materinske zlitosti v eno, plavanja v oceanu ljubezni. Mati je tista, ki brezpogojno sprejema in ljubi svoje otroke. Le Mati zares ve, kaj je brezpogojna ljubezen. Če bi več ljudi meditiralo o Materi in ji poskušalo biti podobni, bi svet bolj utelešal svoje prirojene potenciale Raja, bi ljudje bolj izpolnjeno, poglobljeno, ganjeno in hvaležno sobivali z vsem Živim na tem planetu. 

Mati ve, da je srčika vsakogar Ljubezen. Zato ljubi razsvetljeno. Ne ustvarja razlik, je Vélika Združevalka. Je tista, ki v svojem mehkem naročju, na svojem srčnem oprsju, ustvarja izkušnjo prvobitne blaženosti.

Rdeči šotor je prostor za vse. Naše božansko je Mati, Vélika Mati. Častimo vse njene obraze in manifestacije in njeno božansko žensko materinsko energijo. Zato je Rdeči šotor prostor združevanja, enosti, iskanja in poskušanja poustvarjanja izvorne izkušnje blaženosti v materinem naročju. In ko meditiramo o Materi, o tem, kako Ona doživlja svet, kako ga Ona doživlja in ljubi, spoznavamo, kaj vse Mati vidi, ko gleda na ta svet. Vidi neskončno raznolikost. Ker rojeva neskončno raznolikost. Tisti, ki častijo božansko ženskost, Mati, se zavedajo raznolikosti na tem svetu. Kajti Mati je tista, ki rojeva. In rojeva neskončno število pojavnosti, ki so neskončno različne. Tisti, ki častijo zgolj Boga Očeta, so prikrajšani za to vizijo raznolikosti, kajti Očetova želja je vedno ustvariti polje svetlobe, linearno vizijo, ki je seveda duhovno relevantna, škodljiva pa, ko postane edina manifestacija božanskega.

Današnji članek, ki ga boste prebrale spodaj, je napisala Maruša Lenart. Čudovita Hčerka Matere. Piše o sebi, o ženski, ki ljubi ženske. Piše o tem, kako je njena izkušnja naravna izkušnja Ljubezni, spontana in blažena, kot vsaka izkušnja ljubezni. In kako postane “drugačna” šele v okolju, ki ne časti Boginjine materinskosti. Maruša nas vrne v stanje Naravnosti, ki nam ga je podarila Mati in iz katerega vsi prihajamo. Vsi mentalni konstrukti ljudi, ki interpretirajo, da je izkušnja kogarkoli zaradi kakršnekoli “razlike”, ki jo oni zaznavajo, oddaljena od Naravnosti, so le proizvodi njihove trpeče in hrepeneče ločitve od Materinega naročja, od njene brezpogojne, hranljive, večno obnovljive Ljubezni. Maruša, hvala ti, Sestra! 

indijansko sestrstvoZ naslednjimi listi obarvanimi s temi črkami, ki jim ti draga bralka/dragi bralec dovoljuješ, da se zlijejo vate, osvobajam del sebe, ki je do sedaj mirno ihtel in čakal na pravi trenutek, da ga delim tudi s tabo. Med branjem sva na nek skrivnostni in nevidni način povezana. Vsem nam pa je nekaj skupnega; vsi imamo vsakdanjo izkušnjo človečnosti, vsi vemo, kaj pomeni misliti, čutiti, ljubiti,…in vsem nam je usojeno enako; vsi imamo možnost izbire in svobodno voljo vseh odločitev. Si kreator svoje usode in samo ti izbiraš, kaj hočeš misliti, čutiti in koga ljubiti.

S ponosom in z nasmeškom na obrazu priznam, da sem ena od mnogih žensk, ki ljubimo ženske. Tako je bilo določeno, še preden sem veselo prijokala na svet. Je eno od mojih poslanstev, ki mi ga je določila višja sila za izkustvo v tem življenju. Jaz sem ga sprejela z odprtimi rokami, kljub borbam, spopadanjem, zanikanjem in neodobravanjem okolice in drugih dušic, ki se še učijo in sprejemajo dejstvo, da smo eno. Počasi te »borbene« dušice popuščajo lastni sili saj čutijo, da spopad utruja vse, ki so udeleženi v njem,  dojemajo, da jih tako ali drugače oslabi vse, proti čemur so, ker so s tem tudi proti sebi. Pot ljubezni je lepša.

In zdaj draga bralka/dragi bralec te z naslednjimi vrsticami popeljem v svet strasti, ki ga čuti ženska z žensko. Spoštujem tvoj odziv, a tu je moja perspektiva s kančkom drznosti. Pišem v sedanjosti, ker ti želim približat občutek te ženske magije. Lepo od začetka ali konca, ne vem; a vseeno z naslednjimi besedami:

lezbijki starodavni veneriNajina pogleda se spet končno srečata. Na najin obraz se nariše nagajiv nasmešek, ki ga obe neuspešno želiva prikriti. Besede nimajo več svojega pomena, niti smisla. Nadaljujeva z bežnimi dotiki, ki v telesu stopnjujejo razburljivost. Zreva si v oči in čutiva, da so najine duše korak pred nama, vodita naju, počasi. Jaz in ti, ti in jaz povezane točno v trenutku blaženosti. Gledaš me z vso poželjivostjo, ki jo je vesolje zmožno predelati v času zdaj. Jaz te s pogledom srkam vase, ti goreče vlivam vročico, ki mi jo je v dar podarila sama Boginja poželenja in strasti. Čutenje med nama se zdi višje od dovoljenega, presegava čas in prostor. Ne obstajava. Močna sila, ki narašča je predznak za eksplozijo, a ji ne dovoliva vsega naenkrat. Tvoj rahli izdih užitka v meni prebudi neutemeljeno zver…ukažem ji da naj ostane na verigi, a z vsakim tvojim dotikom zgubljam nadzor nad njo. In tvoja zbujena zver, ki silno hoče na prostost, hrepeni po še več. Kriči in prosi za usmiljenje, a ji vrat kletke še ne odkleneš. Ukažeš ji, naj še malo počaka. Medtem najini vroči telesi drzno prepleteni med seboj zgubljata boj pred vso silo nedolžnosti, vrnitve nazaj ni. Vdava se. Na milost in nemilost prepuščava vso kontrolo najinima zverinama, da se združita v akt popolnosti ekstaze, dovoliva da se osvobodita verig in kletke, postaneta eno. Zreva si globoko v oči, hočeva ujet vsak trenutek božanskega prizora. Srce bije v najinem divjem ritmu in z vsakim utripom sva bližje eksploziji. Ujete v čudežu trenutka vsemogočnosti. Presegava vse meje občutkov. Božanska moč objame najino telo. Sva vse in sva nič. Sva svetloba. Sva eksplozija.

lezbijkiTa veličastna strast, podobna izven telesni izkušnji, je namenjena vsem nam, ki  čutimo in priznavamo njen obstoj. Spolna usmerjenost je samo prizvok, ki nima nobene veze, če prisluhneš glasu svojega srca. Je kot prazna, popolnoma nepomembna nota, ki je niti ne zaznaš, če ti srce bije v ritmu melodije ljubezni in sreče. Koga ljubiti ni izbira tvojega telesa, ampak izbira tvoje duše, ki ve, da je pomemben tisti magičen občutek in ne oblika.

zdravljenje med sestramiČe življenje vseh nas, ki smo združeni na tem planetu, pogledaš iz širše perspektive, dojameš, da si vsi želimo biti ljubljeni, biti srečni; razlika je v lastni izbiri, ki te polni s tem občutkom. Dovoliti sreči, da najde pot k vsakemu od nas, je najlepše darilo, s katerim se lahko vsak dani trenutek obdarujemo med seboj. Sprejeti dejstvo edinstvenosti vsakega posameznika je ključ do lastne sreče. Bodi in dovoli biti.

In kakšno je tvoje mnenje?

Hvala Ani za idejo članka na temo ŽENSKA, KI LJUBI ŽENSKE. S tem se širi RDEČI ŠOTOR, ki je duhovni prostor, ki ga vsaka ženska nosi v sebi kot dediščino vseh žensk, ki so bile, so in bodo. To je prostor v duši, kamor se ženska lahko zateče po umiritev in po odgovor.

© Maruša Lenart 

Večna deklica ali bojevita Amazonka? Obrazi ranjene ženske in možnosti preobrazbe

Danes je petek 13., eden najčudovitejših dni. Veste, zakaj je bila številka 13 označena za demonsko? Ker je število Boginje. Število lunarnih mesecev v enem letu, predstavlja moč Lune, moč ženske, moč Boginje. Na petek 13. oktobra leta 1307 pa so ukazali aretirati in pomoriti viteze templjarje, ki jih povezujejo s čaščenjem Boginje.

Čudovit dan torej, za počastitev ženske.

wounded womanV sodobnem času obstaja velika zmedenost o tem, kaj je “prava” ženskost. Mnogo skupin, medsebojno nasprotujočih si, uči o tem, kaj naj bi bila prava ženskost in ženske se lahko pogosto počutimo utesnjene in omejene. Čutimo lahko pritisk pričakovanj, kakšne ženske naj bi bile, kakšne lastnosti naj bi utelešale. Zato današnji članek posvečam razčiščenju tega, kaj je “prava” ženskost in temu, kako se lahko ženske, svobodne kakršnihkoli pritiskov in pričakovanj, vrnemo v svoj notranji dom, v svoje žensko sebstvo. Linda Leonard je v svoji knjigi Wounded Woman (Ranjena ženska, na voljo je tudi v slovenščini) opisala proces, v katerem postanemo sodobne ženske ranjene. Opisuje, kako nas rani odnos z našim očetom, ki v patriarhalni družbi ne more utelešati pozitivnih aspektov moške energije in kako se nato ta rana ves čas osvežuje, ko smo izpostavljene patriarhalni družbi, ki nadaljuje z izkrivljenimi oblikami moške energije. 

Pomanjkanje ženske linije in ženskega medgeneracijskega predajanja modrosti

ženska linijaV sodobni družbi obstaja pomanjkanje ženskih okolij. Tako fizičnih prostorov, kot psihičnih prostorov – negovalnih ženskih odnosov, kjer se prenaša ženska modrost. V naši družbi je vse, kar je moško – logično, linearno, prodorno – merilo. Ženska izkušnja, žensko doživljanje in dojemanje življenja, žensko izražanje ni vzpodbujano. Zato se tudi matere in hčerke, sestre, prijateljice, znanke med seboj povezujejo, pogovarjajo, združujejo v okviru moških vrednot in določil o tem, kaj je “normalno”. Zato smo ženske skupaj, a smo hkrati daleč stran druga od druge. Med nami zeva prepad, ne moremo stopati v intimne odnose, v rdečešotorske odnose, ker se “moramo” izražati, komunicirati po “moško”, torej v skladu z vrednotami, ki so nam tuje, na način, ki preprečuje, da bi se izražale naše ženske psihe. 

Zaradi tega ženske med seboj ne moremo predajati tako ključnih in bistvenih informacij, ki jih potrebujemo za preživetje in samouresničitev kot ženska; ne moremo predajati modrosti o menstrualnem ciklu, o ženski psihi in njenih ciklih, o misterijih spolnosti in poroda, o vélikem prehodu menopavze. Pogosto jih ne moremo predajati preprosto zato, ker se jih ne zavedamo, ker nam niso bile predane, ker smo bile celo naučene, da so to “nevšečnosti”, ki potrebujejo izravnano v “normalen” linearen, logičen, urejen, zunanji svet. 

Ker se je izgubila rdečešotorska tradicija vzajemnega opolnomočenja, medgeneracijskega pouka o ženskih misterijih, smo ženske ukleščene v model bivanja, ki se ustreza naši prvinski naravi. Zato odklonimo od prvinske ženskosti na enega od dveh skrajnih načinov: k večni deklici ali bojeviti Amazonki

Večna deklica

marilyn monroeVečna deklica se z obkrožajočo moško energijo sooči tako, da se ji podredi. Iz določenega razloga se moškosti boji in sprejme vlogo manjvrednega človeškega bitja. Večna deklica se lahko manifestira kot ustrežljiva žena in mati, kot ženska, ki postavlja zunanji izgled zelo visoko na prioritetni lestvici, kot ženska, ki zelo hrepeni po ljubezni in poudarja romantični odnos kot ključnega za lastno izpolnitev (čeprav večinoma ljubezni, ko jo dobi, ne zna sprejemati in uživati v njej).

Večna deklica potrebuje zunanjo avtoriteto, da potrdi njeno vrednost in njeno identiteto. To je ženska, ki je prevzela patriarhalne napotke o tem, kaj je “prava” ženska. Sprejela je patriarhalni nauk, da je ženska drugorazredno bitje, ustvarjena zato, da dopolnjuje moškega, ki je počelo stvarjenja. Sprejela je nauk, da njeno notranje védenje ni verodostojno in vredno in se je naučila, da vedno išče naoptke zunaj sebe. Nase je ponosna, kadar so nanjo ponosni drugi, kadar ji uspe ustreči nekomu, ki ga dojema kot avtoriteto.

Večne deklice bivajo v vlogi žrtve. John P. Dourley, jungovski psihoanalitik, je v svoji knjigi Illness that we are: a jungian critique of Christianity (Bolezen, ki smo: jungovska kritika krščanstva) opisal proces, ki se dogaja ljudem, ki so sprejeli podrejeno vlogo, v tem primeru na področju duhovnega življenja. Mnogo večnih deklic se podredi patriarhalni religiji, ki predstavlja avtoriteto na tem področju. Raziskave kažejo, da imajo ženske, ki pripadajo patriarhalnim religijam in ki dosledno upoštevajo njihove tabuje, težavnejše in bolj boleče menstruacije (še posebej to velja za Judinje, saj je v judovski veri spolni odnos med menstruacijo globok tabu in menstruacija dojemana kot izredno umazana): 

krščanska devica z očetom

Deklica je svojo deviškost predala svojemu očetu v čuvanje do poroke. Vir: www.dailymail.co.uk

“Žrtve “svete nedotakljive nerazumljivosti” so pogosto soočene z možnostmi “ne-zmage”. Lahko stiskajo svoje zobe in se fanatično obešajo na breme “razodete resnice”, ki v njih ne najde nobene izkustvene resonance. To jih razceplja med zahteve njihove vere in zahteve njihove človeškosti in možnosti zorenja. Ali pa so potegnjeni, pogosto od notranjih zahtev po polnejšem in bolj uravnovešenem življenju, v vzorce zanikanja. V jeziku njihovih lastnih osiromašenih teoloških opcij je tako zanikanje označeno za “ateizem”. Neredko to nosi s seboj trdovratno krivdo, ker so zapustili to, kar bi konec koncev lahko bilo edino pravo razodetje – toliko bolj pravo, ker je nerazumljivo.”

“Če in ko je fanaticizem presežen, rezultati niso vedno zgolj blagodejni. Izgubi kakršnekoli tolažbe, ki jo je do zdaj ponujala tako imenovana vera, lahko sledijo vzorci depresije in praznine, čeprav je paradoksno depresija pogosto spremljana z besom nad žrtvovanji dvomljivemu Bogu te vere in njegovim ostrim moralnim zahtevam, ki so zdaj občutene kot sovražne polnemu izrazu človeškega življenja in duha. Ko nekdo zaupa neki religiji in nato začne postajati bolj zavestno bitje, ko trdo dela, da bi častil simbole in obljube te religije, in v tem procesu postane zavesten temačnosti te religije, kar se prevede v občutek izdanosti, je jeza naravni odziv. Vendar jeza zahteva dejanje razrešitve.

Za večno deklico je dejanje razrešitve, dejanje osvoboditve, jeza. Postavljanje meja. Izražanje svoje Resnice. Sprejemanje lastnih odločitev. Sledenje notranjem védenju. Večni deklici primanjkuje odločnosti, asertivnosti, zdravih samo-zaščitniških instinktov.

Bojevita Amazonka

skrajna feministkaBojevita Amazonka se z obkrožajočo moško energijo sooči tako, da se identificira z njenimi principi in postane borka proti moškim strukturam okoli sebe. Amazonkino glavno vodilo je močan bes. V sebi čuti močno jezo, ki poganja vse njeno delovanje, mišljenje. Njeno glavno poslanstvo je boriti se. 

Amazonka se bori proti moškim strukturam, patriarhalnim strukturam, vendar v se v tem boju sama identificira z vsem, kar dojema kot moško. V sebi namreč nezavedno verjame, da se lahko proti moškosti bori (kar čuti, da se mora) samo na moški način. Zato postane vrhunska intelektualka, mojstrica besed in abstraktnih pojmov, mojstrica iskanja igle v kupu sena. V moških veščinah prekaša moške same.

feministke medsebojna kritikaVendar jo njen boj ne neguje in hrani, saj ni v stiku s svojim sebstvom in zavrača drug obraz ženske – subjektivni, notranji, čuteči, sanjski, magični, erotičen svet. 

Amazonka se pogosto boji drugih žensk in jim ne zaupa, saj je prevzela vzorec medsebojnih odnosov iz patriarhalnega modela. Medtem ko večne deklice druga druga merijo po tem, katera je bolj “pridna”, “dobra” in “prava” ali pa so na skrivaj ljubosumne na tiste, ki živijo svoje življenje na ženski način, amazonke med seboj tekmujejo ali pa odnose med sabo dojemajo zgolj v smislu koristi. 

Amazonka se odreši peklenskega trpljenja samokritike in obsedenosti z doseganjem rezultatov in bojem tako, da se omehča. Tako, da spusti vse načrte, vizije, da se prepusti intuitivnemu vodstvu in si dopusti življenje iz trenutka v trenutek, spontano in nepredvidljivo. Amazonka se mora naučiti povezovati s svojimi sanjskimi podobami, svojo čutnostjo in izraznostjo, svojo subjektivnostjo. Svojo asertivnost dopolni z močno zasidranostjo v svojem ženskem jedru. 

Amazonke prispevajo k svetu z ozaveščanjem. Njihova asertivnost je pozitivna, ko se jo naučijo usmerjati v pravo smer: Pomembno je, da poznamo zgodovino ženskosti. Pomembno je, da vemo, da so nekoč gorele naše pramatere, čarovnice, preprosto zato, ker so poznale moč ženske energije in ker so neustrašno gojile žensko modrost. Pomembno je vedeti za posilstva v Indiji, obrezane deklice v Afriki, otroške neveste, matere pri štirinajstih v Guatemali. Pomembno je vedeti za obdobja v zgodovini, ko je bila ženska last moža, ki jo je lahko nekaznovano ubil, kot se je dogajalo v konfucijanski Kitajski. Pomembno je, da vemo, da je Švica kot enotna državna tvorba volilno pravico ženskam priznala šele leta 1990. Kot zadnji je bil to pravico primoran “razglasiti” kanton Appenzell. (za informacijo hvala Valentini Plaskan) Pomembno je, da vemo, da svobodno izobraževanje in poslovno/kulturno/duhovno/javno udejstvovanje za ženske v zgodovini ni bilo vedno samoumevno. 

Sinteza – vračanje domov

Luna ženska volkulja

Vsaka Amazonka nosi v svojem nezavednem večno deklico, ki hrepeni po objemu, po tem, da bi se lahko zjokala in bila krhka. Skrita deklica v Amazonki se znotraj štirih sten, ko ne zmore več nositi oklepa Amazonke, izrazi kot pretirana čustvena odvisnost od bližnjih, skozi infantilna vedenja. Vsaka večna deklica nosi v svojem nezavednem Amazonko, ki hrepeni po tem, da bi živela svoje življenje po svojih merilih, da bi se postavila zase in izkusila svojo moč! Nezavedna Amazonka se, ko se ustvari preveč napetosti in varnostni ventili dekličine psihe ne tesnijo več, izrazi v nenadnih in presenetljivih histeričnih izbruhih besa, vedno znotraj štirih sten doma. 

Amazonka in večna deklica se druga od druge lahko veliko naučita. Lahko se združita, zlijeta in ustvarita zrelo, prvinsko, isntinktivno zdravo ženskost, ki raste in se razvija. 

Ženske smo bitja z zavidljivo sposobnostjo: svojih bojevitosti in moči ne uporabljamo za boj proti drugim in za destrukcijo, temveč zato, da ustvarimo varen, zaščiten, jasno definiran prostor, v katerem rojevamo najranljivejše in najobčutljivejše dele sebe. Ženske ne moremo biti nežne, mehke, čuteče, ljubeznive, če teh svojih neverjetnih negovalnih moči najprej ne zaščitimo s svojo močjo, asertivnostjo, odločnostjo, tako, da na glas govorimo svojo resnico. Clarissa Pinkola Estés nas uči, da je ena poglavitnejših iniciacij ženske iniciacija v “vid Smrti”. To pomeni, da prodremo skozi svojo naivnost in vidimo svet takšen, kot je in ne takšnega, kot si želimo videti. Zrela ženska, ženska, povezana z avtentično ženskostjo, se ne boji resničnostjo, se ne ustraši resničnosti, saj je globoko osrediščena v svojem centru in ve, da je svet različnih barv, tudi tistih neprijetnih. Čuti svojo pot in je osredotočena nanjo, ne pusti, da bi jo karkoli odvrnilo od njene smeri. Ima namreč zdrave instinkte in zna ločiti zlonamernost od ljubeče kritike, skozi katero lahko zraste in se še bolj poveže s sabo. Naivne ženske, večne deklice, pa imajo poškodovanje instinkte, pravi Clarissa, in ne ločijo zlonamernosti od konstruktivne kritike, ne znajo se ubraniti pred negativnostjo in hitro izgubijo svojo smer, in vez s svojim centrom. Pogledati resničnosti v oči in sprejeti njene temne obraze, to je pozitivni aspekt feminizma, ki je neprecenljiv in koristen za vsako žensko. Ženske moramo ponovno obuditi svoje instinkte, svojo divjost, da lahko ustvarimo varne prostore, znotraj katerih lahko porajamo najnežnejše dele sebe.

© Ana Drevenšek

Si se prepoznala v katerem od vzorcev? Kateri je tvoj primaren vzorec – večna deklica ali Amazonka? Si izkusila v življenju preobrat iz enega v drug model? Izkušaš sintezo med njima? Na kakšen način se vračaš k svoji celovitosti?  Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

KMALU

maiden mother crone

Delavnica Obrazi ženskosti na Rogli 

Instinktivno materinstvo – veščine nežne matere: Prehranske terapije in izkušnja ženske plodnosti

Alja (1)intervju z Aljo Dimic, Nutritional Therapy Practitioner™ (NTP) 

Alja je certificirana prehranska terapevtka (NTP-Nutritional Therapist Practitioner), v teku pridobitve naziva Certified Natural Health Professional (CNHP), članica največje ameriške dietetične organizacije ADA (American Dietetic Association), ki združuje najboljše strokovnjake za prehrano ter članica ameriške prehranske organizacije ANA (American Nutrition Association).

Udeležuje se raziskav neodvisnih laboratorijev kot je Helfgott Research Institute, svoje znanje dopolnjuje z izobraževanji v NCNM (National College of Natural Medicine – Oregon), na različnih seminarjih, konferencah ter predavanjih, ki jih mora zaradi dela redno nadgrajevati z novostmi v povezavi prehrana – zdravstvo.

Alja deluje v okviru Centra Holistic, centra celostnih prehranskih terapij. Več o Centru Holistic lahko preberete na njihovi spletni strani: www.holistic.si 

Našo plodnost uravnavajo naši hormoni. Kakšna je povezava med prehrano in hormoni, na kakšen način prehrana vpliva na delovanje spolnih hormonov?

Hormoni spadajo med molekule, nastajajo iz holesterola ter po krvi potujejo po beljakovinah. Prehajajo skozi membrane celic do celičnega jedra ter tako usmerjajo delovanje in izražanje genov.

Njihovo delovanje je odvisno od hranil, ki jih imamo v telesu oziroma od hrane, ki jo jemo.

Če imamo v telesu premalo dobrega holesterola, premalo beljakovin in drugih hranil, naši hormoni ne morejo nastajati. Uživati moramo hrano, ki bo hrana za nastajanje in učinkovanje naših hormonov. Če jemo hrano polno natrija, aditivov in toksinov, s tem hranimo naše bolne celice, ki se hitro množijo in degenerirajo. Če jemo veliko sveže, ekološke in lokalno pridelane hrane, zelenjave in sadja, oreščkov in žit, pa hranimo naše zdrave celice, ki skrbijo za nemoten proces proizvodnje in učinkovanja hormonov na tarčne celice.

Kakšna je tipična prehrana, ki povzroča težave pri plodnosti?

Tipična prehrana, ki povzroča težave pri plodnosti je hrana polna aditivov in emulgaotorjev, močno predelana in v naprej pripravljena hrana. Sladkor, nasičene maščobe, rafinirana sol, predelane mesnine in mlečni izdelki so prvi na spisku prepovedanih živil. In seveda alkohol ter cigareti. Od hrane izpustimo gluten iz žitaric, mleko in mlečne izdelke ter meso, saj naše telo obremenijo in zakisajo, ne kupujmo ničesar, kar je zapakirano in v naprej pripravljeno: piškoti in peciva, juhe, sadni jogurti, pudingi, kocke za juhe, majoneze…Ne kupujmo ničesar, kjer piše z manj maščob, saj tam vemo, da je več sladkorja. In obratno, izdelki brez sladkorja ponavadi vsebujejo kopico aditivov in umetnih sladil.

Na kakšen način izdelki živalskega izvora, predvsem mlečni izdelki, škodujejo plodnosti?

Po zadnji raziskavi na Harvardu, kjer so preučevali žensko neplodnost, so prišli do ugotovitve, da imajo ženske, ki dnevno zaužijejo dva ali več mlečnih obrokov dnevno, več težav z ovulacijami. Odsotnost ovulacije pa je eden glavnih vzrokov težav z zanositvijo. (Jorge Chavarro, asistent profesor medicine na Univerzi Harvard in soavtor študije »rodovitnost prehrane«) (mlečni izdelki, težave z neplodnostjo in ovulacijo, “Human Reproduction«.

S kakšnimi prehranskimi (in drugimi) terapijami se ukvarjaš in v kakšnem primeru lahko pomagajo ženski pri neplodnosti? 

Ukvarjamo se z naravnimi terapijami, ki vključujejo prehrano, psihoterapijo, tradicionalno kitajsko medicino – ravno zdaj opravljam tečaj za pridobitev licence za izvajanje tradicionalne kitajske medicine J, akupunkturo in številne druge.

Sodelujemo z endokrinologinjo, ginekologinjo, zdravnikom splošne medicine in onkologom. V naši ekipi imamo tudi farmacevta homeopata, dietetika, psihoterapevtko in izvrstnega terapevta, ki pokriva področje rakavih obolenj. Izjemno vesela sem vseh teh sodelovanj in veselim se vseh, ki še prihajajo.

Do porušenega hormonskega ravnovesja pride zaradi skupka težav, ki se odražajo iz našega duševnega, čustvenega in fizičnega telesa. Ne moremo zdraviti samo enega dela telesa, drugih pa zanemariti. Vsi delujemo kot celota, zato je celostni pristop, pa naj gre za neplodnost, raka ali kakšno drugo bolezen, bistvenega pomena. Torej moramo tudi pri odpravi neke težave k stvari celostno pristopiti. Spremeniti moramo prehrano, umiriti misli, razbremeniti telo, poskrbeti za dovolj spanja in si ob enem pomagati z določenimi zelišči, da lažje in hitreje dosežemo svoj cilj.

Na kakšnih načelih temeljijo prehranske terapije, s katerimi delaš?

Vsak človek, vsaka ženska, je drugačna. Zgradba naših celic se razlikuje, s tem pa se razlikuje tudi delovanje in stanje naših hormonov, od katerih je plodnost pravzaprav odvisna. Vse prehranske terapije, ne le tiste, ki temeljijo na neplodnosti oz. težavah z zanositvijo, temeljijo na testiranju hormonov in napisani prehrani, ki bo hormonsko neravnovesje spravila v red. Določena prehrana, priporočena zelišča in druge tehnike so temelji začetka terapije, s katero želimo pri človeku ponovno vzpostaviti ravnovesje v telesu. Potem, če in kadar je to potrebno, sledijo posveti z našimi specialisti in upoštevanje njihovih navodil, obvezen počitek, gibanje na svežem zraku, dovolj sveže vode in veliko dela na sebi, saj je vse odvisno od naše notranjosti, od tega, kako gledamo na svet, kam so obrnjene naše misli in čustva.

V Rdečem Šotoru se učimo o pomenu rednega cikličnega umika in počitka, časa za regeneracijo in refleksijo, v času menstrualne krvavitve. Zakaj je za žensko pomemben počitek, dovolj spanja in izpostavljenost temi?

Dovolj spanja, počitek in izpostavljenost temi je izjemnega pomena, saj takrat poteka popolna regenaracija telesa. Samo v popolni temi, ko spimo, se iz naše češarike, žleze v možganih, tvori pomemben hormon melatonin.

Epifiza ali češarika je majhna endokrina žleza v velikosti graha, ki se nahaja v možganih.

Fiziološka funkcija češerike, ki je občutljiva na svetlobo, je tesno povezana s prisotnostjo ali odsotnostjo dnevne sončne svetlobe. Sončna svetloba vpliva na dnevni ritem in 24-urne cikle sprememb fizioloških in kemijskih procesov v človeškem telesu, kot so spremembe v telesni temperaturi, možganske aktivnosti, presnova in hormonsko delovanje). V odsotnosti svetlobe, epifiza pretvarja aminokislino triptofan v serotonin, hormon, ki se pretvarja v drugi hormon melatonin. Izločanje melatonina nas naredi zaspane ter nas popelje v zdrav in globok spanec. Njegova proizvodnja je najbolj intenzivna v obdobju od druge do četrte ure zjutraj, ko smo v najglobljih fazah spanja REM.

Raziskava, povezana z melatoninom, je pokazala, da je to res “čudežni” hormon, ki ima več pozitivnih učinkov na človeško telo. Ščiti celice pred poškodbami zaradi delovanja prostih radikalov, pomaga proti depresiji in tesnobnosti, pomaga pri zdravljenju bolezni, kot sta Alzheimerjeva bolezen in rak ter krepi imunski sistem in pospešuje regeneracijo celic. Melatonin varuje pred sevanji in očistiti telo prostih radikalov. Melatonin močno krepi imunski sistem, ustavlja staranje in to je tudi razlog, zakaj se kakovostnem spancu počutimo tako sveže in spočito.

Presežek kislin onemogoča dobro delovanje hipofize in zaustavlja njeno normalno delovanje. Vzroki so največkrat tradicionalna prehrana in pretirana koncentracija florida v telesu. Meso, mlečni izdelki, rafinirana žita, sladkor, alkohol in vsa v naprej predelana prehrana v telesu povzročajo kislost.

Najnovejše informacije o vlogi hipofize pri ljudeh kažejo, da lahko vsak dejavnik, ki vpliva na delovanje češarike, vpliva na zdravje ljudi, na različne načine, vključno z učinki na spolno dozorevanje, ovulacijo in menstruacijo, zorenje jajčec in semenčic, delovanje ščitnice in obščitnice, menopazo, osteoporozo, raka in razvoj psiholoških motenj.

Stari Grki štejejo epifizo za sedež duše.

Številne študije so pokazale pozitiven vpliv melatonina na kakovost jajčec in semenčic ter razvoj embrija.

Področje anti-aging medicine je polno raziskav, ki potrjujejo izboljšano zdravje in višjo plodnost pri ženskah, ki so imele več melatonina.

Živila, ki vsebujejo visoko vsebnost melatonina (od najvišjega do najnižjega) so:  češnjev sok, višnje, češnje, orehi, gorčično seme, koruza, riž, korenina ingverja, ječmenova zrna, valjan oves, beluši , paradižnik, sveža meta, črni čaj, zrele banane, brokoli, granatnno jabolko, jagode, brstični ohrovt, zeleni čaj, črne olive, zelene olive, kumarice, sončnična semena, grozdje.

V idealnem primeru vsa potrebna hranila in druge esencialne snovi pridobimo iz prehrane. Vendar se včasih zgodi, da potrebujemo dodatke, na primer zelišča, dodatke vitaminov in druge prehranske dodatke? V kakšnem primeru potrebujemo dodatke in po kolikšnem času oziroma po kakšnih rezultatih lahko jemanje dodatkov opustimo?

V idealnem primeru takšen človek nima nobenih težav, na žalost pa se vsakodnevno srečujem s številnimi ženskami, ki imajo težave z zanositvijo in ljudmi, ki imajo raka, hude prebavne težave ter avtoimuna obolenja. Takšen človek ima porušeno in oslabljeno delovanje imunskega sistema, premalo hranil v celicah, verjetno hormonsko neravnovesje, saj so ravno hormoni tisti, ki nadzorujejo naše delovanje. Najprej naredimo in stestiramo stanje hormonov, pregledamo njihova nesorazmerja, katerega manjka in katerega je preveč. Po potrebi človeka napotimo k endokrinologinji. Vsakomur napišemo priporočeno prehrano glede na izvide in hormonsko stanje. Ko katerega izmed hormonov manjka ali pa je katerega preveč, kadar je odsotnost ovulacije ali so menstruacije neredne pa si pomagamo z zelišči. To so popolnoma naravni zeliščni ekstrakti. Skoraj čudežna je kremica NaPro in divjega gomolja yam, ki spodbuja delovanje hipofize in izločanje progesterona, pa Vitex, sredozemsko zelišče, ki pospeši nastanek ovulacije in kalijev askorbat, ki celice napolni s kisikom in hranili, pa omega 3 maščobne kisline, ki poskrbijo za zdrave in močne menbrane celic.  Jemanje dodatkov ženske, ki želijo zanositi, opustijo ali ob zanositvi, kremico pa morajo uporabljati vsaj prve tri mesece nosečnosti, pri ostalih dodatkih, kot je kalijev askorbat in omega 3, pa moramo z jemanjem še enkaj časa nadaljevati. Seveda je to odvisno od vsakega posameznika in njegovega zdravstvenega stanja. Vsakogar spremljamo in mu svetujemo, koliko časa naj določen prehranski dodatek jemlje. Sprememba prehrane pa je večna.

Katera hranila potrebuje nosečnica v večji meri kot nenoseča ženska?

Noseča ženska potrebuje več vitamina B9 ali folne kisline, saj omogoča normalen razvoj ploda.

Izjemno pomemben je mineral magnezij, saj skrbi za pravilno rast ploda in normalno raztezanje in širjenje maternice ter preprečuje krče.

Izjemno pomemben je tudi kalij, kalijev askorbat, ki v celice vnese kisik in druga hranila, ki so potrebna za nemoten razvoj ploda.

Prav tako je pomemben vitamin A, ki skrbi za pravilen razvoj oči, srca.

Prav tako je pomembno železo, ki skrbi za tvorbo rdečih krvničk.

Ne pozabimo za pomembnost kalcija, ki skrbi za pravilen razvoj kosti.

Nosečnice naj uživajo čimveč  zelene listnate zelenjave v obliki solat, sokov in smootijev. Ne pozabite na čičeriko, lečo, bob in grah, pa na zelje in repo ter mandlje, lešnike in indijske oreščke. Prav tako si od sadja izberite jabolka in jagodičevje, za soljenje uporabljajte samo naravno morsko sol od olj pa bučno, laneno, konopljino in svetlinovo olje. Ne pozabite na proso, ajdo, kvinojo, riž in včasih tudi polento. Izjemno veliko antioksidanotov imajo bazilika, origano, cimet, peteršilj, česen. Od zelenjave pa si privoščite vse, le naj bo lokalno prielano in zraslo v obdobju, v katerem se nahajamo. Brokoli, cvetača, korenje, pesa, zelje, bučke, jajčevci, kumare, paradižniki, zelena, por…izbira je ogromna. Ne pozabite na dovolj tekočine, najbolje sveže vode.

Kako lahko vsa potrebna hranila za nosečnost iz prehrane pridobi ženska, ki se prehranjuje vegansko (samo z živili rastlinskega izvora)?

Noseča ženska lahko brez težav pridobi vsa potrebna hranila iz veganske prehrane. To so ekološka zelenjava in sadje, žita in oreščki, hladnostiskana olja. Vseeno pa sama priporočam nekatere dodatke, kot so npr. b12 in folna kislina, sploh na začetku nosečnosti. Če je nosečnost bolj tvegana in če je ženska starejša, pa tudi nekatere druge.

Na kakšen način se mora telo pripraviti že pred spočetjem? Kakšne prehranske terapije svetuješ v obdobju priprave na spočetje?

Spočetje otroka je znak, da je telo pripravljeno donositi in oskrbeti novo življenje z vsemi potrebnimi hranili. Kar pomeni, da se morajo priprave na nosečnost začeti že veliko prej. Po testiranju hormonov se prilagodi prehrano in ppo potrebi priporoči prehranske dodatke. Vse te spremembe začno učinkovati takoj, največkrat pa se rezultati pokažejo po treh do šestih mesecih.

Znanost odkriva, da je za spočetje poleg moškega (katerega vloga je očitna), pomemben tudi ženski orgazem. Valovanje maternice ob orgazmu namreč pomaga spermijem do jajčeca in jih celo usmerja v jajcevod, kjer se nahaja jajčece. Kako je libido povezan s plodnostjo in kateri dejavniki (prehranski, življenjski stil, psihološki, itd) vplivajo na libido?

Na libido vplivajo prav vsi dejavniki, saj smo in delujemo kot celota. Torej psiha, misli in telo. Pomembna je pravilna in zdrava prehrana, sproščenost, miselna pozitivna naravnanost, dnevno gibanje oz. aktiven življenjski slog, dovolj spanja, zadovoljstvo v partnerskem odnosu, zadovoljstvo v služi in predvsem zadovoljstvo s samim seboj.

Libido seveda povezujemo s plodnostjo, saj nizek libido in nezanimanje za spolnost vodi v težave s spolnostjo, npr. suha nožnica, nezmožnost erekcije in druge težave.

© Alja Dimic in Ana Drevenšek

Kakšna je tvoja izkušnja s prehrano in ženskim plodnim ciklom? Si imela težave s plodnostjo ali ciklom in ti je pomagala sprememba prehrane? Ti je pomagalo kaj drugega? Kakšne povezave sama opažaš med svojim plodnim ciklom in prehrano, ritmom življenja, čustvi?  Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

DOGODKI KMALU:

Popotovanje skozi čas: Matriarhalne kulture po svetu – Kreta (Obredno-meditativni stik z matrico prostora in časa z Matejo Vavtar v Rdečem Šotoru) LJUBLJANA

Opolnomočenje ženskosti skozi modrost menstrualnih misterijev KRŠKO

Intenzivna dvodnevna obredno-meditativna delavnica arhetipov ženskosti LJUBLJANA

Delavnica Zavestno spočetje LJUBLJANA 

Instinktivno materinstvo: Koncept brez plenic – veščina nežne matere

aboriginal mama

V sodobnem času vse več žensk in parov na poti v starševstvo intuitivno čuti, da želijo novo življenje ustvariti, pripeljati na svet in skrbeti zanj bolj instinktivno, naravno in sočutno. Gibanje, ki je zajelo cel svet, razkriva resnični pomen naravnega poroda in zdravstvene in psihološke posledice medikaliziranega poroda; pomen instinktivnega dojenja, ki ni obremenjeno z urniki ali kriteriji, koliko časa naj bi trajalo; spalnih navad, ki razkrivajo, da skupno spanje otrokom psihološko ne škoduje, temveč jim dokazano koristi. Med različnimi spoznanji tega gibanja je tudi spoznanje, da se dojenčki zavedajo izločanja ter nam to tudi sporočajo. Zavoljo udobja, ki nam ga prinašajo pleničke, smo njihovo komunikacijo spregledali. Vendar se postavlja vprašanje, ali udobje pleničk odtehta možnost nebesedne, intimne komunikacije med otrokom in staršem ter (v sodobnem času še bolj pereče) ekološko odgovornost do okolja.

Kot poporodna doula (spremljevalka) se razgledujem po novih obzorjih, ki jih ustvarjajo starši in zbiram različne poglede, informacije in pristope skrbi za novorojenčka in malčka. Vloga (poporodne) doule je, da staršem omogoči vpogled v paleto različnih informacij, ki so na voljo, da so dovolj in kvalitetno informirani, da sprejmejo zadovoljujoče izpolnitve glede skrbi in vzgoje svojega otroka. Zato sem pripravila intervju s strokovnjakinjo za eno od področij poporodne skrbi otroka – koncept brez pleničk, Metko Zupančič, da bi se (bodoči) starši lahko seznanili z verodostojnimi informacijami glede pristopa eliminacijske komunikacije, na podlagi katerih se lahko usmerjajo.

Metka Zupančič je učiteljica joge, svetovalka koncepta brez plenic in vodja programa Pozdrav življenju (več o programu lahko preberete na spletni strani http://www.pozdrav-zivljenju.si).

Ko se je pred leti začela aktivno ukvarjati z jogo, je spoznala, da redna praksa joge združuje oba principa in vodi h globljemu stiku s samim seboj. Metka pa je predvsem tudi mlada mamica dveh fantkov. Po rojstvu je svojega prvega sina aktivno vključila v lastno prakso joge in tako se je rodil tečaj joge za mamice in dojenčke. Izkušnje v nosečnosti in materinstvu so jo pripeljale do želje, da bi svoja spoznanja in občutenja delila z drugimi bodočimi in mladimi mamicami. Trenutno vodi tečaj joge za nosečnice in za mamice in dojenčke v okviru programa Pozdrav življenju. Znanje o jogi za nosečnice in rokovanju ter jogi z dojenčki, ki ga neprestano poglablja, je pridobila na različnih tečajih pod vodstvom priznanih strokovnjakov. Njen pristop k otroku temelji na naravnih principih nege in vzgoje, kot so koncept brez plenic, masaža dojenčka, priprava zdrave hrane in osnovni principi Montessori vzgoje. Na podlagi lastnih izkušenj in pridobljenega znanja je postala svetovalka koncepta brez plenic v okviru predavanj in podpornih skupin.

Metki sem zastavila nekaj vprašanj v zvezi s konceptom »brez plenic«, da bi mamice ali bodoče mamice, ki se spoznavajo s konceptom in razmišljajo o uporabi tega koncepta pri svojem otroku, spoznale osnovna načela tega principa ter tudi, da zdrobimo nekatere mite o tem konceptu. Koncept brez plenic je pred vsem sočuten koncept vzpostavljanja nežnega odnosa z otrokom in njegovimi potrebami. Ko ga usvojimo, ga preprosto izvajamo, v nasprotju z mnogimi pričakovanji o njegovi zapletenosti.

metka brez pleničkNa čem temelji princip »brez pleničk«?

Princip brez pleničk temelji na naravni fiziološki zakonitosti, da se dojenčki že od rojstva dalje zavedajo izločanja oziroma na svoj način sporočajo tovrstno potrebo. Če odrasli prisluhne, prepozna in se odzove na otrokovo potrebo glede izločanja, se lahko med njima kmalu vzpostavi nežna komunikaciji o izločanju. Na ta način se odrasli odzove na vse osnovne potrebe dojenčka, ne le na potrebo po hranjenju, spanju in telesnem stiku, temveč tudi na potrebo po izločanju. Tako je otrok bolj celostno zadovoljen, vzpostavi se še globlja medsebojna povezava.

plemenska mama umiva otrokaOd kod izvira ta pristop? Ali je univerzalen – je prepoznan v različnih kulturah sveta? Kdo ga je obudil za sodobno družbo?

Nežna komunikacija o izločanju je univerzalen princip, ki je v večini sveta še vedno nepretrgano prisoten od pradavnih časov. Ljudstva, ki še danes živijo v tesni povezavi z naravo in naravnimi principi, ne poznajo plenic in z otroci od rojstva dalje komunicirajo o izločanju. V tehnološko razviti družbi se je zaradi stremljenja k čim večjem udobju in razvojem plenic za enkratno uporabo žal izgubil. Vendar se v krogih bolj zavednih novodobnih staršev, ki želijo obuditi čim bolj naraven način življenja in pristopa k otroku, zopet prebuja. Za začetnico koncepta brez plenic v zahodnem svetu bi lahko imenovali Ingrid Bauer, ki je principe nežne komunikacije o izločanju opazovala pri domorodnih ljudstvih na svojih potovanjih po Indiji in Afriki ter jih uporabila pri negi svojih otrok. Metodo je sprva predstavljala v podpornih starševskih skupinah, nato pa opisala v svoji knjigi “Diaper Free! The Gentle Wisdom of Natural Infant Hygiene (2001)”.

metka joga z dojenčkomNa kakšen način starši komunicirajo z dojenčkom pri pristopu »brez pleničk«? Na kakšen način otrok sporoča, kdaj bo izločal?

Komunikacija o izločanju poteka tako s strani staršev kot tudi s strani otroka. Starši izberejo znak za lulanje in kakanje, ki naj bo čim bolj podoben fiziološki funkciji izločanja in ki ga bo otrok lahko ponovil, še preden bo lahko govoril (npr. »pssssss« za lulanje, »zvok ob napenjanju« za kakanje). Ta znak v začetnem obdobju opazovanja izrazijo pri vsakem izločanju otroka, tako da ga le-ta poveže s to telesno funkcijo. V tem obdobju mora biti dojenček čez dan krajši čas brez plenic, lahko je gol od pasu navzdol ali pa oblečen v bombažne hlačke, tako da odrasli takoj opazi, kdaj otrok izloča. Poleg tega odrasli opazuje tudi telesne znake, s katerimi dojenček sporoča svojo potrebo po izločanju. Telesni znaki so običajno bolj izraziti tik pred ali ob kakanju, ko se otrok napenja, spušča pline, morda zvija, godrnja in kremži. Nekoliko manj so očitni znaki pred lulanjem, vendar jih je ob pozornem opazovanju prav tako mogoče razpoznati, ko se otrok umiri ali obratno postane nemiren, se sam odstavlja med dojenjem, itd. Odrasli je v obdobju opazovanja pozoren tudi na otrokov časovni vzorec izločanja, ki je v tesni povezavi s spanjem in hranjenjem. Po krajšem obdobju opazovanja lahko odrasli glede na otrokovo komunikacijo in časovne vzorce izločanja ponudi izločanje, pri čemer otroka drži v za to primernem položaju ob izražanju izbranega znaka. Po izkušnjah mnogih mamic, se medsebojna komunikacija lahko hitro vzpostavi in se spontano krepi, če le pristopimo k otroku na nežen način brez nepotrebne napetosti in lastnih pričakovanj. Tako je lahko dojenček postopoma vse daljša obdobja brez plenic, katerih se slej ko prej popolnoma osvobodi. Ne smemo pa pozabiti tudi na komunikacijo, ki poteka preko intuicije na neki višji ravni med odraslim in otrokom, ki sta še posebej povezana. Tako mnoge mamice preprosto začutijo, kdaj bo otrok izločal.

mama in otrok gledata v neboKakšni so blagodejni učinki tega pristopa za dojenčke? Kakšen je širši pomen tega pristopa?

