Čudovita izkušnja komplementarnosti

Intervju iz junijske številke revije Karma Plus. Avtorica vprašanj je Nikolina Brkić.

Kje Rdeči Šotor?

Rdeči Šotor je nujen prostor za žensko. Ni nujno neka organizirana skupina, kot naše Društvo Rdeči šotor, gre se bolj za združevanje žensk na poseben način, z namenom zavestno negovati in ohranjati védenje o ženski izkušnji, o ženski modrosti, praznovati ženskost. Ker se je takšno združevanje v sodobnem času izgubilo in izkoreninilo, je vzniknilo mnogo organizacij, gibanj in pobud, kot je Društvo Rdeči šotor, ki poskušajo obuditi žensko zavedanje sebe, svojih specifičnosti, svojega ritma in načina doživljanja življenja. Če imamo ženske rdečešotorski prostor, kot ga imenujem, se poznamo, smo opolnomočene in nimamo slabe vesti živeti tako, kot nam veleva naše žensko telo in ženska psiha. Tako smo tudi v polnosti opremljene za plodno delovanje v družbi, za plodne odnose z moškimi, za srečnejše materinjenje… Ko ženske izgubimo rdečešotorski prostor, postanemo kot osiroteli otroci, kot brezdomke, kot rastline brez korenin. Tavamo izgubljene, se izgubljamo v zmedenih in protislovnih navodilih, kako biti ženska in smo žrtve raznoraznih telesno/duhovno zatiralskih avtoritet.

Kakšen je njegov namen oz. kaj hoče naučiti žensko?

Rdeči Šotor je ustvarjen kot kraj, kjer ženske prejmemo negovanje, ki ga ženske nujno potrebujemo. Smo tisti del človeštva, ki poraja, iz katerega se stvari rojevajo. Potrebujemo veliko dušne hrane in veliko počitka, da naša telesa ne usahnejo od izčrpanosti in da se naša dušna pokrajina ne izsuši. Rdeči Šotor želi v vsaki ženski, ki vstopi vanj, obuditi zavedanje o mehanizmih ženskega telesa – o menstrualnem ciklu, nosečnosti, porodu in materinstvu, o menopavzi – o psiholoških procesih, ki spremljajo te prehode in o duhovnih lekcijah, ki so posejane znotraj njih. V ženskah želi vzbuditi zavedanje, kaj pomeni živeti s temi prehodi, kakšne so njihove dragocenosti in kakšen prostor v našem življenju si zaslužijo. V patriarhalni družbi nam namreč ni vedno omogočeno živeti ritem, ki nam ga narekujejo naši krvni misteriji. Rdeči Šotor si želi ženskam pomagati tudi do več zavesti na področju specifične ženske psihologije – večino psihologije so ustvarili moški in po moškem modelu; Jung je bil eden od izjem, ki je govoril o specifičnih ženskih psihičnih procesih. Kot je ciklično in ustvarjalno naše telo, je takšna tudi naša duša. Procesi, ki se vršijo v njej, so drugačni kot v moški duši. Ne boljši, ne slabši, le drugačni. In končno, Rdeči Šotor goji občutek ženske svetosti. Obuja zavedanje o Ženskem obrazu Božjega in časti Božje tudi v njegovih Ženskih lastnostih. Na kratko bi lahko rekli, da Rdeči Šotor obuja čutenje in zaznavanje Boginje.

Kdaj in kako si začutila svoje poslanstvo?

Mislim, da je poslanstvo nekaj, kar je znotraj nas od nekdaj in ga na nek način ves čas čutimo. Postajamo le bolj in bolj zavestni tega, kaj točno je, celo življenje se kristalizira njegova vizija. Toda če moram izbrati trenutek, je to v času mojega osemnajstega leta, ko sem se odločila postati doula – obporodna spremljevalka. Od tu se mi je odprl svet ženskih misterijev.

Zakaj po tvoje ženske več ne krvavijo skupaj?

Ker živimo ločene od Narave, od naravne svetlobe, od naravnih ciklov in gibanja naravnih energij. Ker živimo ločene od modrosti svojega ženskega telesa in psihe. Ker ne gojimo več rdečešotorskega prostora med nami, smo se oddaljile druga od druge in se ne čutimo več kot sestre druga drugi.

Kako se ženska lahko najučinkoviteje poglobi vase v obdobju menstrualne krvavitve oz. do kakšne mere bi se morala v tem času odmakniti od zunanjega sveta?

V času menstrualne krvavitve je idealno, če je ženska doma (v prihodnosti bomo to dosegle, tako kot smo porodniški dopust; le-tega pa bomo podaljšale – do 3 leta) in nima nobenih obveznosti in opravil. Najbolje je, če lahko počne to, kar resnično želi in ne to, kar »mora«. Če ji ustreza, naj počiva, je obilno in hranljivo hrano, se neguje – telesno in duševno; morda pa ji ustreza gibanje, telesno izražanje, morda ples. Važno je, da vsaj dva dni posveti sebi in dovoli nezavednemu, da privre na dan, skozi sanje, meditacijo, poglobljeno razmišljanje, itd. To je vizionarski čas, ki daje odgovore na življenjska vprašanja in usmerja žensko na njeno avtentično pot, če mu to dovolimo.

Meniš, da menstrualne bolečine izhajajo iz duhovnih zavrtosti in kaj priporočaš kako jih odpraviti?

Menstrualne bolečine so krik maternice, ki ne more živeti v svojem ritmu. Niso znamenje, da ženska počne karkoli narobe, temveč klic po več ljubezni do sebe, po nežnosti do sebe, uvidevnosti do sebe. Vzroki za bolečine so zelo različni in ne bi bilo dobro, da posplošujem, saj lahko brez potrebe koga zmedem. Odpravljanje menstrualnih bolečin je najučinkovitejše, če se ženska poglobi vase in odkriva svoj resnični glas in svoje potrebe, ob podpori svojega telesa z različnimi terapijami.

Lahko ženska ženski v tem obdobju pomaga in kako?

Seveda. V času menstrualne krvavitve dobro dene prisotnost zavestne ženske, ki se zaveda, kaj pomeni biti v menstrualnem času. Dobro je, če ženske postanemo uvidevne druga do druge in damo druga drugi prostor, da se izražamo tako, kot nam narekuje faza našega menstrualnega cikla. Tako bi se vse lažje sprejemale takšne kot smo v določeni fazi cikla in prispevale h kolektivnem zdravljenju žensk.

Kakšna je v resnici močna ženska?

Močna ženska je kočljiv izraz; moč ponavadi napačno razumemo. Moč ne pomeni nujno trdnost, čvrstost, vzdržljivost, pokončnost. Prava moč je imeti sočutje do sebe do take mere, da se lahko v vsakem trenutku sprejemam in se zavestno srečam z vsakim občutkom, čustvom, situacijo, procesom, v katerem se znajdem. In da delujem iz tega notranjega zavezništva s sabo in svojo avtentičnostjo. Tako tudi ustvarjam prostor za druge, da lahko stopijo v stik s svojo avtentičnostjo, začutijo sočutje do sebe in se zdravijo.

Meniš, da tudi zavest moških v sodobnem času raste, da vedno bolj razumejo energijo ženske?

Seveda, zavest moških raste in to me zelo radosti. Moški se opogumljajo, raziskujejo pokrajine v sebi, ki so bile tisočletja nedotaknjene zaradi represije patriarhata. To je pogosto strašljivo delo, ki ti včasih daje občutek samo-izničenja in zato so moški, ki se podajo na to pot zelo pogumni. Vedno več je moških, ki preživijo to potovanje J in pridobijo stik z globljim in bolj avtentičnim virom notranje moči ter se posledično bolje vživijo v drugačnost ženske, jo lažje spoštujejo in ji dajo prostor.

Ali sta po tvoje v sodobni družbi moški in ženska lahko popolnoma enakopravna?

Seveda. Toda opozorila bi na globlji pomen enakopravnosti. V sodobnem času ta beseda ne more imeti le pravno-političnega pomena. Nujno se moramo zavesti njenega psihološkega pomena, kajti le od naše psihološke osveščenosti je odvisno, ali se bo človeštvo razvilo in prebrodilo trenutno krizo z več samozavedanja ali pa bo potonilo v tragediji lastnega nezavedanja. Enakopravnost v globljem pomenu pomeni, da imata tako moški kot ženska duševni prostor, da se izražata v skladu s specifikami svojega telesa (fiziologije) in svoje psihe, da lahko živita v sebi lastnem ritmu, v skladu s svojim doživljanjem. Resnična enakopravnost pravzaprav pomeni resnično duševno osvobojenost človeštva, pravno-politični aspekti so le naravna posledica, ki naj bi sledila tej notranji evoluciji.

Ženske ozaveščaš in jim predstavljaš prostor v katerem se lahko povežejo same s seboj, se duhovno okrepijo. Kakšno pa je tvoje sporočilo moškim?

Moje sporočilo moškim je, da jih ženske spoštujemo, da spoštujemo njihove specifične bitke in procese, v katerih so se znašli zaradi zgodovinskih okoliščin in da se bomo potrudile te procese razumeti in s sočutjem ustvariti prostor zanje. Moške prosimo za razumevajoče postopanje, kajti ženske se po večtisočletnem spanju prebujamo v zavedanje sebe, še tipamo in iščemo, včasih še same ne znamo ubesediti, kaj se nam dogaja. Kot pravijo stari Indijci, ženska je Shakti – divji, energični, ustvarjalni, dinamični, nepredvidljiv aspekt Božjega, moški pa je Shiva, steber notranje zavesti, ki ne izgubi fokusa na bistveno. Prav tako se moškim zahvaljujemo, da so, da se iščejo, da se ustvarjajo in da nam podarjajo čudovito izkušnjo komplementarnosti!

Meniš, da sta moška in ženska energija ločeni ali pa so za njun ločen obstoj krivi drugi dejavniki? Bi rekli, da slaba ženska energija vpliva tudi na moškega?

Moška in ženska energija sta globoko prepleteni, sta komplementarni. Ne moreta obstajati druga brez druga. Sta v globoko ljubezenskem odnosu. Med moškim in žensko naj bi vladalo zaupanje, medsebojno zaznavanje v človečnosti, pa tudi tisti skrivnostni naboj, ki neguje komplementarnost. Moški in ženska sta bila kruto ločena od srečnega sobivanja zaradi represije zdaj moške zdaj ženske energija, zaradi izkrivljanja moške in ženske energije in širjenja neresnic o njuni resnični naravi.

Potlačena ali izkrivljena ženska energija seveda vpliva na moško energijo in obratno. Izkrivljena moška energija patriarhata je žensko energijo čisto izčrpala. To se dogaja tudi na individualnih ravneh. Vendar je potrebno opozoriti, da se zdravljenje v odnosih zgodi, ko se najprej spravimo z notranjim nasprotnim principom – ko ženske najdemo notranjega moškega/animusa kot zaveznika in ko moški odkrijejo svojo notranjo žensko/animo kot zaveznico. Vsak posameznik mora za to prevzeti odgovornost. V odnosu ni ženska odgovorna za žensko energijo za moškega in moški ni odgovoren za moško energijo za žensko. Vsak v sebi ju morata najti, ploden odnos sledi notranji transformaciji.

Kako lahko moški olajša proces skozi katerega gre ženska med menstrualnim ciklom?

Moški lahko veliko pripomore k opolnomočenju ženske tako, da sprejme žensko kot spreminjajočo se, kot fluidno in dinamično, vedno drugačno ter se uči v tem videti dragocenost, priložnost za poglobitev, kontemplacijo, za rast. Moški lahko veliko pripomore s spoštljivim odnosom, poskusom razumevanja in ustvarjanja prostora za žensko, da se lahko izrazi v svoji resnici in da se ji ni treba prilagajati, da bi bila manjši izziv zanj. Seveda velja tudi obratno.

Kaj je doula in kaj je njen namen?

Doula (izgovorjava dula) pomeni v grščini žensko, ki služi. Doula je obporodna spremljevalka. Par/družino/žensko spremlja v času nosečnosti, poroda in zgodnjega poporodnega obdobja. Je kot obliž na rane sodobnega porodnega sistema, ki iz prehoda v starševstvo prepogosto odvzame človeškost, svetost, dostojanstvo. Paru/ženski nudi občutek varnosti in zanesljivosti v sistemu, ki jima večinoma ne nudi verodostojnih informacij in večinoma ne podpira fiziološkega procesa nosečnosti in poroda in njunega resničnega dostojanstva. Nudi čustveno oporo, pomoč pri informiranju in opolnomočenem odločanju. Je podporni element, ki ga sodobne družine močno potrebujejo.

Kje si se izšolala za doulo in kako to šolanje poteka?

Za doulo sem se izobraževala v angleškem združenju Nurturing Birth. Osnovno izobraževanje za doulo je različno dolgo, ponavadi nekaj intenzivnih dni. Izobraževanje pa se seveda nadaljuje, z obiskovanjem različnih konferenc in seminarjev na temo poroda, nosečnosti, poporodnega obdobja, s prebiranjem literature, z izobraževanjem in usposabljanjem na podpornih področjih – psiholoških in terapevtskih; letos sem začela izobraževanje na področju pre- in perinatalne psihologije in terapije.

Ali spolnost in s tem porod ženski ponuja nekaj več, kot je priložnost za transformacijo? Kje v tej zgodbi stoji moški?

Spolnost je bolj domena ženske kot moškega, saj je ženska yoni (vagina) bolj kompleksno povezana z možgani, spolnost ženska dojema globlje prepleteno z duševnostjo in duhovnostjo. Žensko telo se v spolnosti izraža drugače kot moško – je bolj skrivnostno in manj neposredno – spolno ga prebudijo večinoma stvari, ne direktno povezane z vzburjenjem. Zato je ženska na področju spolnosti nekakšen kompas za oba. Moški s tem seveda veliko pridobi – globljo izkušnjo, razširjeno spoznavanje sebe in tudi drugih aspektov spolnosti, ne le telesnega.

Naloga vsake sodobne ženske je, da se trdno odloči poslušati svoje telo, svojo dušo, svoje potrebe in svoj ritem ter si notranje obljubi, da ne bo več dovolila, da se v spolnosti ali pa pri porajanju prekorači njene meje, da se jo na subtilne načine zlorabi. Ko ženska zares zapluje z valom svojega lastnega ritma v spolnosti in med porajanjem, se zgodi nekaj skrivnostnega in izjemno močnega, ženska postane Svečenica, portal k Boginji. Njena spolnost (spolnost v najširšem pomenu besede) postane obnova življenjsko nujne vezi z Božjim virom in le še obstransko reproduktivna funkcija.

© Ana Drevenšek in Nikolina Brkić

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš teme iz intervjuja? Napiši v komentar!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Sram, krivda in duhovna izkušnja

Rdeči šotor je prostor ženske duhovnosti. Duhovnost je danes ena od zelo pogosto rabljenih besed in tudi zelo pogosto zlorabljenih besed. Beseda duhovnost zaigra na našo struno bolečine, notranje praznine, nenahranjenosti, nesamozavesti, potrebe po biti videna, slišana, zaznana, ljubljena. 

V tem članku bomo raziskale povezavo med to notranjo praznino in duhovno izkušnjo ter ozavestile, kako se lahko skozi to povezavo opolnomočimo, namesto da smo žrtve zlorab.

Duhovna izkušnja je odnos

Duhovna izkušnja je odnos z Božanskim. Krivda, sram in slaba vest nam preprečujeta tkanje tega odnosa. Če nam vladajo krivda, sram in slaba vest, nismo zmožne odnosov, še posebej ne odnosa z Boginjo. Boginja je Totalna Ženskost, brez sramu, krivde in slabe vesti; ne le to, je mogočna, močna, ustvarjalna, sočna. Zahteva radikalno ljubezen do sebe, pogum in ustvarjalnost.

Duhovna izkušnja je odnos z Božanskim. Krivda, sram in slaba vest nam preprečujeta tkanje tega odnosa. Če nam vladajo krivda, sram in slaba vest, nismo zmožne odnosov, še posebej ne odnosa z Boginjo. Boginja je Totalna Ženskost, brez sramu, krivde in slabe vesti; ne le to, je mogočna, močna, ustvarjalna, sočna. Zahteva radikalno ljubezen do sebe, pogum in ustvarjalnost.

Duhovna izkušnja je izkušnja odnosa z božanskim. Duhovna izkušnja nujno vsebuje odnos. Je izraz naše “odnosnosti”, naše zmožnosti biti v odnosu. Nekaj v naši notranjosti se odpre božanski dimenziji bivanja (duhovni dimenziji bivanja) in v tej povezanosti se zgodi zdravljenje, celjenje, uvid, vodstvo, usmeritev, blagoslov in ljubezen

Da bi vzpostavile odnos, moramo imeti najprej odnos do sebe. Samo dve človeški resničnosti, ki sami sebe zaznavata v svoji integriteti, zaščitenosti in omejenosti, lahko stopita v odnos. Dve človeški resničnosti, ki se ne zaznavata, ki sta nedefinirana oblaka megle, brez čutenih mej in omejitev, ne moreta stopiti v odnos. Kadar stopita v odnos, se zmedenosti pomešata in nastane zmedenost na kvadrat. Kadar pa človeška resničnost, ki se ne zaznava – ki nima odnosa s seboj – poskuša vstopiti v odnos z božankim, ki je Popolnost, se stik preprosto ne zgodi. Praznina. 

