Razkroj občutljivosti

Senzitivnost je kot nežni, komaj razcveteli lotusov cvet. slika: Jaison Cianelli

Senzitivnost je kot nežni, komaj razcveteli lotusov cvet.
slika: Jaison Cianelli

Današnji članek se je rojeval zares dolgo časa (z vidika časa, kot ga doživlja um) in vanj je položeno veliko moje ljubezni in pozornosti. Zares je bil proces njegovega nastajanja duhovna nosečnost, kajti v njem ne navajam samo nekih idej, zamisli, temveč resnično sintezo mnogih spoznanj, novo mišljenjsko matrico, ki se je porodila iz preobrazbe mnogih uvidov v maternici. Upam, da vam bo branje v užitek, preobrazbo in opolnomočenje! 

Govorile bomo o razkroju občutljivosti, na kratko temu procesu rečem “razobčutljenje” (iz angleške desensitisation), čeprav ta beseda uradno ne obstaja in tudi sliši se ne preveč dobro (če ima katera kakšen boljši predlog, bom vesela, če ga podelite!). 

Kaj točno pomeni razkroj občutljivosti? Pomeni razkroj duhovne občutljivosti, zmožnosti zaznavati subtilno naravo stvarstva, subtilne povezave in vzročno-posledične odnose. Pomeni enako, kot če bi na telesni ravni izgubili vid, sluh, okus ali zmožnost čutenja preko kože. Ko izgubimo te sposobnosti, postanemo otopeli in grobi. Postanemo tudi zelo vodljivi za različne ideologije, kar verjamem, da je bil glavni razlog, da si je nekdo zaželel, da bi bili razobčutljeni. 

Ker se je članek rojeval dolgo in ker je resnično plod preobrazbe, je tudi precej dolg. A priporočam, da zdržite do konca, se splača. 😉

Če vam je zaenkrat tema še nejasna, prosim zdržite še malo, kmalu podam konkretne primere: 

Povezanost z Naravo ni samo simbolična, je resnična in otipljiva. Poganstvo je pot občutljivosti do svojih notranjih energij, energij Narave in subtilne prepletenosti vsega ustvarjenega. Skozi te energije in povezave prihajamo bliže k sebi, uresničujemo svoje bistvo.

Povezanost z Naravo ni samo simbolična, je resnična in otipljiva. Poganstvo je pot občutljivosti do svojih notranjih energij, energij Narave in subtilne prepletenosti vsega ustvarjenega. Skozi te energije in povezave prihajamo bliže k sebi, uresničujemo svoje bistvo.

Poganstvo – agrarno vraževerje ali povezanost z Duhovnim preko Narave?

Na blogu Rdečega Šotora smo že veliko govorile o resnični naravi poganstva. Patriarhalne religije so se namreč trudile in se še trudijo, da prikažejo poganstvo kot brezboštvo, torej kot prakso, ki nas odteguje od odnosa z Božanskim. Zakaj sploh pišem o tej problematiki? Zakaj bi za nas ženske to sploh bilo pomembno? Kaj ima to opraviti s stvarmi, ki nas sicer zanimajo v Rdečem Šotoru – naravnim porodom, pomenom menstrualnega cikla, pomenom menopavze, žensko duhovnostjo, odkrivanjem resnične narave ženskosti in opolnomočenjem? 

Ženska duhovnost – ali duhovna izkušnja, ki jo omogoča žensko telo, duhovna izkušnja, ki jo izkusimo utelešene kot ženske – močno korenini v telesu in širše – v povezanosti z Zemljo, z ustvarjeno Naravo. Naši biološki prehodi menstruacije, poroda, menopavze nas zaznamujejo zelo globoko in močno obarvajo naše doživljanje. Pokličejo nas globlje v telo kot tiste, ki teh prehodov ne izkušajo. Tudi spolnost ženske zaradi svoje anatomije doživljamo veliko bolj prepleteno z našo duševnostjo. Telesnost je za žensko neizogibna. Zanikati svojo telesnost nas ženske vodi v nevrozo, pravi babica Elizabeth Davis. 

Naša telesa se odzivajo na dogajanja v Naravi (če smo v dovoljšnem stiku z Naravo), na gibanje naravnih energij, na primer na energije, ki jih povzroča Luna s svojim cikliranjem. Naši biološki prehodi se močno odzivajo na naravne energije – naš menstrualni cikel se uskladi z Luno, otroci se radi spočenjajo in rojevajo ob polni Luni itd. 

Ko ozavestimo svoje cikle in jim sledimo, prihajamo bliže k sebi. Zakaj? Ker svojo energijo optimalno izkoristimo, ker se ne naprezamo, ker delujemo v skladu z notranjim ritmom in to nas podpira. To je to, kar so Kitajci poskušali ubesediti v pojmu “wu wei” ali “brez delovanja”, kar pomeni “brez zavestnega delovanja”, torej brez delovanja samo v skladu z umom, osebno omejeno voljo, temveč spontano delovanju v skladu z naravnimi ritmi, v skladu z Daom…

Ko zmoremo poslušati svoje osebne ritme, prisluhnemo ritmom Narave in nato prisluhnemo ritmu Vesolja, ritmu Božanskega – Zavesti. Naš uvid se poglablja in razširja na vse širše ravni, več in več je zmožno zaobseči naše zavedanje. 

Stare poganske praznike, ki se dogajajo ob sončnih obratih, enakonočjih, vmes in ob Luninih menah mnogi označujejo za preprost agraren koledar, ki je kmetom pomagal organizirati njihovo kmečko delo – delo na zemlji in delo z živino. Poganske običaje se pogosto zreducira na “čaščenje plodnosti”, katerega jedro je vraževerno prepričanje, da obredje pomaga povečati plodnost polj in živine. In žensk. 

To je zares škoda, ker zaradi takih prepričanj zamahnemo z roko in se prenehamo zanimati za takšno primitivno vraževerje in se s tem odpovemo priložnosti za seznanitev z veliko globokega in osvobajajočega znanja. 

S tem znanjem se bomo povezovale tudi na delavnici Kolo Leta, ki bo v soboto, 9. januarja 2016:
“Na delavnici Kolo Leta bomo odkrivale naravne energije leta in pomembne točke prehoda, ki zaznamujejo naše doživljanje in vplivajo na naše zmožnosti in nagnjenja. Neujemanje naravnih energij s koledarjem po katerem živimo povzroča veliko zdravstvenih, duševnih, duhovnih neravnovesij na individalni in kolektivni ravni. S tem, ko delujemo v nasprotju s svojimi naravnimi vzgibi (ki se porajajo iz naših notranjih ciklov in iz naše usklajenosti s cikli Narave), potlačimo svoje naravne vzgibe in s tem stik s sabo, zamašimo kanal, po katerem naše globine komunicirajo z nami. S tem pa se odrečemo najdragocenejšemu orodju, s katerim smo obdarjeni vsi ob rojstvu – našemu notranjemu vodstvu, ki deluje za uresničitev naših poslanstev.”
Več informacij najdete TUKAJ

Anastazija, ruska puščavnica, o kateri piše v svojih knjigah Vladimir Megre (v slovenščini jih najdete tukaj ali v knjižnicah), nam razkriva načine, na katere smo preko Narave povezani z duhovno dimenzijo bivanja, načine, ki bi jih tudi sami zaznavali in živeli, če ne bi bili razobčutljeni:

Senzitivnost je zaznavati subtilne procese znotraj nas in v Naravi. Ko zaznavamo te procese, smo nežni, kajti zavedamo se njihove ranljivosti in pomembnosti.

Senzitivnost je zaznavati subtilne procese znotraj nas in v Naravi. Ko zaznavamo te procese, smo nežni, kajti zavedamo se njihove ranljivosti in pomembnosti.

“Vsako posejano seme vsebuje ogromno količino podatkov iz vesolja, ki je po velikosti in natančnosti ne moremo primerjati z ničemer, kar je izdelal človek. S temi podatki seme dobro ve, do milisekunde natančno, kdaj naj oživi in začne rasti, katere sokove naj črpa iz zemlje, kako se posluževati svetlobe nebesnih teles – sonca, lune, zvezd – v kaj mora zrasti in s kakšnimi plodovi obroditi. Plodovi so namenjeni življenjski preskrbi človeka; lahko se učinkovito, bolje kot obstoječa ali bodoča umetno izdelana zdravila, borijo proti katerikoli bolezni človeškega organizma. Da bi to bilo možno, pa mora seme poznati stanje človeškega organizma, saj lahko potem v procesu zorenja napolni plod z ustreznim razmerjem snovi, potrebnih za zdravljenje določenega človeka, bodisi, da se je njegova bolezen že razvila, ali pa je le nagnjen k njej.” Zveneče cedre tajge, založba Kalki, 2002, str. 54

Nato Anastazija opisuje načine, kako predajati rastlinam informacije o sebi, da lahko delujejo za nas. 

“Ko rastline dobijo podatke o nekem človeku, vzpostavijo izmenjavo podatkov z vesoljnimi silami; pravzaprav so le posredniki in opravljajo ozko usmerjeno nalogo, ki se nanaša na telo in nekatere ravni duševnosti. Nikoli se ne vpletajo v zapletene procese, ki so od vsega živalskega in rastlinskega sveta našega planeta lastni le človeškim možganom in le človeški ravni bivanja. Poleg tega vzpostavitev podatkovne povezave človeku omogoča, da v sili razpolaga z vesoljnim intelektom oziroma z njim izmenjuje podatke. Povsem preprost postopek zadostuje, da človek to naredi in čuti blagodejnost takega vpliva.” Zveneče cedre tajge, založba Kalki, 2002, str. 63

Nadalje Anstazija opiše postopek, kako se preko rastlin povezati z vesoljnim intelektom. Pripomne: “Učinkuje le na krajih, kjer imate stalni stik z rastlinskim svetom.”

Povezanost z naravnim svetom je lahko portal za povezavo z globljo modrostjo. To počasi ugotavljajo tudi znanstveniki. (Ampak oni stvari spoznavajo itak z zamudo; pred kratkim so recimo ugotovili, da ni nevarno, če ženska med porodom pije in jé. Bravo! Nekaj, kar modre ženske vedo že tisočletja.)

Pogansko izročilo, védenje in obredje NI vraževerje, temveč oprijemljiva modrost, ki deluje, ki nam pomaga uresničevati svoje bistvo. Nekaj povsem drugačnega od patriarhalne religije.

“Način življenja človeka v tehnokratskem svetu si je težko predstavljati drugače. Temne sile si ves čas prizadevajo zamenjati naravni mehanizem tega sveta, ki je bil človeku dan od začetka, s svojim nerodnim sistemom, ki nasprotuje človeški naravi.” Zveneče cedre tajge, založba Kalki, 2002, str. 61

Sežig čarovnice. Čarovnice - kdo so bile v resnici in zakaj so jih pobijali? Kakšno vlogo ima ta del naše zgodovine pri procesu razkroja občutljivosti?

Sežig čarovnice. Čarovnice – kdo so bile v resnici in zakaj so jih pobijali? Kakšno vlogo ima ta del naše zgodovine pri procesu razkroja občutljivosti?

Uničenje modrih žensk – zakaj se je občutljivost začela razkrajati? 

In kdo so te temne sile, kot se je slikovito in simbolično izrazila Anastazija, ki so izruvale iz človekovega zavedanja subtilno povezanost z ustvarjenim svetom in ga razobčutljile? 

Že večkrat sem omenila knjigo Uničenje modrih žensk (za katero mislim, da je obvezno čtivo za vsako žensko, ki jo zanima resnična zgodovina žensk), o njej sem recimo govorila v teh dveh člankih: Zatrta svetost spolnosti – zatrta ženska duhovnost in Spolnost kot ključ do ženske duhovnosti

V omenjeni knjigi Gunnar Heinsohn in Otto Steiger raziskujeta resnične razloge za pregone čarovnic v Evropi. Ugotavljata, da so bile “čarovnice” modre ženske, zdravilke, babice, ki so ljudem pomagale uravnavati rojstva. V srednjem veku sta bila recimo v eni kmečki družini povprečno dva otroka (nasprotno od našega splošnega prepričanja, da so imeli po 10 do 20 otrok na družino, to se je zgodilo kasneje), saj je veljajo močno zavedanje o odgovornosti do otrok. Hlapcem in tistim brez osebne lastnine ni bilo dovoljeno imeti otroke, saj jih ne bi mogli preskrbeti in tudi ničesar jim ne bi imeli zapustiti. 

Nato so se zgodile različne krize (slabe letine, kuge, kmečki upori), ki so zdesetkale ljudstvo (za podrobnejši opis in razlago okoliščin, ki so vodile v radikalen padec populacije poglejte v knjigo). Zemljiškim posestnikom, posvetnim in cerkvenim, je zato začelo hudo primanjkovati delovne sile. STOP. Naši razobčutljeni čuti bi šli mimo tega stavka, misleč, Ja, kriza je res zdesetkala njihove delavce. Ne! Obudimo občutljivost. Velika skupina ljudi dela za zatirajočo elito? To je proti dostojanstvu ustvarjenih bitij!

No, “gospodje” so si zaželeli delovno silo nazaj. “Poskus ohranitve ali celo razširitve nadzora nad kmetstvom postane odgovor zemljiških gospodov na krizo evropskega fevdalizma zato, ker je povsod primanjkovalo delovne sile.” Tako citirata Steiger in Heinsohn Brennerja (raziskovalca tranzicije med fevdalizmom in kapitalizmom). 

“Komu pravzaprav “primanjkuje delovne sile”,” se sprašujeta Steiger in Heinsohn. “Zmanjkuje je posvetnim in cerkvenim zemljiškim posestnikom. Pomena cerkve kot gospodarske enote v srednjeveški Evropi sploh ni mogoče oceniti dovolj visoko. /…/ Za začetek preganjanja čarovnic je ta dominanten položaj cerkve odločilen.” Avtorja sta ugotovila, da se je preganjanje čarovnic začelo ob padcu števila prebivalstva. Posestniki so namreč želeli z iztrebljenjem zavedanja o odgovornem starševstvu pridobiti delovno silo. Modre ženske, ki so bile nosilke tega zavedanja in so ga razširjale med ljudmi, so bile tarče teh mogotcev

Avtorja nadalje ugotavljata: “/…/ od vseh evropskih sil, ki trpijo zaradi pomanjkanja delovne sile, je cerkev najhuje prizadeta. Cerkev gospodari s sorazmerno največjim področjem kontinenta in tako utrpi tudi najbolj boleče izgube. /…/ Ta “oškodovanost katoliške vere zaradi babic” (Čarovniško kladivo) se torej izkaže za oškodovanost največjega evropskega zemljiškega gospoda pri viru njegovega bogastva, namreč pri njegovi nesvobodni delovni sili.”

Čarovniško kladivo je priročnik za preganjanje čarovnic. V njem so opisane tarče in načini, kako jih zasliševati, mučiti, uničiti. Zanimivo je, da je v samem besedilu Čarovniškega kladiva očitno, da je ciljalo na ženske, ki so pomagale ljudstvu uravnavati rojstva s kontraceptivnimi sredstvi. Besedila namreč razložijo, da čarovnice niso nujno heretičarke (krivoverke), da pravzaprav večinoma niso, da njihov greh torej ni v krivoverstvu, temveč v preprečevanju rojstev.

(Mimogrede, Čarovniško kladivo je preganjalo tudi homoseksualce, Steiger in Heinsohn pravita, da tudi zato, ker so ta razmerja nerodovitna in torej ne pridelajo delovne sile. Za namig glede trenutnih referemdumskih razmer.)

“Da je cerkveni interes ponovno pridobiti delovno silo in da ne gre za kako nenadno ekstremistično versko vnemo ali celo za strah pred demoni, se da čisto konkretno dokazati s samimi glavnimi zagovorniki preganjanja čarovnic. Zanje nikakor ni značilna kakšna izredna pobožnost, slavijo po svojih posvetnih spletkah in protireligioznih nastopih. Inocenc VIII., ki je 5. decembra 1484 objavil “čarovniško bulo”, se je z imenom Giovanni Battista Cibo rodil l. 1432 v Genovi. Kot kardinal je papeški odposlanec v Nemčiji, kjer z zanimanjem sprejema poročila o močnem porastu “čarovniškega copranja”. 29. avgusta 1484 postane papež in vlada do svoje smrti leta 1492. V zadnjih mesecih so ga hranile dojilje. Poskus, da bi ga pomladili s transfuzijo krvi, je stal življenje tri dečke (ki so jim zato zarezali v žile). S svojima ljubicama je imel dva otroka. Svojega sina je poročil v družino Medici, hčer pa s papeškim zakladnikom.” Uničenje modrih žensk, Študentska organizacija Univerze v Ljubljani, str. 106-107

Tudi Anastazija poda zelo podobno razlago v knjig Obredi ljubezni. Obredi ljubezni so starodavni vedruski obredi, ki podpirajo in ohranjajo ljubezen, ki se porodi med dvema človekoma in v družini. Ljubezen tako ostane, ne odide, in navdihuje, zdravi, dviguje člane družine in njihov dom (rodovno posestvo) ves čas. Obredi ljubezni (vedruska poroka, spočetje, porod, itd) so ohranjali vedrusko kulturo zdravo, vitalno in tesno povezano z bistvom, z resničnim (Pater Karel Gržan, ki je raziskoval keltsko kulturo, je na primer na predstavitvi naše knjige Darovi minevanja omenil redno obredno zahajanje naših prednikov v jame. Jame so doživljali kot maternice in tja so zahajali, da bi se prerodili, osvežili. Tako so vedno ostali povezani s sabo, je rekel Karel Gržan, in nihče jih ni mogel manipulirati.).

Ti obredi so se izgubili, kot nam je vsem očitno. Toda zakaj? Vladimi Megre v Obredih ljubezni postavlja pomembno vprašanje: “Izlet v zgodovino našega naroda je potreben tudi zato, da bi ugotovili, ali so starodavni obredi in kultura izginili sami od sebe, ker niso bili potrebni, ali pa so večtisočletno tradicijo uničevali namerno?”

Vladimir skozi svoje raziskovanje (ki ga podrobno opiše v knjigi) ugotovi, da so bili obredi uničeni namerno. Zakaj? “Ob začetku naše dobe so v mnogih deželah že vladali imperatorji, faraoni ali carji. Oblika vladanja, pri kateri je na čelu velike države en človek, je v nasprotju z naravo. Srečnega življenja ni prinesla nobenemu narodu na Zemlji in ga nikoli ne bo prinesla. Takšna oblika je pogodu svečenikom, ki so preko vladarjev manipulirali z deželami. Z vsem ljudstvom se je težko hitro dogovoriti, z enim človekom pa je to laže.”

Močna in trajna ljubezen opolnomoči ljudi, jih ohranja povezane z resničnim, z bistvenim in jih naredi samo svoje, težke tarče manipulacije. Zato jo je bilo potrebno izkoreniniti. slika: Helena Nelson Re

Močna in trajna ljubezen opolnomoči ljudi, jih ohranja povezane z resničnim, z bistvenim in jih naredi samo svoje, težke tarče manipulacije. Zato jo je bilo potrebno izkoreniniti.
slika: Helena Nelson Re

Svečenikom – cerkvenim “dostojanstvenikom” – je ugajala ureditev nadvlade. Toda nadvlade ni bilo mogoče doseči nad ljudstvom, ki je bilo zdravo, povezano s svojim izvorom, z resnico. Zato je bilo treba iztrebiti znanje in obrede, ki so ljudstvu pomagali biti zdravi, povezani in sami svoji. Vladimir pravi: “Kdo bo pomislil: le kakšna je lahko povezava med uspešnim podrejanjem držav in znanjem o starodavnih družinskih izročilih in obredih, ki omogočajo ohranjanje ljubezni? Nikar se prehitro ne čudite, povsem neposredna je, in ta znanja so močnejša od milijonov vojaških mečev in celo od najsodobnejših orožij. /…/ Ko se je kontantinopelski desant polastil ruske zemlje in zasužnjil ruske kmete, ko je prepovedal obrede, ki pripomorejo k oblikovanju ljubezni, je s tem začel zavirati oblikovanje močnih ljubečih družin in tudi rodovnih naselij. Dejansko je bilo skoraj takoj uvedeno tlačanstvo. Ljubezen tlačanov je praviloma nesrečna ljubezen. Da bi mladi ljudje ohranili v sebi plameneče čustvo ljubezni, potrebujejo lasten prostor, če tega ni, ljubezen praviloma odide. Kakšen prostor pa ima lahko tlačan? Nikakršnega.” 

Vladimir je raziskoval, zakaj je bilo Džinkiskanovo osvajanje Rusije tako uspešno – z malo vojaki in skoraj nič borbe je osvojil mesta, dežele. Kajti ko je prišel v mesta, se mu ljudje niso upirali, prav tako niso ščitili utrdb svojih oblastnikov – samostanov in cerkvenih fevdalcev. Kajti sovražili so jih in so videli v Džingiskanovih vojakih osvoboditelje od teh zatiralcev. 

Tudi v Rusiji se je dogajalo enako kot drugod po Evropi: “Poanta je torej v tem, da je tretjina ruske zemlje pripadala duhovščini, ki je prišla iz Konstantinopla, in njihovim varovancem. Samostani so postali največja fevdalna gospostva. In menihi niso obdelovali zemlje in vzrejali živine, to so počeli tlačanski kmetje. /…/ Tako torej: več zemlje pomeni več tlačanov in več bogastva.”

Tako kot Steiger in Heinsohn ugotavljata, da preganjanja čarovnic ni vzpodbujala nikakršna pobožnost, temveč ekonomski interesi, tako tudi Megre ugotavlja, da konstantinopelski škofi niso bili prav nič pobožno motivirani: “Morda pa so knez Vladimir in konstantinopelski škofi iskreno verjeli Kristusovim zapovedim? Nadaljni dogodki kažejo, da so bili njihovi resnični gospodarji popolno nasprotje Boga. Tako so tudi sami bili sluge temu nasprotju, ki je znalo dobro kodirati ljudstvo ter si podrejati njegovega duha in voljo. Človeka so takole prepričevali: ti si božji suženj; to pa je pomenilo: ti si moj suženj. In človek je počasi pozabljal, da božjih sužnjev ni in ne more biti. Človek je Božji sin, in to ljubljeni sin.”

Megre zaključi, da so v Rusiji “ljudstvo prevarali, tehnologija svečeništva je bila dovršena.” S tem misli na psihološko tehnologijo, ki je na psihološki ravni uničila ljudstvo, da ga je lahko podredila. To se ni zgodilo le v Rusiji, temveč po celem svetu. In učinke tega čutimo še danes. Učinke tega psihološkega uničenja imenujem razkroj občutljivosti. 

Podobe kmečkega življenja. Kmetje - največje žrtve razkroja občutljivosti. Pogled na to sliko skozi zapise iz knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače je pretresljiv.

Podobe kmečkega življenja. Kmetje – največje žrtve razkroja občutljivosti. Pogled na to sliko skozi zapise iz knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače je pretresljiv.

Kmetje in kmetijstvo – idila ali razkroj občutljivosti? 

Kmečko življenje že od nekdaj (že stari Grki so pisali o idiličnem življenju na kmetih, v nasprotju z moralnim razkrojem mest) doživljamo kot idilično, idealno, povezano z Naravo, kot nekako “pravo”, “uravnovešeno”, “zdravo”. Velikokrat slišimo pripombe o meščanih kot o razvajenih, kot ljudeh, ki ne poznajo resničnega obraza življenja, kot o nenaravnih. 

Toda kmečko življenje, kot ga poznamo, je daleč od “idealnega, uravnovešega, povezanega z Naravo”. Prikazovanje kmečkega življenja, kot nam je znano zadnjih nekaj tisoč let, kot idealnega in izvornega (življenje, napolnjeno z garanjem na zemlji in z živino in, z rojevanjem kopice otrok in obiskovanjem cerkve), ustreza tudi “svečeništvu”, ki je odgovorno za razkroj občutljivosti zaradi svojih ekonomskih in oblastnih interesov. 

Ali smo bili ljudje res ustvarjeni za življenje, kakršnega popisuje novinarka Milena Miklavčič v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače

Ali je res najvišji potencial človeka živeti zgarano na zemlji, v medčloveških odnosih, ki ne le, da niso topli, temveč so preprosto zlorabljajoči in nasilni, rojevati kopico otrok (enega na leto) in zaradi tega predčasno izgubiti svoje zdravje, trpeti za povešeno maternico in kupom drugih težav, prenašati nasilne in boleče spolne odnose, doživljati incest, posilstvo in spolno zlorabo kot nekaj običajnega in del kulture, saj ni važno, na kakšen način “dedci” potešijo svoj nepotešljiv nagon, živeti pod skrbnim nadzorom župnika, ki se vmešava v spalnične zadeve para, družinsko gospodarstvo, itd? In še in še bi naštevala, vse to in še več je popisano v omenjeni knjigi, ki raziskuje medosebne odnose na slovenskem podeželju v letih med 1900 in 1960.

Na strani 30 je popisano, kako je tudi v dvajsetem stoletju “svečenik” še naprej nadziral ljudstvo s svojo ideologijo, ki mu ustreza že od srednjega veka: “K maši je bilo potrebno hoditi vsako nedeljo, med prazniki, in še k nedeljskim popoldanskim litanijam. Kakšnih posebnih izgovorov takrakt, ko je bila vera globoko zasidrana v srcih ljudi, nismo smeli imeti. Bila sem v tistih letih, ko sem že razumela različna namigovanja, s katerimi so ženske prepletle povsem  običajno klepetanje. Ena od njih je pripovedovala, kako jo je župnik poklical k sebi, ugotovil je namreč, da že predolgo ne spušča moža v posteljo, ker ima še zmeraj tiste reči (menstruacijo). Zdelo se mi je, da bi se raje v tla vdrla, kot da bi morala poslušati župnikove levite.”

Kmečko življenje temelji na razkroju občutljivosti. Steiger in Heinsohn navajata ekonomista Adama Smitha, ki je opazil učinek razkroja občutljivosti: “Smith vendarle opaža “poneumljanje” – rečeno moderno, socializacijske deficite – delavcev.” Smith pripisuje te “deficite” dejstvu, da delavci vse življenje opravljajo monotono in rutinsko delo, ki ne stimulira razvoja njihovih intelektualnih potencialov. Steiger in Heinsohn dojemata te “deficite” kot posledico iztrebljenja znanja o nadzorovanju rojstev, posledične neznanske “produkcije ljudi”, kot imenujeta interese preganjalcev čarovnic, ter posledično zanemarjanje otrok in zaničljiv odnos do otrok s strani staršev

V več družbah sveta so poznali kastni sistem. Najznamenitejši je indijski kastni sistem. Večina ljudi kaste pozna kot družbene razrede, kot razrede, ki ljudi delijo glede na njihovo materialno bogastvo. Toda kulture s kastami le-teh niso dojemale le kot ekonomske razrede, temveč tudi kot duhovne razrede. Indijci so na primer brahmane, najvišjo kasto, duhovniško kasto, dojemali tudi kot najbolj duhovno razvito. Verjeli so, da se lahko razsvetlijo le pripadniki najvišje kaste, pripadniki nižjih kast pa ne morejo doseči osvoboditve (to prepričanje je zanikal Siddharta Gautama – Prebujeni – ki je učil, da se lahko razsvetli kdorkoli, ne glede na poreklo in ne glede na spolm kajti ja, pred njim so verjeli, da se lahko razsvetliš le kot moški). Najnižjo kasto so dojemali ne le kot najrevnejšo, najbolj zanemarjeno, temveč tudi kot najbolj prostaško, najbolj primitivno in duhovno nerazvito. Tudi Maori, katerih delavnico o nosečnosti in porodu v Ljubljani sem letos obiskala, so mi na vprašanje, ali njihova kultura pozna zavestno spočetje, rekli, da le najvišje tri kaste poznajo zavestno spočetje. Začudeno sem pogledala in razložili so, da je bila njihova družba od nekdaj razdeljena na 12 kast. Le najvišje tri so posedovale duhovno znanje. Za spočetja v teh treh kastah so modreci in modre ženske skrbno izbrali datum, kraj, astrološko situacijo, dušo so zaznali pred spočetjem in tudi vedeli, kakšno bo njeno poslanstvo na Zemlji. V nižjih kastah pa se je spočetje zgodilo pač nezavedno, kot stranski produkt spolnosti.

Človeštvo torej že od nekdaj pozna razdelitev na materialno in duhovno bolj in manj razvite. Menim, da to ni del naravnega ustroja, temveč struktura, ki jo je človeštvo ustvarilo zaradi notranjih psiholoških kompleksov in posledične želje po nadvladi, premoči, bogastvu, itd. Ti impulzi so povzročili gibanja, ki smo jih razčlenile v razdelku “Uničenje modrih žensk – zakaj se je občutljivost začela razkrajati?”. 

Pa ni le Cerkev tista, ki je razkrajala občutljivost. Med ljudmi so se izoblikovale besne reakcije nanjo in ji nasprotovale,  kot se je le dalo, toda v resnici so počele zelo podobno.

Tako recimo v Uničenju modrih žensk beremo, kako je Engels, filozof, ki je skupaj z Marxom utemeljil marksizem (ki ga kristjani prezirajo, oni pa prezirajo kristjane), v pismu Karlu Kautskemu (prav tako teoretiku marksizma) napisal, “da bi se smelo o preprečevanju zanositve – tokrat o gobici, ki se jo vstavi v vagino – še vedno razpravljati samo tako, da “naši proletarci” o tem ne bi ničesar zvedeli, da bi torej o tem smele vedeti samo “meščanske družine” (in delavski voditelji): “Torej pač ne bomo prikrajšani za kruh, ampak za mnogo slavljeno gobico. Kar seveda nikakor ne preprečuje, da ni bil isti ali kak drug postopek v meščanskih družinah zelo praktičen pri ohranjanju razmerja med številom otrok in dohodkom, pri tem, da se zdravje žensk zaradi prepogostih porodov ne uniči etc. Ostajam le pri tem, da je to zasebna stvar med moškim in žensko ter vsekakor družinskim zdravnikom (…) om da bodo naši proletarci tudi še naprej s številnimi proleti (potomci) delali čast svojemu imenu.”” str. 189-190 

Oranje - uničevanje zemlje IN težaško delo, ki človeka prerano izčrpa. slika: Auguste Bonheur

Oranje – uničevanje zemlje IN težaško delo, ki človeka prerano izčrpa.
slika: Auguste Bonheur

Poljedelstvo – oranje zemlje

Videle smo, kako je izgledal proces razkroja občutljivosti in naštele že nekaj njegovih posledic. Na kratko se bomo poglobile v dva konkretna primera, kako se je razkroj občutljivosti manifestiral na področju kmečkega dela.

V šoli se pri pouku zgodovine učimo, kako super so bili naši predniki, ki so udomačili živali in jih začeli uporabljati za delo in hrano. To praznujemo kot civilizacijski napredek. Patriarhalne religije zelo poveličujejo ta civilizacijski korak in “pridnost”, ki je še kako potrebna za izvrševanja “reje/gojenja” poveličujejo kot vrednoto par excellence. Tudi v krogih zgodovinark ženske duhovnosti se vzhajanje živinoreje in poljedelstva dojema kot nekaj veličastnega in nekaj, kar se pripisuje ženskam (kar je morda tudi res, toda to ni dosežek, s katerim bi se v resnici lahko hvalile). 

Toda v resnici je pojav vzreje – živali ali rastlin – znamenje razkroja občutljivosti, znamenje odtujitve od naših resničnih zmožnosti. Z Naravo nas vežejo veliko globlje vezi, ki jih z rejo zadušimo. Ustvarimo umetno delitev na “kultivirano” naravo (udomačene živali in gojene rastline) in divjo naravo. Zaradi te umetno ustvarjene meje se porodi strah pred divjo naravo (strah pred “zvermi”, strah pred transformativnimi vremenskimi razmerami – nevihtami, mrazom, vročino itd. – strah pred neznanimi in potencialno strupenimi rastlinami, strah pred ozemlji zunaj teritorja naselja, konec koncev strah pred drugimi ljudstvi, itd.). Zamaši našo intuitivno zaznavo energijske dimenzije žive in “nežive” (boljša beseda – drugače žive) narave. Izgubili smo sposobnost govoriti z rastlinami, začutiti/intuitivno vedeti, kakšen je njihov namen, pri katerih boleznih nam lahko pomagajo. Izgubili smo intuitivno sposobnost vedeti, kje rastejo določene rastline, jasno čutiti in zaznavati subtilno ravnovesje med živimi bitji v ekosistemu, med rastlinami, živalmi in ljudmi, izgubili smo senzitivnost do čutenja živali, do njihove instinktivne in duhovne modrosti in do načinov, s katerimi lahko z živalmi sodelujemo pri dvigovanju zavesti celotnega ustvarjenega sveta. 

Z našimi intuitivnimi sposobnostmi nepoškodovanimi smo se sposobni zadovoljivo nahraniti in v drugačnih pogledih preskrbeti brez “reje in gojenja”. Toda ko je naša občutljivost razkrojena, potrebujemo gojenje in rejo, da sploh preživimo. 

Poljedelstvo rani tudi zemljo. Oranje zemlje in sajenje monokultur (na enem polju samo ena vrsta) uničujeta prst in subtilno ravnovesje med različnimi organizmi, rastlinskimi in živalskimi. Oranje je kot bi rezali Zemljo v kožo. Ko obrnemo zemljo, je kot da bi svojo kožo obrnili in dali kožo na mišice, spodnjo sluznico pa izpostavili zraku. Naloga kože, ki je zaznavati in zaznano predati možganom (občutki, temperatura, bolečina, itd) se ne more izvrševati, prav tako ne naloge spodnjih plasti kože, ki so zdaj izpostavljeni zraku. Prav tako se z oranjem zemlje uniči zaporedje zemljinih plasti, ki imajo vsaka specifično funkcijo in le-to lahko opravljajo samo, če so v pravilnem zaporedju (na vrhu je humusna plast, kjer razkrajajo organski odpadki – listje, odmrle rastline, živalice, vejice, itd – spodaj pa so vedno bolj kompaktne plasti, dokler ne pridemo do kamenja). Sejanje monokultur odvzame rastlinam bogastvo medosebnih odnosov, interakcij, sovplivanja, sodelovanja in medsebojnega bogatenja. Oranje in monokulture osiromašijo zemljo dobesedno in duhovno – odvzamejo prsti in organizmom v in na njej bogastvo, plodnost, raznolikost. Kako vpliva na nas hrana, ki je tako pridobljena za razliko od hrane, ki je divja, povezana z energijo življenja in ki pozna subtilni ustroj vesolja? 

Poleg tega je poljedelstvo izredno težaško in je prehitro iztrošilo prenekatero življenje. Veliko dela za zelo malo. Permakultura je veda, ki v sodobnosti obuja modrost sinergije z zemljo in odkriva – kako presenetljivo – da je manj več, manj vpletanja v naravo, več in boljši pridelek! (Za več o permakulturi uporabite internet.)

Seveda smo poljedelstvo – tako kot živinorejo – industrializirali. Dodali stroje, kemikalije. Da bi pridelali še večje mase. V veliki meri je za to odgovoren Marshallov plan. To je bil ameriški načrt za podporo evropskemu gospodarstvu po drugi svetovni vojni. Zaradi Titovega spora s Stalinom se je izvrševal tudi pri nas, v Jugoslaviji, saj je Tito po sporu za pomoč prosil Američane (pred tem je bil za podporo dogovorjen s Stalinom). Cilj Američanov je bil: ponovno pograditi območja, uničena med vojno, odstraniti omejitve pri trgovanju (njihov lastni interes), modernizirati industrijo in preprečiti širitev komunizma (njihov lastni interes). Fokus kmetijstva je postal samo in izključno čim večja produkcija. To je bil konec časov, ko so krave/prašiči/kure imeli štalo in večino leta travnik. In začetek obdobja, ko so bile ogromne količine živali stlačene na prostor, ki bi prej zadostoval bistveno manjšemu številu bitij, vse z namenom, da bi povečali “produktivnost”. V kmetijstvu se je začela uporaba strojev in kemikalij, prav tako z namenom povečati “produktivnost”. Vse, tudi za ceno trajnostnosti, etike, okoljevarstva. 

Se spomnite slovenskih kmetov, ki so grozili (!), da bodo polja polili z gnojnico, če jim država ne dovoli uporabljati pesticidov na vodovarstvenem območju? TUKAJ je članek o njih. Sodobna manifestacija posledic razkroja občutljivosti. Do zemlje, človeka, sebe. 

Zaznavajo, čutijo, razumejo - to zadnje je najbolj boleče. V razkrojeni občutljivosti jih ne zaznavamo več. Kot ne zaznavamo tudi drug drugega.

Zaznavajo, čutijo, razumejo – to zadnje je najbolj boleče. V razkrojeni občutljivosti jih ne zaznavamo več. Kot ne zaznavamo tudi drug drugega.

Živinoreja – ubijanje živali

Ubijanje živali  je znamenje radikalnega razkroja občutljivosti (Tudi Anastazija govori o tem, kako intuitivno prebujen človek ne potrebuje mesa. Ker živi v izobilju divje narave!). Ubijanje živali, ki jih prej vzrediš, pa je nepredstavljiv razkroj občutljivosti

Wikipedia o intenzivni farmski živinoreji pravi: “Omejitev živali na veliki gostoti je del sistemskega truda proizvesti čim več za najnižje stroške z zanašanjem na ekonomijo masovnosti, sodobno mašinerijo, biotehnologijo in globalni trg. Obstajajo razlike med farmskimi praksami po svetu. Poteka debata o doprinosih, tveganjih in etičnih vprašanjih industrijske vzreje. Vprašanja vključujejo učinkovitost produkcije hrane, dobrobit živali, potrebnost živalske vzreje za prehranitev rastočega svetovnega prebivalstva, vpliv na okolje in zdravstvena tveganja.”

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je letos priznala, da je uživanje mesa povezano z nastankom raka. Zaenkrat pravijo rdeče procesirano meso. Pritisk mesne industrije je še prevelik. Čez desetletja, upam, bodo lahko javno spregovorili o tem, da mesa v prehrani ne potrebujemo.

Težava industrijske vzreje živali in industrijskega poljedelstva je v iracionalnih ekonomskih interesih s strani “šefov” takšnih podjetij. Lahko si predstavljamo, da ne etika, ne zdravje, teh šefov ne zanimata. In v svoji objestnosti nas prepričujejo, da je jesti meso OK. 

Predstavljajmo si nasilje v družini: recimo, da imamo očeta alkoholika, ki pretepa ženo in otroke. Ko oče izvaja nasilje, zamuja priložnost, ki so ti otroci in žena. Ne zaznava njihove resničnosti, dragocenosti in zamuja priložnost biti obogaten od njih, od svojega odnosa z njimi. Enako je z živalmi. Ko smo nasilni nad njimi, zamujamo priložnost, ki so. Seveda smo nasilni z nekim razlogom, iz neke bolečine. O tem v zadnjem delu tega dolgega članka. 

VIDEO – radikalna razobčutljenost 

TRPLJENJE MAM, VSEH MAM …
Dedek mi je pripovedoval, kako so v njegovem otroštvu pripuščali krave (da se parijo z biki) na vsake dve leti (9 mesecev nosečnosti + 2 meseca dojenja telička + eno leto molže in nato od začetka). Ko je krava skotila, se je, po dedkovih besedah, zavedala, da ima mladička, ga iskala in klicala in ga pristavila. Mladiček ni mogel spiti vse “mrezovine” (tako so imenovali prvo mleko, mlezivo), (kar je zanimivo razmišljanje, ker Narava ne ustvari ničesar preveč), zato jo je mama pomolzla in jo spekla (izpadlo je kot sir). Nato so po okrog 2 mesecih telička prodali mesarju za teletino (dojenčketino), mati pa še naprej molzli.
Dandanes krave v farmskih razmerah svojih teličkov (dojenčkov) po porodu niti vidijo ne, ali pa jih vidijo za nekaj minut. Tudi njihova telesa so preobražena od nosečnosti in poroda, tudi one so fizično in psihološko odprte in ranljive in dovzetne. Tudi v njih se zgodi čustveni vrhunec, ki hrepeni po tesnem stiku z njihovim otrokom. Prav nič drugačne niso od človeških mam. Tudi zanje je največja mogoča bolečina, da so ločene od svojih otrok in da njihovi otroci trpijo. Ko jim jih odvzamejo, zato da bodo zaklani, ječijo in kličejo, utrujene in izčrpane, nemočne, obupane, roteče, trpeče, a črpajo sile iz neznanskih globin, iz materinskih globin… in so neuslišane. V svoji poporodni depresiji so molžene, človek jim krade njihovo tekočino ljubezni, njihovo mleko, ki je namenjeno v najgloblji intimi njihovim otrokom. In nato… ponovno “oplojene”… Moje srce ječi tako globoko v bolečini teh neuslišanih in trpinčenih Mam..
Človek je OTOPEL. Izgovor, da je Narava kruta, je nizkoten in nečloveški. Nam ni treba biti, sploh ne tako organizirano in zavestno. Mi imamo ZAVEST in lahko delamo DRUGAČE. Lahko smo MODRI. In ne povzročamo BOLEČINE.
Sodobna znanost dokazuje, da inteligenca, zavest, čustvovanje in spomin niso odvisni od “razvitosti” in “kompleksnosti” biološke/fizične strukture – zaznavo okolice in čustven odziv kažejo že rastline. (Več o tem bomo govorile na delavnicah Zavestnega spočetja, kjer bomo govorile o inteligenci, zavesti, čustvovanju in spominu otroka še od predspočetja naprej.). Zato je naša človeška dolžnost, da izražamo SOČUTJE do vseh oblik življenja.
In tudi če znanost tega (še) ne bi odkrila, bi bili to dolžni storiti. Ker smo LJUDJE. Ali smo?
zapis s strani Materinski krogi v Rdečem Šotoru 

Spočetje ni le proces fizične združitve spermija in jajčeca. Je subtilen energetski, duhovni proces. Razkroj občutljivosti je povzročil, da smo te dimenzije spolnosti, spočetja, nosečnosti, poroda spregledali, s tem pa povzročili veliko prvinskih ran človeški psihi, ki so težko dostopne zavesti ravno zato, ker so se zgodile na predbesedni ravni.

Spočetje ni le proces fizične združitve spermija in jajčeca. Je subtilen energetski, duhovni proces. Razkroj občutljivosti je povzročil, da smo te dimenzije spolnosti, spočetja, nosečnosti, poroda spregledali, s tem pa povzročili veliko prvinskih ran človeški psihi, ki so težko dostopne zavesti ravno zato, ker so se zgodile na predbesedni ravni.

Spolnost, spočenjanje, rojevanje, otroci 

Še eno področje, ki se ga je potrebno dotakniti pri raziskovanju procesa razkroja občutljivosti, je področje spolnosti, spočetja, rojevanja in vzgoje otrok.

Michel Odent, francoski porodničar, v svoji knjigi The Farmer and the Obstetrician (Kmet in porodničar) popisuje vzporednice med industrializacijo kmetijstva in industrializacijo (bolje poznano kot medikalizacijo) porodničarstva. Ugotavlja, da sta procesa izjemno podobna. V obeh primerih je posledica radikalna razobčutljenost. 

Namreč, ta področja so utrpela hude posledice zaradi razkroja občutljivosti. To so tudi področja, s katerimi se človeštvo veliko ukvarja in do katerih ima najbolj iracionalne odzive.

Spolnost, spočetje, nosečnost, porod in zgodnje obdobje otroštva so ključni procesi za razvoj človečnosti in resničnega potenciala človeške duhovnosti.

Spolnost ni le fizični proces sproščanja napetosti; je tudi zapleten energetski proces z duhovnimi posledicami. Spolnost nas energetsko poveže z osebo, s katero jo delimo in te povezave vplivajo na nas dolgoročneje, kot bi si mislili (seveda obstajajo postopki za energetsko čiščenje vezi, ki na nas ne vplivajo dobro ali pa jih ne potrebujemo več). V procesu spočetja, rasti v maternici in poroda je ključna sestavina naša zavest – zavest oblikuje ta proces nastajanja in ga podpira ali pa zavira. Spočeto bitje je zavestno in zmožno pomnjenja še od predspočetja naprej in veliko se moramo še naučiti o procesu nastajanja človeškega bitja v fizični obliki, da ga bomo lahko v celoti podprli.

Tako kot je proces razkroja občutljivosti zamašil našo zmožnost intuitivnega zaznavanja in senzitivnosti do naravnega sveta okoli nas, tako je zamašil tudi naše subtilno zaznavanje procesov, ki se dogajajo v spolnosti, ob spočetju, v nosečnosti, med porodom. Ta področja naše človeškosti so zgovorna manifestacija našega splošnega stanja zavesti. Kar se dogaja na področju spolnosti, spočenjanja, nosečnosti, rojevanja in vzgoje, je prikaz zmožnosti človeškega bitja za uvid vase.

Kot nam pričuje knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače, je bila spolnost naših prednikov nekaj strašljivega. Bolj je bila podobna socialno sprejemljivemu nasilju in zlorabi, kot pa spolnosti. Moški nagon so dojemali kot izjemno pomemben in ženske so bile moškim dolžne ustreči. Ženske so bile last moških in tako so jih tudi vzgajali. Toda ženske pogosto niso zdržale toliko spolnega nasilja in so naredile vse, da bi se lahko “spolnim odnosom” izognile. Milena opisuje primer ženske, ki je po porodu šla k sosedi, kajti nenasiten mož jo je želel “naskočiti” takoj po porodu. 

Spolni odnos je trajal nekaj minut, toliko, kot je bilo pač potrebno, da je fizična frikcija (drgnjenje) povzročila, da se je moški izlil. Ženski orgazem je bil nepoznan, prav tako so verjeli, da za spočetje ni bistven (stari Kitajci so na primer učili, da je za spočetje potreben orgazem obeh partnerjev), bistven je le moški orgazem. Pravzaprav se je kakršenkoli ženski spolni užitek dojemal kot hud greh in ženske so se bile dolžne pri župniku spovedati, če so le pomislile na užitek ali imele takšne sanje. Spolni odnos je bil za ženske boleč, kajti sestavljen je bil resnično le iz penetracije. Ženske so si med seboj delile modrosti, kot so nasvet, da pomaga, če se ženska vsak večer “tam spodaj” namaže z mastjo, da penetracija manj boli. 

Moški spolni nagon je bil tako nenasiten, da spolne zlorabe otrok, incestna spolnost, spolno občevanje z živalmi niso bili neznani, na nek način so bili del kulture. 

Kakšen razkroj občutljivosti! 

Ženski orgazem je za spočetje prav tako pomemben kot moški. Ko ženska doživi orgazem, se maternica začne rahlo krčiti (to povzroči hormon oksitocin, ki se v večji količini sprosti med orgazmom; to je tudi hormon, ki povzroča porodne popadke) in s tem krčenjem potiska jajčece navzdol po jajcevodu proti maternici, s čimer olajša spočetje (spermiji imajo do jajčeca krajšo in lažjo pot). Poleg tega povsem fizičnega aspekta je pomemben tudi psihološki. Vemo, da se občutki, čustva, misli, stanje zavesti staršev ob spočetju usidra v spočeto bitje. Kakšno sporočilo se usidra v spočeto bitje, če je mama neizpolnjena, morda zaradi nezadovoljenosti čuti tudi tesnobo, ima občutke neslišanosti, neupoštevanosti…? 

Nadalje: spolna energija na fizičnem nivoju povzroči sproščanje hormona oksitocina (že omenjenega), ki je na vedenjski ravni hormon ljubezni, zaupanja, povezanosti, intimnosti. Ko se sprošča v obeh partnerjih (kar pomeni, da morata oba čutiti spolno energijo), ta hormon med njima ustvarja občutke povezanosti, enosti, intimnosti. Na duhovnem nivoju pomaga ustvarjati občutke enosti, globokega vzajemnega zaznavanja (za te občutke seveda ne zadostuje le oksitocin, ampak tudi pravo stanje zavesti). Če je torej enemu od partnerjev odvzeta možnost izkušati učinke oksitocina (poenostavljeno rečeno), se med partnerjema ne more stkati ta globoka vez. Brez te vezi pa je spolnost bolj zloraba, kot kaj drugega. Tudi če se zgodi z navideznim “pristankom” obeh vpletenih. In pristanek se je vedno zgodil, saj se moškemu nihče ni upal upirati, ne žena, ne otroci, ne dekle, ne hlapci. 

Spočetje je bilo daleč od zavestnega. Uravnavanje spočetij na kakršenkoli način, tudi z vzdržnostjo, je bil greh. Župniki so ženske velikokrat okarali, češ, ali ne “spuščajo” svojih mož v posteljo, da že tako dolgo niso zanosile. Norma je bila en otrok na leto. Ženske so rodile tudi po dvajsetkrat, saj je bila smrtnost novorojenčkov in mačkov velika. To neprestano spočenjanje in rojevanje je ženske prerano izčrpalo in postaralo. Zdaj vemo od kod izhaja ta prisiljenost v neprestano rojevanje – iz želje fevdalcev, posvetnih in predvsem cerkvenih, pridobiti čim več delovne sile, ki bo zaradi nehumanega življenja tudi dovolj moralno uničena, da bo lahko vodljiva. Zaradi te prisiljenosti ženske in moški otrok niso dojemali kot “božji dar”, temveč kot “božjo kazen”. Vsak otrok je predstavljal še ena lačna usta več, ki jih bo potrebno nahraniti. Ta odnos se je seveda močno poznal na odnosu do otrok in načinu vzgajanja

Porod je kontinuacija spolnosti. Porodna energija pripada le mami, očetu in otroku. Je energija, ki si jo med seboj delijo in jih povezuje, tako kot spolna energija povezuje človeka, ki si jo delita. Razkroj občutljivosti je povzročil ogromno nasilja, ki so ga deležne družine med porodom; pred industrializacijo obporodne oskrbe kot smrtna nevarnost poroda, po njej pa kot medikalizacija poroda.

Porod je kontinuacija spolnosti. Porodna energija pripada le mami, očetu in otroku. Je energija, ki si jo med seboj delijo in jih povezuje, tako kot spolna energija povezuje človeka, ki si jo delita. Razkroj občutljivosti je povzročil ogromno nasilja, ki so ga deležne družine med porodom; pred industrializacijo obporodne oskrbe kot smrtna nevarnost poroda, po njej pa kot medikalizacija poroda. Še več čudovitih fotografij rojevanja v dvoje v tem ALBUMU.

Porod – knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače popisuje, kako je bil porod sicer lažji kot dandanes, saj so bile ženske fizično bolj fit in njihova telesa s tega vidika bolj pripravljena. Smrtnost otrok in mater pa je bila vseeno višja, večinoma zaradi poporodnih krvavitev. Ali to pomeni, da smo bile ženske ustvarjene nepopolne, nezmožne zdravo roditi? Seveda ne! Le zgrešili smo, zaradi razkrojene občutljivosti, pravo naravo poroda, tako kot večine drugih procesov.

Skrivnost poroda je, da je kontinuacija, torej nadaljevanje, podaljšek, spolnosti. Porod je globoko spolno dejanje. Tako kot spolni odnos vodi spolna energija (ki je lahko primitivna, krčevita, agresivna, ali pa sublimirana, subtilna, energizirana, duhovna), tako tudi porod vodi porodna energija, nekakšno porodno vzburjenje (ki je lahko krčevito ali pa bolj sublimirano). Ta energija pripada mami, očetu in otroku. Namenjena je njim trem (ali v redkih primerih njim štirim, petim, če se rojevajo dvojčki, trojčki :)), da jih poveže v intimno celico, da stke med njimi trdne vezi ljubezni. Kakršnokoli vmešavanje v to energijo (kar se na veliko dogaja v sodobnem porodnem sistemu, ki mu vlada medikalizacija in vdiranje v porodno telo in porodno energijo z namenom “nadzora”) preprečuje energiji, da bi te, ki jim pripada, uspešno povezala.

Seveda tudi pred vmešavanjem medikaliziranega sistema porodna energija ni mogla opraviti svojega dela. Odnosa med žensko in moškim ni bilo. Med njima ni bilo nikakršne izmenjave spolne energije, kaj šele porodne energije. Zato se je tudi izoblikovalo napačno prepričanje, da porod spada v ženski krog, da moški pri porodu nimajo kaj iskati. To prepričanje se v rdečešotorskem gibanju včasih širi tudi danes. 

Največja količina hormona oksitocina se med porodom izloči ob porajanju posteljice, torej po porodu otroka. Če tega oksitocina ni, je možnost za poporodne krvavitve večja. In to se je tudi dogajalo. Potem pa se je pojavil umetni oksitocin, ki smo ga vsi dojeli kot rešitev žensk in otrok. V resnici smo se s tem še bolj oddaljili od bistva. Rešitev je v vračanju spolnosti in resničnega dostojanstva porodu

Tudi poporodno obdobje je bilo razobčutljeno. Od žensk se je pričakovalo, da bodo takoj začele zopet delati (po 3 dneh) in da ne bodo “lene”. Včasih so morale po porodu skuhati za družino (namesto, da bi kdo kuhal zanje). Otroke so dojemali kot “božjo kazen” in breme. Tudi Steiger in Heinsohn v knjigi Uničenje modrih žensk ugotavljata, da so se vzgojni problemi – zavračanje otrok s strani staršev – začeli takrat, ko so bile ženske prisiljene v nehuman ritem in količino spočenjanja in rojevanja. Takrat so se začela prva prigovarjanja s strani posvetnih in cerkvenih institucij k bolj humani vzgoji. Le-ta je bila prej samoumevna, saj so imeli ljudje le toliko otrok, kolikor so jih bili zmožni preživeti in ljubiti. V času preganjanja čarovnic se je pojavil tudi fenomen sirotišnic, ki ga prej niso poznali. Seveda, le kdo je bil tako dober, da je ustanavljal sirotišnice? Tisti, ki problem v prvi vrsti povzročil – Cerkev. Od preganjanja naprej se je pojavila tudi navada, da so ženske puščale novorojene otroke pred pragovi sosedov, bogatih domačij, cerkva, itd. Tudi tega problema prej ni bilo v tako velikem obsegu. Še ena posledica preganjanja čarovnic so bili brezdomni otroci. Milena Miklavčič v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače opisuje fenomen hlapcev in dekel na Slovenskem, “odvečnih” otrok, ki so morali zaradi revščine oditi “služit”, večinoma zgolj za hrano in streho nad glavo, plačilo v oblekah ali denarju je bilo že luksuz.

Milena popisuje tudi ogromno otroške žalosti in stiske zaradi pomanjkanja nežnosti, objemov, pohval. Mnogo otrok je na samem jokalo zaradi nezaznanosti, neslišanosti in pomanjkanja nege in če so jih pri tem zalotili, predvsem očetje, so jih zmerjali z mehkužci, včasih natepli (da bi dobili trdo kožo), itd. Očetje so bili do svojih otrok še bolj grobi kot mame (ki so velikokrat na skrivaj z otroci podelile kakšno nežnost), pogosto niso vedeli imen vseh svojih otrok, otroke so doživljali kot breme in kot surovino – včasih so bili veseli, če je kakšen umrl v nežnih zgodnjih letih – ena lačna usta manj! In tako ali tako – narediti novega je nekaj najbolj preprostega, pa še prijetnega

Ponovno prebujanje naše občutljivosti, intuitivne zaznave, podpira naše vračanje v naročje Matere. Matere Zemlje in Božanske Matere. Mati je božanski princip senzitivnosti in ko ponovno prebudimo zavest o Njej, ko ji dovolimo, da začne ponovno delovati v naših življenjih, nas nagradi s prebuditvijo naših resničnih zmožnosti, naše resnične človeškosti. slika: Moonxels

Ponovno prebujanje naše občutljivosti, intuitivne zaznave, podpira naše vračanje v naročje Matere. Matere Zemlje in Božanske Matere. Mati je božanski princip senzitivnosti in ko ponovno prebudimo zavest o Njej, ko ji dovolimo, da začne ponovno delovati v naših življenjih, nas nagradi s prebuditvijo naših resničnih zmožnosti, naše resnične človeškosti.
slika: Moonxels

Vračanje k občutljivosti

Da bi se občutljivost povrnila, mora najprej počiti trdni oklep neobčutljivosti. To pa je boleč proces (vsako pokanje nečesa trdega je boleč proces). Kajti zakaj smo neobčutljivi? Zaradi neke bolečine v naših globinah, ki nam ne dovoli zaživeti, ki nas zasužnjuje in sili v delovanje v reakciji nanjo. Kadar delujemo iz te bolečine, iz te zamere, smo neobčutljivi za stvarnost, za druge. Na druge, na svet, na stvarnost projiciramo svojo bolečino. 

Zakaj morilec mori, zakaj posiljevalec posiljuje, zakaj cerkovnik pobija čarovnice in zakaj potem čarovnica Ana besni čez cerkovnika? Iz bolečine. Slovenski kmet, ki je naskakoval svojo ženo vsak dan 5 minut, medtem ko se je njej bledlo od bolečine, je bil sam otrok spočet v isti bolečini, v isti neslišanost, razobčutljenosti, ker so tudi njega starši videli kot breme, kot kazen božjo in se temu primerno tudi obnašali do njega.

Naša kultura je kaznovalna kultura. Deviantna vedenja kaznuje – z izločanjem, z zaporom, z zaničevanjem, usmerjanjem studa proti deviantnemu človeku. Seveda ne pravim, ukinimo zapore – v akutni fazi je posiljevalca treba umakniti na varno, da ne išče novih žrtev. Toda kazen ga ne bo spremenila, ne bo pozdravila te grozne bolečine v njegovi duši, ki ga žene k tem groznim dejanjem.

Hudič nas uklešči, zasužnji z verigo. Ta veriga je naša bolečina, ki čaka v naši notranjosti, bolečina, iz katere se poraja zamera, ki zmotno išče zadoščenje v maščevanju, namesto v notranji preobrazbi in ozdravljenju.

Hudič nas uklešči, zasužnji z verigo. Ta veriga je naša bolečina, ki čaka v naši notranjosti, bolečina, iz katere se poraja zamera, ki zmotno išče zadoščenje v maščevanju, namesto v notranji preobrazbi in ozdravljenju.

Velika Arkana Hudič v Tarotu prikazuje točno to psihično situacijo – biti suženj lastne bolečine in zaradi pomanjkanja uvida, zavesti, verjeti, da je maščevanje, povzročanje bolečine krivcu ali nekomu, na katerega projiciramo svoj bes, rešitev za naše ozdravljenje. Toda ni.

Ponovno prebujanje občutljivosti, ki je kot prodor kalčka skozi kaljeno seme, kot razdevičenje device, nekaj tako ranljivega in intimnega, zahteva notranje ozdravljenje, notranjo transformacijo. Tako na individualni kot na kolektivni ravni. 

Vprašajmo se, zaradi katerih ran ostajamo trdi? Kaj bo zares zacelilo naše rane

Tu vstopi Milost Božanske Matere, njena rahločutna Ljubezen in Nežnost, njena neskončna plodnost, ki večno obnavlja našo nedolžnost

Razcvetimo se kot lotusovi cvetovi v naročju Božanske Matere! 

Preostali članki,  ki se ukvarjajo s poganstvom kot poti vračanja k občutljivosti:

Poganstvo in ženska duhovnost

Duhovni instinkt in ženska duhovnost

Hčerke očetov – fizične, psihološke in duhovne posledice zanikanja ženskosti

Sram, krivda in duhovna izkušnja 

© Ana Drevenšek

Hvala Marko Vide, za navdih za zadnji del članka! 

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš razkroj občutljivosti? Na kakšen način zaznavaš ta proces v sebi, v svetu? Kakšna je tvoja pot prebujanja občutljivosti (morda skozi spremembo prehrane, načina življenja, zanimanj)? Kakšen je tvoj razvijajoči se odnos do Zemlje, do živih bitij, do svoje spolnosti? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Zadnji Materinski krog v tem ciklu v petek, 11.12., več informacij TUKAJ. 

Mesečni ženski krogi ob torkih, naslednji 15.12. 2015, več informacij TUKAJ

Delavnica Kolo Leta o energijah leta, pomembnih energetskih točkah in usklajevanju s temi energijami za začetek novega leta: 9.1.2016, več informacij TUKAJ.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Advertisements

Cikličnost: ključna izkušnja ženskosti

slika: cegphotographics

slika: cegphotographics

Danes Luna v Ribah ob 17.42. Zadnji krajec. Še eden od mnogih, ki sestavljajo neskončno spiralo iz Luninih ciklov, ki nas dviguje – spušča bliže k Sebi. Riba, mistično znamenje, ki govori z našimi dušami, ne našimi umi. Govori z našo vodo – našim telesom, našimi cikli. Z nami govori skozi znamenja in intenzivno čustvovanje. Včasih je nevarna, če ne znamo zajeziti vode. Če pa smo vešče morske deklice, je odličen zaveznik v samospoznavanju. 

Junij in julij sta v Rdečem Šotoru posvečena cikličnosti. Cikličnost je ključna izkušnja ženskosti. Cikličnost je je osnovna sestavina vsake ženske izkušnje in je temelj ženske duhovnosti in ženskega samospoznavanja. 

20. junija bomo otvorile spoznavanje Cikličnosti z delavnico

Arhetipi svetle ženskosti

Spoznale bomo svetle arhetipe Hči, Dekle, Krvno Sestro, Ljubimko in Mati. Arhetipi so večplastni in večdimenzionalni. Lahko jih razumemo povsem dobesedno ali pa kot subtilne metafore. To so arhetipi prvega dela življenjskega cikla ženske, prvega dela menstrualnega cikla, prvega dela kateregakoli ustvarjalnega procesa. Njihova energija je polna svetlobe, silnosti, iniciativnosti, zagona. Na delavnici jih spoznavamo skozi obred, ki je ena najbolj cikličnih duhovnih izkušenj – dogaja se znotraj kroga, sestavljen je kot cikel, potuje od začetka, proti koncu, po spirali navzgor in navzgor. 

slika: Fredrik Akum

slika: Fredrik Akum

Zavest o cikličnosti se je v sodobni družbi izgubila. Samo naprej, samo naravnost, samo gor, vedno v svetlobi, vedno v nasmehu, vedno v trdem delu, je postal novi zakon. Toda ne moremo preslepiti naravnih zakonov. Lastnosti, ki so dandanes postale ideal, zakon delovanja, tako individualnega, kot družbenega, so le prva faza v ciklu. To je pomembna faza, ki je namenjena vzbujanju samozaupanja v nas, zagnanosti, ki nam da energijo, da uresničimo namen cikla. Toda nujno je, da tej fazi sledi faza refleksije, spuščanja, ki omogoči, da ozavestimo naučeno v tem ciklu in spustimo staro, ki nam ne služi več. Ko to fazo izbrišemo, izbrišemo eno ključnih lastnosti človeškosti  – zmožnost refleksije. Ni čudno, da je naša civilizacija poblaznela, da uničuje samo sebe, druga živa bitja in ljubo Zemljo, ki nas še kar potrpežljivo nosi. Svoja dejanja smo v določeni točki v zgodovini prenehali ozaveščati, ocenjevati, tehtati. Pognali smo se v brezumen tek dosežkarstva. Ki zdaj grozi, da nas bo uničil. 

Nato bomo 27. junija zaplavale v

Menstrualne misterije: menstrualni cikel kot proces☽O☾ spiralnega ☽O☾ samospoznavanja  

Na tej delavnici bomo spoznale, na kakšen način naš menstrualni cikel dirigira naš proces rasti. Uvidele bomo, kako nas menstrualni cikel globoko zaznamuje in postane že v otroštvu, ko nezavedno in intuitivno zaznavamo subtilni proces maminega menstrualnega cikla, osnovna matrica za doživljanje vseh procesov, izpeljevanje vseh ciklov. 

Na delavnici se bomo tokrat pogovarjale o novi temi, ki je doslej na delavnicah še nismo obravnavale in s katero me naslavlja mnogo žensk: Ali je “narobe”, če NE krvavimo na prazno Luno? NE! Naš cikel nam z drugačno uskladitvijo z Luno nekaj sporoča. Krvavitev na prvi krajec, polno Luno, zadnji krajec, prazno Luno ima za nas pomembno sporočilo. Uči nas o tem, kateri arhetip je za nas trenutno najpomembnejši, v kateri fazi cikla lekcije, ki se je trenutno učimo, smo, kako poglobljeno je trenutno naše dojemanje cikličnosti in še mnogo več. O tem se bomo pogovarjale na delavnici. 

meneAli so ženski in moški možgani res drugačni? Ali so določene lastnosti res “moške” in “ženske” ali je to le “socialni konstrukt”, kot o tem govorijo feministke? Menstrualni cikel vpliva na naše ženske možgane. Določa, kateri možganski centri bodo bolj aktivni v določenih fazah cikla in s tem določa strukturo in delovanje naših možganov ter to, kateri deli možganov so bolj razviti. Cikličnost je osnovna prvina ne le ženske izkušnje, temveč vsakega človeka – kot doživljanje subtilnih sprememb v menstrualnem ciklu naše mame v najzgodnejših letih našega življenja. V sodobni družbi, ko dolgo dojenje ni več spodbujano in se menstrualni cikel po porodu vrne še hitreje, je to še posebej pomembno, saj doživimo materino cikličnost še toliko prej. Šele ugotovili bomo, kaj to pomeni. 

Znanstveniki ugotavljajo tudi, kar tantriki vedo že tisočletja – da sta yoni (vagina) in možgani tesno prepleteni. Sta pravzaprav en sam sistem. Vse, kar se dogaja v yoni, vpliva na možgane, na določene možganske centre, in s tem na našo samopodobo, čustvovanje, mišljenje, delovanje. Pred kratkim je o tem odličen članek napisala Polona Sepe. Vsakomesečni tok krvi, ki boža našo yoni od znotraj in jo naredi oteklo od ekstaze, vpliva na naše možgane… 

4. julija pa se potopimo v najbolj vznemirljiv del potovanja po Cikličnosti. V

Arhetipe temne ženskosti! 

Temni arhetipi so Babica, Amazonka, Matriarhinja, Svečenica, Čarovnica, Modra Ženska in Temna Mati. To so arhetipi druge polovice življenja ženske, ki jo začne konec obdobja negovalnega materinstva. So arhetipi druge polovice menstrualnega cikla, faze dovršitve kateregakoli ustvarjalnega procesa. So arhetipi, ki jih doživimo le, če smo pripravljene sprejeti svojo Intuicijo kot svoj najvišji Zakon in se podati na Pot, na katero nas vabi naša Duša. 

Boginja Lunine meneTema, noč, smrt osvobajajo. So glasniki in angeli mahanirvane – velike osvoboditve! In njih se najbolj bojimo. In vse tri so v naši materinščini ženskega spola, kako pomenljivo. Temni del cikla nas osvobaja laži, iluzij, prepričanj in vzorcev, v katere se silimo verjeti, da bi bilo bolj varno, bolj udobno. Temni del cikla je kot potres, vulkanski izbruh, neurje, ki ruši vse, kar je lažnega. Še kako je potreben v današnjem času. In ženske smo njegove lastnice in glasnice.
Kako lep bo svet, ko bomo ženske določale kaj, kdo in kako bo vplivalo na naše možgane. Ko naše yoni ne bodo več izpostavljene posilstvom, zlorabam ob porodu, nepristnim in bolečim spolnim odnosom in od teh izkušenj ne bodo več oblikovani naši možgani. Kako lep bo svet, ko bomo ženske vzgajale deklice v samozavest, asertivnost, neustrašnost, divjost, šamansko ekstatičnost. Ko bomo prenehali verjeti, da so pretirano nagnjenje k dajanju, pretirano prevzemanje odgovornosti za druge, zanemarjanje samouresničenja, prirojene “ženske” lastnosti in del ženskih možgan. Ko bomo sprejemale svoje ženske, naravne korenine in na njih gradile za svoje opolnomočenje. V tak svet nas vabijo temni arhetipi. Če si le upamo odzvati njihovemu vabilu. In sprejeti intuicijo kot svoj najvišji zakon. Ponotranjiti cikličnost kot našo osnovno matrico spoznavanja. 

Za vse, ki bi se rade udeležile vseh 3 delavnic (svetli in temni arhetipi in menstrualni misteriji), ki so nekakšna zaokrožena celota spoznavanja in ponotranjanja cikličnosti, je cena paketa 110 €, namesto 140 €, za študentke/dijakinje, brezposelne, samohranilke 90 €, namesto 110 €

Temne arhetipe spoznavamo tudi vsakega posebej, skozi maternično petje, na ženskih krogih materničnega petja in opolnomočenja ženskega glasu, ki se zgodijo na vsaka dva tedna, do 14. avgusta. Naslednjo spoznavamo Matriarhinjo, 19. junija. Ti krogi so posebej za tiste, ki čutite, da so temni arhetipi za vas trenutno zelo pomembni in bi se rade poglobljeno spoznale z vsakim posebej. Dvotedenski odmor med delavnicami namreč omogoči, da arhetip zares deluje na nas in ga lahko zares globoko spoznamo. Razmišljala sem, kako neverjetno prikladno so te delavnice razporejene (zagotovo ima Boginja prste vmes ;)) – končajo se en dan pred Marijinim vnebovzetjem, edinim velikim krščanskim praznikom, ki praznuje žensko. Vrstijo se tudi pred in po poletnem solstciju 21. junija, ki je praznik očiščenja in transformacije, saj se na ta dan začne daljšati noč in s tem moč temnih arhetipov in druge polovice cikla. Starodavni Slovani so na ta dan častili vodo in ogenj, elementa očiščenja. Več informacij TUKAJ.

V juliju začenjam v juliju poslanstvo širjenja ženskih veščin, opolnomočenja žensk in ustvarjanja mreže ženske modrosti tudi z branji ženskega Tarota, za ženske. Otvoritvena cena je za približno 4-urno branje samo 20 eur! Več informacij in rezervacije TUKAJ. Uh, koliko se dogaja! 🙂 

Se vidimo v Rdečem Šotoru!

© Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Praznik Imbolc – čas za iniciacije

Boginja Brigid na Imbolc obsuva Zemljo s Svetlobo, z Ognjem Življenja.

Boginja Brigid na Imbolc obsuva Zemljo s Svetlobo, z Ognjem Življenja.

Jutri ob 4.45 zjutraj se v stvarstvu zopet ustvarijo posebni energetski pogoji; Sonce stopi na 15° Vodnarja, smo točno na polovici med zimskim solsticijem in pomladanskim enakonočjem. Na ta poseben dan je ves Starodavni Svet praznoval. Praznovali so vračajočo se svetlobo in toplino. Praznovali so moč Sonca, Boga in zbujajočo se plodnost in obilje Boginje.

Keltsko ime praznika je Imbolc in pomeni “v trebuhu”, kar nakazuje na maternico Boginje in nas, ki se počasi začenjamo ponovno rojevati iz nje v tem času. Imbolc je sveti dan Boginje Brigid, keltske Boginje ognja. Je Sončna Boginja, Boginja poezije, navdiha in kovaštva, zdravljenja in notranje svetlobe. Predstavlja deviški aspekt Boginje od trojice Devica-Mati-Modra Starka in s tem nenavezanost, svobodo in pionirsko moč. Na Imbolc je izbrano dekle, ki je utelešalo Kraljico Neba, izreklo dobrodošlico novemu letu. Je Boginja pravice in vladavine. 

Na praznik Imbolc so ljudje vedno prižigali kresove in posebej negovali ogenj v domačem ognjišču. Ob zori na Imbolc so tradicionalno prižgali vse luči v domu, kar simbolizira vrnitev svetlobe.

Kildare na Irskem je najslavnejši tempelj Boginje Brigid, kjer je 19 Devic, Hčera Plamena, ves čas ohranjalo Brigidin ogenj. Nobenemu moškemu ni bilo nikoli dovoljeno vstopiti v to svetišče, prav tako se 19 Devic nikoli ni združevalo z moškimi. Celo njihova hrana jim je bila lahko prinešena samo s strani vaških žensk. Ko je katolištvo zavzelo Irsko, je Brigidin tempelj postal samostan in svečenice so postale nune, ki so ohranile negovanje Brigidinega plamena. Še do 18. stoletja so prepevali pesem: “Brigit, čudovita ženska, nenaden plamen, naj nas svetlo goreče Sonce ponese v večno kraljestvo.” Preko 1000 let so njen plamen ohranjale nune in nihče ne ve, kako dolgo so ga pred njim ohranjale svečenice. Leta 1220 se je škof razjezil nad protimoško politiko samostana Svete Brigite v Kildaru. Vztrajal je, da se nune podredijo duhovnikom in odprejo svoj samostan inšpekciji duhovnika. Ko so to zavrnile in prosile, da kakšna opatinja izvede inšpekcijo, je bil škof razjarjen.  Opozarjal jih je k ubogljivosti in nato odločil, da je ohranjanje plamena poganska tradicija (kar tudi je 😉 ) in zaukazal, da se plamen ugasne. Tudi potem je Sveta Brigita ostala najbolj priljubljena svetnica na Irskem. Njen ogenj so ponovno prižgali v času vladavine kralja Henryja VIII (1509 – 1541). 

Brigid prinaša novo svetlobo. Na njenem krilu je Brigidin križ, ki pomeni 4 smeri neba, prizemljenost, stabilnost, našo podlago in ogrodje.

Brigid prinaša novo svetlobo. Na njenem krilu je Brigidin križ, ki pomeni 4 smeri neba, prizemljenost, stabilnost, našo podlago in ogrodje.

Čas med Imbolcom in pomladanskim enakonočjem ali praznikom Boginje Ostare, je čas očiščevanja. To je čas, ko začutimo novo leto, začutimo, kaj želimo v njem uresničiti. To ne pomeni, da z voljo določimo neke cilje, temveč da se poglobimo v svojo pasivnost in poskušamo začutiti, katera semena v nas zorijo in želijo skaliti in se razcveteti. Hkrati začutimo, kaj v nas je odmrlo in odslužilo svoj namen in z namero to izpustimo iz sebe. Čas, ki prihaja, je čas za očiščenje na vseh nivojih: naša telesa, ki so se čez zimo zadrževala v notranjosti, jedla več kuhane hrane kot običajno in bila na splošno zelo negibna, osvežimo in prečistimo z vedno več sončne hrane in z vedno več druženja z Naravo, ki je vse toplejša in prijetnejša. Svoj um očistimo vzorcev, ki so se skvačkali med zimskim razmišljanjem in refleksijo, osvežimo svoj um tako, da ga oblijemo z Brigitino svetlobo, njenim ognjem. Prečistimo svojega duha tako, da se obnovimo svojo zavezo božanskemu, duhovni rasti. Svojega umirjenega duha prebudimo v strastnem Brigitinem ognju.

Imbolc je dan za iniciacije. Na ta dan se tradicionalno iniciirajo nove svečenice, čarovnice v različnih kulturah sveta. Iniciacija je obred prehoda. Ženske zelo intenzivno in celostno (tako telesno, kot duševno) doživljamo ženske biološko-duhovne obrede prehoda menstruacije, poroda in menopavze. Ti prehodi so lahko mnogo več, kot le sprememba biologije telesa. Lahko so duhovni obredi prehoda, kar pomeni, da na pomenijo prehod v novo duhovno odgovornost, novo duhovno poslanstvo, v skladu z aktualnim obredom prehoda. Prva menstruacija je obred prehoda v cikličnost. Ciklična ženska stvarstvo doživlja drugače kot neciklična in njena cikličnost, predvsem pa njeno doživljanje in izražanje cikličnosti, je njeno duhovno darilo svetu. Če zaradi lastnega spoznanja o pomenu cikličnosti skozi osebno izkušnjo, vnašamo v svoje življenje in v družbo nove vzorce, nove načine izražanja, ki častijo božansko Cikličnost, delujemo kot Svečenice. Podobno delujemo kot Svečenice ob drugih obredih prehoda.

Boginja Brigid je varuhinja duhovnega Ognja. Bdi nad našimi iniciacijami, našimi pogumnimi dejanji predaje duhovni poti in nas sprejme na drugi strani - na strani Svečenic.

Boginja Brigid je varuhinja duhovnega Ognja. Bdi nad našimi iniciacijami, našimi pogumnimi dejanji predaje duhovni poti in nas sprejme na drugi strani – na strani Svečenic.

Duhovna iniciacija pa ni nujno vezana na biološko-duhovni prehod, čeprav so ti prehodi posebej intenzivni in jim moramo povrniti njihovo duhovno dimenzijo. Duhovna iniciacija je preprosta odločitev, da bo od tega trenutka dalje naša duhovna pot na prvem mestu, naša prioriteta. To ne pomeni, da zavračamo ali zanemarjamo druga področja življenja. Pomeni, da bomo od sedaj naprej vsa področja življenja doživljale skozi prizmo duhovne rasti. Sprejele bomo, da ima vse v življenju višji namen in da se od vsega nekaj naučimo. Sprejele bomo odgovornost za svoje življenje, se odpovedale tarnanju in zbrale notranjo duhovno moč, da postane kanal za božanskost na Zemlji, da se skozi nas materializira boljši svet

Uvid o pomenu vloge Svečenice se nam je razodel tudi na delavnici z Matejo Vavtar, na Popotovanju skozi matriko prostora in časa, na Kreto. Na popotovanju, skozi katerega nas je vodila Mateja, sem vzpostavila stik s pomembnim aspektom svečeništva v minojski kulturi na Kreti. Spolna energija je bila v matriarhalni kretski kulturi čaščena kot sveta in mogočna energija in posebne svečenice so bile zadolžene za to, da jo ves čas ohranjajo v sebi živo in dostopno ljudem. Kot svečenici, ki sem se sprehajala po ulicah Knososa, so mi ljudje v pozdrav kazali kretnje in simbole, ki nakazujejo na spolno združitev, kar ni imelo pohujšljivega prizvoka, temveč znamenje počastitev moje pomembne vloge. Gole prsi kretske Kačje Boginje so center ženske spolne energije in ker so odkrite, prikazujejo odprt spoštljiv odnos te kulture od te energije in dojemanje te energije kot izredno mogočne. Kače, ki jih Boginja drži v dvignjenih rokah v odločni kretnji, simbolizirajo to mogočno spolno energijo, ki jo Boginja/Svečenica zna ukrotiti, nadzorovati in uporabljati na posvečen način. 

“Antične svečenice so bile izurjene, da utelešajo Boginjo in tako omogočajo stik z Njo skupnosti, ki so ji služile. Obstajalo je religijsko in kulturno razumevanje, da so lahko posamezniki, ki so bili osebno, fizično ali intelektualno prešibki, da bi Jo dosegli sami, z Njo vzpostavili neposreden stik preko svečenice.” Ruth Barett

Boginja Brigid drži v rokah duhovni plamen, ki je plamen naše duše, naše svetlobno sebstvo, ki prenaša modrosti iz življenja v življenje in je vse višje na božanski spirali.

Boginja Brigid drži v rokah duhovni plamen, ki je plamen naše duše, naše svetlobno sebstvo, ki prenaša modrosti iz življenja v življenje in je vse višje na božanski spirali.

V sodobnem času imamo mnoge ženske (in moški) globoko v sebi spomine na pretekla življenja, v katerih smo imele svečeniško/šamansko vlogo. V sebi nosimo zavedne ali nezavedne spomine na veščine, ki smo jih že obvladale, na stanja zavesti, v katerih smo se že izmojstrile in na tradicije in njihove običaje, katerih del smo bile. V nas je odtis tega, kako je biti svečenica, kako je imeti duhovno odgovornost ne le zase, temveč tudi za druge. Mnogo sodobnih žensk (in moških) čuti globoko potrebo po ritualnosti, po delu z okultnimi orodji (na primer oraklji), po služenju sebi in drugim na višji ravni, ne le v okvirih profesionalnosti svojega poklica

Na popotovanju na Kreto je bilo osrednje sporočilo, ki smo ga prejele, sporočilo mehkega, čutnega, magnetičnega žensekega stanja zavesti. Kretska Kačja Boginja, ki je mojstrica spolne energije, ki seva iz njenih prsi in ki jo ukročeno v obliki kač drži v rokah, nas je učila bikovske ženskosti (bik je sveta žival Boginje, zaradi svojih rogov, ki simbolizirajo Lunine mene in zaradi plodnosti). Astrološko znamenje Bik je znamenje čutnosti, zemeljskosti, zemeljskega obilja, uživanja v lepoti in čutnosti. Kretska civilizacija je obstajala v kozmičnem obdobju Bika (tako kot smo mi sedaj v Vodnarjevi dobi) in je utelešala Bikovske energije, kar izraža tudi Kačja Boginja in njena simbolika. Zato je bilo osrednje sporočilo popotovanja na Kreto prepuščanje svoje telesni ženskosti, pasivnosti in magnetičnosti telesne ženskosti, sproščenost, mehkost in čutnost. To varno, obilno in čutno bikovsko sporočilo je otvorilo popotovanja skozi čas na druge kraje in k drugim tradicijam, kjer bomo odkrivale še druge koščke matriarhalne zavesti

Če se ne zmoremo predati izvorni ženski energiji – pasivnosti, magnetičnosti, mehkosti, ljubeznivosti, globini, tišini, sprejemljivosti, se ne moremo odpreti drugim koščkom matriarhalne zavesti, ki sledijo. Sprejemljivo stanje zavesti je predpogoj za iniciacijo. Če nismo magnetične, sprejemljive, ne moremo sprejeti vodstva, navdiha, védenja na poti Svečenice. 

Brigid prinaša novo Leto. Prinaša belino, deviškost, očiščenost. Prinaša blagoslovljen plamen.

Brigid prinaša novo Leto. Prinaša belino, deviškost, očiščenost. Prinaša blagoslovljen plamen.

Ob 00.09 nastopi polna Luna, ki spremlja Imbolc, polna Luna v Levu v opoziciji (nasproti, kot je vsaka polna Luna nasproti Soncu) s Soncem v Vodnarju. Obe znamenji se ukvarjata s pojmom skupnega dobrega, vendar na popolnoma drugačen način. Vodnar je znamenje skupinskih iniciativ, humanitarnosti in revolucije, Lev pa je znamenje, ki služi tako, da sije iz notranjosti, da predstavlja središče, ki privablja in pomaga skozi svojo razsvetljeno Luč. Svečenica je razpeta med ta dva aspekta – svojo notranjo duhovno potjo in služenju skupnosti. Kot pravi psihološka astrologinja Tina Turk, eno brez drugega ne gre:

“Kaj še lahko prinese tovrstna luna? Lahko prinese sposobnost ali vsaj pripravljenost, da svojo srčnost in ljubezen širimo na vse, kar obstaja. Sprejemanje je najvišja oblika Ljubezni, in če smo pripravljeni sprejeti ostale, take, kot so, to kaže tudi na to, da sprejemamo sebe. Eno brez drugega ne gre, zato je dober test ljubezni do sebe to, koliko in kdaj nam gredo na živce – drugi.
Polna luna v znamenju leva je klic k odpiranju srca in krepitvi srčnosti. Vabi nas, da preko srca začutimo življenje in pomembnost drugih, da začutimo enost ljubezni in da vidimo v drugih tiste dele sebe, ki niso morda najbolj očitni. Tudi tiste, ki jih ne želimo videti. 😉
Preko tega lahko vidimo sebe v novi luči in ne obsojamo – ne sebe ne drugih.
Ostali pomembni planeti v vodnarju, strelcu in ribah na simbolni ravni podpirajo to raznolikost naših srčnih in dušnih sposobnostih in spodbujajo širjenje obzorij na nove, srečne in ljubeče načine.
Imejmo se radi – posamično in skupaj’ – to je vabilo polne levje lune v obdobju vodnarskega sonca.” Tina Turk, www.tinktura.si

Na jutrišnji Imbolc se obleci v belo, barvo začetka novega cikla in naraščajoče svetlobe. Pripravi si očiščevalno kopel. Očisti svoje prostore. Nato se vprašaj:

  • Čemu sem duhovno predana?
  • Kaj so moji duhovni cilji za prihajajoče leto?
  • Kaj v meni se prebuja in želi rasti? Kako bom negovala to rast?
  • Kako bom poglobila svojo vez z Boginjo, ki je noter in zunaj?
  • Kako lahko sebe in druge rodim duhovno?

Blagoslovljen Imbolc drage Sestre! 

© Ana Drevenšek

Kakšna ti doživljaš pot Svečenice? V sebi čutiš, da je pot duhovne iniciacije tvoja pot ali ne? Kaj ti pomeni biti Svečenica? Katera okultna orodja te privlačijo? Katere duhovne tradicije te privlačijo? Kaj v tebi želi rasti in se roditi in kaj moraš spustiti na duhovni kompost? Kako boš začela novo leto, ki se rojeva iz maternice Boginje?  Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

KMALU

Delavnica Opolnomočenje ženskosti skozi modrost menstrualnih misterijev KRŠKO 7. februar

Intenzivna dvodnevna delavnica arhetipov ženskosti LJUBLJANA, 14. in 15. februar

Delavnica Zavestno spočetje LJUBLJANA, 21. februar

Vikend priprave na porod v Rdečem Šotoru LJUBLJANA 28. februar in 1. marec

Zimski solsticij: Razneženost prebujene maternice in yoni

Yule brings new lifeDanes je izjemno pomemben dan v letu. Je eden najnežnejših, najranljivejših dni, kajti to je dan poroda. Danes nastopi zimski solsticij, točno ob 23.03 zvečer. Nato se ponoči, ob 2.35 Luna popolnoma izprazni. Zimski solsticij je sončev obrat, kar pomeni, da se bo od danes naprej razmerje med dnevom in nočjo obrnilo v drugo smer – dan bo vse daljši. Vendar to pomeni, da je danes najkrajši. Danes je največ teme v vsem letu, največ tišine, največ mirovanja. Danes je dan, ko nas maternica Boginja vzame vase. Prepustimo se ji.

Današnji dan so starodavni Kelti praznovali kot praznik Yule. Beseda Yule izhaja iz staro-germanskih izrazov in pomeni “kolo življenja”. Zimski solsticij namreč označuje obrat kolesa življenja. Danes se Sončni Kralj, Bog, ponovno rodi in v naše življenje vnese upanje, svetlobo, odprtost duha. 

Od zgodovine in simbolike današnjega praznika se imamo veliiko naučiti. Začnimo.

Yule GoddessNežnost in ranljivost porajanja

Na današnji dan Boginja rojeva. O slovanski Boginji Rožanici, ki danes rojeva, smo pisale lani. Tukaj. Rožanica v ruščini pomeni žensko, ki bo pravkar rodila oziroma žensko, ki rojeva. Rožanica je Boginja zime, zimskega časa. Povezanost med zimo in porajanjem je za nas izjemnega pomena. Čeprav je Yule praznik v zimskem času, proslavlja plodnost in rojstvo ne kot začetek, temveč kot nadaljevanje življenja. Poletni solsticij junija, sredi poletja, ko je dan najdaljši, pa praznuje smrt in transformacijo. Zima je čas popolne teme in mirovanja. Narava je navidez mrtva. Vendar ni mrtva, še kako živa je, vendar so življenjski procesi očem nevidni. To so procesi obnavljanja, ponovne energizacije, regeneracije. To so procesi, ki jih potrebujejo naša telesa in tudi naša psiha. Vendar smo se naučili, da ti procesi ne obstajajo ali pa da niso zaželeni, ker ne proizvajajo navzven vidne produktivnosti, produktivnosti, od katere imajo korist drugi. Zavedanje o pomenu teh nevidnih življenjskih procesov so gojile vse celostne duhovne tradicije, ki so spoštovale ženskost. Daoisti so naprimer razvili različne vaje za kultivacijo telesa, ki so vse temeljile na mirovanju in sproščenosti. Prav tako Tantra, kot uči Osho, ki pravi, da je tantrični človek najbolj sproščen človek, to je njegova vrlina in portal k duhovni izkušnji. V Daodejingu, osrednjem delu daoizma, je zapisano: 

谷神不死 Duh doline nikoli ne umre.
是謂玄牝 Imenuje se Skrivnostna ženskost.
玄牝之門 Vrata skrivnostne ženskosti
是謂天地根 so izvor Zemlje in Neba.
綿綿若存 Ves čas je v nas.
用之不勤 Uporabljaj jo, nikoli se ne izsuši. 

Boginja doji Boga Yule Wendy AndrewsIzvor Zemlje in Neba (moškega in ženskega počela, ki tvorita celotno stvarstvo) izhaja iz Skrivnostne ženskosti – maternice Boginje. Energija maternice Boginje je energija doline. Energija poglobitve, potopitve, zasidranosti v maternico. Osho je imenoval tantrični orgazem “valley orgasm” – dolinski orgazem, dolina orgazma, orgazem doline. Je orgazem, ki nas ne pelje v višave, ki ne povzroča kontrakcij našega telesa, temveč nas pelje v ultimativno sproščenost, v najglobljo globino sebe, kjer, v temi, čaka razsvetljenje.

Porajanje zahteva najglobljo nežnost, kar jo premore ženska. Porajanje zahteva najglobljo sprostitev. Porajanje zahteva popolno identifikacijo s Skrivnostno ženskostjo. Naše najneženjše, najbolj ljubezni polne organe – maternico in yoni – moramo odpreti, sprostiti, razorožiti, da omogočimo prehod otroku. 

Porajanje, tako kot spolnost, vsebuje nedolžnost, čistost, prvinsko božanskost. Potrebuje vzdušje svetosti, čaščenosti, zasebnosti, zaščitenosti. Ženska se ne more odpreti, če je opazovanja, obsojana, izpostavljena, nezaščitena. Tega se v porodnišničnem okolju ne zavedajo. Tako kot se tega niso zavedali moški, ki so bili prepričani, da je tudi za žensko nenadna penetracija vrhunec spolnega užitka (dokler niso nežni moški dojeli, da je penetracija ranljiva: Ranljivost penetracije). 

Na današnji dan in v obdobju, ki sledi (do 2. februarja, ko praznujemo dokončno utelešenje Svetlobe), zato počivajmo, mirujmo, umirjajmo misli in telo. Ne stremimo k produktivnosti, temveč puščajmo nevidnim življenjskim procesom v našem telesu-psihi, da nemoteno potekajo, brez motenj delovanja našega uma. Bodimo nežne s seboj in temi procesi. Zavarujmo se, zaščitimo svojo ranljivost, ranljivost maternice in yoni, ki sta zdaj mehki in odprti, ker porajata novo letno obdoje. Počastimo ju, ker porajata našo novo, prerojeno zavest. 

newgrange winter solsticeResnični odnos med Boginjo in Bogom, žensko in moško energijo

Današnji praznik nas uči tudi o resničnem pomenu odnosa med žensko in moško energijo. Na zimski solsticij so Starodavni praznovali ponovno rojstvo Boga, Sončnega Kralja. Bog se ob prazniku Samhain žrtvuje za ljudi in druga živa bitja, umre in potuje v maternico Boginje, kjer čaka preporod. Na Yule ga Boginja ponovno rodi. Zato na ta dan praznujemo vrnitev Svetlobe. (To idejo so povzeli kristjani)

Na levi je slika starodavnega templje iz Newgrange-a na Irskem. Tempelj ima obliko maternice in častilci, ki so vstopali vanj, so vstopali s čaščenjem Boginje, vstopali v maternico, kjer duša inkubira, da bi bila deležna duhovne izkušnje. Tempelj je bil arhitekturno zasnovan tako, da je enkrat na leto, na zimski solsticij, sončna svetloba prodrla vanj. To dejanje je simboliziralo pomen praznika Yule.

tempelj NewGrangeSimbolika praznika Yule sporoča, da je moška energija, skrita v načelih svetlobe, upanja, jasnosti, zavesti in zavedanja, ljudem koristna le, če se prostovoljno preda smrti, preobrazbi, transformaciji in prerojenju skozi maternico Boginje, skozi žensko energijo.

rojstvo Boga YuleMoška energija, ki se ne želi potopiti v maternico Boginje, ne izkusi zrelostnega procesa, ni obogatena, ožlahtnjena – svoje svetlobe in zavesti ne more nikjer uporabljati, saj nima referenčne točke. Referenčno točko ustvari Boginja. Če pa le-te ni, postan zavedanje, zavest sama sebi namen in ustvari se hipertrofiran intelekt, o katerem smo že govorile tukaj, ki preveč analizira, ki ustvarja fiksne ideje, stroge moralne ideale, ki vsi skupaj nimajo ničesar opraviti z resničnostjo

Slika zgoraj predstavlja Boginjo, ki je ob zimskem solsticiju ponovno rodila Božanskega Otroka, Upanje, Sončnega Kralja. Za njima je yule – kolo, krog življenja, ki se nenehno, ciklično vrti. Opazite, kako podobna je ta podoba podobam Marije z Jezusom? Krščanstvo je patriarhalna religija, ki je uvedla idejo o linearnosti časa – življenje je samo eno in ko se konča, mu sledi večni pekel ali večni raj. Izbrisala je veliko bolj naravno in logično cikličnost. Izbrisala je tudi Boginjo in njeno vlogo pri kreaciji ter predvsem njeno vlogo pri duhovni preobrazbi in inkubaciji duhovne izkušnje. Poglejte, kako veličastna je Boginja na sliki, kako bujne so njene prsi in kako razigran, poleg tega, de je svét, je njen otrok. To je pravo ravnovesje. Ženska, ki je plodna, močna, žareča in moška energija, ki je igriva, kreativna in ki časti žensko. 

prebujena maternica za YulePomen počitka, mirovanja, hiberniranja

O tem smo že govorile pri ranljivosti porajanja. Mirovanje ni pasivno, mirovanje je omogočanje ključnim, podpornim življenjskim procesom, da se končno izvršijo.

Če teh procesov ne dopuščamo s stalno aktivnostjo, se na telesni ravni pojavijo bolezni, na duševni ravni pa odsotnost kreativnosti, depresivni občutki in izgubljenost. Tako telo, kot psiha, potrebujeta počitek, med katerim veliko delata, tudi če se tega ne zavedamo. Vemo, kako ključen je za ženske umik ob menstrualnem času, v času prazne Lune. Tudi leto ima svoje menstrualno, praznoLunsko obdobje in to je obdobje zime. Pozimi živali hibernirajo – so v zimskem spanju. Tudi rastline očitno ne vlagajo energije v rast, razcvetanje in obrajanje sadov. Zakaj ljudje norimo in smo ta čas celo spremenili v vrhunec družbene produktivnost? V tem času moramo tako telesno, kot umsko počivati. Za sodobnega človeka je večmesečni počitek izziv in misel na to stresna že sama po sebi. In vendar je tako za naše zdravje in blagostanje najboljše.

Ko si dopustimo počitek, si dovolimo, da nas naša Duša vpraša naslednja vprašanja:

  • Kakšne so moje vizije in upanja?
  • Kakšne sanje nosim v sebi?
  • Kako lahko ohranim živo svoje zaupanje?
  • Kako lahko negujem stanje začudenja in občudovanja vesolja?
  • Kaj lahko naredim, da vzpodbudim ponovno rojstvo duhovnega v mojem življenju, družini, v svetu?
  • Kaj lahko kot posameznica naredim, da v svoji skupnosti ustvarim prostor za Boginjo?

V človeško obliko smo se rodili, da bi si v prvi vrsti postavljali ta vprašanja in iskali odgovore nanje. Zakaj težko najdemo čas zanje? Ker smo preobremenjeni z rečmi, ki v resnici sploh niso pomembne. Ko si vzamemo čas za počitek, mirovanje in umik, ustvarimo psihični prostor v sebi, kjer se lahko ta vprašanja in odgovori nanje porajajo. Tako kot zavestna mati z delom na sebi ustvarja psihični prostor za Dušo in psiho otroka, ki ga nosi, tako mi ustvarjamo psihični prostor v svojih maternicah za Svetlobo, ki se danes rojeva in za svojo novo, prerojeno zavest v novem letu. 

Crone YuleModra Ženska – menopavzna ženska in modrost Zime

Obdobje zime je obdobje arhetipa Temne Matere, ki se prepleta z arhetipom Hčerke. To je obdobje ženske po menopavzi, ko se valovanje prehoda umiri in ko najdemo mir, spokojnost in trdnost v stanju brez cikla, ko sprejmemo svojo vlogo Modre Ženske, sprejmemo komunikacijo z ostalimi svetovi in smo se že povsem poslovile od prejšnjega življenja. To je obdobje, ko smo kanal med tostranstvom in onostranstvom in naš osrednji fokus je priprava na poslednjo transformacijo – Smrt. 

Ženska, ki voljno sprejme valovanje menopavze in vse izzive, ki jih le-ta prinaša, ki se jih ne otepa in ne čuti do njih odpor, lahko bolj voljno in zavestno sprejme svojo novo vlogo Modre Ženske in bolj zavestno in z manj obžalovanji, bolj totalno, sprejela novo stanje zavesti – zavesti preprostosti, spuščanja, prepuščanja, predajanja novim izkušnjam, katerih namen je priprava na Smrt.

Yule Goddess FreyaVsi nauki Yule-a, ki smo jih danes omenile, služijo postmenopavzni ženski pri lažjem soočanju s svojo novo vlogo. Sprejemanje svoje ranljivosti, ranljivosti svoje psihe, ki se podaja na novo potovanje, je ključno. Ranljivost zahteva zaščito – mnogo postmenopavznih žensk čuti potrebo po preprostosti, maloštevilnih prijateljih, samoti, oddajanju lastnine. Če razumemo, da je to normalen in zdrav proces, ga lažje sprejmemo in se zaradi teh občutkov ne počutimo krive ali manjvredne. 

 Ženska postane v postmenopavznih letih Vélika Učiteljica – ne, ker bi tako hotela ali si zato prizadevala, temveč spontano, ker dostopa do dimenzij, ki so ji bile prej nedostopne in ker je hkrati bolj asertivna, spokojna in odločna in zato bolj zmožna svojo modrost predati svetu. 

Postmenopavzna ženske se pripravlja na ponovno rojstvo kot Hčerka, rojstvo v ponovno nedolžnost, čistost, neomadeževanost skozi ples Boginje in Boga, moške in ženske energije, ljubezenske združitve moškega in ženske. 

Želim vam spokojen, miren, izpolnjujoč in duhovno bogat prehod yule-a, letnega kroga. Naj bo glas vaše Duše čim glasnejši in njena moč v vaših življenjih čim močnejša! 

© Ana Drevenšek

Kako ti doživljaš zimski čas? Si zavestno vzameš več časa zase? Si postavljaš Dušna vprašanja in iščeš odgovore nanje? Kako se počutiš v tem času? Čutiš v svojem telesu in psihi potrebo po mirovanju in pasivnost? S kakšnimi izzivi se soočaš v tem času? Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Luna se umirja: Rožanica počiva po porodu

Rozhanitsa

Boginja Rožanica, slika: Joanna Powell

(Danes ob 14.49 se je Luna prikazala kot popoln polkrog, v obliki črke C. Skriva se, čez dober teden bo povsem nevidna. Luna kliče k meditaciji, prerojenju in povezavi s svojim notranjim glasom. Kliče nam, da se umirimo in se zavemo vsega, kar se dogaja znotraj nas. Z znanstveno natančnostjo. Tako se umirimo, da bomo lahko zaznale in razumele procese v naših psihah in se povezale s tistim pristnim, ki prihaja iz Večnosti in nam šepeta o našem poslanstvu. Nežno odplavajmo od kaosa in čutne preobremenjenosti skovanega praznika in pričakajmo novo gregorijansko moško novo leto mirne in v stiku s svojo Resnico. Naša Rožanica je namreč pravkar rodila. Vse je še sveže od novega rojstva, od čistine duha, njega, Boga, Sonca, ki se je prerodil in nam nosi svetlobo. Še komaj neopazno, vendar je že tu.) 

Rožanica (Рожаница) v ruščini pomeni žensko, ki bo pravkar rodila.

Poglejte me, otroci, da vas zavarujem, pogrejem in nahranim v tej grenki zimi. Ker jaz sem najstarejša boginja ruskih planjav, starodavna Mati jelenov. Tečem s čredami iz paleolitskega časa, ko se je pojavil prvi lovec. Plesala sem skozi zvezde, s svojo sestro Nebesnim jelenom. 

Jaz sem Rožanica, darovalka rojstva. V tem obdobju prinašam otroka, ki je bodisi hči, bodisi jelen. Jelen daljnega severa, veste, je edina vrsta, čigar samice nosijo rogove. Ljudske pesmi pravijo, da moje hčere nosijo zlate rogove – to je le na drug način povedano, da so rojene na rojstni dan Sonca, se vam ne zdi? 

Stoletja so me moje ženske častile z ustvarjanjem bogato izvezenih brisač, predpasnikov in zaves. Ljubim svetle rdeče vezenine, ljubeče and delavno všite v trdno belo platno. Da, tako je – vtkite mojo zaščitno magijo z vsakim šivom. Vaše hčere bom ohranjala varne, ko bodo rojevale svoje lastne otroke. Podarjajte si te obleke na moj rojstni dan, 26. december – in pecite snežno bele piškotke, ki jih tako obožujem, izrezane v obliki jelena. 

Ššššš. Noč je ledena in polnoč je črna, vendar jaz nosim svojo baklo za vas, moji otroci. Ogrela vas bom. Napolnila bom vaše trebuhe. Ostala bom ob vas dokler zopet ne pride pomlad. (Joanna Powell)

Rožanica je ruska boginja, ki je bila po nekaterih prepričanjih čaščena že v matriarhalnih časih. Je zavetnica severnega jelena, ki je edina vrsta, katere samice nosijo rogove. S tem ponazarja vlogo ženske kot voditeljice. Njeno ime nakazuje rojstvo, saj je mati Novega Sonca, ki se rodi ob zimskem solsticiju. Na ta dan je dan najkrajši, noč najdaljša, hkrati pa se dan začne podaljševati in svetloba, tako fizična kot duhovna, je z vsakim dnem bolj prisotna v naših življenjih. Obljublja nas toploto sonca in obilje rodnosti narave, ko bo s pomladjo narava zopet začela rasti in s tem tudi naša hrana.

(Edina patriarhalna sled v pesmi Joanne Powell je omembna lovca. Kot smo se pogovarjale ob polni Luni, je prepričanje večine antropologov, znanstvenikov, akademikov, pa tudi šamanov in čarovnic samih, da se je magija začela za srečo pri lovu in da je bil prvi šaman lovec in moški, napačno. Več o tem preberi tukaj, če še nisi ;))

21.12. ob 17.11 je nastopil zimski solsticij, dan, ko je noč najkrajša in ko se dan začne zopet daljšati. Na ta dan nam Narava zopet obljubi svetlobo in v naših srcih se prebudi slutnja o približajočem se svetlem obdobju. Meditiramo o smrti in rojstvu in spoznamo, da smrt ni konec, temveč le vrata v ponovno rojstvo. In tako po spiralni v neskončnost, dokler se ne prebudimo, se zavemo svoje resnične identitete in izstopimo iz kroga. Meditiramo o tem, kako se iz vsake bolečine rodi orodje osebne osvoboditve, kako vsak konec vodi v nov začetek in kako vsako temo slejkoprej predre svetloba.

V tem tednu sem veliko razmišljala, zakaj sem doula. Kaj je pravzaprav moje poslanstvo pri spremljanju prihoda človeškega bitja. Spoznala sem, da jaz kot doula (ni pa nujno, da vse doule čutijo enako!!) čutim, da sem tu zato, da v sodelovanju z žensko in moškim pomagam ustvariti najboljše možne okoliščine – tako fizične, psihološke, kot duhovne – za prihod utelešene Duše, da bi bil njen prestop čim spokojnejši in radostnejši ter da bi bil močna podlaga za radostno življenje posameznika, ki ohranja svojo povezavo z Duhom, ki uresničuje vsa semena, ki jih nosi znotraj sebe in ki trdno hodi po poti svojega poslanstva. In tako širi ljubezen in sočutje.

Rojstvo ni le stvar plodnosti, kot smo morda navajeni razmišljati. Vsako rojstvo, ki se zgodi – rojstvo novega drevesa, trave, alge, školjke, zajčka, metulja – je božansko vodeno, je izraz radostne ljubezni Shive in Shakti, ki v svojem božanskem plesu ustvarjata vesolje, da bi se lahko spoznavali – spoznala – spoznal – spoznalo …

Rojstvo je sveto in zgodi se, ker Duša ni izgubila upanja, ker se ni predala zagrenjenosti, ker še zmeraj zaupa, da Zemlja lahko postane Raj…

Obdobje, ki se je začelo z zimskim solsticijem obljublja svetlobo. In prav tako jo obljublja Elena Tonetti-Vladimirova, katere moto je: Peace on Earth begins with Birth (Mir na Zemlji se začne z rojstvom). V spodnjem videu si oglej njeno sporočilo:

Ana Drevenšek

Kako ti dojemaš cikel rojstva in smrti? Kaj ti pomeni rojstvo? Kakšen je tvoj odnos do starševstva? Kako doživljaš svojo ustvarjalnost? V čem je obljuba solsticija, da se vsaka smrt prelije v rojstvo, drugačna od izročila o spočetju in rojstvu, ki smo ga prejele od svoje matere, družine, družbe? Kako bi lahko ti v svojem življenju začela udejanjati zavedanje o cikličnosti življenja in smrti in zavestnega spočetja? Zapiši v komentar in nas razsvetli!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Reši anketo o menstrualnem ciklu in pomagaj Rdečemu šotoru pri ozaveščanju o menstrualnem ciklu! Cenim tvoj čas in tvoj trud!