Porodni krči človeštva

Porodni krči človeštva

Gandhi je kontempliral duha časa in omogočil njegov konstruktivni izraz.

Gandhi je kontempliral duha časa in omogočil njegov konstruktivni izraz.

Pomembno je zavesti se, v kakšnih časih živimo, kakšen je duh časa, njegov proces. Zakoreniniti se v tej resničnosti in se ustrezno odzvati nanjo, v svojem najintimnejšem življenju ter v svojem družbenem delovanju. Če se ne zavemo duha časa, smo le manifestacija njegovih različnih aspektov, njegove lutke. Če se duha časa zavemo in ga začutimo, postanemo posode duha časa, alkimijske retorte, ki v svoji notranjosti psihično prebavljamo njegove naloge, uganke in izzive, rojevamo svoje odgovore nanje ter ga tako soustvarjamo in premikamo njegov razvoj naprej. Ne le, da duhu časa pomagamo, tudi mi osebno živimo nepredstavljivo globljo izpolnjenost in smisel. Kot je dejal Srečko Kosovel:

Zdi se mi pa, da je ravno v takem kaotičnem
kopičenju dogodkov in doživljajev potreba:

mirnega gledanja. Kajti vlak vidiš šele
tedaj, ako stojiš ti pri miru, če bežiš z njim,
ga ne vidiš.

To mirno gledanje nas usposablja trezno 
presojati stanje sodobnosti. Kajti ravno
v sodobnosti moramo pogrezniti temelje
bodočnosti, temelje našega dela. Naše delo se
ne lovi za senzacijo dneva, ne sme iskati od
dneva priznanja, marveč od bodočnosti.

Današnji čas je zaznamovan  s krepitvijo podtlanih, divjih, instinktivnih sil v človeku, ki jim nekateri popolnoma podležejo in nezavedno zaplujejo na njihovih nevarnih valovih, drugi se jih bojijo in jih obsojajo. Trump in njemu podobne figure po vsem svetu (po vsej Evropi se dvigujejo iz maternice ljudstva skrajno-desni voditelji, s prepričanji, ki močno odmevajo prepričanja, ki so ustvarila Hitlerjevo Nemčijo in povzročila drugo svetovno vojno) niso presenečenje, strela z jasnega, izkrivljeni vsiljivci, ampak nosilci kolektivne resničnosti, ki nas preseneča kvečjemu zato, ker jo potlačujemo in se z njo ne želimo soočiti

Trpljenje človeštva zaradi perverzne družbene ureditve nepravičnosti, popredmetenja človeka in vsega živega – živali, rastlin, Zemlje – iracionalnega pohlepa, želje po moči in bogastvu se je nakopičilo, pripeljano je bilo do roba vzdržnosti. Prišlo je do prelomne točke. Revščina vse bolj in bolj narašča, tudi pri nas, v “razvitih” državah, vojne razčlovečujejo in preganjajo ljudi iz svojih domov, le zato, da jim potem nihče noče nuditi zatočišča, bivanjska negotovost je prestopila meje vzdržnosti. Ljudje z racionaliziranjem ne morejo več opravičevati razmer, v katerih živijo, ne zmorejo si več prigovarjati, da je pač potrebno še malo potrpeti, se še malo potruditi, pa bo. Njihove globine so vzvalovile in se uprle. Srečko Kosovel je že davno opozarjal, da le vztrajnost ni dovolj:

Zakaj grmijo taki plazovi obupa na nas? 
Zakaj omahuje naš korak trikrat na dan?
Zakaj tone naša misel v trajni maloupnosti,
zakaj omahne ob prvem poletu in pade pobita,
za vekomaj ubita na tla,
žalosten spomin in ovira na poti?
Ali je res samo poguma premalo?
Ali je res samo vztrajnosti premalo? 

Ljudi je preplavil brezup, jeza, neučakanost tistega, ki je bil priveden čez rob svojih zmožnosti in brezglavo, v deliriju hlasta po rešitvi. Italijanski filozof Umberto Galimberti tole pravi o terorizmu: 

“Družbeni sistem je namreč izzvan, kadar je potisnjen v položaj, ko ne more odgovoriti s svojo logiko, to je z logiko pogajanja, značilno za vse družbe, osvobojene simboličnega nasilja, ki je urejevalo primitivne družbe. /…/
Toda terorizem ni družbeni dogodek, temveč prekršitev družbene pogodbe. Družbena pogodba se namreč ravna glede na vrednost izmenjave. Teroristično izredno stanje prekine vrednost izmenjave in vse skupaj prestavi v območje simbolične izmenjave, kjer v igri ni pogajanje, temveč izziv.
O izzivu govorimo, kadar je pogajanje ukinjeno in lahko sistem odgovori samo s smrtjo terorista ali lastno smrtjo. Silovitost simboličnosti je tolikšna, da prekine vse oblike pogajanja, ki so jih civilizirane družbe trudoma dosegle s postopnim osvobajanjem od primitivnih načinov sobivanja.
Nihče namreč ne ve, kaj bo lahko iztržil iz terorističnega dejanja, v nobenem terorističnem dejanju ni sporazuma o načinu in mogočih enakovrednih izmenjavah. Zahteve teroristov so enakovredne radikalni zavrnitvi pogajanja. In prav zaradi tega vdora v družbeno normo in torej prehoda v simbolični red, katerega moč je prav v tem, da ne pozna nobene računice in izmenjave, je blokiran sistem, ki živi samo od pogajanja, pa četudi v ravnovesju nasilja.
Simbolični izziv je izjemno učinkovit. To so vedele že vse primitivne družbe. Naša ga šele odkriva, vendar si to lahko prikriva, ko dojema terorizem kot “odklon” ali kot “fiziologijo” družbenega sistema.” Grozljivi gost: Nihilizem in mladi, str. 105-108

Človeštvo je ukleščeno v porodne krče. Tako ne gre več naprej, hrepeni po preporodu. Ali se bo zgodil preporod ali nova katastrofa? Slika: Judy Chicago, Birth Project

Človeštvo je ukleščeno v porodne krče. Tako ne gre več naprej, hrepeni po preporodu. Ali se bo zgodil preporod ali nova katastrofa?
Slika: Judy Chicago, Birth Project

In v njihovem deliriju se ljudem zdi, da mora biti rešitev hitra, fantastična, napol božanska – pričakuje jo od Odrešenika, figure, ki bo odvzela vse trpljenje in prinesla takojšnje olajšanje. Ljudje v svojem deliriju figuro odrešenika projicirajo na najbolj neodrešeniške figure, pravzaprav zelo hudičeve figure – Hitler, Trump, Marine Le Pen, itd. 

Iz zgodovine vemo (resnično upam, da nas ni zapustil zgodovinski spomin), kam vodi takšna dinamika. V morje krvi. 