Korenine odnosnosti 

Naš odnos s samimi sabo se oblikuje v otroštvu. Na delavnici arhetipi svetle ženskosti ta proces pobliže raziščemo. V otroštvu naj bi se naučile ljubiti sebe, ne glede na naše napake in pomanjkljivosti, ki so del človečnosti. Naučile naj bi se, da si zaslužimo potešitev naših potreb in uresničitev naših želja, razvile naj bi nemoten, gladek proces potešitve svojih potreb in uresničitve svojih želja, seveda s spoštovanjem omejitev drugih, kadar se naše potrebe in želje nanašajo na druge osebe. Razvile naj bi zdravo osebnost, ki ni žrtev sramu, krivde in slabe vesti; ti občutki se v zdravem odraslem človeku pojavijo le občasno, v majhni meri, ki ne načnejo njegovega občutka lastne vrednosti, temveč delujejo le kot opozorila, da je storil napako/da je prekršil lastna moralna pravila in mu omogočijo rast skozi svojo človečnost. V članku Ženske gradijo za ženske smo ta proces razložile skozi simboliko elementov Palic (ognja) in Diskov (zemlje) v Tarotu

V arhetipu Hčerke se razvije naša zmožnost odnosnosti. Rane, ki so zadane v času tega arhetipa onemogočajo zdrave odnose v odraslosti in preprečujejo izkušnjo odnosa z Božanskim. slika: Josephine Wall

V arhetipu Hčerke se razvije naša instinktivnost, zdravo vrednotenje sebe, ki je predpogoj za razvoj odnosnosti. V arhetipu Dekleta nam menstrualni cikel vzbudi zanimanje za odnosnost – s svojo notranjostjo in drugimi. Rane, ki so zadane v času arhetipa Hčerke in se poglobijo v arhetipu Dekleta, onemogočajo zdrave odnose v odraslosti in preprečujejo izkušnjo odnosa z Božanskim.
slika: Josephine Wall

Diski namreč učijo, da materialno obilje izhaja iz našega ljubečega in popolnega sprejemanja utelešenja in bivanja na Zemlji. Ko sprejmemo, da nam je bilo dano življenje, ko se duševno voljno utelesimo v svoje telo. Takrat tudi ljubeče in brezpogojno sprejemamo potrebe svojega telesa, saj jih ne dojemamo kot “nižje”, omejujoče, temveč kot normalne, naravne. Takšno sprejemanje svojega utelešenega telesa in njegovih potreb je pri večini nas oskrunjeno že ob rojstvu (in prej). Ko smo rojene medikalizirano, je s tem zlorabljenih mnogo naših zmožnostih, ki naj bi jih prvič izkusile ob rojstvu in ki naj bi predstavljale podlago za naše nadaljnje življenje. Če je otroku dovoljeno, da sam začne porod in nato vodi porod v svojem ritmu, se porod dogaja v skladu z njegovimi pričakovanji (v skladu z njegovim biološkim kontinuumom) in v skladu z njegovo pripravljenostjo in porod se mu vtisne v spomin kot prva izkušnja opolnomočenja, prva izkušnja uresničevanja svoje volje. Če pa se v porod posega (poseg je lahko energetski, miselni, psihološki ali pa konkretna medicinska intervencija), otrokova zmožnost voditi porod glede na svoje potrebe in voljo ni uslišana in tako dobi prvo sporočilo, da ni zmožen, da si ne zasluži, da se mu prisluhne, da je podrejen. Njegov potencial ob porodu ni uresničen. Ustvari se praznina, na kateri se njegovo življenje začne graditi. (Seveda lahko tak začetek kasneje pozdravimo.)

Naša družba otroke dojema kot prirojeno slabe, manipulativne, asocialne in se do njih tudi tako vede. S takšnim vedenjem pa v otroka, ki je prirojeno socialno bitje, ima prirojeno željo ustrezati in pripadati skupnosti in biti kooperativen, vnese nesorazmerne količine nezdravega sramu, krivde in slabe vesti. Otrok (arhetip Hči) namreč dobi sporočilo, da tako kot je sam po sebi, ni v redu, ampak je z njim nekaj hudo narobe – od tod nezdravi občutki pretiranega sramu, krivde in slabe vesti in od tod nezmožnost zaznavanja sebe, občutek, da sem “jaz” le skupek megle, brez mej, nedefinirana, brez jedra, brez instinktov, brez notranjega védenja, na kratko brez občutka sebe, brez stika s svojimi čustvi, mislimi, mnenji, potrebami, željami, telesom.

Ko ranjene Hčerke preidemo prvi krvni misterij prve menstruacije, se naša ranjenost še poglobi – menstrualni cikel, ki je prišel, da poglobi naše veselje do sebe, do raziskovanja sebe in sveta, ni našel tega veselja, zato je poglobil žalost, izgubljenost in zmedo –  zaradi izgubljenega stika s svojo notranjostjo in izkrivljenega vrednotenja sebe ne moremo vzpostaviti stika z Boginjo. In tako postanemo plen.

Zloraba notranje praznine v imenu “duhovnosti”

Ta naša notranja praznina, ki jo spremlja občutek nedefiniranosti, brezmejnosti (v negativnem smislu – brez mej, ki ščitijo), meglenosti, nas ustvarja lahek plen za zlorabo. Patriarhalna religija se je tega dolgo časa posluževala. Pravzaprav je notranjo praznino v ljudeh tudi ustvarjala, saj so le tako lahko vodljivi. Zdrav, suveren človek ne more nikoli nasesti nečemu, kar je v nasprotju z njegovim (duhovnim) instinktom. O tem smo že govorile v članku Duhovni instinkt in ženska duhovnost:

Ženska (ali moški) na kolenih, v cerkvi - stavbi institucije. Duhovni instinkt (odnos z božanskim) je nadomeščen z zunanjo avtoriteto, ki usmerja razmišljanje, čustvovanje in vedenje posameznika. Takšen odnos (ki temelji na prepričanju, da posameznik v sebi nima zmožnosti misliti, čustvovati in se vesti v skladu s sabo) najdemo še v disfkunkcionalni vzgoji otrok.

Ženska (ali moški) na kolenih, v cerkvi – stavbi institucije. Duhovni instinkt (odnos z božanskim) je nadomeščen z zunanjo avtoriteto, ki usmerja razmišljanje, čustvovanje in vedenje posameznika. Takšen odnos (ki temelji na prepričanju, da posameznik v sebi nima zmožnosti misliti, čustvovati in se vesti v skladu s sabo) najdemo še v disfkunkcionalni vzgoji otrok.

Dandanes smo ženske (in tudi moški!) precej “zamašeni” (zademfani, bi rekla draga Sestra Eva Luna) v tistem centru, ki se mu reče “duhovni instinkt”. Tisočletja so se namreč neke sile (saj vse vemo, katere) trudile, da bi se ta center zademfal. Tisočletja smo bile učene (in učeni), da je duhovnost izvira iz zunanjosti, od neke avtoritete, ki potrdi, kateri občutki, izkušnje so pravilni in kateri ne; ki predpiše nauke, v katere je potrebno verovati (!), ki celo sankcionira, kaznuje vse, ki si drznejo tej avtoriteti zoperstaviti (na žalost vemo, da so bili pregoni heretikov – na primer Katarov, sledilcev Starih Poti (“poganov”), itd – orodja za centraliziranje oblasti, za izločanje gibanj, ki bi odjemala sledilce instituciji, ki si je priborila najmočnejši položaj. Torej na prvem mestu NI bilo resnično preganjanje določenega nauka. Tako so stvar dojeli verjetno le preprosti ljudje in zagnani in naivni člani institucije, katerih zavest ni prodrla do spoznanja resničnih interesov svoje institucije).  

Ženske (in moški) smo bili skozi zgodovino učeni, da nimamo duhovnega instinkta, kar z drugimi besedami pomeni, da ne moremo vzpostaviti odnosa z Božanskim. Naravo, sporočila in voljo božanskega nam posreduje zunanji posrednik – duhovnik, moški duhovnik. S tem ne le, da se je preprečeval naš stik z Božanskim – vitalni in bistveni stik, ki ga potrebuje vsako bitje – s tem se je ohranjalo naše nezdravo, nefunkcionalno stanje, ki povzroča trpljenje in telesne bolezni. Ne le, da je nekdo drugi posredoval naravo, sporočila in voljo Božanskega, v resnici sploh ni posredoval, temveč je predstavljal svojo podobo Božanskega ter sporočila in vodstvo, ki so bila v korist njemu. Kot smo ugotavljale v članku Poganstvo in ženska duhovnost

Ko je bilo poganstvo izenačeno z brezbožnim – z odsotnostjo odnosa z Božanskim (in za poganstvo religije imenujejo kar vse religije, ki niso one), je bila ženska notranja, intimna, duhovna izkušnja razvrednotena. Razvrednotena je bila pot “Dekle, Mati, Modra Ženska”. Vpeljana je bila pot “Večna Poslušna Deklica”. Patriarhalna religija vpeljuje avtoritete. Toda to niso Modre Ženske in Modri Možje, temveč avtoritete, ki vladajo s strahom – njihovo orodje je izobčenje, kaznovanje. Ko so avtoritete začele uporabljati takšna orodja, smo se ženske začele bati svoje notranjosti. Bati smo se začele svoje intuicije, svojega notranjega védenja, vodstva. Na kratko: dvomiti smo začele vase. To pa je nekaj najhujšega, kar lahko človek naredi človeku: da vsadi vanj dvom vase, sumničavost do lastne notranjosti in sovraštvo do svojega Glasu

Odnos z Božanskim je globoko intimen (Kako vzpostaviti odnos in kaj je duhovna izkušnja?) 

Nihče ti ne more opisati Božanskega ali narave odnosa z Božanskim. Vsekakor tudi nihče ne more namesto tebe zate vzpostaviti stik z Božanskim. Lahko te beseda, dejanje, zapis nekoga navdahne ali deluje kot tisti ključni katalizator, ki sproži zorenje, ki je že bilo v tebi in ki se razlije v poln odnos z Božanskim, ni pa res, da potrebuješ nekoga, da te nadzoruje, vodi, vrednoti tvojo izkušnjo in ti govori, kaj je prav in kaj je narobe. 

Odnos z Božanskim je globoko intimna izkušnja. Je neviden odnos, ki se dogaja v tvoji notranjosti. Zaznajo ga le redki, senzitivni, ki imajo tudi sami poln odnos z Božanskim in ko se prepoznate, vas navda občutek sestrstva/bratstva, ki se razodene kot odpiranje srca, občutek ekspanzije v srcu in občutek globoke hvaležnosti.

Odnos z Božanskim čudovito opisuje roman Alkimist Paula Coelha. Odnos z Božanskim nas navdaja z vsakodnevno hvaležnostjo, občutkom razširjajoče se topline in odpiranja v srcu, nam podarja vsakodnevna na-ključ-ja, ki nas vodijo bliže k sebi, bliže k svoji celostnosti in uresničitvi našega poslanstva (Osebne legende, kot pravi Coelho), daje nam občutek polnosti, čarobnosti in ganjenosti nad čudovitostjo Vesolja in Življenja. V članku Duhovni instinkt in ženska duhovnost smo spoznale: 

Odnos z Boginjo se porodi iz notranjosti, iz naših globin vznikne tako, kot je vzniknila Afrodita iz morske pene in Yemanya iz morskih valov. Porodi se iz globoke ljubezni in vroče strasti do sebe, ki jo rodimo v svojih maternicah - organih odnosnosti.

Odnos z Boginjo se porodi iz notranjosti, iz naših globin vznikne tako, kot je vzniknila Afrodita iz morske pene in Yemanya iz morskih valov. Porodi se iz globoke ljubezni, vroče strasti in praznovanja sebe, ki jo rodimo v svojih maternicah – organih odnosnosti.

Duhovnost naj bi bila živa izkušnja, ne pa ideologija. Jungova glavna kritika krščanstva (in drugih “razodetij”) je, da se dojema kot ultimativno, dokončno razodetje, ki je končna resnica in ga ni moč preseči. Takšno dojemanje, pravi Jung, historično (Bog je v določeni točki ustvaril svet in to je to; v določeni točki se je utelesil in to je to; itd) ter transcendentno (Bog je zunaj stvarstva), blokira ☽🌕☾ spiraljenje🌕☾ duhovnega procesa in zamaši duhovni instinkt. Še posebej za ženske je to zelo pomemben uvid.

Ženske namreč v svojem telesu in svoji psihi nosimo kodo cikliranja, spiraljenja, umiranja in prerajanja. Ko je religija zapovedala dokončnost, je sterilizirala našo vitalno psihično lastnost – cikliranje. Ko je religija zapovedala transcendentnost, je povzročila trpljenje ženskam, ki ne morejo tako preprosto kot moški ločiti telesa od duha, saj ne morejo ignorirati (duhovnih) sporočil, ki jih njihovo telo kriči! med biološko-duhovnimi prehodi menstruacije, poroda in menopavze. 

Da bi si dovolile to čudovito izkušnjo, ki je rojstna pravica vsakega človeškega bitja in bi morala biti norma za vsako človeško bitje, moramo verjeti, da smo vredne takšne sreče in se tako tudi vesti. To pa pomeni zdravljenje arhetipov svetle ženskosti, zdravljenje svoje instinktivnosti, odnosnosti. Torej je meditiranje, takšne in drugačne tehnike, obredovanje, itd. popolnoma nekoristno in neplodno pri vzpostavljanju odnosa z Božanskim. Vse to so čudovita sredstva, ko smo se že vrnile v odnos z Božanskim. Pred tem pa se mora najprej zgoditi uvid v našo ranjeno odnosnost, ranjeno svetlo ženskost, zdrava jeza nad tistim, kar nam je prizadejalo rane in žalovanje za tistim, česar nismo prejele. Kot pravi jungovski psihoanalitik in duhovnik John P. Dourley, ki smo ga citirale v članku Hčerke očetov: fizične, psihološke in duhovne posledice zanikanja ženskosti, ki govori o zdravljenju ranjene ženskosti: 

“Žrtve “svete nedotakljive nerazumljivosti” so pogosto soočene z možnostmi “ne-zmage”. Lahko stiskajo svoje zobe in se fanatično obešajo na breme “razodete resnice”, ki v njih ne najde nobene izkustvene resonance. To jih razceplja med zahteve njihove vere in zahteve njihove človeškosti in možnosti zorenja. Ali pa so potegnjeni, pogosto od notranjih zahtev po polnejšem in bolj uravnovešenem življenju, v vzorce zanikanja. V jeziku njihovih lastnih osiromašenih teoloških opcij je tako zanikanje označeno za “ateizem”. Neredko to nosi s seboj trdovratno krivdo, ker so zapustili to, kar bi konec koncev lahko bilo edino pravo razodetje – toliko bolj pravo, ker je nerazumljivo.”

Zdravljenje, celjenje, postavljanje mej, vzpostavljanje asertivnosti, zdrave ranljivosti, zdrave intimnosti – pot, ki je pogosto trnova in se ji zato raje izogibamo. Nekatere v cinizem in intelektualizem, druge v sanjarjenje in fantaziranje, o princu na belem konju recimo, tretje v vdanost v usodo, četrte v vdanost zunanjim avtoritetam… A nič od tega nas ne zadovolji, kar slej ko prej ugotovimo. In se pogumno odpravimo na trnovo pot, kajti na koncu te poti nas čaka Ona – Božanska Mati s svojim obilnim naročjem, polnim Ljubezni, Modrosti in Čarobnosti. 

© Ana Drevenšek

slika: Janina Angel Bath

slika: Janina Angel Bath

Približuje se praznik Samhain, praznik Smrti, Razgradnje, ki obnavlja, ki izkristalizira Modrost, da jo v naslednjem ciklu ponesemo na višjo raven Spirale. Ob Samhainu, ki se bo letos zgodil 8. novembra (ko bo Sonce na 15° Škorpijona), so tančice med svetovi najtanjše – to so tančice, ki nas ločujejo od uvida naših ran, ki nam preprečujejo stik s tistim, kar je na drugi strani tančic – našim polnim potencialom, Božanskim, ki ljubi, blagoslavlja, vodi. V času okoli Samhaina, med 29. oktobrom in 12. novembrom sem se odločila ponuditi posebno branje Tarota z metom “Dekle, Mati, Modra Ženska”, ki daje uvid v arhetipe naše ženskosti, v našo svetlo in temno ženskost, njune rane in priložnosti za rast in stik s sabo in Boginjo. Posebna cena v tem času je le 30 €. Več informacij TUKAJ. Vabljene!

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš duhovno izkušnjo, odnos z Božanskim? Žensko duhovnost? Kakšno vlogo imajo v tvojem življenju sram, kriva in slaba vest? Kako si se/se spopadaš z njimi? Na kakšen način se povezuješ z Božanskim? Kakšna je bila tvoja pot tkanja stika z Božanskim? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Cikel Materinskih krogov od septembra do decembra 2015, več informacij TUKAJ. 

Delavnica arhetipov temne ženskosti, 7.11. 2015, več informacij TUKAJ.

Branje ženskega Tarota, več informacij TUKAJ.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

“Tabletka” in ženska duhovna izkušnja

slika: Mystic Mamma

slika: Mystic Mamma

Danes, pred svitom, se je Luna napolnila. Napolnila se je v znamenju Kozoroga. Kozorog je zelo zanimivo znamenje in hkrati tudi izziv. Je zemeljsko znamenje, ki nas uči o enem od aspektov zemeljskega življenja. Za razliko od na primer znamenja Bik, ki poudarja obilje, užitek in ekstazo zemeljskega življenja, Kozorog poudarja potrpežljivost, ki jo zahtevajo naravni cikli na Zemlji, dolgotrajnost, vztrajnost in včasih samotno učenje. Zato lahko v energiji Kozoroga zaidemo v pretirano strogost, kritičnost in grobost do sebe, dušno in telesno izsušenost, avtoritarno in ambiciozno vodenje življenja, ki gazi čez instinkte, cikle in notranje življenje in občutljivost.

V današnjem članku draga Sestra Janja Videc pripoveduje zgodbo o svoji Poti v žensko duhovnost. Začne s pripovedjo o tem, kako težko je spregovoriti, saj se znotraj nas prebudijo vsi ti strogi, kritični, sabotažni glasovi, ki jih ponotranjimo iz suhoparne patriarhalne družbe – negativna manifestacija energije Kozoroga. Janja je to energijo ukrotila in jo obrnila sebi v prid – v pozitivni manifestaciji Kozoroga, ki nam daje potrpežljivost do sebe v spiralnem zemeljskem življenju, ko nikoli ne vemo, kaj nas čaka za naslednjim zavojem spirale, zmožnost čakati na znamenje (biti žensko sprejemljive). Te lastnosti potrebujemo, ko izplavamo iz primeža zadušene ženskosti, ki je epidemija patriarhalne družbe. Ena od oblik zadušenosti je “tabletka”. Janja tenkočutno, prodorno in vzpodbudno opisuje pot od primeža te zadušenosti k opolnomočenju

Janja je tudi subtilna umetnica, ki ustvarja oblačila s sporočilom in odsevom njene notranje poti. Pred kratkim je ustvarila kolekcijo Witches lookbook, ki so jo navdihnile arhetipske podobe temne ženskosti (fotografije bodo kmalu objavljene na njeni spletni strani). Najdete jo na njenem blogu Janja Videc Blog

Ko me je Ana, ljuba modra ženska, povabila k pisanju o tem, kako je Rdeči šotor povezan z mojim poslanstvom in kako vidim ta preplet, dolgo časa nisem mogla ubesediti vsega, kar je govorila moja duša, ki me je hrepeneče klicala k ženski duhovnosti. Kot da bi imela v sebi vedenje, ki ga je nevarno ponesti v zunanji svet, kot da je zame bolj varno, če svojo zgodbo obdržim zase, globoko zakopano. Našla sem vsemogoče nepomembne izgovore, kot je ta, da nimam časa in se spraševala, zakaj mi je bilo sploh potrebno slediti svojemu instinktu, vse dokler ni prišel trenutek, ko sem se zazrla vase in ozavestila, da to ni od tukaj, ne iz tega življenja…  Ženska narava, naša duhovnost, naša cikličnost… vse to je bilo predolgo zatirano in vse nosimo posledice tega zatiranja. V naših celicah še vedno obstaja spomin na vsa grozodejstva ne tako oddaljene preteklosti, ki so prekrila tisti daven spomin na drugačne čase, ki ga lahko samo slutimo. Vendar ga! In to vse močneje, vse več žensk.

V preteklosti smo se naučile zatreti svojo resnično naravo, odrezati vire svoje moči in se prilagoditi, ker je bilo tako preprosto bolj varno, za naše prednice je bilo slednje največkrat edina možnost, da so preživele. Še vedno tičimo v tej prilagojenosti, le da se tega niti ne zavedamo več. Prilagajamo se, ko se trudimo slediti moškemu modelu delovanja; ko naredimo vse, samo da bi ugajale; ko sprejmemo podrejeno vlogo in se pretirano razdajamo; ko se podvržemo medicinskemu modelu obravnavanja lastnega telesa in ko dopustimo njegovo objektivizacijo; prilagajamo se, ko svoje darove obdržimo zase in jih ne izpustimo v svet.

Močno čutim, da je zame napočil čas, ko moram slediti svojemu notranjemu glasu, ki me vodi po poti ženskih misterijev, čeprav ta trenutek še ne vem natančno v kakšni obliki, na kakšen način… Vendar zaupam in vem, da sem v tem življenju povsem varna, da se postavim v center svoje moči in žarim.  

Že od nekdaj sem se bolj kot v zunanji svet obračala vase in iskala širšo sliko, vse kar je mistično, skrivnostno… že zelo zgodaj so me izmed vseh možnosti najbolj pritegnili okultistični teksti, kar se je kmalu razširilo na prebiranje neskončnega seznama duhovne literature, poglobljene in tudi takšne za mase, vendar je vse ostajalo nekje na mentalni ravni. Počutila sem se, kot da vsega tega pridobljenega znanja na znam resnično živeti, začutiti, utelesiti, prizemljiti. Kot bi ponotranjila idejo strogega vsevidnega boga, ki vzgaja z disciplino in kaznovanjem, (pa čeprav mi nikoli ni bil zares blizu) sem sama sebe kaznovala z občutki krivde, kadarkoli nisem bila dovolj produktivna, dovolj popolna, dovolj disciplinirana. Vse to je vodilo v vse močnejša depresivna razpoloženja… nad menoj se je razgrnila temna noč duše, za katero se je zdelo, da ji nikoli ne bo konca.

Ko sem bila stara petnajst let, sem naivno sprejela, da pričnem z jemanjem kontracepcijskih tabletk. »Zdravnik« z najbolj zdolgočasenim pogledom je kot po tekočem traku tudi meni predlagal »čudežno tabletko«, kot edino možno opcijo, ki preprečuje neželjeno zanositev. Takrat še nisem bila ozaveščena o tem, v kaj s pravzaprav spuščam in kakšne posledice slednje prinaša s seboj, nobena ženska mi ni predala svojega vedenja. Čez nekaj let, ko sem želela z jemanje tabletk prekiniti, so se pojavili simptomi, ki jih pred začetkom jemanja ni bilo… povsem neredna menstruacija s šestmesečno zamudo, konstantno razdražljivo razpoloženje, nečista koža in kar je najhujše – ciste na jajčnikih … vse to naj bi »se pozdravilo« s tabletko, ki je simptome povzročila. Kako protislovno – postavili so me pred dejstvo, da je tabletka edina možnost, da se ravnovesje ponovno vzpostavi …

V tem trenutku vem, da sem morala okusiti v temo, ki me je izoblikovala v to kar sem in kar postajam. Da je dovolj da sijem in da ne potrebujem ničesar več kot to, da svoje vedenje širim naprej …

V rdečem šotoru sem se po dolgem potovanju zopet srečala z boginjo, zdela se mi je tako domača. Povabila me je, da se zazrem v svoje telo in najdem svoje odgovore. Boginja ve, da »popolnost« ne obstaja in da smo popolne natanko takšne, kakršne smo – vsi naši obrazi. Njen materinski, sočuten objem z vonjem po zemlji me je popeljal vse bliže k sebi. Bila je povsod, bila je upanje in kar je najpomembnejše, bila je znotraj mene. Ne kot neka nezemeljska sila, izčiščena vseh »motečih« čustev, kot sem si včasih predstavljala duhovno uresničeno bitje, ampak povsem prisotna, prizemljena, silovita, čutna… Do sebe sem postala bolj prijazna, ponovno sem začela poslušati svoje telo.

Ko sta mi v razmaku nekaj dni dve prijateljici povedal, da sta prenehali z jemanjem tabletk, je bil zame znak. Pričelo me je ščemeti nekje v notranjosti, občutila sem celo paleto čustev – strah kaj se bo zgodilo, če zopet poskusim, jezo na celoten sodoben ginekološki sistem ter pričakovanje in pogum, da manifestiram drugačno rešitev, da tabletka ni edina možnost… čez nekaj dni mi je moja draga Ema, sestra, ki je sodelovala na enem izmed skupnih projektov, povedala skoraj identično zgodbo, kot je bila moja! Uspelo ji je, da se je sama pozdravila s pomočjo narave… Sledila sem ji – spremenila ritem spanja, izvajala jogijske vaje, ki uravnotežijo delovanje hormonov, prilagodila prehrano in si pomagala z zelišči in začimbami..  ob vsem tem je telo izredno hitro zopet našlo ravnovesje, predvsem pa stik – brezmejno povezanost same s seboj. Ob tem, ko se je čistilo telo, se je čistila duša – plast za plastjo so se na površje dvigala stara prepričanja, ki mi ne služijo več.. Rodilo se je sočutje in dovolila sem si, da se vsi ti občutki prelijejo skozi mene. V tem trenutku vem, da mi je lastno telo predajalo izjemno dragoceno darilo – naj mu prisluhnem, ga objamem s svojo ljubečo pozornostjo in se oklestim vsega, kar ni moje.

Počutim se osvobojeno težkega bremena in se ob enem zavedam, koliko sester v sebi skriva podobno zgodbo. Če si ena iz med njih in bereš te vrstice – vedi, da v tem nisi sama!

Naše prednice so poznale življenje v sožitju z naravo, obravnavale so jo kot del svoje lastne biti in se od nje učile. Bile se čuvajke intuitivnega vedenja o naravi življenja, zdravilnih zeliščih, naravni kontracepciji, ženskem izžarevanju in še mnogo več… Če globoko prisluhneš, lahko slišiš, kako nam na uho šepetajo in predajajo vsa ta znanja. Naša vez z njimi je neuničljiva, nosimo jo v svojih celicah, v svoji krvi, v svojem daljnem spominu. Želijo, da se zopet povežemo s svojim telesom in najdemo vse svoje obraze, resnične, ranljive in hkrati pogumne, močne in hkrati nežne, sočutne in hkrati neizprosne, silovite in nežne. Želijo, da druga v drugi vidimo svojo sestro. Boginja ni tam nekje zunaj, je v vsaki izmed nas – želijo, da jo okopljemo iz plasti prepričanj, vzorcev, strahu in bolečine, ki nam jo je nakopala patriarhalna družba.

Ko enkrat zaslišiš njihov glas, veš, da ne moraš stopiti niti koraka dalje, ne da bi na glas izražala resnico. 

© Janja Videc

Modra Ženska z volkomTo soboto v Rdečem Šotoru spoznavamo arhetipe temne ženskosti. Več informacij TUKAJ. Prijave in vprašanja pa javite na ana@rdecisotor.com ali 070760868. 

V ponedeljek sem imela na konferenci RIS zanimiv pogovor o jungovski psihologiji (ki jo obožujem in ki je “mati” arhetipov) z Zdenko Čebašek Travnik. Povedala mi je, da ji je Jung sicer zelo ljub, toda da morda ta obravnava morda ni tako učinkovita kot druge vrste terapij. Preveč se namreč ukvarja z izvorom naših težav, kar je v osnovi v redu, toda mnogo ljudi ni pripravljenih pogledati k svojim koreninam in se soočiti z resnico in se raje poslužujejo npr. afirmacij, spremembe življenjskega stila, itd. Sama še vedno mislim in iz osebne izkušnje povem, da je najbolj očiščujoča izkušnja uvida v lastne korenine – življenjske spremembe nato sledijo spontano, same od sebe. Zato se na delavnicah arhetipov zbere vedno intimna skupina žensk, ki so zares pripravljene pogledati globoko vase. Procesi, ki se odvijajo, so izjemni. Predvsem v drugem delu delavnice, ko obravnavamo vsak arhetip posebej, se razkriva mnogo napačnih, pogojenih predstav, ki jih imamo o določenem arhetipu, ki so posledica vzgoje, družbenega odnosa, itd. Nato olupimo te predstave in se povežemo z univerzalno arhetipsko energijo. Delavnica je za najpogumnejše in tiste zares pripravljene prevetriti svoje globine. Veselim se novega kroga Pogumnih Žensk.

O Modri Ženski, enem od arhetipu temne ženskosti. Celotno besedilo TUKAJ

Ena glavnih lastnosti Modrih Žensk je, da imajo občutek za pravo mero. Znajo zaznati pravi trenutek, uporabiti pravo besedo, se pravilno odzvati. Svoje energije in časa ne trošijo; naučile so se delovati v ravnovesju, v skladu z naravnimi zakoni in cikli. Ko resnična Modra Ženska opozori na svoja leta in izkušnje, to stori le zato, ker je zaznala, da ljudje okrog nje izgubljajo občutek za pravo mero, da jih prevzema ego, da tavajo v ekstreme. Njen namen je streznitev ljudi okoli sebe, vrnitev v tukaj in zdaj, v skromnost in ponižnost, v zavedanje stvarnosti takšne kot je. Modra Ženska skozi življenje čuječnosti in refleksije in močnega duhovnega instinkta nabere skozi izkušnje izčiščeno modrost, ki je nekakšen barometer za celotno družbo. Modra Ženska je ukoreninjena v zreli modrosti, ki opozarja na nesmisle in omogoča družbi, da ne zaide in se razvija v smiselno smer, ki spoštuje in upošteva naravne ritme, zakone in cikle in duhovno jedro vsega bivajočega. Res je čas, da ženske aktiviramo ta arhetip, še posebej v zrelih letih.

© Ana Drevenšek 

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Menstrualni cikel: proces ☽🌕☾ spiralnega ☽🌕☾ samospoznavanja

Na obredu doživljamo svojo osebno preobrazbo, ki je samo naša, hkrati pa s svojo prisotnostjo in energetskim doprinosom so-gradimo krog in podpiramo obred in soustvarjamo izkušnjo za vse. Obred je hkrati individualni in skupinsko dejanje.

Na obredu (in delavnici) doživljamo svojo osebno preobrazbo, ki je samo naša, hkrati pa s svojo prisotnostjo in energetskim doprinosom so-gradimo krog in podpiramo obred in soustvarjamo izkušnjo za vse. Obred je hkrati individualno in skupinsko dejanje.

Ta konec tedna bosta v Rdečem Šotoru dve delavnici: v petek krog materničnega petja z arhetipom Matriarhinjo, v soboto pa delavnica Menstrualni misteriji: Menstrualni cikel kot proces spiralnega samospoznavanja

Dogodki, ki se trenutno dogajajo v Rdečem Šotoru (poleg omenjeni še delavnici arhetipov svetle in temne ženskosti in branje ženskega Tarota (individualno), ki se začne julija), so zbrani okrog pomembnega datuma v letu: okrog poletnega solsticija. Poletni solsticij ali sončev obrat označuje najdaljši dan v letu, dan, ko je prisotno največ svetlobe, polna Luna leta. Od tega dne naprej se začne dan krajšati, vse prisotnejša pa postaja tema. Vse bolj prisotne postajajo torej arhetipske energije in procesi, ki so v domeni temne ženskosti. Le-ta pa je v naši družbi še vedno tabuizirana, nerazumljena, stigmatizirana, kar je eden poglavitnih razlogov za frustracije sodobnih žensk. Dan po solsticiju (ob solsticiju sem vodila Blessingway za še eno čudovito mamo 😉 ) sem na naši FB strani napisala to: 

obred za solsticijsko slovansko Boginjo Kupalo - obred očiščevalne, prerojenjske energije temne ženskosti

obred za solsticijsko slovansko Boginjo Kupalo – obred očiščevalne, prerojenjske energije temne ženskosti

Drage Ženske, včeraj je nastopil poletni solsticij in s tem praznik Litha. Poletni solsticij je sončev obrat – dan se od tega dne začne krajšati, tema postaja z vsakim dnem prisotnejša. To ni nič slabega, kot smo naučene misliti. To pomeni, da so vse bolj prisotni procesi temne ženskosti – zaključevanje, dovrševanje, izpolnitev, refleksija, počitek, transformacija. Tema se je začela najavljati. V našem svetu, v katerem je ritem časa zmeden in obrnjen narobe, težko začutimo ta premik. Poletje doživljamo kot čas evforije in hkrati počitka, pred naporno jesenjo in delovno zimo. Povsem v neskladju s ciklom Boginje. Začutimo ob tokratni Lithi, prazniku slovanske Kupale, Boginje, ki očiščuje, ta ritem Narave, cikel Boginje, poskusimo se odtegniti od norenja okolice okrog nas in ugledati pravi ritem. Zavežimo se ob tokratni Lithi, da bomo od danes naprej, vsaj znotraj sebe, živele bolj v skladu z ritmom stvarstva.
Litha je tudi praznik zrelosti – umirja se pomladanska zagnanost in začenjamo se zavedati odgovornosti, ki jo vsebuje naša plodnost. Odgovornost do ustvarjanja novega življenja – otrok, pa tudi odgovornost, da rodimo darove, ki jih nosimo v sebi. Zavemo se, da smo odgovorne za to, da s svojimi darovi služimo svetu, da jih ne zadržujemo v sebi, zase. Jaz sem Litho preživela na Blessingway-u, ki sem ga pripravila za nosečo Žensko in dan pred tem s čudovitmi ženskami, odločenimi, da se povežejo z avtentično ženskostjo, na delavnici arhetipov svetle ženskosti. Hvala stvarstvo, da se moji darovi utelešajo, da lahko nekdo užije njihove sadove!
Zato je Litha tudi praznik zrelega odnosa med moškim in ženskim. Odnos, v katerem se dva zavedata svoje plodnosti in se zavedata odgovornosti do ustvarjalnega impulza, ki se porodi iz Ljubezni. Odgovornost, da svojo telesno in duhovno plodnost utelesita, ji data obliko, jo podarita sebi in svetu.
Drage Ženske, čuten, srčen čas Lithe vam želim in izpolnjujoče obdobje, čimbolj v skladu z naravnim ritmom, po njej!

women's wheel of lifeČas poletnega solsticija je odličen čas za ženske, ki želijo zapustiti neudobno iluzorno podobo ženskosti, ki si upajo pogledati v notranjost in odkriti temno ženskost (Temno kot transformativno, ne zlo. Bom ponavljala v nedogled, da se nam usidra v podzavest 🙂 ) in njene zdravilne energije. Za ženske, ki so dovolj ukoreninjene v svoji Matriarhinji (arhetipu prizemljenosti in mojstrstva nad materialnim – spoznavamo ga jutri na krogu materničnega petja!), da si upajo podati na notranje potovanje in se povsem predati svoji cikličnosti – ki nas vodi od aktivnosti, prisotnosti v svetu in držanja vajeti do popolne predanosti transformativnemu izvoru, maternici, prenavljanju in rednemu umiranju svoji identiteti in dopuščanju, da se iz teme, nezavednega, rodi nova. 

Na delavnici Menstrualni misteriji to soboto se bomo posvečale prav temu – transformativnim, zdravilnim energijam menstrualnega cikla. Energijam, ki nam omogočajo radikalno prenovo. To so tako osvobajajoče energije, tako kreativne. In ko jih potlačujemo, postanejo destruktivne, manifestirajo se kot frustracije, razdraženost, PMS, pretirana identifikacija z moško energijo, itd. Resnična moč menstrualnega cikla ni njegov predvidljiv vzorec, s katerim lahko nadzorujemo svoje življenje in tako obdržimo kontrolo, zmagamo nad spreminjajočim se ciklom. Njegova resnična moč je v Smrti, ki jo prinaša vsak mesec, v priložnosti za popolno obnovo, za radikalen preporod. Ženska zavest je spiralna, transformativna zavest. Temu se posvečamo na delavnici. 

