Duhovna feministična etika splava in spočetja: Ženska je Shakti

Naša rdeča nit po pomen zavesti. Zavesti mame, očeta in otroka. Preplet teh treh zavesti. Kako vpliva ta združena zavest na potek nosečnosti, poroda, poporodnega obdobja in kakšen odtis pusti na otroku za vse življenje.

Pričujoče besedilo je prevod članka avtorice Jeannine Parvati Baker, ene od mojih duhovnih mater, ki jo izredno spoštujem in častim. Bila je neustrašna, ljubeča, duhovna Učiteljica ženske modrosti in duhovnosti. V spodnjem članku razlaga svoj odnos do umetnega splava – abortusa. Jeaninne je bila “doma” v poganski in yoga tradiciji. Vseeno je bil njen duh širši od kakršnekoli pripadnosti in je raziskoval resnično naravo bivanja. Njen pogled na splav izhaja iz njene globoke osebne izkušnje in preobrazbe skozi materinstvo, zato je na mestih strasten in neposreden. Preberimo tudi te dele z ljubeznijo in odprtostjo in razumevanjem, da prihajajo iz osebnega razodetja. 

Na blogu veliko pišem o poganski duhovnosti. Duhovnost pomeni vzpostavljanje stika z Božanskim in vztrajanje v odnosu z Božanskim. Vsako znanje in prakse so drugotnega pomena v odnosu do stika z Božanskim. Če naše znanje in prakse niso prepojene s čutenje Božanskega Vodstva, Blagoslova in Moči, so brez pomena. Resnična duhovnost nas uči prepustitve in ne nadzora. Prepustitev Višji Modrosti, ki nas Brezpogojno Ljubi in ki pozna in deluje za naše Najvišje Dobro. Pomeni Zaupanje. Vse duhovne tradicije sveta (matriarhalne, patriarhalne) so past, ker so sistem. Zaradi sistemskosti pogosto pozabimo na živost odnosa, prožnosti in prepustitve, ki je duhovna izkušnja, in se ujamemo v obsojanje, ustvarjanje mnenj, določanje pravilnega in napačnega. Svet dualnosti, v katerem živimo, nas spodbuja k delitvi na “naše” in “vaše”, nas sili k opredeljevanju, zagovarjanju nečesa in nasprotovanju drugega. Resnična duhovnost nas tega osvobaja, omogoča nam raziskovanje in intuitivno razumevanje. Biti duhoven pomeni biti pogumen in zdržati pritiske k opredeljevanju in ne podleči jim. Pomeni vztrajati v svojem intuitivnem razumevanju in védenju, četudi je za dualističen, racionalen svet nerazumljivo ali nesprejemljivo.

Z vidika pre- in perinatalne psihologije je splav travma, za mamo in otroka. Prav tako je travma izkušnja nezaželenosti skozi vso nosečnost in otroštvo (starši, ki ne želijo otroka, so veliko pogosteje psihološko/fizično/spolno zlorabljajoči). Pre/perinatalna psihologija dokazuje zavestnost otroka od spočetje naprej. Dejstvo te zavesti/doživljanja/spominjanja/komunikacije odpira nove smeri v dojemanju plodnosti in splava. Resnična rešitev vprašanja splava se kaže kot veliko kompleksnejša, kot črno-bela pozicija za/proti. Vključuje poglabljanje v resnično naravno spolnosti in plodnosti in njunega prepleta. Vključuje vprašanje nezavednega dela psihe in njegove vloge pri spočetjih. Vključuje zavestno spolnost, ki upošteva plodni potencial spolne združitve med moškim in žensko. Vključuje ozaveščanje o plodnosti moških in žensk. Ustvarimo svet, kjer splav ne bo potreben, kjer ne bo potrebno zagovarjanje ali nasprotovanju splavu (iz tega so izključeni izjemni primeri, ko sta ogrožena življenje mame in otroka in podobne situacije). 

Na Materinskih krogih "Nosečnost in porod" bo poudarek na zavestnem stiku s sabo in z otrokom v maternici kot osrednjem dejavniku pri spontanem in izpolnjujočem porodu in prehodu v materinstvo.

Iz Velike Kozmične Pesmi vznikajo naraščajoči glasovi feministk, ki spoštujejo življenje v vseh njegovih oblikah – celo “nenačrtovane” nosečnosti. Dolgo časa so duhovne skupnosti poganov in yogijev, dveh filozofij, ki sem ju študirala dolga leta, zanemarjale osveženo vizijo splava. 

Še vedno se nas drži racionalizacija, da je “neželen” otrok nekako slabši od splava – da je “hitra smrt” boljša od celotnega življenja z občutkom “nezaželjenosti” (z osebno zgodovino polno čustvene in/ali fizične zlorabe s strani nezrelih, neodgovornih staršev). Zdi pa se mi, da je splav v resnici ultimativna zloraba otroka. In smrt, ne glede na to, ali je hitra ali počasna, je še vedno smrt. 

Pravzaprav, določene “duhovne” skupnosti sem zapustila prav zaradi njihovega v osnovi pesimističnega anti-življenjskega pogleda na splav. Zdelo se mi je, da se na najbolj osnovni ravni človek veliko več nauči o duhovnosti tako, da sprejme, TO, KAR JE (na primer, nosečnost) kot pa s prisiljenim “recikliranjem” duše (splavljenjem otroka). Poleg tega splav spodjeda vse možnosti spremembe osnovnega anti-življenjskega/anti-otroškega odnosa kulture; kaj šele osebni čudež, ko se neodločna bodoča starša odločita, da bosta sprejela prihajajočega otroka. 

Naj najprej pozornost usmerim na yoga skupnost, kjer je zelo pogosto, da ženske (yogini) splavljajo svoje otroke, da bi lahko nadaljevale z “resničnim” duhovnim delom; to je, z meditativno prakso. Dojenčki so včasih videni kot motnja pri herojski duhovni praksi. 

Imam šest otrok in yogo vadim že dolga leta. Deležna sem bila odkrite, pa tudi bolj subtilne obtožbe zaradi svoje “navezanosti na plodnost” s strani yogijske skupnosti. Nekako materinstvo ni videno kot tako duhovno kot hoditi na osamljene meditacijske odmike. V Yogi obstajata dve jasni poti k osvoboditvi – pot sadhuja in pot gospodinjskega človeka. Pot sadhuja je odtegnitev od sveta, razpletanje naravnih navezanosti in preseganje nevednosti/trpljenja z odkrivanjem izvora bolečine: nevaznost na minljivo. S perspektive sadhuja je biti spolen in se razmnoževati dodajanje kupu navezanosti. 

Pot, na kateri sem jaz, je pot gospodinjskega človeka – biti v svetu in ne biti od sveta istočasno. Z drugimi besedami, navezanost na navezanost je ozaveščena. Raje kot da bi izgubili dobro s tem, ko se poskušajo znebiti slabega, so gospodinjski ljudje izzvani z opazovanjem svojih naravnih navezanosti na naše otroke in z dopuščanjem, da se manifestirajo v svojem polnem in najčistejšem pomenu. Cilj je, da to navezanost ponovno osmislimo z očmi večnosti, ne le z očmi minljivosti. 

Imeti otroke je znano kot velika priložnost učenja prepuščanja, služenja, ekstaze in drugih kvalitet duhovnega življenja. Toda ta pot ni bila deležna veliko “dobre reklame” kot bolje poznana pot samotarja/sadhu yogija. Vprašaj človeka na ulici, kakšna je njegova podoba yogija in njegov odgovor bo po vsej verjetnosti “samotarski in discipliniran človek, ki meditira na svoj center v miru in tišini v Himalaji”. 

Videla sem splaviti mnogo svojih yogini sester, vedoč, da kršijo svojo zavezo k ahimsi (neškodovanju), ki se ji obvežejo vsi yogiji. Svoja dejanja so opravičile z zmedeno filozofijo reinkarnacije in “svobodne volje”. Z drugimi besedami, rekle so, da je duša “na neki ravni” vedela, v kaj se spušča z odločitvijo utelesiti se v žensko, ki še ni želela postati mama. Zato “na neki ravni” plod, ki je splavljen, sprejema biti vrnjen v kozmos. Nekatere yogini so bile celo tako prevzetne, da so dejale, da je njihov nezaželen plod “zelo napredna duša”, ki je potrebovala samo zelo kratko inkarnacijo, da bi zaključila svojo karmo tukaj na tej ravni bivanja. Kot sol na rano dodajo, da so jim pomagale, ko so jim dale začasno telo za “zaključek”. Morda je bil njihov nezaželen otrok v prejšnjem življenju samuraj in s tem,  ko je splavljen z odprtjem materničnega vratu in strganjem maternice (embriotomija, metoda splava op. prev.), zaključuje svojo morilsko (!) karmo. Vedno znova sem presunjena od bistrosti uma v opravičevanju svojih želja. Imenovanje splavljenega plodu “visoka duša”, ki ne potrebuje polnega utelešenja na Zemlji je primer zmedene yoge.  

Yoga splav jasno dojema kot uboj – toda guru za gurujem opravičujejo splav z metafizično vero v reinkarnacijo. “Samo tisočkrat se rodimo, zato je bolje, da nakopičimo čim več osebnega razsvetljenja!” Najbolj odrešujoča vera na nek način je, da je to življenje naše preteklo življenje in da je bolje narediti, kar je dobro za nas, zdaj, kot pa čakati na naslednjo priložnost, naslednje življenje. 

Kar me pripelje do poganske skupnosti in naše dediščine kot ženske zdravilke, tradicije Wicca. Wicca je modra ženska – tista, ki ve, kako delati z naravnimi silami – tista, ki razume ženske misterije in tista, ki dela z magijo (to je, delo s podobami z razumevanjem, da energija sledi misli). Med pogani je veliko splavov storjenih z gledišča “svobode”. Janis Joplin je pela: “Svoboda je le druga beseda za to, da nimam nič več izgubiti.” (morda odsevajoč sadhu filozofijo), toda moje poganske sestre še vedno dojemajo svojo zmožnost ne-medicinsko splaviti (z zelišči, uroki, itd) kot nek izraz moči in nadzora nad svojimi življenji. Prave wicce izzivam, da svoj “nadzor” in “moč” izrazijo tako, da sploh ne spočnejo neželenih otrok. 

TaraDojenčki nas učijo, da z duhovne perspektive “nadzor” ni tako pomemben kot prepuščanje. Vsi vemo, kako dojenčki ne priznavajo “osebne zasebnosti” in so nagnjeni k razmetavanju stvari, na primer oltarjev, in na splošno z vmešavanjem v “osebni poganski proces”. Koliko visokih svečenic bo vodilo obred z dojenčkom v rokah? Ne, tudi tukaj so dojenčki videni kot motnje zmožnosti dvigniti val energije in povleči Luno dol. Po mojem mnenju je to vrhunec ironije – da je vleka Lune (privabljanje Lunine energije v obred, op. prev.) dojemana kot težka z otrokom! Nosečnost, porod in dojenje Luno povlečejo v naša lastna telesa! 

Vse se konča pri naših idejah in prepričanjih o “duhovnosti”. Krščanski pisci so dobro popisali nekonsistentnost splava z Jezusovimi nauki. Krščanstvo samo temelji na arhetipu otroka in zato ponuja svojo dogmo dobesedni zaščiti otrok. Jezus je rekel: “Pustite otroke in ne branite jim priti k meni, kajti takšnih je nebeško kraljestvo.”, toda splav besedo “trpljenje” napačno interpretira dobesedno, ne v izvornem pomenu “dovoliti”.  Toda, večina starodavnih duhovnih tradicij (tukaj sta poganstvo in yoga primera) ni konsistentno obsojala splava. Moja intuicija mi pravi, da zmeda v oči javnosti glede čarovnic kot grdih, zlobnih žensk, namesto kot zdravilk/babic izvira iz praks splava. In čeprav je yoga zelo jasno proti nasilju in ubijanju, to ne velja za “napredne” praktikante, ki imajo pogum verjeti, da so nekako nad osebno karmo. 

Del te zmede izvira iz arhetipa Strašne Matere in Velike/Dober Matere. Tako poganke kot yogini so mi razlagale, da materinstvo arhetipsko vsebuje tako ljubeče kot zavračajoče in da bi bilo celo, se mora izraziti kot oboje. Splav je v tej luči razumljen kot podaljšek naravne “mame, ki odstavlja”. Ta argument je po mojem absurden. Izvor zmede je v imenovanju ubijanja “odstavljanje” ali “naravni proces” – smrt je naravni proces, ubijanje drugih ljudi pa ni del naravne ali duhovne poti. 

Ali vsaj ne rabi biti. Zavedam se, da se v naravi dogaja ogromno ubijanja. Toda če se želimo dvigniti iz džungelske zavesti (in preživetja najmočnejšega iz mita socialnega darvinizma) in prinesti Nebesa na Zemljo, kar je naš potencial Nove Dobe, moram rastlinam in živalim, s katerimi delimo planet, ponuditi zgled. Kako ironično je, da nekatere yogini ne jedo mesa iz sočutja do živali, a njihovo sočutje ne doseže neželenih otrok. Pogani prav tako verjamejo v karmo in sicer z rekom, da vse, kar damo v svet, pride nazaj trikrat! In vseeno je splav nekako izključen iz tega zakona. Vegetarijanstvo in priznavanje Zlatega Pravila in karme sta del duhovne poti in tako yogiji kot pogani utemeljujejo svoje prakse na neškodovanju. Molim za dan, ko se bodo te prakse razširile na splav in bomo vsi delovali konsistentno s svojimi plemenitimi prepričanji. 

Skupnost poroda doma raste v zavedanju, da prejšnji splav negativno vpliva na naravni porod. Ko mama rojeva, pogosto rojeva dva otroka naenkrat – splavljenega in tistega, ki se rojeva. Eden od skrajnih argumentov, zakaj medicinsko osebje ne bi smelo biti prisotno ob rojstvu je, da v lastni zaposlenosti in rutini lahko v zgodnjem prenatalnem obdobju pozabijo na to, kateri poseg opravljajo – splav ali prenatalni pregled. Na žalost veliko babic tudi svetuje splav, in so tako volkovi v ovčji preobleki. V največji meri je medicinsko osebje na perinatalnih področjih nakopičilo ogromno negativne karme, kar se kaže v njihovi nezmožnosti spremljati spontane porode brez tehnoloških pripomočkov.  Če po eni strani “terminiraš” otroke in jim na drugi strani poskušaš izrekati dobrodošlico, obstaja subtilna zmeda. Verjamem, da otroci čutijo, kdo je zares neškodljiv in komu lahko zaupajo, da bo resnično podprl njihovo življenje med porajanjem. Nobena količina sadhane (duhovne prakse) ali poganskih moči ne more premagati splava v psihični omari: še posebej, če pretekli splavi niso ozdravljeni (kesanje, integrirano in razumljeno védenje, da je to, kar se je zgodilo, imelo smisel takrat, toda, da je ponavljajoče abortiranje izguba boleče lekcije). 

MadonnaDuhovnost je v svoji srčiki čaščenje življenja. Ni zanikanje fizičnega za duhovno. Je videnje duhovnega v materialnem in v končnem smislu združevanje naše vizije, tako da ločitev ne obstaja več. 

Sredstvo je cilj. Splaviti z namenom “spraviti skupaj svojo duhovno pot” je samo-premagovalno (zmaga nad Sebstvom). Eden od najboljših načinov, da si pomagaš je, da pomagaš drugemu. Vsako dejanje na Zemlji določi smer za vsa bodoča dejanja. Splav je najmočneješa metafora ločenosti in nesprejemanja združenosti življenja, ki je. 

Naj zaključim z molitvijo za vse otroke, ki so – ne glede na to, ali so prikladni za starše ali ne. Naj bomo vredni njihovega zaupanja. Naj se v polnosti pripravimo za tiste otroke, čigar obraze bomo šele videli vznikati iz tal. Naj smo priče koncu svetovne zmede o osebni “svobodi” in “neodvisnosti” in naj proslavimo medodvisnost in enost. V imenu Bog/inje, naj vsa zavestna bitja sprejmejo plodnost kot blagoslov, kar v resnici je in naj skozi vse svoje otroke spoznavamo, kdo v resnici smo. 

© Jeaninne Parvati Baker, prevod Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš preplet plodnosti in spolnosti? Zavestno spočetje? Vprašanje splava? Svobodno voljo? Preplet duhovnosti in materinstva? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Delavnica Maternična modrost in misterij menstrualnosti v Mariboru v soboto, 20.2.2016. Več informacij TUKAJ.

Mesečni ženski krog v Krškem v torek 23.2.2016. Več informacij TUKAJ.

Materinski krogi “Nosečnost in porod” od marca do maja 2016. Več informacij TUKAJ.

Materinski krogi “Prvo leto Mama” za Mame z otročki od marca do maja 2016. Več informacij TUKAJ.

Mesečni ženski krog v Ljubljani 15. in 29. marca. Več informacij TUKAJ.

Delavnici Arhetipi svetle in temne ženskosti 19. marca in 2. aprila. Več informacij TUKAJ.

Delavnica Svetost prsi 26. marca. Več informacij TUKAJ.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Advertisements

Razkroj občutljivosti

Senzitivnost je kot nežni, komaj razcveteli lotusov cvet. slika: Jaison Cianelli

Senzitivnost je kot nežni, komaj razcveteli lotusov cvet.
slika: Jaison Cianelli

Današnji članek se je rojeval zares dolgo časa (z vidika časa, kot ga doživlja um) in vanj je položeno veliko moje ljubezni in pozornosti. Zares je bil proces njegovega nastajanja duhovna nosečnost, kajti v njem ne navajam samo nekih idej, zamisli, temveč resnično sintezo mnogih spoznanj, novo mišljenjsko matrico, ki se je porodila iz preobrazbe mnogih uvidov v maternici. Upam, da vam bo branje v užitek, preobrazbo in opolnomočenje! 

Govorile bomo o razkroju občutljivosti, na kratko temu procesu rečem “razobčutljenje” (iz angleške desensitisation), čeprav ta beseda uradno ne obstaja in tudi sliši se ne preveč dobro (če ima katera kakšen boljši predlog, bom vesela, če ga podelite!). 

Kaj točno pomeni razkroj občutljivosti? Pomeni razkroj duhovne občutljivosti, zmožnosti zaznavati subtilno naravo stvarstva, subtilne povezave in vzročno-posledične odnose. Pomeni enako, kot če bi na telesni ravni izgubili vid, sluh, okus ali zmožnost čutenja preko kože. Ko izgubimo te sposobnosti, postanemo otopeli in grobi. Postanemo tudi zelo vodljivi za različne ideologije, kar verjamem, da je bil glavni razlog, da si je nekdo zaželel, da bi bili razobčutljeni. 

Ker se je članek rojeval dolgo in ker je resnično plod preobrazbe, je tudi precej dolg. A priporočam, da zdržite do konca, se splača. 😉

Če vam je zaenkrat tema še nejasna, prosim zdržite še malo, kmalu podam konkretne primere: 

Povezanost z Naravo ni samo simbolična, je resnična in otipljiva. Poganstvo je pot občutljivosti do svojih notranjih energij, energij Narave in subtilne prepletenosti vsega ustvarjenega. Skozi te energije in povezave prihajamo bliže k sebi, uresničujemo svoje bistvo.

Povezanost z Naravo ni samo simbolična, je resnična in otipljiva. Poganstvo je pot občutljivosti do svojih notranjih energij, energij Narave in subtilne prepletenosti vsega ustvarjenega. Skozi te energije in povezave prihajamo bliže k sebi, uresničujemo svoje bistvo.

Poganstvo – agrarno vraževerje ali povezanost z Duhovnim preko Narave?

Na blogu Rdečega Šotora smo že veliko govorile o resnični naravi poganstva. Patriarhalne religije so se namreč trudile in se še trudijo, da prikažejo poganstvo kot brezboštvo, torej kot prakso, ki nas odteguje od odnosa z Božanskim. Zakaj sploh pišem o tej problematiki? Zakaj bi za nas ženske to sploh bilo pomembno? Kaj ima to opraviti s stvarmi, ki nas sicer zanimajo v Rdečem Šotoru – naravnim porodom, pomenom menstrualnega cikla, pomenom menopavze, žensko duhovnostjo, odkrivanjem resnične narave ženskosti in opolnomočenjem? 

Ženska duhovnost – ali duhovna izkušnja, ki jo omogoča žensko telo, duhovna izkušnja, ki jo izkusimo utelešene kot ženske – močno korenini v telesu in širše – v povezanosti z Zemljo, z ustvarjeno Naravo. Naši biološki prehodi menstruacije, poroda, menopavze nas zaznamujejo zelo globoko in močno obarvajo naše doživljanje. Pokličejo nas globlje v telo kot tiste, ki teh prehodov ne izkušajo. Tudi spolnost ženske zaradi svoje anatomije doživljamo veliko bolj prepleteno z našo duševnostjo. Telesnost je za žensko neizogibna. Zanikati svojo telesnost nas ženske vodi v nevrozo, pravi babica Elizabeth Davis. 

Naša telesa se odzivajo na dogajanja v Naravi (če smo v dovoljšnem stiku z Naravo), na gibanje naravnih energij, na primer na energije, ki jih povzroča Luna s svojim cikliranjem. Naši biološki prehodi se močno odzivajo na naravne energije – naš menstrualni cikel se uskladi z Luno, otroci se radi spočenjajo in rojevajo ob polni Luni itd. 

Ko ozavestimo svoje cikle in jim sledimo, prihajamo bliže k sebi. Zakaj? Ker svojo energijo optimalno izkoristimo, ker se ne naprezamo, ker delujemo v skladu z notranjim ritmom in to nas podpira. To je to, kar so Kitajci poskušali ubesediti v pojmu “wu wei” ali “brez delovanja”, kar pomeni “brez zavestnega delovanja”, torej brez delovanja samo v skladu z umom, osebno omejeno voljo, temveč spontano delovanju v skladu z naravnimi ritmi, v skladu z Daom…

Ko zmoremo poslušati svoje osebne ritme, prisluhnemo ritmom Narave in nato prisluhnemo ritmu Vesolja, ritmu Božanskega – Zavesti. Naš uvid se poglablja in razširja na vse širše ravni, več in več je zmožno zaobseči naše zavedanje. 

Stare poganske praznike, ki se dogajajo ob sončnih obratih, enakonočjih, vmes in ob Luninih menah mnogi označujejo za preprost agraren koledar, ki je kmetom pomagal organizirati njihovo kmečko delo – delo na zemlji in delo z živino. Poganske običaje se pogosto zreducira na “čaščenje plodnosti”, katerega jedro je vraževerno prepričanje, da obredje pomaga povečati plodnost polj in živine. In žensk. 

To je zares škoda, ker zaradi takih prepričanj zamahnemo z roko in se prenehamo zanimati za takšno primitivno vraževerje in se s tem odpovemo priložnosti za seznanitev z veliko globokega in osvobajajočega znanja. 

S tem znanjem se bomo povezovale tudi na delavnici Kolo Leta, ki bo v soboto, 9. januarja 2016:
“Na delavnici Kolo Leta bomo odkrivale naravne energije leta in pomembne točke prehoda, ki zaznamujejo naše doživljanje in vplivajo na naše zmožnosti in nagnjenja. Neujemanje naravnih energij s koledarjem po katerem živimo povzroča veliko zdravstvenih, duševnih, duhovnih neravnovesij na individalni in kolektivni ravni. S tem, ko delujemo v nasprotju s svojimi naravnimi vzgibi (ki se porajajo iz naših notranjih ciklov in iz naše usklajenosti s cikli Narave), potlačimo svoje naravne vzgibe in s tem stik s sabo, zamašimo kanal, po katerem naše globine komunicirajo z nami. S tem pa se odrečemo najdragocenejšemu orodju, s katerim smo obdarjeni vsi ob rojstvu – našemu notranjemu vodstvu, ki deluje za uresničitev naših poslanstev.”
Več informacij najdete TUKAJ

Anastazija, ruska puščavnica, o kateri piše v svojih knjigah Vladimir Megre (v slovenščini jih najdete tukaj ali v knjižnicah), nam razkriva načine, na katere smo preko Narave povezani z duhovno dimenzijo bivanja, načine, ki bi jih tudi sami zaznavali in živeli, če ne bi bili razobčutljeni:

Senzitivnost je zaznavati subtilne procese znotraj nas in v Naravi. Ko zaznavamo te procese, smo nežni, kajti zavedamo se njihove ranljivosti in pomembnosti.

Senzitivnost je zaznavati subtilne procese znotraj nas in v Naravi. Ko zaznavamo te procese, smo nežni, kajti zavedamo se njihove ranljivosti in pomembnosti.

“Vsako posejano seme vsebuje ogromno količino podatkov iz vesolja, ki je po velikosti in natančnosti ne moremo primerjati z ničemer, kar je izdelal človek. S temi podatki seme dobro ve, do milisekunde natančno, kdaj naj oživi in začne rasti, katere sokove naj črpa iz zemlje, kako se posluževati svetlobe nebesnih teles – sonca, lune, zvezd – v kaj mora zrasti in s kakšnimi plodovi obroditi. Plodovi so namenjeni življenjski preskrbi človeka; lahko se učinkovito, bolje kot obstoječa ali bodoča umetno izdelana zdravila, borijo proti katerikoli bolezni človeškega organizma. Da bi to bilo možno, pa mora seme poznati stanje človeškega organizma, saj lahko potem v procesu zorenja napolni plod z ustreznim razmerjem snovi, potrebnih za zdravljenje določenega človeka, bodisi, da se je njegova bolezen že razvila, ali pa je le nagnjen k njej.” Zveneče cedre tajge, založba Kalki, 2002, str. 54

Nato Anastazija opisuje načine, kako predajati rastlinam informacije o sebi, da lahko delujejo za nas. 

“Ko rastline dobijo podatke o nekem človeku, vzpostavijo izmenjavo podatkov z vesoljnimi silami; pravzaprav so le posredniki in opravljajo ozko usmerjeno nalogo, ki se nanaša na telo in nekatere ravni duševnosti. Nikoli se ne vpletajo v zapletene procese, ki so od vsega živalskega in rastlinskega sveta našega planeta lastni le človeškim možganom in le človeški ravni bivanja. Poleg tega vzpostavitev podatkovne povezave človeku omogoča, da v sili razpolaga z vesoljnim intelektom oziroma z njim izmenjuje podatke. Povsem preprost postopek zadostuje, da človek to naredi in čuti blagodejnost takega vpliva.” Zveneče cedre tajge, založba Kalki, 2002, str. 63

Nadalje Anstazija opiše postopek, kako se preko rastlin povezati z vesoljnim intelektom. Pripomne: “Učinkuje le na krajih, kjer imate stalni stik z rastlinskim svetom.”

Povezanost z naravnim svetom je lahko portal za povezavo z globljo modrostjo. To počasi ugotavljajo tudi znanstveniki. (Ampak oni stvari spoznavajo itak z zamudo; pred kratkim so recimo ugotovili, da ni nevarno, če ženska med porodom pije in jé. Bravo! Nekaj, kar modre ženske vedo že tisočletja.)

Pogansko izročilo, védenje in obredje NI vraževerje, temveč oprijemljiva modrost, ki deluje, ki nam pomaga uresničevati svoje bistvo. Nekaj povsem drugačnega od patriarhalne religije.

“Način življenja človeka v tehnokratskem svetu si je težko predstavljati drugače. Temne sile si ves čas prizadevajo zamenjati naravni mehanizem tega sveta, ki je bil človeku dan od začetka, s svojim nerodnim sistemom, ki nasprotuje človeški naravi.” Zveneče cedre tajge, založba Kalki, 2002, str. 61

Sežig čarovnice. Čarovnice - kdo so bile v resnici in zakaj so jih pobijali? Kakšno vlogo ima ta del naše zgodovine pri procesu razkroja občutljivosti?

Sežig čarovnice. Čarovnice – kdo so bile v resnici in zakaj so jih pobijali? Kakšno vlogo ima ta del naše zgodovine pri procesu razkroja občutljivosti?

Uničenje modrih žensk – zakaj se je občutljivost začela razkrajati? 

In kdo so te temne sile, kot se je slikovito in simbolično izrazila Anastazija, ki so izruvale iz človekovega zavedanja subtilno povezanost z ustvarjenim svetom in ga razobčutljile? 

Že večkrat sem omenila knjigo Uničenje modrih žensk (za katero mislim, da je obvezno čtivo za vsako žensko, ki jo zanima resnična zgodovina žensk), o njej sem recimo govorila v teh dveh člankih: Zatrta svetost spolnosti – zatrta ženska duhovnost in Spolnost kot ključ do ženske duhovnosti

V omenjeni knjigi Gunnar Heinsohn in Otto Steiger raziskujeta resnične razloge za pregone čarovnic v Evropi. Ugotavljata, da so bile “čarovnice” modre ženske, zdravilke, babice, ki so ljudem pomagale uravnavati rojstva. V srednjem veku sta bila recimo v eni kmečki družini povprečno dva otroka (nasprotno od našega splošnega prepričanja, da so imeli po 10 do 20 otrok na družino, to se je zgodilo kasneje), saj je veljajo močno zavedanje o odgovornosti do otrok. Hlapcem in tistim brez osebne lastnine ni bilo dovoljeno imeti otroke, saj jih ne bi mogli preskrbeti in tudi ničesar jim ne bi imeli zapustiti. 

Nato so se zgodile različne krize (slabe letine, kuge, kmečki upori), ki so zdesetkale ljudstvo (za podrobnejši opis in razlago okoliščin, ki so vodile v radikalen padec populacije poglejte v knjigo). Zemljiškim posestnikom, posvetnim in cerkvenim, je zato začelo hudo primanjkovati delovne sile. STOP. Naši razobčutljeni čuti bi šli mimo tega stavka, misleč, Ja, kriza je res zdesetkala njihove delavce. Ne! Obudimo občutljivost. Velika skupina ljudi dela za zatirajočo elito? To je proti dostojanstvu ustvarjenih bitij!

No, “gospodje” so si zaželeli delovno silo nazaj. “Poskus ohranitve ali celo razširitve nadzora nad kmetstvom postane odgovor zemljiških gospodov na krizo evropskega fevdalizma zato, ker je povsod primanjkovalo delovne sile.” Tako citirata Steiger in Heinsohn Brennerja (raziskovalca tranzicije med fevdalizmom in kapitalizmom). 

“Komu pravzaprav “primanjkuje delovne sile”,” se sprašujeta Steiger in Heinsohn. “Zmanjkuje je posvetnim in cerkvenim zemljiškim posestnikom. Pomena cerkve kot gospodarske enote v srednjeveški Evropi sploh ni mogoče oceniti dovolj visoko. /…/ Za začetek preganjanja čarovnic je ta dominanten položaj cerkve odločilen.” Avtorja sta ugotovila, da se je preganjanje čarovnic začelo ob padcu števila prebivalstva. Posestniki so namreč želeli z iztrebljenjem zavedanja o odgovornem starševstvu pridobiti delovno silo. Modre ženske, ki so bile nosilke tega zavedanja in so ga razširjale med ljudmi, so bile tarče teh mogotcev

Avtorja nadalje ugotavljata: “/…/ od vseh evropskih sil, ki trpijo zaradi pomanjkanja delovne sile, je cerkev najhuje prizadeta. Cerkev gospodari s sorazmerno največjim področjem kontinenta in tako utrpi tudi najbolj boleče izgube. /…/ Ta “oškodovanost katoliške vere zaradi babic” (Čarovniško kladivo) se torej izkaže za oškodovanost največjega evropskega zemljiškega gospoda pri viru njegovega bogastva, namreč pri njegovi nesvobodni delovni sili.”

Čarovniško kladivo je priročnik za preganjanje čarovnic. V njem so opisane tarče in načini, kako jih zasliševati, mučiti, uničiti. Zanimivo je, da je v samem besedilu Čarovniškega kladiva očitno, da je ciljalo na ženske, ki so pomagale ljudstvu uravnavati rojstva s kontraceptivnimi sredstvi. Besedila namreč razložijo, da čarovnice niso nujno heretičarke (krivoverke), da pravzaprav večinoma niso, da njihov greh torej ni v krivoverstvu, temveč v preprečevanju rojstev.

(Mimogrede, Čarovniško kladivo je preganjalo tudi homoseksualce, Steiger in Heinsohn pravita, da tudi zato, ker so ta razmerja nerodovitna in torej ne pridelajo delovne sile. Za namig glede trenutnih referemdumskih razmer.)

“Da je cerkveni interes ponovno pridobiti delovno silo in da ne gre za kako nenadno ekstremistično versko vnemo ali celo za strah pred demoni, se da čisto konkretno dokazati s samimi glavnimi zagovorniki preganjanja čarovnic. Zanje nikakor ni značilna kakšna izredna pobožnost, slavijo po svojih posvetnih spletkah in protireligioznih nastopih. Inocenc VIII., ki je 5. decembra 1484 objavil “čarovniško bulo”, se je z imenom Giovanni Battista Cibo rodil l. 1432 v Genovi. Kot kardinal je papeški odposlanec v Nemčiji, kjer z zanimanjem sprejema poročila o močnem porastu “čarovniškega copranja”. 29. avgusta 1484 postane papež in vlada do svoje smrti leta 1492. V zadnjih mesecih so ga hranile dojilje. Poskus, da bi ga pomladili s transfuzijo krvi, je stal življenje tri dečke (ki so jim zato zarezali v žile). S svojima ljubicama je imel dva otroka. Svojega sina je poročil v družino Medici, hčer pa s papeškim zakladnikom.” Uničenje modrih žensk, Študentska organizacija Univerze v Ljubljani, str. 106-107

Tudi Anastazija poda zelo podobno razlago v knjig Obredi ljubezni. Obredi ljubezni so starodavni vedruski obredi, ki podpirajo in ohranjajo ljubezen, ki se porodi med dvema človekoma in v družini. Ljubezen tako ostane, ne odide, in navdihuje, zdravi, dviguje člane družine in njihov dom (rodovno posestvo) ves čas. Obredi ljubezni (vedruska poroka, spočetje, porod, itd) so ohranjali vedrusko kulturo zdravo, vitalno in tesno povezano z bistvom, z resničnim (Pater Karel Gržan, ki je raziskoval keltsko kulturo, je na primer na predstavitvi naše knjige Darovi minevanja omenil redno obredno zahajanje naših prednikov v jame. Jame so doživljali kot maternice in tja so zahajali, da bi se prerodili, osvežili. Tako so vedno ostali povezani s sabo, je rekel Karel Gržan, in nihče jih ni mogel manipulirati.).

Ti obredi so se izgubili, kot nam je vsem očitno. Toda zakaj? Vladimi Megre v Obredih ljubezni postavlja pomembno vprašanje: “Izlet v zgodovino našega naroda je potreben tudi zato, da bi ugotovili, ali so starodavni obredi in kultura izginili sami od sebe, ker niso bili potrebni, ali pa so večtisočletno tradicijo uničevali namerno?”

Vladimir skozi svoje raziskovanje (ki ga podrobno opiše v knjigi) ugotovi, da so bili obredi uničeni namerno. Zakaj? “Ob začetku naše dobe so v mnogih deželah že vladali imperatorji, faraoni ali carji. Oblika vladanja, pri kateri je na čelu velike države en človek, je v nasprotju z naravo. Srečnega življenja ni prinesla nobenemu narodu na Zemlji in ga nikoli ne bo prinesla. Takšna oblika je pogodu svečenikom, ki so preko vladarjev manipulirali z deželami. Z vsem ljudstvom se je težko hitro dogovoriti, z enim človekom pa je to laže.”

Močna in trajna ljubezen opolnomoči ljudi, jih ohranja povezane z resničnim, z bistvenim in jih naredi samo svoje, težke tarče manipulacije. Zato jo je bilo potrebno izkoreniniti. slika: Helena Nelson Re

Močna in trajna ljubezen opolnomoči ljudi, jih ohranja povezane z resničnim, z bistvenim in jih naredi samo svoje, težke tarče manipulacije. Zato jo je bilo potrebno izkoreniniti.
slika: Helena Nelson Re

Svečenikom – cerkvenim “dostojanstvenikom” – je ugajala ureditev nadvlade. Toda nadvlade ni bilo mogoče doseči nad ljudstvom, ki je bilo zdravo, povezano s svojim izvorom, z resnico. Zato je bilo treba iztrebiti znanje in obrede, ki so ljudstvu pomagali biti zdravi, povezani in sami svoji. Vladimir pravi: “Kdo bo pomislil: le kakšna je lahko povezava med uspešnim podrejanjem držav in znanjem o starodavnih družinskih izročilih in obredih, ki omogočajo ohranjanje ljubezni? Nikar se prehitro ne čudite, povsem neposredna je, in ta znanja so močnejša od milijonov vojaških mečev in celo od najsodobnejših orožij. /…/ Ko se je kontantinopelski desant polastil ruske zemlje in zasužnjil ruske kmete, ko je prepovedal obrede, ki pripomorejo k oblikovanju ljubezni, je s tem začel zavirati oblikovanje močnih ljubečih družin in tudi rodovnih naselij. Dejansko je bilo skoraj takoj uvedeno tlačanstvo. Ljubezen tlačanov je praviloma nesrečna ljubezen. Da bi mladi ljudje ohranili v sebi plameneče čustvo ljubezni, potrebujejo lasten prostor, če tega ni, ljubezen praviloma odide. Kakšen prostor pa ima lahko tlačan? Nikakršnega.” 

Vladimir je raziskoval, zakaj je bilo Džinkiskanovo osvajanje Rusije tako uspešno – z malo vojaki in skoraj nič borbe je osvojil mesta, dežele. Kajti ko je prišel v mesta, se mu ljudje niso upirali, prav tako niso ščitili utrdb svojih oblastnikov – samostanov in cerkvenih fevdalcev. Kajti sovražili so jih in so videli v Džingiskanovih vojakih osvoboditelje od teh zatiralcev. 

Tudi v Rusiji se je dogajalo enako kot drugod po Evropi: “Poanta je torej v tem, da je tretjina ruske zemlje pripadala duhovščini, ki je prišla iz Konstantinopla, in njihovim varovancem. Samostani so postali največja fevdalna gospostva. In menihi niso obdelovali zemlje in vzrejali živine, to so počeli tlačanski kmetje. /…/ Tako torej: več zemlje pomeni več tlačanov in več bogastva.”

Tako kot Steiger in Heinsohn ugotavljata, da preganjanja čarovnic ni vzpodbujala nikakršna pobožnost, temveč ekonomski interesi, tako tudi Megre ugotavlja, da konstantinopelski škofi niso bili prav nič pobožno motivirani: “Morda pa so knez Vladimir in konstantinopelski škofi iskreno verjeli Kristusovim zapovedim? Nadaljni dogodki kažejo, da so bili njihovi resnični gospodarji popolno nasprotje Boga. Tako so tudi sami bili sluge temu nasprotju, ki je znalo dobro kodirati ljudstvo ter si podrejati njegovega duha in voljo. Človeka so takole prepričevali: ti si božji suženj; to pa je pomenilo: ti si moj suženj. In človek je počasi pozabljal, da božjih sužnjev ni in ne more biti. Človek je Božji sin, in to ljubljeni sin.”

Megre zaključi, da so v Rusiji “ljudstvo prevarali, tehnologija svečeništva je bila dovršena.” S tem misli na psihološko tehnologijo, ki je na psihološki ravni uničila ljudstvo, da ga je lahko podredila. To se ni zgodilo le v Rusiji, temveč po celem svetu. In učinke tega čutimo še danes. Učinke tega psihološkega uničenja imenujem razkroj občutljivosti. 

Podobe kmečkega življenja. Kmetje - največje žrtve razkroja občutljivosti. Pogled na to sliko skozi zapise iz knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače je pretresljiv.

Podobe kmečkega življenja. Kmetje – največje žrtve razkroja občutljivosti. Pogled na to sliko skozi zapise iz knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače je pretresljiv.

Kmetje in kmetijstvo – idila ali razkroj občutljivosti? 

Kmečko življenje že od nekdaj (že stari Grki so pisali o idiličnem življenju na kmetih, v nasprotju z moralnim razkrojem mest) doživljamo kot idilično, idealno, povezano z Naravo, kot nekako “pravo”, “uravnovešeno”, “zdravo”. Velikokrat slišimo pripombe o meščanih kot o razvajenih, kot ljudeh, ki ne poznajo resničnega obraza življenja, kot o nenaravnih. 

Toda kmečko življenje, kot ga poznamo, je daleč od “idealnega, uravnovešega, povezanega z Naravo”. Prikazovanje kmečkega življenja, kot nam je znano zadnjih nekaj tisoč let, kot idealnega in izvornega (življenje, napolnjeno z garanjem na zemlji in z živino in, z rojevanjem kopice otrok in obiskovanjem cerkve), ustreza tudi “svečeništvu”, ki je odgovorno za razkroj občutljivosti zaradi svojih ekonomskih in oblastnih interesov. 

Ali smo bili ljudje res ustvarjeni za življenje, kakršnega popisuje novinarka Milena Miklavčič v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače

Ali je res najvišji potencial človeka živeti zgarano na zemlji, v medčloveških odnosih, ki ne le, da niso topli, temveč so preprosto zlorabljajoči in nasilni, rojevati kopico otrok (enega na leto) in zaradi tega predčasno izgubiti svoje zdravje, trpeti za povešeno maternico in kupom drugih težav, prenašati nasilne in boleče spolne odnose, doživljati incest, posilstvo in spolno zlorabo kot nekaj običajnega in del kulture, saj ni važno, na kakšen način “dedci” potešijo svoj nepotešljiv nagon, živeti pod skrbnim nadzorom župnika, ki se vmešava v spalnične zadeve para, družinsko gospodarstvo, itd? In še in še bi naštevala, vse to in še več je popisano v omenjeni knjigi, ki raziskuje medosebne odnose na slovenskem podeželju v letih med 1900 in 1960.

Na strani 30 je popisano, kako je tudi v dvajsetem stoletju “svečenik” še naprej nadziral ljudstvo s svojo ideologijo, ki mu ustreza že od srednjega veka: “K maši je bilo potrebno hoditi vsako nedeljo, med prazniki, in še k nedeljskim popoldanskim litanijam. Kakšnih posebnih izgovorov takrakt, ko je bila vera globoko zasidrana v srcih ljudi, nismo smeli imeti. Bila sem v tistih letih, ko sem že razumela različna namigovanja, s katerimi so ženske prepletle povsem  običajno klepetanje. Ena od njih je pripovedovala, kako jo je župnik poklical k sebi, ugotovil je namreč, da že predolgo ne spušča moža v posteljo, ker ima še zmeraj tiste reči (menstruacijo). Zdelo se mi je, da bi se raje v tla vdrla, kot da bi morala poslušati župnikove levite.”

Kmečko življenje temelji na razkroju občutljivosti. Steiger in Heinsohn navajata ekonomista Adama Smitha, ki je opazil učinek razkroja občutljivosti: “Smith vendarle opaža “poneumljanje” – rečeno moderno, socializacijske deficite – delavcev.” Smith pripisuje te “deficite” dejstvu, da delavci vse življenje opravljajo monotono in rutinsko delo, ki ne stimulira razvoja njihovih intelektualnih potencialov. Steiger in Heinsohn dojemata te “deficite” kot posledico iztrebljenja znanja o nadzorovanju rojstev, posledične neznanske “produkcije ljudi”, kot imenujeta interese preganjalcev čarovnic, ter posledično zanemarjanje otrok in zaničljiv odnos do otrok s strani staršev

V več družbah sveta so poznali kastni sistem. Najznamenitejši je indijski kastni sistem. Večina ljudi kaste pozna kot družbene razrede, kot razrede, ki ljudi delijo glede na njihovo materialno bogastvo. Toda kulture s kastami le-teh niso dojemale le kot ekonomske razrede, temveč tudi kot duhovne razrede. Indijci so na primer brahmane, najvišjo kasto, duhovniško kasto, dojemali tudi kot najbolj duhovno razvito. Verjeli so, da se lahko razsvetlijo le pripadniki najvišje kaste, pripadniki nižjih kast pa ne morejo doseči osvoboditve (to prepričanje je zanikal Siddharta Gautama – Prebujeni – ki je učil, da se lahko razsvetli kdorkoli, ne glede na poreklo in ne glede na spolm kajti ja, pred njim so verjeli, da se lahko razsvetliš le kot moški). Najnižjo kasto so dojemali ne le kot najrevnejšo, najbolj zanemarjeno, temveč tudi kot najbolj prostaško, najbolj primitivno in duhovno nerazvito. Tudi Maori, katerih delavnico o nosečnosti in porodu v Ljubljani sem letos obiskala, so mi na vprašanje, ali njihova kultura pozna zavestno spočetje, rekli, da le najvišje tri kaste poznajo zavestno spočetje. Začudeno sem pogledala in razložili so, da je bila njihova družba od nekdaj razdeljena na 12 kast. Le najvišje tri so posedovale duhovno znanje. Za spočetja v teh treh kastah so modreci in modre ženske skrbno izbrali datum, kraj, astrološko situacijo, dušo so zaznali pred spočetjem in tudi vedeli, kakšno bo njeno poslanstvo na Zemlji. V nižjih kastah pa se je spočetje zgodilo pač nezavedno, kot stranski produkt spolnosti.

Človeštvo torej že od nekdaj pozna razdelitev na materialno in duhovno bolj in manj razvite. Menim, da to ni del naravnega ustroja, temveč struktura, ki jo je človeštvo ustvarilo zaradi notranjih psiholoških kompleksov in posledične želje po nadvladi, premoči, bogastvu, itd. Ti impulzi so povzročili gibanja, ki smo jih razčlenile v razdelku “Uničenje modrih žensk – zakaj se je občutljivost začela razkrajati?”. 

Pa ni le Cerkev tista, ki je razkrajala občutljivost. Med ljudmi so se izoblikovale besne reakcije nanjo in ji nasprotovale,  kot se je le dalo, toda v resnici so počele zelo podobno.

Tako recimo v Uničenju modrih žensk beremo, kako je Engels, filozof, ki je skupaj z Marxom utemeljil marksizem (ki ga kristjani prezirajo, oni pa prezirajo kristjane), v pismu Karlu Kautskemu (prav tako teoretiku marksizma) napisal, “da bi se smelo o preprečevanju zanositve – tokrat o gobici, ki se jo vstavi v vagino – še vedno razpravljati samo tako, da “naši proletarci” o tem ne bi ničesar zvedeli, da bi torej o tem smele vedeti samo “meščanske družine” (in delavski voditelji): “Torej pač ne bomo prikrajšani za kruh, ampak za mnogo slavljeno gobico. Kar seveda nikakor ne preprečuje, da ni bil isti ali kak drug postopek v meščanskih družinah zelo praktičen pri ohranjanju razmerja med številom otrok in dohodkom, pri tem, da se zdravje žensk zaradi prepogostih porodov ne uniči etc. Ostajam le pri tem, da je to zasebna stvar med moškim in žensko ter vsekakor družinskim zdravnikom (…) om da bodo naši proletarci tudi še naprej s številnimi proleti (potomci) delali čast svojemu imenu.”” str. 189-190 

Oranje - uničevanje zemlje IN težaško delo, ki človeka prerano izčrpa. slika: Auguste Bonheur

Oranje – uničevanje zemlje IN težaško delo, ki človeka prerano izčrpa.
slika: Auguste Bonheur

Poljedelstvo – oranje zemlje

Videle smo, kako je izgledal proces razkroja občutljivosti in naštele že nekaj njegovih posledic. Na kratko se bomo poglobile v dva konkretna primera, kako se je razkroj občutljivosti manifestiral na področju kmečkega dela.

V šoli se pri pouku zgodovine učimo, kako super so bili naši predniki, ki so udomačili živali in jih začeli uporabljati za delo in hrano. To praznujemo kot civilizacijski napredek. Patriarhalne religije zelo poveličujejo ta civilizacijski korak in “pridnost”, ki je še kako potrebna za izvrševanja “reje/gojenja” poveličujejo kot vrednoto par excellence. Tudi v krogih zgodovinark ženske duhovnosti se vzhajanje živinoreje in poljedelstva dojema kot nekaj veličastnega in nekaj, kar se pripisuje ženskam (kar je morda tudi res, toda to ni dosežek, s katerim bi se v resnici lahko hvalile). 

Toda v resnici je pojav vzreje – živali ali rastlin – znamenje razkroja občutljivosti, znamenje odtujitve od naših resničnih zmožnosti. Z Naravo nas vežejo veliko globlje vezi, ki jih z rejo zadušimo. Ustvarimo umetno delitev na “kultivirano” naravo (udomačene živali in gojene rastline) in divjo naravo. Zaradi te umetno ustvarjene meje se porodi strah pred divjo naravo (strah pred “zvermi”, strah pred transformativnimi vremenskimi razmerami – nevihtami, mrazom, vročino itd. – strah pred neznanimi in potencialno strupenimi rastlinami, strah pred ozemlji zunaj teritorja naselja, konec koncev strah pred drugimi ljudstvi, itd.). Zamaši našo intuitivno zaznavo energijske dimenzije žive in “nežive” (boljša beseda – drugače žive) narave. Izgubili smo sposobnost govoriti z rastlinami, začutiti/intuitivno vedeti, kakšen je njihov namen, pri katerih boleznih nam lahko pomagajo. Izgubili smo intuitivno sposobnost vedeti, kje rastejo določene rastline, jasno čutiti in zaznavati subtilno ravnovesje med živimi bitji v ekosistemu, med rastlinami, živalmi in ljudmi, izgubili smo senzitivnost do čutenja živali, do njihove instinktivne in duhovne modrosti in do načinov, s katerimi lahko z živalmi sodelujemo pri dvigovanju zavesti celotnega ustvarjenega sveta. 

Z našimi intuitivnimi sposobnostmi nepoškodovanimi smo se sposobni zadovoljivo nahraniti in v drugačnih pogledih preskrbeti brez “reje in gojenja”. Toda ko je naša občutljivost razkrojena, potrebujemo gojenje in rejo, da sploh preživimo. 

Poljedelstvo rani tudi zemljo. Oranje zemlje in sajenje monokultur (na enem polju samo ena vrsta) uničujeta prst in subtilno ravnovesje med različnimi organizmi, rastlinskimi in živalskimi. Oranje je kot bi rezali Zemljo v kožo. Ko obrnemo zemljo, je kot da bi svojo kožo obrnili in dali kožo na mišice, spodnjo sluznico pa izpostavili zraku. Naloga kože, ki je zaznavati in zaznano predati možganom (občutki, temperatura, bolečina, itd) se ne more izvrševati, prav tako ne naloge spodnjih plasti kože, ki so zdaj izpostavljeni zraku. Prav tako se z oranjem zemlje uniči zaporedje zemljinih plasti, ki imajo vsaka specifično funkcijo in le-to lahko opravljajo samo, če so v pravilnem zaporedju (na vrhu je humusna plast, kjer razkrajajo organski odpadki – listje, odmrle rastline, živalice, vejice, itd – spodaj pa so vedno bolj kompaktne plasti, dokler ne pridemo do kamenja). Sejanje monokultur odvzame rastlinam bogastvo medosebnih odnosov, interakcij, sovplivanja, sodelovanja in medsebojnega bogatenja. Oranje in monokulture osiromašijo zemljo dobesedno in duhovno – odvzamejo prsti in organizmom v in na njej bogastvo, plodnost, raznolikost. Kako vpliva na nas hrana, ki je tako pridobljena za razliko od hrane, ki je divja, povezana z energijo življenja in ki pozna subtilni ustroj vesolja? 

Poleg tega je poljedelstvo izredno težaško in je prehitro iztrošilo prenekatero življenje. Veliko dela za zelo malo. Permakultura je veda, ki v sodobnosti obuja modrost sinergije z zemljo in odkriva – kako presenetljivo – da je manj več, manj vpletanja v naravo, več in boljši pridelek! (Za več o permakulturi uporabite internet.)

Seveda smo poljedelstvo – tako kot živinorejo – industrializirali. Dodali stroje, kemikalije. Da bi pridelali še večje mase. V veliki meri je za to odgovoren Marshallov plan. To je bil ameriški načrt za podporo evropskemu gospodarstvu po drugi svetovni vojni. Zaradi Titovega spora s Stalinom se je izvrševal tudi pri nas, v Jugoslaviji, saj je Tito po sporu za pomoč prosil Američane (pred tem je bil za podporo dogovorjen s Stalinom). Cilj Američanov je bil: ponovno pograditi območja, uničena med vojno, odstraniti omejitve pri trgovanju (njihov lastni interes), modernizirati industrijo in preprečiti širitev komunizma (njihov lastni interes). Fokus kmetijstva je postal samo in izključno čim večja produkcija. To je bil konec časov, ko so krave/prašiči/kure imeli štalo in večino leta travnik. In začetek obdobja, ko so bile ogromne količine živali stlačene na prostor, ki bi prej zadostoval bistveno manjšemu številu bitij, vse z namenom, da bi povečali “produktivnost”. V kmetijstvu se je začela uporaba strojev in kemikalij, prav tako z namenom povečati “produktivnost”. Vse, tudi za ceno trajnostnosti, etike, okoljevarstva. 

Se spomnite slovenskih kmetov, ki so grozili (!), da bodo polja polili z gnojnico, če jim država ne dovoli uporabljati pesticidov na vodovarstvenem območju? TUKAJ je članek o njih. Sodobna manifestacija posledic razkroja občutljivosti. Do zemlje, človeka, sebe. 

Zaznavajo, čutijo, razumejo - to zadnje je najbolj boleče. V razkrojeni občutljivosti jih ne zaznavamo več. Kot ne zaznavamo tudi drug drugega.

Zaznavajo, čutijo, razumejo – to zadnje je najbolj boleče. V razkrojeni občutljivosti jih ne zaznavamo več. Kot ne zaznavamo tudi drug drugega.

Živinoreja – ubijanje živali

Ubijanje živali  je znamenje radikalnega razkroja občutljivosti (Tudi Anastazija govori o tem, kako intuitivno prebujen človek ne potrebuje mesa. Ker živi v izobilju divje narave!). Ubijanje živali, ki jih prej vzrediš, pa je nepredstavljiv razkroj občutljivosti

Wikipedia o intenzivni farmski živinoreji pravi: “Omejitev živali na veliki gostoti je del sistemskega truda proizvesti čim več za najnižje stroške z zanašanjem na ekonomijo masovnosti, sodobno mašinerijo, biotehnologijo in globalni trg. Obstajajo razlike med farmskimi praksami po svetu. Poteka debata o doprinosih, tveganjih in etičnih vprašanjih industrijske vzreje. Vprašanja vključujejo učinkovitost produkcije hrane, dobrobit živali, potrebnost živalske vzreje za prehranitev rastočega svetovnega prebivalstva, vpliv na okolje in zdravstvena tveganja.”

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je letos priznala, da je uživanje mesa povezano z nastankom raka. Zaenkrat pravijo rdeče procesirano meso. Pritisk mesne industrije je še prevelik. Čez desetletja, upam, bodo lahko javno spregovorili o tem, da mesa v prehrani ne potrebujemo.

Težava industrijske vzreje živali in industrijskega poljedelstva je v iracionalnih ekonomskih interesih s strani “šefov” takšnih podjetij. Lahko si predstavljamo, da ne etika, ne zdravje, teh šefov ne zanimata. In v svoji objestnosti nas prepričujejo, da je jesti meso OK. 

Predstavljajmo si nasilje v družini: recimo, da imamo očeta alkoholika, ki pretepa ženo in otroke. Ko oče izvaja nasilje, zamuja priložnost, ki so ti otroci in žena. Ne zaznava njihove resničnosti, dragocenosti in zamuja priložnost biti obogaten od njih, od svojega odnosa z njimi. Enako je z živalmi. Ko smo nasilni nad njimi, zamujamo priložnost, ki so. Seveda smo nasilni z nekim razlogom, iz neke bolečine. O tem v zadnjem delu tega dolgega članka. 

VIDEO – radikalna razobčutljenost 

TRPLJENJE MAM, VSEH MAM …
Dedek mi je pripovedoval, kako so v njegovem otroštvu pripuščali krave (da se parijo z biki) na vsake dve leti (9 mesecev nosečnosti + 2 meseca dojenja telička + eno leto molže in nato od začetka). Ko je krava skotila, se je, po dedkovih besedah, zavedala, da ima mladička, ga iskala in klicala in ga pristavila. Mladiček ni mogel spiti vse “mrezovine” (tako so imenovali prvo mleko, mlezivo), (kar je zanimivo razmišljanje, ker Narava ne ustvari ničesar preveč), zato jo je mama pomolzla in jo spekla (izpadlo je kot sir). Nato so po okrog 2 mesecih telička prodali mesarju za teletino (dojenčketino), mati pa še naprej molzli.
Dandanes krave v farmskih razmerah svojih teličkov (dojenčkov) po porodu niti vidijo ne, ali pa jih vidijo za nekaj minut. Tudi njihova telesa so preobražena od nosečnosti in poroda, tudi one so fizično in psihološko odprte in ranljive in dovzetne. Tudi v njih se zgodi čustveni vrhunec, ki hrepeni po tesnem stiku z njihovim otrokom. Prav nič drugačne niso od človeških mam. Tudi zanje je največja mogoča bolečina, da so ločene od svojih otrok in da njihovi otroci trpijo. Ko jim jih odvzamejo, zato da bodo zaklani, ječijo in kličejo, utrujene in izčrpane, nemočne, obupane, roteče, trpeče, a črpajo sile iz neznanskih globin, iz materinskih globin… in so neuslišane. V svoji poporodni depresiji so molžene, človek jim krade njihovo tekočino ljubezni, njihovo mleko, ki je namenjeno v najgloblji intimi njihovim otrokom. In nato… ponovno “oplojene”… Moje srce ječi tako globoko v bolečini teh neuslišanih in trpinčenih Mam..
Človek je OTOPEL. Izgovor, da je Narava kruta, je nizkoten in nečloveški. Nam ni treba biti, sploh ne tako organizirano in zavestno. Mi imamo ZAVEST in lahko delamo DRUGAČE. Lahko smo MODRI. In ne povzročamo BOLEČINE.
Sodobna znanost dokazuje, da inteligenca, zavest, čustvovanje in spomin niso odvisni od “razvitosti” in “kompleksnosti” biološke/fizične strukture – zaznavo okolice in čustven odziv kažejo že rastline. (Več o tem bomo govorile na delavnicah Zavestnega spočetja, kjer bomo govorile o inteligenci, zavesti, čustvovanju in spominu otroka še od predspočetja naprej.). Zato je naša človeška dolžnost, da izražamo SOČUTJE do vseh oblik življenja.
In tudi če znanost tega (še) ne bi odkrila, bi bili to dolžni storiti. Ker smo LJUDJE. Ali smo?
zapis s strani Materinski krogi v Rdečem Šotoru 

Spočetje ni le proces fizične združitve spermija in jajčeca. Je subtilen energetski, duhovni proces. Razkroj občutljivosti je povzročil, da smo te dimenzije spolnosti, spočetja, nosečnosti, poroda spregledali, s tem pa povzročili veliko prvinskih ran človeški psihi, ki so težko dostopne zavesti ravno zato, ker so se zgodile na predbesedni ravni.

Spočetje ni le proces fizične združitve spermija in jajčeca. Je subtilen energetski, duhovni proces. Razkroj občutljivosti je povzročil, da smo te dimenzije spolnosti, spočetja, nosečnosti, poroda spregledali, s tem pa povzročili veliko prvinskih ran človeški psihi, ki so težko dostopne zavesti ravno zato, ker so se zgodile na predbesedni ravni.

Spolnost, spočenjanje, rojevanje, otroci 

Še eno področje, ki se ga je potrebno dotakniti pri raziskovanju procesa razkroja občutljivosti, je področje spolnosti, spočetja, rojevanja in vzgoje otrok.

Michel Odent, francoski porodničar, v svoji knjigi The Farmer and the Obstetrician (Kmet in porodničar) popisuje vzporednice med industrializacijo kmetijstva in industrializacijo (bolje poznano kot medikalizacijo) porodničarstva. Ugotavlja, da sta procesa izjemno podobna. V obeh primerih je posledica radikalna razobčutljenost. 

Namreč, ta področja so utrpela hude posledice zaradi razkroja občutljivosti. To so tudi področja, s katerimi se človeštvo veliko ukvarja in do katerih ima najbolj iracionalne odzive.

Spolnost, spočetje, nosečnost, porod in zgodnje obdobje otroštva so ključni procesi za razvoj človečnosti in resničnega potenciala človeške duhovnosti.

Spolnost ni le fizični proces sproščanja napetosti; je tudi zapleten energetski proces z duhovnimi posledicami. Spolnost nas energetsko poveže z osebo, s katero jo delimo in te povezave vplivajo na nas dolgoročneje, kot bi si mislili (seveda obstajajo postopki za energetsko čiščenje vezi, ki na nas ne vplivajo dobro ali pa jih ne potrebujemo več). V procesu spočetja, rasti v maternici in poroda je ključna sestavina naša zavest – zavest oblikuje ta proces nastajanja in ga podpira ali pa zavira. Spočeto bitje je zavestno in zmožno pomnjenja še od predspočetja naprej in veliko se moramo še naučiti o procesu nastajanja človeškega bitja v fizični obliki, da ga bomo lahko v celoti podprli.

Tako kot je proces razkroja občutljivosti zamašil našo zmožnost intuitivnega zaznavanja in senzitivnosti do naravnega sveta okoli nas, tako je zamašil tudi naše subtilno zaznavanje procesov, ki se dogajajo v spolnosti, ob spočetju, v nosečnosti, med porodom. Ta področja naše človeškosti so zgovorna manifestacija našega splošnega stanja zavesti. Kar se dogaja na področju spolnosti, spočenjanja, nosečnosti, rojevanja in vzgoje, je prikaz zmožnosti človeškega bitja za uvid vase.

Kot nam pričuje knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače, je bila spolnost naših prednikov nekaj strašljivega. Bolj je bila podobna socialno sprejemljivemu nasilju in zlorabi, kot pa spolnosti. Moški nagon so dojemali kot izjemno pomemben in ženske so bile moškim dolžne ustreči. Ženske so bile last moških in tako so jih tudi vzgajali. Toda ženske pogosto niso zdržale toliko spolnega nasilja in so naredile vse, da bi se lahko “spolnim odnosom” izognile. Milena opisuje primer ženske, ki je po porodu šla k sosedi, kajti nenasiten mož jo je želel “naskočiti” takoj po porodu. 

Spolni odnos je trajal nekaj minut, toliko, kot je bilo pač potrebno, da je fizična frikcija (drgnjenje) povzročila, da se je moški izlil. Ženski orgazem je bil nepoznan, prav tako so verjeli, da za spočetje ni bistven (stari Kitajci so na primer učili, da je za spočetje potreben orgazem obeh partnerjev), bistven je le moški orgazem. Pravzaprav se je kakršenkoli ženski spolni užitek dojemal kot hud greh in ženske so se bile dolžne pri župniku spovedati, če so le pomislile na užitek ali imele takšne sanje. Spolni odnos je bil za ženske boleč, kajti sestavljen je bil resnično le iz penetracije. Ženske so si med seboj delile modrosti, kot so nasvet, da pomaga, če se ženska vsak večer “tam spodaj” namaže z mastjo, da penetracija manj boli. 

Moški spolni nagon je bil tako nenasiten, da spolne zlorabe otrok, incestna spolnost, spolno občevanje z živalmi niso bili neznani, na nek način so bili del kulture. 

Kakšen razkroj občutljivosti! 

Ženski orgazem je za spočetje prav tako pomemben kot moški. Ko ženska doživi orgazem, se maternica začne rahlo krčiti (to povzroči hormon oksitocin, ki se v večji količini sprosti med orgazmom; to je tudi hormon, ki povzroča porodne popadke) in s tem krčenjem potiska jajčece navzdol po jajcevodu proti maternici, s čimer olajša spočetje (spermiji imajo do jajčeca krajšo in lažjo pot). Poleg tega povsem fizičnega aspekta je pomemben tudi psihološki. Vemo, da se občutki, čustva, misli, stanje zavesti staršev ob spočetju usidra v spočeto bitje. Kakšno sporočilo se usidra v spočeto bitje, če je mama neizpolnjena, morda zaradi nezadovoljenosti čuti tudi tesnobo, ima občutke neslišanosti, neupoštevanosti…? 

Nadalje: spolna energija na fizičnem nivoju povzroči sproščanje hormona oksitocina (že omenjenega), ki je na vedenjski ravni hormon ljubezni, zaupanja, povezanosti, intimnosti. Ko se sprošča v obeh partnerjih (kar pomeni, da morata oba čutiti spolno energijo), ta hormon med njima ustvarja občutke povezanosti, enosti, intimnosti. Na duhovnem nivoju pomaga ustvarjati občutke enosti, globokega vzajemnega zaznavanja (za te občutke seveda ne zadostuje le oksitocin, ampak tudi pravo stanje zavesti). Če je torej enemu od partnerjev odvzeta možnost izkušati učinke oksitocina (poenostavljeno rečeno), se med partnerjema ne more stkati ta globoka vez. Brez te vezi pa je spolnost bolj zloraba, kot kaj drugega. Tudi če se zgodi z navideznim “pristankom” obeh vpletenih. In pristanek se je vedno zgodil, saj se moškemu nihče ni upal upirati, ne žena, ne otroci, ne dekle, ne hlapci. 

Spočetje je bilo daleč od zavestnega. Uravnavanje spočetij na kakršenkoli način, tudi z vzdržnostjo, je bil greh. Župniki so ženske velikokrat okarali, češ, ali ne “spuščajo” svojih mož v posteljo, da že tako dolgo niso zanosile. Norma je bila en otrok na leto. Ženske so rodile tudi po dvajsetkrat, saj je bila smrtnost novorojenčkov in mačkov velika. To neprestano spočenjanje in rojevanje je ženske prerano izčrpalo in postaralo. Zdaj vemo od kod izhaja ta prisiljenost v neprestano rojevanje – iz želje fevdalcev, posvetnih in predvsem cerkvenih, pridobiti čim več delovne sile, ki bo zaradi nehumanega življenja tudi dovolj moralno uničena, da bo lahko vodljiva. Zaradi te prisiljenosti ženske in moški otrok niso dojemali kot “božji dar”, temveč kot “božjo kazen”. Vsak otrok je predstavljal še ena lačna usta več, ki jih bo potrebno nahraniti. Ta odnos se je seveda močno poznal na odnosu do otrok in načinu vzgajanja

Porod je kontinuacija spolnosti. Porodna energija pripada le mami, očetu in otroku. Je energija, ki si jo med seboj delijo in jih povezuje, tako kot spolna energija povezuje človeka, ki si jo delita. Razkroj občutljivosti je povzročil ogromno nasilja, ki so ga deležne družine med porodom; pred industrializacijo obporodne oskrbe kot smrtna nevarnost poroda, po njej pa kot medikalizacija poroda.

Porod je kontinuacija spolnosti. Porodna energija pripada le mami, očetu in otroku. Je energija, ki si jo med seboj delijo in jih povezuje, tako kot spolna energija povezuje človeka, ki si jo delita. Razkroj občutljivosti je povzročil ogromno nasilja, ki so ga deležne družine med porodom; pred industrializacijo obporodne oskrbe kot smrtna nevarnost poroda, po njej pa kot medikalizacija poroda. Še več čudovitih fotografij rojevanja v dvoje v tem ALBUMU.

Porod – knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače popisuje, kako je bil porod sicer lažji kot dandanes, saj so bile ženske fizično bolj fit in njihova telesa s tega vidika bolj pripravljena. Smrtnost otrok in mater pa je bila vseeno višja, večinoma zaradi poporodnih krvavitev. Ali to pomeni, da smo bile ženske ustvarjene nepopolne, nezmožne zdravo roditi? Seveda ne! Le zgrešili smo, zaradi razkrojene občutljivosti, pravo naravo poroda, tako kot večine drugih procesov.

Skrivnost poroda je, da je kontinuacija, torej nadaljevanje, podaljšek, spolnosti. Porod je globoko spolno dejanje. Tako kot spolni odnos vodi spolna energija (ki je lahko primitivna, krčevita, agresivna, ali pa sublimirana, subtilna, energizirana, duhovna), tako tudi porod vodi porodna energija, nekakšno porodno vzburjenje (ki je lahko krčevito ali pa bolj sublimirano). Ta energija pripada mami, očetu in otroku. Namenjena je njim trem (ali v redkih primerih njim štirim, petim, če se rojevajo dvojčki, trojčki :)), da jih poveže v intimno celico, da stke med njimi trdne vezi ljubezni. Kakršnokoli vmešavanje v to energijo (kar se na veliko dogaja v sodobnem porodnem sistemu, ki mu vlada medikalizacija in vdiranje v porodno telo in porodno energijo z namenom “nadzora”) preprečuje energiji, da bi te, ki jim pripada, uspešno povezala.

Seveda tudi pred vmešavanjem medikaliziranega sistema porodna energija ni mogla opraviti svojega dela. Odnosa med žensko in moškim ni bilo. Med njima ni bilo nikakršne izmenjave spolne energije, kaj šele porodne energije. Zato se je tudi izoblikovalo napačno prepričanje, da porod spada v ženski krog, da moški pri porodu nimajo kaj iskati. To prepričanje se v rdečešotorskem gibanju včasih širi tudi danes. 

Največja količina hormona oksitocina se med porodom izloči ob porajanju posteljice, torej po porodu otroka. Če tega oksitocina ni, je možnost za poporodne krvavitve večja. In to se je tudi dogajalo. Potem pa se je pojavil umetni oksitocin, ki smo ga vsi dojeli kot rešitev žensk in otrok. V resnici smo se s tem še bolj oddaljili od bistva. Rešitev je v vračanju spolnosti in resničnega dostojanstva porodu

Tudi poporodno obdobje je bilo razobčutljeno. Od žensk se je pričakovalo, da bodo takoj začele zopet delati (po 3 dneh) in da ne bodo “lene”. Včasih so morale po porodu skuhati za družino (namesto, da bi kdo kuhal zanje). Otroke so dojemali kot “božjo kazen” in breme. Tudi Steiger in Heinsohn v knjigi Uničenje modrih žensk ugotavljata, da so se vzgojni problemi – zavračanje otrok s strani staršev – začeli takrat, ko so bile ženske prisiljene v nehuman ritem in količino spočenjanja in rojevanja. Takrat so se začela prva prigovarjanja s strani posvetnih in cerkvenih institucij k bolj humani vzgoji. Le-ta je bila prej samoumevna, saj so imeli ljudje le toliko otrok, kolikor so jih bili zmožni preživeti in ljubiti. V času preganjanja čarovnic se je pojavil tudi fenomen sirotišnic, ki ga prej niso poznali. Seveda, le kdo je bil tako dober, da je ustanavljal sirotišnice? Tisti, ki problem v prvi vrsti povzročil – Cerkev. Od preganjanja naprej se je pojavila tudi navada, da so ženske puščale novorojene otroke pred pragovi sosedov, bogatih domačij, cerkva, itd. Tudi tega problema prej ni bilo v tako velikem obsegu. Še ena posledica preganjanja čarovnic so bili brezdomni otroci. Milena Miklavčič v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače opisuje fenomen hlapcev in dekel na Slovenskem, “odvečnih” otrok, ki so morali zaradi revščine oditi “služit”, večinoma zgolj za hrano in streho nad glavo, plačilo v oblekah ali denarju je bilo že luksuz.

Milena popisuje tudi ogromno otroške žalosti in stiske zaradi pomanjkanja nežnosti, objemov, pohval. Mnogo otrok je na samem jokalo zaradi nezaznanosti, neslišanosti in pomanjkanja nege in če so jih pri tem zalotili, predvsem očetje, so jih zmerjali z mehkužci, včasih natepli (da bi dobili trdo kožo), itd. Očetje so bili do svojih otrok še bolj grobi kot mame (ki so velikokrat na skrivaj z otroci podelile kakšno nežnost), pogosto niso vedeli imen vseh svojih otrok, otroke so doživljali kot breme in kot surovino – včasih so bili veseli, če je kakšen umrl v nežnih zgodnjih letih – ena lačna usta manj! In tako ali tako – narediti novega je nekaj najbolj preprostega, pa še prijetnega

Ponovno prebujanje naše občutljivosti, intuitivne zaznave, podpira naše vračanje v naročje Matere. Matere Zemlje in Božanske Matere. Mati je božanski princip senzitivnosti in ko ponovno prebudimo zavest o Njej, ko ji dovolimo, da začne ponovno delovati v naših življenjih, nas nagradi s prebuditvijo naših resničnih zmožnosti, naše resnične človeškosti. slika: Moonxels

Ponovno prebujanje naše občutljivosti, intuitivne zaznave, podpira naše vračanje v naročje Matere. Matere Zemlje in Božanske Matere. Mati je božanski princip senzitivnosti in ko ponovno prebudimo zavest o Njej, ko ji dovolimo, da začne ponovno delovati v naših življenjih, nas nagradi s prebuditvijo naših resničnih zmožnosti, naše resnične človeškosti.
slika: Moonxels

Vračanje k občutljivosti

Da bi se občutljivost povrnila, mora najprej počiti trdni oklep neobčutljivosti. To pa je boleč proces (vsako pokanje nečesa trdega je boleč proces). Kajti zakaj smo neobčutljivi? Zaradi neke bolečine v naših globinah, ki nam ne dovoli zaživeti, ki nas zasužnjuje in sili v delovanje v reakciji nanjo. Kadar delujemo iz te bolečine, iz te zamere, smo neobčutljivi za stvarnost, za druge. Na druge, na svet, na stvarnost projiciramo svojo bolečino. 

Zakaj morilec mori, zakaj posiljevalec posiljuje, zakaj cerkovnik pobija čarovnice in zakaj potem čarovnica Ana besni čez cerkovnika? Iz bolečine. Slovenski kmet, ki je naskakoval svojo ženo vsak dan 5 minut, medtem ko se je njej bledlo od bolečine, je bil sam otrok spočet v isti bolečini, v isti neslišanost, razobčutljenosti, ker so tudi njega starši videli kot breme, kot kazen božjo in se temu primerno tudi obnašali do njega.

Naša kultura je kaznovalna kultura. Deviantna vedenja kaznuje – z izločanjem, z zaporom, z zaničevanjem, usmerjanjem studa proti deviantnemu človeku. Seveda ne pravim, ukinimo zapore – v akutni fazi je posiljevalca treba umakniti na varno, da ne išče novih žrtev. Toda kazen ga ne bo spremenila, ne bo pozdravila te grozne bolečine v njegovi duši, ki ga žene k tem groznim dejanjem.

Hudič nas uklešči, zasužnji z verigo. Ta veriga je naša bolečina, ki čaka v naši notranjosti, bolečina, iz katere se poraja zamera, ki zmotno išče zadoščenje v maščevanju, namesto v notranji preobrazbi in ozdravljenju.

Hudič nas uklešči, zasužnji z verigo. Ta veriga je naša bolečina, ki čaka v naši notranjosti, bolečina, iz katere se poraja zamera, ki zmotno išče zadoščenje v maščevanju, namesto v notranji preobrazbi in ozdravljenju.

Velika Arkana Hudič v Tarotu prikazuje točno to psihično situacijo – biti suženj lastne bolečine in zaradi pomanjkanja uvida, zavesti, verjeti, da je maščevanje, povzročanje bolečine krivcu ali nekomu, na katerega projiciramo svoj bes, rešitev za naše ozdravljenje. Toda ni.

Ponovno prebujanje občutljivosti, ki je kot prodor kalčka skozi kaljeno seme, kot razdevičenje device, nekaj tako ranljivega in intimnega, zahteva notranje ozdravljenje, notranjo transformacijo. Tako na individualni kot na kolektivni ravni. 

Vprašajmo se, zaradi katerih ran ostajamo trdi? Kaj bo zares zacelilo naše rane

Tu vstopi Milost Božanske Matere, njena rahločutna Ljubezen in Nežnost, njena neskončna plodnost, ki večno obnavlja našo nedolžnost

Razcvetimo se kot lotusovi cvetovi v naročju Božanske Matere! 

Preostali članki,  ki se ukvarjajo s poganstvom kot poti vračanja k občutljivosti:

Poganstvo in ženska duhovnost

Duhovni instinkt in ženska duhovnost

Hčerke očetov – fizične, psihološke in duhovne posledice zanikanja ženskosti

Sram, krivda in duhovna izkušnja 

© Ana Drevenšek

Hvala Marko Vide, za navdih za zadnji del članka! 

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš razkroj občutljivosti? Na kakšen način zaznavaš ta proces v sebi, v svetu? Kakšna je tvoja pot prebujanja občutljivosti (morda skozi spremembo prehrane, načina življenja, zanimanj)? Kakšen je tvoj razvijajoči se odnos do Zemlje, do živih bitij, do svoje spolnosti? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Zadnji Materinski krog v tem ciklu v petek, 11.12., več informacij TUKAJ. 

Mesečni ženski krogi ob torkih, naslednji 15.12. 2015, več informacij TUKAJ

Delavnica Kolo Leta o energijah leta, pomembnih energetskih točkah in usklajevanju s temi energijami za začetek novega leta: 9.1.2016, več informacij TUKAJ.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Sram, krivda in duhovna izkušnja

Rdeči šotor je prostor ženske duhovnosti. Duhovnost je danes ena od zelo pogosto rabljenih besed in tudi zelo pogosto zlorabljenih besed. Beseda duhovnost zaigra na našo struno bolečine, notranje praznine, nenahranjenosti, nesamozavesti, potrebe po biti videna, slišana, zaznana, ljubljena. 

V tem članku bomo raziskale povezavo med to notranjo praznino in duhovno izkušnjo ter ozavestile, kako se lahko skozi to povezavo opolnomočimo, namesto da smo žrtve zlorab.

Duhovna izkušnja je odnos

Duhovna izkušnja je odnos z Božanskim. Krivda, sram in slaba vest nam preprečujeta tkanje tega odnosa. Če nam vladajo krivda, sram in slaba vest, nismo zmožne odnosov, še posebej ne odnosa z Boginjo. Boginja je Totalna Ženskost, brez sramu, krivde in slabe vesti; ne le to, je mogočna, močna, ustvarjalna, sočna. Zahteva radikalno ljubezen do sebe, pogum in ustvarjalnost.

Duhovna izkušnja je odnos z Božanskim. Krivda, sram in slaba vest nam preprečujeta tkanje tega odnosa. Če nam vladajo krivda, sram in slaba vest, nismo zmožne odnosov, še posebej ne odnosa z Boginjo. Boginja je Totalna Ženskost, brez sramu, krivde in slabe vesti; ne le to, je mogočna, močna, ustvarjalna, sočna. Zahteva radikalno ljubezen do sebe, pogum in ustvarjalnost.

Duhovna izkušnja je izkušnja odnosa z božanskim. Duhovna izkušnja nujno vsebuje odnos. Je izraz naše “odnosnosti”, naše zmožnosti biti v odnosu. Nekaj v naši notranjosti se odpre božanski dimenziji bivanja (duhovni dimenziji bivanja) in v tej povezanosti se zgodi zdravljenje, celjenje, uvid, vodstvo, usmeritev, blagoslov in ljubezen

Da bi vzpostavile odnos, moramo imeti najprej odnos do sebe. Samo dve človeški resničnosti, ki sami sebe zaznavata v svoji integriteti, zaščitenosti in omejenosti, lahko stopita v odnos. Dve človeški resničnosti, ki se ne zaznavata, ki sta nedefinirana oblaka megle, brez čutenih mej in omejitev, ne moreta stopiti v odnos. Kadar stopita v odnos, se zmedenosti pomešata in nastane zmedenost na kvadrat. Kadar pa človeška resničnost, ki se ne zaznava – ki nima odnosa s seboj – poskuša vstopiti v odnos z božankim, ki je Popolnost, se stik preprosto ne zgodi. Praznina. 

Korenine odnosnosti 

Naš odnos s samimi sabo se oblikuje v otroštvu. Na delavnici arhetipi svetle ženskosti ta proces pobliže raziščemo. V otroštvu naj bi se naučile ljubiti sebe, ne glede na naše napake in pomanjkljivosti, ki so del človečnosti. Naučile naj bi se, da si zaslužimo potešitev naših potreb in uresničitev naših želja, razvile naj bi nemoten, gladek proces potešitve svojih potreb in uresničitve svojih želja, seveda s spoštovanjem omejitev drugih, kadar se naše potrebe in želje nanašajo na druge osebe. Razvile naj bi zdravo osebnost, ki ni žrtev sramu, krivde in slabe vesti; ti občutki se v zdravem odraslem človeku pojavijo le občasno, v majhni meri, ki ne načnejo njegovega občutka lastne vrednosti, temveč delujejo le kot opozorila, da je storil napako/da je prekršil lastna moralna pravila in mu omogočijo rast skozi svojo človečnost. V članku Ženske gradijo za ženske smo ta proces razložile skozi simboliko elementov Palic (ognja) in Diskov (zemlje) v Tarotu

V arhetipu Hčerke se razvije naša zmožnost odnosnosti. Rane, ki so zadane v času tega arhetipa onemogočajo zdrave odnose v odraslosti in preprečujejo izkušnjo odnosa z Božanskim. slika: Josephine Wall

V arhetipu Hčerke se razvije naša instinktivnost, zdravo vrednotenje sebe, ki je predpogoj za razvoj odnosnosti. V arhetipu Dekleta nam menstrualni cikel vzbudi zanimanje za odnosnost – s svojo notranjostjo in drugimi. Rane, ki so zadane v času arhetipa Hčerke in se poglobijo v arhetipu Dekleta, onemogočajo zdrave odnose v odraslosti in preprečujejo izkušnjo odnosa z Božanskim.
slika: Josephine Wall

Diski namreč učijo, da materialno obilje izhaja iz našega ljubečega in popolnega sprejemanja utelešenja in bivanja na Zemlji. Ko sprejmemo, da nam je bilo dano življenje, ko se duševno voljno utelesimo v svoje telo. Takrat tudi ljubeče in brezpogojno sprejemamo potrebe svojega telesa, saj jih ne dojemamo kot “nižje”, omejujoče, temveč kot normalne, naravne. Takšno sprejemanje svojega utelešenega telesa in njegovih potreb je pri večini nas oskrunjeno že ob rojstvu (in prej). Ko smo rojene medikalizirano, je s tem zlorabljenih mnogo naših zmožnostih, ki naj bi jih prvič izkusile ob rojstvu in ki naj bi predstavljale podlago za naše nadaljnje življenje. Če je otroku dovoljeno, da sam začne porod in nato vodi porod v svojem ritmu, se porod dogaja v skladu z njegovimi pričakovanji (v skladu z njegovim biološkim kontinuumom) in v skladu z njegovo pripravljenostjo in porod se mu vtisne v spomin kot prva izkušnja opolnomočenja, prva izkušnja uresničevanja svoje volje. Če pa se v porod posega (poseg je lahko energetski, miselni, psihološki ali pa konkretna medicinska intervencija), otrokova zmožnost voditi porod glede na svoje potrebe in voljo ni uslišana in tako dobi prvo sporočilo, da ni zmožen, da si ne zasluži, da se mu prisluhne, da je podrejen. Njegov potencial ob porodu ni uresničen. Ustvari se praznina, na kateri se njegovo življenje začne graditi. (Seveda lahko tak začetek kasneje pozdravimo.)

Naša družba otroke dojema kot prirojeno slabe, manipulativne, asocialne in se do njih tudi tako vede. S takšnim vedenjem pa v otroka, ki je prirojeno socialno bitje, ima prirojeno željo ustrezati in pripadati skupnosti in biti kooperativen, vnese nesorazmerne količine nezdravega sramu, krivde in slabe vesti. Otrok (arhetip Hči) namreč dobi sporočilo, da tako kot je sam po sebi, ni v redu, ampak je z njim nekaj hudo narobe – od tod nezdravi občutki pretiranega sramu, krivde in slabe vesti in od tod nezmožnost zaznavanja sebe, občutek, da sem “jaz” le skupek megle, brez mej, nedefinirana, brez jedra, brez instinktov, brez notranjega védenja, na kratko brez občutka sebe, brez stika s svojimi čustvi, mislimi, mnenji, potrebami, željami, telesom.

Ko ranjene Hčerke preidemo prvi krvni misterij prve menstruacije, se naša ranjenost še poglobi – menstrualni cikel, ki je prišel, da poglobi naše veselje do sebe, do raziskovanja sebe in sveta, ni našel tega veselja, zato je poglobil žalost, izgubljenost in zmedo –  zaradi izgubljenega stika s svojo notranjostjo in izkrivljenega vrednotenja sebe ne moremo vzpostaviti stika z Boginjo. In tako postanemo plen.

Zloraba notranje praznine v imenu “duhovnosti”

Ta naša notranja praznina, ki jo spremlja občutek nedefiniranosti, brezmejnosti (v negativnem smislu – brez mej, ki ščitijo), meglenosti, nas ustvarja lahek plen za zlorabo. Patriarhalna religija se je tega dolgo časa posluževala. Pravzaprav je notranjo praznino v ljudeh tudi ustvarjala, saj so le tako lahko vodljivi. Zdrav, suveren človek ne more nikoli nasesti nečemu, kar je v nasprotju z njegovim (duhovnim) instinktom. O tem smo že govorile v članku Duhovni instinkt in ženska duhovnost:

Ženska (ali moški) na kolenih, v cerkvi - stavbi institucije. Duhovni instinkt (odnos z božanskim) je nadomeščen z zunanjo avtoriteto, ki usmerja razmišljanje, čustvovanje in vedenje posameznika. Takšen odnos (ki temelji na prepričanju, da posameznik v sebi nima zmožnosti misliti, čustvovati in se vesti v skladu s sabo) najdemo še v disfkunkcionalni vzgoji otrok.

Ženska (ali moški) na kolenih, v cerkvi – stavbi institucije. Duhovni instinkt (odnos z božanskim) je nadomeščen z zunanjo avtoriteto, ki usmerja razmišljanje, čustvovanje in vedenje posameznika. Takšen odnos (ki temelji na prepričanju, da posameznik v sebi nima zmožnosti misliti, čustvovati in se vesti v skladu s sabo) najdemo še v disfkunkcionalni vzgoji otrok.

Dandanes smo ženske (in tudi moški!) precej “zamašeni” (zademfani, bi rekla draga Sestra Eva Luna) v tistem centru, ki se mu reče “duhovni instinkt”. Tisočletja so se namreč neke sile (saj vse vemo, katere) trudile, da bi se ta center zademfal. Tisočletja smo bile učene (in učeni), da je duhovnost izvira iz zunanjosti, od neke avtoritete, ki potrdi, kateri občutki, izkušnje so pravilni in kateri ne; ki predpiše nauke, v katere je potrebno verovati (!), ki celo sankcionira, kaznuje vse, ki si drznejo tej avtoriteti zoperstaviti (na žalost vemo, da so bili pregoni heretikov – na primer Katarov, sledilcev Starih Poti (“poganov”), itd – orodja za centraliziranje oblasti, za izločanje gibanj, ki bi odjemala sledilce instituciji, ki si je priborila najmočnejši položaj. Torej na prvem mestu NI bilo resnično preganjanje določenega nauka. Tako so stvar dojeli verjetno le preprosti ljudje in zagnani in naivni člani institucije, katerih zavest ni prodrla do spoznanja resničnih interesov svoje institucije).  

Ženske (in moški) smo bili skozi zgodovino učeni, da nimamo duhovnega instinkta, kar z drugimi besedami pomeni, da ne moremo vzpostaviti odnosa z Božanskim. Naravo, sporočila in voljo božanskega nam posreduje zunanji posrednik – duhovnik, moški duhovnik. S tem ne le, da se je preprečeval naš stik z Božanskim – vitalni in bistveni stik, ki ga potrebuje vsako bitje – s tem se je ohranjalo naše nezdravo, nefunkcionalno stanje, ki povzroča trpljenje in telesne bolezni. Ne le, da je nekdo drugi posredoval naravo, sporočila in voljo Božanskega, v resnici sploh ni posredoval, temveč je predstavljal svojo podobo Božanskega ter sporočila in vodstvo, ki so bila v korist njemu. Kot smo ugotavljale v članku Poganstvo in ženska duhovnost

Ko je bilo poganstvo izenačeno z brezbožnim – z odsotnostjo odnosa z Božanskim (in za poganstvo religije imenujejo kar vse religije, ki niso one), je bila ženska notranja, intimna, duhovna izkušnja razvrednotena. Razvrednotena je bila pot “Dekle, Mati, Modra Ženska”. Vpeljana je bila pot “Večna Poslušna Deklica”. Patriarhalna religija vpeljuje avtoritete. Toda to niso Modre Ženske in Modri Možje, temveč avtoritete, ki vladajo s strahom – njihovo orodje je izobčenje, kaznovanje. Ko so avtoritete začele uporabljati takšna orodja, smo se ženske začele bati svoje notranjosti. Bati smo se začele svoje intuicije, svojega notranjega védenja, vodstva. Na kratko: dvomiti smo začele vase. To pa je nekaj najhujšega, kar lahko človek naredi človeku: da vsadi vanj dvom vase, sumničavost do lastne notranjosti in sovraštvo do svojega Glasu

Odnos z Božanskim je globoko intimen (Kako vzpostaviti odnos in kaj je duhovna izkušnja?) 

Nihče ti ne more opisati Božanskega ali narave odnosa z Božanskim. Vsekakor tudi nihče ne more namesto tebe zate vzpostaviti stik z Božanskim. Lahko te beseda, dejanje, zapis nekoga navdahne ali deluje kot tisti ključni katalizator, ki sproži zorenje, ki je že bilo v tebi in ki se razlije v poln odnos z Božanskim, ni pa res, da potrebuješ nekoga, da te nadzoruje, vodi, vrednoti tvojo izkušnjo in ti govori, kaj je prav in kaj je narobe. 

Odnos z Božanskim je globoko intimna izkušnja. Je neviden odnos, ki se dogaja v tvoji notranjosti. Zaznajo ga le redki, senzitivni, ki imajo tudi sami poln odnos z Božanskim in ko se prepoznate, vas navda občutek sestrstva/bratstva, ki se razodene kot odpiranje srca, občutek ekspanzije v srcu in občutek globoke hvaležnosti.

Odnos z Božanskim čudovito opisuje roman Alkimist Paula Coelha. Odnos z Božanskim nas navdaja z vsakodnevno hvaležnostjo, občutkom razširjajoče se topline in odpiranja v srcu, nam podarja vsakodnevna na-ključ-ja, ki nas vodijo bliže k sebi, bliže k svoji celostnosti in uresničitvi našega poslanstva (Osebne legende, kot pravi Coelho), daje nam občutek polnosti, čarobnosti in ganjenosti nad čudovitostjo Vesolja in Življenja. V članku Duhovni instinkt in ženska duhovnost smo spoznale: 

Odnos z Boginjo se porodi iz notranjosti, iz naših globin vznikne tako, kot je vzniknila Afrodita iz morske pene in Yemanya iz morskih valov. Porodi se iz globoke ljubezni in vroče strasti do sebe, ki jo rodimo v svojih maternicah - organih odnosnosti.

Odnos z Boginjo se porodi iz notranjosti, iz naših globin vznikne tako, kot je vzniknila Afrodita iz morske pene in Yemanya iz morskih valov. Porodi se iz globoke ljubezni, vroče strasti in praznovanja sebe, ki jo rodimo v svojih maternicah – organih odnosnosti.

Duhovnost naj bi bila živa izkušnja, ne pa ideologija. Jungova glavna kritika krščanstva (in drugih “razodetij”) je, da se dojema kot ultimativno, dokončno razodetje, ki je končna resnica in ga ni moč preseči. Takšno dojemanje, pravi Jung, historično (Bog je v določeni točki ustvaril svet in to je to; v določeni točki se je utelesil in to je to; itd) ter transcendentno (Bog je zunaj stvarstva), blokira ☽🌕☾ spiraljenje🌕☾ duhovnega procesa in zamaši duhovni instinkt. Še posebej za ženske je to zelo pomemben uvid.

Ženske namreč v svojem telesu in svoji psihi nosimo kodo cikliranja, spiraljenja, umiranja in prerajanja. Ko je religija zapovedala dokončnost, je sterilizirala našo vitalno psihično lastnost – cikliranje. Ko je religija zapovedala transcendentnost, je povzročila trpljenje ženskam, ki ne morejo tako preprosto kot moški ločiti telesa od duha, saj ne morejo ignorirati (duhovnih) sporočil, ki jih njihovo telo kriči! med biološko-duhovnimi prehodi menstruacije, poroda in menopavze. 

Da bi si dovolile to čudovito izkušnjo, ki je rojstna pravica vsakega človeškega bitja in bi morala biti norma za vsako človeško bitje, moramo verjeti, da smo vredne takšne sreče in se tako tudi vesti. To pa pomeni zdravljenje arhetipov svetle ženskosti, zdravljenje svoje instinktivnosti, odnosnosti. Torej je meditiranje, takšne in drugačne tehnike, obredovanje, itd. popolnoma nekoristno in neplodno pri vzpostavljanju odnosa z Božanskim. Vse to so čudovita sredstva, ko smo se že vrnile v odnos z Božanskim. Pred tem pa se mora najprej zgoditi uvid v našo ranjeno odnosnost, ranjeno svetlo ženskost, zdrava jeza nad tistim, kar nam je prizadejalo rane in žalovanje za tistim, česar nismo prejele. Kot pravi jungovski psihoanalitik in duhovnik John P. Dourley, ki smo ga citirale v članku Hčerke očetov: fizične, psihološke in duhovne posledice zanikanja ženskosti, ki govori o zdravljenju ranjene ženskosti: 

“Žrtve “svete nedotakljive nerazumljivosti” so pogosto soočene z možnostmi “ne-zmage”. Lahko stiskajo svoje zobe in se fanatično obešajo na breme “razodete resnice”, ki v njih ne najde nobene izkustvene resonance. To jih razceplja med zahteve njihove vere in zahteve njihove človeškosti in možnosti zorenja. Ali pa so potegnjeni, pogosto od notranjih zahtev po polnejšem in bolj uravnovešenem življenju, v vzorce zanikanja. V jeziku njihovih lastnih osiromašenih teoloških opcij je tako zanikanje označeno za “ateizem”. Neredko to nosi s seboj trdovratno krivdo, ker so zapustili to, kar bi konec koncev lahko bilo edino pravo razodetje – toliko bolj pravo, ker je nerazumljivo.”

Zdravljenje, celjenje, postavljanje mej, vzpostavljanje asertivnosti, zdrave ranljivosti, zdrave intimnosti – pot, ki je pogosto trnova in se ji zato raje izogibamo. Nekatere v cinizem in intelektualizem, druge v sanjarjenje in fantaziranje, o princu na belem konju recimo, tretje v vdanost v usodo, četrte v vdanost zunanjim avtoritetam… A nič od tega nas ne zadovolji, kar slej ko prej ugotovimo. In se pogumno odpravimo na trnovo pot, kajti na koncu te poti nas čaka Ona – Božanska Mati s svojim obilnim naročjem, polnim Ljubezni, Modrosti in Čarobnosti. 

© Ana Drevenšek

slika: Janina Angel Bath

slika: Janina Angel Bath

Približuje se praznik Samhain, praznik Smrti, Razgradnje, ki obnavlja, ki izkristalizira Modrost, da jo v naslednjem ciklu ponesemo na višjo raven Spirale. Ob Samhainu, ki se bo letos zgodil 8. novembra (ko bo Sonce na 15° Škorpijona), so tančice med svetovi najtanjše – to so tančice, ki nas ločujejo od uvida naših ran, ki nam preprečujejo stik s tistim, kar je na drugi strani tančic – našim polnim potencialom, Božanskim, ki ljubi, blagoslavlja, vodi. V času okoli Samhaina, med 29. oktobrom in 12. novembrom sem se odločila ponuditi posebno branje Tarota z metom “Dekle, Mati, Modra Ženska”, ki daje uvid v arhetipe naše ženskosti, v našo svetlo in temno ženskost, njune rane in priložnosti za rast in stik s sabo in Boginjo. Posebna cena v tem času je le 30 €. Več informacij TUKAJ. Vabljene!

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš duhovno izkušnjo, odnos z Božanskim? Žensko duhovnost? Kakšno vlogo imajo v tvojem življenju sram, kriva in slaba vest? Kako si se/se spopadaš z njimi? Na kakšen način se povezuješ z Božanskim? Kakšna je bila tvoja pot tkanja stika z Božanskim? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Cikel Materinskih krogov od septembra do decembra 2015, več informacij TUKAJ. 

Delavnica arhetipov temne ženskosti, 7.11. 2015, več informacij TUKAJ.

Branje ženskega Tarota, več informacij TUKAJ.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Cikličnost: ključna izkušnja ženskosti

slika: cegphotographics

slika: cegphotographics

Danes Luna v Ribah ob 17.42. Zadnji krajec. Še eden od mnogih, ki sestavljajo neskončno spiralo iz Luninih ciklov, ki nas dviguje – spušča bliže k Sebi. Riba, mistično znamenje, ki govori z našimi dušami, ne našimi umi. Govori z našo vodo – našim telesom, našimi cikli. Z nami govori skozi znamenja in intenzivno čustvovanje. Včasih je nevarna, če ne znamo zajeziti vode. Če pa smo vešče morske deklice, je odličen zaveznik v samospoznavanju. 

Junij in julij sta v Rdečem Šotoru posvečena cikličnosti. Cikličnost je ključna izkušnja ženskosti. Cikličnost je je osnovna sestavina vsake ženske izkušnje in je temelj ženske duhovnosti in ženskega samospoznavanja. 

20. junija bomo otvorile spoznavanje Cikličnosti z delavnico

Arhetipi svetle ženskosti

Spoznale bomo svetle arhetipe Hči, Dekle, Krvno Sestro, Ljubimko in Mati. Arhetipi so večplastni in večdimenzionalni. Lahko jih razumemo povsem dobesedno ali pa kot subtilne metafore. To so arhetipi prvega dela življenjskega cikla ženske, prvega dela menstrualnega cikla, prvega dela kateregakoli ustvarjalnega procesa. Njihova energija je polna svetlobe, silnosti, iniciativnosti, zagona. Na delavnici jih spoznavamo skozi obred, ki je ena najbolj cikličnih duhovnih izkušenj – dogaja se znotraj kroga, sestavljen je kot cikel, potuje od začetka, proti koncu, po spirali navzgor in navzgor. 

slika: Fredrik Akum

slika: Fredrik Akum

Zavest o cikličnosti se je v sodobni družbi izgubila. Samo naprej, samo naravnost, samo gor, vedno v svetlobi, vedno v nasmehu, vedno v trdem delu, je postal novi zakon. Toda ne moremo preslepiti naravnih zakonov. Lastnosti, ki so dandanes postale ideal, zakon delovanja, tako individualnega, kot družbenega, so le prva faza v ciklu. To je pomembna faza, ki je namenjena vzbujanju samozaupanja v nas, zagnanosti, ki nam da energijo, da uresničimo namen cikla. Toda nujno je, da tej fazi sledi faza refleksije, spuščanja, ki omogoči, da ozavestimo naučeno v tem ciklu in spustimo staro, ki nam ne služi več. Ko to fazo izbrišemo, izbrišemo eno ključnih lastnosti človeškosti  – zmožnost refleksije. Ni čudno, da je naša civilizacija poblaznela, da uničuje samo sebe, druga živa bitja in ljubo Zemljo, ki nas še kar potrpežljivo nosi. Svoja dejanja smo v določeni točki v zgodovini prenehali ozaveščati, ocenjevati, tehtati. Pognali smo se v brezumen tek dosežkarstva. Ki zdaj grozi, da nas bo uničil. 

