Kaj je novodobniška “duhovnost”?

Novodobništvo, novodobna duhovnost ali tako imenovani “new age” je fenomen sodobne družbe, ki je posledica in odgovor na kolektivne duševne razmere. Pričujoči članek se ukvarja z značilnostmi tega pojava, predvsem pa poskuša opozoriti na njegove pomanjkljivosti in tudi škodo, ki jo povzroča. Novodobništvo je namreč postalo še eden od opiatov (mamil) ljudi, ki povzročajo oziroma sodelujejo pri povzročanju otopelosti, izkoreninjenosti, individualizaciji, popredmetenju človeka, poneumljanju, omamljenosti, hipnotiziranosti, nefunkcionalnosti, neuravnovešenosti sodobnega človeka. Na to je potrebno jasno opozoriti in ozavestiti dinamiko novodobniškega gibanja in njegove učinke.

Novodobništvo je enostranska kompenzacija več enostranskih tokov. Novodobništvo se je razvilo na temeljih romantičnega gibanja iz 18. in 19. stoletja, ki je samo bilo kompenzacija razsvetljenstva, ki je zagovarjalo razum kot najvišjo človekovo lastnost, ki ga dela popolnoma svobodnega. Čeprav je razsvetljenstvo prineslo mnogo dobrega, na primer ločitev Cerkve od države, koncept človekovih pravic, državljanskih svoboščin in ustavnost, je na psihološki ravni pričakovano in razumljivo povzročilo razcepljenosti in posledično nevrotičnost; ko ustoličimo razum kot kralja psihe, postane notranje valovanje zanikanega nezavednega toliko silovitejše, kar lahko vodi v najblažji obliki v neprijetnosti. Po drugi strani je novodobništvo odziv na represijo, ki jo je fizično in duševno nad ljudmi stoletja izvajala Cerkev. Novodobništvo se upira tej represiji in s svojimi nauki kompenzira nauke Cerkve. Kot kompenzacija nas novodobništvo opozarja na pomembne pomankljivosti ali celo škodljivosti tistih tokov/gibanj/institucij, ki jih kompenzira. Toda kot vsako enostransko gibanje, ne vodi k celovitosti, temveč k razcepljenosti. Enostransko kompenzirajoče gibanje vedno zanika gibanje, na katerega se odziva in stremi k izničenju tega gibanja; na primer, tako novodobništvo kot razsvetljenstvo bi si želela krščanstvo in Cerkev izbrisati. Toda s tem prekinjata kontinuiteto človeške duhovne evolucije in preprečujeta resnični napredek. Svojih korenin, ne glede na to, kakšne so, ni modro zanikati. Ko jih zanikamo, povzročimo psihične težave.
Čeprav je vsako enostransko gibanje dragoceno kot glasnik pomanjkljivosti ali škodljivosti sistema, na katerega se odziva, bi bilo zrelo na vsako takšno gibanje odzvati se tako, da uporabimo njegovo kritiko za novo, bolj celostno celovitost in ne tako, da ustvarimo novo enostransko gibanje. 

Kmalu bo izšla nova knjiga patra Karla Gržana Izstopite iz smrtonosne igre polov: Vstanite, v suženjstvo zakleti!, ki govori o strupu polarizacije ali delitve na dva enostranska pola, ki obstajata samo na podlagi tega, da drug drugega zanikata in si nasprotujeta. Tako kot mnogi v človečnosti dozoreli ljudje pred njim, tudi Gržan opozarja na nekonstruktivnost in pravzaprav uničevalnost polarizacije. Carl Gustav Jung je izoblikoval koncept individuacije, ki govori o procesu celovitosti, ki jo usmerja in ustvarja sebstvo – središče osebnosti. Celovitost se rojeva iz nenehnih transformacij zavesti, skozi katere človek postopoma uvidi, da so nasprotni poli pravzaprav gradniki neke oba presegajoče celovitosti. Ta proces porajanja celovitosti rojeva resnično zdravljenje in celjenje, medtem ko polarizirana stališča, tudi če so kompenzacije drug drugega, nikoli ne prinesejo resničnega zdravljenja in celjenja, temveč le enostranskost, slepoto, pa tudi ranjenost, bolečino. 

