Iskanje čistosti – med čistunstvom in sprevrženostjo

Čistost je eden od pomembnih aspektov duhovnosti in pomemben dar božanskega. Čistost prinaša globino izpolnjenosti in spokojnosti, ki je odsotnost čistosti nikakor ne moreta prinesti. Je stanje zavesti, ko se zavedamo svoje resnične – božanske – narave in se v skladu s tem spoznanjem tudi vedemo.

Toda čistost je tudi eden od najbolj nerazumljenih ali napačno razumljenih pojmov. Večina ljudi dojema čistost kot čistunstvo, ki ga upravičeno zavrača in obsoja. Čistost se je izgubila nekje med čistunstvom in sprevrženostjo. Dandanes smo prepričani, da imamo na izbiro samo ti dve možnosti in da smo primorani izbrati med njima. Toda imamo tudi tretjo možnost – čistost.

Deviške svečenice. Deviškost izvorno ne pomeni spolne nedotakljivosti, temveč čistost v spolnosti (in drugje). Svečenica je ženska, ki je zavezana uresničevanju čistosti, rasti v čistost. Svečenica je ženska, za katero je duhovna pot poklic, življenjsko poslanstvo. Uresničevati svojo resnično naravo je njena prva in najvažnejša naloga.

Deviške svečenice. Deviškost izvorno ne pomeni spolne nedotakljivosti, temveč čistost v spolnosti (in drugje). Svečenica je ženska, ki je zavezana uresničevanju čistosti, rasti v čistost. Svečenica je ženska, za katero je duhovna pot poklic, življenjsko poslanstvo. Uresničevati svojo resnično naravo je njena prva in najvažnejša naloga.

Čistost – stanje zavesti

Čistost je stanje zavesti. Ne gre se toliko za to, kaj počnemo, kot za to, kako to počnemo. Čistuni, moralisti, ki si prisvojijo čistost, radi poudarjajo dejanja, jih razdeljujejo na dobra in slaba, na čista in nečista. Res je, da so nekatera dejanja brez dvoma nečista (umor življenja na primer), toda pri večini je linija med čistostjo in nečistostjo zelo tanka. Dejavnik, ki razločuje med čistostjo in nečistostjo dejanja, je stanje zavesti, v katerem je bilo dejanje storjeno. Spolnost je odličen primer za tenkočutnost te razlike. V preteklosti so čistuni spolnost samo po sebi obsodili za slabo, zlo, nečisto. To so počeli iz dveh možnih razlogov: prvič, ker so bili v primežu tako močnega krča strahu, da niso bili zmožni uvideti potencialne čistosti v spolnosti, da niso zaznavali te možnosti, njihovo dojemanje in izkušnja do čiste spolnosti nista segla; drugič, ker so vedeli, kako močna sila je spolnost in kakšen nadzor nad človekom dobijo, ko nadzorujejo njegovo spolnost.

Ljubimca sta zakopana drug v drugem, iščeta potešitev svojih primarnih potreb, iščeta "obliž", ki bo odrešil njuno ranjenost. Vendar je ne bo, ne brez zavesti, prisotnosti, čistosti.

Ljubimca sta zakopana drug v drugem, iščeta potešitev svojih primarnih potreb, iščeta “obliž”, ki bo odrešil njuno ranjenost. Vendar je ne bo, ne brez zavesti, prisotnosti, čistosti.

Spolnost – tako kot kakršnakoli druga oblika odnosa – je lahko čista ali nečista. Ne gre se torej za to, da bi bilo dejanje samo po sebi nečisto ali čisto, temveč za to, v kakšnem stanju je storjeno. Kadar je spolnost pristno srečanje v prisotnosti, spoštovanju in srčnosti, jo preveva čistost – je zdravilna, obnavlja življenjsko energijo in prinaša nove uvide. Kadar je spolnost uporaba drugega, potešitev lastne potrebe, fizične/čustvene, nezaznavanje drugega, je nečista. Prinaša občutke praznine, neizpolnjenosti, žalosti

Zavestna in prisotna ljubimca na sliki nimata ukrivljenih hrbtov in izbočenih zadnjic. Nista v krču in napetosti, skoncentrirani in lokalizirani v genitalijah. Svoje zavedanje razširjata po telesu in drug k drugemu. V sproščenosti se odpirata resničnosti tega trenutka, pogumno vztrajata v zavedanju in se odpirata čistosti.

