Duhovni instinkt in ženska duhovnost

Polna Luna v Strelcu

Danes ob 18.21 nastopi polna Luna v Strelcu. Strelec je znamenje širine. Širine v vseh oblikah. Telo naredi podobno Veneri, obilno v svoji plodnosti, gostoljublju, radosti, sočnosti. Duha naredi visokoletečega, globoko dojemljivega, sprejemljivega. Zato pravijo tudi, da je Strelec znamenje religije, filozofije. Le-te naj bi bile izraz veličine duha, skupek izkušenj in spoznanj duha. Vendar religije in filozofije pogosto postanejo dogmatične, okostenele, same sebi namen, najhuje pa – postanejo orodje neke gospodarsko-politične ideologije, gibanja…

Toda Strelec je znamenje esence religije in filozofije – tiste žive esence, ki omogoča duhu, da živi, zaznava, doživlja, ozavešča, spoznava, razume, se širi. Polna Luna želi lastnosti Strelca obelodaniti. Pokazati čisto vsak skrit kotiček njegove energije, popolnoma razkriti njegovo sporočilo. Njen namen je, da ozavestimo pomen Strelca, da osvetlimo dele v duši, ki mu pripadajo.

Duhovni instinkt izhaja iz notranjosti, je univerzalni, večen del naše psihe. Bojimo se mu prisluhniti, saj smo bile pogojene v strah pred notranjim glasom in obračanje na zunanjo avtoriteto.  slika: Ignacio Serrano

Duhovni instinkt izhaja iz notranjosti, je univerzalni, večen del naše psihe. Bojimo se mu prisluhniti, saj smo bile pogojene v strah pred notranjim glasom in obračanje na zunanjo avtoriteto.
slika: Ignacio Serrano

Duhovni instinkt

Zato želim današnji članek posvetiti osvoboditvi (kar počne polna Luna) resnične esence religiozne/duhovne izkušnje v nas ženskah (kar nam omogoča Strelec). Dandanes smo ženske (in tudi moški!) precej “zamašeni” (zademfani, bi rekla draga Sestra Eva Luna) v tistem centru, ki se mu reče “duhovni instinkt”. Tisočletja so se namreč neke sile (saj vse vemo, katere) trudile, da bi se ta center zademfal. Tisočletja smo bile učene (in učeni), da je duhovnost izvira iz zunanjosti, od neke avtoritete, ki potrdi, kateri občutki, izkušnje so pravilni in kateri ne; ki predpiše nauke, v katere je potrebno verovati (!), ki celo sankcionira, kaznuje vse, ki si drznejo tej avtoriteti zoperstaviti (na žalost vemo, da so bili pregoni heretikov – na primer Katarov, sledilcev Starih Poti (“poganov”), itd – orodja za centraliziranje oblasti, za izločanje gibanj, ki bi odjemala sledilce instituciji, ki si je priborila najmočnejši položaj. Torej na prvem mestu NI bilo resnično preganjanje določenega nauka. Tako so stvar dojeli verjetno le preprosti ljudje in zagnani in naivni člani institucije, katerih zavest ni prodrla do spoznanja resničnih interesov svoje institucije). 

Zaradi te “zamašenosti” se močno bojimo prisluhniti svojemu duhovnemu instinktu in slediti temu, kar nam pravi. V naših kosteh še živi spomin na preganjanje, ko smo poslušali svoj duhovni instinkt. Pogosto je naša pogojenost tako močna, da se morda znebimo vpliva avtoritarnega monopola ene institucije, pa le začnemo slediti nekemu drugemu nauku. Toda v resnici se ni zgodilo nič – naš duhovni instinkt še vedno ni prebujen – le svojo pogojeno sledljivost (nenaravno sledljivost!) smo preusmerili k drugi avtoriteti. 

Današnji članek zato posvečam obuditvi našega duhovnega instinkta in obuditvi naše naravne neustrašnosti. Ženske, čas je! 

Pred nekaj dnevi sem brala zelo zanimiv članek Cynthie Garrity-Bond (feministične teologinje in socialne eticistke) o fenomenu na Irskem; o sprejetju zakona za istospolne poroke v državi, kjer se več kot 80% prebivalstva istoveti za katolike. 

Cynthia je omenila zanimiv koncept, ki je prebudil mojo pozornost. Sensus fidei. To je koncept v krščanski teologiji, ki pomeni nekako “razum verujočih”, “smisel verujočih”. Mednarodna teološka komisija ga definira kot: “Sensus fidei je neke vrste duhovni instinkt, ki omogoča verujočemu, da spontano presoja, ali je določen nauk ali praksa v skladu z Evangelijem in apostolsko vero. Globoko je prepletena z vrlino vere samo; teče od in je v lasti vere. Primerja se z instinktom, saj v osnovi ni posledica razumskega preudarjanja, temveč je spontano in naravno védenje, neke vrste zaznava (aisthesis).”

Cynthia pravi, da se je na Irskem tak izid lahko zgodil le zato, ker so tamkajšnji kristjani vklopili svoj sensus fidei. Seveda lahko sensus fidei interpretiramo na mnoge načine. Predpostavljam lahko, da ga Cerkev ne razlaga tako kot Cynthia. Poudarja namreč, da je sensus fidei instinkt, ki pomaga verujočemu presoditi, ali je nek nauk/praksa v skladu z Evangelijem in apostolsko vero – ki pa ju seveda določa Cerkev. Tako je sensus fidei bolj nek kriterij dobro ponotranjenega cerkvenega nauka, ne pa nekaj živega, človečnega, nevezanega na Cerkev.

Toda tako kot Cynthia tudi jaz v sensus fidei vidim resnični duhovni instinkt, ki je univerzalen in ga poseduje vsak človek. Instinkt, ki ima moč, da osvobodi vsakega posameznika iz jarma prestrašene pogojenosti, ki ima moč, da oživi! duha, očisti vid, sluh in omogoči čisto zaznavo duhovnega.

Hči očetov se mora povezati s svojo krvjo. Tako krvjo kot simbolom telesnosti, kot krvjo, ki je simbol celovite, avtentične ženskosti, božanske ženskosti. slika: Liza Paizis

Hči očetov se mora povezati s svojo krvjo. Tako krvjo kot simbolom telesnosti, kot krvjo, ki je simbol celovite, avtentične ženskosti, božanske ženskosti. slika: Liza Paizis

Hčerkam očetov

Ta članek je še posebej posvečen ženskam, ki se identificirajo s krščansko (ali drugo) vero, toda v sebi čutijo ščemenje duhovnega instinkta, ki jim govori, da je v njihovi veri premalo prostora za žensko, Žensko in Boginjo. Zavedam se, da je ta proces začetka poslušanja svojega duhovnega instinkta znotraj ustanove, kot je Cerkev, težak, lahko boleč, lahko se zdi skoraj nemogoč. Morda se zdi na začetku celo bogoskrunski! John P. Dourley, katoliški duhovnik in jungovski psihoanalitik je o težavnosti in bolečini tega procesa povedal: “Če in ko je fanaticizem presežen, rezultati niso vedno zgolj blagodejni. Izgubi kakršnekoli tolažbe, ki jo je do zdaj ponujala tako imenovana vera, lahko sledijo vzorci depresije in praznine, čeprav je paradoksno depresija pogosto spremljana z besom nad žrtvovanji dvomljivemu Bogu te vere in njegovim ostrim moralnim zahtevam, ki so zdaj občutene kot sovražne polnemu izrazu človeškega življenja in duha. Ko nekdo zaupa neki religiji in nato začne postajati bolj zavestno bitje, ko trdo dela, da bi častil simbole in obljube te religije, in v tem procesu postane zavesten temačnosti te religije, kar se prevede v občutek izdanosti, je jeza naravni odziv. Vendar jeza zahteva dejanje razrešitve.

Seveda je posvečen tudi drugim hčerkam očetov. Kajti, nikakor ne želim sporočiti, da le ženske, identificirane z abrahamskimi ali drugimi podobnimi religijami, potrebujejo uvide o duhovnem instinktu. Potrebujemo jih hčerke očetov vseh vrst. Vse ženske v sodobni družbi smo hčerke očetov. Kajti moško-osrediščena miselnost in filozofija sta prepojila vse aspekte našega življenja – znanost, družbene vrednote, vrednote medosebnih odnosov, dojemanje vzgoje, itd. Tako smo bile vse subtilno vzgojene v moško-osrediščen model. Tudi če je naša družina že generacije nazaj zapustila patriarhalno religijo ali zavrnila njene do žensk, življenja, narave sovražne poglede, so na psihološkem nivoju še zmeraj ostanki patriarhalnega mišljenja. Ženske smo tako na primer vzgajane v prepričanje, da je intelektualizem superiorna dušna sposobnost, da naša cikličnost in druga stanja zavesti niso pomembna, ali pa so celo infantilna in nekoristna. Tudi takšne hčerke očetov potrebujemo meditacijo o duhovnem instinktu

Zadnjič sem razmišljala, kaj bi se moralo zgoditi, da bi Marijo Magdaleno nehali dojemati kot spokorjeno prostitutko – predvsem v krščanskih krogih. In prišla je misel, da je morda arhetip spokorjene grešnice nekako povezan s transformacijo intelektualističnih hčerk očetov. Morda je “spokoritev” Marije Magdalene tisto, kar čaka z moško energijo identificirane hčerke očetov; spokoriti se moramo pred svojo ženskostjo, pred Boginjo; ker smo jo zavračale, zasmehovale. Marija Magdalena naj bi namreč bila grešna zaradi spolne energije – največje moči ženskosti. Ko je spolna energija uporabljana za destruktivne namene, se mora “spokoriti”. Prav tako kot je pri hčerkah očetov intelekt uporabljan za destruktivne namene. Morda bo, ko se bodo ženske vrnile k svojim koreninam, čas dozorel, da v Magdaleni vidimo to, kar resnično je – duhovna učiteljica, apostolka apostolom, enakovredna Jezusu. Ko se bomo ženske vrnile k svojim koreninam, bomo stopile v svoje mojstrstvo, ki ga uteleša Magdalena. 

Slika: Emily Balivet

Skupina žensk (coven) skupaj praznuje svojo duhovnost! Slika: Emily Balivet

(Ženska) duhovnost

Duhovnost naj bi bila živa izkušnja, ne pa ideologija. Jungova glavna kritika krščanstva (in drugih “razodetij”) je, da se dojema kot ultimativno, dokončno razodetje, ki je končna resnica in ga ni moč preseči. Takšno dojemanje, pravi Jung, historično (Bog je v določeni točki ustvaril svet in to je to; v določeni točki se je utelesil in to je to; itd) ter transcendentno (Bog je zunaj stvarstva), blokira ☽🌕☾ spiraljenje ☽🌕☾ duhovnega procesa in zamaši duhovni instinkt. Še posebej za ženske je to zelo pomemben uvid.

Ženske namreč v svojem telesu in svoji psihi nosimo kodo cikliranja, spiraljenja, umiranja in prerajanja. Ko je religija zapovedala dokončnost, je sterilizirala našo vitalno psihično lastnost – cikliranje. Ko je religija zapovedala transcendentnost, je povzročila trpljenje ženskam, ki ne morejo tako preprosto kot moški ločiti telesa od duha, saj ne morejo ignorirati (duhovnih) sporočil, ki jih njihovo telo kriči! med biološko-duhovnimi prehodi menstruacije, poroda in menopavze. 

Opazila sem tudi, da Cerkev razširja mnenje, da tisti, ki niso kristjani, nimajo odnosa z Božanskim (ne verujejo v Boga). Humorni sodobno-poganski napis na to hudomušno odgovarja: “Verjamem v Boga, samo ne verjamem, da je starš samohranilec.” Ta ideja, da imajo odnos z Božanskim le kristjani, je podobna ultimativni naravi naukov abrahamskih religij. V obeh primerih gre za nekakšen monopol. Ženske torej, ki so skozi zgodovino skozi svoj duhovni instinkt doživljaje ženski obraz božanskega (o čerem govori tudi roman Rdeči šotor), so bile označene za krivoverke, grešnice. Duhovne/religiozne izkušnje ne moreš imeti, če nisi pod okriljem Cerkve! Takšno prepričanje je zares destruktivno. Jung je spodbujal kristjane, da presežejo ultimativnost svojih naukov ter sprejmemo druge duhovne poti kot enakovredne ter se od njih bogatijo. Šele tako se bo človeška duhovnost zares razcvetela v vsem svojem bogastvu. 

Bog Boginja Yin YangBožansko – Oče ali Mati ali oboje? 

Ena od stvari, na katere opozarja duhovni instinkt, je, da je Bog v abrahamskih religijah personalističen (je oseba) in je moškega spola (o njem se vedno govori v moškem spolu). Zakaj? Zakaj je Bog moškega spola? Ali to govori o večvrednosti moškega? Jada Pinkett Smith (žena igralca Willa Smitha) je od 12-letne deklice dobila vprašanje: “Gospa Jada, ali mislite, da bodo deklice sploh kdaj tako pomembne kot fantje, glede na to, da je Bog moški?” Kako bi odgovorili takšni deklici zdravorazumsko (ne s koncepti “svete nerazumljivosti”, ki jo je Jung zaznal v prevladujoči konzervativni dogmatični krščanski teologiji), iz tistega mesta v duši, ki je sensus fidei (duhovni instikt)? 

Osho je o tem, katerega spola je Bog, povedal tole: “Ko oseba globoko meditira in se razsvetli, postane mati. Buda je bolj podoben materi kot očetu. Krščanska asociacija na besedo oče ni najbolj relevantna, niti lepa. Klicati oče Božansko zveni malo mačistično. Če obstaja Bog, je lahko le mati, ne oče. Oče je nekaj zelo institucionalnega. V naravi oče kot tak ne obstaja. Če vprašaš kakšnega lingvista, ti bo povedal, da je beseda stric starejša kot beseda oče. Strici so obstajali prej, saj nihče ni vedel, kdo je oče. Institucija očeta se je v človekovem življenju pojavila, ko se je vzpostavila zasebna lastnina. Je zelo krhka in lahko vsak čas izgine. Družba se spreminja in ta institucija lahko izgine kot so izginile že mnoge druge. Vendar bo mati ostala, ker je naravna.”

Materinski zdravi razum 

Mnoge duhovne feministke našega časa se strinjajo z njim. Rebecca Boon ugotavlja, kako je večina feministk zgrešilo, ko je tako strastno zavračalo materinstvo in prišlo celo do takih absurdnih zaključkov, da je ženski njena lastna biologija sovražna in jo je treba preseči. Materinstvo je ena največjih moči ženske, pravi Rebecca! Človeštvo v resnici ni razdeljeno na moške in ženske, temveč na matere in sinove. Kajti vsaka ženska je (vsaj potencialno) mati in vsak moški je sin matere, drugače ne more biti, pravi Rebecca Boon. Tudi Sara Ruddick, avtorica knjige Maternal Thinking (Materinsko razmišljanje) ugotavlja, kako globinski psihološki vpliv ima materinstvo na žensko oziroma na vsakogar, ki opravlja materinsko delo. Pravi, da skozi materinstvo razvijemo zmožnost realnega, praktičnega razmišljanja, odgovornost, zmožnost svoje mišljenje povezati s čutenjem (ne več misliti ločeno od čustev, občutkov, zaznav = intelektualizirati). Zato, pravi Sara, je materinsko razmišljanje izredno dragoceno in mora postati bolj vključeno v sodobno družbo – vključiti se mora v politično odločanje, itd, saj je materinsko razmišljanje lahko zares dojame pojme, kot so odgovornost, skupno dobro, itd.

Ženska je počelo stvarstva, ženska rojeva. Ženski um je skozi materinsko delo preobražen, postane izjemno močna sila ljubezni in zdravega razuma. Materinsko mišljenje je temelj družbe in lahko je njen rešitelj.

Ženska je počelo stvarstva, ženska rojeva. Ženski um je skozi materinsko delo preobražen, postane izjemno močna sila ljubezni in zdravega razuma. Materinsko mišljenje je temelj družbe in lahko je njen rešitelj.

Barbara Walker pove o ženskem zdravem razumu (v angleščini “common sense”, kar izhaja iz latinske besede “sensus”, ki je del besedne zveze “sensus fidei”) tole: “Spomniti se moramo, da je bila v starodavni matriarhalni miselnosti, ki jo lahko obnovimo skozi mite in legende, Boginja razumljena kot edini izvor urejenega, logičnega razmišljanja. Iz njenih intelektualnih daril ženskam so se rodile discipline, kot so matematika (kar dobesedno pomeni “materinska modrost”), koledarji (izvorno Lunini in menstrualni koledarji), sistemi meritev, glasbene in pesnitvene oblike, arhitekturne tehnike in mnoge druge vede za delo z umetnostjo in naravo. Starodavna grška beseda diakosmos, ki pomeni sistem reda, ki ga je v prvotni kaos vnesla Boginja (Dia), dokazuje prepričanje starodavnih ljudi, da je bila racionalnost utelešena v prvi učiteljici vsakega otroka – mami. Mit iz Indije nakazuje, da so zgodnji ljudje verjeli, da ženska sposobnost rojevanja izhaja iz superiorne ženske veščine razvijanjamerilnih sistemov.
Celo judovsko-krščanska diabolizacija Matere Eve je zadržala zaznavo Svetovne Matere kot izvora razsvetljenja za vse človeštvo, čeprav je Eva morala zavrniti ukaz patriarhalnega Boga, da bi pridobila znanje, ki ga je Bog želel skriti pred človeškimi bitji.
Kasneje so patriarhalne družbe želele pomanjšati ženski intelekt tako, da so ga imenovali instinktivni, nezavedni, iracionalen. Čeprav so prepoznavali natančno žensko zaznavanje, so ga moški zavrgli s precej zaničljivim izrazom intuicija, namesto da bi ga poimenovali z njegovim pravim imenom inteligenca. Ne glede na to, kako pogosto so ženske pokazale, da so sposobneracionalnega razmišljanja ali celo sposobnosti prodiranja skozi bolj iracionalne moške konstrukte z ostrim robom zdravega razuma, je bilo ženskim umom dopuščeno le čustvovanje, ki naj bi zapolnilo prostor z manj uma. To je bil še en primer prekletstva z medlo pohvalo. Pravzaprav so patriarhalne kulture zgradile svoje praktične dosežke na dosežkih zgodnejših, žensko-osrediščenih skupin in moški filozofi so vnesli v filozofijo več nerazumskosti, kot ne. Na primer, nobena družba ni bila bolj nespametno vraževerna ali bolj naivno lahkoverna od krščanske Evrope v obdobju, imenovanem Doba Vere, ko so bile resnice spoznane samo skozi besedilaočetov in je bila eksperimentalna znanost dojemana kot hudičevo delo.
Ob zori zgodovine je bil zdrav razum izmaličen s konceptom patriarhalnih bogov kot univerzalnih staršev, kljub njihovi nezmožnosti rojevanja. Miti kažejo, da so imele zgodnje civilizacije s tem konceptom težave. Ljudje niso sprejeli takšnih božanstev, dokler ni bilo več stoletij posvečeno propagandi duhovnikov. Celo potem so bili potrebni besedna izkrivljanja in namenskinelogični paradoksi, da bi se vzpostavilo čaščenje bogov, ki so žalilipragmatično dojemanje resničnosti preprostega človeka.” 

Ženske se moramo spomniti tega zdravega razuma (sensus). Ženske se moramo spomniti, da že ves čas, že celotno zgodovino, na temelju svojih zdravorazumskih spoznanj in dejanj nosimo celotno človeštvo. Spomniti se moramo, da so sinovi mater in njihovi intelekti ponoreli zato, ker so mame v določeni točki pozabile, da je njihovo mišljenje temelj družbenosti. Spomniti se moramo, da zrel, prvinski, Zemljo-ljubeč in Žensko-čaščeč moški postane takšen, ker se njegova mati zaveda pomena svojega materinstva.

Marija Magdalena izžareva arhetipsko celovito ženskost. Kdaj bo naša družba zrela, da jo sprejme? slika: Lindsey Hardin Freeman

Marija Magdalena izžareva arhetipsko celovito ženskost. Kdaj bo naša družba zrela, da jo sprejme? slika: Lindsey Hardin Freeman

Yin Yang in feministične kristjanke 

Barbara Walker gre vseeno malce predaleč, da kar naravnost pove, da bi moral svet biti matriarhalno urejen, da bi ženske-matere morale nadzorovati moške (s tem se strinja tudi Rebecca Boon), Božansko bi seveda bilo samo in edino Bognja, Ona in tako na svetu ne bi bilo težav! To bi le bila zamenjava zatiranja žensk z zatiranjem moških. Spola ne obstajata zato, da bi bil eden več vreden od drugega. Podoba moškosti in ženskosti, ki je najbolj v skladu z duhovnim instinktom, je starodavna kitajska podoba yin-a in yang-a, ki se zlivata drug v drugega, sta eno. Drug brez drugega ne moreta, drug drugega porajata. Sta popolnoma enakovredna. 

Tako je tudi Božansko yin in yang, Bog Oče in Boginja Mati. Je Misterij te čudovite združitve, ustvarjalnega sodelovanja dveh principov – moškega in ženskega. Ženski je bil skozi zgodovino izbrisan. Nastala je teologija (“veda o Bogu”), ki nasprotuje duhovnemu instinktu. In zato se tudi znotraj religioznih institucij začenjajo dogajati premiki, ki nakazujejo na to, da se je v ljudeh aktiviral sensus fidei, ki preprosto ne trpi več nekaterih nesmislov. V krščanskem gibanju se na primer razvija teologija telesa, s katero se poskuša Cerkev počasi znebiti čistunske teologije, ki je spolnost označevala za grešno in s tem povzročala tisočletno kolektivno nevrozo, ter se približati instinktivnemu, univerzalnemu védenju, ki je bilo lastno že prvemu človeku: da je spolnost sveta. Vse več žensk znotraj krščanskega gibanja začenja slediti svojemu duhovnemu instinktu in na obrobju svojih Cerkva, včasih zunaj, ker so Cerkve še prerigidne, ali pa znotraj njih, kjer so Cerkve odprte, začenjajo sponzanja svojega sensus fidei vključevati v njihovo teologijo. 

Tukaj je nekaj odličnih člankov za vse, ki ste v podobni situaciji. V članku Transforming the Church from Within or Without? (Spreminjati Cerkev od znotraj ali od zunaj) Xochitl Alvizo razmišlja o tem, ali je ženska, ki se prebuja, sploh še lahko kristjanka. Ali lahko ženska, ki se povezuje s svojo avtentično ženskostjo, sploh še sprejme religijo, katere nauki in prakse so bili skozi zgodovino patriarhalni? Xochitl ugotavlja, da se ni potrebno odločiti, temveč slediti svoji intuiciji. Cerkev se namreč uspešno preraja tako zaradi tistih, ki ostanejo, kot tistih, ki odidejo. S podobnim razmišljanjem se ukvarja v članku Be-ing in the Church (Biti v Cerkvi). Gina Messina-Dysert se v članku Is it a Feminist Act to Stay in a Patriarchal Tradition? (Ali je ostati v patriarhalni instituciji feministično dejanje?) ukvarja prav s tem vprašanjem. 

Seveda je v ZDA veliko lažje v svojo religiozno skupnost vpeljati spremembe, kot pri nas. V ZDA obstaja nešteto oblik krščanstva, ki so veliko bolj fleksibilne, prelivajoče se, odprte za nove ideje. Pri nas je nekoliko težje vpeljati duhovni instinkt. A vseeno je to neizbežno za naše duševno zdravje. 

maternična povezavaArhetip, ki ga potrebujemo: Amazonka – Bojevnica, ki ustvarja varen prostor za rojevanje najnežnejšega

Ta petek se v Rdečem Šotoru združimo v varen, intimen ženski krog, da odpremo svoje maternice in pustimo glasu, da govori njihovo zgodbo. Sklenile bomo krog materničnega petja za opolnomočenje ženskega glasu. Vabljene! Izkušnja je izjemno intenzivna, izkustvena, globoko, zdravilna. Učinke obreda čutimo na fizični ravni – kot utripanje maternice, ščemenje v jajčnikih… Tokrat spoznavamo arhetip Amazonke, ki je eden bolj osovraženih ženskih arhetipov, a eden ključnih za sodobne ženske. Amazonka je Divja Ženska, obuja resnični pomen Deviškosti (ki NI spolna nedotakljivost, temveč duhovna neoporečnost in duševna neodvisnost), je Bojevnica, ki ustvarja in ščiti teritorij, znotraj katerega lahko božanska ženska energija rojeva najnežnejše… Prav Amazonko potrebujemo za aktiviranje duhovnega instinkta, ki zamašen čaka v naši duši. Potrebujemo njeno neustrašnost in varen prostor, ki ga ustvarja, znotraj katerega lahko prisluhnemo svojemu sensusu fidei. Več pa na delavnici!

© Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Hčerke očetov: fizične, psihološke in duhovne posledice zatiranja ženske

slika: Edward Eggleston

slika: Edward Eggleston

23. septembra nastopi jesensko enakonočje in s tem introvertirano-meditativno obdobje na letni ravni. 24. septembra ob 8.12 nastopi prazna Luna v Tehtnici. Zadnji teden menstrualno-Lunarnega cikla je zaznamovan s klici iz globin. V tem tednu se najintenzivneje dogaja proces vračanja k celovitosti, prestrukturiranju naše psihe tako, da bo delovala holistično in v skladu z našim sebstvom.
Jung temu pravi “nezavedna kompenzacija”, ki jo ženske še s posebno lahkoto izkusimo v tem zadnjem tednu našega in Luninega cikla. Nezavedna kompenzacija pomeni, da naše nezavedno komunicira z nami preko čustev, sanj, misli, sinhronicitet (dogodkov v življenju, ki se nas še posebej dotaknejo, saj igrajo na naše “strune”, na dele nas, ki so trenutno občutljivi), namen te komunikacije pa je vzpostaviti izgubljeno celovitost psihe, Duše, zdravo, uravnovešeno stanje, jasen in razločen odnos med sebstvom – našim središčem – in našim zavestnim jazom.
Ta izkušnja gibanja k celovitosti – kar je pogosto boleča izkušnja, saj zahteva luščenje vsega neavtentičnega in sprejemanje delov sebe, ki smo jih potlačile – je, kot pravi Jung, izkušnja Božanskega – za nas izkušnja Boginje. Ta proces vračanja k celosti je identičen Bogu/Boginji. Jung je to stanje celosti in psihične integracije enačil celo z božansko milostjo.

Ko Luna izginja, se ta proces “psihične integracije” dogaja izjemno intenzivno, če mu dovolimo. V tem času nas naravne sile vlečejo v notranjost, k svojemu sebstvu. Čas in prostor postaneta relativna; prevzame nas proces, za katerega čutimo, da je pomemben, da se mu moramo posvetiti – občutimo svojo pristnost, resnično sebe in si želimo zlitja. 

Ta proces – in ta teden menstrualno-Lunarnega cikla – je lahko boleč. Boleče očitno postane vse, kar je bilo v našem življenju nepristno; vse navade, vedenjski vzorci in prepričanja, ki so krčila našo veličino, našo resnično sposobnost, naš potencial. 

Jung opisuje bolečino tega procesa:

Če boste svoje nezavedno poslušali in ubogali, lahko pričakujete, da se bo kar naprej vmešavalo v vaše zavestne načrte. Vaša volja bo prišla v navzkriž z drugimi namerami, ki se jim boste morali podrediti ali pa jih vsaj resno obravnavati. To do neke mere pojasnjuje, zakaj človek dolžnosti, ki spremlja proces individuacije, pogosto ne bo občutil kot blagoslov, temveč kot breme. Če bo človek želel ubogati nezavedno, velikokrat ne bo mogel delati, kar si želi. Prav tako ne bo mogel početi, kar od njega pričakujejo drugi. Zato, da bi se našel, se bo moral ločiti od svoje skupine: družine, partnerja ali drugih bližnjih ljudi. Tistim, ki se posvečajo svojemu nezavednemu, bomo pogosto rekli, da sonedružabni in egocentrični. Praviloma ugotovitev ne drži, ker takšno stališče ne upošteva pomembnega, čeprav malo znanega dejavnika –kolektivnega (lahko bi celo rekli: družbenega ) vidika sebstva. Duhovno usklajeni in podobno usmerjeni ljudje bodo našli pot drug k drugemu, si ustvarili skupino, ki bo prečila vse običajne družbeno ter organizacijsko pogojene medosebne vezi. Takšna skupina z drugimi ni v konfliktu; je ledrugačna in neodvisna. Zavestno dojet proces individuacije spremeni posameznikove odnose z drugimi ljudmi. Sorodstvene vezi in interesne povezave zamenja drugačna vrsta enovitosti – povezanost prek sebstva.”

Ženska, ki je identificirana z žensko zavestjo, matristično zavestjo. Ko se istovetimo s patriarhalnimi ideali, nad svojim telesom izvajamo grobe rituale lepote, kot so stradanje, stiskanje v neudobna, grda in nekoristna oblačila, sovraštvo do lastnega telesa, pretirano "olepšavanje" svojega telesa z ličenjem in v skrajnem primeru z operacijami in miselnost, da sem vredna le, če sem privlačna moškemu.

Ženska, ki je identificirana z žensko zavestjo, matristično zavestjo. Ko se istovetimo s patriarhalnimi ideali, nad svojim telesom izvajamo grobe rituale lepote, kot so stradanje, stiskanje v neudobna, grda in nekoristna oblačila, sovraštvo do lastnega telesa, pretirano “olepšavanje” svojega telesa z ličenjem in v skrajnem primeru z operacijami in miselnost, da sem vredna le, če sem privlačna moškemu.

Fizični aspekt

Fizično se lahko ta proces manifestira kot klasična predmenstrualna napetost in PMS. Ti simptomi sporočajo, da ne živimo tako, kot želimo, temveč tako, kot od nas pričakujejo drugi – ti “drugi” je lahko zelo abstrakten pojem; ni nujno, da pomeni konkretno osebo ali skupino (na primer družino), pomeni lahko vrednostni sistem sodobne patriarhalne družbe, ki smo ga ponotranjile in v skladu s katerim delujemo. Ko ženske začnemo zavračati svojo mamo, ženske sorodnice ali ženske v svojem bližnjem okolju in poveličujemo svojega očeta in moške v svojem bližnjem okolju kot uspešnejše (v kateremkoli smislu), se poistovetimo z moško identiteto, moškimi vrednotami in zavrnemo svoje žensko nezavedno, svoje ženske globine. Na fizični ravni se ta napačna identifikacija kaže kot PMS, ki, če ga podrobno raziščemo, pogosto vključuje tudi nezdrave prehranske navade in nespoštovanje do svojega telesa (tako kot do svoje ženske duše).

Eden od pogostih dejavnikov za neravnovesja v ženskem ciklu in posledično nevšečnosti, je sladkor (sladkor deluje na možgane enako kot droga; morda v njegovi sladkobi iščemo ljubezen, za katero smo prepričane, da je od zunaj ne moremo dobiti). Neravnovesja sladkorja v krvi lahko povzročijo: motnje v ovulacijskem vzorcu, motnje v delovanju nadledvične žleze, neredne cikle, zmanjšanje proizvodnje hormona DHEA (pomemben spolni hormon), zmanjšanje proizvodnje testosterona (kar vodi k oslabljeni spolni sli). Prehrana vpliva na količino estrogena v telesu in s tem na uravnovešenost našega cikla. Stresno notranje življenje (produktivnostna preganjavica, občutek, da “nikoli nisem dovolj dobra”, itd), ki je neposredna posledica istovetenja s patriarhalnimi vrednotami. Stresno notranje stanje povzroča preobilico izločanja stresnih hormonov, ki pa preprečujejo normalno delovanje ostalih hormonov, med drugim tudi spolnih, torej povzročajo neuravnovešen cikel, plodnost, itd. 

prsna boginja z leviDuhovni aspekt – identifikacija s patriarhalno religijo/duhovnostjo in možnost izhoda za ženske

Obdobje patriarhata se je začelo pred približno 5000 leti. V času pred patriarhatom so na svetu obstajale duhovne tradicije, ki so častile tako moški kot ženski aspekt Božanskega; ki so v naravi videle človekov izvor in domovanje in ne iracionalno gmoto, ki jo je treba nadzorovati in izkoriščati; v ženskem načelu in ženski so videli še poseben primat, ker daje življenje in ker razume misterije življenja in smrti. Te duhovne tradicije so bolj kot vse cenile mir, slogo, harmonijo, ljubezen in duhovne vrline. 

Ko je nastopil patriarhat, starodavne duhovne tradicije, ki so častile Naravo, Žensko in Življenje niso izginile čez noč. Dolgo časa so se poskušale obdržati, večinoma na skrivaj. Zahodna tradicija čarovništva je eden od ostankov te starodavne religije. Vendar je bil eden od glavnih ciljev patriarhata izbrisati starodavne religije, saj se je trudil vzpostaviti vrednote, ki so diametralno nasprotne vrednotam, ki so jih gojile starodavne duhovne tradicije. Proces, ki je sledil, poznamo in o njem tukaj ne bomo podrobno razglabljale (za obuditev spomina ključna beseda: preganjanje čarovnic). 

Eno izmed ključnih orodij pri iztrebljanju religije Boginje je bilo označiti vse, kar je povezano z religijo Boginje kot grešno, bogoskrunsko, nevarno, “hudičevo delo”. Tega procesa ne pozna le krščanska religija, poznajo jih vse patriarhalne religije. Ta proces je v ženskih (in moških) psihah iniciiral proces razcepljanja, ločitve od svoje avtentične narave, ločitve med zavestnim delom in središčem bitja (sebstva). Vse, kar je naravno (od telesnih občutkov – spolnosti, iskanja ugodja, itd – do psiholoških vzgibov – nagnjenost k dvomu, želja po izkušnji, spoznanju), je bilo označeno za grešno; vse, kar ustvarja človek (kar v patriarhatu označuje le moškega, ne ženske; primer je srbo-hrvaščina, kjer beseda “čovek” lahko ustreza besedi “žena”), pa je superiorno, duhovno, zaželjeno. 

Večina žensk je sprejelo patriarhalno religijo in ne gre jim zameriti – druga možnost je bila pogosto le pot v smrt. Njihovo sprejetje patriarhalne religije in vrednot pa se je prenašalo iz generacije v generacijo, se naselilo v celični spomin vse prihodnjih žensk in določalo psihične procese vseh žensk, ki so prišle za njimi. Še danes, seveda, veliko žensk pripada patriarhalnim religijam in patriarhalnim vrednostnim sistemom. Mnoge ženske ugotavljajo, kakšen učinek ima na njihove psihe takšna pripadnost, mnoge pa (še) ne. 

Hčerke očetov kot svojo osrednjo iniciacijo v ženskost doživimo osebno krizo vrednot, padec v brezno, goltanje temne ženskosti. Čeprav se sprva zdi strašno, je namen tega procesa, da razdrobi našo identifikacijo s patriarhalnimi vrednotami, da nas ponovno poveže z našim matriarhalnim psihičnim sebstvom, da prenehamo vir negovanja iskati v moškem in moškosti, temveč odkrijemo, da je ženskost tista, ki v resnici neguje.

Hčerke očetov kot svojo osrednjo iniciacijo v ženskost doživimo osebno krizo vrednot, padec v brezno, goltanje temne ženskosti. Čeprav se sprva zdi strašno, je namen tega procesa, da razdrobi našo identifikacijo s patriarhalnimi vrednotami, da nas ponovno poveže z našim matriarhalnim psihičnim sebstvom, da prenehamo vir negovanja iskati v moškem in moškosti, temveč odkrijemo, da je ženskost tista, ki v resnici neguje.

Sylvia Brinton Perera, feministična jungovska psihoanalitičarka imenuje ženske, ki se poistovetijo s patriarhalnimi vrednotami, hčerke očetov. Pravi, da se identificiramo z animusom (moškim v sebi) in zavedno ali nezavedno poveličujemo svojega očeta in njegove dosežke/miselnost, svojo mamo pa vidimo kot šibko (kar po vsej verjetnosti tudi je, glede na to, da živi v patriarhatu), nesposobno, podrejeno in se z njo – posledično pa tudi s svojim ženskim sebstvom – ne želimo identificirati. Da bi se hčerka očetov lahko rešila tega napačnega psihičnega vzorca in zaživela kot ženska, se mora zgoditi transformacija, spust v svoje globine, spust v praznino črne Lune, spust v podzemno maternico temne Boginje, smrt ega, smrt preživetih identifikacij. 

John P. Dourley v svoji knjigi Illness that we are: A Junguian Critique of Christianity (Bolezen, ki smo mi: Jungovska kritika krščanstva)
opisuje, kako patriarhalna religija na nas vpliva psihološko. Mnoge ženske, ki jih njihovo žensko sebstvo vse bolj vleče v notranjost, kar jih napolnjuje z vse več zavedanja, da znotraj njihove religije težko najdejo ženski izraz in žensko izkušnjo duhovnosti; vse več se jih sooča z včasih nevzdržnimi dušnimi bolečinami, še posebej če okolica njihove osvoboditve ne podpira, ali jo celo obsoja. Dourley piše o procesu raz-očaranja ob odkritju, kako patriarhalna religija izdaja našo dušo:

 “Žrtve “svete nedotakljive nerazumljivosti” so pogosto soočene z možnostmi “ne-zmage”. Lahko stiskajo svoje zobe in se fanatično obešajo na breme “razodete resnice”, ki v njih ne najde nobene izkustvene resonance. To jih razceplja med zahteve njihove vere in zahteve njihove človeškosti in možnosti zorenja. Ali pa so potegnjeni, pogosto od notranjih zahtev po polnejšem in bolj uravnovešenem življenju, v vzorce zanikanja. V jeziku njihovih lastnih osiromašenih teoloških opcij je tako zanikanje označeno za “ateizem”. Neredko to nosi s seboj trdovratno krivdo, ker so zapustili to, kar bi konec koncev lahko bilo edino pravo razodetje – toliko bolj pravo, ker je nerazumljivo.”

Ko ženske postajajo žensko-identificirane ženske, patriarhalna religija postaja vse bolj neudobna. Nekatere so vanjo dvomile že od otroštva. Drugim je narediti prestop k bolj pristni duhovnosti, ustvariti prostor za žensko duhovni izkušnji in žensko dimenzijo božjega izredno težko. Zaradi svoje prejšnje brezpogojne predanosti in močnih pritiskov iz bližnje okolice; nenazadnje tudi zaradi močnih pritiskov religije same. John P. Dourley ponuja rešitev:

Marija Magdalena pomeni za krščanske ženske simbol možnosti vrnitve k izvorni ženskosti. Njeno pravo identiteto so namreč izbrisali in jo prikazali kot grešnico. Prav tako so naredili z ženskami na splošno.

Marija Magdalena pomeni za krščanske ženske simbol možnosti vrnitve k izvorni ženskosti. Njeno pravo identiteto so namreč izbrisali in jo prikazali kot grešnico. Prav tako so naredili z ženskami na splošno.

“Če in ko je fanaticizem presežen, rezultati niso vedno zgolj blagodejni. Izgubi kakršnekoli tolažbe, ki jo je do zdaj ponujala tako imenovana vera, lahko sledijo vzorci depresije in praznine, čeprav je paradoksno depresija pogosto spremljana z besom nad žrtvovanji dvomljivemu Bogu te vere in njegovim ostrim moralnim zahtevam, ki so zdaj občutene kot sovražne polnemu izrazu človeškega življenja in duha. Ko nekdo zaupa neki religiji in nato začne postajati bolj zavestno bitje, ko trdo dela, da bi častil simbole in obljube te religije, in v tem procesu postane zavesten temačnosti te religije, kar se prevede v občutek izdanosti, je jeza naravni odziv. Vendar jeza zahteva dejanje razrešitve.

Naj omenim, da je John P. Dourley, poleg tega, da je jungovski analitik, tudi katoliški duhovnik. 

Izovrno krščanstvo 

Danes ne vemo natančno, kakšno je bilo izvorno krščanstvo, obstaja pa vse več fragmentov akademskih dognanj o prvotem vzdušju in prvotnem verovanju prvih kristjanov. Dejstvo je, da je krščanstvo po spoju z imperializmom pod Konstantinom privzelo izrazito patriarhalno in imperialno naravo.

“Najbolj pomembno pa je to, da je Frančišku povsem jasno, da je konstantinsko-teodozijski vzorec Cerkve popolnoma mimo koncila in da je treba živeti drugače. Papež se zaveda, da nismo v dobi sprememb, ampak gre za spremembo dobe. Konec konstantinsko-teodozijske dobe. Konstantin je dal veri svobodo, Teodozij jo je že uporabil v imperiju. Strukture imperija so počasi postale tudi strukture Cerkve. V vatikanskih muzejih je v Konstantinovi sobi freska slikarja renesančne dobe Laurettija z naslovom: Zmagoslavje krščanske religije. Poganskega boga smo zrušili in na to mesto postavili Kristusa na križu. To je teološka zmota, saj Kristus ni zamenjava za poganskega boga, Kristus ni ustanovil religije, krščanstvo ni religija v tem smislu. Konstantinov vzorec je tudi v tem, da sovpadeta religija in imperij. V moderni dobi sovpadeta država in religija ali pa celo etnija in religija. Kristus pa nam je prinesel novost, nov način življenja, pokazal nam je, kako živeti človeško naravo na sinovski način. Na nas je raztegnil svoje božje življenje. Religija se razvija po družbenih, državnih strukturah in se z njimi zrašča, Kristus pa nam je dal v evangeliju drugačno vizijo: primerja nas z lučjo, s soljo in kvasom. Si predstavljate, da bi bilo v dvokilogramskem hlebu kilogram in pol soli?! Sveta ne bomo rešili tako, da bomo vsi katoličani. Frančišek torej ni odkril nekaj novega, le resno je vzel koncil. Ko je razglasil za sveta papeža Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. je nakazal smer: »Že ta dva papeža sta se trudila, da bi dala Cerkvi spet možnost, da zaživi svojo prvotno fiziognomijo.« To je Cerkev kot Božje ljudstvo, kot Kristusovo telo, ki se razodeva z novo vizijo človeka, novim življenjem. Torej biti v svetu in biti s svetom kot luč, sol in kvas … ” pater Marko Ivan Rupnik

Iz krščanstva je bila izključena ženska tako kot učiteljica, duhovnica, voditeljica, kot ženski obraz božjega (Boginja), prav tako pa je bil z izrazito dogmatično držo institucionalne religije izključen pomen intuitivnega uvida in intimne duhovne izkušnje kot merodajnih pri oblikovanju nauka.

Verzija Svetega pisma, kot jo poznamo danes, sprejeta šele nekaj stoletij po Jezusovem življenju. Med drugim so okoli leta 400 iz krščanske tradicije na vodstvenih srečanjih izločili cikličnost v vseh svojih oblikah (cikličnost je ženska domena) – na primer v obliki reinkarnacije. 

Šele leta 591 je na primer papež Gregor I določil, da je Marija Magdalena prostitutka. Pred tem (torej skoraj 600 let) Marija Magdalena ni veljala za prostitutko. Šele leta 1969 je Cerkev popravila to napako in izmišljotino tako, da je reformirala cerkveni koledar in določila za njen praznik branje drugih bibličnih odlomkov kot do sedaj (sedaj se mora brati odlomek, kjer je omenjeno njeno ime, ne pa besede “ženska” ali “grešnica, ki se ne nanašajo na njo”). Ni pa javno izjavila, da Marija Magdalena ni bila prostitutka. 

Apokrifni evangeliji o Mariji Magdaleni govorijo kot o najnaprednejši Jezusovi učenki, naslednici po njegovem izboru in celo ženi. V teh besedilih je Jezus večkrat poudaril njeno naprednost pri dojemanju naukov. V teh evangelijih je tudi zapisana Jezusova prošnja, naj se v njegovem imenu ne ustanavlja religije/ustanove (o čemer govori tudi Rupnik). Marija Magdalena naj bi nadaljevala s prenašanjem njegovih duhovnih naukov. 

“In odrešenikova družica je bila Marija Magdalena. Kristus jo je ljubil bolj kot učence in jo je pogosto poljubljal. Ostali učenci so bili zato užaljeni in so izražali svoje nestrinjanje. Govorili so mu: “Zakaj jo imaš raje od vseh nas?” Odrešenik jim je rekel: “Zakaj vas ne ljubim tako kot njo?”” Evangelij po Filipu

Jezus Mariji Magdaleni v Pistis Sofii (gnostičnem spisu)

“Marija, blagoslovljena, ki jo bom izmojstril v vseh misterijih višav, s katero bom odprto govoril, ti, čigar srce je povzdignjeno v nebesa, bolj kot od vse te bratovščine.”

Pomenljivo za duhovno kontemplacijo ženske, ki išče svojo duhovnost, je reflektirati o patriarhalni in imperialni definiranosti krščanstva ter o razliki med krščanstvom kot osvobajajočim izročilom, ki govori o radikalni svobodi in možnosti dobrega sveta ter krščanstvu kot institucionalni ideologiji; vse več dognanj pa kaže na to, da je izvorno krščanstvo spoštovalo tako žensko, kot moško načelo; Boga Očeta in Boginjo Mater; da je imelo tako ženske, kot moške pripadnike, voditelje, učitelje in duhovnike, da je bila Marija Magdalena legitimna naslednica Jezusa, kar je razvidno iz apokrifnih besedil in po sklepanju tudi iz Svetega pisma, ki pa je bila utišana in razvrednotena. 

“Lahko rečemo, da je njun odnos (med Jezusom in Marijo Magdaleno) paradigmatski odnos za razumevanje ljubezni. Ali sta se Jezus in Magdalena poročila, je nepomembno za razumevanje pojmovanja ljubezni, o tem pa govorimo.
Ljubezen terja reinvencijo ljubezni, nov odgovor na vprašanje, kako se ljubiti med seboj. Zahteva še drugo kreacijo, drugo invencijo in to je nova možnost za drugačno realnost.
Realnost ostaja skrivnost.
In ravno zato imamo možnost za ustvarjanje novih realnosti. 
Novih načinov, kako se prepletajo med seboj tri realnosti.
Ljubezen je zaradi tega nujno radikalna.
Lahko rečemo, da je revolucionarna.
Ker ne terja zgolj invencije novih odnosov med ljudmi. Med ljudmi, ki trdijo, da se ljubijo. Ampak terja iznajdbo novih realnosti. Iznajdbo novih možnosti, kako lahko ljudje skupaj živimo.
Ne zahteva, da iznajdeva načina skupnega življenja le med nama, ki trdiva, da se ljubiva, ampak zahteva, da se razširi na celotno občestvo.
Če bova vztrajala v odnosu med nama, ko trdiva, da se ljubiva, odkrijeva, da je ljubezen radikalna, ne samo za naju, ampak tudi za občestvo v katerem živiva.
Dva, ki se ljubita torej, sta v resnici revolucionarja. Ki ponujata občestvu novo možnost medsebojnih odnosov. Če to vzamemo zares, nujno dologoročno spreminjamo občestvo.
Zato je vztrajnost ali zvestoba tako zelo pomembna.
Morda zlasti v teh časih, ko se zdi, da ravno zvestoba ni pomembna.
Zdi se paradoksno, da je danes človek zvest ravno takrat, ko ni ničemur zvest.
Vse se ves čas spreminja, on se spreminja, zamenjuje svoje identitete kot srajce.
Ko se zdi, da odnosi med ljudmi niso pomembni, niso vredni. Ker zadoščajo stiki.
(…)
V ključnih trenutkih Jezusovega življenja je ob njem Magdalena. 
Zakaj MM vztraja, ko Jezus umira?
Kaj pa, če je prvi in najbolj preprost odgovor: “Zaradi ljubezni.”?
Kaj pa, če je ta odgovor najboljši?
Ljubezen, ki je zavezana reinvenciji, zvestobi, trajanju, je neposredno povezana s trpljenjem drugega.
Pravi preizkus ljubezni je natanko trpljenje drugega.
Trpljenje ima milijon oblik. Ljubezen ni sodelovanje.
Če je povezana s trpljenjem drugega, je lahko samo solidarnost.
Obstaja meja, onkraj katere kratkomalo ničesar ne naredimo. Zakaj? Zaradi ljubezni.
Pripravljeni smo ostajati. Za visoko ceno.
Kaj MM spozna? Da ima tudi ona poslanstvo! Da nadaljuje poslanstvo.
Kot terja ljubezen – reinvencijo – ona mora na nov način izpeljati poslanstvo.
Ne da ponovi za Jezusom.
Natanko zaradi ljubezni.
Seveda iz zgodovine vemo, da se na žalost ravno to ni zgodilo. 
V trenutku, ko je nastala institucija (leta 313), ki jo je ustoličil general (Konstantin), je s to zgodbo konec.
S to zgodbo, ki je zgodba o ljubezni. Rekel bi celo, zlasti o ljubezni med Njo in Njim. 
Magdalena je nosilka simbolnega mandata.
Če so hoteli prvotni kristjani širiti družbeno gibanje, če so hoteli biti zvesti temu, kar je učil JK, potem so morali biti revolucionarji.
To je logična posledica njihove trditve, da so ljubili JK.
Če so vsaj enkrat rekli, da ga ljubijo, potem so bili že zavezani.” dr. Dušan Rutar v predavanju o Mariji Magdaleni in Jezusu 

Za ženske, še posebej za pripadnice krščanske religije, je to pomembno dejstvo in vredno kontemplacije. 

boginja Modron noseča s sinom Mabon omJesensko enakonočje: začenja se meditativni del letnega cikla

 23. septembra ob 2.29 nastopi jesensko enakonočje. V tem trenutku postaja noč daljša od dneva. To je trenutek, ko v svojo dušo pospravimo vse sadove preteklega leta in se sozvočimo z introvertiranostjo Narave. To je del leta, ko mirujemo, počivamo, reflektiramo o sadovih preteklega leta. Je čas,  ki je enakovreden času prazne Lune in njegovi energiji. 

Ko se umaknemo vase, se lahko prepustimo svoji duši. Svoji Duši lahko dopustimo, da začne globinski proces “nezavedne kompenzacije”, “psihične integracije”, kot bi rekel Jung. Dopustiš ji lahko, da te vodi k svojemu matriarhalnemu središču, ženskemu sebstvu in ti pokaže načine, kako lahko v prihodnjem letu živiš bolj v skladu s svojo resnico.

Užij ta čas! Užij zimsko spanje svoje duše! Dokler nam Rožanica decembra zopet ne rodi Sonca in nas bo Njegova svetloba spet zbujala k vstajenju. 

24. septembra ob 8.12 nastopi prazna Luna. To je prazna Luna, ki nas bo s svojo preobrazbo iniciirala v čas zimske introspekcije in refleksije. Tehtnica, znamenje, v katerem bo plavala Luna, je znamenje pravičnosti, harmonije, višje Resnice. N

Želim ti spokojni počitek in bogato refleksijo.

© Ana Drevenšek

Kako ti doživljaš avtonomno žensko? Kako ti doživljaš patriarhalno religijo? Patriarhalne vrednote? Morebitno neujemanje med tvojim bistvom in patriarhalnim okoljem? Kakšen je bil tvoj proces vračanja k svojem ženskem sebstvu?  Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam!