Iskanje čistosti – med čistunstvom in sprevrženostjo

Čistost je eden od pomembnih aspektov duhovnosti in pomemben dar božanskega. Čistost prinaša globino izpolnjenosti in spokojnosti, ki je odsotnost čistosti nikakor ne moreta prinesti. Je stanje zavesti, ko se zavedamo svoje resnične – božanske – narave in se v skladu s tem spoznanjem tudi vedemo.

Toda čistost je tudi eden od najbolj nerazumljenih ali napačno razumljenih pojmov. Večina ljudi dojema čistost kot čistunstvo, ki ga upravičeno zavrača in obsoja. Čistost se je izgubila nekje med čistunstvom in sprevrženostjo. Dandanes smo prepričani, da imamo na izbiro samo ti dve možnosti in da smo primorani izbrati med njima. Toda imamo tudi tretjo možnost – čistost.

Deviške svečenice. Deviškost izvorno ne pomeni spolne nedotakljivosti, temveč čistost v spolnosti (in drugje). Svečenica je ženska, ki je zavezana uresničevanju čistosti, rasti v čistost. Svečenica je ženska, za katero je duhovna pot poklic, življenjsko poslanstvo. Uresničevati svojo resnično naravo je njena prva in najvažnejša naloga.

Deviške svečenice. Deviškost izvorno ne pomeni spolne nedotakljivosti, temveč čistost v spolnosti (in drugje). Svečenica je ženska, ki je zavezana uresničevanju čistosti, rasti v čistost. Svečenica je ženska, za katero je duhovna pot poklic, življenjsko poslanstvo. Uresničevati svojo resnično naravo je njena prva in najvažnejša naloga.

Čistost – stanje zavesti

Čistost je stanje zavesti. Ne gre se toliko za to, kaj počnemo, kot za to, kako to počnemo. Čistuni, moralisti, ki si prisvojijo čistost, radi poudarjajo dejanja, jih razdeljujejo na dobra in slaba, na čista in nečista. Res je, da so nekatera dejanja brez dvoma nečista (umor življenja na primer), toda pri večini je linija med čistostjo in nečistostjo zelo tanka. Dejavnik, ki razločuje med čistostjo in nečistostjo dejanja, je stanje zavesti, v katerem je bilo dejanje storjeno. Spolnost je odličen primer za tenkočutnost te razlike. V preteklosti so čistuni spolnost samo po sebi obsodili za slabo, zlo, nečisto. To so počeli iz dveh možnih razlogov: prvič, ker so bili v primežu tako močnega krča strahu, da niso bili zmožni uvideti potencialne čistosti v spolnosti, da niso zaznavali te možnosti, njihovo dojemanje in izkušnja do čiste spolnosti nista segla; drugič, ker so vedeli, kako močna sila je spolnost in kakšen nadzor nad človekom dobijo, ko nadzorujejo njegovo spolnost.

Ljubimca sta zakopana drug v drugem, iščeta potešitev svojih primarnih potreb, iščeta "obliž", ki bo odrešil njuno ranjenost. Vendar je ne bo, ne brez zavesti, prisotnosti, čistosti.

Ljubimca sta zakopana drug v drugem, iščeta potešitev svojih primarnih potreb, iščeta “obliž”, ki bo odrešil njuno ranjenost. Vendar je ne bo, ne brez zavesti, prisotnosti, čistosti.

Spolnost – tako kot kakršnakoli druga oblika odnosa – je lahko čista ali nečista. Ne gre se torej za to, da bi bilo dejanje samo po sebi nečisto ali čisto, temveč za to, v kakšnem stanju je storjeno. Kadar je spolnost pristno srečanje v prisotnosti, spoštovanju in srčnosti, jo preveva čistost – je zdravilna, obnavlja življenjsko energijo in prinaša nove uvide. Kadar je spolnost uporaba drugega, potešitev lastne potrebe, fizične/čustvene, nezaznavanje drugega, je nečista. Prinaša občutke praznine, neizpolnjenosti, žalosti

Zavestna in prisotna ljubimca na sliki nimata ukrivljenih hrbtov in izbočenih zadnjic. Nista v krču in napetosti, skoncentrirani in lokalizirani v genitalijah. Svoje zavedanje razširjata po telesu in drug k drugemu. V sproščenosti se odpirata resničnosti tega trenutka, pogumno vztrajata v zavedanju in se odpirata čistosti.

Zavestna in prisotna ljubimca na sliki nimata ukrivljenih hrbtov in izbočenih zadnjic. Nista v krču in napetosti, skoncentrirani in lokalizirani v genitalijah. Svoje zavedanje razširjata po telesu in drug k drugemu. V sproščenosti se odpirata resničnosti tega trenutka, pogumno vztrajata v zavedanju in se odpirata čistosti.

Celibat je bil uveden zaradi prej omenjenih dveh možnih razlogov. Veliko lažje je spolnost izključiti, kot pa truditi se za čisto spolnost (to je, zavestno, prisotno, spoštljivo, srčno spolnost). Čeprav človeka mučijo nočne more; ima ves čas sanje s spolno vsebino, ki ga navdajajo s stisko, ko se prebudi; se zaljubi, a zaljubljenost potlačuje in moli, da bi minila; mu misli o partnerstvu in spolni združitvi ves čas naseljujejo glavo, srce in telo; če se odreče spolnemu aktu samemu, bo imel občutek, da je čist. Toda ta čistost je iluzija. Pravzaprav živi v mučenju, ki njegovemu duhovnemu napredku niti malo ne služi. Veliko bolj konstruktivno bi bilo, za njegovo duševno zdravje in za njegovo duhovnost, ko bi svojo spolnost utelešeno živel, rasel v njej in postajal v spolnosti vedno bolj čist. 

O čistosti in spolnosti sem že pisala v članku Brahmacharya ne pomeni celibat

Čistost se seveda ne navezuje samo na spolnost – vsa področja življenja so na liniji med čistostjo in nečistostjo. Na primer, naša jeza je lahko čista ali nečista. Kadar imamo občutek ujetosti, nesvobode, definiranosti od zunanjih dejavnikov, imamo občutek, da svoje jeze ne moremo uporabiti. Takrat jo preselimo v glavo in jeza postane strupena, pasivno-agresivna jeza, ki melje sovražne misli in jih z neznansko skoncentrirano silo usmerja k drugemu/ven. Morda drugega tudi rani in mu povzroči škodo. To je nečista jeza.
Lahko pa svojo jezo doživimo kot svojo svobodo, kot svojo avtonomnost in možnost izbire ter jo sprejmemo kot praznovanje sebe in svoje vrednosti. Uporabimo jo, da ponovno zavzamemo svoj dušni teritorij – postavimo meje in se zaščitimo – in poskrbimo zase. Ne usmerjamo jo proti drugemu in ne uporabimo je, da bi ranile drugega, saj prevzemamo odgovornost za svoje meje in ščitenje svojega teritorija. To je čista  jeza.

Ko pogledamo na čistost tako, vidimo, da je čistost nekaj, kar si verjetno vse želimo doseči (vsaj tiste, ki berete ta blog in podobne reči 😉 ). Čistost v tej luči pomeni rast od ukleščenosti v bolečino proti svobodi v svobodni volji in zavedanju ljubljenosti. Naše stanje zavesti in naša dejanja naravno odsevajo to rast. Vse si želimo svobode in avtonomnosti, kajne? Torej si želimo čistosti. 

Samo-bičanje je primer skrajne strogosti patriarhalne moralizirajoče čistunskosti. Temelji na predpostavki, da se k čistosti pride preko kaznovanja, pokore, trpljenja. Temelji na strahu, ki spregleda, da čistost pride po ozdravljenju v ljubezni.

Samo-bičanje je primer skrajne strogosti patriarhalne moralizirajoče čistunskosti. Temelji na predpostavki, da se k čistosti pride preko kaznovanja, pokore, trpljenja. Temelji na strahu, ki spregleda, da čistost pride po ozdravljenju v ljubezni.

Čistost v kontekstu ženske duhovnosti

Ženska duhovnost se v nasprotju s patriarhalno duhovnostjo bolj ukvarja s stanjem zavesti kot pa z dejanji. Če zopet uporabim primer spolnosti: svojo spolnost lahko čuvamo do poroke, toda to še ni zagotovilo, da bo naša spolnost čista. Prav tako bo lahko polna ranjenosti, uporabe drugega in občutkov praznine. Kajti čakanje samo še ne pomeni samo po sebi zorenja v čistosti (seveda čakanje lahko vključuje zorenje v čistosti, če se oseba tega zaveda). Nasprotno je lahko spolni odnos pred poroko (če uporabim merilo Cerkve, torej dojemanje spolnosti kot rezervirane za poroko in grešne izven zakona) poln zavesti, srčnosti in prisotnosti in zato svet in čist, kajti ljubimcema prinese ozdravljenje, uvid in ljubljenost od Božanskega. Ženska duhovnost se ukvarja bolj s stanjem zavesti čistosti kot pa s tem, da bi predpisovala pravila. To pa ne pomeni, da zagovarja popolno anarhijo in brezvrednotnost

Ženska duhovnost ali kakšna druga oblika bolj “svobodne” duhovnosti je s strani mnogo ljudi zlorabljana za opravičevanje življenjskih stilov in dejanj, ki so nekonstruktivni in ne pomagajo pri rasti. Vse mogoče oblike duhovne lenobe se opravičuje s “svobodnostjo” ženske duhovnosti. Tako recimo opravičimo zlorabo živali, kajti, tudi naši predniki so jedli živali. Opravičimo nečisto spolnost (nečisto po stanju zavesti, ne po dejanju!!), kajti, saj smo svobodni, lahko počnemo, kar želimo! Opravičimo nesprejemanje odgovornosti za odnose in situacije v življenju, ki jih ustvarjamo, delujoč po zakonu udobja in ugodja (nečistosti) in tako preprosto odidemo od situacij, ki so nam neudobne, kot razvajeni otroci, namesto, da bi se poglobili v globlje sporočilo teh situacij za nas. Kajti, kot pravi Jung: “Kar je nesprejeto v sebi, se pojavi v svetu kot dogodek.”

Glavna razlika med žensko in patriarhalno duhovnostjo je, da ženska duhovnost deluje iz ljubezni, patriarhalna pa iz strahu. Ženska duhovnost se ne boji, zato tudi ne predpisuje pravil. Z ljubeznijo ustvarja varen prostor za ljudi, znotraj katerega lahko začutijo, kako ljubljeni so od Božanskega in z uvidom v to resnico v svojo resnično naravo dobijo moč za rast v čistosti. Je materinska duhovnost, ki pasivno bdi ob svojih otrocih in odseva ljubezen, ki se dotakne src in preobraža. Patriarhalna duhovnost je v krču strahu in zato ne more ustvariti varnega prostora, v katerem bi se srca omehčala, odprla in spoznala svojo resnično naravo. Namesto varnega prostora ustvarja stroga pravila, uporablja orodje obsojanja in poskuša ljudi motivirati k čistosti z vzbujanjem strahu. V resnici vera in zaupanje patriarhalne duhovnosti nista dovolj močni, ker se preveč boji. Nima dovolj vere in zaupanja v Božansko in iz strahu paranoično obsoja in piše pravila. 

Pridna punčka dojema čistost in deviškost kot vrlini, s katerima zadovolji druge, avtoriteto in s katerima pridobi njihovo priznanje in potrditev. Pridna punčka si ne želi čistosti iz osebnega spoznanja in razodetja, želje po rasti in notranji izpolnjenosti, temveč zato, da bi ugodila drugim in dobila izpolnjenost od drugih (pridna punčka verjame, da je to možno).

Pridna punčka dojema čistost in deviškost kot vrlini, s katerima zadovolji druge, avtoriteto in s katerima pridobi njihovo priznanje in potrditev. Pridna punčka si ne želi čistosti iz osebnega spoznanja in razodetja, želje po rasti in notranji izpolnjenosti, temveč zato, da bi ugodila drugim in dobila izpolnjenost od drugih (pridna punčka verjame, da je to možno).

Utelešena čistost VS raztelešena čistost

Velika past pri prizavedanju za čistost je raztelešena čistost. Raznorazni uporniki, anarhisti intuitivno čutijo to past in zato upravičeno zavračajo raztelešeno čistost. 

Utelešena čistost pomeni truditi se polno utelesiti, polno naseliti svoje telo in čistost živeti. To seveda zahteva disciplino in vztrajnost, ves čas krepljenje zavestne posode. Raztelešena čistost pa je prenos kreposti čistosti v glavo (na mentalno raven), doživljanje čistosti kot ideal, kot sanjarijo, fantazijo. Kadar je čistost možna le v fantazijskem svetu, se zdi v utelešenem, resničnem življenju nemogoča. Prav tako se izgubi motivacija za poskušanje doseganja čistosti. 

V past raztelešene čistosti se ujamemo, kadar želimo čistost doseči zaradi drugih, za pridobitev njihove potrditve, ne zaradi sebe. V to past se zlahka ujamej/mo “pridne punčke”. Patriarhalna religija obožuje “pridne punčke”. In pridne punčke tako hlepijo po potrditvi in priznanju, da so pripravljene narediti vse, da ju dobijo. Prizadevanje za čistost zato postane izkrivljeno in nezdravo zasledovanje nemogočega, nerealnega ideala, ki povzroči raztelesitev, zapustitev svojega telesa in življenje v mentalnem svetu fantazije in ideala. Koliko “pridnih punčk” je bilo uničenih in onemogočenih pri vstopu v polno ženskost zaradi raztelešene čistosti. Koliko življenja jim je bilo odvzetega in koliko grenkega razočaranja so izkusile, ker so sledile raztelešeni čistosti! 

Utelešena čistost se osredotoča na majhne zmage, ki jih dosežemo na poti k čistosti (na primer, da uspemo 3krat vdihniti in izdihniti, ko se razjezimo in se, namesto, da bi siknili strupeno žalitev, poskusimo odzvati drugače, bolj kreativno). Utelešena čistost se zaveda zemeljskega ritma – ritem zemlje zahteva potrpežljivost, vztrajnost, čakanje, disciplino, zavedanje naravnih ciklov in njihovih zakonitosti. V skladu z zemeljskim ritmom raste v čistosti. 

Raztelešena čistost ne upošteva zemeljskega ritma in zakonitosti utelešenega življenja in zahteva nemogoče. Zahteva visoke in nestvarne ideale. Zahteva čudeže. Pravzaprav je raztelešena čistost zelo ohola, zahteva presežno ekstatičnost čistosti brez vloženega truda in vztrajanja v rasti utelešene čistosti. Raztelešena čistost zavrača človeškost in zanika zakonitosti človeškosti

Spolni akt ali spolno vzburjenje se v sodobni družbi pogosto upodablja s podobo ukrivljenega hrbta in izbočene zadnjice. Ukrivljen hrbet in izbočena zadnjica izražata lokalizirano in koncentrirano napetost, ki išče sprostitev. Nasprotje sproščenosti in upočasnjenosti, ki prinese vsepreplavljajoč in presežen užitek.

Spolni akt ali spolno vzburjenje se v sodobni družbi pogosto upodablja s podobo ukrivljenega hrbta in izbočene zadnjice. Ukrivljen hrbet in izbočena zadnjica izražata lokalizirano in koncentrirano napetost, ki išče sprostitev. Nasprotje sproščenosti in upočasnjenosti, ki prinese vsepreplavljajoč in presežen užitek.

Pohlep po izpolnjenosti

Kadar smo ranjene, se oddaljimo od zavedanja naše resnične, izvorne narave. Rana nas globoko zaznamuje in preprečuje ljubezni in ljubljenosti, da bi se dotaknili naši src. Živimo v dušni in telesni puščavi, ne glede na to, koliko ljubezni pride k nam, je ne zmoremo sprejeti, ne glede na to, koliko stimulacij je deležno naše telo, ne more biti zadovoljeno. Zaupanja v ozdravitev nimamo. Ne čutimo zdravilnega odnosa z Božanskim Izvorom, ki nas zdravi, vodi, navdihuje in zagotavlja svojo Ljubezen. Obupani smo.

V obupu postanemo pohlepne po izpolnjenosti. V odsotnosti zavedanja svoje izvorne narave in v odsotnosti odnosa z Izvorom nezavedno verjamemo, da je naša pravica in naša edina odrešitev čim intenzivnejša potešitev, čim hitreje, čim manj zapleteno, s čim manj razmišljanja. 

Pohlep po izpolnjenosti je stanje zavesti, tako kot je čistost stanje zavesti. Kadar smo v primežu pohlepa po izpolnjenosti, grabimo, zahtevamo, jemljemo. Dejanja ne prepojimo z zavestnostjo, ki sama po sebi zahteva počasnost – kajti težko se je zavedati nians doživljanja ob hitenju – ne prepojimo s prisotnostjo, čuječnostjo, odprtostjo, zaznavanjem. Z dejanjem želimo doseči ravno nasprotno – se “zadeti”, zadušiti zavedanje, potoniti v nezavedanje. Kajti grabljenje po stimulaciji doživljamo kot obliž, kot tableto, kot nekaj, kar bo odrešilo našo ranjenost

Zdravljenje pa poteka v prisotnosti zavesti. Zdravljenje se zgodi, ko zdržimo v zavedanju in da bi zdržali v zavedanju, moramo iti počasi, z občutkom, nežno – v ljubljenju, v hranjenju, v delu, pogovoru, karkoli. Vedeti moramo, da imamo pravico ustaviti se, zaščititi se, zaključiti, poiskati pomoč, prositi za pomoč. Zdravljenje se zgodi, ko zdržimo v zavedanju in ugotovimo, da smo, ko preidemo izkušnjo, še vedno živi in zdravi. Tak pristop pa zahteva veliko poguma. Zahteva tudi veliko podpore in ljubezni. Zahteva varen prostor, znotraj katerega si dovolimo, da se Ljubezen dotakne našega srca. Tega pa je v našem svetu bore malo. Zato se večinoma zatekamo k pohlepnemu grabljenju po izpolnjenosti. 

Umetnica Marina Abramović na svojem performansu, na katerem je sedela za mizo in zrla ljudem, ki so se usedli pred njo, v oči. Med obiskovalci je bil tudi njen dolgoletni bivši partner, česar ni vedela. Srečanje njunih pogledov je bil najganljivejši trenutek njenega celotnega performansa. Obema so tekle solze, segla sta drug proti drugemu in se prijela za roke. Vztrajala sta v pogledu iz oči v oči. Nista pobegnila v nezavednost. Vztrajala sta v budnosti in sprejemanju tega, kar je.

Umetnica Marina Abramović na svojem performansu, na katerem je sedela za mizo in zrla ljudem, ki so se usedli pred njo, v oči. Med obiskovalci je bil tudi njen dolgoletni bivši partner, česar ni vedela. Srečanje njunih pogledov je bil najganljivejši trenutek njenega celotnega performansa. Obema so tekle solze, segla sta drug proti drugemu in se prijela za roke. Vztrajala sta v pogledu iz oči v oči. Nista pobegnila v nezavednost. Vztrajala sta v budnosti in sprejemanju tega, kar je.

Pohlep po izpolnjenosti nas prepričuje v to, da je potešitev naša pravica in nas oddaljuje od resnice, ki je, da je potešitev milost. Trenutki presežne izpolnjenosti, ki seže globoko in prinese globoko radost, spokojnost, hvaležnost in ganjenost, so dragocena darila, milosti, ki kličejo k hvaležnosti in ponižnosti. Če grabimo po njih, jih oskrunimo in v resnici ne moremo doživeti njihove blagodejnosti. To so darila, ki jih ne moremo povzročiti, z namero izsiliti. So darila, ki so nam dana, ko smo odprti in voljni kot plodna zemlja, ki čaka na dež

Poljub z odprtimi očmi nakazuje, da zdržimo v zavestnosti, da se s poljubom ne drogiramo in potapljamo v nezavedanje, temveč vtrajamo v zavedanju in se odpiramo zavedanju, resničnosti, milosti.

Poljub z odprtimi očmi nakazuje, da zdržimo v zavestnosti, da se s poljubom ne drogiramo in potapljamo v nezavedanje, temveč vtrajamo v zavedanju in se odpiramo zavedanju, resničnosti, milosti.

