Ženskost

Kaj sploh pomeni ženskost, kaj to sploh je? Ali sploh obstaja? Že nekaj časa je veliko slišati o ženski energiji in ženskosti, o tem, kako smo izgubile stik z njo in kako se je potrebno k njej vrniti. Takšno razmišljanje se mi zdi problematično in celo nevarno (prvi del članka), hkrati pa se mi zdi vredno globlje pogledati, kaj je pravzaprav mišljeno, kadar se govori o “ženskosti” ter raziskati, ali obstaja drugačno pojmovanje ženskosti, ki bi ženskam lahko koristilo (drugi del članka).

“Ženska” in “moška” “energija” ter “prave ženske” in “pravi moški”

Najprej se obrnimo k problematičnosti. Problematičen je sam koncept vračanja, ki predpostavlja, da je obstajal pretekli čas, ko smo ženske bile povezane z žensko energijo, zdaj pa smo ta stik izgubile. Pogosto se za to krivi feminizem in emancipacijo ženske. Kaj vse je narobe s tem? Prvič, zlatih časov nikoli ni bilo. (Morda daleč nazaj v zgodovini so obstajale egalitarnejše družbe; arheologi in zgodovinarji imajo glede tega deljena mnenja.) Bil je patriarhat, v katerem so bile ženske podrejene in drugorazredne, ali pa celo razosebljene in popredmetene, lastnina. Da, bile so matere, ampak ne iz veselja in ljubezni, temveč ker se rojevanju niso mogle izogniti, prav tako pa je bilo materinstvo edina kulturno sprejemljiva vloga za ženske. Materinstvo je bilo za ženske zgodovine kletka. Zato so zgodnjekrščanske ženske z veseljem sprejemale krščansko sporočilo o duhovni vrednosti spolne čistosti (deviškosti) in srečne postajale redovnice, menihinje in puščavnice; tako so lahko ubežale omejujoči in nesvobodni vlogi žene in matere ter živele samouresničeno življenje. Zato iz dvatisočletne zgodovine Evrope največ ženskih imen poznamo prav iz cerkvenih vrst – vrst svetnic, redovnic in duhovnih učiteljic – ker so bile skoraj edine, ki so se lahko ukvarjale s področji izven gospodinjenja in materinjenja.
Nostalgično hrepenenje po zlatih časih, ko so obstajale “prave ženske” in “pravi moški” je torej zgodovinsko netočno in je bolj psihološka fantazija.
Druga toksična zmota je, da je za “pomanjkanje ženstvenosti” kriv feminizem. (Uf, to boli že samo zapisati.) Gibanje za osvoboditev žensk (women’s liberation movement) si je prizadevalo (in si še prizadeva) prav za osvoboditev žensk iz okoliščin, opisanih zgoraj. Prizadeva si za polnopravnost ženske v družbi (možnost dedovanja, izobraževanja, udeleževanja volitev ter kandidature, možnost posedovanja lastnine, itd.), pa tudi za notranjo svobodo ženske – za osvoboditev od strupenih spon ponotranjenega patriarhata, za zmožnost, da ženska odvrže vse nalepke in identitete, ki so ji nalepljene od zunaj, da se preneha identificirati glede na svoje odnose in začuti svobodo svojega bitja navznoter in na zunaj. Žensko gibanje je ženski dalo tako družbeni kot notranji prostor, da je svobodna, se raziskuje in izraža. Torej je tudi to drugo prepričanje, da je ženska z emancipacijo izgubila svojo “ženskost” zgodovinsko netočno in toksično.
Morda s to zgodovinsko naivno in nevarno zmoto ljudje poskušajo razložiti dejstvo, zakaj so sodobne ženske tako obremenjene in zakaj jim družba nalaga toliko obvez: moraš biti mama, moraš biti uspešna poslovna ženska, moraš biti srečna partnerica, bla bla bla. Ha, za to prav nič ni kriv feminizem, ampak neoliberalizem! Neoliberalizem se je prikradel v feminizem, ga uzurpiral in prodaja idejo, da je opolnomočena ženska vsemogočna ženska in predvsem taka, ki lahko vse sama. Mati, žena, seks simbol in CEO (direktorica). S tem je feminističen impulz v bistvu nevtraliziran, ugasnjen: ženska ne išče več globljih razlogov za svoj položaj v družbi in stanje družbe, ne povezuje se več z drugimi in ne prizadeva si več za družbene spremembe, ki bi omogočile ženski boljše življenje. Pod neoliberalnim feminizmom verjame, da je za vse odgovorna sama. Ali kot ugotavlja Mary Daly, feministična teologinja: “Ko so se sodobne ženske prebudile in se začele boriti za svoje pravice, se je njihovo prebujenje imenovalo “žensko gibanje” (women’s movement). Nato je skozi leta, ko se je družba bolj navadila nanj, postalo “ženska skupnost” (women’s community). Mary Daly, ameriška feministka, pravi, da je ta skrivnostna sprememba izrazov posledica patriarhalnega vmešavanja v žensko prebujanje
Vprašati se moramo namreč: Kaj mi sporoča beseda “gibanje”? Kaj mi sporoča beseda “skupnost”? Beseda gibanje nakazuje na razvoj, rast, spreminjanje in samostojnost. Beseda skupnost pa nakazuje na zaprto in negibljivo skupino, ki se ukvarja s preživetvenimi dejavnostmi.
Ko je patriarhalna družba žensko gibanje začela imenovati ženska skupnost, je s tem na nezavedni ravni sporočala, da so prebujene ženske, ki se povezujejo v skupine, le skupnost. Skupnost žensk, ki se združuje zaradi skupnih interesov, nato pa se vrne k svojim družinam, možem, kjer je njihovo osnovno mesto. “Ženska skupnost” zveni kot dejavnost za prosti čas, ležerna, neobremenjena, namenjena sprostitvi, da se ženske nato vrnejo nazaj k svojim obveznostim – skrbi za moške in njihovi instituciji družine.

Tudi Naomi Wolf ugotavlja: “Ko je prišlo do tega, kdo bo skrbel za otroke, se je ženskemu gibanju zgodil kapitalizem, resnična revolucija spolov pa se ni.

Lierre Keith

Ali pa kot pravi Lierre Keith: “Ljudje včasih pravijo, da bo feminizem opravil svoje delo, ko bo polovica direktorjev žensk. To ni feminizem; kot pravi Cathrine MacKinnon, je to na ženske apliciran neoliberalizem. Feminizem ne bo zmagal, ko bodo imele ženske enak delež pri zatiralski pojedini, postreženi v znoju naših sester, temveč ko bodo vse vladajoče hierarhije – vključno z ekonomskimi – uničene.
Vidimo torej, da za preobremenjenost ženske in njeno zapuščenost ni kriv feminizem, ampak patriarhalni neoliberalizem, ki ne prenese tistih pravnih ureditev (na primer enoletni porodniški dopust) ter kulturnih vsebin, ki so v nasprotju z njegovo ideologijo neskončne produktivnosti in pohlepa. Prav te pravne ureditve in kulturne vsebine pa so sad ženskega gibanja.

Poleg zgodovinsko napačno lociranih razlogov za “izgubo ženskosti” novodobno gibanje ženske energije tudi samo “ženskost” opredeli zelo ozko: zasledimo lahko besede kot so nežnost, milina, mehkoba, materinskost, itd. S temi lastnostmi kot takimi ni nič narobe, nasprotno, zelo potrebne so, sploh v družbi, prepojeni z neoliberalno ideologijo pohlepa in neskončne produktivnost, ki popredmeti vse in vsakogar. Toda novodobno gibanje ženske energije ne govori o teh lastnostih v tem kontekstu, v širšem družbenem kontekstu, kritično in zgodovinsko/politično ozaveščeno. O teh lastnostih govori na način, ki po mojem mnenju ženske omejuje. Opazujem namreč dinamiko pridigarskega tona; kakšne bi ženske morale biti, kakšna je “prava” ženska. V ženskah vzbudi občutke neadekvatnosti, da niso dovolj dobre, da sploh niso v redu, zbudi jim občutke krivde. Namesto, da bi ženske povezalo s samimi sabo in jih opolnomočilo, jim daje recepte in navodila, nedosegljive in nečloveške ideale. Kot pravi Krzysztof Charamsa (bivši vatikanski funkcionar) o katoliškem konceptu “genija žene”, ki je zelo podoben novodobnemu konceptu “ženske energije” in “ženstvenosti”: “Menim, da je pod to miselnostjo (homofobijo) problem žensk. Pripelje nas nazaj k teologiji telesa. Wojtyłova ideja o “geniju žene” je napačna in nevarna. To je napačna konstrukcija. Ženska postane “stvar” (ne subjekt, ki se lahko sama opiše), ki jo mi (moški) označimo za véliko, čudovito, s posebnim in specifičnih genijem. Postane posebna “stvar”, ki jo obožujemo. Kar je še en način, kako nevtraliziramo to “stvar”: “stvar” nima možnosti odpreti svojih ust. Toda prepričani smo, da je oboževana zaradi našega moškega (cerkvenega) priznanja njenega genija. To je naš depersonalizirani objekt: žensk ne obravnavamo na oseben način, kot subjekte enakovrednega odnosa. To je naš “fetiš”. In Marija, Mati Božja, je prav tako nekaj takšnega kot naš “fetiš”: pravimo, da je ona najpomembnejša oseba, toda praktično iz vsakega področja Cerkve izločamo resnično prisotnost žensk. In vsaka ženska mora biti s tem zadovoljna. Vsaka ženska mora biti zadovoljna s tem, da častimo Sveto Marijo in, z Janezom Pavlom II tudi njen “genij”, medtem ko je v resnici to nevtralizacija njenih pravic, njenega dostojanstva, njenega enakovrednega sodelovanja v človeški skupnosti, itd. To je nekaj makiavelijskega, nekaj lažnega.”

Vsako posplošeno govorjenje o “ženskosti” in “moškosti” je toksično. Stavki, kot so “Ženske so /takšne in takšne/, moški so /takšni in takšni/,” nam razkrivajo mehanizem projekcije nezavednega materiala. Tisto, česar nismo ozavestili in integrirali, ima na nas mistificirajoči učinek, je za nas tuje, Drugo in zato napolnjeno z nekakšnim skrivnostnim pridihom; s tem ravnamo iracionalno in nereflektirano. Ker s to vsebino nismo vzpostavili osebnega odnosa, jo nereflektirano posplošujemo, “Ženske so mile, moški so močni.” Ženske in moške osebe združimo v nerazločljiv konglomerat, v katerem se izgubi vsaka individualnost posameznice/ka. Takšni nediferencirani konglomerati nakazujejo na nediferencirano zavest in na dejstvo, da imamo opraviti z nečim tujim (podobno je na primer s trditvami o kakršnihkoli skupinah ljudi: Arabci so takšni in takšni, Romi so takšni in takšni, verniki so takšni in takšni, feministke so takšne in takšne), kadarkoli torej nimamo osebnega odnosa z neko vsebino, projiciramo svoje nezavedno in proizvajamo takšne posplošujoče trditve.

