Ženskost

Kaj sploh pomeni ženskost, kaj to sploh je? Ali sploh obstaja? Že nekaj časa je veliko slišati o ženski energiji in ženskosti, o tem, kako smo izgubile stik z njo in kako se je potrebno k njej vrniti. Takšno razmišljanje se mi zdi problematično in celo nevarno (prvi del članka), hkrati pa se mi zdi vredno globlje pogledati, kaj je pravzaprav mišljeno, kadar se govori o “ženskosti” ter raziskati, ali obstaja drugačno pojmovanje ženskosti, ki bi ženskam lahko koristilo (drugi del članka).

“Ženska” in “moška” “energija” ter “prave ženske” in “pravi moški”

Najprej se obrnimo k problematičnosti. Problematičen je sam koncept vračanja, ki predpostavlja, da je obstajal pretekli čas, ko smo ženske bile povezane z žensko energijo, zdaj pa smo ta stik izgubile. Pogosto se za to krivi feminizem in emancipacijo ženske. Kaj vse je narobe s tem? Prvič, zlatih časov nikoli ni bilo. (Morda daleč nazaj v zgodovini so obstajale egalitarnejše družbe; arheologi in zgodovinarji imajo glede tega deljena mnenja.) Bil je patriarhat, v katerem so bile ženske podrejene in drugorazredne, ali pa celo razosebljene in popredmetene, lastnina. Da, bile so matere, ampak ne iz veselja in ljubezni, temveč ker se rojevanju niso mogle izogniti, prav tako pa je bilo materinstvo edina kulturno sprejemljiva vloga za ženske. Materinstvo je bilo za ženske zgodovine kletka. Zato so zgodnjekrščanske ženske z veseljem sprejemale krščansko sporočilo o duhovni vrednosti spolne čistosti (deviškosti) in srečne postajale redovnice, menihinje in puščavnice; tako so lahko ubežale omejujoči in nesvobodni vlogi žene in matere ter živele samouresničeno življenje. Zato iz dvatisočletne zgodovine Evrope največ ženskih imen poznamo prav iz cerkvenih vrst – vrst svetnic, redovnic in duhovnih učiteljic – ker so bile skoraj edine, ki so se lahko ukvarjale s področji izven gospodinjenja in materinjenja.
Nostalgično hrepenenje po zlatih časih, ko so obstajale “prave ženske” in “pravi moški” je torej zgodovinsko netočno in je bolj psihološka fantazija.
Druga toksična zmota je, da je za “pomanjkanje ženstvenosti” kriv feminizem. (Uf, to boli že samo zapisati.) Gibanje za osvoboditev žensk (women’s liberation movement) si je prizadevalo (in si še prizadeva) prav za osvoboditev žensk iz okoliščin, opisanih zgoraj. Prizadeva si za polnopravnost ženske v družbi (možnost dedovanja, izobraževanja, udeleževanja volitev ter kandidature, možnost posedovanja lastnine, itd.), pa tudi za notranjo svobodo ženske – za osvoboditev od strupenih spon ponotranjenega patriarhata, za zmožnost, da ženska odvrže vse nalepke in identitete, ki so ji nalepljene od zunaj, da se preneha identificirati glede na svoje odnose in začuti svobodo svojega bitja navznoter in na zunaj. Žensko gibanje je ženski dalo tako družbeni kot notranji prostor, da je svobodna, se raziskuje in izraža. Torej je tudi to drugo prepričanje, da je ženska z emancipacijo izgubila svojo “ženskost” zgodovinsko netočno in toksično.
Morda s to zgodovinsko naivno in nevarno zmoto ljudje poskušajo razložiti dejstvo, zakaj so sodobne ženske tako obremenjene in zakaj jim družba nalaga toliko obvez: moraš biti mama, moraš biti uspešna poslovna ženska, moraš biti srečna partnerica, bla bla bla. Ha, za to prav nič ni kriv feminizem, ampak neoliberalizem! Neoliberalizem se je prikradel v feminizem, ga uzurpiral in prodaja idejo, da je opolnomočena ženska vsemogočna ženska in predvsem taka, ki lahko vse sama. Mati, žena, seks simbol in CEO (direktorica). S tem je feminističen impulz v bistvu nevtraliziran, ugasnjen: ženska ne išče več globljih razlogov za svoj položaj v družbi in stanje družbe, ne povezuje se več z drugimi in ne prizadeva si več za družbene spremembe, ki bi omogočile ženski boljše življenje. Pod neoliberalnim feminizmom verjame, da je za vse odgovorna sama. Ali kot ugotavlja Mary Daly, feministična teologinja: “Ko so se sodobne ženske prebudile in se začele boriti za svoje pravice, se je njihovo prebujenje imenovalo “žensko gibanje” (women’s movement). Nato je skozi leta, ko se je družba bolj navadila nanj, postalo “ženska skupnost” (women’s community). Mary Daly, ameriška feministka, pravi, da je ta skrivnostna sprememba izrazov posledica patriarhalnega vmešavanja v žensko prebujanje
Vprašati se moramo namreč: Kaj mi sporoča beseda “gibanje”? Kaj mi sporoča beseda “skupnost”? Beseda gibanje nakazuje na razvoj, rast, spreminjanje in samostojnost. Beseda skupnost pa nakazuje na zaprto in negibljivo skupino, ki se ukvarja s preživetvenimi dejavnostmi.
Ko je patriarhalna družba žensko gibanje začela imenovati ženska skupnost, je s tem na nezavedni ravni sporočala, da so prebujene ženske, ki se povezujejo v skupine, le skupnost. Skupnost žensk, ki se združuje zaradi skupnih interesov, nato pa se vrne k svojim družinam, možem, kjer je njihovo osnovno mesto. “Ženska skupnost” zveni kot dejavnost za prosti čas, ležerna, neobremenjena, namenjena sprostitvi, da se ženske nato vrnejo nazaj k svojim obveznostim – skrbi za moške in njihovi instituciji družine.

Tudi Naomi Wolf ugotavlja: “Ko je prišlo do tega, kdo bo skrbel za otroke, se je ženskemu gibanju zgodil kapitalizem, resnična revolucija spolov pa se ni.

Lierre Keith

Ali pa kot pravi Lierre Keith: “Ljudje včasih pravijo, da bo feminizem opravil svoje delo, ko bo polovica direktorjev žensk. To ni feminizem; kot pravi Cathrine MacKinnon, je to na ženske apliciran neoliberalizem. Feminizem ne bo zmagal, ko bodo imele ženske enak delež pri zatiralski pojedini, postreženi v znoju naših sester, temveč ko bodo vse vladajoče hierarhije – vključno z ekonomskimi – uničene.
Vidimo torej, da za preobremenjenost ženske in njeno zapuščenost ni kriv feminizem, ampak patriarhalni neoliberalizem, ki ne prenese tistih pravnih ureditev (na primer enoletni porodniški dopust) ter kulturnih vsebin, ki so v nasprotju z njegovo ideologijo neskončne produktivnosti in pohlepa. Prav te pravne ureditve in kulturne vsebine pa so sad ženskega gibanja.

Poleg zgodovinsko napačno lociranih razlogov za “izgubo ženskosti” novodobno gibanje ženske energije tudi samo “ženskost” opredeli zelo ozko: zasledimo lahko besede kot so nežnost, milina, mehkoba, materinskost, itd. S temi lastnostmi kot takimi ni nič narobe, nasprotno, zelo potrebne so, sploh v družbi, prepojeni z neoliberalno ideologijo pohlepa in neskončne produktivnost, ki popredmeti vse in vsakogar. Toda novodobno gibanje ženske energije ne govori o teh lastnostih v tem kontekstu, v širšem družbenem kontekstu, kritično in zgodovinsko/politično ozaveščeno. O teh lastnostih govori na način, ki po mojem mnenju ženske omejuje. Opazujem namreč dinamiko pridigarskega tona; kakšne bi ženske morale biti, kakšna je “prava” ženska. V ženskah vzbudi občutke neadekvatnosti, da niso dovolj dobre, da sploh niso v redu, zbudi jim občutke krivde. Namesto, da bi ženske povezalo s samimi sabo in jih opolnomočilo, jim daje recepte in navodila, nedosegljive in nečloveške ideale. Kot pravi Krzysztof Charamsa (bivši vatikanski funkcionar) o katoliškem konceptu “genija žene”, ki je zelo podoben novodobnemu konceptu “ženske energije” in “ženstvenosti”: “Menim, da je pod to miselnostjo (homofobijo) problem žensk. Pripelje nas nazaj k teologiji telesa. Wojtyłova ideja o “geniju žene” je napačna in nevarna. To je napačna konstrukcija. Ženska postane “stvar” (ne subjekt, ki se lahko sama opiše), ki jo mi (moški) označimo za véliko, čudovito, s posebnim in specifičnih genijem. Postane posebna “stvar”, ki jo obožujemo. Kar je še en način, kako nevtraliziramo to “stvar”: “stvar” nima možnosti odpreti svojih ust. Toda prepričani smo, da je oboževana zaradi našega moškega (cerkvenega) priznanja njenega genija. To je naš depersonalizirani objekt: žensk ne obravnavamo na oseben način, kot subjekte enakovrednega odnosa. To je naš “fetiš”. In Marija, Mati Božja, je prav tako nekaj takšnega kot naš “fetiš”: pravimo, da je ona najpomembnejša oseba, toda praktično iz vsakega področja Cerkve izločamo resnično prisotnost žensk. In vsaka ženska mora biti s tem zadovoljna. Vsaka ženska mora biti zadovoljna s tem, da častimo Sveto Marijo in, z Janezom Pavlom II tudi njen “genij”, medtem ko je v resnici to nevtralizacija njenih pravic, njenega dostojanstva, njenega enakovrednega sodelovanja v človeški skupnosti, itd. To je nekaj makiavelijskega, nekaj lažnega.”

Vsako posplošeno govorjenje o “ženskosti” in “moškosti” je toksično. Stavki, kot so “Ženske so /takšne in takšne/, moški so /takšni in takšni/,” nam razkrivajo mehanizem projekcije nezavednega materiala. Tisto, česar nismo ozavestili in integrirali, ima na nas mistificirajoči učinek, je za nas tuje, Drugo in zato napolnjeno z nekakšnim skrivnostnim pridihom; s tem ravnamo iracionalno in nereflektirano. Ker s to vsebino nismo vzpostavili osebnega odnosa, jo nereflektirano posplošujemo, “Ženske so mile, moški so močni.” Ženske in moške osebe združimo v nerazločljiv konglomerat, v katerem se izgubi vsaka individualnost posameznice/ka. Takšni nediferencirani konglomerati nakazujejo na nediferencirano zavest in na dejstvo, da imamo opraviti z nečim tujim (podobno je na primer s trditvami o kakršnihkoli skupinah ljudi: Arabci so takšni in takšni, Romi so takšni in takšni, verniki so takšni in takšni, feministke so takšne in takšne), kadarkoli torej nimamo osebnega odnosa z neko vsebino, projiciramo svoje nezavedno in proizvajamo takšne posplošujoče trditve.

“Prave ženske” in “pravi moški” psihoanalitično

1950-ta leta, leta “prave” ženskosti in “prave” moškosti.

V novodobni fascinaciji nad “pravo” ženskostjo in “pravo” moškostjo je začutiti nekakšno otroško hrepenenje po varnosti materinskega objema, po uroborični (prvinsko nezavedanje; blažena nezavednost; oceansko zlivanje) združitvi. Ne govori o zrelem in odraslem odnosu med moškim in žensko, ki sta v polnosti vstopila v odraslo psihologijo, prevzemata odgovornost zase in za svoj odnos do drugega, temveč govori o moškem in ženski, ki drug v drugem iščeta to uroborično zlitost (na tem mestu je potrebno opozoriti tudi na očigledno dejstvo, da je novodobno gibanje “ženske in moške energije” izrazito heteronormativno; na heteroseksualno zvezo projicira to blaženo uroborično zlitost).
V tej podobi heteroseksualnega para, ki nam ga slika omenjeno gibanje, lahko prepoznamo orise arhetipskega para iz 1950ih let in ki jih v klasično psihoanalitičnem smislu lahko najdemo v dinamiki med histrionično in narcisistično osebnostjo. Histrionično osebnost, arhaično imenovano histerična osebnost, je že Freud prepoznal kot specifično žensko situacijo (ne ker bi to bilo ženski prirojeno, ampak zaradi takratnih družbenih okoliščin). Temelji lahko na fizičnem ali čustvenem incestu, s katerim deklica izgubi občutek za svoje meje, razvije ambivalenten in prestrašen odnos do svoje seksualnosti, jo je strah močne starševske figure, ki si jo podreja in razvije specifične mehanizme preživetja. Za histrionično osebnost pri ženski je značilno, da na moške projicira moč in nevarnost, zaradi izkušnje z očetom. Histrionična osebnost deluje otročje, očarljivo in odvisno (Marilyn Monroe). Zapeljivi učinek njenega vedenja izvira iz strahu pred močnim drugim in je poskus samozaščite (t.i. counterphobic acting out): približuje se tistemu, ki se ga nezavedno boji. Zapeljuje, kadar se v resnici spolnosti boji. Na ta način želi nezavedno zagotoviti, da bi se nevarnemu drugemu prikupila in bi se je usmilil.
»Histerične osebnosti ne zapeljujejo zato, ker želijo pozornost, temveč zato, ker se bojijo vdora, izkoriščenosti, zavrnitve. /…/ Ljudje, ki potlačujejo erotične težnje in konflikte, ki se zdijo nevarni in nesprejemljivi, se ponavadi čutijo spolno frustrirani in rahlo tesnobni. Njihove normalne želje po bližini in ljubezni lahko postanejo amplificirane, kot da bi jih okrepilo nezadovoljeno spolno hrepenenje. Lahko so zelo zapeljivi, toda ne zavedajo se impliciranega spolnega vabila v svojem vedenju. Pravzaprav so pogosto šokirani, ko drugi njihova dejanja interpretirajo kot sprožanje spolnega stika. Še več, če se spustijo v takšen stik (kar včasih storijo, da bi pomirili strašljiv objekt, ki jih seksualizira, kot tudi zato, da bi omilili svojo krivdo zaradi učinkov njihovega vedenja), ponavadi erotično v njem ne uživajo.« Nancy McWilliams, Psihoanalitična diagnostika

Sodobna upodobitev Afrodite in Aresa, s prepoznavnimi histrionično-narcisističnimi potezami.

Histrionična osebnost je izrazito občutljiva in hitro preplavljena. Zaradi te preplavljenosti in globoke prestrašenosti ima histrionična osebnost težave z mišljenjem kot zmožnostjo objektivnosti in artikulacije. D. W. Allen (1977) pravi, da se mora histerična osebnost naučiti misliti, tako kot se mora obsesivno kompulzivna osebnost naučiti čutiti.

Po drugi strani pa idealiziranje “prave” moškosti diši po narcisistični osebnosti. Narcisistično osebnost zaznamuje močna in privlačna karizma, očarljivost in zapeljivost. Kmalu pa se v družbi narcisistične osebnosti začnemo čutiti razvrednotene, neslišane in poteptane, tudi odrinjene. Očarljivost in velikopoteznost, navidezna izjemna samozavest in pogosto prav brezsramno občudovanje sebe pa skrivajo razdrobljen občutek sebe, razsut občutek samozavesti in občutek globoke zapuščenosti in neadekvatnosti v notranjosti. Zunanja grandioznost je mehanizem preživetja; na ta način se narcisistična osebnost nekako drži skupaj, se brani pred razpadom, pred tesnobnimi občutki razvrednotenja in nekoherentnosti znotraj. Zaradi teh grozečih občutkov iz notranjosti narcisistična osebnost tudi ne more biti v odnosu in se (nezavedno, avtomatsko) poslužuje manipulacij, premoči. Drugo osebo mora nadzorovati, da ohrani lasten občutek varnosti. Pristnost druge osebe namreč prebuja zavedanje lastne razpadle notranjosti, kar pa je ogrožujoče. Zato (nezavedno) narcisistična osebnost tudi lomi človeka ob sebi, da ga tako spravi v takšne občutke, kot jih sama nosi v notranjosti (razvrednotenost, zrušenost, itd.). To je dinamika zavisti, značilna za narcisistično osebnost; navznoter čuti močno prikrajšanost, zapuščenost in zlomljenost, zaznava pa, da drugi imajo, kar sama želi, zato jim zavida. Drugim želi odvzeti tisto, kar imajo, kajti, če nima on/ona, tudi drugi ne bodo imeli. Poleg zavisti, so v narcisistični osebnosti močno prisotna tudi čustva sovraštva in besa. Pravzaprav so vse troje čustva nemoči in občutka prikrajšanosti, zapuščenosti. Nathan Schwartz Salant (jungovski psihoanalitik) pravi, da je eden poglavitnih dejavnikov geneze narcisistične osebnosti kontradiktorno sporočilo starša: na površju oboževanje, pod površjem pa zavist: “Vse to izvira iz otroštva, kajti narcististični značaj je bil verjetno podvržen starševski zavisti. Ni neobičajno, da starši svojim otrokom zavidajo njihove talente in sposobnosti, precej nezavedno. V teh primerih otrok sliši: “Imaš nekaj posebnega,”, toda spodaj je sporočilo: “Zaradi tega te sovražim.” Otrokova psiha se odzove tako, da se identificira z občutkom, da je nekaj posebnega, odreže pa občutek osovraženosti. Občutek posebnosti je ves čas napihnjen kot obramba pred občutki osovraženosti.
Narcisistični pacienti pogosto govorijo o tem, kako zelo so jih starši hvalili in vzpodbujali, toda prav tako priznavajo, da čutijo potrebo ohranjati do staršev distanco, da čutijo ob njih nenavaden občutek nelagodja. Analiza pogosto razkrije podtalen občutek, da so bili sovraženi, da so bili objekt intenzivne zavisti. Odkriti to boleče in strašljivo dejstvo je v analizi ključno, sicer negativna čustva ostajajo potlačena, odrezana, in grandioznost se nadaljuje na negativen, obrambni način, se ne spreminja in s starostjo postaja vse hujša.

V patriarhatu je zaznati več histrioničnih žensk in narcisističnih moških. Zakaj? Ker imajo v patriarhatu moški več moči in otroci (tudi deklice) to opazijo; ker moški v manjši meri skrbijo za otroke in njihova odsotnost jih naredi bolj vznemirljive, idealizirane, “druge” kot mame. Deklica, ki bo postala histrionična, se torej boji očeta, ki ima avtoriteto, hkrati pa je vznemirljiv in objekt želje zaradi njegove odsotnosti, umaknjenosti. Njegov narcisistično nepredelan

Marilyn Monroe, zdaj že arhetipska podoba patriarhalne histrionične ženskosti.

odnos do lastne anime (čustev, seksualnosti, odraslega odnosa do ženske) povzroči čustveni incest s hčerko, zaradi česar hči izgubi stik s sabo in razvije se histrionična seksualna dinamika, opisana zgoraj. Po drugi strani pa so dečki občudovani in od majhnega vzgajani v patriarhalni ideal, matere pa jim nezavedno vseeno zavidajo njihovo privilegiranost in jih nezavedno odrivajo (pa morda tudi zato, ker so neprostovoljno matere in so jezne na svojo situacijo). S strani očeta dobijo potrditev in sprejem v “moški” svet, a tudi z njegove strani ni čustvene pristnosti, ker ima oče v patriarhatu zelo nezrelo animo.

Vidimo torej, da so v patriarhalni vzgoji vprašanja moči in identitete močno ospoljena. Nasprotni spol je mistificiran, tuj, neintegriran in se kaže v nezreli animi v moškem in nezrelem animusu v ženski. Histrionična ženska v sebi ne zmore prepoznati moči, avtoritete, instinktivne agresivnosti in jih prepoznava kot “moške”; te lastnosti je zmožna videti samo v moških. Zato tudi pri moških išče varnost; varno se počuti le ob močnem (narcisističnem) moškem. Nancy McWilliams povzema pogosto doživljanje histrioničnih žensk: “Kadar se počutim močna, se počutim kot moški, ne kot močna ženska.” Po drugi strani je narcisistični moški odrezan od ranljivosti, občutkov in čustev (česar ima histrionična osebnost v izobilju) in jo ženski zavida (zato jo tudi tlači). “Namesto refleksije in odnosnosti sta (v narcisistični osebnosti) kompulzivnost in vztrajna referenca nase (egocentrizem),” pravi Schwartz Salant. Od tod tudi klasični patriarhalni mit, ki ga najdemo tudi v sodobnem gibanju “prave” ženskosti in moškosti, namreč, da so ženske zelo čustvene, moški pa čustveno okrnjeni. Prav tako lahko v tej histrionično-narcisistični dinamiki prepoznamo še en mit, namreč, da so moški hiperseksualni, medtem ko so ženske mnogo manj seksualne.
Ti nereflektirani miti (temelječi na patriarhalni moško-ženski dinamiki) nato proizvajajo zares strupene in nevarne “nasvete ženskam”, kot jih na primer najdemo na portalu Iskreni.net, npr iz članka Za dober odnos z možem upoštevajte teh šest NE-jev: “4. NE POGOJUJTE SPOLNOSTI Spolnost je zanj izjemnega pomena. Preko spolnosti vam pogosto izraža ljubezen in ni mu dovolj, da je vredna samo njemu. Želi, da nekaj pomeni tudi vam. Zato mu je ne pogojujte, saj je to zanj nekaj izjemnega in vrednega. Predstavljate si, da bi vam on omejeval pogovor? Dobra spolnost ga poživlja. Vsake toliko ga presenetite, pripravite mu nekaj novega. Povejte mu, kaj vam je všeč.” :O Sačuvaj Bože!

Ardhanarishvara, indijsko hermafroditsko božanstvo, simbol osebnostne celosti.

»V ženskah iščeš ženskost in v moških moškost.
In tako so vedno le moški in ženske.
Toda kje so ljudje?
Ti, moški, ne bi smel iskati ženskosti v ženskah, ampak bi jo moral iskati in prepoznati v sebi, kajti poseduješ jo od začetka.
Toda, daje ti užitek, da se igraš v moškosti, kajti potuje po dobro izhojeni poti.
Ti, ženska, ne bi smela iskati moškosti v moških, temveč bi morala zavzeti moškost v sebi, kajti poseduješ jo od začetka.
Toda zabava te in lahko je igrati v ženskosti, posledično pa te moški prezira, kajti prezira svojo ženskost.Toda človeštvo je moško in žensko, ne samo moški in ženska.
Težko je reči, katerega spola je tvoja duša.
Toda če si zelo pozoren, boš videl, da ima najbolj možat moški žensko dušo in da ima najbolj ženstvena ženska moško dušo.
Bolj kot si možat, bolj oddaljeno je od tebe to, kakšna je ženska v resnici, kajti ženskost v tebi je odmaknjena in sovražna.«

Carl Gustav Jung, Rdeča knjiga

Feminizem enakosti in feminizem razlike

Zdaj pa se obrnimo na drugo stran, namreč k razumevanju koncepta ženskosti na drugačen način. Feminizem enakosti ta koncept zavrača, zaradi vseh zgoraj omenjenih razlogov. V patriarhalni konstrukciji ženskosti vidi orodje potlačitve ženske. Čemur ni moč oporekati. S tem se strinja tudi feminizem razlike, ki pa vpelje še novo razsežnost, ki si jo je vredno podrobneje pogledati.

Luce Irigaray, predstavnica feminizma razlike, kritizira enakost kot cilj, kajti enakost implicira primerjavo. “S kom ali s čim želijo biti ženske izenačene? Z moškimi? S plačo? Z javno službo? S kakšnim standardom? Zakaj pa ne same s sabo?” se sprašuje Irigaray v svoji knjižici Je, tu, nous: [približevanje] kulturi razlike.

Podobno razmišlja tudi feministka Germaine Greer: “Ženske želijo imeti enake plače kot moški, ženske bi morale imeti možnost dela v vojski, ženske bi morale imeti možnost biti v prvih vrstah in nositi orožje, bla bla bla. Kot da je življenje moškega desideratum (tisto zaželjeno). Želimo si samo to, kar imajo oni. Ampak jaz mislim, da si ne. Imajo veliko stvari, ki si jih me ne želimo tako zelo. Kot na primer ogromne količine pornografije. Največji kulturni produkt na svetu je pornografija. In zelo malo žensk jo uporablja. Tudi po 50 odtenkih sive. Jaz bi rekla, da nisem feministka enakosti.Zame je enakost globoko konzervativen cilj, ki ne bi ničesar spremenil. Delale bi enake stvari, kot jih počnejo moški. Vedno sem bila feministka osvoboditve. To pomeni, da vam ne morem povedati, kaj nas čaka za vogalom. Ker ne vem. Če bi ženske imele svobodo določiti svoje lastne prioritete, kaj bi to bile? Zdaj imam 76 let in ni na mestu, da ženskam vaše starosti govorim, kaj bi si morale želeti. Vem, za kaj hrepenim, da bi si želele, kot na primer svetovni mir (kot da boste postale miss sveta 🙂 ). Mir bi bil dober. Toda ne izgleda, da ga bomo kaj kmalu deležni.” Germaine Greer v pogovoru za The Update

Feministična domišljija (v najboljšem pomenu besede; domišljija kot zmožnost usanjati in udejanjiti nekaj dobrega) mora torej po mnenju teh feministk iti onkraj danosti, onkraj tega, kar je dano v patriarhatu, razmišljati izven okvirjev (out of the box) in usanjati nekaj novega, nekaj boljšega. Če ostanemo znotraj okvirjev, sprejmemo tudi njegove omejitve. Feministična refleksija se mora preplesti tudi z drugimi refleksijami, sicer postane karikatura sebe. Feministična refleksija brez refleksije o škodljivosti obstoječega gospodarskega sistema (kot pravi Lierre Keith) ni več prava feministična refleksija. Zato mora feministična domišljija prodreti v območje še-ne-obstoječega, potencialnega in to usanjati v resničnost.

Po mnenju feministk razlike je feminizem enakosti prav ujetost v obstoječe okvirje: vidimo, kaj imajo moški (moč, oblast, odločevalsko moč, svobodo) in želimo enako. Feminizem razlike pa nas vabi k temu, da preizprašamo prav to, kar imajo moški, da pogledamo še enkrat, globlje in se vprašamo, ali je to, kar imajo, res vredno naše želje? S tem seveda ne mislijo na to, da se ženske ne bi smele boriti za družbeno in pravno enakopravnost, mislijo pa (po mojem razumevanju), da se za to enakopravnost ženske ne smejo odpovedati sebi, biti ženska. Kajti to bi pomenilo, da te dobrine (pravice, položaji, itd) pripadajo samo moški osebi in jih lahko ima samo moška oseba. Ženska torej v borbi zanje zanika svojo ženskost (v pomenu: biti ženska). Feministke razlike pravijo: prizadevati si je treba za oboje (namesto miselnosti ali-ali, miselnost in-in): lahko smo in ženske in imamo vse pravice.

Materinstvo: v patriarhatu ječa ženske. Ali ni feministična naloga osvoboditi ga, ne pa znebiti se ga?

Feminizem razlike zato tudi preokviri vprašanje razlik med spoloma. Feminizem enakosti opazuje patriarhalno situacijo, v kateri je ženska izkoriščana in potlačena prav na osnovi njene biologije (priklenjena je na vlogo matere, brez svobode) in oblikuje ugotovitev: “(Biološke) razlike med spoloma so vzrok zatiranja žensk, zato je potrebno vse razlike izničiti.” Feminizem razlike pa pravi: “(Biološke) razlike med spoloma so bile v patriarhatu zlorabljene proti ženskam, toda same po sebi niso zatiralne.” Feminizem razlike si torej prizadeva za to, da ženske svojo biologijo in ženskost (=biti ženska) vzamejo nazaj in definirajo po svoje, iz sebe.

Feminizma razlike in feminizma enakosti sama ne vidim kot nasprotujoča si, temveč kot komplementarna. Feminizem enakosti obelodani, analizira in dekonstruira toksične patriarhalne konstrukte “ženskosti” (=”ženstvenosti”) in tako osvobaja ženske, da se opredeljujejo same, slava mu za to! Feminizem razlike pa ženskam omogoča pozitivno žensko identiteto in globinsko ljubezen do sebe, svobodo, slava mu za to!

Feminizem razlike v patriarhatu opazuje dejstvo, da ženske negativno vrednotijo sebe kot ženske, ker so od malega učene, da je biti ženska manjvredno. V njih se oblikuje toksično sovraštvo do lastne ženskosti (=biti ženska) in zavračanje sebe. Če na takšno rano prilijemo feminizem enakosti, ki pravi, da med moškimi in ženskami ni razlik, si lahko predstavljamo, zakaj je feminizem razlike zaskrbljen: tako se namreč rana ne ozdravi, ampak se ženska le še bolj oddalji od sebe. Feminizem razlike si torej prizadeva za oblikovanje zdrave in samozavestne ženske identitete.

To je tudi jedro našega rdečešotorskega cikla krogov Potovanje Junakinje: Od Hčerke Očetov do ŽIŽ – žensko identificirane ženske. Žensko-identificirana ženska (woman-identified woman) označuje raztopitev ponotranjenega sovraštva do biti ženska in najdenje moči in svobode v biti ženska.

Odnos med materjo in hčerko v feminizmu razlike

Eden od pomembnih načinov, kako zagotoviti zdravo in svobodno žensko identiteto, vidijo feministke razlike v zdravljenju odnosa med materjo in hčerjo. V tem odnosu se namreč deklica v največji meri nauči, ali je biti ženska dobro ali slabo. Zatirana mama s ponotranjenim patriarhatom deklici težko vlije samozavest in veselje do biti ženska. “Materina izguba hčerke, hčerkina izguba matere; to je osnovna ženska tragedija,” pravi Adrienne Rich. Zakaj? Tako pravi Rich: “Malo žensk se v patriarhatu lahko čuti dovolj materinjenih; moč naših mater, ne glede na njihovo ljubezen do nas in njihove boje za nas, je preveč omejena. In skozi mamo patriarhat uči majhnega ženskega otroka, kakšna so pričakovanja do nje. Tesnobni pritisk ene ženske nad drugo, da bi se prilagodila poniževalni in duhamorni vlogi težko imenujemo “materinjenje”, tudi če verjame, da bo to njeni hčerki pomagalo preživeti. Mnogo hčerk živi v jezi na svoje matere, ker so sprejele, voljno in pasivno, “karkoli pride”. Viktimizacija matere ne le poniža hčerko, ki opazuje mater za namige, kaj pomeni biti ženska. Kot pri tradicionalnem kitajskem povijanju stopal, mati preda naprej svojo bedo. Samoaovraštvo in nizka pričakovanja so “cunje za povezovanje” za žensko psiho.”

Odnos hčerke z materjo je ključen za oblikovanje zdrave ženske identitete: “Tudi kadar ni brata ali očeta, ki bi ga imela mama raje, hčerka lahko čuti bes ob materini nemoči in pomanjkanju boja – ker se intenzivno istoveti z materjo ter zato, ker mora najprej čutiti, da je ljubljena in da se nekdo zanjo bori, da bi se tudi sama lahko borila zase. /…/ Kot hčerke potrebujemo matere, ki si bodo želele svojo in našo svobodo. Ni nam treba biti nosilke samozanikanja in frustracije druge ženske. Kvaliteta materinega življenja, ne glede na to, koliko se mora boriti in kako nezaščitena je, je njena primarna zapuščina njeni hčerki. Kajti ženska, ki lahko verjame vase, ki je bojevnica in ki se bori naprej, da bi ustvarila okolje življenja okoli sebe, svoji hčerki kaže, da te možnosti obstajajo.” Adrienne Rich

Luce Irigaray svetuje: postavite na steno podobo sv. Ane in male Marije, ki simbolizira močno in zdravo vez med materjo in hčerjo!

Tudi Luce Irigaray vidi v odnosu med materami in hčerkami ključ za zdravo in opolnomočeno ženskost (=biti ženska). V knjigi Je, tu, nous celo našteje svoje nasvete, kako lahko matere gojijo zdrav odnos s svojimi hčerkami (povzeto):
1. Ponovno se naučite spoštovati življenje in negovanje, kar pomeni ponovno spoštovanje matere in narave.
2. V domovih in na javnih mestih naj bodo izobešene privlačne podobe materinsko-hčerinskih parov, npr sv. Ane in male Marije ali pa v domovih družinskih fotografij mame in hčerke.
3. Mame naj s svojimi hčerkami čim več uporabljajo žensko množino (pri nas tudi dvojino: midve počneva to in to; me počnemo to in to). Prav tako naj si izmišljujejo besede, ki opisujejo specifično ženske izkušnje, a jih jezik ne vsebuje.
4. Matere in hčerke naj najdejo ali ustvarijo objekte (ne fizične predmete, ampak predmete pogovora), ki si jih delijo med sabo, kot znamenje njihove deljene identitete: naj bodo to področja, ki ne vključujejo tradicionalnih ženskih tem vzgoje otrok, skrbi za dom itd, ampak druge teme, ki omogočajo ženskam, da lepo govorijo o sebi in drugih.
5. Matere naj hčerke od malega učijo o nehierarhični razliki med spoli. Učijo naj jih, da spola nista komplementarna, ampak pripadata različnim identitetam. Učijo naj jih tudi, da spol niso določene vloge ali določena dejanja.
6. Ženske naj si svobodno ustvarijo tako notranji kot zunanji prostor. Pri tem naj nadomeščajo umetno vrednost s človeško vrednostjo, naj ubirajo nove poti, naj izumljajo novo, ne samo reproducirajo znanje, naj izumljajo nov jezik, itd.

“Dokler se ne bo med mamami in hčerkami, od ženske k ženski preko generacij raztegnila močna vez ljubezni, potrditve in vzora, bodo ženske tavale v divjini.” Adrienne Rich

“Materinjenje hčerk v patriarhatu kliče po močnem občutku samo-negovanja v materi. Psihična izmenjava med materjo in hčerko je lahko destruktivna, toda ni potrebno, da je tako. Ženska, ki spoštuje in ima rada svoje telo, ki ga ne doživlja kot nečistega ali kot spolni objekt, bo svoji hčerki nebesedno prenesla zavedanje, da je žensko telo dober in zdrav kraj za prebivanje. Ženska, ki se čuti ponosno, da je ženska, na svojo hčerko ne bo prenesla samorazvrednotenja. Ženska, ki svojo jezo uporablja ustvarjalno, ne bo potlačevala jeze v svoji hčerki zaradi strahu, da le-ta ne bi postala samomorilna.
Vse to je zelo težko v sistemu, ki je ves čas kradel telesa in ego žensk. In kaj lahko rečemo o materah, ki jim nista bila ukradena le telo in ego, temveč so, alkoholičarke, odvisnice ali samomorilne, nedostopne svojim hčerkam? Kaj je z žensko, ki mora tako garati za preživetje, da ji na koncu dneva ne ostane nič materinske energije, ko otopelo, utrujeno pobere svojega otroka po službi? Otrok ne prepozna družbenega sistema ali institucije materinstva, le grob glas, prazen par oči, mati, ki je ne vzame v naročje, ki ji ne pove, kako čudovita je.”
 Adrienne Rich

Tudi Jung v eseju Psihološki aspekti Kore piše o dinamiki med materjo in hčerko: “Demetra in Kore, mati in hči, razširjata žensko zavest tako navzgor, kot navzdol. Dodata ji “mlajšo in starejšo”, “močnejšo in šibkejšo” dimenzijo, razširita v času in prostoru ozko zamejen zavestni um ter mu podelita znamenje večje in celostne osebnosti, ki soobstaja v večnem toku stvari. Težko predpostavljamo, da sta bila mit in misterij ustvarjena z zavestnim namenom; bolj verjetno se zdi, da sta se pojavila kot nehoteni razodetji psihičnega, toda nezavednega, predstanja. Predzavestna psiha (npr. v otroku) po eni strani deleži v materinski psihi, po drugi strani pa se razširja v hčerinsko psiho. Zato bi lahko rekli, da vsaka mati v sebi vsebuje svojo hči in da vsaka hči svojo mater ter da se vsaka ženska razširja nazaj v svojo mati ter naprej v svojo hči. To deleženje in prepletanje povzročita tisto specifično negotovost glede časa: ženska prej živi kot mati, kasneje kot hči.  Zavestna izkušnja teh vezi ustvarja občutek, da je življenje razširjeno preko generacij – prvi korak proti izkušnji in prepričanju, da obstaja izven časa, kar s seboj prinese občutek nesmrtnosti. Življenje posameznice je povzdignjeno v tip, postane arhetip splošne ženske usode. To vodi k obnovitvi ali apokatastazi življenj njenih prednic, ki sedaj, preko sedanje posameznice, prehajajo v prihodnje generacije.  Takšna izkušnja daje posameznici prostor in smisel v življenju generacij, tako da so vse nepotrebne ovire odstranjene s poti življenjskega toka, ki naj teče skoznjo. Istočasno se posameznica rešena svoje izolacije ter obnovljena v celovitosti. Vse obredno ukvarjanje z arhetipi ima ultimativno takšen cilj in takšen rezultat. Psihologinji je takoj jasno, kako katarzični in istočasno poživljajoči učinki so morali teči iz Demetrinega kulta v žensko psiho in kakšno pomanjkanje psihične higiene označuje našo kulturo, ki ne pozna več celostnih občutkov, ki so jih nudila Elevzinska čustva.”

Žensko telo v feminizmu razlike

Žensko telo v feminizmu razlike ni prekletstvo ali nezvesti izdajalec razlike, ki ga je potrebno nevtralizirati. Njegovi specifični procesi: menstrualni cikel, nosečnost, porod, dojenje, menopavza niso zreducirani na biologijo in tako odcepljeni od identitete ženske, da je ne bi preveč zamazali s spolom, temveč so integrirani v to identiteto, seveda pri vsaki ženski na njen edinstven način.

“Matere in hčerke so si med seboj vedno izmenjevale – onkraj besedno prenešenega izročila o ženskem preživetju – znanje, ki je prikrito, subverzivno, predbesedno: znanje o toku med dvema podobnima telesoma, od katerih je eno v drugem preživelo devet mesecev. Izkušnja rojevanja v hčerki prebudi globoko odmevanje njene matere, ženske pogosto sanjajo o svojih materah v času nosečnosti  in rojevanja. Alice Rossi meni, da se ob prvem podoju svojega otroka v ženski prebudi spomin na vonj mleka njene matere. Ob menstruaciji nekatere hčerke čutijo žensko bližino s svojimi materami, tudi kadar je odnos boleč in konflikten.”Adrienne Rich

Telo: odtujeno ali dom ženske?

Feminizem razlike se tudi ne boji v procesih ženskega telesa raziskovati simbolnih implikacij za način bivanja, niti se ne boji raziskovati vpliva teh telesnih procesov na doživljanje ženske. Ann Belford Ulanov, jungovska psihoanalitičarka, ugotavlja o ženskem telesu naslednje: “Religiozna [religiozno v jungovskem smislu; duhovno] izkušnja nas uči, da pogledamo neposredno v žensko (feminine). Preko menstruacije in rojevanja, ki sta bila dojemana kot “prekletstvo”, ženske dobivajo uvide v središčni element religije. Ti somatski ženski ritmi odmevajo ritem duha, ki se ga težko doseže, a je tako pomemben za religiozno življenje – pristati na Božje vodstvo. Dobesedno rojevanje je paradigmatsko za vsako metaforično rojevanje v umetnosti, intenzivni ljubezni in v religiozni izkušnji. V vseh teh se naučimo predati volji, ki se giblje v nas, a ni naša, ki ne izrine naše volje, ampak jo močno premika v skladu s sabo. Takšna izkušnja nas za vedno zaznamuje. V njej spoznamo zlivanje sebe in drugega, mesa in duha, močnih čustev in intelektualne refleksije. Ženske to voljo spoznajo na instinktivni ravni. Mesečni krči, ki se ne vdajo zdravilom, nam nalagajo, da se umaknemo, se uležemo, umaknemo vase, če to želimo ali ne. Naši urniki so preurejeni glede na glas naših teles. Podobno med porodom, kljub vsem sodobnim medicinskim tehnikam, čakamo na skriti trenutek spočetja, nikoli prepričane, da so bo res zgodil. Čakamo, da telo razglasi začetek poroda. Tudi s tehnikami sproženega poroda čakamo, da telo nakaže začetek. Čakamo, da bi prejele. Čakamo, da bi pomagale gibanju otroka v življenje s svojimi napori. Pozorne na impulze onkraj našega nadzora smo pripravljene, da pristanemo. Ženska spozna to središčno vlečno silo na ravni instinkta, skozi vodstvo njenega telesa, kot če bi imela, kot imajo pravljične junakinje, modro žival, ki jo odpelje k zakladu. Naša telesa nam lahko dajo tak občutek.
Védenje, da poseduje osebni dostop, preko svojega telesa, do te izkušnje sodelovanja z življenjsko silo onkraj njenega nadzora, daje ženski poseben duhovni potencial. Izkušnjo biti ženska, v stiku z večjo resničnostjo, o kateri govori religija, ne vidi kot razgradnjo svoje identitete, temveč kot razširitev svoje identitete.”

Noseče ženske ne opolnomoči stoičen odnos do lastne nosečnosti in intelektualizacija poroda (npr porodne bolečine, popadkov, razgaljenosti med porodom, ranljivosti, intenzivnosti procesa), poskus nevtralizacije procesa, da bi ohranila racionalno, morda tudi neospoljeno identiteto. Nosečo žensko opolnomoči, da lahko sprejme npr dejstvo poroda in izkusi porodni proces kot svoj proces, kot lastno izkušnjo ter jo integrira. Sicer je izkušnja poroda odcepljena, potlačena v nezavedno, neintegrirana in povzroča od tam občutke tesnobe in osebnostne nekoherentnosti. Da je ženski omogočeno sprejeti in praznovati svoje telo, to jo opolnomoči.

Luce Irigaray v procesih ženskega telesa prepozna še eno pomembno sporočilo: “Ena od poglavitnih lastnosti ženskega telesa je njegova strpnost do rasti drugega znotraj sebe, ne da bi utrpelo bolezen ali smrt enega ali drugega živega organizma. Na žalost je kultura praktično preobrnila pomen te ekonomije spoštovanja do točke religioznega fetišizma, ni pa podala nobene interpretacije modela strpnosti drugega znotraj sebe in s sabo, ki ga ta odnos razodeva. Žensko telo pravzaprav daje enako priložnost življenja tako dečkom, kot deklicam, ki so spočeti v njem preko združitve moških in ženskih kromosomov. /…/ Medtem ko žensko telo rojeva s spoštovanjem do razlike, se patriarhalno družbeno telo konstruira hierarhično, izrivajoč razliko.” Medtem, ko žensko telo enako spoštovanje izrazi do deklic in dečkov, pa deklice v patriarhatu niso enako očetove hčerke, kot so sinovi očetovi sinovi. S tem je deklicam odvzeta genealogija, ki pa je po Irigaray jedro identitete. Tako ostajajo nižje, kot reproduktivni substrat družbe, pravi Irigaray. Njena vizija je hierarhično razliko (moški zgoraj, ženska spodaj) preobraziti v enakovredno razliko, kjer enakovredno svobodno in opolnomočeno obstajata tako identiteta žensk, kot identiteta moških.

Kaj pravi nezavedno?

Skozi sanje nezavedno sporoča svoja stališča.

Zaključimo pa s ključnim vprašanjem: Kaj pravi nezavedno? S tem stavkom je na predstavitvi analitične psihologije (jungovske psihoanalize) na SFU Ljubljana odgovoril Dragutin Vučković, jungovski psihoanalitik in predavatelj na specializaciji iz analitične psihologije na SFU Ljubljana, na vprašanje, Kakšen je jungovski pogled na psihedelike? Vprašanje bi bilo lahko tudi katerokoli drugo; odgovor pa kaže na temeljno jungovsko držo: v odnosu do posameznice ne zavzema posplošenih stališč, temveč se vpraša, kaj meni njeno nezavedno.

Kaj je ženskost? To, kar pravi tvoje nezavedno. Lahko nima nikakršnega odnosa do tega koncepta, lahko pa se mu zdi zelo pomembna vsebina zate. Lahko pomeni nežnost, lahko pomeni moč; lahko pomeni generativnost, lahko pomeni destrukcijo. Lahko pomeni karkoli. Ali nič. Bistveno je, da vsaka ženska odvrže vse definicije in opredelitve od zunaj in se vpraša, kaj nagovarja njo, kaj jo hrani, kaj jo navdihuje, kaj jo povezuje s sabo? Bistvo je, da vsaka ženska začuti svoje bitje. Potem je našla svojo žensk-ost: svoj biti ženska.

© Ana Drevenšek

Na temo ženskosti se bomo pogovarjale na krogu za ženske v sredo, 22.5.2019