Stvar je torej v tem, da to človeško trpljenje, ki je tako resnično in utemeljeno in tako krivično in nevzdržno, utešimo na drugačen način. To pa bo od nas zahtevalo več napora, kot preprosta predaja kolektivnemu toku iracionalnosti. To bo od nas zahtevalo ustvarjalnost, dušno živost, ki vzame vase izziv duha časa, ga prebavlja in podaja nove rešitve. To bo od nas zahtevalo zrelost, prevzemanje odgovornosti, dovzetnost za človeško stisko, človečnost, pripravljenost biti dejaven in predvsem veliko dela na sebi.

Past

Past, v katero se lahko ujamemo, ko poskušamo preprečiti katastrofo in soustvarjati konstruktivni preporod človeštva, je, da se ujamemo v neumérjeno doživljanje bolečine, trpljenja in jeze. Če smo namreč občutljivi in zaznamo stisko človeštva, vso njegovo trpljenje, nas lahko to tako prevzame in preplavi, da nas popolnoma ohromi in postanemo dežurni čustveni mučeniki. Trpljenje človeštva igra na strune naše notranje bolečine, žalosti, trpljenja, zamer. Ko se združi naša notranja bolečina s kolektivno bolečino, se ustvari nevzdržno stanje, zdi se, brez izhoda, ki nas oklepa z vseh strani. Ko vidimo, na kako krivičen, perverzen, zlorabljajoč način manipulirajo neodrešeniške figure s tem trpljenjem, se prebudijo v nas vsa naša osebna jeza, srd, zamere, krivice, itd. Naša osebna jeza, izvirajoča iz naših preteklih izkušenj, se zlije s kolektivnim tokom in zopet se ustvarijo oklepajoče okoliščine, ki nas povsem vklenejo v nekonstruktivno kletko. 

Časi, kot je ta, od nas še bolj zahtevajo, da vzpostavimo zavesten stik s svojo bolečino in s svojo jezo ter ju ločimo od kolektivne bolečine in kolektivne krivice. Le tako lahko konstruktivno prispevamo k preporodu. 

Ko vzpostavimo zavesten stik s svojo bolečino in svojo jezo, jima damo prostor za konstruktivni izraz in odgovorimo na njune potrebe, postanemo za kolektivno dušo katalizatorji preporoda. Kolektivni bolečini in jezi pomagamo kanalizirati se v konstruktivne smeri. V nasprotnem primeru samo povečujemo zmedo, agonijo, kaos in povečujemo nevarnost

Sprejeti temo in tujost

Kolektivni duši in duhu časa prav nič ne pomagamo tudi, če se zgražamo, obsojamo in zavračamo hudičevost neodrešeniških figur in njihovih parol, ki jih željno pije ljudstvo. Tak odnos je vzvišen, intelektualističen, enostranski in otročji. Kaže na to, da se ne zavedamo, kaj te neodrešeniške figure dejansko so in zakaj se ljudje pod njimi obnašajo tako, kot se. Odločimo se, da so to zlobni ljudje, s tem pa spregledamo njihovo trpljenje in dejstvo, da so v neodrešeniških figurah in njihovih razčlovečenih naukih našli odrešitev le zato, ker ne zmorejo drugače. Njihovo trpljenje spregledamo, nanje pa projiciramo ves gnus, ki ga nosimo v sebi, pa ga nočemo priznati kot sebi lastnega, kot del nas, kot nekaj človeškega, del vseh nas.

Izziv, ki je v takšnih časih postavljen pred nas je, da se naučimo sprejemati vse gnusno, grdo, zlobno, nizkotno, kot naraven del človeškosti. Kot del, ki ga moramo sprejeti, vključiti v svojo identiteto, v dojemanje sebe in človeškosti nasploh, del, ki mu moramo prisluhniti, pogledati v smer, v katero kaže in se odpraviti v to smer. Zelo resno, ponižno in odprto moramo sprejeti ta del človeškosti

Zlo je naravni del človeškosti in del vsakega od nas. Razorožimo ga šele s sprejemanjem. Slika: Caravaggio

Zlo je naravni del človeškosti in del vsakega od nas. Razorožimo ga šele s sprejemanjem.
Slika: Medusa, Caravaggio

Erich Neumann (o njem smo že pisali, O kastraciji in sterilizaciji ali o sovražnosti med moškostjo in ženskostjo) opozarja, da v tradiciji hasidskega judovstva obstaja alternativno branje bibličnega verza Levitik 19:18, ki pravi: “Ne maščuj se in ne bodi zamerljiv do sinov svojega ljudstva, temveč ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe; jaz sem Gospod.” Besedo “bližnji” zamenja druga hebrejska beseda, ki zveni podobno, piše pa se drugače in pomeni “zlo”. V tem primeru bi se verz bral: “Ljubi svoje zlo, tako kot ti, tako jaz, Gospod,” in pomeni: Toliko kot boš ti ljubil svoje zlo, toliko bom jaz, Gospod, tebe ljubil.  

Gre se za temeljno preobrazbo zavesti, izkustven, ne racionalen premik; naš odnos do grdega, zlega, nizkotnega se izkustveno spremeni. O tem je težko razmišljati, če tega ne izkušamo.

Ta preobrazba pa je tako zelo ključna, saj se sicer ujamemo v past polarizacije, v ostro delitev “mi-oni” in gojenje hudih čustev do “njih”. V tem času je to res nekaj najbolj nevarnega. Je prilivanje olja na ogenj. To so časi, ki pred nas postavljajo izziv začutiti sorodnost z vsakim človeškim bitjem, začutiti človeškost, ki nam je skupna vsem. Kar nam je v drugem tujega, ostudnega, nizkotnega, je naša projekcija, kaže na nekaj, česar ne moremo sprejeti kot svojega, kot naraven del sebe, človeškosti. Celovitost človeškosti pa ne prenese enostranskosti. Nenaravna je trditev: to nikakor ni del mene, to je meni nekaj popolnoma tujega. Nič človeškega nam ne more biti tuje. Terencij, rimski dramatik, je dejal: “Človek sem, nič človeškega mi ni tuje.” Celovitost človeškosti bo vedno dopolnjevala naše enostranskosti: tisti, ki imajo zelo močna prepričanja, pogosto sanjajo nezaslišano “tujost”, jo na skrivaj izživljajo na problematične načine, jim nenadzorovano uhaja med vrsticami, ko izgubijo nadzor nad sabo. Celovitost bo vedno vsiljevala drugi pol, ker ne prenese enostranskosti. Namesto, da se tega bojimo, to v polnosti zaobjemimo. 