Nato bomo 27. junija zaplavale v

Menstrualne misterije: menstrualni cikel kot proces☽O☾ spiralnega ☽O☾ samospoznavanja  

Na tej delavnici bomo spoznale, na kakšen način naš menstrualni cikel dirigira naš proces rasti. Uvidele bomo, kako nas menstrualni cikel globoko zaznamuje in postane že v otroštvu, ko nezavedno in intuitivno zaznavamo subtilni proces maminega menstrualnega cikla, osnovna matrica za doživljanje vseh procesov, izpeljevanje vseh ciklov. 

Na delavnici se bomo tokrat pogovarjale o novi temi, ki je doslej na delavnicah še nismo obravnavale in s katero me naslavlja mnogo žensk: Ali je “narobe”, če NE krvavimo na prazno Luno? NE! Naš cikel nam z drugačno uskladitvijo z Luno nekaj sporoča. Krvavitev na prvi krajec, polno Luno, zadnji krajec, prazno Luno ima za nas pomembno sporočilo. Uči nas o tem, kateri arhetip je za nas trenutno najpomembnejši, v kateri fazi cikla lekcije, ki se je trenutno učimo, smo, kako poglobljeno je trenutno naše dojemanje cikličnosti in še mnogo več. O tem se bomo pogovarjale na delavnici. 

meneAli so ženski in moški možgani res drugačni? Ali so določene lastnosti res “moške” in “ženske” ali je to le “socialni konstrukt”, kot o tem govorijo feministke? Menstrualni cikel vpliva na naše ženske možgane. Določa, kateri možganski centri bodo bolj aktivni v določenih fazah cikla in s tem določa strukturo in delovanje naših možganov ter to, kateri deli možganov so bolj razviti. Cikličnost je osnovna prvina ne le ženske izkušnje, temveč vsakega človeka – kot doživljanje subtilnih sprememb v menstrualnem ciklu naše mame v najzgodnejših letih našega življenja. V sodobni družbi, ko dolgo dojenje ni več spodbujano in se menstrualni cikel po porodu vrne še hitreje, je to še posebej pomembno, saj doživimo materino cikličnost še toliko prej. Šele ugotovili bomo, kaj to pomeni. 

Znanstveniki ugotavljajo tudi, kar tantriki vedo že tisočletja – da sta yoni (vagina) in možgani tesno prepleteni. Sta pravzaprav en sam sistem. Vse, kar se dogaja v yoni, vpliva na možgane, na določene možganske centre, in s tem na našo samopodobo, čustvovanje, mišljenje, delovanje. Pred kratkim je o tem odličen članek napisala Polona Sepe. Vsakomesečni tok krvi, ki boža našo yoni od znotraj in jo naredi oteklo od ekstaze, vpliva na naše možgane… 

4. julija pa se potopimo v najbolj vznemirljiv del potovanja po Cikličnosti. V

Arhetipe temne ženskosti! 

Temni arhetipi so Babica, Amazonka, Matriarhinja, Svečenica, Čarovnica, Modra Ženska in Temna Mati. To so arhetipi druge polovice življenja ženske, ki jo začne konec obdobja negovalnega materinstva. So arhetipi druge polovice menstrualnega cikla, faze dovršitve kateregakoli ustvarjalnega procesa. So arhetipi, ki jih doživimo le, če smo pripravljene sprejeti svojo Intuicijo kot svoj najvišji Zakon in se podati na Pot, na katero nas vabi naša Duša. 

Boginja Lunine meneTema, noč, smrt osvobajajo. So glasniki in angeli mahanirvane – velike osvoboditve! In njih se najbolj bojimo. In vse tri so v naši materinščini ženskega spola, kako pomenljivo. Temni del cikla nas osvobaja laži, iluzij, prepričanj in vzorcev, v katere se silimo verjeti, da bi bilo bolj varno, bolj udobno. Temni del cikla je kot potres, vulkanski izbruh, neurje, ki ruši vse, kar je lažnega. Še kako je potreben v današnjem času. In ženske smo njegove lastnice in glasnice.
Kako lep bo svet, ko bomo ženske določale kaj, kdo in kako bo vplivalo na naše možgane. Ko naše yoni ne bodo več izpostavljene posilstvom, zlorabam ob porodu, nepristnim in bolečim spolnim odnosom in od teh izkušenj ne bodo več oblikovani naši možgani. Kako lep bo svet, ko bomo ženske vzgajale deklice v samozavest, asertivnost, neustrašnost, divjost, šamansko ekstatičnost. Ko bomo prenehali verjeti, da so pretirano nagnjenje k dajanju, pretirano prevzemanje odgovornosti za druge, zanemarjanje samouresničenja, prirojene “ženske” lastnosti in del ženskih možgan. Ko bomo sprejemale svoje ženske, naravne korenine in na njih gradile za svoje opolnomočenje. V tak svet nas vabijo temni arhetipi. Če si le upamo odzvati njihovemu vabilu. In sprejeti intuicijo kot svoj najvišji zakon. Ponotranjiti cikličnost kot našo osnovno matrico spoznavanja. 

Za vse, ki bi se rade udeležile vseh 3 delavnic (svetli in temni arhetipi in menstrualni misteriji), ki so nekakšna zaokrožena celota spoznavanja in ponotranjanja cikličnosti, je cena paketa 110 €, namesto 140 €, za študentke/dijakinje, brezposelne, samohranilke 90 €, namesto 110 €

Temne arhetipe spoznavamo tudi vsakega posebej, skozi maternično petje, na ženskih krogih materničnega petja in opolnomočenja ženskega glasu, ki se zgodijo na vsaka dva tedna, do 14. avgusta. Naslednjo spoznavamo Matriarhinjo, 19. junija. Ti krogi so posebej za tiste, ki čutite, da so temni arhetipi za vas trenutno zelo pomembni in bi se rade poglobljeno spoznale z vsakim posebej. Dvotedenski odmor med delavnicami namreč omogoči, da arhetip zares deluje na nas in ga lahko zares globoko spoznamo. Razmišljala sem, kako neverjetno prikladno so te delavnice razporejene (zagotovo ima Boginja prste vmes ;)) – končajo se en dan pred Marijinim vnebovzetjem, edinim velikim krščanskim praznikom, ki praznuje žensko. Vrstijo se tudi pred in po poletnem solstciju 21. junija, ki je praznik očiščenja in transformacije, saj se na ta dan začne daljšati noč in s tem moč temnih arhetipov in druge polovice cikla. Starodavni Slovani so na ta dan častili vodo in ogenj, elementa očiščenja. Več informacij TUKAJ.

V juliju začenjam v juliju poslanstvo širjenja ženskih veščin, opolnomočenja žensk in ustvarjanja mreže ženske modrosti tudi z branji ženskega Tarota, za ženske. Otvoritvena cena je za približno 4-urno branje samo 20 eur! Več informacij in rezervacije TUKAJ. Uh, koliko se dogaja! 🙂 

Se vidimo v Rdečem Šotoru!

© Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Duhovni instinkt in ženska duhovnost

Polna Luna v Strelcu

Danes ob 18.21 nastopi polna Luna v Strelcu. Strelec je znamenje širine. Širine v vseh oblikah. Telo naredi podobno Veneri, obilno v svoji plodnosti, gostoljublju, radosti, sočnosti. Duha naredi visokoletečega, globoko dojemljivega, sprejemljivega. Zato pravijo tudi, da je Strelec znamenje religije, filozofije. Le-te naj bi bile izraz veličine duha, skupek izkušenj in spoznanj duha. Vendar religije in filozofije pogosto postanejo dogmatične, okostenele, same sebi namen, najhuje pa – postanejo orodje neke gospodarsko-politične ideologije, gibanja…

Toda Strelec je znamenje esence religije in filozofije – tiste žive esence, ki omogoča duhu, da živi, zaznava, doživlja, ozavešča, spoznava, razume, se širi. Polna Luna želi lastnosti Strelca obelodaniti. Pokazati čisto vsak skrit kotiček njegove energije, popolnoma razkriti njegovo sporočilo. Njen namen je, da ozavestimo pomen Strelca, da osvetlimo dele v duši, ki mu pripadajo.

Duhovni instinkt izhaja iz notranjosti, je univerzalni, večen del naše psihe. Bojimo se mu prisluhniti, saj smo bile pogojene v strah pred notranjim glasom in obračanje na zunanjo avtoriteto.  slika: Ignacio Serrano

Duhovni instinkt izhaja iz notranjosti, je univerzalni, večen del naše psihe. Bojimo se mu prisluhniti, saj smo bile pogojene v strah pred notranjim glasom in obračanje na zunanjo avtoriteto.
slika: Ignacio Serrano

Duhovni instinkt

Zato želim današnji članek posvetiti osvoboditvi (kar počne polna Luna) resnične esence religiozne/duhovne izkušnje v nas ženskah (kar nam omogoča Strelec). Dandanes smo ženske (in tudi moški!) precej “zamašeni” (zademfani, bi rekla draga Sestra Eva Luna) v tistem centru, ki se mu reče “duhovni instinkt”. Tisočletja so se namreč neke sile (saj vse vemo, katere) trudile, da bi se ta center zademfal. Tisočletja smo bile učene (in učeni), da je duhovnost izvira iz zunanjosti, od neke avtoritete, ki potrdi, kateri občutki, izkušnje so pravilni in kateri ne; ki predpiše nauke, v katere je potrebno verovati (!), ki celo sankcionira, kaznuje vse, ki si drznejo tej avtoriteti zoperstaviti (na žalost vemo, da so bili pregoni heretikov – na primer Katarov, sledilcev Starih Poti (“poganov”), itd – orodja za centraliziranje oblasti, za izločanje gibanj, ki bi odjemala sledilce instituciji, ki si je priborila najmočnejši položaj. Torej na prvem mestu NI bilo resnično preganjanje določenega nauka. Tako so stvar dojeli verjetno le preprosti ljudje in zagnani in naivni člani institucije, katerih zavest ni prodrla do spoznanja resničnih interesov svoje institucije). 

Zaradi te “zamašenosti” se močno bojimo prisluhniti svojemu duhovnemu instinktu in slediti temu, kar nam pravi. V naših kosteh še živi spomin na preganjanje, ko smo poslušali svoj duhovni instinkt. Pogosto je naša pogojenost tako močna, da se morda znebimo vpliva avtoritarnega monopola ene institucije, pa le začnemo slediti nekemu drugemu nauku. Toda v resnici se ni zgodilo nič – naš duhovni instinkt še vedno ni prebujen – le svojo pogojeno sledljivost (nenaravno sledljivost!) smo preusmerili k drugi avtoriteti. 

Današnji članek zato posvečam obuditvi našega duhovnega instinkta in obuditvi naše naravne neustrašnosti. Ženske, čas je! 

Pred nekaj dnevi sem brala zelo zanimiv članek Cynthie Garrity-Bond (feministične teologinje in socialne eticistke) o fenomenu na Irskem; o sprejetju zakona za istospolne poroke v državi, kjer se več kot 80% prebivalstva istoveti za katolike. 

Cynthia je omenila zanimiv koncept, ki je prebudil mojo pozornost. Sensus fidei. To je koncept v krščanski teologiji, ki pomeni nekako “razum verujočih”, “smisel verujočih”. Mednarodna teološka komisija ga definira kot: “Sensus fidei je neke vrste duhovni instinkt, ki omogoča verujočemu, da spontano presoja, ali je določen nauk ali praksa v skladu z Evangelijem in apostolsko vero. Globoko je prepletena z vrlino vere samo; teče od in je v lasti vere. Primerja se z instinktom, saj v osnovi ni posledica razumskega preudarjanja, temveč je spontano in naravno védenje, neke vrste zaznava (aisthesis).”

Cynthia pravi, da se je na Irskem tak izid lahko zgodil le zato, ker so tamkajšnji kristjani vklopili svoj sensus fidei. Seveda lahko sensus fidei interpretiramo na mnoge načine. Predpostavljam lahko, da ga Cerkev ne razlaga tako kot Cynthia. Poudarja namreč, da je sensus fidei instinkt, ki pomaga verujočemu presoditi, ali je nek nauk/praksa v skladu z Evangelijem in apostolsko vero – ki pa ju seveda določa Cerkev. Tako je sensus fidei bolj nek kriterij dobro ponotranjenega cerkvenega nauka, ne pa nekaj živega, človečnega, nevezanega na Cerkev.

Toda tako kot Cynthia tudi jaz v sensus fidei vidim resnični duhovni instinkt, ki je univerzalen in ga poseduje vsak človek. Instinkt, ki ima moč, da osvobodi vsakega posameznika iz jarma prestrašene pogojenosti, ki ima moč, da oživi! duha, očisti vid, sluh in omogoči čisto zaznavo duhovnega.

Hči očetov se mora povezati s svojo krvjo. Tako krvjo kot simbolom telesnosti, kot krvjo, ki je simbol celovite, avtentične ženskosti, božanske ženskosti. slika: Liza Paizis

Hči očetov se mora povezati s svojo krvjo. Tako krvjo kot simbolom telesnosti, kot krvjo, ki je simbol celovite, avtentične ženskosti, božanske ženskosti. slika: Liza Paizis

Hčerkam očetov

Ta članek je še posebej posvečen ženskam, ki se identificirajo s krščansko (ali drugo) vero, toda v sebi čutijo ščemenje duhovnega instinkta, ki jim govori, da je v njihovi veri premalo prostora za žensko, Žensko in Boginjo. Zavedam se, da je ta proces začetka poslušanja svojega duhovnega instinkta znotraj ustanove, kot je Cerkev, težak, lahko boleč, lahko se zdi skoraj nemogoč. Morda se zdi na začetku celo bogoskrunski! John P. Dourley, katoliški duhovnik in jungovski psihoanalitik je o težavnosti in bolečini tega procesa povedal: “Če in ko je fanaticizem presežen, rezultati niso vedno zgolj blagodejni. Izgubi kakršnekoli tolažbe, ki jo je do zdaj ponujala tako imenovana vera, lahko sledijo vzorci depresije in praznine, čeprav je paradoksno depresija pogosto spremljana z besom nad žrtvovanji dvomljivemu Bogu te vere in njegovim ostrim moralnim zahtevam, ki so zdaj občutene kot sovražne polnemu izrazu človeškega življenja in duha. Ko nekdo zaupa neki religiji in nato začne postajati bolj zavestno bitje, ko trdo dela, da bi častil simbole in obljube te religije, in v tem procesu postane zavesten temačnosti te religije, kar se prevede v občutek izdanosti, je jeza naravni odziv. Vendar jeza zahteva dejanje razrešitve.

Seveda je posvečen tudi drugim hčerkam očetov. Kajti, nikakor ne želim sporočiti, da le ženske, identificirane z abrahamskimi ali drugimi podobnimi religijami, potrebujejo uvide o duhovnem instinktu. Potrebujemo jih hčerke očetov vseh vrst. Vse ženske v sodobni družbi smo hčerke očetov. Kajti moško-osrediščena miselnost in filozofija sta prepojila vse aspekte našega življenja – znanost, družbene vrednote, vrednote medosebnih odnosov, dojemanje vzgoje, itd. Tako smo bile vse subtilno vzgojene v moško-osrediščen model. Tudi če je naša družina že generacije nazaj zapustila patriarhalno religijo ali zavrnila njene do žensk, življenja, narave sovražne poglede, so na psihološkem nivoju še zmeraj ostanki patriarhalnega mišljenja. Ženske smo tako na primer vzgajane v prepričanje, da je intelektualizem superiorna dušna sposobnost, da naša cikličnost in druga stanja zavesti niso pomembna, ali pa so celo infantilna in nekoristna. Tudi takšne hčerke očetov potrebujemo meditacijo o duhovnem instinktu

Zadnjič sem razmišljala, kaj bi se moralo zgoditi, da bi Marijo Magdaleno nehali dojemati kot spokorjeno prostitutko – predvsem v krščanskih krogih. In prišla je misel, da je morda arhetip spokorjene grešnice nekako povezan s transformacijo intelektualističnih hčerk očetov. Morda je “spokoritev” Marije Magdalene tisto, kar čaka z moško energijo identificirane hčerke očetov; spokoriti se moramo pred svojo ženskostjo, pred Boginjo; ker smo jo zavračale, zasmehovale. Marija Magdalena naj bi namreč bila grešna zaradi spolne energije – največje moči ženskosti. Ko je spolna energija uporabljana za destruktivne namene, se mora “spokoriti”. Prav tako kot je pri hčerkah očetov intelekt uporabljan za destruktivne namene. Morda bo, ko se bodo ženske vrnile k svojim koreninam, čas dozorel, da v Magdaleni vidimo to, kar resnično je – duhovna učiteljica, apostolka apostolom, enakovredna Jezusu. Ko se bomo ženske vrnile k svojim koreninam, bomo stopile v svoje mojstrstvo, ki ga uteleša Magdalena. 

Slika: Emily Balivet

Skupina žensk (coven) skupaj praznuje svojo duhovnost! Slika: Emily Balivet

(Ženska) duhovnost

Duhovnost naj bi bila živa izkušnja, ne pa ideologija. Jungova glavna kritika krščanstva (in drugih “razodetij”) je, da se dojema kot ultimativno, dokončno razodetje, ki je končna resnica in ga ni moč preseči. Takšno dojemanje, pravi Jung, historično (Bog je v določeni točki ustvaril svet in to je to; v določeni točki se je utelesil in to je to; itd) ter transcendentno (Bog je zunaj stvarstva), blokira ☽🌕☾ spiraljenje ☽🌕☾ duhovnega procesa in zamaši duhovni instinkt. Še posebej za ženske je to zelo pomemben uvid.

Ženske namreč v svojem telesu in svoji psihi nosimo kodo cikliranja, spiraljenja, umiranja in prerajanja. Ko je religija zapovedala dokončnost, je sterilizirala našo vitalno psihično lastnost – cikliranje. Ko je religija zapovedala transcendentnost, je povzročila trpljenje ženskam, ki ne morejo tako preprosto kot moški ločiti telesa od duha, saj ne morejo ignorirati (duhovnih) sporočil, ki jih njihovo telo kriči! med biološko-duhovnimi prehodi menstruacije, poroda in menopavze. 

Opazila sem tudi, da Cerkev razširja mnenje, da tisti, ki niso kristjani, nimajo odnosa z Božanskim (ne verujejo v Boga). Humorni sodobno-poganski napis na to hudomušno odgovarja: “Verjamem v Boga, samo ne verjamem, da je starš samohranilec.” Ta ideja, da imajo odnos z Božanskim le kristjani, je podobna ultimativni naravi naukov abrahamskih religij. V obeh primerih gre za nekakšen monopol. Ženske torej, ki so skozi zgodovino skozi svoj duhovni instinkt doživljaje ženski obraz božanskega (o čerem govori tudi roman Rdeči šotor), so bile označene za krivoverke, grešnice. Duhovne/religiozne izkušnje ne moreš imeti, če nisi pod okriljem Cerkve! Takšno prepričanje je zares destruktivno. Jung je spodbujal kristjane, da presežejo ultimativnost svojih naukov ter sprejmemo druge duhovne poti kot enakovredne ter se od njih bogatijo. Šele tako se bo človeška duhovnost zares razcvetela v vsem svojem bogastvu. 

Bog Boginja Yin YangBožansko – Oče ali Mati ali oboje? 

Ena od stvari, na katere opozarja duhovni instinkt, je, da je Bog v abrahamskih religijah personalističen (je oseba) in je moškega spola (o njem se vedno govori v moškem spolu). Zakaj? Zakaj je Bog moškega spola? Ali to govori o večvrednosti moškega? Jada Pinkett Smith (žena igralca Willa Smitha) je od 12-letne deklice dobila vprašanje: “Gospa Jada, ali mislite, da bodo deklice sploh kdaj tako pomembne kot fantje, glede na to, da je Bog moški?” Kako bi odgovorili takšni deklici zdravorazumsko (ne s koncepti “svete nerazumljivosti”, ki jo je Jung zaznal v prevladujoči konzervativni dogmatični krščanski teologiji), iz tistega mesta v duši, ki je sensus fidei (duhovni instikt)? 

Osho je o tem, katerega spola je Bog, povedal tole: “Ko oseba globoko meditira in se razsvetli, postane mati. Buda je bolj podoben materi kot očetu. Krščanska asociacija na besedo oče ni najbolj relevantna, niti lepa. Klicati oče Božansko zveni malo mačistično. Če obstaja Bog, je lahko le mati, ne oče. Oče je nekaj zelo institucionalnega. V naravi oče kot tak ne obstaja. Če vprašaš kakšnega lingvista, ti bo povedal, da je beseda stric starejša kot beseda oče. Strici so obstajali prej, saj nihče ni vedel, kdo je oče. Institucija očeta se je v človekovem življenju pojavila, ko se je vzpostavila zasebna lastnina. Je zelo krhka in lahko vsak čas izgine. Družba se spreminja in ta institucija lahko izgine kot so izginile že mnoge druge. Vendar bo mati ostala, ker je naravna.”

Materinski zdravi razum 

Mnoge duhovne feministke našega časa se strinjajo z njim. Rebecca Boon ugotavlja, kako je večina feministk zgrešilo, ko je tako strastno zavračalo materinstvo in prišlo celo do takih absurdnih zaključkov, da je ženski njena lastna biologija sovražna in jo je treba preseči. Materinstvo je ena največjih moči ženske, pravi Rebecca! Človeštvo v resnici ni razdeljeno na moške in ženske, temveč na matere in sinove. Kajti vsaka ženska je (vsaj potencialno) mati in vsak moški je sin matere, drugače ne more biti, pravi Rebecca Boon. Tudi Sara Ruddick, avtorica knjige Maternal Thinking (Materinsko razmišljanje) ugotavlja, kako globinski psihološki vpliv ima materinstvo na žensko oziroma na vsakogar, ki opravlja materinsko delo. Pravi, da skozi materinstvo razvijemo zmožnost realnega, praktičnega razmišljanja, odgovornost, zmožnost svoje mišljenje povezati s čutenjem (ne več misliti ločeno od čustev, občutkov, zaznav = intelektualizirati). Zato, pravi Sara, je materinsko razmišljanje izredno dragoceno in mora postati bolj vključeno v sodobno družbo – vključiti se mora v politično odločanje, itd, saj je materinsko razmišljanje lahko zares dojame pojme, kot so odgovornost, skupno dobro, itd.

Ženska je počelo stvarstva, ženska rojeva. Ženski um je skozi materinsko delo preobražen, postane izjemno močna sila ljubezni in zdravega razuma. Materinsko mišljenje je temelj družbe in lahko je njen rešitelj.

Ženska je počelo stvarstva, ženska rojeva. Ženski um je skozi materinsko delo preobražen, postane izjemno močna sila ljubezni in zdravega razuma. Materinsko mišljenje je temelj družbe in lahko je njen rešitelj.

Barbara Walker pove o ženskem zdravem razumu (v angleščini “common sense”, kar izhaja iz latinske besede “sensus”, ki je del besedne zveze “sensus fidei”) tole: “Spomniti se moramo, da je bila v starodavni matriarhalni miselnosti, ki jo lahko obnovimo skozi mite in legende, Boginja razumljena kot edini izvor urejenega, logičnega razmišljanja. Iz njenih intelektualnih daril ženskam so se rodile discipline, kot so matematika (kar dobesedno pomeni “materinska modrost”), koledarji (izvorno Lunini in menstrualni koledarji), sistemi meritev, glasbene in pesnitvene oblike, arhitekturne tehnike in mnoge druge vede za delo z umetnostjo in naravo. Starodavna grška beseda diakosmos, ki pomeni sistem reda, ki ga je v prvotni kaos vnesla Boginja (Dia), dokazuje prepričanje starodavnih ljudi, da je bila racionalnost utelešena v prvi učiteljici vsakega otroka – mami. Mit iz Indije nakazuje, da so zgodnji ljudje verjeli, da ženska sposobnost rojevanja izhaja iz superiorne ženske veščine razvijanjamerilnih sistemov.
Celo judovsko-krščanska diabolizacija Matere Eve je zadržala zaznavo Svetovne Matere kot izvora razsvetljenja za vse človeštvo, čeprav je Eva morala zavrniti ukaz patriarhalnega Boga, da bi pridobila znanje, ki ga je Bog želel skriti pred človeškimi bitji.
Kasneje so patriarhalne družbe želele pomanjšati ženski intelekt tako, da so ga imenovali instinktivni, nezavedni, iracionalen. Čeprav so prepoznavali natančno žensko zaznavanje, so ga moški zavrgli s precej zaničljivim izrazom intuicija, namesto da bi ga poimenovali z njegovim pravim imenom inteligenca. Ne glede na to, kako pogosto so ženske pokazale, da so sposobneracionalnega razmišljanja ali celo sposobnosti prodiranja skozi bolj iracionalne moške konstrukte z ostrim robom zdravega razuma, je bilo ženskim umom dopuščeno le čustvovanje, ki naj bi zapolnilo prostor z manj uma. To je bil še en primer prekletstva z medlo pohvalo. Pravzaprav so patriarhalne kulture zgradile svoje praktične dosežke na dosežkih zgodnejših, žensko-osrediščenih skupin in moški filozofi so vnesli v filozofijo več nerazumskosti, kot ne. Na primer, nobena družba ni bila bolj nespametno vraževerna ali bolj naivno lahkoverna od krščanske Evrope v obdobju, imenovanem Doba Vere, ko so bile resnice spoznane samo skozi besedilaočetov in je bila eksperimentalna znanost dojemana kot hudičevo delo.
Ob zori zgodovine je bil zdrav razum izmaličen s konceptom patriarhalnih bogov kot univerzalnih staršev, kljub njihovi nezmožnosti rojevanja. Miti kažejo, da so imele zgodnje civilizacije s tem konceptom težave. Ljudje niso sprejeli takšnih božanstev, dokler ni bilo več stoletij posvečeno propagandi duhovnikov. Celo potem so bili potrebni besedna izkrivljanja in namenskinelogični paradoksi, da bi se vzpostavilo čaščenje bogov, ki so žalilipragmatično dojemanje resničnosti preprostega človeka.” 

Ženske se moramo spomniti tega zdravega razuma (sensus). Ženske se moramo spomniti, da že ves čas, že celotno zgodovino, na temelju svojih zdravorazumskih spoznanj in dejanj nosimo celotno človeštvo. Spomniti se moramo, da so sinovi mater in njihovi intelekti ponoreli zato, ker so mame v določeni točki pozabile, da je njihovo mišljenje temelj družbenosti. Spomniti se moramo, da zrel, prvinski, Zemljo-ljubeč in Žensko-čaščeč moški postane takšen, ker se njegova mati zaveda pomena svojega materinstva.

Marija Magdalena izžareva arhetipsko celovito ženskost. Kdaj bo naša družba zrela, da jo sprejme? slika: Lindsey Hardin Freeman

Marija Magdalena izžareva arhetipsko celovito ženskost. Kdaj bo naša družba zrela, da jo sprejme? slika: Lindsey Hardin Freeman

Yin Yang in feministične kristjanke 

Barbara Walker gre vseeno malce predaleč, da kar naravnost pove, da bi moral svet biti matriarhalno urejen, da bi ženske-matere morale nadzorovati moške (s tem se strinja tudi Rebecca Boon), Božansko bi seveda bilo samo in edino Bognja, Ona in tako na svetu ne bi bilo težav! To bi le bila zamenjava zatiranja žensk z zatiranjem moških. Spola ne obstajata zato, da bi bil eden več vreden od drugega. Podoba moškosti in ženskosti, ki je najbolj v skladu z duhovnim instinktom, je starodavna kitajska podoba yin-a in yang-a, ki se zlivata drug v drugega, sta eno. Drug brez drugega ne moreta, drug drugega porajata. Sta popolnoma enakovredna. 

Tako je tudi Božansko yin in yang, Bog Oče in Boginja Mati. Je Misterij te čudovite združitve, ustvarjalnega sodelovanja dveh principov – moškega in ženskega. Ženski je bil skozi zgodovino izbrisan. Nastala je teologija (“veda o Bogu”), ki nasprotuje duhovnemu instinktu. In zato se tudi znotraj religioznih institucij začenjajo dogajati premiki, ki nakazujejo na to, da se je v ljudeh aktiviral sensus fidei, ki preprosto ne trpi več nekaterih nesmislov. V krščanskem gibanju se na primer razvija teologija telesa, s katero se poskuša Cerkev počasi znebiti čistunske teologije, ki je spolnost označevala za grešno in s tem povzročala tisočletno kolektivno nevrozo, ter se približati instinktivnemu, univerzalnemu védenju, ki je bilo lastno že prvemu človeku: da je spolnost sveta. Vse več žensk znotraj krščanskega gibanja začenja slediti svojemu duhovnemu instinktu in na obrobju svojih Cerkva, včasih zunaj, ker so Cerkve še prerigidne, ali pa znotraj njih, kjer so Cerkve odprte, začenjajo sponzanja svojega sensus fidei vključevati v njihovo teologijo. 

Tukaj je nekaj odličnih člankov za vse, ki ste v podobni situaciji. V članku Transforming the Church from Within or Without? (Spreminjati Cerkev od znotraj ali od zunaj) Xochitl Alvizo razmišlja o tem, ali je ženska, ki se prebuja, sploh še lahko kristjanka. Ali lahko ženska, ki se povezuje s svojo avtentično ženskostjo, sploh še sprejme religijo, katere nauki in prakse so bili skozi zgodovino patriarhalni? Xochitl ugotavlja, da se ni potrebno odločiti, temveč slediti svoji intuiciji. Cerkev se namreč uspešno preraja tako zaradi tistih, ki ostanejo, kot tistih, ki odidejo. S podobnim razmišljanjem se ukvarja v članku Be-ing in the Church (Biti v Cerkvi). Gina Messina-Dysert se v članku Is it a Feminist Act to Stay in a Patriarchal Tradition? (Ali je ostati v patriarhalni instituciji feministično dejanje?) ukvarja prav s tem vprašanjem. 

Seveda je v ZDA veliko lažje v svojo religiozno skupnost vpeljati spremembe, kot pri nas. V ZDA obstaja nešteto oblik krščanstva, ki so veliko bolj fleksibilne, prelivajoče se, odprte za nove ideje. Pri nas je nekoliko težje vpeljati duhovni instinkt. A vseeno je to neizbežno za naše duševno zdravje. 

maternična povezavaArhetip, ki ga potrebujemo: Amazonka – Bojevnica, ki ustvarja varen prostor za rojevanje najnežnejšega

Ta petek se v Rdečem Šotoru združimo v varen, intimen ženski krog, da odpremo svoje maternice in pustimo glasu, da govori njihovo zgodbo. Sklenile bomo krog materničnega petja za opolnomočenje ženskega glasu. Vabljene! Izkušnja je izjemno intenzivna, izkustvena, globoko, zdravilna. Učinke obreda čutimo na fizični ravni – kot utripanje maternice, ščemenje v jajčnikih… Tokrat spoznavamo arhetip Amazonke, ki je eden bolj osovraženih ženskih arhetipov, a eden ključnih za sodobne ženske. Amazonka je Divja Ženska, obuja resnični pomen Deviškosti (ki NI spolna nedotakljivost, temveč duhovna neoporečnost in duševna neodvisnost), je Bojevnica, ki ustvarja in ščiti teritorij, znotraj katerega lahko božanska ženska energija rojeva najnežnejše… Prav Amazonko potrebujemo za aktiviranje duhovnega instinkta, ki zamašen čaka v naši duši. Potrebujemo njeno neustrašnost in varen prostor, ki ga ustvarja, znotraj katerega lahko prisluhnemo svojemu sensusu fidei. Več pa na delavnici!

© Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Kako sem prišla do procesa opolnomočenja svojega glasu ali kako se je iz naivnega dekleta začela rojevati neustrašna ženska

Ovnova glava je podobna Maternici. Oven je znamenje začetkov, prodornosti, moške energije, prvinskega impulza, navdušenja, brstečega življenja. Naši speči, potlačeni, ranjeni ženskosti daje novo rojstvo, strastno ljubezen do sebe, prerojenje skozi strast do življenja.

Ovnova glava je podobna Maternici. Oven je znamenje začetkov, prodornosti, moške energije, prvinskega impulza, navdušenja, brstečega življenja. Naši speči, potlačeni, ranjeni ženskosti daje novo rojstvo, strastno ljubezen do sebe, prerojenje skozi strast do življenja.

Danes zvečer se bo Luna popolnoma izpraznila. Prazna Luna je čas smrti, je točka obrata, portal med umiranjem starega in rojstvom novega. Prazna Luna je začetek Luninega cikla in določa lekcijo, ki se jo bomo učile v naslednjem ciklu. Tokrat je prazna Luna v Ovnu, prvem znamenju Zodiaka, ki je znamenje strasti do življenja, prvinskosti, začetkov. Oven nam pomaga obnoviti življenjsko strast. Pomaga nam dvigniti se iz pepela. Rešiti se kletke, ujetosti, presušenosti. Oven nam podarja sunek življenjske energije, skozi katerega lahko oživimo spečo, ranjeno, potlačeno ženskost v prerojeno deviškost. 

Bik je že od pradavnine sveta žival Boginje, nedotakljiv. Žrtvena žival je postal šele v patriarhatu. Bikovi rogovi spominjajo na polmesec in so zato simbol Lune in njenih men - ženskosti. Bikova plodnost je plodnost Boginje.

Bik je že od pradavnine sveta žival Boginje, nedotakljiv. Žrtvena žival je postal šele v patriarhatu. Bikovi rogovi spominjajo na polmesec in so zato simbol Lune in njenih men – ženskosti. Bikova plodnost je plodnost Boginje.

Nato se bo Luna kmalu zatem, ko se bo izpraznila, premaknila v drugo znamenje Zodiaka, v Bika. Bik je sveta žival Boginje že od pradavnine. Zahodna mitologija je polna bikov. V matriarhalnih časih so bili biki sveti in nedotakljivi (tako kot so krave v Indiji še danes), ob nastopu patriarhata pa so postali žrtvene živali. Biki simbolizirajo plodnost Boginje, njeno zemeljsko materinskost, njeno radodarnost in obilje, močne družinske vezi in sposobnost čaščenja, hvaležnost in uživanja v zemeljskem življenju, ki nam ga je podarila Boginja. 

Današnji članek je napisala ljuba Sestra Eva Luna, Sestra z izjemnim žarom, globoka umetnica in Divja Ženska, ki nam s svojimi besedami, svojo zgodbo in svojim glasom pomaga zgoreti v ognju strasti in se ponovno roditi iz pepela kot obnovljene, močne, opolnomočene Boginje

Zgodba, ki sem jo želela sprostiti iz sebe, jo ozavestiti in črpati moč iz nje, se je v naslednjih besedah končno prenesla na virtualni papir. To je zgodba, ki je zaznamovala mojo življenjsko pot, poklicanost in poslanstvo. Začne se z naslednjimi besedami…

Boli, skeli, tolče, zateguje. Hoče ven, ujeto je, razžira, utesnjuje. Cmok v grlu, hladen pot po telesu, mrzlica v hrbtu, pekoč občutek v trebuhu, bolečine v maternici, tresoče se roke, zategnjena čeljust.

Tri, štiri, zdaj! Močne, umetne luči se prižgejo, mikrofon v rokah, poj!

Med nastopom zapadem v nekakšno ”zombijevsko zono” in zapojem pesem, tako kot je bilo rečeno na vaji. Ko se pesem konča se počutim ponižano, nevredno in prazno.  Občutim strah ali sem morda kje ”zafušala”, kako bodo sodniki ocenili moj glas, kako ga bo ocenila množica. Obrnem se levo in pogledam dvojčico, poskušam najti nekakšno oporo, ali pa potrditev od nje, vendar vidim da je občutila podobno kot jaz in da je ona enako iskala pri meni.  Čakam, da sodniki ocenijo najin nastop, tesnobno mi je. Navzven se smejim, kot da sem najsrečnejši človek na svetu, obnašam se nonšalantno, na videz neprizadeto, celo sproščeno, a vse je maska, dobro zaigran karakter. Po oddaji intervjuji in hitro domov, razmišljat o novem nastopu. Ni časa za pogovor, ni časa za sprostitev, glas mora nazaj v ”proizvodnjo”. Vaje doma, vaje pri sodnikih, ponavljanje enih in istih kitic, zazidavanje grla, manufakturna obdelava barve glasu, ”strokovnjaki” za pop petje, ki govorijo: ”Tu moraš peti bolj svetlo, na tem mestu zavij navzgor, tukaj spremeni tempo, poješ preveč temno, tvoj glas se preveč trese, daj vadi!, da se na nastopu slučajno ne zmotiš, tvoj glas ni ravno tako dober kot njen, vendar ni slab, poslušaj!, tako kot ona poje, to je pravilno.”

Vračanje k svoji instinktivni naravi je proces, ki ozdravi našo dušo in nam omogoča, da izpojemo in izrazimo potlačene duševne izkušnje.

Vračanje k svoji instinktivni naravi je proces, ki ozdravi
našo dušo in nam omogoča, da izpojemo in izrazimo
potlačene duševne izkušnje.

Pri rosnih 16 se nisem zavedla, da sem podpisala pogodbo s hudičem in obula rdeče čeveljce, ki so me prisilili v neutrudni in podivjani ples kot to opisuje zgodba RDEČI ČEVELJCI iz knjige Ženske, ki tečejo z volkovi, Clarisse Pinkole Estés. Slepa sem bila za manipulacije, položene besede v usta, izkoriščanje in ”usmerjanje” odraslih posameznikov iz sveta show bussinessa za njihov lastni dobiček. Počutila sem se kot prostitutka, ne le da sem prodajala svoj glas, prodala sem sebe. Igrala sem klovna, takoj ko me je nekdo potreboval za zabavo, smešno pripoved ali spontano norčijo. Plesala sem pod taktirko naivne želje po priznanju in potrditvi.  ”In tako so čeveljci plesali deklico, namesto da bi bilo obratno …” S čistim namenom in iluzorno vero v dobro ljudi sem verjela, da so me imeli odrasli, prisostvujoči pri oddaji radi in vse kar sem delala, je bilo za njihovo pozornost in ”ljubezen”, le za en pogled ali pritrjevanje. Tako globoko sem si želela, da bi opazili velikodušnost in lepoto moje duše.  Brez pomislekov sem zaupala tem ”strokovnjakom”, ki so me vodili po poti uspeha, po poti zvezdništva, ki si ga večina najstnic tako želi. Zaupala sem jim, ker sem bila tako čistega srca in ljubeznive namere, vendar slepa za svet, ki je v resnici obstajal okoli mene. To nagnjenje po ugajanju odvrne žensko od njene prave narave in ji namesto lastnoročno izdelanih, kreativnih, rdečih čeveljcev (njene lastne ustvarjalne duše), ponudi lakaste, spolirane, a hkrati uročene in uničujoče ponaredke (ki jih lahko primerjamo z ideali ženske, ustvarjenimi s strani patriarhalne družbe). In tako kot v zgoraj omenjeni zgodbi – kjer deklica krvnika prosi, da ji odseka noge, le da se znebi čeveljcev –  lahko pride do hude poškodbe, celo pohabljenosti duše. Vendar je ta neuničljiva in se vedno znova lahko vključi v ciklično, instinktivno življenje, ”kot telo, ki diha, katerega celice se prenavljajo, umirajo in razpadajo…  Ko smo kot telo, se posvečamo novi rasti, bredemo skozi la mierdo, drek, a smo zelo žive in znotraj ciklov Divje ženske… Dolga obdobja je mogoče preživeti brez večine stvari, skoraj brez vsega, ne pa brez radosti, ne brez ročno izdelanih rdečih čeveljcev.”  Potrebno je ločiti odrezanost od instinktivne narave (neozaveščenost o veličini in globini ženske psihe) in obdobje spusta v lastno temo. Kar se je dogajalo meni v času ”pevske kariere” je bilo to prvo in kar bom opisala v nadaljevanju je to drugo, nujno potrebno za vrnitev v cikličnost življenja.

​Ko ženske zapojemo z močjo Boginje, ki prebiva v naših maternicah in združimo svoje glasove z namero ozdravljenja, začnemo proces, ki ljubkuje tudi duše naših prednic in naslednic.

​Ko ženske zapojemo z močjo Boginje, ki prebiva v naših
maternicah in združimo svoje glasove z namero ozdravljenja,
začnemo proces, ki ljubkuje tudi duše naših prednic in
naslednic.

Izkušnja, ki sem jo doživela pa ni pohabila le moje duše, pohabila je tudi moje fizično telo, saj je začelo vse pogosteje zbolevati. In ravno telo mi je pomagalo vrniti se v stik z ženskimi koreninami. Odprlo je oči moji naivnosti, popeljalo me je v globlje zavedanje dogodkov, ki so me zaznamovali. Ko sem začela poslušati svoje telo, sem začela s procesom zdravljenja.  V obdobju, ki je sledilo trušču in hrušču medijev in nastopov, se je moje telo zaprlo. Takrat sem uvidela, da dokler ne bom ozavestila svojih občutij, telo ne bo izpustilo vsega naloženega ”sranja” ven. Močno sem si želela, da bi lahko svoje telo prečistila, srčno sem molila in intuitivno začela odhajati v naravo na dolge sprehode. Vsak dan sem se s psom odpravila na romanje po bližnjih gozdovih. Takrat sem se začela pogovarjati s sabo, izražati čustva, jokati, kričati, brcati in tolči zemljo, hlipati, rjoveti, stiskati pesti, nenadzorovano plesati. V naravi sem začela s predelavo čustvenega in duševnega materiala. V naravi sem se začela vračati k svoji instinktivni naravi. Ko je zmanjkalo besed za to, kako je bila moja duša ujeta, sem začela peti. Sprva zadržano in malce prestrašeno, potem pa vse močneje. Tudi telo se je začelo odzivati. Začelo se je čistiti, vendar je bilo čiščenje zelo boleče. To je bilo intenzivno izločanje blata v obliki vsakodnevne driske in je trajalo dobri dve leti. A bilo je potrebno, kar mi je bilo sprva težko sprejeti, še posebej glede na okolico, a prav sedaj vidim (ko se stanje telesa v polnosti vrača v ravnovesje), da je bilo resnično nujno. Ko sem videla kakšen učinek imajo melodije, pesmi, skladbe, ki so se kreativno izražale skozi mene na moje telo, psiho in dušo, sem se začela izobraževati o zdravilni moči glasu in petja ter začela raziskovati zapuščino neustrašnih žensk, ki so skozi tisočletja patriarhalnega sistema uspele ohranjati izročilo Boginj.

Mezzo Goddess (We Sing Our Dreams into Being)  - Emily Balivent [2008] '' Pojemo naše sanje v Obstoj''

Mezzo Goddess (We Sing Our Dreams into Being)
– Emily Balivent [2008]
” Pojemo naše sanje v Obstoj”

Sedaj se že tri leta strastno ukvarjam z načini kako ne le pozdraviti sebe, ampak kako pomagati drugim ženskam, preko pesmi ozaveščati DIVJO ŽENSKO NARAVO in seznanjati ter oznanjati pot, ki nam bo vsem ženskam povrnila moč izražanja skozi glas, petje, govor, ekstatično vzklikanje in rajanje ter dušno tuljenje, skladanje pesmi, ustvarjanje harmonij in predvsem pomirjenost s trenutnim stanjem glasu, ki lahko s priznavanjem ženske energije in energije naših maternic postane glas OPOLNOMOČENE ŽENSKE. In s tem skupnim glasom lahko prispevamo k povrnitvi ravnovesja v naša življenja in svet, v katerem živimo.

© Eva Luna Prusnik

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

POVABILO NA OBREDNO-MEDITATIVNE DELAVNICE: OPOLNOMOČENJE SVOJEGA ŽENSKEGA GLASU IN MATERNIČNO PETJE

Vabljene na cikel 7. delavnic OPOLNOMOČENJE SVOJEGA ŽENSKEGA GLASU IN MATERNIČNO PETJE, kjer bomo v varnem okolju izražale vse, kar nam je bilo skozi vsa ta dolga obdobja patriarhalnega sistema nedovoljeno.

1. srečanje bo v petek, 22. maja. Več informacij o ciklu najdete TUKAJ. 

Na vsaki izmed sedmih delavnic bomo spoznavale po enega izmed arhetipov temne ženskosti in se povezovale z njim na primaren način. V uvodu se bomo pogovarjale o zatiranju žensk skozi obdobja patriarhalnega sistema in kako je to povezano z zablokiranimi glasovi, kako je naš glas povezan s sprejemanjem naše ženske energije in povezanostjo z maternico, govorile bomo o ženskih misterijih, povezavi glasu z menstrualnim ciklusom, o povezanosti izročil in vibracij med našimi babicami in nami (vnukinjami) ter ostalimi ženskami naše rodovniške linije ter o povezavi glasu s porodno izkušnjo naših mater in vpliva embrionalnih vtisov na naše psihe.

Čaščenje plodnosti ni vraževerje, je zrelo dojemanje celovitosti naravnih procesov

Bliža se polna Luna, eden od vrhuncev menstrualno-Lunarnega cikla, točka obrata, ki naraščajoče, kipeče energije cikla preusmeri v padajoče energije razgradnje in umika. Polna Luna bo nastopila v četrtek, 5. marca ob 19.05. Sijala bo v Devici in bo prinesla moč in navdih za obnovitev izvornega poslanstva našega življenja na deviški, nedolžen način. Moč Boginje Artemide, večne Device (kar NE pomeni, da je spolno nedotakljiva, pomeni pa, da je večno neodvisna), neustrašne Boginje Lune, teme, divjosti, neodvisnosti, ognja srca in vode Lunarne ženske psihe, bo na naši strani, ko bomo postale mojstrice svojih življenj, ne z bojevanjem in jezo, temveč z obnavljanjem svoje svete dušne deviškosti.V tem procesu obujanja božanske ženske energije naj vam služijo kot navdih viri, ki sem vam jih pripravila v današnji objavi: posnetek prispevka o Rdečem Šotoru iz oddaje Tednik na rtv slo 1 ter intervju iz dnevnika Večer, ki naznanja tudi veličasten Dan Boginj v Mariboru to nedeljo! 

Izročila rdečega šotora se vračajo na mogočnih valovih zanosa ponovno v našo družbo, v človeštvo in ustvarjajo zemljevid za vse ženske, ki si želijo vrniti v svoj notranji dom, v svoje žensko jedro. Za ogled prispevka (ki je dolg približno 7 minut), klikni na sliko spodaj. 

Rdeči Šotor na Tedniku.

Rdeči Šotor na Tedniku.

V nedeljskem časniku Večer 22. februarja je bil objavljen izredno zanimiv intervju s Katjo Valič, pobudnico in organizatorko Dneva Boginj, Antonio Pavlin, ki bo dan soustvarjala in z mano. Spodaj lahko preberete moj intervju. Vprašanja mi je postavil novinar Bojan Tomažič. Pogovarjala sva se o čaščenju plodnosti, misteriju menstruacije, poroda in menopavze, o sveti moškosti in odnosu med moškim in žensko

1. Opozarjate na čaščenje plodnosti, razumevanja ženske v celoti, ki sta bili nekoč nekaj povsem naravnega. Gre torej za stara znanja, ki jih je dobro upoštevati?

 
Točno tako. gre za stara znanja, ki pa jih tudi sodobna znanost začenja razumevati. V šoli se pri zgodovini pogosto učimo o “vraževerju” starodavnih kultur in “kult plodnosti” ima zato za večino od nas negativni prizvok primitivizma, iracionalnosti, vendar je to daleč od resnice. Čaščenje ženske plodnosti pomeni priznavanje moči ženskega cikla – ne le zato, ker menstrualni cikel dela žensko plodno (sposobno rojevati), temveč predvsem zaradi psiholoških vplivov menstrualnega cikla na žensko. Menstrualni cikel je kot cikel življenja – vsebuje energije rojstva, rasti in smrti. Ko so starodavne kulture častile Lunine mene, ženski cikel in krog leta skozi sezonske praznike, so častile tako moč stvarjenja, rasti, kot tudi razpadanja umiranja in transformacije. To globoko dojemanje cikličnosti in enakovredne svetosti tako temnega kot svetlega, rojstva kot smrti, mladega kot starega, je bilo nato označeno kot grešno in le čaščenje luči, mladosti, deviškosti, nedolžnosti, nevednosti. S tem pa je bil zelo pomemben aspekt cikličnosti (in s tem zlo pomemben aspekt ženske psihe) potlačen. Ta potlačenost med drugim povzroča PMS, kot so ugotavljali že starodavni tradicionalni kitajski zdravniki: “Ženske morajo slediti drugim in ne morejo voditi svojega življenja, zato trpijo zaradi skrbi, zamer in statičnega qi-ja.” Čaščenje cikličnost je preprosto zelo zrelo dojemanje celovitosti naravnih procesov v nasprotju z otroškim idealističnim čaščenjem le koščka teh procesov. 
Čaščenje plodnosti in vraževerje, čaščenje plodnosti je čaščenje cikličnosti, čaščenje celovite ženskosti.

Čaščenje plodnosti in vraževerje, čaščenje plodnosti je čaščenje cikličnosti, čaščenje celovite ženskosti.

2. Sami ste se s temi starimi znanji seznanili, ko ste delali kot doula, spremljevalka pri porodu. 

Da, kot doula sem se srečala z misterijem poroda, z veličino in močjo naravnega, fiziološkega, dostojanstvenega poroda. Porod je lahko vir nepredstavljivega opolnomočenja za žensko, kar pa na žalost v naši družbi še ni splošno razumljeno. Poroda se naša družba še vedno boji, s tem pa mu odvzema preobrazbeni potencial opolnomočenja, saj ženske zaradi nebesednih sporočil in simbolov, ki so jih deležne kot a) ženske v patriarhalni družbi, b) nosečnice – v naši družbi dojemane kot pacientke pričakujejo bolečo izkušnjo, odvzem avtoritete nad svojim telesom med procesom poroda, ne pričakujejo pa vzhičenosti, ekstaze, opolnomočenja. Že ta pričakovanja sama po sebi osiromašijo potencialno močno in srečno izkušnjo.
Raziskovanje poroda me je odpeljalo na poti raziskovanja drugih ženski biološko-duhovnih prehodov in njihovih potencialov. Seveda sem odkrila podoben vzorec – menstruacijo dojemamo kot nadležnost, ki jo je potrebno prikriti (po možnosti zadušiti s tabletko), menopavzo pa kot dokončno odpoved ženskega telesa, ki jo je potrebno čim dlje zadrževati s hormonskimi terapijami. Resnično si želim, da bi se vse več žensk zavedlo, kako naravni, normalni in veličastni so naši prehodi in kako veliko se lahko skoznje naučimo. 

3. In če ženske najdejo v sebi ženskost, je to dobro tudi za moške in odnose z njimi, kajne?

Seveda. Ženska, ki se iz reakcije (jeze) na negativno družbeno moškost (v obliki patriarhata) identificira z moškim principom in postane bojevnica, amazonka, v resnici ne služi svoji ženskosti in ženskem principu, ki naj bi ga utelesila. Prav tako omejuje moškega in njegov razvoj in potovanje k celostnosti, saj deluje napadalno, ne ustvarja varnega prostora za izražanje, kar pa sodobni moški potrebuje najbolj od vsega. Sodobnega moškega namreč čaka sprejemanje notranje ženskosti – to so čustva, občutki, sanje, intuicija, nežnost, sočutje. Za moške je to izziv, saj so bile te lastnosti do sedaj označene kot znamenje moške šibkosti. Odprta ženska, samozavestno in zrelo zasidrana v svojem ženskem jedru lahko moškemu neskončno pomaga pri povezovanju z njegovimi ženskimi energijami in lahko ustvari varen prostor, kjer si bo moški sploh upal dotakniti se tistih delov sebe, pred katerimi ga je družba do sedaj svarila, češ da so nevarni. 

4. Obstaja tudi sveta moškost?

Obstaja. To je moško načelo v najvišji, kristalizirani obliki. Patriarhat, kot ga poznamo, je negativna manifestacija moškosti (tako kot se lahko tudi ženskost negativno manifestira kot iracionalna razčustvovanost). Sveta moškost je načelo svetlobe, zavesti, osredotočenosti, jasnosti, stabilnosti. Tem lastnostim komplementarne so kvalitete svete ženskosti, ki so sočutje, ljubezen, magnetičnost, pasivnost, obilje, srčnost. Moškost in ženskost se dopolnjujeta. Naša največja naloga je pogledati onkraj negativnih manifestacij ženske in moške energije in dojeti, da se dopolnjujeta in da skupaj ustvarjata celoto. 

5. V čem so ženske drugačne od moškega?

Ženske in moški se razlikujemo po svoji telesnosti (biologiji) in le-ta definira različnost našega dojemanja, doživljanja, izkušanja resničnosti. Ženske imamo večji corpus callosum, del, ki povezuje desno in levo polovico možgan in imamo zato sposobnost “mrežnega razmišljanja”, povezovanja intuitivnih zaznav z razumom in logičnim izražanjem, sposobnost hkratnega osredotočanja na več različnih aspektov/dimenzij nekega problema. Moški je usmerjan bolj linearno, naprej, naravnost. Ženske imamo tudi širše vidno polje od moških. Zato nismo boljše, smo drugačne. Do zdaj te naše kvalitete niso bile spoštovane in čaščene, moška osredotočenost na tanek fokus pa je bila čaščena kot superiorna. Čaas pa je, da dojamemo, da sta oba pristopa potrebna in da se dopolnjujeta. Vsak je lahko negativen, če se izrodi, gre v skrajnosti. Ženske in moški se razlikujemo še na mnoge druge načine. Mislim, da je te razlike važno poznati, saj definirajo naše zemeljsko življenje, ki je zaznamovano s spolom. Važno je razumeti, da skozi razumevanje in sprejemanje teh razlik lažje čutimo drug do drugega sočutje, sprejemanje in se lažje kreativno povezujemo. 

Na dan žena, 8. marca, bomo v Mariboru praznovale ženskosti, ozavestile Boginjo, v sebi... na Dan Boginj!

Na dan žena, 8. marca, bomo v Mariboru praznovale ženskosti, ozavestile Boginjo, v sebi… na Dan Boginj!

6. Povzamiva torej, kaj se boste 8. marca počeli v Habakuku? Kaj boste vi ponudili udeleženkam?

8. marca bodo udeleženke Dneva Boginj deležne tenkočutnega potovanja, procesa skozi telo, zavedanje in duha, ki ga bomo stkale s Katjo in Antonio. Jaz tkem del zavedanja; ženske bom popeljala skozi proces ženskega kroga v rdečem šotoru, skozi katerega bomo ozaveščale prvinske ženske moči in kvalitete, ki so pogosto zamegljene z družbenim pogojevanjem in se jih pogosto ne zavedamo in ne uporabljamo. V ženskem krogu se bomo povezale druga z drugo in ustvarile energijo sestrstva in ne tekmovanja. Naše žensko sobivanje bomo povzdignile na novo raven. S tem bomo ustvarile tudi zavedanje, da je biti ženska veliko več, kot le odsevi, ki jih dobivamo iz ogledala družbe. Ženski krog v rdečem šotoru je zasnovan delno kot obred, delno kot žensko druženje. Obred pomeni preprosto uresničevanje namena srečanja s pomočjo simbolov, ki govorijo našemu nezavednemu in ne le zavestnem egu, zato je doživetje obreda globlje, bolj ganljivo in preobražajoče kot doživetje običajnega srečanja med ljudmi. Hkrati pa ženske v rdečem šotoru delimo svoje izkušnje, polagamo svojo vsakdanjost na skupni oltar in jo s tem posvetimo, priznamo, kako pomembna, sveta in polna skritih modrosti je v resnici. 

© Ana Drevenšek

Vabljena na Dan Boginj! Več informacij najdeš na spodnji povezavi (klikni na sliko). 

image description

 

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Praznik Imbolc – čas za iniciacije

Boginja Brigid na Imbolc obsuva Zemljo s Svetlobo, z Ognjem Življenja.

Boginja Brigid na Imbolc obsuva Zemljo s Svetlobo, z Ognjem Življenja.

Jutri ob 4.45 zjutraj se v stvarstvu zopet ustvarijo posebni energetski pogoji; Sonce stopi na 15° Vodnarja, smo točno na polovici med zimskim solsticijem in pomladanskim enakonočjem. Na ta poseben dan je ves Starodavni Svet praznoval. Praznovali so vračajočo se svetlobo in toplino. Praznovali so moč Sonca, Boga in zbujajočo se plodnost in obilje Boginje.

Keltsko ime praznika je Imbolc in pomeni “v trebuhu”, kar nakazuje na maternico Boginje in nas, ki se počasi začenjamo ponovno rojevati iz nje v tem času. Imbolc je sveti dan Boginje Brigid, keltske Boginje ognja. Je Sončna Boginja, Boginja poezije, navdiha in kovaštva, zdravljenja in notranje svetlobe. Predstavlja deviški aspekt Boginje od trojice Devica-Mati-Modra Starka in s tem nenavezanost, svobodo in pionirsko moč. Na Imbolc je izbrano dekle, ki je utelešalo Kraljico Neba, izreklo dobrodošlico novemu letu. Je Boginja pravice in vladavine. 

Na praznik Imbolc so ljudje vedno prižigali kresove in posebej negovali ogenj v domačem ognjišču. Ob zori na Imbolc so tradicionalno prižgali vse luči v domu, kar simbolizira vrnitev svetlobe.

Kildare na Irskem je najslavnejši tempelj Boginje Brigid, kjer je 19 Devic, Hčera Plamena, ves čas ohranjalo Brigidin ogenj. Nobenemu moškemu ni bilo nikoli dovoljeno vstopiti v to svetišče, prav tako se 19 Devic nikoli ni združevalo z moškimi. Celo njihova hrana jim je bila lahko prinešena samo s strani vaških žensk. Ko je katolištvo zavzelo Irsko, je Brigidin tempelj postal samostan in svečenice so postale nune, ki so ohranile negovanje Brigidinega plamena. Še do 18. stoletja so prepevali pesem: “Brigit, čudovita ženska, nenaden plamen, naj nas svetlo goreče Sonce ponese v večno kraljestvo.” Preko 1000 let so njen plamen ohranjale nune in nihče ne ve, kako dolgo so ga pred njim ohranjale svečenice. Leta 1220 se je škof razjezil nad protimoško politiko samostana Svete Brigite v Kildaru. Vztrajal je, da se nune podredijo duhovnikom in odprejo svoj samostan inšpekciji duhovnika. Ko so to zavrnile in prosile, da kakšna opatinja izvede inšpekcijo, je bil škof razjarjen.  Opozarjal jih je k ubogljivosti in nato odločil, da je ohranjanje plamena poganska tradicija (kar tudi je 😉 ) in zaukazal, da se plamen ugasne. Tudi potem je Sveta Brigita ostala najbolj priljubljena svetnica na Irskem. Njen ogenj so ponovno prižgali v času vladavine kralja Henryja VIII (1509 – 1541). 

Brigid prinaša novo svetlobo. Na njenem krilu je Brigidin križ, ki pomeni 4 smeri neba, prizemljenost, stabilnost, našo podlago in ogrodje.

Brigid prinaša novo svetlobo. Na njenem krilu je Brigidin križ, ki pomeni 4 smeri neba, prizemljenost, stabilnost, našo podlago in ogrodje.

Čas med Imbolcom in pomladanskim enakonočjem ali praznikom Boginje Ostare, je čas očiščevanja. To je čas, ko začutimo novo leto, začutimo, kaj želimo v njem uresničiti. To ne pomeni, da z voljo določimo neke cilje, temveč da se poglobimo v svojo pasivnost in poskušamo začutiti, katera semena v nas zorijo in želijo skaliti in se razcveteti. Hkrati začutimo, kaj v nas je odmrlo in odslužilo svoj namen in z namero to izpustimo iz sebe. Čas, ki prihaja, je čas za očiščenje na vseh nivojih: naša telesa, ki so se čez zimo zadrževala v notranjosti, jedla več kuhane hrane kot običajno in bila na splošno zelo negibna, osvežimo in prečistimo z vedno več sončne hrane in z vedno več druženja z Naravo, ki je vse toplejša in prijetnejša. Svoj um očistimo vzorcev, ki so se skvačkali med zimskim razmišljanjem in refleksijo, osvežimo svoj um tako, da ga oblijemo z Brigitino svetlobo, njenim ognjem. Prečistimo svojega duha tako, da se obnovimo svojo zavezo božanskemu, duhovni rasti. Svojega umirjenega duha prebudimo v strastnem Brigitinem ognju.

Imbolc je dan za iniciacije. Na ta dan se tradicionalno iniciirajo nove svečenice, čarovnice v različnih kulturah sveta. Iniciacija je obred prehoda. Ženske zelo intenzivno in celostno (tako telesno, kot duševno) doživljamo ženske biološko-duhovne obrede prehoda menstruacije, poroda in menopavze. Ti prehodi so lahko mnogo več, kot le sprememba biologije telesa. Lahko so duhovni obredi prehoda, kar pomeni, da na pomenijo prehod v novo duhovno odgovornost, novo duhovno poslanstvo, v skladu z aktualnim obredom prehoda. Prva menstruacija je obred prehoda v cikličnost. Ciklična ženska stvarstvo doživlja drugače kot neciklična in njena cikličnost, predvsem pa njeno doživljanje in izražanje cikličnosti, je njeno duhovno darilo svetu. Če zaradi lastnega spoznanja o pomenu cikličnosti skozi osebno izkušnjo, vnašamo v svoje življenje in v družbo nove vzorce, nove načine izražanja, ki častijo božansko Cikličnost, delujemo kot Svečenice. Podobno delujemo kot Svečenice ob drugih obredih prehoda.

Boginja Brigid je varuhinja duhovnega Ognja. Bdi nad našimi iniciacijami, našimi pogumnimi dejanji predaje duhovni poti in nas sprejme na drugi strani - na strani Svečenic.

Boginja Brigid je varuhinja duhovnega Ognja. Bdi nad našimi iniciacijami, našimi pogumnimi dejanji predaje duhovni poti in nas sprejme na drugi strani – na strani Svečenic.

Duhovna iniciacija pa ni nujno vezana na biološko-duhovni prehod, čeprav so ti prehodi posebej intenzivni in jim moramo povrniti njihovo duhovno dimenzijo. Duhovna iniciacija je preprosta odločitev, da bo od tega trenutka dalje naša duhovna pot na prvem mestu, naša prioriteta. To ne pomeni, da zavračamo ali zanemarjamo druga področja življenja. Pomeni, da bomo od sedaj naprej vsa področja življenja doživljale skozi prizmo duhovne rasti. Sprejele bomo, da ima vse v življenju višji namen in da se od vsega nekaj naučimo. Sprejele bomo odgovornost za svoje življenje, se odpovedale tarnanju in zbrale notranjo duhovno moč, da postane kanal za božanskost na Zemlji, da se skozi nas materializira boljši svet

Uvid o pomenu vloge Svečenice se nam je razodel tudi na delavnici z Matejo Vavtar, na Popotovanju skozi matriko prostora in časa, na Kreto. Na popotovanju, skozi katerega nas je vodila Mateja, sem vzpostavila stik s pomembnim aspektom svečeništva v minojski kulturi na Kreti. Spolna energija je bila v matriarhalni kretski kulturi čaščena kot sveta in mogočna energija in posebne svečenice so bile zadolžene za to, da jo ves čas ohranjajo v sebi živo in dostopno ljudem. Kot svečenici, ki sem se sprehajala po ulicah Knososa, so mi ljudje v pozdrav kazali kretnje in simbole, ki nakazujejo na spolno združitev, kar ni imelo pohujšljivega prizvoka, temveč znamenje počastitev moje pomembne vloge. Gole prsi kretske Kačje Boginje so center ženske spolne energije in ker so odkrite, prikazujejo odprt spoštljiv odnos te kulture od te energije in dojemanje te energije kot izredno mogočne. Kače, ki jih Boginja drži v dvignjenih rokah v odločni kretnji, simbolizirajo to mogočno spolno energijo, ki jo Boginja/Svečenica zna ukrotiti, nadzorovati in uporabljati na posvečen način. 

“Antične svečenice so bile izurjene, da utelešajo Boginjo in tako omogočajo stik z Njo skupnosti, ki so ji služile. Obstajalo je religijsko in kulturno razumevanje, da so lahko posamezniki, ki so bili osebno, fizično ali intelektualno prešibki, da bi Jo dosegli sami, z Njo vzpostavili neposreden stik preko svečenice.” Ruth Barett

Boginja Brigid drži v rokah duhovni plamen, ki je plamen naše duše, naše svetlobno sebstvo, ki prenaša modrosti iz življenja v življenje in je vse višje na božanski spirali.

Boginja Brigid drži v rokah duhovni plamen, ki je plamen naše duše, naše svetlobno sebstvo, ki prenaša modrosti iz življenja v življenje in je vse višje na božanski spirali.

V sodobnem času imamo mnoge ženske (in moški) globoko v sebi spomine na pretekla življenja, v katerih smo imele svečeniško/šamansko vlogo. V sebi nosimo zavedne ali nezavedne spomine na veščine, ki smo jih že obvladale, na stanja zavesti, v katerih smo se že izmojstrile in na tradicije in njihove običaje, katerih del smo bile. V nas je odtis tega, kako je biti svečenica, kako je imeti duhovno odgovornost ne le zase, temveč tudi za druge. Mnogo sodobnih žensk (in moških) čuti globoko potrebo po ritualnosti, po delu z okultnimi orodji (na primer oraklji), po služenju sebi in drugim na višji ravni, ne le v okvirih profesionalnosti svojega poklica

Na popotovanju na Kreto je bilo osrednje sporočilo, ki smo ga prejele, sporočilo mehkega, čutnega, magnetičnega žensekega stanja zavesti. Kretska Kačja Boginja, ki je mojstrica spolne energije, ki seva iz njenih prsi in ki jo ukročeno v obliki kač drži v rokah, nas je učila bikovske ženskosti (bik je sveta žival Boginje, zaradi svojih rogov, ki simbolizirajo Lunine mene in zaradi plodnosti). Astrološko znamenje Bik je znamenje čutnosti, zemeljskosti, zemeljskega obilja, uživanja v lepoti in čutnosti. Kretska civilizacija je obstajala v kozmičnem obdobju Bika (tako kot smo mi sedaj v Vodnarjevi dobi) in je utelešala Bikovske energije, kar izraža tudi Kačja Boginja in njena simbolika. Zato je bilo osrednje sporočilo popotovanja na Kreto prepuščanje svoje telesni ženskosti, pasivnosti in magnetičnosti telesne ženskosti, sproščenost, mehkost in čutnost. To varno, obilno in čutno bikovsko sporočilo je otvorilo popotovanja skozi čas na druge kraje in k drugim tradicijam, kjer bomo odkrivale še druge koščke matriarhalne zavesti

Če se ne zmoremo predati izvorni ženski energiji – pasivnosti, magnetičnosti, mehkosti, ljubeznivosti, globini, tišini, sprejemljivosti, se ne moremo odpreti drugim koščkom matriarhalne zavesti, ki sledijo. Sprejemljivo stanje zavesti je predpogoj za iniciacijo. Če nismo magnetične, sprejemljive, ne moremo sprejeti vodstva, navdiha, védenja na poti Svečenice. 

Brigid prinaša novo Leto. Prinaša belino, deviškost, očiščenost. Prinaša blagoslovljen plamen.

Brigid prinaša novo Leto. Prinaša belino, deviškost, očiščenost. Prinaša blagoslovljen plamen.

Ob 00.09 nastopi polna Luna, ki spremlja Imbolc, polna Luna v Levu v opoziciji (nasproti, kot je vsaka polna Luna nasproti Soncu) s Soncem v Vodnarju. Obe znamenji se ukvarjata s pojmom skupnega dobrega, vendar na popolnoma drugačen način. Vodnar je znamenje skupinskih iniciativ, humanitarnosti in revolucije, Lev pa je znamenje, ki služi tako, da sije iz notranjosti, da predstavlja središče, ki privablja in pomaga skozi svojo razsvetljeno Luč. Svečenica je razpeta med ta dva aspekta – svojo notranjo duhovno potjo in služenju skupnosti. Kot pravi psihološka astrologinja Tina Turk, eno brez drugega ne gre:

“Kaj še lahko prinese tovrstna luna? Lahko prinese sposobnost ali vsaj pripravljenost, da svojo srčnost in ljubezen širimo na vse, kar obstaja. Sprejemanje je najvišja oblika Ljubezni, in če smo pripravljeni sprejeti ostale, take, kot so, to kaže tudi na to, da sprejemamo sebe. Eno brez drugega ne gre, zato je dober test ljubezni do sebe to, koliko in kdaj nam gredo na živce – drugi.
Polna luna v znamenju leva je klic k odpiranju srca in krepitvi srčnosti. Vabi nas, da preko srca začutimo življenje in pomembnost drugih, da začutimo enost ljubezni in da vidimo v drugih tiste dele sebe, ki niso morda najbolj očitni. Tudi tiste, ki jih ne želimo videti. 😉
Preko tega lahko vidimo sebe v novi luči in ne obsojamo – ne sebe ne drugih.
Ostali pomembni planeti v vodnarju, strelcu in ribah na simbolni ravni podpirajo to raznolikost naših srčnih in dušnih sposobnostih in spodbujajo širjenje obzorij na nove, srečne in ljubeče načine.
Imejmo se radi – posamično in skupaj’ – to je vabilo polne levje lune v obdobju vodnarskega sonca.” Tina Turk, www.tinktura.si

Na jutrišnji Imbolc se obleci v belo, barvo začetka novega cikla in naraščajoče svetlobe. Pripravi si očiščevalno kopel. Očisti svoje prostore. Nato se vprašaj:

  • Čemu sem duhovno predana?
  • Kaj so moji duhovni cilji za prihajajoče leto?
  • Kaj v meni se prebuja in želi rasti? Kako bom negovala to rast?
  • Kako bom poglobila svojo vez z Boginjo, ki je noter in zunaj?
  • Kako lahko sebe in druge rodim duhovno?

Blagoslovljen Imbolc drage Sestre! 

© Ana Drevenšek

Kakšna ti doživljaš pot Svečenice? V sebi čutiš, da je pot duhovne iniciacije tvoja pot ali ne? Kaj ti pomeni biti Svečenica? Katera okultna orodja te privlačijo? Katere duhovne tradicije te privlačijo? Kaj v tebi želi rasti in se roditi in kaj moraš spustiti na duhovni kompost? Kako boš začela novo leto, ki se rojeva iz maternice Boginje?  Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

KMALU

Delavnica Opolnomočenje ženskosti skozi modrost menstrualnih misterijev KRŠKO 7. februar

Intenzivna dvodnevna delavnica arhetipov ženskosti LJUBLJANA, 14. in 15. februar

Delavnica Zavestno spočetje LJUBLJANA, 21. februar

Vikend priprave na porod v Rdečem Šotoru LJUBLJANA 28. februar in 1. marec

Zimski solsticij: Razneženost prebujene maternice in yoni

Yule brings new lifeDanes je izjemno pomemben dan v letu. Je eden najnežnejših, najranljivejših dni, kajti to je dan poroda. Danes nastopi zimski solsticij, točno ob 23.03 zvečer. Nato se ponoči, ob 2.35 Luna popolnoma izprazni. Zimski solsticij je sončev obrat, kar pomeni, da se bo od danes naprej razmerje med dnevom in nočjo obrnilo v drugo smer – dan bo vse daljši. Vendar to pomeni, da je danes najkrajši. Danes je največ teme v vsem letu, največ tišine, največ mirovanja. Danes je dan, ko nas maternica Boginja vzame vase. Prepustimo se ji.

Današnji dan so starodavni Kelti praznovali kot praznik Yule. Beseda Yule izhaja iz staro-germanskih izrazov in pomeni “kolo življenja”. Zimski solsticij namreč označuje obrat kolesa življenja. Danes se Sončni Kralj, Bog, ponovno rodi in v naše življenje vnese upanje, svetlobo, odprtost duha. 

Od zgodovine in simbolike današnjega praznika se imamo veliiko naučiti. Začnimo.

Yule GoddessNežnost in ranljivost porajanja

Na današnji dan Boginja rojeva. O slovanski Boginji Rožanici, ki danes rojeva, smo pisale lani. Tukaj. Rožanica v ruščini pomeni žensko, ki bo pravkar rodila oziroma žensko, ki rojeva. Rožanica je Boginja zime, zimskega časa. Povezanost med zimo in porajanjem je za nas izjemnega pomena. Čeprav je Yule praznik v zimskem času, proslavlja plodnost in rojstvo ne kot začetek, temveč kot nadaljevanje življenja. Poletni solsticij junija, sredi poletja, ko je dan najdaljši, pa praznuje smrt in transformacijo. Zima je čas popolne teme in mirovanja. Narava je navidez mrtva. Vendar ni mrtva, še kako živa je, vendar so življenjski procesi očem nevidni. To so procesi obnavljanja, ponovne energizacije, regeneracije. To so procesi, ki jih potrebujejo naša telesa in tudi naša psiha. Vendar smo se naučili, da ti procesi ne obstajajo ali pa da niso zaželeni, ker ne proizvajajo navzven vidne produktivnosti, produktivnosti, od katere imajo korist drugi. Zavedanje o pomenu teh nevidnih življenjskih procesov so gojile vse celostne duhovne tradicije, ki so spoštovale ženskost. Daoisti so naprimer razvili različne vaje za kultivacijo telesa, ki so vse temeljile na mirovanju in sproščenosti. Prav tako Tantra, kot uči Osho, ki pravi, da je tantrični človek najbolj sproščen človek, to je njegova vrlina in portal k duhovni izkušnji. V Daodejingu, osrednjem delu daoizma, je zapisano: 

谷神不死 Duh doline nikoli ne umre.
是謂玄牝 Imenuje se Skrivnostna ženskost.
玄牝之門 Vrata skrivnostne ženskosti
是謂天地根 so izvor Zemlje in Neba.
綿綿若存 Ves čas je v nas.
用之不勤 Uporabljaj jo, nikoli se ne izsuši. 

Boginja doji Boga Yule Wendy AndrewsIzvor Zemlje in Neba (moškega in ženskega počela, ki tvorita celotno stvarstvo) izhaja iz Skrivnostne ženskosti – maternice Boginje. Energija maternice Boginje je energija doline. Energija poglobitve, potopitve, zasidranosti v maternico. Osho je imenoval tantrični orgazem “valley orgasm” – dolinski orgazem, dolina orgazma, orgazem doline. Je orgazem, ki nas ne pelje v višave, ki ne povzroča kontrakcij našega telesa, temveč nas pelje v ultimativno sproščenost, v najglobljo globino sebe, kjer, v temi, čaka razsvetljenje.

Porajanje zahteva najglobljo nežnost, kar jo premore ženska. Porajanje zahteva najglobljo sprostitev. Porajanje zahteva popolno identifikacijo s Skrivnostno ženskostjo. Naše najneženjše, najbolj ljubezni polne organe – maternico in yoni – moramo odpreti, sprostiti, razorožiti, da omogočimo prehod otroku. 

Porajanje, tako kot spolnost, vsebuje nedolžnost, čistost, prvinsko božanskost. Potrebuje vzdušje svetosti, čaščenosti, zasebnosti, zaščitenosti. Ženska se ne more odpreti, če je opazovanja, obsojana, izpostavljena, nezaščitena. Tega se v porodnišničnem okolju ne zavedajo. Tako kot se tega niso zavedali moški, ki so bili prepričani, da je tudi za žensko nenadna penetracija vrhunec spolnega užitka (dokler niso nežni moški dojeli, da je penetracija ranljiva: Ranljivost penetracije). 

Na današnji dan in v obdobju, ki sledi (do 2. februarja, ko praznujemo dokončno utelešenje Svetlobe), zato počivajmo, mirujmo, umirjajmo misli in telo. Ne stremimo k produktivnosti, temveč puščajmo nevidnim življenjskim procesom v našem telesu-psihi, da nemoteno potekajo, brez motenj delovanja našega uma. Bodimo nežne s seboj in temi procesi. Zavarujmo se, zaščitimo svojo ranljivost, ranljivost maternice in yoni, ki sta zdaj mehki in odprti, ker porajata novo letno obdoje. Počastimo ju, ker porajata našo novo, prerojeno zavest. 

newgrange winter solsticeResnični odnos med Boginjo in Bogom, žensko in moško energijo

Današnji praznik nas uči tudi o resničnem pomenu odnosa med žensko in moško energijo. Na zimski solsticij so Starodavni praznovali ponovno rojstvo Boga, Sončnega Kralja. Bog se ob prazniku Samhain žrtvuje za ljudi in druga živa bitja, umre in potuje v maternico Boginje, kjer čaka preporod. Na Yule ga Boginja ponovno rodi. Zato na ta dan praznujemo vrnitev Svetlobe. (To idejo so povzeli kristjani)

Na levi je slika starodavnega templje iz Newgrange-a na Irskem. Tempelj ima obliko maternice in častilci, ki so vstopali vanj, so vstopali s čaščenjem Boginje, vstopali v maternico, kjer duša inkubira, da bi bila deležna duhovne izkušnje. Tempelj je bil arhitekturno zasnovan tako, da je enkrat na leto, na zimski solsticij, sončna svetloba prodrla vanj. To dejanje je simboliziralo pomen praznika Yule.

tempelj NewGrangeSimbolika praznika Yule sporoča, da je moška energija, skrita v načelih svetlobe, upanja, jasnosti, zavesti in zavedanja, ljudem koristna le, če se prostovoljno preda smrti, preobrazbi, transformaciji in prerojenju skozi maternico Boginje, skozi žensko energijo.

rojstvo Boga YuleMoška energija, ki se ne želi potopiti v maternico Boginje, ne izkusi zrelostnega procesa, ni obogatena, ožlahtnjena – svoje svetlobe in zavesti ne more nikjer uporabljati, saj nima referenčne točke. Referenčno točko ustvari Boginja. Če pa le-te ni, postan zavedanje, zavest sama sebi namen in ustvari se hipertrofiran intelekt, o katerem smo že govorile tukaj, ki preveč analizira, ki ustvarja fiksne ideje, stroge moralne ideale, ki vsi skupaj nimajo ničesar opraviti z resničnostjo

Slika zgoraj predstavlja Boginjo, ki je ob zimskem solsticiju ponovno rodila Božanskega Otroka, Upanje, Sončnega Kralja. Za njima je yule – kolo, krog življenja, ki se nenehno, ciklično vrti. Opazite, kako podobna je ta podoba podobam Marije z Jezusom? Krščanstvo je patriarhalna religija, ki je uvedla idejo o linearnosti časa – življenje je samo eno in ko se konča, mu sledi večni pekel ali večni raj. Izbrisala je veliko bolj naravno in logično cikličnost. Izbrisala je tudi Boginjo in njeno vlogo pri kreaciji ter predvsem njeno vlogo pri duhovni preobrazbi in inkubaciji duhovne izkušnje. Poglejte, kako veličastna je Boginja na sliki, kako bujne so njene prsi in kako razigran, poleg tega, de je svét, je njen otrok. To je pravo ravnovesje. Ženska, ki je plodna, močna, žareča in moška energija, ki je igriva, kreativna in ki časti žensko. 

prebujena maternica za YulePomen počitka, mirovanja, hiberniranja

O tem smo že govorile pri ranljivosti porajanja. Mirovanje ni pasivno, mirovanje je omogočanje ključnim, podpornim življenjskim procesom, da se končno izvršijo.

Če teh procesov ne dopuščamo s stalno aktivnostjo, se na telesni ravni pojavijo bolezni, na duševni ravni pa odsotnost kreativnosti, depresivni občutki in izgubljenost. Tako telo, kot psiha, potrebujeta počitek, med katerim veliko delata, tudi če se tega ne zavedamo. Vemo, kako ključen je za ženske umik ob menstrualnem času, v času prazne Lune. Tudi leto ima svoje menstrualno, praznoLunsko obdobje in to je obdobje zime. Pozimi živali hibernirajo – so v zimskem spanju. Tudi rastline očitno ne vlagajo energije v rast, razcvetanje in obrajanje sadov. Zakaj ljudje norimo in smo ta čas celo spremenili v vrhunec družbene produktivnost? V tem času moramo tako telesno, kot umsko počivati. Za sodobnega človeka je večmesečni počitek izziv in misel na to stresna že sama po sebi. In vendar je tako za naše zdravje in blagostanje najboljše.

Ko si dopustimo počitek, si dovolimo, da nas naša Duša vpraša naslednja vprašanja:

  • Kakšne so moje vizije in upanja?
  • Kakšne sanje nosim v sebi?
  • Kako lahko ohranim živo svoje zaupanje?
  • Kako lahko negujem stanje začudenja in občudovanja vesolja?
  • Kaj lahko naredim, da vzpodbudim ponovno rojstvo duhovnega v mojem življenju, družini, v svetu?
  • Kaj lahko kot posameznica naredim, da v svoji skupnosti ustvarim prostor za Boginjo?

V človeško obliko smo se rodili, da bi si v prvi vrsti postavljali ta vprašanja in iskali odgovore nanje. Zakaj težko najdemo čas zanje? Ker smo preobremenjeni z rečmi, ki v resnici sploh niso pomembne. Ko si vzamemo čas za počitek, mirovanje in umik, ustvarimo psihični prostor v sebi, kjer se lahko ta vprašanja in odgovori nanje porajajo. Tako kot zavestna mati z delom na sebi ustvarja psihični prostor za Dušo in psiho otroka, ki ga nosi, tako mi ustvarjamo psihični prostor v svojih maternicah za Svetlobo, ki se danes rojeva in za svojo novo, prerojeno zavest v novem letu. 

Crone YuleModra Ženska – menopavzna ženska in modrost Zime

Obdobje zime je obdobje arhetipa Temne Matere, ki se prepleta z arhetipom Hčerke. To je obdobje ženske po menopavzi, ko se valovanje prehoda umiri in ko najdemo mir, spokojnost in trdnost v stanju brez cikla, ko sprejmemo svojo vlogo Modre Ženske, sprejmemo komunikacijo z ostalimi svetovi in smo se že povsem poslovile od prejšnjega življenja. To je obdobje, ko smo kanal med tostranstvom in onostranstvom in naš osrednji fokus je priprava na poslednjo transformacijo – Smrt. 

Ženska, ki voljno sprejme valovanje menopavze in vse izzive, ki jih le-ta prinaša, ki se jih ne otepa in ne čuti do njih odpor, lahko bolj voljno in zavestno sprejme svojo novo vlogo Modre Ženske in bolj zavestno in z manj obžalovanji, bolj totalno, sprejela novo stanje zavesti – zavesti preprostosti, spuščanja, prepuščanja, predajanja novim izkušnjam, katerih namen je priprava na Smrt.

Yule Goddess FreyaVsi nauki Yule-a, ki smo jih danes omenile, služijo postmenopavzni ženski pri lažjem soočanju s svojo novo vlogo. Sprejemanje svoje ranljivosti, ranljivosti svoje psihe, ki se podaja na novo potovanje, je ključno. Ranljivost zahteva zaščito – mnogo postmenopavznih žensk čuti potrebo po preprostosti, maloštevilnih prijateljih, samoti, oddajanju lastnine. Če razumemo, da je to normalen in zdrav proces, ga lažje sprejmemo in se zaradi teh občutkov ne počutimo krive ali manjvredne. 

 Ženska postane v postmenopavznih letih Vélika Učiteljica – ne, ker bi tako hotela ali si zato prizadevala, temveč spontano, ker dostopa do dimenzij, ki so ji bile prej nedostopne in ker je hkrati bolj asertivna, spokojna in odločna in zato bolj zmožna svojo modrost predati svetu. 

Postmenopavzna ženske se pripravlja na ponovno rojstvo kot Hčerka, rojstvo v ponovno nedolžnost, čistost, neomadeževanost skozi ples Boginje in Boga, moške in ženske energije, ljubezenske združitve moškega in ženske. 

Želim vam spokojen, miren, izpolnjujoč in duhovno bogat prehod yule-a, letnega kroga. Naj bo glas vaše Duše čim glasnejši in njena moč v vaših življenjih čim močnejša! 

© Ana Drevenšek

Kako ti doživljaš zimski čas? Si zavestno vzameš več časa zase? Si postavljaš Dušna vprašanja in iščeš odgovore nanje? Kako se počutiš v tem času? Čutiš v svojem telesu in psihi potrebo po mirovanju in pasivnost? S kakšnimi izzivi se soočaš v tem času? Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Boginja – Mati logike in zdravega razuma

Hindujska Boginja Saraswati je Boginja besed. Izumila je umetnost, znanost, matematiko in sanskrt. Je Boginja znanja, učenja in poučevanja. Je Boginja kreativnih in intelektualnih dosežkov.

Hindujska Boginja Saraswati je Boginja besed. Izumila je umetnost, znanost, matematiko in sanskrt. Je Boginja znanja, učenja in poučevanja. Je Boginja kreativnih in intelektualnih dosežkov.

Danes ob 13:53 je nastopil zadnji Lunin krajec v Devici. Devica je znamenje racionalnosti, redu, intelekta, urejenosti, nadzora. Lastnosti, ki jih ponavadi ne vključujemo v kontekst ženske duhovnosti, saj naj bi nas omejevale, osredotočale v glavi in preprečevale globoko izkušnjo. 

Danes pa bi rada govorila o drugačnem pogledu na razumskost. Devica je eden od poglavitnih treh arhetipov ženskosti: Devica, Mati, Modra Ženska. Klasična Boginja-Devica je Boginja Artemida, Boginja Amazonk, ki uteleša žensko deviškost. Deviškost ne pomeni spolno nedotakljivost, temveč nezavezanost moškemu partnerju. Deviškost je izvorno manifestacija ženske moči in avtonomnosti, ne njene naivnosti in podložnosti patriarhalnim silam, kot so jo definirali kasneje. Deviškost pomeni prodornost ženskega uma, ki ni ujet v nikakršne omejitve, je popolnoma svoboden. Artemida je tudi Boginja lova in zaveznica divjih živali. Zato je deviškost tudi manifestacija ženske divjosti in neukročenosti.

Zato je um Device prodoren in zavesten um, zdravi razum, ki pomaga neukročeni ženski sili, da loči zrno od plev, da se zaščiti pred nevarnostmi v svetu. Je um, ki ji pomaga ozaveščati svoje izkušnje in graditi svojo zakladnico védenja

Preberimo si, kaj misli Barbara Walker o resničnem izvoru logičnega razmišljanja: 

slika: Marcela Paz

Naše prednice prebivajo v naših maternicah. Vsa njihova modrost in védenje sta v naših maternicah. Ko se povežemo z našimi maternicami, se odpremo temu kanalu starodavnega znanja. Tu se sestavlja sestavljanja našega žensko-osrediščenega sebstva, tukaj so razkrinkane zgodovinske in psihološke laži (recimo, da je junaštvo to, da obglaviš temno žensko figuro, kot je na primer Perzej obglavil Meduzo, Boginjo temne ženskosti, ki je za ženske ključnega pomena), tu vzcvetimo kot vrtnice. slika: Marcela Paz

“Napaka, ki jo včasih najdemo v ženskem duhovnem gibanju je prepričanje, da patriarhalne religije pripadajo levi polovici možgan in so zato linearne, logične in imajo pomanjkanje resnične čustvene vsebine. Prvič, razdelitev možgan na dva dela je simplistično in zavajajoče, tako kot Freudova razdelitev psihe na superego, ego in id. Drugič, največji problem ni, da je konvencionalno krščanstvo logično, temveč, da ni.
Spomniti se moramo, da je bila v starodavni matriarhalni miselnosti, ki jo lahko obnovimo skozi mite in legende, Boginja razumljena kot edini izvor urejenega, logičnega razmišljanja. Iz njenih intelektualnih daril ženskam so se rodile discipline, kot so matematika (kar dobesedno pomeni “materinska modrost”), koledarji (izvorno Lunini in menstrualni koledarji), sistemi meritev, glasbene in pesnitvene oblike, arhitekturne tehnike in mnoge druge vede za delo z umetnostjo in naravo. Starodavna grška beseda diakosmos, ki pomeni sistem reda, ki ga je v prvotni kaos vnesla Boginja (Dia), dokazuje prepričanje starodavnih ljudi, da je bila racionalnost utelešena v prvi učiteljici vsakega otroka – mami. Mit iz Indije nakazuje, da so zgodnji ljudje verjeli, da ženska sposobnost rojevanja izhaja iz superiorne ženske veščine razvijanja merilnih sistemov.
Celo judovsko-krščanska diabolizacija Matere Eve je zadržala zaznavo Svetovne Matere kot izvora razsvetljenja za vse človeštvo, čeprav je Eva morala zavrniti ukaz patriarhalnega Boga, da bi pridobila znanje, ki ga je Bog želel skriti pred človeškimi bitji.
Kasneje so patriarhalne družbe želele pomanjšati ženski intelekt tako, da so ga imenovali instinktivni, nezavedni, iracionalen. Čeprav so prepoznavali natančno žensko zaznavanje, so ga moški zavrgli s precej zaničljivim izrazom intuicija, namesto da bi ga poimenovali z njegovim pravim imenom inteligenca. Ne glede na to, kako pogosto so ženske pokazale, da so sposobne racionalnega razmišljanja ali celo sposobnosti prodiranja skozi bolj iracionalne moške konstrukte z ostrim robom zdravega razuma, je bilo ženskim umom dopuščeno le čustvovanje, ki naj bi zapolnilo prostor z manj uma. To je bil še en primer prekletstva z medlo pohvalo. Pravzaprav so patriarhalne kulture zgradile svoje praktične dosežke na dosežkih zgodnejših, žensko-osrediščenih skupin in moški filozofi so vnesli v filozofijo več nerazumskosti, kot ne. Na primer, nobena družba ni bila bolj nespametno vraževerna ali bolj naivno lahkoverna od krščanske Evrope v obdobju, imenovanem Doba Vere, ko so bile resnice spoznane samo skozi besedila očetov in je bila eksperimentalna znanost dojemana kot hudičevo delo.
Ob zori zgodovine je bil zdrav razum izmaličen s konceptom patriarhalnih bogov kot univerzalnih staršev, kljub njihovi nezmožnosti rojevanja. Miti kažejo, da so imele zgodnje civilizacije s tem konceptom težave. Ljudje niso sprejeli takšnih božanstev, dokler ni bilo več stoletij posvečeno propagandi duhovnikov. Celo potem so bili potrebni besedna izkrivljanja in namenski nelogični paradoksi, da bi se vzpostavilo čaščenje bogov, ki so žalili pragmatično dojemanje resničnosti preprostega človeka.” 

V vseh starodavnih mitih je Boginja tkalka, ki je stkala vesolje in še vedno tke niti življenja. Skozi njeno tkanino smo vsi povezani, vsi eno. Ona je stvariteljica vesolja. Je izvor vsega znanja in modrosti. slika: Paula Nicho Cumez

V vseh starodavnih mitih je Boginja tkalka, ki je stkala vesolje in še vedno tke niti življenja. Skozi njeno tkanino smo vsi povezani, vsi eno. Ona je stvariteljica vesolja. Je izvor vsega znanja in modrosti. slika: Paula Nicho Cumez

Barbara je avtorica, ki koplje globoko po ženski zgodovini in je za nas izkopala mnogo darov, za kar smo ji vsekakor hvaležne. Kot pa ste opazile, je tudi avtorica, ki ima nekakšen odpor do intuicije, duhovnosti, itd. Odpor, ki ga me rdečešotorke nimamo. Ampak ji ne zamerimo, ker so njena spoznanja zares dragocena. Pomembno pa se je zavedati, da intuicija obstaja, da ni zgolj inteligenca, kot pravi Barbara. Res pa je tudi, da moramo ponovno vzpostaviti odnos z intelektom in inteligenco, ki smo ju narobe razumeli zaradi patriarhalne socializacije. Na to nas opominja Barbara in za to smo ji hvalažne. 

Intelekt, kot ga poznamo danes, ni izvorni, arhetipski intelekt, ki ga je porodila Boginja, temveč “hipertrofiran” intelekt, torej rakav intelekt, ki je zdaleč prerasel meje, ki mu jih je v diakosmosu določila Boginja. In ker je postal rakav, ni več glasnik zdravega razuma, prav tako Boginjinega otroka, temveč je postal glasnik patriarhalne nevroze. 

Intelekt, ki z uporabo logike in argumentacije žali, ustvarja in opravičuje razlike med ljudmi, opravičuje izkoriščanje narave, živali, šibkejših, ker je tak pač naravni (darvinistični) red, ni Boginjin intelekt. Intelekt, ki ga je ustvarila prvobitna Mati, je prodornost uma, da ureja izkušnje, iz njih črpa nauke in ustvarja znanje. Ustvarjen je, da nam pomaga, da nam je v uteho. 

Intelekt pa se je začel uporabljati za racionalizacijo vojne in nasilja v drugih oblikah. Za opravičevanje onesnaževanja in uničevanja okolja. Za zatiranje revnih, žensk, otrok. Izkrivljanje znanosti (ki naj bi bila otrok intelekta) v neetične namene (npr. vojni strupi, atomska bomba…). 

V vseh mitologijah sveta je bila Boginja tista, ki je ženskam predala veščine zdravilstva, matematike, geometrije, glasbe, arhitekture, koledarjev, merilnih sistemov… Boginja je ženskam predajala znanje, ki ga danes dojemamo kot proizvod intelekta, intelekt pa povezujemo z moškim. 

Patriarhalna družba je ustvarila asociacijo med moškim in kulturo ter med žensko in naravo. Moški in kultura sta superiorna, boljša, ženska in narava pa sta divji, neukročeni in zaradi tega ju je treba nadzorovati in podrediti si ju. Iz tega izhaja darvinistično razmišljanje, ki s konceptom evolucije opravičuje izkoriščanje tistih in tistega (nežive narave in rastlinskega sveta), ki so nižje na “prehranski lestvici”. To darvinistično razmišljanje razlaga intelekt kot odločilni faktor, ki ločuje človeka od drugih oblik (ne)življenja in ki mu dovoljuje, da si druge podredi. Pri tem se je zanimivo spomniti, da je še preden je obstajala sodobna znanost, cerkev učila, da je človek na vrhu stvarstva in da ima pravico podrediti si ostale. Tako je “intelekt” le nadaljeval dediščino patriarhalne religije. Nič kaj “razsvetljen” izvor, kajne?Ne, nič kaj razsvetljen in zavesten izvor za umsko funkcijo, ki naj bi bila glasnik prav tega – zavesti in razsvetljenstva. Izvor “hipertrofiranega” intelekta je v resnici strah pred žensko močjo. Pred neukročeno Devico. Pred temno Kali. Pred neodvisno in mogočno Boginjo.

V nasprotju z drugimi egipčanskimi boginjami je Izis veliko časa preživela med svojimi ljudmi, ženske je učila, kako mleti koruzo in narediti kruh, kako presti nit in stkati blago in kako ukrotiti moške, da se da živeti z njimi. Izis je učila svoje ljudi veščin branja in poljedelstva in častili so jo kot boginjo zdravilstva in modrosti. Kot poosebitev “popolne ženskosti”, so Izis poimenovali “Ena, ki je Vse”, “Izis Panthea (Izis Vseboginja)” in “Gospa z desettisoč Imeni”. Izis je postala najmočnejša od vseh bogov in boginj starodavnega sveta. Bog Sonca, Ra, je imel še več moči, a je bil krut in ravnodušen do ljudi in ljudje so zaradi njega trpeli. Zato ga je Izis prelisičila in mu odvzela njegovo moč – iz njegove sline in zemlje je ustvarila kačo, ki je smrtonosno ugriznila Ra-ja. Nato mu je ponudila, da ga bo pozdravila, vendar ji je moral on zaupati svoje skrivno ime, da bi bilo zdravljenje uspešno. Njegovo skrivno ime je bilo vir vse njegove moči. Izis je tako dobila njegovo moč, ki jo je uporabljala za pomoč ljudem. Postala je najmogočnejša egipčanska boginja. slika: Emily Balivet

Iz strahu se je porodilo nasilje in nasilje je zahtevalo opravičilo. Dobro izmišljeno opravičilo. Najprej je bilo, da so ženske hudičeve sodelavke in speljujejo moške na kriva pota, in potem, da so moški pač biološko bolje narejeni, ženskam je pa narava podarila ta grozna čustva, zaradi katerih so opravilno nesposobne, so pa uporabne matere… 

Za nas ženske, ki iščemo pot do matriarhalne zavesti, do žensko-osrediščenega sebstva, je pomembno, da vzpostavimo zdrav odnos z umom, inteligenco, intelektom, logiko in drugimi otroci Boginje Saraswati. Veliko ženskam se nam zameri svet “intelekta” (vključno z mano), zaradi zgoraj opisanih razlogov. S tem ni nič narobe, saj je svet rakavega intelekta res destruktiven. Ne koristi pa nam, če zavrnemo a priori vse Saraswatine otroke kot popolnoma nepotrebne v svojem življenju. 

Zdrav razum je vélika ženska vrlina. Devica nas tega uči. Danes nas skozi zadnji Lunin krajec, naznanilca začetka obdobja refleksije v Luninem ciklu, skozi energijo Device spominja na prvinski pomen uma in logike

Naš temni, amazonski obraz, naša temna Boginja, nam pomaga, da Saraswatinim otrokom postavimo jasne meje. Da jim povemo, kaj se jih tiče in kaj ne. Koga in kaj je treba spoštovati. Zato ni potrebno, da nas je strah, ali bi ti otroci morda postali razvajeni in zblazneli. Kajti spoznale smo, da nismo le Device in Matere, temveč tudi Uničevalke in ta tretji obraz ima moč razbiti vse rakave tvorbe.

P.S. Izteka se prvi cikel Materinskih krogov, ženskih krogov za Mame vseh vrst. V petek 19.12. se bomo pogovarjale o porodu kot obredu prehoda ter spoznale različne obrede, ki počastijo prehod iz deklištva v materinstvo. Pogovarjale se bomo tudi o notranji preobrazbi iz Device v Mati in kako lahko temu procesu povrnemo veličino in dostojanstvo. 9.1. 2015, na zadnjem krogu, pa bomo govorile o instinktivnem materinstvu. Materinski krogi združujejo Mame, ki to šele nameravajo postati, noseče Mame in Mame že včasih tudi kar velikih otrok. Ta pisana druščina je neverjetno plodna, domača in povezovalna. Resnično ustvarjamo novo materinsko kulturo in dajemo materinstvu in materinski izkušnjo novo (staro) mesto. Prisrčno vabljena! Več informacij najdeš tukaj: Materinski krogi v Rdečem Šotoru 

© Ana Drevenšek

Kako ti doživljaš intelekt, inteligenco, um, znanost? Kakšna je odnos do teh področij in kako se je morebiti spreminjal skozi čas? Katere psihične funkcije ti doživljaš kot ženstvene in katere kot moške? Ali se to doživljanje spreminja in zakaj? Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.