“Prave ženske” in “pravi moški” psihoanalitično

1950-ta leta, leta “prave” ženskosti in “prave” moškosti.

V novodobni fascinaciji nad “pravo” ženskostjo in “pravo” moškostjo je začutiti nekakšno otroško hrepenenje po varnosti materinskega objema, po uroborični (prvinsko nezavedanje; blažena nezavednost; oceansko zlivanje) združitvi. Ne govori o zrelem in odraslem odnosu med moškim in žensko, ki sta v polnosti vstopila v odraslo psihologijo, prevzemata odgovornost zase in za svoj odnos do drugega, temveč govori o moškem in ženski, ki drug v drugem iščeta to uroborično zlitost (na tem mestu je potrebno opozoriti tudi na očigledno dejstvo, da je novodobno gibanje “ženske in moške energije” izrazito heteronormativno; na heteroseksualno zvezo projicira to blaženo uroborično zlitost).
V tej podobi heteroseksualnega para, ki nam ga slika omenjeno gibanje, lahko prepoznamo orise arhetipskega para iz 1950ih let in ki jih v klasično psihoanalitičnem smislu lahko najdemo v dinamiki med histrionično in narcisistično osebnostjo. Histrionično osebnost, arhaično imenovano histerična osebnost, je že Freud prepoznal kot specifično žensko situacijo (ne ker bi to bilo ženski prirojeno, ampak zaradi takratnih družbenih okoliščin). Temelji lahko na fizičnem ali čustvenem incestu, s katerim deklica izgubi občutek za svoje meje, razvije ambivalenten in prestrašen odnos do svoje seksualnosti, jo je strah močne starševske figure, ki si jo podreja in razvije specifične mehanizme preživetja. Za histrionično osebnost pri ženski je značilno, da na moške projicira moč in nevarnost, zaradi izkušnje z očetom. Histrionična osebnost deluje otročje, očarljivo in odvisno (Marilyn Monroe). Zapeljivi učinek njenega vedenja izvira iz strahu pred močnim drugim in je poskus samozaščite (t.i. counterphobic acting out): približuje se tistemu, ki se ga nezavedno boji. Zapeljuje, kadar se v resnici spolnosti boji. Na ta način želi nezavedno zagotoviti, da bi se nevarnemu drugemu prikupila in bi se je usmilil.
»Histerične osebnosti ne zapeljujejo zato, ker želijo pozornost, temveč zato, ker se bojijo vdora, izkoriščenosti, zavrnitve. /…/ Ljudje, ki potlačujejo erotične težnje in konflikte, ki se zdijo nevarni in nesprejemljivi, se ponavadi čutijo spolno frustrirani in rahlo tesnobni. Njihove normalne želje po bližini in ljubezni lahko postanejo amplificirane, kot da bi jih okrepilo nezadovoljeno spolno hrepenenje. Lahko so zelo zapeljivi, toda ne zavedajo se impliciranega spolnega vabila v svojem vedenju. Pravzaprav so pogosto šokirani, ko drugi njihova dejanja interpretirajo kot sprožanje spolnega stika. Še več, če se spustijo v takšen stik (kar včasih storijo, da bi pomirili strašljiv objekt, ki jih seksualizira, kot tudi zato, da bi omilili svojo krivdo zaradi učinkov njihovega vedenja), ponavadi erotično v njem ne uživajo.« Nancy McWilliams, Psihoanalitična diagnostika

Sodobna upodobitev Afrodite in Aresa, s prepoznavnimi histrionično-narcisističnimi potezami.

Histrionična osebnost je izrazito občutljiva in hitro preplavljena. Zaradi te preplavljenosti in globoke prestrašenosti ima histrionična osebnost težave z mišljenjem kot zmožnostjo objektivnosti in artikulacije. D. W. Allen (1977) pravi, da se mora histerična osebnost naučiti misliti, tako kot se mora obsesivno kompulzivna osebnost naučiti čutiti.

Po drugi strani pa idealiziranje “prave” moškosti diši po narcisistični osebnosti. Narcisistično osebnost zaznamuje močna in privlačna karizma, očarljivost in zapeljivost. Kmalu pa se v družbi narcisistične osebnosti začnemo čutiti razvrednotene, neslišane in poteptane, tudi odrinjene. Očarljivost in velikopoteznost, navidezna izjemna samozavest in pogosto prav brezsramno občudovanje sebe pa skrivajo razdrobljen občutek sebe, razsut občutek samozavesti in občutek globoke zapuščenosti in neadekvatnosti v notranjosti. Zunanja grandioznost je mehanizem preživetja; na ta način se narcisistična osebnost nekako drži skupaj, se brani pred razpadom, pred tesnobnimi občutki razvrednotenja in nekoherentnosti znotraj. Zaradi teh grozečih občutkov iz notranjosti narcisistična osebnost tudi ne more biti v odnosu in se (nezavedno, avtomatsko) poslužuje manipulacij, premoči. Drugo osebo mora nadzorovati, da ohrani lasten občutek varnosti. Pristnost druge osebe namreč prebuja zavedanje lastne razpadle notranjosti, kar pa je ogrožujoče. Zato (nezavedno) narcisistična osebnost tudi lomi človeka ob sebi, da ga tako spravi v takšne občutke, kot jih sama nosi v notranjosti (razvrednotenost, zrušenost, itd.). To je dinamika zavisti, značilna za narcisistično osebnost; navznoter čuti močno prikrajšanost, zapuščenost in zlomljenost, zaznava pa, da drugi imajo, kar sama želi, zato jim zavida. Drugim želi odvzeti tisto, kar imajo, kajti, če nima on/ona, tudi drugi ne bodo imeli. Poleg zavisti, so v narcisistični osebnosti močno prisotna tudi čustva sovraštva in besa. Pravzaprav so vse troje čustva nemoči in občutka prikrajšanosti, zapuščenosti. Nathan Schwartz Salant (jungovski psihoanalitik) pravi, da je eden poglavitnih dejavnikov geneze narcisistične osebnosti kontradiktorno sporočilo starša: na površju oboževanje, pod površjem pa zavist: “Vse to izvira iz otroštva, kajti narcististični značaj je bil verjetno podvržen starševski zavisti. Ni neobičajno, da starši svojim otrokom zavidajo njihove talente in sposobnosti, precej nezavedno. V teh primerih otrok sliši: “Imaš nekaj posebnega,”, toda spodaj je sporočilo: “Zaradi tega te sovražim.” Otrokova psiha se odzove tako, da se identificira z občutkom, da je nekaj posebnega, odreže pa občutek osovraženosti. Občutek posebnosti je ves čas napihnjen kot obramba pred občutki osovraženosti.
Narcisistični pacienti pogosto govorijo o tem, kako zelo so jih starši hvalili in vzpodbujali, toda prav tako priznavajo, da čutijo potrebo ohranjati do staršev distanco, da čutijo ob njih nenavaden občutek nelagodja. Analiza pogosto razkrije podtalen občutek, da so bili sovraženi, da so bili objekt intenzivne zavisti. Odkriti to boleče in strašljivo dejstvo je v analizi ključno, sicer negativna čustva ostajajo potlačena, odrezana, in grandioznost se nadaljuje na negativen, obrambni način, se ne spreminja in s starostjo postaja vse hujša.

V patriarhatu je zaznati več histrioničnih žensk in narcisističnih moških. Zakaj? Ker imajo v patriarhatu moški več moči in otroci (tudi deklice) to opazijo; ker moški v manjši meri skrbijo za otroke in njihova odsotnost jih naredi bolj vznemirljive, idealizirane, “druge” kot mame. Deklica, ki bo postala histrionična, se torej boji očeta, ki ima avtoriteto, hkrati pa je vznemirljiv in objekt želje zaradi njegove odsotnosti, umaknjenosti. Njegov narcisistično nepredelan

Marilyn Monroe, zdaj že arhetipska podoba patriarhalne histrionične ženskosti.

odnos do lastne anime (čustev, seksualnosti, odraslega odnosa do ženske) povzroči čustveni incest s hčerko, zaradi česar hči izgubi stik s sabo in razvije se histrionična seksualna dinamika, opisana zgoraj. Po drugi strani pa so dečki občudovani in od majhnega vzgajani v patriarhalni ideal, matere pa jim nezavedno vseeno zavidajo njihovo privilegiranost in jih nezavedno odrivajo (pa morda tudi zato, ker so neprostovoljno matere in so jezne na svojo situacijo). S strani očeta dobijo potrditev in sprejem v “moški” svet, a tudi z njegove strani ni čustvene pristnosti, ker ima oče v patriarhatu zelo nezrelo animo.

Vidimo torej, da so v patriarhalni vzgoji vprašanja moči in identitete močno ospoljena. Nasprotni spol je mistificiran, tuj, neintegriran in se kaže v nezreli animi v moškem in nezrelem animusu v ženski. Histrionična ženska v sebi ne zmore prepoznati moči, avtoritete, instinktivne agresivnosti in jih prepoznava kot “moške”; te lastnosti je zmožna videti samo v moških. Zato tudi pri moških išče varnost; varno se počuti le ob močnem (narcisističnem) moškem. Nancy McWilliams povzema pogosto doživljanje histrioničnih žensk: “Kadar se počutim močna, se počutim kot moški, ne kot močna ženska.” Po drugi strani je narcisistični moški odrezan od ranljivosti, občutkov in čustev (česar ima histrionična osebnost v izobilju) in jo ženski zavida (zato jo tudi tlači). “Namesto refleksije in odnosnosti sta (v narcisistični osebnosti) kompulzivnost in vztrajna referenca nase (egocentrizem),” pravi Schwartz Salant. Od tod tudi klasični patriarhalni mit, ki ga najdemo tudi v sodobnem gibanju “prave” ženskosti in moškosti, namreč, da so ženske zelo čustvene, moški pa čustveno okrnjeni. Prav tako lahko v tej histrionično-narcisistični dinamiki prepoznamo še en mit, namreč, da so moški hiperseksualni, medtem ko so ženske mnogo manj seksualne.
Ti nereflektirani miti (temelječi na patriarhalni moško-ženski dinamiki) nato proizvajajo zares strupene in nevarne “nasvete ženskam”, kot jih na primer najdemo na portalu Iskreni.net, npr iz članka Za dober odnos z možem upoštevajte teh šest NE-jev: “4. NE POGOJUJTE SPOLNOSTI Spolnost je zanj izjemnega pomena. Preko spolnosti vam pogosto izraža ljubezen in ni mu dovolj, da je vredna samo njemu. Želi, da nekaj pomeni tudi vam. Zato mu je ne pogojujte, saj je to zanj nekaj izjemnega in vrednega. Predstavljate si, da bi vam on omejeval pogovor? Dobra spolnost ga poživlja. Vsake toliko ga presenetite, pripravite mu nekaj novega. Povejte mu, kaj vam je všeč.” :O Sačuvaj Bože!

Ardhanarishvara, indijsko hermafroditsko božanstvo, simbol osebnostne celosti.

»V ženskah iščeš ženskost in v moških moškost.
In tako so vedno le moški in ženske.
Toda kje so ljudje?
Ti, moški, ne bi smel iskati ženskosti v ženskah, ampak bi jo moral iskati in prepoznati v sebi, kajti poseduješ jo od začetka.
Toda, daje ti užitek, da se igraš v moškosti, kajti potuje po dobro izhojeni poti.
Ti, ženska, ne bi smela iskati moškosti v moških, temveč bi morala zavzeti moškost v sebi, kajti poseduješ jo od začetka.
Toda zabava te in lahko je igrati v ženskosti, posledično pa te moški prezira, kajti prezira svojo ženskost.Toda človeštvo je moško in žensko, ne samo moški in ženska.
Težko je reči, katerega spola je tvoja duša.
Toda če si zelo pozoren, boš videl, da ima najbolj možat moški žensko dušo in da ima najbolj ženstvena ženska moško dušo.
Bolj kot si možat, bolj oddaljeno je od tebe to, kakšna je ženska v resnici, kajti ženskost v tebi je odmaknjena in sovražna.«

Carl Gustav Jung, Rdeča knjiga

Feminizem enakosti in feminizem razlike

Zdaj pa se obrnimo na drugo stran, namreč k razumevanju koncepta ženskosti na drugačen način. Feminizem enakosti ta koncept zavrača, zaradi vseh zgoraj omenjenih razlogov. V patriarhalni konstrukciji ženskosti vidi orodje potlačitve ženske. Čemur ni moč oporekati. S tem se strinja tudi feminizem razlike, ki pa vpelje še novo razsežnost, ki si jo je vredno podrobneje pogledati.

Luce Irigaray, predstavnica feminizma razlike, kritizira enakost kot cilj, kajti enakost implicira primerjavo. “S kom ali s čim želijo biti ženske izenačene? Z moškimi? S plačo? Z javno službo? S kakšnim standardom? Zakaj pa ne same s sabo?” se sprašuje Irigaray v svoji knjižici Je, tu, nous: [približevanje] kulturi razlike.

Podobno razmišlja tudi feministka Germaine Greer: “Ženske želijo imeti enake plače kot moški, ženske bi morale imeti možnost dela v vojski, ženske bi morale imeti možnost biti v prvih vrstah in nositi orožje, bla bla bla. Kot da je življenje moškega desideratum (tisto zaželjeno). Želimo si samo to, kar imajo oni. Ampak jaz mislim, da si ne. Imajo veliko stvari, ki si jih me ne želimo tako zelo. Kot na primer ogromne količine pornografije. Največji kulturni produkt na svetu je pornografija. In zelo malo žensk jo uporablja. Tudi po 50 odtenkih sive. Jaz bi rekla, da nisem feministka enakosti.Zame je enakost globoko konzervativen cilj, ki ne bi ničesar spremenil. Delale bi enake stvari, kot jih počnejo moški. Vedno sem bila feministka osvoboditve. To pomeni, da vam ne morem povedati, kaj nas čaka za vogalom. Ker ne vem. Če bi ženske imele svobodo določiti svoje lastne prioritete, kaj bi to bile? Zdaj imam 76 let in ni na mestu, da ženskam vaše starosti govorim, kaj bi si morale želeti. Vem, za kaj hrepenim, da bi si želele, kot na primer svetovni mir (kot da boste postale miss sveta 🙂 ). Mir bi bil dober. Toda ne izgleda, da ga bomo kaj kmalu deležni.” Germaine Greer v pogovoru za The Update

Feministična domišljija (v najboljšem pomenu besede; domišljija kot zmožnost usanjati in udejanjiti nekaj dobrega) mora torej po mnenju teh feministk iti onkraj danosti, onkraj tega, kar je dano v patriarhatu, razmišljati izven okvirjev (out of the box) in usanjati nekaj novega, nekaj boljšega. Če ostanemo znotraj okvirjev, sprejmemo tudi njegove omejitve. Feministična refleksija se mora preplesti tudi z drugimi refleksijami, sicer postane karikatura sebe. Feministična refleksija brez refleksije o škodljivosti obstoječega gospodarskega sistema (kot pravi Lierre Keith) ni več prava feministična refleksija. Zato mora feministična domišljija prodreti v območje še-ne-obstoječega, potencialnega in to usanjati v resničnost.

Po mnenju feministk razlike je feminizem enakosti prav ujetost v obstoječe okvirje: vidimo, kaj imajo moški (moč, oblast, odločevalsko moč, svobodo) in želimo enako. Feminizem razlike pa nas vabi k temu, da preizprašamo prav to, kar imajo moški, da pogledamo še enkrat, globlje in se vprašamo, ali je to, kar imajo, res vredno naše želje? S tem seveda ne mislijo na to, da se ženske ne bi smele boriti za družbeno in pravno enakopravnost, mislijo pa (po mojem razumevanju), da se za to enakopravnost ženske ne smejo odpovedati sebi, biti ženska. Kajti to bi pomenilo, da te dobrine (pravice, položaji, itd) pripadajo samo moški osebi in jih lahko ima samo moška oseba. Ženska torej v borbi zanje zanika svojo ženskost (v pomenu: biti ženska). Feministke razlike pravijo: prizadevati si je treba za oboje (namesto miselnosti ali-ali, miselnost in-in): lahko smo in ženske in imamo vse pravice.

Materinstvo: v patriarhatu ječa ženske. Ali ni feministična naloga osvoboditi ga, ne pa znebiti se ga?

Feminizem razlike zato tudi preokviri vprašanje razlik med spoloma. Feminizem enakosti opazuje patriarhalno situacijo, v kateri je ženska izkoriščana in potlačena prav na osnovi njene biologije (priklenjena je na vlogo matere, brez svobode) in oblikuje ugotovitev: “(Biološke) razlike med spoloma so vzrok zatiranja žensk, zato je potrebno vse razlike izničiti.” Feminizem razlike pa pravi: “(Biološke) razlike med spoloma so bile v patriarhatu zlorabljene proti ženskam, toda same po sebi niso zatiralne.” Feminizem razlike si torej prizadeva za to, da ženske svojo biologijo in ženskost (=biti ženska) vzamejo nazaj in definirajo po svoje, iz sebe.

Feminizma razlike in feminizma enakosti sama ne vidim kot nasprotujoča si, temveč kot komplementarna. Feminizem enakosti obelodani, analizira in dekonstruira toksične patriarhalne konstrukte “ženskosti” (=”ženstvenosti”) in tako osvobaja ženske, da se opredeljujejo same, slava mu za to! Feminizem razlike pa ženskam omogoča pozitivno žensko identiteto in globinsko ljubezen do sebe, svobodo, slava mu za to!

Feminizem razlike v patriarhatu opazuje dejstvo, da ženske negativno vrednotijo sebe kot ženske, ker so od malega učene, da je biti ženska manjvredno. V njih se oblikuje toksično sovraštvo do lastne ženskosti (=biti ženska) in zavračanje sebe. Če na takšno rano prilijemo feminizem enakosti, ki pravi, da med moškimi in ženskami ni razlik, si lahko predstavljamo, zakaj je feminizem razlike zaskrbljen: tako se namreč rana ne ozdravi, ampak se ženska le še bolj oddalji od sebe. Feminizem razlike si torej prizadeva za oblikovanje zdrave in samozavestne ženske identitete.

To je tudi jedro našega rdečešotorskega cikla krogov Potovanje Junakinje: Od Hčerke Očetov do ŽIŽ – žensko identificirane ženske. Žensko-identificirana ženska (woman-identified woman) označuje raztopitev ponotranjenega sovraštva do biti ženska in najdenje moči in svobode v biti ženska.

Odnos med materjo in hčerko v feminizmu razlike

Eden od pomembnih načinov, kako zagotoviti zdravo in svobodno žensko identiteto, vidijo feministke razlike v zdravljenju odnosa med materjo in hčerjo. V tem odnosu se namreč deklica v največji meri nauči, ali je biti ženska dobro ali slabo. Zatirana mama s ponotranjenim patriarhatom deklici težko vlije samozavest in veselje do biti ženska. “Materina izguba hčerke, hčerkina izguba matere; to je osnovna ženska tragedija,” pravi Adrienne Rich. Zakaj? Tako pravi Rich: “Malo žensk se v patriarhatu lahko čuti dovolj materinjenih; moč naših mater, ne glede na njihovo ljubezen do nas in njihove boje za nas, je preveč omejena. In skozi mamo patriarhat uči majhnega ženskega otroka, kakšna so pričakovanja do nje. Tesnobni pritisk ene ženske nad drugo, da bi se prilagodila poniževalni in duhamorni vlogi težko imenujemo “materinjenje”, tudi če verjame, da bo to njeni hčerki pomagalo preživeti. Mnogo hčerk živi v jezi na svoje matere, ker so sprejele, voljno in pasivno, “karkoli pride”. Viktimizacija matere ne le poniža hčerko, ki opazuje mater za namige, kaj pomeni biti ženska. Kot pri tradicionalnem kitajskem povijanju stopal, mati preda naprej svojo bedo. Samoaovraštvo in nizka pričakovanja so “cunje za povezovanje” za žensko psiho.”

Odnos hčerke z materjo je ključen za oblikovanje zdrave ženske identitete: “Tudi kadar ni brata ali očeta, ki bi ga imela mama raje, hčerka lahko čuti bes ob materini nemoči in pomanjkanju boja – ker se intenzivno istoveti z materjo ter zato, ker mora najprej čutiti, da je ljubljena in da se nekdo zanjo bori, da bi se tudi sama lahko borila zase. /…/ Kot hčerke potrebujemo matere, ki si bodo želele svojo in našo svobodo. Ni nam treba biti nosilke samozanikanja in frustracije druge ženske. Kvaliteta materinega življenja, ne glede na to, koliko se mora boriti in kako nezaščitena je, je njena primarna zapuščina njeni hčerki. Kajti ženska, ki lahko verjame vase, ki je bojevnica in ki se bori naprej, da bi ustvarila okolje življenja okoli sebe, svoji hčerki kaže, da te možnosti obstajajo.” Adrienne Rich

Luce Irigaray svetuje: postavite na steno podobo sv. Ane in male Marije, ki simbolizira močno in zdravo vez med materjo in hčerjo!