Kozmično jajce je simbol prvobitne, nezavedne, nediferencirane, embrionalne enosti, h kateri novodobništvo stremi v svoji infantilnosti in svojemu odporu do uma, razuma in ega, s tem pa poskuša zaobrniti naravni razvoj človekove osebnosti, kar lahko povzroči tudi resnejše duševne težave.
Slika: The garden of earthly delights, avtorja Hieronymusa Boscha
To sliko je uporabil kot ključni motiv tudi Leonardo DiCaprio v svojem dokumentarnem filmu o podnebnih spremembah in katastrofah, ki sledijo v prihajajočih desetletjih Before the Flood (Pred poplavo)

Iskanje izvorne enosti ali arhetip Preplavljajoče Matere

Ena izmed lastnosti novodobniške duhovnosti je, da poskuša človeka povrniti v stanje prvobitne enosti. Pravilno intuitivno v človeku zaznava razcepljenost in ranjenost, toda enost, v katero želi človeka povrniti, je infantilna, otročja enost. Obstajata namreč dve enosti: ta prvobitna, nediferencirana, nevedna in nezavestna, ter enost, ki se zgodi v procesu individuacije in je krona zavestnega trpljenja v primežu bolečih nasprotij. Je enost, ki sledi diferenciaciji zavesti, torej ločitvi zavesti od nezavednega, razvoj zavesti in nato ponovna združitev zavesti z nezavednim, v bolj zrelem, enakovrednem, ustvarjalnem, konstruktivnem odnosu. Ker čuti novodobništvo močan odpor do razuma, uma in ega, se poskuša vrniti v prvobitno, infantilno enost, možnosti individuirane enosti pa se sploh ne zaveda. 

Zaradi svojega odpora do uma, razuma in ega se novodobništvo zateka v razčustvovanost (pretirano čustvenost). Le-ta je prepoznavna v obilicah rožnate barve, ljubeči retoriki, ki pogosto deluje pretirana, poudarjanju pozitivnega razmišljanja, sreče, pozitivnih občutkov, radosti, razneženosti, blaženosti. 

Iskanje prvobitne enosti lahko poimenujemo tudi delovanje arhetipa Preplavljajoče Matere (o katerem smo že govorile v članku O kastraciji in sterilizaciji ali o sovražnosti med moškostjo in ženskostjo). Pomeni iskanje tistega negujočega, varnega, ljubečega naročja Matere, ki bi odvzelo vse trpljenje, potolažilo in prineslo blaženost doječega se otroka. Rešitev za trpljenje je po mišljenju novodobniškega gibanja v predaji trpljenja neki zunanji entiteti (Bogu, Vesolju, angelom, razsvetljenim mojstrom, itd), ki bo to trpljenje odvzela in preobrazila v radost: “Samo vizualiziraj, kako ti zlati žarek transformira bolečino v radost.”

To pa nas pripelje do drugega aspekta arhetipa Preplavljajoče Matere, ki je zamenjevanje duševne resničnosti s stvarno resničnostjo. Glavna lastnost novodobniške duhovnosti je, da govori o obstoju drugih, vzporednih stvarnosti, “Nebesih”, ki so polna angelov, vil in drugih duhovnih bitij, ki pomagajo človeku in ki jih nadarjeni posamezniki zaznavajo preko jasnovidnosti pa tudi drugih intuitivnih kanalov. Človekova glavna naloga je, da prepozna obstoj teh bitij in začne sodelovati z njimi, saj mu bo njihova pomoč pomagala do srečnejšega, lahkotnejšega, bolj uspešnega življenja. Da bi ljudi povezali s temi bitji, v novodobniškem gibanju izvajajo meditacije, vizualizacije in druge tehnike, ki temeljijo predvsem na mentalnem predstavljanju določenih entitet oziroma poskušanju zaznati te entitete. 

Glavni problem teh prepričanj in aktivnosti je v tem, da napačno interpretirajo duševno resničnost, s tem pa zgrešijo zdravilni potencial duševnih vsebin. Namreč, novodobniško gibanje je v močnem zanikanju simbolnosti psihičnih in mitoloških vsebin. Dojema jih dobesedno (podobno kot Cerkev krščanske nauke interpretira dobesedno). Kot da bi priznanje, da so te vsebine psihične in simbolne in govorijo o notranjih procesih, razvrednotilo njihov pomen, zmanjšalo njihovo pomembnost.  Ko pa psihično vsebino doživljamo dobesedno, onemogočimo, da bi na nas učinkovala s svojim zdravilnim transformativnim učinkom, ki se zgodi takrat, ko izkustveno dojamemo njen simbolni pomen in nam le-ta naše okoliščine pokaže v novi luči oziroma nas usmeri v novo smer. Ko si vsebino razlagamo dobesedno, se zapletamo v začaran krog strahu, proti kateremu se borimo z magičnim razmišljanjem in dejanji, kompleks pa ostaja in se celo krepi. 

