Sram, krivda in duhovna izkušnja

Rdeči šotor je prostor ženske duhovnosti. Duhovnost je danes ena od zelo pogosto rabljenih besed in tudi zelo pogosto zlorabljenih besed. Beseda duhovnost zaigra na našo struno bolečine, notranje praznine, nenahranjenosti, nesamozavesti, potrebe po biti videna, slišana, zaznana, ljubljena. 

V tem članku bomo raziskale povezavo med to notranjo praznino in duhovno izkušnjo ter ozavestile, kako se lahko skozi to povezavo opolnomočimo, namesto da smo žrtve zlorab.

Duhovna izkušnja je odnos

Duhovna izkušnja je odnos z Božanskim. Krivda, sram in slaba vest nam preprečujeta tkanje tega odnosa. Če nam vladajo krivda, sram in slaba vest, nismo zmožne odnosov, še posebej ne odnosa z Boginjo. Boginja je Totalna Ženskost, brez sramu, krivde in slabe vesti; ne le to, je mogočna, močna, ustvarjalna, sočna. Zahteva radikalno ljubezen do sebe, pogum in ustvarjalnost.

Duhovna izkušnja je odnos z Božanskim. Krivda, sram in slaba vest nam preprečujeta tkanje tega odnosa. Če nam vladajo krivda, sram in slaba vest, nismo zmožne odnosov, še posebej ne odnosa z Boginjo. Boginja je Totalna Ženskost, brez sramu, krivde in slabe vesti; ne le to, je mogočna, močna, ustvarjalna, sočna. Zahteva radikalno ljubezen do sebe, pogum in ustvarjalnost.

Duhovna izkušnja je izkušnja odnosa z božanskim. Duhovna izkušnja nujno vsebuje odnos. Je izraz naše “odnosnosti”, naše zmožnosti biti v odnosu. Nekaj v naši notranjosti se odpre božanski dimenziji bivanja (duhovni dimenziji bivanja) in v tej povezanosti se zgodi zdravljenje, celjenje, uvid, vodstvo, usmeritev, blagoslov in ljubezen

Da bi vzpostavile odnos, moramo imeti najprej odnos do sebe. Samo dve človeški resničnosti, ki sami sebe zaznavata v svoji integriteti, zaščitenosti in omejenosti, lahko stopita v odnos. Dve človeški resničnosti, ki se ne zaznavata, ki sta nedefinirana oblaka megle, brez čutenih mej in omejitev, ne moreta stopiti v odnos. Kadar stopita v odnos, se zmedenosti pomešata in nastane zmedenost na kvadrat. Kadar pa človeška resničnost, ki se ne zaznava – ki nima odnosa s seboj – poskuša vstopiti v odnos z božankim, ki je Popolnost, se stik preprosto ne zgodi. Praznina. 

Korenine odnosnosti 

Naš odnos s samimi sabo se oblikuje v otroštvu. Na delavnici arhetipi svetle ženskosti ta proces pobliže raziščemo. V otroštvu naj bi se naučile ljubiti sebe, ne glede na naše napake in pomanjkljivosti, ki so del človečnosti. Naučile naj bi se, da si zaslužimo potešitev naših potreb in uresničitev naših želja, razvile naj bi nemoten, gladek proces potešitve svojih potreb in uresničitve svojih želja, seveda s spoštovanjem omejitev drugih, kadar se naše potrebe in želje nanašajo na druge osebe. Razvile naj bi zdravo osebnost, ki ni žrtev sramu, krivde in slabe vesti; ti občutki se v zdravem odraslem človeku pojavijo le občasno, v majhni meri, ki ne načnejo njegovega občutka lastne vrednosti, temveč delujejo le kot opozorila, da je storil napako/da je prekršil lastna moralna pravila in mu omogočijo rast skozi svojo človečnost. V članku Ženske gradijo za ženske smo ta proces razložile skozi simboliko elementov Palic (ognja) in Diskov (zemlje) v Tarotu

V arhetipu Hčerke se razvije naša zmožnost odnosnosti. Rane, ki so zadane v času tega arhetipa onemogočajo zdrave odnose v odraslosti in preprečujejo izkušnjo odnosa z Božanskim. slika: Josephine Wall

V arhetipu Hčerke se razvije naša instinktivnost, zdravo vrednotenje sebe, ki je predpogoj za razvoj odnosnosti. V arhetipu Dekleta nam menstrualni cikel vzbudi zanimanje za odnosnost – s svojo notranjostjo in drugimi. Rane, ki so zadane v času arhetipa Hčerke in se poglobijo v arhetipu Dekleta, onemogočajo zdrave odnose v odraslosti in preprečujejo izkušnjo odnosa z Božanskim.
slika: Josephine Wall

Diski namreč učijo, da materialno obilje izhaja iz našega ljubečega in popolnega sprejemanja utelešenja in bivanja na Zemlji. Ko sprejmemo, da nam je bilo dano življenje, ko se duševno voljno utelesimo v svoje telo. Takrat tudi ljubeče in brezpogojno sprejemamo potrebe svojega telesa, saj jih ne dojemamo kot “nižje”, omejujoče, temveč kot normalne, naravne. Takšno sprejemanje svojega utelešenega telesa in njegovih potreb je pri večini nas oskrunjeno že ob rojstvu (in prej). Ko smo rojene medikalizirano, je s tem zlorabljenih mnogo naših zmožnostih, ki naj bi jih prvič izkusile ob rojstvu in ki naj bi predstavljale podlago za naše nadaljnje življenje. Če je otroku dovoljeno, da sam začne porod in nato vodi porod v svojem ritmu, se porod dogaja v skladu z njegovimi pričakovanji (v skladu z njegovim biološkim kontinuumom) in v skladu z njegovo pripravljenostjo in porod se mu vtisne v spomin kot prva izkušnja opolnomočenja, prva izkušnja uresničevanja svoje volje. Če pa se v porod posega (poseg je lahko energetski, miselni, psihološki ali pa konkretna medicinska intervencija), otrokova zmožnost voditi porod glede na svoje potrebe in voljo ni uslišana in tako dobi prvo sporočilo, da ni zmožen, da si ne zasluži, da se mu prisluhne, da je podrejen. Njegov potencial ob porodu ni uresničen. Ustvari se praznina, na kateri se njegovo življenje začne graditi. (Seveda lahko tak začetek kasneje pozdravimo.)

Naša družba otroke dojema kot prirojeno slabe, manipulativne, asocialne in se do njih tudi tako vede. S takšnim vedenjem pa v otroka, ki je prirojeno socialno bitje, ima prirojeno željo ustrezati in pripadati skupnosti in biti kooperativen, vnese nesorazmerne količine nezdravega sramu, krivde in slabe vesti. Otrok (arhetip Hči) namreč dobi sporočilo, da tako kot je sam po sebi, ni v redu, ampak je z njim nekaj hudo narobe – od tod nezdravi občutki pretiranega sramu, krivde in slabe vesti in od tod nezmožnost zaznavanja sebe, občutek, da sem “jaz” le skupek megle, brez mej, nedefinirana, brez jedra, brez instinktov, brez notranjega védenja, na kratko brez občutka sebe, brez stika s svojimi čustvi, mislimi, mnenji, potrebami, željami, telesom.

Ko ranjene Hčerke preidemo prvi krvni misterij prve menstruacije, se naša ranjenost še poglobi – menstrualni cikel, ki je prišel, da poglobi naše veselje do sebe, do raziskovanja sebe in sveta, ni našel tega veselja, zato je poglobil žalost, izgubljenost in zmedo –  zaradi izgubljenega stika s svojo notranjostjo in izkrivljenega vrednotenja sebe ne moremo vzpostaviti stika z Boginjo. In tako postanemo plen.

Zloraba notranje praznine v imenu “duhovnosti”

Ta naša notranja praznina, ki jo spremlja občutek nedefiniranosti, brezmejnosti (v negativnem smislu – brez mej, ki ščitijo), meglenosti, nas ustvarja lahek plen za zlorabo. Patriarhalna religija se je tega dolgo časa posluževala. Pravzaprav je notranjo praznino v ljudeh tudi ustvarjala, saj so le tako lahko vodljivi. Zdrav, suveren človek ne more nikoli nasesti nečemu, kar je v nasprotju z njegovim (duhovnim) instinktom. O tem smo že govorile v članku Duhovni instinkt in ženska duhovnost:

Ženska (ali moški) na kolenih, v cerkvi - stavbi institucije. Duhovni instinkt (odnos z božanskim) je nadomeščen z zunanjo avtoriteto, ki usmerja razmišljanje, čustvovanje in vedenje posameznika. Takšen odnos (ki temelji na prepričanju, da posameznik v sebi nima zmožnosti misliti, čustvovati in se vesti v skladu s sabo) najdemo še v disfkunkcionalni vzgoji otrok.

Ženska (ali moški) na kolenih, v cerkvi – stavbi institucije. Duhovni instinkt (odnos z božanskim) je nadomeščen z zunanjo avtoriteto, ki usmerja razmišljanje, čustvovanje in vedenje posameznika. Takšen odnos (ki temelji na prepričanju, da posameznik v sebi nima zmožnosti misliti, čustvovati in se vesti v skladu s sabo) najdemo še v disfkunkcionalni vzgoji otrok.

Dandanes smo ženske (in tudi moški!) precej “zamašeni” (zademfani, bi rekla draga Sestra Eva Luna) v tistem centru, ki se mu reče “duhovni instinkt”. Tisočletja so se namreč neke sile (saj vse vemo, katere) trudile, da bi se ta center zademfal. Tisočletja smo bile učene (in učeni), da je duhovnost izvira iz zunanjosti, od neke avtoritete, ki potrdi, kateri občutki, izkušnje so pravilni in kateri ne; ki predpiše nauke, v katere je potrebno verovati (!), ki celo sankcionira, kaznuje vse, ki si drznejo tej avtoriteti zoperstaviti (na žalost vemo, da so bili pregoni heretikov – na primer Katarov, sledilcev Starih Poti (“poganov”), itd – orodja za centraliziranje oblasti, za izločanje gibanj, ki bi odjemala sledilce instituciji, ki si je priborila najmočnejši položaj. Torej na prvem mestu NI bilo resnično preganjanje določenega nauka. Tako so stvar dojeli verjetno le preprosti ljudje in zagnani in naivni člani institucije, katerih zavest ni prodrla do spoznanja resničnih interesov svoje institucije).  

Ženske (in moški) smo bili skozi zgodovino učeni, da nimamo duhovnega instinkta, kar z drugimi besedami pomeni, da ne moremo vzpostaviti odnosa z Božanskim. Naravo, sporočila in voljo božanskega nam posreduje zunanji posrednik – duhovnik, moški duhovnik. S tem ne le, da se je preprečeval naš stik z Božanskim – vitalni in bistveni stik, ki ga potrebuje vsako bitje – s tem se je ohranjalo naše nezdravo, nefunkcionalno stanje, ki povzroča trpljenje in telesne bolezni. Ne le, da je nekdo drugi posredoval naravo, sporočila in voljo Božanskega, v resnici sploh ni posredoval, temveč je predstavljal svojo podobo Božanskega ter sporočila in vodstvo, ki so bila v korist njemu. Kot smo ugotavljale v članku Poganstvo in ženska duhovnost

Ko je bilo poganstvo izenačeno z brezbožnim – z odsotnostjo odnosa z Božanskim (in za poganstvo religije imenujejo kar vse religije, ki niso one), je bila ženska notranja, intimna, duhovna izkušnja razvrednotena. Razvrednotena je bila pot “Dekle, Mati, Modra Ženska”. Vpeljana je bila pot “Večna Poslušna Deklica”. Patriarhalna religija vpeljuje avtoritete. Toda to niso Modre Ženske in Modri Možje, temveč avtoritete, ki vladajo s strahom – njihovo orodje je izobčenje, kaznovanje. Ko so avtoritete začele uporabljati takšna orodja, smo se ženske začele bati svoje notranjosti. Bati smo se začele svoje intuicije, svojega notranjega védenja, vodstva. Na kratko: dvomiti smo začele vase. To pa je nekaj najhujšega, kar lahko človek naredi človeku: da vsadi vanj dvom vase, sumničavost do lastne notranjosti in sovraštvo do svojega Glasu

Odnos z Božanskim je globoko intimen (Kako vzpostaviti odnos in kaj je duhovna izkušnja?) 

Nihče ti ne more opisati Božanskega ali narave odnosa z Božanskim. Vsekakor tudi nihče ne more namesto tebe zate vzpostaviti stik z Božanskim. Lahko te beseda, dejanje, zapis nekoga navdahne ali deluje kot tisti ključni katalizator, ki sproži zorenje, ki je že bilo v tebi in ki se razlije v poln odnos z Božanskim, ni pa res, da potrebuješ nekoga, da te nadzoruje, vodi, vrednoti tvojo izkušnjo in ti govori, kaj je prav in kaj je narobe. 

Odnos z Božanskim je globoko intimna izkušnja. Je neviden odnos, ki se dogaja v tvoji notranjosti. Zaznajo ga le redki, senzitivni, ki imajo tudi sami poln odnos z Božanskim in ko se prepoznate, vas navda občutek sestrstva/bratstva, ki se razodene kot odpiranje srca, občutek ekspanzije v srcu in občutek globoke hvaležnosti.