Bojevnice in bojevniki preporoda bodo babice 

Nekateri od vas, bralcev, ste morda presenečeni, le od kod takšna svarila, le kje vidim toliko nevarnosti. Drugi boste morda mnenja, da je nekonstruktivno razmišljati o valujočih globinah človeštva, ki začenjajo naplavljati tudi grde aspekte človeškosti in je bolje osredotočati se zgolj na dobro. Vsem odgovarjam, da je ključno zavedati se, kaj se dogaja okrog nas, v duši človeštva. Če se bojimo, da bi nas pogoltnil pesimizem, obup in negativnost, je to zato, ker v sebi ne sprejemamo žalosti, bolečine, trpljenja, obupa in ko se barve teh čustev pojavijo okrog nas, jih želimo izbrisati, ker prebudijo v nas vse zapuščeno trpljenje in to postane nevzdržno.

Kot smo rekli v začetku, pomembno je zavedati se, kakšen je duh našega časa; da mu lahko pomagamo, ga razvijamo in potiskamo naprej. V tem ni nič pesimističnega, je le stvarnost. Če nas straši ali v nas zbuja željo po tem, da bi se delali, da ne obstaja, je to tudi zato, ker kot človeštvo nismo opremljeni s sposobnostjo biti babica preobrazbam, ki jih narekujejo vzvalovane globine človeške duše. Obvladamo racionalnost, ko pa vzvalovijo instinktivne globine, se ustrašimo in jih želimo preprosto potlačiti. Njene valove doživljamo kot grožnjo, ki nas bo potopila. Naš čas pa kliče po tem, da se naučimo biti babice porajajočim se globinam. Kliče po tem, da razvijemo nove veščine, ki se jih do sedaj nismo učili. Nič strašnega ni v tem. Vemo pa, da je vse novo po navadi doživeti kot strašno. 

Žensko počelo je načelo vsebovanja. Prišel je čas, ko se moramo naučiti v sebi vsebovati vse človeško in se naučiti vse človeško globoko materinsko ljubiti.. "Človek sem in nič človeškega mi ni tuje." Podoba s Ptujske Gore.

Žensko počelo je načelo vsebovanja. Prišel je čas, ko se moramo naučiti v sebi vsebovati vse človeško in se naučiti vse človeško globoko materinsko ljubiti.. “Človek sem in nič človeškega mi ni tuje.”
Podoba s Ptujske Gore.

Naš čas kliče po čvrstih ljudeh, ki sprejemajo človeškost v polnosti in prav to njihovo sprejemanje človeškosti je njihovo najdragocenejše “orožje”. “Bojevnik” našega časa, ki je edini zmožen človeštvu pomagati v preporod in ne v katastrofo, ni bojevnik z dvignjenimi pestmi, ni glasen bojevnik, kričač, revolucionar ali reakcionar. Bojevnik našega časa je tišji, nefantastičen, nevznemirljiv, izžareva pa neomajno notranjo čvrstost, pristni stik z vso svojo človeškostjo in človeškostjo vseh ljudi, globoko ljubezen do človeškega.

Alenka Rebula takšne “bojevnice” takole opiše: 

Blagor ženskam,
ki se spuščajo v goreča brezna
iskat svojo dušo,
in se vračajo v ožganih krilih
z osmojenimi lasmi
s polnim naročjem
stopajo navzdol po vulkanu
pod oboki cvetnega prahu
s sporočilom
o rešenem svetu.

Erich Neumann takšnega “bojevnika” opiše takole: 

Je pol, ki počiva v toku fenomenov, proti komur udarjajo valovi kolektivizma in masovne psihe. Ti valovi s sabo povlečejo le osebnost, ki je z etičnega vidika le delno razvita, ker svojih korenin ni zasidrala v nezavednem. 

Lahko smo drevesa, ki čvrsto stojijo v ujmi podivjanih človeških globin (to, kar čutijo Trumpovi privrženci in privrženci njegovih evropskih ustreznikov, je manifestacija podivjanih človeških globin), ne le, da čvrsto stojijo, zaradi sprejemanja človeškosti predstavljajo “imunske celice” človeštva, kot jim pravi Neumann. Te “imunske celice” vzamejo vase dvignjeno zlo in ga prebavijo na konstruktiven način in tako omogočajo, korak za korakom, preporod namesto katastrofe. 

Kaj zares potrebuje človeštvo? 

Mislim, da bi moralo biti prvo moralno vprašanje, s katerim se ukvarja Cerkev, vprašanje socialne pravičnosti. Pomanjkanje le-te, to je resnična nemoralnost! Prav to je tisto, kar vzbuja, kot bi rekli v Stari zavezi, božji srd. Ne maram govoriti o tem, ker ne verjamem v jezo in ker mislim, da Bog ne more biti jezen. Ampak to je prispodoba, ki so jo zelo pogosto uporabljali v davnini. Gre za plačo, ki je delavec ne dobi, gre za slabo razporeditev dobrin. Ko je Jezus prišel na ta svet, je prišel oznanit dobro novico revnim. Prišel je vzpostaviti nov red pravičnosti in prišel je predati se uresničevanju te nove resničnosti. Na zadnji večerji je dejal, da morajo raztrgati hleb, ga razdeliti in si ga deliti, kruh, ki pripada vsem. To je morala, ki jo moramo pridigati v Cerkvi. Na prvem mestu so pravičnost in pravice ljudi. Vsi smo povabljeni na gostijo življenja. Ko bomo pred Bogom, in, vsak dan smo pred Bogom, nas ne bo vprašal, s kom smo spali in s kom nismo spali. Vprašal nas bo, če smo ljubili in če smo bili pravični.

Sor Lucía Caram

Sor Lucía Caram

Tako je odgovorila sestra Lucía Caram (Argentinka, tako kot papež; očitno ima Argentina veliko resnično božjega), ko so jo na televiziji vprašali po njenem mnenju o homoseksualnosti. Kako natančno prodre skozi iluzijo, ki jo ustvarja vladajoča elita in v katero, kot ribe v ribiško mrežo, lovi ljudi. Ustvarja iluzijo nepomembnih konfliktov, nepomembnih tem (na primer homoseksualnost), da nas odvrne od resnično pomembnih tem – na primer te, da vlada človeštvu perverzen, krivičen sistem, ki ruši človeško dostojanstvo! 

Kot smo ugotavljali na začetku članka, ljudje podlegajo senci in hudičevim neodrešeniškim figuram zato, ker so pripeljani čez rob vzdržnosti in ne zato, ker bi bili zlobni. Teroristi ne napadajo zato, ker bi bili zlobni, ampak ker so njihovi ljudje pripeljani čez rob vzdržnosti, razčlovečeni (teroriste ustvarjajo brezkončne vojne geopolitičnih interesov Zahoda). Srečko Kosovel je v začetku 20. stoletja preroško pisal: 

Evropa umira.
Do smrti izmučeni evropski človek divja z

električno brzino v razvoj, divja in samo eno 
željo ima še: umreti.
Državni aparati pritiskajo tega človeka k tlom,
suženjstvo nevidnih spon duši tega človeka,
prikovan je na zbesneli motor razvoja in se ne 
more rešiti.