Za navdih prilagam besedilo Nike Prusnik, čudovito, čutno, pristno besedilo o čustvih, nezavednih prepričanjih in odnosu do menstrualne krvavitve. Za mnoge je pristen stik s svojo krvjo lahko prvi uvid v energije temne ženskosti in transformativne potenciale krvavitve. Naj bo klic k sebi, klic k avtentični ženskosti

slika menstrualna kri“TO SEM ŽELELA ŽE NEKAJ ČASA DELIT Z VAMI DRAGI SOZEMLJANI :
Žalosti me ko vidim koliko žensk in moških MENSTRUACIJO ševedno obravnava kot nekaj nezaželenga, kot oviro, ki jo je treba čimprej premagati, kot breme, gnus, nekaj nekoristnega in motečega … Nekaj kar ovira seks. Jezi me, kako smo ženske kolektivno postale odrezane od Matere Narave, od Lune (s katero smo neposredno povezane) in lastnega cikla. Menstruacija je kreatorka, zdravilka, je sveta kri, ki nam ponuja uvide v našo psiho in notranjost, razumevanje naše ženske energije in razumevanje našega delovanja. To je blagoslov, mesečno darilo in čas je da se začnemo tako do nje tudi obnašati. Naša naloga drage ženske je, da povemo svojim moškim in otrokom, da je med menstruacijo, čas za naš počitek, čas da se uzremo vase in se povežemo s svojo notranjostjo, čas da se osvobodimo nekoristnih delov psihe in ega, ki ovira našo dušno in srčno delovanje, da se imamo rade in da se pocrkljamo( in tudi da nas pocrkljajo drugi). Čas je da začnemo ljubiti naša telesa točno takšna kot so, ne pa takšna kot jih narekujejo in nas z njimi bombardirajo mediji, da mladim deklicam govorimo o menstruaciji kot o darilu, o moči, o ženskosti, ne pa da jo je treba z raznimi tabletami in tamponi zatret in čimprej odstranit.
the red projectDa povemo svetu, da je naša hormonska sestava, delovanje naše psihe v vsakem delu cikla drugačno, da ne moremo enako delovati med ovulacijo in menstruacijo, da imamo vsak del meseca drugačen obraz in neglede na to kakšen je, ga moramo sprejeti, mi in ljudi s katerimi smo v odnosu. Čas je da opolnomočimo svoje lastnosti, ki nam jih prinesejo različne stopnje cikla, da se zavemo svoje biologije, delovanja in da počastimo svojo sveto kri. Jaz ljubim in obožujem svojo menstruacijo, zame to ni več breme in ‘’tisti boleči in bedni del meseca’’ (čeprav imam ševedno krče), ker vem in sem ozavestila čemu je namenjen. Kupila sem si udobne vložke, tiste DEBELE, DOLGE, PUHASTE, tako da imam vsakič ko krvavim občutek, da sedim na oblaku. Meditiram, masiram si trebušček, vzamem si čas med menstruacijo, čas da sem sama v tišini in razmišljam, procesiram in bivam. In ne NI ME VEČ SRAM reči, da imam MENSTRUACIJO. PONOSNO in OPOLNOMOČENO NAGLAS povem, ko sem v temu delu cikla, da pač ne morem delovati za druge ljudi in jim bit popolnoma na voljo, ker sem takrat zelo ranljiva in čustvena, introvertina in občutljiva. Da je to MOJ čas, da se pocrkljam, ustvarjam, počivam,da se uzrem vase in posadim semena za nov del cikla. Ta naša SVETA KRI, je včasih veljala za najbolj sveto življensko tekočino. Ta naša kri hrani zemljo! Ta naša kri je naša zaveznica in prijateljica, če ji to dopustimo in če ji damo priložnost. In ko bo ta naša kri kolektivno postala SVETA, ko se bomo ženske zopet povezale z naravo, našim in luninim ciklom, bo marsikaj drugače, boljše in lažje. Zato naj vas ne bo sram, naj bo to veselje,ponos, in zavedanje, da nas ta kri ne oropa življenja, ampak, da ga DAJE.” © Nika Prusnik 

Se vidimo v Rdečem Šotoru! ❤

© Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Duhovni instinkt in ženska duhovnost

Polna Luna v Strelcu

Danes ob 18.21 nastopi polna Luna v Strelcu. Strelec je znamenje širine. Širine v vseh oblikah. Telo naredi podobno Veneri, obilno v svoji plodnosti, gostoljublju, radosti, sočnosti. Duha naredi visokoletečega, globoko dojemljivega, sprejemljivega. Zato pravijo tudi, da je Strelec znamenje religije, filozofije. Le-te naj bi bile izraz veličine duha, skupek izkušenj in spoznanj duha. Vendar religije in filozofije pogosto postanejo dogmatične, okostenele, same sebi namen, najhuje pa – postanejo orodje neke gospodarsko-politične ideologije, gibanja…

Toda Strelec je znamenje esence religije in filozofije – tiste žive esence, ki omogoča duhu, da živi, zaznava, doživlja, ozavešča, spoznava, razume, se širi. Polna Luna želi lastnosti Strelca obelodaniti. Pokazati čisto vsak skrit kotiček njegove energije, popolnoma razkriti njegovo sporočilo. Njen namen je, da ozavestimo pomen Strelca, da osvetlimo dele v duši, ki mu pripadajo.

Duhovni instinkt izhaja iz notranjosti, je univerzalni, večen del naše psihe. Bojimo se mu prisluhniti, saj smo bile pogojene v strah pred notranjim glasom in obračanje na zunanjo avtoriteto.  slika: Ignacio Serrano

Duhovni instinkt izhaja iz notranjosti, je univerzalni, večen del naše psihe. Bojimo se mu prisluhniti, saj smo bile pogojene v strah pred notranjim glasom in obračanje na zunanjo avtoriteto.
slika: Ignacio Serrano

Duhovni instinkt

Zato želim današnji članek posvetiti osvoboditvi (kar počne polna Luna) resnične esence religiozne/duhovne izkušnje v nas ženskah (kar nam omogoča Strelec). Dandanes smo ženske (in tudi moški!) precej “zamašeni” (zademfani, bi rekla draga Sestra Eva Luna) v tistem centru, ki se mu reče “duhovni instinkt”. Tisočletja so se namreč neke sile (saj vse vemo, katere) trudile, da bi se ta center zademfal. Tisočletja smo bile učene (in učeni), da je duhovnost izvira iz zunanjosti, od neke avtoritete, ki potrdi, kateri občutki, izkušnje so pravilni in kateri ne; ki predpiše nauke, v katere je potrebno verovati (!), ki celo sankcionira, kaznuje vse, ki si drznejo tej avtoriteti zoperstaviti (na žalost vemo, da so bili pregoni heretikov – na primer Katarov, sledilcev Starih Poti (“poganov”), itd – orodja za centraliziranje oblasti, za izločanje gibanj, ki bi odjemala sledilce instituciji, ki si je priborila najmočnejši položaj. Torej na prvem mestu NI bilo resnično preganjanje določenega nauka. Tako so stvar dojeli verjetno le preprosti ljudje in zagnani in naivni člani institucije, katerih zavest ni prodrla do spoznanja resničnih interesov svoje institucije). 

Zaradi te “zamašenosti” se močno bojimo prisluhniti svojemu duhovnemu instinktu in slediti temu, kar nam pravi. V naših kosteh še živi spomin na preganjanje, ko smo poslušali svoj duhovni instinkt. Pogosto je naša pogojenost tako močna, da se morda znebimo vpliva avtoritarnega monopola ene institucije, pa le začnemo slediti nekemu drugemu nauku. Toda v resnici se ni zgodilo nič – naš duhovni instinkt še vedno ni prebujen – le svojo pogojeno sledljivost (nenaravno sledljivost!) smo preusmerili k drugi avtoriteti. 

Današnji članek zato posvečam obuditvi našega duhovnega instinkta in obuditvi naše naravne neustrašnosti. Ženske, čas je! 

Pred nekaj dnevi sem brala zelo zanimiv članek Cynthie Garrity-Bond (feministične teologinje in socialne eticistke) o fenomenu na Irskem; o sprejetju zakona za istospolne poroke v državi, kjer se več kot 80% prebivalstva istoveti za katolike. 

Cynthia je omenila zanimiv koncept, ki je prebudil mojo pozornost. Sensus fidei. To je koncept v krščanski teologiji, ki pomeni nekako “razum verujočih”, “smisel verujočih”. Mednarodna teološka komisija ga definira kot: “Sensus fidei je neke vrste duhovni instinkt, ki omogoča verujočemu, da spontano presoja, ali je določen nauk ali praksa v skladu z Evangelijem in apostolsko vero. Globoko je prepletena z vrlino vere samo; teče od in je v lasti vere. Primerja se z instinktom, saj v osnovi ni posledica razumskega preudarjanja, temveč je spontano in naravno védenje, neke vrste zaznava (aisthesis).”

Cynthia pravi, da se je na Irskem tak izid lahko zgodil le zato, ker so tamkajšnji kristjani vklopili svoj sensus fidei. Seveda lahko sensus fidei interpretiramo na mnoge načine. Predpostavljam lahko, da ga Cerkev ne razlaga tako kot Cynthia. Poudarja namreč, da je sensus fidei instinkt, ki pomaga verujočemu presoditi, ali je nek nauk/praksa v skladu z Evangelijem in apostolsko vero – ki pa ju seveda določa Cerkev. Tako je sensus fidei bolj nek kriterij dobro ponotranjenega cerkvenega nauka, ne pa nekaj živega, človečnega, nevezanega na Cerkev.

Toda tako kot Cynthia tudi jaz v sensus fidei vidim resnični duhovni instinkt, ki je univerzalen in ga poseduje vsak človek. Instinkt, ki ima moč, da osvobodi vsakega posameznika iz jarma prestrašene pogojenosti, ki ima moč, da oživi! duha, očisti vid, sluh in omogoči čisto zaznavo duhovnega.

Hči očetov se mora povezati s svojo krvjo. Tako krvjo kot simbolom telesnosti, kot krvjo, ki je simbol celovite, avtentične ženskosti, božanske ženskosti. slika: Liza Paizis

Hči očetov se mora povezati s svojo krvjo. Tako krvjo kot simbolom telesnosti, kot krvjo, ki je simbol celovite, avtentične ženskosti, božanske ženskosti. slika: Liza Paizis

Hčerkam očetov

Ta članek je še posebej posvečen ženskam, ki se identificirajo s krščansko (ali drugo) vero, toda v sebi čutijo ščemenje duhovnega instinkta, ki jim govori, da je v njihovi veri premalo prostora za žensko, Žensko in Boginjo. Zavedam se, da je ta proces začetka poslušanja svojega duhovnega instinkta znotraj ustanove, kot je Cerkev, težak, lahko boleč, lahko se zdi skoraj nemogoč. Morda se zdi na začetku celo bogoskrunski! John P. Dourley, katoliški duhovnik in jungovski psihoanalitik je o težavnosti in bolečini tega procesa povedal: “Če in ko je fanaticizem presežen, rezultati niso vedno zgolj blagodejni. Izgubi kakršnekoli tolažbe, ki jo je do zdaj ponujala tako imenovana vera, lahko sledijo vzorci depresije in praznine, čeprav je paradoksno depresija pogosto spremljana z besom nad žrtvovanji dvomljivemu Bogu te vere in njegovim ostrim moralnim zahtevam, ki so zdaj občutene kot sovražne polnemu izrazu človeškega življenja in duha. Ko nekdo zaupa neki religiji in nato začne postajati bolj zavestno bitje, ko trdo dela, da bi častil simbole in obljube te religije, in v tem procesu postane zavesten temačnosti te religije, kar se prevede v občutek izdanosti, je jeza naravni odziv. Vendar jeza zahteva dejanje razrešitve.

Seveda je posvečen tudi drugim hčerkam očetov. Kajti, nikakor ne želim sporočiti, da le ženske, identificirane z abrahamskimi ali drugimi podobnimi religijami, potrebujejo uvide o duhovnem instinktu. Potrebujemo jih hčerke očetov vseh vrst. Vse ženske v sodobni družbi smo hčerke očetov. Kajti moško-osrediščena miselnost in filozofija sta prepojila vse aspekte našega življenja – znanost, družbene vrednote, vrednote medosebnih odnosov, dojemanje vzgoje, itd. Tako smo bile vse subtilno vzgojene v moško-osrediščen model. Tudi če je naša družina že generacije nazaj zapustila patriarhalno religijo ali zavrnila njene do žensk, življenja, narave sovražne poglede, so na psihološkem nivoju še zmeraj ostanki patriarhalnega mišljenja. Ženske smo tako na primer vzgajane v prepričanje, da je intelektualizem superiorna dušna sposobnost, da naša cikličnost in druga stanja zavesti niso pomembna, ali pa so celo infantilna in nekoristna. Tudi takšne hčerke očetov potrebujemo meditacijo o duhovnem instinktu

Zadnjič sem razmišljala, kaj bi se moralo zgoditi, da bi Marijo Magdaleno nehali dojemati kot spokorjeno prostitutko – predvsem v krščanskih krogih. In prišla je misel, da je morda arhetip spokorjene grešnice nekako povezan s transformacijo intelektualističnih hčerk očetov. Morda je “spokoritev” Marije Magdalene tisto, kar čaka z moško energijo identificirane hčerke očetov; spokoriti se moramo pred svojo ženskostjo, pred Boginjo; ker smo jo zavračale, zasmehovale. Marija Magdalena naj bi namreč bila grešna zaradi spolne energije – največje moči ženskosti. Ko je spolna energija uporabljana za destruktivne namene, se mora “spokoriti”. Prav tako kot je pri hčerkah očetov intelekt uporabljan za destruktivne namene. Morda bo, ko se bodo ženske vrnile k svojim koreninam, čas dozorel, da v Magdaleni vidimo to, kar resnično je – duhovna učiteljica, apostolka apostolom, enakovredna Jezusu. Ko se bomo ženske vrnile k svojim koreninam, bomo stopile v svoje mojstrstvo, ki ga uteleša Magdalena. 

Slika: Emily Balivet

Skupina žensk (coven) skupaj praznuje svojo duhovnost! Slika: Emily Balivet

(Ženska) duhovnost

Duhovnost naj bi bila živa izkušnja, ne pa ideologija. Jungova glavna kritika krščanstva (in drugih “razodetij”) je, da se dojema kot ultimativno, dokončno razodetje, ki je končna resnica in ga ni moč preseči. Takšno dojemanje, pravi Jung, historično (Bog je v določeni točki ustvaril svet in to je to; v določeni točki se je utelesil in to je to; itd) ter transcendentno (Bog je zunaj stvarstva), blokira ☽🌕☾ spiraljenje ☽🌕☾ duhovnega procesa in zamaši duhovni instinkt. Še posebej za ženske je to zelo pomemben uvid.

Ženske namreč v svojem telesu in svoji psihi nosimo kodo cikliranja, spiraljenja, umiranja in prerajanja. Ko je religija zapovedala dokončnost, je sterilizirala našo vitalno psihično lastnost – cikliranje. Ko je religija zapovedala transcendentnost, je povzročila trpljenje ženskam, ki ne morejo tako preprosto kot moški ločiti telesa od duha, saj ne morejo ignorirati (duhovnih) sporočil, ki jih njihovo telo kriči! med biološko-duhovnimi prehodi menstruacije, poroda in menopavze. 

Opazila sem tudi, da Cerkev razširja mnenje, da tisti, ki niso kristjani, nimajo odnosa z Božanskim (ne verujejo v Boga). Humorni sodobno-poganski napis na to hudomušno odgovarja: “Verjamem v Boga, samo ne verjamem, da je starš samohranilec.” Ta ideja, da imajo odnos z Božanskim le kristjani, je podobna ultimativni naravi naukov abrahamskih religij. V obeh primerih gre za nekakšen monopol. Ženske torej, ki so skozi zgodovino skozi svoj duhovni instinkt doživljaje ženski obraz božanskega (o čerem govori tudi roman Rdeči šotor), so bile označene za krivoverke, grešnice. Duhovne/religiozne izkušnje ne moreš imeti, če nisi pod okriljem Cerkve! Takšno prepričanje je zares destruktivno. Jung je spodbujal kristjane, da presežejo ultimativnost svojih naukov ter sprejmemo druge duhovne poti kot enakovredne ter se od njih bogatijo. Šele tako se bo človeška duhovnost zares razcvetela v vsem svojem bogastvu. 

Bog Boginja Yin YangBožansko – Oče ali Mati ali oboje? 

Ena od stvari, na katere opozarja duhovni instinkt, je, da je Bog v abrahamskih religijah personalističen (je oseba) in je moškega spola (o njem se vedno govori v moškem spolu). Zakaj? Zakaj je Bog moškega spola? Ali to govori o večvrednosti moškega? Jada Pinkett Smith (žena igralca Willa Smitha) je od 12-letne deklice dobila vprašanje: “Gospa Jada, ali mislite, da bodo deklice sploh kdaj tako pomembne kot fantje, glede na to, da je Bog moški?” Kako bi odgovorili takšni deklici zdravorazumsko (ne s koncepti “svete nerazumljivosti”, ki jo je Jung zaznal v prevladujoči konzervativni dogmatični krščanski teologiji), iz tistega mesta v duši, ki je sensus fidei (duhovni instikt)? 

Osho je o tem, katerega spola je Bog, povedal tole: “Ko oseba globoko meditira in se razsvetli, postane mati. Buda je bolj podoben materi kot očetu. Krščanska asociacija na besedo oče ni najbolj relevantna, niti lepa. Klicati oče Božansko zveni malo mačistično. Če obstaja Bog, je lahko le mati, ne oče. Oče je nekaj zelo institucionalnega. V naravi oče kot tak ne obstaja. Če vprašaš kakšnega lingvista, ti bo povedal, da je beseda stric starejša kot beseda oče. Strici so obstajali prej, saj nihče ni vedel, kdo je oče. Institucija očeta se je v človekovem življenju pojavila, ko se je vzpostavila zasebna lastnina. Je zelo krhka in lahko vsak čas izgine. Družba se spreminja in ta institucija lahko izgine kot so izginile že mnoge druge. Vendar bo mati ostala, ker je naravna.”

Materinski zdravi razum 

Mnoge duhovne feministke našega časa se strinjajo z njim. Rebecca Boon ugotavlja, kako je večina feministk zgrešilo, ko je tako strastno zavračalo materinstvo in prišlo celo do takih absurdnih zaključkov, da je ženski njena lastna biologija sovražna in jo je treba preseči. Materinstvo je ena največjih moči ženske, pravi Rebecca! Človeštvo v resnici ni razdeljeno na moške in ženske, temveč na matere in sinove. Kajti vsaka ženska je (vsaj potencialno) mati in vsak moški je sin matere, drugače ne more biti, pravi Rebecca Boon. Tudi Sara Ruddick, avtorica knjige Maternal Thinking (Materinsko razmišljanje) ugotavlja, kako globinski psihološki vpliv ima materinstvo na žensko oziroma na vsakogar, ki opravlja materinsko delo. Pravi, da skozi materinstvo razvijemo zmožnost realnega, praktičnega razmišljanja, odgovornost, zmožnost svoje mišljenje povezati s čutenjem (ne več misliti ločeno od čustev, občutkov, zaznav = intelektualizirati). Zato, pravi Sara, je materinsko razmišljanje izredno dragoceno in mora postati bolj vključeno v sodobno družbo – vključiti se mora v politično odločanje, itd, saj je materinsko razmišljanje lahko zares dojame pojme, kot so odgovornost, skupno dobro, itd.

Ženska je počelo stvarstva, ženska rojeva. Ženski um je skozi materinsko delo preobražen, postane izjemno močna sila ljubezni in zdravega razuma. Materinsko mišljenje je temelj družbe in lahko je njen rešitelj.

Ženska je počelo stvarstva, ženska rojeva. Ženski um je skozi materinsko delo preobražen, postane izjemno močna sila ljubezni in zdravega razuma. Materinsko mišljenje je temelj družbe in lahko je njen rešitelj.

Barbara Walker pove o ženskem zdravem razumu (v angleščini “common sense”, kar izhaja iz latinske besede “sensus”, ki je del besedne zveze “sensus fidei”) tole: “Spomniti se moramo, da je bila v starodavni matriarhalni miselnosti, ki jo lahko obnovimo skozi mite in legende, Boginja razumljena kot edini izvor urejenega, logičnega razmišljanja. Iz njenih intelektualnih daril ženskam so se rodile discipline, kot so matematika (kar dobesedno pomeni “materinska modrost”), koledarji (izvorno Lunini in menstrualni koledarji), sistemi meritev, glasbene in pesnitvene oblike, arhitekturne tehnike in mnoge druge vede za delo z umetnostjo in naravo. Starodavna grška beseda diakosmos, ki pomeni sistem reda, ki ga je v prvotni kaos vnesla Boginja (Dia), dokazuje prepričanje starodavnih ljudi, da je bila racionalnost utelešena v prvi učiteljici vsakega otroka – mami. Mit iz Indije nakazuje, da so zgodnji ljudje verjeli, da ženska sposobnost rojevanja izhaja iz superiorne ženske veščine razvijanjamerilnih sistemov.
Celo judovsko-krščanska diabolizacija Matere Eve je zadržala zaznavo Svetovne Matere kot izvora razsvetljenja za vse človeštvo, čeprav je Eva morala zavrniti ukaz patriarhalnega Boga, da bi pridobila znanje, ki ga je Bog želel skriti pred človeškimi bitji.
Kasneje so patriarhalne družbe želele pomanjšati ženski intelekt tako, da so ga imenovali instinktivni, nezavedni, iracionalen. Čeprav so prepoznavali natančno žensko zaznavanje, so ga moški zavrgli s precej zaničljivim izrazom intuicija, namesto da bi ga poimenovali z njegovim pravim imenom inteligenca. Ne glede na to, kako pogosto so ženske pokazale, da so sposobneracionalnega razmišljanja ali celo sposobnosti prodiranja skozi bolj iracionalne moške konstrukte z ostrim robom zdravega razuma, je bilo ženskim umom dopuščeno le čustvovanje, ki naj bi zapolnilo prostor z manj uma. To je bil še en primer prekletstva z medlo pohvalo. Pravzaprav so patriarhalne kulture zgradile svoje praktične dosežke na dosežkih zgodnejših, žensko-osrediščenih skupin in moški filozofi so vnesli v filozofijo več nerazumskosti, kot ne. Na primer, nobena družba ni bila bolj nespametno vraževerna ali bolj naivno lahkoverna od krščanske Evrope v obdobju, imenovanem Doba Vere, ko so bile resnice spoznane samo skozi besedilaočetov in je bila eksperimentalna znanost dojemana kot hudičevo delo.
Ob zori zgodovine je bil zdrav razum izmaličen s konceptom patriarhalnih bogov kot univerzalnih staršev, kljub njihovi nezmožnosti rojevanja. Miti kažejo, da so imele zgodnje civilizacije s tem konceptom težave. Ljudje niso sprejeli takšnih božanstev, dokler ni bilo več stoletij posvečeno propagandi duhovnikov. Celo potem so bili potrebni besedna izkrivljanja in namenskinelogični paradoksi, da bi se vzpostavilo čaščenje bogov, ki so žalilipragmatično dojemanje resničnosti preprostega človeka.” 

Ženske se moramo spomniti tega zdravega razuma (sensus). Ženske se moramo spomniti, da že ves čas, že celotno zgodovino, na temelju svojih zdravorazumskih spoznanj in dejanj nosimo celotno človeštvo. Spomniti se moramo, da so sinovi mater in njihovi intelekti ponoreli zato, ker so mame v določeni točki pozabile, da je njihovo mišljenje temelj družbenosti. Spomniti se moramo, da zrel, prvinski, Zemljo-ljubeč in Žensko-čaščeč moški postane takšen, ker se njegova mati zaveda pomena svojega materinstva.

Marija Magdalena izžareva arhetipsko celovito ženskost. Kdaj bo naša družba zrela, da jo sprejme? slika: Lindsey Hardin Freeman

Marija Magdalena izžareva arhetipsko celovito ženskost. Kdaj bo naša družba zrela, da jo sprejme? slika: Lindsey Hardin Freeman

Yin Yang in feministične kristjanke 

Barbara Walker gre vseeno malce predaleč, da kar naravnost pove, da bi moral svet biti matriarhalno urejen, da bi ženske-matere morale nadzorovati moške (s tem se strinja tudi Rebecca Boon), Božansko bi seveda bilo samo in edino Bognja, Ona in tako na svetu ne bi bilo težav! To bi le bila zamenjava zatiranja žensk z zatiranjem moških. Spola ne obstajata zato, da bi bil eden več vreden od drugega. Podoba moškosti in ženskosti, ki je najbolj v skladu z duhovnim instinktom, je starodavna kitajska podoba yin-a in yang-a, ki se zlivata drug v drugega, sta eno. Drug brez drugega ne moreta, drug drugega porajata. Sta popolnoma enakovredna. 

Tako je tudi Božansko yin in yang, Bog Oče in Boginja Mati. Je Misterij te čudovite združitve, ustvarjalnega sodelovanja dveh principov – moškega in ženskega. Ženski je bil skozi zgodovino izbrisan. Nastala je teologija (“veda o Bogu”), ki nasprotuje duhovnemu instinktu. In zato se tudi znotraj religioznih institucij začenjajo dogajati premiki, ki nakazujejo na to, da se je v ljudeh aktiviral sensus fidei, ki preprosto ne trpi več nekaterih nesmislov. V krščanskem gibanju se na primer razvija teologija telesa, s katero se poskuša Cerkev počasi znebiti čistunske teologije, ki je spolnost označevala za grešno in s tem povzročala tisočletno kolektivno nevrozo, ter se približati instinktivnemu, univerzalnemu védenju, ki je bilo lastno že prvemu človeku: da je spolnost sveta. Vse več žensk znotraj krščanskega gibanja začenja slediti svojemu duhovnemu instinktu in na obrobju svojih Cerkva, včasih zunaj, ker so Cerkve še prerigidne, ali pa znotraj njih, kjer so Cerkve odprte, začenjajo sponzanja svojega sensus fidei vključevati v njihovo teologijo. 

Tukaj je nekaj odličnih člankov za vse, ki ste v podobni situaciji. V članku Transforming the Church from Within or Without? (Spreminjati Cerkev od znotraj ali od zunaj) Xochitl Alvizo razmišlja o tem, ali je ženska, ki se prebuja, sploh še lahko kristjanka. Ali lahko ženska, ki se povezuje s svojo avtentično ženskostjo, sploh še sprejme religijo, katere nauki in prakse so bili skozi zgodovino patriarhalni? Xochitl ugotavlja, da se ni potrebno odločiti, temveč slediti svoji intuiciji. Cerkev se namreč uspešno preraja tako zaradi tistih, ki ostanejo, kot tistih, ki odidejo. S podobnim razmišljanjem se ukvarja v članku Be-ing in the Church (Biti v Cerkvi). Gina Messina-Dysert se v članku Is it a Feminist Act to Stay in a Patriarchal Tradition? (Ali je ostati v patriarhalni instituciji feministično dejanje?) ukvarja prav s tem vprašanjem. 

Seveda je v ZDA veliko lažje v svojo religiozno skupnost vpeljati spremembe, kot pri nas. V ZDA obstaja nešteto oblik krščanstva, ki so veliko bolj fleksibilne, prelivajoče se, odprte za nove ideje. Pri nas je nekoliko težje vpeljati duhovni instinkt. A vseeno je to neizbežno za naše duševno zdravje. 

maternična povezavaArhetip, ki ga potrebujemo: Amazonka – Bojevnica, ki ustvarja varen prostor za rojevanje najnežnejšega

Ta petek se v Rdečem Šotoru združimo v varen, intimen ženski krog, da odpremo svoje maternice in pustimo glasu, da govori njihovo zgodbo. Sklenile bomo krog materničnega petja za opolnomočenje ženskega glasu. Vabljene! Izkušnja je izjemno intenzivna, izkustvena, globoko, zdravilna. Učinke obreda čutimo na fizični ravni – kot utripanje maternice, ščemenje v jajčnikih… Tokrat spoznavamo arhetip Amazonke, ki je eden bolj osovraženih ženskih arhetipov, a eden ključnih za sodobne ženske. Amazonka je Divja Ženska, obuja resnični pomen Deviškosti (ki NI spolna nedotakljivost, temveč duhovna neoporečnost in duševna neodvisnost), je Bojevnica, ki ustvarja in ščiti teritorij, znotraj katerega lahko božanska ženska energija rojeva najnežnejše… Prav Amazonko potrebujemo za aktiviranje duhovnega instinkta, ki zamašen čaka v naši duši. Potrebujemo njeno neustrašnost in varen prostor, ki ga ustvarja, znotraj katerega lahko prisluhnemo svojemu sensusu fidei. Več pa na delavnici!

© Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Smrt je umiranje obsedenosti z belino in sprejemanje rdečine

fotografija: © Borut Krajnc

fotografija: © Borut Krajnc

Danes ponoči je nastopil prvi Lunin krajec v mogočnem Levu. Pravi krajec zaključuje obdobje deviškosti Luninega cikla in začenja z bolj drznim, ustvarjalnim, prodornim delom – ko se Luna polni, dokler ne zasije polna v vsej svoji veličini.

Lev je mogočno znamenje. V svoji pozitivni manifestaciji uteleša zmožnost osrediniti se v svojem sebstvu, povezati se s svojo najvišjo zavestjo, svojo Resnico in od tod žareti. Sijati tako močno, da se ljudje spontano prebujajo ob tvoji svetlobi in stopijo na isto pot.

V torek smo v Mladinski knjigi – Konzorciju – predstavili najbolj sveže rojstvo Mance Košir. Knjigo Darovi minevanja. V knjigi so dopisovanja, sestavljena iz pisem o Smrti, ki si jih je Manca dopisovala s sedmimi avtorji: Ksenijo Malio Leban, Jankom Bohakom, Urško Lunder, Karlom Gržanom, Jasno Stošić, Tino Kožir Mazi in mano – Ano Drevenšek. 

Darovi minevanja

Darovi minevanja

Ko je knjiga nastajala, je Manca večkrat povedala, kako močna knjiga je, kako je ušla izpod nadzora (seveda v dobrem smislu), dobiva svoje življenje, je prodorna, drami najgloblje globine, prinaša solze, pretresljiva spoznanja, mogočne preboje… Vsi, ki smo pisali knjigo, smo ob pisanju doživeli katarzo. In predstavitev v torek je pokazala, da je poslanstvo te knjige to katarzo omogočiti tudi vsaki bralki, bralcu.

Knjiga govori o Smrti, ki je tabuizirana, ki se je bojimo, jo odrivamo stran, pod preprogo, iz vsakdanjega življenja. Bojimo se je, trepetamo pred njo, hkrati pa se vedemo, da ne obstaja. Čutim, da nosi knjiga energijo Leva, ker je prodorna, ker brez opravičevanj pišemo svojo Resnico, dajemo Smrti glas in skozi naše tkanje tančice o Smrti pronica katarza vseh nas – osvoboditev v Smrti.

Zato v tokratnem članku objavljam kratek odlomek iz knjige – izsek iz enega od mojih pisem Manci. Prisrčno vabljene, da se nam pridružite 5.5. ob 18.00 v knjigarni Konzorcij v Ljubljani, ko bomo knjigo predstavili na Čajanki z Manco Košir, ob poeziji in harfi… Knjigo lahko kupite v knjigarnah Mladinske knjige ali na spletni trgovini www.emka.si 

. . .

Zakaj se bojimo Smrti, zakaj je ne poznamo, zakaj smo jo odrinili na rob – ker smo odrinili na rob celovito ženskost; ženskost, ki zaobjema rojstvo in smrt, temo in svetlobo, mehkobo in strogost. Ženska je krog. Ženska je cikel. Življenje je cikel. Ženska je temna in svetla. Bela in rdeča. Mati Marija in Marija Magdalena. Magdalena ni bila prostitutka. Bila pa je rdeča. Tako kot Rdeči Šotor – prostor ženskih skrivnosti. In njeno rdečino so označili za grešno. In s tem so odgnali tudi drugi del Vélikega kroga – smrt, temo, strogost. Zato se bojimo Smrti. In spolnosti. In intime.

Marija Magdalena je ključ. In težko ga je razumeti. Težko je razumeti celovito ženskost, ko smo rasle v okolju, ki se je nadvse trudilo, da je ne bi spoznale.

Zame je smrt umiranje obsedenosti z belino in sprejemanje rdečine. To je ustavitev, upočasnitev in obračanje vase, o kateri ti pišem. Rdeča je barva maternice. Ko sem bila še otrok, sem se priučila, da so dobre ocene in vsakršni dosežki veliko vredni. Tako vredni, da je treba zanje narediti vse. Tudi žrtvovati svoje blagostanje in zdravje. Moje telo se je upiralo, ampak moja duša še ni prepoznala klicev po spremembi. Moja prva menstruacija je bila zame izkušnja križanja. Neznosne bolečine v maternici in neznosen glavobol. Nato se je neurje umirilo in prišla je prva kaplja krvi. Ko sem jo zagledala na hlačkah, sem najprej, v najglobljih globinah, ki se jih nisem zavedala, začutila veselje, praznovanje! In še preden je minila stotinka sekunde – neskončno žalost. Jokala sem, ker sem postala ženska. Jokala sem za izgubljeno nedolžnostjo, jokala sem za pripravami v ženskost, ki jih ni bilo. Vsako naslednjo krvavitev so spremljale neznanske bolečine v maternici. Moja maternica je sporočala, da nisem zvesta njenemu – najinemu poslanstvu. Klicala me je navznoter, klicala me je k počitku, umiku. Klicala me je, da se predam njenemu vodstvu.

Kot deklica sem ponotranjile vrednote, ki niso bile v skladu z mojo ženskostjo. Ponotranjila sem intelektualizem. Ponotranjila sem neuravnovešen odnos med umom in maternico – um je prevladal. Ponotranjila sem prizadevanje za popolnost in dokazovanje svoje bistrosti. Zdaj vem, da menstrualni cikel prinese deklici potrebo, da raziskuje svojo zavest in ciklično pluje med potapljanjem v globine in temačna, šamanska stanja zavesti in ostro, budno, dejavno, svetlo zavestjo. Kot deklica, ki odrašča v naši družbi, sem bila spodbujana, da se ogibam globinam, ki so nekaj nevarnega (lahko namreč povzročijo mentalno bolezen, sem bila poučena) ter hrepenim in se trudim izpopolniti v svetlobi zavesti – ega. Um, beseda, intelekt – energija, ki je vladala povsod naokrog mene. Čeprav sem že kot otrok čutila močno privlačnost do astrologije, tarota in magije, se temu klicu nisem znala odzvati. Ko je moje telo začelo krožiti v Luninih ciklih, je moja potreba po globinah, raziskovanju globokega in temnega, še narasla. Pritisk k svetlobi pa se je še okrepil. In ker nisem sledila klicu h globinam, je trpela moja maternica.

Ko sem zbrala dovolj moči – ko sem se zavedla, kaj se dogaja z mano; namreč, da sem »hčerka očetov«, kot bi temu rekla feministična jungovska psihoanalitičarka Sylvia Brinton Perera, ki je ponotranjila takoimenovane »patriarhalne« vrednote, torej vrednote večne svetlobe ega, večnega stremljenja k dosežkom – sem spoznala, da moram umreti. 

Tibetanci pravijo, da Smrt pravzaprav ni tako velika skrivnost. V življenju jo ves čas vadimo. Vse smrti, ki jih doživimo v življenju – smrt starih vrednot, smrt starega jaza, starega načina življenja – so Smrt v malem. Sestavljajo se in nas urijo za poslednjo Preizkušnjo. Učijo nas mehkobe, predaje, umiritve, počasnosti. Da se bomo lahko predali, ko napoči naša ura.

Tako me je moja maternica povabila v Smrt. Glasno je opozorila na hude bolečine ob Luninem ciklu. Ni mi pustila zadovoljiti se s ceneno ponudbo kontracepcijskih tabletk sodobne medicine (ki je zgradila svoje palače na pepelu sežganih čarovnic, pravijo). Glasno je opozorila na porušeno ravnovesje življenja v mojem črevesu. Ni se zadovoljila s »tabletkami proti stresu«, ki mi jih je za rešitev tega problema ponudila zdravnica (ki sedi na grmadi zdravilk). Povabila me je, da iščem globlje. Sledila sem ji.

Bolj kot sem ji sledila, bolj zaceljena sem bila – vse bolj sem zaupala glasu svoje maternice, vse več umetnih delov mene je odmiralo in odpadalo. »Hči očetov« je umirala in sprejemala svojo celovitost. In čeprav je moja sreča vse bolj naraščala – je bila moja okolica vse bolj vznemirjena. Kam je izginila »hči očetov«? Zakaj vedno pogosteje reče ne? Zakaj ni več vedno na voljo? Zakaj se je začela upirati? Zakaj je svojeglava? Zakaj postavlja svoje zdravje pred dosežki za umetno družbo? Zakaj, zakaj, zakaj? Moja Smrt je vznemirila vse okoli mene.

Smrt prikliče pristnost. Smrt zahteva pristnost. Zahteva, da se umetni svet poruši. Zahteva, da na površje priplava naravni svet. “Divja Lunina ženska, nisi bila ustvarjena, da boš ukročena. Ti si potres, ki se otrese vsega, kar ni od Duše. Otresi se ženska, otresi,” zasledim citat neznanega avtorja. Ženska, ki živi v današnjem času, mora biti Potres. Mora biti glasnica Smrti. In tudi jaz sem ta Ženska. 

V tem času osvobajanja in vse močnejšega potresa okoli mene sem začutila klic poslanstva doule in thanadoule. Smrt in rojstvo nista ločena dogodka. Sta kontinuiteta. Zato ju doživljam kot eno. Novorojenček, ki se rojeva, je ravnokar umrl kot starec, in starec, ki izdihuje poslednje dihe, se bo pravkar rodil kot svež človek. Naj bo to reinkarnacija ali pa samo obnavljanje generacij. Kakorkoli to naš um razloži, naše drobovje ve, da gre Življenje naprej, da je neizmerno silovito. 

Smrt hoče avtentičnost. Zato sem se zbližala s poslanstvom thanadoule. Ker sem izkusila svojo majhno smrt in me je obšla slutnja, da ima moja mala smrt v sebi seme velike Smrti.

© Mladinska knjiga Založba d.d., Ljubljana 2015

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, brez dovoljenja Založbe je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Kitajska – dežela Boginje

Danes ob 5.44 je nastopil zadnji Lunin krajec v Kozorogu. Luna že en teden pada, se skriva, poslavlja, umika, postaja tišja in nezaznavna. Ni res, da nas ne mara, ali da ji gremo na živce. Naša Mama preprosto potrebuje počitek, da se zopet najde, obnovi in prerodi, da se bo v naslednjem ciklu zopet rodila pristna. Znamenje Kozorog je znamenje samotnega učenja težkih lekcij, učenja discipline, odgovornosti, predanosti in samotnega potovanja. Ker ob zadnjem krajcu spuščamo in ker se bo ob približno sedmih zvečer Luna premaknila v Vodnarja, vizionarsko znamenje, nas ta zadnji krajec uči spuščati vzorce, ki nas zasužnjujejo v dosežkanje, pretirano ambicioznost, perfekcionizem. Energijo Kozoroga bomo uporabile za ustvarjanje pozitivne discipline, ki nam bo z vso odgovornostjo do svojega od Boginje podarjenega življenja pomagala odstraniti vzorce, ki preprečujejo naši Duši, da bi zasijala v ekstatičnem siju. Nato se bomo premaknile z Luno k Vodnarju, ki nam bo pomagal sanjati naše vizije in živeti naše sanje.