Novodobništvo in duševno zdravje

Da pa bi bili zmožni takšnega bolj diferenciranega odnosa do duševnih vsebin, pa mora biti naša zavest dovolj razvita, kar pomeni, da morajo biti dovolj razviti naš razum, um in ego. Razvoj trdnega in diferenciranega ega je ključen za vzpostavitev zavestnega odnosa z dušo. Ego pa je po novodobniškem prepričanju slab, prav tako um in razum. Poskušamo jih ugasniti, odklopiti, izločiti iz življenja. V popolnem nasprotju z zagovorniki razsvetljenske dediščine, ki razum poveličujejo, duševne vsebine pa zanikajo ali pa jih priznavajo kvečjemu kot ostanek živalske primitivnosti v človeku in torej nevredne ukvarjanja z njimi. 

Šibak ego predstavlja veliko tveganje za neuravnovešenost, v manj nevarnih oblikah pa povzroča nevšečnosti, kot so neodgovornost, nefunkcionalnost, grandiozne predstave o resničnosti, nezmožnost osebnostno, poklicno razvijati se, pa še kaj. 

Tukaj se dotaknemo potencialnih nevarnosti novodobniške duhovnosti za duševno zdravje. Britanska raziskava (povzetek tukaj) je pokazala, da je možnost za duševne motnje pri pripadnikih novodobniškega gibanja večja kot pri pripadnikih tradicionalno religioznih ali nereligioznih oseb. V primerjavi z omenjenima skupinama, so pripadniki novodobniškega gibanja bolj nagnjeni k uporabi psihotropnih zdravil, v večji meri odvisni od rekreativnih drog, v večjem deležu trpijo zaradi tesnobe, fobij ali nevrotičnih motenj in imajo v večji meri motnje hranjenja. Veliko pripradnikov novodobniškega gibanja ima shizotipske in psihotične motnje, za katere so značilna nezmožnost ločiti stvarne resničnosti od nestvarne. 

Prizor iz filma Wolf of Wall Street (Volk z Wall Streeta), ki prikazuje Jordana Belforta (Leonardo DiCaprio), direktorja finančnega podjetja, kako z motivacijskim govorom motivira svoje uslužbence in jih pripravlja na neusmiljene in agresivne finančne prevare svojih strank. Fenomen motivacijskega govorništva je plod strupene združitve novodobništva in kapitalizma.

Novodobništvo in tržno gospodarstvo

Čaščenje sebičnosti, izoliranosti, razčlovečenja 

Barbara Ehrenreich, avtorica knjige Smile or die: how positive thinking fooled America and the world (Smej se ali umri: kako je pozitivno razmišljanje prevaralo Ameriko in svet) je raziskovala zgodovino “pozitivnega razmišljanja” in prišla do pomembnih ugotovitev. Ugotovila je, da se je motivacijsko govorništvo kot spodbujanje ljudi k pozitivnemu razmišljanju najprej pojavilo v kontekstu podjetij, ki so motivacijske govorce najemala, da bi motivirali njihove uslužbence. Motivacijski govorci so zaposlenim predajali sporočila kot so: pozitivno razmišljanje povzroči uresničitev naših želja in ciljev, za uresničitev svojih želja in ciljev smo odgovorni sami s svojim načinom razmišljanja, neuspehi in porazi so posledica negativnega razmišljanja, nezaupanja in pomanjkanja vere, uspeh sledi prizadevanju, trudu, “bikovskemu” stanju zavesti itd. Takšna prepričanja, vcepljena v glave uslužbencev, so delodajalcem prinesla naslednje koristi: za slabše plačilo in v slabših pogojih so lahko od uslužbencev zahtevali večjo produktivnost in daljši delovni čas, ob odpuščanju so bili odrešeni krivde in odgovornosti, saj je odpustitev posledica premajhnega prizadevanja in premalo pozitivnega razmišljanja s strani uslužbenca.

Motivacijsko govorništvo pozitivnega razmišljanja je kapitalizmu tako pomagalo pri razkroju solidarnosti, humanizma, človečnosti, trajnostnosti, etike, spoštovanja narave. 

V sodobnem času je finančna industrija še vedno tesno prepletena s takšno motivacijsko miselnostjo – prav tisti, ki so povzročili zlom finančnega trga s svojim iluzornim gospodarstvom, se napajajo s testosteronskimi egotripi motivacijskega gibanja. V finančnem svetu je zaželjen “bikovski” odnos – brezčutno, agresivno, nemoralno prodiranje za doseganje svojega cilja. Cilj upraviči vsa sredstva. Drug drugega vzpodbujajo z vrednotami, kot so dragi avtomobili, ženske-prostitutke, hiše-palače, draga potovanja, itd. 

Tudi v novodobniško-duhovnem gibanju je materialno bogastvo povzdigovano kot visoka vrednota: “Zaslužiš si obilje!” “Bog hoče, da si bogata!” “Materialno obilje je manifestacija notranjega obilja!” “Manifestiraj obilje s svojimi mislimi in namerami!” Novodobništvo nasprotuje klasičnemu krščanskemu zavračanju materialnega obilja, telesa in fizičnosti s tem, da zagovarja nasprotno skrajnost. Poudarja pomen uživanja v materialnosti. Toda to uživanje ni zavestno, ni odgovorno, solidarnostno, prebujeno. Izraža se skozi to, “da si privoščim shopping! 🙂 ” in seveda skozi astronomsko visoke cene novodobniških delavnic, dogodkov, svetovanj. To poudarjanje materialnega obilja kot protiutež klasičnokrščanskemu zavračanju telesa ne vzpostavlja uravnoteženega odnosa do telesa in materialnosti, saj ponovno zaobide soočenje s ključnim: svojo psiho. 

Novodobniška razčustvovanost, o kateri smo govorile v zgornjem razdelku o arhetipu Preplavljajoče Matere, v kontekstu tržnega gospodarstva (=kapitalizma) ne pomeni le duševne nezrelosti, ampak je tudi prodajno orodje. 

Umberto Galimberti, italijanski filozof, v svoji knjigi Grozljivi gost: nihilizem in mladi ubesedi pomembno duševno nevarnost te novodobniške kapitalistične miselnosti. Ugotavlja, da je bila včasih nevroza prevladujoča oblika duševnih težav, kajti nevrozo povzroča represija – družbeno zatiranje, prepovedi, tabuizacija, kar človeku onemogoča celovitost. Kapitalizem pa je ta družbeni red popolnoma pretresel, pod pretvezo, da nas je osvobodil in prinesel svobodo: zdaj prepovedi več ni, vse je dovoljeno. Edina omejitev smo mi sami! Zato je v sedanjem času prevladujoča duševna težava depresija, ki ne izvira iz zatiranosti, temveč iz občutka večne nezadostnosti. V kapitalističnem času je vse odvisno od nas samih, od naše pobude, naše angažiranosti. In ta angažiranost ni nikoli dovolj velika, nikoli ni zadostna. Pričakovanja po udejstvovanju, ki jih družba nalaga na nas, so sod brez dna. Človeka to spravlja v obup – v depresijo. 

Spiritualizacija ali materializacija

“Toda tukaj je zemlja tista, ki iz Śūnyate izhaja kot kvintesenca; očitno cilj imaginacije ni spiritualizacija, ampak to, da otipljiva zemlja postane resnična.”

Carl Gustav Jung

S tem stavkom je Jung analiziral psihologijo budizma. Śūnyatā pomeni v sanskrtu “praznina” in govori o ključni lastnosti vsega bivajočega – notranja praznina. Le-te se lahko po budističnem nauku dotaknemo v meditativnem stanju. Jung ugotavlja, da po budističnem nauku doseganje praznine (razsvetljenje, odrešenje) ni končni cilj človeka, temveč le vmesni korak. 

Novodobniška duhovnost vso svojo osredotočenost usmerja na “duhovni” svet, ki je onkraj materialnega sveta, ki je popoln, poln ljubezni, za razliko od bolečega zemeljskega sveta. Obračanje k “duhovnemu svetu” daje uteho in odjemlje bolečino. “Duhovni svet” interpretira dobesedno. Jungov stavek pa nakazuje, da se s tem izgubi ključen naslednji korak – materializacija. Imaginacija – delo s simbolnimi duševnimi vsebinami – ni sama sebi namen. Ni namenjena temu, da se izgubljamo v notranjih svetovih, doživljamo ekstazo v meditativnih stanjih, za silo prenesemo vsakdanjosti in nato najdemo uteho v “duhovnem svetu”. Imaginacija – delo s simbolnimi duševnimi vsebinami – je namenjena najdenju transformativnih, zdravilnih rešitev za izzive življenja, izzive vsakdanjosti, izzive notranjega razvoja, medosebnega razvoja in družbenega razvoja. Namenjena je aplikaciji – uporabi teh rešitev v konkretnem materialnem življenju. Ko je moč simbolne podobe izkoriščena, podoba izpuhti, ni več bistvena, izoblikovati se začne nova simbolna konstelacija. Bistvo ni v podobah, ampak v njihovi vlogi v razpetosti človeka med svojo notranjostjo in svojim življenjem, odnosi, družbo, duhom časa. 

© Ana Drevenšek

Vabim te, da v komentar zapišeš svoje izkušnje z novodobniškim gibanjem, s konceptom duhovnosti, družbenim problemom kapitalizma in možnostmi resničnega zdravljenja! 

Pravno obvestilo