Psihologija zero waste: predlog za očiščevalno dieto 2022 😊
Še zmeraj sem pod navdihom pogovorov s srečanja »politični Tarot« z dne 23.12.2021, ko se nas je nekaj zbralo in smo skupaj metali mreže v psihično morje okrog nas (da vidimo, katere tokove kolektivnega duha ujamemo). Tema, o kateri še vedno razmišljam o našega srečanja, se mi zdi fina tema za eno novoletno kontemplacijo in premislek o tem, kako želimo vstopiti v nov cikel. Seveda sem se obrnila še na Tarot in skupaj vas bova poskusila navdihniti in navdušiti ob tem koledarskem prehodu. 😊
Med drugim me je naše srečanje navdihnilo k razmišljanju o vprašanju zvestobe kot vsakdanje prakse – ne zvestobe v smislu odnosne lojalnosti ali zvestobe ideji, vrednoti, temveč zvestobe v pomenu ostajanja s stvarjo, opazovanje procesa, v nasprotju z razpršenostjo in pozabo, pobegom k naslednji utripajoči stvari, ki prikliče pozornost. Spomnila sem se na razmislek Dušana Rutarja o Mariji Magdaleni in o tem, kaj pomeni nekaj resno vzeti, za razliko od nekaj samo trditi, a tega ne zares živeti. V primeru Magdalene Rutar razmišlja o tem, kaj pomeni, če nekdo trdi, da nekoga ljubi in to resno misli, za razliko od tega, da to le trdi, a odpove, ko bi to lahko odsevala tudi njegova dejanja. Srčno priporočam ta odlomek iz njegovega premisleka, kot tudi celotno predavanje.
Z zvestobo ne mislim na nekaj moralnega, temveč predvsem praktičnega. Zvestoba – ostajanje s stvarjo, namesto, da jo pustimo za sabo in oddrvimo naprej – ki nam pomaga do neke preprostosti, enostavnosti, večje jasnosti. O čem konkretno razmišljam?
V postmodernem času smo zaznamovani z izkoreninjenostjo; ni več absolutnih resnic in absolutnih avtoritet, ki bi urejale naš svet, zunanji in predvsem notranji. Vzvalovila je relativnost, ki nam ponuja mnogo možnosti. Zaradi teh možnosti smo postali iskalci in smisel iščemo na najbolj raznolikih koncih. Sploh od interneta naprej so nam najrazličnejše informacije in viri na voljo na konicah prstov – raziskujemo in prakticiramo lahko jogo, različne oblike ezoterike, prakticiramo ortodoksne religije, pripadamo najrazličnejšim ideologijam, sodelujemo v najrazličnejših skupinah in organizacijah, imamo zelo raznolike hobije, prakticiramo življenjske sloge, ki jih ni mogoče našteti. (Vse to nam je seveda na voljo za prakticiranje ob določeni meri privilegiranosti, toda postmoderna raznolikost in relativnost zaznamuje vse družbene razrede.) Za vsako težavo, ki jo imamo, lahko najdemo obilico raznolikih, pogosto protislovnih, teorij in rešitev. Pogosto se le-te med seboj izključujejo. Vse to ustvarja nek učinek razpršenosti, vedno pred nami utripa nova lučka, ki kliče pozornost, vedno se odpirajo nova vrata, obljubljajo nova obzorja. Toda ta raznolikost pogosto deluje kot neko šumenje, kot senzorna prenasičenost, kot hrup, ki preobremeni čute, utruja, splošči doživljanje, zmede misli in povzroča neskončno pozabljanje, iz katerega se je potrebno vedno znova z velikim naporom zbujati, le zato, da naslednji trenutek zopet omamljeni zaspimo.
Poleg preplavljenosti s šumom informacij, na nas pritiska tudi prisila nenehne dejavnosti, ki jo ustvarja duh našega neoliberalnega časa, kjer je eksistencialna negotovost vseprisotna, takorekoč sestavina v zraku, ki ga dihamo. Ta nebeseden občutek, ki pa je vselej prisoten in tvori vzdušje, v katerem se mariniramo, nas potiska v nenehno stanje stresa in napetosti, ki učinek senzorne preplavljenosti zgolj še povečuje.