Koncentriran, napet, lokalen užitek VS vsepreplavljajoč, sproščen, presežen užitek

Potešitev, ki jo prinese grabežljiv pohlep, je skoncentrirana, napeta in lokalna. Na primer: pograbimo čokolado, jo med hojo hitro odpremo in čim hitreje nesemo v usta, ugriznemo, na hitro prežvečimo in pogoltnemo. Njeno sladkost čutimo na jeziku, ko jo pogoltnemo, v trebuhu začutimo, da je prispela v želodec. Užitek čutimo samo na jeziku, nek občutek pa nato še v trebuhu, a temu bi težko rekli užitek. Naše telo je še vedno napeto, morda še bolj kot prej, naše misli so še vedno drugje, morda še bolj kot prej. V spolnosti je pri pohlepni grabežljivosti užitek skoncentriran na spolne organe in potešitev je napeta – ima občutek napetosti, ki se je sprostila skozi skoncentriran kanal – spolni organ. 

Čistost – ki pomeni zavestnost, prisotnost, srčnost – ki pomeni počasnost, čuječnost, senzitivnost, zaznavanje, prinaša vsepreplavljajočo, sproščeno, presežno potešitev. Čistost nam dovoljuje, da se odpremo užitku celi – ne le skoncentrirano in lokalizirano. Čistost nam omogoča, da užitek zares globoko zaužijemo, da ga globoko sprejmemo vase, v odprtosti in sproščenosti – ne napeto. 

Čistost zahteva pogum, odprtost za nepredvidljivo, prisotnost in čuječnost v tem trenutku. Čistost nas dela voljno plodno zemljo, ki je odprta za sprejemanje zdravilnega dežja – blagodejnega milostnega daru, ki je Božanska Potešitev

Zato se vprašajmo – koliko smo trdne v budnosti in zavestnosti, koliko discipliniramo vztrajamo v zavedanju in čistosti? Toliko zdravilne milosti nam bo dano. 

Želim vam, da v marcu, mesecu Ostare – misterija voljnosti, ki vodi v združitev, ki vodi v plodnost, obnovo nedolžnosti in čistosti, obnovo življenja – začutite v sebi čistost in ne pristanete na manj, kot na Božansko Potešitev. Ne pozabite, Hčerke in Sinovi Božanske Matere in Božanskega Očeta smo, ustvarjeni za vsepreplavljajoč, sproščen, presežen užitek. Ne dovolimo si zadovoljiti se z manj. Bodimo v tem času pomladanskega enakonočja drzni in si upajmo utelesiti svojo izvorno naravo

© Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš čistost? Kako doživljaš razliko med čistunskostjo in čistostjo? Kakšna je tvoja pot čistosti? Kakšen je tvoj primaren vzorec – uporništvo ali raztelešena čistost pridne punčke? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Materinski krogi “Nosečnost in porod” od 17. marca do maja 2016. Več informacij TUKAJ.

Delavnici Arhetipi svetle in temne ženskosti 19. marca in 2. aprila. Več informacij TUKAJ.

Delavnica Negovanje ženske energije v Grosupljem, 20. marca. Več informacij TUKAJ

Mesečni ženski krog v Krškem v torek 23.2.2016. Več informacij TUKAJ.

Materinski krogi “Prvo leto Mama” za Mame z otročki od 24. marca do maja 2016. Več informacij TUKAJ.

Delavnica Svetost prsi 26. marca. Več informacij TUKAJ.

Mesečni ženski krog v Ljubljani 29. marca. Več informacij TUKAJ.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Advertisements

Razkroj občutljivosti

Senzitivnost je kot nežni, komaj razcveteli lotusov cvet. slika: Jaison Cianelli

Senzitivnost je kot nežni, komaj razcveteli lotusov cvet.
slika: Jaison Cianelli

Današnji članek se je rojeval zares dolgo časa (z vidika časa, kot ga doživlja um) in vanj je položeno veliko moje ljubezni in pozornosti. Zares je bil proces njegovega nastajanja duhovna nosečnost, kajti v njem ne navajam samo nekih idej, zamisli, temveč resnično sintezo mnogih spoznanj, novo mišljenjsko matrico, ki se je porodila iz preobrazbe mnogih uvidov v maternici. Upam, da vam bo branje v užitek, preobrazbo in opolnomočenje! 

Govorile bomo o razkroju občutljivosti, na kratko temu procesu rečem “razobčutljenje” (iz angleške desensitisation), čeprav ta beseda uradno ne obstaja in tudi sliši se ne preveč dobro (če ima katera kakšen boljši predlog, bom vesela, če ga podelite!). 

Kaj točno pomeni razkroj občutljivosti? Pomeni razkroj duhovne občutljivosti, zmožnosti zaznavati subtilno naravo stvarstva, subtilne povezave in vzročno-posledične odnose. Pomeni enako, kot če bi na telesni ravni izgubili vid, sluh, okus ali zmožnost čutenja preko kože. Ko izgubimo te sposobnosti, postanemo otopeli in grobi. Postanemo tudi zelo vodljivi za različne ideologije, kar verjamem, da je bil glavni razlog, da si je nekdo zaželel, da bi bili razobčutljeni. 

Ker se je članek rojeval dolgo in ker je resnično plod preobrazbe, je tudi precej dolg. A priporočam, da zdržite do konca, se splača. 😉

Če vam je zaenkrat tema še nejasna, prosim zdržite še malo, kmalu podam konkretne primere: 

Povezanost z Naravo ni samo simbolična, je resnična in otipljiva. Poganstvo je pot občutljivosti do svojih notranjih energij, energij Narave in subtilne prepletenosti vsega ustvarjenega. Skozi te energije in povezave prihajamo bliže k sebi, uresničujemo svoje bistvo.

Povezanost z Naravo ni samo simbolična, je resnična in otipljiva. Poganstvo je pot občutljivosti do svojih notranjih energij, energij Narave in subtilne prepletenosti vsega ustvarjenega. Skozi te energije in povezave prihajamo bliže k sebi, uresničujemo svoje bistvo.

Poganstvo – agrarno vraževerje ali povezanost z Duhovnim preko Narave?

Na blogu Rdečega Šotora smo že veliko govorile o resnični naravi poganstva. Patriarhalne religije so se namreč trudile in se še trudijo, da prikažejo poganstvo kot brezboštvo, torej kot prakso, ki nas odteguje od odnosa z Božanskim. Zakaj sploh pišem o tej problematiki? Zakaj bi za nas ženske to sploh bilo pomembno? Kaj ima to opraviti s stvarmi, ki nas sicer zanimajo v Rdečem Šotoru – naravnim porodom, pomenom menstrualnega cikla, pomenom menopavze, žensko duhovnostjo, odkrivanjem resnične narave ženskosti in opolnomočenjem? 

Ženska duhovnost – ali duhovna izkušnja, ki jo omogoča žensko telo, duhovna izkušnja, ki jo izkusimo utelešene kot ženske – močno korenini v telesu in širše – v povezanosti z Zemljo, z ustvarjeno Naravo. Naši biološki prehodi menstruacije, poroda, menopavze nas zaznamujejo zelo globoko in močno obarvajo naše doživljanje. Pokličejo nas globlje v telo kot tiste, ki teh prehodov ne izkušajo. Tudi spolnost ženske zaradi svoje anatomije doživljamo veliko bolj prepleteno z našo duševnostjo. Telesnost je za žensko neizogibna. Zanikati svojo telesnost nas ženske vodi v nevrozo, pravi babica Elizabeth Davis. 

Naša telesa se odzivajo na dogajanja v Naravi (če smo v dovoljšnem stiku z Naravo), na gibanje naravnih energij, na primer na energije, ki jih povzroča Luna s svojim cikliranjem. Naši biološki prehodi se močno odzivajo na naravne energije – naš menstrualni cikel se uskladi z Luno, otroci se radi spočenjajo in rojevajo ob polni Luni itd. 

Ko ozavestimo svoje cikle in jim sledimo, prihajamo bliže k sebi. Zakaj? Ker svojo energijo optimalno izkoristimo, ker se ne naprezamo, ker delujemo v skladu z notranjim ritmom in to nas podpira. To je to, kar so Kitajci poskušali ubesediti v pojmu “wu wei” ali “brez delovanja”, kar pomeni “brez zavestnega delovanja”, torej brez delovanja samo v skladu z umom, osebno omejeno voljo, temveč spontano delovanju v skladu z naravnimi ritmi, v skladu z Daom…

Ko zmoremo poslušati svoje osebne ritme, prisluhnemo ritmom Narave in nato prisluhnemo ritmu Vesolja, ritmu Božanskega – Zavesti. Naš uvid se poglablja in razširja na vse širše ravni, več in več je zmožno zaobseči naše zavedanje. 

Stare poganske praznike, ki se dogajajo ob sončnih obratih, enakonočjih, vmes in ob Luninih menah mnogi označujejo za preprost agraren koledar, ki je kmetom pomagal organizirati njihovo kmečko delo – delo na zemlji in delo z živino. Poganske običaje se pogosto zreducira na “čaščenje plodnosti”, katerega jedro je vraževerno prepričanje, da obredje pomaga povečati plodnost polj in živine. In žensk. 

To je zares škoda, ker zaradi takih prepričanj zamahnemo z roko in se prenehamo zanimati za takšno primitivno vraževerje in se s tem odpovemo priložnosti za seznanitev z veliko globokega in osvobajajočega znanja. 

S tem znanjem se bomo povezovale tudi na delavnici Kolo Leta, ki bo v soboto, 9. januarja 2016:
“Na delavnici Kolo Leta bomo odkrivale naravne energije leta in pomembne točke prehoda, ki zaznamujejo naše doživljanje in vplivajo na naše zmožnosti in nagnjenja. Neujemanje naravnih energij s koledarjem po katerem živimo povzroča veliko zdravstvenih, duševnih, duhovnih neravnovesij na individalni in kolektivni ravni. S tem, ko delujemo v nasprotju s svojimi naravnimi vzgibi (ki se porajajo iz naših notranjih ciklov in iz naše usklajenosti s cikli Narave), potlačimo svoje naravne vzgibe in s tem stik s sabo, zamašimo kanal, po katerem naše globine komunicirajo z nami. S tem pa se odrečemo najdragocenejšemu orodju, s katerim smo obdarjeni vsi ob rojstvu – našemu notranjemu vodstvu, ki deluje za uresničitev naših poslanstev.”
Več informacij najdete TUKAJ

Anastazija, ruska puščavnica, o kateri piše v svojih knjigah Vladimir Megre (v slovenščini jih najdete tukaj ali v knjižnicah), nam razkriva načine, na katere smo preko Narave povezani z duhovno dimenzijo bivanja, načine, ki bi jih tudi sami zaznavali in živeli, če ne bi bili razobčutljeni:

Senzitivnost je zaznavati subtilne procese znotraj nas in v Naravi. Ko zaznavamo te procese, smo nežni, kajti zavedamo se njihove ranljivosti in pomembnosti.

Senzitivnost je zaznavati subtilne procese znotraj nas in v Naravi. Ko zaznavamo te procese, smo nežni, kajti zavedamo se njihove ranljivosti in pomembnosti.

“Vsako posejano seme vsebuje ogromno količino podatkov iz vesolja, ki je po velikosti in natančnosti ne moremo primerjati z ničemer, kar je izdelal človek. S temi podatki seme dobro ve, do milisekunde natančno, kdaj naj oživi in začne rasti, katere sokove naj črpa iz zemlje, kako se posluževati svetlobe nebesnih teles – sonca, lune, zvezd – v kaj mora zrasti in s kakšnimi plodovi obroditi. Plodovi so namenjeni življenjski preskrbi človeka; lahko se učinkovito, bolje kot obstoječa ali bodoča umetno izdelana zdravila, borijo proti katerikoli bolezni človeškega organizma. Da bi to bilo možno, pa mora seme poznati stanje človeškega organizma, saj lahko potem v procesu zorenja napolni plod z ustreznim razmerjem snovi, potrebnih za zdravljenje določenega človeka, bodisi, da se je njegova bolezen že razvila, ali pa je le nagnjen k njej.” Zveneče cedre tajge, založba Kalki, 2002, str. 54

Nato Anastazija opisuje načine, kako predajati rastlinam informacije o sebi, da lahko delujejo za nas. 

“Ko rastline dobijo podatke o nekem človeku, vzpostavijo izmenjavo podatkov z vesoljnimi silami; pravzaprav so le posredniki in opravljajo ozko usmerjeno nalogo, ki se nanaša na telo in nekatere ravni duševnosti. Nikoli se ne vpletajo v zapletene procese, ki so od vsega živalskega in rastlinskega sveta našega planeta lastni le človeškim možganom in le človeški ravni bivanja. Poleg tega vzpostavitev podatkovne povezave človeku omogoča, da v sili razpolaga z vesoljnim intelektom oziroma z njim izmenjuje podatke. Povsem preprost postopek zadostuje, da človek to naredi in čuti blagodejnost takega vpliva.” Zveneče cedre tajge, založba Kalki, 2002, str. 63

Nadalje Anstazija opiše postopek, kako se preko rastlin povezati z vesoljnim intelektom. Pripomne: “Učinkuje le na krajih, kjer imate stalni stik z rastlinskim svetom.”

Povezanost z naravnim svetom je lahko portal za povezavo z globljo modrostjo. To počasi ugotavljajo tudi znanstveniki. (Ampak oni stvari spoznavajo itak z zamudo; pred kratkim so recimo ugotovili, da ni nevarno, če ženska med porodom pije in jé. Bravo! Nekaj, kar modre ženske vedo že tisočletja.)

Pogansko izročilo, védenje in obredje NI vraževerje, temveč oprijemljiva modrost, ki deluje, ki nam pomaga uresničevati svoje bistvo. Nekaj povsem drugačnega od patriarhalne religije.

“Način življenja človeka v tehnokratskem svetu si je težko predstavljati drugače. Temne sile si ves čas prizadevajo zamenjati naravni mehanizem tega sveta, ki je bil človeku dan od začetka, s svojim nerodnim sistemom, ki nasprotuje človeški naravi.” Zveneče cedre tajge, založba Kalki, 2002, str. 61

Sežig čarovnice. Čarovnice - kdo so bile v resnici in zakaj so jih pobijali? Kakšno vlogo ima ta del naše zgodovine pri procesu razkroja občutljivosti?

Sežig čarovnice. Čarovnice – kdo so bile v resnici in zakaj so jih pobijali? Kakšno vlogo ima ta del naše zgodovine pri procesu razkroja občutljivosti?

Uničenje modrih žensk – zakaj se je občutljivost začela razkrajati? 

In kdo so te temne sile, kot se je slikovito in simbolično izrazila Anastazija, ki so izruvale iz človekovega zavedanja subtilno povezanost z ustvarjenim svetom in ga razobčutljile? 

Že večkrat sem omenila knjigo Uničenje modrih žensk (za katero mislim, da je obvezno čtivo za vsako žensko, ki jo zanima resnična zgodovina žensk), o njej sem recimo govorila v teh dveh člankih: Zatrta svetost spolnosti – zatrta ženska duhovnost in Spolnost kot ključ do ženske duhovnosti

V omenjeni knjigi Gunnar Heinsohn in Otto Steiger raziskujeta resnične razloge za pregone čarovnic v Evropi. Ugotavljata, da so bile “čarovnice” modre ženske, zdravilke, babice, ki so ljudem pomagale uravnavati rojstva. V srednjem veku sta bila recimo v eni kmečki družini povprečno dva otroka (nasprotno od našega splošnega prepričanja, da so imeli po 10 do 20 otrok na družino, to se je zgodilo kasneje), saj je veljajo močno zavedanje o odgovornosti do otrok. Hlapcem in tistim brez osebne lastnine ni bilo dovoljeno imeti otroke, saj jih ne bi mogli preskrbeti in tudi ničesar jim ne bi imeli zapustiti. 

Nato so se zgodile različne krize (slabe letine, kuge, kmečki upori), ki so zdesetkale ljudstvo (za podrobnejši opis in razlago okoliščin, ki so vodile v radikalen padec populacije poglejte v knjigo). Zemljiškim posestnikom, posvetnim in cerkvenim, je zato začelo hudo primanjkovati delovne sile. STOP. Naši razobčutljeni čuti bi šli mimo tega stavka, misleč, Ja, kriza je res zdesetkala njihove delavce. Ne! Obudimo občutljivost. Velika skupina ljudi dela za zatirajočo elito? To je proti dostojanstvu ustvarjenih bitij!

No, “gospodje” so si zaželeli delovno silo nazaj. “Poskus ohranitve ali celo razširitve nadzora nad kmetstvom postane odgovor zemljiških gospodov na krizo evropskega fevdalizma zato, ker je povsod primanjkovalo delovne sile.” Tako citirata Steiger in Heinsohn Brennerja (raziskovalca tranzicije med fevdalizmom in kapitalizmom). 

“Komu pravzaprav “primanjkuje delovne sile”,” se sprašujeta Steiger in Heinsohn. “Zmanjkuje je posvetnim in cerkvenim zemljiškim posestnikom. Pomena cerkve kot gospodarske enote v srednjeveški Evropi sploh ni mogoče oceniti dovolj visoko. /…/ Za začetek preganjanja čarovnic je ta dominanten položaj cerkve odločilen.” Avtorja sta ugotovila, da se je preganjanje čarovnic začelo ob padcu števila prebivalstva. Posestniki so namreč želeli z iztrebljenjem zavedanja o odgovornem starševstvu pridobiti delovno silo. Modre ženske, ki so bile nosilke tega zavedanja in so ga razširjale med ljudmi, so bile tarče teh mogotcev

Avtorja nadalje ugotavljata: “/…/ od vseh evropskih sil, ki trpijo zaradi pomanjkanja delovne sile, je cerkev najhuje prizadeta. Cerkev gospodari s sorazmerno največjim področjem kontinenta in tako utrpi tudi najbolj boleče izgube. /…/ Ta “oškodovanost katoliške vere zaradi babic” (Čarovniško kladivo) se torej izkaže za oškodovanost največjega evropskega zemljiškega gospoda pri viru njegovega bogastva, namreč pri njegovi nesvobodni delovni sili.”

Čarovniško kladivo je priročnik za preganjanje čarovnic. V njem so opisane tarče in načini, kako jih zasliševati, mučiti, uničiti. Zanimivo je, da je v samem besedilu Čarovniškega kladiva očitno, da je ciljalo na ženske, ki so pomagale ljudstvu uravnavati rojstva s kontraceptivnimi sredstvi. Besedila namreč razložijo, da čarovnice niso nujno heretičarke (krivoverke), da pravzaprav večinoma niso, da njihov greh torej ni v krivoverstvu, temveč v preprečevanju rojstev.

(Mimogrede, Čarovniško kladivo je preganjalo tudi homoseksualce, Steiger in Heinsohn pravita, da tudi zato, ker so ta razmerja nerodovitna in torej ne pridelajo delovne sile. Za namig glede trenutnih referemdumskih razmer.)

“Da je cerkveni interes ponovno pridobiti delovno silo in da ne gre za kako nenadno ekstremistično versko vnemo ali celo za strah pred demoni, se da čisto konkretno dokazati s samimi glavnimi zagovorniki preganjanja čarovnic. Zanje nikakor ni značilna kakšna izredna pobožnost, slavijo po svojih posvetnih spletkah in protireligioznih nastopih. Inocenc VIII., ki je 5. decembra 1484 objavil “čarovniško bulo”, se je z imenom Giovanni Battista Cibo rodil l. 1432 v Genovi. Kot kardinal je papeški odposlanec v Nemčiji, kjer z zanimanjem sprejema poročila o močnem porastu “čarovniškega copranja”. 29. avgusta 1484 postane papež in vlada do svoje smrti leta 1492. V zadnjih mesecih so ga hranile dojilje. Poskus, da bi ga pomladili s transfuzijo krvi, je stal življenje tri dečke (ki so jim zato zarezali v žile). S svojima ljubicama je imel dva otroka. Svojega sina je poročil v družino Medici, hčer pa s papeškim zakladnikom.” Uničenje modrih žensk, Študentska organizacija Univerze v Ljubljani, str. 106-107

Tudi Anastazija poda zelo podobno razlago v knjig Obredi ljubezni. Obredi ljubezni so starodavni vedruski obredi, ki podpirajo in ohranjajo ljubezen, ki se porodi med dvema človekoma in v družini. Ljubezen tako ostane, ne odide, in navdihuje, zdravi, dviguje člane družine in njihov dom (rodovno posestvo) ves čas. Obredi ljubezni (vedruska poroka, spočetje, porod, itd) so ohranjali vedrusko kulturo zdravo, vitalno in tesno povezano z bistvom, z resničnim (Pater Karel Gržan, ki je raziskoval keltsko kulturo, je na primer na predstavitvi naše knjige Darovi minevanja omenil redno obredno zahajanje naših prednikov v jame. Jame so doživljali kot maternice in tja so zahajali, da bi se prerodili, osvežili. Tako so vedno ostali povezani s sabo, je rekel Karel Gržan, in nihče jih ni mogel manipulirati.).

Ti obredi so se izgubili, kot nam je vsem očitno. Toda zakaj? Vladimi Megre v Obredih ljubezni postavlja pomembno vprašanje: “Izlet v zgodovino našega naroda je potreben tudi zato, da bi ugotovili, ali so starodavni obredi in kultura izginili sami od sebe, ker niso bili potrebni, ali pa so večtisočletno tradicijo uničevali namerno?”

Vladimir skozi svoje raziskovanje (ki ga podrobno opiše v knjigi) ugotovi, da so bili obredi uničeni namerno. Zakaj? “Ob začetku naše dobe so v mnogih deželah že vladali imperatorji, faraoni ali carji. Oblika vladanja, pri kateri je na čelu velike države en človek, je v nasprotju z naravo. Srečnega življenja ni prinesla nobenemu narodu na Zemlji in ga nikoli ne bo prinesla. Takšna oblika je pogodu svečenikom, ki so preko vladarjev manipulirali z deželami. Z vsem ljudstvom se je težko hitro dogovoriti, z enim človekom pa je to laže.”

Močna in trajna ljubezen opolnomoči ljudi, jih ohranja povezane z resničnim, z bistvenim in jih naredi samo svoje, težke tarče manipulacije. Zato jo je bilo potrebno izkoreniniti. slika: Helena Nelson Re

Močna in trajna ljubezen opolnomoči ljudi, jih ohranja povezane z resničnim, z bistvenim in jih naredi samo svoje, težke tarče manipulacije. Zato jo je bilo potrebno izkoreniniti.
slika: Helena Nelson Re

Svečenikom – cerkvenim “dostojanstvenikom” – je ugajala ureditev nadvlade. Toda nadvlade ni bilo mogoče doseči nad ljudstvom, ki je bilo zdravo, povezano s svojim izvorom, z resnico. Zato je bilo treba iztrebiti znanje in obrede, ki so ljudstvu pomagali biti zdravi, povezani in sami svoji. Vladimir pravi: “Kdo bo pomislil: le kakšna je lahko povezava med uspešnim podrejanjem držav in znanjem o starodavnih družinskih izročilih in obredih, ki omogočajo ohranjanje ljubezni? Nikar se prehitro ne čudite, povsem neposredna je, in ta znanja so močnejša od milijonov vojaških mečev in celo od najsodobnejših orožij. /…/ Ko se je kontantinopelski desant polastil ruske zemlje in zasužnjil ruske kmete, ko je prepovedal obrede, ki pripomorejo k oblikovanju ljubezni, je s tem začel zavirati oblikovanje močnih ljubečih družin in tudi rodovnih naselij. Dejansko je bilo skoraj takoj uvedeno tlačanstvo. Ljubezen tlačanov je praviloma nesrečna ljubezen. Da bi mladi ljudje ohranili v sebi plameneče čustvo ljubezni, potrebujejo lasten prostor, če tega ni, ljubezen praviloma odide. Kakšen prostor pa ima lahko tlačan? Nikakršnega.” 

Vladimir je raziskoval, zakaj je bilo Džinkiskanovo osvajanje Rusije tako uspešno – z malo vojaki in skoraj nič borbe je osvojil mesta, dežele. Kajti ko je prišel v mesta, se mu ljudje niso upirali, prav tako niso ščitili utrdb svojih oblastnikov – samostanov in cerkvenih fevdalcev. Kajti sovražili so jih in so videli v Džingiskanovih vojakih osvoboditelje od teh zatiralcev. 

Tudi v Rusiji se je dogajalo enako kot drugod po Evropi: “Poanta je torej v tem, da je tretjina ruske zemlje pripadala duhovščini, ki je prišla iz Konstantinopla, in njihovim varovancem. Samostani so postali največja fevdalna gospostva. In menihi niso obdelovali zemlje in vzrejali živine, to so počeli tlačanski kmetje. /…/ Tako torej: več zemlje pomeni več tlačanov in več bogastva.”

Tako kot Steiger in Heinsohn ugotavljata, da preganjanja čarovnic ni vzpodbujala nikakršna pobožnost, temveč ekonomski interesi, tako tudi Megre ugotavlja, da konstantinopelski škofi niso bili prav nič pobožno motivirani: “Morda pa so knez Vladimir in konstantinopelski škofi iskreno verjeli Kristusovim zapovedim? Nadaljni dogodki kažejo, da so bili njihovi resnični gospodarji popolno nasprotje Boga. Tako so tudi sami bili sluge temu nasprotju, ki je znalo dobro kodirati ljudstvo ter si podrejati njegovega duha in voljo. Človeka so takole prepričevali: ti si božji suženj; to pa je pomenilo: ti si moj suženj. In človek je počasi pozabljal, da božjih sužnjev ni in ne more biti. Človek je Božji sin, in to ljubljeni sin.”

Megre zaključi, da so v Rusiji “ljudstvo prevarali, tehnologija svečeništva je bila dovršena.” S tem misli na psihološko tehnologijo, ki je na psihološki ravni uničila ljudstvo, da ga je lahko podredila. To se ni zgodilo le v Rusiji, temveč po celem svetu. In učinke tega čutimo še danes. Učinke tega psihološkega uničenja imenujem razkroj občutljivosti. 

Podobe kmečkega življenja. Kmetje - največje žrtve razkroja občutljivosti. Pogled na to sliko skozi zapise iz knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače je pretresljiv.

Podobe kmečkega življenja. Kmetje – največje žrtve razkroja občutljivosti. Pogled na to sliko skozi zapise iz knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače je pretresljiv.

Kmetje in kmetijstvo – idila ali razkroj občutljivosti? 

Kmečko življenje že od nekdaj (že stari Grki so pisali o idiličnem življenju na kmetih, v nasprotju z moralnim razkrojem mest) doživljamo kot idilično, idealno, povezano z Naravo, kot nekako “pravo”, “uravnovešeno”, “zdravo”. Velikokrat slišimo pripombe o meščanih kot o razvajenih, kot ljudeh, ki ne poznajo resničnega obraza življenja, kot o nenaravnih. 

Toda kmečko življenje, kot ga poznamo, je daleč od “idealnega, uravnovešega, povezanega z Naravo”. Prikazovanje kmečkega življenja, kot nam je znano zadnjih nekaj tisoč let, kot idealnega in izvornega (življenje, napolnjeno z garanjem na zemlji in z živino in, z rojevanjem kopice otrok in obiskovanjem cerkve), ustreza tudi “svečeništvu”, ki je odgovorno za razkroj občutljivosti zaradi svojih ekonomskih in oblastnih interesov. 

Ali smo bili ljudje res ustvarjeni za življenje, kakršnega popisuje novinarka Milena Miklavčič v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače

Ali je res najvišji potencial človeka živeti zgarano na zemlji, v medčloveških odnosih, ki ne le, da niso topli, temveč so preprosto zlorabljajoči in nasilni, rojevati kopico otrok (enega na leto) in zaradi tega predčasno izgubiti svoje zdravje, trpeti za povešeno maternico in kupom drugih težav, prenašati nasilne in boleče spolne odnose, doživljati incest, posilstvo in spolno zlorabo kot nekaj običajnega in del kulture, saj ni važno, na kakšen način “dedci” potešijo svoj nepotešljiv nagon, živeti pod skrbnim nadzorom župnika, ki se vmešava v spalnične zadeve para, družinsko gospodarstvo, itd? In še in še bi naštevala, vse to in še več je popisano v omenjeni knjigi, ki raziskuje medosebne odnose na slovenskem podeželju v letih med 1900 in 1960.

Na strani 30 je popisano, kako je tudi v dvajsetem stoletju “svečenik” še naprej nadziral ljudstvo s svojo ideologijo, ki mu ustreza že od srednjega veka: “K maši je bilo potrebno hoditi vsako nedeljo, med prazniki, in še k nedeljskim popoldanskim litanijam. Kakšnih posebnih izgovorov takrakt, ko je bila vera globoko zasidrana v srcih ljudi, nismo smeli imeti. Bila sem v tistih letih, ko sem že razumela različna namigovanja, s katerimi so ženske prepletle povsem  običajno klepetanje. Ena od njih je pripovedovala, kako jo je župnik poklical k sebi, ugotovil je namreč, da že predolgo ne spušča moža v posteljo, ker ima še zmeraj tiste reči (menstruacijo). Zdelo se mi je, da bi se raje v tla vdrla, kot da bi morala poslušati župnikove levite.”

Kmečko življenje temelji na razkroju občutljivosti. Steiger in Heinsohn navajata ekonomista Adama Smitha, ki je opazil učinek razkroja občutljivosti: “Smith vendarle opaža “poneumljanje” – rečeno moderno, socializacijske deficite – delavcev.” Smith pripisuje te “deficite” dejstvu, da delavci vse življenje opravljajo monotono in rutinsko delo, ki ne stimulira razvoja njihovih intelektualnih potencialov. Steiger in Heinsohn dojemata te “deficite” kot posledico iztrebljenja znanja o nadzorovanju rojstev, posledične neznanske “produkcije ljudi”, kot imenujeta interese preganjalcev čarovnic, ter posledično zanemarjanje otrok in zaničljiv odnos do otrok s strani staršev

V več družbah sveta so poznali kastni sistem. Najznamenitejši je indijski kastni sistem. Večina ljudi kaste pozna kot družbene razrede, kot razrede, ki ljudi delijo glede na njihovo materialno bogastvo. Toda kulture s kastami le-teh niso dojemale le kot ekonomske razrede, temveč tudi kot duhovne razrede. Indijci so na primer brahmane, najvišjo kasto, duhovniško kasto, dojemali tudi kot najbolj duhovno razvito. Verjeli so, da se lahko razsvetlijo le pripadniki najvišje kaste, pripadniki nižjih kast pa ne morejo doseči osvoboditve (to prepričanje je zanikal Siddharta Gautama – Prebujeni – ki je učil, da se lahko razsvetli kdorkoli, ne glede na poreklo in ne glede na spolm kajti ja, pred njim so verjeli, da se lahko razsvetliš le kot moški). Najnižjo kasto so dojemali ne le kot najrevnejšo, najbolj zanemarjeno, temveč tudi kot najbolj prostaško, najbolj primitivno in duhovno nerazvito. Tudi Maori, katerih delavnico o nosečnosti in porodu v Ljubljani sem letos obiskala, so mi na vprašanje, ali njihova kultura pozna zavestno spočetje, rekli, da le najvišje tri kaste poznajo zavestno spočetje. Začudeno sem pogledala in razložili so, da je bila njihova družba od nekdaj razdeljena na 12 kast. Le najvišje tri so posedovale duhovno znanje. Za spočetja v teh treh kastah so modreci in modre ženske skrbno izbrali datum, kraj, astrološko situacijo, dušo so zaznali pred spočetjem in tudi vedeli, kakšno bo njeno poslanstvo na Zemlji. V nižjih kastah pa se je spočetje zgodilo pač nezavedno, kot stranski produkt spolnosti.

Človeštvo torej že od nekdaj pozna razdelitev na materialno in duhovno bolj in manj razvite. Menim, da to ni del naravnega ustroja, temveč struktura, ki jo je človeštvo ustvarilo zaradi notranjih psiholoških kompleksov in posledične želje po nadvladi, premoči, bogastvu, itd. Ti impulzi so povzročili gibanja, ki smo jih razčlenile v razdelku “Uničenje modrih žensk – zakaj se je občutljivost začela razkrajati?”. 

Pa ni le Cerkev tista, ki je razkrajala občutljivost. Med ljudmi so se izoblikovale besne reakcije nanjo in ji nasprotovale,  kot se je le dalo, toda v resnici so počele zelo podobno.

Tako recimo v Uničenju modrih žensk beremo, kako je Engels, filozof, ki je skupaj z Marxom utemeljil marksizem (ki ga kristjani prezirajo, oni pa prezirajo kristjane), v pismu Karlu Kautskemu (prav tako teoretiku marksizma) napisal, “da bi se smelo o preprečevanju zanositve – tokrat o gobici, ki se jo vstavi v vagino – še vedno razpravljati samo tako, da “naši proletarci” o tem ne bi ničesar zvedeli, da bi torej o tem smele vedeti samo “meščanske družine” (in delavski voditelji): “Torej pač ne bomo prikrajšani za kruh, ampak za mnogo slavljeno gobico. Kar seveda nikakor ne preprečuje, da ni bil isti ali kak drug postopek v meščanskih družinah zelo praktičen pri ohranjanju razmerja med številom otrok in dohodkom, pri tem, da se zdravje žensk zaradi prepogostih porodov ne uniči etc. Ostajam le pri tem, da je to zasebna stvar med moškim in žensko ter vsekakor družinskim zdravnikom (…) om da bodo naši proletarci tudi še naprej s številnimi proleti (potomci) delali čast svojemu imenu.”” str. 189-190 

Oranje - uničevanje zemlje IN težaško delo, ki človeka prerano izčrpa. slika: Auguste Bonheur

Oranje – uničevanje zemlje IN težaško delo, ki človeka prerano izčrpa.
slika: Auguste Bonheur

Poljedelstvo – oranje zemlje

Videle smo, kako je izgledal proces razkroja občutljivosti in naštele že nekaj njegovih posledic. Na kratko se bomo poglobile v dva konkretna primera, kako se je razkroj občutljivosti manifestiral na področju kmečkega dela.

V šoli se pri pouku zgodovine učimo, kako super so bili naši predniki, ki so udomačili živali in jih začeli uporabljati za delo in hrano. To praznujemo kot civilizacijski napredek. Patriarhalne religije zelo poveličujejo ta civilizacijski korak in “pridnost”, ki je še kako potrebna za izvrševanja “reje/gojenja” poveličujejo kot vrednoto par excellence. Tudi v krogih zgodovinark ženske duhovnosti se vzhajanje živinoreje in poljedelstva dojema kot nekaj veličastnega in nekaj, kar se pripisuje ženskam (kar je morda tudi res, toda to ni dosežek, s katerim bi se v resnici lahko hvalile). 

Toda v resnici je pojav vzreje – živali ali rastlin – znamenje razkroja občutljivosti, znamenje odtujitve od naših resničnih zmožnosti. Z Naravo nas vežejo veliko globlje vezi, ki jih z rejo zadušimo. Ustvarimo umetno delitev na “kultivirano” naravo (udomačene živali in gojene rastline) in divjo naravo. Zaradi te umetno ustvarjene meje se porodi strah pred divjo naravo (strah pred “zvermi”, strah pred transformativnimi vremenskimi razmerami – nevihtami, mrazom, vročino itd. – strah pred neznanimi in potencialno strupenimi rastlinami, strah pred ozemlji zunaj teritorja naselja, konec koncev strah pred drugimi ljudstvi, itd.). Zamaši našo intuitivno zaznavo energijske dimenzije žive in “nežive” (boljša beseda – drugače žive) narave. Izgubili smo sposobnost govoriti z rastlinami, začutiti/intuitivno vedeti, kakšen je njihov namen, pri katerih boleznih nam lahko pomagajo. Izgubili smo intuitivno sposobnost vedeti, kje rastejo določene rastline, jasno čutiti in zaznavati subtilno ravnovesje med živimi bitji v ekosistemu, med rastlinami, živalmi in ljudmi, izgubili smo senzitivnost do čutenja živali, do njihove instinktivne in duhovne modrosti in do načinov, s katerimi lahko z živalmi sodelujemo pri dvigovanju zavesti celotnega ustvarjenega sveta. 

Z našimi intuitivnimi sposobnostmi nepoškodovanimi smo se sposobni zadovoljivo nahraniti in v drugačnih pogledih preskrbeti brez “reje in gojenja”. Toda ko je naša občutljivost razkrojena, potrebujemo gojenje in rejo, da sploh preživimo. 

Poljedelstvo rani tudi zemljo. Oranje zemlje in sajenje monokultur (na enem polju samo ena vrsta) uničujeta prst in subtilno ravnovesje med različnimi organizmi, rastlinskimi in živalskimi. Oranje je kot bi rezali Zemljo v kožo. Ko obrnemo zemljo, je kot da bi svojo kožo obrnili in dali kožo na mišice, spodnjo sluznico pa izpostavili zraku. Naloga kože, ki je zaznavati in zaznano predati možganom (občutki, temperatura, bolečina, itd) se ne more izvrševati, prav tako ne naloge spodnjih plasti kože, ki so zdaj izpostavljeni zraku. Prav tako se z oranjem zemlje uniči zaporedje zemljinih plasti, ki imajo vsaka specifično funkcijo in le-to lahko opravljajo samo, če so v pravilnem zaporedju (na vrhu je humusna plast, kjer razkrajajo organski odpadki – listje, odmrle rastline, živalice, vejice, itd – spodaj pa so vedno bolj kompaktne plasti, dokler ne pridemo do kamenja). Sejanje monokultur odvzame rastlinam bogastvo medosebnih odnosov, interakcij, sovplivanja, sodelovanja in medsebojnega bogatenja. Oranje in monokulture osiromašijo zemljo dobesedno in duhovno – odvzamejo prsti in organizmom v in na njej bogastvo, plodnost, raznolikost. Kako vpliva na nas hrana, ki je tako pridobljena za razliko od hrane, ki je divja, povezana z energijo življenja in ki pozna subtilni ustroj vesolja? 

Poleg tega je poljedelstvo izredno težaško in je prehitro iztrošilo prenekatero življenje. Veliko dela za zelo malo. Permakultura je veda, ki v sodobnosti obuja modrost sinergije z zemljo in odkriva – kako presenetljivo – da je manj več, manj vpletanja v naravo, več in boljši pridelek! (Za več o permakulturi uporabite internet.)

Seveda smo poljedelstvo – tako kot živinorejo – industrializirali. Dodali stroje, kemikalije. Da bi pridelali še večje mase. V veliki meri je za to odgovoren Marshallov plan. To je bil ameriški načrt za podporo evropskemu gospodarstvu po drugi svetovni vojni. Zaradi Titovega spora s Stalinom se je izvrševal tudi pri nas, v Jugoslaviji, saj je Tito po sporu za pomoč prosil Američane (pred tem je bil za podporo dogovorjen s Stalinom). Cilj Američanov je bil: ponovno pograditi območja, uničena med vojno, odstraniti omejitve pri trgovanju (njihov lastni interes), modernizirati industrijo in preprečiti širitev komunizma (njihov lastni interes). Fokus kmetijstva je postal samo in izključno čim večja produkcija. To je bil konec časov, ko so krave/prašiči/kure imeli štalo in večino leta travnik. In začetek obdobja, ko so bile ogromne količine živali stlačene na prostor, ki bi prej zadostoval bistveno manjšemu številu bitij, vse z namenom, da bi povečali “produktivnost”. V kmetijstvu se je začela uporaba strojev in kemikalij, prav tako z namenom povečati “produktivnost”. Vse, tudi za ceno trajnostnosti, etike, okoljevarstva. 

Se spomnite slovenskih kmetov, ki so grozili (!), da bodo polja polili z gnojnico, če jim država ne dovoli uporabljati pesticidov na vodovarstvenem območju? TUKAJ je članek o njih. Sodobna manifestacija posledic razkroja občutljivosti. Do zemlje, človeka, sebe. 

Zaznavajo, čutijo, razumejo - to zadnje je najbolj boleče. V razkrojeni občutljivosti jih ne zaznavamo več. Kot ne zaznavamo tudi drug drugega.

Zaznavajo, čutijo, razumejo – to zadnje je najbolj boleče. V razkrojeni občutljivosti jih ne zaznavamo več. Kot ne zaznavamo tudi drug drugega.

Živinoreja – ubijanje živali

Ubijanje živali  je znamenje radikalnega razkroja občutljivosti (Tudi Anastazija govori o tem, kako intuitivno prebujen človek ne potrebuje mesa. Ker živi v izobilju divje narave!). Ubijanje živali, ki jih prej vzrediš, pa je nepredstavljiv razkroj občutljivosti

Wikipedia o intenzivni farmski živinoreji pravi: “Omejitev živali na veliki gostoti je del sistemskega truda proizvesti čim več za najnižje stroške z zanašanjem na ekonomijo masovnosti, sodobno mašinerijo, biotehnologijo in globalni trg. Obstajajo razlike med farmskimi praksami po svetu. Poteka debata o doprinosih, tveganjih in etičnih vprašanjih industrijske vzreje. Vprašanja vključujejo učinkovitost produkcije hrane, dobrobit živali, potrebnost živalske vzreje za prehranitev rastočega svetovnega prebivalstva, vpliv na okolje in zdravstvena tveganja.”

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je letos priznala, da je uživanje mesa povezano z nastankom raka. Zaenkrat pravijo rdeče procesirano meso. Pritisk mesne industrije je še prevelik. Čez desetletja, upam, bodo lahko javno spregovorili o tem, da mesa v prehrani ne potrebujemo.

Težava industrijske vzreje živali in industrijskega poljedelstva je v iracionalnih ekonomskih interesih s strani “šefov” takšnih podjetij. Lahko si predstavljamo, da ne etika, ne zdravje, teh šefov ne zanimata. In v svoji objestnosti nas prepričujejo, da je jesti meso OK. 

Predstavljajmo si nasilje v družini: recimo, da imamo očeta alkoholika, ki pretepa ženo in otroke. Ko oče izvaja nasilje, zamuja priložnost, ki so ti otroci in žena. Ne zaznava njihove resničnosti, dragocenosti in zamuja priložnost biti obogaten od njih, od svojega odnosa z njimi. Enako je z živalmi. Ko smo nasilni nad njimi, zamujamo priložnost, ki so. Seveda smo nasilni z nekim razlogom, iz neke bolečine. O tem v zadnjem delu tega dolgega članka. 

VIDEO – radikalna razobčutljenost 

TRPLJENJE MAM, VSEH MAM …
Dedek mi je pripovedoval, kako so v njegovem otroštvu pripuščali krave (da se parijo z biki) na vsake dve leti (9 mesecev nosečnosti + 2 meseca dojenja telička + eno leto molže in nato od začetka). Ko je krava skotila, se je, po dedkovih besedah, zavedala, da ima mladička, ga iskala in klicala in ga pristavila. Mladiček ni mogel spiti vse “mrezovine” (tako so imenovali prvo mleko, mlezivo), (kar je zanimivo razmišljanje, ker Narava ne ustvari ničesar preveč), zato jo je mama pomolzla in jo spekla (izpadlo je kot sir). Nato so po okrog 2 mesecih telička prodali mesarju za teletino (dojenčketino), mati pa še naprej molzli.
Dandanes krave v farmskih razmerah svojih teličkov (dojenčkov) po porodu niti vidijo ne, ali pa jih vidijo za nekaj minut. Tudi njihova telesa so preobražena od nosečnosti in poroda, tudi one so fizično in psihološko odprte in ranljive in dovzetne. Tudi v njih se zgodi čustveni vrhunec, ki hrepeni po tesnem stiku z njihovim otrokom. Prav nič drugačne niso od človeških mam. Tudi zanje je največja mogoča bolečina, da so ločene od svojih otrok in da njihovi otroci trpijo. Ko jim jih odvzamejo, zato da bodo zaklani, ječijo in kličejo, utrujene in izčrpane, nemočne, obupane, roteče, trpeče, a črpajo sile iz neznanskih globin, iz materinskih globin… in so neuslišane. V svoji poporodni depresiji so molžene, človek jim krade njihovo tekočino ljubezni, njihovo mleko, ki je namenjeno v najgloblji intimi njihovim otrokom. In nato… ponovno “oplojene”… Moje srce ječi tako globoko v bolečini teh neuslišanih in trpinčenih Mam..
Človek je OTOPEL. Izgovor, da je Narava kruta, je nizkoten in nečloveški. Nam ni treba biti, sploh ne tako organizirano in zavestno. Mi imamo ZAVEST in lahko delamo DRUGAČE. Lahko smo MODRI. In ne povzročamo BOLEČINE.
Sodobna znanost dokazuje, da inteligenca, zavest, čustvovanje in spomin niso odvisni od “razvitosti” in “kompleksnosti” biološke/fizične strukture – zaznavo okolice in čustven odziv kažejo že rastline. (Več o tem bomo govorile na delavnicah Zavestnega spočetja, kjer bomo govorile o inteligenci, zavesti, čustvovanju in spominu otroka še od predspočetja naprej.). Zato je naša človeška dolžnost, da izražamo SOČUTJE do vseh oblik življenja.
In tudi če znanost tega (še) ne bi odkrila, bi bili to dolžni storiti. Ker smo LJUDJE. Ali smo?
zapis s strani Materinski krogi v Rdečem Šotoru 

Spočetje ni le proces fizične združitve spermija in jajčeca. Je subtilen energetski, duhovni proces. Razkroj občutljivosti je povzročil, da smo te dimenzije spolnosti, spočetja, nosečnosti, poroda spregledali, s tem pa povzročili veliko prvinskih ran človeški psihi, ki so težko dostopne zavesti ravno zato, ker so se zgodile na predbesedni ravni.

Spočetje ni le proces fizične združitve spermija in jajčeca. Je subtilen energetski, duhovni proces. Razkroj občutljivosti je povzročil, da smo te dimenzije spolnosti, spočetja, nosečnosti, poroda spregledali, s tem pa povzročili veliko prvinskih ran človeški psihi, ki so težko dostopne zavesti ravno zato, ker so se zgodile na predbesedni ravni.

Spolnost, spočenjanje, rojevanje, otroci 

Še eno področje, ki se ga je potrebno dotakniti pri raziskovanju procesa razkroja občutljivosti, je področje spolnosti, spočetja, rojevanja in vzgoje otrok.

Michel Odent, francoski porodničar, v svoji knjigi The Farmer and the Obstetrician (Kmet in porodničar) popisuje vzporednice med industrializacijo kmetijstva in industrializacijo (bolje poznano kot medikalizacijo) porodničarstva. Ugotavlja, da sta procesa izjemno podobna. V obeh primerih je posledica radikalna razobčutljenost. 

Namreč, ta področja so utrpela hude posledice zaradi razkroja občutljivosti. To so tudi področja, s katerimi se človeštvo veliko ukvarja in do katerih ima najbolj iracionalne odzive.

Spolnost, spočetje, nosečnost, porod in zgodnje obdobje otroštva so ključni procesi za razvoj človečnosti in resničnega potenciala človeške duhovnosti.

Spolnost ni le fizični proces sproščanja napetosti; je tudi zapleten energetski proces z duhovnimi posledicami. Spolnost nas energetsko poveže z osebo, s katero jo delimo in te povezave vplivajo na nas dolgoročneje, kot bi si mislili (seveda obstajajo postopki za energetsko čiščenje vezi, ki na nas ne vplivajo dobro ali pa jih ne potrebujemo več). V procesu spočetja, rasti v maternici in poroda je ključna sestavina naša zavest – zavest oblikuje ta proces nastajanja in ga podpira ali pa zavira. Spočeto bitje je zavestno in zmožno pomnjenja še od predspočetja naprej in veliko se moramo še naučiti o procesu nastajanja človeškega bitja v fizični obliki, da ga bomo lahko v celoti podprli.

Tako kot je proces razkroja občutljivosti zamašil našo zmožnost intuitivnega zaznavanja in senzitivnosti do naravnega sveta okoli nas, tako je zamašil tudi naše subtilno zaznavanje procesov, ki se dogajajo v spolnosti, ob spočetju, v nosečnosti, med porodom. Ta področja naše človeškosti so zgovorna manifestacija našega splošnega stanja zavesti. Kar se dogaja na področju spolnosti, spočenjanja, nosečnosti, rojevanja in vzgoje, je prikaz zmožnosti človeškega bitja za uvid vase.

Kot nam pričuje knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače, je bila spolnost naših prednikov nekaj strašljivega. Bolj je bila podobna socialno sprejemljivemu nasilju in zlorabi, kot pa spolnosti. Moški nagon so dojemali kot izjemno pomemben in ženske so bile moškim dolžne ustreči. Ženske so bile last moških in tako so jih tudi vzgajali. Toda ženske pogosto niso zdržale toliko spolnega nasilja in so naredile vse, da bi se lahko “spolnim odnosom” izognile. Milena opisuje primer ženske, ki je po porodu šla k sosedi, kajti nenasiten mož jo je želel “naskočiti” takoj po porodu. 

Spolni odnos je trajal nekaj minut, toliko, kot je bilo pač potrebno, da je fizična frikcija (drgnjenje) povzročila, da se je moški izlil. Ženski orgazem je bil nepoznan, prav tako so verjeli, da za spočetje ni bistven (stari Kitajci so na primer učili, da je za spočetje potreben orgazem obeh partnerjev), bistven je le moški orgazem. Pravzaprav se je kakršenkoli ženski spolni užitek dojemal kot hud greh in ženske so se bile dolžne pri župniku spovedati, če so le pomislile na užitek ali imele takšne sanje. Spolni odnos je bil za ženske boleč, kajti sestavljen je bil resnično le iz penetracije. Ženske so si med seboj delile modrosti, kot so nasvet, da pomaga, če se ženska vsak večer “tam spodaj” namaže z mastjo, da penetracija manj boli. 

Moški spolni nagon je bil tako nenasiten, da spolne zlorabe otrok, incestna spolnost, spolno občevanje z živalmi niso bili neznani, na nek način so bili del kulture. 

Kakšen razkroj občutljivosti! 

Ženski orgazem je za spočetje prav tako pomemben kot moški. Ko ženska doživi orgazem, se maternica začne rahlo krčiti (to povzroči hormon oksitocin, ki se v večji količini sprosti med orgazmom; to je tudi hormon, ki povzroča porodne popadke) in s tem krčenjem potiska jajčece navzdol po jajcevodu proti maternici, s čimer olajša spočetje (spermiji imajo do jajčeca krajšo in lažjo pot). Poleg tega povsem fizičnega aspekta je pomemben tudi psihološki. Vemo, da se občutki, čustva, misli, stanje zavesti staršev ob spočetju usidra v spočeto bitje. Kakšno sporočilo se usidra v spočeto bitje, če je mama neizpolnjena, morda zaradi nezadovoljenosti čuti tudi tesnobo, ima občutke neslišanosti, neupoštevanosti…? 

Nadalje: spolna energija na fizičnem nivoju povzroči sproščanje hormona oksitocina (že omenjenega), ki je na vedenjski ravni hormon ljubezni, zaupanja, povezanosti, intimnosti. Ko se sprošča v obeh partnerjih (kar pomeni, da morata oba čutiti spolno energijo), ta hormon med njima ustvarja občutke povezanosti, enosti, intimnosti. Na duhovnem nivoju pomaga ustvarjati občutke enosti, globokega vzajemnega zaznavanja (za te občutke seveda ne zadostuje le oksitocin, ampak tudi pravo stanje zavesti). Če je torej enemu od partnerjev odvzeta možnost izkušati učinke oksitocina (poenostavljeno rečeno), se med partnerjema ne more stkati ta globoka vez. Brez te vezi pa je spolnost bolj zloraba, kot kaj drugega. Tudi če se zgodi z navideznim “pristankom” obeh vpletenih. In pristanek se je vedno zgodil, saj se moškemu nihče ni upal upirati, ne žena, ne otroci, ne dekle, ne hlapci. 

Spočetje je bilo daleč od zavestnega. Uravnavanje spočetij na kakršenkoli način, tudi z vzdržnostjo, je bil greh. Župniki so ženske velikokrat okarali, češ, ali ne “spuščajo” svojih mož v posteljo, da že tako dolgo niso zanosile. Norma je bila en otrok na leto. Ženske so rodile tudi po dvajsetkrat, saj je bila smrtnost novorojenčkov in mačkov velika. To neprestano spočenjanje in rojevanje je ženske prerano izčrpalo in postaralo. Zdaj vemo od kod izhaja ta prisiljenost v neprestano rojevanje – iz želje fevdalcev, posvetnih in predvsem cerkvenih, pridobiti čim več delovne sile, ki bo zaradi nehumanega življenja tudi dovolj moralno uničena, da bo lahko vodljiva. Zaradi te prisiljenosti ženske in moški otrok niso dojemali kot “božji dar”, temveč kot “božjo kazen”. Vsak otrok je predstavljal še ena lačna usta več, ki jih bo potrebno nahraniti. Ta odnos se je seveda močno poznal na odnosu do otrok in načinu vzgajanja

Porod je kontinuacija spolnosti. Porodna energija pripada le mami, očetu in otroku. Je energija, ki si jo med seboj delijo in jih povezuje, tako kot spolna energija povezuje človeka, ki si jo delita. Razkroj občutljivosti je povzročil ogromno nasilja, ki so ga deležne družine med porodom; pred industrializacijo obporodne oskrbe kot smrtna nevarnost poroda, po njej pa kot medikalizacija poroda.

Porod je kontinuacija spolnosti. Porodna energija pripada le mami, očetu in otroku. Je energija, ki si jo med seboj delijo in jih povezuje, tako kot spolna energija povezuje človeka, ki si jo delita. Razkroj občutljivosti je povzročil ogromno nasilja, ki so ga deležne družine med porodom; pred industrializacijo obporodne oskrbe kot smrtna nevarnost poroda, po njej pa kot medikalizacija poroda. Še več čudovitih fotografij rojevanja v dvoje v tem ALBUMU.

Porod – knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače popisuje, kako je bil porod sicer lažji kot dandanes, saj so bile ženske fizično bolj fit in njihova telesa s tega vidika bolj pripravljena. Smrtnost otrok in mater pa je bila vseeno višja, večinoma zaradi poporodnih krvavitev. Ali to pomeni, da smo bile ženske ustvarjene nepopolne, nezmožne zdravo roditi? Seveda ne! Le zgrešili smo, zaradi razkrojene občutljivosti, pravo naravo poroda, tako kot večine drugih procesov.

Skrivnost poroda je, da je kontinuacija, torej nadaljevanje, podaljšek, spolnosti. Porod je globoko spolno dejanje. Tako kot spolni odnos vodi spolna energija (ki je lahko primitivna, krčevita, agresivna, ali pa sublimirana, subtilna, energizirana, duhovna), tako tudi porod vodi porodna energija, nekakšno porodno vzburjenje (ki je lahko krčevito ali pa bolj sublimirano). Ta energija pripada mami, očetu in otroku. Namenjena je njim trem (ali v redkih primerih njim štirim, petim, če se rojevajo dvojčki, trojčki :)), da jih poveže v intimno celico, da stke med njimi trdne vezi ljubezni. Kakršnokoli vmešavanje v to energijo (kar se na veliko dogaja v sodobnem porodnem sistemu, ki mu vlada medikalizacija in vdiranje v porodno telo in porodno energijo z namenom “nadzora”) preprečuje energiji, da bi te, ki jim pripada, uspešno povezala.

Seveda tudi pred vmešavanjem medikaliziranega sistema porodna energija ni mogla opraviti svojega dela. Odnosa med žensko in moškim ni bilo. Med njima ni bilo nikakršne izmenjave spolne energije, kaj šele porodne energije. Zato se je tudi izoblikovalo napačno prepričanje, da porod spada v ženski krog, da moški pri porodu nimajo kaj iskati. To prepričanje se v rdečešotorskem gibanju včasih širi tudi danes. 

Največja količina hormona oksitocina se med porodom izloči ob porajanju posteljice, torej po porodu otroka. Če tega oksitocina ni, je možnost za poporodne krvavitve večja. In to se je tudi dogajalo. Potem pa se je pojavil umetni oksitocin, ki smo ga vsi dojeli kot rešitev žensk in otrok. V resnici smo se s tem še bolj oddaljili od bistva. Rešitev je v vračanju spolnosti in resničnega dostojanstva porodu

Tudi poporodno obdobje je bilo razobčutljeno. Od žensk se je pričakovalo, da bodo takoj začele zopet delati (po 3 dneh) in da ne bodo “lene”. Včasih so morale po porodu skuhati za družino (namesto, da bi kdo kuhal zanje). Otroke so dojemali kot “božjo kazen” in breme. Tudi Steiger in Heinsohn v knjigi Uničenje modrih žensk ugotavljata, da so se vzgojni problemi – zavračanje otrok s strani staršev – začeli takrat, ko so bile ženske prisiljene v nehuman ritem in količino spočenjanja in rojevanja. Takrat so se začela prva prigovarjanja s strani posvetnih in cerkvenih institucij k bolj humani vzgoji. Le-ta je bila prej samoumevna, saj so imeli ljudje le toliko otrok, kolikor so jih bili zmožni preživeti in ljubiti. V času preganjanja čarovnic se je pojavil tudi fenomen sirotišnic, ki ga prej niso poznali. Seveda, le kdo je bil tako dober, da je ustanavljal sirotišnice? Tisti, ki problem v prvi vrsti povzročil – Cerkev. Od preganjanja naprej se je pojavila tudi navada, da so ženske puščale novorojene otroke pred pragovi sosedov, bogatih domačij, cerkva, itd. Tudi tega problema prej ni bilo v tako velikem obsegu. Še ena posledica preganjanja čarovnic so bili brezdomni otroci. Milena Miklavčič v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače opisuje fenomen hlapcev in dekel na Slovenskem, “odvečnih” otrok, ki so morali zaradi revščine oditi “služit”, večinoma zgolj za hrano in streho nad glavo, plačilo v oblekah ali denarju je bilo že luksuz.

Milena popisuje tudi ogromno otroške žalosti in stiske zaradi pomanjkanja nežnosti, objemov, pohval. Mnogo otrok je na samem jokalo zaradi nezaznanosti, neslišanosti in pomanjkanja nege in če so jih pri tem zalotili, predvsem očetje, so jih zmerjali z mehkužci, včasih natepli (da bi dobili trdo kožo), itd. Očetje so bili do svojih otrok še bolj grobi kot mame (ki so velikokrat na skrivaj z otroci podelile kakšno nežnost), pogosto niso vedeli imen vseh svojih otrok, otroke so doživljali kot breme in kot surovino – včasih so bili veseli, če je kakšen umrl v nežnih zgodnjih letih – ena lačna usta manj! In tako ali tako – narediti novega je nekaj najbolj preprostega, pa še prijetnega

Ponovno prebujanje naše občutljivosti, intuitivne zaznave, podpira naše vračanje v naročje Matere. Matere Zemlje in Božanske Matere. Mati je božanski princip senzitivnosti in ko ponovno prebudimo zavest o Njej, ko ji dovolimo, da začne ponovno delovati v naših življenjih, nas nagradi s prebuditvijo naših resničnih zmožnosti, naše resnične človeškosti. slika: Moonxels

Ponovno prebujanje naše občutljivosti, intuitivne zaznave, podpira naše vračanje v naročje Matere. Matere Zemlje in Božanske Matere. Mati je božanski princip senzitivnosti in ko ponovno prebudimo zavest o Njej, ko ji dovolimo, da začne ponovno delovati v naših življenjih, nas nagradi s prebuditvijo naših resničnih zmožnosti, naše resnične človeškosti.
slika: Moonxels

Vračanje k občutljivosti

Da bi se občutljivost povrnila, mora najprej počiti trdni oklep neobčutljivosti. To pa je boleč proces (vsako pokanje nečesa trdega je boleč proces). Kajti zakaj smo neobčutljivi? Zaradi neke bolečine v naših globinah, ki nam ne dovoli zaživeti, ki nas zasužnjuje in sili v delovanje v reakciji nanjo. Kadar delujemo iz te bolečine, iz te zamere, smo neobčutljivi za stvarnost, za druge. Na druge, na svet, na stvarnost projiciramo svojo bolečino. 

Zakaj morilec mori, zakaj posiljevalec posiljuje, zakaj cerkovnik pobija čarovnice in zakaj potem čarovnica Ana besni čez cerkovnika? Iz bolečine. Slovenski kmet, ki je naskakoval svojo ženo vsak dan 5 minut, medtem ko se je njej bledlo od bolečine, je bil sam otrok spočet v isti bolečini, v isti neslišanost, razobčutljenosti, ker so tudi njega starši videli kot breme, kot kazen božjo in se temu primerno tudi obnašali do njega.

Naša kultura je kaznovalna kultura. Deviantna vedenja kaznuje – z izločanjem, z zaporom, z zaničevanjem, usmerjanjem studa proti deviantnemu človeku. Seveda ne pravim, ukinimo zapore – v akutni fazi je posiljevalca treba umakniti na varno, da ne išče novih žrtev. Toda kazen ga ne bo spremenila, ne bo pozdravila te grozne bolečine v njegovi duši, ki ga žene k tem groznim dejanjem.

Hudič nas uklešči, zasužnji z verigo. Ta veriga je naša bolečina, ki čaka v naši notranjosti, bolečina, iz katere se poraja zamera, ki zmotno išče zadoščenje v maščevanju, namesto v notranji preobrazbi in ozdravljenju.

Hudič nas uklešči, zasužnji z verigo. Ta veriga je naša bolečina, ki čaka v naši notranjosti, bolečina, iz katere se poraja zamera, ki zmotno išče zadoščenje v maščevanju, namesto v notranji preobrazbi in ozdravljenju.

Velika Arkana Hudič v Tarotu prikazuje točno to psihično situacijo – biti suženj lastne bolečine in zaradi pomanjkanja uvida, zavesti, verjeti, da je maščevanje, povzročanje bolečine krivcu ali nekomu, na katerega projiciramo svoj bes, rešitev za naše ozdravljenje. Toda ni.

Ponovno prebujanje občutljivosti, ki je kot prodor kalčka skozi kaljeno seme, kot razdevičenje device, nekaj tako ranljivega in intimnega, zahteva notranje ozdravljenje, notranjo transformacijo. Tako na individualni kot na kolektivni ravni. 

Vprašajmo se, zaradi katerih ran ostajamo trdi? Kaj bo zares zacelilo naše rane

Tu vstopi Milost Božanske Matere, njena rahločutna Ljubezen in Nežnost, njena neskončna plodnost, ki večno obnavlja našo nedolžnost

Razcvetimo se kot lotusovi cvetovi v naročju Božanske Matere! 

Preostali članki,  ki se ukvarjajo s poganstvom kot poti vračanja k občutljivosti:

Poganstvo in ženska duhovnost

Duhovni instinkt in ženska duhovnost

Hčerke očetov – fizične, psihološke in duhovne posledice zanikanja ženskosti

Sram, krivda in duhovna izkušnja 

© Ana Drevenšek

Hvala Marko Vide, za navdih za zadnji del članka! 

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš razkroj občutljivosti? Na kakšen način zaznavaš ta proces v sebi, v svetu? Kakšna je tvoja pot prebujanja občutljivosti (morda skozi spremembo prehrane, načina življenja, zanimanj)? Kakšen je tvoj razvijajoči se odnos do Zemlje, do živih bitij, do svoje spolnosti? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Zadnji Materinski krog v tem ciklu v petek, 11.12., več informacij TUKAJ. 

Mesečni ženski krogi ob torkih, naslednji 15.12. 2015, več informacij TUKAJ

Delavnica Kolo Leta o energijah leta, pomembnih energetskih točkah in usklajevanju s temi energijami za začetek novega leta: 9.1.2016, več informacij TUKAJ.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Cikličnost: ključna izkušnja ženskosti

slika: cegphotographics

slika: cegphotographics

Danes Luna v Ribah ob 17.42. Zadnji krajec. Še eden od mnogih, ki sestavljajo neskončno spiralo iz Luninih ciklov, ki nas dviguje – spušča bliže k Sebi. Riba, mistično znamenje, ki govori z našimi dušami, ne našimi umi. Govori z našo vodo – našim telesom, našimi cikli. Z nami govori skozi znamenja in intenzivno čustvovanje. Včasih je nevarna, če ne znamo zajeziti vode. Če pa smo vešče morske deklice, je odličen zaveznik v samospoznavanju. 

Junij in julij sta v Rdečem Šotoru posvečena cikličnosti. Cikličnost je ključna izkušnja ženskosti. Cikličnost je je osnovna sestavina vsake ženske izkušnje in je temelj ženske duhovnosti in ženskega samospoznavanja. 

20. junija bomo otvorile spoznavanje Cikličnosti z delavnico

Arhetipi svetle ženskosti

Spoznale bomo svetle arhetipe Hči, Dekle, Krvno Sestro, Ljubimko in Mati. Arhetipi so večplastni in večdimenzionalni. Lahko jih razumemo povsem dobesedno ali pa kot subtilne metafore. To so arhetipi prvega dela življenjskega cikla ženske, prvega dela menstrualnega cikla, prvega dela kateregakoli ustvarjalnega procesa. Njihova energija je polna svetlobe, silnosti, iniciativnosti, zagona. Na delavnici jih spoznavamo skozi obred, ki je ena najbolj cikličnih duhovnih izkušenj – dogaja se znotraj kroga, sestavljen je kot cikel, potuje od začetka, proti koncu, po spirali navzgor in navzgor. 

slika: Fredrik Akum

slika: Fredrik Akum

Zavest o cikličnosti se je v sodobni družbi izgubila. Samo naprej, samo naravnost, samo gor, vedno v svetlobi, vedno v nasmehu, vedno v trdem delu, je postal novi zakon. Toda ne moremo preslepiti naravnih zakonov. Lastnosti, ki so dandanes postale ideal, zakon delovanja, tako individualnega, kot družbenega, so le prva faza v ciklu. To je pomembna faza, ki je namenjena vzbujanju samozaupanja v nas, zagnanosti, ki nam da energijo, da uresničimo namen cikla. Toda nujno je, da tej fazi sledi faza refleksije, spuščanja, ki omogoči, da ozavestimo naučeno v tem ciklu in spustimo staro, ki nam ne služi več. Ko to fazo izbrišemo, izbrišemo eno ključnih lastnosti človeškosti  – zmožnost refleksije. Ni čudno, da je naša civilizacija poblaznela, da uničuje samo sebe, druga živa bitja in ljubo Zemljo, ki nas še kar potrpežljivo nosi. Svoja dejanja smo v določeni točki v zgodovini prenehali ozaveščati, ocenjevati, tehtati. Pognali smo se v brezumen tek dosežkarstva. Ki zdaj grozi, da nas bo uničil. 

Nato bomo 27. junija zaplavale v

Menstrualne misterije: menstrualni cikel kot proces☽O☾ spiralnega ☽O☾ samospoznavanja  

Na tej delavnici bomo spoznale, na kakšen način naš menstrualni cikel dirigira naš proces rasti. Uvidele bomo, kako nas menstrualni cikel globoko zaznamuje in postane že v otroštvu, ko nezavedno in intuitivno zaznavamo subtilni proces maminega menstrualnega cikla, osnovna matrica za doživljanje vseh procesov, izpeljevanje vseh ciklov. 

Na delavnici se bomo tokrat pogovarjale o novi temi, ki je doslej na delavnicah še nismo obravnavale in s katero me naslavlja mnogo žensk: Ali je “narobe”, če NE krvavimo na prazno Luno? NE! Naš cikel nam z drugačno uskladitvijo z Luno nekaj sporoča. Krvavitev na prvi krajec, polno Luno, zadnji krajec, prazno Luno ima za nas pomembno sporočilo. Uči nas o tem, kateri arhetip je za nas trenutno najpomembnejši, v kateri fazi cikla lekcije, ki se je trenutno učimo, smo, kako poglobljeno je trenutno naše dojemanje cikličnosti in še mnogo več. O tem se bomo pogovarjale na delavnici. 

meneAli so ženski in moški možgani res drugačni? Ali so določene lastnosti res “moške” in “ženske” ali je to le “socialni konstrukt”, kot o tem govorijo feministke? Menstrualni cikel vpliva na naše ženske možgane. Določa, kateri možganski centri bodo bolj aktivni v določenih fazah cikla in s tem določa strukturo in delovanje naših možganov ter to, kateri deli možganov so bolj razviti. Cikličnost je osnovna prvina ne le ženske izkušnje, temveč vsakega človeka – kot doživljanje subtilnih sprememb v menstrualnem ciklu naše mame v najzgodnejših letih našega življenja. V sodobni družbi, ko dolgo dojenje ni več spodbujano in se menstrualni cikel po porodu vrne še hitreje, je to še posebej pomembno, saj doživimo materino cikličnost še toliko prej. Šele ugotovili bomo, kaj to pomeni. 

Znanstveniki ugotavljajo tudi, kar tantriki vedo že tisočletja – da sta yoni (vagina) in možgani tesno prepleteni. Sta pravzaprav en sam sistem. Vse, kar se dogaja v yoni, vpliva na možgane, na določene možganske centre, in s tem na našo samopodobo, čustvovanje, mišljenje, delovanje. Pred kratkim je o tem odličen članek napisala Polona Sepe. Vsakomesečni tok krvi, ki boža našo yoni od znotraj in jo naredi oteklo od ekstaze, vpliva na naše možgane… 

4. julija pa se potopimo v najbolj vznemirljiv del potovanja po Cikličnosti. V

Arhetipe temne ženskosti! 

Temni arhetipi so Babica, Amazonka, Matriarhinja, Svečenica, Čarovnica, Modra Ženska in Temna Mati. To so arhetipi druge polovice življenja ženske, ki jo začne konec obdobja negovalnega materinstva. So arhetipi druge polovice menstrualnega cikla, faze dovršitve kateregakoli ustvarjalnega procesa. So arhetipi, ki jih doživimo le, če smo pripravljene sprejeti svojo Intuicijo kot svoj najvišji Zakon in se podati na Pot, na katero nas vabi naša Duša. 

Boginja Lunine meneTema, noč, smrt osvobajajo. So glasniki in angeli mahanirvane – velike osvoboditve! In njih se najbolj bojimo. In vse tri so v naši materinščini ženskega spola, kako pomenljivo. Temni del cikla nas osvobaja laži, iluzij, prepričanj in vzorcev, v katere se silimo verjeti, da bi bilo bolj varno, bolj udobno. Temni del cikla je kot potres, vulkanski izbruh, neurje, ki ruši vse, kar je lažnega. Še kako je potreben v današnjem času. In ženske smo njegove lastnice in glasnice.
Kako lep bo svet, ko bomo ženske določale kaj, kdo in kako bo vplivalo na naše možgane. Ko naše yoni ne bodo več izpostavljene posilstvom, zlorabam ob porodu, nepristnim in bolečim spolnim odnosom in od teh izkušenj ne bodo več oblikovani naši možgani. Kako lep bo svet, ko bomo ženske vzgajale deklice v samozavest, asertivnost, neustrašnost, divjost, šamansko ekstatičnost. Ko bomo prenehali verjeti, da so pretirano nagnjenje k dajanju, pretirano prevzemanje odgovornosti za druge, zanemarjanje samouresničenja, prirojene “ženske” lastnosti in del ženskih možgan. Ko bomo sprejemale svoje ženske, naravne korenine in na njih gradile za svoje opolnomočenje. V tak svet nas vabijo temni arhetipi. Če si le upamo odzvati njihovemu vabilu. In sprejeti intuicijo kot svoj najvišji zakon. Ponotranjiti cikličnost kot našo osnovno matrico spoznavanja. 

Za vse, ki bi se rade udeležile vseh 3 delavnic (svetli in temni arhetipi in menstrualni misteriji), ki so nekakšna zaokrožena celota spoznavanja in ponotranjanja cikličnosti, je cena paketa 110 €, namesto 140 €, za študentke/dijakinje, brezposelne, samohranilke 90 €, namesto 110 €

Temne arhetipe spoznavamo tudi vsakega posebej, skozi maternično petje, na ženskih krogih materničnega petja in opolnomočenja ženskega glasu, ki se zgodijo na vsaka dva tedna, do 14. avgusta. Naslednjo spoznavamo Matriarhinjo, 19. junija. Ti krogi so posebej za tiste, ki čutite, da so temni arhetipi za vas trenutno zelo pomembni in bi se rade poglobljeno spoznale z vsakim posebej. Dvotedenski odmor med delavnicami namreč omogoči, da arhetip zares deluje na nas in ga lahko zares globoko spoznamo. Razmišljala sem, kako neverjetno prikladno so te delavnice razporejene (zagotovo ima Boginja prste vmes ;)) – končajo se en dan pred Marijinim vnebovzetjem, edinim velikim krščanskim praznikom, ki praznuje žensko. Vrstijo se tudi pred in po poletnem solstciju 21. junija, ki je praznik očiščenja in transformacije, saj se na ta dan začne daljšati noč in s tem moč temnih arhetipov in druge polovice cikla. Starodavni Slovani so na ta dan častili vodo in ogenj, elementa očiščenja. Več informacij TUKAJ.

V juliju začenjam v juliju poslanstvo širjenja ženskih veščin, opolnomočenja žensk in ustvarjanja mreže ženske modrosti tudi z branji ženskega Tarota, za ženske. Otvoritvena cena je za približno 4-urno branje samo 20 eur! Več informacij in rezervacije TUKAJ. Uh, koliko se dogaja! 🙂 

Se vidimo v Rdečem Šotoru!

© Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Rdeči šotor je prostor za vse: Ženska, ki ljubi ženske

ženski krog ples

Danes je prvi Lunin krajec v Raku. Prvi krajec odpira vrata obdobju, ko smo kot kraljice, matriarhinje, vsestranske smo, budne na vse strani, odzivne, zaznavamo impulze od zunaj in jim odgovarjamo. Povezujemo se s sestrami in brati, sklepamo vezi, dogovore, rojevamo, ustvarjamo, praznujemo, smo glasne, plešemo, pojemo, se radostimo, povsod nas je veliko, žarimo, zavzemamo prostor, smo Boginje ekspanzije.

Rak je materinsko znamenje. Rak ima okrog sebe trdno lupino, ki pa v sredini skriva najmehkejšo, najranljivejšo, najbolj čutečo, čutno in globoko sredico. Rak je znamenje najglobljih občutij, materinske zlitosti v eno, plavanja v oceanu ljubezni. Mati je tista, ki brezpogojno sprejema in ljubi svoje otroke. Le Mati zares ve, kaj je brezpogojna ljubezen. Če bi več ljudi meditiralo o Materi in ji poskušalo biti podobni, bi svet bolj utelešal svoje prirojene potenciale Raja, bi ljudje bolj izpolnjeno, poglobljeno, ganjeno in hvaležno sobivali z vsem Živim na tem planetu. 

Mati ve, da je srčika vsakogar Ljubezen. Zato ljubi razsvetljeno. Ne ustvarja razlik, je Vélika Združevalka. Je tista, ki v svojem mehkem naročju, na svojem srčnem oprsju, ustvarja izkušnjo prvobitne blaženosti.

Rdeči šotor je prostor za vse. Naše božansko je Mati, Vélika Mati. Častimo vse njene obraze in manifestacije in njeno božansko žensko materinsko energijo. Zato je Rdeči šotor prostor združevanja, enosti, iskanja in poskušanja poustvarjanja izvorne izkušnje blaženosti v materinem naročju. In ko meditiramo o Materi, o tem, kako Ona doživlja svet, kako ga Ona doživlja in ljubi, spoznavamo, kaj vse Mati vidi, ko gleda na ta svet. Vidi neskončno raznolikost. Ker rojeva neskončno raznolikost. Tisti, ki častijo božansko ženskost, Mati, se zavedajo raznolikosti na tem svetu. Kajti Mati je tista, ki rojeva. In rojeva neskončno število pojavnosti, ki so neskončno različne. Tisti, ki častijo zgolj Boga Očeta, so prikrajšani za to vizijo raznolikosti, kajti Očetova želja je vedno ustvariti polje svetlobe, linearno vizijo, ki je seveda duhovno relevantna, škodljiva pa, ko postane edina manifestacija božanskega.

Današnji članek, ki ga boste prebrale spodaj, je napisala Maruša Lenart. Čudovita Hčerka Matere. Piše o sebi, o ženski, ki ljubi ženske. Piše o tem, kako je njena izkušnja naravna izkušnja Ljubezni, spontana in blažena, kot vsaka izkušnja ljubezni. In kako postane “drugačna” šele v okolju, ki ne časti Boginjine materinskosti. Maruša nas vrne v stanje Naravnosti, ki nam ga je podarila Mati in iz katerega vsi prihajamo. Vsi mentalni konstrukti ljudi, ki interpretirajo, da je izkušnja kogarkoli zaradi kakršnekoli “razlike”, ki jo oni zaznavajo, oddaljena od Naravnosti, so le proizvodi njihove trpeče in hrepeneče ločitve od Materinega naročja, od njene brezpogojne, hranljive, večno obnovljive Ljubezni. Maruša, hvala ti, Sestra! 

indijansko sestrstvoZ naslednjimi listi obarvanimi s temi črkami, ki jim ti draga bralka/dragi bralec dovoljuješ, da se zlijejo vate, osvobajam del sebe, ki je do sedaj mirno ihtel in čakal na pravi trenutek, da ga delim tudi s tabo. Med branjem sva na nek skrivnostni in nevidni način povezana. Vsem nam pa je nekaj skupnega; vsi imamo vsakdanjo izkušnjo človečnosti, vsi vemo, kaj pomeni misliti, čutiti, ljubiti,…in vsem nam je usojeno enako; vsi imamo možnost izbire in svobodno voljo vseh odločitev. Si kreator svoje usode in samo ti izbiraš, kaj hočeš misliti, čutiti in koga ljubiti.

S ponosom in z nasmeškom na obrazu priznam, da sem ena od mnogih žensk, ki ljubimo ženske. Tako je bilo določeno, še preden sem veselo prijokala na svet. Je eno od mojih poslanstev, ki mi ga je določila višja sila za izkustvo v tem življenju. Jaz sem ga sprejela z odprtimi rokami, kljub borbam, spopadanjem, zanikanjem in neodobravanjem okolice in drugih dušic, ki se še učijo in sprejemajo dejstvo, da smo eno. Počasi te »borbene« dušice popuščajo lastni sili saj čutijo, da spopad utruja vse, ki so udeleženi v njem,  dojemajo, da jih tako ali drugače oslabi vse, proti čemur so, ker so s tem tudi proti sebi. Pot ljubezni je lepša.

In zdaj draga bralka/dragi bralec te z naslednjimi vrsticami popeljem v svet strasti, ki ga čuti ženska z žensko. Spoštujem tvoj odziv, a tu je moja perspektiva s kančkom drznosti. Pišem v sedanjosti, ker ti želim približat občutek te ženske magije. Lepo od začetka ali konca, ne vem; a vseeno z naslednjimi besedami:

lezbijki starodavni veneriNajina pogleda se spet končno srečata. Na najin obraz se nariše nagajiv nasmešek, ki ga obe neuspešno želiva prikriti. Besede nimajo več svojega pomena, niti smisla. Nadaljujeva z bežnimi dotiki, ki v telesu stopnjujejo razburljivost. Zreva si v oči in čutiva, da so najine duše korak pred nama, vodita naju, počasi. Jaz in ti, ti in jaz povezane točno v trenutku blaženosti. Gledaš me z vso poželjivostjo, ki jo je vesolje zmožno predelati v času zdaj. Jaz te s pogledom srkam vase, ti goreče vlivam vročico, ki mi jo je v dar podarila sama Boginja poželenja in strasti. Čutenje med nama se zdi višje od dovoljenega, presegava čas in prostor. Ne obstajava. Močna sila, ki narašča je predznak za eksplozijo, a ji ne dovoliva vsega naenkrat. Tvoj rahli izdih užitka v meni prebudi neutemeljeno zver…ukažem ji da naj ostane na verigi, a z vsakim tvojim dotikom zgubljam nadzor nad njo. In tvoja zbujena zver, ki silno hoče na prostost, hrepeni po še več. Kriči in prosi za usmiljenje, a ji vrat kletke še ne odkleneš. Ukažeš ji, naj še malo počaka. Medtem najini vroči telesi drzno prepleteni med seboj zgubljata boj pred vso silo nedolžnosti, vrnitve nazaj ni. Vdava se. Na milost in nemilost prepuščava vso kontrolo najinima zverinama, da se združita v akt popolnosti ekstaze, dovoliva da se osvobodita verig in kletke, postaneta eno. Zreva si globoko v oči, hočeva ujet vsak trenutek božanskega prizora. Srce bije v najinem divjem ritmu in z vsakim utripom sva bližje eksploziji. Ujete v čudežu trenutka vsemogočnosti. Presegava vse meje občutkov. Božanska moč objame najino telo. Sva vse in sva nič. Sva svetloba. Sva eksplozija.

lezbijkiTa veličastna strast, podobna izven telesni izkušnji, je namenjena vsem nam, ki  čutimo in priznavamo njen obstoj. Spolna usmerjenost je samo prizvok, ki nima nobene veze, če prisluhneš glasu svojega srca. Je kot prazna, popolnoma nepomembna nota, ki je niti ne zaznaš, če ti srce bije v ritmu melodije ljubezni in sreče. Koga ljubiti ni izbira tvojega telesa, ampak izbira tvoje duše, ki ve, da je pomemben tisti magičen občutek in ne oblika.

zdravljenje med sestramiČe življenje vseh nas, ki smo združeni na tem planetu, pogledaš iz širše perspektive, dojameš, da si vsi želimo biti ljubljeni, biti srečni; razlika je v lastni izbiri, ki te polni s tem občutkom. Dovoliti sreči, da najde pot k vsakemu od nas, je najlepše darilo, s katerim se lahko vsak dani trenutek obdarujemo med seboj. Sprejeti dejstvo edinstvenosti vsakega posameznika je ključ do lastne sreče. Bodi in dovoli biti.

