»Kjer vlada ljubezen, ni volje do moči; kjer prevladuje moč, primanjkuje ljubezni. Ena je senca druge.« Carl Gustav Jung

»V tem smislu lahko rečemo, da bi ljubezen, če naj bo na višini svoje najiskrenejše resnice, morda morala ljubiti tudi gnusobo, tudi razbrzdanost, tudi perverzijo, ki nam po Freudovih besedah, če je obrnjena k “najvišjim, aseksualnim ciljem…priskrbi moč za dobršen del naših kulturnih dosežkov”.
O tem pričajo slikarji in pesniki, ki za svoje ustvarjanje zajemajo iz izvornega kaosa, kjer ni pravil, ni postave, ni priznavanja razlike, temveč simbolna ponovna vzpostavitev tistega nerazčlenjenega, ki je obstajalo pred stvarjenjem. Morda bi morali začeti od tod, da bi zaživela nova vrsta resničnosti, onkraj obstoječe, ki ne privlači več in ne prebuja ljubezni.« Umberto Galimberti, O ljubezni (poglavje Ljubezen in sprevrženost)

Pričujoči članek govori o sterilizaciji in kastraciji; ne v smislu operativne preprečitve plodnosti pri živalih (in ljudeh), temveč v smislu duševnega omejevanja in preprečevanja edinstvenih lastnosti ženskosti in moškosti kot psihičnih modusov pri vzpostavljanju in ohranjanju živosti in zdravja.

Namen članka je z le nekaj od mnogih primerov pokazati, kako sta se moškost in ženskost skozi zgodovino vzajemno omejevala. Njuno vzajemno omejevanje in ogrožanje ni prirojena lastnost njunega odnosa, temveč posledica razumljive nezrelosti razvijajoče se zavesti človeštva. Namen članka je tudi nakazati, da je uničujoč učinek na drugega prisoten pri obeh modusih in da rešitev tega konflikta – preobrazba iz opozicije v komplementarnost – ni v iskanju in potrjevanju krivde ter nalaganju kazni enemu ali drugemu, temveč v razumevanju zgodovinskih okoliščin in dojemanju, da povzročanje ran nikoli ni enosmerno dogajanje, ampak vedno vzajemno.

Stara etika, kot jo imenuje Erich Neumann, je temeljila na razdeljevanju sveta na dobro in zlo, strategija te etike za onesposobljanje zla pa je bila potlačitev in zanikanje. Takšna etika je ustvarila v človekovem doživljanju močno naelektrena nasprotja, ki so nezdružljiva, nerešljiva, v bojnem odnosu. Posameznik se je s to okolnostjo soočil na različne načine; lahko se je popolnoma istovetil z »dobrim«, torej družbeno sprejemljivim. S tem je prevzel nase istovetnost z nadosebno vrednoto, ki je presegala njegovo posameznost – posameznik v sebi nosi svetlobo in senco. To je ustvarilo hybris, prevzetnost, razčlovečenje – človek se je odrekel svoji človeškosti, s tem ko je trdil, da je samo dober, na strani dobrega in absoluten nasprotnik zlu. Erich Neumann opozarja na mit o Ikaru in Dedalu, ki prikaže razplet takšne okoliščine: prevzeten let v nadosebne, nadčloveške višave človeka obvezno pokonča; konča se s trpkim padcem v ocean, ki je simbol nezavednega – kjer živi vse, kar je človek v svojem enostranskem istovetenju zanikal.

Druga možnost, ki jo je človek imel pri poosebljanju stare etike, je bila zavestno trpljenje spričo svoje tragične narave  – v krščanski dogmi je to nauk o izvirnem grehu. V tem primeru človek ni zanikal svoje temne plati, ohranjal je zavedanje o njej in se s pomočjo različnih strategij (krst, spoved, izganjanje zlih duhov) poskušal ohranjati na strani svetlobe, preprečevati vpliv teme nase, kot borec »dobrega« ostajati na svetli strani.

