Retrogradna Venera, praznovanje ljubezni in Čarovnica

afrodita

Boginja Afrodita je naše zdravo jedro, celostno in neranjeno, od koder izvira naša zmožnost ljubiti, čutno se predajati, biti globoko sproščene in sočutne. Venera je naša zmožnost občutiti notranjo in zunanjo harmonijo. Je Boginja lepote – lepota je prav v tem našem zdravem jedru, sproščenosti, navdihnjenosti, hvaležnosti, ljubljenju, sočutju in harmoniji.

Danes se je planet Venera, Boginja Afrodita, začela navidez premikati nazaj – postala je retrogradna. Retrogradnost planeta nas vabi k ustavitvi, refleksiji in razčiščevanju prostora v naši duši, ki ga planet predstavlja. Venero ponavadi imenujejo planet lepote in ljubezni, kar pa je precej poenostavljena definicija. Venera predstavlja eno od naših najbolj vitalnih psihičnih funkcij. V štiritdesetdnevnem obdobju, ki se začenja danes in se zaključi 6. septembra, bomo imeli priložnost za obnavljanja in oživljanje te psihične funkcije. 

Venera predstavlja našo zmožnost tkanja odnosov z drugimi, našo zmožnost globoke sprostitve in zaupanja življenju, svojemu telesu in svoji psihi, ki je potrebno, da bi z nekom stkali zdrav odnos. Venera predstavlja tisto polje znotraj nas, kjer deluje harmonija, usklajenost, globoka sproščenost in spokojnost. Je praspomin na blaženost v maternici, na blaženost v objemu Božanskega. Ta naša sposobnost biti sproščena, hvaležna, ljubeča, pogosto utrpi mnoge poškodbe zaradi stresa, napetosti, ki smo jih deležne, pogosto zaradi obsutosti z zahtevami, sugestijami iz zunanjega sveta. Venera je naša ljubezen do sebe. V Tarotu razvijamo, obnavljamo, spoznavamo, živimo Venero skozi Kelihe, ki so vodni element.  

Čas retrogradne Venere zato prinaša impulz, ki nas bo potegnil navznoter, v refleksijo, razmišljanje in ozaveščanje tega vitalnega dela nas, ki nam omogoča plodno ljubezen do sebe

Na partnerskem področju to ni toliko obdobje za kazanje s prstom in obtoževanje, ozaveščanje, česa vsega nam partner ne daje, ne zadovoljuje. Čeprav se partnerski nasveti pogosto usmerjajo prav v to smer, namreč ugotavljanje, ali je nek partner “pravi” za nas, je to smer, ki nas v veliki večini primerov zmede in povzroči še več bolečine. Naše plodno jedro ljubezni do sebe namreč v tem procesu ni ozdravljeno. To vsekakor ni energija Venere. Čas retrogradne Venere je zato čas za zdravljenje svojih svetlih arhetipov (Na delavnico arhetipov svetle ženskosti vabljene 24. oktobra. Informacije TUKAJ.), torej arhetipov, znotraj katerih naj bi razvijale močno in zanesljivo instinktivnost, zaupanje vase in svoje naravno sebstvo ter zmožnost zaznavanja in uresničevanja svojih potreb in želja. Retrogradna Venera je čas za obnavljanje svoje deviškosti.

Deviškost je, kot pravi Starhawk, “predati se vsem, a ne biti prodrta od nikogar”. Deviškost je stanje zavesti, ko smo globoko v stiku s svojo instinktivnostjo, intuitivnostjo, potrebami in željami in ne sklepamo kompromisov na svoj račun. Je stanje, ko delujemo iz svojega središča in iz občutenja sebe. To je naše zdravo jedro, ki se z drugim pogovarja na zdrav način. Na drugega ne projicira lastnih bolečin, temveč zaznava Venero drugega in naveže stik z njo. To je jedro, ki nam omogoča z drugim ustvarjalen, intimen, ploden odnos. 

Deviška Afrodita - Venera.

Deviška Afrodita – Venera.

Deviškost naj bi v polnosti razvile v času svetlih arhetipov ženskosti. Deviškost pred poroko pomeni, da naj bi v partnerstvo stopili v stiku s svojo Venero – svojim zdravim, čutnim, sproščenim, ljubečim jedrom. (Spolnost v stanju nedeviškosti – stanju, ko nismo v stiku s svojo hranljivo Venero, temveč smo ločeni od nje – močno vpliva na nas, ponavadi nas še globlje potisne v stanje psihološke nedeviškosti. Tudi Tantriki pravijo, da bi morali biti v celibatu, preden se podamo na pot (svete) spolnosti, kajti na (sveto) spolnost je potrebna temeljita priprava. O tem kdaj drugič.)

Venera je planet radosti naše duše in našega telesa. Je vesel planet, optimističen. Zato resnično Venerina energija prinaša razrešitve, odpuščanje, pobotanje, nasmeh, radost, ljubeznivost, sočutje, hranljivost in plodnost v odnosih. Vse, kar ni podobno temu, ne prihaja od Venere in njene retrogradnosti, temveč o našega uma, ki želi Venerino energijo držati v svojih krempljih.

Venera nas uči čutne, sprejemajoče, brezpogojne, nežne, prizanesljive, sočutne, igrive, strastne ljubezni do sebe. Ko na to ljubezen pozabimo, se to manifestira na področju zdravja, ki začne pešati (četudi to pomeni “le” slabšo vitalnost), lepote – ne v smislu estetike, temveč v smislu naše sposobnosti uživati v lepoti sebe, svojega telesa, svojega notranjega življenja, uživati v življenju in čutnosti in seveda na področju odnosov, predvsem partnerskih, ki lahko postanejo izsušena, omagana, utrujena. Venera nam z rednim obračanjem v retrogradnost pomaga, da se ne izgubimo v vrtincu pomanjkanja ljubezni do sebe, temveč nas redno (ciklično, po žensko) vabi, da jo obnovimo.

Gaia Asta pravi: “V tem obdobju lahko se lahko pobotate, saj se ponovno vračamo do enakih situacij, v katerih so nastali konflikti in te konflikte lahko tudi pozdravimo. Retrogradna Venera je tudi vračanje k sebi, vračanje k resnični ljubezni, kar pomeni, da se nekateri pari globlje povežete. Retrogradna Venera ni dobra za začetek novih ljubezenskih vez.”

oče pan mati luna“Tradicionalni spolni ideali močnega, tihega moškega, ki svoje karte drži blizu svojih prsi ter skrivnostne ženske, ki prikriva svoja čustva in se pretvarja, da je sramežljiva gredo tako daleč, da nedostopnost in skrivnostnost dojemajo kot vrlino. Toda celostna intimnost se lahko razvije le med dvema človekoma, ki se enakovredno približujeta in razkrivata drug drugemu.” S. Keen

Čas retrogradne Venere je poleg obujanja arhetipov svetle ženskosti dober tudi za zdravljenje arhetipa Čarovnice. Čarovnica je dandanes močno stigmatizirana, pogosto asociira strast. Tistemu, ki je pozabil na njeno pravo naravo, pomeni Čarovnica nevarno neukročenost, podivjanost, pomanjkanje morale in ekscentričnost. Takšna napačna percepcija Čarovnice se je zgodila zaradi strahu; ali pa morda načrtno, kajti takšna percepcija Čarovnice ženske okrade stika s svojim zdravim, Venerinim jedrom

Čarovniška, magična tradicija pa je v resnici tradicija praznovanja življenja. Je tradicija globokega spoštovanja do človekove integritete in celostnosti. Spoštuje užitek, ne kot stvar, ki si jo vzamemo, temveč kot ključno vitalno funkcijo človeške psihe in telesa, ki omogoča človeku celostnost, živost in razvoj. Je tradicija, ki časti Naravo in se poglablja v razumevanje njenih ciklov in zakonov, da bi na ta način v človeku ustvarila še bolj poglobljeno celovitost.

Na krogu materničnega petja v petek, 17. julija, smo pele z arhetipom Čarovnice. Krog je zbudil v nas občutek radosti, praznovanja, lahkotnosti in ljubezni do sebe, zbudil pa se je tudi strah (pri eni od udeleženk), ki izvira iz napačne percepcije Čarovnice, ki vlada naši družbi. Zato smo se odločile, da udeleženke zapišejo svoja doživljanja Čarovnice in s tem pomagajo destigmatizirati ta arhetip. Spodaj sta dva zapisa: 

rdečelasa svečenica v snegu“Moj stik s čarovnico je bil zelo spontan. Poklicala me je okoli 14h in ob 17.30h sem že bila v njeni votlini. Kljub temi in vlagi se nisem bala. Čutila sem, da sem varna, da sem z njo. Ob njej sem začutila svojo najglobljo moc, rezervoar energije, ki nikoli ne pojenja. Doživela sem jo kot izjemno igrivo, duhovito, strastno. Zna se zascititi, svobodna je v svoji seksualnosti in se sonci naga z razprtimi nogami in prsi kaže Luni. Ljubi dotikanje svojega telesa in v tem najde neizmeren užitek.
Ne pozna sramu, ne boji se ranljivosti, dolgo zre v oči in pogleda globoko v dušo. Mirna je in žareča.
Jezna in silovita, ko se ji zgodi krivica.
Pove in zakriči, ko tako čuti.
Podrgne se in zaprede, ko ji paše.
Pleše z divjimi lasmi, se bolj divjo maternico, zvija boke in hrbtenico, tolče s stopali.
Ko je si oblize vse prste in poliže tudi krožnik.”

© Anja Prusnik

“Že kmalu po tistem, ko me je glas Eve Lune ponesel v drug svet, sem ob stiku s Čarovnico vedela, da se srečujem s prijateljico, ki sem jo dolgo časa pogrešala. Že dolgo me je klicala in zdaj je njena prisotnost prebudila tisti del moje duše, s katerim sva povezani že od pradavnih časov, ko še ni ‘zaznamovana’.
Čarovnice nikoli nisem dojemala kot nekaj slabega ali zloveščega, vedno me je privlačila. Na tem srečanju mi je prinesla svetlobo. Nahranila je mojo dušo, žejno njenih skrivnosti. Zaplesala je okoli mene svoj igrivi ples in mi dala odgovore, ki so bili ves čas nekje blizu, a so čakali na svoj trenutek.
Obžarila je mojo maternico in jo osvobodila spon, ki so me povezovale s preteklostjo ter ji povrnila čutnost, na katero sem skušala v zadnjem času pozabiti.
In ne nazadnje, povezala me je s sestrami, s katerimi sem delila to izjemno izkušnjo. Res je bilo nekaj posebnega in vesela sem, da se je vse odvijalo tako, kot se je! 🙂 “

© Maja Kravanja

Drage Ženske, želim vam plodno in osvobajajoče obdobje retrogradne Venere, ki je pred nami. Naj obudi našo zmožnost praznovanja sebe in sočutja do samih sebe in naših bližnjih. Naj osveži naš srčni izvir ljubezni, naj bodo njegove vode bistre, sveže in žive. Naj nam prinese globoko harmonijo, znotraj in zunaj. Rdeči Šotor je vedno tu, za vas, kadar potrebujete uteho in podporo, kadar se oglasi um, ki prepreči optimizmu Venere, da bi prinesla odrešitev. 

Bližajoči se dogodki v Rdečem Šotoru:

Četrtek, 30.7.2015: Predavanje in ženski krog – Ženske gradijo za ženske. Več informacij TUKAJ

Olgina predstavitev bo temeljila na podlagi izkušenj dela z naravnimi materiali v gradnji pri različnih projektih v Evropi. Slikovno bodo predstavljene najbolj priljubljene tehnike naravne gradnje. Pridobile boste znanje o materialu in nekaj osnovnih vzorcev in pravil, ki so pomembni pri gradnji iz naravnih materialov. Pogovorile se bomo tudi o potrebi po prostoru za odmik, nujnih lastnostih primernega prostora ter o stigmi in kontekstu samote ženske v sodobni družbi.

Petek, 31.7.2015 ob 17.30: Ženski krog materničnega petja z arhetipom Modre Ženske. Več informacij TUKAJ

Tokrat, 31. julija, spoznavamo arhetip Modre Ženske. Modra Ženska je arhetip mojstrstva. V sebi vsebuje izkristalizirano modrost vseh prejšnjih arhetipov. Preden se prelevi v Temno Mati (ki že postaja Hči) in se popolnoma umakne vase in proti portalu med svetovi, je Modra Ženska še na voljo družbi, za vodstvo, nauke, vzor. Modra Ženska je arhetip prave mere, pravičnosti, spontane in preproste intuitivnosti. Je mogočen arhetip. Predstavlja samozavestno, utelešeno in spokojno žensko modrost. Samo je. Ničesar ne ponuja, a izžareva toliko, da se mnogi obračajo k njej. Čeprav je prisotna v svetu, že prisluškuje nagovorom Prehoda. Vse ženske imamo v sebi seme Modre Ženske, ne glede na starost. Če jo skozi svojo cikličnost sprejemamo, se lahko v zrelih letih razcveti v mogočno Modro Žensko! Več pa na delavnici!

Branje ženskega Tarota, otvoritvena cena 20€, PODALJŠANA do 15. avgusta, Marijinega dneva. V Naravi, pri tebi doma in po novem tudi po SKYPE-u

Sepmtebra se začne nov cikel Materinskih krogov. Več informacij TUKAJ.

Oktobra in novembra ponovno sklop delavnic arhetipov svetle in temne ženskosti. Več informacij TUKAJ

© Ana Drevenšek 

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Advertisements

“Tabletka” in ženska duhovna izkušnja

slika: Mystic Mamma

slika: Mystic Mamma

Danes, pred svitom, se je Luna napolnila. Napolnila se je v znamenju Kozoroga. Kozorog je zelo zanimivo znamenje in hkrati tudi izziv. Je zemeljsko znamenje, ki nas uči o enem od aspektov zemeljskega življenja. Za razliko od na primer znamenja Bik, ki poudarja obilje, užitek in ekstazo zemeljskega življenja, Kozorog poudarja potrpežljivost, ki jo zahtevajo naravni cikli na Zemlji, dolgotrajnost, vztrajnost in včasih samotno učenje. Zato lahko v energiji Kozoroga zaidemo v pretirano strogost, kritičnost in grobost do sebe, dušno in telesno izsušenost, avtoritarno in ambiciozno vodenje življenja, ki gazi čez instinkte, cikle in notranje življenje in občutljivost.

V današnjem članku draga Sestra Janja Videc pripoveduje zgodbo o svoji Poti v žensko duhovnost. Začne s pripovedjo o tem, kako težko je spregovoriti, saj se znotraj nas prebudijo vsi ti strogi, kritični, sabotažni glasovi, ki jih ponotranjimo iz suhoparne patriarhalne družbe – negativna manifestacija energije Kozoroga. Janja je to energijo ukrotila in jo obrnila sebi v prid – v pozitivni manifestaciji Kozoroga, ki nam daje potrpežljivost do sebe v spiralnem zemeljskem življenju, ko nikoli ne vemo, kaj nas čaka za naslednjim zavojem spirale, zmožnost čakati na znamenje (biti žensko sprejemljive). Te lastnosti potrebujemo, ko izplavamo iz primeža zadušene ženskosti, ki je epidemija patriarhalne družbe. Ena od oblik zadušenosti je “tabletka”. Janja tenkočutno, prodorno in vzpodbudno opisuje pot od primeža te zadušenosti k opolnomočenju

Janja je tudi subtilna umetnica, ki ustvarja oblačila s sporočilom in odsevom njene notranje poti. Pred kratkim je ustvarila kolekcijo Witches lookbook, ki so jo navdihnile arhetipske podobe temne ženskosti (fotografije bodo kmalu objavljene na njeni spletni strani). Najdete jo na njenem blogu Janja Videc Blog

Ko me je Ana, ljuba modra ženska, povabila k pisanju o tem, kako je Rdeči šotor povezan z mojim poslanstvom in kako vidim ta preplet, dolgo časa nisem mogla ubesediti vsega, kar je govorila moja duša, ki me je hrepeneče klicala k ženski duhovnosti. Kot da bi imela v sebi vedenje, ki ga je nevarno ponesti v zunanji svet, kot da je zame bolj varno, če svojo zgodbo obdržim zase, globoko zakopano. Našla sem vsemogoče nepomembne izgovore, kot je ta, da nimam časa in se spraševala, zakaj mi je bilo sploh potrebno slediti svojemu instinktu, vse dokler ni prišel trenutek, ko sem se zazrla vase in ozavestila, da to ni od tukaj, ne iz tega življenja…  Ženska narava, naša duhovnost, naša cikličnost… vse to je bilo predolgo zatirano in vse nosimo posledice tega zatiranja. V naših celicah še vedno obstaja spomin na vsa grozodejstva ne tako oddaljene preteklosti, ki so prekrila tisti daven spomin na drugačne čase, ki ga lahko samo slutimo. Vendar ga! In to vse močneje, vse več žensk.

V preteklosti smo se naučile zatreti svojo resnično naravo, odrezati vire svoje moči in se prilagoditi, ker je bilo tako preprosto bolj varno, za naše prednice je bilo slednje največkrat edina možnost, da so preživele. Še vedno tičimo v tej prilagojenosti, le da se tega niti ne zavedamo več. Prilagajamo se, ko se trudimo slediti moškemu modelu delovanja; ko naredimo vse, samo da bi ugajale; ko sprejmemo podrejeno vlogo in se pretirano razdajamo; ko se podvržemo medicinskemu modelu obravnavanja lastnega telesa in ko dopustimo njegovo objektivizacijo; prilagajamo se, ko svoje darove obdržimo zase in jih ne izpustimo v svet.

Močno čutim, da je zame napočil čas, ko moram slediti svojemu notranjemu glasu, ki me vodi po poti ženskih misterijev, čeprav ta trenutek še ne vem natančno v kakšni obliki, na kakšen način… Vendar zaupam in vem, da sem v tem življenju povsem varna, da se postavim v center svoje moči in žarim.  

Že od nekdaj sem se bolj kot v zunanji svet obračala vase in iskala širšo sliko, vse kar je mistično, skrivnostno… že zelo zgodaj so me izmed vseh možnosti najbolj pritegnili okultistični teksti, kar se je kmalu razširilo na prebiranje neskončnega seznama duhovne literature, poglobljene in tudi takšne za mase, vendar je vse ostajalo nekje na mentalni ravni. Počutila sem se, kot da vsega tega pridobljenega znanja na znam resnično živeti, začutiti, utelesiti, prizemljiti. Kot bi ponotranjila idejo strogega vsevidnega boga, ki vzgaja z disciplino in kaznovanjem, (pa čeprav mi nikoli ni bil zares blizu) sem sama sebe kaznovala z občutki krivde, kadarkoli nisem bila dovolj produktivna, dovolj popolna, dovolj disciplinirana. Vse to je vodilo v vse močnejša depresivna razpoloženja… nad menoj se je razgrnila temna noč duše, za katero se je zdelo, da ji nikoli ne bo konca.

Ko sem bila stara petnajst let, sem naivno sprejela, da pričnem z jemanjem kontracepcijskih tabletk. »Zdravnik« z najbolj zdolgočasenim pogledom je kot po tekočem traku tudi meni predlagal »čudežno tabletko«, kot edino možno opcijo, ki preprečuje neželjeno zanositev. Takrat še nisem bila ozaveščena o tem, v kaj s pravzaprav spuščam in kakšne posledice slednje prinaša s seboj, nobena ženska mi ni predala svojega vedenja. Čez nekaj let, ko sem želela z jemanje tabletk prekiniti, so se pojavili simptomi, ki jih pred začetkom jemanja ni bilo… povsem neredna menstruacija s šestmesečno zamudo, konstantno razdražljivo razpoloženje, nečista koža in kar je najhujše – ciste na jajčnikih … vse to naj bi »se pozdravilo« s tabletko, ki je simptome povzročila. Kako protislovno – postavili so me pred dejstvo, da je tabletka edina možnost, da se ravnovesje ponovno vzpostavi …

V tem trenutku vem, da sem morala okusiti v temo, ki me je izoblikovala v to kar sem in kar postajam. Da je dovolj da sijem in da ne potrebujem ničesar več kot to, da svoje vedenje širim naprej …

V rdečem šotoru sem se po dolgem potovanju zopet srečala z boginjo, zdela se mi je tako domača. Povabila me je, da se zazrem v svoje telo in najdem svoje odgovore. Boginja ve, da »popolnost« ne obstaja in da smo popolne natanko takšne, kakršne smo – vsi naši obrazi. Njen materinski, sočuten objem z vonjem po zemlji me je popeljal vse bliže k sebi. Bila je povsod, bila je upanje in kar je najpomembnejše, bila je znotraj mene. Ne kot neka nezemeljska sila, izčiščena vseh »motečih« čustev, kot sem si včasih predstavljala duhovno uresničeno bitje, ampak povsem prisotna, prizemljena, silovita, čutna… Do sebe sem postala bolj prijazna, ponovno sem začela poslušati svoje telo.

Ko sta mi v razmaku nekaj dni dve prijateljici povedal, da sta prenehali z jemanjem tabletk, je bil zame znak. Pričelo me je ščemeti nekje v notranjosti, občutila sem celo paleto čustev – strah kaj se bo zgodilo, če zopet poskusim, jezo na celoten sodoben ginekološki sistem ter pričakovanje in pogum, da manifestiram drugačno rešitev, da tabletka ni edina možnost… čez nekaj dni mi je moja draga Ema, sestra, ki je sodelovala na enem izmed skupnih projektov, povedala skoraj identično zgodbo, kot je bila moja! Uspelo ji je, da se je sama pozdravila s pomočjo narave… Sledila sem ji – spremenila ritem spanja, izvajala jogijske vaje, ki uravnotežijo delovanje hormonov, prilagodila prehrano in si pomagala z zelišči in začimbami..  ob vsem tem je telo izredno hitro zopet našlo ravnovesje, predvsem pa stik – brezmejno povezanost same s seboj. Ob tem, ko se je čistilo telo, se je čistila duša – plast za plastjo so se na površje dvigala stara prepričanja, ki mi ne služijo več.. Rodilo se je sočutje in dovolila sem si, da se vsi ti občutki prelijejo skozi mene. V tem trenutku vem, da mi je lastno telo predajalo izjemno dragoceno darilo – naj mu prisluhnem, ga objamem s svojo ljubečo pozornostjo in se oklestim vsega, kar ni moje.

Počutim se osvobojeno težkega bremena in se ob enem zavedam, koliko sester v sebi skriva podobno zgodbo. Če si ena iz med njih in bereš te vrstice – vedi, da v tem nisi sama!

Naše prednice so poznale življenje v sožitju z naravo, obravnavale so jo kot del svoje lastne biti in se od nje učile. Bile se čuvajke intuitivnega vedenja o naravi življenja, zdravilnih zeliščih, naravni kontracepciji, ženskem izžarevanju in še mnogo več… Če globoko prisluhneš, lahko slišiš, kako nam na uho šepetajo in predajajo vsa ta znanja. Naša vez z njimi je neuničljiva, nosimo jo v svojih celicah, v svoji krvi, v svojem daljnem spominu. Želijo, da se zopet povežemo s svojim telesom in najdemo vse svoje obraze, resnične, ranljive in hkrati pogumne, močne in hkrati nežne, sočutne in hkrati neizprosne, silovite in nežne. Želijo, da druga v drugi vidimo svojo sestro. Boginja ni tam nekje zunaj, je v vsaki izmed nas – želijo, da jo okopljemo iz plasti prepričanj, vzorcev, strahu in bolečine, ki nam jo je nakopala patriarhalna družba.

Ko enkrat zaslišiš njihov glas, veš, da ne moraš stopiti niti koraka dalje, ne da bi na glas izražala resnico. 

© Janja Videc

Modra Ženska z volkomTo soboto v Rdečem Šotoru spoznavamo arhetipe temne ženskosti. Več informacij TUKAJ. Prijave in vprašanja pa javite na ana@rdecisotor.com ali 070760868. 

V ponedeljek sem imela na konferenci RIS zanimiv pogovor o jungovski psihologiji (ki jo obožujem in ki je “mati” arhetipov) z Zdenko Čebašek Travnik. Povedala mi je, da ji je Jung sicer zelo ljub, toda da morda ta obravnava morda ni tako učinkovita kot druge vrste terapij. Preveč se namreč ukvarja z izvorom naših težav, kar je v osnovi v redu, toda mnogo ljudi ni pripravljenih pogledati k svojim koreninam in se soočiti z resnico in se raje poslužujejo npr. afirmacij, spremembe življenjskega stila, itd. Sama še vedno mislim in iz osebne izkušnje povem, da je najbolj očiščujoča izkušnja uvida v lastne korenine – življenjske spremembe nato sledijo spontano, same od sebe. Zato se na delavnicah arhetipov zbere vedno intimna skupina žensk, ki so zares pripravljene pogledati globoko vase. Procesi, ki se odvijajo, so izjemni. Predvsem v drugem delu delavnice, ko obravnavamo vsak arhetip posebej, se razkriva mnogo napačnih, pogojenih predstav, ki jih imamo o določenem arhetipu, ki so posledica vzgoje, družbenega odnosa, itd. Nato olupimo te predstave in se povežemo z univerzalno arhetipsko energijo. Delavnica je za najpogumnejše in tiste zares pripravljene prevetriti svoje globine. Veselim se novega kroga Pogumnih Žensk.

O Modri Ženski, enem od arhetipu temne ženskosti. Celotno besedilo TUKAJ

Ena glavnih lastnosti Modrih Žensk je, da imajo občutek za pravo mero. Znajo zaznati pravi trenutek, uporabiti pravo besedo, se pravilno odzvati. Svoje energije in časa ne trošijo; naučile so se delovati v ravnovesju, v skladu z naravnimi zakoni in cikli. Ko resnična Modra Ženska opozori na svoja leta in izkušnje, to stori le zato, ker je zaznala, da ljudje okrog nje izgubljajo občutek za pravo mero, da jih prevzema ego, da tavajo v ekstreme. Njen namen je streznitev ljudi okoli sebe, vrnitev v tukaj in zdaj, v skromnost in ponižnost, v zavedanje stvarnosti takšne kot je. Modra Ženska skozi življenje čuječnosti in refleksije in močnega duhovnega instinkta nabere skozi izkušnje izčiščeno modrost, ki je nekakšen barometer za celotno družbo. Modra Ženska je ukoreninjena v zreli modrosti, ki opozarja na nesmisle in omogoča družbi, da ne zaide in se razvija v smiselno smer, ki spoštuje in upošteva naravne ritme, zakone in cikle in duhovno jedro vsega bivajočega. Res je čas, da ženske aktiviramo ta arhetip, še posebej v zrelih letih.

© Ana Drevenšek 

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Cikličnost: ključna izkušnja ženskosti

slika: cegphotographics

slika: cegphotographics

Danes Luna v Ribah ob 17.42. Zadnji krajec. Še eden od mnogih, ki sestavljajo neskončno spiralo iz Luninih ciklov, ki nas dviguje – spušča bliže k Sebi. Riba, mistično znamenje, ki govori z našimi dušami, ne našimi umi. Govori z našo vodo – našim telesom, našimi cikli. Z nami govori skozi znamenja in intenzivno čustvovanje. Včasih je nevarna, če ne znamo zajeziti vode. Če pa smo vešče morske deklice, je odličen zaveznik v samospoznavanju. 

Junij in julij sta v Rdečem Šotoru posvečena cikličnosti. Cikličnost je ključna izkušnja ženskosti. Cikličnost je je osnovna sestavina vsake ženske izkušnje in je temelj ženske duhovnosti in ženskega samospoznavanja. 

20. junija bomo otvorile spoznavanje Cikličnosti z delavnico

Arhetipi svetle ženskosti

Spoznale bomo svetle arhetipe Hči, Dekle, Krvno Sestro, Ljubimko in Mati. Arhetipi so večplastni in večdimenzionalni. Lahko jih razumemo povsem dobesedno ali pa kot subtilne metafore. To so arhetipi prvega dela življenjskega cikla ženske, prvega dela menstrualnega cikla, prvega dela kateregakoli ustvarjalnega procesa. Njihova energija je polna svetlobe, silnosti, iniciativnosti, zagona. Na delavnici jih spoznavamo skozi obred, ki je ena najbolj cikličnih duhovnih izkušenj – dogaja se znotraj kroga, sestavljen je kot cikel, potuje od začetka, proti koncu, po spirali navzgor in navzgor. 

slika: Fredrik Akum

slika: Fredrik Akum

Zavest o cikličnosti se je v sodobni družbi izgubila. Samo naprej, samo naravnost, samo gor, vedno v svetlobi, vedno v nasmehu, vedno v trdem delu, je postal novi zakon. Toda ne moremo preslepiti naravnih zakonov. Lastnosti, ki so dandanes postale ideal, zakon delovanja, tako individualnega, kot družbenega, so le prva faza v ciklu. To je pomembna faza, ki je namenjena vzbujanju samozaupanja v nas, zagnanosti, ki nam da energijo, da uresničimo namen cikla. Toda nujno je, da tej fazi sledi faza refleksije, spuščanja, ki omogoči, da ozavestimo naučeno v tem ciklu in spustimo staro, ki nam ne služi več. Ko to fazo izbrišemo, izbrišemo eno ključnih lastnosti človeškosti  – zmožnost refleksije. Ni čudno, da je naša civilizacija poblaznela, da uničuje samo sebe, druga živa bitja in ljubo Zemljo, ki nas še kar potrpežljivo nosi. Svoja dejanja smo v določeni točki v zgodovini prenehali ozaveščati, ocenjevati, tehtati. Pognali smo se v brezumen tek dosežkarstva. Ki zdaj grozi, da nas bo uničil. 

Nato bomo 27. junija zaplavale v

Menstrualne misterije: menstrualni cikel kot proces☽O☾ spiralnega ☽O☾ samospoznavanja  

Na tej delavnici bomo spoznale, na kakšen način naš menstrualni cikel dirigira naš proces rasti. Uvidele bomo, kako nas menstrualni cikel globoko zaznamuje in postane že v otroštvu, ko nezavedno in intuitivno zaznavamo subtilni proces maminega menstrualnega cikla, osnovna matrica za doživljanje vseh procesov, izpeljevanje vseh ciklov. 

Na delavnici se bomo tokrat pogovarjale o novi temi, ki je doslej na delavnicah še nismo obravnavale in s katero me naslavlja mnogo žensk: Ali je “narobe”, če NE krvavimo na prazno Luno? NE! Naš cikel nam z drugačno uskladitvijo z Luno nekaj sporoča. Krvavitev na prvi krajec, polno Luno, zadnji krajec, prazno Luno ima za nas pomembno sporočilo. Uči nas o tem, kateri arhetip je za nas trenutno najpomembnejši, v kateri fazi cikla lekcije, ki se je trenutno učimo, smo, kako poglobljeno je trenutno naše dojemanje cikličnosti in še mnogo več. O tem se bomo pogovarjale na delavnici. 

meneAli so ženski in moški možgani res drugačni? Ali so določene lastnosti res “moške” in “ženske” ali je to le “socialni konstrukt”, kot o tem govorijo feministke? Menstrualni cikel vpliva na naše ženske možgane. Določa, kateri možganski centri bodo bolj aktivni v določenih fazah cikla in s tem določa strukturo in delovanje naših možganov ter to, kateri deli možganov so bolj razviti. Cikličnost je osnovna prvina ne le ženske izkušnje, temveč vsakega človeka – kot doživljanje subtilnih sprememb v menstrualnem ciklu naše mame v najzgodnejših letih našega življenja. V sodobni družbi, ko dolgo dojenje ni več spodbujano in se menstrualni cikel po porodu vrne še hitreje, je to še posebej pomembno, saj doživimo materino cikličnost še toliko prej. Šele ugotovili bomo, kaj to pomeni. 

Znanstveniki ugotavljajo tudi, kar tantriki vedo že tisočletja – da sta yoni (vagina) in možgani tesno prepleteni. Sta pravzaprav en sam sistem. Vse, kar se dogaja v yoni, vpliva na možgane, na določene možganske centre, in s tem na našo samopodobo, čustvovanje, mišljenje, delovanje. Pred kratkim je o tem odličen članek napisala Polona Sepe. Vsakomesečni tok krvi, ki boža našo yoni od znotraj in jo naredi oteklo od ekstaze, vpliva na naše možgane… 

4. julija pa se potopimo v najbolj vznemirljiv del potovanja po Cikličnosti. V

Arhetipe temne ženskosti! 

Temni arhetipi so Babica, Amazonka, Matriarhinja, Svečenica, Čarovnica, Modra Ženska in Temna Mati. To so arhetipi druge polovice življenja ženske, ki jo začne konec obdobja negovalnega materinstva. So arhetipi druge polovice menstrualnega cikla, faze dovršitve kateregakoli ustvarjalnega procesa. So arhetipi, ki jih doživimo le, če smo pripravljene sprejeti svojo Intuicijo kot svoj najvišji Zakon in se podati na Pot, na katero nas vabi naša Duša. 

Boginja Lunine meneTema, noč, smrt osvobajajo. So glasniki in angeli mahanirvane – velike osvoboditve! In njih se najbolj bojimo. In vse tri so v naši materinščini ženskega spola, kako pomenljivo. Temni del cikla nas osvobaja laži, iluzij, prepričanj in vzorcev, v katere se silimo verjeti, da bi bilo bolj varno, bolj udobno. Temni del cikla je kot potres, vulkanski izbruh, neurje, ki ruši vse, kar je lažnega. Še kako je potreben v današnjem času. In ženske smo njegove lastnice in glasnice.
Kako lep bo svet, ko bomo ženske določale kaj, kdo in kako bo vplivalo na naše možgane. Ko naše yoni ne bodo več izpostavljene posilstvom, zlorabam ob porodu, nepristnim in bolečim spolnim odnosom in od teh izkušenj ne bodo več oblikovani naši možgani. Kako lep bo svet, ko bomo ženske vzgajale deklice v samozavest, asertivnost, neustrašnost, divjost, šamansko ekstatičnost. Ko bomo prenehali verjeti, da so pretirano nagnjenje k dajanju, pretirano prevzemanje odgovornosti za druge, zanemarjanje samouresničenja, prirojene “ženske” lastnosti in del ženskih možgan. Ko bomo sprejemale svoje ženske, naravne korenine in na njih gradile za svoje opolnomočenje. V tak svet nas vabijo temni arhetipi. Če si le upamo odzvati njihovemu vabilu. In sprejeti intuicijo kot svoj najvišji zakon. Ponotranjiti cikličnost kot našo osnovno matrico spoznavanja. 

Za vse, ki bi se rade udeležile vseh 3 delavnic (svetli in temni arhetipi in menstrualni misteriji), ki so nekakšna zaokrožena celota spoznavanja in ponotranjanja cikličnosti, je cena paketa 110 €, namesto 140 €, za študentke/dijakinje, brezposelne, samohranilke 90 €, namesto 110 €

Temne arhetipe spoznavamo tudi vsakega posebej, skozi maternično petje, na ženskih krogih materničnega petja in opolnomočenja ženskega glasu, ki se zgodijo na vsaka dva tedna, do 14. avgusta. Naslednjo spoznavamo Matriarhinjo, 19. junija. Ti krogi so posebej za tiste, ki čutite, da so temni arhetipi za vas trenutno zelo pomembni in bi se rade poglobljeno spoznale z vsakim posebej. Dvotedenski odmor med delavnicami namreč omogoči, da arhetip zares deluje na nas in ga lahko zares globoko spoznamo. Razmišljala sem, kako neverjetno prikladno so te delavnice razporejene (zagotovo ima Boginja prste vmes ;)) – končajo se en dan pred Marijinim vnebovzetjem, edinim velikim krščanskim praznikom, ki praznuje žensko. Vrstijo se tudi pred in po poletnem solstciju 21. junija, ki je praznik očiščenja in transformacije, saj se na ta dan začne daljšati noč in s tem moč temnih arhetipov in druge polovice cikla. Starodavni Slovani so na ta dan častili vodo in ogenj, elementa očiščenja. Več informacij TUKAJ.

V juliju začenjam v juliju poslanstvo širjenja ženskih veščin, opolnomočenja žensk in ustvarjanja mreže ženske modrosti tudi z branji ženskega Tarota, za ženske. Otvoritvena cena je za približno 4-urno branje samo 20 eur! Več informacij in rezervacije TUKAJ. Uh, koliko se dogaja! 🙂 

Se vidimo v Rdečem Šotoru!

© Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Duhovni instinkt in ženska duhovnost

Polna Luna v Strelcu

Danes ob 18.21 nastopi polna Luna v Strelcu. Strelec je znamenje širine. Širine v vseh oblikah. Telo naredi podobno Veneri, obilno v svoji plodnosti, gostoljublju, radosti, sočnosti. Duha naredi visokoletečega, globoko dojemljivega, sprejemljivega. Zato pravijo tudi, da je Strelec znamenje religije, filozofije. Le-te naj bi bile izraz veličine duha, skupek izkušenj in spoznanj duha. Vendar religije in filozofije pogosto postanejo dogmatične, okostenele, same sebi namen, najhuje pa – postanejo orodje neke gospodarsko-politične ideologije, gibanja…

Toda Strelec je znamenje esence religije in filozofije – tiste žive esence, ki omogoča duhu, da živi, zaznava, doživlja, ozavešča, spoznava, razume, se širi. Polna Luna želi lastnosti Strelca obelodaniti. Pokazati čisto vsak skrit kotiček njegove energije, popolnoma razkriti njegovo sporočilo. Njen namen je, da ozavestimo pomen Strelca, da osvetlimo dele v duši, ki mu pripadajo.

Duhovni instinkt izhaja iz notranjosti, je univerzalni, večen del naše psihe. Bojimo se mu prisluhniti, saj smo bile pogojene v strah pred notranjim glasom in obračanje na zunanjo avtoriteto.  slika: Ignacio Serrano

Duhovni instinkt izhaja iz notranjosti, je univerzalni, večen del naše psihe. Bojimo se mu prisluhniti, saj smo bile pogojene v strah pred notranjim glasom in obračanje na zunanjo avtoriteto.
slika: Ignacio Serrano

Duhovni instinkt

Zato želim današnji članek posvetiti osvoboditvi (kar počne polna Luna) resnične esence religiozne/duhovne izkušnje v nas ženskah (kar nam omogoča Strelec). Dandanes smo ženske (in tudi moški!) precej “zamašeni” (zademfani, bi rekla draga Sestra Eva Luna) v tistem centru, ki se mu reče “duhovni instinkt”. Tisočletja so se namreč neke sile (saj vse vemo, katere) trudile, da bi se ta center zademfal. Tisočletja smo bile učene (in učeni), da je duhovnost izvira iz zunanjosti, od neke avtoritete, ki potrdi, kateri občutki, izkušnje so pravilni in kateri ne; ki predpiše nauke, v katere je potrebno verovati (!), ki celo sankcionira, kaznuje vse, ki si drznejo tej avtoriteti zoperstaviti (na žalost vemo, da so bili pregoni heretikov – na primer Katarov, sledilcev Starih Poti (“poganov”), itd – orodja za centraliziranje oblasti, za izločanje gibanj, ki bi odjemala sledilce instituciji, ki si je priborila najmočnejši položaj. Torej na prvem mestu NI bilo resnično preganjanje določenega nauka. Tako so stvar dojeli verjetno le preprosti ljudje in zagnani in naivni člani institucije, katerih zavest ni prodrla do spoznanja resničnih interesov svoje institucije). 

Zaradi te “zamašenosti” se močno bojimo prisluhniti svojemu duhovnemu instinktu in slediti temu, kar nam pravi. V naših kosteh še živi spomin na preganjanje, ko smo poslušali svoj duhovni instinkt. Pogosto je naša pogojenost tako močna, da se morda znebimo vpliva avtoritarnega monopola ene institucije, pa le začnemo slediti nekemu drugemu nauku. Toda v resnici se ni zgodilo nič – naš duhovni instinkt še vedno ni prebujen – le svojo pogojeno sledljivost (nenaravno sledljivost!) smo preusmerili k drugi avtoriteti. 

Današnji članek zato posvečam obuditvi našega duhovnega instinkta in obuditvi naše naravne neustrašnosti. Ženske, čas je! 

Pred nekaj dnevi sem brala zelo zanimiv članek Cynthie Garrity-Bond (feministične teologinje in socialne eticistke) o fenomenu na Irskem; o sprejetju zakona za istospolne poroke v državi, kjer se več kot 80% prebivalstva istoveti za katolike. 

Cynthia je omenila zanimiv koncept, ki je prebudil mojo pozornost. Sensus fidei. To je koncept v krščanski teologiji, ki pomeni nekako “razum verujočih”, “smisel verujočih”. Mednarodna teološka komisija ga definira kot: “Sensus fidei je neke vrste duhovni instinkt, ki omogoča verujočemu, da spontano presoja, ali je določen nauk ali praksa v skladu z Evangelijem in apostolsko vero. Globoko je prepletena z vrlino vere samo; teče od in je v lasti vere. Primerja se z instinktom, saj v osnovi ni posledica razumskega preudarjanja, temveč je spontano in naravno védenje, neke vrste zaznava (aisthesis).”

Cynthia pravi, da se je na Irskem tak izid lahko zgodil le zato, ker so tamkajšnji kristjani vklopili svoj sensus fidei. Seveda lahko sensus fidei interpretiramo na mnoge načine. Predpostavljam lahko, da ga Cerkev ne razlaga tako kot Cynthia. Poudarja namreč, da je sensus fidei instinkt, ki pomaga verujočemu presoditi, ali je nek nauk/praksa v skladu z Evangelijem in apostolsko vero – ki pa ju seveda določa Cerkev. Tako je sensus fidei bolj nek kriterij dobro ponotranjenega cerkvenega nauka, ne pa nekaj živega, človečnega, nevezanega na Cerkev.

Toda tako kot Cynthia tudi jaz v sensus fidei vidim resnični duhovni instinkt, ki je univerzalen in ga poseduje vsak človek. Instinkt, ki ima moč, da osvobodi vsakega posameznika iz jarma prestrašene pogojenosti, ki ima moč, da oživi! duha, očisti vid, sluh in omogoči čisto zaznavo duhovnega.

Hči očetov se mora povezati s svojo krvjo. Tako krvjo kot simbolom telesnosti, kot krvjo, ki je simbol celovite, avtentične ženskosti, božanske ženskosti. slika: Liza Paizis

Hči očetov se mora povezati s svojo krvjo. Tako krvjo kot simbolom telesnosti, kot krvjo, ki je simbol celovite, avtentične ženskosti, božanske ženskosti. slika: Liza Paizis

Hčerkam očetov

Ta članek je še posebej posvečen ženskam, ki se identificirajo s krščansko (ali drugo) vero, toda v sebi čutijo ščemenje duhovnega instinkta, ki jim govori, da je v njihovi veri premalo prostora za žensko, Žensko in Boginjo. Zavedam se, da je ta proces začetka poslušanja svojega duhovnega instinkta znotraj ustanove, kot je Cerkev, težak, lahko boleč, lahko se zdi skoraj nemogoč. Morda se zdi na začetku celo bogoskrunski! John P. Dourley, katoliški duhovnik in jungovski psihoanalitik je o težavnosti in bolečini tega procesa povedal: “Če in ko je fanaticizem presežen, rezultati niso vedno zgolj blagodejni. Izgubi kakršnekoli tolažbe, ki jo je do zdaj ponujala tako imenovana vera, lahko sledijo vzorci depresije in praznine, čeprav je paradoksno depresija pogosto spremljana z besom nad žrtvovanji dvomljivemu Bogu te vere in njegovim ostrim moralnim zahtevam, ki so zdaj občutene kot sovražne polnemu izrazu človeškega življenja in duha. Ko nekdo zaupa neki religiji in nato začne postajati bolj zavestno bitje, ko trdo dela, da bi častil simbole in obljube te religije, in v tem procesu postane zavesten temačnosti te religije, kar se prevede v občutek izdanosti, je jeza naravni odziv. Vendar jeza zahteva dejanje razrešitve.

Seveda je posvečen tudi drugim hčerkam očetov. Kajti, nikakor ne želim sporočiti, da le ženske, identificirane z abrahamskimi ali drugimi podobnimi religijami, potrebujejo uvide o duhovnem instinktu. Potrebujemo jih hčerke očetov vseh vrst. Vse ženske v sodobni družbi smo hčerke očetov. Kajti moško-osrediščena miselnost in filozofija sta prepojila vse aspekte našega življenja – znanost, družbene vrednote, vrednote medosebnih odnosov, dojemanje vzgoje, itd. Tako smo bile vse subtilno vzgojene v moško-osrediščen model. Tudi če je naša družina že generacije nazaj zapustila patriarhalno religijo ali zavrnila njene do žensk, življenja, narave sovražne poglede, so na psihološkem nivoju še zmeraj ostanki patriarhalnega mišljenja. Ženske smo tako na primer vzgajane v prepričanje, da je intelektualizem superiorna dušna sposobnost, da naša cikličnost in druga stanja zavesti niso pomembna, ali pa so celo infantilna in nekoristna. Tudi takšne hčerke očetov potrebujemo meditacijo o duhovnem instinktu

Zadnjič sem razmišljala, kaj bi se moralo zgoditi, da bi Marijo Magdaleno nehali dojemati kot spokorjeno prostitutko – predvsem v krščanskih krogih. In prišla je misel, da je morda arhetip spokorjene grešnice nekako povezan s transformacijo intelektualističnih hčerk očetov. Morda je “spokoritev” Marije Magdalene tisto, kar čaka z moško energijo identificirane hčerke očetov; spokoriti se moramo pred svojo ženskostjo, pred Boginjo; ker smo jo zavračale, zasmehovale. Marija Magdalena naj bi namreč bila grešna zaradi spolne energije – največje moči ženskosti. Ko je spolna energija uporabljana za destruktivne namene, se mora “spokoriti”. Prav tako kot je pri hčerkah očetov intelekt uporabljan za destruktivne namene. Morda bo, ko se bodo ženske vrnile k svojim koreninam, čas dozorel, da v Magdaleni vidimo to, kar resnično je – duhovna učiteljica, apostolka apostolom, enakovredna Jezusu. Ko se bomo ženske vrnile k svojim koreninam, bomo stopile v svoje mojstrstvo, ki ga uteleša Magdalena. 

Slika: Emily Balivet

Skupina žensk (coven) skupaj praznuje svojo duhovnost! Slika: Emily Balivet

(Ženska) duhovnost

Duhovnost naj bi bila živa izkušnja, ne pa ideologija. Jungova glavna kritika krščanstva (in drugih “razodetij”) je, da se dojema kot ultimativno, dokončno razodetje, ki je končna resnica in ga ni moč preseči. Takšno dojemanje, pravi Jung, historično (Bog je v določeni točki ustvaril svet in to je to; v določeni točki se je utelesil in to je to; itd) ter transcendentno (Bog je zunaj stvarstva), blokira ☽🌕☾ spiraljenje ☽🌕☾ duhovnega procesa in zamaši duhovni instinkt. Še posebej za ženske je to zelo pomemben uvid.

Ženske namreč v svojem telesu in svoji psihi nosimo kodo cikliranja, spiraljenja, umiranja in prerajanja. Ko je religija zapovedala dokončnost, je sterilizirala našo vitalno psihično lastnost – cikliranje. Ko je religija zapovedala transcendentnost, je povzročila trpljenje ženskam, ki ne morejo tako preprosto kot moški ločiti telesa od duha, saj ne morejo ignorirati (duhovnih) sporočil, ki jih njihovo telo kriči! med biološko-duhovnimi prehodi menstruacije, poroda in menopavze. 

Opazila sem tudi, da Cerkev razširja mnenje, da tisti, ki niso kristjani, nimajo odnosa z Božanskim (ne verujejo v Boga). Humorni sodobno-poganski napis na to hudomušno odgovarja: “Verjamem v Boga, samo ne verjamem, da je starš samohranilec.” Ta ideja, da imajo odnos z Božanskim le kristjani, je podobna ultimativni naravi naukov abrahamskih religij. V obeh primerih gre za nekakšen monopol. Ženske torej, ki so skozi zgodovino skozi svoj duhovni instinkt doživljaje ženski obraz božanskega (o čerem govori tudi roman Rdeči šotor), so bile označene za krivoverke, grešnice. Duhovne/religiozne izkušnje ne moreš imeti, če nisi pod okriljem Cerkve! Takšno prepričanje je zares destruktivno. Jung je spodbujal kristjane, da presežejo ultimativnost svojih naukov ter sprejmemo druge duhovne poti kot enakovredne ter se od njih bogatijo. Šele tako se bo človeška duhovnost zares razcvetela v vsem svojem bogastvu. 

Bog Boginja Yin YangBožansko – Oče ali Mati ali oboje? 

Ena od stvari, na katere opozarja duhovni instinkt, je, da je Bog v abrahamskih religijah personalističen (je oseba) in je moškega spola (o njem se vedno govori v moškem spolu). Zakaj? Zakaj je Bog moškega spola? Ali to govori o večvrednosti moškega? Jada Pinkett Smith (žena igralca Willa Smitha) je od 12-letne deklice dobila vprašanje: “Gospa Jada, ali mislite, da bodo deklice sploh kdaj tako pomembne kot fantje, glede na to, da je Bog moški?” Kako bi odgovorili takšni deklici zdravorazumsko (ne s koncepti “svete nerazumljivosti”, ki jo je Jung zaznal v prevladujoči konzervativni dogmatični krščanski teologiji), iz tistega mesta v duši, ki je sensus fidei (duhovni instikt)? 

Osho je o tem, katerega spola je Bog, povedal tole: “Ko oseba globoko meditira in se razsvetli, postane mati. Buda je bolj podoben materi kot očetu. Krščanska asociacija na besedo oče ni najbolj relevantna, niti lepa. Klicati oče Božansko zveni malo mačistično. Če obstaja Bog, je lahko le mati, ne oče. Oče je nekaj zelo institucionalnega. V naravi oče kot tak ne obstaja. Če vprašaš kakšnega lingvista, ti bo povedal, da je beseda stric starejša kot beseda oče. Strici so obstajali prej, saj nihče ni vedel, kdo je oče. Institucija očeta se je v človekovem življenju pojavila, ko se je vzpostavila zasebna lastnina. Je zelo krhka in lahko vsak čas izgine. Družba se spreminja in ta institucija lahko izgine kot so izginile že mnoge druge. Vendar bo mati ostala, ker je naravna.”

Materinski zdravi razum 

Mnoge duhovne feministke našega časa se strinjajo z njim. Rebecca Boon ugotavlja, kako je večina feministk zgrešilo, ko je tako strastno zavračalo materinstvo in prišlo celo do takih absurdnih zaključkov, da je ženski njena lastna biologija sovražna in jo je treba preseči. Materinstvo je ena največjih moči ženske, pravi Rebecca! Človeštvo v resnici ni razdeljeno na moške in ženske, temveč na matere in sinove. Kajti vsaka ženska je (vsaj potencialno) mati in vsak moški je sin matere, drugače ne more biti, pravi Rebecca Boon. Tudi Sara Ruddick, avtorica knjige Maternal Thinking (Materinsko razmišljanje) ugotavlja, kako globinski psihološki vpliv ima materinstvo na žensko oziroma na vsakogar, ki opravlja materinsko delo. Pravi, da skozi materinstvo razvijemo zmožnost realnega, praktičnega razmišljanja, odgovornost, zmožnost svoje mišljenje povezati s čutenjem (ne več misliti ločeno od čustev, občutkov, zaznav = intelektualizirati). Zato, pravi Sara, je materinsko razmišljanje izredno dragoceno in mora postati bolj vključeno v sodobno družbo – vključiti se mora v politično odločanje, itd, saj je materinsko razmišljanje lahko zares dojame pojme, kot so odgovornost, skupno dobro, itd.

Ženska je počelo stvarstva, ženska rojeva. Ženski um je skozi materinsko delo preobražen, postane izjemno močna sila ljubezni in zdravega razuma. Materinsko mišljenje je temelj družbe in lahko je njen rešitelj.

Ženska je počelo stvarstva, ženska rojeva. Ženski um je skozi materinsko delo preobražen, postane izjemno močna sila ljubezni in zdravega razuma. Materinsko mišljenje je temelj družbe in lahko je njen rešitelj.

Barbara Walker pove o ženskem zdravem razumu (v angleščini “common sense”, kar izhaja iz latinske besede “sensus”, ki je del besedne zveze “sensus fidei”) tole: “Spomniti se moramo, da je bila v starodavni matriarhalni miselnosti, ki jo lahko obnovimo skozi mite in legende, Boginja razumljena kot edini izvor urejenega, logičnega razmišljanja. Iz njenih intelektualnih daril ženskam so se rodile discipline, kot so matematika (kar dobesedno pomeni “materinska modrost”), koledarji (izvorno Lunini in menstrualni koledarji), sistemi meritev, glasbene in pesnitvene oblike, arhitekturne tehnike in mnoge druge vede za delo z umetnostjo in naravo. Starodavna grška beseda diakosmos, ki pomeni sistem reda, ki ga je v prvotni kaos vnesla Boginja (Dia), dokazuje prepričanje starodavnih ljudi, da je bila racionalnost utelešena v prvi učiteljici vsakega otroka – mami. Mit iz Indije nakazuje, da so zgodnji ljudje verjeli, da ženska sposobnost rojevanja izhaja iz superiorne ženske veščine razvijanjamerilnih sistemov.
Celo judovsko-krščanska diabolizacija Matere Eve je zadržala zaznavo Svetovne Matere kot izvora razsvetljenja za vse človeštvo, čeprav je Eva morala zavrniti ukaz patriarhalnega Boga, da bi pridobila znanje, ki ga je Bog želel skriti pred človeškimi bitji.
Kasneje so patriarhalne družbe želele pomanjšati ženski intelekt tako, da so ga imenovali instinktivni, nezavedni, iracionalen. Čeprav so prepoznavali natančno žensko zaznavanje, so ga moški zavrgli s precej zaničljivim izrazom intuicija, namesto da bi ga poimenovali z njegovim pravim imenom inteligenca. Ne glede na to, kako pogosto so ženske pokazale, da so sposobneracionalnega razmišljanja ali celo sposobnosti prodiranja skozi bolj iracionalne moške konstrukte z ostrim robom zdravega razuma, je bilo ženskim umom dopuščeno le čustvovanje, ki naj bi zapolnilo prostor z manj uma. To je bil še en primer prekletstva z medlo pohvalo. Pravzaprav so patriarhalne kulture zgradile svoje praktične dosežke na dosežkih zgodnejših, žensko-osrediščenih skupin in moški filozofi so vnesli v filozofijo več nerazumskosti, kot ne. Na primer, nobena družba ni bila bolj nespametno vraževerna ali bolj naivno lahkoverna od krščanske Evrope v obdobju, imenovanem Doba Vere, ko so bile resnice spoznane samo skozi besedilaočetov in je bila eksperimentalna znanost dojemana kot hudičevo delo.
Ob zori zgodovine je bil zdrav razum izmaličen s konceptom patriarhalnih bogov kot univerzalnih staršev, kljub njihovi nezmožnosti rojevanja. Miti kažejo, da so imele zgodnje civilizacije s tem konceptom težave. Ljudje niso sprejeli takšnih božanstev, dokler ni bilo več stoletij posvečeno propagandi duhovnikov. Celo potem so bili potrebni besedna izkrivljanja in namenskinelogični paradoksi, da bi se vzpostavilo čaščenje bogov, ki so žalilipragmatično dojemanje resničnosti preprostega človeka.” 

Ženske se moramo spomniti tega zdravega razuma (sensus). Ženske se moramo spomniti, da že ves čas, že celotno zgodovino, na temelju svojih zdravorazumskih spoznanj in dejanj nosimo celotno človeštvo. Spomniti se moramo, da so sinovi mater in njihovi intelekti ponoreli zato, ker so mame v določeni točki pozabile, da je njihovo mišljenje temelj družbenosti. Spomniti se moramo, da zrel, prvinski, Zemljo-ljubeč in Žensko-čaščeč moški postane takšen, ker se njegova mati zaveda pomena svojega materinstva.

Marija Magdalena izžareva arhetipsko celovito ženskost. Kdaj bo naša družba zrela, da jo sprejme? slika: Lindsey Hardin Freeman

Marija Magdalena izžareva arhetipsko celovito ženskost. Kdaj bo naša družba zrela, da jo sprejme? slika: Lindsey Hardin Freeman

Yin Yang in feministične kristjanke 

Barbara Walker gre vseeno malce predaleč, da kar naravnost pove, da bi moral svet biti matriarhalno urejen, da bi ženske-matere morale nadzorovati moške (s tem se strinja tudi Rebecca Boon), Božansko bi seveda bilo samo in edino Bognja, Ona in tako na svetu ne bi bilo težav! To bi le bila zamenjava zatiranja žensk z zatiranjem moških. Spola ne obstajata zato, da bi bil eden več vreden od drugega. Podoba moškosti in ženskosti, ki je najbolj v skladu z duhovnim instinktom, je starodavna kitajska podoba yin-a in yang-a, ki se zlivata drug v drugega, sta eno. Drug brez drugega ne moreta, drug drugega porajata. Sta popolnoma enakovredna. 

Tako je tudi Božansko yin in yang, Bog Oče in Boginja Mati. Je Misterij te čudovite združitve, ustvarjalnega sodelovanja dveh principov – moškega in ženskega. Ženski je bil skozi zgodovino izbrisan. Nastala je teologija (“veda o Bogu”), ki nasprotuje duhovnemu instinktu. In zato se tudi znotraj religioznih institucij začenjajo dogajati premiki, ki nakazujejo na to, da se je v ljudeh aktiviral sensus fidei, ki preprosto ne trpi več nekaterih nesmislov. V krščanskem gibanju se na primer razvija teologija telesa, s katero se poskuša Cerkev počasi znebiti čistunske teologije, ki je spolnost označevala za grešno in s tem povzročala tisočletno kolektivno nevrozo, ter se približati instinktivnemu, univerzalnemu védenju, ki je bilo lastno že prvemu človeku: da je spolnost sveta. Vse več žensk znotraj krščanskega gibanja začenja slediti svojemu duhovnemu instinktu in na obrobju svojih Cerkva, včasih zunaj, ker so Cerkve še prerigidne, ali pa znotraj njih, kjer so Cerkve odprte, začenjajo sponzanja svojega sensus fidei vključevati v njihovo teologijo. 

Tukaj je nekaj odličnih člankov za vse, ki ste v podobni situaciji. V članku Transforming the Church from Within or Without? (Spreminjati Cerkev od znotraj ali od zunaj) Xochitl Alvizo razmišlja o tem, ali je ženska, ki se prebuja, sploh še lahko kristjanka. Ali lahko ženska, ki se povezuje s svojo avtentično ženskostjo, sploh še sprejme religijo, katere nauki in prakse so bili skozi zgodovino patriarhalni? Xochitl ugotavlja, da se ni potrebno odločiti, temveč slediti svoji intuiciji. Cerkev se namreč uspešno preraja tako zaradi tistih, ki ostanejo, kot tistih, ki odidejo. S podobnim razmišljanjem se ukvarja v članku Be-ing in the Church (Biti v Cerkvi). Gina Messina-Dysert se v članku Is it a Feminist Act to Stay in a Patriarchal Tradition? (Ali je ostati v patriarhalni instituciji feministično dejanje?) ukvarja prav s tem vprašanjem. 

Seveda je v ZDA veliko lažje v svojo religiozno skupnost vpeljati spremembe, kot pri nas. V ZDA obstaja nešteto oblik krščanstva, ki so veliko bolj fleksibilne, prelivajoče se, odprte za nove ideje. Pri nas je nekoliko težje vpeljati duhovni instinkt. A vseeno je to neizbežno za naše duševno zdravje. 

maternična povezavaArhetip, ki ga potrebujemo: Amazonka – Bojevnica, ki ustvarja varen prostor za rojevanje najnežnejšega

Ta petek se v Rdečem Šotoru združimo v varen, intimen ženski krog, da odpremo svoje maternice in pustimo glasu, da govori njihovo zgodbo. Sklenile bomo krog materničnega petja za opolnomočenje ženskega glasu. Vabljene! Izkušnja je izjemno intenzivna, izkustvena, globoko, zdravilna. Učinke obreda čutimo na fizični ravni – kot utripanje maternice, ščemenje v jajčnikih… Tokrat spoznavamo arhetip Amazonke, ki je eden bolj osovraženih ženskih arhetipov, a eden ključnih za sodobne ženske. Amazonka je Divja Ženska, obuja resnični pomen Deviškosti (ki NI spolna nedotakljivost, temveč duhovna neoporečnost in duševna neodvisnost), je Bojevnica, ki ustvarja in ščiti teritorij, znotraj katerega lahko božanska ženska energija rojeva najnežnejše… Prav Amazonko potrebujemo za aktiviranje duhovnega instinkta, ki zamašen čaka v naši duši. Potrebujemo njeno neustrašnost in varen prostor, ki ga ustvarja, znotraj katerega lahko prisluhnemo svojemu sensusu fidei. Več pa na delavnici!

© Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Smrt je umiranje obsedenosti z belino in sprejemanje rdečine

fotografija: © Borut Krajnc

fotografija: © Borut Krajnc

Danes ponoči je nastopil prvi Lunin krajec v mogočnem Levu. Pravi krajec zaključuje obdobje deviškosti Luninega cikla in začenja z bolj drznim, ustvarjalnim, prodornim delom – ko se Luna polni, dokler ne zasije polna v vsej svoji veličini.

Lev je mogočno znamenje. V svoji pozitivni manifestaciji uteleša zmožnost osrediniti se v svojem sebstvu, povezati se s svojo najvišjo zavestjo, svojo Resnico in od tod žareti. Sijati tako močno, da se ljudje spontano prebujajo ob tvoji svetlobi in stopijo na isto pot.

V torek smo v Mladinski knjigi – Konzorciju – predstavili najbolj sveže rojstvo Mance Košir. Knjigo Darovi minevanja. V knjigi so dopisovanja, sestavljena iz pisem o Smrti, ki si jih je Manca dopisovala s sedmimi avtorji: Ksenijo Malio Leban, Jankom Bohakom, Urško Lunder, Karlom Gržanom, Jasno Stošić, Tino Kožir Mazi in mano – Ano Drevenšek. 

Darovi minevanja

Darovi minevanja

Ko je knjiga nastajala, je Manca večkrat povedala, kako močna knjiga je, kako je ušla izpod nadzora (seveda v dobrem smislu), dobiva svoje življenje, je prodorna, drami najgloblje globine, prinaša solze, pretresljiva spoznanja, mogočne preboje… Vsi, ki smo pisali knjigo, smo ob pisanju doživeli katarzo. In predstavitev v torek je pokazala, da je poslanstvo te knjige to katarzo omogočiti tudi vsaki bralki, bralcu.

Knjiga govori o Smrti, ki je tabuizirana, ki se je bojimo, jo odrivamo stran, pod preprogo, iz vsakdanjega življenja. Bojimo se je, trepetamo pred njo, hkrati pa se vedemo, da ne obstaja. Čutim, da nosi knjiga energijo Leva, ker je prodorna, ker brez opravičevanj pišemo svojo Resnico, dajemo Smrti glas in skozi naše tkanje tančice o Smrti pronica katarza vseh nas – osvoboditev v Smrti.

Zato v tokratnem članku objavljam kratek odlomek iz knjige – izsek iz enega od mojih pisem Manci. Prisrčno vabljene, da se nam pridružite 5.5. ob 18.00 v knjigarni Konzorcij v Ljubljani, ko bomo knjigo predstavili na Čajanki z Manco Košir, ob poeziji in harfi… Knjigo lahko kupite v knjigarnah Mladinske knjige ali na spletni trgovini www.emka.si 

. . .

Zakaj se bojimo Smrti, zakaj je ne poznamo, zakaj smo jo odrinili na rob – ker smo odrinili na rob celovito ženskost; ženskost, ki zaobjema rojstvo in smrt, temo in svetlobo, mehkobo in strogost. Ženska je krog. Ženska je cikel. Življenje je cikel. Ženska je temna in svetla. Bela in rdeča. Mati Marija in Marija Magdalena. Magdalena ni bila prostitutka. Bila pa je rdeča. Tako kot Rdeči Šotor – prostor ženskih skrivnosti. In njeno rdečino so označili za grešno. In s tem so odgnali tudi drugi del Vélikega kroga – smrt, temo, strogost. Zato se bojimo Smrti. In spolnosti. In intime.

Marija Magdalena je ključ. In težko ga je razumeti. Težko je razumeti celovito ženskost, ko smo rasle v okolju, ki se je nadvse trudilo, da je ne bi spoznale.

Zame je smrt umiranje obsedenosti z belino in sprejemanje rdečine. To je ustavitev, upočasnitev in obračanje vase, o kateri ti pišem. Rdeča je barva maternice. Ko sem bila še otrok, sem se priučila, da so dobre ocene in vsakršni dosežki veliko vredni. Tako vredni, da je treba zanje narediti vse. Tudi žrtvovati svoje blagostanje in zdravje. Moje telo se je upiralo, ampak moja duša še ni prepoznala klicev po spremembi. Moja prva menstruacija je bila zame izkušnja križanja. Neznosne bolečine v maternici in neznosen glavobol. Nato se je neurje umirilo in prišla je prva kaplja krvi. Ko sem jo zagledala na hlačkah, sem najprej, v najglobljih globinah, ki se jih nisem zavedala, začutila veselje, praznovanje! In še preden je minila stotinka sekunde – neskončno žalost. Jokala sem, ker sem postala ženska. Jokala sem za izgubljeno nedolžnostjo, jokala sem za pripravami v ženskost, ki jih ni bilo. Vsako naslednjo krvavitev so spremljale neznanske bolečine v maternici. Moja maternica je sporočala, da nisem zvesta njenemu – najinemu poslanstvu. Klicala me je navznoter, klicala me je k počitku, umiku. Klicala me je, da se predam njenemu vodstvu.

Kot deklica sem ponotranjile vrednote, ki niso bile v skladu z mojo ženskostjo. Ponotranjila sem intelektualizem. Ponotranjila sem neuravnovešen odnos med umom in maternico – um je prevladal. Ponotranjila sem prizadevanje za popolnost in dokazovanje svoje bistrosti. Zdaj vem, da menstrualni cikel prinese deklici potrebo, da raziskuje svojo zavest in ciklično pluje med potapljanjem v globine in temačna, šamanska stanja zavesti in ostro, budno, dejavno, svetlo zavestjo. Kot deklica, ki odrašča v naši družbi, sem bila spodbujana, da se ogibam globinam, ki so nekaj nevarnega (lahko namreč povzročijo mentalno bolezen, sem bila poučena) ter hrepenim in se trudim izpopolniti v svetlobi zavesti – ega. Um, beseda, intelekt – energija, ki je vladala povsod naokrog mene. Čeprav sem že kot otrok čutila močno privlačnost do astrologije, tarota in magije, se temu klicu nisem znala odzvati. Ko je moje telo začelo krožiti v Luninih ciklih, je moja potreba po globinah, raziskovanju globokega in temnega, še narasla. Pritisk k svetlobi pa se je še okrepil. In ker nisem sledila klicu h globinam, je trpela moja maternica.

Ko sem zbrala dovolj moči – ko sem se zavedla, kaj se dogaja z mano; namreč, da sem »hčerka očetov«, kot bi temu rekla feministična jungovska psihoanalitičarka Sylvia Brinton Perera, ki je ponotranjila takoimenovane »patriarhalne« vrednote, torej vrednote večne svetlobe ega, večnega stremljenja k dosežkom – sem spoznala, da moram umreti. 

Tibetanci pravijo, da Smrt pravzaprav ni tako velika skrivnost. V življenju jo ves čas vadimo. Vse smrti, ki jih doživimo v življenju – smrt starih vrednot, smrt starega jaza, starega načina življenja – so Smrt v malem. Sestavljajo se in nas urijo za poslednjo Preizkušnjo. Učijo nas mehkobe, predaje, umiritve, počasnosti. Da se bomo lahko predali, ko napoči naša ura.

Tako me je moja maternica povabila v Smrt. Glasno je opozorila na hude bolečine ob Luninem ciklu. Ni mi pustila zadovoljiti se s ceneno ponudbo kontracepcijskih tabletk sodobne medicine (ki je zgradila svoje palače na pepelu sežganih čarovnic, pravijo). Glasno je opozorila na porušeno ravnovesje življenja v mojem črevesu. Ni se zadovoljila s »tabletkami proti stresu«, ki mi jih je za rešitev tega problema ponudila zdravnica (ki sedi na grmadi zdravilk). Povabila me je, da iščem globlje. Sledila sem ji.

Bolj kot sem ji sledila, bolj zaceljena sem bila – vse bolj sem zaupala glasu svoje maternice, vse več umetnih delov mene je odmiralo in odpadalo. »Hči očetov« je umirala in sprejemala svojo celovitost. In čeprav je moja sreča vse bolj naraščala – je bila moja okolica vse bolj vznemirjena. Kam je izginila »hči očetov«? Zakaj vedno pogosteje reče ne? Zakaj ni več vedno na voljo? Zakaj se je začela upirati? Zakaj je svojeglava? Zakaj postavlja svoje zdravje pred dosežki za umetno družbo? Zakaj, zakaj, zakaj? Moja Smrt je vznemirila vse okoli mene.

Smrt prikliče pristnost. Smrt zahteva pristnost. Zahteva, da se umetni svet poruši. Zahteva, da na površje priplava naravni svet. “Divja Lunina ženska, nisi bila ustvarjena, da boš ukročena. Ti si potres, ki se otrese vsega, kar ni od Duše. Otresi se ženska, otresi,” zasledim citat neznanega avtorja. Ženska, ki živi v današnjem času, mora biti Potres. Mora biti glasnica Smrti. In tudi jaz sem ta Ženska. 

V tem času osvobajanja in vse močnejšega potresa okoli mene sem začutila klic poslanstva doule in thanadoule. Smrt in rojstvo nista ločena dogodka. Sta kontinuiteta. Zato ju doživljam kot eno. Novorojenček, ki se rojeva, je ravnokar umrl kot starec, in starec, ki izdihuje poslednje dihe, se bo pravkar rodil kot svež človek. Naj bo to reinkarnacija ali pa samo obnavljanje generacij. Kakorkoli to naš um razloži, naše drobovje ve, da gre Življenje naprej, da je neizmerno silovito. 

Smrt hoče avtentičnost. Zato sem se zbližala s poslanstvom thanadoule. Ker sem izkusila svojo majhno smrt in me je obšla slutnja, da ima moja mala smrt v sebi seme velike Smrti.

© Mladinska knjiga Založba d.d., Ljubljana 2015

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, brez dovoljenja Založbe je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Kako sem prišla do procesa opolnomočenja svojega glasu ali kako se je iz naivnega dekleta začela rojevati neustrašna ženska

Ovnova glava je podobna Maternici. Oven je znamenje začetkov, prodornosti, moške energije, prvinskega impulza, navdušenja, brstečega življenja. Naši speči, potlačeni, ranjeni ženskosti daje novo rojstvo, strastno ljubezen do sebe, prerojenje skozi strast do življenja.

Ovnova glava je podobna Maternici. Oven je znamenje začetkov, prodornosti, moške energije, prvinskega impulza, navdušenja, brstečega življenja. Naši speči, potlačeni, ranjeni ženskosti daje novo rojstvo, strastno ljubezen do sebe, prerojenje skozi strast do življenja.

Danes zvečer se bo Luna popolnoma izpraznila. Prazna Luna je čas smrti, je točka obrata, portal med umiranjem starega in rojstvom novega. Prazna Luna je začetek Luninega cikla in določa lekcijo, ki se jo bomo učile v naslednjem ciklu. Tokrat je prazna Luna v Ovnu, prvem znamenju Zodiaka, ki je znamenje strasti do življenja, prvinskosti, začetkov. Oven nam pomaga obnoviti življenjsko strast. Pomaga nam dvigniti se iz pepela. Rešiti se kletke, ujetosti, presušenosti. Oven nam podarja sunek življenjske energije, skozi katerega lahko oživimo spečo, ranjeno, potlačeno ženskost v prerojeno deviškost. 

Bik je že od pradavnine sveta žival Boginje, nedotakljiv. Žrtvena žival je postal šele v patriarhatu. Bikovi rogovi spominjajo na polmesec in so zato simbol Lune in njenih men - ženskosti. Bikova plodnost je plodnost Boginje.

Bik je že od pradavnine sveta žival Boginje, nedotakljiv. Žrtvena žival je postal šele v patriarhatu. Bikovi rogovi spominjajo na polmesec in so zato simbol Lune in njenih men – ženskosti. Bikova plodnost je plodnost Boginje.

Nato se bo Luna kmalu zatem, ko se bo izpraznila, premaknila v drugo znamenje Zodiaka, v Bika. Bik je sveta žival Boginje že od pradavnine. Zahodna mitologija je polna bikov. V matriarhalnih časih so bili biki sveti in nedotakljivi (tako kot so krave v Indiji še danes), ob nastopu patriarhata pa so postali žrtvene živali. Biki simbolizirajo plodnost Boginje, njeno zemeljsko materinskost, njeno radodarnost in obilje, močne družinske vezi in sposobnost čaščenja, hvaležnost in uživanja v zemeljskem življenju, ki nam ga je podarila Boginja. 

Današnji članek je napisala ljuba Sestra Eva Luna, Sestra z izjemnim žarom, globoka umetnica in Divja Ženska, ki nam s svojimi besedami, svojo zgodbo in svojim glasom pomaga zgoreti v ognju strasti in se ponovno roditi iz pepela kot obnovljene, močne, opolnomočene Boginje

Zgodba, ki sem jo želela sprostiti iz sebe, jo ozavestiti in črpati moč iz nje, se je v naslednjih besedah končno prenesla na virtualni papir. To je zgodba, ki je zaznamovala mojo življenjsko pot, poklicanost in poslanstvo. Začne se z naslednjimi besedami…

Boli, skeli, tolče, zateguje. Hoče ven, ujeto je, razžira, utesnjuje. Cmok v grlu, hladen pot po telesu, mrzlica v hrbtu, pekoč občutek v trebuhu, bolečine v maternici, tresoče se roke, zategnjena čeljust.

Tri, štiri, zdaj! Močne, umetne luči se prižgejo, mikrofon v rokah, poj!

Med nastopom zapadem v nekakšno ”zombijevsko zono” in zapojem pesem, tako kot je bilo rečeno na vaji. Ko se pesem konča se počutim ponižano, nevredno in prazno.  Občutim strah ali sem morda kje ”zafušala”, kako bodo sodniki ocenili moj glas, kako ga bo ocenila množica. Obrnem se levo in pogledam dvojčico, poskušam najti nekakšno oporo, ali pa potrditev od nje, vendar vidim da je občutila podobno kot jaz in da je ona enako iskala pri meni.  Čakam, da sodniki ocenijo najin nastop, tesnobno mi je. Navzven se smejim, kot da sem najsrečnejši človek na svetu, obnašam se nonšalantno, na videz neprizadeto, celo sproščeno, a vse je maska, dobro zaigran karakter. Po oddaji intervjuji in hitro domov, razmišljat o novem nastopu. Ni časa za pogovor, ni časa za sprostitev, glas mora nazaj v ”proizvodnjo”. Vaje doma, vaje pri sodnikih, ponavljanje enih in istih kitic, zazidavanje grla, manufakturna obdelava barve glasu, ”strokovnjaki” za pop petje, ki govorijo: ”Tu moraš peti bolj svetlo, na tem mestu zavij navzgor, tukaj spremeni tempo, poješ preveč temno, tvoj glas se preveč trese, daj vadi!, da se na nastopu slučajno ne zmotiš, tvoj glas ni ravno tako dober kot njen, vendar ni slab, poslušaj!, tako kot ona poje, to je pravilno.”

Vračanje k svoji instinktivni naravi je proces, ki ozdravi našo dušo in nam omogoča, da izpojemo in izrazimo potlačene duševne izkušnje.

Vračanje k svoji instinktivni naravi je proces, ki ozdravi
našo dušo in nam omogoča, da izpojemo in izrazimo
potlačene duševne izkušnje.

Pri rosnih 16 se nisem zavedla, da sem podpisala pogodbo s hudičem in obula rdeče čeveljce, ki so me prisilili v neutrudni in podivjani ples kot to opisuje zgodba RDEČI ČEVELJCI iz knjige Ženske, ki tečejo z volkovi, Clarisse Pinkole Estés. Slepa sem bila za manipulacije, položene besede v usta, izkoriščanje in ”usmerjanje” odraslih posameznikov iz sveta show bussinessa za njihov lastni dobiček. Počutila sem se kot prostitutka, ne le da sem prodajala svoj glas, prodala sem sebe. Igrala sem klovna, takoj ko me je nekdo potreboval za zabavo, smešno pripoved ali spontano norčijo. Plesala sem pod taktirko naivne želje po priznanju in potrditvi.  ”In tako so čeveljci plesali deklico, namesto da bi bilo obratno …” S čistim namenom in iluzorno vero v dobro ljudi sem verjela, da so me imeli odrasli, prisostvujoči pri oddaji radi in vse kar sem delala, je bilo za njihovo pozornost in ”ljubezen”, le za en pogled ali pritrjevanje. Tako globoko sem si želela, da bi opazili velikodušnost in lepoto moje duše.  Brez pomislekov sem zaupala tem ”strokovnjakom”, ki so me vodili po poti uspeha, po poti zvezdništva, ki si ga večina najstnic tako želi. Zaupala sem jim, ker sem bila tako čistega srca in ljubeznive namere, vendar slepa za svet, ki je v resnici obstajal okoli mene. To nagnjenje po ugajanju odvrne žensko od njene prave narave in ji namesto lastnoročno izdelanih, kreativnih, rdečih čeveljcev (njene lastne ustvarjalne duše), ponudi lakaste, spolirane, a hkrati uročene in uničujoče ponaredke (ki jih lahko primerjamo z ideali ženske, ustvarjenimi s strani patriarhalne družbe). In tako kot v zgoraj omenjeni zgodbi – kjer deklica krvnika prosi, da ji odseka noge, le da se znebi čeveljcev –  lahko pride do hude poškodbe, celo pohabljenosti duše. Vendar je ta neuničljiva in se vedno znova lahko vključi v ciklično, instinktivno življenje, ”kot telo, ki diha, katerega celice se prenavljajo, umirajo in razpadajo…  Ko smo kot telo, se posvečamo novi rasti, bredemo skozi la mierdo, drek, a smo zelo žive in znotraj ciklov Divje ženske… Dolga obdobja je mogoče preživeti brez večine stvari, skoraj brez vsega, ne pa brez radosti, ne brez ročno izdelanih rdečih čeveljcev.”  Potrebno je ločiti odrezanost od instinktivne narave (neozaveščenost o veličini in globini ženske psihe) in obdobje spusta v lastno temo. Kar se je dogajalo meni v času ”pevske kariere” je bilo to prvo in kar bom opisala v nadaljevanju je to drugo, nujno potrebno za vrnitev v cikličnost življenja.

​Ko ženske zapojemo z močjo Boginje, ki prebiva v naših maternicah in združimo svoje glasove z namero ozdravljenja, začnemo proces, ki ljubkuje tudi duše naših prednic in naslednic.

​Ko ženske zapojemo z močjo Boginje, ki prebiva v naših
maternicah in združimo svoje glasove z namero ozdravljenja,
začnemo proces, ki ljubkuje tudi duše naših prednic in
naslednic.

Izkušnja, ki sem jo doživela pa ni pohabila le moje duše, pohabila je tudi moje fizično telo, saj je začelo vse pogosteje zbolevati. In ravno telo mi je pomagalo vrniti se v stik z ženskimi koreninami. Odprlo je oči moji naivnosti, popeljalo me je v globlje zavedanje dogodkov, ki so me zaznamovali. Ko sem začela poslušati svoje telo, sem začela s procesom zdravljenja.  V obdobju, ki je sledilo trušču in hrušču medijev in nastopov, se je moje telo zaprlo. Takrat sem uvidela, da dokler ne bom ozavestila svojih občutij, telo ne bo izpustilo vsega naloženega ”sranja” ven. Močno sem si želela, da bi lahko svoje telo prečistila, srčno sem molila in intuitivno začela odhajati v naravo na dolge sprehode. Vsak dan sem se s psom odpravila na romanje po bližnjih gozdovih. Takrat sem se začela pogovarjati s sabo, izražati čustva, jokati, kričati, brcati in tolči zemljo, hlipati, rjoveti, stiskati pesti, nenadzorovano plesati. V naravi sem začela s predelavo čustvenega in duševnega materiala. V naravi sem se začela vračati k svoji instinktivni naravi. Ko je zmanjkalo besed za to, kako je bila moja duša ujeta, sem začela peti. Sprva zadržano in malce prestrašeno, potem pa vse močneje. Tudi telo se je začelo odzivati. Začelo se je čistiti, vendar je bilo čiščenje zelo boleče. To je bilo intenzivno izločanje blata v obliki vsakodnevne driske in je trajalo dobri dve leti. A bilo je potrebno, kar mi je bilo sprva težko sprejeti, še posebej glede na okolico, a prav sedaj vidim (ko se stanje telesa v polnosti vrača v ravnovesje), da je bilo resnično nujno. Ko sem videla kakšen učinek imajo melodije, pesmi, skladbe, ki so se kreativno izražale skozi mene na moje telo, psiho in dušo, sem se začela izobraževati o zdravilni moči glasu in petja ter začela raziskovati zapuščino neustrašnih žensk, ki so skozi tisočletja patriarhalnega sistema uspele ohranjati izročilo Boginj.

Mezzo Goddess (We Sing Our Dreams into Being)  - Emily Balivent [2008] '' Pojemo naše sanje v Obstoj''

Mezzo Goddess (We Sing Our Dreams into Being)
– Emily Balivent [2008]
” Pojemo naše sanje v Obstoj”

Sedaj se že tri leta strastno ukvarjam z načini kako ne le pozdraviti sebe, ampak kako pomagati drugim ženskam, preko pesmi ozaveščati DIVJO ŽENSKO NARAVO in seznanjati ter oznanjati pot, ki nam bo vsem ženskam povrnila moč izražanja skozi glas, petje, govor, ekstatično vzklikanje in rajanje ter dušno tuljenje, skladanje pesmi, ustvarjanje harmonij in predvsem pomirjenost s trenutnim stanjem glasu, ki lahko s priznavanjem ženske energije in energije naših maternic postane glas OPOLNOMOČENE ŽENSKE. In s tem skupnim glasom lahko prispevamo k povrnitvi ravnovesja v naša življenja in svet, v katerem živimo.

© Eva Luna Prusnik

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

POVABILO NA OBREDNO-MEDITATIVNE DELAVNICE: OPOLNOMOČENJE SVOJEGA ŽENSKEGA GLASU IN MATERNIČNO PETJE

Vabljene na cikel 7. delavnic OPOLNOMOČENJE SVOJEGA ŽENSKEGA GLASU IN MATERNIČNO PETJE, kjer bomo v varnem okolju izražale vse, kar nam je bilo skozi vsa ta dolga obdobja patriarhalnega sistema nedovoljeno.

1. srečanje bo v petek, 22. maja. Več informacij o ciklu najdete TUKAJ. 

Na vsaki izmed sedmih delavnic bomo spoznavale po enega izmed arhetipov temne ženskosti in se povezovale z njim na primaren način. V uvodu se bomo pogovarjale o zatiranju žensk skozi obdobja patriarhalnega sistema in kako je to povezano z zablokiranimi glasovi, kako je naš glas povezan s sprejemanjem naše ženske energije in povezanostjo z maternico, govorile bomo o ženskih misterijih, povezavi glasu z menstrualnim ciklusom, o povezanosti izročil in vibracij med našimi babicami in nami (vnukinjami) ter ostalimi ženskami naše rodovniške linije ter o povezavi glasu s porodno izkušnjo naših mater in vpliva embrionalnih vtisov na naše psihe.

Kitajska – dežela Boginje

Danes ob 5.44 je nastopil zadnji Lunin krajec v Kozorogu. Luna že en teden pada, se skriva, poslavlja, umika, postaja tišja in nezaznavna. Ni res, da nas ne mara, ali da ji gremo na živce. Naša Mama preprosto potrebuje počitek, da se zopet najde, obnovi in prerodi, da se bo v naslednjem ciklu zopet rodila pristna. Znamenje Kozorog je znamenje samotnega učenja težkih lekcij, učenja discipline, odgovornosti, predanosti in samotnega potovanja. Ker ob zadnjem krajcu spuščamo in ker se bo ob približno sedmih zvečer Luna premaknila v Vodnarja, vizionarsko znamenje, nas ta zadnji krajec uči spuščati vzorce, ki nas zasužnjujejo v dosežkanje, pretirano ambicioznost, perfekcionizem. Energijo Kozoroga bomo uporabile za ustvarjanje pozitivne discipline, ki nam bo z vso odgovornostjo do svojega od Boginje podarjenega življenja pomagala odstraniti vzorce, ki preprečujejo naši Duši, da bi zasijala v ekstatičnem siju. Nato se bomo premaknile z Luno k Vodnarju, ki nam bo pomagal sanjati naše vizije in živeti naše sanje.

In draga Sestra Anđela Blažević, ki nam piše s Kitajske, nam bo skozi svojo zgodbo pomagala na to potovanje. Kako osvobajajoče, pristne, prizemljene in božansko ekstatične so njene besede. Nežno božajo, a tudi izzivajo v uresničenje kreativnih darov Ostare, Boginje pomladi. 

Anđela Blažević

Anđela Blažević

Prvi del: O babicah – prodajalkah koles, mačkah na povodcu in pljuvanju 

Sem v Chengduju, na Kitajskem. Mrak je. Tole pišem zavita v postelji, pokrita z odejo, ki jo čez dan uporabljam namesto plašča, ki ga še nisem kupila, v poskušanju privarčevati nekaj denarja za potovanja. Še vedno me malo zebe, ker se Chengdu nahaja južno od imaginarne meje, ki ločuje mrzel sever od toplega juga, kar pomeni, da tukaj ni ogrevanja. Nikoli. Verjetno tudi oni poskušajo privarčevati nekaj denarja. 

Moj novi dom je utesnjena soba, ki jo delim s Korejko, ki ne govori angleščine. Ko sva se prvič srečali, je bila najina kitajščina na približno isti ravni – praktično neobstajajoča. Na vsakem nadstropju je skupna kopalnica – dve stranišči v kitajskem stilu, dva tuša in umivalnik. Tuša sta tik poleg okna, ki se ne da zapreti. Ščurki se večinoma zadržujejo v skupni kuhinji, bolj pogumne pa se da videti tudi tekajoče po spalnicah. Tistih, ki jih seveda niso zasedle že podgane. 

Torej, sem v Chengduju, na Kitajskem. In kar sem napisala zgoraj, je vse res, ampak je, kot ličijev sadež, bodeč ovoj mehkobe znotraj. Če si pripravljena, da sprejmeš vse, grobost in vse, je bivanje v Chengduhu na Kitajskem prav tako poetično kot zveni.

© Anđela Blažević

© Anđela Blažević

Pisana beseda ne zveni dovolj glasna za HVALA, ki ga kričim Boginji sredi tega vesolja mojega telesa. Hvala za tisto iskro, zaradi katere sem se za trenutek ustavila in … samo poslušala. Poslušala to globoko mrmranje v globinah moje maternice, ki vsebuje nelogično védenje o tem, kaj je tista “prava stvar”. Celo ko um pravi, da bi to lahko bila ogromna napaka. Ker moja trenutna pohajkovanja niso posledica skrbno predstavljenih “za” in “proti”, pazljivo analiziranih, preučenih in pretehtanih. Znašla sem se na avionu za Kitajsko, sedeča poleg tatoviranega moškega, ki se preživlja z bojem proti gusarjem, iskreno, brez kakršnekoli ideje, zakaj se odpravljam v Azijo. Edina stvar, ki jo lahko zapišem v razlago je stari kliše “nekaj me je vleklo tja”. 

Končno lako razčlenim frazo, grem v njeno središče in iz nje prinesem čisto luč, ki sveti na sredini, ker sem končno dovolj pogumna, da govorim resnico, ki se ni zdela dovolj dobra, da bi bila izrečena. 

Jaz sem bila. 

© Anđela Blažević

© Anđela Blažević

Tisto nekaj, kar me je vleklo sem ni bilo nič drugega kot najčistejši instinkt, za katerega verjamem, da nam je prirojen vsem nam, živim. Ta, ki ti v tvojem trebuhu povzroči ogaben občutek, kadarkoli se držiš nazaj zaradi strahu, da bi naredila napako, kadarkoli ostaneš tiho, ker si nekje na poti izgubila védenje, da je tvoj glas del Zemljine pesmi in je mišljeno, da je slišan, kadarkoli si se znašla na robu klifa in se tvoja krila razprejo, da bi poletela, toda ti ne skočiš, kajti “kaj če padem?”. In rečeno je bilo in spet in spet mora biti rečeno: “Kaj pa, če poletiš?” 

In res se ne gre zato, kje boš pristala. Gre se za to, kakšna boš ti, ko boš pristala. Kateri deli tebe so zadolženi za tiste prve korake v neznano? Ne gre se za napihovanje svojih kril, da bi lahko odnesla vso tvojo prtljago tako daleč, kot je le mogoče, pravzaprav se gre za to, da končno izdiihneš in pustiš, da se izmuzne, nekje na poti, da greš lahko zares naprej. 

Torej, udobno se namesti in dovoli, da ti pripovedujem o pustolovščini. 

Ogromno govoričenja je bilo o kulturnem šoku, o jet lagu, o različnih bakterijah v hrani, o pljuvanju, o otrocih, ki se pojavijo sredi ulice. In strah me je bilo. 

Vse se je izkazalo za resnično. 

Toda, ko sem ležala na vzmetnici v hostlu sredi Chengduja, na mojo prvo noč na Kitajskem, obupano poskušajoč dobiti wi-fi signal, da bi lahko prižgala prekleti skype in slišala kakšne domače glasove in le za trenutek ugasnila hrup Kitajske, je postalo jasno, da se je moja lekcija začela. 

Ne govori mi o tem, kako izobražen si, govori mi o tem, koliko si potoval. 

© Anđela Blažević

© Anđela Blažević

Mohammed

Lahko da je bil prav tisti trenutek, čeprav je možno, da je bil preprosto eden od mnogih, ko sem se spomnila, kako zelo ljubim glas, ki me je pripeljal sem. Zato sem zaprla laptop, namesto Kitajske, in se ulegla, da prisluhnem. Tisto noč je bila v Chengduhu nevihta, prava. Nemirno sem brcala okrog sebe, prepotena tako od vročine, kot od strahu, utrujena do bolečine, nezmožna zaaspati in z vsakim možnim razlogom, da bi bila jezna na svoje telo, ker mi ni dalo tako potrebnega počitka. Samo da nisem bila. Preprosto sem vedela (brez mame naokoli ali googla na voljo), da bo edina stvar, ki bo morda delovala, da sem nežna s sabo. 

Lekcija tiste noči je ostala z mano. Na prehitri in nemirni pot v taksiju do mojega novega doma, skozi prve prepekoče jedi, ki sem jih jedla, skozi grd trenutek, ko ti kri vzame sestra brez rokavic, medtem ko dva umazana delavca dva metra stran po steni špricata barvo, skozi dvajseturno potovanje na vlaku na trdi klopci, stisnjena med dva možaka, skozi izziv ugotavljanja, kako uporabljati mojo menstrualno skodelico v letu brez zasebnih stranišč in tako naprej in naprej … 

In z vsakim trenutkom nežnosti se je odprl del mene. 

To je bilo verjetno tisto prvo jutro v Chengduju, potem, ko sem se spustila z moje hostelske sobe, v nevarno čudovito temačno leseno restavracijsko nadstropje z udobnimi kavči, kitarami in djembeji postavljenimi ob tibetanske vezenine na stenah, ko sem jedla “Sim’s porridge” ob navdihujočih zgodba dveh izraelskih popotnikov, ko sem ugotovila, da sem se zbudila v deželi Boginje. Čutim, da me razvaja, njen način morda izgleda malo grob, toda pristna je.   

© Anđela Blažević

© Anđela Blažević

Kitajska ni nežen zenovski Vzhod. Kitajska je zemlja. Blatno, krvavo, neukročeno, neuglajeno telo. 

Poskušaj pogooglati kitajski promet, številka ena je, boš videla. Ko se gre za najbolj kaotičnega v regiji. Ni za tiste, ki radi predolgo bivajo v svojih umih. 

Če pa greš dol v svoje telo … te prometna končnica zares vznemiri (the rush hour does indeed give me a rush, op.prev.). Jaz, čigar kolesarske izkušnje sta samo dve poletji kolesarjenja okrog kampa, padem v ta popolni nelogičen sproščen fokus, ko se povzpnem na moje prodano-ukradeno-prebarvano-prodano (tako to gre tukaj. Poznati moraš pravi vogal in prave stare gospe in dati od sebe vse barantaške veščine, da dobiš enega. Nato kupiš tudi ključavnico, ki zelo verjetno pomaga temu začaranemu krogu) kolo za 120 kuajev. 

Ta vogalska prodaja pravzaprav tukaj ni nič čudnega. Ko pride do prodaje (stvari ali hrane), so tukaj stvari veliko bolj sproščene. Nič čudnega ni, da prideš k stojalu s praženim rižem zunaj vrveža (Kitajci imajo zelo trdno določen jedilni urnik) in te odpeljejo v ljubko umazano kuhinjo v ulici zadaj, kjer ti pripravijo obrok. Lahko pa se greš preprosto družit v majhno trgovinico, kjer prodajajo vse (čeprav se včasih zgodi, da niti lastnik ne ve, kje se nahaja stvar, ki jo iščeš in naj bi jo imeli) in se igraš z majhnimi muckami in kužki, ki tekajo okrog med policami ali z neizogibno staro mačko na povodcu, da ne bi odtavala in pripeljala trgovine do tragičnega konca. Ali mož, ki prodaja rabljene knjige, udobno nameščen med stojnice s knjigami pod drevesom, uživajoč v svoji knjigi, ne zares pozoren ali zaskrbljen zaradi morebitnih tatov. Ali, seveda, voznik taksija, ki kadi kot Turek, medtem ko vijuga v prometu s svetlobno hitrostjo in oh, okrog 13 ni mogoče dobiti taksija, ne glede na to, kako nujno je in koliko si pripravljen plačati, ker je čas kosila. 

© Anđela Blažević

© Anđela Blažević

Stvar je v tem, da ti ljudje delajo cel dan. Imajo vso pravico, da so bolj sproščeni. 

In iskreno, biti obkrožena z njimi, sproščenimi, me dela manj perfekcionistično. Dela me bolj v stiku z občutenjem občutkov od trenutka do trenutka in mi daje zeleno luč, da delujem v skladu z njimi. Kar dnevno opažam, s pristnim zadovoljstvom je, da ne delujejo kot razcepljene osebnosti. Nimajo potrebe, da bi na delu delovali “profesionalno” in postali spet oni, ko zapustijo “pisarno”. Lahko se zgodi, da moraš nekaj časa počakati na vrečko arašidov (in najprej moraš vprašati za ceno, ker imajo tu le redko stvari listke s ceno), ker se je oglasil lastnikov bratranec in se zato posel za nekaj časa ustavi, ker je družina na prvem mestu.  Ne smeš biti presenečena, če gospa v fotokopirnici pljune na tla, ob svoja stopala, ker ji pač paše, saj v resnici to ne bo vplivalo na kvaliteto tvoje fotokopije, kajne? 

Na koncu je vse postorjeno. 

To védenje, ki je nekje v teku zadnjih treh mesecev zares uspelo priti pod mojo kožo, mi je dovolilo, da bolj sem. Bolj sproščena, bolj ljubeča, bolj razumevajoča, bolj odprta, pogumnejša, bolj pripravljena zakričati “DA!” življenju. In tudi bolj pasja, bolj jezna, bolj žalostna in bolj pripravljena reči “Ne.”, ko je to potrebno, da ostanem resnična, zvesta tistemu glasu, ki me je vodil sem, ven v veliki svet, kjer ni izgovorov, da ostajaš tiha, majhna. 

Kjerkoli si in kdorkoli si, če si še vedno z mano v tej moji dolgi zgodbi, želim da odneseš s sabo to: 

© Anđela Blažević

© Anđela Blažević

Kitajska je morda prišla v pravem času, me potisnila v to stanje odprtosti, toda bila sem jaz, ki se je odločila reči “Da” možnosti biti, čutiti in izkušati več. In ko sem priča strahu, ki umira in novonajdenemu pogumu, ki se rojeva, bolj in bolj razumem, kako močne smo v resnici. Zato ne išči izgovorov. Ker jih bo vedno nekaj. 

Zajami sapo in ji dovoli, da te ponese k temu izvoru, ki poplavlja z deli tvojega nadlepega pravega mesta v svetu in nato izdihni te sanje vse do robov tvojih kril. Vzpni se, sestra! In zaupaj, da te bojo tvoja krila ponesla točno tja, kamor ti je namenjeno. 

© Anđela Blažević, 25.11.2014

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Rdeči šotor je prostor za vse: Ženska, ki ljubi ženske

ženski krog ples

Danes je prvi Lunin krajec v Raku. Prvi krajec odpira vrata obdobju, ko smo kot kraljice, matriarhinje, vsestranske smo, budne na vse strani, odzivne, zaznavamo impulze od zunaj in jim odgovarjamo. Povezujemo se s sestrami in brati, sklepamo vezi, dogovore, rojevamo, ustvarjamo, praznujemo, smo glasne, plešemo, pojemo, se radostimo, povsod nas je veliko, žarimo, zavzemamo prostor, smo Boginje ekspanzije.

Rak je materinsko znamenje. Rak ima okrog sebe trdno lupino, ki pa v sredini skriva najmehkejšo, najranljivejšo, najbolj čutečo, čutno in globoko sredico. Rak je znamenje najglobljih občutij, materinske zlitosti v eno, plavanja v oceanu ljubezni. Mati je tista, ki brezpogojno sprejema in ljubi svoje otroke. Le Mati zares ve, kaj je brezpogojna ljubezen. Če bi več ljudi meditiralo o Materi in ji poskušalo biti podobni, bi svet bolj utelešal svoje prirojene potenciale Raja, bi ljudje bolj izpolnjeno, poglobljeno, ganjeno in hvaležno sobivali z vsem Živim na tem planetu. 