In kakšno je tvoje mnenje?

Hvala Ani za idejo članka na temo ŽENSKA, KI LJUBI ŽENSKE. S tem se širi RDEČI ŠOTOR, ki je duhovni prostor, ki ga vsaka ženska nosi v sebi kot dediščino vseh žensk, ki so bile, so in bodo. To je prostor v duši, kamor se ženska lahko zateče po umiritev in po odgovor.

© Maruša Lenart 

“Družba nas želi držati v vlogi punčke. S punčkami je lažje manipulirati. Ples pomaga pri tem, da se osvobodimo krivde pred svojo seksualno izraznostjo.” Maja Gorjup in Chair Dance

Čutnost je eden od načinov, kako je kanalizirana ženska moč. Če odklenemo ta kanal, odpremo pot svoji moči. Ženske na Zahodu smo bodisi pozabile to moč in jo potlačile, včasih se je celo bojimo, ali pa smo jo začele izkoriščati, ji odvzele svetost, z njo manipulirale in si odvzele zavest o tem, kako močna in sveta bitja v  resnici smo. Ženske povsod po svetu, ki so v času patriarhata gojile to znanje in kanalizirale to moč kot duhovno, so označili za lahkoživke, prostitutke. Marija Magdalena, svečenica, je bila deležna te usode. Svečenice devadasi iz Indije, ki so gojile rituale svete spolnosti, so bile deležne te usode. Tudi danes so mnoge ženske, ki gojijo to moč, še vedno ponekod deležne nezaupanja.

Maja Gorjup je ustvarjalka plesa Chair Dance. Plesa ne dojema le kot šport ali rekreacijo, temveč tudi kot izraz sebe, priložnost za stik s sabo in seveda tudi kot kanal za povezovanje z ženskostjo. Naslednji teden, med 1. in 5. septembrom z Majo skupaj pripravljava plesno-meditativno delavnico Osvoboditev ženskosti skozi ples in meditacijo. Ženskost ni le mentalni koncept, o katerem razmišljamo in na podlagi katerega sprejemamo racionalne odločitve. Ženskost je način bivanja, ki ga ženske izkušamo celostno – skozi naše psihe, telesa in duše. Čudovita dopolnitev ali korak naprej na naši poti iskanja izvorne ženskosti je torej, da zaplešemo – da skozi telo izkusimo žensko energijo oziroma, da nas naše telo nauči, kaj pomeni biti ženska.

Več o dogodku: Osvoboditev ženskosti skozi ples in meditacijo

Majin Chair Dance

Majin Chair Dance

Maja, kako si ustvarila Chair Dance, kje si dobila navdih zanj? Kaj je bistvo Chair Dance-a, kaj je namen tega plesa?

Prvič sem zaplesala v domači kuhinji na 1 m2, ko sem na Youtubu našla Carmen Electra in si malo odpočila od nočnega študija. Tako me je navdahnil občutek, ki sem ga pri tem doživela, da sem začela plesati tudi podnevi. V dnevni sobi 🙂 Ples sem predstavila kolegici, ki je takrat prva v Sloveniji odprla plesno šolo ob drogu. Ker je imela podoben koncept doživljanja plesa, me je potegnila med svoje inštruktorice in takrat se je chair dance prvič začel pojavljati v plesnih studijih. Takrat je bilo glavno bistvo zabava in hec, uporabljale smo še klobuke, kravate in srajce s katerimi smo ustvarjale kreativne koreografije, ki bi jih teoretično lahko zaplesale svojim moškim. Sedaj na urah ne poudarjam več moških kot našo hipotetično ciljno publiko, ampak nas same. Poglavitni namen je, da žensko pred sabo ni sram zaplesati erotično. Učimo se zapeljivih gibov, ki so v nas, a jih nikjer nimamo prilike izraziti. V diskotekah se nam rado pripeti, da ob takem plesu privabimo nehoteno moško pozornost ali pa žensko zgražanje, tu pa ni nikogar, ki bi ocenjeval ali moraliziral, zato se lahko sprostimo v senzualnem gibanju.

Se ženske bojimo svoje čutnosti? Kako se to kaže? Kako se kot učiteljica tega plesa spopadeš s tem izzivom?

Punce, ki pridejo k meni, generalno niso boječe. Moram reči, da sem se mogoče jaz od njih celo več naučila kot one od mene 🙂 Sem pa razvila neverjetno intuicijo, ki mi zna že na prvem treningu povedati katera je osvobojena, katera pa ima notranje zavore oz. komplekse. To se vidi v gestikulaciji, v gibih, ki niso dokončani in široki, v plesni izraznosti. Vidi se tudi po zaprti telesni drži, zato sem začela delati na odpiranju prsnega dela, kjer je marsikaj skritega. Gibi mi znajo pokazati katera se že doživlja kot ženska in katera raje ostaja deklica. Že vseh 5 let delam iste izolacije, ki omehčajo (prepihajo) trup, ki ga fitnes vadbe sicer zapirajo. Zelo pomemben je tudi strečing, ker iščemo meje svojega telesa in potem gre tudi med plesom gib lahko dlje. Deluje terapevtsko, ker gre telo čez svoje ustaljene meje, um in duša pa mu sčasoma sledita.

Kaj je ples zate? Kako doživljaš ples?

Ples … ko sem ples v najstniških letih opustila, sem se počutila kot bi mi bilo odvzeto nekaj, kar je nujno za preživetje. Prebolevala sem ga kot prvega fanta, ki … no, ga nikoli ne preboliš 🙂 Ko me je sam spet poiskal, ga nisem več izpustila. V plesu najdem vse. Zatočišče, pobeg, kreativo.  V družabnih plesih še odnos, ki mi je kot ogledalo, super samoanaliza. Koliko psihologije je v tem!  Ples je moj terapevt, ozdravlja me žalosti ali poudarja mojo srečo.

Veliko žensk ima odpor do plesa, saj je na plesnih urah pogosto močan poudarek na tehnični pravilnosti gibov in pogosto skoraj nič poudarka notranjega doživljanja ženske. Veliko žensk si želi izplesati svojo Dušo, ne pa ujeti se v tehnične zanke, saj ne nameravajo postati profesionalne plesalke. Ples torej kot meditacija ne kot šport/poklic. Kakšne so tvoje misli o tem in kako na Chair Dance-u poskrbiš za Dušo?

Ja, tukaj pa nisem popolnoma nedolžna 🙂 Ker je bil začetni komentar tečajnic, da je premalo intenzivno, sem intenziteto močno povečala. Iz tega sem naredila šport. Ker sem perfekcionist, težim tudi s tehnikami in želim, da od moje ure punce pridejo »prešvicane«, saj še zmeraj delujem v okviru plesa ob drogu, ki je zelo zahtevna vadba. Svoje ure sem potem razdelila na športne in senzualne, da ženski ponudim občutek, da je naredila nekaj za svoje telo in nekaj za dušo. Najbolj važno mi je, da ko enkrat osvojimo koreografijo, jo vsaka lahko začuti in potem odpleše po svoje. V bistvu se znotraj nekega vzorca, ki jim ga jaz postavim, ustvari njihova čutna kreativa.

chair dance maja na stoluPatriarhalna duhovnost trdi, da sta telo in duh ločena in da čutnost ne more biti duhovna, da duhovnost lahko izkusimo, ko presežemo čutnost. Ženske smo nezavedno to ponotranjile, čeprav je proti našim ženskim bitjem, in včasih s težave sprejemamo občutke v svojem telesu, med plesom na primer. Kako pri plesu Chair Dance ženskost predstaviš skozi ples?

Ko sem se sama začela bolj ukvarjati z duhovnostjo, sem prisegla na askezo. Nekega lepega odločnega dne, sem se strogo odrekla vsem užitkom, ki ga življenje sploh lahko nudi. Hrani, ponočevanju, druženju in ljubezni. Drastično sem shujšala in bila sem strašno osamljena. Ko sem se v tej filozofski osami le očistila svojih starih vzorcev, sem počasi začela dojemati, da se s tem odrekam življenju. Ravno tistemu življenju, ki sem si ga tako želela osmisliti, kakšen paradoks! Duhovnost ne pomeni postati meniški ali božji, ampak ovrednotiti svojo človeškost. Sedaj se učim biti to, kar sem in sem ženska. Ta tranzicija med deklico in žensko se mi zdi zelo stresna, saj nas družba (no, ali pa starši) želi držati v vlogi punčke. S punčkami je lažje manipulirati. To večno nedoraslost se poudarja tudi preko mode, ki je ali deška ali infantilna. Preko telesnih trendov, ki poudarjajo mišice, ki sicer niso v ženski domeni. Če torej ženska kar naprej beži od svojih notranjih moči, se te prej ko slej nekje nekako manifestirajo v nevrotičnih oblikah. Mislim, da takšen ples pomaga pri tem, da se osvobodimo krivde pred svojo seksualno izraznostjo. Da stojimo za svojim seksapilom ne da bi ga zatirale zaradi zunanjih sodb. Včasih na svojih treningih vzpodbujam punce, da se dotikajo svojega telesa. Če ne gre, jim povem, da je to le plesni gib. Ampak ples je življenje 🙂

Zakaj je ples za ženske pomemben?

Menim, da smo ženske res ena mistična skrivnostna in globoka bitja. Večina se nas ne zaveda svoje gromozanske moči, čeprav jo čutimo nekje v petah. Ples je tisti krasni ventil, ki lahko spravi našo divjost na plano.

Kaj lahko ženskam da Chair Dance, nekaj, kar je drugačno od tega, kar dobijo pri drugih plesih?

Torej, naš ključni element je očitno stol. Stol sam po sebi nekako kliče po asociaciji z moškim v smislu lab dance-a, zato mogoče vzpodbuja to erotično nagajivost. Vsi plesi pri katerih se uporabljajo boki so krasni, a gibi na stolu znajo biti bolj seksapilni verjetno zato, ker simulirajo položaje med ljubljenjem. Se pravi ženska v resnici pleše s sabo in zase, a vendar nekje obstaja nezavedni občutek, da na tem stolu lahko nekdo sedi 🙂

Na kakšne način si ženskam že pomagala do stika s svojo ženskostjo?

Največji izziv mi je bilo delati z dekleti, ki imajo težave s telesno samopodobo oz. motnje hranjenja, saj sem jih imela tudi sama, zato sem se jim tudi lažje približala. Menim, da je kognitivna terapija sicer predpogoj do ozdravitve, a ples je izkustvena oblika zdravljenja. Pri težavah s prehrano je telo edina in osnovna skrb, zato se mi zdi smiselno, da se s tem torej spopademo na fizični ravni, ki pa ni le divje samouničevanje preko pretirano intenzivnega športa, ki ženski ni v krvi. Da se preko nežnega plesa umirimo in se ljubkujemo, negujemo in občudujemo. Ko se ženska nauči teh lepih gibov, se začne opazovati in vidi kako lepa v resnici je!

Kako ti doživljaš svojo čutnost? Kakšna je bila tvoja pot spoznavanja in sprejemanja svoje čutnosti? Kako si doživela tranzicijo med deklico in žensko? Kako doživljaš ples, kakšen je tvoj odnos do plesa?   Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

 Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Predavanje dr. Romane Ercegović: Svetost ravnovesja med ženskimi in moškimi energijami v umetnosti starodavnih kultur

romana ercegovićV sredo, 11. 6. 2014 ob 18.00 bo v soorganizaciji Rdečega Šotora in humanitarne pobude Kava na zalogo v kavarni Barabuk v Ljubljani potekalo predavanje dr. Romane Ercegović “Svetost ravnovesja med ženskimi in moškimi energijami v umetnosti starodavnih kultur”.

Romana Ercegović se ukvarja z obrednim gledališčem. Skozi svoje obredno gledališko delo raziskuje človekovo duhovno izkušnjo in žensko duhovnost, prebujanje ženske energije in njene različne manifestacije.

Vabljene! In seveda, pripeljite tudi svoje moške.

ŽENSKA ŠKATLA: Ker prav v tem času v naši bližnji okolici ljudje preživljajo velike preizkušnje (poplave na Balkanu), ki so tudi za nas preizkušnja našega sočutja in odzivnosti našega srca na resnični svet, obiskovalce, predvsem pa obiskovalke prosimo, da na dogodek prinesete “Žensko škatlo”. V njej naj bodo potrebščine, ki jih potrebujejo ženske vseh starosti – dekleta, ženske, mame, starejše ženske. To so lahko higienski pripomočki, oblačila ali kakršenkoli drug predmet, ki ga ženska potrebuje oziroma vi čutite, da bi ga radi podarili ženski. Lahko je tudi hrana za dušo, morda pa ženska, ki bo prejela škatlo, potrebuje prav to!

VSEBINA: Predavala bo dr. Romana Ercegović, gledališka ustvarjalka in raziskovalka izvornih oblik gledališke umetnosti, ki se že vrsto let posveča poglabljanju v arhaične obrede in modrosti različnih kultur. Zanima jo predvsem, kakšna sporočila in navdih prinašajo nam, t.i. »sodobnim« ljudem ter kakšna lahko postane umetnost, ko se ponovno poveže z naravo in duhovnim svetom.

Več o Romani in njenem delu lahko preberete na njeni spletni strani: Obredno gledališče Duša Zemlje.

“Živeti v harmoniji (je) za mnoga staroselska ljudstva pomeni(lo) živeti v sreči, sožitju z naravo, v medsebojnem spoštovanju, celostno. Takšen koncept lahko najdemo tudi v predkrščanski in predgrški zgodovini evropske kulture, zlasti v neolitski matriarhalni Evropi. Mnogi viri govorijo o miroljubnosti in enakopravnosti, ki naj bi vladali v teh družbah. Zemlja je predstavljala svetost, prav tako ciklusi narave. Tudi družbeni vlogi ženske in moškega naj bi bili v teh kulturah porazdeljeni v egalitarnem razmerju. Mnoge novejše raziskave kažejo, da so ženske imele mnogo pomembnejšo vlogo v religioznem in ustvarjalnem življenju, kot sta nas učili dosedanji, patriarhalnemu sistemu prilagojeni zgodovina in mitologija. Sčasoma so te kulture podjarmila ljudstva s prevladujočim moškim božanstvom, ki so temeljila na moči, osvajanju, kopičenju bogastva, hierarhiji. Čeprav le-te »uradna« zgodovina danes imenuje zmagovalce, se vse več ljudi sprašuje o smiselnosti njihovih vrednot, ki nam še zmeraj krojijo družbo, in o možnosti drugačnega, bolj naravnega ter srčnega bivanja in so-bivanja.”

PRISPEVEK: 5 evrov

Prvi krajec v Devici: Zdravljenje ženske spolnosti – ekofeminističen pristop

prvi Lunin krajec

prvi Lunin krajec

Danes ob 22.40 nastopi prvi Lunin krajec v Devici. Devica je znamenje urejenosti, kategorizacije, razčlenjevanja, ustvarjanja in ohranjanja redu na najbolj praktični ravni. Predstavlja malček nezainteresiranosti za globine in globlje vzroke raznih fenomenov, bolj jo zanima, kako stvar pragmatično, tukaj in zdaj in brez zapletenosti razrešiti tako, da bo delovala. Prvi Lunin krajec pa naznanja začetek kreativnega tedna pred polno Luno, ko vstopimo ven, v svet, s svojim glasom, energijo, prisotnostjo. Ko začenjamo manifestirati, uresničevati. Prvi Lunin krajec in Devica nam torej tokrat omogočata, da proaktivno na pragmatičen način razrešimo neko področje v svojem življenju. Devičina pragmatičnost nam pomaga, da se ne zapletamo v pregloboko sentimentalnost. Včasih neka stvar ne deluje preprosto zato, ker nimamo pravih informacij, znanja. Ne pa zaradi nekega globokega duhovnega razloga ali neke hude travme. Devica nam torej omogoča, da trezno razrešimo svoje težave, ne da bi nas ta proces čustveno obremenjeval. Tokrat bomo razreševale težave in nesporazume v spolnosti. No, malo kopanja v globine vseeno bo, tako pač je pri nas v Rdečem Šotoru. 😉 Smo pač arheologinje. 😉

Boleč spolni odnos – pogosta težava sodobnih žensk

Boleči spolni odnos ali disparevnija je zelo pogost pojav in vsaka ženska ga izkusi vsaj enkrat v življenju. Nekatere ženske ga poznajo kot pokazatelj, da se nekaj ne dogaja po njihovi meri, druge pa znova in znova trpijo bolečino med spolnim odnosom in ne vedno, kako naj se spopadejo s problemom. Boleč spolni odnos je lahko posledica stresa, nesamozavesti ali pa spolne zlorabe ali patriarhalnega zatiranja ženske spolnosti. Kako lahko ženske zopet zavzamemo svojo moč in ozdravimo svojo spolnost – na ekofeminističen način? Najprej, kaj sploh je ekofeminizem?

“Ekofeminizem vključuje gibanja in filozofije, ki povezujejo feminizem z ekologijo. Izraz naj bi skovala francoska pisateljica Françoise d’Eaubonne v svoji knjigi Le Féminisme ou la Mort (Feminizem ali smrt) (1974). Ekofeminizem povezuje izkoriščanje in dominacijo nad ženskami in izkoriščanje in dominacijo nad okoljem in trdi, da obstaja vez med ženskami in naravo. Ekofeministi verjamejo, da se ta vez manifestira skozi tradicionalno ženske vrline, kot so vzajemnost, negovanje in sodelovanje, ki so prisotne tako v ženskah, kot v naravi. Ekofeministi povezujejo tudi menstruacijo in Lunin cikel, porod in kreacijo, itd. Ženske in narava so povezane tudi v skupni zgodovini zatiranosti s strani patriarhalne Zahodne družbe.
Vandana Shiva pravi, da imajo ženske posebno povezavo z okoljem skozi vsakodnevne dejavnosti, ki pa je prezrta. Pravi, da so ženske tiste, ki v ekonomijah golega preživetja ustvarjajo bogastvo v sodelovanju z naravo in so strokovnjakinje holističnega in ekološkega znanja o naravnih procesih. Vendar pravi, da ti alternativni načini védenja, ki so usmerjeni k družbenem blagostanju in tešitvi potreb, niso priznani s strani kapitalistične redukcionistične paradigme, saj le-ta ne zmore uvideti povezanosti narave, ženskih življenj, dela in znanja z ustvarjanjem bogastva.” Wikipedia

Ekofeminizem nas torej uči, da naše težave niso le naše osebne težave, ampak so simptom večjega, globalnega fenomena patriarhata, ki ne zajema le zatiranje žensk, ampak tudi zatiranje narave, vseh ostalih bitij na splošno, naravnih ciklov…Ko vidimo svoje osebne težave v luči tega večjega fenomena, razumemo njihov vzrok in vemo, kje iskati rešitve.

Čaščenje yoni.

Čaščenje yoni.

Telesni vzroki (s psihološkimi izvori)

Boleč spolni odnos izkušajo mnoge ženske. Pravzaprav je pojav veliko pogostejši, kot bi si morda upali pomisliti zaradi pritiska našeseksistične družbe. Nekatere raziskave ocenjujejo, da približno 46 % žensk izkuša boleč spolni odnos (Jamieson DJ, Steege JF). Boleč spolni odnos lahko povzroči mnogo različnih dejavnikov, od povsem fizioloških, do čustvenih, duhovnih.

Fiziološki razlogi so operacija, ženska genitalna mutilacija (v nekaterih kulturah; žensko “obrezovanje”, ta fenomen psihološko odlično razdela Alice Walker v svoji knjigi Skrivnost radosti), epiziotomija med porodom (prerez presredka), vaginalno vnetje (npr. zaradi spolno prenosljive bolezni, glivične okužbe ali poškodbe), suhost kot posledica predmenopavznih sprememb, dojenja ali po porodu, jemanje določenih zdravil, ki zmanjšujejo poželenje in lubrikacijo (antidepresivi, zdravila za visok krvni pritisk, sedativi, antihistamini in določene kontracepcijske tabletke). Bolečino ob globokem prodoru lahko povzroča endometrioza (stanje, ko se maternično tkivo razrašča onkraj svojih meja, po trebušni votlini), pelvična vnetna bolezen (vnetje v mali medenici), zdrs maternice (maternični prolaps), obrnjena maternica, fibroidi v maternici, ciste, vnetje mehurja, hemoroidi in ciste na jajčnikih.