Z vzpostavitvijo nežne komunikacije o izločanju otroku omogočimo, da ohrani prirojeno zavedanje o izločanju in se mu tega kasneje ni potrebno ponovno učiti. Za otroka ostane naraven način izločanja v prosto in ne v pleničke, tako se mu ni potrebno odvajati od njih, temveč se pleničk osvobodi postopoma in spontano. Dojenček v času, ko ni zavit v plenice, občuti fizično blagostanje, saj koža lažje diha, manj je verjetnosti za nastanek pleničnega izpuščaja, lažje in bolj svobodno se giba. Preko komunikacije o izločanju se krepi tudi povezava med dojenčkom in materjo oziroma odraslim, kar pozitivno vpliva na otrokov čustveni razvoj in samopodobo. Otrok razvije pozitiven odnos do svojega telesa brez sramu in negativnega odnosa do funkcije izločanja. Širše gledano manj plenic pomeni manj onesnaževanja in sonaravno bivanje od samega začetka dalje.

diaper free babyZakaj se je poslušanje otroka izgubilo? Zakaj so se pojavile plenice?

V sodobni družbi so se z razvojem industrije in tehnologije ljudje pričeli odmikati od naravnega načina življenja. Življenje je postalo bolj enostavno, hitro in udobno, vendar se je posledično izgubil pristen stik z naravnimi principi bivanja. Razvoj industrije plenic za enkratno porabo je omogočal za okolje na videz bolj higienično in udobno bivanje z dojenčkom. Posledično se je razvila tudi industrija kozmetike za nego dojenčka v plenicah. Vendar so sprva navidezno pozitivne lastnosti plenic varljive, saj dojenčki, ki so 24 ur na dan zaviti v plenice, zelo pogosto trpijo za pleničnim izpuščajem, vse kasneje postanejo suhi, odvajanje pa je lahko povezano z negativnimi občutki tako s strani otroka kot odraslih. Informacije o komunikaciji glede izločanja, ki so se v preteklosti prenašale iz roda v rod, so se izgubile. Zato se večina staršev v sodobni družbi žal še vedno poslužuje konvencionalnega pristopa z nepretrgano uporabo plenic. Vendar je krog ozaveščenih staršev na srečo vedno večji, tako da se lahko starodavno in univerzalno znanje o konceptu brez plenic vedno bolj širi.

Kako vplivajo na otroka pleničke?

Dojenček, ki je od rojstva dalje nepretrgoma povit v pleničke, se popolnoma navadi nanje. To pomeni, da postopoma izgubi zavedanje o izločanju, zanj postane izločanje v plenice povsem normalno. Otrok v plenicah za enkratno uporabo ne občuti mokrote, ne zaveda se dela telesa, ki je zavit v plenice, navadi se tudi na bivanje v lastnih izločkih. V času odvajanja se mora tak otrok zopet na novo učiti, kaj sploh so funkcije izločanja, kako jih zazna pri sebi in kako jih sporoči drugim. Poleg tega se mora zopet navaditi na izločanje v prosto, kar je zanj nekaj popolnoma tujega. Po principu brez pleničk otrok ohrani zavedanje in kontrolo funkcije izločanja ter želi izločati v prosto. Tega se mu torej kasneje ni potrebno še enkrat učiti, postopno in spontano postane suh, s čimer mu je prihranjena marsikatera travma v povezavi z odvajanjem.

metka z otrokomAli je koncept brez pleničk res težji in bolj zahteven kot običajni pristop s pleničkami?

Mnoge starše, ki dobijo informacijo o konceptu brez plenic, skrbi, da bodo imeli s tovrstno nego otroka več dela. Vendar je taka skrb povsem odveč. Le v začetem obdobju je potrebno nekoliko vztrajnosti in pozitivne naravnanosti, da se komunikacija vzpostavi. Nato pa je vzdrževanje higiene celo lažje, saj je pri izločanju v prosto potrebno veliko manj umivanja kot pri izločanju v plenice, v primeru »nesreče« pa se lužica hitro pobriše, nekoliko več dela ima le pralni stroj. Nežna komunikacija o izločanju nudi več zadovoljstva tako za otroka kot za odrasle in drugačen pristop nato sploh ni več sprejemljiv.

Ali lahko s konceptom brez pleničk začnemo tudi kasneje, ali je nujno, da se z njim začne že ob rojstvu?

Nežno komunikacijo o izločanju je najlažje vzpostaviti čim prej oziroma v prvih mesecih po rojstvu, ko dojenček še ni navajen na plenice. V tem času je tudi veliko nošen, kar omogoča lažje opazovanje in občutenje znakov, ki jih sporoča ob izločanju. Vendar je mogoče s komunikacijo po tej metodi pričeti tudi kasneje. Težje je sicer opazovati otroka, ki kobaca naokoli, vendar je hkrati njegov ritem izločanja precej bolj očiten z daljšimi obdobji med posameznimi izločanji. Od okoli dopolnjenega 1. leta starosti dalje je otrok že toliko navajen na plenice, da verjetno ne bomo mogli vzpostaviti komunikacije na enak način kot pri mlajših otrocih. Vendar je pri zgodnjem odvajanju od plenic vedno mogoče uporabiti tudi nekaj principov koncepta brez plenic.

plemenska mama nosi otrokaKako pristop brez pleničk uporabljamo, kadar smo zunaj, na sprehodu, na obisku, na poti?

Najlažje je otrok brez plenic doma, kjer si lahko prilagodimo okolje – uporabimo nepropustne podloge ali v primeru »nesreč« pobrišemo in hitro preoblečemo tako otroka kot sebe. Vendar je mogoče z otrokom brez plenic brez skrbi iti tudi ven, če s seboj vzamemo potrebno opremo. Vozičke in avtosedeže zaščitimo z neprepustno podlogo, ki jo v primeru »nesreče« nadomestimo z rezervno. S seboj vzamemo dovolj rezervne obleke za otroka, da ga lahko kjerkoli preoblečemo. Za izločanje otroka lahko s seboj vzamemo kahlico ali uporabljamo javna stranišča, kjer nam ni potrebno skrbeti zaradi higiene, saj otroka držimo v položaju, ne da bi se česarkoli dotikal. Najlažje in najbolj sproščeno pa je vedno izločanje v naravi, kjer zalijemo kakšno drevo nekoliko stran od igrišča in poti. Če pa se kljub vsemu ne počutimo dovolj sproščeno, otroka zunaj povijemo v plenice, pri čemer se še vedno odzivamo na njegove potrebe in takrat slečemo, nato pa zopet oblečemo pleničko. Zaradi tega se ne bo nič bolj navadil nanje, vsi pa bomo lahko bolj sproščeni in veseli.

Kako deluje koncept brez pleničk ponoči?

Če se ne počutimo dovolj spočiti, da bi dojenčka tudi ponoči opazovali, ga lahko pustimo celo noč zavitega v plenice. To ne vpliva na komunikacijo o izločanju podnevi. Lahko pa otroka tudi ponoči opazujemo. Izloča ponavadi v fazah plitvega spanca, ko se rahlo prebudi ali pa samo obrne v spanju. Takrat ga počasi in nežno odnesemo nad stranišče ali kahlico v zatemnjeni kopalnici ali pa izloča kar v nočno posodo v spalnici. Dojenčki in malčki običajno izločajo enkrat ali večkrat v prvi polovici noči, nato pa so suhi do jutra in izločajo šele ko se prebudijo. Če do otroka pristopimo nežno, nočno lulanje hitro postane nemoteča rutina, po kateri otrok takoj trdno zaspi nazaj.

plemenska matiAli je pristop brez pleničk povezan še s kakšnim drugim pristopom v starševanju? Na katerih drugih področjih smo se ljudje na otroke odzvali podobno kot pri izločanju (na primer tako, da smo prenehali poslušati jasno komunikacijo otroka in vpeljali »bolj praktično« rešitev)?

Koncept brez plenic je poleg dojenja, skupnega spanja in drugih naravnih principov del sočutnega in povezovalnega starševstva. Pri tem pristopu ne gre le za zagotavljanje fizičnega blagostanja otroka, temveč blagodejnost seže tudi na bolj subtilne ravni kot sta čustvena in duhovna preko boljšega samozavedanja in samopodobe ter globlje povezanosti s sočlovekom. Je eden izmed naravnih pristopov k otroku, ki omogočajo razvoj v celostnega človeka na vseh ravneh bivanja.

 © Ana Drevenšek, Metka Zupančič in babybook.si (Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s portalom www.BabyBook.si)

singing birth bannerVabljene na delavnico Singing Birth z Eleno Skoko 11. in 12. oktobra! Kakšno vlogo igra glas, užitek in svobodno izražanje med porodom? Elenina delavnica je odličen korak k celostni pripravi na porod in k globljemu razumevanju ženskih misterijev. 

Kako ti doživljaš instinktivno materinstvo? Kako doživljaš “stile starševanja”? Kakšen je tvoj odnos do naravnih pristopov materinstva, poroda, skrbi za otroke? Kakšna je tvoja osebna izkušnja materinstva – kot mama svojim otrokom ali hčerka svoji mami? Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Hčerke očetov: fizične, psihološke in duhovne posledice zatiranja ženske

slika: Edward Eggleston

slika: Edward Eggleston

23. septembra nastopi jesensko enakonočje in s tem introvertirano-meditativno obdobje na letni ravni. 24. septembra ob 8.12 nastopi prazna Luna v Tehtnici. Zadnji teden menstrualno-Lunarnega cikla je zaznamovan s klici iz globin. V tem tednu se najintenzivneje dogaja proces vračanja k celovitosti, prestrukturiranju naše psihe tako, da bo delovala holistično in v skladu z našim sebstvom.
Jung temu pravi “nezavedna kompenzacija”, ki jo ženske še s posebno lahkoto izkusimo v tem zadnjem tednu našega in Luninega cikla. Nezavedna kompenzacija pomeni, da naše nezavedno komunicira z nami preko čustev, sanj, misli, sinhronicitet (dogodkov v življenju, ki se nas še posebej dotaknejo, saj igrajo na naše “strune”, na dele nas, ki so trenutno občutljivi), namen te komunikacije pa je vzpostaviti izgubljeno celovitost psihe, Duše, zdravo, uravnovešeno stanje, jasen in razločen odnos med sebstvom – našim središčem – in našim zavestnim jazom.
Ta izkušnja gibanja k celovitosti – kar je pogosto boleča izkušnja, saj zahteva luščenje vsega neavtentičnega in sprejemanje delov sebe, ki smo jih potlačile – je, kot pravi Jung, izkušnja Božanskega – za nas izkušnja Boginje. Ta proces vračanja k celosti je identičen Bogu/Boginji. Jung je to stanje celosti in psihične integracije enačil celo z božansko milostjo.

Ko Luna izginja, se ta proces “psihične integracije” dogaja izjemno intenzivno, če mu dovolimo. V tem času nas naravne sile vlečejo v notranjost, k svojemu sebstvu. Čas in prostor postaneta relativna; prevzame nas proces, za katerega čutimo, da je pomemben, da se mu moramo posvetiti – občutimo svojo pristnost, resnično sebe in si želimo zlitja. 

Ta proces – in ta teden menstrualno-Lunarnega cikla – je lahko boleč. Boleče očitno postane vse, kar je bilo v našem življenju nepristno; vse navade, vedenjski vzorci in prepričanja, ki so krčila našo veličino, našo resnično sposobnost, naš potencial. 

Jung opisuje bolečino tega procesa:

Če boste svoje nezavedno poslušali in ubogali, lahko pričakujete, da se bo kar naprej vmešavalo v vaše zavestne načrte. Vaša volja bo prišla v navzkriž z drugimi namerami, ki se jim boste morali podrediti ali pa jih vsaj resno obravnavati. To do neke mere pojasnjuje, zakaj človek dolžnosti, ki spremlja proces individuacije, pogosto ne bo občutil kot blagoslov, temveč kot breme. Če bo človek želel ubogati nezavedno, velikokrat ne bo mogel delati, kar si želi. Prav tako ne bo mogel početi, kar od njega pričakujejo drugi. Zato, da bi se našel, se bo moral ločiti od svoje skupine: družine, partnerja ali drugih bližnjih ljudi. Tistim, ki se posvečajo svojemu nezavednemu, bomo pogosto rekli, da sonedružabni in egocentrični. Praviloma ugotovitev ne drži, ker takšno stališče ne upošteva pomembnega, čeprav malo znanega dejavnika –kolektivnega (lahko bi celo rekli: družbenega ) vidika sebstva. Duhovno usklajeni in podobno usmerjeni ljudje bodo našli pot drug k drugemu, si ustvarili skupino, ki bo prečila vse običajne družbeno ter organizacijsko pogojene medosebne vezi. Takšna skupina z drugimi ni v konfliktu; je ledrugačna in neodvisna. Zavestno dojet proces individuacije spremeni posameznikove odnose z drugimi ljudmi. Sorodstvene vezi in interesne povezave zamenja drugačna vrsta enovitosti – povezanost prek sebstva.”

Ženska, ki je identificirana z žensko zavestjo, matristično zavestjo. Ko se istovetimo s patriarhalnimi ideali, nad svojim telesom izvajamo grobe rituale lepote, kot so stradanje, stiskanje v neudobna, grda in nekoristna oblačila, sovraštvo do lastnega telesa, pretirano "olepšavanje" svojega telesa z ličenjem in v skrajnem primeru z operacijami in miselnost, da sem vredna le, če sem privlačna moškemu.

Ženska, ki je identificirana z žensko zavestjo, matristično zavestjo. Ko se istovetimo s patriarhalnimi ideali, nad svojim telesom izvajamo grobe rituale lepote, kot so stradanje, stiskanje v neudobna, grda in nekoristna oblačila, sovraštvo do lastnega telesa, pretirano “olepšavanje” svojega telesa z ličenjem in v skrajnem primeru z operacijami in miselnost, da sem vredna le, če sem privlačna moškemu.

Fizični aspekt

Fizično se lahko ta proces manifestira kot klasična predmenstrualna napetost in PMS. Ti simptomi sporočajo, da ne živimo tako, kot želimo, temveč tako, kot od nas pričakujejo drugi – ti “drugi” je lahko zelo abstrakten pojem; ni nujno, da pomeni konkretno osebo ali skupino (na primer družino), pomeni lahko vrednostni sistem sodobne patriarhalne družbe, ki smo ga ponotranjile in v skladu s katerim delujemo. Ko ženske začnemo zavračati svojo mamo, ženske sorodnice ali ženske v svojem bližnjem okolju in poveličujemo svojega očeta in moške v svojem bližnjem okolju kot uspešnejše (v kateremkoli smislu), se poistovetimo z moško identiteto, moškimi vrednotami in zavrnemo svoje žensko nezavedno, svoje ženske globine. Na fizični ravni se ta napačna identifikacija kaže kot PMS, ki, če ga podrobno raziščemo, pogosto vključuje tudi nezdrave prehranske navade in nespoštovanje do svojega telesa (tako kot do svoje ženske duše).