Sestra Lucía Caram pravi: Sem bojevnica upanja in ne bom dovolila, da me ubije utopija.  Mislim, da je izziv biti zmožen odkrivati dobroto, ki je v svetu in ustvariti tok dobrote, rešiti lepoto, predanost, solidarnostMislim, da ni dovolj, da zgolj od časa do časa pomirimo svojo slabo vest z majhnimi deli za druge, moramo se postaviti v čevlje drugega, prakticirati bližino in od tu prevrniti sistem od spodaj. Ker od zgoraj se ne bo spremenil. Mislim, da nas je več tistih, ki verjamemo v mir in v bratstvo in ki lahko iz dobrote in iz zavrnitve nasilja, kar ni pasivnost, ustvarimo nov svet.”

Potrebno je prevrniti sistem od spodaj! 

Srečko:

Evropa je norišnica civilizacije in hiperintelektualizma.
N j e n a  k r i z a  j e  s a m o  e n a: k r i z a  č l o v e č a n s t v a.  

"Musliman, jud, kristjan, pogan in ateist vstopijo v kavarno... ...in se pogovarjajo, smejijo, pijejo kavo in postanejo dobri prijatelji. To ni hec, to se zgodi, ko nisi butec."

“Musliman, jud, kristjan, pogan in ateist vstopijo v kavarno…
…in se pogovarjajo, smejijo, pijejo kavo in postanejo dobri prijatelji. To ni hec, to se zgodi, ko nisi butec.”

Potrebno je preseči strupe delitve, polarizacije “mi/oni” in prepoznati skupno človeškosti, ki nas povezuje. Potrebno je sprejeti vso človeškost, tudi nizkotno in zlo, kot naravni del sebe. Ko to sprejmemo, smo ponižni in sprejemamo svojo omejenost. Ponižnost, sprejemanje svojih omejitev in bratstvo med ljudmi je tisto, kar nas lahko popelje v preporod in ne v katastrofo. 

© Ana Drevenšek

Vabim te, da v komentarjih podeliš konstruktivne izkušnje, ideje, razmišljanja, doživljanja! 

PRAVNO OBVESTILO
Advertisements

O kastraciji in sterilizaciji (ali o sovražnosti med moškostjo in ženskostjo)

»Kjer vlada ljubezen, ni volje do moči; kjer prevladuje moč, primanjkuje ljubezni. Ena je senca druge.« Carl Gustav Jung

»V tem smislu lahko rečemo, da bi ljubezen, če naj bo na višini svoje najiskrenejše resnice, morda morala ljubiti tudi gnusobo, tudi razbrzdanost, tudi perverzijo, ki nam po Freudovih besedah, če je obrnjena k “najvišjim, aseksualnim ciljem…priskrbi moč za dobršen del naših kulturnih dosežkov”.
O tem pričajo slikarji in pesniki, ki za svoje ustvarjanje zajemajo iz izvornega kaosa, kjer ni pravil, ni postave, ni priznavanja razlike, temveč simbolna ponovna vzpostavitev tistega nerazčlenjenega, ki je obstajalo pred stvarjenjem. Morda bi morali začeti od tod, da bi zaživela nova vrsta resničnosti, onkraj obstoječe, ki ne privlači več in ne prebuja ljubezni.« Umberto Galimberti, O ljubezni (poglavje Ljubezen in sprevrženost)

Pričujoči članek govori o sterilizaciji in kastraciji; ne v smislu operativne preprečitve plodnosti pri živalih (in ljudeh), temveč v smislu duševnega omejevanja in preprečevanja edinstvenih lastnosti ženskosti in moškosti kot psihičnih modusov pri vzpostavljanju in ohranjanju živosti in zdravja.

Namen članka je z le nekaj od mnogih primerov pokazati, kako sta se moškost in ženskost skozi zgodovino vzajemno omejevala. Njuno vzajemno omejevanje in ogrožanje ni prirojena lastnost njunega odnosa, temveč posledica razumljive nezrelosti razvijajoče se zavesti človeštva. Namen članka je tudi nakazati, da je uničujoč učinek na drugega prisoten pri obeh modusih in da rešitev tega konflikta – preobrazba iz opozicije v komplementarnost – ni v iskanju in potrjevanju krivde ter nalaganju kazni enemu ali drugemu, temveč v razumevanju zgodovinskih okoliščin in dojemanju, da povzročanje ran nikoli ni enosmerno dogajanje, ampak vedno vzajemno.

Stara etika, kot jo imenuje Erich Neumann, je temeljila na razdeljevanju sveta na dobro in zlo, strategija te etike za onesposobljanje zla pa je bila potlačitev in zanikanje. Takšna etika je ustvarila v človekovem doživljanju močno naelektrena nasprotja, ki so nezdružljiva, nerešljiva, v bojnem odnosu. Posameznik se je s to okolnostjo soočil na različne načine; lahko se je popolnoma istovetil z »dobrim«, torej družbeno sprejemljivim. S tem je prevzel nase istovetnost z nadosebno vrednoto, ki je presegala njegovo posameznost – posameznik v sebi nosi svetlobo in senco. To je ustvarilo hybris, prevzetnost, razčlovečenje – človek se je odrekel svoji človeškosti, s tem ko je trdil, da je samo dober, na strani dobrega in absoluten nasprotnik zlu. Erich Neumann opozarja na mit o Ikaru in Dedalu, ki prikaže razplet takšne okoliščine: prevzeten let v nadosebne, nadčloveške višave človeka obvezno pokonča; konča se s trpkim padcem v ocean, ki je simbol nezavednega – kjer živi vse, kar je človek v svojem enostranskem istovetenju zanikal.

Druga možnost, ki jo je človek imel pri poosebljanju stare etike, je bila zavestno trpljenje spričo svoje tragične narave  – v krščanski dogmi je to nauk o izvirnem grehu. V tem primeru človek ni zanikal svoje temne plati, ohranjal je zavedanje o njej in se s pomočjo različnih strategij (krst, spoved, izganjanje zlih duhov) poskušal ohranjati na strani svetlobe, preprečevati vpliv teme nase, kot borec »dobrega« ostajati na svetli strani.