Zavestna in prisotna ljubimca na sliki nimata ukrivljenih hrbtov in izbočenih zadnjic. Nista v krču in napetosti, skoncentrirani in lokalizirani v genitalijah. Svoje zavedanje razširjata po telesu in drug k drugemu. V sproščenosti se odpirata resničnosti tega trenutka, pogumno vztrajata v zavedanju in se odpirata čistosti.

Celibat je bil uveden zaradi prej omenjenih dveh možnih razlogov. Veliko lažje je spolnost izključiti, kot pa truditi se za čisto spolnost (to je, zavestno, prisotno, spoštljivo, srčno spolnost). Čeprav človeka mučijo nočne more; ima ves čas sanje s spolno vsebino, ki ga navdajajo s stisko, ko se prebudi; se zaljubi, a zaljubljenost potlačuje in moli, da bi minila; mu misli o partnerstvu in spolni združitvi ves čas naseljujejo glavo, srce in telo; če se odreče spolnemu aktu samemu, bo imel občutek, da je čist. Toda ta čistost je iluzija. Pravzaprav živi v mučenju, ki njegovemu duhovnemu napredku niti malo ne služi. Veliko bolj konstruktivno bi bilo, za njegovo duševno zdravje in za njegovo duhovnost, ko bi svojo spolnost utelešeno živel, rasel v njej in postajal v spolnosti vedno bolj čist. 

O čistosti in spolnosti sem že pisala v članku Brahmacharya ne pomeni celibat

Čistost se seveda ne navezuje samo na spolnost – vsa področja življenja so na liniji med čistostjo in nečistostjo. Na primer, naša jeza je lahko čista ali nečista. Kadar imamo občutek ujetosti, nesvobode, definiranosti od zunanjih dejavnikov, imamo občutek, da svoje jeze ne moremo uporabiti. Takrat jo preselimo v glavo in jeza postane strupena, pasivno-agresivna jeza, ki melje sovražne misli in jih z neznansko skoncentrirano silo usmerja k drugemu/ven. Morda drugega tudi rani in mu povzroči škodo. To je nečista jeza.
Lahko pa svojo jezo doživimo kot svojo svobodo, kot svojo avtonomnost in možnost izbire ter jo sprejmemo kot praznovanje sebe in svoje vrednosti. Uporabimo jo, da ponovno zavzamemo svoj dušni teritorij – postavimo meje in se zaščitimo – in poskrbimo zase. Ne usmerjamo jo proti drugemu in ne uporabimo je, da bi ranile drugega, saj prevzemamo odgovornost za svoje meje in ščitenje svojega teritorija. To je čista  jeza.

Ko pogledamo na čistost tako, vidimo, da je čistost nekaj, kar si verjetno vse želimo doseči (vsaj tiste, ki berete ta blog in podobne reči 😉 ). Čistost v tej luči pomeni rast od ukleščenosti v bolečino proti svobodi v svobodni volji in zavedanju ljubljenosti. Naše stanje zavesti in naša dejanja naravno odsevajo to rast. Vse si želimo svobode in avtonomnosti, kajne? Torej si želimo čistosti. 

Samo-bičanje je primer skrajne strogosti patriarhalne moralizirajoče čistunskosti. Temelji na predpostavki, da se k čistosti pride preko kaznovanja, pokore, trpljenja. Temelji na strahu, ki spregleda, da čistost pride po ozdravljenju v ljubezni.