In draga Sestra Anđela Blažević, ki nam piše s Kitajske, nam bo skozi svojo zgodbo pomagala na to potovanje. Kako osvobajajoče, pristne, prizemljene in božansko ekstatične so njene besede. Nežno božajo, a tudi izzivajo v uresničenje kreativnih darov Ostare, Boginje pomladi. 

Anđela Blažević

Anđela Blažević

Prvi del: O babicah – prodajalkah koles, mačkah na povodcu in pljuvanju 

Sem v Chengduju, na Kitajskem. Mrak je. Tole pišem zavita v postelji, pokrita z odejo, ki jo čez dan uporabljam namesto plašča, ki ga še nisem kupila, v poskušanju privarčevati nekaj denarja za potovanja. Še vedno me malo zebe, ker se Chengdu nahaja južno od imaginarne meje, ki ločuje mrzel sever od toplega juga, kar pomeni, da tukaj ni ogrevanja. Nikoli. Verjetno tudi oni poskušajo privarčevati nekaj denarja. 

Moj novi dom je utesnjena soba, ki jo delim s Korejko, ki ne govori angleščine. Ko sva se prvič srečali, je bila najina kitajščina na približno isti ravni – praktično neobstajajoča. Na vsakem nadstropju je skupna kopalnica – dve stranišči v kitajskem stilu, dva tuša in umivalnik. Tuša sta tik poleg okna, ki se ne da zapreti. Ščurki se večinoma zadržujejo v skupni kuhinji, bolj pogumne pa se da videti tudi tekajoče po spalnicah. Tistih, ki jih seveda niso zasedle že podgane. 

Torej, sem v Chengduju, na Kitajskem. In kar sem napisala zgoraj, je vse res, ampak je, kot ličijev sadež, bodeč ovoj mehkobe znotraj. Če si pripravljena, da sprejmeš vse, grobost in vse, je bivanje v Chengduhu na Kitajskem prav tako poetično kot zveni.

© Anđela Blažević

© Anđela Blažević

Pisana beseda ne zveni dovolj glasna za HVALA, ki ga kričim Boginji sredi tega vesolja mojega telesa. Hvala za tisto iskro, zaradi katere sem se za trenutek ustavila in … samo poslušala. Poslušala to globoko mrmranje v globinah moje maternice, ki vsebuje nelogično védenje o tem, kaj je tista “prava stvar”. Celo ko um pravi, da bi to lahko bila ogromna napaka. Ker moja trenutna pohajkovanja niso posledica skrbno predstavljenih “za” in “proti”, pazljivo analiziranih, preučenih in pretehtanih. Znašla sem se na avionu za Kitajsko, sedeča poleg tatoviranega moškega, ki se preživlja z bojem proti gusarjem, iskreno, brez kakršnekoli ideje, zakaj se odpravljam v Azijo. Edina stvar, ki jo lahko zapišem v razlago je stari kliše “nekaj me je vleklo tja”. 

Končno lako razčlenim frazo, grem v njeno središče in iz nje prinesem čisto luč, ki sveti na sredini, ker sem končno dovolj pogumna, da govorim resnico, ki se ni zdela dovolj dobra, da bi bila izrečena. 

Jaz sem bila. 

© Anđela Blažević

© Anđela Blažević

Tisto nekaj, kar me je vleklo sem ni bilo nič drugega kot najčistejši instinkt, za katerega verjamem, da nam je prirojen vsem nam, živim. Ta, ki ti v tvojem trebuhu povzroči ogaben občutek, kadarkoli se držiš nazaj zaradi strahu, da bi naredila napako, kadarkoli ostaneš tiho, ker si nekje na poti izgubila védenje, da je tvoj glas del Zemljine pesmi in je mišljeno, da je slišan, kadarkoli si se znašla na robu klifa in se tvoja krila razprejo, da bi poletela, toda ti ne skočiš, kajti “kaj če padem?”. In rečeno je bilo in spet in spet mora biti rečeno: “Kaj pa, če poletiš?” 

In res se ne gre zato, kje boš pristala. Gre se za to, kakšna boš ti, ko boš pristala. Kateri deli tebe so zadolženi za tiste prve korake v neznano? Ne gre se za napihovanje svojih kril, da bi lahko odnesla vso tvojo prtljago tako daleč, kot je le mogoče, pravzaprav se gre za to, da končno izdiihneš in pustiš, da se izmuzne, nekje na poti, da greš lahko zares naprej. 

Torej, udobno se namesti in dovoli, da ti pripovedujem o pustolovščini. 

Ogromno govoričenja je bilo o kulturnem šoku, o jet lagu, o različnih bakterijah v hrani, o pljuvanju, o otrocih, ki se pojavijo sredi ulice. In strah me je bilo. 

Vse se je izkazalo za resnično. 

Toda, ko sem ležala na vzmetnici v hostlu sredi Chengduja, na mojo prvo noč na Kitajskem, obupano poskušajoč dobiti wi-fi signal, da bi lahko prižgala prekleti skype in slišala kakšne domače glasove in le za trenutek ugasnila hrup Kitajske, je postalo jasno, da se je moja lekcija začela. 

Ne govori mi o tem, kako izobražen si, govori mi o tem, koliko si potoval. 

© Anđela Blažević

© Anđela Blažević

Mohammed

Lahko da je bil prav tisti trenutek, čeprav je možno, da je bil preprosto eden od mnogih, ko sem se spomnila, kako zelo ljubim glas, ki me je pripeljal sem. Zato sem zaprla laptop, namesto Kitajske, in se ulegla, da prisluhnem. Tisto noč je bila v Chengduhu nevihta, prava. Nemirno sem brcala okrog sebe, prepotena tako od vročine, kot od strahu, utrujena do bolečine, nezmožna zaaspati in z vsakim možnim razlogom, da bi bila jezna na svoje telo, ker mi ni dalo tako potrebnega počitka. Samo da nisem bila. Preprosto sem vedela (brez mame naokoli ali googla na voljo), da bo edina stvar, ki bo morda delovala, da sem nežna s sabo. 

Lekcija tiste noči je ostala z mano. Na prehitri in nemirni pot v taksiju do mojega novega doma, skozi prve prepekoče jedi, ki sem jih jedla, skozi grd trenutek, ko ti kri vzame sestra brez rokavic, medtem ko dva umazana delavca dva metra stran po steni špricata barvo, skozi dvajseturno potovanje na vlaku na trdi klopci, stisnjena med dva možaka, skozi izziv ugotavljanja, kako uporabljati mojo menstrualno skodelico v letu brez zasebnih stranišč in tako naprej in naprej … 

In z vsakim trenutkom nežnosti se je odprl del mene. 

To je bilo verjetno tisto prvo jutro v Chengduju, potem, ko sem se spustila z moje hostelske sobe, v nevarno čudovito temačno leseno restavracijsko nadstropje z udobnimi kavči, kitarami in djembeji postavljenimi ob tibetanske vezenine na stenah, ko sem jedla “Sim’s porridge” ob navdihujočih zgodba dveh izraelskih popotnikov, ko sem ugotovila, da sem se zbudila v deželi Boginje. Čutim, da me razvaja, njen način morda izgleda malo grob, toda pristna je.   

© Anđela Blažević

© Anđela Blažević

Kitajska ni nežen zenovski Vzhod. Kitajska je zemlja. Blatno, krvavo, neukročeno, neuglajeno telo. 

Poskušaj pogooglati kitajski promet, številka ena je, boš videla. Ko se gre za najbolj kaotičnega v regiji. Ni za tiste, ki radi predolgo bivajo v svojih umih. 

Če pa greš dol v svoje telo … te prometna končnica zares vznemiri (the rush hour does indeed give me a rush, op.prev.). Jaz, čigar kolesarske izkušnje sta samo dve poletji kolesarjenja okrog kampa, padem v ta popolni nelogičen sproščen fokus, ko se povzpnem na moje prodano-ukradeno-prebarvano-prodano (tako to gre tukaj. Poznati moraš pravi vogal in prave stare gospe in dati od sebe vse barantaške veščine, da dobiš enega. Nato kupiš tudi ključavnico, ki zelo verjetno pomaga temu začaranemu krogu) kolo za 120 kuajev. 

Ta vogalska prodaja pravzaprav tukaj ni nič čudnega. Ko pride do prodaje (stvari ali hrane), so tukaj stvari veliko bolj sproščene. Nič čudnega ni, da prideš k stojalu s praženim rižem zunaj vrveža (Kitajci imajo zelo trdno določen jedilni urnik) in te odpeljejo v ljubko umazano kuhinjo v ulici zadaj, kjer ti pripravijo obrok. Lahko pa se greš preprosto družit v majhno trgovinico, kjer prodajajo vse (čeprav se včasih zgodi, da niti lastnik ne ve, kje se nahaja stvar, ki jo iščeš in naj bi jo imeli) in se igraš z majhnimi muckami in kužki, ki tekajo okrog med policami ali z neizogibno staro mačko na povodcu, da ne bi odtavala in pripeljala trgovine do tragičnega konca. Ali mož, ki prodaja rabljene knjige, udobno nameščen med stojnice s knjigami pod drevesom, uživajoč v svoji knjigi, ne zares pozoren ali zaskrbljen zaradi morebitnih tatov. Ali, seveda, voznik taksija, ki kadi kot Turek, medtem ko vijuga v prometu s svetlobno hitrostjo in oh, okrog 13 ni mogoče dobiti taksija, ne glede na to, kako nujno je in koliko si pripravljen plačati, ker je čas kosila. 

© Anđela Blažević

© Anđela Blažević

Stvar je v tem, da ti ljudje delajo cel dan. Imajo vso pravico, da so bolj sproščeni. 

In iskreno, biti obkrožena z njimi, sproščenimi, me dela manj perfekcionistično. Dela me bolj v stiku z občutenjem občutkov od trenutka do trenutka in mi daje zeleno luč, da delujem v skladu z njimi. Kar dnevno opažam, s pristnim zadovoljstvom je, da ne delujejo kot razcepljene osebnosti. Nimajo potrebe, da bi na delu delovali “profesionalno” in postali spet oni, ko zapustijo “pisarno”. Lahko se zgodi, da moraš nekaj časa počakati na vrečko arašidov (in najprej moraš vprašati za ceno, ker imajo tu le redko stvari listke s ceno), ker se je oglasil lastnikov bratranec in se zato posel za nekaj časa ustavi, ker je družina na prvem mestu.  Ne smeš biti presenečena, če gospa v fotokopirnici pljune na tla, ob svoja stopala, ker ji pač paše, saj v resnici to ne bo vplivalo na kvaliteto tvoje fotokopije, kajne? 

Na koncu je vse postorjeno. 

To védenje, ki je nekje v teku zadnjih treh mesecev zares uspelo priti pod mojo kožo, mi je dovolilo, da bolj sem. Bolj sproščena, bolj ljubeča, bolj razumevajoča, bolj odprta, pogumnejša, bolj pripravljena zakričati “DA!” življenju. In tudi bolj pasja, bolj jezna, bolj žalostna in bolj pripravljena reči “Ne.”, ko je to potrebno, da ostanem resnična, zvesta tistemu glasu, ki me je vodil sem, ven v veliki svet, kjer ni izgovorov, da ostajaš tiha, majhna. 

Kjerkoli si in kdorkoli si, če si še vedno z mano v tej moji dolgi zgodbi, želim da odneseš s sabo to: 

© Anđela Blažević

© Anđela Blažević

Kitajska je morda prišla v pravem času, me potisnila v to stanje odprtosti, toda bila sem jaz, ki se je odločila reči “Da” možnosti biti, čutiti in izkušati več. In ko sem priča strahu, ki umira in novonajdenemu pogumu, ki se rojeva, bolj in bolj razumem, kako močne smo v resnici. Zato ne išči izgovorov. Ker jih bo vedno nekaj. 

Zajami sapo in ji dovoli, da te ponese k temu izvoru, ki poplavlja z deli tvojega nadlepega pravega mesta v svetu in nato izdihni te sanje vse do robov tvojih kril. Vzpni se, sestra! In zaupaj, da te bojo tvoja krila ponesla točno tja, kamor ti je namenjeno. 

© Anđela Blažević, 25.11.2014

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Vélika Preobrazba menopavze

V februarski izdaji revije Sensa lahko preberete dva moja članka, posvečena menopavzi. Spodaj prilagam nekaj citatov. Prvi, Krvni misteriji, govori o telesnih preobrazbah menopavze in o tem, kakšno funkcijo imajo te preobrazbe v duhovni metamorfozi menopavze. Drugi članek, Modra Ženska, se ukvarja z arhetipom Modre Ženske, osrednjim arhetipom menopavze in s tem, kako biološko-duhovni proces menopavze omogoča zorenje tega arhetipa.

V soboto in nedeljo bo v Rdečem Šotoru dvodnevna delavnica arhetipov svetle in temne ženskosti. Vsem, ki boste prebrale članka v Sensi in mi poslale vaš odziv, občutja, komentar (lahko na mail ana@rdecisotor.com, v obliki komentarja pod tem člankom ali na FB strani Rdečega Šotora), podarjam 40% popust pri udeležbi na vikend delavnici. Svoja besedila pošljite do petka.

Jutri ob 4.51 nastopi zadnji Lunin krajec v Škorpijonu, znamenju preobrazbe, prvinskih izkušenj in globinskih duhovnih izkustev. Zadnji krajec odpira zadnji teden menstrualno-Lunarnega cikla, ki je menopavzno obdobje v malem. To je teden, ko se lahko najbolj pristno od svojega telesa in psihe učimo o globokih preobrazbah in nabiranju ženske modrosti.

Članek o Preobrazbi menopavze v februarski Sensi.

Članek o Preobrazbi menopavze v februarski Sensi.

Menopavza je širše obdobje in ne pomeni le zadnje menstrualne krvavitve. Potovanje menopavze se deli na predmenopavzno obdobje, ko se menopavza z različnimi simptomi začne najavljati, na menopavzno obdobje, ko so menpavzni simptomi na vrhuncu in se krvavitev naposled konča ter postmenopavzno obdobje, ki nastopi po enem celem letu brez menstrualnih krvavitev. Takrat se menopavza izvrši v celoti. 

. . .

Utišanje ženske ob njenih Krvnih Misterijih se manifestira kot propagiranje kontracepcijske tabletke za ciklirajočo žensko – kontracepcijska tabletka namreč utiša ciklične telesno-psihološke spremembe, skozi katere ženska raste in se spoznava; kot totalna in nepotrebna medikalizacija poroda s sedativi, umetnimi sredstvi za pospeševanje poroda in tehnološko-medicinskimi posegi v proces poroda in žensko telo; kot hormonska »terapija« menopavze.

. . .

Način ali pot Modre Ženske, menopavze ne zdravi, ker ni ničesar pozdraviti (Z izjemo umetno inducirane menopavze na primer po odstranitvi maternice, kjer je hormonska terapija lahko v pomoč. Maternico lahko odstranijo tudi dvajset-in-nekaj letnici!). Menopavza je prehod iz ene dimenzije realnosti v drugo. Je totalno telesno in psihično prestrukturiranje bivanja. Pomeni prehod iz ene oblike celosti v drugo obliko celosti. Prvo obliko celosti definira cikličnost, drugo obliko celosti pa definira stalna potopljenost v globine, stalna meditacija in refleksija, intuitivna izostrenost. Je menstrualni čas, ki se nikoli ne konča, nikoli ne prevesi v nov cikel naraščanja hormonov in nove ovulacije.

IMG_2839[1]

Članek o arhetipu Modre Ženske, osrednjem arhetipu menopavze.

V 40. letih se v ženskem telesu dvigne raven hormona testosterona, hormona moškosti. Istočasno začnejo ženski hormoni – progesteron in estrogen – ki so zadolženi za podpiranje cikličnosti, vse bolj nihati in počasi naznanjati umik s prizorišča. To nikakor ne pomeni, da postane ženska manj ženstvena. Testosteron nima telesnih učinkov, ki bi žensko oropal ženskega izgleda. Testosteron, ki ga je vse več, je bolj pomemben zaradi vedenjskih učinkov, ki jih ima na žensko. Povzroča okrepljen občutek sebe, svojih meja, želja in potreb. Poveča potrebo po neodvisnosti. Zato je tudi raven ločitev v 40. letih večja. Ženske v tej starosti niso več pripravljene sprejemati nepravičnih in neuvidevnih pogojev, ki so jih morda sprejemale prej, ko so še ciklirale in bile pod močnim učinkom vloge skrbi in odgovornosti. To je čas, ki je podoben predmenstrualnemu – naša Resnica nam postane ostro očitna in vsi kompromisi, ki smo jih sklepale na svoj račun, postanejo skeleči in nesprejemljivi. To je čas, ko si želimo samote in ne čutimo več potrebe po odnosih, družbi, ne potrebujemo več potrditve od zunaj. Zaradi te samozadostnosti postanemo v te času trn v peti mnogim.

. . .

Menopavzni čas je čas za prestrukturiranje svoje psihe, čemur sledi prestrukturiranje odnosov in življenja. Tako kot reševanje izzivov, ki jih na plan prinese predmenstrualni čas, zahteva menopavzni čas veliko razčiščevalnih dejanj, pogovorov, podpore in razumevanja. Ključ predmenstrualnega in menopavznega obdobja je, da se soočimo z izzivi, ki jih osvetljujeta. V tem soočenju leži jedro modrosti, jedro procesa modrenja, ki ustvarja Modro Žensko. Arhetip Modre Ženske je torej intimno povezan z menopavzo, pa tudi s predmenstrualnim obdobjem menstrualnega cikla. Ženska modrost izvira iz teh dveh globoko transformativnih izkušenj in se razcveti v tolikšni meri, kolikor se prepustimo silam preobrazbe teh dveh biološko-duhovnih procesov.

. . . 

Za predmenstrualno in menopavzno krizo, ki porajata arhetip Modre Ženske v ženski, so značilne enake lastnosti kot za večino kriznih zdraviteljskih procesov.  Tej krizi vlada Temna Boginja. To so Boginje Kali Morana, Smashan Tara, Lilith in druge.

© Ana Drevenšek

Kakšna ti doživljaš menopavzo? Si sama že prešla to Véliko Preobrazbo? Kakšna je bila tvoja izkušnja? Kako se je odzivalo tvoje telo? Kako tvoja psiha? Kaj si se naučila od menopavze? Kako si zdaj drugačna? Kakšne je izkušnja menopavze žensk v tvoji družini? Se bojiš menopavze? Zakaj? Kako se želiš pripraviti na ta prehod? Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

KMALU

Intenzivna dvodnevna delavnica arhetipov ženskosti LJUBLJANA, 14. in 15. februar

Delavnica Zavestno spočetje LJUBLJANA, 21. februar

Vikend priprave na porod v Rdečem Šotoru LJUBLJANA 28. februar in 1. marec

Instinktivno materinstvo – veščine nežne matere: Prehranske terapije in izkušnja ženske plodnosti

Alja (1)intervju z Aljo Dimic, Nutritional Therapy Practitioner™ (NTP) 

Alja je certificirana prehranska terapevtka (NTP-Nutritional Therapist Practitioner), v teku pridobitve naziva Certified Natural Health Professional (CNHP), članica največje ameriške dietetične organizacije ADA (American Dietetic Association), ki združuje najboljše strokovnjake za prehrano ter članica ameriške prehranske organizacije ANA (American Nutrition Association).

Udeležuje se raziskav neodvisnih laboratorijev kot je Helfgott Research Institute, svoje znanje dopolnjuje z izobraževanji v NCNM (National College of Natural Medicine – Oregon), na različnih seminarjih, konferencah ter predavanjih, ki jih mora zaradi dela redno nadgrajevati z novostmi v povezavi prehrana – zdravstvo.

Alja deluje v okviru Centra Holistic, centra celostnih prehranskih terapij. Več o Centru Holistic lahko preberete na njihovi spletni strani: www.holistic.si 

Našo plodnost uravnavajo naši hormoni. Kakšna je povezava med prehrano in hormoni, na kakšen način prehrana vpliva na delovanje spolnih hormonov?

Hormoni spadajo med molekule, nastajajo iz holesterola ter po krvi potujejo po beljakovinah. Prehajajo skozi membrane celic do celičnega jedra ter tako usmerjajo delovanje in izražanje genov.

Njihovo delovanje je odvisno od hranil, ki jih imamo v telesu oziroma od hrane, ki jo jemo.

Če imamo v telesu premalo dobrega holesterola, premalo beljakovin in drugih hranil, naši hormoni ne morejo nastajati. Uživati moramo hrano, ki bo hrana za nastajanje in učinkovanje naših hormonov. Če jemo hrano polno natrija, aditivov in toksinov, s tem hranimo naše bolne celice, ki se hitro množijo in degenerirajo. Če jemo veliko sveže, ekološke in lokalno pridelane hrane, zelenjave in sadja, oreščkov in žit, pa hranimo naše zdrave celice, ki skrbijo za nemoten proces proizvodnje in učinkovanja hormonov na tarčne celice.

Kakšna je tipična prehrana, ki povzroča težave pri plodnosti?

Tipična prehrana, ki povzroča težave pri plodnosti je hrana polna aditivov in emulgaotorjev, močno predelana in v naprej pripravljena hrana. Sladkor, nasičene maščobe, rafinirana sol, predelane mesnine in mlečni izdelki so prvi na spisku prepovedanih živil. In seveda alkohol ter cigareti. Od hrane izpustimo gluten iz žitaric, mleko in mlečne izdelke ter meso, saj naše telo obremenijo in zakisajo, ne kupujmo ničesar, kar je zapakirano in v naprej pripravljeno: piškoti in peciva, juhe, sadni jogurti, pudingi, kocke za juhe, majoneze…Ne kupujmo ničesar, kjer piše z manj maščob, saj tam vemo, da je več sladkorja. In obratno, izdelki brez sladkorja ponavadi vsebujejo kopico aditivov in umetnih sladil.

Na kakšen način izdelki živalskega izvora, predvsem mlečni izdelki, škodujejo plodnosti?

Po zadnji raziskavi na Harvardu, kjer so preučevali žensko neplodnost, so prišli do ugotovitve, da imajo ženske, ki dnevno zaužijejo dva ali več mlečnih obrokov dnevno, več težav z ovulacijami. Odsotnost ovulacije pa je eden glavnih vzrokov težav z zanositvijo. (Jorge Chavarro, asistent profesor medicine na Univerzi Harvard in soavtor študije »rodovitnost prehrane«) (mlečni izdelki, težave z neplodnostjo in ovulacijo, “Human Reproduction«.

S kakšnimi prehranskimi (in drugimi) terapijami se ukvarjaš in v kakšnem primeru lahko pomagajo ženski pri neplodnosti? 

Ukvarjamo se z naravnimi terapijami, ki vključujejo prehrano, psihoterapijo, tradicionalno kitajsko medicino – ravno zdaj opravljam tečaj za pridobitev licence za izvajanje tradicionalne kitajske medicine J, akupunkturo in številne druge.

Sodelujemo z endokrinologinjo, ginekologinjo, zdravnikom splošne medicine in onkologom. V naši ekipi imamo tudi farmacevta homeopata, dietetika, psihoterapevtko in izvrstnega terapevta, ki pokriva področje rakavih obolenj. Izjemno vesela sem vseh teh sodelovanj in veselim se vseh, ki še prihajajo.

Do porušenega hormonskega ravnovesja pride zaradi skupka težav, ki se odražajo iz našega duševnega, čustvenega in fizičnega telesa. Ne moremo zdraviti samo enega dela telesa, drugih pa zanemariti. Vsi delujemo kot celota, zato je celostni pristop, pa naj gre za neplodnost, raka ali kakšno drugo bolezen, bistvenega pomena. Torej moramo tudi pri odpravi neke težave k stvari celostno pristopiti. Spremeniti moramo prehrano, umiriti misli, razbremeniti telo, poskrbeti za dovolj spanja in si ob enem pomagati z določenimi zelišči, da lažje in hitreje dosežemo svoj cilj.

Na kakšnih načelih temeljijo prehranske terapije, s katerimi delaš?

Vsak človek, vsaka ženska, je drugačna. Zgradba naših celic se razlikuje, s tem pa se razlikuje tudi delovanje in stanje naših hormonov, od katerih je plodnost pravzaprav odvisna. Vse prehranske terapije, ne le tiste, ki temeljijo na neplodnosti oz. težavah z zanositvijo, temeljijo na testiranju hormonov in napisani prehrani, ki bo hormonsko neravnovesje spravila v red. Določena prehrana, priporočena zelišča in druge tehnike so temelji začetka terapije, s katero želimo pri človeku ponovno vzpostaviti ravnovesje v telesu. Potem, če in kadar je to potrebno, sledijo posveti z našimi specialisti in upoštevanje njihovih navodil, obvezen počitek, gibanje na svežem zraku, dovolj sveže vode in veliko dela na sebi, saj je vse odvisno od naše notranjosti, od tega, kako gledamo na svet, kam so obrnjene naše misli in čustva.

V Rdečem Šotoru se učimo o pomenu rednega cikličnega umika in počitka, časa za regeneracijo in refleksijo, v času menstrualne krvavitve. Zakaj je za žensko pomemben počitek, dovolj spanja in izpostavljenost temi?

Dovolj spanja, počitek in izpostavljenost temi je izjemnega pomena, saj takrat poteka popolna regenaracija telesa. Samo v popolni temi, ko spimo, se iz naše češarike, žleze v možganih, tvori pomemben hormon melatonin.

Epifiza ali češarika je majhna endokrina žleza v velikosti graha, ki se nahaja v možganih.

Fiziološka funkcija češerike, ki je občutljiva na svetlobo, je tesno povezana s prisotnostjo ali odsotnostjo dnevne sončne svetlobe. Sončna svetloba vpliva na dnevni ritem in 24-urne cikle sprememb fizioloških in kemijskih procesov v človeškem telesu, kot so spremembe v telesni temperaturi, možganske aktivnosti, presnova in hormonsko delovanje). V odsotnosti svetlobe, epifiza pretvarja aminokislino triptofan v serotonin, hormon, ki se pretvarja v drugi hormon melatonin. Izločanje melatonina nas naredi zaspane ter nas popelje v zdrav in globok spanec. Njegova proizvodnja je najbolj intenzivna v obdobju od druge do četrte ure zjutraj, ko smo v najglobljih fazah spanja REM.

Raziskava, povezana z melatoninom, je pokazala, da je to res “čudežni” hormon, ki ima več pozitivnih učinkov na človeško telo. Ščiti celice pred poškodbami zaradi delovanja prostih radikalov, pomaga proti depresiji in tesnobnosti, pomaga pri zdravljenju bolezni, kot sta Alzheimerjeva bolezen in rak ter krepi imunski sistem in pospešuje regeneracijo celic. Melatonin varuje pred sevanji in očistiti telo prostih radikalov. Melatonin močno krepi imunski sistem, ustavlja staranje in to je tudi razlog, zakaj se kakovostnem spancu počutimo tako sveže in spočito.

Presežek kislin onemogoča dobro delovanje hipofize in zaustavlja njeno normalno delovanje. Vzroki so največkrat tradicionalna prehrana in pretirana koncentracija florida v telesu. Meso, mlečni izdelki, rafinirana žita, sladkor, alkohol in vsa v naprej predelana prehrana v telesu povzročajo kislost.

Najnovejše informacije o vlogi hipofize pri ljudeh kažejo, da lahko vsak dejavnik, ki vpliva na delovanje češarike, vpliva na zdravje ljudi, na različne načine, vključno z učinki na spolno dozorevanje, ovulacijo in menstruacijo, zorenje jajčec in semenčic, delovanje ščitnice in obščitnice, menopazo, osteoporozo, raka in razvoj psiholoških motenj.

Stari Grki štejejo epifizo za sedež duše.

Številne študije so pokazale pozitiven vpliv melatonina na kakovost jajčec in semenčic ter razvoj embrija.

Področje anti-aging medicine je polno raziskav, ki potrjujejo izboljšano zdravje in višjo plodnost pri ženskah, ki so imele več melatonina.

Živila, ki vsebujejo visoko vsebnost melatonina (od najvišjega do najnižjega) so:  češnjev sok, višnje, češnje, orehi, gorčično seme, koruza, riž, korenina ingverja, ječmenova zrna, valjan oves, beluši , paradižnik, sveža meta, črni čaj, zrele banane, brokoli, granatnno jabolko, jagode, brstični ohrovt, zeleni čaj, črne olive, zelene olive, kumarice, sončnična semena, grozdje.

V idealnem primeru vsa potrebna hranila in druge esencialne snovi pridobimo iz prehrane. Vendar se včasih zgodi, da potrebujemo dodatke, na primer zelišča, dodatke vitaminov in druge prehranske dodatke? V kakšnem primeru potrebujemo dodatke in po kolikšnem času oziroma po kakšnih rezultatih lahko jemanje dodatkov opustimo?

V idealnem primeru takšen človek nima nobenih težav, na žalost pa se vsakodnevno srečujem s številnimi ženskami, ki imajo težave z zanositvijo in ljudmi, ki imajo raka, hude prebavne težave ter avtoimuna obolenja. Takšen človek ima porušeno in oslabljeno delovanje imunskega sistema, premalo hranil v celicah, verjetno hormonsko neravnovesje, saj so ravno hormoni tisti, ki nadzorujejo naše delovanje. Najprej naredimo in stestiramo stanje hormonov, pregledamo njihova nesorazmerja, katerega manjka in katerega je preveč. Po potrebi človeka napotimo k endokrinologinji. Vsakomur napišemo priporočeno prehrano glede na izvide in hormonsko stanje. Ko katerega izmed hormonov manjka ali pa je katerega preveč, kadar je odsotnost ovulacije ali so menstruacije neredne pa si pomagamo z zelišči. To so popolnoma naravni zeliščni ekstrakti. Skoraj čudežna je kremica NaPro in divjega gomolja yam, ki spodbuja delovanje hipofize in izločanje progesterona, pa Vitex, sredozemsko zelišče, ki pospeši nastanek ovulacije in kalijev askorbat, ki celice napolni s kisikom in hranili, pa omega 3 maščobne kisline, ki poskrbijo za zdrave in močne menbrane celic.  Jemanje dodatkov ženske, ki želijo zanositi, opustijo ali ob zanositvi, kremico pa morajo uporabljati vsaj prve tri mesece nosečnosti, pri ostalih dodatkih, kot je kalijev askorbat in omega 3, pa moramo z jemanjem še enkaj časa nadaljevati. Seveda je to odvisno od vsakega posameznika in njegovega zdravstvenega stanja. Vsakogar spremljamo in mu svetujemo, koliko časa naj določen prehranski dodatek jemlje. Sprememba prehrane pa je večna.

Katera hranila potrebuje nosečnica v večji meri kot nenoseča ženska?

Noseča ženska potrebuje več vitamina B9 ali folne kisline, saj omogoča normalen razvoj ploda.

Izjemno pomemben je mineral magnezij, saj skrbi za pravilno rast ploda in normalno raztezanje in širjenje maternice ter preprečuje krče.

Izjemno pomemben je tudi kalij, kalijev askorbat, ki v celice vnese kisik in druga hranila, ki so potrebna za nemoten razvoj ploda.

Prav tako je pomemben vitamin A, ki skrbi za pravilen razvoj oči, srca.

Prav tako je pomembno železo, ki skrbi za tvorbo rdečih krvničk.

Ne pozabimo za pomembnost kalcija, ki skrbi za pravilen razvoj kosti.

Nosečnice naj uživajo čimveč  zelene listnate zelenjave v obliki solat, sokov in smootijev. Ne pozabite na čičeriko, lečo, bob in grah, pa na zelje in repo ter mandlje, lešnike in indijske oreščke. Prav tako si od sadja izberite jabolka in jagodičevje, za soljenje uporabljajte samo naravno morsko sol od olj pa bučno, laneno, konopljino in svetlinovo olje. Ne pozabite na proso, ajdo, kvinojo, riž in včasih tudi polento. Izjemno veliko antioksidanotov imajo bazilika, origano, cimet, peteršilj, česen. Od zelenjave pa si privoščite vse, le naj bo lokalno prielano in zraslo v obdobju, v katerem se nahajamo. Brokoli, cvetača, korenje, pesa, zelje, bučke, jajčevci, kumare, paradižniki, zelena, por…izbira je ogromna. Ne pozabite na dovolj tekočine, najbolje sveže vode.

Kako lahko vsa potrebna hranila za nosečnost iz prehrane pridobi ženska, ki se prehranjuje vegansko (samo z živili rastlinskega izvora)?

Noseča ženska lahko brez težav pridobi vsa potrebna hranila iz veganske prehrane. To so ekološka zelenjava in sadje, žita in oreščki, hladnostiskana olja. Vseeno pa sama priporočam nekatere dodatke, kot so npr. b12 in folna kislina, sploh na začetku nosečnosti. Če je nosečnost bolj tvegana in če je ženska starejša, pa tudi nekatere druge.

Na kakšen način se mora telo pripraviti že pred spočetjem? Kakšne prehranske terapije svetuješ v obdobju priprave na spočetje?

Spočetje otroka je znak, da je telo pripravljeno donositi in oskrbeti novo življenje z vsemi potrebnimi hranili. Kar pomeni, da se morajo priprave na nosečnost začeti že veliko prej. Po testiranju hormonov se prilagodi prehrano in ppo potrebi priporoči prehranske dodatke. Vse te spremembe začno učinkovati takoj, največkrat pa se rezultati pokažejo po treh do šestih mesecih.

Znanost odkriva, da je za spočetje poleg moškega (katerega vloga je očitna), pomemben tudi ženski orgazem. Valovanje maternice ob orgazmu namreč pomaga spermijem do jajčeca in jih celo usmerja v jajcevod, kjer se nahaja jajčece. Kako je libido povezan s plodnostjo in kateri dejavniki (prehranski, življenjski stil, psihološki, itd) vplivajo na libido?

Na libido vplivajo prav vsi dejavniki, saj smo in delujemo kot celota. Torej psiha, misli in telo. Pomembna je pravilna in zdrava prehrana, sproščenost, miselna pozitivna naravnanost, dnevno gibanje oz. aktiven življenjski slog, dovolj spanja, zadovoljstvo v partnerskem odnosu, zadovoljstvo v služi in predvsem zadovoljstvo s samim seboj.

Libido seveda povezujemo s plodnostjo, saj nizek libido in nezanimanje za spolnost vodi v težave s spolnostjo, npr. suha nožnica, nezmožnost erekcije in druge težave.

© Alja Dimic in Ana Drevenšek

Kakšna je tvoja izkušnja s prehrano in ženskim plodnim ciklom? Si imela težave s plodnostjo ali ciklom in ti je pomagala sprememba prehrane? Ti je pomagalo kaj drugega? Kakšne povezave sama opažaš med svojim plodnim ciklom in prehrano, ritmom življenja, čustvi?  Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

DOGODKI KMALU:

Popotovanje skozi čas: Matriarhalne kulture po svetu – Kreta (Obredno-meditativni stik z matrico prostora in časa z Matejo Vavtar v Rdečem Šotoru) LJUBLJANA

Opolnomočenje ženskosti skozi modrost menstrualnih misterijev KRŠKO

Intenzivna dvodnevna obredno-meditativna delavnica arhetipov ženskosti LJUBLJANA

Delavnica Zavestno spočetje LJUBLJANA 

Materinski um – ultimativna predaja

Materinska izkušnja je tako kot drugi ženski biološko-duhovni prehodi lunarna izkušnja. To pomeni, da je zaznamovana s sprejemljivostjo, psihično odprtostjo, poglobljeno čuječnostjo, čustveno pretočnostjo. Ti procesi so lahko za žensko, ki je zaradi takšnih ali drugačnih razlogov močno vezana na rigidno nadzorovanje vseh aspektov svojega življenja, velik izziv.

Materinska izkušnja je tako kot drugi ženski biološko-duhovni prehodi lunarna izkušnja. To pomeni, da je zaznamovana s sprejemljivostjo, psihično odprtostjo, poglobljeno čuječnostjo, čustveno pretočnostjo. Ti procesi so lahko za žensko, ki je zaradi takšnih ali drugačnih razlogov močno vezana na rigidno nadzorovanje vseh aspektov svojega življenja, velik izziv.

Materinstvo je ena najbolj transformativnih izkušenj v življenju ženske, ki se odloči biti Mama. Da je transformativna pomeni, da preobrazi temelje psihične strukture ženske, da povzroči prestrukturiranje vrednot in posledično delovanja, prebudi nove psihične funkcije in nekatere ne več aktualne ugasne. Da bi se tako globok proces lahko docela izvršil, zahteva predajo. Predaja pa zahteva spuščanje nadzora.

To zadnje, spuščanje nadzora, je za mnoge od nas, ali pa kar večino, velik izziv. Prepričane smo, da bi spuščanje nadzora pomenilo totalno sesutje našega življenja. To si nezavedno ves čas pripovedujemo, dokler temu ne začnemo verjeti z vsem svojim bitjem. Prepričane smo, da bomo finančno, socialno, kreativno oškodovane, če se bomo prepustile nedelovanju, pasivni čuječnosti, gnezdenju. Zaradi teh prepričanj si ne otežujemo le materinstva, temveč že prej menstrualni cikel in kasneje menopavzno Preobrazbo. 

