O kastraciji in sterilizaciji (ali o sovražnosti med moškostjo in ženskostjo)

»Kjer vlada ljubezen, ni volje do moči; kjer prevladuje moč, primanjkuje ljubezni. Ena je senca druge.« Carl Gustav Jung

»V tem smislu lahko rečemo, da bi ljubezen, če naj bo na višini svoje najiskrenejše resnice, morda morala ljubiti tudi gnusobo, tudi razbrzdanost, tudi perverzijo, ki nam po Freudovih besedah, če je obrnjena k “najvišjim, aseksualnim ciljem…priskrbi moč za dobršen del naših kulturnih dosežkov”.
O tem pričajo slikarji in pesniki, ki za svoje ustvarjanje zajemajo iz izvornega kaosa, kjer ni pravil, ni postave, ni priznavanja razlike, temveč simbolna ponovna vzpostavitev tistega nerazčlenjenega, ki je obstajalo pred stvarjenjem. Morda bi morali začeti od tod, da bi zaživela nova vrsta resničnosti, onkraj obstoječe, ki ne privlači več in ne prebuja ljubezni.« Umberto Galimberti, O ljubezni (poglavje Ljubezen in sprevrženost)

Pričujoči članek govori o sterilizaciji in kastraciji; ne v smislu operativne preprečitve plodnosti pri živalih (in ljudeh), temveč v smislu duševnega omejevanja in preprečevanja edinstvenih lastnosti ženskosti in moškosti kot psihičnih modusov pri vzpostavljanju in ohranjanju živosti in zdravja.

Namen članka je z le nekaj od mnogih primerov pokazati, kako sta se moškost in ženskost skozi zgodovino vzajemno omejevala. Njuno vzajemno omejevanje in ogrožanje ni prirojena lastnost njunega odnosa, temveč posledica razumljive nezrelosti razvijajoče se zavesti človeštva. Namen članka je tudi nakazati, da je uničujoč učinek na drugega prisoten pri obeh modusih in da rešitev tega konflikta – preobrazba iz opozicije v komplementarnost – ni v iskanju in potrjevanju krivde ter nalaganju kazni enemu ali drugemu, temveč v razumevanju zgodovinskih okoliščin in dojemanju, da povzročanje ran nikoli ni enosmerno dogajanje, ampak vedno vzajemno.

Stara etika, kot jo imenuje Erich Neumann, je temeljila na razdeljevanju sveta na dobro in zlo, strategija te etike za onesposobljanje zla pa je bila potlačitev in zanikanje. Takšna etika je ustvarila v človekovem doživljanju močno naelektrena nasprotja, ki so nezdružljiva, nerešljiva, v bojnem odnosu. Posameznik se je s to okolnostjo soočil na različne načine; lahko se je popolnoma istovetil z »dobrim«, torej družbeno sprejemljivim. S tem je prevzel nase istovetnost z nadosebno vrednoto, ki je presegala njegovo posameznost – posameznik v sebi nosi svetlobo in senco. To je ustvarilo hybris, prevzetnost, razčlovečenje – človek se je odrekel svoji človeškosti, s tem ko je trdil, da je samo dober, na strani dobrega in absoluten nasprotnik zlu. Erich Neumann opozarja na mit o Ikaru in Dedalu, ki prikaže razplet takšne okoliščine: prevzeten let v nadosebne, nadčloveške višave človeka obvezno pokonča; konča se s trpkim padcem v ocean, ki je simbol nezavednega – kjer živi vse, kar je človek v svojem enostranskem istovetenju zanikal.

Druga možnost, ki jo je človek imel pri poosebljanju stare etike, je bila zavestno trpljenje spričo svoje tragične narave  – v krščanski dogmi je to nauk o izvirnem grehu. V tem primeru človek ni zanikal svoje temne plati, ohranjal je zavedanje o njej in se s pomočjo različnih strategij (krst, spoved, izganjanje zlih duhov) poskušal ohranjati na strani svetlobe, preprečevati vpliv teme nase, kot borec »dobrega« ostajati na svetli strani.

Ta stara etika je ustvarila duševno konstelacijo, ki se je z vsakim parom nasprotij avtomatsko in neposredno soočila v duhu nujnosti izbire – potrebno je izbrati stran, se boriti za svojo stran, nasprotno pa uničiti. Človeška zavest je bila prešibka, da bi v sebi hkrati nosila nasprotji, energijo njune napetosti in se skozi to napetost kalila, postajala bolj vseobsegajoča, celostna, zrela. Tako se je odzvala tudi na nasprotje moško-žensko. Pri tem je potrebno poudariti, da so nekatere kulture, na primer kitajska, že od pradavnega oblikovale nauke komplementarnosti, torej vzajemnega dopolnjevanja in ne opozicije, torej nezdružljivega nasprotništva. Spoznanja teh kultur nosijo v sebi dragocena semena za razvoj človeške zavesti.

Čas je, da se zgodi »mutacija duševne konstelacije« sodobnega človeka, kot bi dejal Neumann. Čas je, da zaživimo po novi etiki. Etiki, ki ne temelji na nasprotništvu, ampak na čuječi, radovedni in sočutni drži do sporočil, ki jih nosita drug za drugega dva dela nasprotja. Čas je, da naša zavest postane alkimijska posoda, ki bo zdržala v sebi hkrati oba dela in z radovedno pozornostjo in sočutno prizanesljivostjo opazovala napetost med njima. In v tem opazovanju bo zaznala zgodbo o Tretjem, ki jo pripoveduje ta napetost. Ljubezensko zgodbo, ki razkriva, da se želita nasprotji združiti v plodnem porajanju Tretjega, ki ju oba presega in ki obema daje smisel. Zgodbo, ki razkriva, kako smo v vseh stoletjih vzdrževanja bojev preprečevali nečemu plodnemu in preobražajočemu, da nas napolni s transcendenco.

Sveti Jurij ubije zmaja. Zmaj je metafora iracionalne maternice, ženskosti, notranjega oceana, nezavednega. Nezreli ego se boji tega dela duše in se zato odloči, da ga bo pokončal. V patriarhalni družbi se to dojema kot junaštvo. Patriarhalni miti so polni junakov, ki ugonobijo mitološka bitja. Avtor: Edward Burne-Jones (Anglija, 1833 - 1898) Title : Date : 1866 Medium Description: oil on canvas Dimensions : Credit Line : Gift of Arthur Moon KC in memory of his mother, Emma, born in Sydney in 1860, the daughter of John de Villers Lamb 1950 Image Credit Line : Accession Number : 8536

Sveti Jurij ubije zmaja. Zmaj je metafora iracionalne maternice, ženskosti, notranjega oceana, nezavednega. Nezreli ego se boji tega dela duše in se zato odloči, da ga bo pokončal. V patriarhalni družbi se to dojema kot junaštvo. Patriarhalni miti so polni junakov, ki ugonobijo mitološka bitja.
Avtor: Edward Burne-Jones (Anglija, 1833 – 1898)

Sterilizacija

Pojem sterilizacije kot ga uporabljam v tem članku, govori o načinih, s katerimi je človek omejil, poškodoval, ogrozil ženskost, da bi preprečil učinek delovanja te duševne dimenzije nase. Raziskovali bomo tri razloge, zakaj se je razvijajoči človek odločil, da je ženskost »slaba« in ga ogroža ter načine, kako se je odzval na te tri razloge. Primerov pa je seveda še veliko več.

Preplavljajoča maternica

Izkušnja »preplavljajoče maternice« je dušeča izkušnja utapljanja šibkega ega. V tej izkušnji je ženskost izkušana kot vsemogočna, vseobsegajoča, vseprisotna in ta vsemogočnost povzroči percepcijo lastnosti ženskosti, kot so intuitivnost, fluidnost, iracionalnost kot groteskne, ogrožujoče, strašljive. Velika Dobra Mati postane Strašna Mati preprosto zaradi svoje premoči.

To je izkušnja, ki jo pogosto povzroči izkustvo preplavljajoče, dušeče matere, predvsem pri fantkih. To je čustveni incest, ki ga mati stori nad svojim sinom – preplavi ga s svojo »maternico« – pozornostjo, ljubečnostjo, materinskostjo, razčustvovanostjo, šibkostjo in pričakovanjem skrbi zanjo, itd. Mati preplavi razvijajočo se in zato razumljivo in upravičeno šibko zavest sina. Izkušnja ženskosti se zato v sina vtisne kot izkušnja dušenja, preplavljanja, premoči razčustvovane iracionalnosti nad zavestjo in moškostjo. Pia Mellody (Facing Codependence in Facing Love Addiction) to poimenuje tudi »zloraba z opolnomočenjem« – mati namreč sina postavlja na visoko mesto, ga časti, obožuje. S tem mu hkrati vliva občutke pomembnosti in občutke nelagodja, kajti biti predmet oboževanosti je za sina v resnici zloraba; ni njegova vloga čustveno zadovoljevati svojo mamo.

V odraslosti se to prevede v pozunanjenje, obsedenost z zunanjim, materialnim kot poskus bega pred notranjostjo, ki v sebi nosi strahotno resnico o čustvenem incestu, ki je zadal tako boleče in strahovite rane. Izrazi se kot hiperintelektualnost, ki je prav tako poskus ubežati drugim duševnim modusom, kajti, če bi se zavest odprla za slednje, tako je prepričan posameznik, bi se nanj vlila nepremagljiva, strašna in groteskna ženskost, ki bi ga zadušila. Izrazi se kot distanciranost, izogibanje biti ganjen, dotaknjen, čustveno vzvalovan in preobražen, kajti vse to bi lahko odprlo vrata boleči resnici o čustvenem incestu in preplavljajoči izkušnji ženskosti. To porodi celo nekakšno hladnokrvnost, vtis nečloveškosti. Izrazi se kot promiskuiteta, ki jo Matjaž Regovec v svoji knjigi Prapodobe promiskuitete opredeli kot materializacijo incesta. Kaj to pomeni? Promiskuiteta je menjavanje spolnih partnerjev z namenom preprečiti odnos. Razvoj osebnega odnosa bi namreč odprl rano čustvenega incesta, ki pa je preboleča in jo je zato potrebno potlačevati, da žrtev preživi. Odpiranje svoje notranjosti ženski – imeti odnos z žensko – žrtev dojema kot enako izkušnji z materjo, zato se ji na vse načine upira, da bi preprečil ponovno uničujoče dušenje in preplavljanje. Izrazi se kot zasvojenost s spolnostjo, ki je prav tako izraz premoči nad žensko, premoči, ki daje olajšanje po zlorabljeni otroški nemoči.

Zloraba preplavljajoče maternice ustvari razumljive poteze, ki so glavne določujoče poteze sodobne zahodne družbe: hiperintelektualnost kot poskus rešiti se zlovešče »maternice«, hladnost in distanciranost, kronično družbeno pomanjkanje dotika, pomanjkanje solidarnosti in skrbi drug za drugega, zlovešča hladnokrvnost in razčlovečenje tehnologije in uporabne znanosti (v nasprotju z znanostjo vednosti). Veliko oblik nasilja nad ženskami izvira iz izkušnje zlorabe preplavljajoče maternice.

Ženska – hudič

Žensko je bilo v zgodovini enačeno s hudičem. Ženska je bila pod vplivom stare etike dojemana kot skušnjvalka, hudičeva pomočnica, ki zapeljuje heroja svetlobe z njegove poti, v območje pogube s svojo spolno privlačnostjo. V judovski tradiciji je arhetip demonske skušnjavke utelešala Lilith, prva Adamova žena. Ker se ni želela podrediti Adamu, je Adam od Boga zahteval, da mu dodeli novo ženo in dobil je Evo. Lilith pa od takrat naprej ponoči obiskuje moške in jim krade belo tekočino. Linda Leonard opozarja na močno projekcijo v tem mitu – moški, nezmožni nadzirati svojega poželenja, so na Lilith – žensko – projicirali krivdo za svojo nenadzorovanost. Podobno dinamiko je moč zaslediti v pripisovanju krivde za posilstvo ženskam: »Zakaj pa je nosila tako kratko krilo? Sama si je kriva. Zakaj pa je hodila tako pozno sama po cesti? Sama si je kriva.«

Obstaja še več razlag, poleg te povezane s spolnim poželenjem, za povezovanje ženske s hudičem.

Ena od njih izvira iz delitve sveta na materijo in duhovno, ki je del stare etike in pripisuje ženski materialno domeno, moškemu pa duhovno. Materialno je inertno, mrtvo in omejuje duha, uklešči ga in mu onemogoča doseči odrešeno svetlobno bivanje. Ženska je tista, ki moškega »zaklepa« v povprečnost, ujetost v telesnost, vsakdanjost, sužnost osnovnim telesnim in čustvenim potrebam, ki se duhu zdijo nizkotne in sramotne. Ženska je tista, ki vleče moškega navzdol, v nizkotnost in on ji poskuša to preprečiti.

Umberto Galimberti v knjigi O ljubezni pravi:

»Ženska poraja eksistenco, Bog pa daje življenje. Zato, če naj še naprej izrabljamo krščansko metaforo, je naša kultura vedno opozarjala na določeno sorodnost med žensko in hudičem – Dostojevski je nekje zapisal, da samo vrag pozna žensko srce. Pri tem ne gre za vprašanje spola, temveč za vprašanje meje. Meje, do katere lahko eksistenca, vsaka eksistenca, poraja bohotno brstenje življenja.