Samo-bičanje je primer skrajne strogosti patriarhalne moralizirajoče čistunskosti. Temelji na predpostavki, da se k čistosti pride preko kaznovanja, pokore, trpljenja. Temelji na strahu, ki spregleda, da čistost pride po ozdravljenju v ljubezni.

Čistost v kontekstu ženske duhovnosti

Ženska duhovnost se v nasprotju s patriarhalno duhovnostjo bolj ukvarja s stanjem zavesti kot pa z dejanji. Če zopet uporabim primer spolnosti: svojo spolnost lahko čuvamo do poroke, toda to še ni zagotovilo, da bo naša spolnost čista. Prav tako bo lahko polna ranjenosti, uporabe drugega in občutkov praznine. Kajti čakanje samo še ne pomeni samo po sebi zorenja v čistosti (seveda čakanje lahko vključuje zorenje v čistosti, če se oseba tega zaveda). Nasprotno je lahko spolni odnos pred poroko (če uporabim merilo Cerkve, torej dojemanje spolnosti kot rezervirane za poroko in grešne izven zakona) poln zavesti, srčnosti in prisotnosti in zato svet in čist, kajti ljubimcema prinese ozdravljenje, uvid in ljubljenost od Božanskega. Ženska duhovnost se ukvarja bolj s stanjem zavesti čistosti kot pa s tem, da bi predpisovala pravila. To pa ne pomeni, da zagovarja popolno anarhijo in brezvrednotnost

Ženska duhovnost ali kakšna druga oblika bolj “svobodne” duhovnosti je s strani mnogo ljudi zlorabljana za opravičevanje življenjskih stilov in dejanj, ki so nekonstruktivni in ne pomagajo pri rasti. Vse mogoče oblike duhovne lenobe se opravičuje s “svobodnostjo” ženske duhovnosti. Tako recimo opravičimo zlorabo živali, kajti, tudi naši predniki so jedli živali. Opravičimo nečisto spolnost (nečisto po stanju zavesti, ne po dejanju!!), kajti, saj smo svobodni, lahko počnemo, kar želimo! Opravičimo nesprejemanje odgovornosti za odnose in situacije v življenju, ki jih ustvarjamo, delujoč po zakonu udobja in ugodja (nečistosti) in tako preprosto odidemo od situacij, ki so nam neudobne, kot razvajeni otroci, namesto, da bi se poglobili v globlje sporočilo teh situacij za nas. Kajti, kot pravi Jung: “Kar je nesprejeto v sebi, se pojavi v svetu kot dogodek.”

Glavna razlika med žensko in patriarhalno duhovnostjo je, da ženska duhovnost deluje iz ljubezni, patriarhalna pa iz strahu. Ženska duhovnost se ne boji, zato tudi ne predpisuje pravil. Z ljubeznijo ustvarja varen prostor za ljudi, znotraj katerega lahko začutijo, kako ljubljeni so od Božanskega in z uvidom v to resnico v svojo resnično naravo dobijo moč za rast v čistosti. Je materinska duhovnost, ki pasivno bdi ob svojih otrocih in odseva ljubezen, ki se dotakne src in preobraža. Patriarhalna duhovnost je v krču strahu in zato ne more ustvariti varnega prostora, v katerem bi se srca omehčala, odprla in spoznala svojo resnično naravo. Namesto varnega prostora ustvarja stroga pravila, uporablja orodje obsojanja in poskuša ljudi motivirati k čistosti z vzbujanjem strahu. V resnici vera in zaupanje patriarhalne duhovnosti nista dovolj močni, ker se preveč boji. Nima dovolj vere in zaupanja v Božansko in iz strahu paranoično obsoja in piše pravila. 

Pridna punčka dojema čistost in deviškost kot vrlini, s katerima zadovolji druge, avtoriteto in s katerima pridobi njihovo priznanje in potrditev. Pridna punčka si ne želi čistosti iz osebnega spoznanja in razodetja, želje po rasti in notranji izpolnjenosti, temveč zato, da bi ugodila drugim in dobila izpolnjenost od drugih (pridna punčka verjame, da je to možno).

Pridna punčka dojema čistost in deviškost kot vrlini, s katerima zadovolji druge, avtoriteto in s katerima pridobi njihovo priznanje in potrditev. Pridna punčka si ne želi čistosti iz osebnega spoznanja in razodetja, želje po rasti in notranji izpolnjenosti, temveč zato, da bi ugodila drugim in dobila izpolnjenost od drugih (pridna punčka verjame, da je to možno).

Utelešena čistost VS raztelešena čistost

Velika past pri prizavedanju za čistost je raztelešena čistost. Raznorazni uporniki, anarhisti intuitivno čutijo to past in zato upravičeno zavračajo raztelešeno čistost. 

Utelešena čistost pomeni truditi se polno utelesiti, polno naseliti svoje telo in čistost živeti. To seveda zahteva disciplino in vztrajnost, ves čas krepljenje zavestne posode. Raztelešena čistost pa je prenos kreposti čistosti v glavo (na mentalno raven), doživljanje čistosti kot ideal, kot sanjarijo, fantazijo. Kadar je čistost možna le v fantazijskem svetu, se zdi v utelešenem, resničnem življenju nemogoča. Prav tako se izgubi motivacija za poskušanje doseganja čistosti. 

V past raztelešene čistosti se ujamemo, kadar želimo čistost doseči zaradi drugih, za pridobitev njihove potrditve, ne zaradi sebe. V to past se zlahka ujamej/mo “pridne punčke”. Patriarhalna religija obožuje “pridne punčke”. In pridne punčke tako hlepijo po potrditvi in priznanju, da so pripravljene narediti vse, da ju dobijo. Prizadevanje za čistost zato postane izkrivljeno in nezdravo zasledovanje nemogočega, nerealnega ideala, ki povzroči raztelesitev, zapustitev svojega telesa in življenje v mentalnem svetu fantazije in ideala. Koliko “pridnih punčk” je bilo uničenih in onemogočenih pri vstopu v polno ženskost zaradi raztelešene čistosti. Koliko življenja jim je bilo odvzetega in koliko grenkega razočaranja so izkusile, ker so sledile raztelešeni čistosti! 

Utelešena čistost se osredotoča na majhne zmage, ki jih dosežemo na poti k čistosti (na primer, da uspemo 3krat vdihniti in izdihniti, ko se razjezimo in se, namesto, da bi siknili strupeno žalitev, poskusimo odzvati drugače, bolj kreativno). Utelešena čistost se zaveda zemeljskega ritma – ritem zemlje zahteva potrpežljivost, vztrajnost, čakanje, disciplino, zavedanje naravnih ciklov in njihovih zakonitosti. V skladu z zemeljskim ritmom raste v čistosti. 

Raztelešena čistost ne upošteva zemeljskega ritma in zakonitosti utelešenega življenja in zahteva nemogoče. Zahteva visoke in nestvarne ideale. Zahteva čudeže. Pravzaprav je raztelešena čistost zelo ohola, zahteva presežno ekstatičnost čistosti brez vloženega truda in vztrajanja v rasti utelešene čistosti. Raztelešena čistost zavrača človeškost in zanika zakonitosti človeškosti

Spolni akt ali spolno vzburjenje se v sodobni družbi pogosto upodablja s podobo ukrivljenega hrbta in izbočene zadnjice. Ukrivljen hrbet in izbočena zadnjica izražata lokalizirano in koncentrirano napetost, ki išče sprostitev. Nasprotje sproščenosti in upočasnjenosti, ki prinese vsepreplavljajoč in presežen užitek.

Spolni akt ali spolno vzburjenje se v sodobni družbi pogosto upodablja s podobo ukrivljenega hrbta in izbočene zadnjice. Ukrivljen hrbet in izbočena zadnjica izražata lokalizirano in koncentrirano napetost, ki išče sprostitev. Nasprotje sproščenosti in upočasnjenosti, ki prinese vsepreplavljajoč in presežen užitek.

Pohlep po izpolnjenosti

Kadar smo ranjene, se oddaljimo od zavedanja naše resnične, izvorne narave. Rana nas globoko zaznamuje in preprečuje ljubezni in ljubljenosti, da bi se dotaknili naši src. Živimo v dušni in telesni puščavi, ne glede na to, koliko ljubezni pride k nam, je ne zmoremo sprejeti, ne glede na to, koliko stimulacij je deležno naše telo, ne more biti zadovoljeno. Zaupanja v ozdravitev nimamo. Ne čutimo zdravilnega odnosa z Božanskim Izvorom, ki nas zdravi, vodi, navdihuje in zagotavlja svojo Ljubezen. Obupani smo.

V obupu postanemo pohlepne po izpolnjenosti. V odsotnosti zavedanja svoje izvorne narave in v odsotnosti odnosa z Izvorom nezavedno verjamemo, da je naša pravica in naša edina odrešitev čim intenzivnejša potešitev, čim hitreje, čim manj zapleteno, s čim manj razmišljanja. 

Pohlep po izpolnjenosti je stanje zavesti, tako kot je čistost stanje zavesti. Kadar smo v primežu pohlepa po izpolnjenosti, grabimo, zahtevamo, jemljemo. Dejanja ne prepojimo z zavestnostjo, ki sama po sebi zahteva počasnost – kajti težko se je zavedati nians doživljanja ob hitenju – ne prepojimo s prisotnostjo, čuječnostjo, odprtostjo, zaznavanjem. Z dejanjem želimo doseči ravno nasprotno – se “zadeti”, zadušiti zavedanje, potoniti v nezavedanje. Kajti grabljenje po stimulaciji doživljamo kot obliž, kot tableto, kot nekaj, kar bo odrešilo našo ranjenost

Zdravljenje pa poteka v prisotnosti zavesti. Zdravljenje se zgodi, ko zdržimo v zavedanju in da bi zdržali v zavedanju, moramo iti počasi, z občutkom, nežno – v ljubljenju, v hranjenju, v delu, pogovoru, karkoli. Vedeti moramo, da imamo pravico ustaviti se, zaščititi se, zaključiti, poiskati pomoč, prositi za pomoč. Zdravljenje se zgodi, ko zdržimo v zavedanju in ugotovimo, da smo, ko preidemo izkušnjo, še vedno živi in zdravi. Tak pristop pa zahteva veliko poguma. Zahteva tudi veliko podpore in ljubezni. Zahteva varen prostor, znotraj katerega si dovolimo, da se Ljubezen dotakne našega srca. Tega pa je v našem svetu bore malo. Zato se večinoma zatekamo k pohlepnemu grabljenju po izpolnjenosti. 

Umetnica Marina Abramović na svojem performansu, na katerem je sedela za mizo in zrla ljudem, ki so se usedli pred njo, v oči. Med obiskovalci je bil tudi njen dolgoletni bivši partner, česar ni vedela. Srečanje njunih pogledov je bil najganljivejši trenutek njenega celotnega performansa. Obema so tekle solze, segla sta drug proti drugemu in se prijela za roke. Vztrajala sta v pogledu iz oči v oči. Nista pobegnila v nezavednost. Vztrajala sta v budnosti in sprejemanju tega, kar je.

Umetnica Marina Abramović na svojem performansu, na katerem je sedela za mizo in zrla ljudem, ki so se usedli pred njo, v oči. Med obiskovalci je bil tudi njen dolgoletni bivši partner, česar ni vedela. Srečanje njunih pogledov je bil najganljivejši trenutek njenega celotnega performansa. Obema so tekle solze, segla sta drug proti drugemu in se prijela za roke. Vztrajala sta v pogledu iz oči v oči. Nista pobegnila v nezavednost. Vztrajala sta v budnosti in sprejemanju tega, kar je.

Pohlep po izpolnjenosti nas prepričuje v to, da je potešitev naša pravica in nas oddaljuje od resnice, ki je, da je potešitev milost. Trenutki presežne izpolnjenosti, ki seže globoko in prinese globoko radost, spokojnost, hvaležnost in ganjenost, so dragocena darila, milosti, ki kličejo k hvaležnosti in ponižnosti. Če grabimo po njih, jih oskrunimo in v resnici ne moremo doživeti njihove blagodejnosti. To so darila, ki jih ne moremo povzročiti, z namero izsiliti. So darila, ki so nam dana, ko smo odprti in voljni kot plodna zemlja, ki čaka na dež

Poljub z odprtimi očmi nakazuje, da zdržimo v zavestnosti, da se s poljubom ne drogiramo in potapljamo v nezavedanje, temveč vtrajamo v zavedanju in se odpiramo zavedanju, resničnosti, milosti.

Poljub z odprtimi očmi nakazuje, da zdržimo v zavestnosti, da se s poljubom ne drogiramo in potapljamo v nezavedanje, temveč vtrajamo v zavedanju in se odpiramo zavedanju, resničnosti, milosti.

Koncentriran, napet, lokalen užitek VS vsepreplavljajoč, sproščen, presežen užitek

Potešitev, ki jo prinese grabežljiv pohlep, je skoncentrirana, napeta in lokalna. Na primer: pograbimo čokolado, jo med hojo hitro odpremo in čim hitreje nesemo v usta, ugriznemo, na hitro prežvečimo in pogoltnemo. Njeno sladkost čutimo na jeziku, ko jo pogoltnemo, v trebuhu začutimo, da je prispela v želodec. Užitek čutimo samo na jeziku, nek občutek pa nato še v trebuhu, a temu bi težko rekli užitek. Naše telo je še vedno napeto, morda še bolj kot prej, naše misli so še vedno drugje, morda še bolj kot prej. V spolnosti je pri pohlepni grabežljivosti užitek skoncentriran na spolne organe in potešitev je napeta – ima občutek napetosti, ki se je sprostila skozi skoncentriran kanal – spolni organ. 

Čistost – ki pomeni zavestnost, prisotnost, srčnost – ki pomeni počasnost, čuječnost, senzitivnost, zaznavanje, prinaša vsepreplavljajočo, sproščeno, presežno potešitev. Čistost nam dovoljuje, da se odpremo užitku celi – ne le skoncentrirano in lokalizirano. Čistost nam omogoča, da užitek zares globoko zaužijemo, da ga globoko sprejmemo vase, v odprtosti in sproščenosti – ne napeto. 

Čistost zahteva pogum, odprtost za nepredvidljivo, prisotnost in čuječnost v tem trenutku. Čistost nas dela voljno plodno zemljo, ki je odprta za sprejemanje zdravilnega dežja – blagodejnega milostnega daru, ki je Božanska Potešitev

Zato se vprašajmo – koliko smo trdne v budnosti in zavestnosti, koliko discipliniramo vztrajamo v zavedanju in čistosti? Toliko zdravilne milosti nam bo dano. 

Želim vam, da v marcu, mesecu Ostare – misterija voljnosti, ki vodi v združitev, ki vodi v plodnost, obnovo nedolžnosti in čistosti, obnovo življenja – začutite v sebi čistost in ne pristanete na manj, kot na Božansko Potešitev. Ne pozabite, Hčerke in Sinovi Božanske Matere in Božanskega Očeta smo, ustvarjeni za vsepreplavljajoč, sproščen, presežen užitek. Ne dovolimo si zadovoljiti se z manj. Bodimo v tem času pomladanskega enakonočja drzni in si upajmo utelesiti svojo izvorno naravo

© Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš čistost? Kako doživljaš razliko med čistunskostjo in čistostjo? Kakšna je tvoja pot čistosti? Kakšen je tvoj primaren vzorec – uporništvo ali raztelešena čistost pridne punčke? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Materinski krogi “Nosečnost in porod” od 17. marca do maja 2016. Več informacij TUKAJ.

Delavnici Arhetipi svetle in temne ženskosti 19. marca in 2. aprila. Več informacij TUKAJ.

Delavnica Negovanje ženske energije v Grosupljem, 20. marca. Več informacij TUKAJ

Mesečni ženski krog v Krškem v torek 23.2.2016. Več informacij TUKAJ.

Materinski krogi “Prvo leto Mama” za Mame z otročki od 24. marca do maja 2016. Več informacij TUKAJ.

Delavnica Svetost prsi 26. marca. Več informacij TUKAJ.

Mesečni ženski krog v Ljubljani 29. marca. Več informacij TUKAJ.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Advertisements

Duhovna feministična etika splava in spočetja: Ženska je Shakti

Naša rdeča nit po pomen zavesti. Zavesti mame, očeta in otroka. Preplet teh treh zavesti. Kako vpliva ta združena zavest na potek nosečnosti, poroda, poporodnega obdobja in kakšen odtis pusti na otroku za vse življenje.

Pričujoče besedilo je prevod članka avtorice Jeannine Parvati Baker, ene od mojih duhovnih mater, ki jo izredno spoštujem in častim. Bila je neustrašna, ljubeča, duhovna Učiteljica ženske modrosti in duhovnosti. V spodnjem članku razlaga svoj odnos do umetnega splava – abortusa. Jeaninne je bila “doma” v poganski in yoga tradiciji. Vseeno je bil njen duh širši od kakršnekoli pripadnosti in je raziskoval resnično naravo bivanja. Njen pogled na splav izhaja iz njene globoke osebne izkušnje in preobrazbe skozi materinstvo, zato je na mestih strasten in neposreden. Preberimo tudi te dele z ljubeznijo in odprtostjo in razumevanjem, da prihajajo iz osebnega razodetja. 

Na blogu veliko pišem o poganski duhovnosti. Duhovnost pomeni vzpostavljanje stika z Božanskim in vztrajanje v odnosu z Božanskim. Vsako znanje in prakse so drugotnega pomena v odnosu do stika z Božanskim. Če naše znanje in prakse niso prepojene s čutenje Božanskega Vodstva, Blagoslova in Moči, so brez pomena. Resnična duhovnost nas uči prepustitve in ne nadzora. Prepustitev Višji Modrosti, ki nas Brezpogojno Ljubi in ki pozna in deluje za naše Najvišje Dobro. Pomeni Zaupanje. Vse duhovne tradicije sveta (matriarhalne, patriarhalne) so past, ker so sistem. Zaradi sistemskosti pogosto pozabimo na živost odnosa, prožnosti in prepustitve, ki je duhovna izkušnja, in se ujamemo v obsojanje, ustvarjanje mnenj, določanje pravilnega in napačnega. Svet dualnosti, v katerem živimo, nas spodbuja k delitvi na “naše” in “vaše”, nas sili k opredeljevanju, zagovarjanju nečesa in nasprotovanju drugega. Resnična duhovnost nas tega osvobaja, omogoča nam raziskovanje in intuitivno razumevanje. Biti duhoven pomeni biti pogumen in zdržati pritiske k opredeljevanju in ne podleči jim. Pomeni vztrajati v svojem intuitivnem razumevanju in védenju, četudi je za dualističen, racionalen svet nerazumljivo ali nesprejemljivo.

Z vidika pre- in perinatalne psihologije je splav travma, za mamo in otroka. