Porodni krči človeštva

Porodni krči človeštva

Gandhi je kontempliral duha časa in omogočil njegov konstruktivni izraz.

Gandhi je kontempliral duha časa in omogočil njegov konstruktivni izraz.

Pomembno je zavesti se, v kakšnih časih živimo, kakšen je duh časa, njegov proces. Zakoreniniti se v tej resničnosti in se ustrezno odzvati nanjo, v svojem najintimnejšem življenju ter v svojem družbenem delovanju. Če se ne zavemo duha časa, smo le manifestacija njegovih različnih aspektov, njegove lutke. Če se duha časa zavemo in ga začutimo, postanemo posode duha časa, alkimijske retorte, ki v svoji notranjosti psihično prebavljamo njegove naloge, uganke in izzive, rojevamo svoje odgovore nanje ter ga tako soustvarjamo in premikamo njegov razvoj naprej. Ne le, da duhu časa pomagamo, tudi mi osebno živimo nepredstavljivo globljo izpolnjenost in smisel. Kot je dejal Srečko Kosovel:

Zdi se mi pa, da je ravno v takem kaotičnem
kopičenju dogodkov in doživljajev potreba:

mirnega gledanja. Kajti vlak vidiš šele
tedaj, ako stojiš ti pri miru, če bežiš z njim,
ga ne vidiš.

To mirno gledanje nas usposablja trezno 
presojati stanje sodobnosti. Kajti ravno
v sodobnosti moramo pogrezniti temelje
bodočnosti, temelje našega dela. Naše delo se
ne lovi za senzacijo dneva, ne sme iskati od
dneva priznanja, marveč od bodočnosti.

Današnji čas je zaznamovan  s krepitvijo podtlanih, divjih, instinktivnih sil v človeku, ki jim nekateri popolnoma podležejo in nezavedno zaplujejo na njihovih nevarnih valovih, drugi se jih bojijo in jih obsojajo. Trump in njemu podobne figure po vsem svetu (po vsej Evropi se dvigujejo iz maternice ljudstva skrajno-desni voditelji, s prepričanji, ki močno odmevajo prepričanja, ki so ustvarila Hitlerjevo Nemčijo in povzročila drugo svetovno vojno) niso presenečenje, strela z jasnega, izkrivljeni vsiljivci, ampak nosilci kolektivne resničnosti, ki nas preseneča kvečjemu zato, ker jo potlačujemo in se z njo ne želimo soočiti

Trpljenje človeštva zaradi perverzne družbene ureditve nepravičnosti, popredmetenja človeka in vsega živega – živali, rastlin, Zemlje – iracionalnega pohlepa, želje po moči in bogastvu se je nakopičilo, pripeljano je bilo do roba vzdržnosti. Prišlo je do prelomne točke. Revščina vse bolj in bolj narašča, tudi pri nas, v “razvitih” državah, vojne razčlovečujejo in preganjajo ljudi iz svojih domov, le zato, da jim potem nihče noče nuditi zatočišča, bivanjska negotovost je prestopila meje vzdržnosti. Ljudje z racionaliziranjem ne morejo več opravičevati razmer, v katerih živijo, ne zmorejo si več prigovarjati, da je pač potrebno še malo potrpeti, se še malo potruditi, pa bo. Njihove globine so vzvalovile in se uprle. Srečko Kosovel je že davno opozarjal, da le vztrajnost ni dovolj:

Zakaj grmijo taki plazovi obupa na nas? 
Zakaj omahuje naš korak trikrat na dan?
Zakaj tone naša misel v trajni maloupnosti,
zakaj omahne ob prvem poletu in pade pobita,
za vekomaj ubita na tla,
žalosten spomin in ovira na poti?
Ali je res samo poguma premalo?
Ali je res samo vztrajnosti premalo? 

Ljudi je preplavil brezup, jeza, neučakanost tistega, ki je bil priveden čez rob svojih zmožnosti in brezglavo, v deliriju hlasta po rešitvi. Italijanski filozof Umberto Galimberti tole pravi o terorizmu: 

“Družbeni sistem je namreč izzvan, kadar je potisnjen v položaj, ko ne more odgovoriti s svojo logiko, to je z logiko pogajanja, značilno za vse družbe, osvobojene simboličnega nasilja, ki je urejevalo primitivne družbe. /…/
Toda terorizem ni družbeni dogodek, temveč prekršitev družbene pogodbe. Družbena pogodba se namreč ravna glede na vrednost izmenjave. Teroristično izredno stanje prekine vrednost izmenjave in vse skupaj prestavi v območje simbolične izmenjave, kjer v igri ni pogajanje, temveč izziv.
O izzivu govorimo, kadar je pogajanje ukinjeno in lahko sistem odgovori samo s smrtjo terorista ali lastno smrtjo. Silovitost simboličnosti je tolikšna, da prekine vse oblike pogajanja, ki so jih civilizirane družbe trudoma dosegle s postopnim osvobajanjem od primitivnih načinov sobivanja.
Nihče namreč ne ve, kaj bo lahko iztržil iz terorističnega dejanja, v nobenem terorističnem dejanju ni sporazuma o načinu in mogočih enakovrednih izmenjavah. Zahteve teroristov so enakovredne radikalni zavrnitvi pogajanja. In prav zaradi tega vdora v družbeno normo in torej prehoda v simbolični red, katerega moč je prav v tem, da ne pozna nobene računice in izmenjave, je blokiran sistem, ki živi samo od pogajanja, pa četudi v ravnovesju nasilja.
Simbolični izziv je izjemno učinkovit. To so vedele že vse primitivne družbe. Naša ga šele odkriva, vendar si to lahko prikriva, ko dojema terorizem kot “odklon” ali kot “fiziologijo” družbenega sistema.” Grozljivi gost: Nihilizem in mladi, str. 105-108

Človeštvo je ukleščeno v porodne krče. Tako ne gre več naprej, hrepeni po preporodu. Ali se bo zgodil preporod ali nova katastrofa? Slika: Judy Chicago, Birth Project

Človeštvo je ukleščeno v porodne krče. Tako ne gre več naprej, hrepeni po preporodu. Ali se bo zgodil preporod ali nova katastrofa?
Slika: Judy Chicago, Birth Project

In v njihovem deliriju se ljudem zdi, da mora biti rešitev hitra, fantastična, napol božanska – pričakuje jo od Odrešenika, figure, ki bo odvzela vse trpljenje in prinesla takojšnje olajšanje. Ljudje v svojem deliriju figuro odrešenika projicirajo na najbolj neodrešeniške figure, pravzaprav zelo hudičeve figure – Hitler, Trump, Marine Le Pen, itd. 

Iz zgodovine vemo (resnično upam, da nas ni zapustil zgodovinski spomin), kam vodi takšna dinamika. V morje krvi. 

Stvar je torej v tem, da to človeško trpljenje, ki je tako resnično in utemeljeno in tako krivično in nevzdržno, utešimo na drugačen način. To pa bo od nas zahtevalo več napora, kot preprosta predaja kolektivnemu toku iracionalnosti. To bo od nas zahtevalo ustvarjalnost, dušno živost, ki vzame vase izziv duha časa, ga prebavlja in podaja nove rešitve. To bo od nas zahtevalo zrelost, prevzemanje odgovornosti, dovzetnost za človeško stisko, človečnost, pripravljenost biti dejaven in predvsem veliko dela na sebi.

Past

Past, v katero se lahko ujamemo, ko poskušamo preprečiti katastrofo in soustvarjati konstruktivni preporod človeštva, je, da se ujamemo v neumérjeno doživljanje bolečine, trpljenja in jeze. Če smo namreč občutljivi in zaznamo stisko človeštva, vso njegovo trpljenje, nas lahko to tako prevzame in preplavi, da nas popolnoma ohromi in postanemo dežurni čustveni mučeniki. Trpljenje človeštva igra na strune naše notranje bolečine, žalosti, trpljenja, zamer. Ko se združi naša notranja bolečina s kolektivno bolečino, se ustvari nevzdržno stanje, zdi se, brez izhoda, ki nas oklepa z vseh strani. Ko vidimo, na kako krivičen, perverzen, zlorabljajoč način manipulirajo neodrešeniške figure s tem trpljenjem, se prebudijo v nas vsa naša osebna jeza, srd, zamere, krivice, itd. Naša osebna jeza, izvirajoča iz naših preteklih izkušenj, se zlije s kolektivnim tokom in zopet se ustvarijo oklepajoče okoliščine, ki nas povsem vklenejo v nekonstruktivno kletko. 

Časi, kot je ta, od nas še bolj zahtevajo, da vzpostavimo zavesten stik s svojo bolečino in s svojo jezo ter ju ločimo od kolektivne bolečine in kolektivne krivice. Le tako lahko konstruktivno prispevamo k preporodu. 

Ko vzpostavimo zavesten stik s svojo bolečino in svojo jezo, jima damo prostor za konstruktivni izraz in odgovorimo na njune potrebe, postanemo za kolektivno dušo katalizatorji preporoda. Kolektivni bolečini in jezi pomagamo kanalizirati se v konstruktivne smeri. V nasprotnem primeru samo povečujemo zmedo, agonijo, kaos in povečujemo nevarnost

Sprejeti temo in tujost

Kolektivni duši in duhu časa prav nič ne pomagamo tudi, če se zgražamo, obsojamo in zavračamo hudičevost neodrešeniških figur in njihovih parol, ki jih željno pije ljudstvo. Tak odnos je vzvišen, intelektualističen, enostranski in otročji. Kaže na to, da se ne zavedamo, kaj te neodrešeniške figure dejansko so in zakaj se ljudje pod njimi obnašajo tako, kot se. Odločimo se, da so to zlobni ljudje, s tem pa spregledamo njihovo trpljenje in dejstvo, da so v neodrešeniških figurah in njihovih razčlovečenih naukih našli odrešitev le zato, ker ne zmorejo drugače. Njihovo trpljenje spregledamo, nanje pa projiciramo ves gnus, ki ga nosimo v sebi, pa ga nočemo priznati kot sebi lastnega, kot del nas, kot nekaj človeškega, del vseh nas.

Izziv, ki je v takšnih časih postavljen pred nas je, da se naučimo sprejemati vse gnusno, grdo, zlobno, nizkotno, kot naraven del človeškosti. Kot del, ki ga moramo sprejeti, vključiti v svojo identiteto, v dojemanje sebe in človeškosti nasploh, del, ki mu moramo prisluhniti, pogledati v smer, v katero kaže in se odpraviti v to smer. Zelo resno, ponižno in odprto moramo sprejeti ta del človeškosti

Zlo je naravni del človeškosti in del vsakega od nas. Razorožimo ga šele s sprejemanjem. Slika: Caravaggio

Zlo je naravni del človeškosti in del vsakega od nas. Razorožimo ga šele s sprejemanjem.
Slika: Medusa, Caravaggio

Erich Neumann (o njem smo že pisali, O kastraciji in sterilizaciji ali o sovražnosti med moškostjo in ženskostjo) opozarja, da v tradiciji hasidskega judovstva obstaja alternativno branje bibličnega verza Levitik 19:18, ki pravi: “Ne maščuj se in ne bodi zamerljiv do sinov svojega ljudstva, temveč ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe; jaz sem Gospod.” Besedo “bližnji” zamenja druga hebrejska beseda, ki zveni podobno, piše pa se drugače in pomeni “zlo”. V tem primeru bi se verz bral: “Ljubi svoje zlo, tako kot ti, tako jaz, Gospod,” in pomeni: Toliko kot boš ti ljubil svoje zlo, toliko bom jaz, Gospod, tebe ljubil.  

Gre se za temeljno preobrazbo zavesti, izkustven, ne racionalen premik; naš odnos do grdega, zlega, nizkotnega se izkustveno spremeni. O tem je težko razmišljati, če tega ne izkušamo.

Ta preobrazba pa je tako zelo ključna, saj se sicer ujamemo v past polarizacije, v ostro delitev “mi-oni” in gojenje hudih čustev do “njih”. V tem času je to res nekaj najbolj nevarnega. Je prilivanje olja na ogenj. To so časi, ki pred nas postavljajo izziv začutiti sorodnost z vsakim človeškim bitjem, začutiti človeškost, ki nam je skupna vsem. Kar nam je v drugem tujega, ostudnega, nizkotnega, je naša projekcija, kaže na nekaj, česar ne moremo sprejeti kot svojega, kot naraven del sebe, človeškosti. Celovitost človeškosti pa ne prenese enostranskosti. Nenaravna je trditev: to nikakor ni del mene, to je meni nekaj popolnoma tujega. Nič človeškega nam ne more biti tuje. Terencij, rimski dramatik, je dejal: “Človek sem, nič človeškega mi ni tuje.” Celovitost človeškosti bo vedno dopolnjevala naše enostranskosti: tisti, ki imajo zelo močna prepričanja, pogosto sanjajo nezaslišano “tujost”, jo na skrivaj izživljajo na problematične načine, jim nenadzorovano uhaja med vrsticami, ko izgubijo nadzor nad sabo. Celovitost bo vedno vsiljevala drugi pol, ker ne prenese enostranskosti. Namesto, da se tega bojimo, to v polnosti zaobjemimo. 

Bojevnice in bojevniki preporoda bodo babice 

Nekateri od vas, bralcev, ste morda presenečeni, le od kod takšna svarila, le kje vidim toliko nevarnosti. Drugi boste morda mnenja, da je nekonstruktivno razmišljati o valujočih globinah človeštva, ki začenjajo naplavljati tudi grde aspekte človeškosti in je bolje osredotočati se zgolj na dobro. Vsem odgovarjam, da je ključno zavedati se, kaj se dogaja okrog nas, v duši človeštva. Če se bojimo, da bi nas pogoltnil pesimizem, obup in negativnost, je to zato, ker v sebi ne sprejemamo žalosti, bolečine, trpljenja, obupa in ko se barve teh čustev pojavijo okrog nas, jih želimo izbrisati, ker prebudijo v nas vse zapuščeno trpljenje in to postane nevzdržno.

Kot smo rekli v začetku, pomembno je zavedati se, kakšen je duh našega časa; da mu lahko pomagamo, ga razvijamo in potiskamo naprej. V tem ni nič pesimističnega, je le stvarnost. Če nas straši ali v nas zbuja željo po tem, da bi se delali, da ne obstaja, je to tudi zato, ker kot človeštvo nismo opremljeni s sposobnostjo biti babica preobrazbam, ki jih narekujejo vzvalovane globine človeške duše. Obvladamo racionalnost, ko pa vzvalovijo instinktivne globine, se ustrašimo in jih želimo preprosto potlačiti. Njene valove doživljamo kot grožnjo, ki nas bo potopila. Naš čas pa kliče po tem, da se naučimo biti babice porajajočim se globinam. Kliče po tem, da razvijemo nove veščine, ki se jih do sedaj nismo učili. Nič strašnega ni v tem. Vemo pa, da je vse novo po navadi doživeti kot strašno. 

Žensko počelo je načelo vsebovanja. Prišel je čas, ko se moramo naučiti v sebi vsebovati vse človeško in se naučiti vse človeško globoko materinsko ljubiti.. "Človek sem in nič človeškega mi ni tuje." Podoba s Ptujske Gore.

Žensko počelo je načelo vsebovanja. Prišel je čas, ko se moramo naučiti v sebi vsebovati vse človeško in se naučiti vse človeško globoko materinsko ljubiti.. “Človek sem in nič človeškega mi ni tuje.”
Podoba s Ptujske Gore.

Naš čas kliče po čvrstih ljudeh, ki sprejemajo človeškost v polnosti in prav to njihovo sprejemanje človeškosti je njihovo najdragocenejše “orožje”. “Bojevnik” našega časa, ki je edini zmožen človeštvu pomagati v preporod in ne v katastrofo, ni bojevnik z dvignjenimi pestmi, ni glasen bojevnik, kričač, revolucionar ali reakcionar. Bojevnik našega časa je tišji, nefantastičen, nevznemirljiv, izžareva pa neomajno notranjo čvrstost, pristni stik z vso svojo človeškostjo in človeškostjo vseh ljudi, globoko ljubezen do človeškega.

Alenka Rebula takšne “bojevnice” takole opiše: 

Blagor ženskam,
ki se spuščajo v goreča brezna
iskat svojo dušo,
in se vračajo v ožganih krilih
z osmojenimi lasmi
s polnim naročjem
stopajo navzdol po vulkanu
pod oboki cvetnega prahu
s sporočilom
o rešenem svetu.

Erich Neumann takšnega “bojevnika” opiše takole: 

Je pol, ki počiva v toku fenomenov, proti komur udarjajo valovi kolektivizma in masovne psihe. Ti valovi s sabo povlečejo le osebnost, ki je z etičnega vidika le delno razvita, ker svojih korenin ni zasidrala v nezavednem. 

Lahko smo drevesa, ki čvrsto stojijo v ujmi podivjanih človeških globin (to, kar čutijo Trumpovi privrženci in privrženci njegovih evropskih ustreznikov, je manifestacija podivjanih človeških globin), ne le, da čvrsto stojijo, zaradi sprejemanja človeškosti predstavljajo “imunske celice” človeštva, kot jim pravi Neumann. Te “imunske celice” vzamejo vase dvignjeno zlo in ga prebavijo na konstruktiven način in tako omogočajo, korak za korakom, preporod namesto katastrofe. 

Kaj zares potrebuje človeštvo? 

Mislim, da bi moralo biti prvo moralno vprašanje, s katerim se ukvarja Cerkev, vprašanje socialne pravičnosti. Pomanjkanje le-te, to je resnična nemoralnost! Prav to je tisto, kar vzbuja, kot bi rekli v Stari zavezi, božji srd. Ne maram govoriti o tem, ker ne verjamem v jezo in ker mislim, da Bog ne more biti jezen. Ampak to je prispodoba, ki so jo zelo pogosto uporabljali v davnini. Gre za plačo, ki je delavec ne dobi, gre za slabo razporeditev dobrin. Ko je Jezus prišel na ta svet, je prišel oznanit dobro novico revnim. Prišel je vzpostaviti nov red pravičnosti in prišel je predati se uresničevanju te nove resničnosti. Na zadnji večerji je dejal, da morajo raztrgati hleb, ga razdeliti in si ga deliti, kruh, ki pripada vsem. To je morala, ki jo moramo pridigati v Cerkvi. Na prvem mestu so pravičnost in pravice ljudi. Vsi smo povabljeni na gostijo življenja. Ko bomo pred Bogom, in, vsak dan smo pred Bogom, nas ne bo vprašal, s kom smo spali in s kom nismo spali. Vprašal nas bo, če smo ljubili in če smo bili pravični.

Sor Lucía Caram

Sor Lucía Caram

Tako je odgovorila sestra Lucía Caram (Argentinka, tako kot papež; očitno ima Argentina veliko resnično božjega), ko so jo na televiziji vprašali po njenem mnenju o homoseksualnosti. Kako natančno prodre skozi iluzijo, ki jo ustvarja vladajoča elita in v katero, kot ribe v ribiško mrežo, lovi ljudi. Ustvarja iluzijo nepomembnih konfliktov, nepomembnih tem (na primer homoseksualnost), da nas odvrne od resnično pomembnih tem – na primer te, da vlada človeštvu perverzen, krivičen sistem, ki ruši človeško dostojanstvo! 

Kot smo ugotavljali na začetku članka, ljudje podlegajo senci in hudičevim neodrešeniškim figuram zato, ker so pripeljani čez rob vzdržnosti in ne zato, ker bi bili zlobni. Teroristi ne napadajo zato, ker bi bili zlobni, ampak ker so njihovi ljudje pripeljani čez rob vzdržnosti, razčlovečeni (teroriste ustvarjajo brezkončne vojne geopolitičnih interesov Zahoda). Srečko Kosovel je v začetku 20. stoletja preroško pisal: 

Evropa umira.
Do smrti izmučeni evropski človek divja z

električno brzino v razvoj, divja in samo eno 
željo ima še: umreti.
Državni aparati pritiskajo tega človeka k tlom,
suženjstvo nevidnih spon duši tega človeka,
prikovan je na zbesneli motor razvoja in se ne 
more rešiti.

Sestra Lucía Caram pravi: Sem bojevnica upanja in ne bom dovolila, da me ubije utopija.  Mislim, da je izziv biti zmožen odkrivati dobroto, ki je v svetu in ustvariti tok dobrote, rešiti lepoto, predanost, solidarnostMislim, da ni dovolj, da zgolj od časa do časa pomirimo svojo slabo vest z majhnimi deli za druge, moramo se postaviti v čevlje drugega, prakticirati bližino in od tu prevrniti sistem od spodaj. Ker od zgoraj se ne bo spremenil. Mislim, da nas je več tistih, ki verjamemo v mir in v bratstvo in ki lahko iz dobrote in iz zavrnitve nasilja, kar ni pasivnost, ustvarimo nov svet.”

Potrebno je prevrniti sistem od spodaj! 

Srečko:

Evropa je norišnica civilizacije in hiperintelektualizma.
N j e n a  k r i z a  j e  s a m o  e n a: k r i z a  č l o v e č a n s t v a.  

"Musliman, jud, kristjan, pogan in ateist vstopijo v kavarno... ...in se pogovarjajo, smejijo, pijejo kavo in postanejo dobri prijatelji. To ni hec, to se zgodi, ko nisi butec."

“Musliman, jud, kristjan, pogan in ateist vstopijo v kavarno…
…in se pogovarjajo, smejijo, pijejo kavo in postanejo dobri prijatelji. To ni hec, to se zgodi, ko nisi butec.”

Potrebno je preseči strupe delitve, polarizacije “mi/oni” in prepoznati skupno človeškosti, ki nas povezuje. Potrebno je sprejeti vso človeškost, tudi nizkotno in zlo, kot naravni del sebe. Ko to sprejmemo, smo ponižni in sprejemamo svojo omejenost. Ponižnost, sprejemanje svojih omejitev in bratstvo med ljudmi je tisto, kar nas lahko popelje v preporod in ne v katastrofo. 

© Ana Drevenšek

Vabim te, da v komentarjih podeliš konstruktivne izkušnje, ideje, razmišljanja, doživljanja! 

PRAVNO OBVESTILO
Advertisements

Strupi novodobniške “duhovnosti”

Kaj je novodobniška “duhovnost”?

Novodobništvo, novodobna duhovnost ali tako imenovani “new age” je fenomen sodobne družbe, ki je posledica in odgovor na kolektivne duševne razmere. Pričujoči članek se ukvarja z značilnostmi tega pojava, predvsem pa poskuša opozoriti na njegove pomanjkljivosti in tudi škodo, ki jo povzroča. Novodobništvo je namreč postalo še eden od opiatov (mamil) ljudi, ki povzročajo oziroma sodelujejo pri povzročanju otopelosti, izkoreninjenosti, individualizaciji, popredmetenju človeka, poneumljanju, omamljenosti, hipnotiziranosti, nefunkcionalnosti, neuravnovešenosti sodobnega človeka. Na to je potrebno jasno opozoriti in ozavestiti dinamiko novodobniškega gibanja in njegove učinke.

Novodobništvo je enostranska kompenzacija več enostranskih tokov. Novodobništvo se je razvilo na temeljih romantičnega gibanja iz 18. in 19. stoletja, ki je samo bilo kompenzacija razsvetljenstva, ki je zagovarjalo razum kot najvišjo človekovo lastnost, ki ga dela popolnoma svobodnega. Čeprav je razsvetljenstvo prineslo mnogo dobrega, na primer ločitev Cerkve od države, koncept človekovih pravic, državljanskih svoboščin in ustavnost, je na psihološki ravni pričakovano in razumljivo povzročilo razcepljenosti in posledično nevrotičnost; ko ustoličimo razum kot kralja psihe, postane notranje valovanje zanikanega nezavednega toliko silovitejše, kar lahko vodi v najblažji obliki v neprijetnosti. Po drugi strani je novodobništvo odziv na represijo, ki jo je fizično in duševno nad ljudmi stoletja izvajala Cerkev. Novodobništvo se upira tej represiji in s svojimi nauki kompenzira nauke Cerkve. Kot kompenzacija nas novodobništvo opozarja na pomembne pomankljivosti ali celo škodljivosti tistih tokov/gibanj/institucij, ki jih kompenzira. Toda kot vsako enostransko gibanje, ne vodi k celovitosti, temveč k razcepljenosti. Enostransko kompenzirajoče gibanje vedno zanika gibanje, na katerega se odziva in stremi k izničenju tega gibanja; na primer, tako novodobništvo kot razsvetljenstvo bi si želela krščanstvo in Cerkev izbrisati. Toda s tem prekinjata kontinuiteto človeške duhovne evolucije in preprečujeta resnični napredek. Svojih korenin, ne glede na to, kakšne so, ni modro zanikati. Ko jih zanikamo, povzročimo psihične težave.
Čeprav je vsako enostransko gibanje dragoceno kot glasnik pomanjkljivosti ali škodljivosti sistema, na katerega se odziva, bi bilo zrelo na vsako takšno gibanje odzvati se tako, da uporabimo njegovo kritiko za novo, bolj celostno celovitost in ne tako, da ustvarimo novo enostransko gibanje. 

Kmalu bo izšla nova knjiga patra Karla Gržana Izstopite iz smrtonosne igre polov: Vstanite, v suženjstvo zakleti!, ki govori o strupu polarizacije ali delitve na dva enostranska pola, ki obstajata samo na podlagi tega, da drug drugega zanikata in si nasprotujeta. Tako kot mnogi v človečnosti dozoreli ljudje pred njim, tudi Gržan opozarja na nekonstruktivnost in pravzaprav uničevalnost polarizacije. Carl Gustav Jung je izoblikoval koncept individuacije, ki govori o procesu celovitosti, ki jo usmerja in ustvarja sebstvo – središče osebnosti. Celovitost se rojeva iz nenehnih transformacij zavesti, skozi katere človek postopoma uvidi, da so nasprotni poli pravzaprav gradniki neke oba presegajoče celovitosti. Ta proces porajanja celovitosti rojeva resnično zdravljenje in celjenje, medtem ko polarizirana stališča, tudi če so kompenzacije drug drugega, nikoli ne prinesejo resničnega zdravljenja in celjenja, temveč le enostranskost, slepoto, pa tudi ranjenost, bolečino. 

Kozmično jajce je simbol prvobitne, nezavedne, nediferencirane, embrionalne enosti, h kateri novodobništvo stremi v svoji infantilnosti in svojemu odporu do uma, razuma in ega, s tem pa poskuša zaobrniti naravni razvoj človekove osebnosti, kar lahko povzroči tudi resnejše duševne težave. Slika: The garden of earthly delights, avtorja Hieronymusa Boscha To sliko je uporabil kot ključni motiv tudi Leonardo DiCaprio v svojem dokumentarnem filmu o podnebnih spremembah in katastrofah, ki sledijo v prihajajočih desetletjih Before the Flood (Pred poplavo)

Kozmično jajce je simbol prvobitne, nezavedne, nediferencirane, embrionalne enosti, h kateri novodobništvo stremi v svoji infantilnosti in svojemu odporu do uma, razuma in ega, s tem pa poskuša zaobrniti naravni razvoj človekove osebnosti, kar lahko povzroči tudi resnejše duševne težave.
Slika: The garden of earthly delights, avtorja Hieronymusa Boscha
To sliko je uporabil kot ključni motiv tudi Leonardo DiCaprio v svojem dokumentarnem filmu o podnebnih spremembah in katastrofah, ki sledijo v prihajajočih desetletjih Before the Flood (Pred poplavo)

Iskanje izvorne enosti ali arhetip Preplavljajoče Matere

Ena izmed lastnosti novodobniške duhovnosti je, da poskuša človeka povrniti v stanje prvobitne enosti. Pravilno intuitivno v človeku zaznava razcepljenost in ranjenost, toda enost, v katero želi človeka povrniti, je infantilna, otročja enost. Obstajata namreč dve enosti: ta prvobitna, nediferencirana, nevedna in nezavestna, ter enost, ki se zgodi v procesu individuacije in je krona zavestnega trpljenja v primežu bolečih nasprotij. Je enost, ki sledi diferenciaciji zavesti, torej ločitvi zavesti od nezavednega, razvoj zavesti in nato ponovna združitev zavesti z nezavednim, v bolj zrelem, enakovrednem, ustvarjalnem, konstruktivnem odnosu. Ker čuti novodobništvo močan odpor do razuma, uma in ega, se poskuša vrniti v prvobitno, infantilno enost, možnosti individuirane enosti pa se sploh ne zaveda. 

Zaradi svojega odpora do uma, razuma in ega se novodobništvo zateka v razčustvovanost (pretirano čustvenost). Le-ta je prepoznavna v obilicah rožnate barve, ljubeči retoriki, ki pogosto deluje pretirana, poudarjanju pozitivnega razmišljanja, sreče, pozitivnih občutkov, radosti, razneženosti, blaženosti. 

Iskanje prvobitne enosti lahko poimenujemo tudi delovanje arhetipa Preplavljajoče Matere (o katerem smo že govorile v članku O kastraciji in sterilizaciji ali o sovražnosti med moškostjo in ženskostjo). Pomeni iskanje tistega negujočega, varnega, ljubečega naročja Matere, ki bi odvzelo vse trpljenje, potolažilo in prineslo blaženost doječega se otroka. Rešitev za trpljenje je po mišljenju novodobniškega gibanja v predaji trpljenja neki zunanji entiteti (Bogu, Vesolju, angelom, razsvetljenim mojstrom, itd), ki bo to trpljenje odvzela in preobrazila v radost: “Samo vizualiziraj, kako ti zlati žarek transformira bolečino v radost.”

To pa nas pripelje do drugega aspekta arhetipa Preplavljajoče Matere, ki je zamenjevanje duševne resničnosti s stvarno resničnostjo. Glavna lastnost novodobniške duhovnosti je, da govori o obstoju drugih, vzporednih stvarnosti, “Nebesih”, ki so polna angelov, vil in drugih duhovnih bitij, ki pomagajo človeku in ki jih nadarjeni posamezniki zaznavajo preko jasnovidnosti pa tudi drugih intuitivnih kanalov. Človekova glavna naloga je, da prepozna obstoj teh bitij in začne sodelovati z njimi, saj mu bo njihova pomoč pomagala do srečnejšega, lahkotnejšega, bolj uspešnega življenja. Da bi ljudi povezali s temi bitji, v novodobniškem gibanju izvajajo meditacije, vizualizacije in druge tehnike, ki temeljijo predvsem na mentalnem predstavljanju določenih entitet oziroma poskušanju zaznati te entitete. 

Glavni problem teh prepričanj in aktivnosti je v tem, da napačno interpretirajo duševno resničnost, s tem pa zgrešijo zdravilni potencial duševnih vsebin. Namreč, novodobniško gibanje je v močnem zanikanju simbolnosti psihičnih in mitoloških vsebin. Dojema jih dobesedno (podobno kot Cerkev krščanske nauke interpretira dobesedno). Kot da bi priznanje, da so te vsebine psihične in simbolne in govorijo o notranjih procesih, razvrednotilo njihov pomen, zmanjšalo njihovo pomembnost.  Ko pa psihično vsebino doživljamo dobesedno, onemogočimo, da bi na nas učinkovala s svojim zdravilnim transformativnim učinkom, ki se zgodi takrat, ko izkustveno dojamemo njen simbolni pomen in nam le-ta naše okoliščine pokaže v novi luči oziroma nas usmeri v novo smer. Ko si vsebino razlagamo dobesedno, se zapletamo v začaran krog strahu, proti kateremu se borimo z magičnim razmišljanjem in dejanji, kompleks pa ostaja in se celo krepi. 

Novodobništvo in duševno zdravje

Da pa bi bili zmožni takšnega bolj diferenciranega odnosa do duševnih vsebin, pa mora biti naša zavest dovolj razvita, kar pomeni, da morajo biti dovolj razviti naš razum, um in ego. Razvoj trdnega in diferenciranega ega je ključen za vzpostavitev zavestnega odnosa z dušo. Ego pa je po novodobniškem prepričanju slab, prav tako um in razum. Poskušamo jih ugasniti, odklopiti, izločiti iz življenja. V popolnem nasprotju z zagovorniki razsvetljenske dediščine, ki razum poveličujejo, duševne vsebine pa zanikajo ali pa jih priznavajo kvečjemu kot ostanek živalske primitivnosti v človeku in torej nevredne ukvarjanja z njimi. 

Šibak ego predstavlja veliko tveganje za neuravnovešenost, v manj nevarnih oblikah pa povzroča nevšečnosti, kot so neodgovornost, nefunkcionalnost, grandiozne predstave o resničnosti, nezmožnost osebnostno, poklicno razvijati se, pa še kaj. 

Tukaj se dotaknemo potencialnih nevarnosti novodobniške duhovnosti za duševno zdravje. Britanska raziskava (povzetek tukaj) je pokazala, da je možnost za duševne motnje pri pripadnikih novodobniškega gibanja večja kot pri pripadnikih tradicionalno religioznih ali nereligioznih oseb. V primerjavi z omenjenima skupinama, so pripadniki novodobniškega gibanja bolj nagnjeni k uporabi psihotropnih zdravil, v večji meri odvisni od rekreativnih drog, v večjem deležu trpijo zaradi tesnobe, fobij ali nevrotičnih motenj in imajo v večji meri motnje hranjenja. Veliko pripradnikov novodobniškega gibanja ima shizotipske in psihotične motnje, za katere so značilna nezmožnost ločiti stvarne resničnosti od nestvarne. 

Prizor iz filma Wolf of Wall Street (Volk z Wall Streeta), ki prikazuje Jordana Belforta, direktorja finančnega podjetja, kako z motivacijskim govorom motivira svoje uslužbence in jih pripravlja na neusmiljene in agresivne finančne prevare svojih strank. Fenomen motivacijskega govorništva je plod strupene združitve novodobništva in kapitalizma.

Prizor iz filma Wolf of Wall Street (Volk z Wall Streeta), ki prikazuje Jordana Belforta (Leonardo DiCaprio), direktorja finančnega podjetja, kako z motivacijskim govorom motivira svoje uslužbence in jih pripravlja na neusmiljene in agresivne finančne prevare svojih strank. Fenomen motivacijskega govorništva je plod strupene združitve novodobništva in kapitalizma.

Novodobništvo in tržno gospodarstvo

Čaščenje sebičnosti, izoliranosti, razčlovečenja 

Barbara Ehrenreich, avtorica knjige Smile or die: how positive thinking fooled America and the world (Smej se ali umri: kako je pozitivno razmišljanje prevaralo Ameriko in svet) je raziskovala zgodovino “pozitivnega razmišljanja” in prišla do pomembnih ugotovitev. Ugotovila je, da se je motivacijsko govorništvo kot spodbujanje ljudi k pozitivnemu razmišljanju najprej pojavilo v kontekstu podjetij, ki so motivacijske govorce najemala, da bi motivirali njihove uslužbence. Motivacijski govorci so zaposlenim predajali sporočila kot so: pozitivno razmišljanje povzroči uresničitev naših želja in ciljev, za uresničitev svojih želja in ciljev smo odgovorni sami s svojim načinom razmišljanja, neuspehi in porazi so posledica negativnega razmišljanja, nezaupanja in pomanjkanja vere, uspeh sledi prizadevanju, trudu, “bikovskemu” stanju zavesti itd. Takšna prepričanja, vcepljena v glave uslužbencev, so delodajalcem prinesla naslednje koristi: za slabše plačilo in v slabših pogojih so lahko od uslužbencev zahtevali večjo produktivnost in daljši delovni čas, ob odpuščanju so bili odrešeni krivde in odgovornosti, saj je odpustitev posledica premajhnega prizadevanja in premalo pozitivnega razmišljanja s strani uslužbenca.

Motivacijsko govorništvo pozitivnega razmišljanja je kapitalizmu tako pomagalo pri razkroju solidarnosti, humanizma, človečnosti, trajnostnosti, etike, spoštovanja narave. 

V sodobnem času je finančna industrija še vedno tesno prepletena s takšno motivacijsko miselnostjo – prav tisti, ki so povzročili zlom finančnega trga s svojim iluzornim gospodarstvom, se napajajo s testosteronskimi egotripi motivacijskega gibanja. V finančnem svetu je zaželjen “bikovski” odnos – brezčutno, agresivno, nemoralno prodiranje za doseganje svojega cilja. Cilj upraviči vsa sredstva. Drug drugega vzpodbujajo z vrednotami, kot so dragi avtomobili, ženske-prostitutke, hiše-palače, draga potovanja, itd. 

Tudi v novodobniško-duhovnem gibanju je materialno bogastvo povzdigovano kot visoka vrednota: “Zaslužiš si obilje!” “Bog hoče, da si bogata!” “Materialno obilje je manifestacija notranjega obilja!” “Manifestiraj obilje s svojimi mislimi in namerami!” Novodobništvo nasprotuje klasičnemu krščanskemu zavračanju materialnega obilja, telesa in fizičnosti s tem, da zagovarja nasprotno skrajnost. Poudarja pomen uživanja v materialnosti. Toda to uživanje ni zavestno, ni odgovorno, solidarnostno, prebujeno. Izraža se skozi to, “da si privoščim shopping! 🙂 ” in seveda skozi astronomsko visoke cene novodobniških delavnic, dogodkov, svetovanj. To poudarjanje materialnega obilja kot protiutež klasičnokrščanskemu zavračanju telesa ne vzpostavlja uravnoteženega odnosa do telesa in materialnosti, saj ponovno zaobide soočenje s ključnim: svojo psiho. 

Novodobniška razčustvovanost, o kateri smo govorile v zgornjem razdelku o arhetipu Preplavljajoče Matere, v kontekstu tržnega gospodarstva (=kapitalizma) ne pomeni le duševne nezrelosti, ampak je tudi prodajno orodje

Umberto Galimberti, italijanski filozof, v svoji knjigi Grozljivi gost: nihilizem in mladi ubesedi pomembno duševno nevarnost te novodobniške kapitalistične miselnosti. Ugotavlja, da je bila včasih nevroza prevladujoča oblika duševnih težav, kajti nevrozo povzroča represija – družbeno zatiranje, prepovedi, tabuizacija, kar človeku onemogoča celovitost. Kapitalizem pa je ta družbeni red popolnoma pretresel, pod pretvezo, da nas je osvobodil in prinesel svobodo: zdaj prepovedi več ni, vse je dovoljeno. Edina omejitev smo mi sami! Zato je v sedanjem času prevladujoča duševna težava depresija, ki ne izvira iz zatiranosti, temveč iz občutka večne nezadostnosti. V kapitalističnem času je vse odvisno od nas samih, od naše pobude, naše angažiranosti. In ta angažiranost ni nikoli dovolj velika, nikoli ni zadostna. Pričakovanja po udejstvovanju, ki jih družba nalaga na nas, so sod brez dna. Človeka to spravlja v obup – v depresijo. 

Spiritualizacija ali materializacija

“Toda tukaj je zemlja tista, ki iz Śūnyate izhaja kot kvintesenca; očitno cilj imaginacije ni spiritualizacija, ampak to, da otipljiva zemlja postane resnična.”

Carl Gustav Jung

S tem stavkom je Jung analiziral psihologijo budizma. Śūnyatā pomeni v sanskrtu “praznina” in govori o ključni lastnosti vsega bivajočega – notranja praznina. Le-te se lahko po budističnem nauku dotaknemo v meditativnem stanju. Jung ugotavlja, da po budističnem nauku doseganje praznine (razsvetljenje, odrešenje) ni končni cilj človeka, temveč le vmesni korak

Novodobniška duhovnost vso svojo osredotočenost usmerja na “duhovni” svet, ki je onkraj materialnega sveta, ki je popoln, poln ljubezni, za razliko od bolečega zemeljskega sveta. Obračanje k “duhovnemu svetu” daje uteho in odjemlje bolečino. “Duhovni svet” interpretira dobesedno. Jungov stavek pa nakazuje, da se s tem izgubi ključen naslednji korak – materializacija. Imaginacija – delo s simbolnimi duševnimi vsebinami – ni sama sebi namen. Ni namenjena temu, da se izgubljamo v notranjih svetovih, doživljamo ekstazo v meditativnih stanjih, za silo prenesemo vsakdanjosti in nato najdemo uteho v “duhovnem svetu”. Imaginacija – delo s simbolnimi duševnimi vsebinami – je namenjena najdenju transformativnih, zdravilnih rešitev za izzive življenja, izzive vsakdanjosti, izzive notranjega razvoja, medosebnega razvoja in družbenega razvoja. Namenjena je aplikaciji – uporabi teh rešitev v konkretnem materialnem življenju. Ko je moč simbolne podobe izkoriščena, podoba izpuhti, ni več bistvena, izoblikovati se začne nova simbolna konstelacija. Bistvo ni v podobah, ampak v njihovi vlogi v razpetosti človeka med svojo notranjostjo in svojim življenjem, odnosi, družbo, duhom časa. 

© Ana Drevenšek

Vabim te, da v komentar zapišeš svoje izkušnje z novodobniškim gibanjem, s konceptom duhovnosti, družbenim problemom kapitalizma in možnostmi resničnega zdravljenja! 

Pravno obvestilo

Osvoboditev

“Ženske želijo imeti enake plače kot moški, ženske bi morale imeti možnost dela v vojski, ženske bi morale imeti možnost biti v prvih vrstah in nositi orožje, bla bla bla. Kot da je življenje moškega desideratum (tisto zaželjeno). Želimo si samo to, kar imajo oni. Ampak jaz mislim, da si ne. Imajo veliko stvari, ki si jih me ne želimo tako zelo. Kot na primer ogromne količine pornografije. Največji kulturni produkt na svetu je pornografija. In zelo malo žensk jo uporablja. Tudi po 50 odtenkih sive. Jaz bi rekla, da nisem feministka enakosti. Zame je enakost globoko konzervativen cilj, ki ne bi ničesar spremenil. Delale bi enake stvari, kot jih počnejo moški. Vedno sem bila feministka osvoboditve. To pomeni, da vam ne morem povedati, kaj nas čaka za vogalom. Ker ne vem. Če bi ženske imele svobodo določiti svoje lastne prioritete, kaj bi to bile? Zdaj imam 76 let in ni na mestu, da ženskam vaše starosti govorim, kaj bi si morale želeti. Vem, za kaj hrepenim, da bi si želele, kot na primer svetovni mir (kot da boste postale miss sveta 🙂 ). Mir bi bil dober. Toda ne izgleda, da ga bomo kaj kmalu deležni.” Germaine Greer v pogovoru za The Update 

Ženska Obilje

Ah, kako borba, dualnosti, produkcija utrujajo žensko telo in psiho in ga odtegujejo stran od njenega jedra in njenega resničnega potenciala. Ki je skozi valovanje po ciklu preseganje vsakršne dualnosti in skozi vsako ovulacijsko rojstvo in vsako menstrualno vizijo zlivanje z Božanskim.

“Človeška duša ne potrebuje nasvetov, popravil ali rešitve. Želi si preprosto biti pričevana – videna, slišana in spremljana, točno takšna, kot je,” pravi Parker J. Palmer, pisatelj in aktivist, ki se osredotoča na področja izobraževanja, skupnosti, vodenja, duhovnosti in družbene preobrazbe. Ženska duša hrepeni po tem, da bi bila spoznana takšna, kot je, v svoji posebnosti, z vsemi svojimi skritimi darovi, ki jih komaj čaka razodeti, če bi si le vzele in vzeli čas in si dovolile in dovolili, da nam jih pokaže. Ženska duša ima v svojih globinah toliko rešilnih bilk za človeštvo, toliko preprostih rešitev, toliko odrešilnih zdravil. Nekje od časa, ko smo človeštvo nasedli iluziji dvojnosti (naši/vaši; naše pleme/vaše pleme; naša religija/vaša religija; naše ozemlje/vaše ozemlje; naša hrana/vaša hrana; naša ideologija/vaša ideologija; naša politika/vaša politika; naša verzija/vaša verzija ITD) pa do danes se je izgubila zavest o teh biserih, ki čakajo v naročju ženske

Ženskost je bila zlorabljena in zato se je bojimo. Zlorabljena je bila neskončna plodnost Narave – njeno rojevanje smo uokvirili v polja, črede, farme, tehnokracijo. Zlorabljena je bila čudovita mnogoterost stvarstva. Zlorabljen je bil čudež ustvarjanja novega življenja – v živalih – za gojenje in ubijanje – v ženskah. Čudovita ureditev, ki predvideva žensko maternico kot portal za novo življenje, po zavestni Poroki in Spočetju, je bila zlorabljena in spremenjena v obupano, nemočno, lačno proizvodnjo v revščini. O tem smo na dolgo razpravljale/i v članku Razkroj občutljivosti

"Rekli so mi, da sem feminist; mogoče sem tak, ker prihajam iz kulture, ki ženskam pripisuje velik pomen. Mi, Andinci, smo mirovniki in ne želimo ustvarjati kulta vojne in nasilja, ne maramo krivice. Modre ženske, ki sem jih poznal, so obogatile moje življenje, s tem, ko so me učile s svojim zgledom ljubezni, razumevanja, sočutja in vere v življenje. Zato zelo občudujem ženske, saj so potrpežljive in imajo veliko ljubezni za svoje otroke, partnerje in človeštvo in zdi se, da na prihodnost gledajo z optimizmom." Hernán Huarache Mamani Slika: Charles Frizzel

“Rekli so mi, da sem feminist; mogoče sem tak, ker prihajam iz kulture, ki ženskam pripisuje velik pomen. Mi, Andinci, smo mirovniki in ne želimo ustvarjati kulta vojne in nasilja, ne maramo krivice. Modre ženske, ki sem jih poznal, so obogatile moje življenje, s tem, ko so me učile s svojim zgledom ljubezni, razumevanja, sočutja in vere v življenje. Zato zelo občudujem ženske, saj so potrpežljive in imajo veliko ljubezni za svoje otroke, partnerje in človeštvo in zdi se, da na prihodnost gledajo z optimizmom.”
Hernán Huarache Mamani
Slika: Charles Frizzel

Ko ženske nasedemo boju za enakost, podaljšamo pot do ozdravljenja za celotno človeštvo, kajti odrečemo mu zaklade iz naših naročij. Ko se borimo za službe v vojski, samo zato, da bi bile enakovredne moškim, podpiramo militantno družbo in nadaljevanje vojn. Ko se borimo za enake plače, podpiramo suženjski kapitalistični sistem. Naomi Wolf, ki je po rojstvu otrok postala feministka osvoboditve, namesto feministka enakosti, pravi: “Potrebujemo feminizem, ki pravi, da je v redu, če si vzamemo odmor!” Feminizem namreč ni predvidel potreb mater. Preveč se je zapletel s kapitalizmom in preveč si je želel vstopiti v moški svet, namesto da bi povzdigoval specifično ženske izkušnje, kot je materinstvo, pravi Naomi Wolf: “Ko je prišlo do tega, kdo bo skrbel za otroke, se je ženskemu gibanju zgodil kapitalizem, resnična revolucija spolov pa se ni.” Misel je bila objavljena v članku Laži na poti v materinstvo

Resnična revolucija spolov se ni zgodila zato, ker človeštvo ni (bilo) zmožno notranje (r)evolucije, notranje preobrazbe. Resnični prihod enakosti žensk se lahko zgodi le po notranji preobrazbi celotnega človeštva, preobrazbi vrednot, preobrazbi dojemanje človeškosti, življenja, družbe. To je veliko zahtevnejše kot borba. In človeštvo to napako ZNOVA IN ZNOVA ponavljamo: znova in znova prižigamo revolucije, prevračamo sisteme, da bi jih nadomestili z novimi, rušimo ideologije, da bi jih nadomestili z novimi. In zgodovina se ponavlja. Ker ne zmoremo preskoka v zavesti. In tudi ženske smo nasedle temu otročjemu vzorcu

“Nahajamo se v situaciji, v kateri mislimo, da smo svobodni. Zdi se nam, da smo svobodni, a v resnici nismo. To je, če sem malo oster, najhujša oblika suženjstva. Ko se vam zdi, da imate svobodno voljo, a je v resnici nimate. Ko vam je vsajen določen način razmišljanja, torej okvir, v katerem se premikate, iz njega ne morete izstopiti. S kvazisvobodno voljo izbirate določene stvari, ampak samo znotraj tega okvirja. Najstniku lahko prepoveš hamburger in kokakolo, toda še vedno ju lahko s svojo svobodno voljo izbere. To ni svobodna volja, to je pogojevanje. To je tudi dober primer tega, kako se ta pogojevanja znotraj nas strukturirajo, pa tega sploh ne vemo. Nezavedno in nehoteno smo sužnji nečesa. To nima nikakršne veze s svobodno voljo, povezano je samo z občutkom možnosti izbire. Naš svet je šel v smer, ko zelo cenimo možnost izbire. Toda svoboda in možnost izbire sta dve popolnoma drugačni stvari. Na eni strani imate lahko veliko stvari, med katerimi lahko izbirate, na primer 50 vrst avtomobilov, ki jih lahko kupite, toda kaj boste na koncu naredili, je odvisno od tega, ali je vaša zavest omejena oziroma usmerjena. Možnost izbire ni merilo za svobodo. Po drugi strani imate lahko svobodnega človeka, ki nima možnosti izbire. Možnost izbire je zunanji dejavnik. Toda svoboda je samo notranji občutek. To je možno. Obstajata dva skrajna primera: zelo veliko izbir in nobene svobode ali pa absolutna svoboda in nobene izbire. Adrian Kezele v pogovoru z Zvezdano o svoji novi knjigi Izničenje faktorja karme

Svoboda je notranje stanje, notranji občutek. Ko se zapletamo z izbiro, nasedamo otroški igrici. Nekaterim psihopatskim profilom, čigar psihološke poteze so močan magnet za množice, ki iščejo katalizatorja svojih notranjih kriz, uspe priti do družbeno pomembnih položajev in te otroške igrice so eno od njihovih najljubših orodij za preusmerjevanje pozornosti ljudi, za zamotiti ljudi, da lahko izpeljujejo svoje nevarne, človekosovražne, kriminalne zgodbe. 

Resnična svoboda je, da se ženske vprašamo, kdo sploh smo, kot pravi Germaine Greer. Kaj sploh so naše želje, vrednote, prioritete? Kaj je naravno, blagodejno, izpolnjujoče za naša telesa, naše duše?  Kakšen ritem, kakšen način življenja, kakšne vrednote?

Postmenopavzna ženska je resnična Učiteljica. Njene besede imajo težo vsega Vesolja. Njena dejanja pretresejo do kosti, prebudijo mravljince. Njena prisotnost zdravi, navdihuje, tolaži in pomirja. Njeni nauki so ožlahtnjeni z njenimi leti, z njenimi izkušnjami, z vsemi prepluti cikli. Ona je tista, ki uči, ki vodi skupnost preko notranjih preobrazb do ozdravljenja. Ona ima resnično moč za to. Ciklična ženska je na poti do tja. Ciklična ženska prispeva k ozdravljenju skozi izražanje darov svoje cikličnosti, skozi materinsko ovulacijskost in lucidno in vizionarsko menstrualnost.

Postmenopavzna ženska je resnična Učiteljica. Njene besede imajo težo vsega Vesolja. Njena dejanja pretresejo do kosti, prebudijo mravljince. Njena prisotnost zdravi, navdihuje, tolaži in pomirja. Njeni nauki so ožlahtnjeni z njenimi leti, z njenimi izkušnjami, z vsemi prepluti cikli. Ona je tista, ki uči, ki vodi skupnost preko notranjih preobrazb do ozdravljenja. Ona ima resnično moč za to. Ciklična ženska je na poti do tja. Ciklična ženska prispeva k ozdravljenju skozi izražanje darov svoje cikličnosti, skozi materinsko ovulacijskost in lucidno in vizionarsko menstrualnost.

V cikličnih letih smo ženske pod vplivom hormonov menstrualnega cikla. Le-ta nas dela plovke po valovanju iz globin samorefleksije, globokega uvida, preobrazbe in ozdravljenja do višav ustvarjalnosti, povezovalnosti, tkanja medosebnih mrež. Dela nas nagnjene k ustvarjanju sveta, ki je dober za vse, ki vse nahrani, ki vse osreči. Zaradi refleksivnega predmenstrualnega dela smo ves čas soočane z resnico o situacijah, ves čas potiskane k iskanju bolj avtentičnega, bolj resničnega, boljšega. Če bi izkoristile materinskost ovulacijskega časa in lucidnost menstrualnega časa, bi bile močne katalizatorke ozdravljenja človeštva. Če pa zanikamo ti dve lastnosti, nasedemo “boju”, dvojnostim, intelektualiziranju, (kapitalistični) produkciji in produktivnosti (ki je največja žalitev ženski telesni in duševni plodnosti), nismo nič boljše od “patriarhalcev” proti katerim se borimo. Ker svojih darov ne uporabljamo za ozdravljenje, ampak za boj. Ciklična leta niso ustvarjena za boj. Preveč energije po nepotrebnem izgubimo, če se borimo – na individualnem ali kolektivnem nivoju. Ustvarjene so za raziskovanje čudovitega daru plodnosti – ki iz sveta imaginarnega, embrionalnega, potencialnega prinaša v svet ustvarjenega, mogočega, živega in za raziskovanje čudovitega daru duhovnega uvida, ki iz prizemljuje modrost višje slike v stvarnost, omejeno s prostorom in časom. Modra postmenopavzna leta nam prinesejo prekaljenost, čvrstost, globok uvid, samozavest, občutek za pravo mero, za pravo dejanje ob pravem trenutku, uvid v relativnost ega, svobodo v neegu, neobremenjenost, zmožnost videti onkraj ujetosti v eno življenje. Te lastnosti nas delajo učiteljice, tiste, ki lahko skupnost vodijo do premika na nove ravni

V članku Materinstvo – nevidno zdravilo, ki mora postati vidno, smo razmišljale: 

Materinstvo kot stanje duha je v sodobnem svetu izjemno potrebno. Svet potrebuje ženske, ki razvijajo svoj potencial materinstva. Materinstvo ne pomeni nujno materinstvo človeškim, rojenim otrokom. Materinstvo je stanje duha (ki ga nekatere mame ne izkusijo v celoti). 

Materinstvo je bilo s strani patriarhalne miselnosti označeno za “nižje” delo, neintelektualno in zato nevredno

“V prisotnosti nečesa prevzemajočega človeka utiša veličina izkušnje. Skrivnostno je, ker je neubesedljivo – preprosto ni besed, ki bi to lahko opisale. Izkušnje, ki ne morejo biti izražene so v svetu, ki podcenjuje misterije ponavadi podcenjevane. Tak svet ustvarja psihično opustošenje za ljudi, ki živijo na ženski način, za ljudi, ki so dali večji del svojega življenja ženskemu delu – rojevanju otrok, skrbi za žive, negi umirajočih. Prisiljeni so preizpraševati svojo vrednost, ker nimajo besed, s katerimi bi lahko prenesli svojo izkušnjo.” Nor Hall

jezus in magdalena“Ženska

Človeška oseba, ustvarjena po Božji podobi – na ženski način. Enakovredna moškemu, a drugačna. Kdo je, kdo sem? Kako mi jo odkriva sv. Angela Merici? Skrivnost, ki vabi v globino, lepota, ki odseva nebesa, sestra in nevesta, hčerka… Sposobna nositi drugo osebo, čakati, se zaveda svoje vrednosti, ki se krepi z močjo velikega notranjega prostora doživljanja, sprejemanja, povezovanja, intuitivnega védenja…

Korak za korakom.

Ženska je kraljica celostnosti, zahtevne svobode in vpetosti v svet, ki ji stalno prinaša izzive skozi vse čute.

Prihodnost sveta je odvisna od sposobnosti moškega in ženske za sodelovanje. Sodelujeta pa lahko, če se poznata in smeta biti različna, obenem pa odprta za preseganje drugačnosti (ljubezen).

Novi feminizem (po bl. Janezu Pavlu II.) spoštuje dostojanstvo ženske in moškega in je izrazito personalističen.” sestra Marjeta Pia Cevc na svojem blogu

“… ki se zaveda svoje vrednosti, ki se krepi z močjo velikega notranjega prostora doživljanja, sprejemanja, povezovanja, intuitivnega védenja…” Ah. Točno to so lastnosti, ki govorijo o zmožnosti zazreti se v notranjost, zaznati vzorce, okvirje, kot bi rekel Kezele, ki povzročajo sodobnemu človeštvu trpljenje in jih v notranjosti pozdraviti – s tem pa odpraviti vzrok in napajališče človeške tragedije. Tak biser prebiva v fiziologiji ženskega telesa in v pokrajini ženske duše. Bil bi čas, da te bisere najdemo, poberemo in uporabimo. 

Blagor ženskam, Alenka Rebula 

Blagor ženskam,
ki znajo hoditi kot vile,
zemlja lahko zadiha
pod njihovimi rahlimi stopali.

Blagor ženskam,
ki znajo zaslutiti nevarnost,
izginiti v temi,
da jih sovražnik ne najde.

Blagor ženskam
ki živijo v žitnem polju
in žanjejo dobre misli
za kruh,
ki tolaži človeška srca.

Blagor ženskam
ki znajo biti selivke,
ko postane zrak strupen
krenejo na jug
in rodijo na varnem.

Blagor ženskam
s kanglico iz pravljice,
do kolen stojijo
v pradavnih studencih
pod čistimi slapovi
zajemajo nesmrtnost.

Z zdravilnim glasom prepevajo,
neustrašne zibljejo življenje
v nežnih trebuhih
okrogle
kot tople marelice
v oranžnih večerih.

Blagor ženskam,
ki poznajo čudežni gib,
s katerim ujamejo
hude sanje.

Blagor ženskam,
ki se spuščajo v goreča brezna
iskat svojo dušo,
in se vračajo v ožganih krilih
z osmojenimi lasmi
s polnim naročjem
stopajo navzdol po vulkanu
pod oboki cvetnega prahu
s sporočilom
o rešenem svetu.

Blagor ženskam,
ki ne umrejo,
samo izginejo
kot kruh na mizi.
Nenadoma ga zmanjka
in nihče od živih
ni ostal lačen.

© Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš žensko osvoboditev? Kakšna je tvoja pot? Kakšna je tvoja izkušnja boja, iskanja, zdravljenja, prihajanja domov? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Mesečni ženski krog v Krškem v torek 23.2.2016. Več informacij TUKAJ.

Materinski krogi “Nosečnost in porod” 26. maja in 9. junija 2016. Več informacij TUKAJ.

Delavnica Svetost prsi 28. maja. Več informacij TUKAJ.

Mesečni ženski krog v Ljubljani 31. maja. Več informacij TUKAJ.

Materinski krogi “Prvo leto Mama” za Mame z otročki  2. in 16. junija 2016. Več informacij TUKAJ.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.