Bog se kaže v življenju, hudič pa si je zadal nalogo, da varuje eksistenco, ki je skrčeno življenje. Angel ni svoboden kot človek, temveč je zapisan eni sami izbiri, odločitvi, ki jo je opravil enkrat in za vselej; je »varuh«, tako kot hudič, vendar ne skrbi za ohranjanje eksistence, temveč za to, da se ta prelomi, da bi se zgodilo, kar se nikdar ne zgodi: da bi se eksistenca odprla življenju-

»Bog je ljubezen in ljubezen je Bog,« piše Baget Bozzo v poskusu, da bi presegel idejo o Bogu in se dotaknil resničnosti Boga. Na strani hudiča je vsaka eksistenca, ki preprečuje, da bi se življenje razraslo do svoje meje. Človek se nikoli ne more poistovetiti s hudičem, čuvarjem meje, zato gleda na smrt kot na razpad vseh meja, začenši s tisto, ki se je zavemo vsakokrat, ko rečemo Jaz.« str. 22, prevedel Matej Venier (italizacija avtorjeva, odebeljenje moje)

Ženska se skozi to razlago pravzaprav kaže kot znanilka človeškega, znanilka omejitev in zamejenosti človeka. Neumann je pokazal, kako je stara etika temeljila na ponotranjanju nadosebnih vrednot, ki so absolutne (absolutno »dobre«), s tem pa je zanikala naravno dejstvo človeškosti, ki v sebi nosi »dobro« in »zlo«, temo in svetlobo. Da bi se človek poistovetil z nadosebnim »dobrim«, mora potlačiti svojo senco, tem pa svojo telesnost in omejenost, ki sta določujoči lastnosti bitja. Ko človek izgubi stik s svojimi omejitvami in omejenostjo, postane razčlovečen, nečloveški. Kot pronicljivo ubesedi Neumann v knjigi Globinska psihologija in nova etika:

»Osnovno neistovetenje posameznika z nadosebnim je podlaga njegovega obstoja. Samo v razločevanju omejenosti bitja od ustvarjalne brezmejnosti postane edinstvenost in posameznost človeka učinkovita. Z inflacijo ega [istovetenje z nadosebno vrednoto] se izognemo tej osnovni okoliščini in človek postane sanjska podoba, popolnoma duhoven, duh.«

Svet stare etike se boji oznanila običajnosti, povprečnosti, človeškosti, ki ga prinaša ženskost. Boji se priznanja, da vsi jokamo, nas je strah, trpimo, kakamo, lulamo, bruhamo, smrdimo, kadar se oznojimo, se prehranjujemo, se predajamo spolnemu drhtenju in utripu v ljubljenju ali pa živalskem občevanju. Boji se priznanja, da smo vsi samo ljudje! To dejstvo je za svet, ki se boji ženskega, strašno, groteskno, nizkotno in sramotno. In vendar je rešitev in zdravilo za tegobe prestrašenega, enostranskega ega ravno v tem priznanju.

»V prisotnosti nečesa prevzemajočega človeka utiša veličina izkušnje. Skrivnostno je, ker je neubesedljivo – preprosto ni besed, ki bi to lahko opisale. Izkušnje, ki ne morejo biti izražene, so v svetu, ki podcenjuje misterije ponavadi podcenjevane. Tak svet ustvarja psihično opustošenje za ljudi, ki živijo na ženski način, za ljudi, ki so dali večji del svojega življenja ženskemu delu – rojevanju otrok, skrbi za žive, negi umirajočih. Prisiljeni so preizpraševati svojo vrednost, ker nimajo besed, s katerimi bi lahko prenesli svojo izkušnjo.« Nor Hall

 Ženska – smrt in preobrazba

Nazadnje nekaj besed namenimo preobražajoči lastnosti ženskega in strahu pred njo.

Ena od poglavitnih in določujočih lastnosti ženskega je njegova cikličnost in s cikličnostjo preobražanje. Cikličnost je možna le ob prisotnosti procesa preobražanja.

Ženskost deluje v nenehnem kroženju porajanja, razvoja, razcveta, razpadanja, smrti in preobražanja. Razodeva resnico, da so vse stvari najprej zarodek, nebogljene, nevedne, ranljive, da pridobivajo vitalnost, prodornost in moč skozi proces razvoja in da na koncu vse čaka izpolnjenost, minljivost, razgradnja.

S to lastnostjo na različne načine ogroža enostranski ego stare etike, ki se ženskosti boji. Z razkrivanjem ciklične faznosti razodene, da je ego v svojih poskusih mišljenja in delovanja najprej šibak, kobacajoč, iščoč, razkrije tisto »nečastno« obdobje »povprečnosti in navadne človeškosti« ega, ki se želi predstaviti kot vsemogočen, vsemoder. Prav tako razkrije nezadostnost mišljenjskih in dejavnostnih dosežkov ega, ko njihov čas preteče, ko jih preraste nekaj boljšega, bolj ustreznega, bolj vitalnega. Razkriva potrebo po »nečastnem« umiku, ponižnosti.

Predvsem pa transformativnost ženskega ogroža večnost in statičnost, v kateri verjame enostranski ženskoboječi ego. Verjame, da je možno oblikovati večne zakone, ki držijo vselej in v vseh obdobjih. Da je možno priti do zaključkov, ki so končni in bodo vedno uporabljivi. Verjame v gradnjo – ustvarjanje konstrukcije iz novih in novih končnih zaključkov, ki se nadgrajujejo in ustvarjajo vedno bolj popoln sistem ubeseditve sveta, ki je večen in nespremenljiv. Na tak način se učimo misliti o znanosti – kot o sistemu, ki se dograjuje, nove ugotovitve se kot komplementarne dodajo že obstoječim. Toda poglobljeno raziskovanje znanosti pokaže, da se znanost ne razvija na ta način. Znanost se v veliko večji meri razvija s pojavom novih odkritij, dognanj, predpostavk, ki stare razgradijo, razvrednotijo, razveljavijo in jih nadomestijo. In nato nove nekoč nadomestijo njih.

Enostranskemu ega ta zakon preobražajoče cikličnosti vliva strah, kajti odvzema mu občutek varnosti, ki ga daje večna, nespremenljiva, večno dopolnjujoča se struktura. Od njega namreč zahteva, da se stalno odreka čistosti, jasnosti, trdnosti, ki jo doseže um in se predaja iracionalnim globinam, ki vse doseženo razgradijo in začno iz razgrajenega porajati novo čistost, jasnost in trdnost. Kot smo ugotovili pri problemu preplavljajoče maternice, je ta proces za enostranski ego strašljiv in to je razumljivo.

Sirene, ki zapeljujejo mornarje sredi morja, jih omrežijo in hipnotizirajo, da le-ti izgubijo razum in jih naposled ugonobijo, so podoba zlorabljajoče preplavljajoče maternice, ženskosti, ki kastrira. Avtor: Herbert Draper Painting - Ulysses in sirene

Sirene, ki zapeljujejo mornarje sredi morja, jih omrežijo in hipnotizirajo, da le-ti izgubijo razum in jih naposled ugonobijo, so podoba zlorabljajoče preplavljajoče maternice, ženskosti, ki kastrira.
Avtor: Herbert Draper Painting – Ulysses in sirene

Kastracija

Sedaj pa se obrnimo h kastraciji – procesu omejevanja, ogrožanja, poškodovanja moškosti kot duševnega modusa zaradi strahu pred njim.

Dragocenosti moškosti

Moškost nas obdarja z več darili. Eno od njih je darilo faličnosti. Faličnosti v smislu projektivnosti, proaktivnosti, prodornosti in osredotočenosti. Energija moškosti je energija, ki se sproži in sproži. Sprožilna energija. Sprožitev je močno naelektren dogodek z visoko napetostjo in izjemno osredotočenostjo. Iz nerazločljive, kaotične, iracionalne mase maternice, ki je, utripa, je polno potencialna, izstreli odločitev za eno možnost in da energijo za uresničitev, materializacijo te možnosti. Brez energije moškosti bi vedno bila zgolj potencialnost, zgolj nosečnost, plodnost in nikoli rojstvo, nikoli obelodanitev, nikoli manifestacija in rast in spoznanje, ki ju prinese manifestacija.

Moškost obdari z veščinami materializacije. Prispeva odločnost, disciplino, red, omejitve, meje, občutek realnega okvirja v nasprotju z (ne)okvirom potencialnosti, občutek umeščenosti v čas – v odnos s preteklostjo in prihodnostjo, umeščenosti v proces – v zavedanje preteklih faz in bodočih faz. S projektivno prodorno energijo s pomočjo teh veščin povzroči materializacijo.

Darilo moškosti je intelekt. Intelekt, ki razblini meglice nedoločnosti, nerazločljivosti in izčisti jasne obrise ločenih bitnosti. Intelekt, ki prinaša dar razločevanja, razvrščanja, ovrednotenja, izbire. Intelekt, ki izkristalizira in s tem naredi uporabno. Intelekt, ki izkristalizira in s tem naredi pojme skupne – pripadne vsem ljudem – in na ta način omogoči dialog, izmenjavo znotraj skupnega družbenega prostora. Ki nas povabi v ta skupni družbeni prostor iz naših posameznih maternic iracionalnosti in potencialnosti, kjer je samo naš svet, samo naš jezik, čista individualnost. Intelekt, ki ustvari enostranskost, časovno zamejenost, pomensko zamejenost, da bi nam omogočil komunikacijo, udejanjanje, izmenjavo.

Razčustvovanost, vera – kastracija dvoma  

Dvom je veliko darilo intelekta. Dvom izvira iz besed »dva« in »um« – dva uma, razuma, pameti. Pomeni, da poskušamo splezati iz svoje individualnosti v skupen prostor med dvema razumoma in preveriti, kaj je resnično in kaj ni. Preverjanje je dar dvoma. Preverjanje, ki zagotovi, da iracionalna maternica ni vsilila svojega pomena in s tem požrla in prevzela pomen, ki ga je nameraval predati drug človek ali pomen, ki biva v resničnosti, v realnem okvirju. Dvom je tisti, ki se odreka utolaženosti v veri, ki nima izkustvene resonance, kajti strah je premočan in bolj kot do, da bi v trebuhu začutil resoniranje vere z našim instinktom resničnosti, je prestrašenemu pomembno, da veruje. Dvom je tisti, ki si prizadeva najti občutek v trebuhu, ki pravi »Drži. Res je.« in s tem doseči mir, ki ga ne bo pretresala nočna negotovost – saj vemo, da je vsak fanatizem v nezavednem kompenziran s toliko močnim dvomom in negotovostjo, kot je močan zavestni fanatizem. Dvom se ne sprijazni s to tragično okoliščino in želi najti izkustveno potrditev ali zavrnitev trditve.

»Stalna prisotnost Boga med človeštvom v obliki Svetega Duha pomeni, da je človeštvo vključeno v božanski proces in to »pomeni, da je načelo ločenosti in avtonomije proti Bogu – ki ga pooseblja Lucifer kot Bogu-nasprotujoča volja – prav tako vključeno vanj.« Lucifer je arhetipska podoba samo-asertivne (self-assertive) volje, človeškega ega. Ta »uporniška volja«, senčni brat »svetlega Sina«, Kristusa, je potrebna za samouresničitev.

»Objekt, ki nima svoje volje, ki bi bila zmožna, ko je potrebno, nasprotovanja njegovemu stvarniku, in ki nima drugih lastnosti, kot stvarnikovih lastnosti…nima neodvisnega obstoja in je nezmožen etične odločitve…Zato je bil morda Lucifer tisti, ki je najbolje razumel božanski boj stvarjenja sveta in ki je to voljo najbolj zvesto udejanjil. Kajti z uporom Bogu je postal aktivno načelo stvarjenja, ki se je upiralo Bogu s svojo lastno proti-voljo.« C. G. Jung

Prav tako je človeški ego, podprt z Luciferjevim vztrajanjem pri avtonomiji, svobodi in samo-potrditvi, potreben dinamičen element v razvijajoči se samouresničitvi psihološke celovitosti človeka. Brez tega elementa bi obstajal samo potencial in sebstvo bi ostalo latentno, abstrakcija.« Murray Stein

Razčustvovanost – iracionalna, nekanalizirana čustvenost preplavljajoče maternice hlepi po kastraciji intelekta in dvoma. Sprevžren užitek doživlja ob onemogočanju moškosti sprožiti se in sprožiti, izbrati, odločiti se, razjasniti, zamejiti z namenom uresničiti. Slepa vera zahteva od človeka, da se preda, da preda svoje dostojanstvo spoznavanja, da se odreče svojemu razvoju, da se odreče temu, kar ga dela človeškega – spoznavajoči um.

To je temni obraz Neptuna, ki zmede, zato da pridobi moč, ki mrcvari in se igra, brizga črnilo v vodo, vrtinči meglice, meša pojme, razgrajuje določenost, da bi kastriral razum.

Vera je zahtevala od človeka, da se odreče dragocenim darovom moškosti. V sodobnem času to od človeka zahteva tudi novodobna ali »new age« duhovnost, ki zahteva od človeka slepo vero v kozmične entitete, kozmične zakone, ki jih človek ne izkuša na lastni koži.
Človeku preprečuje, da bi začel tam, kjer je, ampak mu vceplja občutek nezadostnosti s tem, da ga sili, naj poosebi nekaj, česar ne izkuša in ne more ponotranjati. Človeku reže korenine, izrine ga z njegove izhodiščne točke – to, kar v tem trenutku je – ki ga edina lahko sproži na pot spoznavanja.
Človeka prepričuje, da obrača oči stran od bolečine, od krivic, zla in začne verjeti, da so le-te iluzija. Prepričuje ga v slepo vero v svetlobo, prav na enak način, kot to počne stara etika in njen podaljšek – religija.
Človeka odteguje iz območja skupnega, skupnega jezika in skupne resničnosti, ki jo omogoči intelekt, da bi nam pomagal živeti skupaj in živeti skupaj dobro, spreminjati se v dobro družbo. Prepričuje, da je skupno iluzija, da je resnična le čista individualnost notranje maternice. Izbrisuje časovni okvir in zgodovinsko umeščenost in razveljavlja družbeno odgovornost. Na oltar čaščenja postavlja čisto, vase zavito, s svojo individualnostjo prepojeno in za druge in drugačnost slepo in gluho, individualnost. Prav takšne pa nas želi kapitalistična pošast, za katero smo vredni le kot slepi, nezainteresirani potrošniki. Večno neopolnomočeni, večno nepovezani s sabo, v večni lakoti, zmedenosti, nedoločljivosti, večno hrepeneči – večno trošeči.