Ta stara etika je ustvarila duševno konstelacijo, ki se je z vsakim parom nasprotij avtomatsko in neposredno soočila v duhu nujnosti izbire – potrebno je izbrati stran, se boriti za svojo stran, nasprotno pa uničiti. Človeška zavest je bila prešibka, da bi v sebi hkrati nosila nasprotji, energijo njune napetosti in se skozi to napetost kalila, postajala bolj vseobsegajoča, celostna, zrela. Tako se je odzvala tudi na nasprotje moško-žensko. Pri tem je potrebno poudariti, da so nekatere kulture, na primer kitajska, že od pradavnega oblikovale nauke komplementarnosti, torej vzajemnega dopolnjevanja in ne opozicije, torej nezdružljivega nasprotništva. Spoznanja teh kultur nosijo v sebi dragocena semena za razvoj človeške zavesti.

Čas je, da se zgodi »mutacija duševne konstelacije« sodobnega človeka, kot bi dejal Neumann. Čas je, da zaživimo po novi etiki. Etiki, ki ne temelji na nasprotništvu, ampak na čuječi, radovedni in sočutni drži do sporočil, ki jih nosita drug za drugega dva dela nasprotja. Čas je, da naša zavest postane alkimijska posoda, ki bo zdržala v sebi hkrati oba dela in z radovedno pozornostjo in sočutno prizanesljivostjo opazovala napetost med njima. In v tem opazovanju bo zaznala zgodbo o Tretjem, ki jo pripoveduje ta napetost. Ljubezensko zgodbo, ki razkriva, da se želita nasprotji združiti v plodnem porajanju Tretjega, ki ju oba presega in ki obema daje smisel. Zgodbo, ki razkriva, kako smo v vseh stoletjih vzdrževanja bojev preprečevali nečemu plodnemu in preobražajočemu, da nas napolni s transcendenco.

Sveti Jurij ubije zmaja. Zmaj je metafora iracionalne maternice, ženskosti, notranjega oceana, nezavednega. Nezreli ego se boji tega dela duše in se zato odloči, da ga bo pokončal. V patriarhalni družbi se to dojema kot junaštvo. Patriarhalni miti so polni junakov, ki ugonobijo mitološka bitja. Avtor: Edward Burne-Jones (Anglija, 1833 - 1898) Title : Date : 1866 Medium Description: oil on canvas Dimensions : Credit Line : Gift of Arthur Moon KC in memory of his mother, Emma, born in Sydney in 1860, the daughter of John de Villers Lamb 1950 Image Credit Line : Accession Number : 8536

Sveti Jurij ubije zmaja. Zmaj je metafora iracionalne maternice, ženskosti, notranjega oceana, nezavednega. Nezreli ego se boji tega dela duše in se zato odloči, da ga bo pokončal. V patriarhalni družbi se to dojema kot junaštvo. Patriarhalni miti so polni junakov, ki ugonobijo mitološka bitja.
Avtor: Edward Burne-Jones (Anglija, 1833 – 1898)

Sterilizacija

Pojem sterilizacije kot ga uporabljam v tem članku, govori o načinih, s katerimi je človek omejil, poškodoval, ogrozil ženskost, da bi preprečil učinek delovanja te duševne dimenzije nase. Raziskovali bomo tri razloge, zakaj se je razvijajoči človek odločil, da je ženskost »slaba« in ga ogroža ter načine, kako se je odzval na te tri razloge. Primerov pa je seveda še veliko več.

Preplavljajoča maternica

Izkušnja »preplavljajoče maternice« je dušeča izkušnja utapljanja šibkega ega. V tej izkušnji je ženskost izkušana kot vsemogočna, vseobsegajoča, vseprisotna in ta vsemogočnost povzroči percepcijo lastnosti ženskosti, kot so intuitivnost, fluidnost, iracionalnost kot groteskne, ogrožujoče, strašljive. Velika Dobra Mati postane Strašna Mati preprosto zaradi svoje premoči.

To je izkušnja, ki jo pogosto povzroči izkustvo preplavljajoče, dušeče matere, predvsem pri fantkih. To je čustveni incest, ki ga mati stori nad svojim sinom – preplavi ga s svojo »maternico« – pozornostjo, ljubečnostjo, materinskostjo, razčustvovanostjo, šibkostjo in pričakovanjem skrbi zanjo, itd. Mati preplavi razvijajočo se in zato razumljivo in upravičeno šibko zavest sina. Izkušnja ženskosti se zato v sina vtisne kot izkušnja dušenja, preplavljanja, premoči razčustvovane iracionalnosti nad zavestjo in moškostjo. Pia Mellody (Facing Codependence in Facing Love Addiction) to poimenuje tudi »zloraba z opolnomočenjem« – mati namreč sina postavlja na visoko mesto, ga časti, obožuje. S tem mu hkrati vliva občutke pomembnosti in občutke nelagodja, kajti biti predmet oboževanosti je za sina v resnici zloraba; ni njegova vloga čustveno zadovoljevati svojo mamo.

V odraslosti se to prevede v pozunanjenje, obsedenost z zunanjim, materialnim kot poskus bega pred notranjostjo, ki v sebi nosi strahotno resnico o čustvenem incestu, ki je zadal tako boleče in strahovite rane. Izrazi se kot hiperintelektualnost, ki je prav tako poskus ubežati drugim duševnim modusom, kajti, če bi se zavest odprla za slednje, tako je prepričan posameznik, bi se nanj vlila nepremagljiva, strašna in groteskna ženskost, ki bi ga zadušila. Izrazi se kot distanciranost, izogibanje biti ganjen, dotaknjen, čustveno vzvalovan in preobražen, kajti vse to bi lahko odprlo vrata boleči resnici o čustvenem incestu in preplavljajoči izkušnji ženskosti. To porodi celo nekakšno hladnokrvnost, vtis nečloveškosti. Izrazi se kot promiskuiteta, ki jo Matjaž Regovec v svoji knjigi Prapodobe promiskuitete opredeli kot materializacijo incesta. Kaj to pomeni? Promiskuiteta je menjavanje spolnih partnerjev z namenom preprečiti odnos. Razvoj osebnega odnosa bi namreč odprl rano čustvenega incesta, ki pa je preboleča in jo je zato potrebno potlačevati, da žrtev preživi. Odpiranje svoje notranjosti ženski – imeti odnos z žensko – žrtev dojema kot enako izkušnji z materjo, zato se ji na vse načine upira, da bi preprečil ponovno uničujoče dušenje in preplavljanje. Izrazi se kot zasvojenost s spolnostjo, ki je prav tako izraz premoči nad žensko, premoči, ki daje olajšanje po zlorabljeni otroški nemoči.

Zloraba preplavljajoče maternice ustvari razumljive poteze, ki so glavne določujoče poteze sodobne zahodne družbe: hiperintelektualnost kot poskus rešiti se zlovešče »maternice«, hladnost in distanciranost, kronično družbeno pomanjkanje dotika, pomanjkanje solidarnosti in skrbi drug za drugega, zlovešča hladnokrvnost in razčlovečenje tehnologije in uporabne znanosti (v nasprotju z znanostjo vednosti). Veliko oblik nasilja nad ženskami izvira iz izkušnje zlorabe preplavljajoče maternice.

Ženska – hudič

Žensko je bilo v zgodovini enačeno s hudičem. Ženska je bila pod vplivom stare etike dojemana kot skušnjvalka, hudičeva pomočnica, ki zapeljuje heroja svetlobe z njegove poti, v območje pogube s svojo spolno privlačnostjo. V judovski tradiciji je arhetip demonske skušnjavke utelešala Lilith, prva Adamova žena. Ker se ni želela podrediti Adamu, je Adam od Boga zahteval, da mu dodeli novo ženo in dobil je Evo. Lilith pa od takrat naprej ponoči obiskuje moške in jim krade belo tekočino. Linda Leonard opozarja na močno projekcijo v tem mitu – moški, nezmožni nadzirati svojega poželenja, so na Lilith – žensko – projicirali krivdo za svojo nenadzorovanost. Podobno dinamiko je moč zaslediti v pripisovanju krivde za posilstvo ženskam: »Zakaj pa je nosila tako kratko krilo? Sama si je kriva. Zakaj pa je hodila tako pozno sama po cesti? Sama si je kriva.«

Obstaja še več razlag, poleg te povezane s spolnim poželenjem, za povezovanje ženske s hudičem.

Ena od njih izvira iz delitve sveta na materijo in duhovno, ki je del stare etike in pripisuje ženski materialno domeno, moškemu pa duhovno. Materialno je inertno, mrtvo in omejuje duha, uklešči ga in mu onemogoča doseči odrešeno svetlobno bivanje. Ženska je tista, ki moškega »zaklepa« v povprečnost, ujetost v telesnost, vsakdanjost, sužnost osnovnim telesnim in čustvenim potrebam, ki se duhu zdijo nizkotne in sramotne. Ženska je tista, ki vleče moškega navzdol, v nizkotnost in on ji poskuša to preprečiti.

Umberto Galimberti v knjigi O ljubezni pravi:

»Ženska poraja eksistenco, Bog pa daje življenje. Zato, če naj še naprej izrabljamo krščansko metaforo, je naša kultura vedno opozarjala na določeno sorodnost med žensko in hudičem – Dostojevski je nekje zapisal, da samo vrag pozna žensko srce. Pri tem ne gre za vprašanje spola, temveč za vprašanje meje. Meje, do katere lahko eksistenca, vsaka eksistenca, poraja bohotno brstenje življenja.

Bog se kaže v življenju, hudič pa si je zadal nalogo, da varuje eksistenco, ki je skrčeno življenje. Angel ni svoboden kot človek, temveč je zapisan eni sami izbiri, odločitvi, ki jo je opravil enkrat in za vselej; je »varuh«, tako kot hudič, vendar ne skrbi za ohranjanje eksistence, temveč za to, da se ta prelomi, da bi se zgodilo, kar se nikdar ne zgodi: da bi se eksistenca odprla življenju-

»Bog je ljubezen in ljubezen je Bog,« piše Baget Bozzo v poskusu, da bi presegel idejo o Bogu in se dotaknil resničnosti Boga. Na strani hudiča je vsaka eksistenca, ki preprečuje, da bi se življenje razraslo do svoje meje. Človek se nikoli ne more poistovetiti s hudičem, čuvarjem meje, zato gleda na smrt kot na razpad vseh meja, začenši s tisto, ki se je zavemo vsakokrat, ko rečemo Jaz.« str. 22, prevedel Matej Venier (italizacija avtorjeva, odebeljenje moje)

Ženska se skozi to razlago pravzaprav kaže kot znanilka človeškega, znanilka omejitev in zamejenosti človeka. Neumann je pokazal, kako je stara etika temeljila na ponotranjanju nadosebnih vrednot, ki so absolutne (absolutno »dobre«), s tem pa je zanikala naravno dejstvo človeškosti, ki v sebi nosi »dobro« in »zlo«, temo in svetlobo. Da bi se človek poistovetil z nadosebnim »dobrim«, mora potlačiti svojo senco, tem pa svojo telesnost in omejenost, ki sta določujoči lastnosti bitja. Ko človek izgubi stik s svojimi omejitvami in omejenostjo, postane razčlovečen, nečloveški. Kot pronicljivo ubesedi Neumann v knjigi Globinska psihologija in nova etika:

»Osnovno neistovetenje posameznika z nadosebnim je podlaga njegovega obstoja. Samo v razločevanju omejenosti bitja od ustvarjalne brezmejnosti postane edinstvenost in posameznost človeka učinkovita. Z inflacijo ega [istovetenje z nadosebno vrednoto] se izognemo tej osnovni okoliščini in človek postane sanjska podoba, popolnoma duhoven, duh.«

Svet stare etike se boji oznanila običajnosti, povprečnosti, človeškosti, ki ga prinaša ženskost. Boji se priznanja, da vsi jokamo, nas je strah, trpimo, kakamo, lulamo, bruhamo, smrdimo, kadar se oznojimo, se prehranjujemo, se predajamo spolnemu drhtenju in utripu v ljubljenju ali pa živalskem občevanju. Boji se priznanja, da smo vsi samo ljudje! To dejstvo je za svet, ki se boji ženskega, strašno, groteskno, nizkotno in sramotno. In vendar je rešitev in zdravilo za tegobe prestrašenega, enostranskega ega ravno v tem priznanju.

»V prisotnosti nečesa prevzemajočega človeka utiša veličina izkušnje. Skrivnostno je, ker je neubesedljivo – preprosto ni besed, ki bi to lahko opisale. Izkušnje, ki ne morejo biti izražene, so v svetu, ki podcenjuje misterije ponavadi podcenjevane. Tak svet ustvarja psihično opustošenje za ljudi, ki živijo na ženski način, za ljudi, ki so dali večji del svojega življenja ženskemu delu – rojevanju otrok, skrbi za žive, negi umirajočih. Prisiljeni so preizpraševati svojo vrednost, ker nimajo besed, s katerimi bi lahko prenesli svojo izkušnjo.« Nor Hall

 Ženska – smrt in preobrazba

Nazadnje nekaj besed namenimo preobražajoči lastnosti ženskega in strahu pred njo.

Ena od poglavitnih in določujočih lastnosti ženskega je njegova cikličnost in s cikličnostjo preobražanje. Cikličnost je možna le ob prisotnosti procesa preobražanja.

Ženskost deluje v nenehnem kroženju porajanja, razvoja, razcveta, razpadanja, smrti in preobražanja. Razodeva resnico, da so vse stvari najprej zarodek, nebogljene, nevedne, ranljive, da pridobivajo vitalnost, prodornost in moč skozi proces razvoja in da na koncu vse čaka izpolnjenost, minljivost, razgradnja.