Eden od pogostih dejavnikov za neravnovesja v ženskem ciklu in posledično nevšečnosti, je sladkor (sladkor deluje na možgane enako kot droga; morda v njegovi sladkobi iščemo ljubezen, za katero smo prepričane, da je od zunaj ne moremo dobiti). Neravnovesja sladkorja v krvi lahko povzročijo: motnje v ovulacijskem vzorcu, motnje v delovanju nadledvične žleze, neredne cikle, zmanjšanje proizvodnje hormona DHEA (pomemben spolni hormon), zmanjšanje proizvodnje testosterona (kar vodi k oslabljeni spolni sli). Prehrana vpliva na količino estrogena v telesu in s tem na uravnovešenost našega cikla. Stresno notranje življenje (produktivnostna preganjavica, občutek, da “nikoli nisem dovolj dobra”, itd), ki je neposredna posledica istovetenja s patriarhalnimi vrednotami. Stresno notranje stanje povzroča preobilico izločanja stresnih hormonov, ki pa preprečujejo normalno delovanje ostalih hormonov, med drugim tudi spolnih, torej povzročajo neuravnovešen cikel, plodnost, itd. 

prsna boginja z leviDuhovni aspekt – identifikacija s patriarhalno religijo/duhovnostjo in možnost izhoda za ženske

Obdobje patriarhata se je začelo pred približno 5000 leti. V času pred patriarhatom so na svetu obstajale duhovne tradicije, ki so častile tako moški kot ženski aspekt Božanskega; ki so v naravi videle človekov izvor in domovanje in ne iracionalno gmoto, ki jo je treba nadzorovati in izkoriščati; v ženskem načelu in ženski so videli še poseben primat, ker daje življenje in ker razume misterije življenja in smrti. Te duhovne tradicije so bolj kot vse cenile mir, slogo, harmonijo, ljubezen in duhovne vrline. 

Ko je nastopil patriarhat, starodavne duhovne tradicije, ki so častile Naravo, Žensko in Življenje niso izginile čez noč. Dolgo časa so se poskušale obdržati, večinoma na skrivaj. Zahodna tradicija čarovništva je eden od ostankov te starodavne religije. Vendar je bil eden od glavnih ciljev patriarhata izbrisati starodavne religije, saj se je trudil vzpostaviti vrednote, ki so diametralno nasprotne vrednotam, ki so jih gojile starodavne duhovne tradicije. Proces, ki je sledil, poznamo in o njem tukaj ne bomo podrobno razglabljale (za obuditev spomina ključna beseda: preganjanje čarovnic). 

Eno izmed ključnih orodij pri iztrebljanju religije Boginje je bilo označiti vse, kar je povezano z religijo Boginje kot grešno, bogoskrunsko, nevarno, “hudičevo delo”. Tega procesa ne pozna le krščanska religija, poznajo jih vse patriarhalne religije. Ta proces je v ženskih (in moških) psihah iniciiral proces razcepljanja, ločitve od svoje avtentične narave, ločitve med zavestnim delom in središčem bitja (sebstva). Vse, kar je naravno (od telesnih občutkov – spolnosti, iskanja ugodja, itd – do psiholoških vzgibov – nagnjenost k dvomu, želja po izkušnji, spoznanju), je bilo označeno za grešno; vse, kar ustvarja človek (kar v patriarhatu označuje le moškega, ne ženske; primer je srbo-hrvaščina, kjer beseda “čovek” lahko ustreza besedi “žena”), pa je superiorno, duhovno, zaželjeno. 

Večina žensk je sprejelo patriarhalno religijo in ne gre jim zameriti – druga možnost je bila pogosto le pot v smrt. Njihovo sprejetje patriarhalne religije in vrednot pa se je prenašalo iz generacije v generacijo, se naselilo v celični spomin vse prihodnjih žensk in določalo psihične procese vseh žensk, ki so prišle za njimi. Še danes, seveda, veliko žensk pripada patriarhalnim religijam in patriarhalnim vrednostnim sistemom. Mnoge ženske ugotavljajo, kakšen učinek ima na njihove psihe takšna pripadnost, mnoge pa (še) ne. 

Hčerke očetov kot svojo osrednjo iniciacijo v ženskost doživimo osebno krizo vrednot, padec v brezno, goltanje temne ženskosti. Čeprav se sprva zdi strašno, je namen tega procesa, da razdrobi našo identifikacijo s patriarhalnimi vrednotami, da nas ponovno poveže z našim matriarhalnim psihičnim sebstvom, da prenehamo vir negovanja iskati v moškem in moškosti, temveč odkrijemo, da je ženskost tista, ki v resnici neguje.

Hčerke očetov kot svojo osrednjo iniciacijo v ženskost doživimo osebno krizo vrednot, padec v brezno, goltanje temne ženskosti. Čeprav se sprva zdi strašno, je namen tega procesa, da razdrobi našo identifikacijo s patriarhalnimi vrednotami, da nas ponovno poveže z našim matriarhalnim psihičnim sebstvom, da prenehamo vir negovanja iskati v moškem in moškosti, temveč odkrijemo, da je ženskost tista, ki v resnici neguje.

Sylvia Brinton Perera, feministična jungovska psihoanalitičarka imenuje ženske, ki se poistovetijo s patriarhalnimi vrednotami, hčerke očetov. Pravi, da se identificiramo z animusom (moškim v sebi) in zavedno ali nezavedno poveličujemo svojega očeta in njegove dosežke/miselnost, svojo mamo pa vidimo kot šibko (kar po vsej verjetnosti tudi je, glede na to, da živi v patriarhatu), nesposobno, podrejeno in se z njo – posledično pa tudi s svojim ženskim sebstvom – ne želimo identificirati. Da bi se hčerka očetov lahko rešila tega napačnega psihičnega vzorca in zaživela kot ženska, se mora zgoditi transformacija, spust v svoje globine, spust v praznino črne Lune, spust v podzemno maternico temne Boginje, smrt ega, smrt preživetih identifikacij. 

John P. Dourley v svoji knjigi Illness that we are: A Junguian Critique of Christianity (Bolezen, ki smo mi: Jungovska kritika krščanstva)
opisuje, kako patriarhalna religija na nas vpliva psihološko. Mnoge ženske, ki jih njihovo žensko sebstvo vse bolj vleče v notranjost, kar jih napolnjuje z vse več zavedanja, da znotraj njihove religije težko najdejo ženski izraz in žensko izkušnjo duhovnosti; vse več se jih sooča z včasih nevzdržnimi dušnimi bolečinami, še posebej če okolica njihove osvoboditve ne podpira, ali jo celo obsoja. Dourley piše o procesu raz-očaranja ob odkritju, kako patriarhalna religija izdaja našo dušo:

 “Žrtve “svete nedotakljive nerazumljivosti” so pogosto soočene z možnostmi “ne-zmage”. Lahko stiskajo svoje zobe in se fanatično obešajo na breme “razodete resnice”, ki v njih ne najde nobene izkustvene resonance. To jih razceplja med zahteve njihove vere in zahteve njihove človeškosti in možnosti zorenja. Ali pa so potegnjeni, pogosto od notranjih zahtev po polnejšem in bolj uravnovešenem življenju, v vzorce zanikanja. V jeziku njihovih lastnih osiromašenih teoloških opcij je tako zanikanje označeno za “ateizem”. Neredko to nosi s seboj trdovratno krivdo, ker so zapustili to, kar bi konec koncev lahko bilo edino pravo razodetje – toliko bolj pravo, ker je nerazumljivo.”

Ko ženske postajajo žensko-identificirane ženske, patriarhalna religija postaja vse bolj neudobna. Nekatere so vanjo dvomile že od otroštva. Drugim je narediti prestop k bolj pristni duhovnosti, ustvariti prostor za žensko duhovni izkušnji in žensko dimenzijo božjega izredno težko. Zaradi svoje prejšnje brezpogojne predanosti in močnih pritiskov iz bližnje okolice; nenazadnje tudi zaradi močnih pritiskov religije same. John P. Dourley ponuja rešitev:

Marija Magdalena pomeni za krščanske ženske simbol možnosti vrnitve k izvorni ženskosti. Njeno pravo identiteto so namreč izbrisali in jo prikazali kot grešnico. Prav tako so naredili z ženskami na splošno.

Marija Magdalena pomeni za krščanske ženske simbol možnosti vrnitve k izvorni ženskosti. Njeno pravo identiteto so namreč izbrisali in jo prikazali kot grešnico. Prav tako so naredili z ženskami na splošno.

“Če in ko je fanaticizem presežen, rezultati niso vedno zgolj blagodejni. Izgubi kakršnekoli tolažbe, ki jo je do zdaj ponujala tako imenovana vera, lahko sledijo vzorci depresije in praznine, čeprav je paradoksno depresija pogosto spremljana z besom nad žrtvovanji dvomljivemu Bogu te vere in njegovim ostrim moralnim zahtevam, ki so zdaj občutene kot sovražne polnemu izrazu človeškega življenja in duha. Ko nekdo zaupa neki religiji in nato začne postajati bolj zavestno bitje, ko trdo dela, da bi častil simbole in obljube te religije, in v tem procesu postane zavesten temačnosti te religije, kar se prevede v občutek izdanosti, je jeza naravni odziv. Vendar jeza zahteva dejanje razrešitve.

Naj omenim, da je John P. Dourley, poleg tega, da je jungovski analitik, tudi katoliški duhovnik. 

Izovrno krščanstvo 

Danes ne vemo natančno, kakšno je bilo izvorno krščanstvo, obstaja pa vse več fragmentov akademskih dognanj o prvotem vzdušju in prvotnem verovanju prvih kristjanov. Dejstvo je, da je krščanstvo po spoju z imperializmom pod Konstantinom privzelo izrazito patriarhalno in imperialno naravo.

“Najbolj pomembno pa je to, da je Frančišku povsem jasno, da je konstantinsko-teodozijski vzorec Cerkve popolnoma mimo koncila in da je treba živeti drugače. Papež se zaveda, da nismo v dobi sprememb, ampak gre za spremembo dobe. Konec konstantinsko-teodozijske dobe. Konstantin je dal veri svobodo, Teodozij jo je že uporabil v imperiju. Strukture imperija so počasi postale tudi strukture Cerkve. V vatikanskih muzejih je v Konstantinovi sobi freska slikarja renesančne dobe Laurettija z naslovom: Zmagoslavje krščanske religije. Poganskega boga smo zrušili in na to mesto postavili Kristusa na križu. To je teološka zmota, saj Kristus ni zamenjava za poganskega boga, Kristus ni ustanovil religije, krščanstvo ni religija v tem smislu. Konstantinov vzorec je tudi v tem, da sovpadeta religija in imperij. V moderni dobi sovpadeta država in religija ali pa celo etnija in religija. Kristus pa nam je prinesel novost, nov način življenja, pokazal nam je, kako živeti človeško naravo na sinovski način. Na nas je raztegnil svoje božje življenje. Religija se razvija po družbenih, državnih strukturah in se z njimi zrašča, Kristus pa nam je dal v evangeliju drugačno vizijo: primerja nas z lučjo, s soljo in kvasom. Si predstavljate, da bi bilo v dvokilogramskem hlebu kilogram in pol soli?! Sveta ne bomo rešili tako, da bomo vsi katoličani. Frančišek torej ni odkril nekaj novega, le resno je vzel koncil. Ko je razglasil za sveta papeža Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. je nakazal smer: »Že ta dva papeža sta se trudila, da bi dala Cerkvi spet možnost, da zaživi svojo prvotno fiziognomijo.« To je Cerkev kot Božje ljudstvo, kot Kristusovo telo, ki se razodeva z novo vizijo človeka, novim življenjem. Torej biti v svetu in biti s svetom kot luč, sol in kvas … ” pater Marko Ivan Rupnik

Iz krščanstva je bila izključena ženska tako kot učiteljica, duhovnica, voditeljica, kot ženski obraz božjega (Boginja), prav tako pa je bil z izrazito dogmatično držo institucionalne religije izključen pomen intuitivnega uvida in intimne duhovne izkušnje kot merodajnih pri oblikovanju nauka.

Verzija Svetega pisma, kot jo poznamo danes, sprejeta šele nekaj stoletij po Jezusovem življenju. Med drugim so okoli leta 400 iz krščanske tradicije na vodstvenih srečanjih izločili cikličnost v vseh svojih oblikah (cikličnost je ženska domena) – na primer v obliki reinkarnacije. 

Šele leta 591 je na primer papež Gregor I določil, da je Marija Magdalena prostitutka. Pred tem (torej skoraj 600 let) Marija Magdalena ni veljala za prostitutko. Šele leta 1969 je Cerkev popravila to napako in izmišljotino tako, da je reformirala cerkveni koledar in določila za njen praznik branje drugih bibličnih odlomkov kot do sedaj (sedaj se mora brati odlomek, kjer je omenjeno njeno ime, ne pa besede “ženska” ali “grešnica, ki se ne nanašajo na njo”). Ni pa javno izjavila, da Marija Magdalena ni bila prostitutka. 

Apokrifni evangeliji o Mariji Magdaleni govorijo kot o najnaprednejši Jezusovi učenki, naslednici po njegovem izboru in celo ženi. V teh besedilih je Jezus večkrat poudaril njeno naprednost pri dojemanju naukov. V teh evangelijih je tudi zapisana Jezusova prošnja, naj se v njegovem imenu ne ustanavlja religije/ustanove (o čemer govori tudi Rupnik). Marija Magdalena naj bi nadaljevala s prenašanjem njegovih duhovnih naukov. 

“In odrešenikova družica je bila Marija Magdalena. Kristus jo je ljubil bolj kot učence in jo je pogosto poljubljal. Ostali učenci so bili zato užaljeni in so izražali svoje nestrinjanje. Govorili so mu: “Zakaj jo imaš raje od vseh nas?” Odrešenik jim je rekel: “Zakaj vas ne ljubim tako kot njo?”” Evangelij po Filipu

Jezus Mariji Magdaleni v Pistis Sofii (gnostičnem spisu)

“Marija, blagoslovljena, ki jo bom izmojstril v vseh misterijih višav, s katero bom odprto govoril, ti, čigar srce je povzdignjeno v nebesa, bolj kot od vse te bratovščine.”

Pomenljivo za duhovno kontemplacijo ženske, ki išče svojo duhovnost, je reflektirati o patriarhalni in imperialni definiranosti krščanstva ter o razliki med krščanstvom kot osvobajajočim izročilom, ki govori o radikalni svobodi in možnosti dobrega sveta ter krščanstvu kot institucionalni ideologiji; vse več dognanj pa kaže na to, da je izvorno krščanstvo spoštovalo tako žensko, kot moško načelo; Boga Očeta in Boginjo Mater; da je imelo tako ženske, kot moške pripadnike, voditelje, učitelje in duhovnike, da je bila Marija Magdalena legitimna naslednica Jezusa, kar je razvidno iz apokrifnih besedil in po sklepanju tudi iz Svetega pisma, ki pa je bila utišana in razvrednotena. 