Ta stara etika je ustvarila duševno konstelacijo, ki se je z vsakim parom nasprotij avtomatsko in neposredno soočila v duhu nujnosti izbire – potrebno je izbrati stran, se boriti za svojo stran, nasprotno pa uničiti. Človeška zavest je bila prešibka, da bi v sebi hkrati nosila nasprotji, energijo njune napetosti in se skozi to napetost kalila, postajala bolj vseobsegajoča, celostna, zrela. Tako se je odzvala tudi na nasprotje moško-žensko. Pri tem je potrebno poudariti, da so nekatere kulture, na primer kitajska, že od pradavnega oblikovale nauke komplementarnosti, torej vzajemnega dopolnjevanja in ne opozicije, torej nezdružljivega nasprotništva. Spoznanja teh kultur nosijo v sebi dragocena semena za razvoj človeške zavesti.

Čas je, da se zgodi »mutacija duševne konstelacije« sodobnega človeka, kot bi dejal Neumann. Čas je, da zaživimo po novi etiki. Etiki, ki ne temelji na nasprotništvu, ampak na čuječi, radovedni in sočutni drži do sporočil, ki jih nosita drug za drugega dva dela nasprotja. Čas je, da naša zavest postane alkimijska posoda, ki bo zdržala v sebi hkrati oba dela in z radovedno pozornostjo in sočutno prizanesljivostjo opazovala napetost med njima. In v tem opazovanju bo zaznala zgodbo o Tretjem, ki jo pripoveduje ta napetost. Ljubezensko zgodbo, ki razkriva, da se želita nasprotji združiti v plodnem porajanju Tretjega, ki ju oba presega in ki obema daje smisel. Zgodbo, ki razkriva, kako smo v vseh stoletjih vzdrževanja bojev preprečevali nečemu plodnemu in preobražajočemu, da nas napolni s transcendenco.

Sveti Jurij ubije zmaja. Zmaj je metafora iracionalne maternice, ženskosti, notranjega oceana, nezavednega. Nezreli ego se boji tega dela duše in se zato odloči, da ga bo pokončal. V patriarhalni družbi se to dojema kot junaštvo. Patriarhalni miti so polni junakov, ki ugonobijo mitološka bitja.
Avtor: Edward Burne-Jones (Anglija, 1833 – 1898)

Sterilizacija

Pojem sterilizacije kot ga uporabljam v tem članku, govori o načinih, s katerimi je človek omejil, poškodoval, ogrozil ženskost, da bi preprečil učinek delovanja te duševne dimenzije nase. Raziskovali bomo tri razloge, zakaj se je razvijajoči človek odločil, da je ženskost »slaba« in ga ogroža ter načine, kako se je odzval na te tri razloge. Primerov pa je seveda še veliko več.

Preplavljajoča maternica

Izkušnja »preplavljajoče maternice« je dušeča izkušnja utapljanja šibkega ega. V tej izkušnji je ženskost izkušana kot vsemogočna, vseobsegajoča, vseprisotna in ta vsemogočnost povzroči percepcijo lastnosti ženskosti, kot so intuitivnost, fluidnost, iracionalnost kot groteskne, ogrožujoče, strašljive. Velika Dobra Mati postane Strašna Mati preprosto zaradi svoje premoči.

To je izkušnja, ki jo pogosto povzroči izkustvo preplavljajoče, dušeče matere, predvsem pri fantkih. To je čustveni incest, ki ga mati stori nad svojim sinom – preplavi ga s svojo »maternico« – pozornostjo, ljubečnostjo, materinskostjo, razčustvovanostjo, šibkostjo in pričakovanjem skrbi zanjo, itd. Mati preplavi razvijajočo se in zato razumljivo in upravičeno šibko zavest sina. Izkušnja ženskosti se zato v sina vtisne kot izkušnja dušenja, preplavljanja, premoči razčustvovane iracionalnosti nad zavestjo in moškostjo. Pia Mellody (Facing Codependence in Facing Love Addiction) to poimenuje tudi »zloraba z opolnomočenjem« – mati namreč sina postavlja na visoko mesto, ga časti, obožuje. S tem mu hkrati vliva občutke pomembnosti in občutke nelagodja, kajti biti predmet oboževanosti je za sina v resnici zloraba; ni njegova vloga čustveno zadovoljevati svojo mamo.