Notranje in družbeno

Moškost in ženskost kot duševna modusa sta v enakovrednem in spoštljivem sodelovanju nosilca območja preseka med notranjim osebnim in družbenim zunanjim. Nova etika, ki jo prinaša na novo definiran odnos med moškostjo in ženskostjo, ki jo prinaša mutacija duševne konstelacije, temelji na globokem zavedanju tega preseka med notranjim osebnim in zunanjim družbenim. Zaveda se, da ni nič čisto družbeno in nič čisto psihološko. Noben družben fenomen ni brez vsakršne povezave z notranjim dogajanjem v posameznikih in noben notranji proces v posameznikih ni brez vsakršne povezave z dogajanji v skupnosti.

»Toda resničnost zla, ki napada posameznika, ne izhaja zgolj iz njegove individualne resničnosti, temveč je tudi projicirana kot individualni konstrukt kolektivnega. Prav tako ustvarjalne nezavedne sile, ki nakazujejo nove poti, niso zgolj individualne sile, temveč individualna konfiguracija ustvarjalnega vidika skupnosti, torej skupnega človeškega nezavednega.
Tako problem, kot plasti, ki porajajo rešitev, so vidne v posamezniku, toda oboje temelji na kolektivnem. Prav to dela izkušnjo posameznega človeka tako pomenljivo in pomembno.
Kar se zgodi v njem, deluje kot vzorec in primer tega, kar se dogaja v celoti in rešilna izhodišča so začetek bodočih vrednot in simbolov skupnosti.
Posameznik in njegova usoda sta prototipa kolektivnega: predstavljata retorto, znotraj katere skupnost vari svoje strupe in protistrupe. Prav zato je globok psihološki dogodek, ki prevzame posameznika in se v njem manifestira kot objekt izkušnje, transcendentnega pomena za obdobje tranzicije in loma kolektivnih norm.
Prihodnost skupnosti živi v sedanjosti posameznikov, ki vznemirjeni od svojih težav predstavljajo strukturne organe skupnosti. Občutljivi ljudje, psihični bolniki in ljudje z ustvarjalnimi darovi so vedno napovedovalci. Njihova okrepljena prepustnost za kolektivne nezavedne vsebine, to globoko podlago, ki določuje zgodovino skupinskega dogajanja, jih naredi bolj dovzetne za nove vsebine, ki klijejo, a za skupnost še niso zaznavne. Ti ljudje tudi osebno in goreče živijo izzive, katerih aktualnost skupnost zazna šele čez stoletje ali še kasneje.« Erich Neumann

Čas je za novo poroko med moškim in ženskim, ki ne temelji na okoriščanju in izrabljanju enega ali drugega, ampak skupnem porajanju odrešujočega Tretjega. Čas je za mutacijo duševne konstelacije. Čas je za novo etiko.

© Ana Drevenšek

Vabim te, da v komentar zapišeš svoje izkušnje s kastracijo in/ali sterilizacijo ter odnosom med notranjim osebnim in zunanjim družbenim!

Duhovni instinkt in ženska duhovnost

Polna Luna v Strelcu

Danes ob 18.21 nastopi polna Luna v Strelcu. Strelec je znamenje širine. Širine v vseh oblikah. Telo naredi podobno Veneri, obilno v svoji plodnosti, gostoljublju, radosti, sočnosti. Duha naredi visokoletečega, globoko dojemljivega, sprejemljivega. Zato pravijo tudi, da je Strelec znamenje religije, filozofije. Le-te naj bi bile izraz veličine duha, skupek izkušenj in spoznanj duha. Vendar religije in filozofije pogosto postanejo dogmatične, okostenele, same sebi namen, najhuje pa – postanejo orodje neke gospodarsko-politične ideologije, gibanja…

Toda Strelec je znamenje esence religije in filozofije – tiste žive esence, ki omogoča duhu, da živi, zaznava, doživlja, ozavešča, spoznava, razume, se širi. Polna Luna želi lastnosti Strelca obelodaniti. Pokazati čisto vsak skrit kotiček njegove energije, popolnoma razkriti njegovo sporočilo. Njen namen je, da ozavestimo pomen Strelca, da osvetlimo dele v duši, ki mu pripadajo.

Duhovni instinkt izhaja iz notranjosti, je univerzalni, večen del naše psihe. Bojimo se mu prisluhniti, saj smo bile pogojene v strah pred notranjim glasom in obračanje na zunanjo avtoriteto.  slika: Ignacio Serrano

Duhovni instinkt izhaja iz notranjosti, je univerzalni, večen del naše psihe. Bojimo se mu prisluhniti, saj smo bile pogojene v strah pred notranjim glasom in obračanje na zunanjo avtoriteto.
slika: Ignacio Serrano

Duhovni instinkt

Zato želim današnji članek posvetiti osvoboditvi (kar počne polna Luna) resnične esence religiozne/duhovne izkušnje v nas ženskah (kar nam omogoča Strelec). Dandanes smo ženske (in tudi moški!) precej “zamašeni” (zademfani, bi rekla draga Sestra Eva Luna) v tistem centru, ki se mu reče “duhovni instinkt”. Tisočletja so se namreč neke sile (saj vse vemo, katere) trudile, da bi se ta center zademfal. Tisočletja smo bile učene (in učeni), da je duhovnost izvira iz zunanjosti, od neke avtoritete, ki potrdi, kateri občutki, izkušnje so pravilni in kateri ne; ki predpiše nauke, v katere je potrebno verovati (!), ki celo sankcionira, kaznuje vse, ki si drznejo tej avtoriteti zoperstaviti (na žalost vemo, da so bili pregoni heretikov – na primer Katarov, sledilcev Starih Poti (“poganov”), itd – orodja za centraliziranje oblasti, za izločanje gibanj, ki bi odjemala sledilce instituciji, ki si je priborila najmočnejši položaj. Torej na prvem mestu NI bilo resnično preganjanje določenega nauka. Tako so stvar dojeli verjetno le preprosti ljudje in zagnani in naivni člani institucije, katerih zavest ni prodrla do spoznanja resničnih interesov svoje institucije). 

Zaradi te “zamašenosti” se močno bojimo prisluhniti svojemu duhovnemu instinktu in slediti temu, kar nam pravi. V naših kosteh še živi spomin na preganjanje, ko smo poslušali svoj duhovni instinkt. Pogosto je naša pogojenost tako močna, da se morda znebimo vpliva avtoritarnega monopola ene institucije, pa le začnemo slediti nekemu drugemu nauku. Toda v resnici se ni zgodilo nič – naš duhovni instinkt še vedno ni prebujen – le svojo pogojeno sledljivost (nenaravno sledljivost!) smo preusmerili k drugi avtoriteti. 

Današnji članek zato posvečam obuditvi našega duhovnega instinkta in obuditvi naše naravne neustrašnosti. Ženske, čas je! 

Pred nekaj dnevi sem brala zelo zanimiv članek Cynthie Garrity-Bond (feministične teologinje in socialne eticistke) o fenomenu na Irskem; o sprejetju zakona za istospolne poroke v državi, kjer se več kot 80% prebivalstva istoveti za katolike. 