Odnos z Božanskim čudovito opisuje roman Alkimist Paula Coelha. Odnos z Božanskim nas navdaja z vsakodnevno hvaležnostjo, občutkom razširjajoče se topline in odpiranja v srcu, nam podarja vsakodnevna na-ključ-ja, ki nas vodijo bliže k sebi, bliže k svoji celostnosti in uresničitvi našega poslanstva (Osebne legende, kot pravi Coelho), daje nam občutek polnosti, čarobnosti in ganjenosti nad čudovitostjo Vesolja in Življenja. V članku Duhovni instinkt in ženska duhovnost smo spoznale: 

Odnos z Boginjo se porodi iz notranjosti, iz naših globin vznikne tako, kot je vzniknila Afrodita iz morske pene in Yemanya iz morskih valov. Porodi se iz globoke ljubezni in vroče strasti do sebe, ki jo rodimo v svojih maternicah - organih odnosnosti.

Odnos z Boginjo se porodi iz notranjosti, iz naših globin vznikne tako, kot je vzniknila Afrodita iz morske pene in Yemanya iz morskih valov. Porodi se iz globoke ljubezni, vroče strasti in praznovanja sebe, ki jo rodimo v svojih maternicah – organih odnosnosti.

Duhovnost naj bi bila živa izkušnja, ne pa ideologija. Jungova glavna kritika krščanstva (in drugih “razodetij”) je, da se dojema kot ultimativno, dokončno razodetje, ki je končna resnica in ga ni moč preseči. Takšno dojemanje, pravi Jung, historično (Bog je v določeni točki ustvaril svet in to je to; v določeni točki se je utelesil in to je to; itd) ter transcendentno (Bog je zunaj stvarstva), blokira ☽🌕☾ spiraljenje🌕☾ duhovnega procesa in zamaši duhovni instinkt. Še posebej za ženske je to zelo pomemben uvid.

Ženske namreč v svojem telesu in svoji psihi nosimo kodo cikliranja, spiraljenja, umiranja in prerajanja. Ko je religija zapovedala dokončnost, je sterilizirala našo vitalno psihično lastnost – cikliranje. Ko je religija zapovedala transcendentnost, je povzročila trpljenje ženskam, ki ne morejo tako preprosto kot moški ločiti telesa od duha, saj ne morejo ignorirati (duhovnih) sporočil, ki jih njihovo telo kriči! med biološko-duhovnimi prehodi menstruacije, poroda in menopavze. 

Da bi si dovolile to čudovito izkušnjo, ki je rojstna pravica vsakega človeškega bitja in bi morala biti norma za vsako človeško bitje, moramo verjeti, da smo vredne takšne sreče in se tako tudi vesti. To pa pomeni zdravljenje arhetipov svetle ženskosti, zdravljenje svoje instinktivnosti, odnosnosti. Torej je meditiranje, takšne in drugačne tehnike, obredovanje, itd. popolnoma nekoristno in neplodno pri vzpostavljanju odnosa z Božanskim. Vse to so čudovita sredstva, ko smo se že vrnile v odnos z Božanskim. Pred tem pa se mora najprej zgoditi uvid v našo ranjeno odnosnost, ranjeno svetlo ženskost, zdrava jeza nad tistim, kar nam je prizadejalo rane in žalovanje za tistim, česar nismo prejele. Kot pravi jungovski psihoanalitik in duhovnik John P. Dourley, ki smo ga citirale v članku Hčerke očetov: fizične, psihološke in duhovne posledice zanikanja ženskosti, ki govori o zdravljenju ranjene ženskosti: 

“Žrtve “svete nedotakljive nerazumljivosti” so pogosto soočene z možnostmi “ne-zmage”. Lahko stiskajo svoje zobe in se fanatično obešajo na breme “razodete resnice”, ki v njih ne najde nobene izkustvene resonance. To jih razceplja med zahteve njihove vere in zahteve njihove človeškosti in možnosti zorenja. Ali pa so potegnjeni, pogosto od notranjih zahtev po polnejšem in bolj uravnovešenem življenju, v vzorce zanikanja. V jeziku njihovih lastnih osiromašenih teoloških opcij je tako zanikanje označeno za “ateizem”. Neredko to nosi s seboj trdovratno krivdo, ker so zapustili to, kar bi konec koncev lahko bilo edino pravo razodetje – toliko bolj pravo, ker je nerazumljivo.”

Zdravljenje, celjenje, postavljanje mej, vzpostavljanje asertivnosti, zdrave ranljivosti, zdrave intimnosti – pot, ki je pogosto trnova in se ji zato raje izogibamo. Nekatere v cinizem in intelektualizem, druge v sanjarjenje in fantaziranje, o princu na belem konju recimo, tretje v vdanost v usodo, četrte v vdanost zunanjim avtoritetam… A nič od tega nas ne zadovolji, kar slej ko prej ugotovimo. In se pogumno odpravimo na trnovo pot, kajti na koncu te poti nas čaka Ona – Božanska Mati s svojim obilnim naročjem, polnim Ljubezni, Modrosti in Čarobnosti. 

© Ana Drevenšek

slika: Janina Angel Bath

slika: Janina Angel Bath

Približuje se praznik Samhain, praznik Smrti, Razgradnje, ki obnavlja, ki izkristalizira Modrost, da jo v naslednjem ciklu ponesemo na višjo raven Spirale. Ob Samhainu, ki se bo letos zgodil 8. novembra (ko bo Sonce na 15° Škorpijona), so tančice med svetovi najtanjše – to so tančice, ki nas ločujejo od uvida naših ran, ki nam preprečujejo stik s tistim, kar je na drugi strani tančic – našim polnim potencialom, Božanskim, ki ljubi, blagoslavlja, vodi. V času okoli Samhaina, med 29. oktobrom in 12. novembrom sem se odločila ponuditi posebno branje Tarota z metom “Dekle, Mati, Modra Ženska”, ki daje uvid v arhetipe naše ženskosti, v našo svetlo in temno ženskost, njune rane in priložnosti za rast in stik s sabo in Boginjo. Posebna cena v tem času je le 30 €. Več informacij TUKAJ. Vabljene!

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš duhovno izkušnjo, odnos z Božanskim? Žensko duhovnost? Kakšno vlogo imajo v tvojem življenju sram, kriva in slaba vest? Kako si se/se spopadaš z njimi? Na kakšen način se povezuješ z Božanskim? Kakšna je bila tvoja pot tkanja stika z Božanskim? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Cikel Materinskih krogov od septembra do decembra 2015, več informacij TUKAJ. 

Delavnica arhetipov temne ženskosti, 7.11. 2015, več informacij TUKAJ.

Branje ženskega Tarota, več informacij TUKAJ.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Poganstvo in ženska duhovnost

slika: Mystic Mamma

slika: Mystic Mamma

5.9.2015, 11.56: Zadnji Lunin krajec v Dvojčkih.

4. TEDEN MENSTRUALNEGA CIKLA (225 ° – 360 °Lune)

Ta teden vsebuje energijo jeseni in bližajoče se zime. To je čas, ko se začnemo z večjo ostrino zavedati svoje Resnice, svojega glasu in ju tudi živimo. V tem času postanemo preprostejše – s svojim vzorom želimo sporočati svoja spoznanja. To je čas odhajanja, zapuščanja. Zapuščamo vse staro in omejeno, vse postarano in nesmiselno. Postajamo me same. Osrediščene smo v sebi, v globokem stiku s samimi sabo. To je čas, ko se začnemo zavedati smrti, minljivosti vseh stvari, ki so na svetu. Poslavljamo se od iztekajočega se cikla in njegovih sadov ter se začenjamo odpirati novemu ciklu, novemu življenju. Počasi se začenjamo prazniti in beliti za prihajajočo smrt, krvavitev. Pripravljamo se na čas regeneracije in tišine, ko se bomo spustile v svojo temo, v svoje globine in se prerodile. Pričakujemo novost, vendar se najprej predamo smrti.

Kaj je pomembno v tem tednu? 

V tem tednu je najpomembneje, da iščemo svojo Resnico. V tretjem tednu cikla je privrlo na dan vse, kar ni resnično, s čimer nismo zadovoljne in od česar se želimo posloviti. Prišel je čas odpuščanja in sočutja. Ta proces se še intenzivneje nadaljuje v četrti teden, ko so naša občutja še bolj ostra, še bolj intenzivna. Smo še občutljivejše in ranljivejše, zato je pomembno, da nismo stroge do sebe ter da si odpuščamo. V tem tednu se moramo razvajati ter se negovati. Samim sebi moramo nuditi varnost, domačnost in toplino. Zavedati se moramo, da smo opravile pomembno delo izteklega se cikla in da si zaslužimo obnovitev energije. Poslovimo se od preteklega cikla ter se pripravimo na smrt in prerojenje. Če si ne odpuščamo in nismo sočutne same s seboj ter si posledično ne nudimo nege in skrbi, se čustva in občutki, ki vrejo na dan, spremenijo v kaos, v bolečine in razrvanost PMS-ja. Zato je toliko pomembneje, da smo v tem tednu nežne s seboj.

Z Dvojčki raziskujemo, se učimo, zbiramo informacije, si širimo obzorje. Navznoter. Pazimo, da iskanje in raziskovanje ne postaneta sama sebi namen. Da se naučimo tudi zadovoljiti z najdenim in dopustiti, da spoznano odzvanja in s svojimi vibracijami vpliva na naše življenje. Sprejmemo vabilo Dvojčkov na safari po sebi, a ju naučimo pravega trenutka za zaključek potovanja. 

. . .

Sedem kelihov v ženskem Tarotu. Izbira je bogata - Dvojčka hitro lahko premami v iskanje minljivega užitka in napihnjenega ega. Toda Bela Golobica kaže na en kelih - na tisto Pot, ki je Prava, ki jo blagoslavlja Ona.

Sedem kelihov v ženskem Tarotu. Izbira je bogata – Dvojčka hitro lahko premami v iskanje minljivega užitka in napihnjenega ega. Toda Bela Golobica kaže na en kelih – na tisto Pot, ki je Prava, ki jo blagoslavlja Ona.

Zakaj Dvojčka iščeta? Da bi našla. Kaj iščeta? Spokoj, Svetlobo, ki briše solze, ki prinaša globoko občutje Miru in Pomirjenosti. Zavedanje, da nas Božanske Roke varujejo in nežno nosijo po Življenju. Edina težava je, da se Dvojčka včasih preveč navdušita nad iskanjem in ne znata odnehati. Prav lahko se zgodi, da jima Bela Golobica na Pot nasuje mnogo smerokazov za Mir, pa jih spregledata, ker sta tako zaposlena z iskanjem. In treba je priznati, iskanje je tako fino. Tako razburljivo, toliko užitka da. Toda potešitev iskanja je površna in minljiva, če zgrešimo Smerokaze. 

Ženska duhovnost je poganska duhovnost. Poganska pomeni starodavna, prastara. Časti Zemljo, zaradi starega uvida: “Tako kot zgoraj, tako spodaj.” Ve, da s kontemplacijo okolja, v katerega smo se utelesili, prodiramo v skrivnosti Stvariteljice. Na žalost pa so besedo pogan, ki pomeni poljedelca, torej nekoga, ki skozi Ljubezen do Stvarjenja odkriva skrivnosti Stvaritelj-a/ice, izenačili (predstavniki razodetvenih religij, ki trdijo, da je pot do Boga lahko samo ena sama, njihova seveda) z “brezbožnikom”, torej nekom, ki nima odnosa z Božanskim, nekom, ki je izgubljen v pojavnem svetu in ne uvidi njegovega Izvora. Pogan je nekdo, ki “časti malike”, lažne, neobstoječe bogove. Bog je samo eden! kričijo pripadniki elitističnih razodetvenih religij. Pri tem pa spregledujejo, da mnogi obrazi Boginje niso maliki, so le način za upodabljanje njene presežnosti – ni milijone Boginj! Toda tako skrivnostna in nedoumljiva je, da se ji skozi svobodno raziskovanje in izražanje njenih različnih obrazov, ki jih spoznavamo, postopoma, v kontemplaciji približujemo… Pogana so označili za nekoga, ki išče na napačnih krajih, ali še huje, ki sploh ne išče ali še huje, ki je zaslepljen s pohlepom in zlom in zato nima možnosti za odrešenje, dokler se ne “spreobrne”. 

Drža poganske duhovnosti je takšna kot naj bi bila drža vsake duhovnosti – sprejemanje in ljubezen. Razlika med pogansko in patriarhalno duhovnostjo pa je, da ne uporablja strahu za ustvarjanje avtoritete. Zato tudi nima institucij, poglavarjev in oseb, ki bi drugim govorile, kaj je pravoverno in kaj ne. 

To je odnos Boginje Matere – vsesprejemanje. To je izkušnja, ki jo imamo ženske skozi menstrualni cikel – na nič se ne moremo oprijeti, na nobeno občutje, vrednoto, stanje zavesti, kajti ves čas se spreminjajo. Naš cikel nas uči relativnosti in minljivosti vsega. Uči nas, da se na nič ne oklepamo, temveč da poskušamo Izvor zaznati med vrsticami večnega spreminjanja. Če smo voljne učenke svojega cikla, usvojimo Krishnamurtijevo trditev: “Resnična modrost je opazovanje brez vrednotenja.” Naučimo se ne obsojati, ne prisvajati si pravice do določanja “pravilnega” in “dobrega”.

Dekle, Mati in Modra Ženska.

Dekle, Mati in Modra Ženska.

Tudi ime za žensko duhovno potovanje – Dekle, Mati, Modra Ženska – nakazuje na to držo poganske/ženske duhovnosti. Dekle/Devica je polna življenjske moči in raziskuje – ne zgolj verjame in ponotranja od zunaj predstavljeno ali vsiljeno – prodira v skrivnosti življenja skozi doživljanje. Mati Je Ljubezen, je izraz božanske nesebičnosti, totalnosti, sprejemanja. Modra Ženska je Modrost, nakazuje, da je v poganski/ženski duhovnosti modrost vrlina. Modrost pa je izkristalizirano spoznanje, stanje votlega bambusa, opazovanja brez vrednotenja, preseganje dualnosti – razdeljenosti na “dobro/slabo”, “prav/narobe”. 