“Lahko rečemo, da je njun odnos (med Jezusom in Marijo Magdaleno) paradigmatski odnos za razumevanje ljubezni. Ali sta se Jezus in Magdalena poročila, je nepomembno za razumevanje pojmovanja ljubezni, o tem pa govorimo.
Ljubezen terja reinvencijo ljubezni, nov odgovor na vprašanje, kako se ljubiti med seboj. Zahteva še drugo kreacijo, drugo invencijo in to je nova možnost za drugačno realnost.
Realnost ostaja skrivnost.
In ravno zato imamo možnost za ustvarjanje novih realnosti. 
Novih načinov, kako se prepletajo med seboj tri realnosti.
Ljubezen je zaradi tega nujno radikalna.
Lahko rečemo, da je revolucionarna.
Ker ne terja zgolj invencije novih odnosov med ljudmi. Med ljudmi, ki trdijo, da se ljubijo. Ampak terja iznajdbo novih realnosti. Iznajdbo novih možnosti, kako lahko ljudje skupaj živimo.
Ne zahteva, da iznajdeva načina skupnega življenja le med nama, ki trdiva, da se ljubiva, ampak zahteva, da se razširi na celotno občestvo.
Če bova vztrajala v odnosu med nama, ko trdiva, da se ljubiva, odkrijeva, da je ljubezen radikalna, ne samo za naju, ampak tudi za občestvo v katerem živiva.
Dva, ki se ljubita torej, sta v resnici revolucionarja. Ki ponujata občestvu novo možnost medsebojnih odnosov. Če to vzamemo zares, nujno dologoročno spreminjamo občestvo.
Zato je vztrajnost ali zvestoba tako zelo pomembna.
Morda zlasti v teh časih, ko se zdi, da ravno zvestoba ni pomembna.
Zdi se paradoksno, da je danes človek zvest ravno takrat, ko ni ničemur zvest.
Vse se ves čas spreminja, on se spreminja, zamenjuje svoje identitete kot srajce.
Ko se zdi, da odnosi med ljudmi niso pomembni, niso vredni. Ker zadoščajo stiki.
(…)
V ključnih trenutkih Jezusovega življenja je ob njem Magdalena. 
Zakaj MM vztraja, ko Jezus umira?
Kaj pa, če je prvi in najbolj preprost odgovor: “Zaradi ljubezni.”?
Kaj pa, če je ta odgovor najboljši?
Ljubezen, ki je zavezana reinvenciji, zvestobi, trajanju, je neposredno povezana s trpljenjem drugega.
Pravi preizkus ljubezni je natanko trpljenje drugega.
Trpljenje ima milijon oblik. Ljubezen ni sodelovanje.
Če je povezana s trpljenjem drugega, je lahko samo solidarnost.
Obstaja meja, onkraj katere kratkomalo ničesar ne naredimo. Zakaj? Zaradi ljubezni.
Pripravljeni smo ostajati. Za visoko ceno.
Kaj MM spozna? Da ima tudi ona poslanstvo! Da nadaljuje poslanstvo.
Kot terja ljubezen – reinvencijo – ona mora na nov način izpeljati poslanstvo.
Ne da ponovi za Jezusom.
Natanko zaradi ljubezni.
Seveda iz zgodovine vemo, da se na žalost ravno to ni zgodilo. 
V trenutku, ko je nastala institucija (leta 313), ki jo je ustoličil general (Konstantin), je s to zgodbo konec.
S to zgodbo, ki je zgodba o ljubezni. Rekel bi celo, zlasti o ljubezni med Njo in Njim. 
Magdalena je nosilka simbolnega mandata.
Če so hoteli prvotni kristjani širiti družbeno gibanje, če so hoteli biti zvesti temu, kar je učil JK, potem so morali biti revolucionarji.
To je logična posledica njihove trditve, da so ljubili JK.
Če so vsaj enkrat rekli, da ga ljubijo, potem so bili že zavezani.” dr. Dušan Rutar v predavanju o Mariji Magdaleni in Jezusu 

Za ženske, še posebej za pripadnice krščanske religije, je to pomembno dejstvo in vredno kontemplacije. 

boginja Modron noseča s sinom Mabon omJesensko enakonočje: začenja se meditativni del letnega cikla

 23. septembra ob 2.29 nastopi jesensko enakonočje. V tem trenutku postaja noč daljša od dneva. To je trenutek, ko v svojo dušo pospravimo vse sadove preteklega leta in se sozvočimo z introvertiranostjo Narave. To je del leta, ko mirujemo, počivamo, reflektiramo o sadovih preteklega leta. Je čas,  ki je enakovreden času prazne Lune in njegovi energiji. 

Ko se umaknemo vase, se lahko prepustimo svoji duši. Svoji Duši lahko dopustimo, da začne globinski proces “nezavedne kompenzacije”, “psihične integracije”, kot bi rekel Jung. Dopustiš ji lahko, da te vodi k svojemu matriarhalnemu središču, ženskemu sebstvu in ti pokaže načine, kako lahko v prihodnjem letu živiš bolj v skladu s svojo resnico.

Užij ta čas! Užij zimsko spanje svoje duše! Dokler nam Rožanica decembra zopet ne rodi Sonca in nas bo Njegova svetloba spet zbujala k vstajenju. 

24. septembra ob 8.12 nastopi prazna Luna. To je prazna Luna, ki nas bo s svojo preobrazbo iniciirala v čas zimske introspekcije in refleksije. Tehtnica, znamenje, v katerem bo plavala Luna, je znamenje pravičnosti, harmonije, višje Resnice. N

Želim ti spokojni počitek in bogato refleksijo.

© Ana Drevenšek

Kako ti doživljaš avtonomno žensko? Kako ti doživljaš patriarhalno religijo? Patriarhalne vrednote? Morebitno neujemanje med tvojim bistvom in patriarhalnim okoljem? Kakšen je bil tvoj proces vračanja k svojem ženskem sebstvu?  Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam!

Elena Skoko: “Porod je bil zame ekstatično izkustvo, iz katerega sem izšla kot tigrica.”

Danes je zadnji Lunin krajec, v Dvojčku. Ta zadnji Lunin krajec se je rodil iz Lune žetve, septemberske polne Lune, ki je otvorila obdobje duhovne, kreativne in materialne žetve. Zadnji Lunin krajec odpira na mesečni ravni zadnji teden menstrualnega cikla in s tem popoln umik vase, popolno predanost refleksiji in meditaciji. Dvojčka sta v pozitivni manifestaciji znamenje duhovnega iskanja in raziskovanja, ki nas lahko s svojo radovednostjo, bistrim umom in razvito inteligenco vodita do ključnih informacij, doživetij in izkušenj, ki obogatijo naše življenje.

Ker smo ženske v Rdečem Šotoru na poti Iskanja, ker se odpravljamo na Žensko Pot, se učimo, da naša ženska modrost izhaja v veliki meri iz naših ženskih krvnih misterijev, vélikih biološko-duhovnih prehodov, ki so šamanske iniciacije, saj nas odpirajo globokim notranjim virom modrosti in nam z ogromnimi spremembami, ki jih prinašajo, omogočajo kvantni napredek v naši Rasti. Danes se bomo poglobile v krvni misterij poroda, njegovo zgodovino in šamanski potencial.

Energija Dvojčkov, raziskovalni duh in meditativno vzdušje zadnjega Luninega krajca nas vzpodbujata, da raziskujemo ta krvni misterij globlje, da se ne zadovoljimo s splošnim družbenim dojemanjem poroda, temveč si postavimo vprašanja o resnični naravi poroda. V  poglobitev v ta misterij, ki nas globoko preobrazi kot Žensko, preobrazilo pa nas je tudi kot Otroka in je torej edini krvni misterij, katerega moč izkusimo moški in ženske, matere in ženske na drugih poteh, nas bo vodila Elena Skoko, Ženska, ki varuje modrost pojočega poroda

V začetku oktobra Rdeči Šotor gosti prav posebno Žensko – Eleno Skoko. Elena Skoko je avtorica knjige Memoirs of a Singing Birth (Spomini na pojoči porod), voditeljica delavnic Singing Birth, ki je bila intervjuvana na Huffington Post-u, z Debro Pascali-Bonaro, avtorico knjige in dokumentarnega filma Orgasmic Birth (Orgazmični porod) pa pripravlja delavnice o ekstatičnem in pojočem porodu.

Elena je ena od tistih pogumnih žensk, ki si upa na področje ženskih duhovno-bioloških prehodov (kot je na primer porod) vpeljati govor o duhovnosti, človeških pravicah in ženskosti. Mnogo nas sodobnih žensk, ki se želimo ponovno povezati z močjo svojih krvnih misterijev, se sooča z zahtevnostjo te naloge – iskati moramo informacije, ki niso splošno dostopne, niti splošno sprejete. Iskati moramo ljudi, ki varujejo modrost krvnih misterijev in so v manjšini. Sprejemati moramo odločitve, na katere se mnogi odzovejo s strahom. V zahtevnosti te naloge pa po vrh vsega še hrepenimo po napajanju svoje Duše z duhovnimi aspekti tega krvnega misterija, o katerih je govora še toliko manj. Kot vedno pri ženski duhovnosti, so njene skrivnosti dostopne skozi telo in njegove skrivnosti. Tako tudi pri porodu. Za vse nas ženske, ki vemo, da porod ni medicinski dogodek, temveč naravni proces in še več – duhovna izkušnja – končno, na glas, odprto, o resnični naravi poroda

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko5.jpgKako si ti izkusila svoj glas med porodom? Kakšna spoznanja o porodu ti je ta izkušnja prinesla?

Ko sem rojevala, je moj glas izšel iz mene sam od sebe. V določenih trenutkih sem bila globoko presenečena, ker so iz mene prihajali medvedji zvoki, kot mati medvedka! Ta glas je prihajal iz nekega globokega podzemlja, iz katerega se je vzpenjala moja hčerkica z vso svojo močjo in voljo. Jaz sem ji s petjem odpirala prehod in jo pričakala. 

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko.jpgKaj je zate orgazmični porod?

Porod je seksualno in čutno izkustvo in iskreno, zabavno! Jaz sem se med porajanjem smejala, pela in preklinjala (ko se ljubim, ne preklinjam, nisem pa tudi “dostojna”). Porod je orgazmičen, ko je ženska svobodna, da se premika in da počne tisto, kar ji v danem ternutku ustreza. Če bi bilo vsem ženskam to omogočeno, bi mnoge spontano masturbirale med popadki, ker to zares pomaga. Ampak pogosto imamo notranje in zunanje sovražnike, ki nam onemogočajo, da se sprostimo in dovolimo, da nas porod odpelje v zaljubljeni trans, v katerem lahko plešemo s svojim otrokom. 

Kakšna je vloga glasu (in petja) med porajanjem?

Ženske spontano uporabljajo glas, ko rojevajo. Če se zavedajo, kako jim lahko glas, skozi petje, mrmranje, dihanje, pomaga, potem je edini napor samo sebe napotiti iz sramu pred sodbo drugih ljudi. Glas ženske, ki rojeva, je prekrasen… kot da se vsa narava odziva s tisočimi glasovi. Tehnično sta naša usta in grlo tesno povezana z materničnim vratom in ko se odpira eno, se odpira tudi drugo. Ženske v porodnišnicah pogosto bruhajo pred porodom. Naše telo je izredno poetično bitje, odgovarja z metaforami in analogijami veliko bolje kot z mehaničnimi stimulacijami. 

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko6.jpgZakaj ženske ne poznajo tako preprostih načinov za lajšanje izziva poroda kot je uporaba glasu in se namesto tega zatekajo k farmacevtsko-tehnološkim rešitvam?

Kako naj bi vedela, ko tako malo ljudi govori o tem? Medtem ko se o medicinski pomoči govori, kot da je božja roka. Gre se za propagando, “dominantno zgodbo”, ki se ponavlja v nedogled in ne dopušča drugim zgodbam, da bi prišle do naših ušes. Če pa nimamo sluha, ne moremo niti peti. Za zdaj se o tem šepeta, tiho in na skrivaj, v posebnih krogih, kot da je prepovedano. V resnici je leta 1555 Cerkev v Angliji prepovedala petje med porodom. 

“Porod je bil zame ekstatično izkustvo, iz katerega sem izšla kot tigrica, prepolna energije, z občutkom moči in vzhičenja. Počutila sem se spremenjeno, čeprav še nisem vedela, kakšna sprememba je to.” Elena Skoko v intervjuju za Prirodna Mama

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko2.jpgKje si ti rodila in zakaj si se tako odločila?

Rodila sem na Baliju s pomočjo babice Ibu Robin Lim, v porodnem centru Bumi Sehat. To se mi je zdela najboljša možnost za nas. Tam smo del leta živeli in s tem je bila odločitev lažja. Ko sva spoznala Ibu Robin Lim, nama je bilo takoj jasno, da je ona tisto, kar sva iskala: brezpogojna podpora osebe, ki uporablja znanje, izkušnje, spoštovanje in neizmerno ljubezen.  Robin je bila zame kot mama, babica in prababica v eni osebi. Nisem bila dovolj prepričana vase in o porodu nisem vedela skoraj nič. Prav tako se nisem zavedala, kako potrebna mi je bila podpora osebe, v katero lahko popolnoma zaupam in ki bo pazila name in na mojega otroka z materinsko ljubeznijo, dopuščajoč mi, da sem samostojna. 

Kaj je potrebno za ekstatični porod? Kakšne vrste žensk lažje ekstatično doživijo porod in kakšne vrste žensk težje? Kakšno pripravo bi priporočila tem zadnjim?

Potrebno je vse, kar bi bilo potrebno za ljubljenje. Običajno je to intimno vzdušje, ljudje, ki jih imamo radi, mir in svoboda gibanja. Obstajajo tudi določeni položaji, ki fizično olajšujejo orgazem med porodom, tako da se lahko uporabi tudi te. Ampak v splošnem, če se počutimo svobodne, bo zagotovo vsak porod ekstatičen. 

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko7.jpgNa kakšne načine se pripravljate na proces poroda na delavnicah Singing Birth?

Na delavnicah Singing Birth je veselo in intenzivno, poje se, pleše, smeji in joče. Vse z namenom osvobajanja od predsodkov o porodu. Delijo se znanja in izkušnje o porodu na osebni način, brez avtoritete ali pametovanja. Ženske znajo rojevati otroke in otroci se znajo roditi. Na delavnicah je moja vloga, da spomnim ženske na tisto, kar že imajo v sebi in na tisto, kar že vedo. Naša kultura je pozabila na to, kako se rojevajo otroci. Skozi študije, zgodbe, pesmi si prizadevam to znanje vrniti ženskam. 

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_14.jpgKakšna je vloga očeta pri uresničevanju fiziološkega, pojočega, ekstatičnega poroda?

Očetje so pri nežnem porodu sladki… Njihova vloga je, da podpirajo žensko, včasih samo s svojo fizično močjo, da se lahko naslonijo nanje. Očetje, ki zmorejo preseči svoje predsodke in strahove, večina jih zmore, prav tako doživljajo trans in vstopijo v neko porodno dimenzijo, v kateri je zelo jasno, kakšna je njihova vloga – so nevidni čuvaji svetega prostora porajanja, kjer je porojevajoča ženska Boginja. To vlogo prostovoljno in ponosno sprejmejo. Če čutijo, da to ni to, česar si želijo, je bolje, da grejo ven na zrak in se vrnejo, ko se vse konča. 

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko8.jpgKaj je lotus porod in zakaj si se odločila zanj?

Pri lotus porodu se popkovina ne prereže, temveč se pusti, da se popkovina skupaj s posteljico sama loči od otroka. Gre za prakso, ki še ni dolgo prisotna v naši družbi, v Aziji pa obstaja več narodov, ki ne režejo popkovine, na primer v Indoneziji. Ne-rezanje popkovine omogoča zalogam železa, matičnih celic in raznih “hormonov ljubezni” (oksitocin, beta-endorfin, dopamin, …), da v celoti vstopijo v otroka, saj tja tudi spadajo. Otrok po porodu dobi do ene tretjine svoje krvi od posteljice, če se popkovina ne prereže vsaj nekaj ur, v najkrajšnem primeru po vsaj 5 minutah. Obstaja tudi energetski aspekt – popkovina se loči, ko je otrok pripravljen. V Indoneziji posteljico imenujejo “ari-ari”, kar pomeni bratje in sestre. Posteljico vidijo kot otrokovega večnega angela varuha in ritualno jo pokopljejo pred vhodom v hišo ali na neko sveto in lepo mesto. To se je do nedavnega počelo tudi v naših krajih.  