Mati ve, da je srčika vsakogar Ljubezen. Zato ljubi razsvetljeno. Ne ustvarja razlik, je Vélika Združevalka. Je tista, ki v svojem mehkem naročju, na svojem srčnem oprsju, ustvarja izkušnjo prvobitne blaženosti.

Rdeči šotor je prostor za vse. Naše božansko je Mati, Vélika Mati. Častimo vse njene obraze in manifestacije in njeno božansko žensko materinsko energijo. Zato je Rdeči šotor prostor združevanja, enosti, iskanja in poskušanja poustvarjanja izvorne izkušnje blaženosti v materinem naročju. In ko meditiramo o Materi, o tem, kako Ona doživlja svet, kako ga Ona doživlja in ljubi, spoznavamo, kaj vse Mati vidi, ko gleda na ta svet. Vidi neskončno raznolikost. Ker rojeva neskončno raznolikost. Tisti, ki častijo božansko ženskost, Mati, se zavedajo raznolikosti na tem svetu. Kajti Mati je tista, ki rojeva. In rojeva neskončno število pojavnosti, ki so neskončno različne. Tisti, ki častijo zgolj Boga Očeta, so prikrajšani za to vizijo raznolikosti, kajti Očetova želja je vedno ustvariti polje svetlobe, linearno vizijo, ki je seveda duhovno relevantna, škodljiva pa, ko postane edina manifestacija božanskega.

Današnji članek, ki ga boste prebrale spodaj, je napisala Maruša Lenart. Čudovita Hčerka Matere. Piše o sebi, o ženski, ki ljubi ženske. Piše o tem, kako je njena izkušnja naravna izkušnja Ljubezni, spontana in blažena, kot vsaka izkušnja ljubezni. In kako postane “drugačna” šele v okolju, ki ne časti Boginjine materinskosti. Maruša nas vrne v stanje Naravnosti, ki nam ga je podarila Mati in iz katerega vsi prihajamo. Vsi mentalni konstrukti ljudi, ki interpretirajo, da je izkušnja kogarkoli zaradi kakršnekoli “razlike”, ki jo oni zaznavajo, oddaljena od Naravnosti, so le proizvodi njihove trpeče in hrepeneče ločitve od Materinega naročja, od njene brezpogojne, hranljive, večno obnovljive Ljubezni. Maruša, hvala ti, Sestra! 

indijansko sestrstvoZ naslednjimi listi obarvanimi s temi črkami, ki jim ti draga bralka/dragi bralec dovoljuješ, da se zlijejo vate, osvobajam del sebe, ki je do sedaj mirno ihtel in čakal na pravi trenutek, da ga delim tudi s tabo. Med branjem sva na nek skrivnostni in nevidni način povezana. Vsem nam pa je nekaj skupnega; vsi imamo vsakdanjo izkušnjo človečnosti, vsi vemo, kaj pomeni misliti, čutiti, ljubiti,…in vsem nam je usojeno enako; vsi imamo možnost izbire in svobodno voljo vseh odločitev. Si kreator svoje usode in samo ti izbiraš, kaj hočeš misliti, čutiti in koga ljubiti.

S ponosom in z nasmeškom na obrazu priznam, da sem ena od mnogih žensk, ki ljubimo ženske. Tako je bilo določeno, še preden sem veselo prijokala na svet. Je eno od mojih poslanstev, ki mi ga je določila višja sila za izkustvo v tem življenju. Jaz sem ga sprejela z odprtimi rokami, kljub borbam, spopadanjem, zanikanjem in neodobravanjem okolice in drugih dušic, ki se še učijo in sprejemajo dejstvo, da smo eno. Počasi te »borbene« dušice popuščajo lastni sili saj čutijo, da spopad utruja vse, ki so udeleženi v njem,  dojemajo, da jih tako ali drugače oslabi vse, proti čemur so, ker so s tem tudi proti sebi. Pot ljubezni je lepša.

In zdaj draga bralka/dragi bralec te z naslednjimi vrsticami popeljem v svet strasti, ki ga čuti ženska z žensko. Spoštujem tvoj odziv, a tu je moja perspektiva s kančkom drznosti. Pišem v sedanjosti, ker ti želim približat občutek te ženske magije. Lepo od začetka ali konca, ne vem; a vseeno z naslednjimi besedami:

lezbijki starodavni veneriNajina pogleda se spet končno srečata. Na najin obraz se nariše nagajiv nasmešek, ki ga obe neuspešno želiva prikriti. Besede nimajo več svojega pomena, niti smisla. Nadaljujeva z bežnimi dotiki, ki v telesu stopnjujejo razburljivost. Zreva si v oči in čutiva, da so najine duše korak pred nama, vodita naju, počasi. Jaz in ti, ti in jaz povezane točno v trenutku blaženosti. Gledaš me z vso poželjivostjo, ki jo je vesolje zmožno predelati v času zdaj. Jaz te s pogledom srkam vase, ti goreče vlivam vročico, ki mi jo je v dar podarila sama Boginja poželenja in strasti. Čutenje med nama se zdi višje od dovoljenega, presegava čas in prostor. Ne obstajava. Močna sila, ki narašča je predznak za eksplozijo, a ji ne dovoliva vsega naenkrat. Tvoj rahli izdih užitka v meni prebudi neutemeljeno zver…ukažem ji da naj ostane na verigi, a z vsakim tvojim dotikom zgubljam nadzor nad njo. In tvoja zbujena zver, ki silno hoče na prostost, hrepeni po še več. Kriči in prosi za usmiljenje, a ji vrat kletke še ne odkleneš. Ukažeš ji, naj še malo počaka. Medtem najini vroči telesi drzno prepleteni med seboj zgubljata boj pred vso silo nedolžnosti, vrnitve nazaj ni. Vdava se. Na milost in nemilost prepuščava vso kontrolo najinima zverinama, da se združita v akt popolnosti ekstaze, dovoliva da se osvobodita verig in kletke, postaneta eno. Zreva si globoko v oči, hočeva ujet vsak trenutek božanskega prizora. Srce bije v najinem divjem ritmu in z vsakim utripom sva bližje eksploziji. Ujete v čudežu trenutka vsemogočnosti. Presegava vse meje občutkov. Božanska moč objame najino telo. Sva vse in sva nič. Sva svetloba. Sva eksplozija.

lezbijkiTa veličastna strast, podobna izven telesni izkušnji, je namenjena vsem nam, ki  čutimo in priznavamo njen obstoj. Spolna usmerjenost je samo prizvok, ki nima nobene veze, če prisluhneš glasu svojega srca. Je kot prazna, popolnoma nepomembna nota, ki je niti ne zaznaš, če ti srce bije v ritmu melodije ljubezni in sreče. Koga ljubiti ni izbira tvojega telesa, ampak izbira tvoje duše, ki ve, da je pomemben tisti magičen občutek in ne oblika.

zdravljenje med sestramiČe življenje vseh nas, ki smo združeni na tem planetu, pogledaš iz širše perspektive, dojameš, da si vsi želimo biti ljubljeni, biti srečni; razlika je v lastni izbiri, ki te polni s tem občutkom. Dovoliti sreči, da najde pot k vsakemu od nas, je najlepše darilo, s katerim se lahko vsak dani trenutek obdarujemo med seboj. Sprejeti dejstvo edinstvenosti vsakega posameznika je ključ do lastne sreče. Bodi in dovoli biti.

In kakšno je tvoje mnenje?

Hvala Ani za idejo članka na temo ŽENSKA, KI LJUBI ŽENSKE. S tem se širi RDEČI ŠOTOR, ki je duhovni prostor, ki ga vsaka ženska nosi v sebi kot dediščino vseh žensk, ki so bile, so in bodo. To je prostor v duši, kamor se ženska lahko zateče po umiritev in po odgovor.

© Maruša Lenart 

Večna deklica ali bojevita Amazonka? Obrazi ranjene ženske in možnosti preobrazbe

Danes je petek 13., eden najčudovitejših dni. Veste, zakaj je bila številka 13 označena za demonsko? Ker je število Boginje. Število lunarnih mesecev v enem letu, predstavlja moč Lune, moč ženske, moč Boginje. Na petek 13. oktobra leta 1307 pa so ukazali aretirati in pomoriti viteze templjarje, ki jih povezujejo s čaščenjem Boginje.

Čudovit dan torej, za počastitev ženske.

wounded womanV sodobnem času obstaja velika zmedenost o tem, kaj je “prava” ženskost. Mnogo skupin, medsebojno nasprotujočih si, uči o tem, kaj naj bi bila prava ženskost in ženske se lahko pogosto počutimo utesnjene in omejene. Čutimo lahko pritisk pričakovanj, kakšne ženske naj bi bile, kakšne lastnosti naj bi utelešale. Zato današnji članek posvečam razčiščenju tega, kaj je “prava” ženskost in temu, kako se lahko ženske, svobodne kakršnihkoli pritiskov in pričakovanj, vrnemo v svoj notranji dom, v svoje žensko sebstvo. Linda Leonard je v svoji knjigi Wounded Woman (Ranjena ženska, na voljo je tudi v slovenščini) opisala proces, v katerem postanemo sodobne ženske ranjene. Opisuje, kako nas rani odnos z našim očetom, ki v patriarhalni družbi ne more utelešati pozitivnih aspektov moške energije in kako se nato ta rana ves čas osvežuje, ko smo izpostavljene patriarhalni družbi, ki nadaljuje z izkrivljenimi oblikami moške energije. 

Pomanjkanje ženske linije in ženskega medgeneracijskega predajanja modrosti

ženska linijaV sodobni družbi obstaja pomanjkanje ženskih okolij. Tako fizičnih prostorov, kot psihičnih prostorov – negovalnih ženskih odnosov, kjer se prenaša ženska modrost. V naši družbi je vse, kar je moško – logično, linearno, prodorno – merilo. Ženska izkušnja, žensko doživljanje in dojemanje življenja, žensko izražanje ni vzpodbujano. Zato se tudi matere in hčerke, sestre, prijateljice, znanke med seboj povezujejo, pogovarjajo, združujejo v okviru moških vrednot in določil o tem, kaj je “normalno”. Zato smo ženske skupaj, a smo hkrati daleč stran druga od druge. Med nami zeva prepad, ne moremo stopati v intimne odnose, v rdečešotorske odnose, ker se “moramo” izražati, komunicirati po “moško”, torej v skladu z vrednotami, ki so nam tuje, na način, ki preprečuje, da bi se izražale naše ženske psihe. 

Zaradi tega ženske med seboj ne moremo predajati tako ključnih in bistvenih informacij, ki jih potrebujemo za preživetje in samouresničitev kot ženska; ne moremo predajati modrosti o menstrualnem ciklu, o ženski psihi in njenih ciklih, o misterijih spolnosti in poroda, o vélikem prehodu menopavze. Pogosto jih ne moremo predajati preprosto zato, ker se jih ne zavedamo, ker nam niso bile predane, ker smo bile celo naučene, da so to “nevšečnosti”, ki potrebujejo izravnano v “normalen” linearen, logičen, urejen, zunanji svet. 

Ker se je izgubila rdečešotorska tradicija vzajemnega opolnomočenja, medgeneracijskega pouka o ženskih misterijih, smo ženske ukleščene v model bivanja, ki se ustreza naši prvinski naravi. Zato odklonimo od prvinske ženskosti na enega od dveh skrajnih načinov: k večni deklici ali bojeviti Amazonki

Večna deklica

marilyn monroeVečna deklica se z obkrožajočo moško energijo sooči tako, da se ji podredi. Iz določenega razloga se moškosti boji in sprejme vlogo manjvrednega človeškega bitja. Večna deklica se lahko manifestira kot ustrežljiva žena in mati, kot ženska, ki postavlja zunanji izgled zelo visoko na prioritetni lestvici, kot ženska, ki zelo hrepeni po ljubezni in poudarja romantični odnos kot ključnega za lastno izpolnitev (čeprav večinoma ljubezni, ko jo dobi, ne zna sprejemati in uživati v njej).

Večna deklica potrebuje zunanjo avtoriteto, da potrdi njeno vrednost in njeno identiteto. To je ženska, ki je prevzela patriarhalne napotke o tem, kaj je “prava” ženska. Sprejela je patriarhalni nauk, da je ženska drugorazredno bitje, ustvarjena zato, da dopolnjuje moškega, ki je počelo stvarjenja. Sprejela je nauk, da njeno notranje védenje ni verodostojno in vredno in se je naučila, da vedno išče naoptke zunaj sebe. Nase je ponosna, kadar so nanjo ponosni drugi, kadar ji uspe ustreči nekomu, ki ga dojema kot avtoriteto.

Večne deklice bivajo v vlogi žrtve. John P. Dourley, jungovski psihoanalitik, je v svoji knjigi Illness that we are: a jungian critique of Christianity (Bolezen, ki smo: jungovska kritika krščanstva) opisal proces, ki se dogaja ljudem, ki so sprejeli podrejeno vlogo, v tem primeru na področju duhovnega življenja. Mnogo večnih deklic se podredi patriarhalni religiji, ki predstavlja avtoriteto na tem področju. Raziskave kažejo, da imajo ženske, ki pripadajo patriarhalnim religijam in ki dosledno upoštevajo njihove tabuje, težavnejše in bolj boleče menstruacije (še posebej to velja za Judinje, saj je v judovski veri spolni odnos med menstruacijo globok tabu in menstruacija dojemana kot izredno umazana): 

krščanska devica z očetom

Deklica je svojo deviškost predala svojemu očetu v čuvanje do poroke. Vir: www.dailymail.co.uk

“Žrtve “svete nedotakljive nerazumljivosti” so pogosto soočene z možnostmi “ne-zmage”. Lahko stiskajo svoje zobe in se fanatično obešajo na breme “razodete resnice”, ki v njih ne najde nobene izkustvene resonance. To jih razceplja med zahteve njihove vere in zahteve njihove človeškosti in možnosti zorenja. Ali pa so potegnjeni, pogosto od notranjih zahtev po polnejšem in bolj uravnovešenem življenju, v vzorce zanikanja. V jeziku njihovih lastnih osiromašenih teoloških opcij je tako zanikanje označeno za “ateizem”. Neredko to nosi s seboj trdovratno krivdo, ker so zapustili to, kar bi konec koncev lahko bilo edino pravo razodetje – toliko bolj pravo, ker je nerazumljivo.”

“Če in ko je fanaticizem presežen, rezultati niso vedno zgolj blagodejni. Izgubi kakršnekoli tolažbe, ki jo je do zdaj ponujala tako imenovana vera, lahko sledijo vzorci depresije in praznine, čeprav je paradoksno depresija pogosto spremljana z besom nad žrtvovanji dvomljivemu Bogu te vere in njegovim ostrim moralnim zahtevam, ki so zdaj občutene kot sovražne polnemu izrazu človeškega življenja in duha. Ko nekdo zaupa neki religiji in nato začne postajati bolj zavestno bitje, ko trdo dela, da bi častil simbole in obljube te religije, in v tem procesu postane zavesten temačnosti te religije, kar se prevede v občutek izdanosti, je jeza naravni odziv. Vendar jeza zahteva dejanje razrešitve.

Za večno deklico je dejanje razrešitve, dejanje osvoboditve, jeza. Postavljanje meja. Izražanje svoje Resnice. Sprejemanje lastnih odločitev. Sledenje notranjem védenju. Večni deklici primanjkuje odločnosti, asertivnosti, zdravih samo-zaščitniških instinktov.

Bojevita Amazonka

skrajna feministkaBojevita Amazonka se z obkrožajočo moško energijo sooči tako, da se identificira z njenimi principi in postane borka proti moškim strukturam okoli sebe. Amazonkino glavno vodilo je močan bes. V sebi čuti močno jezo, ki poganja vse njeno delovanje, mišljenje. Njeno glavno poslanstvo je boriti se. 

Amazonka se bori proti moškim strukturam, patriarhalnim strukturam, vendar v se v tem boju sama identificira z vsem, kar dojema kot moško. V sebi namreč nezavedno verjame, da se lahko proti moškosti bori (kar čuti, da se mora) samo na moški način. Zato postane vrhunska intelektualka, mojstrica besed in abstraktnih pojmov, mojstrica iskanja igle v kupu sena. V moških veščinah prekaša moške same.

feministke medsebojna kritikaVendar jo njen boj ne neguje in hrani, saj ni v stiku s svojim sebstvom in zavrača drug obraz ženske – subjektivni, notranji, čuteči, sanjski, magični, erotičen svet. 