Cynthia je omenila zanimiv koncept, ki je prebudil mojo pozornost. Sensus fidei. To je koncept v krščanski teologiji, ki pomeni nekako “razum verujočih”, “smisel verujočih”. Mednarodna teološka komisija ga definira kot: “Sensus fidei je neke vrste duhovni instinkt, ki omogoča verujočemu, da spontano presoja, ali je določen nauk ali praksa v skladu z Evangelijem in apostolsko vero. Globoko je prepletena z vrlino vere samo; teče od in je v lasti vere. Primerja se z instinktom, saj v osnovi ni posledica razumskega preudarjanja, temveč je spontano in naravno védenje, neke vrste zaznava (aisthesis).”

Cynthia pravi, da se je na Irskem tak izid lahko zgodil le zato, ker so tamkajšnji kristjani vklopili svoj sensus fidei. Seveda lahko sensus fidei interpretiramo na mnoge načine. Predpostavljam lahko, da ga Cerkev ne razlaga tako kot Cynthia. Poudarja namreč, da je sensus fidei instinkt, ki pomaga verujočemu presoditi, ali je nek nauk/praksa v skladu z Evangelijem in apostolsko vero – ki pa ju seveda določa Cerkev. Tako je sensus fidei bolj nek kriterij dobro ponotranjenega cerkvenega nauka, ne pa nekaj živega, človečnega, nevezanega na Cerkev.

Toda tako kot Cynthia tudi jaz v sensus fidei vidim resnični duhovni instinkt, ki je univerzalen in ga poseduje vsak človek. Instinkt, ki ima moč, da osvobodi vsakega posameznika iz jarma prestrašene pogojenosti, ki ima moč, da oživi! duha, očisti vid, sluh in omogoči čisto zaznavo duhovnega.

Hči očetov se mora povezati s svojo krvjo. Tako krvjo kot simbolom telesnosti, kot krvjo, ki je simbol celovite, avtentične ženskosti, božanske ženskosti. slika: Liza Paizis

Hči očetov se mora povezati s svojo krvjo. Tako krvjo kot simbolom telesnosti, kot krvjo, ki je simbol celovite, avtentične ženskosti, božanske ženskosti. slika: Liza Paizis

Hčerkam očetov

Ta članek je še posebej posvečen ženskam, ki se identificirajo s krščansko (ali drugo) vero, toda v sebi čutijo ščemenje duhovnega instinkta, ki jim govori, da je v njihovi veri premalo prostora za žensko, Žensko in Boginjo. Zavedam se, da je ta proces začetka poslušanja svojega duhovnega instinkta znotraj ustanove, kot je Cerkev, težak, lahko boleč, lahko se zdi skoraj nemogoč. Morda se zdi na začetku celo bogoskrunski! John P. Dourley, katoliški duhovnik in jungovski psihoanalitik je o težavnosti in bolečini tega procesa povedal: “Če in ko je fanaticizem presežen, rezultati niso vedno zgolj blagodejni. Izgubi kakršnekoli tolažbe, ki jo je do zdaj ponujala tako imenovana vera, lahko sledijo vzorci depresije in praznine, čeprav je paradoksno depresija pogosto spremljana z besom nad žrtvovanji dvomljivemu Bogu te vere in njegovim ostrim moralnim zahtevam, ki so zdaj občutene kot sovražne polnemu izrazu človeškega življenja in duha. Ko nekdo zaupa neki religiji in nato začne postajati bolj zavestno bitje, ko trdo dela, da bi častil simbole in obljube te religije, in v tem procesu postane zavesten temačnosti te religije, kar se prevede v občutek izdanosti, je jeza naravni odziv. Vendar jeza zahteva dejanje razrešitve.

Seveda je posvečen tudi drugim hčerkam očetov. Kajti, nikakor ne želim sporočiti, da le ženske, identificirane z abrahamskimi ali drugimi podobnimi religijami, potrebujejo uvide o duhovnem instinktu. Potrebujemo jih hčerke očetov vseh vrst. Vse ženske v sodobni družbi smo hčerke očetov. Kajti moško-osrediščena miselnost in filozofija sta prepojila vse aspekte našega življenja – znanost, družbene vrednote, vrednote medosebnih odnosov, dojemanje vzgoje, itd. Tako smo bile vse subtilno vzgojene v moško-osrediščen model. Tudi če je naša družina že generacije nazaj zapustila patriarhalno religijo ali zavrnila njene do žensk, življenja, narave sovražne poglede, so na psihološkem nivoju še zmeraj ostanki patriarhalnega mišljenja. Ženske smo tako na primer vzgajane v prepričanje, da je intelektualizem superiorna dušna sposobnost, da naša cikličnost in druga stanja zavesti niso pomembna, ali pa so celo infantilna in nekoristna. Tudi takšne hčerke očetov potrebujemo meditacijo o duhovnem instinktu

Zadnjič sem razmišljala, kaj bi se moralo zgoditi, da bi Marijo Magdaleno nehali dojemati kot spokorjeno prostitutko – predvsem v krščanskih krogih. In prišla je misel, da je morda arhetip spokorjene grešnice nekako povezan s transformacijo intelektualističnih hčerk očetov. Morda je “spokoritev” Marije Magdalene tisto, kar čaka z moško energijo identificirane hčerke očetov; spokoriti se moramo pred svojo ženskostjo, pred Boginjo; ker smo jo zavračale, zasmehovale. Marija Magdalena naj bi namreč bila grešna zaradi spolne energije – največje moči ženskosti. Ko je spolna energija uporabljana za destruktivne namene, se mora “spokoriti”. Prav tako kot je pri hčerkah očetov intelekt uporabljan za destruktivne namene. Morda bo, ko se bodo ženske vrnile k svojim koreninam, čas dozorel, da v Magdaleni vidimo to, kar resnično je – duhovna učiteljica, apostolka apostolom, enakovredna Jezusu. Ko se bomo ženske vrnile k svojim koreninam, bomo stopile v svoje mojstrstvo, ki ga uteleša Magdalena. 

Slika: Emily Balivet

Skupina žensk (coven) skupaj praznuje svojo duhovnost! Slika: Emily Balivet

(Ženska) duhovnost

Duhovnost naj bi bila živa izkušnja, ne pa ideologija. Jungova glavna kritika krščanstva (in drugih “razodetij”) je, da se dojema kot ultimativno, dokončno razodetje, ki je končna resnica in ga ni moč preseči. Takšno dojemanje, pravi Jung, historično (Bog je v določeni točki ustvaril svet in to je to; v določeni točki se je utelesil in to je to; itd) ter transcendentno (Bog je zunaj stvarstva), blokira ☽🌕☾ spiraljenje ☽🌕☾ duhovnega procesa in zamaši duhovni instinkt. Še posebej za ženske je to zelo pomemben uvid.