Psihološki, duhovni vzroki

Razlogi za boleč spolni odnos pa so tudi in predvsem psihološki. Pravzaprav so tudi vzroki za vsa našteta bolezenska stanja psihološki, duhovni in dobro bi bilo, če bi se pri zdravljenju teh stanj bolj poglabljali v to dimenzijo bolezni. Več o vzrokih za ženske bolezni (ki lahko povzročajo tudi boleče spolne odnose), lahko preberete tukaj:Ženske bolezni: posledica zatrte Divjosti.

Psihološki vzroki za boleč spolni odnos so najrazličnejši, vse pa povezuje določena psihološka stiska, ki se je ženska pogosto ne zaveda in se z njo ne sooča. Pogosto je vzrok bolečine preprosto nepoznavanje lastne spolnosti in nezavedanje, kako različne okoliščine vplivajo na naše doživljanje. Stres, tesnoba, depresivnost, ki lahko izhajajo iz drugih področih naših življenj (na primer delo), nam onemogočajo, da bi se resnično osredinile v svojem telesu in sledile njegovemu ritmu, potrebam, naravi. Kronična preutrujenost nam prav tako odvzema sposobnost, da bi si za spolni odnos vzeli dovolj časa, pozornosti in notranje prisotnosti.

Boleč spolni odnos je lahko tudi posledica strahu pred intimo in zbliževanjem oziroma izraz nesamozavesti pred drugo osebo – bodisi nesamozavesti glede svojega telesa ali spolnega “nastopa”, bodisi zaradi občutka nevrednosti ljubezni, pozornosti, naklonjenosti, skrbi druge osebe. Veliko žensk ima tudi težave s sprejemanjem pozornosti – dovoliti si, da se nam nekdo posveča, skrbi za nas, skrbi, da smo zadovoljene.

Seveda je najtežavnejši vzrok bolečih spolnih odnosov izkušnja spolne zlorabe. Takšna izkušnja ustvari globoko travmo in ima močan biološki vpliv na delovanje maternice in spolnih organov. Pogosto je lahko kronična bolečina na področju druge čakre posledica spolne zlorabe. Kar pa je najzanimivejše in premalo priznano je, da lahko boleče spolne odnose povzroča tudi izkušnja spolne zlorabe iz preteklega življenja.

Boginja Afrodita zdravi spolnost tako, da nam povrne otroško nedolžnost, igrivost in nezadržanost.

Boginja Afrodita zdravi spolnost tako, da nam povrne otroško nedolžnost, igrivost in nezadržanost. slika: Sharon George

Patriarhat in boleči spolni odnosi

Veliko žensk ima težave na področju spolnega življenja (težave z bolečinami, intimnostjo, pomanjkanjem poželenja) in izkazuje tudi vse ostale simptome spolne zlorabe in vendar spolne zlorabe niso izkusile. Težave v spolnosti dobijo tako povsem novo dimenzijo – zgodovinsko, duhovno, socialno, politično. Spolna zloraba je eden najhujših, najbolj zamolčanih zločinov patriarhalne družbe. Dogaja se že vse odkar je le-ta nastala. Travmo spolne zlorabe iz preteklega življenja nosi veliko žensk in povzroča jim težave, ki jim ni videti izvora. Poleg spolne zlorabe patriarhalna družba tudi na druge načine rani žensko spolnost (in konec koncev tudi moško, tisto, ki je povezana s senzitivnim delom moških).

Rani jo z neupoštevanjem holističnega doživljanja ženske, ki spolnost dojema tudi kot čustveno in duhovno združitev, ki vidi v njej tudi kreativne, ne le prokreativne potenciale. Ker je spolnost v patriarhalni družbi dojemana falocentrično, je tudi obsojena kot grešna, saj so zanikani vsi ostali aspekti spolnosti, ki jih ženska intuitivno čuti, falocentrizem pa je zanje slep.

“Ženska, spomni se. Spomin prebiva globoko v tvojem umu, v tvoji krvi, v tvoji življenje-dajajoči temi. Sezi dol k njemu in ga prinesi na plano.
Spomni se časa, preden je moški začel šteti čas. Spomni se časa, ko je bila ženska svet in svet je bil ženska. Spomni se časa, ko je vsaka mama ustanovila svoj klan, vodila svoje otroke, uveljavila smernice vedenja za svoje ljubimce in posedovala dom, ki se je prenesel na njene hčerke. Spomni se časa, ko so Materini zakoni moškim prepovedovali nasilje do drugih, še posebej do žensk in otrok. Spomni se časa, ko je bilo posilstvo nepoznano, saj se je vsako spolno srečanje zgodilo po izbiri ženske. Spomni se časa, ko si moški niso drznili lastiti si kateregakoli od aspektov ekonomskih, političnih, spolnih ali reproduktivnih dejavnosti ženske, temveč so častili ženske, ker so rojevale in negovale človeško raso …
Spomni se, da je le ženska … imela pravico uveljavljati modre zakone v dobrobit prihodnjim generacijam. Spomni se, da je le ženska poznala misterije življenja in smrti, zdravljenja in prekletstva. Spomni se svetišč, ki so jih postavile naše prvobitne prednice. Spomni se vélikih templjev, kjer so prebivale svečenice in pomagale ljudem. Spomni se, da je bil svet v miru, ker je bilo moškim prepovedano ubijati …
Spoznaj … da je resnična osnova človeškega življenja Ženska. Spomni se svoje Boginje.
Ženska, spomni se.”

Barbara Walker

Da vpliva na našo spolnost spolna travma iz preteklih življenj, kaže tudi fenomen knjige Courage to Heal (Pogum, da ozdravimo) avtoric Ellen Bass in Laure Davis. Knjiga je namenjena ženskim žrtvam spolne zlorabe. Osnovana je na predpostavki, da so tudi ženske, ki imajo vse psihološke simptome spolne zlorabe, pa se spolne zlorabe ne spominjajo, v resnici bile zlorabljene. Prav zaradi te trditve je bila knjiga deležna ostrih kritik. Očitali so ji, da je povzročila epidemijo “lažnih spominov” in nekonstruktivnega vedenja žensk, ki so obudile “lažne spomine”. Dejstvo je, da veliko žensk izkuša simptome, ki so zelo podobni simptomom spolne zlorabe, pa ne pomnijo, da bi bile zlorabljene. Vendar je pri tem predpostavka obeh strani – avtoric in kritičnih strokovnjakov – preveč enostranska in črno-bela. Avtorici sta prepričani o pozabljenem spominu, strokovnjaki pa zanikajo kakršnokoli možnost zlorabe. Odgovor je za nekatere ženske morda tretja možnost – spolna travma iz preteklega življenja.

Kot smo že omenili, imamo ženske pogosto težave s sprejemanjem. Tako smo navajene dajati in obračati svojo pozornost navzven, služiti, biti koristne in v pomoč, da doživljamo sprejemanje in obdarovanje kot nekaj neprimernega, celo grešnega, perverznega. To je odnos, ki ne pripada izvorni ženskosti in je kulturno pogojen.

V vsakem primeru se z bolečimi spolnimi odnosi soočimo tako, daponovno zavzamemo svojo moč, žensko moč. Zahtevati moramo svoje dostojanstvo, svoje ženske darove – intuicijo, celostnost, povezovalnost.

Yoni kot cvet. Cvet se odpira v svojem ritmu. Če odprtje izsilimo, ga uničimo. Tako uničimo tudi yoni, če izsilimo njeno odprtje. Prehitra penetracija je najpogostejše znamenje nezavednja in nespoštovanja ženske spolnosti, najpogostejše dejanje patriarhalne spolnosti. slika: Summersnowcreation

Yoni kot cvet. Cvet se odpira v svojem ritmu. Če odprtje izsilimo, ga uničimo. Tako uničimo tudi yoni, če izsilimo njeno odprtje. Prehitra penetracija je najpogostejše znamenje nezavednja in nespoštovanja ženske spolnosti, najpogostejše dejanje patriarhalne spolnosti. slika: Summersnowcreation

Veliko spolnega nezadovoljstva žensk, kamor spada tudi boleč spolni odnos, izhaja iz preprostega dejstva, da patriarhalna družba zanika žensko doživljanje spolnosti: ženska potrebuje

več časa

in holističen pristop k spolnostiupoštevane in vključene morajo biti vse človeške dimenzije, telesna, čustvena, mentalna, duhovna, da bi se ženska zares lahko odprla, predala in uživala.

Patriarhalni vzorec falocentrične spolnosti, ki je osrediščena le na zadovoljevanje falusa (penisa) in je posledično vse prehitra in neobčutljiva za ženske potrebe, žensko pušča spregledano.

Ženska potrebuje ritualiziran pristop, holističen pristop, zavesten pristop. Vendar si lahko takšne okoliščine zagotovi le, če je pripravljena zavzeti svojo moč in aktivirati v sebi arhetip učiteljice, vodnice, modre ženske. Njen moški morda ni zlonameren, morda potrebuje le nekaj vodstva in informacij. Zato je dolžnost ženske do sebe in do svojega partnerja, da preprosto sprejme arhetip ženske kot učiteljice in svojemu moškemu razloži, kako deluje njena spolnost, kakšne so njene potrebe, želje, kakšni so mehanizmi ženske spolnosti.

“Kljub našemu splošnemu prepričanju, da se spočetje zgodi tako, da jajčece preprosto čaka v maternici, dokler ne priplava dovolj hiter in bojevit spermij, ter prodre vanj, se spočetje v resnici zgodi čisto drugače.
Jajčece pošlje signal, ki privlači spermija k jajčecu. Jajčece si pravzaprav izbere spermij, za katerega želi, da ga oplodi. Ko je jajčece oplojeno, postane Prvobitna Mati. Vidi potencial in ga spremeni v resničnost. Angleška beseda za jajce, egg, izvira it staro-nordijskega glagola eggja, ki pomeni “vzpodbuditi k dejavnosti, spodbosti”. Jajčece spodbudi novo življenje k razvoju in obstoju. Jajčece to doseže skozi mitohondrijsko DNK – citoplazemskim genskim zapisom, ki prebiva znotraj notranjega organa celice – mitohondrija.
Mitohondriji opravljajo metabolizem maščob in sladkorjev, s čimer zagotovijo energijo za embriogenezo – rast in razvoj zarodka. Mitohondriji pa prav tako stopajo v interakcijo z genskim zapisom (DNK) v spermiju ter vplivajo na način, kako se DNK iz spermija izrazi v razvijajočem se plodu. Mitohondriji lahko popravijo poškodovanje gene iz spermija, s čimer zagotovijo plodu optimalno zdravje in razvoj. Moški torej prispeva svoje gene, ženska pa svoje, z združitvijo se začne kreacija. Vendar ženska prispeva tudi hrano in zavetje za nastajajočo kreacijo ter orodja za popravila, izboljšave in optimizacijo nastajajoče kreacije.
Mitohondrijski DNK zapis se prenaša striktno po materini liniji – to pomeni, da ima vsak človek, moški ali ženska, v svojih celicah mitohondrije, ki so identični mitohondrijem svoje matere.” 

dr. Christiane Northrup

Christiane Northrup nam pokaže, kako mogočna je v resnici moč ženske. Nismo le stranska vloga, dopolnilna vloga, pomočnice, žene, ki podpirajo in dopolnjujejo svoje može. Naša kreativna spolna celica, naše jajčece, nam dokazuje, da smo mnogo več kot to. Dobesedno smo izvor vesolja; skozi žensko se rojeva človek, znova in znova. In jajčece je sposobno spermij spreminjati, prilagajati, da izboljša njegove pomanjkljivosti, ojača močne lastnosti…

Yoni - simbol ženske duhovne moči. Ženska je tista, ki ustvari elektromagnetno polje med spolnim odnosom in moški je tisti, ki se mora naučiti nadzorovati svojo električnost in se prepustiti polju, ki ga je ustvarila ženska.  Tako se oba odpreta povsem novi, globlji dimenziji spolnosti in novemu doživljanju (kreativne) energije.

Yoni – simbol ženske duhovne moči. Ženska je tista, ki ustvari elektromagnetno polje med spolnim odnosom in moški je tisti, ki se mora naučiti nadzorovati svojo električnost in se prepustiti polju, ki ga je ustvarila ženska. Tako se oba odpreta povsem novi, globlji dimenziji spolnosti in novemu doživljanju (kreativne) energije.

Tako bi morale videti tudi sebe. Ženski pomaga, če v odnosu do svojega partnerja ves čas vizualizira to svoje kozmično mesto – mesto izvora, h kateremu se vse vrača.

Stari Grki so verjeli, da so bili ljudje sprva hermafroditska (dvospolna) bitja, vendar je nato Zeus (vrhovni grški bog) ugotovil, da so preveč popolni in da jih mora narediti manj popolne. Zato je ženski odbil (ljudi je naredil iz gline) en del in ga pritrdil moškemu. Zato je ženska zdaj votla in mesečno krvavi, z moškega pa binglja del, ki mu ne pripada, pripada pa ženski in k njej se ves čas želi vrniti.

Ženske, vizualizirajmo to kozmično podobo, predstavljajmo si lingam svojih partnerjev kot del nas, ki je ločen od nas, a se k nam vrača. Psihološko nam lahko ta podoba pomaga k večji osrediščenosti v svojem centru, k bolj izostreni intuiciji in večjem zavzemanju svoje moči. Moškim pa bo ta podoba pomagala zaobjeti in doživeti tudi druge aspekte spolnosti – čustvene, mentalne, duhovne.

Zrušiti moramo paradigme patriarhalnega falocentrizma, ki ne služi nikomur – ne moškim, ne ženskam. Konec koncev je vse več senzitivnih moških, ki si želijo vzpostaviti zdrav in spoštljiv odnos z ženskami in ženskostjo, vendar potrebujejo pri tem vodstvo – vodstvo žensk, ki se poznajo, ki so osrediščene in samozavestne. Zakaj bi sebi in njim še naprej odrekale neskončne možnosti povezovanja med spoloma in odkrivanje božanskosti ženskih in moških energij? Ne, čas je, da se postavimo zase in odpremo vrata modrosti in užitka vsem.

Ana Drevenšek

Kako ti vidiš fenomen bolečih spolnih odnosov? Kako razumeš pojem “patriarhalna spolnost”? Si se s tem pojmom kdaj soočila v svojem življenju? Na kakšen način? Kakšni so tvoji načini za soočanje s patriarhalnimi paradigmami? Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Reši anketo o menstrualnem ciklu in pomagaj Rdečemu šotoru pri ozaveščanju o menstrualnem ciklu! Cenim tvoj čas in tvoj trud!

Zadnji Lunin krajec – Ranljivost penetracije

Buddha z družico

Čas od polne do prazne Lune je čas meditacije, poglabljanja vase in refleksije. Čas, ki naj bi nam prinesel spoznanja, ki naše življenje spremenijo tako, da je bliže Ljubezni.

Danes zvečer, ob 20.29 je nastopil zadnji Lunin krajec, napoveduje potopitev v globine. Spolnost ženske na splošno doživljamo bolj čutno, poglobljeno in introvertirano kot moški. Lahko ima celo duhovno dimenzijo – med pristnim ljubljenjem se lahko počutimo celo tako čiste, nedolžne, blizu avtentičnem, svetlem, večno mladem bitju, ki je v nas.

Vendar ženske pogosto ne znamo izraziti svojega dojemanja spolnosti in zato tudi pogosto spolnosti tudi ne doživimo tako, kot jo v sebi občutimo. V sebi namreč nosimo stoletja stare občutke krivde, sramu in obžalovanja, ki nas od znotraj hromijo in nam jemljejo moč. Jemljejo nam sposobnost artikuliranega in samozavestnega izražanja lastnega notranjega védenja. Skrajni čas je, da končamo obdobje sramu in pometemo s potlačevanjem. Čas je, da osvetlimo tiste kraje, ki so bili dolgo v temi, vendar smo za njih vedele, da čuvajo pomembne skrivnosti. Čas je, da izkusimo svojo čutno moč.

Zato vam ob tem zadnjem krajcu posvečam besedilo o penetraciji – prodoru. Napisal ga je moški in zato ima toliko večji pomen. Uživajte v branju. In ne pozabite si v tednih, ki prihajata, vzeti časa zase, meditirajte in se regenerirajte.

“Razumsko gledano je med ljubljenjem, vsaj na površini, ženska tista, ki je prodrta, ki je ranljiva. Konec koncev je izkusiti, kako se moški potisne v tvojo najbolj sveto in občutljivo odprtino, izkušnja največje predaje in vdaje, ki si jo lahko zamislimo. Zato je razumljivo, da, zaradi svoje sprejemajoče vloge v spolnosti in ker so tudi sicer ponavadi fizično manj močne kot moški, ranljivost ženska domena. Z vami bi se rad globlje povezal o tej ranljivosti in podelil nekaj, o čemer še nisem govoril.

Tudi za nas moške je zelo ranljivo biti “prodornik”. Ne glede na to, kako delamo na povečevanju občutljivosti in empatije do žensk in razen če ne doživimo analne penetracije, ne moremo vedeti, kako je biti prodret. Danes socialna klima moške seksualnosti vključuje veliko preteklih travm zlorabljajočega in nasilnega seksa ali samo neobčutljivih in nezrelih moških prejšnjih generacij, ki niso imeli pojma, kaj so počeli svojim ženskam. Danes nosijo ženske brazgotine preteklih, moško-vodenih, neobčutljivih spolnih izkustev in le od nedavnega zakon in družbeni moralni kompas priznava žensko pravico reči “Ne” tudi med spolnim odnosom in tudi če je poročena z moškim, s katerim ima spolni odnos. Vseeno je neverjetno, da v večini držav ni zakona proti moškim, ki posiljujejo svoje žene. Ona nima nobene zakonite pravice zavrniti ga in nobene zakonite zaščite, če jo on posili. Celo v ZDA in VB zakon poročene ženske ščiti le zadnjih 50 let in v Aziji in Afriki mislijo, da sem nor, če samo omenim to temo.

Zato se ideja, da bi moški lahko bili ranljivi v ljubljenju, sprva zagonetna. Vendar želim to izraziti kot moški, ki nosi breme pogosto negativnih pričakovanj žensk in večno občutenih spolnih ran žensk, ki so bile zlorabljene v preteklosti, ki ustvarja zelo edinstveno in občutljivo ranljivost – za moške. Morda bi se to lahko primerjalo z nemškimi pravnuki nacistov, ki sami niso igrali nobene vloge v zlorabah druge svetovne vojne, vendar so bili v desetletjih po vojni hočeš-nočeš vrženi v isti koš s svojimi predniki in so morali po krivici nositi nekaj njihove krivde in zavračanja.

Moški nosijo sram zlorabljajočih, spolno inkontinentnih prednikov in te travme ne želimo več nositi v spalnico. Preprečuje nam izkusiti neverjetno, srce parajoče ljubljenje z vami.

Simbolni kip lingama in yoni - združenih moških in ženskih spolnih organov. Lepoto spolne združitve, penetracije, lahko občutimo šele, ko pozdravimo svoje spolne rane.

Simbolni kip lingama in yoni – združenih moških in ženskih spolnih organov. Lepoto spolne združitve, penetracije, lahko občutimo šele, ko pozdravimo svoje spolne rane.

Danes je, če si vsaj malo občutljiv moški, zelo ranljivo prodreti v žensko. Nočem vas zlorabiti, v vas prebuditi kakšne pretekle travme ali na kakršenkoli način napačno interpretirati vaše želje in potrebe. Grozno bi mi bilo, če bi se vas ponesreči dotaknil na način, ki bi vas vznemiril ali si napačno razložil vašo strast. Zato, če opazite moje oklevanje ali da “se držim nazaj”, ne razumite tega kot pomanjkanje poželenja z moje strani. Po vsej verjetnosti čakam na jasnejše povabilo.

Ženske, prosim, jasno in nedvoumno nas povabite, da se ljubimo z vami. Le ko smo prepričani, da je vaše povabilo srčno in jasno, se lahko stopimo v predano služenje vašemu užitku. Moramo biti totalni, nemoteni z dvomom, da lahko dopustimo moči naše moške fizičnosti, da si vas vzame. Želimo si eksplodirati vas v svetlobo in vas pospremiti do vrat, kjer se lahko razlijete v čisti seks z Velikim Duhom – v polje, ki je onkraj nas, vendar dokler ne bomo prepričani, da je Vaše povabilo totalno, se ne moremo predati popolnem predajanju naših darov vam.

Vaša ranljivost je moja ranljivost. Stopímo se vanjo skupaj in pozdravimo pretekle travme z našim ljubljenjem.”

Jamie Catto, The Vulnerability of Penetration

prevod: Ana Drevenšek

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Partnerstvo med nosečnostjo in porodom

doulaDanes je polna Luna, v znamenju Bika. Bik je znamenje materialnega obilja, trdnosti v materialnem svetu, znamenje družine in čvrstega družinskega življenja, uživanja v fizičnem obstoju.

Zato bomo danes govorili o stvarjenju družine. Le-to namreč dandanes ni dovolj čaščeno, saj spočetje in rojstvo otroka razumemo preveč biološko in tehnološko. Prav tako bomo govorili o izjemnih preobrazbah, ki jih med nosečnostjo in porodom doživlja ženska, moški in njun odnos.

Osho je o materinstvu povedal tole:

“Ko oseba globoko meditira in se razsvetli, postane mati. Buda je bolj podoben materi kot očetu. Krščanska asociacija na besedo oče ni najbolj relevantna, niti lepa. Klicati oče Božansko zveni malo mačistično. Če obstaja Bog, je lahko le mati, ne oče. Oče je nekaj zelo institucionalnega. V naravi oče kot tak ne obstaja. Če vprašaš kakšnega lingvista, ti bo povedal, da je beseda stric starejša kot beseda oče. Strici so obstajali prej, saj nihče ni vedel, kdo je oče. Institucija očeta se je v človekovem življenju pojavila, ko se je vzpostavila zasebna lastnina. Je zelo krhka in lahko vsak čas izgine. Družba se spreminja in ta institucija lahko izgine kot so izginile že mnoge druge. Vendar bo mati ostala, ker je naravna.

Kot je povedal Osho, v daljni preteklosti, pred pojavom institucionalne civilizacije, kot jo poznamo danes, vloga očeta ni bila tako pomembna, saj odnos med moškim in žensko morda ni bil tako tesen kot danes. Odnos je bil bolj razrahljan in je imel čisto drugačne primesi, kot jih ima danes. Tudi otrok, ki se je takrat rodil, je bil otrok vse skupnosti, vsi otroci so bili njegovi bratje in sestre, vse ženske njegove mame, vsi moški strici itd. Skupnost je bila osnovna celica in ne družina, tako kot danes.

Mati je po drugi strani čaščena že od nekdaj. Prva božanstva so bila ženska božanstva, Božanske Matere, boginje plodnosti. Ljudje so častili Veliko Mater – prosili so jo za obilje, za plodnost Narave, hvaležni so ji bili, da jih preskrbuje in jim s svojo radodarnostjo omogoča preživetje in tudi užitek, srečo. Sposobnost Narave, Zemlje in Ženske ustvarjati življenje je bila ena izmed prvih stvari, ki so se ji ljudje čudili ter jo zato častili kot nadnaravno, božansko sposobnost in moč.

menstruation goddessKipci božanskih žensk, kot je tale, so bili prvi izrazi čaščenja božanstva in najdeni so bili po vsem svetu. Obilno žensko telo, ki ima sposobnost ustvarjanja in rojevanja otroka, je bilo za starodavne ljudi nekaj čarobnega, božanskega, nadnaravnega, podoba, ki so jo častili.

Dandanes je božanska dimenzija ženskosti in ženske sposobnosti ustvarjanja in rojevanja življenja prezrta. Ljudje smo pozabili, kako častiti božansko. Ne znamo se več čuditi čudežnosti življenja in izgubili smo stik z izvorom. Zato nam je neprijetno moliti, sodelovati v obredu, meditirati, plesati, ustvarjati … Nerodno nam je, ker ne poznamo več poti do Božanskega in ker v naši psihi arhetipi čaščenja niso aktivirani zaradi tehnološkega “napredka” naše družbe.

Ta “napredek” nas je osiromašil za ključen element življenja, za ključ do skrivnosti življenja. Predvsem pa človeško življenje ni več svet, temveč je le posledica srečanja spermija in jajčeca ter posledično razmnoževanje celic. Nosečnost in porod sta biološka procesa, ki pa ju moramo nadrobno medicinsko in tehnološko nadzorovati, da nam ne “uideta izpod nadzora” (zaradi česar se je razbohotila uporaba medicinskih in tehnoloških intervencij med porodom), materinstvo pa je vloga, s katero naj se vsaka mama sooča sama, saj je to izključno njena stvar. Materinstva ne častimo več, v njem ne vidimo več božanske iskre, čudežnosti kreacije. Predvsem pa je zmotno in zelo škodljivo prepričanje, da smo ženske materinske po naravi. Vsekakor imamo ženske naravno nagnjenost k materinskem vedenju, ne le do otrok, temveč do ljudi in sveta na splošno, vendar biti mati človeškemu otroku zahteva zavestno odločitev brezpogojno ljubiti, zavestno odločitev osebnostno in duhovno rasti, da lahko sprejmeš drugost in drugačnost otroka in zavestno odločitev dati vse od sebe, da sebi in otroku omogočiš najboljše bivanje na Zemlji, kot je le v tvoji moči. Zaradi vseh teh zavestnih odločitev, ki jim mora sprejeti ženska in zaradi vseh velikih sprememb, ki jih te odločitve prinesejo v njeno življenje, materinstva ne moremo razumeti kot zgolj biološki, nagonski dogodek in proces, temveč kot izraz notranje, duhovne moči, brezpogojne ljubezni in veličine.

Zaradi temeljnih sprememb, ki nam jih je prinesel tehnološki napredek, se je korenito spremenila naša družba in v celoti preobrazil naš sistem medsebojnih odnosov. Sodobni ljudje smo prikrajšani za mnoge dobrodejne vrednote in običaje, ki so jih gojili starodavni ljudje (obredje, čaščenje, povezanost v skupnosti itd), sodobnost pa nam je prinesla tudi druge spremembe, ki nosijo za nas pomembne lekcije in katerih namen je naša duhovna rast. Ena izmed teh sprememb je pojav intimnejšega partnerstva.

V današnjem času si partnerja izberemo sami, samo na podlagi naših lastnih vrednot, naše osebnosti, naše osebne poti. Ničesar in nikogar ni, ki bi nam zares lahko stal na poti pri izbiri in odnosu s partnerjem (seveda še vedno obstajajo pritiski s strani družine in družbe, vendar ti pritiski niso institucionalizirani in če se zanje ne menimo, ne kršimo nobenega zakona, kar je morda bilo v veljavi v preteklosti).

sacred sexualityIntimno partnerstvo je prineslo popolnoma novo paradigmo odnosa med dvema človekoma. Odnos je zaradi pojava intimnega partnerstva manj institucionaliziran, manj obremenjen z družbenim kanonom in vrednotami, manj definiram s časom in prostorom, starostjo, poreklom, načinom življenja itd. Odnos zato med dvema človekoma ne deluje na ravni persone – torej zunanje osebnosti in družbene vloge – temveč na ravni psihe ali celo duha (duhovni ravni). Odnos torej danes ni družbena konvencija, temveč psihološki proces, za nekatere pa celo duhovni proces.

Intimno partnerstvo prinaša še en zelo pomemben element – enakovrednost med spolomaenakovrednost med partnerjema. Ženskost in moškost nista več z družbenimi normami obremenjeni lastnosti, temveč zgolj psihološki in duhovni energiji, ki imata svoje specifične značilnosti in vlogo. Ker ju ne definirajo družbene norme, superiornost moškega ali ženske ne more obstajati. Trdnost, odločnost in ekstravertiranost moškosti zato ni vrednotena kot večvredna, prav tako ne nežnost, sočutnost in predanost ženskosti. Energiji sta enakovredni in osredotočamo se na njuno ravnovesje ter na njuno interakcijo, na njuno medsebojno igro ter na psihološke in duhovne sadove, ki jih ta igra prinaša.

Ker sta partnerja enakovredna, sta vključena v življenje, dejavnost in doživljanje drug drugega. Ta sprememba je izredno pomembna tako za moške, ženske, kot za njun medsebojni odnos. Sodobni čas prinaša za ženske obdobje opolnomočenja, ponovnega odkrivanja svoje moči, sposobnosti in božanskosti ter razvijanje svojih potencialov, za moške pa prinaša obdobje sprejemanja in integracije svete ženskosti v svoje psihe, dejavnosti in življenja. To prinaša moškim veliko obogatitev svojega psihičnega, duhovnega in socialnega življenja.

Moški imajo sedaj možnost biti vključeni v ženske misterije in se od njih učiti. Danes je misterij nosečnosti, poroda in materinstva tako stvar ženske, kot njenega partnerja. Vprašanje pa je, če se tako ženska, kot njen partner, tega zavedata?

Moški niso navajeni biti del ženskih misterijev in njihove nerodnosti ali celo napak jim ne smemo zameriti, če s tem ne oskrunijo svetosti teh dogodkov. Ženske imamo dandanes pomembno vlogo iniciirati svoje moške v naše misterije in jih poučiti o njih. Moški imajo dandanes izjemno priložnost biti deležni izjemne modrosti, moči in čudežnosti ženskosti, od katere so bili do sedaj ločeni. Pomembno je, da se tega zavedamo tako ženske kot moški in uspešno plujemo po valovih sodobnih transformacij, ne da bi oskrunili tistega, kar je sveto.

Moški se mora v procesu kreacije življenja veliko novega naučiti in transformirati svoj nagonski odziv v procesu bolj primernega.

oče pri porodu1Zaščiti svojo žensko

Med nosečnostjo se ženska fizično, čustveno in duhovno odpira, saj ustvarja v sebi novo življenje in sprejema vase novo duhovno bitje. Zato je med nosečnostjo izredno občutljiva. Potrebuje vzpodbudno in pozitivno okolje – domovanje in širše okolje bivanja. Potrebuje zdravo, ekološko, polonvredno hrano, ki je narejena in pripravljena z ljubeznijo, okoli sebe potrebuje le pozitivne, vzpodbudne in rahločutne ljudi, pozitivne in navdihujoče situacije. Njene misli morajo biti pozitivno naravnane, njene besede in besede vseh okrog nje ljubeče in pozitivno usmerjene. Moški se mora tega zavedati in skrbeti, da je tako njeno zunanje okolje, kot tudi njen notranji prostor – njene misli in čustva – le pozitiven. Zaščititi jo mora pred strahovi, dvomi, ki bi jih morda sprejela iz okolice (na primer pred strašljivimi porodnimi zgodbami), pred negativnostjo ljudi in dogodkov, pred negativnostjo okolja. Moški je njen varuh, tisti, ki jo spremlja in opazi spremembe, ki se ji dogajajo, še preden jih opazi ona sama in jo zato lahko primerno zaščiti. Če se moški ne zaveda te pomembne vloge, lahko sam prispeva k ustvarjanju negativnega okolja in energij s svojimi strahovi in dvomi – s svojim egoizmom. Seveda tudi rahločuten moški med nosečnostjo in porodom doživlja globoke notranje transformacije, vendar nerahločuten moški ni dovzeten za subtilne spremembe, ki se dogajajo v ženski in jih zato ne upošteva. S tem lahko svoji ženski zelo škoduje ter vpliva na izid poroda, kot tudi na uspešnost povezovanja z otrokom ter materinstva.

oče pri porodu2

Odpri se božanskosti kreacije

Za moške je pot nosečnosti in poroda izjemna priložnost odpreti se božanskosti svoje ženske. Če že prej ni opazil njene božanskosti, njenih neverjetnih moči in sposobnosti, rahločutnega moškega nosečnost in porod vsekakor preobrazita. Videti svojo žensko, kako v sebi neguje in hrani novo življenje, kako pogumno in močno se odpira popolnoma novi vlogi in novim odgovornostim, pa vendarle polna brezpogojne ljubezni, gane moškega. Moški vzorec kreativnosti je ponavadi povezan z racionalnim razmišljanjem – tehtanjem možnosti in sprejemanjem najboljše odločitve. Ustvarjalni proces je za moške pogosto zelo umsko delo. Zato je za moške nosečnost izjemna priložnost doživeti kreativnost drugače – bolj iracionalno, bolj potrpežljivo, čutno. Otrok se razvija v maternici 9 mesecev in ženska med tem časom doživlja mnoge subtilne procese, ki nerahločutnemu moškemu na zunaj niso opazni. Ženski proces kreacije je proces potrpežljivega čakanja, negovanja in brezpogojne ljubezni in pozornosti do novega življenja. Ženska svoje kreacije ne rodi racionalno (z operacijo – carskim rezom, ki je izjemno moški proces), temveč med porajanjem novega življenja, ki ga je ustvarila, doživlja globoko psihično in duhovno transformacijo, ona sama se prerodi, postane druga, drugačna oseba. Izpraznjena je stare sebe in napolnjena z novim. Moški ta proces včasih težko dojame in zato ne more častiti svetosti tega dogodka. Za moške je nosečnost in porod priložnost, da proces kreacije doživijo kot proces brezpogojne ljubezni, negovanja in hranjenja, potrpežljivosti, čutnosti, intimnosti, porod pa kot globoko transformacijo. Moški kreacijo razumejo kot svoje vplivanje na svet, ženske pa kot vpliv kreacije nase. V tem je temeljna razlika in moški se lahko veliko nauči o duhovni transformaciji, z odpiranjem modrosti poroda.

oče pri porodu3Porodna bolečina ni nevarna

Moški zelo težko razumejo, da porodna bolečina ni nevarna in da ženske ne bo poškodovala. Da, porod je naporno delo. Včasih boli, vendar to ni bolečina, ki bi žensko razžalostila, to je krčenje njene maternice, njenega čudežnega organa, ki ji z vsakim valom, vsakim stiskom, prinaša otroka bližje k naročju. Popadki, kot imenujemo porodno valovanje, žensko odpirajo tako fizično kot duhovno. Z vsakim “popadkom” je ženska bolj odprta novi vlogi, ki jo čaka, bolj polna ljubezni, bolj odprta novemu bitju in njegovi energiji, ki prihaja skozi njo. Če moški popadke doživlja kot nekaj groznega in ogrožujočega, svojo žensko s tem prikrajša duhovnemu odpiranju. Če se moškemu ženska med porodom smili, lahko postanejo popadki zares boleči, čeprav jih ženska sama pred tem ne bi opredelila kot bolečino. Prav tako moška negativnost in nezaupanje onemogočijo duhovno odpiranje ženske, porodu odvzamejo duhovno dimenzijo in transformacijo. Za moške je zelo pomembno, da se naučijo na popadke gledati drugače. Da se naučijo na rjovenje in globoko dihanje svoje ženske gledati drugače. Moški, porod je del spolnosti in v veliko pogledih zelo podoben spolnemu odnosu. Vaša ženska doživlja podobne občutke, kot med spolnim odnosom. V njej se sproščajo hormoni ljubezni, vse srečnejša in ljubeča je. Srečna je! Porodna bolečina, porodno delo, trdo delo, ji bo na koncu prineslo le še večje zadoščenje. Ne vzemite ji te izkušnje!

oče pri porodu4Ne počuti se kot “outsider” – čeprav si fizično izvzet iz dogajanja, se duhovno lahko zliješ z njo in otrokom – odločitev za to je le tvoja!

Veliko moških se počuti izvzete iz procesa nosečnosti in poroda. Tako se počutijo zato, ker vidijo le zunanji, fizični del procesa. Ženska v sebi, v svojem telesu nosi otroka, nato ga skozi svoje telo rodi, pri čemer doživlja neopisljivo preobrazbo, nato se ob porodu intimno in nepredstavljivo globoko poveže s svojim otrokom. Zaradi vsega tega se nekateri moški počutijo odrezani od procesa nosečnosti in poroda. Vendar ta proces ni le fizičen in moški lahko doživlja prav tako globoke, intimne in transformativne občutke, kot ženska, odločitev za to pa je le njegova. Moški pa mora zato predvsem spremeniti svoj osnovni nagonski odziv – iz aktivnosti se mora preseliti v pasivnost. Nosečnost in porod mora opazovati, doživljati, sprejemati, se jima odpirati. To je za moškega težko, saj je navajen, da prodira, da je aktiven, da se udejstvuje, da je električen in dejaven. Opazovanje, doživljanje, sprejemanje novih občutkov se mu sprva zdijo proti njegovi naravi. Zato se počuti odrezanega od procesa nosečnosti in poroda. Vendar ima moški v tem procesu priložnost, da pomete s starimi paradigmami okorele moškosti in se odpre dimenziji čaščenja, zamaknjenosti. Lahko si dovoli oboževati svojo žensko in biti hvaležen, da je del tega čudežnega dogodka. Lahko si dovoli, da sprejema, da mu ni treba nič narediti, le ljubiti, brezpogojno ljubiti in spremljati. Tako je lahko tudi zanj nosečnost in porod izjemna, transformativna, orgazmična izkušnja.

oče pri porodu5

Intimnost v odnosu – kaj je to?

Za veliko moških je intimnost z žensko že sama po sebi težavna, saj zahteva soočanje z lastno senco, s samim seboj, soočanje z osebo, ki te izjemno dobro pozna, pa te še vedno izjemno ljubi. Vse to je za veliko moških zelo težko, saj se niso navajeni odpirati drugi osebi, biti ranljivi, sprejemati svojo nežnost. Kljub temu, da ženske izjemno cenimo ranljivo in nežno plat naših moških in jih zaradi tega le še bolj cenimo in spoštujemo, veliko moških te ljubezni in spoštovanja v očeh svoje ženske, kadar so ranljivi, ne vidi. Odnos pa je proces dvosmerne komunikacije in oba partnerja morata biti pripravljena osebnostno in duhovno rasti, da odnos lahko živi in je uspešen. Zato ni dovolj, da se le ženska poglablja vase in se spreminja (ali obratno, kar se tudi lahko zgodi, čeprav ne tako pogosto), moški pa ne. Veliko odnosov zaradi enosmernega toka energije močno trpi in povzroča preobremenjenost enega partnerja. Takšna paradigma – enosmerna komunikacija, enosmerni tok energije in preobremenjenost enega partnerja – je zelo slaba podlaga za skupno kreiranje. Kreiranje je namreč zelo duhoven proces, ki zahteva zavestnost in trud obeh partnerjev. Starševstvo je dandanes mnogo več kot le fizična skrb za otroka in oba starša morata biti zavestno odločena in prisotna pri procesu. Nosečnost je prav zares zadnja priložnost za partnerja, da ugotovita, ali je komunikacija in tok energije med njima zares dvosmeren in ali si oba prizadevata za skupno osebnostno in duhovno rast. V nosečnosti postane ženska izredno občutljiva na neravnovesja v partnerstvu, in tista neravnovesja, ki se ji prej niso zdela tako pomembna in jih je “pometla pod preprogo” postanejo sedaj boleče očitna in zbadajoča. To je del “gnezdenja”, procesa, ko ženska intuitivno ustvarja najbolj optimalne okoliščine za prihod svojega otroka, ko želi za svojega otroka le najboljše. Če ženska ugotovi, da sta si s partnerjem preveč tuja, da njuna komunikacija ni pristna in dvosmerna ali pa celo, da je v odnosu prikrajšana za osnovne potrebe po ljubezni, naklonjenosti, spoštovanju, varnosti in zaščite, ter ji to povzroča trpljenje, je odnos vsekakor bolje končati, kot pa vztrajati v njem. Ženska naj v tem primeru nima slabe vesti zaradi otroka, saj je zanj bolje, da so njene osnovne potrebe potešene. Če ženska v odnosu trpi, ker so njene osnovne potrebe prezrte in je celo ponižana, to za otroka v nobenem primeru ne more biti dobro, kajti otrok ne potrebuje neuravnovešenega odnosa med staršema, potrebuje trdno, zdravo in ljubezni polno družinsko jedro, četudi to jedro predstavlja le njegova mama.

oče pri porodu6Nežen, spokojen, ljubeč in spontan porod vsekakor predstavlja vrata v Novo dobo, zlato dobo raja na Zemlji. Vendar ne smemo pozabiti na odnose, na temeljno preobrazbo medčloveških odnosov, ki jih nežen porod prinaša. 

Nosečnost, porod in starševstvo je izjemna priložnost za globoko transformacijo ženske, moškega in njunega intimnega odnosa. Pomembno je, da se tega zavemo in upoštevamo.

 

 

oče pri porodu7Naj bo vsak otrok rojen v ljubeč odnos, trdno duhovno povezavo med moškim in žensko, njegovimi starši!

 

 

 

 

Ana Drevenšek

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

fotografije: © Jackie Dives, www.jackiedivesbirthdoula.com