Religija in duhovnost (Marija Sreš)

Pričujoči esej je odlomek iz knjige A Missionary Speaks: Reflections on Forty Years in the Mission Field in Gujarat (Misijonarka spregovori: refleksije o štiridesetih letih misijona v Gujaratu), avtorice Marije Sreš. Esej je bil napisan leta 2007. Prevod je moj. 

Vabljene na krog z Marijo Sreš, ki bo v petek, 30.11.2018 v Ljubljani. 

Religija in duhovnost

Religija je “vez, ki zavezuje” (lat. re-ligare). Zavezuje nas k prepričanjem, kultom in pravilom. Uči nas, kaj verjeti, kako moliti in predvsem, kako delovati (ali kako ne delovati!). Religija nadzoruje eksternalije tradicionalnih družb in kot vidimo, se danes vrača na različnih koncih sveta. Nisem prepričana, da je to povsem dobro, še posebno za nas ženske. Obstaja razlog, da tako mislim. Za večino nas žensk religijo definira patriarhat, religija moškega, vsiljena ženskam. “Kjer je Bog moški,” pravi Rosemary Ruether, ameriška katoliška feministka, “tam moški postane Bog.” In božje sporočilo ženskam je naslednje: Ubogaj! Ne glede na to, ali gre za talibane, katoliške škofe ali hindujske fundamentaliste, sporočilo je vedno enako: Mi moški vemo, kaj je najboljše za vas. Poslušajte nas! 

Toda obstaja notranje gibanje znotraj religije, ki je bolj izmuzljivo. Le-tega imenujem “duhovnost” ali življenje duha. Zame kot verno katoličanko je to Božji duh, ali kot mu pravimo, Sveti Duh, darilo vstalega Jezusa njegovim učencem.

Toda odprta sem za druge interpretacije, ki morda ne delijo moje vere. Za mnoge je to življenje duha sila, ki povezuje na različnih ravneh. Sebstvu in lastnim dejanjem, posamezniku in drugemu, osebam in njihovim skupnostim, svetemu in posvetnemu, temu svetu in svetu onkraj prinaša celovitost. Nekateri mu lahko pravijo “atman” (beseda iz hindujske teologije, ki pomeni “sebstvo” ali “duša”). Nekateri ga morda imenujejo Gaia, ženski kozmični princip, iz grške besede za zemljo, geo. Ekološka vprašanja dojemajo kot povezana z živim organizmom, Kozmosom in njihova duhovnost je duhovnost povezanosti vsega stvarstva. 

Duhovnost torej “osredišča” in tako “usmerja” naše mnoge in različne življenjske izkušnje ter jim daje koherenco in smer. Kot sila povezovanja duhovnost naša življenja dela celovita, pristna in avtentična. 

Ali imajo ženske duhovnost? Ali bi ženske morale imeti duhovnost? Nihče ne more zanikati, da ima večina žensk religijo, veliko religije. Katerokoli kulturo obiščeš, najdeš več žensk, ki finančno oskrbujejo templje in cerkve kot moških; več žensk kot moških zaproša za obrede, še posebej za odganjanje zla in zaščito bližnjih, itd. Čeprav se iz tega ne gre norčevati, se zgolj sprašujem, ali količina religioznih praks zares izgrajuje notranje vire posameznika, njegovo notranjo dušo, njegovo razumevanje sebe “v duhu”. Ob tem se spomnim na dobro poznan odlomek iz Lukovega evangelija (10:38-42)

38 Ko so potovali, je prišel v neko vas in žena z imenom Marta ga je sprejela v svojo hišo. 39 Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegove besede, 40 Marta pa je imela s postrežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« 41 Gospod ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, 42 a le eno je potrebno. Marija si je izvolila dobri del, ki ji ne bo odvzet.«

Ta odlomek govori o tem, da se pri duhovnosti gre za to notranje gibanje, ki se je pozorno na “eno, ki je potrebno” in se osredotoča nanj. In v tem času je za nas ženske izziv poiskati to življenje v duhu in torej najti sebe, svojo identiteto, svoje poslanstvo. Le-to ni doseženo, kadar smo raztresene in tesnobne zaradi želje po uspehu na različnih področjih. Doseženo je z najdenjem lastnih notranjih virov, svoje duhovnosti. 

Dovolite mi da to idejo razvijem preko analiziranja tega, kako sta nam religija in duhovnost predstavljeni v različnih tradicijah. Začnimo najprej s krščanstvom na Zahodu. 