Tudi Luce Irigaray vidi v odnosu med materami in hčerkami ključ za zdravo in opolnomočeno ženskost (=biti ženska). V knjigi Je, tu, nous celo našteje svoje nasvete, kako lahko matere gojijo zdrav odnos s svojimi hčerkami (povzeto):
1. Ponovno se naučite spoštovati življenje in negovanje, kar pomeni ponovno spoštovanje matere in narave.
2. V domovih in na javnih mestih naj bodo izobešene privlačne podobe materinsko-hčerinskih parov, npr sv. Ane in male Marije ali pa v domovih družinskih fotografij mame in hčerke.
3. Mame naj s svojimi hčerkami čim več uporabljajo žensko množino (pri nas tudi dvojino: midve počneva to in to; me počnemo to in to). Prav tako naj si izmišljujejo besede, ki opisujejo specifično ženske izkušnje, a jih jezik ne vsebuje.
4. Matere in hčerke naj najdejo ali ustvarijo objekte (ne fizične predmete, ampak predmete pogovora), ki si jih delijo med sabo, kot znamenje njihove deljene identitete: naj bodo to področja, ki ne vključujejo tradicionalnih ženskih tem vzgoje otrok, skrbi za dom itd, ampak druge teme, ki omogočajo ženskam, da lepo govorijo o sebi in drugih.
5. Matere naj hčerke od malega učijo o nehierarhični razliki med spoli. Učijo naj jih, da spola nista komplementarna, ampak pripadata različnim identitetam. Učijo naj jih tudi, da spol niso določene vloge ali določena dejanja.
6. Ženske naj si svobodno ustvarijo tako notranji kot zunanji prostor. Pri tem naj nadomeščajo umetno vrednost s človeško vrednostjo, naj ubirajo nove poti, naj izumljajo novo, ne samo reproducirajo znanje, naj izumljajo nov jezik, itd.

“Dokler se ne bo med mamami in hčerkami, od ženske k ženski preko generacij raztegnila močna vez ljubezni, potrditve in vzora, bodo ženske tavale v divjini.” Adrienne Rich

“Materinjenje hčerk v patriarhatu kliče po močnem občutku samo-negovanja v materi. Psihična izmenjava med materjo in hčerko je lahko destruktivna, toda ni potrebno, da je tako. Ženska, ki spoštuje in ima rada svoje telo, ki ga ne doživlja kot nečistega ali kot spolni objekt, bo svoji hčerki nebesedno prenesla zavedanje, da je žensko telo dober in zdrav kraj za prebivanje. Ženska, ki se čuti ponosno, da je ženska, na svojo hčerko ne bo prenesla samorazvrednotenja. Ženska, ki svojo jezo uporablja ustvarjalno, ne bo potlačevala jeze v svoji hčerki zaradi strahu, da le-ta ne bi postala samomorilna.
Vse to je zelo težko v sistemu, ki je ves čas kradel telesa in ego žensk. In kaj lahko rečemo o materah, ki jim nista bila ukradena le telo in ego, temveč so, alkoholičarke, odvisnice ali samomorilne, nedostopne svojim hčerkam? Kaj je z žensko, ki mora tako garati za preživetje, da ji na koncu dneva ne ostane nič materinske energije, ko otopelo, utrujeno pobere svojega otroka po službi? Otrok ne prepozna družbenega sistema ali institucije materinstva, le grob glas, prazen par oči, mati, ki je ne vzame v naročje, ki ji ne pove, kako čudovita je.”
 Adrienne Rich

Tudi Jung v eseju Psihološki aspekti Kore piše o dinamiki med materjo in hčerko: “Demetra in Kore, mati in hči, razširjata žensko zavest tako navzgor, kot navzdol. Dodata ji “mlajšo in starejšo”, “močnejšo in šibkejšo” dimenzijo, razširita v času in prostoru ozko zamejen zavestni um ter mu podelita znamenje večje in celostne osebnosti, ki soobstaja v večnem toku stvari. Težko predpostavljamo, da sta bila mit in misterij ustvarjena z zavestnim namenom; bolj verjetno se zdi, da sta se pojavila kot nehoteni razodetji psihičnega, toda nezavednega, predstanja. Predzavestna psiha (npr. v otroku) po eni strani deleži v materinski psihi, po drugi strani pa se razširja v hčerinsko psiho. Zato bi lahko rekli, da vsaka mati v sebi vsebuje svojo hči in da vsaka hči svojo mater ter da se vsaka ženska razširja nazaj v svojo mati ter naprej v svojo hči. To deleženje in prepletanje povzročita tisto specifično negotovost glede časa: ženska prej živi kot mati, kasneje kot hči.  Zavestna izkušnja teh vezi ustvarja občutek, da je življenje razširjeno preko generacij – prvi korak proti izkušnji in prepričanju, da obstaja izven časa, kar s seboj prinese občutek nesmrtnosti. Življenje posameznice je povzdignjeno v tip, postane arhetip splošne ženske usode. To vodi k obnovitvi ali apokatastazi življenj njenih prednic, ki sedaj, preko sedanje posameznice, prehajajo v prihodnje generacije.  Takšna izkušnja daje posameznici prostor in smisel v življenju generacij, tako da so vse nepotrebne ovire odstranjene s poti življenjskega toka, ki naj teče skoznjo. Istočasno se posameznica rešena svoje izolacije ter obnovljena v celovitosti. Vse obredno ukvarjanje z arhetipi ima ultimativno takšen cilj in takšen rezultat. Psihologinji je takoj jasno, kako katarzični in istočasno poživljajoči učinki so morali teči iz Demetrinega kulta v žensko psiho in kakšno pomanjkanje psihične higiene označuje našo kulturo, ki ne pozna več celostnih občutkov, ki so jih nudila Elevzinska čustva.”

Žensko telo v feminizmu razlike

Žensko telo v feminizmu razlike ni prekletstvo ali nezvesti izdajalec razlike, ki ga je potrebno nevtralizirati. Njegovi specifični procesi: menstrualni cikel, nosečnost, porod, dojenje, menopavza niso zreducirani na biologijo in tako odcepljeni od identitete ženske, da je ne bi preveč zamazali s spolom, temveč so integrirani v to identiteto, seveda pri vsaki ženski na njen edinstven način.

“Matere in hčerke so si med seboj vedno izmenjevale – onkraj besedno prenešenega izročila o ženskem preživetju – znanje, ki je prikrito, subverzivno, predbesedno: znanje o toku med dvema podobnima telesoma, od katerih je eno v drugem preživelo devet mesecev. Izkušnja rojevanja v hčerki prebudi globoko odmevanje njene matere, ženske pogosto sanjajo o svojih materah v času nosečnosti  in rojevanja. Alice Rossi meni, da se ob prvem podoju svojega otroka v ženski prebudi spomin na vonj mleka njene matere. Ob menstruaciji nekatere hčerke čutijo žensko bližino s svojimi materami, tudi kadar je odnos boleč in konflikten.”Adrienne Rich

Telo: odtujeno ali dom ženske?

Feminizem razlike se tudi ne boji v procesih ženskega telesa raziskovati simbolnih implikacij za način bivanja, niti se ne boji raziskovati vpliva teh telesnih procesov na doživljanje ženske. Ann Belford Ulanov, jungovska psihoanalitičarka, ugotavlja o ženskem telesu naslednje: “Religiozna [religiozno v jungovskem smislu; duhovno] izkušnja nas uči, da pogledamo neposredno v žensko (feminine). Preko menstruacije in rojevanja, ki sta bila dojemana kot “prekletstvo”, ženske dobivajo uvide v središčni element religije. Ti somatski ženski ritmi odmevajo ritem duha, ki se ga težko doseže, a je tako pomemben za religiozno življenje – pristati na Božje vodstvo. Dobesedno rojevanje je paradigmatsko za vsako metaforično rojevanje v umetnosti, intenzivni ljubezni in v religiozni izkušnji. V vseh teh se naučimo predati volji, ki se giblje v nas, a ni naša, ki ne izrine naše volje, ampak jo močno premika v skladu s sabo. Takšna izkušnja nas za vedno zaznamuje. V njej spoznamo zlivanje sebe in drugega, mesa in duha, močnih čustev in intelektualne refleksije. Ženske to voljo spoznajo na instinktivni ravni. Mesečni krči, ki se ne vdajo zdravilom, nam nalagajo, da se umaknemo, se uležemo, umaknemo vase, če to želimo ali ne. Naši urniki so preurejeni glede na glas naših teles. Podobno med porodom, kljub vsem sodobnim medicinskim tehnikam, čakamo na skriti trenutek spočetja, nikoli prepričane, da so bo res zgodil. Čakamo, da telo razglasi začetek poroda. Tudi s tehnikami sproženega poroda čakamo, da telo nakaže začetek. Čakamo, da bi prejele. Čakamo, da bi pomagale gibanju otroka v življenje s svojimi napori. Pozorne na impulze onkraj našega nadzora smo pripravljene, da pristanemo. Ženska spozna to središčno vlečno silo na ravni instinkta, skozi vodstvo njenega telesa, kot če bi imela, kot imajo pravljične junakinje, modro žival, ki jo odpelje k zakladu. Naša telesa nam lahko dajo tak občutek.
Védenje, da poseduje osebni dostop, preko svojega telesa, do te izkušnje sodelovanja z življenjsko silo onkraj njenega nadzora, daje ženski poseben duhovni potencial. Izkušnjo biti ženska, v stiku z večjo resničnostjo, o kateri govori religija, ne vidi kot razgradnjo svoje identitete, temveč kot razširitev svoje identitete.”

Noseče ženske ne opolnomoči stoičen odnos do lastne nosečnosti in intelektualizacija poroda (npr porodne bolečine, popadkov, razgaljenosti med porodom, ranljivosti, intenzivnosti procesa), poskus nevtralizacije procesa, da bi ohranila racionalno, morda tudi neospoljeno identiteto. Nosečo žensko opolnomoči, da lahko sprejme npr dejstvo poroda in izkusi porodni proces kot svoj proces, kot lastno izkušnjo ter jo integrira. Sicer je izkušnja poroda odcepljena, potlačena v nezavedno, neintegrirana in povzroča od tam občutke tesnobe in osebnostne nekoherentnosti. Da je ženski omogočeno sprejeti in praznovati svoje telo, to jo opolnomoči.

Luce Irigaray v procesih ženskega telesa prepozna še eno pomembno sporočilo: “Ena od poglavitnih lastnosti ženskega telesa je njegova strpnost do rasti drugega znotraj sebe, ne da bi utrpelo bolezen ali smrt enega ali drugega živega organizma. Na žalost je kultura praktično preobrnila pomen te ekonomije spoštovanja do točke religioznega fetišizma, ni pa podala nobene interpretacije modela strpnosti drugega znotraj sebe in s sabo, ki ga ta odnos razodeva. Žensko telo pravzaprav daje enako priložnost življenja tako dečkom, kot deklicam, ki so spočeti v njem preko združitve moških in ženskih kromosomov. /…/ Medtem ko žensko telo rojeva s spoštovanjem do razlike, se patriarhalno družbeno telo konstruira hierarhično, izrivajoč razliko.” Medtem, ko žensko telo enako spoštovanje izrazi do deklic in dečkov, pa deklice v patriarhatu niso enako očetove hčerke, kot so sinovi očetovi sinovi. S tem je deklicam odvzeta genealogija, ki pa je po Irigaray jedro identitete. Tako ostajajo nižje, kot reproduktivni substrat družbe, pravi Irigaray. Njena vizija je hierarhično razliko (moški zgoraj, ženska spodaj) preobraziti v enakovredno razliko, kjer enakovredno svobodno in opolnomočeno obstajata tako identiteta žensk, kot identiteta moških.