Kaj storiti poleg prizadevanj za spremembo družbe in preobrazbo razčlovečenega neoliberalizma v trajnostno in uravnovešeno soobstajanje? Razmišljam o emancipatornem, opolnomočujočem osvobajanju svoje notranjosti, svoje duševnosti od nasilja šumov, prenasičenosti, napetosti, razpršenosti. K temu se bomo vrnili malo kasneje pri drugi karti v metu Tarota, ki ga bom predstavila.
Met se odpre s karto 5 mečev na vrhu. Na karti 5 mečev na Tarotu, ki sem ga uporabila, je podoba Ikarja, ki se mu topijo krila, narejena iz voska. Karta govori o prenapihnjenosti, o inflaciji. »Kdor visoko leta, nizko pade.« O inflaciji Edinger v knjigi Ego in arhetip razmišlja takole: »Obstajajo številni enostavni primeri inflacije, ki jih lahko imenujemo inflacija vsakodnevnega življenja. Stanje inflacije lahko prepoznamo vedno, ko vidimo nekoga (tudi sebe) utelešati lastnost božanstva, na primer kadarkoli nekdo presega človeške omejitve. Napadi jeze so primer infliranega stanja. Poskus prisiliti svojo okolico v skladu s svojo voljo je v jezi prevladujoča motivacija. To je neke vrste kompleks Jahveta.« Karta 5 mečev govori o takšnih stanjih, ko nas prevzame močno čustvo, predvsem močna agresija in jeza in tega čustva ne znamo v celoti počlovečiti, prevesti to čustvo v konkretno potrebo ali dejanje, temveč ga spremlja občutek upravičenosti, vključevanje drugega v svoj proces ter pričakovanje, da bo drugi s svojimi dejanji razrešil našo stisko (bodisi tako, da nas reši, bodisi tako, da se poniža). Ob tem pomislim na lahkotnost izogibanja svojim sencam, ki nam jo ponuja mnoštvo psiholoških in duhovnih vsebin na tržnici postmodernega časa, ki jih zaznamuje nagovarjanje posameznikovega individualnega blagostanja. Govorimo o »wellnessu«, zdravju, dobrem počutju, izpolnjenosti, samouresničenosti, itd. Ta tržnica nas pogosto nezavedno vzpodbuja k narcisistični prevzetosti s svojim blagostanjem in iskanjem blaženosti. Kadar postane neudobno, spijemo smuti za razstrupljanje ali pa odidemo iz okolice z »negativno energijo«. Opažam porast psiholoških in psihoterapevtskih profilov na družbenih omrežjih, ki nagovarjajo specifičnega posameznika: to je žrtev travm, ki si »zasluži boljše«, naštevajo se »znaki, da ste v toksičnem razmerju«, »rdeče zastavice«, kako postaviti meje, kako poskrbeti zase, kako odriniti toksične ljudi. Da ne bo pomote, seveda je pomembno prepoznati v sebi mazohistične vzorce, zaradi katerih se podrejajoče odzivamo na nespoštljiva vedenja. Toda v teh diskurzih nikoli ni zaslediti govora o lastnih sencah: »5 znakov, da imate opravka s svojo senco«, »10 orodij za delo z inflacijo«, »kako prepoznati, če se do drugega obnašate toksično« – kaj pa takšni naslovi? Kultura wellnessa, tako telesnega, kot psihološkega, riše svojega potrošnika kot čistega, brezmadežnega, zgolj žrtev zunanjih okoliščin, ki si zasluži najboljše in je nato v tesnobnem, pravičniškem, idealističnem iskanju nerealistične izpolnitve, zapuščanja povsem dovolj dobrih, človeško povprečnih situacij z dobrim potencialom, ker ne ustrezajo idealu ter v vztrajnem izogibanju premisleku o lastni senci. Kako naporno je to. Kako stresno! Nikoli niso naše okoliščine dovolj dobre, nikoli nismo dovolj srečni, kot nam obljubljajo glasovi na tržnici. Ali ne bi bilo osvobajajoče sprejeti človeške nepopolnosti svojih odnosov, svojega življenja? Ali ne bi bilo to sprejemanje radikalno dejanje zavračanja stresa? Sprejeti toksičnost v sebi, senco v sebi, ne pomeni postaviti glavo pod gilijotino, tresti se s pepelom, samokaznovalno kritizirati se. Nasprotno, priznati toksičnost v sebi lahko prinese nepričakovano lahkotnost! Razbremenjenost – ni potrebno, da sem nadčloveško čist, angelsko dober, samo človek sem in moje blato ni nič posebnega – je tako kot vsa druga blata! Kako lažje se diha, če si dovolimo videti blato na svojih stopalih! Kar naenkrat ni več pritiska k popolnosti. Svoj nepopolni odnos s sabo, s svojimi bližnjimi lahko kar naenkrat sprejmemo kot človeške, kot »work-in-progress«, nekaj, kar lahko pilimo in izboljšujemo skozi čas.
Na drugem mestu je 4 palic. Na njej je stric, ki uživa v dobro opravljenem delu. Na tradicionalnem Tarotu je na 4 palic upodobljena skupina ljudi, ki zapušča mestno obzidje in se podaja v naravo na praznovanje. Karta govori o pomenu praznovanja – ne zgolj praznovanja v pomenu zabave – čeprav tudi to – temveč predvsem praznovanja v smislu razpoke v rutini, preseku vsakdanjega, da se ustavimo in ozavestimo, kaj smo doživeli in preko ozaveščanja ovrednotimo. Predstavljam si, da so temu služila stara praznovanja, ki so bila univerzalno prisotna na različnih delih sveta ob astronomskih prelomnicah leta: enakonočja, sončni obrati in točke vmes. Ti trenutki v letu ustvarjajo priložnost za ustavitev in refleksijo doživetega. Če se ne ustavimo, ne moremo ozavestiti in če ne ozavestimo, ne moremo ovrednotiti. Samo drvimo naprej in izkušnja ostaja nepredelana. V neoliberalnem vzdušju nenehne zakrčenosti in prenasičenost, čutne, čustvene, intelektualne onesnaženosti, smo nezavedno zaradi kolektivnega vzdušja pahnjeni v neprestano gibanje, ki pa ni gibanje življenja, ampak je kompulzivno nezavedno tesnobno premikanje. V takšnem premikanju spregledamo, kaj vse smo doživeli in kakšen pomen ima to za nas. Spregledamo na primer, kakšen učinek je imel na nas konflikt z osebo v trgovini glede tega, kdo se je prej postavil v vrsto za blagajno. Brzimo v dnevu naprej. Toda nelagodje obstaja. Razrešujemo ga nato morda z branjem o različnih dietah ali 5 znakih, da smo nevarno navezani ali prebiranjem govorov nekega indijskega guruja ali kaj podobnega. Kaj pa, če bi se ustavili ob tem, kako smo se počutili, ko smo si z neznancem v trgovini izmenjali precej močna in globoka čustva? Brez teorij – ni potrebno razmišljati o tem, kako se skozi to manifestira naš ojdipovski kompleks, ali tesnobna navezanost ali Mars v tretji hiši ali preteklo življenje v budističnem samostanu ali pomanjkanje vitamina B12 ali to ali ono ali tisto. Kaj pa če bi enostavno samo posedeli malo z občutki in mislimi, ki so se zbudile. Čisto iskreno. Še boljše je, če to lahko povemo komu bližnjemu. In morda se odločimo, da danes ne rabimo narediti še to in še to in še to. Ampak je velik sad dneva to, da nismo potlačili čustev, ki jih je zbudil stik z neznancem v trgovini. Tako si predstavljam ustavljanje, ki ga upodablja 4 palic. Ne dodajanje še več nečesa, ampak odvzemanje, poenostavljanje. Ali res potrebujem še eno terapijo, še eno knjigo, še eno informacijo, še eno dejavnost, še več denarja, še več dejavnosti, karkoli je že tisto, k čemur kompulzivno težimo? Ali pa se morda lahko ustavim ob stvareh, ki so se zgodile. Morda lahko manj svojega časa posvetimo stvarem zunaj nas – virom, ki nas usmerjajo, razlagajo, vodijo – in več časa posvetimo stvarem, ki se dogajajo. Se vračamo k njim. Večkrat. V refleksiji. V pogovorih z drugimi. V pogovorih s tistimi, s katerimi smo to doživeli. To je ta zero-waste duhovnost. Kot je rekel Ignacij Lojolski: »Ne biti preplavljen od največjega, vendar biti pozoren na najmanjše, to je božansko. Non coerceri a maximo, contineri tamen a minimo, divinum est.« Ne brzeti naprej, ustaviti se, ozreti se na tisto, kar se zdi najmanjše.
