Sram, krivda in duhovna izkušnja

Rdeči šotor je prostor ženske duhovnosti. Duhovnost je danes ena od zelo pogosto rabljenih besed in tudi zelo pogosto zlorabljenih besed. Beseda duhovnost zaigra na našo struno bolečine, notranje praznine, nenahranjenosti, nesamozavesti, potrebe po biti videna, slišana, zaznana, ljubljena. 

V tem članku bomo raziskale povezavo med to notranjo praznino in duhovno izkušnjo ter ozavestile, kako se lahko skozi to povezavo opolnomočimo, namesto da smo žrtve zlorab.

Duhovna izkušnja je odnos

Duhovna izkušnja je odnos z Božanskim. Krivda, sram in slaba vest nam preprečujeta tkanje tega odnosa. Če nam vladajo krivda, sram in slaba vest, nismo zmožne odnosov, še posebej ne odnosa z Boginjo. Boginja je Totalna Ženskost, brez sramu, krivde in slabe vesti; ne le to, je mogočna, močna, ustvarjalna, sočna. Zahteva radikalno ljubezen do sebe, pogum in ustvarjalnost.

Duhovna izkušnja je odnos z Božanskim. Krivda, sram in slaba vest nam preprečujeta tkanje tega odnosa. Če nam vladajo krivda, sram in slaba vest, nismo zmožne odnosov, še posebej ne odnosa z Boginjo. Boginja je Totalna Ženskost, brez sramu, krivde in slabe vesti; ne le to, je mogočna, močna, ustvarjalna, sočna. Zahteva radikalno ljubezen do sebe, pogum in ustvarjalnost.

Duhovna izkušnja je izkušnja odnosa z božanskim. Duhovna izkušnja nujno vsebuje odnos. Je izraz naše “odnosnosti”, naše zmožnosti biti v odnosu. Nekaj v naši notranjosti se odpre božanski dimenziji bivanja (duhovni dimenziji bivanja) in v tej povezanosti se zgodi zdravljenje, celjenje, uvid, vodstvo, usmeritev, blagoslov in ljubezen

Da bi vzpostavile odnos, moramo imeti najprej odnos do sebe. Samo dve človeški resničnosti, ki sami sebe zaznavata v svoji integriteti, zaščitenosti in omejenosti, lahko stopita v odnos. Dve človeški resničnosti, ki se ne zaznavata, ki sta nedefinirana oblaka megle, brez čutenih mej in omejitev, ne moreta stopiti v odnos. Kadar stopita v odnos, se zmedenosti pomešata in nastane zmedenost na kvadrat. Kadar pa človeška resničnost, ki se ne zaznava – ki nima odnosa s seboj – poskuša vstopiti v odnos z božankim, ki je Popolnost, se stik preprosto ne zgodi. Praznina. 

Korenine odnosnosti 

Naš odnos s samimi sabo se oblikuje v otroštvu. Na delavnici arhetipi svetle ženskosti ta proces pobliže raziščemo. V otroštvu naj bi se naučile ljubiti sebe, ne glede na naše napake in pomanjkljivosti, ki so del človečnosti. Naučile naj bi se, da si zaslužimo potešitev naših potreb in uresničitev naših želja, razvile naj bi nemoten, gladek proces potešitve svojih potreb in uresničitve svojih želja, seveda s spoštovanjem omejitev drugih, kadar se naše potrebe in želje nanašajo na druge osebe. Razvile naj bi zdravo osebnost, ki ni žrtev sramu, krivde in slabe vesti; ti občutki se v zdravem odraslem človeku pojavijo le občasno, v majhni meri, ki ne načnejo njegovega občutka lastne vrednosti, temveč delujejo le kot opozorila, da je storil napako/da je prekršil lastna moralna pravila in mu omogočijo rast skozi svojo človečnost. V članku Ženske gradijo za ženske smo ta proces razložile skozi simboliko elementov Palic (ognja) in Diskov (zemlje) v Tarotu

V arhetipu Hčerke se razvije naša zmožnost odnosnosti. Rane, ki so zadane v času tega arhetipa onemogočajo zdrave odnose v odraslosti in preprečujejo izkušnjo odnosa z Božanskim. slika: Josephine Wall

V arhetipu Hčerke se razvije naša instinktivnost, zdravo vrednotenje sebe, ki je predpogoj za razvoj odnosnosti. V arhetipu Dekleta nam menstrualni cikel vzbudi zanimanje za odnosnost – s svojo notranjostjo in drugimi. Rane, ki so zadane v času arhetipa Hčerke in se poglobijo v arhetipu Dekleta, onemogočajo zdrave odnose v odraslosti in preprečujejo izkušnjo odnosa z Božanskim.
slika: Josephine Wall

Diski namreč učijo, da materialno obilje izhaja iz našega ljubečega in popolnega sprejemanja utelešenja in bivanja na Zemlji. Ko sprejmemo, da nam je bilo dano življenje, ko se duševno voljno utelesimo v svoje telo. Takrat tudi ljubeče in brezpogojno sprejemamo potrebe svojega telesa, saj jih ne dojemamo kot “nižje”, omejujoče, temveč kot normalne, naravne. Takšno sprejemanje svojega utelešenega telesa in njegovih potreb je pri večini nas oskrunjeno že ob rojstvu (in prej). Ko smo rojene medikalizirano, je s tem zlorabljenih mnogo naših zmožnostih, ki naj bi jih prvič izkusile ob rojstvu in ki naj bi predstavljale podlago za naše nadaljnje življenje. Če je otroku dovoljeno, da sam začne porod in nato vodi porod v svojem ritmu, se porod dogaja v skladu z njegovimi pričakovanji (v skladu z njegovim biološkim kontinuumom) in v skladu z njegovo pripravljenostjo in porod se mu vtisne v spomin kot prva izkušnja opolnomočenja, prva izkušnja uresničevanja svoje volje. Če pa se v porod posega (poseg je lahko energetski, miselni, psihološki ali pa konkretna medicinska intervencija), otrokova zmožnost voditi porod glede na svoje potrebe in voljo ni uslišana in tako dobi prvo sporočilo, da ni zmožen, da si ne zasluži, da se mu prisluhne, da je podrejen. Njegov potencial ob porodu ni uresničen. Ustvari se praznina, na kateri se njegovo življenje začne graditi. (Seveda lahko tak začetek kasneje pozdravimo.)

Naša družba otroke dojema kot prirojeno slabe, manipulativne, asocialne in se do njih tudi tako vede. S takšnim vedenjem pa v otroka, ki je prirojeno socialno bitje, ima prirojeno željo ustrezati in pripadati skupnosti in biti kooperativen, vnese nesorazmerne količine nezdravega sramu, krivde in slabe vesti. Otrok (arhetip Hči) namreč dobi sporočilo, da tako kot je sam po sebi, ni v redu, ampak je z njim nekaj hudo narobe – od tod nezdravi občutki pretiranega sramu, krivde in slabe vesti in od tod nezmožnost zaznavanja sebe, občutek, da sem “jaz” le skupek megle, brez mej, nedefinirana, brez jedra, brez instinktov, brez notranjega védenja, na kratko brez občutka sebe, brez stika s svojimi čustvi, mislimi, mnenji, potrebami, željami, telesom.

Ko ranjene Hčerke preidemo prvi krvni misterij prve menstruacije, se naša ranjenost še poglobi – menstrualni cikel, ki je prišel, da poglobi naše veselje do sebe, do raziskovanja sebe in sveta, ni našel tega veselja, zato je poglobil žalost, izgubljenost in zmedo –  zaradi izgubljenega stika s svojo notranjostjo in izkrivljenega vrednotenja sebe ne moremo vzpostaviti stika z Boginjo. In tako postanemo plen.

Zloraba notranje praznine v imenu “duhovnosti”

Ta naša notranja praznina, ki jo spremlja občutek nedefiniranosti, brezmejnosti (v negativnem smislu – brez mej, ki ščitijo), meglenosti, nas ustvarja lahek plen za zlorabo. Patriarhalna religija se je tega dolgo časa posluževala. Pravzaprav je notranjo praznino v ljudeh tudi ustvarjala, saj so le tako lahko vodljivi. Zdrav, suveren človek ne more nikoli nasesti nečemu, kar je v nasprotju z njegovim (duhovnim) instinktom. O tem smo že govorile v članku Duhovni instinkt in ženska duhovnost:

Ženska (ali moški) na kolenih, v cerkvi - stavbi institucije. Duhovni instinkt (odnos z božanskim) je nadomeščen z zunanjo avtoriteto, ki usmerja razmišljanje, čustvovanje in vedenje posameznika. Takšen odnos (ki temelji na prepričanju, da posameznik v sebi nima zmožnosti misliti, čustvovati in se vesti v skladu s sabo) najdemo še v disfkunkcionalni vzgoji otrok.

Ženska (ali moški) na kolenih, v cerkvi – stavbi institucije. Duhovni instinkt (odnos z božanskim) je nadomeščen z zunanjo avtoriteto, ki usmerja razmišljanje, čustvovanje in vedenje posameznika. Takšen odnos (ki temelji na prepričanju, da posameznik v sebi nima zmožnosti misliti, čustvovati in se vesti v skladu s sabo) najdemo še v disfkunkcionalni vzgoji otrok.

Dandanes smo ženske (in tudi moški!) precej “zamašeni” (zademfani, bi rekla draga Sestra Eva Luna) v tistem centru, ki se mu reče “duhovni instinkt”. Tisočletja so se namreč neke sile (saj vse vemo, katere) trudile, da bi se ta center zademfal. Tisočletja smo bile učene (in učeni), da je duhovnost izvira iz zunanjosti, od neke avtoritete, ki potrdi, kateri občutki, izkušnje so pravilni in kateri ne; ki predpiše nauke, v katere je potrebno verovati (!), ki celo sankcionira, kaznuje vse, ki si drznejo tej avtoriteti zoperstaviti (na žalost vemo, da so bili pregoni heretikov – na primer Katarov, sledilcev Starih Poti (“poganov”), itd – orodja za centraliziranje oblasti, za izločanje gibanj, ki bi odjemala sledilce instituciji, ki si je priborila najmočnejši položaj. Torej na prvem mestu NI bilo resnično preganjanje določenega nauka. Tako so stvar dojeli verjetno le preprosti ljudje in zagnani in naivni člani institucije, katerih zavest ni prodrla do spoznanja resničnih interesov svoje institucije).  

Ženske (in moški) smo bili skozi zgodovino učeni, da nimamo duhovnega instinkta, kar z drugimi besedami pomeni, da ne moremo vzpostaviti odnosa z Božanskim. Naravo, sporočila in voljo božanskega nam posreduje zunanji posrednik – duhovnik, moški duhovnik. S tem ne le, da se je preprečeval naš stik z Božanskim – vitalni in bistveni stik, ki ga potrebuje vsako bitje – s tem se je ohranjalo naše nezdravo, nefunkcionalno stanje, ki povzroča trpljenje in telesne bolezni. Ne le, da je nekdo drugi posredoval naravo, sporočila in voljo Božanskega, v resnici sploh ni posredoval, temveč je predstavljal svojo podobo Božanskega ter sporočila in vodstvo, ki so bila v korist njemu. Kot smo ugotavljale v članku Poganstvo in ženska duhovnost

Ko je bilo poganstvo izenačeno z brezbožnim – z odsotnostjo odnosa z Božanskim (in za poganstvo religije imenujejo kar vse religije, ki niso one), je bila ženska notranja, intimna, duhovna izkušnja razvrednotena. Razvrednotena je bila pot “Dekle, Mati, Modra Ženska”. Vpeljana je bila pot “Večna Poslušna Deklica”. Patriarhalna religija vpeljuje avtoritete. Toda to niso Modre Ženske in Modri Možje, temveč avtoritete, ki vladajo s strahom – njihovo orodje je izobčenje, kaznovanje. Ko so avtoritete začele uporabljati takšna orodja, smo se ženske začele bati svoje notranjosti. Bati smo se začele svoje intuicije, svojega notranjega védenja, vodstva. Na kratko: dvomiti smo začele vase. To pa je nekaj najhujšega, kar lahko človek naredi človeku: da vsadi vanj dvom vase, sumničavost do lastne notranjosti in sovraštvo do svojega Glasu

Odnos z Božanskim je globoko intimen (Kako vzpostaviti odnos in kaj je duhovna izkušnja?) 

Nihče ti ne more opisati Božanskega ali narave odnosa z Božanskim. Vsekakor tudi nihče ne more namesto tebe zate vzpostaviti stik z Božanskim. Lahko te beseda, dejanje, zapis nekoga navdahne ali deluje kot tisti ključni katalizator, ki sproži zorenje, ki je že bilo v tebi in ki se razlije v poln odnos z Božanskim, ni pa res, da potrebuješ nekoga, da te nadzoruje, vodi, vrednoti tvojo izkušnjo in ti govori, kaj je prav in kaj je narobe. 

Odnos z Božanskim je globoko intimna izkušnja. Je neviden odnos, ki se dogaja v tvoji notranjosti. Zaznajo ga le redki, senzitivni, ki imajo tudi sami poln odnos z Božanskim in ko se prepoznate, vas navda občutek sestrstva/bratstva, ki se razodene kot odpiranje srca, občutek ekspanzije v srcu in občutek globoke hvaležnosti.

Odnos z Božanskim čudovito opisuje roman Alkimist Paula Coelha. Odnos z Božanskim nas navdaja z vsakodnevno hvaležnostjo, občutkom razširjajoče se topline in odpiranja v srcu, nam podarja vsakodnevna na-ključ-ja, ki nas vodijo bliže k sebi, bliže k svoji celostnosti in uresničitvi našega poslanstva (Osebne legende, kot pravi Coelho), daje nam občutek polnosti, čarobnosti in ganjenosti nad čudovitostjo Vesolja in Življenja. V članku Duhovni instinkt in ženska duhovnost smo spoznale: 

Odnos z Boginjo se porodi iz notranjosti, iz naših globin vznikne tako, kot je vzniknila Afrodita iz morske pene in Yemanya iz morskih valov. Porodi se iz globoke ljubezni in vroče strasti do sebe, ki jo rodimo v svojih maternicah - organih odnosnosti.

Odnos z Boginjo se porodi iz notranjosti, iz naših globin vznikne tako, kot je vzniknila Afrodita iz morske pene in Yemanya iz morskih valov. Porodi se iz globoke ljubezni, vroče strasti in praznovanja sebe, ki jo rodimo v svojih maternicah – organih odnosnosti.

Duhovnost naj bi bila živa izkušnja, ne pa ideologija. Jungova glavna kritika krščanstva (in drugih “razodetij”) je, da se dojema kot ultimativno, dokončno razodetje, ki je končna resnica in ga ni moč preseči. Takšno dojemanje, pravi Jung, historično (Bog je v določeni točki ustvaril svet in to je to; v določeni točki se je utelesil in to je to; itd) ter transcendentno (Bog je zunaj stvarstva), blokira ☽🌕☾ spiraljenje🌕☾ duhovnega procesa in zamaši duhovni instinkt. Še posebej za ženske je to zelo pomemben uvid.

Ženske namreč v svojem telesu in svoji psihi nosimo kodo cikliranja, spiraljenja, umiranja in prerajanja. Ko je religija zapovedala dokončnost, je sterilizirala našo vitalno psihično lastnost – cikliranje. Ko je religija zapovedala transcendentnost, je povzročila trpljenje ženskam, ki ne morejo tako preprosto kot moški ločiti telesa od duha, saj ne morejo ignorirati (duhovnih) sporočil, ki jih njihovo telo kriči! med biološko-duhovnimi prehodi menstruacije, poroda in menopavze. 

Da bi si dovolile to čudovito izkušnjo, ki je rojstna pravica vsakega človeškega bitja in bi morala biti norma za vsako človeško bitje, moramo verjeti, da smo vredne takšne sreče in se tako tudi vesti. To pa pomeni zdravljenje arhetipov svetle ženskosti, zdravljenje svoje instinktivnosti, odnosnosti. Torej je meditiranje, takšne in drugačne tehnike, obredovanje, itd. popolnoma nekoristno in neplodno pri vzpostavljanju odnosa z Božanskim. Vse to so čudovita sredstva, ko smo se že vrnile v odnos z Božanskim. Pred tem pa se mora najprej zgoditi uvid v našo ranjeno odnosnost, ranjeno svetlo ženskost, zdrava jeza nad tistim, kar nam je prizadejalo rane in žalovanje za tistim, česar nismo prejele. Kot pravi jungovski psihoanalitik in duhovnik John P. Dourley, ki smo ga citirale v članku Hčerke očetov: fizične, psihološke in duhovne posledice zanikanja ženskosti, ki govori o zdravljenju ranjene ženskosti: 

“Žrtve “svete nedotakljive nerazumljivosti” so pogosto soočene z možnostmi “ne-zmage”. Lahko stiskajo svoje zobe in se fanatično obešajo na breme “razodete resnice”, ki v njih ne najde nobene izkustvene resonance. To jih razceplja med zahteve njihove vere in zahteve njihove človeškosti in možnosti zorenja. Ali pa so potegnjeni, pogosto od notranjih zahtev po polnejšem in bolj uravnovešenem življenju, v vzorce zanikanja. V jeziku njihovih lastnih osiromašenih teoloških opcij je tako zanikanje označeno za “ateizem”. Neredko to nosi s seboj trdovratno krivdo, ker so zapustili to, kar bi konec koncev lahko bilo edino pravo razodetje – toliko bolj pravo, ker je nerazumljivo.”

Zdravljenje, celjenje, postavljanje mej, vzpostavljanje asertivnosti, zdrave ranljivosti, zdrave intimnosti – pot, ki je pogosto trnova in se ji zato raje izogibamo. Nekatere v cinizem in intelektualizem, druge v sanjarjenje in fantaziranje, o princu na belem konju recimo, tretje v vdanost v usodo, četrte v vdanost zunanjim avtoritetam… A nič od tega nas ne zadovolji, kar slej ko prej ugotovimo. In se pogumno odpravimo na trnovo pot, kajti na koncu te poti nas čaka Ona – Božanska Mati s svojim obilnim naročjem, polnim Ljubezni, Modrosti in Čarobnosti. 

© Ana Drevenšek

slika: Janina Angel Bath

slika: Janina Angel Bath

Približuje se praznik Samhain, praznik Smrti, Razgradnje, ki obnavlja, ki izkristalizira Modrost, da jo v naslednjem ciklu ponesemo na višjo raven Spirale. Ob Samhainu, ki se bo letos zgodil 8. novembra (ko bo Sonce na 15° Škorpijona), so tančice med svetovi najtanjše – to so tančice, ki nas ločujejo od uvida naših ran, ki nam preprečujejo stik s tistim, kar je na drugi strani tančic – našim polnim potencialom, Božanskim, ki ljubi, blagoslavlja, vodi. V času okoli Samhaina, med 29. oktobrom in 12. novembrom sem se odločila ponuditi posebno branje Tarota z metom “Dekle, Mati, Modra Ženska”, ki daje uvid v arhetipe naše ženskosti, v našo svetlo in temno ženskost, njune rane in priložnosti za rast in stik s sabo in Boginjo. Posebna cena v tem času je le 30 €. Več informacij TUKAJ. Vabljene!

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš duhovno izkušnjo, odnos z Božanskim? Žensko duhovnost? Kakšno vlogo imajo v tvojem življenju sram, kriva in slaba vest? Kako si se/se spopadaš z njimi? Na kakšen način se povezuješ z Božanskim? Kakšna je bila tvoja pot tkanja stika z Božanskim? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Cikel Materinskih krogov od septembra do decembra 2015, več informacij TUKAJ. 

Delavnica arhetipov temne ženskosti, 7.11. 2015, več informacij TUKAJ.

Branje ženskega Tarota, več informacij TUKAJ.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Ženske gradijo za ženske

boginja zemlja

slika: Elena Moskaleva

Ženska duhovnost je utelešena duhovnost. Je duhovnost materializacije, rojevanja duhovnega v materijo, pretakanja duhovnih prepletov v materialne preplete. Naša notranja potovanja ne ostanejo le notranja, za svoja spoznavanja se ne umikamo iz utelešenega življenja in njegovih potreb in naravnih zakonov. Konec koncev smo ženske nosilke človeštva. Naša telesa ustvarjajo novo življenje, nato pa ga s svojo iz telesa izvirajočo intuitivnostjo, cikličnostjo in zaznavanjem naravnih zakonov vzgajamo ter tako na novemu človeku pustimo pečat prizemljenosti, spoštovanja življenja in zlitosti z naravnimi cikli Zemlje

Ta četrtek bo v Rdečem Šotoru predavanje in ženski krog z naslovom Ženske gradijo za ženske. Olga Boldcrayon nam bo predavala o naravni gradnji, tehnikah in materialih in možnostih gradnje za ženske. Predstavila nam bo tudi svoj projekt Ženske gradijo za ženske, katerega namen je zgraditi umaknjen prostor v naravi za odmik in samoto ženske ter nas povabila k sodelovanju. Predavanju bo sledil ženski krog, v katerem bomo razmišljale o pomenu in stigmatizaciji samote in umika sodobne ženske. Več informacij TUKAJ

As diskov v klasičnem Tarotu.

As diskov v klasičnem Tarotu.

Tarot je sestavljen iz Velike in Male Arkane. Mala Arkana je predhodnica igralnih kart in je sestavljena iz 4 “barv”: kelihov, mečev, palic in diskov. Vsaka barva pripada enemu elementu. Kelihi so voda (čustva, intuicija, občutki, vizije), meči zrak (um, intelekt), palica ogenj (življenjska/kreativna/spolna energija, strast) in diski zemlja (telo, prizemljenost, materialni svet).

Diski ne utelešajo prizemljenosti, kot si ponavadi razložimo ta pojem; kot materializem, mojstrstvo v materialnem svetu, obvladovanje materialnih vzvodov. Diski predstavljajo veliko več. 

Diski so duhovno utelešenje. Potovanje diskov od Asa do Šamana (Kralja) predstavlja proces popolnega utelešenja na Zemlji, popolnega sprejetja svojega utelešenja, popolnega sprejetja Zemlje in zakonov bivanja na Njej. Predstavlja proces zlivanja duhovnega védenja z vsakodnevnim življenjem v telesu. 