SingingBirth_workshop_Ljubljana_flyer_maliKaj te je privedlo do tega, da si ustvarila delavnice Singing Birth?

Po porodu sem napisala knjigo Memoirs of a Singing Birth,
na zahtevo svojih prijateljic, ki so želele vedeti vse detajle moje izkušnje. Ko sem knjigo predstavljala na različnih koncih sveta, mi je postajalo vse bolj jasno, kako ženske in naša družba potrebujejo pozitivne zgodbe o porodu, deljenje znanja in izkušenj o tem, kako se rojevajo otroci.
Počutila sem se odgovorno in vse bolj sem se informirala, tako da sem postala tudi aktivistka za človeške pravice v porodu. Največ sem delala na sebi, da bi bila čim bolj odprta, da bi se ženskam in njihovim zgodbam približala z razumevanjem in sočutjem, brez obsodbe. Ko so slišale mojo zgodbo, so ženske takoj začutile potrebo, da podelijo svoje izkušnje in jaz sem jih z veseljem poslušala. Znašla sem se na neki predstavitvi, kjer sem govorila o svojem porodu, pa tudi o kulturi rojevanja, ki je postala tema mojega raziskovalnega dela, prav tako pa sem pela in govorila o tem, kako lahko petje olajša porod. Udeleženke in organizatorke (13 doul iz Italije) so me vprašale, ali bi iz predstavitve naredila seminar. Tam je bila tudi Debra Pascali-Bonaro, ki mi je naravnost in detajlno opisala, kako se ustvarjajo seminarji in me opogumila v tej pobudi. Tako so nastale Singing Birth delavnice, z Debro pa načrtujeva skupaj delati tudi na delavnicah o ekstatičnem in pojočem porodu.  

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko4.jpgZakaj je porod ženski obred prehoda (iniciacija)? Zakaj je ta dimenzija v sodobni družbi pogosto spregledana in kako lahko to pozdravimo? Kakšne duševne, čustvene in duhovne spremembe in procesi se dogajajo v ženski med tem prehodom?

Kot vsaka iniciacija, je tudi porod nemogoče opisati, ne da bi prešle skozi to izkušnjo. Prav tako je drugače za vsako žensko, tako da nihče ne more reči, kaj v resnici je porod. Pogosto ženske uporabljajo jezik poezije, mistike, religije, ko opisujejo, kar so doživele. Porod lahko vidimo tudi kot šamansko izkušnjo, v katerem imajo ženske priviligirano pot – vsaka ženska, ki je svobodno rodila, je doživela drastično preobrazbo, tako fizično, kot tudi psihično (o tem v italijanščini piše Morena Luciani). O tej izredni izkušnji lahko govorimo v jeziku znanosti (kot na primer dr. Sarah J. Buckley), babiške stroke (v knjigah Ine May Gaskin, Ibu Robin Lim, Verene Schmid, Elisabeth Davis) ali skozi zgodbo samih žensk, ki so s pomočjo interneta dostopnejše in bolj razširjene.  Prav tako ne smemo pozabiti da imamo tudi mi, v naših koreninah, izkušnjo in znanje naših prednikov, ki so spoštovali žensko načelo in spoštovali ženske v njihovih življenjskih obdobjih, dodeljevali pomembno mesto obredom poroda, ki so bili izključno ženska domena. Danes znanost in ženske same kažejo na to, da se v prisotnosti ženske pomoči lažje rojeva (anketa Listening to Mothers). Torej nekaj je na tej izkušnji, kar nas povezuje z drugimi ženskami in zdi se, da se počutimo kot del neprekinjene linije, neke večje celote. Družba, ki spoštuje žensko načelo, je družba miru in blagostanja. 

“Moj porod je bil ekstatičen, romantičen in navdušujoč. To je bil obred iniciacije, fizično in duhovno izkustvo. Lahko rečem, da sem skozi porod spoznala svojo duhovnost in dovolila tem aspektu, da se pokaže v mojem življenju. Nisem imela pojma, da je porod lahko mistična izkušnja in da je to nekaj, kar globoko bogati vse, ki mu prisostvujejo. Prav tako sem odkrila aspekte svoje ženstvenosti, ki jih nisem poznala. Ne gre se samo o materinstvu, temveč o močnem občutku, da sem Ženska. Težko je to opisati z običajnimi besedami, jaz sem potrebovala celo knjigo in še vedno mi ni uspelo povedati vsega… Prav tako sem ugotovila, v kakšni meri je porod del moje spolnosti. Od mene in moje okolice je odvisno, v kakšni meri bom ta aspekt spolnosti sprejela.” Elena Skoko v intervjuju za Prirodna Mama 

sprašuje: Ana Drevenšek

Ženska, Mama, Sveta Nosečnica, ki nosiš novo Življenje, Dekle, ki se poglabljaš v misterij, ki te čaka – vabljena si, srčno, na čudovito druženje v Rdečem Šotoru, z Eleno Skoko, 11. in 12. oktobra 2014 na delavnici Singing Birth, kjer bo Elena podelila svoje znanje o tem krvnem misteriju, še posebej o pomenu petja, samoizražanja, svobode, užitka med porodom. Popeljala nas bo skozi zgodbe, študije, praktične vaje, da bomo izkusile sporočilo tega misterija na svoji koži. Več informacij o delavnici najdeš na tem linku. Singing Birth delavnica z Eleno Skoko

Kako ti doživljaš naravo poroda? Če si imela porodno izkušnjo, kakšna je bila? Kot bodoča mamica, kakšen je tvoj proces spoznavanja narave poroda in materinstva, kam te vodi pot, s katerimi informacijami se spoznavaš? Kakšni so tvoji občutki glede poroda in materinstva? Kakšna je po tvojem mnenju družbena vloga naravnega poroda in materinstva? Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

“Družba nas želi držati v vlogi punčke. S punčkami je lažje manipulirati. Ples pomaga pri tem, da se osvobodimo krivde pred svojo seksualno izraznostjo.” Maja Gorjup in Chair Dance

Čutnost je eden od načinov, kako je kanalizirana ženska moč. Če odklenemo ta kanal, odpremo pot svoji moči. Ženske na Zahodu smo bodisi pozabile to moč in jo potlačile, včasih se je celo bojimo, ali pa smo jo začele izkoriščati, ji odvzele svetost, z njo manipulirale in si odvzele zavest o tem, kako močna in sveta bitja v  resnici smo. Ženske povsod po svetu, ki so v času patriarhata gojile to znanje in kanalizirale to moč kot duhovno, so označili za lahkoživke, prostitutke. Marija Magdalena, svečenica, je bila deležna te usode. Svečenice devadasi iz Indije, ki so gojile rituale svete spolnosti, so bile deležne te usode. Tudi danes so mnoge ženske, ki gojijo to moč, še vedno ponekod deležne nezaupanja.

Maja Gorjup je ustvarjalka plesa Chair Dance. Plesa ne dojema le kot šport ali rekreacijo, temveč tudi kot izraz sebe, priložnost za stik s sabo in seveda tudi kot kanal za povezovanje z ženskostjo. Naslednji teden, med 1. in 5. septembrom z Majo skupaj pripravljava plesno-meditativno delavnico Osvoboditev ženskosti skozi ples in meditacijo. Ženskost ni le mentalni koncept, o katerem razmišljamo in na podlagi katerega sprejemamo racionalne odločitve. Ženskost je način bivanja, ki ga ženske izkušamo celostno – skozi naše psihe, telesa in duše. Čudovita dopolnitev ali korak naprej na naši poti iskanja izvorne ženskosti je torej, da zaplešemo – da skozi telo izkusimo žensko energijo oziroma, da nas naše telo nauči, kaj pomeni biti ženska.

Več o dogodku: Osvoboditev ženskosti skozi ples in meditacijo

Majin Chair Dance

Majin Chair Dance

Maja, kako si ustvarila Chair Dance, kje si dobila navdih zanj? Kaj je bistvo Chair Dance-a, kaj je namen tega plesa?

Prvič sem zaplesala v domači kuhinji na 1 m2, ko sem na Youtubu našla Carmen Electra in si malo odpočila od nočnega študija. Tako me je navdahnil občutek, ki sem ga pri tem doživela, da sem začela plesati tudi podnevi. V dnevni sobi 🙂 Ples sem predstavila kolegici, ki je takrat prva v Sloveniji odprla plesno šolo ob drogu. Ker je imela podoben koncept doživljanja plesa, me je potegnila med svoje inštruktorice in takrat se je chair dance prvič začel pojavljati v plesnih studijih. Takrat je bilo glavno bistvo zabava in hec, uporabljale smo še klobuke, kravate in srajce s katerimi smo ustvarjale kreativne koreografije, ki bi jih teoretično lahko zaplesale svojim moškim. Sedaj na urah ne poudarjam več moških kot našo hipotetično ciljno publiko, ampak nas same. Poglavitni namen je, da žensko pred sabo ni sram zaplesati erotično. Učimo se zapeljivih gibov, ki so v nas, a jih nikjer nimamo prilike izraziti. V diskotekah se nam rado pripeti, da ob takem plesu privabimo nehoteno moško pozornost ali pa žensko zgražanje, tu pa ni nikogar, ki bi ocenjeval ali moraliziral, zato se lahko sprostimo v senzualnem gibanju.

Se ženske bojimo svoje čutnosti? Kako se to kaže? Kako se kot učiteljica tega plesa spopadeš s tem izzivom?

Punce, ki pridejo k meni, generalno niso boječe. Moram reči, da sem se mogoče jaz od njih celo več naučila kot one od mene 🙂 Sem pa razvila neverjetno intuicijo, ki mi zna že na prvem treningu povedati katera je osvobojena, katera pa ima notranje zavore oz. komplekse. To se vidi v gestikulaciji, v gibih, ki niso dokončani in široki, v plesni izraznosti. Vidi se tudi po zaprti telesni drži, zato sem začela delati na odpiranju prsnega dela, kjer je marsikaj skritega. Gibi mi znajo pokazati katera se že doživlja kot ženska in katera raje ostaja deklica. Že vseh 5 let delam iste izolacije, ki omehčajo (prepihajo) trup, ki ga fitnes vadbe sicer zapirajo. Zelo pomemben je tudi strečing, ker iščemo meje svojega telesa in potem gre tudi med plesom gib lahko dlje. Deluje terapevtsko, ker gre telo čez svoje ustaljene meje, um in duša pa mu sčasoma sledita.

Kaj je ples zate? Kako doživljaš ples?

Ples … ko sem ples v najstniških letih opustila, sem se počutila kot bi mi bilo odvzeto nekaj, kar je nujno za preživetje. Prebolevala sem ga kot prvega fanta, ki … no, ga nikoli ne preboliš 🙂 Ko me je sam spet poiskal, ga nisem več izpustila. V plesu najdem vse. Zatočišče, pobeg, kreativo.  V družabnih plesih še odnos, ki mi je kot ogledalo, super samoanaliza. Koliko psihologije je v tem!  Ples je moj terapevt, ozdravlja me žalosti ali poudarja mojo srečo.

Veliko žensk ima odpor do plesa, saj je na plesnih urah pogosto močan poudarek na tehnični pravilnosti gibov in pogosto skoraj nič poudarka notranjega doživljanja ženske. Veliko žensk si želi izplesati svojo Dušo, ne pa ujeti se v tehnične zanke, saj ne nameravajo postati profesionalne plesalke. Ples torej kot meditacija ne kot šport/poklic. Kakšne so tvoje misli o tem in kako na Chair Dance-u poskrbiš za Dušo?

Ja, tukaj pa nisem popolnoma nedolžna 🙂 Ker je bil začetni komentar tečajnic, da je premalo intenzivno, sem intenziteto močno povečala. Iz tega sem naredila šport. Ker sem perfekcionist, težim tudi s tehnikami in želim, da od moje ure punce pridejo »prešvicane«, saj še zmeraj delujem v okviru plesa ob drogu, ki je zelo zahtevna vadba. Svoje ure sem potem razdelila na športne in senzualne, da ženski ponudim občutek, da je naredila nekaj za svoje telo in nekaj za dušo. Najbolj važno mi je, da ko enkrat osvojimo koreografijo, jo vsaka lahko začuti in potem odpleše po svoje. V bistvu se znotraj nekega vzorca, ki jim ga jaz postavim, ustvari njihova čutna kreativa.

chair dance maja na stoluPatriarhalna duhovnost trdi, da sta telo in duh ločena in da čutnost ne more biti duhovna, da duhovnost lahko izkusimo, ko presežemo čutnost. Ženske smo nezavedno to ponotranjile, čeprav je proti našim ženskim bitjem, in včasih s težave sprejemamo občutke v svojem telesu, med plesom na primer. Kako pri plesu Chair Dance ženskost predstaviš skozi ples?

Ko sem se sama začela bolj ukvarjati z duhovnostjo, sem prisegla na askezo. Nekega lepega odločnega dne, sem se strogo odrekla vsem užitkom, ki ga življenje sploh lahko nudi. Hrani, ponočevanju, druženju in ljubezni. Drastično sem shujšala in bila sem strašno osamljena. Ko sem se v tej filozofski osami le očistila svojih starih vzorcev, sem počasi začela dojemati, da se s tem odrekam življenju. Ravno tistemu življenju, ki sem si ga tako želela osmisliti, kakšen paradoks! Duhovnost ne pomeni postati meniški ali božji, ampak ovrednotiti svojo človeškost. Sedaj se učim biti to, kar sem in sem ženska. Ta tranzicija med deklico in žensko se mi zdi zelo stresna, saj nas družba (no, ali pa starši) želi držati v vlogi punčke. S punčkami je lažje manipulirati. To večno nedoraslost se poudarja tudi preko mode, ki je ali deška ali infantilna. Preko telesnih trendov, ki poudarjajo mišice, ki sicer niso v ženski domeni. Če torej ženska kar naprej beži od svojih notranjih moči, se te prej ko slej nekje nekako manifestirajo v nevrotičnih oblikah. Mislim, da takšen ples pomaga pri tem, da se osvobodimo krivde pred svojo seksualno izraznostjo. Da stojimo za svojim seksapilom ne da bi ga zatirale zaradi zunanjih sodb. Včasih na svojih treningih vzpodbujam punce, da se dotikajo svojega telesa. Če ne gre, jim povem, da je to le plesni gib. Ampak ples je življenje 🙂

Zakaj je ples za ženske pomemben?

Menim, da smo ženske res ena mistična skrivnostna in globoka bitja. Večina se nas ne zaveda svoje gromozanske moči, čeprav jo čutimo nekje v petah. Ples je tisti krasni ventil, ki lahko spravi našo divjost na plano.

Kaj lahko ženskam da Chair Dance, nekaj, kar je drugačno od tega, kar dobijo pri drugih plesih?

Torej, naš ključni element je očitno stol. Stol sam po sebi nekako kliče po asociaciji z moškim v smislu lab dance-a, zato mogoče vzpodbuja to erotično nagajivost. Vsi plesi pri katerih se uporabljajo boki so krasni, a gibi na stolu znajo biti bolj seksapilni verjetno zato, ker simulirajo položaje med ljubljenjem. Se pravi ženska v resnici pleše s sabo in zase, a vendar nekje obstaja nezavedni občutek, da na tem stolu lahko nekdo sedi 🙂

Na kakšne način si ženskam že pomagala do stika s svojo ženskostjo?

Največji izziv mi je bilo delati z dekleti, ki imajo težave s telesno samopodobo oz. motnje hranjenja, saj sem jih imela tudi sama, zato sem se jim tudi lažje približala. Menim, da je kognitivna terapija sicer predpogoj do ozdravitve, a ples je izkustvena oblika zdravljenja. Pri težavah s prehrano je telo edina in osnovna skrb, zato se mi zdi smiselno, da se s tem torej spopademo na fizični ravni, ki pa ni le divje samouničevanje preko pretirano intenzivnega športa, ki ženski ni v krvi. Da se preko nežnega plesa umirimo in se ljubkujemo, negujemo in občudujemo. Ko se ženska nauči teh lepih gibov, se začne opazovati in vidi kako lepa v resnici je!

