Psiha in politika

Posted on 22 oktobra, 2019 by Ana Drevenšek under psiha in družba

Ukvarjanje z notranjim in zunanjim svetom sta v naši družbi močno ločena in polarizirana. Na delavnicah za osebno rast, duhovnih delavnicah in psihoterapevtskih skupinah ni mogoče slišati besede o političnih temah, če pa že, pa s pokroviteljskim tonom in psihologiziranjem (npr., da so aktivisti infantilne osebe, ki projicirajo v državo/družbo starševsko figuro in od nje pričakujejo rešitve svojih težav, namesto, da bi odrasli; ali pa bolj poduhovljena: “Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu,” češ, ukvarjanje s političnimi temami nima smisla, potrebno je dvigniti “kolektivno zavest”, itd). Po drugi strani aktivistično nagnjene osebe na osebe, ki veliko časa in energije posvetijo ukvarjanju s sabo (v psihološkem in duhovnem smislu), zopet gledajo kot na egoistične osebe, ki ne zmorejo videti onkraj svojega malega sveta, čutiti sočutja in solidarnosti do soljudi ter le-to preliti v delovanje.

To ločitev resnično obžalujem in menim, da je povsem nepotrebna, celo škodljiva. Čas je, da se področji prepleteta, kajti obe dejavnosti (ukvarjanje “s sabo” in ukvarjanje “z družbo”) sta ključni, če želita biti uspešni. Pričujoči članek posvečam prav temi združitve obeh usmeritev.

Apolitičnost, apatija

Kateri so razlogi, zakaj se ljudje ne ukvarjajo s politiko? Kot ugotavlja eden od teoretikov postmodernega, F. Jameson, v postmodernem času ne zmoremo dojeti našega položaja kot posamezniki v globalni mreži mednarodnega kapitala. “Ta prostor je postal ne-predstavljiv (unrepresentable) in dojeti smo zmožni samo naše najbližje okolje,” pravi Sean Homer. Zaradi tega smo po Jamesonu izgubili zmožnost za distanco, še posebej kritično distanco. Naša telesa so izgubila “prostorske koordinate”. (Hauke, 2000) Eden od najpoglavitnejših razlogov torej je, da ljudje preprosto ne moremo zaobjeti kompleksnosti sveta, v katerem živimo in struktur moči, ki proizvajajo okoliščine, v katerih živimo. Feministična teologinja Elisabeth Schüssler Fiorenza to izgubljenost in izgubo kritične distance odlično opiše preko prikaza, kako delujejo sodobni mediji:

“Globalni medijski diskurzi so vzpodbudili razvoj multinacionalnega gospodarstva, ki je porodilo korporativni internacionalizem, s svojo storitveno industrijo na Zahodu in preselitvijo industrijske proizvodnje v tako imenovane države tretjega sveta. Ta gospodarski razvoj gre z roko v roki z “informatiko dominacije”, ki si prizadeva za discipliniranje eksplozije komunikacijskih tehnologij preko nadzora nad informacijami.
Vsakič, ko prižgemo televizijo, srečamo svoje sosede v “globalni vasi”. /…/ Eksplozija telekomunikacij, hitrega prevoza ter masovnega turizma so iz nas naredili poslovne partnerje v globalni vasi. Poročanje o narodnih in mednarodnih ekoloških katastrofah, grožnjah jedrskih nesreč ter biološko-kemičnem vojskovanju, lakoti, okupaciji ter političnih in religioznih preganjanjih bi moralo povečati naše zavedanje o globalni medodvisnosti ter našo odločitev, da najdemo poti izboljšanja pogojev za naše “sosede” v globalni vasi.
Toda, to se večinoma ne zgodi. Nasprotno, eksplozija informacij je namesto k duhu odgovornega globalnega državljanstva porodila težnje k političnem protekcionizmu, nacionalističnem izolacionizmu. Ti učinki so posledica nadzora nad “novicami”, ne z odkrito cenzuro, temveč s prenasičenostjo, razširjanjem in regionalizacijo informacij. Mediji trdijo, da o “dejstvih” zgolj poročajo, da jih ne oblikujejo. Tako bralcem ali gledalcem ne omogočijo, da bi kritično opazovali proces konstrukcije teh “dejstev”. V splošnem med posameznimi dogodki, ki jih izberejo za “novice” tudi ne naredijo sistemskih globalnih povezav. Nekega dne slišimo o potresih na Filipinih, drugič o vojni v Bosni, vojni diktaturi na Haitiju ter lakoti v Somaliji. Naslednji dan je vse to pozabljeno, kot da bi bilo sprano z obličja zemlje. “Novice” središče pozornosti premaknejo k “nezakonskim” otrokom, najstniškim mamam, gospodarskim težavam v Rusiji, uličnem kriminalu v Chicagu, težavam na Castrovi Kubi, obisku nemškega kanclerja v Washingtonu ali k nezaslišanem Arafatovem vedenju, ki ogroža palestinsko-izraelski mirovni sporazum.Mediji nas vsak dan obsujejo s poročili o novih katastrofah, ki se dogajajo po svetu. Javnost zasičujejo s prenašanjem neskončnih govorov politikov in intelektualnih strokovnjakov, ki so izurjeni v mistificiranju, namesto v razjasnjevanju politične prepletenosti naših življenj.
Učinek torej, ki ga imajo “Novice”, ni povečanje globalne zavesti, mednarodne pismenosti, človeške solidarnosti ali aktivnega prispevka k razreševanju takšnih problemov. Namesto tega medijski diskurzi ustvarjajo veliko tesnobo in občutek popolne nemoči spričo takšnih kompleksnih problemov. Gojijo tiho resignacijo in ustvarjajo politično paralizo, ki se ukvarja s skoraj ničemer drugim, razen s preživetjem. Mediji ta konzervativni politični učinek dosežejo preko širjenja novic, ki regionalizirajo človeško trpljenje. Redko ponudijo kritične sistemske analize, ki bi ponudile povezave med našimi življenji in življenji ljudi tisoče kilometrov stran – ali celo tistih, ki živijo v naši soseščini.”
Elisabeth Schüssler Fiorenza, Jesus: Miriam’s Child, Sophia’s Prophet, Critical Issues in Feminist Christology (poudarki so moji)

Podobno misel izrazi dr. Jana Rošker v knjigi Na ozki brvi razumevanja (o medkulturnih študijah): “Postkolonialne študije izvirajo iz dejstev, ki sicer merodajno opredeljujejo dani trenutek našega planeta, vendar jih večina ljudi – zlasti tistih iz “centra” – ne more ozavestiti.”

Jungovski psihoanalitik James Hillman poudarja podobno: v prvi vrsti ne gre za to, kaj narediš, ampak kako razmišljaš. Treba se je vprašati, ali je naš davkoplačevalski denar porabljen za dobro naše skupnosti ali za vojno na drugem koncu sveta? (Hillman govori z gledišča ZDA politike, a tudi mi si lahko postavimo podobna vprašanja.) Potrebno je preizpraševanje naših idej, ne političnih programov, ki jih tako ali tako pišejo ljudje, ki jim ne zaupamo.

Ozračje namerne nerazumljivosti delovanja političnih razmerij, ki ga opisuje Schüssler Fiorenza, ustvarja posameznike še posebej dovzetne za različne ideologije, temelječe na primarnih čustvih in naslavljajoče najbolj temeljne preživetvene strahove. O tem je dve zajetni knjigi napisal Karel Gržan (Vstanimo, v suženjstvo zakleti!, 1. zvezek; 2. zvezek; predstavitev knjige – pogovor s Karlom Gržanom, ki ga vodi Desa Muck, si lahko ogledate tukaj). V knjigah podrobno razodene Interes, kot ga imenuje (in ki je ekonomske narave), ki z namenom ohranjanja statusa quo, ki mu služi, odvrača pozornost ljudi od sebe tako, da jih polarizira v nasprotujoče si ideologije. Ljudje se nato ukvarjajo z delitvami mi-oni, namesto da bi spregledali nadideološko, ekonomsko gnan sistem, ki usmerja politična dogajanja. Ljudje na primer glasujejo o tem, ali se lahko poročijo tudi neheteroseksualni pari, medtem ko se vprašanje pravične porazdelitve imetja in trajnostnega odnosa do narave ureja samo od sebe; ne v korist ljudi, temveč v korist tistih, ki imajo v rokah vzvode ekonomske oblasti.

Jungovski psihoanalitik, akademski profesor, politični svetovalec in aktivist Andrew Samuels pa prepoznava tudi drug izvor politične apatije, o čemer piše v svoji knjigi A New Therapy for Politics? (Nova terapija politike?). Po njegovem ne izvira nujno iz nevednosti, izgubljenosti in nerazumevanja političnega ustroja, temveč iz močnih občutkov nemoči. Posamezniki razumejo vzroke trenutne situacije in so tudi že poskušali delovati v smer sprememb, toda niso bili uspešni. Zaradi neuspeha izgubijo vero v možnost spremembe in poniknejo v resignacijo in nemoč, ki na zunaj deluje kot apatija.

Pri vzrokih za apolitičnost pa je potrebno tudi kritično ovrednotiti gibanja za “osebno” in “duhovno rast”. Kritični moramo biti, kadar že obstoječo apolitičnost (bodisi zaradi nerazumevanja, bodisi zaradi občutka nemoči) poglabljajo, češ, da je najprej potrebno delati na sebi in se potem v družbi stvari same uredijo (ali kakršnikoli drugi nauki). Kadar gibanja širijo takšno miselnost, so škodljiva in ljudi pasivizirajo. Prispevajo k statusu quo in ne prispevajo k celostni človekovi rasti, ki neizbežno vključuje tudi njegovo “politično žival” in njegovo mesto v skupnosti. James Hillman je v knjigi Imeli smo sto let psihoterapije, svetu pa se še zmeraj slabša poudaril ta pasivizirajoči element psihoterapije (ali katerekoli druge prakse osebne rasti). Pravi, da v psihoterapiji klienta terapevt nikoli ne obravnava kot državljana, ampak zgolj kot žrtev (njegovih travm). Toda biti “politična žival” je temeljna poteza človeka in človek bi v terapevtsko sobo moral najprej stopiti kot državljan. Biti državljan je tudi poteza odrasle psihologije; imeti zavestni odnos do tega trenutka in tega prostora ter biti zmožen občutka svoje povezanosti z družbo in svoje moči v družbi je poteza odraslega človeka. Apolitizacija posameznikov je po Hillmanovem mnenju njihova infantilizacija. “Ne volim, saj je to nekaj večjega od mene, kar me presega,” je po Hillmanovem mnenju posledica terapevtskega ukvarjanja z “notranjim otrokom”, ki ima na odraslo osebo infantilizirajoč vpliv in ne terapevtskega. Intervju z Jamesom Hillmanom o psihoterapiji in političnem udejstvovanju lahko poslušate tukaj.

V krogih osebne rasti, še posebej krogih novodobne duhovnosti je gojenje in idealiziranje regresiranih stanj sicer zelo pogosto. Deloma je v tej težnji možno prepoznati individuacijski impulz, ki želi z nežnostjo, prizanesljivostjo, sočutjem do sebe omogočiti osebnost rast; to je legitimno in tudi v začetnih fazah osebne rasti potrebno. Težava je, kadar se te faze ne preraste in se v njej vztrajno zastaja. To je idealizacija t.i. oceanskih stanj zavesti, regresiranje v prvobitno nezavedno stanje, stanje nezavedne enosti, ki označuje nediferencirano zavest, zlito z nezavednimi vsebinami, t.i. blissfull ignorance (blaženo nevednost). To je stanje, ki je v jungovski psihologiji znano kot stanje uroborosa – mitološke kače, ki grize v svoj rep. Označuje ga želja po materinskem objemu, ki poteši vse potrebe in omogoči miren spanec – spanec!

Andrew Samuels pa identificira še en razlog, zakaj je ukvarjanje z duhovnostjo lahko nevarno in pasivizira našo političnost. Pravi, da gre za senčno plat duha; nekaj v duhu je namreč trajno neprizemljenega in ta trajno neprizemljeni element duha nas dela odrezane od tega trenutka in prostora, od soljudi, od čustvenega in intelektualnega odziva na svet. Samuels pravi, da duhovni ljudje pogosto izražajo do trpljenja ravnodušnost. Druga senčna plat duhovnosti je elitizem (npr. sindrom izbranosti, večvrednosti kompleks zaradi duhovne “zrelosti”, itd).

Če torej psihoterapija ali druga gibanja želijo človeka zares pripeljati v odraslo psihologijo, morajo nagovoriti tudi njegov odnos do sveta in pomen le-tega ne minimalizirati ter psihološko/duhovno reducirati.

Individuacija in političnost

Christopher Hauke, jungovski psihoanalitik in akademski profesor, v svoji knjigi Jung and the Postmodern: Interpretation of Realities (Jung in postmoderno: interpretacija stvarnosti) zdravilo naše izgubljenosti v postmodernem stanju prepozna v samem strupu, ki nas je v takšno stanje pripeljal: v vzpostavljanju globalnih povezav. Elektronsko krčenje sveta, ki nas je povezalo z vsemi, nas po eni strani homogenizira, dela vse enake, po drugi strani pa nam omogoči komunikacijo na ravni, ki prej ni bila mogoča. Lahko vzpostavljive in raznovrstne povezave nam omogočajo v medosebnih odnosih tisto, kar je tudi cilj individuacije: rehabilitacijo posameznika, drugačnosti in pluralnosti ter hkrati tesnejšo povezanost z drugimi.

Skozi individuacijo se prebujamo iz uroborične nezavesti in vzpostavljamo kritično distanco do nezavednih vsebin; npr do psihičnih kompleksov, ki so nas dotlej s svojimi omejujočimi in nefunkcionalnimi prepričanji omejevali in povzročali težave. Z okrepljeno zavestjo jih laže objektivno opazujemo in se ne istovetimo več z njimi. Pridobimo možnost izbire. Do svojega nezavednega vzpostavimo odnos, svoboden, kritičen in reflektiran odnos do naših notranjih impulzov, zaradi česar lahko bolj polno živimo. Ko pa se tako rafinira naša zavest, laže tudi vzpostavljamo kritično distanco do “zunanjega” sveta. Tako kot naše psihične vsebine ne preplavljajo več naše zavesti in ne spodbijajo njene moči in svobode, tako se tudi lažje znajdemo v zunanjem svetu in lažje prodremo skozi tančice ideologij ter se dokopljemo do sistemskega razumevanja družbeno-politično-ekonomskega ustroja. Hillman nakaže tudi, kako nas takšno sistemsko razumevanje sveta (razumevanje povezav med fenomeni in ne zgolj izgubljenost v preplavljajoči masi med seboj navidezno nepovezanih faktov, kot pravi Schüssler Fiorenza) opolnomoči tudi na psihološki ravni. “Če svoje trpljenje postavimo v kontekst trpljenja sveta, svoj zakon postavimo v kontekst disfunkcionalnih družin in življenj moških in žensk in vsega drugega, kar se dogaja v svetu, dobimo drugačen pogled nanj. Dobimo več poguma in nismo več tako osrediščeni sami nase,” pravi Hillman. Kot ugotavlja mnogo naprednih psihoterapevtov, psihoanalitikov in drugih psihopompov (spremljevalcev duše), vse naše trpljenje ne izvira iz našega otroštva in iz naših osebnih psihičnih konstitucij; pogosto trpimo zaradi neprijaznosti ekonomskega sistema, družbenih vrednot in drugih kolektivnih dejavnikov.