Krščanska tradicija

Na Zahodu judovsko-krščanska tradicija vzpodbuja tako moške, kot ženske, da častijo moško božanstvo. “Bog Oče” je poosebitev najvišjega razuma in vir ultimativne moški in svetu vlada z uveljavljanjem svojih božanskih zakonov. 

Ne glede na to, kako benigno je predstavljena podoba Boga Očeta (kot na primer v molitvi Oče naš), je praksa krščanske religije pripeljala k podreditvi in ponižanju žensk. Celo sestre (zaobljubljene sestre), ki so se po definiciji odrekle družini in karieri, da bi “našle Boga”, niso mogle same definirati svoje duhovnosti in postati svoje lastne osebe. Še manj poročene laične ženske, katerih odnos z moškimi je še toliko bolj težaven in neenak. Mnogim klerikom, ki z lahkoto citirajo Svetega Pavla, “Žene, podrejajte se svojim možem, kakor se spodobi v Gospodu.” (Kol 3:18), ne bi škodilo ponovno prebrati nek drugi odlomek, kjer Apostol pravi, “Sicer pa v Gospodu ni niti ženske brez moškega niti moškega brez ženske. 12 Kakor namreč ženska izvira iz moškega, tako moški prejme življenje po ženski …” (1 Kor 11:11). 

Moja lastna izkušnja Cerkve je bila živeti na obrobjih, na robu. Me ženske, ki toliko prispevamo k ustvarjanju novega življenja in vzgoji imamo malo, če sploh kaj, deleža pri uradnem življenju vere v Cerkvi. Oh da, vem, da boste rekli, da vsi svojo vero prejmemo v materinem naročju, toda kako je mogoče, da ni nobenih javnih vlog za verne ženske znotraj Cerkve? Nobenih duhovnic, nobenih žensk, ki bi podeljevale zakramente, razen v zadnjih letih v nekaterih protestantskih Cerkvah.

Zaradi tega sem začela verjeti, da Bog ne živi toliko v templjih in Cerkvah, zgrajenih iz čudovitega kamna, temveč v srcih ljudi, tistih, ki se ga bojijo in poslušajo njegovega duha. Predvsem pa Bog živi v revnih in ranljivih – bolnih, izobčencih, ženskah in otrocih. 

Zato se moram zahvaliti Indiji in njenim ljudem, še posebej mojim adivasi ženskam. One so mi dale ta občutek božje vseprisotnosti, ne zgolj v naravi, ampak tudi v družbi. Vnebovpijoče nepravičnosti v indijski družbi so me poklicale k temu, da sem sestra vsem pomoči potrebnim. Tam – na poljih in v plemenskih kočah – srečam Boga iz oči v oči. Da, duhovnost je manj v obredju in prisili in bolj v odnosu. 

Moja misijonarska zgodba je zgodba srečanja neznanega obraza Jezusa Kristusa. Ta obraz sem srečala v kipih in svetih podobah a tudi v obličjih revnih in tistih z zlomljenimi srci, v vročini in prahu te dežele. V bojih teh žensk vidim izpolnitev dela Božjega stvarjenja ter naše sodelovanje z božjim duhom, da bi ta obraz obnovili na zemlji. 

Hindujska tradicija

Pred mnogimi leti sem študirala v Ahmedabadu, velikem mestu v zahodni Indiji. Bila sem starejša od večine mojih sošolk, mladih hindujskih žensk iz srednjega razreda, ki so bile obsedene z eno stvarjo: poiskati primernega fanta in se poročiti. Presenečene so bile, da jaz, mlada, inteligentna in privlačna, nisem imela enakega cilja! Pravzaprav me je mama neke prijateljice nekoč moledovala: “Čutim, da te tvoji starši niso ljubili, saj ti niso priskrbeli nekoga, s komer bi se poročila in se ustalila. Ampak jaz te imam rada in če želiš, mi dovoli, da ti poiščem dobrega moža…”

Da, te preproste besede povedo vse. V večinski hindujski družbi je ženska vedno definirana v odnosu do moškega. Lahko je mati, sestra, ženska, hči ali snaha, toda neizrečena predpostavka je, da moški določa njen obseg in jo tako nadzira. Nekateri bi lahko izpostavili, da ima hinduizem dolgo tradicijo “materinskih božanstev”, katerih imena so preživela v vélikih boginjah, Lakšmi, Kali, Durga, Sarasvati, itd. Toda danes so vse dojemane kot družice moških božanstev, kar generacijam hindujskim ženskam narekuje, naj svoja življenja živijo na enak način. Mitski zakonodajalec Manu, čigar navodila še vedno vladajo večini tradicionalne hindujske družbe, je bil glede tega jasen: dharma (življenjski smisel, sveta dolžnost) ženske je, da je podrejena moškemu. 

Bile so ženske, ki so se poskušale na svojo duhovno pot podati same ter artikulirati svoja odkritja in izkušnje, a bile so maloštevilne in oddaljene druga od druge. Družba se nad tem zmrduje. Ekonomske potrebe in pomanjkljiva izobrazba ženske ohranjajo v podrejenem položaju.

Najpogosteje omenjana izjema je zgodba srednjeveške princese iz Radžastana, Mirabai. Trdila je, da je bila “poročena” s svojim božanskim ljubimcem, bogom Krišno ter se izognila poroki. Njene pesmi Krišni so med najlepšimi in so priljubljene še danes. Zanimivo je, da je Gandhi svojo predano britansko učenko, Madeleine Slade, imenoval Mirabai in jo tako želel potrditi v njenem avtonomnem življenju in celibaterski predanosti njenemu poslanstvu v Indiji.

V devetnajstem stoletju se je izobražena hindujska spreobrnjenka v krščanstvo Pandita Ramabai, podobno odtrgala od svoje družine in religije, da bi študirala teologijo (Sveto pismo je prevedla v marathi) ter ustanovila dom za zapuščena dekleta, Seva Sadan. Ramabai je bila kritizirana tako s strani ortodoksnih hindujcev (zaradi svojega socialnega dela), kot s strani ortodoksnih kristjanov (njeno svobodno razmišljanje je bilo vznemirjujoče za tradicionaliste). Njeno duhovno potovanje pa je bilo izjemno zaradi njenega poguma in inteligence. 

Če so hindujske ženske dandanes izzvale svoj status, je bilo to zaradi vpliva Zahoda, bodisi s strani krščanskih misijonarjev (ki izobražujejo tisoče deklic v šolah), bodisi v zadnjem času zaradi izpostavljenosti zahodnim kulturnim vplivom preko medijev. 

Dovolite mi, da podelim svojo izkušnjo. 

Med preganjanjem kristjanov in muslimanov v Gujaratu leta 1991 je “Gujaratski forum za ženske študije in delovanje” v Barodi (blizu Ahmedabada) objavil javni poziv vsem ženskam katerekoli religije ali ekonomske skupine, naj ne dovolijo, da se njihove skupnosti ali organizacije podredijo hindujskim fašistom. (Hindujske fašistične skupine so imele svoje lastne ženske organizacije, ki so odločno zagovarjale tradicionalne kastne vrednote za vse indijske ženske.) Gujaratski forum je uporabil argument, da tradicionalne vrednote zgolj krepijo zatirajoče strukture in odlagajo družbeno in politično emancipacijo žensk. To gesto religijske harmonije in solidarnosti vidim kot duhovno silo, ki se je uprla zlu medsebojnega sovraštva. 

Pred nekaj leti sem se učila joge z mešano skupino žensk v Mumbaiju. Naša skupina je bila sestavljena iz hindujk, muslimank, kristjank in pripadnic drugih ver. Ko smo se učile različnih vaj, smo doživele harmonijo (joga pomeni harmonijo, povezanost) telesa in duše. Še več, rečeno nam je bilo, da je najlepši sadež joga spoznanje božanskega v sebi, kar nas vodi k uvidu tega istega božjega duha v drugi osebi. Vodene smo bile, da se povežemo s svojo lastno božjo prisotnostjo – kot kristjanki mi je bilo rečeno “Ne prevzemaj hindujskih manter, ampak vzemi besede Jezusa iz tvojega Svetega Pisma.” Kako lepa izkušnja! Joga mi je pokazala tisto, kar sem vedno čutila: točka srečanja med nami in drugimi je vedno znotraj nas, ker smo kot človeška bitja ustvarjeni po božji podobi. 

Podobno sem doživela med prakso vipassane, budistične meditacije. 

Tako mora duhovno zavedanje teči v družbeno in kulturno sfero. Naša življenja svobode v božjem duhu se prevajajo v pozitivne drže in vedenja do naših družin in sosesk. Duhovnost je izvir, iz katerega vsak dan teče voda življenja. In tako duhovnost prinese notranjo srečo. Zakaj? Ker nas biti “živa v duhu” naredi bližje bogu, resničnejše sebi in združene med seboj. In namenjeno je bilo, da sem takšna, kajti Bog nas je ustvaril, da nas vleče k sebi. 

Duhovnost ni nekaj skrivnostnega, namenjenega le redkim izbranim. Vsi smo poklicani k “rasti v duhu”, kjer prebiva resnična rast in to ni stvar početja tega ali onega ali ne početja tega ali onega. To je proces razumevanja sebe od znotraj ter rast v odnosu. To je tisto, kar resnično pomeni duhovnost. 

Med plemenskimi ženskami v Indiji

Moja prijateljica, Himmatben, plemenska ženska in katoličanka, je bila obtožena za čarovnico. V podeželski Indiji je obilje šamanov (moških zdravilcev), ki prakticirajo čarovništvo in se ukvarjajo z okultni ter ljubosumno čuvajo svoje moči. Ženskam praviloma takšne moči niso dovoljene in če se najde ženska, ki jih poseduje, je videna kot grožnja močem v vasi ter označena za zlo. Tako se je zgodilo tudi Himmatben. Svojim sinovom in hčerki je uredila dobre in uspešne zakone ter tako vzbudila zavist pri tistih, ki so bili manj uspešni. Šušljalo se je, da je Himmatben “pojedla jetra” sosedovega otroka, ki je pred kratkim umrl zaradi driske (čarovnicam je pogosto pripisan kanibalizem). Dve dolgi leti smo vsi iz naše male katoliške skupnosti pomagali pri njenem boju proti vaškim predsodkom in končno zmagali nad nevednostjo. 

Ženske, s katerimi sem delala, niso bile hindujke po tradiciji in običajih, bile so animistke. V njihovih plemenskih družbah so imele ženske boljši položaj kot v kastnem hinduizmu. Plemenske ženske so se lahko ponovno poročile, na primer; in hčerke so prejele dragoceno doto v času poroke. Toda ker je bila večina plemen vse bolj in bolj marginaliziranih in obubožanih in ker je prevladujoča kulturna sila hinduistična, ne preseneča, da ima hindujska religija negativni vpliv na plemensko religijo. Eden takšnih vplivov je nižanje položaja žensk preko razvrednotenja njene vloge kot voditeljice skupnosti. 

Asertivnejše ženske so obtožene urokov ter povzročanja bolezni ter so izgnane iz vasi, izolirane ali celo umorjene. Takšen je bil primer Himmatben, omenjen zgoraj. Zdravilna moč danes prebiva v rokah moških, bodisi tradicionalnih šamanih (bhagat) ali sodobnih vladnih zdravnikih. Ženska kot zdravilka, prisotna v toliko tradicionalnih družbah, je sedaj pod strogim nadzorom moškega (kot so medicinske sestre v vladnih klinikah) in njena neodvisnost je okrnjena. Poleg tega so ženske zaradi različnih predpisanih postov in obredov prestrašene, šibke in podhranjene in tako onemogočene pri izzivanju prevlade moških. 

Eden od razlogov, zakaj hindujske fašistične skupine tako sovražijo krščanske misijonarje je, ker le-ti gradijo šole in sirotišnice ter v podeželski Indiji širijo sporočilo dostojanstva žensk in njihove enakosti.

Kaj pa ženske v Sloveniji? 

Pred nekaj leti, ko sem začela vsako leto šest mesecev prebivati v Sloveniji, sem poskušala zbrati nekaj žensk, ki bi skupaj razmišljale in molile – ne samo molile rožni venec in litanije, ampak reflektirale o “resnici o sebi” in jo delile ter odkrivale našo vlogo v Cerkvi. Naše prvo srečanje je bilo v župnijski dvorani. Oznanjeno je bilo s plakatom v župnišču in njegov cilj je bil podeliti moje misijonarske izkušnje. Na moje presenečenje je prišlo 13 žensk. Predvajala sem kratek film o svojih misijonarskih izkušnjah ter opisala spreminjajoče se čase, v katerih se znajdevamo mi misijonarji ter povabila k diskusiji. Ko smo se naslednji srečale prihodnji mesec, nas je bilo … pet! In od takrat naprej so se vrata župnijske dvorane za nas zaprla. 