Ženske namreč v svojem telesu in svoji psihi nosimo kodo cikliranja, spiraljenja, umiranja in prerajanja. Ko je religija zapovedala dokončnost, je sterilizirala našo vitalno psihično lastnost – cikliranje. Ko je religija zapovedala transcendentnost, je povzročila trpljenje ženskam, ki ne morejo tako preprosto kot moški ločiti telesa od duha, saj ne morejo ignorirati (duhovnih) sporočil, ki jih njihovo telo kriči! med biološko-duhovnimi prehodi menstruacije, poroda in menopavze. 

Opazila sem tudi, da Cerkev razširja mnenje, da tisti, ki niso kristjani, nimajo odnosa z Božanskim (ne verujejo v Boga). Humorni sodobno-poganski napis na to hudomušno odgovarja: “Verjamem v Boga, samo ne verjamem, da je starš samohranilec.” Ta ideja, da imajo odnos z Božanskim le kristjani, je podobna ultimativni naravi naukov abrahamskih religij. V obeh primerih gre za nekakšen monopol. Ženske torej, ki so skozi zgodovino skozi svoj duhovni instinkt doživljaje ženski obraz božanskega (o čerem govori tudi roman Rdeči šotor), so bile označene za krivoverke, grešnice. Duhovne/religiozne izkušnje ne moreš imeti, če nisi pod okriljem Cerkve! Takšno prepričanje je zares destruktivno. Jung je spodbujal kristjane, da presežejo ultimativnost svojih naukov ter sprejmemo druge duhovne poti kot enakovredne ter se od njih bogatijo. Šele tako se bo človeška duhovnost zares razcvetela v vsem svojem bogastvu. 

Bog Boginja Yin YangBožansko – Oče ali Mati ali oboje? 

Ena od stvari, na katere opozarja duhovni instinkt, je, da je Bog v abrahamskih religijah personalističen (je oseba) in je moškega spola (o njem se vedno govori v moškem spolu). Zakaj? Zakaj je Bog moškega spola? Ali to govori o večvrednosti moškega? Jada Pinkett Smith (žena igralca Willa Smitha) je od 12-letne deklice dobila vprašanje: “Gospa Jada, ali mislite, da bodo deklice sploh kdaj tako pomembne kot fantje, glede na to, da je Bog moški?” Kako bi odgovorili takšni deklici zdravorazumsko (ne s koncepti “svete nerazumljivosti”, ki jo je Jung zaznal v prevladujoči konzervativni dogmatični krščanski teologiji), iz tistega mesta v duši, ki je sensus fidei (duhovni instikt)? 

Osho je o tem, katerega spola je Bog, povedal tole: “Ko oseba globoko meditira in se razsvetli, postane mati. Buda je bolj podoben materi kot očetu. Krščanska asociacija na besedo oče ni najbolj relevantna, niti lepa. Klicati oče Božansko zveni malo mačistično. Če obstaja Bog, je lahko le mati, ne oče. Oče je nekaj zelo institucionalnega. V naravi oče kot tak ne obstaja. Če vprašaš kakšnega lingvista, ti bo povedal, da je beseda stric starejša kot beseda oče. Strici so obstajali prej, saj nihče ni vedel, kdo je oče. Institucija očeta se je v človekovem življenju pojavila, ko se je vzpostavila zasebna lastnina. Je zelo krhka in lahko vsak čas izgine. Družba se spreminja in ta institucija lahko izgine kot so izginile že mnoge druge. Vendar bo mati ostala, ker je naravna.”

Materinski zdravi razum 

Mnoge duhovne feministke našega časa se strinjajo z njim. Rebecca Boon ugotavlja, kako je večina feministk zgrešilo, ko je tako strastno zavračalo materinstvo in prišlo celo do takih absurdnih zaključkov, da je ženski njena lastna biologija sovražna in jo je treba preseči. Materinstvo je ena največjih moči ženske, pravi Rebecca! Človeštvo v resnici ni razdeljeno na moške in ženske, temveč na matere in sinove. Kajti vsaka ženska je (vsaj potencialno) mati in vsak moški je sin matere, drugače ne more biti, pravi Rebecca Boon. Tudi Sara Ruddick, avtorica knjige Maternal Thinking (Materinsko razmišljanje) ugotavlja, kako globinski psihološki vpliv ima materinstvo na žensko oziroma na vsakogar, ki opravlja materinsko delo. Pravi, da skozi materinstvo razvijemo zmožnost realnega, praktičnega razmišljanja, odgovornost, zmožnost svoje mišljenje povezati s čutenjem (ne več misliti ločeno od čustev, občutkov, zaznav = intelektualizirati). Zato, pravi Sara, je materinsko razmišljanje izredno dragoceno in mora postati bolj vključeno v sodobno družbo – vključiti se mora v politično odločanje, itd, saj je materinsko razmišljanje lahko zares dojame pojme, kot so odgovornost, skupno dobro, itd.

Ženska je počelo stvarstva, ženska rojeva. Ženski um je skozi materinsko delo preobražen, postane izjemno močna sila ljubezni in zdravega razuma. Materinsko mišljenje je temelj družbe in lahko je njen rešitelj.

Ženska je počelo stvarstva, ženska rojeva. Ženski um je skozi materinsko delo preobražen, postane izjemno močna sila ljubezni in zdravega razuma. Materinsko mišljenje je temelj družbe in lahko je njen rešitelj.

Barbara Walker pove o ženskem zdravem razumu (v angleščini “common sense”, kar izhaja iz latinske besede “sensus”, ki je del besedne zveze “sensus fidei”) tole: “Spomniti se moramo, da je bila v starodavni matriarhalni miselnosti, ki jo lahko obnovimo skozi mite in legende, Boginja razumljena kot edini izvor urejenega, logičnega razmišljanja. Iz njenih intelektualnih daril ženskam so se rodile discipline, kot so matematika (kar dobesedno pomeni “materinska modrost”), koledarji (izvorno Lunini in menstrualni koledarji), sistemi meritev, glasbene in pesnitvene oblike, arhitekturne tehnike in mnoge druge vede za delo z umetnostjo in naravo. Starodavna grška beseda diakosmos, ki pomeni sistem reda, ki ga je v prvotni kaos vnesla Boginja (Dia), dokazuje prepričanje starodavnih ljudi, da je bila racionalnost utelešena v prvi učiteljici vsakega otroka – mami. Mit iz Indije nakazuje, da so zgodnji ljudje verjeli, da ženska sposobnost rojevanja izhaja iz superiorne ženske veščine razvijanjamerilnih sistemov.
Celo judovsko-krščanska diabolizacija Matere Eve je zadržala zaznavo Svetovne Matere kot izvora razsvetljenja za vse človeštvo, čeprav je Eva morala zavrniti ukaz patriarhalnega Boga, da bi pridobila znanje, ki ga je Bog želel skriti pred človeškimi bitji.
Kasneje so patriarhalne družbe želele pomanjšati ženski intelekt tako, da so ga imenovali instinktivni, nezavedni, iracionalen. Čeprav so prepoznavali natančno žensko zaznavanje, so ga moški zavrgli s precej zaničljivim izrazom intuicija, namesto da bi ga poimenovali z njegovim pravim imenom inteligenca. Ne glede na to, kako pogosto so ženske pokazale, da so sposobneracionalnega razmišljanja ali celo sposobnosti prodiranja skozi bolj iracionalne moške konstrukte z ostrim robom zdravega razuma, je bilo ženskim umom dopuščeno le čustvovanje, ki naj bi zapolnilo prostor z manj uma. To je bil še en primer prekletstva z medlo pohvalo. Pravzaprav so patriarhalne kulture zgradile svoje praktične dosežke na dosežkih zgodnejših, žensko-osrediščenih skupin in moški filozofi so vnesli v filozofijo več nerazumskosti, kot ne. Na primer, nobena družba ni bila bolj nespametno vraževerna ali bolj naivno lahkoverna od krščanske Evrope v obdobju, imenovanem Doba Vere, ko so bile resnice spoznane samo skozi besedilaočetov in je bila eksperimentalna znanost dojemana kot hudičevo delo.
Ob zori zgodovine je bil zdrav razum izmaličen s konceptom patriarhalnih bogov kot univerzalnih staršev, kljub njihovi nezmožnosti rojevanja. Miti kažejo, da so imele zgodnje civilizacije s tem konceptom težave. Ljudje niso sprejeli takšnih božanstev, dokler ni bilo več stoletij posvečeno propagandi duhovnikov. Celo potem so bili potrebni besedna izkrivljanja in namenskinelogični paradoksi, da bi se vzpostavilo čaščenje bogov, ki so žalilipragmatično dojemanje resničnosti preprostega človeka.” 

Ženske se moramo spomniti tega zdravega razuma (sensus). Ženske se moramo spomniti, da že ves čas, že celotno zgodovino, na temelju svojih zdravorazumskih spoznanj in dejanj nosimo celotno človeštvo. Spomniti se moramo, da so sinovi mater in njihovi intelekti ponoreli zato, ker so mame v določeni točki pozabile, da je njihovo mišljenje temelj družbenosti. Spomniti se moramo, da zrel, prvinski, Zemljo-ljubeč in Žensko-čaščeč moški postane takšen, ker se njegova mati zaveda pomena svojega materinstva.

Marija Magdalena izžareva arhetipsko celovito ženskost. Kdaj bo naša družba zrela, da jo sprejme? slika: Lindsey Hardin Freeman

Marija Magdalena izžareva arhetipsko celovito ženskost. Kdaj bo naša družba zrela, da jo sprejme? slika: Lindsey Hardin Freeman

Yin Yang in feministične kristjanke 

Barbara Walker gre vseeno malce predaleč, da kar naravnost pove, da bi moral svet biti matriarhalno urejen, da bi ženske-matere morale nadzorovati moške (s tem se strinja tudi Rebecca Boon), Božansko bi seveda bilo samo in edino Bognja, Ona in tako na svetu ne bi bilo težav! To bi le bila zamenjava zatiranja žensk z zatiranjem moških. Spola ne obstajata zato, da bi bil eden več vreden od drugega. Podoba moškosti in ženskosti, ki je najbolj v skladu z duhovnim instinktom, je starodavna kitajska podoba yin-a in yang-a, ki se zlivata drug v drugega, sta eno. Drug brez drugega ne moreta, drug drugega porajata. Sta popolnoma enakovredna. 

Tako je tudi Božansko yin in yang, Bog Oče in Boginja Mati. Je Misterij te čudovite združitve, ustvarjalnega sodelovanja dveh principov – moškega in ženskega. Ženski je bil skozi zgodovino izbrisan. Nastala je teologija (“veda o Bogu”), ki nasprotuje duhovnemu instinktu. In zato se tudi znotraj religioznih institucij začenjajo dogajati premiki, ki nakazujejo na to, da se je v ljudeh aktiviral sensus fidei, ki preprosto ne trpi več nekaterih nesmislov. V krščanskem gibanju se na primer razvija teologija telesa, s katero se poskuša Cerkev počasi znebiti čistunske teologije, ki je spolnost označevala za grešno in s tem povzročala tisočletno kolektivno nevrozo, ter se približati instinktivnemu, univerzalnemu védenju, ki je bilo lastno že prvemu človeku: da je spolnost sveta. Vse več žensk znotraj krščanskega gibanja začenja slediti svojemu duhovnemu instinktu in na obrobju svojih Cerkva, včasih zunaj, ker so Cerkve še prerigidne, ali pa znotraj njih, kjer so Cerkve odprte, začenjajo sponzanja svojega sensus fidei vključevati v njihovo teologijo. 

Tukaj je nekaj odličnih člankov za vse, ki ste v podobni situaciji. V članku Transforming the Church from Within or Without? (Spreminjati Cerkev od znotraj ali od zunaj) Xochitl Alvizo razmišlja o tem, ali je ženska, ki se prebuja, sploh še lahko kristjanka. Ali lahko ženska, ki se povezuje s svojo avtentično ženskostjo, sploh še sprejme religijo, katere nauki in prakse so bili skozi zgodovino patriarhalni? Xochitl ugotavlja, da se ni potrebno odločiti, temveč slediti svoji intuiciji. Cerkev se namreč uspešno preraja tako zaradi tistih, ki ostanejo, kot tistih, ki odidejo. S podobnim razmišljanjem se ukvarja v članku Be-ing in the Church (Biti v Cerkvi). Gina Messina-Dysert se v članku Is it a Feminist Act to Stay in a Patriarchal Tradition? (Ali je ostati v patriarhalni instituciji feministično dejanje?) ukvarja prav s tem vprašanjem. 

Seveda je v ZDA veliko lažje v svojo religiozno skupnost vpeljati spremembe, kot pri nas. V ZDA obstaja nešteto oblik krščanstva, ki so veliko bolj fleksibilne, prelivajoče se, odprte za nove ideje. Pri nas je nekoliko težje vpeljati duhovni instinkt. A vseeno je to neizbežno za naše duševno zdravje. 

maternična povezavaArhetip, ki ga potrebujemo: Amazonka – Bojevnica, ki ustvarja varen prostor za rojevanje najnežnejšega

Ta petek se v Rdečem Šotoru združimo v varen, intimen ženski krog, da odpremo svoje maternice in pustimo glasu, da govori njihovo zgodbo. Sklenile bomo krog materničnega petja za opolnomočenje ženskega glasu. Vabljene! Izkušnja je izjemno intenzivna, izkustvena, globoko, zdravilna. Učinke obreda čutimo na fizični ravni – kot utripanje maternice, ščemenje v jajčnikih… Tokrat spoznavamo arhetip Amazonke, ki je eden bolj osovraženih ženskih arhetipov, a eden ključnih za sodobne ženske. Amazonka je Divja Ženska, obuja resnični pomen Deviškosti (ki NI spolna nedotakljivost, temveč duhovna neoporečnost in duševna neodvisnost), je Bojevnica, ki ustvarja in ščiti teritorij, znotraj katerega lahko božanska ženska energija rojeva najnežnejše… Prav Amazonko potrebujemo za aktiviranje duhovnega instinkta, ki zamašen čaka v naši duši. Potrebujemo njeno neustrašnost in varen prostor, ki ga ustvarja, znotraj katerega lahko prisluhnemo svojemu sensusu fidei. Več pa na delavnici!

© Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.