S to lastnostjo na različne načine ogroža enostranski ego stare etike, ki se ženskosti boji. Z razkrivanjem ciklične faznosti razodene, da je ego v svojih poskusih mišljenja in delovanja najprej šibak, kobacajoč, iščoč, razkrije tisto »nečastno« obdobje »povprečnosti in navadne človeškosti« ega, ki se želi predstaviti kot vsemogočen, vsemoder. Prav tako razkrije nezadostnost mišljenjskih in dejavnostnih dosežkov ega, ko njihov čas preteče, ko jih preraste nekaj boljšega, bolj ustreznega, bolj vitalnega. Razkriva potrebo po »nečastnem« umiku, ponižnosti.

Predvsem pa transformativnost ženskega ogroža večnost in statičnost, v kateri verjame enostranski ženskoboječi ego. Verjame, da je možno oblikovati večne zakone, ki držijo vselej in v vseh obdobjih. Da je možno priti do zaključkov, ki so končni in bodo vedno uporabljivi. Verjame v gradnjo – ustvarjanje konstrukcije iz novih in novih končnih zaključkov, ki se nadgrajujejo in ustvarjajo vedno bolj popoln sistem ubeseditve sveta, ki je večen in nespremenljiv. Na tak način se učimo misliti o znanosti – kot o sistemu, ki se dograjuje, nove ugotovitve se kot komplementarne dodajo že obstoječim. Toda poglobljeno raziskovanje znanosti pokaže, da se znanost ne razvija na ta način. Znanost se v veliko večji meri razvija s pojavom novih odkritij, dognanj, predpostavk, ki stare razgradijo, razvrednotijo, razveljavijo in jih nadomestijo. In nato nove nekoč nadomestijo njih.

Enostranskemu ega ta zakon preobražajoče cikličnosti vliva strah, kajti odvzema mu občutek varnosti, ki ga daje večna, nespremenljiva, večno dopolnjujoča se struktura. Od njega namreč zahteva, da se stalno odreka čistosti, jasnosti, trdnosti, ki jo doseže um in se predaja iracionalnim globinam, ki vse doseženo razgradijo in začno iz razgrajenega porajati novo čistost, jasnost in trdnost. Kot smo ugotovili pri problemu preplavljajoče maternice, je ta proces za enostranski ego strašljiv in to je razumljivo.

Sirene, ki zapeljujejo mornarje sredi morja, jih omrežijo in hipnotizirajo, da le-ti izgubijo razum in jih naposled ugonobijo, so podoba zlorabljajoče preplavljajoče maternice, ženskosti, ki kastrira. Avtor: Herbert Draper Painting - Ulysses in sirene

Sirene, ki zapeljujejo mornarje sredi morja, jih omrežijo in hipnotizirajo, da le-ti izgubijo razum in jih naposled ugonobijo, so podoba zlorabljajoče preplavljajoče maternice, ženskosti, ki kastrira.
Avtor: Herbert Draper Painting – Ulysses in sirene

Kastracija

Sedaj pa se obrnimo h kastraciji – procesu omejevanja, ogrožanja, poškodovanja moškosti kot duševnega modusa zaradi strahu pred njim.

Dragocenosti moškosti

Moškost nas obdarja z več darili. Eno od njih je darilo faličnosti. Faličnosti v smislu projektivnosti, proaktivnosti, prodornosti in osredotočenosti. Energija moškosti je energija, ki se sproži in sproži. Sprožilna energija. Sprožitev je močno naelektren dogodek z visoko napetostjo in izjemno osredotočenostjo. Iz nerazločljive, kaotične, iracionalne mase maternice, ki je, utripa, je polno potencialna, izstreli odločitev za eno možnost in da energijo za uresničitev, materializacijo te možnosti. Brez energije moškosti bi vedno bila zgolj potencialnost, zgolj nosečnost, plodnost in nikoli rojstvo, nikoli obelodanitev, nikoli manifestacija in rast in spoznanje, ki ju prinese manifestacija.

Moškost obdari z veščinami materializacije. Prispeva odločnost, disciplino, red, omejitve, meje, občutek realnega okvirja v nasprotju z (ne)okvirom potencialnosti, občutek umeščenosti v čas – v odnos s preteklostjo in prihodnostjo, umeščenosti v proces – v zavedanje preteklih faz in bodočih faz. S projektivno prodorno energijo s pomočjo teh veščin povzroči materializacijo.

Darilo moškosti je intelekt. Intelekt, ki razblini meglice nedoločnosti, nerazločljivosti in izčisti jasne obrise ločenih bitnosti. Intelekt, ki prinaša dar razločevanja, razvrščanja, ovrednotenja, izbire. Intelekt, ki izkristalizira in s tem naredi uporabno. Intelekt, ki izkristalizira in s tem naredi pojme skupne – pripadne vsem ljudem – in na ta način omogoči dialog, izmenjavo znotraj skupnega družbenega prostora. Ki nas povabi v ta skupni družbeni prostor iz naših posameznih maternic iracionalnosti in potencialnosti, kjer je samo naš svet, samo naš jezik, čista individualnost. Intelekt, ki ustvari enostranskost, časovno zamejenost, pomensko zamejenost, da bi nam omogočil komunikacijo, udejanjanje, izmenjavo.

Razčustvovanost, vera – kastracija dvoma  

Dvom je veliko darilo intelekta. Dvom izvira iz besed »dva« in »um« – dva uma, razuma, pameti. Pomeni, da poskušamo splezati iz svoje individualnosti v skupen prostor med dvema razumoma in preveriti, kaj je resnično in kaj ni. Preverjanje je dar dvoma. Preverjanje, ki zagotovi, da iracionalna maternica ni vsilila svojega pomena in s tem požrla in prevzela pomen, ki ga je nameraval predati drug človek ali pomen, ki biva v resničnosti, v realnem okvirju. Dvom je tisti, ki se odreka utolaženosti v veri, ki nima izkustvene resonance, kajti strah je premočan in bolj kot do, da bi v trebuhu začutil resoniranje vere z našim instinktom resničnosti, je prestrašenemu pomembno, da veruje. Dvom je tisti, ki si prizadeva najti občutek v trebuhu, ki pravi »Drži. Res je.« in s tem doseči mir, ki ga ne bo pretresala nočna negotovost – saj vemo, da je vsak fanatizem v nezavednem kompenziran s toliko močnim dvomom in negotovostjo, kot je močan zavestni fanatizem. Dvom se ne sprijazni s to tragično okoliščino in želi najti izkustveno potrditev ali zavrnitev trditve.