Stresu in nasilju duha časa in družbe se upremo tako, da se ustavljamo ob stvareh, jih ozavestimo in ovrednotimo. V službi smo se lotili novega projekta. Opazujemo svoja čustva ob tej spremembi. Kakšne občutke nam vzbuja. Kako se naše telo in naša psiha prilagaja na spremembo? Ali lahko damo prostor temu prilagajanju? Morda je za ta mesec dovolj samo to, da smo se soočili s spremembo. Ne rabimo začeti še tisto, se lotiti še onega, narediti še to. Ta mesec opazujemo spremembo. In kako veliko darilo si s tem podarimo, ko svojo psiho in telo razbremenimo nošenja čustev, ki bi ostala v nezavednem, če bi brzeli naprej.
Nadaljujemo z vitezom kelihov. To je meditativna figura, umirjena in spokojna, ki prisluškuje morskemu dnu. Zdi se mi, da priteguje k povabilu 4 palic – ustaviti se. Sam pa dodaja poglobitev. Ob tej figuri se spomnim Jamesonovega razmišljanja o čustvu v postmodernem času, o njegovi sploščitvi. Navajam odlomek iz knjige Jung and the Postmodern (Christopher Hauke): »Jameson izpostavlja, da postmoderna kultura izraža posebno »izpraznitev afekta« in da le-ta ustreza plitkosti in igri površin, prevladi fotografske podobe in simulakrov, ki so lastnosti postmodernega stanja. Če je bilo obdobje visokega modernizma – druga polovica devetnajstega stoletja – povezano s subjektovo izkušnjo tesnobe in odtujenosti – »s tistimi kanoničnimi izkušnjami radikalne izoliranosti in osamljenosti, anomije, zasebnega upora, Van Goghovske norosti,« ki so za Jamesona upodobljene v Munchovi sliki Krik – le-te se v postmodernem času ne zdijo več primerne. Čeprav Jameson trdi, da bi bilo »netočno trditi, da je ves afekt, vso čustvo, vsa subjektivnost, izginila iz novejše podobe,« izpostavi njeno izpraznjevanje in nadomestitev s »čudno kompenzatorno dekorativno vzhičenostjo,« ki je drugačna in nikakor ne ekvivalentna. Navajajoč predmete velikih umetnikov »površine« – Andyja Warhola, Marilyn Mondroe ali Edieja Sedgwicka – Jameson meni da ima prevlada izčrpanosti, samouničevanja, drog in shizofrenosti poznih šestdesetih let malo skupnega s histeriki in nevrotiki Freudovega časa ali s patologijo pravkar omenjenega visokega modernizma. Jameson zgosti: »Premik v dinamiki kulturne patologije označuje premik od odtujenosti subjekta k fragmentaciji subjekta.«
Jameson ne trdi, da je v postmodernih kulturnih produktih čustvo popolnoma odsotno, »temveč, da so čustva, ki bi jih bilo bolj točno imenovati »intenzitete« sedaj prosto lebdeča in neosebna in jih zaznamuje specifična vrsta evforije.««
Prazno in kričeče šumenje, ki smo ga omenjali, ki onesnažuje in preplavlja naša čutila, tako telesna, kot duševna, v kombinaciji s pritiskom eksistencialno in vrednostno negotovega bivanja, nas razpršuje, megli pogled, moti čute, kot da bi z motečim signalom ves čas motil delovanje naših notranjih anten. Ko skozi to šumenje, onesnaženje in tesnobo hitimo in si poskušamo ublažiti tesnobo, se pogosto poslužujemo orodij s tržnice, ki nam ne prinesejo utehe, temveč v resnici še bolj zmedejo. Tako ne pridemo do resničnega, iskrenega čustva, ki bi ga morda ozavestili, če bi se ustavili ob dogodku prepira z neznancem v trgovini, temveč samo mešamo meglice »intenzitet« po Jamesonu, zmedenih, sploščenih, raztresenih, razpršenih čustev. Dovzetni postanemo samo za evforijo, kot zasvojenci. Zdi se mi, da meditativni, počasni, upočasnjeni vitez kelihov vabi k temu opazovanju svoje gladine in svojih notranjih tokov in seznanjanje z gostimi in substančnimi čustvi, ki jih čutimo. Njihovo čutenje lahko zares pomiri in zadovolji, bolj kot dodajanje še toliko površinskih evforičnih senzacij.
Naslednja karta je 6 palic, ki uprizarja zmagoslavje. Zmagoslavje ob občutku, da stvari tečejo, da uživamo v tem, kar počnemo in v samih sebi. Da se osredotočamo na bistvo in opuščamo ukvarjanje z nepomembnim. Kaj človeku prinese takšno lahkotnost in zadovoljstvo? Zdi se mi, da 6 palic spominja na 5 mečev, s katero smo začeli in je govorila o sencah. Osredotočanje na bistveno postavi stvari v perspektivo. Memento mori: spomin na smrt naj bi nam pomagal ločiti zrno od plev in prepoznati, kaj je vredno naše resne posvečenosti in kaj pač ne. Zdi se mi, da 6 palic pravi, da je lahkotnost povezana s ponižnostjo. Ko zmoremo pogledati v svoje blato, kot je vzpodbujala 5 mečev, se lahko z njim pomirimo. Poskusi ohranjati čisto podobo sebe so zelo utrujajoči, medtem ko je sprejemanje tega, da zajebemo, včasih precej konkretno, pomirjujoče. Neskončnih količin energije ni več potrebno vlagati v to, da ohranjamo čisto podobo sebe v svojih očeh in v očeh drugih. Ni nam potrebno več bežati iz okoliščin, od neudobja. Karta še enkrat opozori na to, da zadovoljstva ni brez umazanega dela. Iskanje blaženosti brez iskanja toksičnosti v sebi je naporno, stresno, tesnobno. Izkaže se, da se instantne rešitve s tržnice duhovnih in psiholoških produktov ne obnesejo. Čeprav obljubljajo hitre rešitve, v resnici ustvarijo dodatne težave. Čeprav morda omogočijo kratkoročno evforijo, povečajo dolgoročno tesnobo.
Zaključujemo z obrnjenim pažem palic. To je iskalec lastnega izraza, svoje individualnosti, avtonomije, svobode in samoopredelitve. Ker je obrnjen, ima pri tem težave. Verjetno mu vsa prenasičenost, preplavljenost, tesnobnost in posledična sploščenost čustva preprečujejo, da bi se zares začutil. Blodi skozi življenje, brez občutka jasnosti in osrediščenosti. Kot pravi Jameson o postmodernem subjektu, le-ta ni več odtujen, ampak fragmentiran. Decentriran. Modernistični subjekt je trpel zaradi odtujenosti – akutno se je zavedal tega, kar mu manjka. Postmodernistični subjekt trpi zaradi nevédenja, zmedenosti, morda pa se svojega trpljenja niti ne zaveda. Toda ne moremo enostavno sklepati, da je boljše biti na poziciji modernističnega subjekta. Ali je védenje vedno res boljše od nevédenja? Védenje je pogosto zastarelo, preživeto, omejeno, omejujoče. Ukvarja se z znanim in ne zna ravno rokovati z neznanim. Prenasičenost, preplavljenost, zmedenost, sploščenost čustva in relativnost pomenov in smisla, ki jih prinaša igra barvitih in raznolikih površin, ki tvorijo naš čas, so lahko tudi edinstvena priložnost. Priložnost, da se olušči nekaj starega in spočne nekaj novega. Zdi se mi, da se je moje razmišljanje na mnogo mestih lahko slišalo kot klic h konzervativni enostavnosti, zavračanje pluralnosti (ko kritiziram »tržnico«), ki preprečuje notranjo jasnino. Toda ne gre za zavračanje pluralnosti, temveč za zavračanje površinskosti, s katero se s pluralnostjo srečujemo. Srečujmo se s pluralnostjo – toda zares se srečujmo! Srečanje pa se dotakne, pregnete, zaznamuje, spremeni, odmeva, se zareže, vpliva na nas! Po srečanju se ustavimo, okušamo, opazujemo, čutimo. Po srečanju nismo več enaki. Resnično srečanje je enostavno. In bolj kompleksno od največjega tržničnega kompliciranja.
Tako, upam, da pričujoče razmišljanje poda kakšno iztočnico, ki vam je lahko v pomoč na vaših poteh.
Pa še malo EPP-ja. 😊 Na tem mestu vas želim povabiti k dvema projektoma Rdečega šotora v januarju in februarju.
Do konca januarja se lahko odločite za enega od dveh »paketov Tarot branj«, ki sta sestavljena iz več srečanj. Namenjena sta ravno vračanju nazaj v prostor branja, kjer opazujeva teme, ki se odpirajo in se vračava k temu, kar se je že odprlo. Poskusiva prakticirati zvestobo in z več jasnosti nadaljevati z, upam da, novimi uvidi.
V začetku februarja pa pričenjamo z novo skupino, ki se bo podala na Veliko potovanje po Veliki Arkani. To bo prav posebna skupina, ki bo zaprta, kar pomeni, da se bomo srečevali vedno isti udeleženci. Enkrat tedensko se bomo srečevali preko zooma in na vsakem srečanju obravnavali eno karto Velike Arkane iz Tarota. To so zelo simbolične karte z bogato mitsko, arhetipsko vsebino. Na srečanjih bomo skozi aktivno imaginacijo – jungovsko meditacijo – povabili nezavedne vsebine (spontane podobe, ki se dvignejo med meditacijo, kot budno sanjanje) in jih povezali s karto, ki jo bomo obravnavali. Tako bomo skozi izkušnjo in resnično delovanje nezavednega spoznavali razsežnosti simbolike posameznih kart ter spoznali tudi, kakšno je naše razmerje z vsebinami, ki jih izražajo. To bo bogato potovanje, na katerem se bomo srečevali z najrazličnejšimi temami, poglabljali razumevanje arhetipskih vsebin in svojih lastnih vsebin. Tega potovanja se resnično veselim in vas prisrčno vabim, da se pridružite.
Vse dobro in do kmalu!
5. maj je mednarodni dan babištva. Babištvo je starodaven poklic in pomeni spremljanje ženske skozi njene izkušnje plodnosti – spočetja, nosečnosti, poroda in poporodnega obdobja. Kljub sodobni podobi babištva, le-to v resnici ni tako medicinski poklic, kot se zdi. Babištvo je namreč osredotočeno na fiziologijo in ne na patologijo
Stvar pa je v tem, da reproduktivni procesi sami po sebi niso patološki procesi, temveč normalni fiziološki procesi. Poleg telesnega aspekta pa zajemajo tudi globoke psihološke, socialne in duhovne aspekte. Izkušnja nosečnosti in poroda žensko globoko pregnete, jo spremeni; spremeni se njeno doživljanje sebe in svojega mesta v svetu; spremeni se tudi odnos družbe do nje (v dobrem in v slabem). Babištvo torej ne pomeni le spremljanje ženskega telesa skozi reproduktivne procese, temveč tudi spremljanje ženske na njeni materinski poti; materinska toplina in podpora, pomoč pri dvomih vase in strahovih, pomoč pri artikulaciji vrtoglavih občutkov, ki jih prinese materinstvo in osmišljanje le-teh, pomoč pri sprejemanju materinstva in njegovi polnosti. Babištvo je utelešenje ženske solidarnosti, podpore in artikulacije specifično ženske izkušnje. Ne le to, babištvo je izrazito subverzivno: njegov cilj ni adaptacija ženske v tradicionalne spolne vloge ali v mistificirano podobo materinstva. Ker babica opazuje ženske v enem najintenzivnejših procesih – porodu – spozna, kaj žensko opolnomoča in kaj jo tlači in babica postane glasnica za opolnomočenje žensk. Babica ne pomaga le z nasveti in fizično podporo, temveč tudi s tem, da se vedno postavi na stran ženske in v njen neguje moč in samozaupanje; ne le za to, da bo svobodno in izpolnjujoče rojevala, ampak tudi zato, da bo svobodno in izpolnjujoče živela. Prave babice imajo zato izostren občutek za feministična vprašanja. 
Vse to nas privede do spoznanja, da je babištvo subverziven in marginalen poklic. Ne more biti drugače. Brezpogojno postaviti se na stran žensk pomeni postaviti se po robu praksam, ki ženskam jemljejo svobodo, dostojanstvo in moč, pomeni brezpogojno razpoložljivost ženskam tudi, če to pomeni, da babica sebe spravi v neugoden položaj. V Sloveniji babištvo še ni utelesilo tega subverzivnega in marginalnega duha, ki se vedno postavi na stran ženske. Babištvo je znotraj našega zdravstvenega sistema zreducirano na raven pomoči in podpore zdravniškemu poklicu. Odvzet mu je njegov glavni pečat – pečat strokovnjakinj za fiziologijo poroda ter pečat samostojnih spremljevalk žensk med fiziološkimi porodi. Babištvo v Sloveniji je senca sebe, je polovično babištvo. Takšno usodo doživlja (predvsem institucionalno babištvo) bolj ali manj po vsem svetu. 
tem mestu bomo razmislili o tem, kaj nam stanje poroda doma pove o našem dojemanju brezpogojne solidarnosti z žensko. Porod doma je v Sloveniji prisoten že kar nekaj časa; začelo se je z obiski samostojnih babic iz Avstrije in Italije, kjer samostojno babištvo obstaja in živi. Sčasoma se je tudi v nekaterih slovenskih babicah začela prebujati moč za razmislek o emancipaciji babištva, o vrnitvi dostojanstva resničnemu babištvu in naraščalo je samozaupanje in želja dati ženskam to, kar jim pripada. Seveda je samostojno babištvo naletelo na hude odpore; na nasprotovanje porodničarske stroke. Na tem mestu bodi še enkrat poudarjeno, da argumenti proti porodu doma ne pijejo vode. Prišli smo do absurdne situacije, ko resnično evidence-based (z dokazi podprto) znanje in prakse poznajo in zagovarjajo babice in ne medicinska stroka. Sčasoma je Ministrstvo za zdravje le priznalo samostojno babištvo, a ga je omejilo s tako absurdnimi pogoji in omejitvami, da je ogrozilo strokovnost in varnost izvajanja babiške obporodne skrbi na domu. Obstoječa dovoljenja torej nikakor ne predstavljajo doseženega cilja in nikakor ne pomenijo polnega dostojanstva in emancipacije babiškega poklica. Ne omogočajo mu namreč, da v svoji strokovnosti, kompetentnosti in visokih etičnih načelih omogoča prakso, ki bo služila najvišjim interesom žensk. 
zadovoljijo s pristriženimi krili, se odpovejo polnemu potencialu svojega znanja in poklica (tukaj izvzemam čudovite in močne babice, ki se trudijo ženskam nuditi z dokazi podprto babiško oskrbo znotraj bolnišničnega sistema – slava jim za njihov boj in utiranje poti spremembam!). Pri legalizaciji samostojnega babištva ne gre toliko za legalizacijo, temveč za dekriminalizacijo. Optimalna legalizacija ni nikoli zares dosežena. Legalizacija pomeni omejitve zakonov, ki niso nujno v najvišjo korist ženskam. Legalizacija zato mora prinesti nenehno bitko za izboljšave, za spremembe, ki bodo omogočale čim polnejše uresničevanje babiškega poklica. Zahteva nenehno budnost, pozornost in boj. Babištvo nikoli ne neha biti subverzivno, nikoli ne neha biti marginalno. Pri legalizaciji gre za to, da se babic, ki se borijo za ženske in ženske same, ne preganja zaradi tega, ker uresničujejo temeljne pravice žensk in jim omogočajo najboljšo možno oskrbo. Gre v bistvu za stvar, ki bi morala biti samoumevna. Moralna zmaga se je že zgodila; pred legalizacijo. Moralna zmagovalka je prava babica. Legalizacija njeno moralno zmago samo z veliko veliko zamudo potrdi. Babica svoje identitete ne gradi na dovoljenju, ampak na brezpogojni solidarnosti z žensko. 
Ko sva spoznavali druge ženske, ki so med rojevanjem izkusile zlorabo in ponižanje, sva postali aktivistki. Kasneje sem še enkrat rodila, tokrat doma. Carol so začele k porodom doma klicati ženske, ki se niso želele podrediti bolnišničnim postopkom in postala je učenka pri starejšem podeželskem zdravniku v New Hampshiru. Čez nekaj let, ko so moji otroci postali bolj neodvisni, sem tudi sama poiskala priložnost za vajeništvo, s tradicionalno babico v San Franciscu. Takrat je bilo spremljati porode na domu dejanje poguma, kajti licence niso bile na voljo za babice, ki niso medicinske sestre. Toda izvedeli sva za pomen babištva v Evropi in odločeni sva bili, da to možnost omogočiva tudi ženskam v ZDA. 
je v mnogih pogledih napredna zvezna država, ima Kalifornija najmočnejši lobi Ameriškega medicinskega združenja (Americal Medical Association). Kmalu sem spoznala, da ureditev zakonodaje na področju babištva ni bilo odvisno zgolj od dokazovanja varnosti ali stroškovne učinkovitosti poroda doma, saj je bila to v celoti stvar moči in politike. Carol je v New Hampshiru imela več sreče, kjer je načelovala uspešni kampanji za certifikacijo babištva leta 1982. Toda minilo je še 10 let in 7 zakonodajnih poskusov, preden so napori obrodili sadove tudi v Kaliforniji. 
bolj sva spoznavali samostojno odločanje žensk kot ključno za samozavest in resnično sprejemanje materinstva. Bolj kot sva preučevali obporodne navade in prakse na drugih delih sveta, bolj sva začeli verjeti, da je desakralizacija poroda v korenu mnogih težav naše družbe, predvsem ošibitev moči žensk ter razpada družine. Najino nalogo sva doživljali nič manj kot obnovitev pomena in dostojanstva poroda za širšo družbo. 
Zdelo se je, da je edini način, da to doseževa, da zmanjšava svojo nabito polno babiško prakso in več časa posvetiva poučevanju in svetovanju. /…/ Toda ves čas naju je vleklo nazaj k političnim aspektom babištva. Carol je bila prva babica iz ZDA, ki je obiskala Rusijo in tam poučevala; njeno pričevanje o porodnih okrutnostih v Rusiji je bilo zapisano v kongresni register (
Na koncu pa sva spoznali tudi, kako politični aktivizem omejuje najino delo. Ne da sva obupali – najin fokus se je spremenil. Skozi leta sva razširjali svojo pozornost na duhovne dimenzije preobrazbe ženske. Zanimati sva se začeli za to, kako so bili v preteklosti in v drugih kulturah praznovani ženski obredi prehoda – ne le porod, ampak tudi menarha (prva menstruacija) in menopavza. Preučevali sva boginje – arhetipske ženske mitološke figure – preteklih obdobij. In kmalu sva postali prepričani, da je najboljši način za zagotovitev reproduktivnih pravic žensk resakralizacija (ponovna posvetitev) celotnih življenj žensk, ne zgolj dejanja poroda.” 
Rdeči šotor 