Politična energija in politična moč

V individuiranem posamezniku (človeku, ki je zakorakal na pot individuacije) se sprosti več “politične energije”. To je izraz Andrewa Samuelsa, s katerim označi “idealizem, imaginativni in vizionarski fokus na politične probleme z željo doseči ustvarjalni učinek na te probleme”. Politična energija se sprosti, kadar izstopimo iz politične apatije. Iz politične apatije pa po Samuelsu izstopimo, ko se sprejmemo kot “dovolj dobre”. Tako kot morajo biti starši “dovolj dobri” (“good enough”) in ne popolni (pomemben doprinos razvojnega psihoanalitika Donalda Winnicotta), tako moramo tudi ljudje v odnosu do politične situacije zavzeti držo “dovolj dober”. To pomeni, da nismo perfekcionistični, od sebe ne pričakujemo popolnih uspehov in rešitve vseh svetovnih težav, temveč da zmoremo praznovati majhne korake ter da nas neuspehi ne potolčejo, ampak jih sprejmemo kot del poti.

Osebe z veliko politične energije so pristno sočutne, imajo bogato ustvarjalno domišljijo, predanost, idealizem, pravi Samuels. Po pravilu so to osebe, ki nimajo veliko politične moči. Politična moč označuje “nadzor nad viri, kot so zemlja, voda, nafta – ali informacije in podobe.” Toda ljudje s politično močjo nimajo domišljije, integritete in novih idej, pravi Samuels. Tega pa imajo ljudje s politično energijo v izobilju. Kar je najvažnejše, je, da se ljudje s politično energijo ne ustrašijo dejstva, da jim manjka politične moči, da se oklenejo drže “dovolj dober” ter vztrajajo v svojih prizadevanjih!

Družbena in demokratična duhovnost

Zevs se spusti nad Danae v obliki zlatega dežja. Za mitološki kontekst zlatega dežja preberite zgodbo o Meduzi.

Njihovo politično delovanje (v aktivističnih skupinah, javnem ozaveščanju, lobiranju pri predstavnikih “oblasti”, itd) je namreč pogosto duhovna izkušnja, pravi Samuels. To izkušnjo imenuje “družbena duhovnost”. “Obstaja nekakšen duhovni dež, ki se spusti na tiste, ki se politično angažirajo z drugimi. Ta dež imenujem odgovornost,” zapiše Samuels. Ta duhovni dež je hranljiv in krepi našo politično energijo in našo človeškost.

Ko se krepita naša človeškost in naša politična energija, prihajamo vedno bolj v stik z demokratično duhovnostjo. Tako Samuels imenuje “povrnitev ideje absolutne enakosti v vse agende – osebne, politične in klinične.” Tradicionalno je bila absolutna enakost imenovana “enakost v očeh Gospoda”. “Demokratična duhovnost postavi pojem absolutne enakosti, v vsej njegovi nepraktičnosti, nazaj na agendo,” se lepo izrazi Samuels. Če nas zaustavijo praktičnost, “realističnost”, “zdrava kmečka pamet”, ne pridemo dlje od obupa spričo jeklene politične moči. Zato napojeni z zlatim dežjem svetimo drug drugemu in prodirajmo vsem oviram navkljub!

Porodni krči človeštva

Posted on 6 februarja, 2017 by Ana Drevenšek under človečnost

Porodni krči človeštva

Gandhi je kontempliral duha časa in omogočil njegov konstruktivni izraz.

Pomembno je zavesti se, v kakšnih časih živimo, kakšen je duh časa, njegov proces. Zakoreniniti se v tej resničnosti in se ustrezno odzvati nanjo, v svojem najintimnejšem življenju ter v svojem družbenem delovanju. Če se ne zavemo duha časa, smo le manifestacija njegovih različnih aspektov, njegove lutke. Če se duha časa zavemo in ga začutimo, postanemo posode duha časa, alkimijske retorte, ki v svoji notranjosti psihično prebavljamo njegove naloge, uganke in izzive, rojevamo svoje odgovore nanje ter ga tako soustvarjamo in premikamo njegov razvoj naprej. Ne le, da duhu časa pomagamo, tudi mi osebno živimo nepredstavljivo globljo izpolnjenost in smisel. Kot je dejal Srečko Kosovel:

Zdi se mi pa, da je ravno v takem kaotičnem
kopičenju dogodkov in doživljajev potreba:
mirnega gledanja. Kajti vlak vidiš šele
tedaj, ako stojiš ti pri miru, če bežiš z njim,
ga ne vidiš.

To mirno gledanje nas usposablja trezno
presojati stanje sodobnosti. Kajti ravno
v sodobnosti moramo pogrezniti temelje
bodočnosti, temelje našega dela. Naše delo se
ne lovi za senzacijo dneva, ne sme iskati od
dneva priznanja, marveč od bodočnosti.

Današnji čas je zaznamovan s krepitvijo podtlanih, divjih, instinktivnih sil v človeku, ki jim nekateri popolnoma podležejo in nezavedno zaplujejo na njihovih nevarnih valovih, drugi se jih bojijo in jih obsojajo. Trump in njemu podobne figure po vsem svetu (po vsej Evropi se dvigujejo iz maternice ljudstva skrajno-desni voditelji, s prepričanji, ki močno odmevajo prepričanja, ki so ustvarila Hitlerjevo Nemčijo in povzročila drugo svetovno vojno) niso presenečenje, strela z jasnega, izkrivljeni vsiljivci, ampak nosilci kolektivne resničnosti, ki nas preseneča kvečjemu zato, ker jo potlačujemo in se z njo ne želimo soočiti.

Trpljenje človeštva zaradi perverzne družbene ureditve nepravičnosti, popredmetenja človeka in vsega živega – živali, rastlin, Zemlje – iracionalnega pohlepa, želje po moči in bogastvu se je nakopičilo, pripeljano je bilo do roba vzdržnosti. Prišlo je do prelomne točke. Revščina vse bolj in bolj narašča, tudi pri nas, v “razvitih” državah, vojne razčlovečujejo in preganjajo ljudi iz svojih domov, le zato, da jim potem nihče noče nuditi zatočišča, bivanjska negotovost je prestopila meje vzdržnosti. Ljudje z racionaliziranjem ne morejo več opravičevati razmer, v katerih živijo, ne zmorejo si več prigovarjati, da je pač potrebno še malo potrpeti, se še malo potruditi, pa bo. Njihove globine so vzvalovile in se uprle. Srečko Kosovel je že davno opozarjal, da le vztrajnost ni dovolj:

Zakaj grmijo taki plazovi obupa na nas?
Zakaj omahuje naš korak trikrat na dan?
Zakaj tone naša misel v trajni maloupnosti,
zakaj omahne ob prvem poletu in pade pobita,
za vekomaj ubita na tla,
žalosten spomin in ovira na poti?
Ali je res samo poguma premalo?
Ali je res samo vztrajnosti premalo?

Ljudi je preplavil brezup, jeza, neučakanost tistega, ki je bil priveden čez rob svojih zmožnosti in brezglavo, v deliriju hlasta po rešitvi. Italijanski filozof Umberto Galimberti tole pravi o terorizmu:

“Družbeni sistem je namreč izzvan, kadar je potisnjen v položaj, ko ne more odgovoriti s svojo logiko, to je z logiko pogajanja, značilno za vse družbe, osvobojene simboličnega nasilja, ki je urejevalo primitivne družbe. /…/
Toda terorizem ni družbeni dogodek, temveč prekršitev družbene pogodbe. Družbena pogodba se namreč ravna glede na vrednost izmenjave. Teroristično izredno stanje prekine vrednost izmenjave in vse skupaj prestavi v območje simbolične izmenjave, kjer v igri ni pogajanje, temveč izziv.
O izzivu govorimo, kadar je pogajanje ukinjeno in lahko sistem odgovori samo s smrtjo terorista ali lastno smrtjo. Silovitost simboličnosti je tolikšna, da prekine vse oblike pogajanja, ki so jih civilizirane družbe trudoma dosegle s postopnim osvobajanjem od primitivnih načinov sobivanja.
Nihče namreč ne ve, kaj bo lahko iztržil iz terorističnega dejanja, v nobenem terorističnem dejanju ni sporazuma o načinu in mogočih enakovrednih izmenjavah. Zahteve teroristov so enakovredne radikalni zavrnitvi pogajanja. In prav zaradi tega vdora v družbeno normo in torej prehoda v simbolični red, katerega moč je prav v tem, da ne pozna nobene računice in izmenjave, je blokiran sistem, ki živi samo od pogajanja, pa četudi v ravnovesju nasilja.
Simbolični izziv je izjemno učinkovit. To so vedele že vse primitivne družbe. Naša ga šele odkriva, vendar si to lahko prikriva, ko dojema terorizem kot “odklon” ali kot “fiziologijo” družbenega sistema.” Grozljivi gost: Nihilizem in mladi, str. 105-108

Človeštvo je ukleščeno v porodne krče. Tako ne gre več naprej, hrepeni po preporodu. Ali se bo zgodil preporod ali nova katastrofa?
Slika: Judy Chicago, Birth Project

In v njihovem deliriju se ljudem zdi, da mora biti rešitev hitra, fantastična, napol božanska – pričakuje jo od Odrešenika, figure, ki bo odvzela vse trpljenje in prinesla takojšnje olajšanje. Ljudje v svojem deliriju figuro odrešenika projicirajo na najbolj neodrešeniške figure, pravzaprav zelo hudičeve figure – Hitler, Trump, Marine Le Pen, itd.

Iz zgodovine vemo (resnično upam, da nas ni zapustil zgodovinski spomin), kam vodi takšna dinamika. V morje krvi.

Stvar je torej v tem, da to človeško trpljenje, ki je tako resnično in utemeljeno in tako krivično in nevzdržno, utešimo na drugačen način. To pa bo od nas zahtevalo več napora, kot preprosta predaja kolektivnemu toku iracionalnosti. To bo od nas zahtevalo ustvarjalnost, dušno živost, ki vzame vase izziv duha časa, ga prebavlja in podaja nove rešitve. To bo od nas zahtevalo zrelost, prevzemanje odgovornosti, dovzetnost za človeško stisko, človečnost, pripravljenost biti dejaven in predvsem veliko dela na sebi.

Past

Past, v katero se lahko ujamemo, ko poskušamo preprečiti katastrofo in soustvarjati konstruktivni preporod človeštva, je, da se ujamemo v neumérjeno doživljanje bolečine, trpljenja in jeze. Če smo namreč občutljivi in zaznamo stisko človeštva, vso njegovo trpljenje, nas lahko to tako prevzame in preplavi, da nas popolnoma ohromi in postanemo dežurni čustveni mučeniki. Trpljenje človeštva igra na strune naše notranje bolečine, žalosti, trpljenja, zamer. Ko se združi naša notranja bolečina s kolektivno bolečino, se ustvari nevzdržno stanje, zdi se, brez izhoda, ki nas oklepa z vseh strani. Ko vidimo, na kako krivičen, perverzen, zlorabljajoč način manipulirajo neodrešeniške figure s tem trpljenjem, se prebudijo v nas vsa naša osebna jeza, srd, zamere, krivice, itd. Naša osebna jeza, izvirajoča iz naših preteklih izkušenj, se zlije s kolektivnim tokom in zopet se ustvarijo oklepajoče okoliščine, ki nas povsem vklenejo v nekonstruktivno kletko.

Časi, kot je ta, od nas še bolj zahtevajo, da vzpostavimo zavesten stik s svojo bolečino in s svojo jezo ter ju ločimo od kolektivne bolečine in kolektivne krivice. Le tako lahko konstruktivno prispevamo k preporodu.

Ko vzpostavimo zavesten stik s svojo bolečino in svojo jezo, jima damo prostor za konstruktivni izraz in odgovorimo na njune potrebe, postanemo za kolektivno dušo katalizatorji preporoda. Kolektivni bolečini in jezi pomagamo kanalizirati se v konstruktivne smeri. V nasprotnem primeru samo povečujemo zmedo, agonijo, kaos in povečujemo nevarnost.

Sprejeti temo in tujost

Kolektivni duši in duhu časa prav nič ne pomagamo tudi, če se zgražamo, obsojamo in zavračamo hudičevost neodrešeniških figur in njihovih parol, ki jih željno pije ljudstvo. Tak odnos je vzvišen, intelektualističen, enostranski in otročji. Kaže na to, da se ne zavedamo, kaj te neodrešeniške figure dejansko so in zakaj se ljudje pod njimi obnašajo tako, kot se. Odločimo se, da so to zlobni ljudje, s tem pa spregledamo njihovo trpljenje in dejstvo, da so v neodrešeniških figurah in njihovih razčlovečenih naukih našli odrešitev le zato, ker ne zmorejo drugače. Njihovo trpljenje spregledamo, nanje pa projiciramo ves gnus, ki ga nosimo v sebi, pa ga nočemo priznati kot sebi lastnega, kot del nas, kot nekaj človeškega, del vseh nas.

Izziv, ki je v takšnih časih postavljen pred nas je, da se naučimo sprejemati vse gnusno, grdo, zlobno, nizkotno, kot naraven del človeškosti. Kot del, ki ga moramo sprejeti, vključiti v svojo identiteto, v dojemanje sebe in človeškosti nasploh, del, ki mu moramo prisluhniti, pogledati v smer, v katero kaže in se odpraviti v to smer. Zelo resno, ponižno in odprto moramo sprejeti ta del človeškosti.

Zlo je naravni del človeškosti in del vsakega od nas. Razorožimo ga šele s sprejemanjem. Slika: Caravaggio

Zlo je naravni del človeškosti in del vsakega od nas. Razorožimo ga šele s sprejemanjem.
Slika: Medusa, Caravaggio

Erich Neumann (o njem smo že pisali, O kastraciji in sterilizaciji ali o sovražnosti med moškostjo in ženskostjo) opozarja, da v tradiciji hasidskega judovstva obstaja alternativno branje bibličnega verza Levitik 19:18, ki pravi: “Ne maščuj se in ne bodi zamerljiv do sinov svojega ljudstva, temveč ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe; jaz sem Gospod.” Besedo “bližnji” zamenja druga hebrejska beseda, ki zveni podobno, piše pa se drugače in pomeni “zlo”. V tem primeru bi se verz bral: “Ljubi svoje zlo, tako kot ti, tako jaz, Gospod,” in pomeni: Toliko kot boš ti ljubil svoje zlo, toliko bom jaz, Gospod, tebe ljubil.

Gre se za temeljno preobrazbo zavesti, izkustven, ne racionalen premik; naš odnos do grdega, zlega, nizkotnega se izkustveno spremeni. O tem je težko razmišljati, če tega ne izkušamo.

Ta preobrazba pa je tako zelo ključna, saj se sicer ujamemo v past polarizacije, v ostro delitev “mi-oni” in gojenje hudih čustev do “njih”. V tem času je to res nekaj najbolj nevarnega. Je prilivanje olja na ogenj. To so časi, ki pred nas postavljajo izziv začutiti sorodnost z vsakim človeškim bitjem, začutiti človeškost, ki nam je skupna vsem. Kar nam je v drugem tujega, ostudnega, nizkotnega, je naša projekcija, kaže na nekaj, česar ne moremo sprejeti kot svojega, kot naraven del sebe, človeškosti. Celovitost človeškosti pa ne prenese enostranskosti. Nenaravna je trditev: to nikakor ni del mene, to je meni nekaj popolnoma tujega. Nič človeškega nam ne more biti tuje. Terencij, rimski dramatik, je dejal: “Človek sem, nič človeškega mi ni tuje.” Celovitost človeškosti bo vedno dopolnjevala naše enostranskosti: tisti, ki imajo zelo močna prepričanja, pogosto sanjajo nezaslišano “tujost”, jo na skrivaj izživljajo na problematične načine, jim nenadzorovano uhaja med vrsticami, ko izgubijo nadzor nad sabo. Celovitost bo vedno vsiljevala drugi pol, ker ne prenese enostranskosti. Namesto, da se tega bojimo, to v polnosti zaobjemimo.

Bojevnice in bojevniki preporoda bodo babice

Nekateri od vas, bralcev, ste morda presenečeni, le od kod takšna svarila, le kje vidim toliko nevarnosti. Drugi boste morda mnenja, da je nekonstruktivno razmišljati o valujočih globinah človeštva, ki začenjajo naplavljati tudi grde aspekte človeškosti in je bolje osredotočati se zgolj na dobro. Vsem odgovarjam, da je ključno zavedati se, kaj se dogaja okrog nas, v duši človeštva. Če se bojimo, da bi nas pogoltnil pesimizem, obup in negativnost, je to zato, ker v sebi ne sprejemamo žalosti, bolečine, trpljenja, obupa in ko se barve teh čustev pojavijo okrog nas, jih želimo izbrisati, ker prebudijo v nas vse zapuščeno trpljenje in to postane nevzdržno.

Kot smo rekli v začetku, pomembno je zavedati se, kakšen je duh našega časa; da mu lahko pomagamo, ga razvijamo in potiskamo naprej. V tem ni nič pesimističnega, je le stvarnost. Če nas straši ali v nas zbuja željo po tem, da bi se delali, da ne obstaja, je to tudi zato, ker kot človeštvo nismo opremljeni s sposobnostjo biti babica preobrazbam, ki jih narekujejo vzvalovane globine človeške duše. Obvladamo racionalnost, ko pa vzvalovijo instinktivne globine, se ustrašimo in jih želimo preprosto potlačiti. Njene valove doživljamo kot grožnjo, ki nas bo potopila. Naš čas pa kliče po tem, da se naučimo biti babice porajajočim se globinam. Kliče po tem, da razvijemo nove veščine, ki se jih do sedaj nismo učili. Nič strašnega ni v tem. Vemo pa, da je vse novo po navadi doživeti kot strašno.

Žensko počelo je načelo vsebovanja. Prišel je čas, ko se moramo naučiti v sebi vsebovati vse človeško in se naučiti vse človeško globoko materinsko ljubiti.. “Človek sem in nič človeškega mi ni tuje.”
Podoba s Ptujske Gore.

Naš čas kliče po čvrstih ljudeh, ki sprejemajo človeškost v polnosti in prav to njihovo sprejemanje človeškosti je njihovo najdragocenejše “orožje”. “Bojevnik” našega časa, ki je edini zmožen človeštvu pomagati v preporod in ne v katastrofo, ni bojevnik z dvignjenimi pestmi, ni glasen bojevnik, kričač, revolucionar ali reakcionar. Bojevnik našega časa je tišji, nefantastičen, nevznemirljiv, izžareva pa neomajno notranjo čvrstost, pristni stik z vso svojo človeškostjo in človeškostjo vseh ljudi, globoko ljubezen do človeškega.

Alenka Rebula takšne “bojevnice” takole opiše:

Blagor ženskam,
ki se spuščajo v goreča brezna
iskat svojo dušo,
in se vračajo v ožganih krilih
z osmojenimi lasmi
s polnim naročjem
stopajo navzdol po vulkanu
pod oboki cvetnega prahu
s sporočilom
o rešenem svetu.

Erich Neumann takšnega “bojevnika” opiše takole:

Je pol, ki počiva v toku fenomenov, proti komur udarjajo valovi kolektivizma in masovne psihe. Ti valovi s sabo povlečejo le osebnost, ki je z etičnega vidika le delno razvita, ker svojih korenin ni zasidrala v nezavednem.

Lahko smo drevesa, ki čvrsto stojijo v ujmi podivjanih človeških globin (to, kar čutijo Trumpovi privrženci in privrženci njegovih evropskih ustreznikov, je manifestacija podivjanih človeških globin), ne le, da čvrsto stojijo, zaradi sprejemanja človeškosti predstavljajo “imunske celice” človeštva, kot jim pravi Neumann. Te “imunske celice” vzamejo vase dvignjeno zlo in ga prebavijo na konstruktiven način in tako omogočajo, korak za korakom, preporod namesto katastrofe.

Kaj zares potrebuje človeštvo?

Mislim, da bi moralo biti prvo moralno vprašanje, s katerim se ukvarja Cerkev, vprašanje socialne pravičnosti. Pomanjkanje le-te, to je resnična nemoralnost! Prav to je tisto, kar vzbuja, kot bi rekli v Stari zavezi, božji srd. Ne maram govoriti o tem, ker ne verjamem v jezo in ker mislim, da Bog ne more biti jezen. Ampak to je prispodoba, ki so jo zelo pogosto uporabljali v davnini. Gre za plačo, ki je delavec ne dobi, gre za slabo razporeditev dobrin. Ko je Jezus prišel na ta svet, je prišel oznanit dobro novico revnim. Prišel je vzpostaviti nov red pravičnosti in prišel je predati se uresničevanju te nove resničnosti. Na zadnji večerji je dejal, da morajo raztrgati hleb, ga razdeliti in si ga deliti, kruh, ki pripada vsem. To je morala, ki jo moramo pridigati v Cerkvi. Na prvem mestu so pravičnost in pravice ljudi. Vsi smo povabljeni na gostijo življenja. Ko bomo pred Bogom, in, vsak dan smo pred Bogom, nas ne bo vprašal, s kom smo spali in s kom nismo spali. Vprašal nas bo, če smo ljubili in če smo bili pravični.

Sor Lucía Caram

Tako je odgovorila sestra Lucía Caram (Argentinka, tako kot papež; očitno ima Argentina veliko resnično božjega), ko so jo na televiziji vprašali po njenem mnenju o homoseksualnosti. Kako natančno prodre skozi iluzijo, ki jo ustvarja vladajoča elita in v katero, kot ribe v ribiško mrežo, lovi ljudi. Ustvarja iluzijo nepomembnih konfliktov, nepomembnih tem (na primer homoseksualnost), da nas odvrne od resnično pomembnih tem – na primer te, da vlada človeštvu perverzen, krivičen sistem, ki ruši človeško dostojanstvo!

Kot smo ugotavljali na začetku članka, ljudje podlegajo senci in hudičevim neodrešeniškim figuram zato, ker so pripeljani čez rob vzdržnosti in ne zato, ker bi bili zlobni. Teroristi ne napadajo zato, ker bi bili zlobni, ampak ker so njihovi ljudje pripeljani čez rob vzdržnosti, razčlovečeni (teroriste ustvarjajo brezkončne vojne geopolitičnih interesov Zahoda). Srečko Kosovel je v začetku 20. stoletja preroško pisal:

Evropa umira.
Do smrti izmučeni evropski človek divja z
električno brzino v razvoj, divja in samo eno
željo ima še: umreti.
Državni aparati pritiskajo tega človeka k tlom,
suženjstvo nevidnih spon duši tega človeka,
prikovan je na zbesneli motor razvoja in se ne
more rešiti.

Sestra Lucía Caram pravi: “Sem bojevnica upanja in ne bom dovolila, da me ubije utopija. Mislim, da je izziv biti zmožen odkrivati dobroto, ki je v svetu in ustvariti tok dobrote, rešiti lepoto, predanost, solidarnost. Mislim, da ni dovolj, da zgolj od časa do časa pomirimo svojo slabo vest z majhnimi deli za druge, moramo se postaviti v čevlje drugega, prakticirati bližino in od tu prevrniti sistem od spodaj. Ker od zgoraj se ne bo spremenil. Mislim, da nas je več tistih, ki verjamemo v mir in v bratstvo in ki lahko iz dobrote in iz zavrnitve nasilja, kar ni pasivnost, ustvarimo nov svet.”

Potrebno je prevrniti sistem od spodaj!

Srečko:

Evropa je norišnica civilizacije in hiperintelektualizma.
N j e n a k r i z a j e s a m o e n a: k r i z a č l o v e č a n s t v a.

“Musliman, jud, kristjan, pogan in ateist vstopijo v kavarno…
…in se pogovarjajo, smejijo, pijejo kavo in postanejo dobri prijatelji. To ni hec, to se zgodi, ko nisi butec.”

Potrebno je preseči strupe delitve, polarizacije “mi/oni” in prepoznati skupno človeškosti, ki nas povezuje. Potrebno je sprejeti vso človeškost, tudi nizkotno in zlo, kot naravni del sebe. Ko to sprejmemo, smo ponižni in sprejemamo svojo omejenost. Ponižnost, sprejemanje svojih omejitev in bratstvo med ljudmi je tisto, kar nas lahko popelje v preporod in ne v katastrofo.

Vabim te, da v komentarjih podeliš konstruktivne izkušnje, ideje, razmišljanja, doživljanja!

PRAVNO OBVESTILO

Strupi novodobniške “duhovnosti”

Posted on 6 novembra, 2016 by Ana Drevenšek under ženska duhovnost

Kaj je novodobniška “duhovnost”?

Novodobništvo, novodobna duhovnost ali tako imenovani “new age” je fenomen sodobne družbe, ki je posledica in odgovor na kolektivne duševne razmere. Pričujoči članek se ukvarja z značilnostmi tega pojava, predvsem pa poskuša opozoriti na njegove pomanjkljivosti in tudi škodo, ki jo povzroča. Novodobništvo je namreč postalo še eden od opiatov (mamil) ljudi, ki povzročajo oziroma sodelujejo pri povzročanju otopelosti, izkoreninjenosti, individualizaciji, popredmetenju človeka, poneumljanju, omamljenosti, hipnotiziranosti, nefunkcionalnosti, neuravnovešenosti sodobnega človeka. Na to je potrebno jasno opozoriti in ozavestiti dinamiko novodobniškega gibanja in njegove učinke.

Novodobništvo je enostranska kompenzacija več enostranskih tokov. Novodobništvo se je razvilo na temeljih romantičnega gibanja iz 18. in 19. stoletja, ki je samo bilo kompenzacija razsvetljenstva, ki je zagovarjalo razum kot najvišjo človekovo lastnost, ki ga dela popolnoma svobodnega. Čeprav je razsvetljenstvo prineslo mnogo dobrega, na primer ločitev Cerkve od države, koncept človekovih pravic, državljanskih svoboščin in ustavnost, je na psihološki ravni pričakovano in razumljivo povzročilo razcepljenosti in posledično nevrotičnost; ko ustoličimo razum kot kralja psihe, postane notranje valovanje zanikanega nezavednega toliko silovitejše, kar lahko vodi v najblažji obliki v neprijetnosti. Po drugi strani je novodobništvo odziv na represijo, ki jo je fizično in duševno nad ljudmi stoletja izvajala Cerkev. Novodobništvo se upira tej represiji in s svojimi nauki kompenzira nauke Cerkve. Kot kompenzacija nas novodobništvo opozarja na pomembne pomankljivosti ali celo škodljivosti tistih tokov/gibanj/institucij, ki jih kompenzira. Toda kot vsako enostransko gibanje, ne vodi k celovitosti, temveč k razcepljenosti. Enostransko kompenzirajoče gibanje vedno zanika gibanje, na katerega se odziva in stremi k izničenju tega gibanja; na primer, tako novodobništvo kot razsvetljenstvo bi si želela krščanstvo in Cerkev izbrisati. Toda s tem prekinjata kontinuiteto človeške duhovne evolucije in preprečujeta resnični napredek. Svojih korenin, ne glede na to, kakšne so, ni modro zanikati. Ko jih zanikamo, povzročimo psihične težave.
Čeprav je vsako enostransko gibanje dragoceno kot glasnik pomanjkljivosti ali škodljivosti sistema, na katerega se odziva, bi bilo zrelo na vsako takšno gibanje odzvati se tako, da uporabimo njegovo kritiko za novo, bolj celostno celovitost in ne tako, da ustvarimo novo enostransko gibanje.

Kmalu bo izšla nova knjiga patra Karla Gržana Izstopite iz smrtonosne igre polov: Vstanite, v suženjstvo zakleti!, ki govori o strupu polarizacije ali delitve na dva enostranska pola, ki obstajata samo na podlagi tega, da drug drugega zanikata in si nasprotujeta. Tako kot mnogi v človečnosti dozoreli ljudje pred njim, tudi Gržan opozarja na nekonstruktivnost in pravzaprav uničevalnost polarizacije. Carl Gustav Jung je izoblikoval koncept individuacije, ki govori o procesu celovitosti, ki jo usmerja in ustvarja sebstvo – središče osebnosti. Celovitost se rojeva iz nenehnih transformacij zavesti, skozi katere človek postopoma uvidi, da so nasprotni poli pravzaprav gradniki neke oba presegajoče celovitosti. Ta proces porajanja celovitosti rojeva resnično zdravljenje in celjenje, medtem ko polarizirana stališča, tudi če so kompenzacije drug drugega, nikoli ne prinesejo resničnega zdravljenja in celjenja, temveč le enostranskost, slepoto, pa tudi ranjenost, bolečino.

Kozmično jajce je simbol prvobitne, nezavedne, nediferencirane, embrionalne enosti, h kateri novodobništvo stremi v svoji infantilnosti in svojemu odporu do uma, razuma in ega, s tem pa poskuša zaobrniti naravni razvoj človekove osebnosti, kar lahko povzroči tudi resnejše duševne težave.
Slika: The garden of earthly delights, avtorja Hieronymusa Boscha
To sliko je uporabil kot ključni motiv tudi Leonardo DiCaprio v svojem dokumentarnem filmu o podnebnih spremembah in katastrofah, ki sledijo v prihajajočih desetletjih Before the Flood (Pred poplavo)

Iskanje izvorne enosti ali arhetip Preplavljajoče Matere

Ena izmed lastnosti novodobniške duhovnosti je, da poskuša človeka povrniti v stanje prvobitne enosti. Pravilno intuitivno v človeku zaznava razcepljenost in ranjenost, toda enost, v katero želi človeka povrniti, je infantilna, otročja enost. Obstajata namreč dve enosti: ta prvobitna, nediferencirana, nevedna in nezavestna, ter enost, ki se zgodi v procesu individuacije in je krona zavestnega trpljenja v primežu bolečih nasprotij. Je enost, ki sledi diferenciaciji zavesti, torej ločitvi zavesti od nezavednega, razvoj zavesti in nato ponovna združitev zavesti z nezavednim, v bolj zrelem, enakovrednem, ustvarjalnem, konstruktivnem odnosu. Ker čuti novodobništvo močan odpor do razuma, uma in ega, se poskuša vrniti v prvobitno, infantilno enost, možnosti individuirane enosti pa se sploh ne zaveda.

Zaradi svojega odpora do uma, razuma in ega se novodobništvo zateka v razčustvovanost (pretirano čustvenost). Le-ta je prepoznavna v obilicah rožnate barve, ljubeči retoriki, ki pogosto deluje pretirana, poudarjanju pozitivnega razmišljanja, sreče, pozitivnih občutkov, radosti, razneženosti, blaženosti.

Iskanje prvobitne enosti lahko poimenujemo tudi delovanje arhetipa Preplavljajoče Matere (o katerem smo že govorile v članku O kastraciji in sterilizaciji ali o sovražnosti med moškostjo in ženskostjo). Pomeni iskanje tistega negujočega, varnega, ljubečega naročja Matere, ki bi odvzelo vse trpljenje, potolažilo in prineslo blaženost doječega se otroka. Rešitev za trpljenje je po mišljenju novodobniškega gibanja v predaji trpljenja neki zunanji entiteti (Bogu, Vesolju, angelom, razsvetljenim mojstrom, itd), ki bo to trpljenje odvzela in preobrazila v radost: “Samo vizualiziraj, kako ti zlati žarek transformira bolečino v radost.”

To pa nas pripelje do drugega aspekta arhetipa Preplavljajoče Matere, ki je zamenjevanje duševne resničnosti s stvarno resničnostjo. Glavna lastnost novodobniške duhovnosti je, da govori o obstoju drugih, vzporednih stvarnosti, “Nebesih”, ki so polna angelov, vil in drugih duhovnih bitij, ki pomagajo človeku in ki jih nadarjeni posamezniki zaznavajo preko jasnovidnosti pa tudi drugih intuitivnih kanalov. Človekova glavna naloga je, da prepozna obstoj teh bitij in začne sodelovati z njimi, saj mu bo njihova pomoč pomagala do srečnejšega, lahkotnejšega, bolj uspešnega življenja. Da bi ljudi povezali s temi bitji, v novodobniškem gibanju izvajajo meditacije, vizualizacije in druge tehnike, ki temeljijo predvsem na mentalnem predstavljanju določenih entitet oziroma poskušanju zaznati te entitete.

Glavni problem teh prepričanj in aktivnosti je v tem, da napačno interpretirajo duševno resničnost, s tem pa zgrešijo zdravilni potencial duševnih vsebin. Namreč, novodobniško gibanje je v močnem zanikanju simbolnosti psihičnih in mitoloških vsebin. Dojema jih dobesedno (podobno kot Cerkev krščanske nauke interpretira dobesedno). Kot da bi priznanje, da so te vsebine psihične in simbolne in govorijo o notranjih procesih, razvrednotilo njihov pomen, zmanjšalo njihovo pomembnost. Ko pa psihično vsebino doživljamo dobesedno, onemogočimo, da bi na nas učinkovala s svojim zdravilnim transformativnim učinkom, ki se zgodi takrat, ko izkustveno dojamemo njen simbolni pomen in nam le-ta naše okoliščine pokaže v novi luči oziroma nas usmeri v novo smer. Ko si vsebino razlagamo dobesedno, se zapletamo v začaran krog strahu, proti kateremu se borimo z magičnim razmišljanjem in dejanji, kompleks pa ostaja in se celo krepi.

Novodobništvo in duševno zdravje

Da pa bi bili zmožni takšnega bolj diferenciranega odnosa do duševnih vsebin, pa mora biti naša zavest dovolj razvita, kar pomeni, da morajo biti dovolj razviti naš razum, um in ego. Razvoj trdnega in diferenciranega ega je ključen za vzpostavitev zavestnega odnosa z dušo. Ego pa je po novodobniškem prepričanju slab, prav tako um in razum. Poskušamo jih ugasniti, odklopiti, izločiti iz življenja. V popolnem nasprotju z zagovorniki razsvetljenske dediščine, ki razum poveličujejo, duševne vsebine pa zanikajo ali pa jih priznavajo kvečjemu kot ostanek živalske primitivnosti v človeku in torej nevredne ukvarjanja z njimi.

Šibak ego predstavlja veliko tveganje za neuravnovešenost, v manj nevarnih oblikah pa povzroča nevšečnosti, kot so neodgovornost, nefunkcionalnost, grandiozne predstave o resničnosti, nezmožnost osebnostno, poklicno razvijati se, pa še kaj.

Tukaj se dotaknemo potencialnih nevarnosti novodobniške duhovnosti za duševno zdravje. Britanska raziskava (povzetek tukaj) je pokazala, da je možnost za duševne motnje pri pripadnikih novodobniškega gibanja večja kot pri pripadnikih tradicionalno religioznih ali nereligioznih oseb. V primerjavi z omenjenima skupinama, so pripadniki novodobniškega gibanja bolj nagnjeni k uporabi psihotropnih zdravil, v večji meri odvisni od rekreativnih drog, v večjem deležu trpijo zaradi tesnobe, fobij ali nevrotičnih motenj in imajo v večji meri motnje hranjenja. Veliko pripradnikov novodobniškega gibanja ima shizotipske in psihotične motnje, za katere so značilna nezmožnost ločiti stvarne resničnosti od nestvarne.

Prizor iz filma Wolf of Wall Street (Volk z Wall Streeta), ki prikazuje Jordana Belforta, direktorja finančnega podjetja, kako z motivacijskim govorom motivira svoje uslužbence in jih pripravlja na neusmiljene in agresivne finančne prevare svojih strank. Fenomen motivacijskega govorništva je plod strupene združitve novodobništva in kapitalizma.

Prizor iz filma Wolf of Wall Street (Volk z Wall Streeta), ki prikazuje Jordana Belforta (Leonardo DiCaprio), direktorja finančnega podjetja, kako z motivacijskim govorom motivira svoje uslužbence in jih pripravlja na neusmiljene in agresivne finančne prevare svojih strank. Fenomen motivacijskega govorništva je plod strupene združitve novodobništva in kapitalizma.

Novodobništvo in tržno gospodarstvo

Čaščenje sebičnosti, izoliranosti, razčlovečenja

Barbara Ehrenreich, avtorica knjige Smile or die: how positive thinking fooled America and the world (Smej se ali umri: kako je pozitivno razmišljanje prevaralo Ameriko in svet) je raziskovala zgodovino “pozitivnega razmišljanja” in prišla do pomembnih ugotovitev. Ugotovila je, da se je motivacijsko govorništvo kot spodbujanje ljudi k pozitivnemu razmišljanju najprej pojavilo v kontekstu podjetij, ki so motivacijske govorce najemala, da bi motivirali njihove uslužbence. Motivacijski govorci so zaposlenim predajali sporočila kot so: pozitivno razmišljanje povzroči uresničitev naših želja in ciljev, za uresničitev svojih želja in ciljev smo odgovorni sami s svojim načinom razmišljanja, neuspehi in porazi so posledica negativnega razmišljanja, nezaupanja in pomanjkanja vere, uspeh sledi prizadevanju, trudu, “bikovskemu” stanju zavesti itd. Takšna prepričanja, vcepljena v glave uslužbencev, so delodajalcem prinesla naslednje koristi: za slabše plačilo in v slabših pogojih so lahko od uslužbencev zahtevali večjo produktivnost in daljši delovni čas, ob odpuščanju so bili odrešeni krivde in odgovornosti, saj je odpustitev posledica premajhnega prizadevanja in premalo pozitivnega razmišljanja s strani uslužbenca.

Motivacijsko govorništvo pozitivnega razmišljanja je kapitalizmu tako pomagalo pri razkroju solidarnosti, humanizma, človečnosti, trajnostnosti, etike, spoštovanja narave.

V sodobnem času je finančna industrija še vedno tesno prepletena s takšno motivacijsko miselnostjo – prav tisti, ki so povzročili zlom finančnega trga s svojim iluzornim gospodarstvom, se napajajo s testosteronskimi egotripi motivacijskega gibanja. V finančnem svetu je zaželjen “bikovski” odnos – brezčutno, agresivno, nemoralno prodiranje za doseganje svojega cilja. Cilj upraviči vsa sredstva. Drug drugega vzpodbujajo z vrednotami, kot so dragi avtomobili, ženske-prostitutke, hiše-palače, draga potovanja, itd.

Tudi v novodobniško-duhovnem gibanju je materialno bogastvo povzdigovano kot visoka vrednota: “Zaslužiš si obilje!” “Bog hoče, da si bogata!” “Materialno obilje je manifestacija notranjega obilja!” “Manifestiraj obilje s svojimi mislimi in namerami!” Novodobništvo nasprotuje klasičnemu krščanskemu zavračanju materialnega obilja, telesa in fizičnosti s tem, da zagovarja nasprotno skrajnost. Poudarja pomen uživanja v materialnosti. Toda to uživanje ni zavestno, ni odgovorno, solidarnostno, prebujeno. Izraža se skozi to, “da si privoščim shopping! 🙂 ” in seveda skozi astronomsko visoke cene novodobniških delavnic, dogodkov, svetovanj. To poudarjanje materialnega obilja kot protiutež klasičnokrščanskemu zavračanju telesa ne vzpostavlja uravnoteženega odnosa do telesa in materialnosti, saj ponovno zaobide soočenje s ključnim: svojo psiho.

Novodobniška razčustvovanost, o kateri smo govorile v zgornjem razdelku o arhetipu Preplavljajoče Matere, v kontekstu tržnega gospodarstva (=kapitalizma) ne pomeni le duševne nezrelosti, ampak je tudi prodajno orodje.

Umberto Galimberti, italijanski filozof, v svoji knjigi Grozljivi gost: nihilizem in mladi ubesedi pomembno duševno nevarnost te novodobniške kapitalistične miselnosti. Ugotavlja, da je bila včasih nevroza prevladujoča oblika duševnih težav, kajti nevrozo povzroča represija – družbeno zatiranje, prepovedi, tabuizacija, kar človeku onemogoča celovitost. Kapitalizem pa je ta družbeni red popolnoma pretresel, pod pretvezo, da nas je osvobodil in prinesel svobodo: zdaj prepovedi več ni, vse je dovoljeno. Edina omejitev smo mi sami! Zato je v sedanjem času prevladujoča duševna težava depresija, ki ne izvira iz zatiranosti, temveč iz občutka večne nezadostnosti. V kapitalističnem času je vse odvisno od nas samih, od naše pobude, naše angažiranosti. In ta angažiranost ni nikoli dovolj velika, nikoli ni zadostna. Pričakovanja po udejstvovanju, ki jih družba nalaga na nas, so sod brez dna. Človeka to spravlja v obup – v depresijo.

Spiritualizacija ali materializacija

“Toda tukaj je zemlja tista, ki iz Śūnyate izhaja kot kvintesenca; očitno cilj imaginacije ni spiritualizacija, ampak to, da otipljiva zemlja postane resnična.”

Carl Gustav Jung

S tem stavkom je Jung analiziral psihologijo budizma. Śūnyatā pomeni v sanskrtu “praznina” in govori o ključni lastnosti vsega bivajočega – notranja praznina. Le-te se lahko po budističnem nauku dotaknemo v meditativnem stanju. Jung ugotavlja, da po budističnem nauku doseganje praznine (razsvetljenje, odrešenje) ni končni cilj človeka, temveč le vmesni korak.

Novodobniška duhovnost vso svojo osredotočenost usmerja na “duhovni” svet, ki je onkraj materialnega sveta, ki je popoln, poln ljubezni, za razliko od bolečega zemeljskega sveta. Obračanje k “duhovnemu svetu” daje uteho in odjemlje bolečino. “Duhovni svet” interpretira dobesedno. Jungov stavek pa nakazuje, da se s tem izgubi ključen naslednji korak – materializacija. Imaginacija – delo s simbolnimi duševnimi vsebinami – ni sama sebi namen. Ni namenjena temu, da se izgubljamo v notranjih svetovih, doživljamo ekstazo v meditativnih stanjih, za silo prenesemo vsakdanjosti in nato najdemo uteho v “duhovnem svetu”. Imaginacija – delo s simbolnimi duševnimi vsebinami – je namenjena najdenju transformativnih, zdravilnih rešitev za izzive življenja, izzive vsakdanjosti, izzive notranjega razvoja, medosebnega razvoja in družbenega razvoja. Namenjena je aplikaciji – uporabi teh rešitev v konkretnem materialnem življenju. Ko je moč simbolne podobe izkoriščena, podoba izpuhti, ni več bistvena, izoblikovati se začne nova simbolna konstelacija. Bistvo ni v podobah, ampak v njihovi vlogi v razpetosti človeka med svojo notranjostjo in svojim življenjem, odnosi, družbo, duhom časa.

Vabim te, da v komentar zapišeš svoje izkušnje z novodobniškim gibanjem, s konceptom duhovnosti, družbenim problemom kapitalizma in možnostmi resničnega zdravljenja!

Rdeči šotor

je prostor, kjer prisluškujemo psihi

Tag Archives: kapitalizem

Psiha in politika

Apolitičnost, apatija