Potreba po nadzoru ni vedno znamenje rigidnega uma, ujetosti v um. Včasih je posledica močne čustvene ali fizične travme iz preteklosti, na primer spolne zlorabe. V tem primeru je ne moremo vzvišeno ali lahkotno zavrniti kot neveljavno in nekoristno. Občutek varnosti in zaščitenosti je osnovna človeška potreba in moramo zagotoviti, da je zadovoljena. Težava je le, kadar postane zadovoljevanje te potrebe prekomerno in zaduši ostale potrebe. Obstaja seveda tudi druga skrajnost; zanikanje svoje potrebe po varnosti, stabilnosti, zaščitenosti. Morda zato, ker smo prepričane, da potreba po varnosti ni “duhovna” in se identificiramo s “hipijevskimi” vrednotami. Morda se svoje potrebe po varnosti niti ne zavedamo, ker še nikoli v življenju nismo bile postavljene v situacijo, v kateri bi resnično občutile, kaj nam pomeni varnost. V tem primeru nas materinstvo lahko tudi preseneti, saj nam pokaže, kakšne občutke zares gojimo do vrednot varnosti, stabilnosti, zaščitenosti.

Tako kot nosečnost, je tudi materinstvo, predvsem v zgodnjih obdobjih, čakanje, čuječe opazovanje, mirovanje in predajanje. Je lunarna izkušnja. Sodobna družba še ni ustvarila družbene mreže, ki bi omogočala ženskam lunarne izkušnje in jim ponujala referenčne točke. To ustvarjamo pri Rdečem Šotoru in val se širi in širi do vsake ženske na svetu.

Tako kot nosečnost, je tudi materinstvo, predvsem v zgodnjih obdobjih, čakanje, čuječe opazovanje, mirovanje in predajanje. Je lunarna izkušnja. Sodobna družba še ni ustvarila družbene mreže, ki bi omogočala ženskam lunarne izkušnje in jim ponujala referenčne točke. To ustvarjamo pri Rdečem Šotoru in val se širi in širi do vsake ženske na svetu.

Meditacija o teh vrednotah je ključen element zavestne priprave na materinstvo, na spočetje. Koristna je predvsem za nas same – zavestno lahko raziskujemo svoje potrebe po stabilnosti in varnosti, ugotovimo, kakšne pogoje potrebujemo, da bi se tako počutile in kaj lahko storimo za to. Ta proces ni blagodejen le zato, ker za materinstvo potrebujemo stabilnost in varnost; vsekakor potrebujemo tudi to, da smo zmožne svojim otrokom nuditi zadovoljitev osnovnih in po možnosti še nadstandardnih potreb. Blagodejen je tudi in predvsem zato, ker je materinstvo šamanska izkušnja, izkušnja drugačnih stanj zavesti, globljih stanj zavesti, ki se jim lahko odpremo le, če se počutimo varne in zaščitene. Če se ne počutimo varne in zaščitene, same sebi ne dopustimo, da bi izkusile vse potenciale materinske izkušnje.

Zdravo in “nedonošeno” materinstvo 

Najprej bi rada globlje razjasnila potrebo po varnosti, zaščitenosti in stabilnosti v času materinske izkušnje (najbolj akutne so te potrebe v času nosečnosti in poporodnega obdobja do nekaj let starosti – na primer 3). Babica Pam England je čudovito identificirala razliko med “zdravim” in “nedonošenim” starševstvom, ki jo mnogi od nas intuitivno močno prepoznavamo in čutimo (jaz sem vsekakor jo, že odkar vem zase). Gre predvsem za soočanje staršev z novo vlogo in njenimi zahtevami. 

Zdravo starševstvo zaznamujejo naslednje lastnosti:

  • globoko zakoreninjen občutek zaščitništva do otroka
  • sprejemanje izgube nadzora (nad svojim življenje, časom, čustvi) in hkratno razvijanje globljega smisla za humor in absurdnost
  • sprejemanje odgovornosti za dele otrokovega razvoja, ki jih lahko nadzorujemo (na primer disciplina)
  • pripravljenost samožrtvovanja
  • razumevanje soodvisnosti (Ljudje včasih razmišljajo o nezrelosti kot stanju pretirane odvisnosti. Druga vrsta nezrelosti je nezmožnost prositi za pomoč.)
  • potrpežljivost, prilagodljivost in kreativnost
  • zavedanje vpliva našega otroštva na naše starševanje
  • sprejemanje spremenjene fizične in socialne identitete
zarodek

Spremembe, ki se začnejo dogajati že v obdobju, ko se ženska začne spogledovati z materinstvom in idejo spočetja, mehčajo um ženske, odpirajo srce, čuječnost in intuitivnost. Če je materinstvo nenadno in nepričakovano ali pa so zahteve materinstva podcenjene, se lahko na različne načine manifestira fenomen “nedonošenega starševstva”.

To so lastnosti, ki se porodijo in razvijajo v nas, ko sprejmemo predajo materinske izkušnje. Materinska izkušnja od nas zahteva prav to. Ta trditev ima tudi fiziološko podlago. Med nosečnostjo se namreč izloča vse več hormona oksitocina, hormona ljubezni, ki povečuje sproščenost in vzhičenost. Prav tako poglablja zavedanja, osredotočenost, ostrino percepcije. Lahko bi rekli, da izostruje intuicijo, ki bo še kako potrebna v času materinstva. Povzroča umirjanje možganskih valov v bolj umirjeno in meditativno alfa valovanje. Med porodom se valovanje še bolj poglobi, v theta stanje, stanje transa. Seveda, če tega procesa ne prekinemo s pretirano skrbjo, strahom ali pretirano stimulacijo neokorteksa, novejšega dela možgan, ki je zadolžen za logično razmišljanje in budnost, deluje na beta valovanju. Neokorteks je stimuliran, kadar se porojevajočo žensko preveč sprašuje ali ogovarja, kadar je premočna svetloba in zvoki, kadar ni zagotovljena zasebnost, toplota. Delovanje neokorteksa in arhaičnega dela možgan med porodom odlično prikazuje, zakaj predaja zahteva varnost. Le, kadar se počutimo varne, zaščitene, stabilne, se lahko predamo v najgloblje globine.

Mehčanje uma in odpiranje srca in intuicija se nadaljuje tudi v poporodnem obdobju. Oksitocina je še vedno veliko, pridružuje pa se mu tudi prolaktin, ki je odgovoren za “materinski instinkt” in “materinsko vedenje”. Intuitivnost, pasivnost in pozornost, ki so se začele ostriti, razvijati, prebujati med nosečnostjo, se še naprej razvijajo in so močneje prisotne. Mami omogočajo optimalno odzivnost na otrokove potrebe, občutenje njegovih potreb in stanja. Upočasnjenost zaradi hormonov omogoča ljubečo skrb za otroka, ki bi produktivno usmerjeno osebo pogosto spravila ob živce (saj tudi mamico kdaj spravi, ampak veliko redkeje 😉 ). 

Veliko sodobnih Mam si ne ali pa si težko predstavlja, kako v resnici materinstvo preobrazi telo-psiho ženske. Slišala sem že kakšno mamo, ki je rekla: “Nočem, da bi se zaradi nosečnosti karkoli spremenilo. Kaj pa je to takega? Želim živeti enako življenje kot prej.” Ste že tudi ve kdaj slišale kaj takega?

Da bi bilo vse enako kot prej, ne dopušča že telo samo, z vsemi svojimi mehanskimi in hormonskimi spremembami, ki vplivajo na psiho, ki pa se tako ali tako preobraža ob novi izkušnji, novih čustvih, odgovornosti… In bolj kot se trdno oklepamo, zavedno ali nezavedno, namere, da bo vse ostalo enako kot prej, težje nam je, ko materinstvo prinese svoja šamanska darila

“Nedonošeno starševstvo”, o katerem govori babica Pam England, se zgodi staršem, ki zaradi takšnih ali drugačnih razlogov niso pripravljeni na preobrazbo starševstva in se zaradi spremembe počutijo omejeni, zmedeni, žalostni, jezni. Takšni starši pogosto želijo enakega življenja kot prej in se tako tudi vedejo; kot da se nič ni spremenilo. 

“Nedonošeno starševstvo” se lahko zgodi v primeru:

  • nedokončane izobrazbe
  • nerazrešenih težav s starši
  • nezadostnih finančnih sredstev
  • nepotešene kreativnosti/radovednosti
  • partnerstva, ki je še vedno v povoju, v nestabilni fazi razvoja (ali pa odsotnost partnerja)
  • nepripravljenosti razširjene družine, da bi pomagala (“nedonošeno staro-starševstvo”)

V takšnih družinah poskušata starša, ki sta “nedonošena” na takšne ali drugačne načine ohranjati status quo: bodisi skozi visoka pričakovanja do otroka, strogost do otroka, nefunkcionalno družinsko dinamiko (nefunkcionalno partnerstvo in posledično prelaganje prevelikih čustvenih bremen ali čustvenih odgovornosti za starše na otroka).

Materinstvo – obdobje polne Lune

Obdobje Matere je obdobje polne Lune. To je obdobje najmočnejše svetlobe in najmočnejše obrnjenosti navzven, ekstravertiranosti. Če ženska ne izživi svoje potrebe po temi, globini, umiku (energijam prazne Lune, menstrualnim energijam), jo lahko potreba materinstva po stalni svetlobi in obrnjenosti navzven šokira. Odzove se lahko z zanikanjem te svetlobe in poskušanjem ohranjanja prejšnjega cikliranja, z depresijo in negativnimi občutki do nove vloge.

Obdobje Matere je obdobje polne Lune. To je obdobje najmočnejše svetlobe in najmočnejše obrnjenosti navzven, ekstravertiranosti. Če ženska ne izživi svoje potrebe po temi, globini, umiku (energijam prazne Lune, menstrualnim energijam), jo lahko potreba materinstva po stalni svetlobi in obrnjenosti navzven šokira. Odzove se lahko z zanikanjem te svetlobe in poskušanjem ohranjanja prejšnjega cikliranja, z depresijo in negativnimi občutki do nove vloge.

Življenje ženske lahko prikažemo z Luninimi menami in njihovimi energijami. Obdobje otroštva, deklištva in obdobja mlade ženske, katere poglavitni cilj je iskanje sebe in svoje identitete, je obdobje nove Lune, prvega krajca. To je obdobje, ki je zaznamovano z rojstvom iz teme, je obdobje, ko seme skali v temi in počasi prodira proti svetlobi. Je ranljivo obdobje, ko je seme dovzetno za vplive iz okolice veliko bolj kot odraslo drevo in ti vplivi ga lahko uničijo oziroma močno zaznamujejo.

Obdobje vstopa v materinstvo (bodisi otroku, bodisi nečemu drugemu, kar zahteva odgovornost, predanost in ljubezen), je obdobje polne Lune. Kreativna energija je na vrhuncu, saj je identiteta izoblikovana in je lahko zato kreativna energija usmerjana tja, kamor želimo, ni več razpršena. Zato smo v tem obdobju sposobne (če smo nepoškodovane zgradile svojo identiteto) daljših obdobij ekstravertiranosti – obrnjenosti navzven, trajne odgovornosti in prisotnosti za nekoga ali nekaj, ki brez nas ne more preživeti. 

Obdobje po materinstvu je obdobje zadnjega krajca in prazne Lune, ko ne negujemo več, se poglabljamo vase, v svoje globine. Je obdobje ponovnega stika s sabo, iskanja svoje resnice, obdobje modrosti, duhovne moči. Menopavza okrona nove tendence po materinstvu in dokonča prehod v obdobje prazne Lune. Pomeni vstop v Modro Žensko.

Obdobje materinstva je obdobje stalne svetlobe, vsaj prvih nekaj let. Da bi bile zmožne prenesti to svetlobo in ne zahrepeneti po temi (kar bi lahko posegalo v našo skrb za otroka ali vzbujalo v nas negativne občutke glede materinstva), mora biti naša žeja po temi prazne Lune, meditativnosti, transu, čimbolj potešena pred spočetjem. 

Izis doji sina Horusa - Boga Sonca.

Mamatoto je svahilijska beseda, ki pomeni mama-otrok in nakazuje, da mama in dojenček nista ločena, temveč sta prepletena dvojica. (Izis doji sina Horusa – Boga Sonca.)

Prvih nekaj mesecev po porodu je Luna čisto polna in v tem času je Mama predana samo svojemu dojenčku. Nato pa jo prazna Luna vse bolj vleče k sebi in počasi, počasi, se vračajo vzgibi k umiku ob prazni Luni. Sprva se ta proces dogaja le navznoter, z zavedanjem in priznavanjem večje umirjenosti in senzitivnosti v tem času, nato pa postaja potreba po umiku vse močnejša in se spremeni, sočasno z vse večjo gibalno svobodo in radovednostjo otroka, v prvi mejnik v zgodnjem materinstvu – venenje poporodne simbioze med materjo in otrokom, razblinjanje skupnega energetskega polja in ustvarjanje dveh energetskih polij, dveh posameznikov in dveh življenj. Otrok si želi v svet, mama pa se je pripravljena za nekaj ur ločiti od njega, se pridružiti rdečemu šotoru, ali pa meditirati, iti na sprehod ali brati knjigo…

Vprašanje svetlobe zgodnjega materinstva se je izostrilo skozi proces Materinskih krogov ali natančneje skozi krog, na katerega je prišla mama z enoletnim sinčkom. Spremenjena dinamika kroga in procesa me je spodbudila h kristalizaciji namena Materinskih krogov in ugotovila sem, da je vizija Materinskih krogov ponuditi transformativno vzdušje, prostor za odmik od zunanjega sveta, kjer gremo globoko vase, se povežemo z drugimi ženskami, se podamo na potovanje, po katerem smo spremenjene. Skratka, četudi so teme Materinskih krogov materinstvo – obdobje svetlobe – so Materinski krogi rdečešotorski, meditativni in nudijo bodočim mama možnost, da nasitijo svojo željo po meditativnosti in temi prazne Lune, že-Mamam pa ponudijo priložnost odmika od materinskega dela, refleksijo svojega materinskega dela in doživljanja svoje izkušnje in preobrazbe, ki so potrebne, da bi bilo materinsko delo še bolj zavestno in izpolnjujoče. 

Prav lahko se zgodi, da se bodo v prihodnje stkali Materinski krogi za Mame z dojenčki in otročki, vendar bo narava in dinamika teh krogov drugačna. Bolj kot meditaciji in transformaciji bo namenjena vzajemni podpori in negi, deljenju izkušenj in pridobivanju potrditev, da smo dobre mame! 

Kaj pa, če sem “nedonošena” Mama? 

predajanje modrosti o materniciNič hudega! Dandanes je težko najti Mamo, ki ni vsaj malo “nedonošena”. Preprosto zato, ker družba materinstva ne ceni dovolj. Ne ceni resničnega materinstva, resničnih preobrazb materinstva in resničnih potreb ženske pred, med in po materinstvu. Ne nudi družbenega prostora, kjer bi se mame lahko izražale in delovale in ne nudi jezikovne in vrednostne mreže, ki bi nudila glas in oporo ženskam v materinski izkušnji. Zato se je dandanes kar težko pripraviti na materinstvo. Na Mame prežijo brezštevilne ovire: farmacevtska industrija promovira umetno kontracepcijo, s čimer odvrača pozornost od zavedanja in poznavanja svojega telesa in spoštovanja svojih ciklov. Zaradi farmacevtske industrije dekleta mislijo, da je z njihovimi telesi nekaj narobe in da jih mora tabletka ali še kaj bolj invazivnega “popraviti”. Kakšna popotnica v materinstvo je to? Nekaj časa je materinstvo dekletom dobesedno prepovedano, po približno dopolnjenem 30. letu pa je ženska sumljiva, če še ni mama. Takšni pritiski niti slučajno ne omogočajo varnega in svobodnega raziskovanja materinstva in svojega odnosa do te izkušnje ter posledično zavestne in odgovorne odločitve za materinstvo. Tako nosečnost, kot porod družba vidi kot bolezni, ki potrebujta strog nadzor. Instinktivno materinstvo je “čudaško” ali celo “patološko” in mami je zelo jasno dano vedeti, da otrok spada v sistem – zdravstven, šolski, verski. Potem je tu še skrivenčen družben vrednostni sistem, ki vsiljuje pokvečeno sliko o moškem in ženski in njunih vlogah, ki materinskem delu nikakor ne koristijo. In še in še bi lahko naštevale… Bistvo je, da je resnično izpolnjujoča izkušnja materinstva od A do Ž še neizhojen teritorij, ki šele čaka nas, sodobne ženske, da ga raziščemo, utremo poti in postavimo smerokaze za nadaljne generacije. Šele odkrivamo, da je materinstvo eno od nevidnih zdravil, ki mora postati vidno!

In tudi če si čisto prava “nedonošena” Mama, nič hudega! Že to, da se zavedaš, da si nedonošena Mama, je kvantni preskok v tvoji osebni rasti in neprecenljivo in največje darilo tvojemu otroku. Največje darilo tvojemu otroku je tvoja osebna rast. Nešteto načinov je, kako lahko razviješ veščine “zdravega” starševstva tako, da ohraniš svojo integriteto in dostojanstvo, da prineseš radost v svoje življenje in življenja svojih otrok. Kot je rekla ena od udeleženk enega od Materinskih krogov: “Vsak otrok se rodi ob pravem času.” Vsak otrok se rodi takrat, ko je namenjeno in občutki krivde naj odidejo stran! Tvoje zavedanje in angažirano delovanje v prid rasti in spreminjanju okoliščin tako, da bodo osnovne in nadstandardne potrebe tebe in tvojih otrok bolj potešene, nadoknadita vse. Oziroma ne nadoknadita, saj ni nobene izgube; bolje rečeno je, da izpolnita namen tvojega materinstva. Namen tvojega materinstva je očitno bil, da je “nedonošeno” in da se razvije. In ta proces razvoja bo ena najpomembnejših duhovnih izkušenj tebe in tvojih otrok.

© Ana Drevenšek

Kako ti doživljaš upočasnjenost in pasivnost (zgodnjega) materinstva? Kako dojemaš odnos med produktivnostjo in materinstvom? Kako doživljaš mesto materinstva v sodobni družbi? Šamansko naravno materinske izkušnje? Kako čutiš “nedonošeno” in “zdravo” starševstvo? Kakšna je tvoja izkušnja materinstva ali materinjenja tvoje mame? Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

kačja boginja slikaKMALU: delavnica Popotovanje skozi čas: Matriarhalne kulture po svetu I. Kreta (obredno-meditativni stik z matrico prostora in časa z Matejo Vavtar v Rdečem Šotoru), 31.1.2015. Več informacij TUKAJ.