Razočarana sem bila nad pomanjkanjem zanimanja za nadaljevanje srečanj, onkraj pobožnih molitev in romanj, onkraj devetdnevnic in cerkvenih sejmov. Ustvariti sem želela širše zavedanje tega, kar pomeni biti kristjan danes, kaj bi lahko bila “duhovnost žensk”. Opazila sem, da so bile mnoge v cerkev zahajajoče ženske zaskrbljene glede pridružitve našim srečanjem, ki so bila sprva dvakrat na mesec. Zakaj? Ali so bile stvari, o katerih sem govorila, preveč ogrožujoče za njihova katoliška prepričanja? 

V mojih letih v Indiji sem se začela vse bolj in bolj zavedati, da krščanstvo ni več evropejsko. Toda večine katolikov ni to niti najmanj zanimalo. Glede mojih izkušenj vzhodnih oblik meditacije, kot sta joga in vipassana, so bili sumničavi. 

Tako kot Cerkve v drugih evropskih državah, tudi Cerkev v Sloveniji doživlja krizo identitete. Ali krizo odnosov, z drugimi besedami. Povsod se Cerkev sprašuje (kot je Jezus nekoč vprašal svoje učence): Kdo sem? in Kdo sem zate? To se dogaja v Evropi, ki se vse bolj distancira od svoje krščanske dediščine. In ljudje, mladi in stari, odgovarjajo: Kaj si (Cerkev) nam? 

Ko je bila Slovenija del komunistične države, je biti kristjan bila jasna identiteta. Bili smo nasprotujoča kultura in vedeli smo, čemu nasprotujemo. V liberalni demokraciji današnje Slovenije je zatiranja manj, prav tako pa je manj predanosti krščanskim vrednotam. Slovenija bi rada bila videna kot progresivna zahodna država, najraje se ne bi zmenila za dejstvo, da vsebuje zahodni sekularni kapitalizem mnogo proti-evangelijskih vrednot in v mnogih pogledih ni pro-life, temveč pro-violence (za nasilje) in pro-death (za smrt). 

Papež Pavel VI je nekoč dejal, “dialog je nov način biti Cerkev”. Kako je Cerkev v moji državi v dialogu s svojimi ljudmi? Z ženskami, ki predstavljajo polovico občestva? Vidimo, da so mladi ljudje, najbolj dinamičen del družbe, “glasovali s svojimi nogami”, torej odkorakali iz starega patriarhalnega sistema Cerkve (“Oče najbolje ve.”), iščoč nekaj bolj pomenljivega. In kadarkoli to najdejo, vzamejo. Zato pravim, da dandanes krščanska “etiketa/značka” vse manj in manj pomeni. Namesto, da se borimo, ali smo katoličani, protestanti ali pravoslavci, je danes tisto, kar vse bolj šteje, biti “Jezusov učenec”, živeti avtentično ter živeti v skladu z njegovimi vrednotami: njegovo resnicoljubnostjo, njegovim sočutjem, njegovo držo izrekanja dobrodošlice vsem, njegovo brezpogojno držo do bogastva in nepravičnosti. 

In Jezusovi prijatelji so povsod, predvsem tam, kjer jih najmanj pričakujete. Med njimi so nepismeni ribiči, pobiralci davkov, kriplji, slepi, gobavci … in da, ženske, ki so bile pretepane, zapuščene, ločene in ki so včasih uporabile seks, da bi preživele. In v naši državi, priseljenci in begunci. Vsem tem Jezus obljublja novo zavezo, nov odnos. Odnos, ki temelji na odpuščanju preteklosti in seganju k ljubezni v sedanjosti. 

Zahodna civilizacija ima danes dovolj dosežkov. Znaki ekonomskih in tehnoloških dosežkov so vidni vsem. Ta civilizacija trpi pomanjkanje v odnosu. Zdi se, da ne moremo pozdraviti ran in grenkobe, ki jo nosi skoraj vsaka družina, soseska, narod. Povsod vidimo sumničavost in zamero med eno in drugo skupino, pogosto izbruhajoč v nasilje brez mere.

Najočitnejši simptom tega stanja danes je politična bolezen, ki ji pravimo terorizem, ki je povsod razširila strah in sumničavost ter povzročila dvig rasizma in fundamentalizma. Toda obstaja še večji in vseprisotnejši zlom, proti kateremu je terorizem le otroška igra: to je okoljska katastrofa, nepreklicna in univerzalna proti kateri nas je pripeljal naš pohlep v izkoriščanju virov zemlje ter zatiranju ljudstev. Uničenje okolja označuje zlom odnosa med človeškimi bitji in naravo, najbolj temeljnega odnosa, kar jih je. Svetopisemska zgodba Stvarjenja vidi človeka kot varuha, torej skrbnika vesolja. Sodobna zgodovina pa nasprotno kaže človeška bitja kot grabežljive tatove. 

Tako terorizem kot okoljsko uničenje kažeta na človekovo zlorabo odnosov. To je konec poti za patriarhat. Tako človeške družbe kot zemlja kličejo po novem načinu življenja in delovanja. Tako se mi zdi, da je edinstvena vloga žensk danes negovati zdrave in produktivne odnose, bodisi na mikro, bodisi na makro ravni. To je njena duhovnost. 

Kaj je duhovnost žensk? 

Začnemo lahko tako, da rečemo, da je duhovnost ženske tok njenih čustev in misli skoznjo, nekatera so zavestna, večina pa je pred-zavestnih. To je sila, ki jo zapolnjuje od znotraj in jo združuje z drugimi in naravo. Ker je blizu virom življenja, je to sveta vez. Zgodnji krščanski simbol Marije kot theotokos, Porodnice Boga, je tukaj relevanten: ženska nosi Boga v sebi, v svoji maternici. To je njena esenca, njena notranjost, dajati ljudem življenje. 

Zato so ženske domače z življenjem, kjerkoli je najdeno – naj bo to rastlinsko življenje v vrtu ali na polju; ali življenje živali in ljudi, s katerimi si ga deli; ali negovanje notranjega življenja otrok in odraslih, življenja domišljije in ustvarjalnosti ali razuma in občutljivosti. Ženske nosijo življenje in ga negujejo in to počnejo s svojo močjo povezovanja – v duhovnem smislu, ljubezni – tako z dajanjem in sprejemanjem ljubezni. Jedro duhovnosti žensk leži tu – v sposobnosti odnosa, povezovanja, onkraj skupnosti in onkraj generacij. Odnos jo preobraža in njegova kvaliteta vzpodbuja njeno izpolnjenost. Biti ženska pomeni biti z. 

Takšno dojemanje enosti in povezanosti je izvor “ženskemoči” (womanpower), kot jo opisujejo feministke. Ta ženskamoč teče skozi njeno bitje, z vsemi ljudmi in oblikami življenja. Dotika se zemlje in ciklov narave, kot tudi obdobij človeškega življenja. 

Ta preobrazba se zgodi prav preko “srca”, to je v pred-zavestnem delu nas, ki ne sili z načrtovanjem ali namero, temveč se prepusti, se integrira v večji načrt vesolja. Tako je podarjeno življenje in deljena ljubezen preko gest skrbi, nege, ustvarjanja miru, intuitivnega védenja. To je nasprotje načina, na katerega so patriarhalni moški vladali svetu do danes, s silo in nasiljem, ki vedno kulminira v odporu in uničenju. 

Toda način žensk je drugačen in to je način, ki ga bomo izpogajale za vso človeštvo. Tukaj je prostor za vse rase, vse razrede za tiste, ki so drugačnega spola, drugačnih teles, drugačnega uma. Takšno prihodnost lahko ustvarijo samo tisti, ki ljubijo življenje, ne tisti, ki iščejo smrt. 

Duhovnost žensk torej izvira iz tega razumevanja sebe in žensko spomni njenega porekla kot sveto bitje. Na koncu koncev so naša telesa živi koščki planeta Zemlja in so sveta sama po sebi. 

Kako tolažeče je opazovati vznik duhovnosti žensk! Da bi omogočile njen razcvet, morajo ženske preobraziti svojo bolečino skozi zdravljenje ran njihovih teles in tako ran planeta. Naj nato delujejo za ustvarjanje novih družbenih in političnih sistemov, ki bodo častili njihovo prirojeno svetost, kjer bodo cele in neprestrašene, kjer bodo lahko sodelovale z moškimi skozi družabništvo in solidarnost.

V takšnem svetu, kot je nekoč zapisal Sveti Pavel, “ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske …” (Gal 3:28). Danes smo razdeljeni na osnovi rase in narodnosti; ekonomskega razreda, bogastva in revščine; in na koncu na osnovi spola. Nov odnos je odnos Duha, osnovan na modrosti, pogumu in integriteti. Gre onkraj teh delitev in jih naredi drugotne ali sploh nepomembne. 

Naša usoda kot ženske je, da to uresničimo ter da tako obnovimo obličje zemlje. 

© Marija Sreš

PRAVNO OBVESTILO

Advertisements