V odraslosti se to prevede v pozunanjenje, obsedenost z zunanjim, materialnim kot poskus bega pred notranjostjo, ki v sebi nosi strahotno resnico o čustvenem incestu, ki je zadal tako boleče in strahovite rane. Izrazi se kot hiperintelektualnost, ki je prav tako poskus ubežati drugim duševnim modusom, kajti, če bi se zavest odprla za slednje, tako je prepričan posameznik, bi se nanj vlila nepremagljiva, strašna in groteskna ženskost, ki bi ga zadušila. Izrazi se kot distanciranost, izogibanje biti ganjen, dotaknjen, čustveno vzvalovan in preobražen, kajti vse to bi lahko odprlo vrata boleči resnici o čustvenem incestu in preplavljajoči izkušnji ženskosti. To porodi celo nekakšno hladnokrvnost, vtis nečloveškosti. Izrazi se kot promiskuiteta, ki jo Matjaž Regovec v svoji knjigi Prapodobe promiskuitete opredeli kot materializacijo incesta. Kaj to pomeni? Promiskuiteta je menjavanje spolnih partnerjev z namenom preprečiti odnos. Razvoj osebnega odnosa bi namreč odprl rano čustvenega incesta, ki pa je preboleča in jo je zato potrebno potlačevati, da žrtev preživi. Odpiranje svoje notranjosti ženski – imeti odnos z žensko – žrtev dojema kot enako izkušnji z materjo, zato se ji na vse načine upira, da bi preprečil ponovno uničujoče dušenje in preplavljanje. Izrazi se kot zasvojenost s spolnostjo, ki je prav tako izraz premoči nad žensko, premoči, ki daje olajšanje po zlorabljeni otroški nemoči.

Zloraba preplavljajoče maternice ustvari razumljive poteze, ki so glavne določujoče poteze sodobne zahodne družbe: hiperintelektualnost kot poskus rešiti se zlovešče »maternice«, hladnost in distanciranost, kronično družbeno pomanjkanje dotika, pomanjkanje solidarnosti in skrbi drug za drugega, zlovešča hladnokrvnost in razčlovečenje tehnologije in uporabne znanosti (v nasprotju z znanostjo vednosti). Veliko oblik nasilja nad ženskami izvira iz izkušnje zlorabe preplavljajoče maternice.

Ženska – hudič

Žensko je bilo v zgodovini enačeno s hudičem. Ženska je bila pod vplivom stare etike dojemana kot skušnjvalka, hudičeva pomočnica, ki zapeljuje heroja svetlobe z njegove poti, v območje pogube s svojo spolno privlačnostjo. V judovski tradiciji je arhetip demonske skušnjavke utelešala Lilith, prva Adamova žena. Ker se ni želela podrediti Adamu, je Adam od Boga zahteval, da mu dodeli novo ženo in dobil je Evo. Lilith pa od takrat naprej ponoči obiskuje moške in jim krade belo tekočino. Linda Leonard opozarja na močno projekcijo v tem mitu – moški, nezmožni nadzirati svojega poželenja, so na Lilith – žensko – projicirali krivdo za svojo nenadzorovanost. Podobno dinamiko je moč zaslediti v pripisovanju krivde za posilstvo ženskam: »Zakaj pa je nosila tako kratko krilo? Sama si je kriva. Zakaj pa je hodila tako pozno sama po cesti? Sama si je kriva.«

Obstaja še več razlag, poleg te povezane s spolnim poželenjem, za povezovanje ženske s hudičem.

Ena od njih izvira iz delitve sveta na materijo in duhovno, ki je del stare etike in pripisuje ženski materialno domeno, moškemu pa duhovno. Materialno je inertno, mrtvo in omejuje duha, uklešči ga in mu onemogoča doseči odrešeno svetlobno bivanje. Ženska je tista, ki moškega »zaklepa« v povprečnost, ujetost v telesnost, vsakdanjost, sužnost osnovnim telesnim in čustvenim potrebam, ki se duhu zdijo nizkotne in sramotne. Ženska je tista, ki vleče moškega navzdol, v nizkotnost in on ji poskuša to preprečiti.

Umberto Galimberti v knjigi O ljubezni pravi:

»Ženska poraja eksistenco, Bog pa daje življenje. Zato, če naj še naprej izrabljamo krščansko metaforo, je naša kultura vedno opozarjala na določeno sorodnost med žensko in hudičem – Dostojevski je nekje zapisal, da samo vrag pozna žensko srce. Pri tem ne gre za vprašanje spola, temveč za vprašanje meje. Meje, do katere lahko eksistenca, vsaka eksistenca, poraja bohotno brstenje življenja.

Bog se kaže v življenju, hudič pa si je zadal nalogo, da varuje eksistenco, ki je skrčeno življenje. Angel ni svoboden kot človek, temveč je zapisan eni sami izbiri, odločitvi, ki jo je opravil enkrat in za vselej; je »varuh«, tako kot hudič, vendar ne skrbi za ohranjanje eksistence, temveč za to, da se ta prelomi, da bi se zgodilo, kar se nikdar ne zgodi: da bi se eksistenca odprla življenju-

»Bog je ljubezen in ljubezen je Bog,« piše Baget Bozzo v poskusu, da bi presegel idejo o Bogu in se dotaknil resničnosti Boga. Na strani hudiča je vsaka eksistenca, ki preprečuje, da bi se življenje razraslo do svoje meje. Človek se nikoli ne more poistovetiti s hudičem, čuvarjem meje, zato gleda na smrt kot na razpad vseh meja, začenši s tisto, ki se je zavemo vsakokrat, ko rečemo Jaz.« str. 22, prevedel Matej Venier (italizacija avtorjeva, odebeljenje moje)

Ženska se skozi to razlago pravzaprav kaže kot znanilka človeškega, znanilka omejitev in zamejenosti človeka. Neumann je pokazal, kako je stara etika temeljila na ponotranjanju nadosebnih vrednot, ki so absolutne (absolutno »dobre«), s tem pa je zanikala naravno dejstvo človeškosti, ki v sebi nosi »dobro« in »zlo«, temo in svetlobo. Da bi se človek poistovetil z nadosebnim »dobrim«, mora potlačiti svojo senco, tem pa svojo telesnost in omejenost, ki sta določujoči lastnosti bitja. Ko človek izgubi stik s svojimi omejitvami in omejenostjo, postane razčlovečen, nečloveški. Kot pronicljivo ubesedi Neumann v knjigi Globinska psihologija in nova etika:

»Osnovno neistovetenje posameznika z nadosebnim je podlaga njegovega obstoja. Samo v razločevanju omejenosti bitja od ustvarjalne brezmejnosti postane edinstvenost in posameznost človeka učinkovita. Z inflacijo ega [istovetenje z nadosebno vrednoto] se izognemo tej osnovni okoliščini in človek postane sanjska podoba, popolnoma duhoven, duh.«

Svet stare etike se boji oznanila običajnosti, povprečnosti, človeškosti, ki ga prinaša ženskost. Boji se priznanja, da vsi jokamo, nas je strah, trpimo, kakamo, lulamo, bruhamo, smrdimo, kadar se oznojimo, se prehranjujemo, se predajamo spolnemu drhtenju in utripu v ljubljenju ali pa živalskem občevanju. Boji se priznanja, da smo vsi samo ljudje! To dejstvo je za svet, ki se boji ženskega, strašno, groteskno, nizkotno in sramotno. In vendar je rešitev in zdravilo za tegobe prestrašenega, enostranskega ega ravno v tem priznanju.

»V prisotnosti nečesa prevzemajočega človeka utiša veličina izkušnje. Skrivnostno je, ker je neubesedljivo – preprosto ni besed, ki bi to lahko opisale. Izkušnje, ki ne morejo biti izražene, so v svetu, ki podcenjuje misterije ponavadi podcenjevane. Tak svet ustvarja psihično opustošenje za ljudi, ki živijo na ženski način, za ljudi, ki so dali večji del svojega življenja ženskemu delu – rojevanju otrok, skrbi za žive, negi umirajočih. Prisiljeni so preizpraševati svojo vrednost, ker nimajo besed, s katerimi bi lahko prenesli svojo izkušnjo.« Nor Hall

 Ženska – smrt in preobrazba

Nazadnje nekaj besed namenimo preobražajoči lastnosti ženskega in strahu pred njo.

Ena od poglavitnih in določujočih lastnosti ženskega je njegova cikličnost in s cikličnostjo preobražanje. Cikličnost je možna le ob prisotnosti procesa preobražanja.

Ženskost deluje v nenehnem kroženju porajanja, razvoja, razcveta, razpadanja, smrti in preobražanja. Razodeva resnico, da so vse stvari najprej zarodek, nebogljene, nevedne, ranljive, da pridobivajo vitalnost, prodornost in moč skozi proces razvoja in da na koncu vse čaka izpolnjenost, minljivost, razgradnja.

S to lastnostjo na različne načine ogroža enostranski ego stare etike, ki se ženskosti boji. Z razkrivanjem ciklične faznosti razodene, da je ego v svojih poskusih mišljenja in delovanja najprej šibak, kobacajoč, iščoč, razkrije tisto »nečastno« obdobje »povprečnosti in navadne človeškosti« ega, ki se želi predstaviti kot vsemogočen, vsemoder. Prav tako razkrije nezadostnost mišljenjskih in dejavnostnih dosežkov ega, ko njihov čas preteče, ko jih preraste nekaj boljšega, bolj ustreznega, bolj vitalnega. Razkriva potrebo po »nečastnem« umiku, ponižnosti.

Predvsem pa transformativnost ženskega ogroža večnost in statičnost, v kateri verjame enostranski ženskoboječi ego. Verjame, da je možno oblikovati večne zakone, ki držijo vselej in v vseh obdobjih. Da je možno priti do zaključkov, ki so končni in bodo vedno uporabljivi. Verjame v gradnjo – ustvarjanje konstrukcije iz novih in novih končnih zaključkov, ki se nadgrajujejo in ustvarjajo vedno bolj popoln sistem ubeseditve sveta, ki je večen in nespremenljiv. Na tak način se učimo misliti o znanosti – kot o sistemu, ki se dograjuje, nove ugotovitve se kot komplementarne dodajo že obstoječim. Toda poglobljeno raziskovanje znanosti pokaže, da se znanost ne razvija na ta način. Znanost se v veliko večji meri razvija s pojavom novih odkritij, dognanj, predpostavk, ki stare razgradijo, razvrednotijo, razveljavijo in jih nadomestijo. In nato nove nekoč nadomestijo njih.

Enostranskemu ega ta zakon preobražajoče cikličnosti vliva strah, kajti odvzema mu občutek varnosti, ki ga daje večna, nespremenljiva, večno dopolnjujoča se struktura. Od njega namreč zahteva, da se stalno odreka čistosti, jasnosti, trdnosti, ki jo doseže um in se predaja iracionalnim globinam, ki vse doseženo razgradijo in začno iz razgrajenega porajati novo čistost, jasnost in trdnost. Kot smo ugotovili pri problemu preplavljajoče maternice, je ta proces za enostranski ego strašljiv in to je razumljivo.

Sirene, ki zapeljujejo mornarje sredi morja, jih omrežijo in hipnotizirajo, da le-ti izgubijo razum in jih naposled ugonobijo, so podoba zlorabljajoče preplavljajoče maternice, ženskosti, ki kastrira.
Avtor: Herbert Draper Painting – Ulysses in sirene

Kastracija

Sedaj pa se obrnimo h kastraciji – procesu omejevanja, ogrožanja, poškodovanja moškosti kot duševnega modusa zaradi strahu pred njim.

Dragocenosti moškosti

Moškost nas obdarja z več darili. Eno od njih je darilo faličnosti. Faličnosti v smislu projektivnosti, proaktivnosti, prodornosti in osredotočenosti. Energija moškosti je energija, ki se sproži in sproži. Sprožilna energija. Sprožitev je močno naelektren dogodek z visoko napetostjo in izjemno osredotočenostjo. Iz nerazločljive, kaotične, iracionalne mase maternice, ki je, utripa, je polno potencialna, izstreli odločitev za eno možnost in da energijo za uresničitev, materializacijo te možnosti. Brez energije moškosti bi vedno bila zgolj potencialnost, zgolj nosečnost, plodnost in nikoli rojstvo, nikoli obelodanitev, nikoli manifestacija in rast in spoznanje, ki ju prinese manifestacija.

Moškost obdari z veščinami materializacije. Prispeva odločnost, disciplino, red, omejitve, meje, občutek realnega okvirja v nasprotju z (ne)okvirom potencialnosti, občutek umeščenosti v čas – v odnos s preteklostjo in prihodnostjo, umeščenosti v proces – v zavedanje preteklih faz in bodočih faz. S projektivno prodorno energijo s pomočjo teh veščin povzroči materializacijo.

Darilo moškosti je intelekt. Intelekt, ki razblini meglice nedoločnosti, nerazločljivosti in izčisti jasne obrise ločenih bitnosti. Intelekt, ki prinaša dar razločevanja, razvrščanja, ovrednotenja, izbire. Intelekt, ki izkristalizira in s tem naredi uporabno. Intelekt, ki izkristalizira in s tem naredi pojme skupne – pripadne vsem ljudem – in na ta način omogoči dialog, izmenjavo znotraj skupnega družbenega prostora. Ki nas povabi v ta skupni družbeni prostor iz naših posameznih maternic iracionalnosti in potencialnosti, kjer je samo naš svet, samo naš jezik, čista individualnost. Intelekt, ki ustvari enostranskost, časovno zamejenost, pomensko zamejenost, da bi nam omogočil komunikacijo, udejanjanje, izmenjavo.