Dvojčka sta zračno – mentalno znamenje. Zrak/mental/um je lahko čudovit prostoren prostor za odkrivanje, lahko pa je ujetost v razumarstvo, kot temu pravi Karel Gržan, umovanje, ki je samo sebi namen ali pa celo intelektualiziranje, ki je sovražno – usmerjeno v dokazovanje “našega prav” in “vašega narobe”. To pa ni modrost. 

Sin (Konjenik) mečev v ženskem Tarotu predstavlja patriarhalni um - ne um kot osvobajajoča zračnost, temveč um kot rezilo, sovražno orožje, ki davi Belo Golobico. Patriarhalna religija je takšen um, ki davi Boginjo. Davi žensko duhovno blagostanje in v ženske vceplja strah in sumničavost do samih sebe. Sin mečev je junak grških in rimskih mitov, ki obglavlja "grozne" Boginje. Te Boginje niso zares grozne, njihova "grozovitost" je projekcija patriarhalnega strahu pred celovito, predvsem intuitivno, asertivno, mogočno ženskostjo.

Sin (Konjenik) mečev v ženskem Tarotu predstavlja patriarhalni um – ne um kot osvobajajoča zračnost, temveč um kot rezilo, sovražno orožje, ki davi Belo Golobico. Patriarhalna religija je takšen um, ki davi Boginjo. Davi žensko duhovno blagostanje in v ženske vceplja strah in sumničavost do samih sebe. Sin mečev je junak grških in rimskih mitov, ki obglavlja “grozne” Boginje. Te Boginje niso zares grozne, njihova “grozovitost” je projekcija patriarhalnega strahu pred celovito, predvsem intuitivno, asertivno, mogočno ženskostjo.

Ko je bilo poganstvo izenačeno z brezbožnim – z odsotnostjo odnosa z Božanskim (in za poganstvo religije imenujejo kar vse religije, ki niso one), je bila ženska notranja, intimna, duhovna izkušnja razvrednotena. Razvrednotena je bila pot “Dekle, Mati, Modra Ženska”. Vpeljana je bila pot “Večna Poslušna Deklica”. Patriarhalna religija vpeljuje avtoritete. Toda to niso Modre Ženske in Modri Možje, temveč avtoritete, ki vladajo s strahom – njihovo orodje je izobčenje, kaznovanje. Ko so avtoritete začele uporabljati takšna orodja, smo se ženske začele bati svoje notranjosti. Bati smo se začele svoje intuicije, svojega notranjega védenja, vodstva. Na kratko: dvomiti smo začele vase. To pa je nekaj najhujšega, kar lahko človek naredi človeku: da vsadi vanj dvom vase, sumničavost do lastne notranjosti in sovraštvo do svojega Glasu

Na poti raziskovanja je zelo mamljivo zaplesti se v užitke razumarstva; le-ti ego namreč dobro nahranijo. Razumarstvo je neke vrste masturbacija. In ni in ni ji videti konca. Če raziskovanja ne vodi Bela Golobica, je raziskovanje le blodnja po puhli iluzorni pokrajini. Toda če gre zgolj za razumarsko masturbacijo, je nekako še v redu. Zares hudo je, ko razumarji začenjaj(m)o obsojati, se boriti, biti bitke, ustvarjati vojne. Takšna drža je v popolnem nasprotju z vsakršno duhovnostjo in nas močno oddaljuje od Miru in Spokoja, h kateremu nas vodi Bela Golobica.

Dvojčka nas učita o dvojnosti. Dvojnost, dualnost je stvarnost našega obstoja in ženske naj bi se tega najbolje zavedale, saj je dvojnost naša najbolj intimna izkušnja; dvojnost Device ovulacije in Čarovnice menstruacije, ki se pojavlja znova in znova, vsak cikel. Katera je “boljša”? Katera je bolj “prava”? Ne ena, ne druga, obe! Dvojčka v njuni najvišji manifestaciji nas učita o božanski dvojnosti in predvsem o izogibanju vrednotenju, saj ni nič “boljše”. Tudi ženske-iskalke se lahko hitro ujamemo v bes (ne jezo, jeza je zdravilno čustvo, ki nas informira o tem, kar je narobe in se nam pomaga zaščititi; bes pa je jeza, ujeta v um, ki postane uničujoča, strupena, maščevalna), še posebej bojevite Amazonke, ko spregledamo vse krivice in manipulacije, v katere smo se ujele. Toda Bela Golobica nas žene naprej, ne želi, da bi se ujele v dvojnosti. Dvojnost je nujna faza, je faza, ki omogoča spoznanje, ni pa končni cilj.

Pater Karel Gržan, katoliški duhovnik, prodoren in pogumen mislec, Moder Mož, votel bambus, duhovni človek in ljubitelj resnice, zaradi katerega pozabim na vse konotacije, ki jih je zaradi jeze zame dobilo krščanstvo in tudi sebe imenujem kristjanko, ki mi torej pomaga utelešati najvišjo manifestacijo Dvojčkov – preseganje dualnosti in uvid Enosti navidez nasprotujočih si poti, in avtor izjemne knjige Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih (ki je mnogo bogatejša, kot obeta naslov), (tudi eden od dopisovalcev v knjigi Darovi minevanja Mance Košir), pravi:

Karel Gržžan

Karel Gržžan

“Globine, v katere segajo korenine zunanjih dogodkov, presegajo dokončno dojemljivost, za povrh pa se zaznave izmikajo predstavitvam. Tudi razodevanje Boga onemogoča obvladljivost. Sleherni religiozni izraz je le banalizacija globinske resničnosti, ki se daje v okušanju kot spodbuda za rast in ne v celostno posest kot dokončnost spoznanja. “Tako veliko sem se naučil od Boga, da ne morem več reči kristjan, hindujec, musliman, budist ali žid. Resnica je podelila z menoj toliko sama sebe, da se ne morem več poimenovati moški, ženska, angel ali celo čista duša. Ljubezen se je tako spoprijateljila s Hafisom, da se je spremenila v prah in me osvobodila vsakega koncepta in predstave v mojem umu,” je zapisal mistik. Viljem Teodoriški (1075/80 – 1148) pa v Zlatem pismu kartuzijanom na Božji gori piše: “Nikar si torej ne umišljaj, da sonce, ki sveti vsemu svetu, razsvetljuje le tvojo celico; da ni nikjer jasnine, razen pri tebi; da Božja milost deluje le v tvoji vesti, drugod pa ne!” Nato dodaja svetopisemsko misel, da je Bog usmiljen do vseh in ne sovraži ničesar, kar je naredil. Svetuje celo: “Raje si misli, da je povsod jasno, razen pri tebi ne; imej o sebi slabše mnenje kakor o komerkoli drugem!”
Prav zaradi dogmatičnega preseganja in zaznave božjega v vsem so religiozne institucije mistike pogosto obtožile panteizma. Ob tem je zanimivo, da so bili zelo redki brezDušni teologi označeni za malikovalce črk – dorečenosti -, čeprav so v svojem besedovanju zamorili Duha in prostorsko-časovno omejene spoznavne resničnosti oznanjali kar za Resnico samo. /…/ Drugo in drugačno je še danes odsvetovano, čeprav je bil Index librorum prohibitorum (Seznam prepovedanih knjig) ukinjen že leta 1966. Še vedno je zelo pomembno, da si “naš” in da to potrjuješ s “pravovernimi” izjavami. Tudi zato je ekumenizem še vedno približevanje predvsem v ogledovanju in ne v povezovanju.
Religije so “nujni” prostorsko-časovni izraz vere, obenem pa so njena največja možna spotika. Črka dogme lahko mimogrede zamori d/Duha.

Karel nadaljuje z razlago, da beseda “dogma”, na katero se verski razumarji vseh vrst tako radi navezujejo, izhaja iz grškega izraza, ki pomeni zdeti se, verovati in meniti. “Dogma” je le trenutna ubeseditev trenutnega zaznavanja Božanskega. Ne more pa biti večno pravilo.

Hudomušen zapis "Mati Boginji, Oče Bog. Verjamem v Boga, samo ne vidim ga kot starša samohranilca."

Hudomušen zapis “Mati Boginji, Oče Bog. Verjamem v Boga, samo ne vidim ga kot starša samohranilca. Ponosen pogan!”

V lekcijah Dvojčkov in Dualnosti se učimo dvojega: najprej zdrave jeze (v primeru, da je še nismo začutile; v primeru, da smo jo, pa se ne zadržujmo v njej dlje, kot je potrebno), ki nam daje dar razločevanja – pozitivni in osvobajajoči dar zraka/uma. Ta nam pomaga osvoboditi poganstvo od ponižujoče in neresnične konotacije brezboštva. Nazaj vzamemo svojo specifično in osebno duhovno izkušnjo, brez strahu ali je “pravoverna” ali ne. Nato pa se učimo preseganja dvojnosti, uvida onkraj tančice ločevanja, spoznavanja presežne skrivnostnosti. In ta prodor skozi to deviško tančico stvarnosti daleč presega um in umovanje. Kot pravi Karel Gržan v enem od naslovov poglavij v svoji knjigi: “Če je Bog vse v vsem, potem je po njem v meni “vsevednost” – da je ujet v podobe časa in prostora, ne morem izraziti z (dogmatično) resnico, pač pa s simbolom, obredom ali (mitsko) zgodbo.” 

Za konec v hvaležnosti za Karlove besede:  

“Ko se derviš prepusti plesu – vrtenu okoli svoje “osi”, ustvaro ma simbolni ravni podobo galaktičnega plesa (njegovo krilo se razprostre in ponavzoči zvezdno gibanje okoli središča), ki ima svoje središče v tako imenovani črni luknji – “sveti točki”, v kateri se presega prostor in čas. Tako v sebi  – v “osi” lastnega jaza – doživi mistični “prodor: uvid” v onkrajno – v “ničeči nič, ki se dogaja v sami biti bivajočega”. Podoben namen, “odreševanje niča” – “preseganje niča” (in s tem ujetosti v svet dvojnosti – tudi bolečine, trpljenja) odseva že v predkrščanskem Vidovem plesu okoli ognja ali v krščanskih pobožnostih romanja okoli oltarja (spomnite se na Brezje) ali v procesijah okoli cerkva, pa tudi v islamski pobožnosti kroženja okoli Kabe – Kocke v Meki, v hindujskem kroženju okoli svete gore Kaliash – gre za približno 42 kilometrov dolgo obredno pot, ki jo neredki opravijo s prostracijo (gibanje v znamenju čaščenje, ko se človek premika z leganjem na zemljo in vstajanjem) … V središču je “božja roka” – bodimo manj razumarski in bolj srčni, zato recimo raje: v središču (osebnem in galaktičnem) nas priteguje l/Ljubezen; ta vse ustvarjeno neustavljivo priteguje v presežno, (od)rešeno.

© Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš poganstvo? Žensko duhovnost? Razliko med žensko in patriarhalno duhovnostjo? Kakšna je tvoja osebna izkušnja in osebno potovanje? Na kakšen način se je/se še ni pri tebi izrazila osvoboditvena jeza? Kje si na poti sinteze? Kako Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Cikel Materinskih krogov od septembra do decembra 2015, več informacij TUKAJ. 

Sklop delavnic Menstrualni misteriji (I. Korenine & II. Cikličnost in transformativnost), 26.9. in 10.10. 2015, več informacij TUKAJ.

Sklop delavnic arhetipov svetle in temne ženskosti, 24.10. in 7.11. 2015, več informacij TUKAJ.

Branje ženskega Tarota, kadarkoli, več informacij TUKAJ

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Hčerke očetov: fizične, psihološke in duhovne posledice zatiranja ženske

slika: Edward Eggleston

slika: Edward Eggleston

23. septembra nastopi jesensko enakonočje in s tem introvertirano-meditativno obdobje na letni ravni. 24. septembra ob 8.12 nastopi prazna Luna v Tehtnici. Zadnji teden menstrualno-Lunarnega cikla je zaznamovan s klici iz globin. V tem tednu se najintenzivneje dogaja proces vračanja k celovitosti, prestrukturiranju naše psihe tako, da bo delovala holistično in v skladu z našim sebstvom.
Jung temu pravi “nezavedna kompenzacija”, ki jo ženske še s posebno lahkoto izkusimo v tem zadnjem tednu našega in Luninega cikla. Nezavedna kompenzacija pomeni, da naše nezavedno komunicira z nami preko čustev, sanj, misli, sinhronicitet (dogodkov v življenju, ki se nas še posebej dotaknejo, saj igrajo na naše “strune”, na dele nas, ki so trenutno občutljivi), namen te komunikacije pa je vzpostaviti izgubljeno celovitost psihe, Duše, zdravo, uravnovešeno stanje, jasen in razločen odnos med sebstvom – našim središčem – in našim zavestnim jazom.
Ta izkušnja gibanja k celovitosti – kar je pogosto boleča izkušnja, saj zahteva luščenje vsega neavtentičnega in sprejemanje delov sebe, ki smo jih potlačile – je, kot pravi Jung, izkušnja Božanskega – za nas izkušnja Boginje. Ta proces vračanja k celosti je identičen Bogu/Boginji. Jung je to stanje celosti in psihične integracije enačil celo z božansko milostjo.

Ko Luna izginja, se ta proces “psihične integracije” dogaja izjemno intenzivno, če mu dovolimo. V tem času nas naravne sile vlečejo v notranjost, k svojemu sebstvu. Čas in prostor postaneta relativna; prevzame nas proces, za katerega čutimo, da je pomemben, da se mu moramo posvetiti – občutimo svojo pristnost, resnično sebe in si želimo zlitja. 

Ta proces – in ta teden menstrualno-Lunarnega cikla – je lahko boleč. Boleče očitno postane vse, kar je bilo v našem življenju nepristno; vse navade, vedenjski vzorci in prepričanja, ki so krčila našo veličino, našo resnično sposobnost, naš potencial. 

Jung opisuje bolečino tega procesa:

Če boste svoje nezavedno poslušali in ubogali, lahko pričakujete, da se bo kar naprej vmešavalo v vaše zavestne načrte. Vaša volja bo prišla v navzkriž z drugimi namerami, ki se jim boste morali podrediti ali pa jih vsaj resno obravnavati. To do neke mere pojasnjuje, zakaj človek dolžnosti, ki spremlja proces individuacije, pogosto ne bo občutil kot blagoslov, temveč kot breme. Če bo človek želel ubogati nezavedno, velikokrat ne bo mogel delati, kar si želi. Prav tako ne bo mogel početi, kar od njega pričakujejo drugi. Zato, da bi se našel, se bo moral ločiti od svoje skupine: družine, partnerja ali drugih bližnjih ljudi. Tistim, ki se posvečajo svojemu nezavednemu, bomo pogosto rekli, da sonedružabni in egocentrični. Praviloma ugotovitev ne drži, ker takšno stališče ne upošteva pomembnega, čeprav malo znanega dejavnika –kolektivnega (lahko bi celo rekli: družbenega ) vidika sebstva. Duhovno usklajeni in podobno usmerjeni ljudje bodo našli pot drug k drugemu, si ustvarili skupino, ki bo prečila vse običajne družbeno ter organizacijsko pogojene medosebne vezi. Takšna skupina z drugimi ni v konfliktu; je ledrugačna in neodvisna. Zavestno dojet proces individuacije spremeni posameznikove odnose z drugimi ljudmi. Sorodstvene vezi in interesne povezave zamenja drugačna vrsta enovitosti – povezanost prek sebstva.”

Ženska, ki je identificirana z žensko zavestjo, matristično zavestjo. Ko se istovetimo s patriarhalnimi ideali, nad svojim telesom izvajamo grobe rituale lepote, kot so stradanje, stiskanje v neudobna, grda in nekoristna oblačila, sovraštvo do lastnega telesa, pretirano "olepšavanje" svojega telesa z ličenjem in v skrajnem primeru z operacijami in miselnost, da sem vredna le, če sem privlačna moškemu.

Ženska, ki je identificirana z žensko zavestjo, matristično zavestjo. Ko se istovetimo s patriarhalnimi ideali, nad svojim telesom izvajamo grobe rituale lepote, kot so stradanje, stiskanje v neudobna, grda in nekoristna oblačila, sovraštvo do lastnega telesa, pretirano “olepšavanje” svojega telesa z ličenjem in v skrajnem primeru z operacijami in miselnost, da sem vredna le, če sem privlačna moškemu.

Fizični aspekt

Fizično se lahko ta proces manifestira kot klasična predmenstrualna napetost in PMS. Ti simptomi sporočajo, da ne živimo tako, kot želimo, temveč tako, kot od nas pričakujejo drugi – ti “drugi” je lahko zelo abstrakten pojem; ni nujno, da pomeni konkretno osebo ali skupino (na primer družino), pomeni lahko vrednostni sistem sodobne patriarhalne družbe, ki smo ga ponotranjile in v skladu s katerim delujemo. Ko ženske začnemo zavračati svojo mamo, ženske sorodnice ali ženske v svojem bližnjem okolju in poveličujemo svojega očeta in moške v svojem bližnjem okolju kot uspešnejše (v kateremkoli smislu), se poistovetimo z moško identiteto, moškimi vrednotami in zavrnemo svoje žensko nezavedno, svoje ženske globine. Na fizični ravni se ta napačna identifikacija kaže kot PMS, ki, če ga podrobno raziščemo, pogosto vključuje tudi nezdrave prehranske navade in nespoštovanje do svojega telesa (tako kot do svoje ženske duše).

Eden od pogostih dejavnikov za neravnovesja v ženskem ciklu in posledično nevšečnosti, je sladkor (sladkor deluje na možgane enako kot droga; morda v njegovi sladkobi iščemo ljubezen, za katero smo prepričane, da je od zunaj ne moremo dobiti). Neravnovesja sladkorja v krvi lahko povzročijo: motnje v ovulacijskem vzorcu, motnje v delovanju nadledvične žleze, neredne cikle, zmanjšanje proizvodnje hormona DHEA (pomemben spolni hormon), zmanjšanje proizvodnje testosterona (kar vodi k oslabljeni spolni sli). Prehrana vpliva na količino estrogena v telesu in s tem na uravnovešenost našega cikla. Stresno notranje življenje (produktivnostna preganjavica, občutek, da “nikoli nisem dovolj dobra”, itd), ki je neposredna posledica istovetenja s patriarhalnimi vrednotami. Stresno notranje stanje povzroča preobilico izločanja stresnih hormonov, ki pa preprečujejo normalno delovanje ostalih hormonov, med drugim tudi spolnih, torej povzročajo neuravnovešen cikel, plodnost, itd. 

prsna boginja z leviDuhovni aspekt – identifikacija s patriarhalno religijo/duhovnostjo in možnost izhoda za ženske

Obdobje patriarhata se je začelo pred približno 5000 leti. V času pred patriarhatom so na svetu obstajale duhovne tradicije, ki so častile tako moški kot ženski aspekt Božanskega; ki so v naravi videle človekov izvor in domovanje in ne iracionalno gmoto, ki jo je treba nadzorovati in izkoriščati; v ženskem načelu in ženski so videli še poseben primat, ker daje življenje in ker razume misterije življenja in smrti. Te duhovne tradicije so bolj kot vse cenile mir, slogo, harmonijo, ljubezen in duhovne vrline. 

Ko je nastopil patriarhat, starodavne duhovne tradicije, ki so častile Naravo, Žensko in Življenje niso izginile čez noč. Dolgo časa so se poskušale obdržati, večinoma na skrivaj. Zahodna tradicija čarovništva je eden od ostankov te starodavne religije. Vendar je bil eden od glavnih ciljev patriarhata izbrisati starodavne religije, saj se je trudil vzpostaviti vrednote, ki so diametralno nasprotne vrednotam, ki so jih gojile starodavne duhovne tradicije. Proces, ki je sledil, poznamo in o njem tukaj ne bomo podrobno razglabljale (za obuditev spomina ključna beseda: preganjanje čarovnic). 

Eno izmed ključnih orodij pri iztrebljanju religije Boginje je bilo označiti vse, kar je povezano z religijo Boginje kot grešno, bogoskrunsko, nevarno, “hudičevo delo”. Tega procesa ne pozna le krščanska religija, poznajo jih vse patriarhalne religije. Ta proces je v ženskih (in moških) psihah iniciiral proces razcepljanja, ločitve od svoje avtentične narave, ločitve med zavestnim delom in središčem bitja (sebstva). Vse, kar je naravno (od telesnih občutkov – spolnosti, iskanja ugodja, itd – do psiholoških vzgibov – nagnjenost k dvomu, želja po izkušnji, spoznanju), je bilo označeno za grešno; vse, kar ustvarja človek (kar v patriarhatu označuje le moškega, ne ženske; primer je srbo-hrvaščina, kjer beseda “čovek” lahko ustreza besedi “žena”), pa je superiorno, duhovno, zaželjeno. 

Večina žensk je sprejelo patriarhalno religijo in ne gre jim zameriti – druga možnost je bila pogosto le pot v smrt. Njihovo sprejetje patriarhalne religije in vrednot pa se je prenašalo iz generacije v generacijo, se naselilo v celični spomin vse prihodnjih žensk in določalo psihične procese vseh žensk, ki so prišle za njimi. Še danes, seveda, veliko žensk pripada patriarhalnim religijam in patriarhalnim vrednostnim sistemom. Mnoge ženske ugotavljajo, kakšen učinek ima na njihove psihe takšna pripadnost, mnoge pa (še) ne. 

Hčerke očetov kot svojo osrednjo iniciacijo v ženskost doživimo osebno krizo vrednot, padec v brezno, goltanje temne ženskosti. Čeprav se sprva zdi strašno, je namen tega procesa, da razdrobi našo identifikacijo s patriarhalnimi vrednotami, da nas ponovno poveže z našim matriarhalnim psihičnim sebstvom, da prenehamo vir negovanja iskati v moškem in moškosti, temveč odkrijemo, da je ženskost tista, ki v resnici neguje.

Hčerke očetov kot svojo osrednjo iniciacijo v ženskost doživimo osebno krizo vrednot, padec v brezno, goltanje temne ženskosti. Čeprav se sprva zdi strašno, je namen tega procesa, da razdrobi našo identifikacijo s patriarhalnimi vrednotami, da nas ponovno poveže z našim matriarhalnim psihičnim sebstvom, da prenehamo vir negovanja iskati v moškem in moškosti, temveč odkrijemo, da je ženskost tista, ki v resnici neguje.

Sylvia Brinton Perera, feministična jungovska psihoanalitičarka imenuje ženske, ki se poistovetijo s patriarhalnimi vrednotami, hčerke očetov. Pravi, da se identificiramo z animusom (moškim v sebi) in zavedno ali nezavedno poveličujemo svojega očeta in njegove dosežke/miselnost, svojo mamo pa vidimo kot šibko (kar po vsej verjetnosti tudi je, glede na to, da živi v patriarhatu), nesposobno, podrejeno in se z njo – posledično pa tudi s svojim ženskim sebstvom – ne želimo identificirati. Da bi se hčerka očetov lahko rešila tega napačnega psihičnega vzorca in zaživela kot ženska, se mora zgoditi transformacija, spust v svoje globine, spust v praznino črne Lune, spust v podzemno maternico temne Boginje, smrt ega, smrt preživetih identifikacij. 

John P. Dourley v svoji knjigi Illness that we are: A Junguian Critique of Christianity (Bolezen, ki smo mi: Jungovska kritika krščanstva)
opisuje, kako patriarhalna religija na nas vpliva psihološko. Mnoge ženske, ki jih njihovo žensko sebstvo vse bolj vleče v notranjost, kar jih napolnjuje z vse več zavedanja, da znotraj njihove religije težko najdejo ženski izraz in žensko izkušnjo duhovnosti; vse več se jih sooča z včasih nevzdržnimi dušnimi bolečinami, še posebej če okolica njihove osvoboditve ne podpira, ali jo celo obsoja. Dourley piše o procesu raz-očaranja ob odkritju, kako patriarhalna religija izdaja našo dušo:

 “Žrtve “svete nedotakljive nerazumljivosti” so pogosto soočene z možnostmi “ne-zmage”. Lahko stiskajo svoje zobe in se fanatično obešajo na breme “razodete resnice”, ki v njih ne najde nobene izkustvene resonance. To jih razceplja med zahteve njihove vere in zahteve njihove človeškosti in možnosti zorenja. Ali pa so potegnjeni, pogosto od notranjih zahtev po polnejšem in bolj uravnovešenem življenju, v vzorce zanikanja. V jeziku njihovih lastnih osiromašenih teoloških opcij je tako zanikanje označeno za “ateizem”. Neredko to nosi s seboj trdovratno krivdo, ker so zapustili to, kar bi konec koncev lahko bilo edino pravo razodetje – toliko bolj pravo, ker je nerazumljivo.”

Ko ženske postajajo žensko-identificirane ženske, patriarhalna religija postaja vse bolj neudobna. Nekatere so vanjo dvomile že od otroštva. Drugim je narediti prestop k bolj pristni duhovnosti, ustvariti prostor za žensko duhovni izkušnji in žensko dimenzijo božjega izredno težko. Zaradi svoje prejšnje brezpogojne predanosti in močnih pritiskov iz bližnje okolice; nenazadnje tudi zaradi močnih pritiskov religije same. John P. Dourley ponuja rešitev:

Marija Magdalena pomeni za krščanske ženske simbol možnosti vrnitve k izvorni ženskosti. Njeno pravo identiteto so namreč izbrisali in jo prikazali kot grešnico. Prav tako so naredili z ženskami na splošno.

Marija Magdalena pomeni za krščanske ženske simbol možnosti vrnitve k izvorni ženskosti. Njeno pravo identiteto so namreč izbrisali in jo prikazali kot grešnico. Prav tako so naredili z ženskami na splošno.

“Če in ko je fanaticizem presežen, rezultati niso vedno zgolj blagodejni. Izgubi kakršnekoli tolažbe, ki jo je do zdaj ponujala tako imenovana vera, lahko sledijo vzorci depresije in praznine, čeprav je paradoksno depresija pogosto spremljana z besom nad žrtvovanji dvomljivemu Bogu te vere in njegovim ostrim moralnim zahtevam, ki so zdaj občutene kot sovražne polnemu izrazu človeškega življenja in duha. Ko nekdo zaupa neki religiji in nato začne postajati bolj zavestno bitje, ko trdo dela, da bi častil simbole in obljube te religije, in v tem procesu postane zavesten temačnosti te religije, kar se prevede v občutek izdanosti, je jeza naravni odziv. Vendar jeza zahteva dejanje razrešitve.

Naj omenim, da je John P. Dourley, poleg tega, da je jungovski analitik, tudi katoliški duhovnik. 

Izovrno krščanstvo 

Danes ne vemo natančno, kakšno je bilo izvorno krščanstvo, obstaja pa vse več fragmentov akademskih dognanj o prvotem vzdušju in prvotnem verovanju prvih kristjanov. Dejstvo je, da je krščanstvo po spoju z imperializmom pod Konstantinom privzelo izrazito patriarhalno in imperialno naravo.

“Najbolj pomembno pa je to, da je Frančišku povsem jasno, da je konstantinsko-teodozijski vzorec Cerkve popolnoma mimo koncila in da je treba živeti drugače. Papež se zaveda, da nismo v dobi sprememb, ampak gre za spremembo dobe. Konec konstantinsko-teodozijske dobe. Konstantin je dal veri svobodo, Teodozij jo je že uporabil v imperiju. Strukture imperija so počasi postale tudi strukture Cerkve. V vatikanskih muzejih je v Konstantinovi sobi freska slikarja renesančne dobe Laurettija z naslovom: Zmagoslavje krščanske religije. Poganskega boga smo zrušili in na to mesto postavili Kristusa na križu. To je teološka zmota, saj Kristus ni zamenjava za poganskega boga, Kristus ni ustanovil religije, krščanstvo ni religija v tem smislu. Konstantinov vzorec je tudi v tem, da sovpadeta religija in imperij. V moderni dobi sovpadeta država in religija ali pa celo etnija in religija. Kristus pa nam je prinesel novost, nov način življenja, pokazal nam je, kako živeti človeško naravo na sinovski način. Na nas je raztegnil svoje božje življenje. Religija se razvija po družbenih, državnih strukturah in se z njimi zrašča, Kristus pa nam je dal v evangeliju drugačno vizijo: primerja nas z lučjo, s soljo in kvasom. Si predstavljate, da bi bilo v dvokilogramskem hlebu kilogram in pol soli?! Sveta ne bomo rešili tako, da bomo vsi katoličani. Frančišek torej ni odkril nekaj novega, le resno je vzel koncil. Ko je razglasil za sveta papeža Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. je nakazal smer: »Že ta dva papeža sta se trudila, da bi dala Cerkvi spet možnost, da zaživi svojo prvotno fiziognomijo.« To je Cerkev kot Božje ljudstvo, kot Kristusovo telo, ki se razodeva z novo vizijo človeka, novim življenjem. Torej biti v svetu in biti s svetom kot luč, sol in kvas … ” pater Marko Ivan Rupnik

Iz krščanstva je bila izključena ženska tako kot učiteljica, duhovnica, voditeljica, kot ženski obraz božjega (Boginja), prav tako pa je bil z izrazito dogmatično držo institucionalne religije izključen pomen intuitivnega uvida in intimne duhovne izkušnje kot merodajnih pri oblikovanju nauka.

Verzija Svetega pisma, kot jo poznamo danes, sprejeta šele nekaj stoletij po Jezusovem življenju. Med drugim so okoli leta 400 iz krščanske tradicije na vodstvenih srečanjih izločili cikličnost v vseh svojih oblikah (cikličnost je ženska domena) – na primer v obliki reinkarnacije. 

Šele leta 591 je na primer papež Gregor I določil, da je Marija Magdalena prostitutka. Pred tem (torej skoraj 600 let) Marija Magdalena ni veljala za prostitutko. Šele leta 1969 je Cerkev popravila to napako in izmišljotino tako, da je reformirala cerkveni koledar in določila za njen praznik branje drugih bibličnih odlomkov kot do sedaj (sedaj se mora brati odlomek, kjer je omenjeno njeno ime, ne pa besede “ženska” ali “grešnica, ki se ne nanašajo na njo”). Ni pa javno izjavila, da Marija Magdalena ni bila prostitutka. 

Apokrifni evangeliji o Mariji Magdaleni govorijo kot o najnaprednejši Jezusovi učenki, naslednici po njegovem izboru in celo ženi. V teh besedilih je Jezus večkrat poudaril njeno naprednost pri dojemanju naukov. V teh evangelijih je tudi zapisana Jezusova prošnja, naj se v njegovem imenu ne ustanavlja religije/ustanove (o čemer govori tudi Rupnik). Marija Magdalena naj bi nadaljevala s prenašanjem njegovih duhovnih naukov. 

“In odrešenikova družica je bila Marija Magdalena. Kristus jo je ljubil bolj kot učence in jo je pogosto poljubljal. Ostali učenci so bili zato užaljeni in so izražali svoje nestrinjanje. Govorili so mu: “Zakaj jo imaš raje od vseh nas?” Odrešenik jim je rekel: “Zakaj vas ne ljubim tako kot njo?”” Evangelij po Filipu

Jezus Mariji Magdaleni v Pistis Sofii (gnostičnem spisu)

“Marija, blagoslovljena, ki jo bom izmojstril v vseh misterijih višav, s katero bom odprto govoril, ti, čigar srce je povzdignjeno v nebesa, bolj kot od vse te bratovščine.”

Pomenljivo za duhovno kontemplacijo ženske, ki išče svojo duhovnost, je reflektirati o patriarhalni in imperialni definiranosti krščanstva ter o razliki med krščanstvom kot osvobajajočim izročilom, ki govori o radikalni svobodi in možnosti dobrega sveta ter krščanstvu kot institucionalni ideologiji; vse več dognanj pa kaže na to, da je izvorno krščanstvo spoštovalo tako žensko, kot moško načelo; Boga Očeta in Boginjo Mater; da je imelo tako ženske, kot moške pripadnike, voditelje, učitelje in duhovnike, da je bila Marija Magdalena legitimna naslednica Jezusa, kar je razvidno iz apokrifnih besedil in po sklepanju tudi iz Svetega pisma, ki pa je bila utišana in razvrednotena. 

“Lahko rečemo, da je njun odnos (med Jezusom in Marijo Magdaleno) paradigmatski odnos za razumevanje ljubezni. Ali sta se Jezus in Magdalena poročila, je nepomembno za razumevanje pojmovanja ljubezni, o tem pa govorimo.
Ljubezen terja reinvencijo ljubezni, nov odgovor na vprašanje, kako se ljubiti med seboj. Zahteva še drugo kreacijo, drugo invencijo in to je nova možnost za drugačno realnost.
Realnost ostaja skrivnost.
In ravno zato imamo možnost za ustvarjanje novih realnosti. 
Novih načinov, kako se prepletajo med seboj tri realnosti.
Ljubezen je zaradi tega nujno radikalna.
Lahko rečemo, da je revolucionarna.
Ker ne terja zgolj invencije novih odnosov med ljudmi. Med ljudmi, ki trdijo, da se ljubijo. Ampak terja iznajdbo novih realnosti. Iznajdbo novih možnosti, kako lahko ljudje skupaj živimo.
Ne zahteva, da iznajdeva načina skupnega življenja le med nama, ki trdiva, da se ljubiva, ampak zahteva, da se razširi na celotno občestvo.
Če bova vztrajala v odnosu med nama, ko trdiva, da se ljubiva, odkrijeva, da je ljubezen radikalna, ne samo za naju, ampak tudi za občestvo v katerem živiva.
Dva, ki se ljubita torej, sta v resnici revolucionarja. Ki ponujata občestvu novo možnost medsebojnih odnosov. Če to vzamemo zares, nujno dologoročno spreminjamo občestvo.
Zato je vztrajnost ali zvestoba tako zelo pomembna.
Morda zlasti v teh časih, ko se zdi, da ravno zvestoba ni pomembna.
Zdi se paradoksno, da je danes človek zvest ravno takrat, ko ni ničemur zvest.
Vse se ves čas spreminja, on se spreminja, zamenjuje svoje identitete kot srajce.
Ko se zdi, da odnosi med ljudmi niso pomembni, niso vredni. Ker zadoščajo stiki.
(…)
V ključnih trenutkih Jezusovega življenja je ob njem Magdalena. 
Zakaj MM vztraja, ko Jezus umira?
Kaj pa, če je prvi in najbolj preprost odgovor: “Zaradi ljubezni.”?
Kaj pa, če je ta odgovor najboljši?
Ljubezen, ki je zavezana reinvenciji, zvestobi, trajanju, je neposredno povezana s trpljenjem drugega.
Pravi preizkus ljubezni je natanko trpljenje drugega.
Trpljenje ima milijon oblik. Ljubezen ni sodelovanje.
Če je povezana s trpljenjem drugega, je lahko samo solidarnost.
Obstaja meja, onkraj katere kratkomalo ničesar ne naredimo. Zakaj? Zaradi ljubezni.
Pripravljeni smo ostajati. Za visoko ceno.
Kaj MM spozna? Da ima tudi ona poslanstvo! Da nadaljuje poslanstvo.
Kot terja ljubezen – reinvencijo – ona mora na nov način izpeljati poslanstvo.
Ne da ponovi za Jezusom.
Natanko zaradi ljubezni.
Seveda iz zgodovine vemo, da se na žalost ravno to ni zgodilo. 
V trenutku, ko je nastala institucija (leta 313), ki jo je ustoličil general (Konstantin), je s to zgodbo konec.
S to zgodbo, ki je zgodba o ljubezni. Rekel bi celo, zlasti o ljubezni med Njo in Njim. 
Magdalena je nosilka simbolnega mandata.
Če so hoteli prvotni kristjani širiti družbeno gibanje, če so hoteli biti zvesti temu, kar je učil JK, potem so morali biti revolucionarji.
To je logična posledica njihove trditve, da so ljubili JK.
Če so vsaj enkrat rekli, da ga ljubijo, potem so bili že zavezani.” dr. Dušan Rutar v predavanju o Mariji Magdaleni in Jezusu 

Za ženske, še posebej za pripadnice krščanske religije, je to pomembno dejstvo in vredno kontemplacije. 

boginja Modron noseča s sinom Mabon omJesensko enakonočje: začenja se meditativni del letnega cikla

 23. septembra ob 2.29 nastopi jesensko enakonočje. V tem trenutku postaja noč daljša od dneva. To je trenutek, ko v svojo dušo pospravimo vse sadove preteklega leta in se sozvočimo z introvertiranostjo Narave. To je del leta, ko mirujemo, počivamo, reflektiramo o sadovih preteklega leta. Je čas,  ki je enakovreden času prazne Lune in njegovi energiji. 

Ko se umaknemo vase, se lahko prepustimo svoji duši. Svoji Duši lahko dopustimo, da začne globinski proces “nezavedne kompenzacije”, “psihične integracije”, kot bi rekel Jung. Dopustiš ji lahko, da te vodi k svojemu matriarhalnemu središču, ženskemu sebstvu in ti pokaže načine, kako lahko v prihodnjem letu živiš bolj v skladu s svojo resnico.

Užij ta čas! Užij zimsko spanje svoje duše! Dokler nam Rožanica decembra zopet ne rodi Sonca in nas bo Njegova svetloba spet zbujala k vstajenju. 

24. septembra ob 8.12 nastopi prazna Luna. To je prazna Luna, ki nas bo s svojo preobrazbo iniciirala v čas zimske introspekcije in refleksije. Tehtnica, znamenje, v katerem bo plavala Luna, je znamenje pravičnosti, harmonije, višje Resnice. N

Želim ti spokojni počitek in bogato refleksijo.

© Ana Drevenšek

Kako ti doživljaš avtonomno žensko? Kako ti doživljaš patriarhalno religijo? Patriarhalne vrednote? Morebitno neujemanje med tvojim bistvom in patriarhalnim okoljem? Kakšen je bil tvoj proces vračanja k svojem ženskem sebstvu?  Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam!

Žensko gibanje ali ženska skupnost – kako se je patriarhat polastil prebujenja žensk

Žensko gibanje je gibanje Svečenic, ki so predane obujanju ženske Moči. Materinstvo in negovalne aspekte vidijo le kot dele ženskosti, ne kot njene središčne aspekte. Žensko gibanje se osredotoča na rast in razvoj žensk skozi ženske faze življenja. Žensko gibanje zavrača "ženske vloge" in slepo igranje teh vlog, s pomanjkanjem refleksije. "Ženske vloge" - mati, ljubimka, žena, ustvarjalka - vidi kot katalizatorje rasti, obraze ženske, skozi katere lahko raste in ne kot vloge, ki naj jih ženska opravlja zato, da služi drugemu.

Žensko gibanje je gibanje Svečenic, ki so predane obujanju ženske Moči. Materinstvo in negovalne aspekte vidijo le kot dele ženskosti, ne kot njene središčne aspekte. Žensko gibanje se osredotoča na rast in razvoj žensk skozi ženske faze življenja. Žensko gibanje zavrača “ženske vloge” in slepo igranje teh vlog, s pomanjkanjem refleksije. “Ženske vloge” – mati, ljubimka, žena, ustvarjalka – vidi kot katalizatorje rasti, obraze ženske, skozi katere lahko raste in ne kot vloge, ki naj jih ženska opravlja zato, da služi drugemu.

Kje smo trenutno – Luna raste

Luna trenutno raste. Prvi krajec je že dopolnila, čez 4 dni pa bo polna. Lepo in izpolnjujoče je opazovati, kako vzbuja v nas plimovanje, prav tako kot ga povzroča morju. Plima in oseka. Naše telo, naše zamisli in ustvarjalnost, naša volja in moč, ranljivost in bojevitost, prizadevnost in ravnodušnost, nihajo z Luno. Rastejo in padajo. Se prikazujejo in izginjajo. In prebujajoče ženske se tega ne bojimo. Učimo se sprejemati mirovanje in tišino in upoštevati naraščajočo moč in sposobnost uvida.

Ne vloge, temveč izkušnje – temeljno načelo rasti

Eno izmed načel ženske duhovnosti je kreacija. To pomeni, da prodremo membrano primernosti in ubogljivosti okrog nas in se vržemo v cikel ustvarjanja in umiranja v svojih ženskih dušah. Spočnemo idejo, jo negujemo, razvijamo v sebi, hranimo s sabo – s svojo življenjsko energijo in močjo volje, tako kot hranimo otroka v svoji maternici, nato jo rodimo, z bolečino izpostavljanja svoje svete stvaritve svetu in ekstazo božanskosti njene edinstvenosti. Stvaritev nato dobi svoje življenje in gre svojo pot. Ne moremo je več nadzorovati. Lahko pa plešemo z njo.

 

Prodremo membrano primernosti in ubogljivosti okrog nas in se vržemo v cikel ustvarjanja in umiranja v svojih ženskih dušah...To je poslanstvo nas sodobnih žensk.

Prodremo membrano primernosti in ubogljivosti okrog nas in se vržemo v cikel ustvarjanja in umiranja v svojih ženskih dušah…To je poslanstvo nas sodobnih žensk.

Zelo pomembno se mi zdi, da sodobne ženske to svojo sposobnost ustvarjanja redno uporabljamo v svojem vsakdanjem in nevsakdanjem življenju. Pomembno je, da to mišico uporabljamo, jo treniramo. Tako se naučimo, da na primer naše materinstvo ni vloga, v kateri se izgubimo in služimo Drugemu, temveč še ena izkušnja, skozi katero se spoznavamo, rastemo.

To je zavesten pristop, ki nam omogoča rast. Vsako stvar v življenju se odločimo dojeti kot izkušnjo, skozi katero bomo spremenjene in skozi katero se bomo naučile nečesa novega o sebi. Ne sprejemamo več vlog, ne tistih vsiljenih od družbe, niti tistih, ki nam jih vsiljuje naša notranjost ali naš ego. Odločimo se, da se opazujemo, ne glede na vse. Zavest je naša najvišja vrednota.

rdeči šotor vizitkaRdeči Šotor je moja alkimijska posoda. Skozi tkanje njegovih niti, vezenje njegovih vzorcev, zgodb, izkušenj, sem sama preobražena, spremenjena. Ko svojo rojenost (to besedo sem si izmislila, pomeni pa “nekaj, kar rodiš”) podarim svetu, dobim od sveta odgovor. Ko dam, sprejmem. Ko spregovorim, dobim odgovor. Vedno. In ta odgovor Vesolja me preobraža, spreminja in mi kaže dele sebe, ki jih prej nisem poznala.

Zame je moje delo odgovornost, moja intimna komunikacija s svetom. Moj tango s svetom.

Pomembno je delovati. Pomembno je odločiti se in stopiti na plesišče. Poiskati soplesalca. Preizkusiti se v svoji odzivnosti in sposobnosti sinergije. Dovoliti, da nas soplesalec preseneča, nas gane, da se vanj zaljubimo… Če tega ne storimo, ženske, ne bomo nikoli v polnosti izkusile svoje ženskosti, katere temeljni element je kreativni cikel.

Kreativni cikel vsebuje obdobja ustvarjanja in počitka. Tega se ne smemo ustrašiti. To kulturo moramo zopet obuditi.

Ljudje se na splošno bojimo kreativnega cikla, ker vsebuje tudi obdobje ničnosti. To je čas počitka, ko se naš kreativni organizem regenerira, vsrkava navdih, energijo in ganjenost, jih prebavlja, se hrani z njimi, da bo lahko začel z novim kreativnim ciklom. V sodobni družbi smo pod pritiskom neprestane produktivnosti in ekstravertiranosti in zato se počutimo najmileje rečeno neudobno, ko naše telo in duša v določenih obdobjih nista enako odzivna.

Na Rdečem Šotoru že dolgo nisem nič zapisala, čeprav sem si obljubila, da bom pisala za vsako Lunino meno. Obljubila pa sem si še nekaj pomembnejšega:

Nikoli ne bom “proizvajala”. Samo “rojevala”. Raje se prepustim tišini, kot prisiljenemu delovanju.

Pravkar se vračam iz obdobja tišine (kar ste verjetno opazile 😉 ), saj sem kar nekajkrat stopila na plesišče in sem po strastnem plesu nekaj časa meditirala o izkušnji in o tem, kaj me je naučila. Ob tej priložnosti bi vam rada predstavila nekaj plesov Rdečega Šotora.

Rdeči Šotor FB

Rdeči Šotor lahko spremljate na FB, kjer vsak dan raziskujemo ženskost skozi navdihujoče podobe, misli in pogovore. Tam so tudi fotografije z dogodkov Rdečega Šotora. Vabljene, da obiščete stran, tukaj.

predavanje dr. Romane Ercegović

predavanje dr. Romane Ercegović

Predavanje dr. Romane Ercegović: Svetost ravnovesja med ženskimi in moškimi energijami v umetnosti starodavnih kultur (11.6.2014)

Romana Ercegović, igralka v obrednem gledališču in raziskovalka starodavnih umetnosti, je predavala o svetosti ravnovesja med ženskimi in moškimi energijami v umetnosti starodavnih kultur. Predavanje nas je popeljalo na globoko potovanje po sebi in po naši kolektivni globini…črpalo je iz resnične izkušnje, iz notranjih transformacij, ki jih je Romana izkusila med svojim raziskovanjem starodavnih kultur in zato je bilo močno, odpiralo je pozabljena zavedanja…. Izkušnja prebudi izkušnjo…

Več slik si lahko ogledate tukaj.

ženski krog na delavnici "Energetska nosečnost"

ženski krog na delavnici “Energetska nosečnost”

Delavnica “Energetska nosečnost” (14.6.2014)

Na delavnici Energetska nosečnost smo najprej spoznale, kateremu osnovnemu tipu spadamo: fizičnemu, čustvenemu ali mentalnemu. S pomočjo tega orodja smo spoznavale, kako se na nosečnost, porod in materinstvo odzivajo posebni tipi in kakšna je najustreznejša priprava na porod in materinstvo za vsakega od njih.

Več slik si lahko ogledate tukaj.

ženski krog na obredno-meditativni delavnici

ženski krog na obredno-meditativni delavnici

Obredno-meditativna delavnica “Arhetipi temne ženskosti” (27.6.2014)

27. 6. 2014 je nastopila prazna Luna – prazna Luna v Raku. Prazna Luna je čas počitka, prekinitve cikla za umik, regeneracijo in preobrazbo. Ob prazni Luni so v naših Dušah močneje prisotni in aktivirani arhetipi temne ženskosti. To so arhetipi, ki predstavljajo tudi življenjska obdobja ženske po Materi. Ženske imamo vsako prazno Luno in ob vsaki menstrualni krvavitvi edinstveno možnost, da se povežemo z modrostjo modrejših, starejših, bolj starodavnih. Takrat se namreč za nas meje med svetovi odprejo in črpamo lahko iz starodavne modrosti naših maternic. Prav to smo naredile na delavnici. Skozi ritual smo se povezale s svojo maternico, ki nas je vodila na potovanju po svoji Duši. Na potovanju smo se srečale s 7 arhetipi temne ženskosti, 7 temnimi Boginjami – Babica, Amazonka, Matriarhinja, Svečenica, Čarovnica, Modra Ženska in Temna Mati, ki so se nam predstavile. Skozi delavnico smo se naučile prepoznavati te arhetipe v svojem življenju, jih v polnosti aktivirati in jim dopustiti njihov razcvet.

Več slik lahko vidite tukaj.

Svečenice boginje Inane. slika: Emily Balivet

Svečenice boginje Inane. slika: Emily Balivet

Žensko gibanje ali ženska skupnost – kako se je patriarhat polastil prebujenja žensk

Ko so se sodobne ženske prebudile in se začele boriti za svoje pravice, se je njihovo prebujenje imenovalo “žensko gibanje” (women’s movement). Nato je skozi leta, ko se je družba bolj navadila nanj, postalo “ženska skupnost” (women’s community). Mary Daly, ameriška feministka, pravi, da je ta skrivnostna sprememba izrazov posledica patriarhalnega vmešavanja v žensko prebujanje

Vprašati se moramo namreč: Kaj mi sporoča beseda “gibanje”? Kaj mi sporoča beseda “skupnost”? Beseda gibanje nakazuje na razvoj, rast, spreminjanje in samostojnost. Beseda skupnost pa nakazuje na zaprto in negibljivo skupino, ki se ukvarja s preživetvenimi dejavnostmi

Ko je patriarhalna družba žensko gibanje začela imenovati ženska skupnost, je s tem na nezavedni ravni sporočala, da so prebujene ženske, ki se povezujejo v skupine, le skupnost. Skupnost žensk, ki se združuje zaradi skupnih interesov, nato pa se vrne k svojim družinam, možem, kjer je njihovo osnovno mesto. “Ženska skupnost” zveni kot dejavnost za prosti čas, ležerna, neobremenjena, namenjena sprostitvi, da se ženske nato vrnejo nazaj k svojim obveznostim – skrbi za moške in njihovi instituciji družine

Če "vlogo" zamenjamo za "izkušnjo", postanemo Svečenice.

Če “vlogo” zamenjamo za “izkušnjo”, postanemo Svečenice.

Rdeči šotor – kraj za oddih izmozgane ženske ali alkimijska posoda ženske duhovne rasti?

Ko sem prebrala knjigo Rdeči šotor avtorice Anite Diamant, me je knjiga nahranila z naravnim, sočnim, nefrustriranim pripovedovanjem o ženski spolnosti, nosečnosti, rojevanju, dojenju, materinskosti. Način avtoričinega pripovedovanja v vse te ženske izkušnje vnese svežino, po kateri hrepenimo v patriarhalni družbi kronične izmozganosti. Vendar sem bila nad knjigo tudi malo razočarana. 

V zgodbi je omenjena Dinina (glavna junakinja) babica, ki je svečenica v templju. Z navdušenjem sem pričakovala poglobitev v njeno svečeniško delo, vendar je ostala samo omenjena, o svečeništvu ne izvemo ničesar več.

Ta knjiga je bila povod velikega gibanja rdečih šotorov po vsem svetu. Vse bolj mi je jasno, da je to gibanje “ženske skupnosti” in ne “ženskega gibanja”. 

Maly Daly, že omenjena feministka, pravi, da je stroga do svojih sester in da od njih zahteva “cerebration” (izpeljano iz angelške besede celebration=praznovanje in cerebral=možganski). Razloži namreč, da moramo ženske iz svojih duš izgnati patriarhalne demone, ki nas omejujejo in potlačujejo. Čaka nas torej delo, ne počitek. PraznoLunski počitek je vsekakor tradicija, ki jo moramo ženske vzeti nazaj, saj potrebujemo počitek, bolj kot kdajkoli, vendar je osrednje poslanstvo našega gibanja, da ga iz skupnosti zopet spremenimo v gibanje. Čaka nas rast, spreminjanje paradigem v svojih dušah in v družbenih odnosih, čaka nas tako notranja kot zunanja preobrazba.

Ta proces zahteva potopitev vase, v svojo Dušo. Zahteva dušno potovanje, ki ga moramo nato materializirati kot naše delo, ritual, umetniško delo. 

Voda je element Svečenice. Predstavlja dušno potovanje, globine, očiščenje v duhu in preobrazbo. To je naše resnično poslanstvo, če pogledamo dovolj globoko vase.

Voda je element Svečenice. Predstavlja dušno potovanje, globine, očiščenje v duhu in preobrazbo. To je naše resnično poslanstvo, če pogledamo dovolj globoko vase.

Če se ženske odpovemo neverjetni šamanski sposobnosti svoje duše in se zadovoljimo z negovalno “vlogo”, sprejmemo patriarhalno redukcijo ženskega gibanja v žensko skupnost. Svoje prebujenje označimo kot razvedrilo v prostem času in ne kot duhovno in zgodovinsko pomembno dejanje. Svoj notranji razvoj (za katerega Jung pravi, da je naša najpomembnejša naloga v življenju) označimo za drugotnega pomena, pred vsemi “vlogami” v našem življenju.

Tega ne moremo dopustiti. Ko odkrijemo v svoji duši nekaj novega, novo Resnico, ne moremo dopustiti, da bi nam zunanja institucija to odvzela in začela interpretirati naše izkustvo kot del svoje dogme. To je premeten način kraje naše moči. Ženske se moramo naučiti braniti naše meje in “avtorske pravice” naših dušnih potovanj in ženskih misterijev.

Ana Drevenšek

Kako ti doživljaš žensko gibanje? Si kdaj občutila odpor do gibanja za opolnomočenje žensk Zakaj? Si kdaj izkusila, da ti je predstavnik kakršnekoli institucije interpretiral področja tvojega, ženskega doživljanja (bodisi telesnega, duševnega, duhovnega)? Kako se spopadaš s patriarhalnim odnosom do žensk, ženskosti? Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Reši anketo o menstrualnem ciklu in pomagaj Rdečemu šotoru pri ozaveščanju o menstrualnem ciklu! Cenim tvoj čas in tvoj trud!

Meditacija za prazno Luno: Vpliv patriarhata na psihologijo ženske

prazna luna1

Ne dovoli, da bi patriarhat preprečil tvojo edinstveno individuacijo.

Danes bo ob 8.16 nastopila prazna Luna. Ob 8.05 pa Sončev mrk. Že od 23. aprila naprej pa plavamo v vrtincu energij velikega križa, ko so si štirje mogočni planeti Jupiter, Uran, Mars in Pluton nasproti, ustvarjajoč križ iz 2 opozicij in 4 kvadratov, močnih aspektov prečiščevanja in transformacije.

Sončni mrk je posebna prazna Luna. Zgodi se, ko je Luna točno med Zemljo in Soncem. Sonce, počelo svetlobe in oživljenja, se v tem trenutku popolnoma zlije s skrivnostno, mistično temo Lune. Luna blokira svetlobo Sonca. V tem trenutku navidezne teme se duhovnost in duša na novo združita, začenjajoč nov spiralni cikel naše rasti.

Vsi mrki nakazujejo spremembo; Sončni mrk pomeni začetke in se ponavadi manifestira kot dogodek v zunanjem svetu. Ob Sončnih mrkih: začnemo nekaj novega, sami sebi damo obljubo, se nečemu predamo, nekaj objavimo, se predstavimo, pojavimo, naredimo načrt, izberemo dogodke, sklenemo odločitve, se odzovemu izzivu, se potrudimo, spremenimo, zorimo, se lotimo večjih izzivov, potujemo z večjo hitrostjo, se počutimo nemirni, pod pritiskom rokov in naraščanjem čustev, doživljamo krizo in smo hkrati navdušeni. 

Sončni mrk

Sončni mrk

Zakaj doživljamo krizo, hkrati pa smo navdušene; smo pod pritiskom, a hkrati naraščajo čustva? Ker je to čas prazne Lune, čas umika, tišine, časa, ko se je potrebno zavedati, da beseda ustvarja dualnost in da je naš izvorni dom Tišina, ki je Eno, ki je Praznina … In iz te tišine se prerodimo nove, sveže, negujoč novo energijo, ki se podaja na svoj življenjski cikel do naslednje prazne Lune …

Veliki križ aprila 2014

Veliki križ, ki se je poravnal v svojo veličastno razporeditev 23. aprila, leži v kardinalnih znamenjih (Oven, Tehtnica, Kozorog in Rak), ki predstavljajo 4 smeri neba, sezonsko kolo leta. Veliki križ nam zato prinaša preobrazbe temeljev našega življenja. Veliki križ je izjemno dinamičen, kot vulkan, pripravljen, da izbruhne. V njem energija kipi in se vrtinči in obupano išče izhod. Obdobje velikega križa je čas, ko se lahko zapletemo v lastno bolečino in subjektivno izkušanje krivice, vendar je lekcije te veličastne postavitve globlja. Napačne so namreč tako pogoste interpretacije večine astrologov vseh časov, ki astrološke postavitve, planete in aspekte delijo na pozitivne in negativne, dobronamerne in zlonamerne. Nobena astrološka postavitev ne more biti škodljiva. Vse, kar se dogaja v vesolju, se dogaja zato, da bi mi skozi te procese rasli, širili in poglabljali svoje zavedanje in spoznavali duhovne resnice. Res je, takšne postavitve, kot so veliki križ, lahko privabijo na površje negativna občutja, vso potlačeno energijo raznih pozabljenih bolečin. Vendar je to več kot dobrodošel proces, saj nas očiščuje naših subjektivnih projekcij in nam omogoča, da bolj zrelo in z izostrenimi instinkti stopimo v življenje. Veliki križ bo v nas generiral ogromno energije, ki se bo vrtinčila v naših dušah in iskala izhod. Naša odločitev je, ali nas bo ta energija zlomila, ali pa jo bomo uporabile za zmago nad notranjimi destruktivnimi silami in spoprijateljitev z notranjimi pomočniki. Vsaka vojna – metaforična ali resnična – nosi v sebi hrepenenje po preobrazbi, po miru. Vsaka smrt nosi v sebi potencial prerojenja. Neznano neizogibno vzbudi strah in tesnobo in zato je to čas, ko je neizmernega pomena prizemljevanje, molitev, meditacija, kvaliteten spanec in zdrava prehrana, ki poskrbijo zato, da se z izzivi soočimo z odprtim in pogumnim srcem.

Astrologinja Cinzia Meneghello nam odlično razjasni, kaj je resnična, duhovna lekcija velikega križna onkraj klasičnega astrološkega pesimizma“Da, Mars v Tehtnici v opoziciji z Uranom v Ovnu nas lahko naredi bolj jezne in nam v življenje prinese “nasilne opozicije”. Toda lahko nam pokaže tudi nekaj večjega: da se je možno boriti nazaj z orožjem spokojne odpornosti in ustvarjalne iznajdljivosti. Lahko nas vzpodbudi, da najdemo alternativne načine za soočanje s težavami. Lahko nam pokaže, kako osvoboditi svoje zaznave, ko nepričakovano potrka na naša vrata. Mars v opoziciji z Uranom lahko izzove naše svobode, da bi se lahko potopili globoko v naše duše in znotraj sebe našli resničnejšo svobodo. In da, Jupiter v Raku v opoziciji s Plutonom v Kozorogu ni ravno najlažji tranzit… In vendar nas optimizem (Jupiter) nasproti transformaciji (Pluton) lahko nauči nekaj globljega. Ne gre se za to, da bi bili pesimistični. Ne gre se zato, da bi se krčevito bojevali proti spremembi. Višji pomen, ki ga vsebuje takšen aspekt, je zaobjeti našo lastno “malo smrt” in dovoliti odkritje skritih potencialov. Štirje planeti  – Mars, Jupiter, Pluton in Uran – ki so med seboj v kvadratih na 13 stopinjah, bodo vsekakor prinesli izzive, bodisi v naših osebnih živjlenjih ali v manj osebnih zadevah okrog nas.  In vendar bi moral biti ta veliki križ odskočna deska za soočanje s temo, ki je morda še nismo sprejeli, temo, ki lahko prebudi globlje razumevanje naše vrednosti in nesebičnih vrednot. Biti v sozvočju s križem pomeni biti v sozvočju s tem protislovjem. Ključna beseda tega križa je “zaupanje, opiranje” – na višje ideale, višjo moč, na tisto, kar je nespremenljivo, onkraj nenehnih sprememb življenja.  Mars lahko prebudi odkritje notranjega bojevnika, ki nam lahko da moč in razjasnitev, zaščito in samozavest. Mrk lahko osvetli težave, ki smo se jim predolgo izmikali. Razkrije nam lahko notranjo luč, na katero smo pozabili, skrivnosti in resnice. Pluton lahko prinese konce, pa tudi priložnosti, da ponovno odkrijemo našo notranjo moč in novo, učinkovitejšo vizijo. Veliki križ lahko prinese izzive, vendar lahko prinese tudi luč, ki osvetli naš višji jaz, spominjajoč nas, naj se opremo na nekaj višjega, ko vse ostalo odpove.”   

Ženski arhetipi, ženske psihične iniciacije – prekinitev vpliva patriarhata na naše psihično življenje

Ženska najgloblja intuicija prebiva v jajčnikih in maternici. slika: Meinrad Craighead

Ženska najgloblja intuicija prebiva v jajčnikih in maternici.
slika: Meinrad Craighead

Sodobna ženska psiha doživlja v svojem razvoju specifične iniciacije, ki so tako posebne in drugačne od moških. Cilj vseh je, da nas ponovno povežejo z intuicijo, instinkti in našo divjo naravo ter da onemogočijo destruktven vpliv negativnih psihičnih figur (poosebljenih aspektov psihe).

O teh ženskih iniciacijah piše Clarissa Pinkola Estés v svoji knjigi Ženske, ki tečejo z volkovi. Za najglobljo, izvorno žensko naravo je skovala ime Divja ženska. Vsi procesi, ki se dogajajo v ženski psihi, stremijo k združenju in harmoničnem bivanju z Divjo žensko.

Clarissa opisuje žensko kot sprva naivno in lahkoverno. Naivna je, ker ni v stiku s svojo intuicijo, svojimi instinkti, ki bi jo opozarjali na morebitne nevarnosti oziroma na situacije, ki so nekaj drugega kot tisto, kar izgledajo, da so. Prva ženska iniciacija je padec v nemilost kruti psihični ali resnični figuri, ki se je rešimo tako, da prisluhnemo svoji intuiciji, ki nas reši iz nastale godlje. Tako smo iniciirane v instinkt, ki ga ne izgubimo več in zrelejše smo, ker smo spoznale, da stvari niso vedno takšne, kakršne so na videz.

Ena izmed iniciacij ženske je tudi pokončati oziroma ukrotiti notranjega uničevalca. To je črni animus (moški v ženski), ki se napaja z vrednotami in pritiski družine in širše družbe. To je neukročen animus, ker ga ne nadzoruje notranja divja ženska, temveč zunanji vplivi. Ta animus je destruktiven, žensko navznoter uničuje tako, da ji jemlje pogum, samozavest, mrtviči ideje, navdušenje in kreativno energijo, jo ponižuje in ji govori, da je nepomembna. Naloga ženske je, da prepozna tega notranjega uničevalca ter ga ukroti – postati mora služabnik Divje ženske, ki ga vodi in nadzoruje in ne več služabnik vrednot družine in družbe. Torej, postati mora služabnik ženske same in ne več zunanjih figur.

Boginja Diana/Artemida. Boginja lova, Lune in deviške spolnosti.  Device (virgo, virgen, virgin) so se imenovale starodavne Lunine svečenice. Beseda devica je imela prizvok ženske, ki je neporočena, ki ne pripada moškemu, ženske, ki je ena v sebi. Beseda virgin izhaja iz latinskega korena, ki pomeni moč, silo in veščino in ki se je kasneje razvil tudi v besedo za moškost: virilnost.  Ištar, Diana, Astarte, Izis so bile device, kar se ni nanašalo na spolno čistost, temveč na spolno neodvisnost.  Vsi veliki kulturni heroji preteklosti naj bi se rodili iz deviških mater: Marduk, Gilgameš, Buddha, Oziris, Dioniz, Džinkis Khan, Jesus. Vsi so bili potrjeni sinovi Velike Matere, Izvorne. Njihova zemeljska moč je izhajala od Nje. Ko so Judje uporabljali to besedo in njeno aramejsko obliko, je pomenila "dekle", "mlado žensko", brez prizvoka spolne čistosti.  Kasneje pa krščanski prevajalci niso mogli dojeti Device Marije kot spolno neodvisne, zato so pomen device spreobrnili v spolno čisto, nedotaknjeno.

Boginja Diana/Artemida. Boginja lova, Lune in deviške spolnosti.
Device (virgo, virgen, virgin) so se imenovale starodavne Lunine svečenice.
Beseda devica je imela prizvok ženske, ki je neporočena, ki ne pripada moškemu, ženske, ki je ena v sebi.
Beseda virgin izhaja iz latinskega korena, ki pomeni moč, silo in veščino in ki se je kasneje razvil tudi v besedo za moškost: virilnost.
Ištar, Diana, Astarte, Izis so bile device, kar se ni nanašalo na spolno čistost, temveč na spolno neodvisnost.
Vsi veliki kulturni heroji preteklosti naj bi se rodili iz deviških mater: Marduk, Gilgameš, Buddha, Oziris, Dioniz, Džinkis Khan, Jesus. Vsi so bili potrjeni sinovi Velike Matere, Izvorne. Njihova zemeljska moč je izhajala od Nje.
Ko so Judje uporabljali to besedo in njeno aramejsko obliko, je pomenila “dekle”, “mlado žensko”, brez prizvoka spolne čistosti.
Kasneje pa krščanski prevajalci niso mogli dojeti Device Marije kot spolno neodvisne, zato so pomen device spreobrnili v spolno čisto, nedotaknjenoKot vidimo, je

Kot vidimo, je poglaviten motiv ženskih iniciacij osvoboditi se velike nevarnosti tako, da se ponovno povežemo s svojo instinktivno naravo. A od kod se je sploh vzela ta tako velika ranljivost žensk? Ali je res naravna, prirojena? Ali pa je morda posledica eone starega patriarhalnega potlačevanja žensk?

Boginja Diana/Artemida je le ena od Boginj, ki so morda ključ za razumevanje izvorne ženskosti. Diana je boginja lova, Lune in deviške spolnosti. Vendar je beseda devica v antičnih časih pomenila nekaj popolnoma drugega kot danes. Ni pomenila spolno “čiste” – nedotaknjene ženske, temveč žensko, ki je spolno neodvisna, ki ne pripada moškemu. Precej drugačna paradigma, kajne?

Izvorna ženskost, kot so jo poznali v davnih matriarhalnih časih, je bila neustrašna ženskost, ki ni bila nikoli naivna, saj ji je bila instinktivnost položena v zibko.

Izvorna ženskost je bila divja od rojstva dalje in nikoli v življenju ženske se ni toliko izgubila, da bi se morala ženska skozi notranje psihološke iniciacije zopet prebiti do nje. Zakaj? Ker ni bilo destruktivnih vplivov zunanjosti, ki bi njen animus napajale s sovražnostjo.

Zdrava družba ne oporeka naravni divji ženskosti in je ne moti šamanska, meditativna plat ženske duše. Zdrava družba je pravzaprav zelo srečna, da vsebuje tudi ženske, ta čudovita bitja, ki imajo lahek dostop do globljih izvirov védenja in ki skozi svoje mesečne krvavitve prinašajo vizije za celotno skupnost.

Boginja Ištar

Boginja Ištar

“Starešine pravijo, da morajo moški gledati na ženske s svetostjo. Moški nikoli ne bi smel ponižati žensko ali jo na drug način osramotiti. Ko imamo probleme, bi se morali obrniti na žensko za nasvet. Odprto bi morali deliti z njimi naše težave. Ženska razmišlja intuitivno. Dostop ima do drugega sistema znanja, ki ga razvije malo moških. Pomaga nam lahko razumeti. Z njo moramo ravnati dobro.” Indijanska modrost

Zdrava družba vzpodbuja to naravno “norost” ženske, njeno Divjost in neukročenost, njeno divje ustvarjanje in modro rojevanje, modro spremljanje k smrti, ples s cikli življenja.

In ko je bila družba še zdrava, ženske niso doživljaje iniciacij, ki jih opisuje Clarissa.

Nato pa je družba zbolela in začela zaničevati žensko. In sodobna ženska mora zaradi posledic tega zaničevanja, preden se sploh lahko loti uresničevanja svojih sanj in tistega “nekaj več”, preiti skozi notranje iniciacije, ki jo odrešijo ponotranjenih uničevalcev, ki so pravzaprav ponotranjeni glasovi, podaljški ženskosti nenaklonjenih zunanjih figur – družine, družbe, sistema.

“Kot gozdna steza, ki vse bolj bledi, dokler nazadnje ne izgine v nič, se tradicionalna psihološka teorija izteče, ne da bi utegnila zajeti ustvarjalno, nadarjeno, globoko žensko. Tradicionalna psihologija pogosto zamolči ali pa zelo skopari z globljimi stvarmi, pomembnimi za ženske: ne govori o arhetipskem, intuitivnem, spolnem in cikličnem, o obdobjih žensk, o ženskem načinu dojemanja in delovanja, o ženskem vedenju, njenem ustvarjalnem ognju.” Clarissa Pinkola Estés

“Močan moški lahko shaja z močno žensko. Šibak moški bo rekel, da je nespodobna.”

Sodobne ženske moramo najti svojo izvorno Divjost, dva milijona staro žensko, ki živi v naših jajčnikih in nas vodi skozi naše instinkte. A da pridemo do tja, nas bo pogosto čakalo prečiščevanje notranjih vsebin, predvsem krotenje tistih destruktivnih, ki so si zahrbtno utrle pot v naše duše, ko nismo bile pozorne ali pa smo bile preveč ranljive in nežne, da bi jih prepoznale.

In prav to čiščenje nas prav lahko doleti med zloglasnim Velikim Križem. Zato, ker smo ta križ

ponotranjile.

Spomnimo se – uničevalski animus je ponotranjen glas proti našemu bistvu nastrojene zunanjosti. Sedaj je ponotranjen! Doživljamo ga kot del sebe, kot svoj notranji glas! In zato se mu podrejamo in ga ubogamo. On pa nas uničuje. Čas je, da ga ukrotimo. Čaka nas torej

notranja bitka.

Kadar se znajdemo v destruktivnih odnosih z destruktivnimi osebami, v izčrpavajočih situacijah, ki pijejo našo življenjsko strast, se spomnimo, da je vse skupaj po vsej verjetnosti

projekcija in manifestacija našega lastnega neukročenega uničevalskega animusa.

In da ga moramo najprej ukrotiti v sebi in potem bodo odpadle vse negativne zunanje okoliščine. Kadar se torej zalotimo v obtoževanju drugih, v občutkih zamere, jeze do drugih, kadar krivimo druge (kar se med velikim križem prav lahko zgodi), se spomnimo na notranji animus in najprej ukrotimo njega. Kajti on privlači zunanje situacije, ki so mu podobne. In nato bomo svobodne.

Ana Drevenšek

Kako ti doživljaš notranjega uničevalca? Notranje iniciacije v instinktivnost? Kako si doživela te prehode? Kako si se prebudila svoji intuiciji? Kako si začela videti resnično naravo stvari in se nisi več pustila prevarati izgledu?  Kako doživljaš avtentično, izvorno ženskost? Kaj je zate Divja ženska? Zapiši v komentar in nas razsvetli!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Reši anketo o menstrualnem ciklu in pomagaj Rdečemu šotoru pri ozaveščanju o menstrualnem ciklu! Cenim tvoj čas in tvoj trud!

31.oktober: Noč čarovnic – noč Morane

Morana in Vesna, slika: Ivana Rezek

Morana in Vesna, slika: Ivana Rezek

“Samhain/Halloween/.. je tudi slovenski / slovanski staroverski praznik, le da smo mu rekli Morana in je bil eden izmed najpomembnejših letnih prelomnic. Morana je pogansko novo leto. To je bil čas zadnje, tretje žetve, le da se tokrat ni želo žito, ampak življenje. Poklala se je živina in meso se je pripravljalo za hrano čez dolgo in mrzlo zimo.

Morana je staroslovanska boginja smrti, zime in teme. Njeno ime izvira iz indoevropskega korena »mer«, ki pomeni »umreti«, »zrušiti«. Mnogo slovanskih besed, med njimi slovenske »moriti«, »umreti«, »mora«, »smrt«, »odmor« in druge izhajajo iz istega korena.

Morana je zato praznik smrti, saj leto umira, sonce izgublja svojo moč. To je tudi čas smrti Zemlje, saj rastline, semena in žita počasi zaspijo, da bi se lahko znova zbudili v pomlad. Živali se pripravljajo na zimo, nekatere na zimsko spanje. Zemlja bo za nekaj časa zaspala.

V času Morane se energija Matere Narave potegne navznoter in tudi mi bi se v tem času morali zazreti vase. Razumeti in si razložiti leto, ki smo ga preživeli in modrosti, ki nas jih je naučilo. Dobre in slabe, iz njih bomo črpali moči v prihodnosti.
Svarog, bog Sonca odhaja v podzemlje in odstira tančico med svetom živih in mrtvih. Ob prazniku Morane nas obiskujejo duše prednikov. Spominjamo se jih in jih počastimo s prižiganjem ognja, sveč, njim v čast okrasimo oltarje z odpadlim listjem, žitom, oreščki, bučami, ter jih poklonimo Materi Naravi, trojni boginji, ki je sedaj nastopila kot zrela, Modra ženska ter prinaša moč intuicije, modrosti in večnega znanja.
Kot vedno je tudi tokrat smrt, praznik Morane, nov začetek. Čas, da pustimo staremu in tistemu, ki nam ne služi več, da odide in tako naredi prostor novemu, mlademu življenju.

Prižiganje ognja in sveč je predvsem kasnejša, keltska navada in izvira iz praznika Samhain. S prižiganjem ognja in pojedinami so se poklonili in zahvalili Boginji za vse darove, ki jim jih je namenila. Na pojedino so bile povabljene tudi duše prednikov.
Današnji večer je torej konec nečesa, trenutek za zahvalo za vse blagoslove, ki nam jih Narava daje:hrano, zatočišče, zdravlje, družino,… Premislimo, kaj nam je leto prineslo, kaj smo se naučili in kako bomo to modrost uporabili za naše skupno dobro. Morana je ženska. In sveta ženska energija vedno daje, skrbi, usmerja, neguje, varuje in brezpogojno ljubi.
Krščanstvo je ta čudovit in priljubljeni poganski praznik prikazalo kot čaščenje hudiča in teme. Papež Gregor I. je leta 601 z dekretom ukazal čaščenje vseh svetnikov na isti dan. Njegov namen je bil uporabiti moč tradicije stare vere v svojo korist in sčasoma zliti oba praznika v krščansko dominanco ter tako pustiti staremu, da pade v pozabo. Od takrat je minilo 1412 let a se zdi, da svojih pravih korenin nismo pozabili, nasprotno, vedno močneje se jih zavedamo.”

Sandrine Tamše, Yoga Samarpan Co-op

Mitološka ženskost – fenomen Boginje

Kotel je v poganski tradiciji simbol Boginje.

Kotel je v poganski tradiciji simbol Boginje.

Mitološka ženskost v obliki boginj je ena izmed manifestacij ženskega v poganskih tradicijah. Boginja je najvišja oblika ženskosti, ženskost, ki presega zemeljsko razumevanje ženskih kvalitet in ženskih energij, temveč zaobjema ženskost kot kreatorico, ustvarjalko in mati vsega, kar obstaja. Poganske tradicije dojemajo dualnost narave (v nasprotju z nekaterimi drugimi tradicijami, ki jo zanikajo) kot obstoj tako bogov kot boginj s specifičnimi lastnostmi in značaji, ki odražajo razumevanje tega, kar je “ženstveno” in kar je “moško”.

Obstoj bogov in boginj torej ni naključen, temveč ima korenine v razumevanju dvojnosti moči in fenomenov v naravi. Ta zaznava se odraža tudi v daoističnem nauku o yin-u in yang-u, ki ima močan vpliv na daoistično filozofijo, kozmologijo in odnos do sveta.
Vse, kar obstaja, se poraja in umira skozi naravno gibanje, tok in transformacije Daa. V pojavnem svetu se Dao manifestira v obliki yin-a in yang-a, ki se zrcalita v naravi sveta – dualnosti naravnih fenomenov. Takšnega izročila pa ne pozna le kitajska misel, temveč je prisotno v vseh svetovnih tradicijah, ki temeljijo na spoštovanju in čaščenju vsega, kar je Naravno. Plod njihovega opazovanja Narave je zavest o izvoru vsega bivajočega, ki se v pojavnem svetu manifestira kot dvojica. Dvojica Boga in Boginje. Njun odnos in njuno medsebojno delovanje vladata vsemu življenju in bivanju. Da bi torej dosegli harmonijo, moramo najprej zaznavati dvojnost v naravi, nato pa slediti njenemu toku, igri yin-a in yang-a ter razumevati njun pomen. Razumevanje nauka o dvojnosti, o dveh silah, ki sta manifestacija Daa – izvora, je tako ključno za razumevanje svojega življenja in ritma svojega bivanja, kot je ključnega pomena razumeti naravo cikličnosti in krožnega gibanja življenja. Zavest o dvojnih silah je razlog za pojav specifičnega fenomena v naravnih/poganskih/antičnih/starodavnih/večnih tradicijah – fenomena Boginje.

Razumevanje cikličnosti, kot je opisano v tem članku nam prinaša odrešitev od tesnobe, naglice, napetosti, razočaranj – kadar razumemo, da življenje teče v ciklih, ki imajo začetek in konec, ki vsebujejo razvoj določenega procesa, na življenje ne gledamo več kot na linearno črto, ki je omejena in določena za doseganje premočrtnih ciljev. Kadar vidimo življenje kot verigo medseboj povezanih ciklov, se osredotočamo na doživljanje procesa in usvajanje lekcij, ki jih posamezen cikel prinaša. Živimo v harmoniji s ciklom in cikli nas kot valovi morja nosijo skozi življenje, vendo globlje, vedno višje po spirali življenja.
Dojemanje in zaznavanje dualnosti je del nauka o cikličnosti – izmenjevanje noči in dneva, dela in počitka, navdušenja in refleksije, življenja in smrti poteka v ciklih. Življenje vidimo kot dinamičen ples dveh izmenjujočih in dopolnjujočih se sil.

Ker se ljudstva in posamezniki, ki živijo v harmoniji z Naravnim, zavedajo, kako zelo pomembno je ravnovesje med dvema silama Narave, obstajajo tako bogovi kot boginje. Bogovi in boginje omogočajo ravnovesje v človeškem čaščenju, ravnovesje v mitološki, božanski sferi – ljudje lahko častijo tako moške kot ženske arhetipe, ki se izražajo skozi bogove in boginje. To ustvarja psihološko ravnovesje moških in ženstvenih stališč v človeški psihi.

Jung je dejal, da so bogovi, boginje in druga mitološka bitja poosebitve psihičnih sil v človeški psihi. So arhetipi, osnovni elementi psihe in njihov obstoj človeka vodi k določenem načinu razmišljanja, čutenja in delovanja – vodijo ga proti sebstvu, središču duše, višjemu jazu, kar se imenuje proces individuacije. Individuacija je proces odkrivanja in uporabe individualnih, specifičnih talentov/potencialov in nagnjenj, kar vodi k osvoboditvi in spoznavanju. Proces individuacije temelji na izkušanju nezavednega, kjer se sporočila sebstva izražajo v simboličnem jeziku. Individuacija popelje človeka v numinozna (duhovna, trans) stanja zavesti, da bi lahko razvozlal ta sporočila in deloval v skladu z njimi.

In prav na tak način deluje čaščenje bogov in boginj na častilce – med kontemplacijo božanstev sprejemajo vodstvo za svoje življenje in duhovne cilje.

Podrobno opazovanje in poglabljanje v naravo boginj nam pomaga razumeti naravo yin-a in yang-a. Moškost namreč poznamo do potankosti, za nas nima več skrivnosti. Še več, postala je omejujoča in ogrožujoča. Čas je, da se poglobimo v ženstvenost in šele, ko jo bomo razumeli, bomo razumeli tudi odnos med moškim in ženskim ter razlog za obstoj dvojnosti.

Pesem Boginje (Scott Cunningham)

Jaz sem Velika Mati,
ki so jo častili vsa eksistenca in vse bivajoče že preden so bili zavestni.
Jaz sem prvobitna ženska sila, brezmejna in večna.

Jaz sem čista Boginja lune, gospodarica vse magije. 
Vetrovi in trepetajoče listje šepetajo moje ime.
Na svoji obrvi nosim naraščajočo luno
in moja stopala počivajo na zvezdnem nebu.
Jaz sem še nerazrešene skrivnosti, novo postavljena pot.
Jaz sem polje, ki se ga plug še ni dotaknil.
Veseli se v meni in spoznaj polnost mladosti.

Jaz sem blagoslovljena Mati, razkošna mati žetve.
Oblečena sem v globok, hladen čudež zemlje
in v zlato polj, obteženih od mojega klasja.
Jaz vladam plimovanju zemlje;
vse stvari se izpolnijo glede na moja obdobja.
Jaz sem zatočišče in zdravilka.
Jaz sem Mati, ki daje življenje, čudežno plodna.

Časti me kot Modro,
nežno od neprekinjenega cikla smrti in prerojenja.
Jaz sem kolo, senca lune.
Vladam ciklom žensk in moških in
osvobodim in obnovim utrujene duše.
Čeprav je tema smrti moja domena,
je veselja rojstva moje darilo.

Ana Drevenšek

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.