Mesečni krogi za ženske

Kje: Štihova ulica 5, Ljubljana, Župančičeva jama (NE vhod v stanovanjski blok, temveč vhod zraven, v izložbi je napis MICELIJ)

Prispevek: 10 €

Ura: 18.00 – 22.00

Naslednji krog: PETEK 8. junij 2018 (Ljubljana) ob 18.00 (Opis vsebine posameznega kroga tukaj)

Prijava: Prijaviš se na ana@rdecisotor.com ter nakažeš plačilo 10 € na račun Društva Rdeči šotor:

Društvo Rdeči šotor
Novi trg 1
1000 Ljubljana
TRR: IBAN SI56 6100 0000 7789 641 (DELAVSKA HRANILNICA d.d. LJUBLJANA)
namen plačila: Mesečni ženski krog + mesec (januarja dopišeš januar itd)
koda namena: OTHR 

Vprašanja na mail ali na 070760868 

Krog je primeren za ženske vseh starosti (od prve menstruacije do pozne starosti).

Krog začnemo ob 18.00, zbiramo pa se že prej, da skupaj pripravimo prostor (po želji). Vsaka lahko prinese tudi kak predmet, ki ga želi položiti na sredino, na oltar. Prinesete lahko tudi svoje blazine, odeje, karkoli, da se počutite udobneje.

TEMA KROGOV ZA ŽENSKE 2018: POTOVANJE JUNAKINJE – OD HČERKE OČETOV DO ŽIŽ (ŽENSKO IDENTIFICIRANE ŽENSKE)

Datumi prve sezone krogov 2018: 19.1., 9.2., 2.3., 23.3., 20.4., 11.5., 1.6., 22.6. (poletne termine sporočim naknadno)

Sklop krogov z imenom Potovanje junakinje – od Hčerke očetov do ŽIŽ (žensko identificirane ženske) je samoraziskovalno-aktivistični laboratorij, prostor za dvigovanje (“consciousness raising”) in preobrazbo zavesti Hčerk očetov v žensko identificirane ženske. Naš namen je skozi krepitev sestrstva ozaveščati naše individualne okoliščine, zaradi katerih smo postale Hčerke očetov ter kolektivne družbene vzorce (kiriarhat – vladavina gospodarjev), ki vplivajo na individualne zgodbe in s svojim tokom podpirajo določene medosebne vzorce, otežujejo pa druge. Kaj pomeni biti Hči očetov? Hči očetov je identiteta in izkušnja sebe kot ženske, ki izvira iz odraščanja v kiriarhalnih okoliščinah; pomeni, da smo ponotranjile vrednote kiriarhata. Ponotranjile smo kiriarhalno razmerje med moškimi in ženskami, v katerem je moškim pripisana moč, ustvarjalnost, prodornost, avtoriteta, spodobnost, ženskam pa čustvenost, pasivnost, sprejemajoče-čakajoča drža, samopotrditev preko odnosa z drugim. Zaradi ponotranjanja teh vrednot vidimo v moških lastnosti, ki jih v sebi ne vidimo ali pa se nam zdi, da za žensko niso “primerne”. Hči očetov pogosto v ženskah ne more videti vzornice, avtoritete, kredibilne osebe, močne, ustvarjalne osebe, zlahka pa to vidi v moških. V Hčerki očetov je zaradi ponotranjega kiriarhata pogosto hlad do sebe kot ženske in hlad do drugih žensk (notranja okrutnost do sebe in nesočutnost do drugih žensk); nezmožnost čutiti blagost in sočutje do sebe in do drugih žensk, do katerih čuti nekakšen odpor ali ji gredo “na živce”. 

Kiriarhat ne temelji zgolj na predpisanem razmerju moči med moškim in žensko, temveč tudi na materialistični nihilistični drži izkoriščanja, grabljenja in pre-moči. Kiriarhat živo in neživo Naravo ter vsa živa bitja obravnava kot brezdušne predmete brez dostojanstva. V kiriarhatu vlada splošna drža popredmetenja drugega. To se manifestira tako v medosebnih odnosih, kot tudi splošnem kolektivnem odnosu do bitja; v kiriarhatu, ki smo ga ponotranjile, se nam zdi normalno in sprejemljivo, da deluje družba po tržnih zakonitostih, da je bitje vredno toliko, kolikor proizvede oziroma kolikor poseduje. 

Drugi val prebuditve žensk iz 60. in 70. let prejšnjega stoletja je prinesel “žensko gibanje” (women’s movement). Nato je skozi leta, ko se je družba bolj navadila nanj, postalo “ženska skupnost” (women’s community). Mary Daly, ameriška feministka, pravi, da je ta skrivnostna sprememba izrazov posledica patriarhalnega vmešavanja v žensko prebujanje

Vprašati se moramo namreč: Kaj mi sporoča beseda “gibanje”? Kaj mi sporoča beseda “skupnost”? Beseda gibanje nakazuje na razvoj, rast, spreminjanje in samostojnost. Beseda skupnost pa nakazuje na zaprto in negibljivo skupino, ki se ukvarja s preživetvenimi dejavnostmi

Ko je patriarhalna družba žensko gibanje začela imenovati ženska skupnost, je s tem na nezavedni ravni sporočala, da so prebujene ženske, ki se povezujejo v skupine, le skupnost. Skupnost žensk, ki se združuje zaradi skupnih interesov, nato pa se vrne k svojim družinam, možem, kjer je njihovo osnovno mesto. “Ženska skupnost” zveni kot dejavnost za prosti čas, ležerna, neobremenjena, namenjena sprostitvi, da se ženske nato vrnejo nazaj k svojim obveznostim – skrbi za moške in njihovi instituciji družine, podjetja, itd

Ko je žensko gibanje ukradel kiriarhat, mu je vcepil tržno miselnost; naše ženske “stvari” osebnega in kolektivnega osvobojenja in preobrazbe nismo več dojemale kot kolektivnega gibanja, naše skupne stvari, ki nas povezuje, temveč je postala individualna emancipacija, ki je proizvedla “močno žensko”. Če pa to “močno žensko” pobliže pogledamo, vidimo, da je to pravzaprav kiriarhalna karikatura; pod pretvezo opolnomočenja je v resnici ženska, ki se je popolnoma asimilirala v kiriarhalne vrednote: to je poslovna ženska (tržna miselnost), seksualno emancipirana/promiskuitetna (ponotranjena kiriarhalna objektivizacija ženske/ga telesa/; ponotranjanje moškega patriarhalnega odnosa do spolnosti), naličena, oblečena neudobno, a “privlačno” (ponotranjanje objektivizacije ženskega telesa), vodja/šefica (boss) (ponotranjanje kiriarhalne vrednote pre-moči), itd. 

“Ljudje včasih pravijo, da bo feminizem opravil svoje delo, ko bo polovica direktorjev žensk. To ni feminizem; kot pravi Cathrine MacKinnon, je to na ženske apliciran neoliberalizem. Feminizem ne bo zmagal, ko bodo imele ženske enak delež pri zatiralski pojedini, postreženi v znoju naših sester, temveč ko bodo vse vladajoče hierarhije – vključno z ekonomskimi – uničene.” Lierre Keith 

“Potrebujemo feminizem, ki pravi, da je v redu, če si vzamemo odmor!” Feminizem namreč ni predvidel potreb mater. Preveč se je zapletel s kapitalizmom in preveč si je želel vstopiti v moški svet, namesto da bi povzdigoval specifično ženske izkušnje, kot je materinstvo, pravi Naomi Wolf“Ko je prišlo do tega, kdo bo skrbel za otroke, se je ženskemu gibanju zgodil kapitalizem, resnična revolucija spolov pa se ni.”

Ko je bilo žensko gibanje ugrabljeno, je feminizem postal svoja karikatura, ne več ustvarjalno, transformativno gibanje posameznic in žensk kot skupine, ki išče nove načine sobivanja, družbene ureditve, nov odnos do sebe in drugih, do Narave, temveč asimilacija ženskega radikalnega, revolucionarnega, osvoboditvenega gibanja v kiriarhalno tržno miselnost

Zato je namen krogov Potovanje Junakinje obuditi kolektivno zavest sestrstva. Povrniti ženskem potovanju notranje in družbene preobrazbe radikalno, osvobajajočo naravo. Ni dovolj, da iščemo osvoboditev znotraj okvirja kiriarhalnega sistema, ki je po svojem bistvu nepravičen in razčlovečen. Biti moramo dovolj drzne, da usanjamo drugačen svet, kjer ti ni potrebno postati tisti s premočjo, da dobiš dostojanstvo. Biti moramo dovolj drzne, da sanjamo ta nov svet in ga postopoma prizemljujemo, z razgrajevanjem kiriarhata. 

Samoraziskovalni aspekt krogov Potovanje Junakinje leži v introspekciji in refleksiji svoje zgodbe/zgodovine, ozaveščanje dejavnikov, ki so pripomogli k izkušnji Hčerke očetov. Leži tudi v odkrivanju ustvarjalnih in transformativnih potencialov v naših psihah, ki kažejo na možnost preobrazbe Hčerke očetov v ŽIŽ. Aktivistični aspekt krogov Potovanje Junakinje leži v obujanju kolektivne zavesti, ozaveščanju, kako ponotranjeni kiriarhat vpliva na naše doživljanje žensk in na naše odnose z ženskami. Leži v ozaveščanju in analiziranju kolektivnih prepričanj in družbenih struktur, ki so kiriarhalne ter iskanju načinov, kako jih lahko kolektivno, ne le individualno, razgrajujemo. Na koncu Potovanja Junakinje pa bomo srečale Boginjo, žensko duhovnost, ki je poslednji sadež ŽIŽ, ultimativna manifestacija videnja lepote v ženski (sebi in drugih), zmožnosti videti moč, ustvarjalnost, sposobnost, avtoriteto, kredibilnost v ženski. Boginja je duhovni aspekt naše preobrazbe in vir navdiha, idej, moči, ustvarjalnosti in zmožnosti vizualiziranja radikalnega in novega na našem potovanju. 

NAMEN KROGOV IN NAČIN DELA

Namen mesečnih ženskih krogov je, da obstaja reden ritem srečevanja za ženske, varen prostor. Ekskluzivni prostor za ženske nam pomaga, da v sebi razgrajujemo ponotranjeno sovražnost do žensk, ženskega telesa, svobode, avtonomije, izpolnjenosti žensk. Druga drugi s sočutjem in opolnomočenjem pomagamo, da razvijemo pozitivno identiteto kot ženske, da postanemo samoopredeljujoče, čim bolj svobodne (notranje (psihološko) in zunanje (v odnosih, družbi, materialnih dejavnikih)), ustvarjalne (notranje (v pretočnosti svojega psihičnega življenja) in zunanje (v svojih poklicih, kot članice družbe)). Med seboj razgrajujemo v patriarhatu vsiljeno neobčutljivost, grobost, nezaupljivost, paraliziranost, nemoč, strah, itd. Gojimo zdravilno sestrstvo, ki je revolucionarno, tako po notranjih, kot zunanjih učinkih. Učimo se ljubiti sebe kot žensko in ljubiti druge ženske.

Krogi so po svoji naravi pogovorni krogi, druženje enakovrednih posameznic, ki med seboj delijo svoja razmišljanja, občutja, izkušnje. So krogi opolnomočanja ter so blizu krogom iz drugega vala feminizma “consciousness raising groups” (skupine za dvigovanje zavesti). Krogi niso terapevtska skupina, zato v krogih ne sprožamo terapevtskih procesov, ne posegamo po terapevtskih intervencah. Zato pa je potrebna določena raven samozavedanja in sposobnost samoregluacije ter konstruktivnega delovanja znotraj skupine. V primeru, da ima določena posameznica na tem področju težave in v krogu išče terapevtsko razrešitev svoje stiske, se kot voditeljica s posameznico o tej dinamiki pogovorim, skupaj jo poskušava ozavestiti. Če je pogovor uspešen, je možnost za nadaljnje sodelovanje v skupini, v primeru pa, da ugotoviva, da je potreba po terapevtskem delu z določeno vsebino primarna, napotim osebo po takšno pomoč. Ponovna vključitev v krog kasneje, če prejšnjega dejavnika ni več, je možna. 

Najvišja in izjemno pomembna vrednota naših krogov je varnost. Patriarhat (vladavina “očeta”) oziroma širše kiriarhat (vladavina “gospodarja”) temelji na grobosti, zatiranju, premoči nad drugim, utišanju drugega, premagovanju drugih, izkoriščanju drugih. To počne tako na ravni družbene organizacije, kot tudi na ravni medsebojnih, intimnih odnosov, prav tako pa te elemente kiriarhata ponotranjimo in začnejo znotraj nas delovati kot bolj ali manj samostojna psihična konstrukcija saboterja/notranjega kritika/sadista. Ko se ženske zbiramo iz ljubezni do žensk, iz želje po osvoboditvi od grobih kiriarhalnih načel, iz želje po opolnomočenju žensk, širše pa tudi po osvoboditvi in opolnomočenju vseh zatiranih, vseh žrtev kiriarhata, moramo biti pri tem delu radikalne (radix – lat. korenina; torej korenite). Na prvo mesto postavimo blagost, sočutje, čuječnost, zaščito, opolnomočenje spregledanih, potlačenih, sramežljivih glasov znotraj nas, nežnost, uvidevnost, spoštovanje, dostojanstvo. Odnos ljubezni, blagosti, odpuščanja, negovanja ranjenega/potlačenega, opolnomočenja utišanega, nežnosti, sprejemanja, podpore, spoštovanja negujemo do samih sebe in do drugih

Da bi lahko ustvarile resničen krog varnosti, moramo te vrednote postaviti na prvo mesto. In ravno zaradi rahločutnosti vemo, da je človek ranjeno bitje. V sebi nosimo tudi rane, bolečine, strtosti. Zaradi zavedanja tega smo sočutne in uvidevne druga do druge. Na krogu posvetimo posebno pozornost ključnemu psihološkemu mehanizmu, ki se pojavi v vseh človeških interakcijah: projekciji. Projekcija pomeni, da tisto, kar težko sprejmemo pri sebi, do česar imamo ambivalenten/negativen odnos, kar v nas povzroča notranji razcep, fragmentiranost, ranjenost, kor projekcijo projiciramo na drugega, torej to vsebino/lastnost pripisujemo drugemu ter jo na njem (kjer je varno oddaljena od nas) kritiziramo, zaničujemo, zavračamo.
Na krogu zato NE: skačemo v besedo, prekinjamo, soočamo, obtožujemo, kažemo s prstom, interpretiramo besede drugih, interpretiramo situacije drugih, razvrednotimo besed, občutkov, čustev ali misli drugih, vrednotimo resničnosti/vrednosti besed/doživljanja drugih, zasmehujemo drugih, se postavljamo nad druge, prikazujemo drugih kot nižje od sebe (v smislu psihološkega zavedanja ali drugače), napadamo drugih, krivimo drugih za svoja doživljanja, silimo druge v (po)doživljanja negativnih/travmatičnih spominov/izkušenj, gojimo prepričanja, da bolje od druge vemo, kaj je zanjo dobro ter kdaj/kako bi morala postopati, sodimo drugih itd.
Na krogu pa gojimo: globoko spoštovanje do dostojanstva in integritete vsake posameznice (tako v telesnem, psihološkem smislu), zavedanje, da vsaka zase najbolje ve, kaj/kdaj/kako je pripravljena kaj podeliti/se z nečim soočiti, ljubezen in sprejemanje do vsake udeleženke, vzdušje varnosti, znotraj katerega se vsaka udeleženka zaveda, da je varno podeliti svoje občutke, misli, čustva, kakršnakoli so, opolnomočamo izraz vsake posameznice, nudimo podporo, vprašamo za dovoljenje, če se želimo druge dotakniti/ji ponuditi podporo/ji ponuditi krepčilne besede, ko delimo/se izražamo, vedno izhajamo iz sebe, svojih občutkov, čustev, doživljanja. 

Kot voditeljica krogov imam še večjo odgovornost, da skrbim, da je krog varen, da gojimo zavedanje in spoštovanje ter da meje niso prekoračene. Zato v primeru kršitve zgornjih pravil opozorim posameznico ter povabim k bolj čuječemu, zavestnemu odzivu. V primeru, da se neprimerno vedenje, ki ogroža varnost skupine, ponavlja, kot voditeljica prosim posameznico, da krog/obiskovanje krogov zapusti.

Ker nas pogosto najbolj nagovorijo pesniške podobe, ki nas globlje nagovorijo, kot suhoparen jezik pravil, prilagam dve čudoviti pesmi Alenke Rebule, ki govorita o tem, kakšno moč imajo naše besede, vedenje, odnos, drža in kako pomembno je, da gojimo rahločutno spoštljivost. (Opomba: v prvi pesmi sem spremenila spol “drugega” v ženski spol, da pesem lažje doživimo v kontekstu naših krogov.)  

Alenka Rebula: POSLEDNJA SODBA
Rušenje drugih me poruši. 

Vzvišeno dvigam glavo in obsojam bližnjo. Smešim njeno bojazljivost, izzivam jo v boj, ki ga ne zmore. Ostro gledam v vse njene ranljive točke in glasno govorim o gnili rani, ki jo od nekdaj skriva in je ne zna očistiti. 

Pred no razstavim vse, kar je napačnega storila, naštejem ji vse samoprevare in javno zasadim zastavo v njeno osramočenost. Resnica je zmagala, trdnjava njenih laži in samoprevar je porušena. Zdaj ve, kdo je, zdaj si ne more več domišljati, da je plemenita in spoštovanja vredna. Zdaj se ne more več skrivati v svoji lepi zgodbici, zdaj se umika pred pogledi, ki so jo podrli. 

Jaz pa stojim na njenih ruševinah in vidim, kako kraljujem v tem razdejanju. Druga je razsuta, a tudi jaz stojim sredi razvalin. Druga nima nobenega razloga več, da bi ljubila svoje uničenje, a tudi jaz ga nimam. V tem podiranju nisem dobila ničesar, kar me lahko nahrani, potolaži in obvaruje nesreče.

Več je mojih žrtev, večjemu kupu ruševin vladam. Obdajajo me ljudje, ki sem jim podrla edini dom, ki so ga imeli. A tudi sama sem ostala brez zavetja. Medtem ko sem razvneto rušila, nisem imela časa, da bi gradila zase.

Bliža se nevihta in jaz razpolagam samo s tem, kar sem podrla. Moje žrtve se zbirajo. Obračajo se proti meni s kamenjem v rokah, oborožene z vsem, kar sem zmetala nanje. 

Tako se mi dogaja, če podiram zaklonišča, če preganjam grešnike, če hočem očistiti svet in govoriti kot Bog. Če grem nad vas z ognjem in mečem in če razglasim poslednjo sodbo, se bo začela tudi zame. 

Zato bom kljub ognju v srcu tudi danes ustavila svoj zažigalni pohod. Obsedela bom pred domom, gledala bom krivice in sprenevedanje in ne bom dvignila roke nad sestro. Ogenj se bo pomiril in postal žerjavica, prebedela bom zimo in nihče ne bo pregnana iz svojega človeškega brloga.

SAMO ONA VE, ALI JE ŽE ČAS ZA PREBUJENJE. 

Alenka Rebula: ČEŠNJEV CVET
Pokažem ti svojo rano, da te naučim polaganja rok. 

Gledaš mojo prizadetost in ne razumeš, zakaj imam solze v očeh. Ne moreš vedeti, da si mi stopila na rano. Ponujaš mi resnico, hvala ti. A obstaja jezik, ki jo pove tako, da me celi.

Hočem vedeti, kaj je res. Zato te poslušam. Toda nabitost v tvojih prsih me bega. Nekaj trepeta na mojem dnu, kar se te boji. Prav imaš, a jaz sem potrebna usmiljenja.

Obstaja dotik, ki ne bode, ne trga z mene povojev, s katerimi sem si prekrila rane. Obstaja pogled, ki se ustavi na robu in počaka, da spustim most. Obstaja pismo hudih besed, napisano s sinjim črnilom. Obstaja grenki kelih, ki ga moram spiti. Hočem prenesti delovanje tega strupa. A ti mi lahko položiš v roke kos medenega kruha za boleče ure, ki sledijo.

Prosim, govori z menoj tako, da bom lahko sprejela težko resnico. Ko boš ti na vrsti, te bom vzela v objem.

MOJA NAJTEŽJA BESEDA BO PADLA NATE TAKO, 
KOT PADE ČEŠNJEV CVET NA OTROKOVO LICE. 

Sofija - Božanska Modrost

Sofija – Božanska Modrost

Kot pravi sin Miriam, prerok Sofije, Božanske Modrosti, Jezus: “Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.” Matej 11,28-30

 

Advertisements