Razčustvovanost, vera – kastracija dvoma  

Dvom je veliko darilo intelekta. Dvom izvira iz besed »dva« in »um« – dva uma, razuma, pameti. Pomeni, da poskušamo splezati iz svoje individualnosti v skupen prostor med dvema razumoma in preveriti, kaj je resnično in kaj ni. Preverjanje je dar dvoma. Preverjanje, ki zagotovi, da iracionalna maternica ni vsilila svojega pomena in s tem požrla in prevzela pomen, ki ga je nameraval predati drug človek ali pomen, ki biva v resničnosti, v realnem okvirju. Dvom je tisti, ki se odreka utolaženosti v veri, ki nima izkustvene resonance, kajti strah je premočan in bolj kot do, da bi v trebuhu začutil resoniranje vere z našim instinktom resničnosti, je prestrašenemu pomembno, da veruje. Dvom je tisti, ki si prizadeva najti občutek v trebuhu, ki pravi »Drži. Res je.« in s tem doseči mir, ki ga ne bo pretresala nočna negotovost – saj vemo, da je vsak fanatizem v nezavednem kompenziran s toliko močnim dvomom in negotovostjo, kot je močan zavestni fanatizem. Dvom se ne sprijazni s to tragično okoliščino in želi najti izkustveno potrditev ali zavrnitev trditve.

»Stalna prisotnost Boga med človeštvom v obliki Svetega Duha pomeni, da je človeštvo vključeno v božanski proces in to »pomeni, da je načelo ločenosti in avtonomije proti Bogu – ki ga pooseblja Lucifer kot Bogu-nasprotujoča volja – prav tako vključeno vanj.« Lucifer je arhetipska podoba samo-asertivne (self-assertive) volje, človeškega ega. Ta »uporniška volja«, senčni brat »svetlega Sina«, Kristusa, je potrebna za samouresničitev.

»Objekt, ki nima svoje volje, ki bi bila zmožna, ko je potrebno, nasprotovanja njegovemu stvarniku, in ki nima drugih lastnosti, kot stvarnikovih lastnosti…nima neodvisnega obstoja in je nezmožen etične odločitve…Zato je bil morda Lucifer tisti, ki je najbolje razumel božanski boj stvarjenja sveta in ki je to voljo najbolj zvesto udejanjil. Kajti z uporom Bogu je postal aktivno načelo stvarjenja, ki se je upiralo Bogu s svojo lastno proti-voljo.« C. G. Jung

Prav tako je človeški ego, podprt z Luciferjevim vztrajanjem pri avtonomiji, svobodi in samo-potrditvi, potreben dinamičen element v razvijajoči se samouresničitvi psihološke celovitosti človeka. Brez tega elementa bi obstajal samo potencial in sebstvo bi ostalo latentno, abstrakcija.« Murray Stein

Razčustvovanost – iracionalna, nekanalizirana čustvenost preplavljajoče maternice hlepi po kastraciji intelekta in dvoma. Sprevžren užitek doživlja ob onemogočanju moškosti sprožiti se in sprožiti, izbrati, odločiti se, razjasniti, zamejiti z namenom uresničiti. Slepa vera zahteva od človeka, da se preda, da preda svoje dostojanstvo spoznavanja, da se odreče svojemu razvoju, da se odreče temu, kar ga dela človeškega – spoznavajoči um.

To je temni obraz Neptuna, ki zmede, zato da pridobi moč, ki mrcvari in se igra, brizga črnilo v vodo, vrtinči meglice, meša pojme, razgrajuje določenost, da bi kastriral razum.