Kaj pravi nezavedno?

Skozi sanje nezavedno sporoča svoja stališča.

Zaključimo pa s ključnim vprašanjem: Kaj pravi nezavedno? S tem stavkom je na predstavitvi analitične psihologije (jungovske psihoanalize) na SFU Ljubljana odgovoril Dragutin Vučković, jungovski psihoanalitik in predavatelj na specializaciji iz analitične psihologije na SFU Ljubljana, na vprašanje, Kakšen je jungovski pogled na psihedelike? Vprašanje bi bilo lahko tudi katerokoli drugo; odgovor pa kaže na temeljno jungovsko držo: v odnosu do posameznice ne zavzema posplošenih stališč, temveč se vpraša, kaj meni njeno nezavedno.

Kaj je ženskost? To, kar pravi tvoje nezavedno. Lahko nima nikakršnega odnosa do tega koncepta, lahko pa se mu zdi zelo pomembna vsebina zate. Lahko pomeni nežnost, lahko pomeni moč; lahko pomeni generativnost, lahko pomeni destrukcijo. Lahko pomeni karkoli. Ali nič. Bistveno je, da vsaka ženska odvrže vse definicije in opredelitve od zunaj in se vpraša, kaj nagovarja njo, kaj jo hrani, kaj jo navdihuje, kaj jo povezuje s sabo? Bistvo je, da vsaka ženska začuti svoje bitje. Potem je našla svojo žensk-ost: svoj biti ženska.

© Ana Drevenšek

Na temo ženskosti se bomo pogovarjale na krogu za ženske v sredo, 22.5.2019

O kastraciji in sterilizaciji (ali o sovražnosti med moškostjo in ženskostjo)

»Kjer vlada ljubezen, ni volje do moči; kjer prevladuje moč, primanjkuje ljubezni. Ena je senca druge.« Carl Gustav Jung

»V tem smislu lahko rečemo, da bi ljubezen, če naj bo na višini svoje najiskrenejše resnice, morda morala ljubiti tudi gnusobo, tudi razbrzdanost, tudi perverzijo, ki nam po Freudovih besedah, če je obrnjena k “najvišjim, aseksualnim ciljem…priskrbi moč za dobršen del naših kulturnih dosežkov”.
O tem pričajo slikarji in pesniki, ki za svoje ustvarjanje zajemajo iz izvornega kaosa, kjer ni pravil, ni postave, ni priznavanja razlike, temveč simbolna ponovna vzpostavitev tistega nerazčlenjenega, ki je obstajalo pred stvarjenjem. Morda bi morali začeti od tod, da bi zaživela nova vrsta resničnosti, onkraj obstoječe, ki ne privlači več in ne prebuja ljubezni.« Umberto Galimberti, O ljubezni (poglavje Ljubezen in sprevrženost)

Pričujoči članek govori o sterilizaciji in kastraciji; ne v smislu operativne preprečitve plodnosti pri živalih (in ljudeh), temveč v smislu duševnega omejevanja in preprečevanja edinstvenih lastnosti ženskosti in moškosti kot psihičnih modusov pri vzpostavljanju in ohranjanju živosti in zdravja.

Namen članka je z le nekaj od mnogih primerov pokazati, kako sta se moškost in ženskost skozi zgodovino vzajemno omejevala. Njuno vzajemno omejevanje in ogrožanje ni prirojena lastnost njunega odnosa, temveč posledica razumljive nezrelosti razvijajoče se zavesti človeštva. Namen članka je tudi nakazati, da je uničujoč učinek na drugega prisoten pri obeh modusih in da rešitev tega konflikta – preobrazba iz opozicije v komplementarnost – ni v iskanju in potrjevanju krivde ter nalaganju kazni enemu ali drugemu, temveč v razumevanju zgodovinskih okoliščin in dojemanju, da povzročanje ran nikoli ni enosmerno dogajanje, ampak vedno vzajemno.

Stara etika, kot jo imenuje Erich Neumann, je temeljila na razdeljevanju sveta na dobro in zlo, strategija te etike za onesposobljanje zla pa je bila potlačitev in zanikanje. Takšna etika je ustvarila v človekovem doživljanju močno naelektrena nasprotja, ki so nezdružljiva, nerešljiva, v bojnem odnosu. Posameznik se je s to okolnostjo soočil na različne načine; lahko se je popolnoma istovetil z »dobrim«, torej družbeno sprejemljivim. S tem je prevzel nase istovetnost z nadosebno vrednoto, ki je presegala njegovo posameznost – posameznik v sebi nosi svetlobo in senco. To je ustvarilo hybris, prevzetnost, razčlovečenje – človek se je odrekel svoji človeškosti, s tem ko je trdil, da je samo dober, na strani dobrega in absoluten nasprotnik zlu. Erich Neumann opozarja na mit o Ikaru in Dedalu, ki prikaže razplet takšne okoliščine: prevzeten let v nadosebne, nadčloveške višave človeka obvezno pokonča; konča se s trpkim padcem v ocean, ki je simbol nezavednega – kjer živi vse, kar je človek v svojem enostranskem istovetenju zanikal.

Druga možnost, ki jo je človek imel pri poosebljanju stare etike, je bila zavestno trpljenje spričo svoje tragične narave  – v krščanski dogmi je to nauk o izvirnem grehu. V tem primeru človek ni zanikal svoje temne plati, ohranjal je zavedanje o njej in se s pomočjo različnih strategij (krst, spoved, izganjanje zlih duhov) poskušal ohranjati na strani svetlobe, preprečevati vpliv teme nase, kot borec »dobrega« ostajati na svetli strani.

Ta stara etika je ustvarila duševno konstelacijo, ki se je z vsakim parom nasprotij avtomatsko in neposredno soočila v duhu nujnosti izbire – potrebno je izbrati stran, se boriti za svojo stran, nasprotno pa uničiti. Človeška zavest je bila prešibka, da bi v sebi hkrati nosila nasprotji, energijo njune napetosti in se skozi to napetost kalila, postajala bolj vseobsegajoča, celostna, zrela. Tako se je odzvala tudi na nasprotje moško-žensko. Pri tem je potrebno poudariti, da so nekatere kulture, na primer kitajska, že od pradavnega oblikovale nauke komplementarnosti, torej vzajemnega dopolnjevanja in ne opozicije, torej nezdružljivega nasprotništva. Spoznanja teh kultur nosijo v sebi dragocena semena za razvoj človeške zavesti.

Čas je, da se zgodi »mutacija duševne konstelacije« sodobnega človeka, kot bi dejal Neumann. Čas je, da zaživimo po novi etiki. Etiki, ki ne temelji na nasprotništvu, ampak na čuječi, radovedni in sočutni drži do sporočil, ki jih nosita drug za drugega dva dela nasprotja. Čas je, da naša zavest postane alkimijska posoda, ki bo zdržala v sebi hkrati oba dela in z radovedno pozornostjo in sočutno prizanesljivostjo opazovala napetost med njima. In v tem opazovanju bo zaznala zgodbo o Tretjem, ki jo pripoveduje ta napetost. Ljubezensko zgodbo, ki razkriva, da se želita nasprotji združiti v plodnem porajanju Tretjega, ki ju oba presega in ki obema daje smisel. Zgodbo, ki razkriva, kako smo v vseh stoletjih vzdrževanja bojev preprečevali nečemu plodnemu in preobražajočemu, da nas napolni s transcendenco.

Sveti Jurij ubije zmaja. Zmaj je metafora iracionalne maternice, ženskosti, notranjega oceana, nezavednega. Nezreli ego se boji tega dela duše in se zato odloči, da ga bo pokončal. V patriarhalni družbi se to dojema kot junaštvo. Patriarhalni miti so polni junakov, ki ugonobijo mitološka bitja. Avtor: Edward Burne-Jones (Anglija, 1833 - 1898) Title : Date : 1866 Medium Description: oil on canvas Dimensions : Credit Line : Gift of Arthur Moon KC in memory of his mother, Emma, born in Sydney in 1860, the daughter of John de Villers Lamb 1950 Image Credit Line : Accession Number : 8536

Sveti Jurij ubije zmaja. Zmaj je metafora iracionalne maternice, ženskosti, notranjega oceana, nezavednega. Nezreli ego se boji tega dela duše in se zato odloči, da ga bo pokončal. V patriarhalni družbi se to dojema kot junaštvo. Patriarhalni miti so polni junakov, ki ugonobijo mitološka bitja.
Avtor: Edward Burne-Jones (Anglija, 1833 – 1898)

Sterilizacija

Pojem sterilizacije kot ga uporabljam v tem članku, govori o načinih, s katerimi je človek omejil, poškodoval, ogrozil ženskost, da bi preprečil učinek delovanja te duševne dimenzije nase. Raziskovali bomo tri razloge, zakaj se je razvijajoči človek odločil, da je ženskost »slaba« in ga ogroža ter načine, kako se je odzval na te tri razloge. Primerov pa je seveda še veliko več.

Preplavljajoča maternica

Izkušnja »preplavljajoče maternice« je dušeča izkušnja utapljanja šibkega ega. V tej izkušnji je ženskost izkušana kot vsemogočna, vseobsegajoča, vseprisotna in ta vsemogočnost povzroči percepcijo lastnosti ženskosti, kot so intuitivnost, fluidnost, iracionalnost kot groteskne, ogrožujoče, strašljive. Velika Dobra Mati postane Strašna Mati preprosto zaradi svoje premoči.

To je izkušnja, ki jo pogosto povzroči izkustvo preplavljajoče, dušeče matere, predvsem pri fantkih. To je čustveni incest, ki ga mati stori nad svojim sinom – preplavi ga s svojo »maternico« – pozornostjo, ljubečnostjo, materinskostjo, razčustvovanostjo, šibkostjo in pričakovanjem skrbi zanjo, itd. Mati preplavi razvijajočo se in zato razumljivo in upravičeno šibko zavest sina. Izkušnja ženskosti se zato v sina vtisne kot izkušnja dušenja, preplavljanja, premoči razčustvovane iracionalnosti nad zavestjo in moškostjo. Pia Mellody (Facing Codependence in Facing Love Addiction) to poimenuje tudi »zloraba z opolnomočenjem« – mati namreč sina postavlja na visoko mesto, ga časti, obožuje. S tem mu hkrati vliva občutke pomembnosti in občutke nelagodja, kajti biti predmet oboževanosti je za sina v resnici zloraba; ni njegova vloga čustveno zadovoljevati svojo mamo.

V odraslosti se to prevede v pozunanjenje, obsedenost z zunanjim, materialnim kot poskus bega pred notranjostjo, ki v sebi nosi strahotno resnico o čustvenem incestu, ki je zadal tako boleče in strahovite rane. Izrazi se kot hiperintelektualnost, ki je prav tako poskus ubežati drugim duševnim modusom, kajti, če bi se zavest odprla za slednje, tako je prepričan posameznik, bi se nanj vlila nepremagljiva, strašna in groteskna ženskost, ki bi ga zadušila. Izrazi se kot distanciranost, izogibanje biti ganjen, dotaknjen, čustveno vzvalovan in preobražen, kajti vse to bi lahko odprlo vrata boleči resnici o čustvenem incestu in preplavljajoči izkušnji ženskosti. To porodi celo nekakšno hladnokrvnost, vtis nečloveškosti. Izrazi se kot promiskuiteta, ki jo Matjaž Regovec v svoji knjigi Prapodobe promiskuitete opredeli kot materializacijo incesta. Kaj to pomeni? Promiskuiteta je menjavanje spolnih partnerjev z namenom preprečiti odnos. Razvoj osebnega odnosa bi namreč odprl rano čustvenega incesta, ki pa je preboleča in jo je zato potrebno potlačevati, da žrtev preživi. Odpiranje svoje notranjosti ženski – imeti odnos z žensko – žrtev dojema kot enako izkušnji z materjo, zato se ji na vse načine upira, da bi preprečil ponovno uničujoče dušenje in preplavljanje. Izrazi se kot zasvojenost s spolnostjo, ki je prav tako izraz premoči nad žensko, premoči, ki daje olajšanje po zlorabljeni otroški nemoči.

Zloraba preplavljajoče maternice ustvari razumljive poteze, ki so glavne določujoče poteze sodobne zahodne družbe: hiperintelektualnost kot poskus rešiti se zlovešče »maternice«, hladnost in distanciranost, kronično družbeno pomanjkanje dotika, pomanjkanje solidarnosti in skrbi drug za drugega, zlovešča hladnokrvnost in razčlovečenje tehnologije in uporabne znanosti (v nasprotju z znanostjo vednosti). Veliko oblik nasilja nad ženskami izvira iz izkušnje zlorabe preplavljajoče maternice.

Ženska – hudič

Žensko je bilo v zgodovini enačeno s hudičem. Ženska je bila pod vplivom stare etike dojemana kot skušnjvalka, hudičeva pomočnica, ki zapeljuje heroja svetlobe z njegove poti, v območje pogube s svojo spolno privlačnostjo. V judovski tradiciji je arhetip demonske skušnjavke utelešala Lilith, prva Adamova žena. Ker se ni želela podrediti Adamu, je Adam od Boga zahteval, da mu dodeli novo ženo in dobil je Evo. Lilith pa od takrat naprej ponoči obiskuje moške in jim krade belo tekočino. Linda Leonard opozarja na močno projekcijo v tem mitu – moški, nezmožni nadzirati svojega poželenja, so na Lilith – žensko – projicirali krivdo za svojo nenadzorovanost. Podobno dinamiko je moč zaslediti v pripisovanju krivde za posilstvo ženskam: »Zakaj pa je nosila tako kratko krilo? Sama si je kriva. Zakaj pa je hodila tako pozno sama po cesti? Sama si je kriva.«

Obstaja še več razlag, poleg te povezane s spolnim poželenjem, za povezovanje ženske s hudičem.

Ena od njih izvira iz delitve sveta na materijo in duhovno, ki je del stare etike in pripisuje ženski materialno domeno, moškemu pa duhovno. Materialno je inertno, mrtvo in omejuje duha, uklešči ga in mu onemogoča doseči odrešeno svetlobno bivanje. Ženska je tista, ki moškega »zaklepa« v povprečnost, ujetost v telesnost, vsakdanjost, sužnost osnovnim telesnim in čustvenim potrebam, ki se duhu zdijo nizkotne in sramotne. Ženska je tista, ki vleče moškega navzdol, v nizkotnost in on ji poskuša to preprečiti.

Umberto Galimberti v knjigi O ljubezni pravi:

»Ženska poraja eksistenco, Bog pa daje življenje. Zato, če naj še naprej izrabljamo krščansko metaforo, je naša kultura vedno opozarjala na določeno sorodnost med žensko in hudičem – Dostojevski je nekje zapisal, da samo vrag pozna žensko srce. Pri tem ne gre za vprašanje spola, temveč za vprašanje meje. Meje, do katere lahko eksistenca, vsaka eksistenca, poraja bohotno brstenje življenja.

Bog se kaže v življenju, hudič pa si je zadal nalogo, da varuje eksistenco, ki je skrčeno življenje. Angel ni svoboden kot človek, temveč je zapisan eni sami izbiri, odločitvi, ki jo je opravil enkrat in za vselej; je »varuh«, tako kot hudič, vendar ne skrbi za ohranjanje eksistence, temveč za to, da se ta prelomi, da bi se zgodilo, kar se nikdar ne zgodi: da bi se eksistenca odprla življenju-

»Bog je ljubezen in ljubezen je Bog,« piše Baget Bozzo v poskusu, da bi presegel idejo o Bogu in se dotaknil resničnosti Boga. Na strani hudiča je vsaka eksistenca, ki preprečuje, da bi se življenje razraslo do svoje meje. Človek se nikoli ne more poistovetiti s hudičem, čuvarjem meje, zato gleda na smrt kot na razpad vseh meja, začenši s tisto, ki se je zavemo vsakokrat, ko rečemo Jaz.« str. 22, prevedel Matej Venier (italizacija avtorjeva, odebeljenje moje)

Ženska se skozi to razlago pravzaprav kaže kot znanilka človeškega, znanilka omejitev in zamejenosti človeka. Neumann je pokazal, kako je stara etika temeljila na ponotranjanju nadosebnih vrednot, ki so absolutne (absolutno »dobre«), s tem pa je zanikala naravno dejstvo človeškosti, ki v sebi nosi »dobro« in »zlo«, temo in svetlobo. Da bi se človek poistovetil z nadosebnim »dobrim«, mora potlačiti svojo senco, tem pa svojo telesnost in omejenost, ki sta določujoči lastnosti bitja. Ko človek izgubi stik s svojimi omejitvami in omejenostjo, postane razčlovečen, nečloveški. Kot pronicljivo ubesedi Neumann v knjigi Globinska psihologija in nova etika:

»Osnovno neistovetenje posameznika z nadosebnim je podlaga njegovega obstoja. Samo v razločevanju omejenosti bitja od ustvarjalne brezmejnosti postane edinstvenost in posameznost človeka učinkovita. Z inflacijo ega [istovetenje z nadosebno vrednoto] se izognemo tej osnovni okoliščini in človek postane sanjska podoba, popolnoma duhoven, duh.«

Svet stare etike se boji oznanila običajnosti, povprečnosti, človeškosti, ki ga prinaša ženskost. Boji se priznanja, da vsi jokamo, nas je strah, trpimo, kakamo, lulamo, bruhamo, smrdimo, kadar se oznojimo, se prehranjujemo, se predajamo spolnemu drhtenju in utripu v ljubljenju ali pa živalskem občevanju. Boji se priznanja, da smo vsi samo ljudje! To dejstvo je za svet, ki se boji ženskega, strašno, groteskno, nizkotno in sramotno. In vendar je rešitev in zdravilo za tegobe prestrašenega, enostranskega ega ravno v tem priznanju.

»V prisotnosti nečesa prevzemajočega človeka utiša veličina izkušnje. Skrivnostno je, ker je neubesedljivo – preprosto ni besed, ki bi to lahko opisale. Izkušnje, ki ne morejo biti izražene, so v svetu, ki podcenjuje misterije ponavadi podcenjevane. Tak svet ustvarja psihično opustošenje za ljudi, ki živijo na ženski način, za ljudi, ki so dali večji del svojega življenja ženskemu delu – rojevanju otrok, skrbi za žive, negi umirajočih. Prisiljeni so preizpraševati svojo vrednost, ker nimajo besed, s katerimi bi lahko prenesli svojo izkušnjo.« Nor Hall

 Ženska – smrt in preobrazba

Nazadnje nekaj besed namenimo preobražajoči lastnosti ženskega in strahu pred njo.

Ena od poglavitnih in določujočih lastnosti ženskega je njegova cikličnost in s cikličnostjo preobražanje. Cikličnost je možna le ob prisotnosti procesa preobražanja.

Ženskost deluje v nenehnem kroženju porajanja, razvoja, razcveta, razpadanja, smrti in preobražanja. Razodeva resnico, da so vse stvari najprej zarodek, nebogljene, nevedne, ranljive, da pridobivajo vitalnost, prodornost in moč skozi proces razvoja in da na koncu vse čaka izpolnjenost, minljivost, razgradnja.

S to lastnostjo na različne načine ogroža enostranski ego stare etike, ki se ženskosti boji. Z razkrivanjem ciklične faznosti razodene, da je ego v svojih poskusih mišljenja in delovanja najprej šibak, kobacajoč, iščoč, razkrije tisto »nečastno« obdobje »povprečnosti in navadne človeškosti« ega, ki se želi predstaviti kot vsemogočen, vsemoder. Prav tako razkrije nezadostnost mišljenjskih in dejavnostnih dosežkov ega, ko njihov čas preteče, ko jih preraste nekaj boljšega, bolj ustreznega, bolj vitalnega. Razkriva potrebo po »nečastnem« umiku, ponižnosti.

Predvsem pa transformativnost ženskega ogroža večnost in statičnost, v kateri verjame enostranski ženskoboječi ego. Verjame, da je možno oblikovati večne zakone, ki držijo vselej in v vseh obdobjih. Da je možno priti do zaključkov, ki so končni in bodo vedno uporabljivi. Verjame v gradnjo – ustvarjanje konstrukcije iz novih in novih končnih zaključkov, ki se nadgrajujejo in ustvarjajo vedno bolj popoln sistem ubeseditve sveta, ki je večen in nespremenljiv. Na tak način se učimo misliti o znanosti – kot o sistemu, ki se dograjuje, nove ugotovitve se kot komplementarne dodajo že obstoječim. Toda poglobljeno raziskovanje znanosti pokaže, da se znanost ne razvija na ta način. Znanost se v veliko večji meri razvija s pojavom novih odkritij, dognanj, predpostavk, ki stare razgradijo, razvrednotijo, razveljavijo in jih nadomestijo. In nato nove nekoč nadomestijo njih.

Enostranskemu ega ta zakon preobražajoče cikličnosti vliva strah, kajti odvzema mu občutek varnosti, ki ga daje večna, nespremenljiva, večno dopolnjujoča se struktura. Od njega namreč zahteva, da se stalno odreka čistosti, jasnosti, trdnosti, ki jo doseže um in se predaja iracionalnim globinam, ki vse doseženo razgradijo in začno iz razgrajenega porajati novo čistost, jasnost in trdnost. Kot smo ugotovili pri problemu preplavljajoče maternice, je ta proces za enostranski ego strašljiv in to je razumljivo.