Problemi z materialnim obiljem, ki jih ponavadi povezujemo z diski, so le majhen delček, le delna manifestacija celotnega pomena diskov. Diski namreč učijo, da materialno obilje izhaja iz našega ljubečega in popolnega sprejemanja utelešenja in bivanja na Zemlji. Ko sprejmemo, da nam je bilo dano življenje, ko se duševno voljno utelesimo v svoje telo. Takrat tudi ljubeče in brezpogojno sprejemamo potrebe svojega telesa, saj jih ne dojemamo kot “nižje”, omejujoče, temveč kot normalne, naravne. Takšno sprejemanje svojega utelešenega telesa in njegovih potreb je pri večini nas oskrunjeno že ob rojstvu (in prej). Ko smo rojene medikalizirano, je s tem zlorabljenih mnogo naših zmožnostih, ki naj bi jih prvič izkusile ob rojstvu in ki naj bi predstavljale podlago za naše nadaljnje življenje. Če je otroku dovoljeno, da sam začne porod in nato vodi porod v svojem ritmu, se porod dogaja v skladu z njegovimi pričakovanji (v skladu z njegovim biološkim kontinuumom) in v skladu z njegovo pripravljenostjo in porod se mu vtisne v spomin kot prva izkušnja opolnomočenja, prva izkušnja uresničevanja svoje volje. Za mamo ima tak spontan, nemoten porod enak učinek. Če pa se v porod posega (poseg je lahko energetski, miselni, psihološki ali pa konkretna medicinska intervencija), otrokova zmožnost voditi porod glede na svoje potrebe in voljo ni uslišana in tako dobi prvo sporočilo, da ni zmožen, da si ne zasluži, da se mu prisluhne, da je podrejen. Njegov potencial ob porodu ni uresničen. Ustvari se praznina, na kateri se njegovo življenje začne graditi. (Seveda lahko tak začetek kasneje pozdravimo.)

10 diskov v ženskem Tarotu Motherpeace, ki ga uporabljam za branja Tarota za ženske v Rdečem Šotoru. Predstavlja naše duhovno rojstvo na Zemljo - ko v polnosti sprejmemo svojo utelesitev in svoje življenjsko poslanstvo.

10 diskov v ženskem Tarotu Motherpeace, ki ga uporabljam za branja Tarota za ženske v Rdečem Šotoru. Predstavlja naše duhovno rojstvo na Zemljo – ko v polnosti sprejmemo svojo utelesitev in svoje življenjsko poslanstvo.

S takšno dediščino, ki jo ima večina nas, kasneje v življenju težko občutimo obilje, ki nam po naravi pripada. (Živali na primer nimajo slabe vesti iskati in/ali zahtevati hrano, počitek, udobje, medtem ko imamo ljudje pogosto občutek, da si tega ne zaslužimo ali pa da si zaslužimo le z garanjem in trpljenjem.) Kasneje, v času arhetipov svetle ženskosti (od rojstva do materinstva; arhetipi pa nimajo le kronološkega pomena, so tudi arhetipi menstrualnega cikla ali drugih procesov/ciklov) naj bi gradile na temelju prvega opolnomočenja in uresničenja svoje volje ob porodu. Moč svoje volje – življenjskega impulza, želje po življenju, po utelešenju, po izkušanju podarjenega življenja – naj bi razvijale, spoznavale, ozaveščale in zavestno uporabljale. Skozi arhetipe svetle ženskosti naj bi razvijale proces palic (ognja) v Tarotu – zmožnost čutiti v sebi strast po življenju in delovati v skladu z njo. Ta proces nam omogoča popolno utelešenje in sprejemanje zemeljskega življenja in posledično radostno in izpolnjujoče življenje na Zemlji.

Večinoma pa neupoštevanju ob rojstvu (ali že ob spočetju, v obliki “prisilnih” spočetij, ki ne upoštevajo volje duše po življenju, o tem kdaj drugič) sledi cela kopica NE-jev. Ne tekaj naokrog, ne igraj se s tem, ne sprašuj tega, ne govori toliko, ne prijemaj tega, ne hodi tja. Bodi na miru, bodi tiho, bodi pridna. Ubogaj. Osreči mamico in atija. Itd itd itd.

Ko smo deležne takšne nadgradnje prvega neupoštevanja ob rojstvu, se naš proces palic ne more uresničiti. In posledično ne zmoremo v polnosti sprejeti svoje utelešenosti. Naše jedro je namreč razočarano, neuresničeno, prazno in žalostno.

Grška Boginja Hestia (na sliki) in keltska Boginja Brigid sta Boginji Ognja - čuvajki svetega notranjega ognja, ki je naša želja, da živimo in je naš duhovni ogenj - želja po spoznavanju. Zelo pomembno je, za nas sodobne ženske, da obudimo ta ogenj!

Grška Boginja Hestia (na sliki) in keltska Boginja Brigid sta Boginji Ognja – čuvajki svetega notranjega ognja, ki je naša želja, da živimo in je naš duhovni ogenj – želja po spoznavanju. Zelo pomembno je, za nas sodobne ženske, da obudimo ta ogenj!

V Rdečem Šotoru zato dajemo velik pomen arhetipom svetle ženskosti in procesu palic. V provokativnem zapisu Eva Luna Prusnik razmišlja o resničnem pomenu mladosti – kot obdobju, ki ima sveto poslanstvo negovati in razvijati Sveti notranji Ogenj (željo živeti! in željo duhovno spoznavati):

Mladina.
Kje je naš ogenj za spreminjanje sveta,
za sežiganje nepotrebnih vzorcev.
Kje je strast, da jo uporabimo za dvig zavesti?
Kje je aktivnost, ki jo Zemlja potrebuje?
Zakaj smo samo mamini sinčki in očetove hčerke ali pa umetno odrasli, igramo vloge, ki nam ne pašejo…
Kje je zanos in učenje o cikličnosti Energije, Sinergije, Sveti Ženskosti, vseobsežni povezanosti in prepletenosti?
Kje Zavest in Vedenje?
Spiralna percepcija?
Znanje o Zemlji, učenje herbalizma, naravne gradbe, kje je medgeneracijsko povezovanje, ponižnost ega, radoživost, kri, kosti, menstruacija, libido?
Bosonogi ekstatični ples, povezovanje skozi obrednost, petje, igra?
Tudi meni je lahko, vzeti lsd, napiti se do bruhanja, kaditi travo in cigarete ter usmerjati pozornost navzven.
Biti kul, umetniška hipsterka ali hipi, ki si pušča dlake pod pajzduho, ker je zdej to moderno.
Lahko mi je zbežati v svoj svet in hoditi ven, pa zlorabljati telo in kriviti vse ostale.
Kaj pa malo več od mene, od tebe? Kje si, mladec, kje si mladenka… Se vprašaš katera sila te vodi?
Bedno mi je, biti mlada. Iskreno. Toliko ognja imam, pa tako daleč od svojih vrstnikov sem, ker se odločim živeti drugače in ceniti sebe in svoje telo. Ozaveščati izkušnje in jih ne v nedogled ponavljati. Sita sem te metelkove, pizda. Vsi pijani, nadrogirani. Mulci, ki ne znajo biti Mladi. MLADI V PRAVEM POMENU BESEDE. Čas je da se zbudimo, dragi vrstniki in pustimo starce in njihove vzorce. Mi smo
Nova generacija, ne igrajmo igre Odraslih, ki so v navidezno zrelost zapakirani neozaveščenci. Zakaj ima beseda biti mlad, tako manjvreden, negativen podton, paglavca, ki nima pojma o življenju. A lahko že to spremenimo, prosim? Biti mlad naj bo carsko! Izpolnjujoče! Ne pa sram vzbujajoče. Mlad in neumen, mlad in nespameten… Ostra sem, pa naj bo. Dovolj imam. Mislim, kam leti osredotočenost. Na to kateri parfum si bom kupila ali pa kateri cropped top? Ali pa, a bom kul če bom sedaj prižgala to cigareto in seksala na wc-ju, kaj bom sedaj ko odraščam levičarka ali desničarka, hmmmmm… Bom lepo kupila mladino, malo prebrala na wikipediji, pa bom super bogata ovčjega znanja diskutirala ob zviti cigareti v kavarni, o tem kakšen naslednji korak je naredila vlada. Ni to način no. Znamo drugače, ne igrajmo igre, ki ni za nas. Vključujmo se drugače, zares raziskujmo. Ne podlezimo manipulacijam. Dajmo, poglejmo in Vidimo, skozi tančice iluzij … Nismo več v plenicah. Ozrimo se okoli, naj bo selfie odraz ognja in volje po spremembi, navznoter, navznoter, navznoter…
Ljubi moji, prvi korak ni najlažji, je pa nujen. Konec spanja, čas je Sedaj!

Manifest Mlade Ženske.

Ljubezen.

© Eva Luna Prusnik

Mati Zemlja. slika: Gilbert Williams

Mati Zemlja. slika: Gilbert Williams

Ko je naš ogenj ozdravljen, smo pripravljene sprejeti proces diskov. Mnoge od nas, ki smo še v procesu zdravljenja ognja, se ne moremo čisto povezati z vibracijo diskov, ne začutimo v polnosti njihove esence, zdijo se nam tuji. Večina sodobne in pretekle duhovnosti ne integrira diskov, kajti pogosto spregleda pomen ozdravitve ognja in gradi na trhlih temeljih.

Ko v polnosti sprejmemo ogenj in smo nato pripravljene sprejeti diske, v sebi začutimo imuplz k utelešenju svoje duhovne esence na Zemlji. Skozi diske se duhovno rodimo na Zemljo. Čeprav je naše telo že dolgo rojeno, končno v polnosti sprejmemo svoje utelešenje. To prinese pripravljenost slediti ciklom svojega telesa in Narave; globok notranji mir, ki je posledica razumevanja naravnih ciklov, ki nam prinese nenavezanost; zmožnost potrpežljivosti in vztrajnosti, ki sta potrebni na zemeljski sferi in ki nam pomagata graditi nove resničnosti korak za korakom. Mnogo skupnosti je skozi zgodovino utelešalo modrost diskov – to so (bile) skupnosti ljudi (na primer Eseni v Jezusovem času), ki so v celoti sprejeli proces diskov in so zato sprejeli neko skupno duhovno poslanstvo – posvečajo se gradnji nove resničnosti, novega življenjskega sloga, nove duhovne zavesti za ljudi. Takšni gradnji se je moč predati le z globokim sprejemanjem narave zemeljskega življenja in sprejemanjem zavesti Matere Zemlje.

Mati ZemljaKo ženske sprejmemo zavest Matere Zemlje in proces diskov, smo pripravljene ustvariti boljši svet za nas, za svoje moške in svoje otroke. Svojo duhovno izkušnjo utelesimo. Tako kot svojo ljubezen materializiramo skozi otroka, tako svoja spoznanja utelesimo skozi svoje sveto delo. V diskih naše delo, zemeljsko in vsakdanje, dobi svet pomen, postane daritev na oltarju Božanskega. Postanemo tiste, ki imamo notranjo moč stvari početi drugače: drugače jesti, se drugače oblačiti, rojevati otroke drugače, opravljati drugačna dela, z denarjem upravljati drugače, z ljudmi povezovati se na drugačne načine, . . . Ko naš ogenj še ni pozdravljen in še ne sprejmemo procesa diskov, nimamo notranje moči, da bi stvari počele drugače; nimamo moči postati na primer vegetarijanke, saj se nam zdi pretežko in prezahtevno; nimamo moči na primer roditi doma ali izbrati kraj, ki bo bolj spoštoval integriteto in svetost rojstva našega otroka; nimamo moči ločevati odpadkov, itd; smo polne izgovorov za kakršnekoli spremembe na zemeljski ravni. S tem ne želim obtoževati ali v nas zbujati slabo vest. Želim nam, vsem nam, razjasniti, da bomo moč za potrebne spremembe dobile spontano in neprisiljeno, discipline bomo zmožne spontano in brez napora, ko bomo ozdravile svoj ogenj in sprejele proces diskov. 

Olgino predavanje in ženski krog Ženske gradijo za ženske utelešata energijo diskov. Čas je, da ženske začnemo graditi boljši svet za ženske. Čas je, da ženske začnemo graditi novo resničnost za prihodnje generacije. Čas je, da začnemo graditi! Pridi, če v sebi čutiš klic diskov, njihov proces zlivanja duhovnega z zemeljskim. Pridi, če čutiš dovolj notranje moči, da svoje duhovnosti ne živiš več le znotraj sebe, za štirimi stenami svojega doma, temveč si pripravljena, da tvoje življenje v vseh aspektih začne odsevati tvoje notranje stanje, tvoj duhovni proces. 

Bližajoči se dogodki v Rdečem Šotoru:

Četrtek, 30.7.2015: Predavanje in ženski krog – Ženske gradijo za ženske. Več informacij TUKAJ.

Olgina predstavitev bo temeljila na podlagi izkušenj dela z naravnimi materiali v gradnji pri različnih projektih v Evropi. Slikovno bodo predstavljene najbolj priljubljene tehnike naravne gradnje. Pridobile boste znanje o materialu in nekaj osnovnih vzorcev in pravil, ki so pomembni pri gradnji iz naravnih materialov. Pogovorile se bomo tudi o potrebi po prostoru za odmik, nujnih lastnostih primernega prostora ter o stigmi in kontekstu samote ženske v sodobni družbi.

Petek, 31.7.2015 ob 17.30: Ženski krog materničnega petja z arhetipom Modre Ženske. Več informacij TUKAJ.

Tokrat, 31. julija, spoznavamo arhetip Modre Ženske. Modra Ženska je arhetipmojstrstva. V sebi vsebuje izkristalizirano modrost vseh prejšnjih arhetipov. Preden se prelevi v Temno Mati (ki že postaja Hči) in se popolnoma umakne vase in proti portalu med svetovi, je Modra Ženska še na voljo družbi, za vodstvo, nauke, vzor. Modra Ženska je arhetip prave mere, pravičnosti, spontane in preproste intuitivnosti. Je mogočen arhetip. Predstavlja samozavestno, utelešeno in spokojno žensko modrost. Samo je. Ničesar ne ponuja, a izžareva toliko, da se mnogi obračajo k njej. Čeprav je prisotna v svetu, že prisluškuje nagovorom Prehoda. Vse ženske imamo v sebi seme Modre Ženske, ne glede na starost. Če jo skozi svojo cikličnost sprejemamo, se lahko v zrelih letih razcveti v mogočno Modro Žensko! Več pa na delavnici!

Branje ženskega Tarota, otvoritvena cena 20€, PODALJŠANA do 15. avgusta, Marijinega dneva. V Naravi, pri tebi doma in po novem tudi po SKYPE-u

Sepmtebra se začne nov cikel Materinskih krogov. Več informacij TUKAJ.

Oktobra in novembra ponovno sklop delavnic arhetipov svetle in temne ženskosti. Več informacij TUKAJ.

© Ana Drevenšek 

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kakšen je tvoj proces palic in ognja? Kako doživljaš svojo notranjo željo po živeti in spoznavati? Kakšni so tvoji arhetipi svetle ženskosti? Na kakšen način si obnovila svoj ogenj? Kakšen je tvoj odnos do zemeljskosti, do energije diskov? Kako dojemaš prizemljevanje, prizemljenost? Kako dojemaš itegracijo oziroma odnos med duhovnim in zemeljskim? Napiši v komentar!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Duhovni instinkt in ženska duhovnost

Polna Luna v Strelcu

Danes ob 18.21 nastopi polna Luna v Strelcu. Strelec je znamenje širine. Širine v vseh oblikah. Telo naredi podobno Veneri, obilno v svoji plodnosti, gostoljublju, radosti, sočnosti. Duha naredi visokoletečega, globoko dojemljivega, sprejemljivega. Zato pravijo tudi, da je Strelec znamenje religije, filozofije. Le-te naj bi bile izraz veličine duha, skupek izkušenj in spoznanj duha. Vendar religije in filozofije pogosto postanejo dogmatične, okostenele, same sebi namen, najhuje pa – postanejo orodje neke gospodarsko-politične ideologije, gibanja…

Toda Strelec je znamenje esence religije in filozofije – tiste žive esence, ki omogoča duhu, da živi, zaznava, doživlja, ozavešča, spoznava, razume, se širi. Polna Luna želi lastnosti Strelca obelodaniti. Pokazati čisto vsak skrit kotiček njegove energije, popolnoma razkriti njegovo sporočilo. Njen namen je, da ozavestimo pomen Strelca, da osvetlimo dele v duši, ki mu pripadajo.

Duhovni instinkt izhaja iz notranjosti, je univerzalni, večen del naše psihe. Bojimo se mu prisluhniti, saj smo bile pogojene v strah pred notranjim glasom in obračanje na zunanjo avtoriteto.  slika: Ignacio Serrano

Duhovni instinkt izhaja iz notranjosti, je univerzalni, večen del naše psihe. Bojimo se mu prisluhniti, saj smo bile pogojene v strah pred notranjim glasom in obračanje na zunanjo avtoriteto.
slika: Ignacio Serrano

Duhovni instinkt

Zato želim današnji članek posvetiti osvoboditvi (kar počne polna Luna) resnične esence religiozne/duhovne izkušnje v nas ženskah (kar nam omogoča Strelec). Dandanes smo ženske (in tudi moški!) precej “zamašeni” (zademfani, bi rekla draga Sestra Eva Luna) v tistem centru, ki se mu reče “duhovni instinkt”. Tisočletja so se namreč neke sile (saj vse vemo, katere) trudile, da bi se ta center zademfal. Tisočletja smo bile učene (in učeni), da je duhovnost izvira iz zunanjosti, od neke avtoritete, ki potrdi, kateri občutki, izkušnje so pravilni in kateri ne; ki predpiše nauke, v katere je potrebno verovati (!), ki celo sankcionira, kaznuje vse, ki si drznejo tej avtoriteti zoperstaviti (na žalost vemo, da so bili pregoni heretikov – na primer Katarov, sledilcev Starih Poti (“poganov”), itd – orodja za centraliziranje oblasti, za izločanje gibanj, ki bi odjemala sledilce instituciji, ki si je priborila najmočnejši položaj. Torej na prvem mestu NI bilo resnično preganjanje določenega nauka. Tako so stvar dojeli verjetno le preprosti ljudje in zagnani in naivni člani institucije, katerih zavest ni prodrla do spoznanja resničnih interesov svoje institucije). 

Zaradi te “zamašenosti” se močno bojimo prisluhniti svojemu duhovnemu instinktu in slediti temu, kar nam pravi. V naših kosteh še živi spomin na preganjanje, ko smo poslušali svoj duhovni instinkt. Pogosto je naša pogojenost tako močna, da se morda znebimo vpliva avtoritarnega monopola ene institucije, pa le začnemo slediti nekemu drugemu nauku. Toda v resnici se ni zgodilo nič – naš duhovni instinkt še vedno ni prebujen – le svojo pogojeno sledljivost (nenaravno sledljivost!) smo preusmerili k drugi avtoriteti. 

Današnji članek zato posvečam obuditvi našega duhovnega instinkta in obuditvi naše naravne neustrašnosti. Ženske, čas je! 

Pred nekaj dnevi sem brala zelo zanimiv članek Cynthie Garrity-Bond (feministične teologinje in socialne eticistke) o fenomenu na Irskem; o sprejetju zakona za istospolne poroke v državi, kjer se več kot 80% prebivalstva istoveti za katolike. 

Cynthia je omenila zanimiv koncept, ki je prebudil mojo pozornost. Sensus fidei. To je koncept v krščanski teologiji, ki pomeni nekako “razum verujočih”, “smisel verujočih”. Mednarodna teološka komisija ga definira kot: “Sensus fidei je neke vrste duhovni instinkt, ki omogoča verujočemu, da spontano presoja, ali je določen nauk ali praksa v skladu z Evangelijem in apostolsko vero. Globoko je prepletena z vrlino vere samo; teče od in je v lasti vere. Primerja se z instinktom, saj v osnovi ni posledica razumskega preudarjanja, temveč je spontano in naravno védenje, neke vrste zaznava (aisthesis).”

Cynthia pravi, da se je na Irskem tak izid lahko zgodil le zato, ker so tamkajšnji kristjani vklopili svoj sensus fidei. Seveda lahko sensus fidei interpretiramo na mnoge načine. Predpostavljam lahko, da ga Cerkev ne razlaga tako kot Cynthia. Poudarja namreč, da je sensus fidei instinkt, ki pomaga verujočemu presoditi, ali je nek nauk/praksa v skladu z Evangelijem in apostolsko vero – ki pa ju seveda določa Cerkev. Tako je sensus fidei bolj nek kriterij dobro ponotranjenega cerkvenega nauka, ne pa nekaj živega, človečnega, nevezanega na Cerkev.

Toda tako kot Cynthia tudi jaz v sensus fidei vidim resnični duhovni instinkt, ki je univerzalen in ga poseduje vsak človek. Instinkt, ki ima moč, da osvobodi vsakega posameznika iz jarma prestrašene pogojenosti, ki ima moč, da oživi! duha, očisti vid, sluh in omogoči čisto zaznavo duhovnega.

Hči očetov se mora povezati s svojo krvjo. Tako krvjo kot simbolom telesnosti, kot krvjo, ki je simbol celovite, avtentične ženskosti, božanske ženskosti. slika: Liza Paizis

Hči očetov se mora povezati s svojo krvjo. Tako krvjo kot simbolom telesnosti, kot krvjo, ki je simbol celovite, avtentične ženskosti, božanske ženskosti. slika: Liza Paizis

Hčerkam očetov

Ta članek je še posebej posvečen ženskam, ki se identificirajo s krščansko (ali drugo) vero, toda v sebi čutijo ščemenje duhovnega instinkta, ki jim govori, da je v njihovi veri premalo prostora za žensko, Žensko in Boginjo. Zavedam se, da je ta proces začetka poslušanja svojega duhovnega instinkta znotraj ustanove, kot je Cerkev, težak, lahko boleč, lahko se zdi skoraj nemogoč. Morda se zdi na začetku celo bogoskrunski! John P. Dourley, katoliški duhovnik in jungovski psihoanalitik je o težavnosti in bolečini tega procesa povedal: “Če in ko je fanaticizem presežen, rezultati niso vedno zgolj blagodejni. Izgubi kakršnekoli tolažbe, ki jo je do zdaj ponujala tako imenovana vera, lahko sledijo vzorci depresije in praznine, čeprav je paradoksno depresija pogosto spremljana z besom nad žrtvovanji dvomljivemu Bogu te vere in njegovim ostrim moralnim zahtevam, ki so zdaj občutene kot sovražne polnemu izrazu človeškega življenja in duha. Ko nekdo zaupa neki religiji in nato začne postajati bolj zavestno bitje, ko trdo dela, da bi častil simbole in obljube te religije, in v tem procesu postane zavesten temačnosti te religije, kar se prevede v občutek izdanosti, je jeza naravni odziv. Vendar jeza zahteva dejanje razrešitve.

Seveda je posvečen tudi drugim hčerkam očetov. Kajti, nikakor ne želim sporočiti, da le ženske, identificirane z abrahamskimi ali drugimi podobnimi religijami, potrebujejo uvide o duhovnem instinktu. Potrebujemo jih hčerke očetov vseh vrst. Vse ženske v sodobni družbi smo hčerke očetov. Kajti moško-osrediščena miselnost in filozofija sta prepojila vse aspekte našega življenja – znanost, družbene vrednote, vrednote medosebnih odnosov, dojemanje vzgoje, itd. Tako smo bile vse subtilno vzgojene v moško-osrediščen model. Tudi če je naša družina že generacije nazaj zapustila patriarhalno religijo ali zavrnila njene do žensk, življenja, narave sovražne poglede, so na psihološkem nivoju še zmeraj ostanki patriarhalnega mišljenja. Ženske smo tako na primer vzgajane v prepričanje, da je intelektualizem superiorna dušna sposobnost, da naša cikličnost in druga stanja zavesti niso pomembna, ali pa so celo infantilna in nekoristna. Tudi takšne hčerke očetov potrebujemo meditacijo o duhovnem instinktu

Zadnjič sem razmišljala, kaj bi se moralo zgoditi, da bi Marijo Magdaleno nehali dojemati kot spokorjeno prostitutko – predvsem v krščanskih krogih. In prišla je misel, da je morda arhetip spokorjene grešnice nekako povezan s transformacijo intelektualističnih hčerk očetov. Morda je “spokoritev” Marije Magdalene tisto, kar čaka z moško energijo identificirane hčerke očetov; spokoriti se moramo pred svojo ženskostjo, pred Boginjo; ker smo jo zavračale, zasmehovale. Marija Magdalena naj bi namreč bila grešna zaradi spolne energije – največje moči ženskosti. Ko je spolna energija uporabljana za destruktivne namene, se mora “spokoriti”. Prav tako kot je pri hčerkah očetov intelekt uporabljan za destruktivne namene. Morda bo, ko se bodo ženske vrnile k svojim koreninam, čas dozorel, da v Magdaleni vidimo to, kar resnično je – duhovna učiteljica, apostolka apostolom, enakovredna Jezusu. Ko se bomo ženske vrnile k svojim koreninam, bomo stopile v svoje mojstrstvo, ki ga uteleša Magdalena. 

Slika: Emily Balivet

Skupina žensk (coven) skupaj praznuje svojo duhovnost! Slika: Emily Balivet

(Ženska) duhovnost

Duhovnost naj bi bila živa izkušnja, ne pa ideologija. Jungova glavna kritika krščanstva (in drugih “razodetij”) je, da se dojema kot ultimativno, dokončno razodetje, ki je končna resnica in ga ni moč preseči. Takšno dojemanje, pravi Jung, historično (Bog je v določeni točki ustvaril svet in to je to; v določeni točki se je utelesil in to je to; itd) ter transcendentno (Bog je zunaj stvarstva), blokira ☽🌕☾ spiraljenje ☽🌕☾ duhovnega procesa in zamaši duhovni instinkt. Še posebej za ženske je to zelo pomemben uvid.

Ženske namreč v svojem telesu in svoji psihi nosimo kodo cikliranja, spiraljenja, umiranja in prerajanja. Ko je religija zapovedala dokončnost, je sterilizirala našo vitalno psihično lastnost – cikliranje. Ko je religija zapovedala transcendentnost, je povzročila trpljenje ženskam, ki ne morejo tako preprosto kot moški ločiti telesa od duha, saj ne morejo ignorirati (duhovnih) sporočil, ki jih njihovo telo kriči! med biološko-duhovnimi prehodi menstruacije, poroda in menopavze. 

Opazila sem tudi, da Cerkev razširja mnenje, da tisti, ki niso kristjani, nimajo odnosa z Božanskim (ne verujejo v Boga). Humorni sodobno-poganski napis na to hudomušno odgovarja: “Verjamem v Boga, samo ne verjamem, da je starš samohranilec.” Ta ideja, da imajo odnos z Božanskim le kristjani, je podobna ultimativni naravi naukov abrahamskih religij. V obeh primerih gre za nekakšen monopol. Ženske torej, ki so skozi zgodovino skozi svoj duhovni instinkt doživljaje ženski obraz božanskega (o čerem govori tudi roman Rdeči šotor), so bile označene za krivoverke, grešnice. Duhovne/religiozne izkušnje ne moreš imeti, če nisi pod okriljem Cerkve! Takšno prepričanje je zares destruktivno. Jung je spodbujal kristjane, da presežejo ultimativnost svojih naukov ter sprejmemo druge duhovne poti kot enakovredne ter se od njih bogatijo. Šele tako se bo človeška duhovnost zares razcvetela v vsem svojem bogastvu. 

Bog Boginja Yin YangBožansko – Oče ali Mati ali oboje? 

Ena od stvari, na katere opozarja duhovni instinkt, je, da je Bog v abrahamskih religijah personalističen (je oseba) in je moškega spola (o njem se vedno govori v moškem spolu). Zakaj? Zakaj je Bog moškega spola? Ali to govori o večvrednosti moškega? Jada Pinkett Smith (žena igralca Willa Smitha) je od 12-letne deklice dobila vprašanje: “Gospa Jada, ali mislite, da bodo deklice sploh kdaj tako pomembne kot fantje, glede na to, da je Bog moški?” Kako bi odgovorili takšni deklici zdravorazumsko (ne s koncepti “svete nerazumljivosti”, ki jo je Jung zaznal v prevladujoči konzervativni dogmatični krščanski teologiji), iz tistega mesta v duši, ki je sensus fidei (duhovni instikt)? 

Osho je o tem, katerega spola je Bog, povedal tole: “Ko oseba globoko meditira in se razsvetli, postane mati. Buda je bolj podoben materi kot očetu. Krščanska asociacija na besedo oče ni najbolj relevantna, niti lepa. Klicati oče Božansko zveni malo mačistično. Če obstaja Bog, je lahko le mati, ne oče. Oče je nekaj zelo institucionalnega. V naravi oče kot tak ne obstaja. Če vprašaš kakšnega lingvista, ti bo povedal, da je beseda stric starejša kot beseda oče. Strici so obstajali prej, saj nihče ni vedel, kdo je oče. Institucija očeta se je v človekovem življenju pojavila, ko se je vzpostavila zasebna lastnina. Je zelo krhka in lahko vsak čas izgine. Družba se spreminja in ta institucija lahko izgine kot so izginile že mnoge druge. Vendar bo mati ostala, ker je naravna.”

Materinski zdravi razum 

Mnoge duhovne feministke našega časa se strinjajo z njim. Rebecca Boon ugotavlja, kako je večina feministk zgrešilo, ko je tako strastno zavračalo materinstvo in prišlo celo do takih absurdnih zaključkov, da je ženski njena lastna biologija sovražna in jo je treba preseči. Materinstvo je ena največjih moči ženske, pravi Rebecca! Človeštvo v resnici ni razdeljeno na moške in ženske, temveč na matere in sinove. Kajti vsaka ženska je (vsaj potencialno) mati in vsak moški je sin matere, drugače ne more biti, pravi Rebecca Boon. Tudi Sara Ruddick, avtorica knjige Maternal Thinking (Materinsko razmišljanje) ugotavlja, kako globinski psihološki vpliv ima materinstvo na žensko oziroma na vsakogar, ki opravlja materinsko delo. Pravi, da skozi materinstvo razvijemo zmožnost realnega, praktičnega razmišljanja, odgovornost, zmožnost svoje mišljenje povezati s čutenjem (ne več misliti ločeno od čustev, občutkov, zaznav = intelektualizirati). Zato, pravi Sara, je materinsko razmišljanje izredno dragoceno in mora postati bolj vključeno v sodobno družbo – vključiti se mora v politično odločanje, itd, saj je materinsko razmišljanje lahko zares dojame pojme, kot so odgovornost, skupno dobro, itd.

Ženska je počelo stvarstva, ženska rojeva. Ženski um je skozi materinsko delo preobražen, postane izjemno močna sila ljubezni in zdravega razuma. Materinsko mišljenje je temelj družbe in lahko je njen rešitelj.

Ženska je počelo stvarstva, ženska rojeva. Ženski um je skozi materinsko delo preobražen, postane izjemno močna sila ljubezni in zdravega razuma. Materinsko mišljenje je temelj družbe in lahko je njen rešitelj.

Barbara Walker pove o ženskem zdravem razumu (v angleščini “common sense”, kar izhaja iz latinske besede “sensus”, ki je del besedne zveze “sensus fidei”) tole: “Spomniti se moramo, da je bila v starodavni matriarhalni miselnosti, ki jo lahko obnovimo skozi mite in legende, Boginja razumljena kot edini izvor urejenega, logičnega razmišljanja. Iz njenih intelektualnih daril ženskam so se rodile discipline, kot so matematika (kar dobesedno pomeni “materinska modrost”), koledarji (izvorno Lunini in menstrualni koledarji), sistemi meritev, glasbene in pesnitvene oblike, arhitekturne tehnike in mnoge druge vede za delo z umetnostjo in naravo. Starodavna grška beseda diakosmos, ki pomeni sistem reda, ki ga je v prvotni kaos vnesla Boginja (Dia), dokazuje prepričanje starodavnih ljudi, da je bila racionalnost utelešena v prvi učiteljici vsakega otroka – mami. Mit iz Indije nakazuje, da so zgodnji ljudje verjeli, da ženska sposobnost rojevanja izhaja iz superiorne ženske veščine razvijanjamerilnih sistemov.
Celo judovsko-krščanska diabolizacija Matere Eve je zadržala zaznavo Svetovne Matere kot izvora razsvetljenja za vse človeštvo, čeprav je Eva morala zavrniti ukaz patriarhalnega Boga, da bi pridobila znanje, ki ga je Bog želel skriti pred človeškimi bitji.
Kasneje so patriarhalne družbe želele pomanjšati ženski intelekt tako, da so ga imenovali instinktivni, nezavedni, iracionalen. Čeprav so prepoznavali natančno žensko zaznavanje, so ga moški zavrgli s precej zaničljivim izrazom intuicija, namesto da bi ga poimenovali z njegovim pravim imenom inteligenca. Ne glede na to, kako pogosto so ženske pokazale, da so sposobneracionalnega razmišljanja ali celo sposobnosti prodiranja skozi bolj iracionalne moške konstrukte z ostrim robom zdravega razuma, je bilo ženskim umom dopuščeno le čustvovanje, ki naj bi zapolnilo prostor z manj uma. To je bil še en primer prekletstva z medlo pohvalo. Pravzaprav so patriarhalne kulture zgradile svoje praktične dosežke na dosežkih zgodnejših, žensko-osrediščenih skupin in moški filozofi so vnesli v filozofijo več nerazumskosti, kot ne. Na primer, nobena družba ni bila bolj nespametno vraževerna ali bolj naivno lahkoverna od krščanske Evrope v obdobju, imenovanem Doba Vere, ko so bile resnice spoznane samo skozi besedilaočetov in je bila eksperimentalna znanost dojemana kot hudičevo delo.
Ob zori zgodovine je bil zdrav razum izmaličen s konceptom patriarhalnih bogov kot univerzalnih staršev, kljub njihovi nezmožnosti rojevanja. Miti kažejo, da so imele zgodnje civilizacije s tem konceptom težave. Ljudje niso sprejeli takšnih božanstev, dokler ni bilo več stoletij posvečeno propagandi duhovnikov. Celo potem so bili potrebni besedna izkrivljanja in namenskinelogični paradoksi, da bi se vzpostavilo čaščenje bogov, ki so žalilipragmatično dojemanje resničnosti preprostega človeka.” 

Ženske se moramo spomniti tega zdravega razuma (sensus). Ženske se moramo spomniti, da že ves čas, že celotno zgodovino, na temelju svojih zdravorazumskih spoznanj in dejanj nosimo celotno človeštvo. Spomniti se moramo, da so sinovi mater in njihovi intelekti ponoreli zato, ker so mame v določeni točki pozabile, da je njihovo mišljenje temelj družbenosti. Spomniti se moramo, da zrel, prvinski, Zemljo-ljubeč in Žensko-čaščeč moški postane takšen, ker se njegova mati zaveda pomena svojega materinstva.

Marija Magdalena izžareva arhetipsko celovito ženskost. Kdaj bo naša družba zrela, da jo sprejme? slika: Lindsey Hardin Freeman

Marija Magdalena izžareva arhetipsko celovito ženskost. Kdaj bo naša družba zrela, da jo sprejme? slika: Lindsey Hardin Freeman

Yin Yang in feministične kristjanke 

Barbara Walker gre vseeno malce predaleč, da kar naravnost pove, da bi moral svet biti matriarhalno urejen, da bi ženske-matere morale nadzorovati moške (s tem se strinja tudi Rebecca Boon), Božansko bi seveda bilo samo in edino Bognja, Ona in tako na svetu ne bi bilo težav! To bi le bila zamenjava zatiranja žensk z zatiranjem moških. Spola ne obstajata zato, da bi bil eden več vreden od drugega. Podoba moškosti in ženskosti, ki je najbolj v skladu z duhovnim instinktom, je starodavna kitajska podoba yin-a in yang-a, ki se zlivata drug v drugega, sta eno. Drug brez drugega ne moreta, drug drugega porajata. Sta popolnoma enakovredna. 

Tako je tudi Božansko yin in yang, Bog Oče in Boginja Mati. Je Misterij te čudovite združitve, ustvarjalnega sodelovanja dveh principov – moškega in ženskega. Ženski je bil skozi zgodovino izbrisan. Nastala je teologija (“veda o Bogu”), ki nasprotuje duhovnemu instinktu. In zato se tudi znotraj religioznih institucij začenjajo dogajati premiki, ki nakazujejo na to, da se je v ljudeh aktiviral sensus fidei, ki preprosto ne trpi več nekaterih nesmislov. V krščanskem gibanju se na primer razvija teologija telesa, s katero se poskuša Cerkev počasi znebiti čistunske teologije, ki je spolnost označevala za grešno in s tem povzročala tisočletno kolektivno nevrozo, ter se približati instinktivnemu, univerzalnemu védenju, ki je bilo lastno že prvemu človeku: da je spolnost sveta. Vse več žensk znotraj krščanskega gibanja začenja slediti svojemu duhovnemu instinktu in na obrobju svojih Cerkva, včasih zunaj, ker so Cerkve še prerigidne, ali pa znotraj njih, kjer so Cerkve odprte, začenjajo sponzanja svojega sensus fidei vključevati v njihovo teologijo. 

Tukaj je nekaj odličnih člankov za vse, ki ste v podobni situaciji. V članku Transforming the Church from Within or Without? (Spreminjati Cerkev od znotraj ali od zunaj) Xochitl Alvizo razmišlja o tem, ali je ženska, ki se prebuja, sploh še lahko kristjanka. Ali lahko ženska, ki se povezuje s svojo avtentično ženskostjo, sploh še sprejme religijo, katere nauki in prakse so bili skozi zgodovino patriarhalni? Xochitl ugotavlja, da se ni potrebno odločiti, temveč slediti svoji intuiciji. Cerkev se namreč uspešno preraja tako zaradi tistih, ki ostanejo, kot tistih, ki odidejo. S podobnim razmišljanjem se ukvarja v članku Be-ing in the Church (Biti v Cerkvi). Gina Messina-Dysert se v članku Is it a Feminist Act to Stay in a Patriarchal Tradition? (Ali je ostati v patriarhalni instituciji feministično dejanje?) ukvarja prav s tem vprašanjem. 

Seveda je v ZDA veliko lažje v svojo religiozno skupnost vpeljati spremembe, kot pri nas. V ZDA obstaja nešteto oblik krščanstva, ki so veliko bolj fleksibilne, prelivajoče se, odprte za nove ideje. Pri nas je nekoliko težje vpeljati duhovni instinkt. A vseeno je to neizbežno za naše duševno zdravje. 

maternična povezavaArhetip, ki ga potrebujemo: Amazonka – Bojevnica, ki ustvarja varen prostor za rojevanje najnežnejšega

Ta petek se v Rdečem Šotoru združimo v varen, intimen ženski krog, da odpremo svoje maternice in pustimo glasu, da govori njihovo zgodbo. Sklenile bomo krog materničnega petja za opolnomočenje ženskega glasu. Vabljene! Izkušnja je izjemno intenzivna, izkustvena, globoko, zdravilna. Učinke obreda čutimo na fizični ravni – kot utripanje maternice, ščemenje v jajčnikih… Tokrat spoznavamo arhetip Amazonke, ki je eden bolj osovraženih ženskih arhetipov, a eden ključnih za sodobne ženske. Amazonka je Divja Ženska, obuja resnični pomen Deviškosti (ki NI spolna nedotakljivost, temveč duhovna neoporečnost in duševna neodvisnost), je Bojevnica, ki ustvarja in ščiti teritorij, znotraj katerega lahko božanska ženska energija rojeva najnežnejše… Prav Amazonko potrebujemo za aktiviranje duhovnega instinkta, ki zamašen čaka v naši duši. Potrebujemo njeno neustrašnost in varen prostor, ki ga ustvarja, znotraj katerega lahko prisluhnemo svojemu sensusu fidei. Več pa na delavnici!

© Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

“Družba nas želi držati v vlogi punčke. S punčkami je lažje manipulirati. Ples pomaga pri tem, da se osvobodimo krivde pred svojo seksualno izraznostjo.” Maja Gorjup in Chair Dance

Čutnost je eden od načinov, kako je kanalizirana ženska moč. Če odklenemo ta kanal, odpremo pot svoji moči. Ženske na Zahodu smo bodisi pozabile to moč in jo potlačile, včasih se je celo bojimo, ali pa smo jo začele izkoriščati, ji odvzele svetost, z njo manipulirale in si odvzele zavest o tem, kako močna in sveta bitja v  resnici smo. Ženske povsod po svetu, ki so v času patriarhata gojile to znanje in kanalizirale to moč kot duhovno, so označili za lahkoživke, prostitutke. Marija Magdalena, svečenica, je bila deležna te usode. Svečenice devadasi iz Indije, ki so gojile rituale svete spolnosti, so bile deležne te usode. Tudi danes so mnoge ženske, ki gojijo to moč, še vedno ponekod deležne nezaupanja.

Maja Gorjup je ustvarjalka plesa Chair Dance. Plesa ne dojema le kot šport ali rekreacijo, temveč tudi kot izraz sebe, priložnost za stik s sabo in seveda tudi kot kanal za povezovanje z ženskostjo. Naslednji teden, med 1. in 5. septembrom z Majo skupaj pripravljava plesno-meditativno delavnico Osvoboditev ženskosti skozi ples in meditacijo. Ženskost ni le mentalni koncept, o katerem razmišljamo in na podlagi katerega sprejemamo racionalne odločitve. Ženskost je način bivanja, ki ga ženske izkušamo celostno – skozi naše psihe, telesa in duše. Čudovita dopolnitev ali korak naprej na naši poti iskanja izvorne ženskosti je torej, da zaplešemo – da skozi telo izkusimo žensko energijo oziroma, da nas naše telo nauči, kaj pomeni biti ženska.

Več o dogodku: Osvoboditev ženskosti skozi ples in meditacijo

Majin Chair Dance

Majin Chair Dance

Maja, kako si ustvarila Chair Dance, kje si dobila navdih zanj? Kaj je bistvo Chair Dance-a, kaj je namen tega plesa?

Prvič sem zaplesala v domači kuhinji na 1 m2, ko sem na Youtubu našla Carmen Electra in si malo odpočila od nočnega študija. Tako me je navdahnil občutek, ki sem ga pri tem doživela, da sem začela plesati tudi podnevi. V dnevni sobi 🙂 Ples sem predstavila kolegici, ki je takrat prva v Sloveniji odprla plesno šolo ob drogu. Ker je imela podoben koncept doživljanja plesa, me je potegnila med svoje inštruktorice in takrat se je chair dance prvič začel pojavljati v plesnih studijih. Takrat je bilo glavno bistvo zabava in hec, uporabljale smo še klobuke, kravate in srajce s katerimi smo ustvarjale kreativne koreografije, ki bi jih teoretično lahko zaplesale svojim moškim. Sedaj na urah ne poudarjam več moških kot našo hipotetično ciljno publiko, ampak nas same. Poglavitni namen je, da žensko pred sabo ni sram zaplesati erotično. Učimo se zapeljivih gibov, ki so v nas, a jih nikjer nimamo prilike izraziti. V diskotekah se nam rado pripeti, da ob takem plesu privabimo nehoteno moško pozornost ali pa žensko zgražanje, tu pa ni nikogar, ki bi ocenjeval ali moraliziral, zato se lahko sprostimo v senzualnem gibanju.

Se ženske bojimo svoje čutnosti? Kako se to kaže? Kako se kot učiteljica tega plesa spopadeš s tem izzivom?

Punce, ki pridejo k meni, generalno niso boječe. Moram reči, da sem se mogoče jaz od njih celo več naučila kot one od mene 🙂 Sem pa razvila neverjetno intuicijo, ki mi zna že na prvem treningu povedati katera je osvobojena, katera pa ima notranje zavore oz. komplekse. To se vidi v gestikulaciji, v gibih, ki niso dokončani in široki, v plesni izraznosti. Vidi se tudi po zaprti telesni drži, zato sem začela delati na odpiranju prsnega dela, kjer je marsikaj skritega. Gibi mi znajo pokazati katera se že doživlja kot ženska in katera raje ostaja deklica. Že vseh 5 let delam iste izolacije, ki omehčajo (prepihajo) trup, ki ga fitnes vadbe sicer zapirajo. Zelo pomemben je tudi strečing, ker iščemo meje svojega telesa in potem gre tudi med plesom gib lahko dlje. Deluje terapevtsko, ker gre telo čez svoje ustaljene meje, um in duša pa mu sčasoma sledita.

Kaj je ples zate? Kako doživljaš ples?

Ples … ko sem ples v najstniških letih opustila, sem se počutila kot bi mi bilo odvzeto nekaj, kar je nujno za preživetje. Prebolevala sem ga kot prvega fanta, ki … no, ga nikoli ne preboliš 🙂 Ko me je sam spet poiskal, ga nisem več izpustila. V plesu najdem vse. Zatočišče, pobeg, kreativo.  V družabnih plesih še odnos, ki mi je kot ogledalo, super samoanaliza. Koliko psihologije je v tem!  Ples je moj terapevt, ozdravlja me žalosti ali poudarja mojo srečo.

Veliko žensk ima odpor do plesa, saj je na plesnih urah pogosto močan poudarek na tehnični pravilnosti gibov in pogosto skoraj nič poudarka notranjega doživljanja ženske. Veliko žensk si želi izplesati svojo Dušo, ne pa ujeti se v tehnične zanke, saj ne nameravajo postati profesionalne plesalke. Ples torej kot meditacija ne kot šport/poklic. Kakšne so tvoje misli o tem in kako na Chair Dance-u poskrbiš za Dušo?

Ja, tukaj pa nisem popolnoma nedolžna 🙂 Ker je bil začetni komentar tečajnic, da je premalo intenzivno, sem intenziteto močno povečala. Iz tega sem naredila šport. Ker sem perfekcionist, težim tudi s tehnikami in želim, da od moje ure punce pridejo »prešvicane«, saj še zmeraj delujem v okviru plesa ob drogu, ki je zelo zahtevna vadba. Svoje ure sem potem razdelila na športne in senzualne, da ženski ponudim občutek, da je naredila nekaj za svoje telo in nekaj za dušo. Najbolj važno mi je, da ko enkrat osvojimo koreografijo, jo vsaka lahko začuti in potem odpleše po svoje. V bistvu se znotraj nekega vzorca, ki jim ga jaz postavim, ustvari njihova čutna kreativa.

chair dance maja na stoluPatriarhalna duhovnost trdi, da sta telo in duh ločena in da čutnost ne more biti duhovna, da duhovnost lahko izkusimo, ko presežemo čutnost. Ženske smo nezavedno to ponotranjile, čeprav je proti našim ženskim bitjem, in včasih s težave sprejemamo občutke v svojem telesu, med plesom na primer. Kako pri plesu Chair Dance ženskost predstaviš skozi ples?

Ko sem se sama začela bolj ukvarjati z duhovnostjo, sem prisegla na askezo. Nekega lepega odločnega dne, sem se strogo odrekla vsem užitkom, ki ga življenje sploh lahko nudi. Hrani, ponočevanju, druženju in ljubezni. Drastično sem shujšala in bila sem strašno osamljena. Ko sem se v tej filozofski osami le očistila svojih starih vzorcev, sem počasi začela dojemati, da se s tem odrekam življenju. Ravno tistemu življenju, ki sem si ga tako želela osmisliti, kakšen paradoks! Duhovnost ne pomeni postati meniški ali božji, ampak ovrednotiti svojo človeškost. Sedaj se učim biti to, kar sem in sem ženska. Ta tranzicija med deklico in žensko se mi zdi zelo stresna, saj nas družba (no, ali pa starši) želi držati v vlogi punčke. S punčkami je lažje manipulirati. To večno nedoraslost se poudarja tudi preko mode, ki je ali deška ali infantilna. Preko telesnih trendov, ki poudarjajo mišice, ki sicer niso v ženski domeni. Če torej ženska kar naprej beži od svojih notranjih moči, se te prej ko slej nekje nekako manifestirajo v nevrotičnih oblikah. Mislim, da takšen ples pomaga pri tem, da se osvobodimo krivde pred svojo seksualno izraznostjo. Da stojimo za svojim seksapilom ne da bi ga zatirale zaradi zunanjih sodb. Včasih na svojih treningih vzpodbujam punce, da se dotikajo svojega telesa. Če ne gre, jim povem, da je to le plesni gib. Ampak ples je življenje 🙂

Zakaj je ples za ženske pomemben?

Menim, da smo ženske res ena mistična skrivnostna in globoka bitja. Večina se nas ne zaveda svoje gromozanske moči, čeprav jo čutimo nekje v petah. Ples je tisti krasni ventil, ki lahko spravi našo divjost na plano.

Kaj lahko ženskam da Chair Dance, nekaj, kar je drugačno od tega, kar dobijo pri drugih plesih?

Torej, naš ključni element je očitno stol. Stol sam po sebi nekako kliče po asociaciji z moškim v smislu lab dance-a, zato mogoče vzpodbuja to erotično nagajivost. Vsi plesi pri katerih se uporabljajo boki so krasni, a gibi na stolu znajo biti bolj seksapilni verjetno zato, ker simulirajo položaje med ljubljenjem. Se pravi ženska v resnici pleše s sabo in zase, a vendar nekje obstaja nezavedni občutek, da na tem stolu lahko nekdo sedi 🙂

Na kakšne način si ženskam že pomagala do stika s svojo ženskostjo?

Največji izziv mi je bilo delati z dekleti, ki imajo težave s telesno samopodobo oz. motnje hranjenja, saj sem jih imela tudi sama, zato sem se jim tudi lažje približala. Menim, da je kognitivna terapija sicer predpogoj do ozdravitve, a ples je izkustvena oblika zdravljenja. Pri težavah s prehrano je telo edina in osnovna skrb, zato se mi zdi smiselno, da se s tem torej spopademo na fizični ravni, ki pa ni le divje samouničevanje preko pretirano intenzivnega športa, ki ženski ni v krvi. Da se preko nežnega plesa umirimo in se ljubkujemo, negujemo in občudujemo. Ko se ženska nauči teh lepih gibov, se začne opazovati in vidi kako lepa v resnici je!

Kako ti doživljaš svojo čutnost? Kakšna je bila tvoja pot spoznavanja in sprejemanja svoje čutnosti? Kako si doživela tranzicijo med deklico in žensko? Kako doživljaš ples, kakšen je tvoj odnos do plesa?   Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

 Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Meditacija za prazno Luno: Vpliv patriarhata na psihologijo ženske

prazna luna1

Ne dovoli, da bi patriarhat preprečil tvojo edinstveno individuacijo.

Danes bo ob 8.16 nastopila prazna Luna. Ob 8.05 pa Sončev mrk. Že od 23. aprila naprej pa plavamo v vrtincu energij velikega križa, ko so si štirje mogočni planeti Jupiter, Uran, Mars in Pluton nasproti, ustvarjajoč križ iz 2 opozicij in 4 kvadratov, močnih aspektov prečiščevanja in transformacije.

Sončni mrk je posebna prazna Luna. Zgodi se, ko je Luna točno med Zemljo in Soncem. Sonce, počelo svetlobe in oživljenja, se v tem trenutku popolnoma zlije s skrivnostno, mistično temo Lune. Luna blokira svetlobo Sonca. V tem trenutku navidezne teme se duhovnost in duša na novo združita, začenjajoč nov spiralni cikel naše rasti.

Vsi mrki nakazujejo spremembo; Sončni mrk pomeni začetke in se ponavadi manifestira kot dogodek v zunanjem svetu. Ob Sončnih mrkih: začnemo nekaj novega, sami sebi damo obljubo, se nečemu predamo, nekaj objavimo, se predstavimo, pojavimo, naredimo načrt, izberemo dogodke, sklenemo odločitve, se odzovemu izzivu, se potrudimo, spremenimo, zorimo, se lotimo večjih izzivov, potujemo z večjo hitrostjo, se počutimo nemirni, pod pritiskom rokov in naraščanjem čustev, doživljamo krizo in smo hkrati navdušeni. 

Sončni mrk

Sončni mrk

Zakaj doživljamo krizo, hkrati pa smo navdušene; smo pod pritiskom, a hkrati naraščajo čustva? Ker je to čas prazne Lune, čas umika, tišine, časa, ko se je potrebno zavedati, da beseda ustvarja dualnost in da je naš izvorni dom Tišina, ki je Eno, ki je Praznina … In iz te tišine se prerodimo nove, sveže, negujoč novo energijo, ki se podaja na svoj življenjski cikel do naslednje prazne Lune …

Veliki križ aprila 2014

Veliki križ, ki se je poravnal v svojo veličastno razporeditev 23. aprila, leži v kardinalnih znamenjih (Oven, Tehtnica, Kozorog in Rak), ki predstavljajo 4 smeri neba, sezonsko kolo leta. Veliki križ nam zato prinaša preobrazbe temeljev našega življenja. Veliki križ je izjemno dinamičen, kot vulkan, pripravljen, da izbruhne. V njem energija kipi in se vrtinči in obupano išče izhod. Obdobje velikega križa je čas, ko se lahko zapletemo v lastno bolečino in subjektivno izkušanje krivice, vendar je lekcije te veličastne postavitve globlja. Napačne so namreč tako pogoste interpretacije večine astrologov vseh časov, ki astrološke postavitve, planete in aspekte delijo na pozitivne in negativne, dobronamerne in zlonamerne. Nobena astrološka postavitev ne more biti škodljiva. Vse, kar se dogaja v vesolju, se dogaja zato, da bi mi skozi te procese rasli, širili in poglabljali svoje zavedanje in spoznavali duhovne resnice. Res je, takšne postavitve, kot so veliki križ, lahko privabijo na površje negativna občutja, vso potlačeno energijo raznih pozabljenih bolečin. Vendar je to več kot dobrodošel proces, saj nas očiščuje naših subjektivnih projekcij in nam omogoča, da bolj zrelo in z izostrenimi instinkti stopimo v življenje. Veliki križ bo v nas generiral ogromno energije, ki se bo vrtinčila v naših dušah in iskala izhod. Naša odločitev je, ali nas bo ta energija zlomila, ali pa jo bomo uporabile za zmago nad notranjimi destruktivnimi silami in spoprijateljitev z notranjimi pomočniki. Vsaka vojna – metaforična ali resnična – nosi v sebi hrepenenje po preobrazbi, po miru. Vsaka smrt nosi v sebi potencial prerojenja. Neznano neizogibno vzbudi strah in tesnobo in zato je to čas, ko je neizmernega pomena prizemljevanje, molitev, meditacija, kvaliteten spanec in zdrava prehrana, ki poskrbijo zato, da se z izzivi soočimo z odprtim in pogumnim srcem.

Astrologinja Cinzia Meneghello nam odlično razjasni, kaj je resnična, duhovna lekcija velikega križna onkraj klasičnega astrološkega pesimizma“Da, Mars v Tehtnici v opoziciji z Uranom v Ovnu nas lahko naredi bolj jezne in nam v življenje prinese “nasilne opozicije”. Toda lahko nam pokaže tudi nekaj večjega: da se je možno boriti nazaj z orožjem spokojne odpornosti in ustvarjalne iznajdljivosti. Lahko nas vzpodbudi, da najdemo alternativne načine za soočanje s težavami. Lahko nam pokaže, kako osvoboditi svoje zaznave, ko nepričakovano potrka na naša vrata. Mars v opoziciji z Uranom lahko izzove naše svobode, da bi se lahko potopili globoko v naše duše in znotraj sebe našli resničnejšo svobodo. In da, Jupiter v Raku v opoziciji s Plutonom v Kozorogu ni ravno najlažji tranzit… In vendar nas optimizem (Jupiter) nasproti transformaciji (Pluton) lahko nauči nekaj globljega. Ne gre se za to, da bi bili pesimistični. Ne gre se zato, da bi se krčevito bojevali proti spremembi. Višji pomen, ki ga vsebuje takšen aspekt, je zaobjeti našo lastno “malo smrt” in dovoliti odkritje skritih potencialov. Štirje planeti  – Mars, Jupiter, Pluton in Uran – ki so med seboj v kvadratih na 13 stopinjah, bodo vsekakor prinesli izzive, bodisi v naših osebnih živjlenjih ali v manj osebnih zadevah okrog nas.  In vendar bi moral biti ta veliki križ odskočna deska za soočanje s temo, ki je morda še nismo sprejeli, temo, ki lahko prebudi globlje razumevanje naše vrednosti in nesebičnih vrednot. Biti v sozvočju s križem pomeni biti v sozvočju s tem protislovjem. Ključna beseda tega križa je “zaupanje, opiranje” – na višje ideale, višjo moč, na tisto, kar je nespremenljivo, onkraj nenehnih sprememb življenja.  Mars lahko prebudi odkritje notranjega bojevnika, ki nam lahko da moč in razjasnitev, zaščito in samozavest. Mrk lahko osvetli težave, ki smo se jim predolgo izmikali. Razkrije nam lahko notranjo luč, na katero smo pozabili, skrivnosti in resnice. Pluton lahko prinese konce, pa tudi priložnosti, da ponovno odkrijemo našo notranjo moč in novo, učinkovitejšo vizijo. Veliki križ lahko prinese izzive, vendar lahko prinese tudi luč, ki osvetli naš višji jaz, spominjajoč nas, naj se opremo na nekaj višjega, ko vse ostalo odpove.”   

Ženski arhetipi, ženske psihične iniciacije – prekinitev vpliva patriarhata na naše psihično življenje

Ženska najgloblja intuicija prebiva v jajčnikih in maternici. slika: Meinrad Craighead

Ženska najgloblja intuicija prebiva v jajčnikih in maternici.
slika: Meinrad Craighead

Sodobna ženska psiha doživlja v svojem razvoju specifične iniciacije, ki so tako posebne in drugačne od moških. Cilj vseh je, da nas ponovno povežejo z intuicijo, instinkti in našo divjo naravo ter da onemogočijo destruktven vpliv negativnih psihičnih figur (poosebljenih aspektov psihe).

O teh ženskih iniciacijah piše Clarissa Pinkola Estés v svoji knjigi Ženske, ki tečejo z volkovi. Za najglobljo, izvorno žensko naravo je skovala ime Divja ženska. Vsi procesi, ki se dogajajo v ženski psihi, stremijo k združenju in harmoničnem bivanju z Divjo žensko.

Clarissa opisuje žensko kot sprva naivno in lahkoverno. Naivna je, ker ni v stiku s svojo intuicijo, svojimi instinkti, ki bi jo opozarjali na morebitne nevarnosti oziroma na situacije, ki so nekaj drugega kot tisto, kar izgledajo, da so. Prva ženska iniciacija je padec v nemilost kruti psihični ali resnični figuri, ki se je rešimo tako, da prisluhnemo svoji intuiciji, ki nas reši iz nastale godlje. Tako smo iniciirane v instinkt, ki ga ne izgubimo več in zrelejše smo, ker smo spoznale, da stvari niso vedno takšne, kakršne so na videz.

Ena izmed iniciacij ženske je tudi pokončati oziroma ukrotiti notranjega uničevalca. To je črni animus (moški v ženski), ki se napaja z vrednotami in pritiski družine in širše družbe. To je neukročen animus, ker ga ne nadzoruje notranja divja ženska, temveč zunanji vplivi. Ta animus je destruktiven, žensko navznoter uničuje tako, da ji jemlje pogum, samozavest, mrtviči ideje, navdušenje in kreativno energijo, jo ponižuje in ji govori, da je nepomembna. Naloga ženske je, da prepozna tega notranjega uničevalca ter ga ukroti – postati mora služabnik Divje ženske, ki ga vodi in nadzoruje in ne več služabnik vrednot družine in družbe. Torej, postati mora služabnik ženske same in ne več zunanjih figur.

Boginja Diana/Artemida. Boginja lova, Lune in deviške spolnosti.  Device (virgo, virgen, virgin) so se imenovale starodavne Lunine svečenice. Beseda devica je imela prizvok ženske, ki je neporočena, ki ne pripada moškemu, ženske, ki je ena v sebi. Beseda virgin izhaja iz latinskega korena, ki pomeni moč, silo in veščino in ki se je kasneje razvil tudi v besedo za moškost: virilnost.  Ištar, Diana, Astarte, Izis so bile device, kar se ni nanašalo na spolno čistost, temveč na spolno neodvisnost.  Vsi veliki kulturni heroji preteklosti naj bi se rodili iz deviških mater: Marduk, Gilgameš, Buddha, Oziris, Dioniz, Džinkis Khan, Jesus. Vsi so bili potrjeni sinovi Velike Matere, Izvorne. Njihova zemeljska moč je izhajala od Nje. Ko so Judje uporabljali to besedo in njeno aramejsko obliko, je pomenila "dekle", "mlado žensko", brez prizvoka spolne čistosti.  Kasneje pa krščanski prevajalci niso mogli dojeti Device Marije kot spolno neodvisne, zato so pomen device spreobrnili v spolno čisto, nedotaknjeno.

Boginja Diana/Artemida. Boginja lova, Lune in deviške spolnosti.
Device (virgo, virgen, virgin) so se imenovale starodavne Lunine svečenice.
Beseda devica je imela prizvok ženske, ki je neporočena, ki ne pripada moškemu, ženske, ki je ena v sebi.
Beseda virgin izhaja iz latinskega korena, ki pomeni moč, silo in veščino in ki se je kasneje razvil tudi v besedo za moškost: virilnost.
Ištar, Diana, Astarte, Izis so bile device, kar se ni nanašalo na spolno čistost, temveč na spolno neodvisnost.
Vsi veliki kulturni heroji preteklosti naj bi se rodili iz deviških mater: Marduk, Gilgameš, Buddha, Oziris, Dioniz, Džinkis Khan, Jesus. Vsi so bili potrjeni sinovi Velike Matere, Izvorne. Njihova zemeljska moč je izhajala od Nje.
Ko so Judje uporabljali to besedo in njeno aramejsko obliko, je pomenila “dekle”, “mlado žensko”, brez prizvoka spolne čistosti.
Kasneje pa krščanski prevajalci niso mogli dojeti Device Marije kot spolno neodvisne, zato so pomen device spreobrnili v spolno čisto, nedotaknjenoKot vidimo, je

Kot vidimo, je poglaviten motiv ženskih iniciacij osvoboditi se velike nevarnosti tako, da se ponovno povežemo s svojo instinktivno naravo. A od kod se je sploh vzela ta tako velika ranljivost žensk? Ali je res naravna, prirojena? Ali pa je morda posledica eone starega patriarhalnega potlačevanja žensk?

Boginja Diana/Artemida je le ena od Boginj, ki so morda ključ za razumevanje izvorne ženskosti. Diana je boginja lova, Lune in deviške spolnosti. Vendar je beseda devica v antičnih časih pomenila nekaj popolnoma drugega kot danes. Ni pomenila spolno “čiste” – nedotaknjene ženske, temveč žensko, ki je spolno neodvisna, ki ne pripada moškemu. Precej drugačna paradigma, kajne?

Izvorna ženskost, kot so jo poznali v davnih matriarhalnih časih, je bila neustrašna ženskost, ki ni bila nikoli naivna, saj ji je bila instinktivnost položena v zibko.

Izvorna ženskost je bila divja od rojstva dalje in nikoli v življenju ženske se ni toliko izgubila, da bi se morala ženska skozi notranje psihološke iniciacije zopet prebiti do nje. Zakaj? Ker ni bilo destruktivnih vplivov zunanjosti, ki bi njen animus napajale s sovražnostjo.

Zdrava družba ne oporeka naravni divji ženskosti in je ne moti šamanska, meditativna plat ženske duše. Zdrava družba je pravzaprav zelo srečna, da vsebuje tudi ženske, ta čudovita bitja, ki imajo lahek dostop do globljih izvirov védenja in ki skozi svoje mesečne krvavitve prinašajo vizije za celotno skupnost.

Boginja Ištar

Boginja Ištar

“Starešine pravijo, da morajo moški gledati na ženske s svetostjo. Moški nikoli ne bi smel ponižati žensko ali jo na drug način osramotiti. Ko imamo probleme, bi se morali obrniti na žensko za nasvet. Odprto bi morali deliti z njimi naše težave. Ženska razmišlja intuitivno. Dostop ima do drugega sistema znanja, ki ga razvije malo moških. Pomaga nam lahko razumeti. Z njo moramo ravnati dobro.” Indijanska modrost

Zdrava družba vzpodbuja to naravno “norost” ženske, njeno Divjost in neukročenost, njeno divje ustvarjanje in modro rojevanje, modro spremljanje k smrti, ples s cikli življenja.

In ko je bila družba še zdrava, ženske niso doživljaje iniciacij, ki jih opisuje Clarissa.

Nato pa je družba zbolela in začela zaničevati žensko. In sodobna ženska mora zaradi posledic tega zaničevanja, preden se sploh lahko loti uresničevanja svojih sanj in tistega “nekaj več”, preiti skozi notranje iniciacije, ki jo odrešijo ponotranjenih uničevalcev, ki so pravzaprav ponotranjeni glasovi, podaljški ženskosti nenaklonjenih zunanjih figur – družine, družbe, sistema.

“Kot gozdna steza, ki vse bolj bledi, dokler nazadnje ne izgine v nič, se tradicionalna psihološka teorija izteče, ne da bi utegnila zajeti ustvarjalno, nadarjeno, globoko žensko. Tradicionalna psihologija pogosto zamolči ali pa zelo skopari z globljimi stvarmi, pomembnimi za ženske: ne govori o arhetipskem, intuitivnem, spolnem in cikličnem, o obdobjih žensk, o ženskem načinu dojemanja in delovanja, o ženskem vedenju, njenem ustvarjalnem ognju.” Clarissa Pinkola Estés

“Močan moški lahko shaja z močno žensko. Šibak moški bo rekel, da je nespodobna.”

Sodobne ženske moramo najti svojo izvorno Divjost, dva milijona staro žensko, ki živi v naših jajčnikih in nas vodi skozi naše instinkte. A da pridemo do tja, nas bo pogosto čakalo prečiščevanje notranjih vsebin, predvsem krotenje tistih destruktivnih, ki so si zahrbtno utrle pot v naše duše, ko nismo bile pozorne ali pa smo bile preveč ranljive in nežne, da bi jih prepoznale.

In prav to čiščenje nas prav lahko doleti med zloglasnim Velikim Križem. Zato, ker smo ta križ

ponotranjile.

Spomnimo se – uničevalski animus je ponotranjen glas proti našemu bistvu nastrojene zunanjosti. Sedaj je ponotranjen! Doživljamo ga kot del sebe, kot svoj notranji glas! In zato se mu podrejamo in ga ubogamo. On pa nas uničuje. Čas je, da ga ukrotimo. Čaka nas torej

notranja bitka.

Kadar se znajdemo v destruktivnih odnosih z destruktivnimi osebami, v izčrpavajočih situacijah, ki pijejo našo življenjsko strast, se spomnimo, da je vse skupaj po vsej verjetnosti

projekcija in manifestacija našega lastnega neukročenega uničevalskega animusa.

In da ga moramo najprej ukrotiti v sebi in potem bodo odpadle vse negativne zunanje okoliščine. Kadar se torej zalotimo v obtoževanju drugih, v občutkih zamere, jeze do drugih, kadar krivimo druge (kar se med velikim križem prav lahko zgodi), se spomnimo na notranji animus in najprej ukrotimo njega. Kajti on privlači zunanje situacije, ki so mu podobne. In nato bomo svobodne.

Ana Drevenšek

Kako ti doživljaš notranjega uničevalca? Notranje iniciacije v instinktivnost? Kako si doživela te prehode? Kako si se prebudila svoji intuiciji? Kako si začela videti resnično naravo stvari in se nisi več pustila prevarati izgledu?  Kako doživljaš avtentično, izvorno ženskost? Kaj je zate Divja ženska? Zapiši v komentar in nas razsvetli!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Reši anketo o menstrualnem ciklu in pomagaj Rdečemu šotoru pri ozaveščanju o menstrualnem ciklu! Cenim tvoj čas in tvoj trud!