Vera je zahtevala od človeka, da se odreče dragocenim darovom moškosti. V sodobnem času to od človeka zahteva tudi novodobna ali »new age« duhovnost, ki zahteva od človeka slepo vero v kozmične entitete, kozmične zakone, ki jih človek ne izkuša na lastni koži.
Človeku preprečuje, da bi začel tam, kjer je, ampak mu vceplja občutek nezadostnosti s tem, da ga sili, naj poosebi nekaj, česar ne izkuša in ne more ponotranjati. Človeku reže korenine, izrine ga z njegove izhodiščne točke – to, kar v tem trenutku je – ki ga edina lahko sproži na pot spoznavanja.
Človeka prepričuje, da obrača oči stran od bolečine, od krivic, zla in začne verjeti, da so le-te iluzija. Prepričuje ga v slepo vero v svetlobo, prav na enak način, kot to počne stara etika in njen podaljšek – religija.
Človeka odteguje iz območja skupnega, skupnega jezika in skupne resničnosti, ki jo omogoči intelekt, da bi nam pomagal živeti skupaj in živeti skupaj dobro, spreminjati se v dobro družbo. Prepričuje, da je skupno iluzija, da je resnična le čista individualnost notranje maternice. Izbrisuje časovni okvir in zgodovinsko umeščenost in razveljavlja družbeno odgovornost. Na oltar čaščenja postavlja čisto, vase zavito, s svojo individualnostjo prepojeno in za druge in drugačnost slepo in gluho, individualnost. Prav takšne pa nas želi kapitalistična pošast, za katero smo vredni le kot slepi, nezainteresirani potrošniki. Večno neopolnomočeni, večno nepovezani s sabo, v večni lakoti, zmedenosti, nedoločljivosti, večno hrepeneči – večno trošeči.

Notranje in družbeno

Moškost in ženskost kot duševna modusa sta v enakovrednem in spoštljivem sodelovanju nosilca območja preseka med notranjim osebnim in družbenim zunanjim. Nova etika, ki jo prinaša na novo definiran odnos med moškostjo in ženskostjo, ki jo prinaša mutacija duševne konstelacije, temelji na globokem zavedanju tega preseka med notranjim osebnim in zunanjim družbenim. Zaveda se, da ni nič čisto družbeno in nič čisto psihološko. Noben družben fenomen ni brez vsakršne povezave z notranjim dogajanjem v posameznikih in noben notranji proces v posameznikih ni brez vsakršne povezave z dogajanji v skupnosti.

»Toda resničnost zla, ki napada posameznika, ne izhaja zgolj iz njegove individualne resničnosti, temveč je tudi projicirana kot individualni konstrukt kolektivnega. Prav tako ustvarjalne nezavedne sile, ki nakazujejo nove poti, niso zgolj individualne sile, temveč individualna konfiguracija ustvarjalnega vidika skupnosti, torej skupnega človeškega nezavednega.
Tako problem, kot plasti, ki porajajo rešitev, so vidne v posamezniku, toda oboje temelji na kolektivnem. Prav to dela izkušnjo posameznega človeka tako pomenljivo in pomembno.
Kar se zgodi v njem, deluje kot vzorec in primer tega, kar se dogaja v celoti in rešilna izhodišča so začetek bodočih vrednot in simbolov skupnosti.
Posameznik in njegova usoda sta prototipa kolektivnega: predstavljata retorto, znotraj katere skupnost vari svoje strupe in protistrupe. Prav zato je globok psihološki dogodek, ki prevzame posameznika in se v njem manifestira kot objekt izkušnje, transcendentnega pomena za obdobje tranzicije in loma kolektivnih norm.
Prihodnost skupnosti živi v sedanjosti posameznikov, ki vznemirjeni od svojih težav predstavljajo strukturne organe skupnosti. Občutljivi ljudje, psihični bolniki in ljudje z ustvarjalnimi darovi so vedno napovedovalci. Njihova okrepljena prepustnost za kolektivne nezavedne vsebine, to globoko podlago, ki določuje zgodovino skupinskega dogajanja, jih naredi bolj dovzetne za nove vsebine, ki klijejo, a za skupnost še niso zaznavne. Ti ljudje tudi osebno in goreče živijo izzive, katerih aktualnost skupnost zazna šele čez stoletje ali še kasneje.« Erich Neumann

Čas je za novo poroko med moškim in ženskim, ki ne temelji na okoriščanju in izrabljanju enega ali drugega, ampak skupnem porajanju odrešujočega Tretjega. Čas je za mutacijo duševne konstelacije. Čas je za novo etiko.

© Ana Drevenšek

Vabim te, da v komentar zapišeš svoje izkušnje s kastracijo in/ali sterilizacijo ter odnosom med notranjim osebnim in zunanjim družbenim!