Sirene, ki zapeljujejo mornarje sredi morja, jih omrežijo in hipnotizirajo, da le-ti izgubijo razum in jih naposled ugonobijo, so podoba zlorabljajoče preplavljajoče maternice, ženskosti, ki kastrira. Avtor: Herbert Draper Painting - Ulysses in sirene

Sirene, ki zapeljujejo mornarje sredi morja, jih omrežijo in hipnotizirajo, da le-ti izgubijo razum in jih naposled ugonobijo, so podoba zlorabljajoče preplavljajoče maternice, ženskosti, ki kastrira.
Avtor: Herbert Draper Painting – Ulysses in sirene

Kastracija

Sedaj pa se obrnimo h kastraciji – procesu omejevanja, ogrožanja, poškodovanja moškosti kot duševnega modusa zaradi strahu pred njim.

Dragocenosti moškosti

Moškost nas obdarja z več darili. Eno od njih je darilo faličnosti. Faličnosti v smislu projektivnosti, proaktivnosti, prodornosti in osredotočenosti. Energija moškosti je energija, ki se sproži in sproži. Sprožilna energija. Sprožitev je močno naelektren dogodek z visoko napetostjo in izjemno osredotočenostjo. Iz nerazločljive, kaotične, iracionalne mase maternice, ki je, utripa, je polno potencialna, izstreli odločitev za eno možnost in da energijo za uresničitev, materializacijo te možnosti. Brez energije moškosti bi vedno bila zgolj potencialnost, zgolj nosečnost, plodnost in nikoli rojstvo, nikoli obelodanitev, nikoli manifestacija in rast in spoznanje, ki ju prinese manifestacija.

Moškost obdari z veščinami materializacije. Prispeva odločnost, disciplino, red, omejitve, meje, občutek realnega okvirja v nasprotju z (ne)okvirom potencialnosti, občutek umeščenosti v čas – v odnos s preteklostjo in prihodnostjo, umeščenosti v proces – v zavedanje preteklih faz in bodočih faz. S projektivno prodorno energijo s pomočjo teh veščin povzroči materializacijo.

Darilo moškosti je intelekt. Intelekt, ki razblini meglice nedoločnosti, nerazločljivosti in izčisti jasne obrise ločenih bitnosti. Intelekt, ki prinaša dar razločevanja, razvrščanja, ovrednotenja, izbire. Intelekt, ki izkristalizira in s tem naredi uporabno. Intelekt, ki izkristalizira in s tem naredi pojme skupne – pripadne vsem ljudem – in na ta način omogoči dialog, izmenjavo znotraj skupnega družbenega prostora. Ki nas povabi v ta skupni družbeni prostor iz naših posameznih maternic iracionalnosti in potencialnosti, kjer je samo naš svet, samo naš jezik, čista individualnost. Intelekt, ki ustvari enostranskost, časovno zamejenost, pomensko zamejenost, da bi nam omogočil komunikacijo, udejanjanje, izmenjavo.

Razčustvovanost, vera – kastracija dvoma  

Dvom je veliko darilo intelekta. Dvom izvira iz besed »dva« in »um« – dva uma, razuma, pameti. Pomeni, da poskušamo splezati iz svoje individualnosti v skupen prostor med dvema razumoma in preveriti, kaj je resnično in kaj ni. Preverjanje je dar dvoma. Preverjanje, ki zagotovi, da iracionalna maternica ni vsilila svojega pomena in s tem požrla in prevzela pomen, ki ga je nameraval predati drug človek ali pomen, ki biva v resničnosti, v realnem okvirju. Dvom je tisti, ki se odreka utolaženosti v veri, ki nima izkustvene resonance, kajti strah je premočan in bolj kot do, da bi v trebuhu začutil resoniranje vere z našim instinktom resničnosti, je prestrašenemu pomembno, da veruje. Dvom je tisti, ki si prizadeva najti občutek v trebuhu, ki pravi »Drži. Res je.« in s tem doseči mir, ki ga ne bo pretresala nočna negotovost – saj vemo, da je vsak fanatizem v nezavednem kompenziran s toliko močnim dvomom in negotovostjo, kot je močan zavestni fanatizem. Dvom se ne sprijazni s to tragično okoliščino in želi najti izkustveno potrditev ali zavrnitev trditve.

»Stalna prisotnost Boga med človeštvom v obliki Svetega Duha pomeni, da je človeštvo vključeno v božanski proces in to »pomeni, da je načelo ločenosti in avtonomije proti Bogu – ki ga pooseblja Lucifer kot Bogu-nasprotujoča volja – prav tako vključeno vanj.« Lucifer je arhetipska podoba samo-asertivne (self-assertive) volje, človeškega ega. Ta »uporniška volja«, senčni brat »svetlega Sina«, Kristusa, je potrebna za samouresničitev.

»Objekt, ki nima svoje volje, ki bi bila zmožna, ko je potrebno, nasprotovanja njegovemu stvarniku, in ki nima drugih lastnosti, kot stvarnikovih lastnosti…nima neodvisnega obstoja in je nezmožen etične odločitve…Zato je bil morda Lucifer tisti, ki je najbolje razumel božanski boj stvarjenja sveta in ki je to voljo najbolj zvesto udejanjil. Kajti z uporom Bogu je postal aktivno načelo stvarjenja, ki se je upiralo Bogu s svojo lastno proti-voljo.« C. G. Jung

Prav tako je človeški ego, podprt z Luciferjevim vztrajanjem pri avtonomiji, svobodi in samo-potrditvi, potreben dinamičen element v razvijajoči se samouresničitvi psihološke celovitosti človeka. Brez tega elementa bi obstajal samo potencial in sebstvo bi ostalo latentno, abstrakcija.« Murray Stein

Razčustvovanost – iracionalna, nekanalizirana čustvenost preplavljajoče maternice hlepi po kastraciji intelekta in dvoma. Sprevžren užitek doživlja ob onemogočanju moškosti sprožiti se in sprožiti, izbrati, odločiti se, razjasniti, zamejiti z namenom uresničiti. Slepa vera zahteva od človeka, da se preda, da preda svoje dostojanstvo spoznavanja, da se odreče svojemu razvoju, da se odreče temu, kar ga dela človeškega – spoznavajoči um.

To je temni obraz Neptuna, ki zmede, zato da pridobi moč, ki mrcvari in se igra, brizga črnilo v vodo, vrtinči meglice, meša pojme, razgrajuje določenost, da bi kastriral razum.

Vera je zahtevala od človeka, da se odreče dragocenim darovom moškosti. V sodobnem času to od človeka zahteva tudi novodobna ali »new age« duhovnost, ki zahteva od človeka slepo vero v kozmične entitete, kozmične zakone, ki jih človek ne izkuša na lastni koži.
Človeku preprečuje, da bi začel tam, kjer je, ampak mu vceplja občutek nezadostnosti s tem, da ga sili, naj poosebi nekaj, česar ne izkuša in ne more ponotranjati. Človeku reže korenine, izrine ga z njegove izhodiščne točke – to, kar v tem trenutku je – ki ga edina lahko sproži na pot spoznavanja.
Človeka prepričuje, da obrača oči stran od bolečine, od krivic, zla in začne verjeti, da so le-te iluzija. Prepričuje ga v slepo vero v svetlobo, prav na enak način, kot to počne stara etika in njen podaljšek – religija.
Človeka odteguje iz območja skupnega, skupnega jezika in skupne resničnosti, ki jo omogoči intelekt, da bi nam pomagal živeti skupaj in živeti skupaj dobro, spreminjati se v dobro družbo. Prepričuje, da je skupno iluzija, da je resnična le čista individualnost notranje maternice. Izbrisuje časovni okvir in zgodovinsko umeščenost in razveljavlja družbeno odgovornost. Na oltar čaščenja postavlja čisto, vase zavito, s svojo individualnostjo prepojeno in za druge in drugačnost slepo in gluho, individualnost. Prav takšne pa nas želi kapitalistična pošast, za katero smo vredni le kot slepi, nezainteresirani potrošniki. Večno neopolnomočeni, večno nepovezani s sabo, v večni lakoti, zmedenosti, nedoločljivosti, večno hrepeneči – večno trošeči.

Notranje in družbeno

Moškost in ženskost kot duševna modusa sta v enakovrednem in spoštljivem sodelovanju nosilca območja preseka med notranjim osebnim in družbenim zunanjim. Nova etika, ki jo prinaša na novo definiran odnos med moškostjo in ženskostjo, ki jo prinaša mutacija duševne konstelacije, temelji na globokem zavedanju tega preseka med notranjim osebnim in zunanjim družbenim. Zaveda se, da ni nič čisto družbeno in nič čisto psihološko. Noben družben fenomen ni brez vsakršne povezave z notranjim dogajanjem v posameznikih in noben notranji proces v posameznikih ni brez vsakršne povezave z dogajanji v skupnosti.

»Toda resničnost zla, ki napada posameznika, ne izhaja zgolj iz njegove individualne resničnosti, temveč je tudi projicirana kot individualni konstrukt kolektivnega. Prav tako ustvarjalne nezavedne sile, ki nakazujejo nove poti, niso zgolj individualne sile, temveč individualna konfiguracija ustvarjalnega vidika skupnosti, torej skupnega človeškega nezavednega.
Tako problem, kot plasti, ki porajajo rešitev, so vidne v posamezniku, toda oboje temelji na kolektivnem. Prav to dela izkušnjo posameznega človeka tako pomenljivo in pomembno.
Kar se zgodi v njem, deluje kot vzorec in primer tega, kar se dogaja v celoti in rešilna izhodišča so začetek bodočih vrednot in simbolov skupnosti.
Posameznik in njegova usoda sta prototipa kolektivnega: predstavljata retorto, znotraj katere skupnost vari svoje strupe in protistrupe. Prav zato je globok psihološki dogodek, ki prevzame posameznika in se v njem manifestira kot objekt izkušnje, transcendentnega pomena za obdobje tranzicije in loma kolektivnih norm.
Prihodnost skupnosti živi v sedanjosti posameznikov, ki vznemirjeni od svojih težav predstavljajo strukturne organe skupnosti. Občutljivi ljudje, psihični bolniki in ljudje z ustvarjalnimi darovi so vedno napovedovalci. Njihova okrepljena prepustnost za kolektivne nezavedne vsebine, to globoko podlago, ki določuje zgodovino skupinskega dogajanja, jih naredi bolj dovzetne za nove vsebine, ki klijejo, a za skupnost še niso zaznavne. Ti ljudje tudi osebno in goreče živijo izzive, katerih aktualnost skupnost zazna šele čez stoletje ali še kasneje.« Erich Neumann

Čas je za novo poroko med moškim in ženskim, ki ne temelji na okoriščanju in izrabljanju enega ali drugega, ampak skupnem porajanju odrešujočega Tretjega. Čas je za mutacijo duševne konstelacije. Čas je za novo etiko.

© Ana Drevenšek

Vabim te, da v komentar zapišeš svoje izkušnje s kastracijo in/ali sterilizacijo ter odnosom med notranjim osebnim in zunanjim družbenim!

“Družba nas želi držati v vlogi punčke. S punčkami je lažje manipulirati. Ples pomaga pri tem, da se osvobodimo krivde pred svojo seksualno izraznostjo.” Maja Gorjup in Chair Dance

Čutnost je eden od načinov, kako je kanalizirana ženska moč. Če odklenemo ta kanal, odpremo pot svoji moči. Ženske na Zahodu smo bodisi pozabile to moč in jo potlačile, včasih se je celo bojimo, ali pa smo jo začele izkoriščati, ji odvzele svetost, z njo manipulirale in si odvzele zavest o tem, kako močna in sveta bitja v  resnici smo. Ženske povsod po svetu, ki so v času patriarhata gojile to znanje in kanalizirale to moč kot duhovno, so označili za lahkoživke, prostitutke. Marija Magdalena, svečenica, je bila deležna te usode. Svečenice devadasi iz Indije, ki so gojile rituale svete spolnosti, so bile deležne te usode. Tudi danes so mnoge ženske, ki gojijo to moč, še vedno ponekod deležne nezaupanja.

Maja Gorjup je ustvarjalka plesa Chair Dance. Plesa ne dojema le kot šport ali rekreacijo, temveč tudi kot izraz sebe, priložnost za stik s sabo in seveda tudi kot kanal za povezovanje z ženskostjo. Naslednji teden, med 1. in 5. septembrom z Majo skupaj pripravljava plesno-meditativno delavnico Osvoboditev ženskosti skozi ples in meditacijo. Ženskost ni le mentalni koncept, o katerem razmišljamo in na podlagi katerega sprejemamo racionalne odločitve. Ženskost je način bivanja, ki ga ženske izkušamo celostno – skozi naše psihe, telesa in duše. Čudovita dopolnitev ali korak naprej na naši poti iskanja izvorne ženskosti je torej, da zaplešemo – da skozi telo izkusimo žensko energijo oziroma, da nas naše telo nauči, kaj pomeni biti ženska.

Več o dogodku: Osvoboditev ženskosti skozi ples in meditacijo

Majin Chair Dance

Majin Chair Dance

Maja, kako si ustvarila Chair Dance, kje si dobila navdih zanj? Kaj je bistvo Chair Dance-a, kaj je namen tega plesa?

Prvič sem zaplesala v domači kuhinji na 1 m2, ko sem na Youtubu našla Carmen Electra in si malo odpočila od nočnega študija. Tako me je navdahnil občutek, ki sem ga pri tem doživela, da sem začela plesati tudi podnevi. V dnevni sobi 🙂 Ples sem predstavila kolegici, ki je takrat prva v Sloveniji odprla plesno šolo ob drogu. Ker je imela podoben koncept doživljanja plesa, me je potegnila med svoje inštruktorice in takrat se je chair dance prvič začel pojavljati v plesnih studijih. Takrat je bilo glavno bistvo zabava in hec, uporabljale smo še klobuke, kravate in srajce s katerimi smo ustvarjale kreativne koreografije, ki bi jih teoretično lahko zaplesale svojim moškim. Sedaj na urah ne poudarjam več moških kot našo hipotetično ciljno publiko, ampak nas same. Poglavitni namen je, da žensko pred sabo ni sram zaplesati erotično. Učimo se zapeljivih gibov, ki so v nas, a jih nikjer nimamo prilike izraziti. V diskotekah se nam rado pripeti, da ob takem plesu privabimo nehoteno moško pozornost ali pa žensko zgražanje, tu pa ni nikogar, ki bi ocenjeval ali moraliziral, zato se lahko sprostimo v senzualnem gibanju.

Se ženske bojimo svoje čutnosti? Kako se to kaže? Kako se kot učiteljica tega plesa spopadeš s tem izzivom?

Punce, ki pridejo k meni, generalno niso boječe. Moram reči, da sem se mogoče jaz od njih celo več naučila kot one od mene 🙂 Sem pa razvila neverjetno intuicijo, ki mi zna že na prvem treningu povedati katera je osvobojena, katera pa ima notranje zavore oz. komplekse. To se vidi v gestikulaciji, v gibih, ki niso dokončani in široki, v plesni izraznosti. Vidi se tudi po zaprti telesni drži, zato sem začela delati na odpiranju prsnega dela, kjer je marsikaj skritega. Gibi mi znajo pokazati katera se že doživlja kot ženska in katera raje ostaja deklica. Že vseh 5 let delam iste izolacije, ki omehčajo (prepihajo) trup, ki ga fitnes vadbe sicer zapirajo. Zelo pomemben je tudi strečing, ker iščemo meje svojega telesa in potem gre tudi med plesom gib lahko dlje. Deluje terapevtsko, ker gre telo čez svoje ustaljene meje, um in duša pa mu sčasoma sledita.

Kaj je ples zate? Kako doživljaš ples?

Ples … ko sem ples v najstniških letih opustila, sem se počutila kot bi mi bilo odvzeto nekaj, kar je nujno za preživetje. Prebolevala sem ga kot prvega fanta, ki … no, ga nikoli ne preboliš 🙂 Ko me je sam spet poiskal, ga nisem več izpustila. V plesu najdem vse. Zatočišče, pobeg, kreativo.  V družabnih plesih še odnos, ki mi je kot ogledalo, super samoanaliza. Koliko psihologije je v tem!  Ples je moj terapevt, ozdravlja me žalosti ali poudarja mojo srečo.

Veliko žensk ima odpor do plesa, saj je na plesnih urah pogosto močan poudarek na tehnični pravilnosti gibov in pogosto skoraj nič poudarka notranjega doživljanja ženske. Veliko žensk si želi izplesati svojo Dušo, ne pa ujeti se v tehnične zanke, saj ne nameravajo postati profesionalne plesalke. Ples torej kot meditacija ne kot šport/poklic. Kakšne so tvoje misli o tem in kako na Chair Dance-u poskrbiš za Dušo?

Ja, tukaj pa nisem popolnoma nedolžna 🙂 Ker je bil začetni komentar tečajnic, da je premalo intenzivno, sem intenziteto močno povečala. Iz tega sem naredila šport. Ker sem perfekcionist, težim tudi s tehnikami in želim, da od moje ure punce pridejo »prešvicane«, saj še zmeraj delujem v okviru plesa ob drogu, ki je zelo zahtevna vadba. Svoje ure sem potem razdelila na športne in senzualne, da ženski ponudim občutek, da je naredila nekaj za svoje telo in nekaj za dušo. Najbolj važno mi je, da ko enkrat osvojimo koreografijo, jo vsaka lahko začuti in potem odpleše po svoje. V bistvu se znotraj nekega vzorca, ki jim ga jaz postavim, ustvari njihova čutna kreativa.

chair dance maja na stoluPatriarhalna duhovnost trdi, da sta telo in duh ločena in da čutnost ne more biti duhovna, da duhovnost lahko izkusimo, ko presežemo čutnost. Ženske smo nezavedno to ponotranjile, čeprav je proti našim ženskim bitjem, in včasih s težave sprejemamo občutke v svojem telesu, med plesom na primer. Kako pri plesu Chair Dance ženskost predstaviš skozi ples?

Ko sem se sama začela bolj ukvarjati z duhovnostjo, sem prisegla na askezo. Nekega lepega odločnega dne, sem se strogo odrekla vsem užitkom, ki ga življenje sploh lahko nudi. Hrani, ponočevanju, druženju in ljubezni. Drastično sem shujšala in bila sem strašno osamljena. Ko sem se v tej filozofski osami le očistila svojih starih vzorcev, sem počasi začela dojemati, da se s tem odrekam življenju. Ravno tistemu življenju, ki sem si ga tako želela osmisliti, kakšen paradoks! Duhovnost ne pomeni postati meniški ali božji, ampak ovrednotiti svojo človeškost. Sedaj se učim biti to, kar sem in sem ženska. Ta tranzicija med deklico in žensko se mi zdi zelo stresna, saj nas družba (no, ali pa starši) želi držati v vlogi punčke. S punčkami je lažje manipulirati. To večno nedoraslost se poudarja tudi preko mode, ki je ali deška ali infantilna. Preko telesnih trendov, ki poudarjajo mišice, ki sicer niso v ženski domeni. Če torej ženska kar naprej beži od svojih notranjih moči, se te prej ko slej nekje nekako manifestirajo v nevrotičnih oblikah. Mislim, da takšen ples pomaga pri tem, da se osvobodimo krivde pred svojo seksualno izraznostjo. Da stojimo za svojim seksapilom ne da bi ga zatirale zaradi zunanjih sodb. Včasih na svojih treningih vzpodbujam punce, da se dotikajo svojega telesa. Če ne gre, jim povem, da je to le plesni gib. Ampak ples je življenje 🙂

Zakaj je ples za ženske pomemben?

Menim, da smo ženske res ena mistična skrivnostna in globoka bitja. Večina se nas ne zaveda svoje gromozanske moči, čeprav jo čutimo nekje v petah. Ples je tisti krasni ventil, ki lahko spravi našo divjost na plano.

Kaj lahko ženskam da Chair Dance, nekaj, kar je drugačno od tega, kar dobijo pri drugih plesih?

Torej, naš ključni element je očitno stol. Stol sam po sebi nekako kliče po asociaciji z moškim v smislu lab dance-a, zato mogoče vzpodbuja to erotično nagajivost. Vsi plesi pri katerih se uporabljajo boki so krasni, a gibi na stolu znajo biti bolj seksapilni verjetno zato, ker simulirajo položaje med ljubljenjem. Se pravi ženska v resnici pleše s sabo in zase, a vendar nekje obstaja nezavedni občutek, da na tem stolu lahko nekdo sedi 🙂

Na kakšne način si ženskam že pomagala do stika s svojo ženskostjo?

Največji izziv mi je bilo delati z dekleti, ki imajo težave s telesno samopodobo oz. motnje hranjenja, saj sem jih imela tudi sama, zato sem se jim tudi lažje približala. Menim, da je kognitivna terapija sicer predpogoj do ozdravitve, a ples je izkustvena oblika zdravljenja. Pri težavah s prehrano je telo edina in osnovna skrb, zato se mi zdi smiselno, da se s tem torej spopademo na fizični ravni, ki pa ni le divje samouničevanje preko pretirano intenzivnega športa, ki ženski ni v krvi. Da se preko nežnega plesa umirimo in se ljubkujemo, negujemo in občudujemo. Ko se ženska nauči teh lepih gibov, se začne opazovati in vidi kako lepa v resnici je!

Kako ti doživljaš svojo čutnost? Kakšna je bila tvoja pot spoznavanja in sprejemanja svoje čutnosti? Kako si doživela tranzicijo med deklico in žensko? Kako doživljaš ples, kakšen je tvoj odnos do plesa?   Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

 Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.