Kako ti doživljaš svojo čutnost? Kakšna je bila tvoja pot spoznavanja in sprejemanja svoje čutnosti? Kako si doživela tranzicijo med deklico in žensko? Kako doživljaš ples, kakšen je tvoj odnos do plesa?   Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

 Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Žensko gibanje ali ženska skupnost – kako se je patriarhat polastil prebujenja žensk

Žensko gibanje je gibanje Svečenic, ki so predane obujanju ženske Moči. Materinstvo in negovalne aspekte vidijo le kot dele ženskosti, ne kot njene središčne aspekte. Žensko gibanje se osredotoča na rast in razvoj žensk skozi ženske faze življenja. Žensko gibanje zavrača "ženske vloge" in slepo igranje teh vlog, s pomanjkanjem refleksije. "Ženske vloge" - mati, ljubimka, žena, ustvarjalka - vidi kot katalizatorje rasti, obraze ženske, skozi katere lahko raste in ne kot vloge, ki naj jih ženska opravlja zato, da služi drugemu.

Žensko gibanje je gibanje Svečenic, ki so predane obujanju ženske Moči. Materinstvo in negovalne aspekte vidijo le kot dele ženskosti, ne kot njene središčne aspekte. Žensko gibanje se osredotoča na rast in razvoj žensk skozi ženske faze življenja. Žensko gibanje zavrača “ženske vloge” in slepo igranje teh vlog, s pomanjkanjem refleksije. “Ženske vloge” – mati, ljubimka, žena, ustvarjalka – vidi kot katalizatorje rasti, obraze ženske, skozi katere lahko raste in ne kot vloge, ki naj jih ženska opravlja zato, da služi drugemu.

Kje smo trenutno – Luna raste

Luna trenutno raste. Prvi krajec je že dopolnila, čez 4 dni pa bo polna. Lepo in izpolnjujoče je opazovati, kako vzbuja v nas plimovanje, prav tako kot ga povzroča morju. Plima in oseka. Naše telo, naše zamisli in ustvarjalnost, naša volja in moč, ranljivost in bojevitost, prizadevnost in ravnodušnost, nihajo z Luno. Rastejo in padajo. Se prikazujejo in izginjajo. In prebujajoče ženske se tega ne bojimo. Učimo se sprejemati mirovanje in tišino in upoštevati naraščajočo moč in sposobnost uvida.

Ne vloge, temveč izkušnje – temeljno načelo rasti

Eno izmed načel ženske duhovnosti je kreacija. To pomeni, da prodremo membrano primernosti in ubogljivosti okrog nas in se vržemo v cikel ustvarjanja in umiranja v svojih ženskih dušah. Spočnemo idejo, jo negujemo, razvijamo v sebi, hranimo s sabo – s svojo življenjsko energijo in močjo volje, tako kot hranimo otroka v svoji maternici, nato jo rodimo, z bolečino izpostavljanja svoje svete stvaritve svetu in ekstazo božanskosti njene edinstvenosti. Stvaritev nato dobi svoje življenje in gre svojo pot. Ne moremo je več nadzorovati. Lahko pa plešemo z njo.

 

Prodremo membrano primernosti in ubogljivosti okrog nas in se vržemo v cikel ustvarjanja in umiranja v svojih ženskih dušah...To je poslanstvo nas sodobnih žensk.

Prodremo membrano primernosti in ubogljivosti okrog nas in se vržemo v cikel ustvarjanja in umiranja v svojih ženskih dušah…To je poslanstvo nas sodobnih žensk.

Zelo pomembno se mi zdi, da sodobne ženske to svojo sposobnost ustvarjanja redno uporabljamo v svojem vsakdanjem in nevsakdanjem življenju. Pomembno je, da to mišico uporabljamo, jo treniramo. Tako se naučimo, da na primer naše materinstvo ni vloga, v kateri se izgubimo in služimo Drugemu, temveč še ena izkušnja, skozi katero se spoznavamo, rastemo.

To je zavesten pristop, ki nam omogoča rast. Vsako stvar v življenju se odločimo dojeti kot izkušnjo, skozi katero bomo spremenjene in skozi katero se bomo naučile nečesa novega o sebi. Ne sprejemamo več vlog, ne tistih vsiljenih od družbe, niti tistih, ki nam jih vsiljuje naša notranjost ali naš ego. Odločimo se, da se opazujemo, ne glede na vse. Zavest je naša najvišja vrednota.

rdeči šotor vizitkaRdeči Šotor je moja alkimijska posoda. Skozi tkanje njegovih niti, vezenje njegovih vzorcev, zgodb, izkušenj, sem sama preobražena, spremenjena. Ko svojo rojenost (to besedo sem si izmislila, pomeni pa “nekaj, kar rodiš”) podarim svetu, dobim od sveta odgovor. Ko dam, sprejmem. Ko spregovorim, dobim odgovor. Vedno. In ta odgovor Vesolja me preobraža, spreminja in mi kaže dele sebe, ki jih prej nisem poznala.

Zame je moje delo odgovornost, moja intimna komunikacija s svetom. Moj tango s svetom.

Pomembno je delovati. Pomembno je odločiti se in stopiti na plesišče. Poiskati soplesalca. Preizkusiti se v svoji odzivnosti in sposobnosti sinergije. Dovoliti, da nas soplesalec preseneča, nas gane, da se vanj zaljubimo… Če tega ne storimo, ženske, ne bomo nikoli v polnosti izkusile svoje ženskosti, katere temeljni element je kreativni cikel.

Kreativni cikel vsebuje obdobja ustvarjanja in počitka. Tega se ne smemo ustrašiti. To kulturo moramo zopet obuditi.

Ljudje se na splošno bojimo kreativnega cikla, ker vsebuje tudi obdobje ničnosti. To je čas počitka, ko se naš kreativni organizem regenerira, vsrkava navdih, energijo in ganjenost, jih prebavlja, se hrani z njimi, da bo lahko začel z novim kreativnim ciklom. V sodobni družbi smo pod pritiskom neprestane produktivnosti in ekstravertiranosti in zato se počutimo najmileje rečeno neudobno, ko naše telo in duša v določenih obdobjih nista enako odzivna.

Na Rdečem Šotoru že dolgo nisem nič zapisala, čeprav sem si obljubila, da bom pisala za vsako Lunino meno. Obljubila pa sem si še nekaj pomembnejšega:

Nikoli ne bom “proizvajala”. Samo “rojevala”. Raje se prepustim tišini, kot prisiljenemu delovanju.

Pravkar se vračam iz obdobja tišine (kar ste verjetno opazile 😉 ), saj sem kar nekajkrat stopila na plesišče in sem po strastnem plesu nekaj časa meditirala o izkušnji in o tem, kaj me je naučila. Ob tej priložnosti bi vam rada predstavila nekaj plesov Rdečega Šotora.

Rdeči Šotor FB

Rdeči Šotor lahko spremljate na FB, kjer vsak dan raziskujemo ženskost skozi navdihujoče podobe, misli in pogovore. Tam so tudi fotografije z dogodkov Rdečega Šotora. Vabljene, da obiščete stran, tukaj.

predavanje dr. Romane Ercegović

predavanje dr. Romane Ercegović

Predavanje dr. Romane Ercegović: Svetost ravnovesja med ženskimi in moškimi energijami v umetnosti starodavnih kultur (11.6.2014)

Romana Ercegović, igralka v obrednem gledališču in raziskovalka starodavnih umetnosti, je predavala o svetosti ravnovesja med ženskimi in moškimi energijami v umetnosti starodavnih kultur. Predavanje nas je popeljalo na globoko potovanje po sebi in po naši kolektivni globini…črpalo je iz resnične izkušnje, iz notranjih transformacij, ki jih je Romana izkusila med svojim raziskovanjem starodavnih kultur in zato je bilo močno, odpiralo je pozabljena zavedanja…. Izkušnja prebudi izkušnjo…

Več slik si lahko ogledate tukaj.

ženski krog na delavnici "Energetska nosečnost"

ženski krog na delavnici “Energetska nosečnost”

Delavnica “Energetska nosečnost” (14.6.2014)

Na delavnici Energetska nosečnost smo najprej spoznale, kateremu osnovnemu tipu spadamo: fizičnemu, čustvenemu ali mentalnemu. S pomočjo tega orodja smo spoznavale, kako se na nosečnost, porod in materinstvo odzivajo posebni tipi in kakšna je najustreznejša priprava na porod in materinstvo za vsakega od njih.

Več slik si lahko ogledate tukaj.

ženski krog na obredno-meditativni delavnici

ženski krog na obredno-meditativni delavnici

Obredno-meditativna delavnica “Arhetipi temne ženskosti” (27.6.2014)

27. 6. 2014 je nastopila prazna Luna – prazna Luna v Raku. Prazna Luna je čas počitka, prekinitve cikla za umik, regeneracijo in preobrazbo. Ob prazni Luni so v naših Dušah močneje prisotni in aktivirani arhetipi temne ženskosti. To so arhetipi, ki predstavljajo tudi življenjska obdobja ženske po Materi. Ženske imamo vsako prazno Luno in ob vsaki menstrualni krvavitvi edinstveno možnost, da se povežemo z modrostjo modrejših, starejših, bolj starodavnih. Takrat se namreč za nas meje med svetovi odprejo in črpamo lahko iz starodavne modrosti naših maternic. Prav to smo naredile na delavnici. Skozi ritual smo se povezale s svojo maternico, ki nas je vodila na potovanju po svoji Duši. Na potovanju smo se srečale s 7 arhetipi temne ženskosti, 7 temnimi Boginjami – Babica, Amazonka, Matriarhinja, Svečenica, Čarovnica, Modra Ženska in Temna Mati, ki so se nam predstavile. Skozi delavnico smo se naučile prepoznavati te arhetipe v svojem življenju, jih v polnosti aktivirati in jim dopustiti njihov razcvet.

Več slik lahko vidite tukaj.

Svečenice boginje Inane. slika: Emily Balivet

Svečenice boginje Inane. slika: Emily Balivet

Žensko gibanje ali ženska skupnost – kako se je patriarhat polastil prebujenja žensk

Ko so se sodobne ženske prebudile in se začele boriti za svoje pravice, se je njihovo prebujenje imenovalo “žensko gibanje” (women’s movement). Nato je skozi leta, ko se je družba bolj navadila nanj, postalo “ženska skupnost” (women’s community). Mary Daly, ameriška feministka, pravi, da je ta skrivnostna sprememba izrazov posledica patriarhalnega vmešavanja v žensko prebujanje

Vprašati se moramo namreč: Kaj mi sporoča beseda “gibanje”? Kaj mi sporoča beseda “skupnost”? Beseda gibanje nakazuje na razvoj, rast, spreminjanje in samostojnost. Beseda skupnost pa nakazuje na zaprto in negibljivo skupino, ki se ukvarja s preživetvenimi dejavnostmi

Ko je patriarhalna družba žensko gibanje začela imenovati ženska skupnost, je s tem na nezavedni ravni sporočala, da so prebujene ženske, ki se povezujejo v skupine, le skupnost. Skupnost žensk, ki se združuje zaradi skupnih interesov, nato pa se vrne k svojim družinam, možem, kjer je njihovo osnovno mesto. “Ženska skupnost” zveni kot dejavnost za prosti čas, ležerna, neobremenjena, namenjena sprostitvi, da se ženske nato vrnejo nazaj k svojim obveznostim – skrbi za moške in njihovi instituciji družine

Če "vlogo" zamenjamo za "izkušnjo", postanemo Svečenice.

Če “vlogo” zamenjamo za “izkušnjo”, postanemo Svečenice.

Rdeči šotor – kraj za oddih izmozgane ženske ali alkimijska posoda ženske duhovne rasti?

Ko sem prebrala knjigo Rdeči šotor avtorice Anite Diamant, me je knjiga nahranila z naravnim, sočnim, nefrustriranim pripovedovanjem o ženski spolnosti, nosečnosti, rojevanju, dojenju, materinskosti. Način avtoričinega pripovedovanja v vse te ženske izkušnje vnese svežino, po kateri hrepenimo v patriarhalni družbi kronične izmozganosti. Vendar sem bila nad knjigo tudi malo razočarana. 

V zgodbi je omenjena Dinina (glavna junakinja) babica, ki je svečenica v templju. Z navdušenjem sem pričakovala poglobitev v njeno svečeniško delo, vendar je ostala samo omenjena, o svečeništvu ne izvemo ničesar več.

Ta knjiga je bila povod velikega gibanja rdečih šotorov po vsem svetu. Vse bolj mi je jasno, da je to gibanje “ženske skupnosti” in ne “ženskega gibanja”. 

Maly Daly, že omenjena feministka, pravi, da je stroga do svojih sester in da od njih zahteva “cerebration” (izpeljano iz angelške besede celebration=praznovanje in cerebral=možganski). Razloži namreč, da moramo ženske iz svojih duš izgnati patriarhalne demone, ki nas omejujejo in potlačujejo. Čaka nas torej delo, ne počitek. PraznoLunski počitek je vsekakor tradicija, ki jo moramo ženske vzeti nazaj, saj potrebujemo počitek, bolj kot kdajkoli, vendar je osrednje poslanstvo našega gibanja, da ga iz skupnosti zopet spremenimo v gibanje. Čaka nas rast, spreminjanje paradigem v svojih dušah in v družbenih odnosih, čaka nas tako notranja kot zunanja preobrazba.

Ta proces zahteva potopitev vase, v svojo Dušo. Zahteva dušno potovanje, ki ga moramo nato materializirati kot naše delo, ritual, umetniško delo. 

Voda je element Svečenice. Predstavlja dušno potovanje, globine, očiščenje v duhu in preobrazbo. To je naše resnično poslanstvo, če pogledamo dovolj globoko vase.

Voda je element Svečenice. Predstavlja dušno potovanje, globine, očiščenje v duhu in preobrazbo. To je naše resnično poslanstvo, če pogledamo dovolj globoko vase.

Če se ženske odpovemo neverjetni šamanski sposobnosti svoje duše in se zadovoljimo z negovalno “vlogo”, sprejmemo patriarhalno redukcijo ženskega gibanja v žensko skupnost. Svoje prebujenje označimo kot razvedrilo v prostem času in ne kot duhovno in zgodovinsko pomembno dejanje. Svoj notranji razvoj (za katerega Jung pravi, da je naša najpomembnejša naloga v življenju) označimo za drugotnega pomena, pred vsemi “vlogami” v našem življenju.

Tega ne moremo dopustiti. Ko odkrijemo v svoji duši nekaj novega, novo Resnico, ne moremo dopustiti, da bi nam zunanja institucija to odvzela in začela interpretirati naše izkustvo kot del svoje dogme. To je premeten način kraje naše moči. Ženske se moramo naučiti braniti naše meje in “avtorske pravice” naših dušnih potovanj in ženskih misterijev.

Ana Drevenšek

Kako ti doživljaš žensko gibanje? Si kdaj občutila odpor do gibanja za opolnomočenje žensk Zakaj? Si kdaj izkusila, da ti je predstavnik kakršnekoli institucije interpretiral področja tvojega, ženskega doživljanja (bodisi telesnega, duševnega, duhovnega)? Kako se spopadaš s patriarhalnim odnosom do žensk, ženskosti? Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Reši anketo o menstrualnem ciklu in pomagaj Rdečemu šotoru pri ozaveščanju o menstrualnem ciklu! Cenim tvoj čas in tvoj trud!