Ukvarjanje z notranjim in zunanjim svetom sta v naši družbi močno ločena in polarizirana. Na delavnicah za osebno rast, duhovnih delavnicah in psihoterapevtskih skupinah ni mogoče slišati besede o političnih temah, če pa že, pa s pokroviteljskim tonom in psihologiziranjem (npr., da so aktivisti infantilne osebe, ki projicirajo v državo/družbo starševsko figuro in od nje pričakujejo rešitve svojih težav, namesto, da bi odrasli; ali pa bolj poduhovljena: “Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu,” češ, ukvarjanje s političnimi temami nima smisla, potrebno je dvigniti “kolektivno zavest”, itd). Po drugi strani aktivistično nagnjene osebe na osebe, ki veliko časa in energije posvetijo ukvarjanju s sabo (v psihološkem in duhovnem smislu), zopet gledajo kot na egoistične osebe, ki ne zmorejo videti onkraj svojega malega sveta, čutiti sočutja in solidarnosti do soljudi ter le-to preliti v delovanje.

To ločitev resnično obžalujem in menim, da je povsem nepotrebna, celo škodljiva. Čas je, da se področji prepleteta, kajti obe dejavnosti (ukvarjanje “s sabo” in ukvarjanje “z družbo”) sta ključni, če želita biti uspešni. Pričujoči članek posvečam prav temi združitve obeh usmeritev. 

Apolitičnost, apatija

Kateri so razlogi, zakaj se ljudje ne ukvarjajo s politiko? Kot ugotavlja eden od teoretikov postmodernega, F. Jameson, v postmodernem času ne zmoremo dojeti našega položaja kot posamezniki v globalni mreži mednarodnega kapitala. “Ta prostor je postal ne-predstavljiv (unrepresentable) in dojeti smo zmožni samo naše najbližje okolje,” pravi Sean Homer. Zaradi tega smo po Jamesonu izgubili zmožnost za distanco, še posebej kritično distanco. Naša telesa so izgubila “prostorske koordinate”. (Hauke, 2000) Eden od najpoglavitnejših razlogov torej je, da ljudje preprosto ne moremo zaobjeti kompleksnosti sveta, v katerem živimo in struktur moči, ki proizvajajo okoliščine, v katerih živimo. Feministična teologinja Elisabeth Schüssler Fiorenza to izgubljenost in izgubo kritične distance odlično opiše preko prikaza, kako delujejo sodobni mediji: 

“Globalni medijski diskurzi so vzpodbudili razvoj multinacionalnega gospodarstva, ki je porodilo korporativni internacionalizem, s svojo storitveno industrijo na Zahodu in preselitvijo industrijske proizvodnje v tako imenovane države tretjega sveta. Ta gospodarski razvoj gre z roko v roki z “informatiko dominacije”, ki si prizadeva za discipliniranje eksplozije komunikacijskih tehnologij preko nadzora nad informacijami.
Vsakič, ko prižgemo televizijo, srečamo svoje sosede v “globalni vasi”. /…/ Eksplozija telekomunikacij, hitrega prevoza ter masovnega turizma so iz nas naredili poslovne partnerje v globalni vasi. Poročanje o narodnih in mednarodnih ekoloških katastrofah, grožnjah jedrskih nesreč ter biološko-kemičnem vojskovanju, lakoti, okupaciji ter političnih in religioznih preganjanjih bi moralo povečati naše zavedanje o globalni medodvisnosti ter našo odločitev, da najdemo poti izboljšanja pogojev za naše “sosede” v globalni vasi.
Toda, to se večinoma ne zgodi. Nasprotno, eksplozija informacij je namesto k duhu odgovornega globalnega državljanstva porodila težnje k političnem protekcionizmu, nacionalističnem izolacionizmu. Ti učinki so posledica nadzora nad “novicami”, ne z odkrito cenzuro, temveč s prenasičenostjo, razširjanjem in regionalizacijo informacij. Mediji trdijo, da o “dejstvih” zgolj poročajo, da jih ne oblikujejo. Tako bralcem ali gledalcem ne omogočijo, da bi kritično opazovali proces konstrukcije teh “dejstev”. V splošnem med posameznimi dogodki, ki jih izberejo za “novice” tudi ne naredijo sistemskih globalnih povezav. Nekega dne slišimo o potresih na Filipinih, drugič o vojni v Bosni, vojni diktaturi na Haitiju ter lakoti v Somaliji. Naslednji dan je vse to pozabljeno, kot da bi bilo sprano z obličja zemlje. “Novice” središče pozornosti premaknejo k “nezakonskim” otrokom, najstniškim mamam, gospodarskim težavam v Rusiji, uličnem kriminalu v Chicagu, težavam na Castrovi Kubi, obisku nemškega kanclerja v Washingtonu ali k nezaslišanem Arafatovem vedenju, ki ogroža palestinsko-izraelski mirovni sporazum.Mediji nas vsak dan obsujejo s poročili o novih katastrofah, ki se dogajajo po svetu. Javnost zasičujejo s prenašanjem neskončnih govorov politikov in intelektualnih strokovnjakov, ki so izurjeni v mistificiranju, namesto v razjasnjevanju politične prepletenosti naših življenj.
Učinek torej, ki ga imajo “Novice”, ni povečanje globalne zavesti, mednarodne pismenosti, človeške solidarnosti ali aktivnega prispevka k razreševanju takšnih problemov. Namesto tega medijski diskurzi ustvarjajo veliko tesnobo in občutek popolne nemoči spričo takšnih kompleksnih problemov. Gojijo tiho resignacijo in ustvarjajo politično paralizo, ki se ukvarja s skoraj ničemer drugim, razen s preživetjem. Mediji ta konzervativni politični učinek dosežejo preko širjenja novic, ki regionalizirajo človeško trpljenje. Redko ponudijo kritične sistemske analize, ki bi ponudile povezave med našimi življenji in življenji ljudi tisoče kilometrov stran – ali celo tistih, ki živijo v naši soseščini.”
Elisabeth Schüssler Fiorenza, Jesus: Miriam’s Child, Sophia’s Prophet, Critical Issues in Feminist Christology (poudarki so moji)

Podobno misel izrazi dr. Jana Rošker v knjigi Na ozki brvi razumevanja (o medkulturnih študijah): “Postkolonialne študije izvirajo iz dejstev, ki sicer merodajno opredeljujejo dani trenutek našega planeta, vendar jih večina ljudi – zlasti tistih iz “centra” – ne more ozavestiti.” 

Jungovski psihoanalitik James Hillman poudarja podobno: v prvi vrsti ne gre za to, kaj narediš, ampak kako razmišljaš. Treba se je vprašati, ali je naš davkoplačevalski denar porabljen za dobro naše skupnosti ali za vojno na drugem koncu sveta? (Hillman govori z gledišča ZDA politike, a tudi mi si lahko postavimo podobna vprašanja.) Potrebno je preizpraševanje naših idej, ne političnih programov, ki jih tako ali tako pišejo ljudje, ki jim ne zaupamo. 

Ozračje namerne nerazumljivosti delovanja političnih razmerij, ki ga opisuje Schüssler Fiorenza, ustvarja posameznike še posebej dovzetne za različne ideologije, temelječe na primarnih čustvih in naslavljajoče najbolj temeljne preživetvene strahove. O tem je dve zajetni knjigi napisal Karel Gržan (Vstanimo, v suženjstvo zakleti!, 1. zvezek; 2. zvezek; predstavitev knjige – pogovor s Karlom Gržanom, ki ga vodi Desa Muck, si lahko ogledate tukaj). V knjigah podrobno razodene Interes, kot ga imenuje (in ki je ekonomske narave), ki z namenom ohranjanja statusa quo, ki mu služi, odvrača pozornost ljudi od sebe tako, da jih polarizira v nasprotujoče si ideologije. Ljudje se nato ukvarjajo z delitvami mi-oni, namesto da bi spregledali nadideološko, ekonomsko gnan sistem, ki usmerja politična dogajanja. Ljudje na primer glasujejo o tem, ali se lahko poročijo tudi neheteroseksualni pari, medtem ko se vprašanje pravične porazdelitve imetja in trajnostnega odnosa do narave ureja samo od sebe; ne v korist ljudi, temveč v korist tistih, ki imajo v rokah vzvode ekonomske oblasti. 

Jungovski psihoanalitik, akademski profesor, politični svetovalec in aktivist Andrew Samuels pa prepoznava tudi drug izvor politične apatije, o čemer piše v svoji knjigi A New Therapy for Politics? (Nova terapija politike?). Po njegovem ne izvira nujno iz nevednosti, izgubljenosti in nerazumevanja političnega ustroja, temveč iz močnih občutkov nemoči. Posamezniki razumejo vzroke trenutne situacije in so tudi že poskušali delovati v smer sprememb, toda niso bili uspešni. Zaradi neuspeha izgubijo vero v možnost spremembe in poniknejo v resignacijo in nemoč, ki na zunaj deluje kot apatija.

Pri vzrokih za apolitičnost pa je potrebno tudi kritično ovrednotiti gibanja za “osebno” in “duhovno rast”. Kritični moramo biti, kadar že obstoječo apolitičnost (bodisi zaradi nerazumevanja, bodisi zaradi občutka nemoči) poglabljajo, češ, da je najprej potrebno delati na sebi in se potem v družbi stvari same uredijo (ali kakršnikoli drugi nauki). Kadar gibanja širijo takšno miselnost, so škodljiva in ljudi pasivizirajo. Prispevajo k statusu quo in ne prispevajo k celostni človekovi rasti, ki neizbežno vključuje tudi njegovo “politično žival” in njegovo mesto v skupnosti. James Hillman je v knjigi Imeli smo sto let psihoterapije, svetu pa se še zmeraj slabša poudaril ta pasivizirajoči element psihoterapije (ali katerekoli druge prakse osebne rasti). Pravi, da v psihoterapiji klienta terapevt nikoli ne obravnava kot državljana, ampak zgolj kot žrtev (njegovih travm). Toda biti “politična žival” je temeljna poteza človeka in človek bi v terapevtsko sobo moral najprej stopiti kot državljan. Biti državljan je tudi poteza odrasle psihologije; imeti zavestni odnos do tega trenutka in tega prostora ter biti zmožen občutka svoje povezanosti z družbo in svoje moči v družbi je poteza odraslega človeka. Apolitizacija posameznikov je po Hillmanovem mnenju njihova infantilizacija. “Ne volim, saj je to nekaj večjega od mene, kar me presega,” je po Hillmanovem mnenju posledica terapevtskega ukvarjanja z “notranjim otrokom”, ki ima na odraslo osebo infantilizirajoč vpliv in ne terapevtskega. Intervju z Jamesom Hillmanom o psihoterapiji in političnem udejstvovanju lahko poslušate tukaj.

V krogih osebne rasti, še posebej krogih novodobne duhovnosti je gojenje in idealiziranje regresiranih stanj sicer zelo pogosto. Deloma je v tej težnji možno prepoznati individuacijski impulz, ki želi z nežnostjo, prizanesljivostjo, sočutjem do sebe omogočiti osebnost rast; to je legitimno in tudi v začetnih fazah osebne rasti potrebno. Težava je, kadar se te faze ne preraste in se v njej vztrajno zastaja. To je idealizacija t.i. oceanskih stanj zavesti, regresiranje v prvobitno nezavedno stanje, stanje nezavedne enosti, ki označuje nediferencirano zavest, zlito z nezavednimi vsebinami, t.i. blissfull ignorance (blaženo nevednost). To je stanje, ki je v jungovski psihologiji znano kot stanje uroborosa – mitološke kače, ki grize v svoj rep. Označuje ga želja po materinskem objemu, ki poteši vse potrebe in omogoči miren spanec – spanec!

Andrew Samuels pa identificira še en razlog, zakaj je ukvarjanje z duhovnostjo lahko nevarno in pasivizira našo političnost. Pravi, da gre za senčno plat duha; nekaj v duhu je namreč trajno neprizemljenega in ta trajno neprizemljeni element duha nas dela odrezane od tega trenutka in prostora, od soljudi, od čustvenega in intelektualnega odziva na svet. Samuels pravi, da duhovni ljudje pogosto izražajo do trpljenja ravnodušnost. Druga senčna plat duhovnosti je elitizem (npr. sindrom izbranosti, večvrednosti kompleks zaradi duhovne “zrelosti”, itd). 

Če torej psihoterapija ali druga gibanja želijo človeka zares pripeljati v odraslo psihologijo, morajo nagovoriti tudi njegov odnos do sveta in pomen le-tega ne minimalizirati ter psihološko/duhovno reducirati.

Individuacija in političnost

Christopher Hauke, jungovski psihoanalitik in akademski profesor, v svoji knjigi Jung and the Postmodern: Interpretation of Realities (Jung in postmoderno: interpretacija stvarnosti) zdravilo naše izgubljenosti v postmodernem stanju prepozna v samem strupu, ki nas je v takšno stanje pripeljal: v vzpostavljanju globalnih povezav. Elektronsko krčenje sveta, ki nas je povezalo z vsemi, nas po eni strani homogenizira, dela vse enake, po drugi strani pa nam omogoči komunikacijo na ravni, ki prej ni bila mogoča. Lahko vzpostavljive in raznovrstne povezave nam omogočajo v medosebnih odnosih tisto, kar je tudi cilj individuacije: rehabilitacijo posameznika, drugačnosti in pluralnosti ter hkrati tesnejšo povezanost z drugimi.

Skozi individuacijo se prebujamo iz uroborične nezavesti in vzpostavljamo kritično distanco do nezavednih vsebin; npr do psihičnih kompleksov, ki so nas dotlej s svojimi omejujočimi in nefunkcionalnimi prepričanji omejevali in povzročali težave. Z okrepljeno zavestjo jih laže objektivno opazujemo in se ne istovetimo več z njimi. Pridobimo možnost izbire. Do svojega nezavednega vzpostavimo odnos, svoboden, kritičen in reflektiran odnos do naših notranjih impulzov, zaradi česar lahko bolj polno živimo. Ko pa se tako rafinira naša zavest, laže tudi vzpostavljamo kritično distanco do “zunanjega” sveta. Tako kot naše psihične vsebine ne preplavljajo več naše zavesti in ne spodbijajo njene moči in svobode, tako se tudi lažje znajdemo v zunanjem svetu in lažje prodremo skozi tančice ideologij ter se dokopljemo do sistemskega razumevanja družbeno-politično-ekonomskega ustroja. Hillman nakaže tudi, kako nas takšno sistemsko razumevanje sveta (razumevanje povezav med fenomeni in ne zgolj izgubljenost v preplavljajoči masi med seboj navidezno nepovezanih faktov, kot pravi Schüssler Fiorenza) opolnomoči tudi na psihološki ravni. “Če svoje trpljenje postavimo v kontekst trpljenja sveta, svoj zakon postavimo v kontekst disfunkcionalnih družin in življenj moških in žensk in vsega drugega, kar se dogaja v svetu, dobimo drugačen pogled nanj. Dobimo več poguma in nismo več tako osrediščeni sami nase,” pravi Hillman. Kot ugotavlja mnogo naprednih psihoterapevtov, psihoanalitikov in drugih psihopompov (spremljevalcev duše), vse naše trpljenje ne izvira iz našega otroštva in iz naših osebnih psihičnih konstitucij; pogosto trpimo zaradi neprijaznosti ekonomskega sistema, družbenih vrednot in drugih kolektivnih dejavnikov. 

Politična energija in politična moč

V individuiranem posamezniku (človeku, ki je zakorakal na pot individuacije) se sprosti več “politične energije”. To je izraz Andrewa Samuelsa, s katerim označi “idealizem, imaginativni in vizionarski fokus na politične probleme z željo doseči ustvarjalni učinek na te probleme”. Politična energija se sprosti, kadar izstopimo iz politične apatije. Iz politične apatije pa po Samuelsu izstopimo, ko se sprejmemo kot “dovolj dobre”. Tako kot morajo biti starši “dovolj dobri” (“good enough”) in ne popolni (pomemben doprinos razvojnega psihoanalitika Donalda Winnicotta), tako moramo tudi ljudje v odnosu do politične situacije zavzeti držo “dovolj dober”. To pomeni, da nismo perfekcionistični, od sebe ne pričakujemo popolnih uspehov in rešitve vseh svetovnih težav, temveč da zmoremo praznovati majhne korake ter da nas neuspehi ne potolčejo, ampak jih sprejmemo kot del poti.

Osebe z veliko politične energije so pristno sočutne, imajo bogato ustvarjalno domišljijo, predanost, idealizem, pravi Samuels. Po pravilu so to osebe, ki nimajo veliko politične moči. Politična moč označuje “nadzor nad viri, kot so zemlja, voda, nafta – ali informacije in podobe.” Toda ljudje s politično močjo nimajo domišljije, integritete in novih idej, pravi Samuels. Tega pa imajo ljudje s politično energijo v izobilju. Kar je najvažnejše, je, da se ljudje s politično energijo ne ustrašijo dejstva, da jim manjka politične moči, da se oklenejo drže “dovolj dober” ter vztrajajo v svojih prizadevanjih! 

Družbena in demokratična duhovnost

Zevs se spusti nad Danae v obliki zlatega dežja. Za mitološki kontekst zlatega dežja preberite zgodbo o Meduzi. 

Njihovo politično delovanje (v aktivističnih skupinah, javnem ozaveščanju, lobiranju pri predstavnikih “oblasti”, itd) je namreč pogosto duhovna izkušnja, pravi Samuels. To izkušnjo imenuje “družbena duhovnost”. “Obstaja nekakšen duhovni dež, ki se spusti na tiste, ki se politično angažirajo z drugimi. Ta dež imenujem odgovornost,” zapiše Samuels. Ta duhovni dež je hranljiv in krepi našo politično energijo in našo človeškost. 

Ko se krepita naša človeškost in naša politična energija, prihajamo vedno bolj v stik z demokratično duhovnostjo. Tako Samuels imenuje “povrnitev ideje absolutne enakosti v vse agende – osebne, politične in klinične.” Tradicionalno je bila absolutna enakost imenovana “enakost v očeh Gospoda”. “Demokratična duhovnost postavi pojem absolutne enakosti, v vsej njegovi nepraktičnosti, nazaj na agendo,” se lepo izrazi Samuels. Če nas zaustavijo praktičnost, “realističnost”, “zdrava kmečka pamet”, ne pridemo dlje od obupa spričo jeklene politične moči. Zato napojeni z zlatim dežjem svetimo drug drugemu in prodirajmo vsem oviram navkljub! 

© Ana Drevenšek