»Stalna prisotnost Boga med človeštvom v obliki Svetega Duha pomeni, da je človeštvo vključeno v božanski proces in to »pomeni, da je načelo ločenosti in avtonomije proti Bogu – ki ga pooseblja Lucifer kot Bogu-nasprotujoča volja – prav tako vključeno vanj.« Lucifer je arhetipska podoba samo-asertivne (self-assertive) volje, človeškega ega. Ta »uporniška volja«, senčni brat »svetlega Sina«, Kristusa, je potrebna za samouresničitev.

»Objekt, ki nima svoje volje, ki bi bila zmožna, ko je potrebno, nasprotovanja njegovemu stvarniku, in ki nima drugih lastnosti, kot stvarnikovih lastnosti…nima neodvisnega obstoja in je nezmožen etične odločitve…Zato je bil morda Lucifer tisti, ki je najbolje razumel božanski boj stvarjenja sveta in ki je to voljo najbolj zvesto udejanjil. Kajti z uporom Bogu je postal aktivno načelo stvarjenja, ki se je upiralo Bogu s svojo lastno proti-voljo.« C. G. Jung

Prav tako je človeški ego, podprt z Luciferjevim vztrajanjem pri avtonomiji, svobodi in samo-potrditvi, potreben dinamičen element v razvijajoči se samouresničitvi psihološke celovitosti človeka. Brez tega elementa bi obstajal samo potencial in sebstvo bi ostalo latentno, abstrakcija.« Murray Stein

Razčustvovanost – iracionalna, nekanalizirana čustvenost preplavljajoče maternice hlepi po kastraciji intelekta in dvoma. Sprevžren užitek doživlja ob onemogočanju moškosti sprožiti se in sprožiti, izbrati, odločiti se, razjasniti, zamejiti z namenom uresničiti. Slepa vera zahteva od človeka, da se preda, da preda svoje dostojanstvo spoznavanja, da se odreče svojemu razvoju, da se odreče temu, kar ga dela človeškega – spoznavajoči um.

To je temni obraz Neptuna, ki zmede, zato da pridobi moč, ki mrcvari in se igra, brizga črnilo v vodo, vrtinči meglice, meša pojme, razgrajuje določenost, da bi kastriral razum.

Vera je zahtevala od človeka, da se odreče dragocenim darovom moškosti. V sodobnem času to od človeka zahteva tudi novodobna ali »new age« duhovnost, ki zahteva od človeka slepo vero v kozmične entitete, kozmične zakone, ki jih človek ne izkuša na lastni koži.
Človeku preprečuje, da bi začel tam, kjer je, ampak mu vceplja občutek nezadostnosti s tem, da ga sili, naj poosebi nekaj, česar ne izkuša in ne more ponotranjati. Človeku reže korenine, izrine ga z njegove izhodiščne točke – to, kar v tem trenutku je – ki ga edina lahko sproži na pot spoznavanja.
Človeka prepričuje, da obrača oči stran od bolečine, od krivic, zla in začne verjeti, da so le-te iluzija. Prepričuje ga v slepo vero v svetlobo, prav na enak način, kot to počne stara etika in njen podaljšek – religija.
Človeka odteguje iz območja skupnega, skupnega jezika in skupne resničnosti, ki jo omogoči intelekt, da bi nam pomagal živeti skupaj in živeti skupaj dobro, spreminjati se v dobro družbo. Prepričuje, da je skupno iluzija, da je resnična le čista individualnost notranje maternice. Izbrisuje časovni okvir in zgodovinsko umeščenost in razveljavlja družbeno odgovornost. Na oltar čaščenja postavlja čisto, vase zavito, s svojo individualnostjo prepojeno in za druge in drugačnost slepo in gluho, individualnost. Prav takšne pa nas želi kapitalistična pošast, za katero smo vredni le kot slepi, nezainteresirani potrošniki. Večno neopolnomočeni, večno nepovezani s sabo, v večni lakoti, zmedenosti, nedoločljivosti, večno hrepeneči – večno trošeči.

Notranje in družbeno

Moškost in ženskost kot duševna modusa sta v enakovrednem in spoštljivem sodelovanju nosilca območja preseka med notranjim osebnim in družbenim zunanjim. Nova etika, ki jo prinaša na novo definiran odnos med moškostjo in ženskostjo, ki jo prinaša mutacija duševne konstelacije, temelji na globokem zavedanju tega preseka med notranjim osebnim in zunanjim družbenim. Zaveda se, da ni nič čisto družbeno in nič čisto psihološko. Noben družben fenomen ni brez vsakršne povezave z notranjim dogajanjem v posameznikih in noben notranji proces v posameznikih ni brez vsakršne povezave z dogajanji v skupnosti.

»Toda resničnost zla, ki napada posameznika, ne izhaja zgolj iz njegove individualne resničnosti, temveč je tudi projicirana kot individualni konstrukt kolektivnega. Prav tako ustvarjalne nezavedne sile, ki nakazujejo nove poti, niso zgolj individualne sile, temveč individualna konfiguracija ustvarjalnega vidika skupnosti, torej skupnega človeškega nezavednega.
Tako problem, kot plasti, ki porajajo rešitev, so vidne v posamezniku, toda oboje temelji na kolektivnem. Prav to dela izkušnjo posameznega človeka tako pomenljivo in pomembno.
Kar se zgodi v njem, deluje kot vzorec in primer tega, kar se dogaja v celoti in rešilna izhodišča so začetek bodočih vrednot in simbolov skupnosti.
Posameznik in njegova usoda sta prototipa kolektivnega: predstavljata retorto, znotraj katere skupnost vari svoje strupe in protistrupe. Prav zato je globok psihološki dogodek, ki prevzame posameznika in se v njem manifestira kot objekt izkušnje, transcendentnega pomena za obdobje tranzicije in loma kolektivnih norm.
Prihodnost skupnosti živi v sedanjosti posameznikov, ki vznemirjeni od svojih težav predstavljajo strukturne organe skupnosti. Občutljivi ljudje, psihični bolniki in ljudje z ustvarjalnimi darovi so vedno napovedovalci. Njihova okrepljena prepustnost za kolektivne nezavedne vsebine, to globoko podlago, ki določuje zgodovino skupinskega dogajanja, jih naredi bolj dovzetne za nove vsebine, ki klijejo, a za skupnost še niso zaznavne. Ti ljudje tudi osebno in goreče živijo izzive, katerih aktualnost skupnost zazna šele čez stoletje ali še kasneje.« Erich Neumann

Čas je za novo poroko med moškim in ženskim, ki ne temelji na okoriščanju in izrabljanju enega ali drugega, ampak skupnem porajanju odrešujočega Tretjega. Čas je za mutacijo duševne konstelacije. Čas je za novo etiko.

© Ana Drevenšek

Vabim te, da v komentar zapišeš svoje izkušnje s kastracijo in/ali sterilizacijo ter odnosom med notranjim osebnim in zunanjim družbenim!