Amazonka se pogosto boji drugih žensk in jim ne zaupa, saj je prevzela vzorec medsebojnih odnosov iz patriarhalnega modela. Medtem ko večne deklice druga druga merijo po tem, katera je bolj “pridna”, “dobra” in “prava” ali pa so na skrivaj ljubosumne na tiste, ki živijo svoje življenje na ženski način, amazonke med seboj tekmujejo ali pa odnose med sabo dojemajo zgolj v smislu koristi. 

Amazonka se odreši peklenskega trpljenja samokritike in obsedenosti z doseganjem rezultatov in bojem tako, da se omehča. Tako, da spusti vse načrte, vizije, da se prepusti intuitivnemu vodstvu in si dopusti življenje iz trenutka v trenutek, spontano in nepredvidljivo. Amazonka se mora naučiti povezovati s svojimi sanjskimi podobami, svojo čutnostjo in izraznostjo, svojo subjektivnostjo. Svojo asertivnost dopolni z močno zasidranostjo v svojem ženskem jedru. 

Amazonke prispevajo k svetu z ozaveščanjem. Njihova asertivnost je pozitivna, ko se jo naučijo usmerjati v pravo smer: Pomembno je, da poznamo zgodovino ženskosti. Pomembno je, da vemo, da so nekoč gorele naše pramatere, čarovnice, preprosto zato, ker so poznale moč ženske energije in ker so neustrašno gojile žensko modrost. Pomembno je vedeti za posilstva v Indiji, obrezane deklice v Afriki, otroške neveste, matere pri štirinajstih v Guatemali. Pomembno je vedeti za obdobja v zgodovini, ko je bila ženska last moža, ki jo je lahko nekaznovano ubil, kot se je dogajalo v konfucijanski Kitajski. Pomembno je, da vemo, da je Švica kot enotna državna tvorba volilno pravico ženskam priznala šele leta 1990. Kot zadnji je bil to pravico primoran “razglasiti” kanton Appenzell. (za informacijo hvala Valentini Plaskan) Pomembno je, da vemo, da svobodno izobraževanje in poslovno/kulturno/duhovno/javno udejstvovanje za ženske v zgodovini ni bilo vedno samoumevno. 

Sinteza – vračanje domov

Luna ženska volkulja

Vsaka Amazonka nosi v svojem nezavednem večno deklico, ki hrepeni po objemu, po tem, da bi se lahko zjokala in bila krhka. Skrita deklica v Amazonki se znotraj štirih sten, ko ne zmore več nositi oklepa Amazonke, izrazi kot pretirana čustvena odvisnost od bližnjih, skozi infantilna vedenja. Vsaka večna deklica nosi v svojem nezavednem Amazonko, ki hrepeni po tem, da bi živela svoje življenje po svojih merilih, da bi se postavila zase in izkusila svojo moč! Nezavedna Amazonka se, ko se ustvari preveč napetosti in varnostni ventili dekličine psihe ne tesnijo več, izrazi v nenadnih in presenetljivih histeričnih izbruhih besa, vedno znotraj štirih sten doma. 

Amazonka in večna deklica se druga od druge lahko veliko naučita. Lahko se združita, zlijeta in ustvarita zrelo, prvinsko, isntinktivno zdravo ženskost, ki raste in se razvija. 

Ženske smo bitja z zavidljivo sposobnostjo: svojih bojevitosti in moči ne uporabljamo za boj proti drugim in za destrukcijo, temveč zato, da ustvarimo varen, zaščiten, jasno definiran prostor, v katerem rojevamo najranljivejše in najobčutljivejše dele sebe. Ženske ne moremo biti nežne, mehke, čuteče, ljubeznive, če teh svojih neverjetnih negovalnih moči najprej ne zaščitimo s svojo močjo, asertivnostjo, odločnostjo, tako, da na glas govorimo svojo resnico. Clarissa Pinkola Estés nas uči, da je ena poglavitnejših iniciacij ženske iniciacija v “vid Smrti”. To pomeni, da prodremo skozi svojo naivnost in vidimo svet takšen, kot je in ne takšnega, kot si želimo videti. Zrela ženska, ženska, povezana z avtentično ženskostjo, se ne boji resničnostjo, se ne ustraši resničnosti, saj je globoko osrediščena v svojem centru in ve, da je svet različnih barv, tudi tistih neprijetnih. Čuti svojo pot in je osredotočena nanjo, ne pusti, da bi jo karkoli odvrnilo od njene smeri. Ima namreč zdrave instinkte in zna ločiti zlonamernost od ljubeče kritike, skozi katero lahko zraste in se še bolj poveže s sabo. Naivne ženske, večne deklice, pa imajo poškodovanje instinkte, pravi Clarissa, in ne ločijo zlonamernosti od konstruktivne kritike, ne znajo se ubraniti pred negativnostjo in hitro izgubijo svojo smer, in vez s svojim centrom. Pogledati resničnosti v oči in sprejeti njene temne obraze, to je pozitivni aspekt feminizma, ki je neprecenljiv in koristen za vsako žensko. Ženske moramo ponovno obuditi svoje instinkte, svojo divjost, da lahko ustvarimo varne prostore, znotraj katerih lahko porajamo najnežnejše dele sebe.

© Ana Drevenšek

Si se prepoznala v katerem od vzorcev? Kateri je tvoj primaren vzorec – večna deklica ali Amazonka? Si izkusila v življenju preobrat iz enega v drug model? Izkušaš sintezo med njima? Na kakšen način se vračaš k svoji celovitosti?  Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

KMALU

maiden mother crone

Delavnica Obrazi ženskosti na Rogli 

Čaščenje plodnosti ni vraževerje, je zrelo dojemanje celovitosti naravnih procesov

Bliža se polna Luna, eden od vrhuncev menstrualno-Lunarnega cikla, točka obrata, ki naraščajoče, kipeče energije cikla preusmeri v padajoče energije razgradnje in umika. Polna Luna bo nastopila v četrtek, 5. marca ob 19.05. Sijala bo v Devici in bo prinesla moč in navdih za obnovitev izvornega poslanstva našega življenja na deviški, nedolžen način. Moč Boginje Artemide, večne Device (kar NE pomeni, da je spolno nedotakljiva, pomeni pa, da je večno neodvisna), neustrašne Boginje Lune, teme, divjosti, neodvisnosti, ognja srca in vode Lunarne ženske psihe, bo na naši strani, ko bomo postale mojstrice svojih življenj, ne z bojevanjem in jezo, temveč z obnavljanjem svoje svete dušne deviškosti.V tem procesu obujanja božanske ženske energije naj vam služijo kot navdih viri, ki sem vam jih pripravila v današnji objavi: posnetek prispevka o Rdečem Šotoru iz oddaje Tednik na rtv slo 1 ter intervju iz dnevnika Večer, ki naznanja tudi veličasten Dan Boginj v Mariboru to nedeljo! 

Izročila rdečega šotora se vračajo na mogočnih valovih zanosa ponovno v našo družbo, v človeštvo in ustvarjajo zemljevid za vse ženske, ki si želijo vrniti v svoj notranji dom, v svoje žensko jedro. Za ogled prispevka (ki je dolg približno 7 minut), klikni na sliko spodaj. 

Rdeči Šotor na Tedniku.

Rdeči Šotor na Tedniku.

V nedeljskem časniku Večer 22. februarja je bil objavljen izredno zanimiv intervju s Katjo Valič, pobudnico in organizatorko Dneva Boginj, Antonio Pavlin, ki bo dan soustvarjala in z mano. Spodaj lahko preberete moj intervju. Vprašanja mi je postavil novinar Bojan Tomažič. Pogovarjala sva se o čaščenju plodnosti, misteriju menstruacije, poroda in menopavze, o sveti moškosti in odnosu med moškim in žensko

1. Opozarjate na čaščenje plodnosti, razumevanja ženske v celoti, ki sta bili nekoč nekaj povsem naravnega. Gre torej za stara znanja, ki jih je dobro upoštevati?

 
Točno tako. gre za stara znanja, ki pa jih tudi sodobna znanost začenja razumevati. V šoli se pri zgodovini pogosto učimo o “vraževerju” starodavnih kultur in “kult plodnosti” ima zato za večino od nas negativni prizvok primitivizma, iracionalnosti, vendar je to daleč od resnice. Čaščenje ženske plodnosti pomeni priznavanje moči ženskega cikla – ne le zato, ker menstrualni cikel dela žensko plodno (sposobno rojevati), temveč predvsem zaradi psiholoških vplivov menstrualnega cikla na žensko. Menstrualni cikel je kot cikel življenja – vsebuje energije rojstva, rasti in smrti. Ko so starodavne kulture častile Lunine mene, ženski cikel in krog leta skozi sezonske praznike, so častile tako moč stvarjenja, rasti, kot tudi razpadanja umiranja in transformacije. To globoko dojemanje cikličnosti in enakovredne svetosti tako temnega kot svetlega, rojstva kot smrti, mladega kot starega, je bilo nato označeno kot grešno in le čaščenje luči, mladosti, deviškosti, nedolžnosti, nevednosti. S tem pa je bil zelo pomemben aspekt cikličnosti (in s tem zlo pomemben aspekt ženske psihe) potlačen. Ta potlačenost med drugim povzroča PMS, kot so ugotavljali že starodavni tradicionalni kitajski zdravniki: “Ženske morajo slediti drugim in ne morejo voditi svojega življenja, zato trpijo zaradi skrbi, zamer in statičnega qi-ja.” Čaščenje cikličnost je preprosto zelo zrelo dojemanje celovitosti naravnih procesov v nasprotju z otroškim idealističnim čaščenjem le koščka teh procesov. 
Čaščenje plodnosti in vraževerje, čaščenje plodnosti je čaščenje cikličnosti, čaščenje celovite ženskosti.

Čaščenje plodnosti in vraževerje, čaščenje plodnosti je čaščenje cikličnosti, čaščenje celovite ženskosti.

2. Sami ste se s temi starimi znanji seznanili, ko ste delali kot doula, spremljevalka pri porodu. 

Da, kot doula sem se srečala z misterijem poroda, z veličino in močjo naravnega, fiziološkega, dostojanstvenega poroda. Porod je lahko vir nepredstavljivega opolnomočenja za žensko, kar pa na žalost v naši družbi še ni splošno razumljeno. Poroda se naša družba še vedno boji, s tem pa mu odvzema preobrazbeni potencial opolnomočenja, saj ženske zaradi nebesednih sporočil in simbolov, ki so jih deležne kot a) ženske v patriarhalni družbi, b) nosečnice – v naši družbi dojemane kot pacientke pričakujejo bolečo izkušnjo, odvzem avtoritete nad svojim telesom med procesom poroda, ne pričakujejo pa vzhičenosti, ekstaze, opolnomočenja. Že ta pričakovanja sama po sebi osiromašijo potencialno močno in srečno izkušnjo.
Raziskovanje poroda me je odpeljalo na poti raziskovanja drugih ženski biološko-duhovnih prehodov in njihovih potencialov. Seveda sem odkrila podoben vzorec – menstruacijo dojemamo kot nadležnost, ki jo je potrebno prikriti (po možnosti zadušiti s tabletko), menopavzo pa kot dokončno odpoved ženskega telesa, ki jo je potrebno čim dlje zadrževati s hormonskimi terapijami. Resnično si želim, da bi se vse več žensk zavedlo, kako naravni, normalni in veličastni so naši prehodi in kako veliko se lahko skoznje naučimo. 

3. In če ženske najdejo v sebi ženskost, je to dobro tudi za moške in odnose z njimi, kajne?

Seveda. Ženska, ki se iz reakcije (jeze) na negativno družbeno moškost (v obliki patriarhata) identificira z moškim principom in postane bojevnica, amazonka, v resnici ne služi svoji ženskosti in ženskem principu, ki naj bi ga utelesila. Prav tako omejuje moškega in njegov razvoj in potovanje k celostnosti, saj deluje napadalno, ne ustvarja varnega prostora za izražanje, kar pa sodobni moški potrebuje najbolj od vsega. Sodobnega moškega namreč čaka sprejemanje notranje ženskosti – to so čustva, občutki, sanje, intuicija, nežnost, sočutje. Za moške je to izziv, saj so bile te lastnosti do sedaj označene kot znamenje moške šibkosti. Odprta ženska, samozavestno in zrelo zasidrana v svojem ženskem jedru lahko moškemu neskončno pomaga pri povezovanju z njegovimi ženskimi energijami in lahko ustvari varen prostor, kjer si bo moški sploh upal dotakniti se tistih delov sebe, pred katerimi ga je družba do sedaj svarila, češ da so nevarni. 

4. Obstaja tudi sveta moškost?

Obstaja. To je moško načelo v najvišji, kristalizirani obliki. Patriarhat, kot ga poznamo, je negativna manifestacija moškosti (tako kot se lahko tudi ženskost negativno manifestira kot iracionalna razčustvovanost). Sveta moškost je načelo svetlobe, zavesti, osredotočenosti, jasnosti, stabilnosti. Tem lastnostim komplementarne so kvalitete svete ženskosti, ki so sočutje, ljubezen, magnetičnost, pasivnost, obilje, srčnost. Moškost in ženskost se dopolnjujeta. Naša največja naloga je pogledati onkraj negativnih manifestacij ženske in moške energije in dojeti, da se dopolnjujeta in da skupaj ustvarjata celoto. 

5. V čem so ženske drugačne od moškega?

Ženske in moški se razlikujemo po svoji telesnosti (biologiji) in le-ta definira različnost našega dojemanja, doživljanja, izkušanja resničnosti. Ženske imamo večji corpus callosum, del, ki povezuje desno in levo polovico možgan in imamo zato sposobnost “mrežnega razmišljanja”, povezovanja intuitivnih zaznav z razumom in logičnim izražanjem, sposobnost hkratnega osredotočanja na več različnih aspektov/dimenzij nekega problema. Moški je usmerjan bolj linearno, naprej, naravnost. Ženske imamo tudi širše vidno polje od moških. Zato nismo boljše, smo drugačne. Do zdaj te naše kvalitete niso bile spoštovane in čaščene, moška osredotočenost na tanek fokus pa je bila čaščena kot superiorna. Čaas pa je, da dojamemo, da sta oba pristopa potrebna in da se dopolnjujeta. Vsak je lahko negativen, če se izrodi, gre v skrajnosti. Ženske in moški se razlikujemo še na mnoge druge načine. Mislim, da je te razlike važno poznati, saj definirajo naše zemeljsko življenje, ki je zaznamovano s spolom. Važno je razumeti, da skozi razumevanje in sprejemanje teh razlik lažje čutimo drug do drugega sočutje, sprejemanje in se lažje kreativno povezujemo. 

Na dan žena, 8. marca, bomo v Mariboru praznovale ženskosti, ozavestile Boginjo, v sebi... na Dan Boginj!

Na dan žena, 8. marca, bomo v Mariboru praznovale ženskosti, ozavestile Boginjo, v sebi… na Dan Boginj!

6. Povzamiva torej, kaj se boste 8. marca počeli v Habakuku? Kaj boste vi ponudili udeleženkam?

8. marca bodo udeleženke Dneva Boginj deležne tenkočutnega potovanja, procesa skozi telo, zavedanje in duha, ki ga bomo stkale s Katjo in Antonio. Jaz tkem del zavedanja; ženske bom popeljala skozi proces ženskega kroga v rdečem šotoru, skozi katerega bomo ozaveščale prvinske ženske moči in kvalitete, ki so pogosto zamegljene z družbenim pogojevanjem in se jih pogosto ne zavedamo in ne uporabljamo. V ženskem krogu se bomo povezale druga z drugo in ustvarile energijo sestrstva in ne tekmovanja. Naše žensko sobivanje bomo povzdignile na novo raven. S tem bomo ustvarile tudi zavedanje, da je biti ženska veliko več, kot le odsevi, ki jih dobivamo iz ogledala družbe. Ženski krog v rdečem šotoru je zasnovan delno kot obred, delno kot žensko druženje. Obred pomeni preprosto uresničevanje namena srečanja s pomočjo simbolov, ki govorijo našemu nezavednemu in ne le zavestnem egu, zato je doživetje obreda globlje, bolj ganljivo in preobražajoče kot doživetje običajnega srečanja med ljudmi. Hkrati pa ženske v rdečem šotoru delimo svoje izkušnje, polagamo svojo vsakdanjost na skupni oltar in jo s tem posvetimo, priznamo, kako pomembna, sveta in polna skritih modrosti je v resnici. 

© Ana Drevenšek

Vabljena na Dan Boginj! Več informacij najdeš na spodnji povezavi (klikni na sliko). 

image description

 

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.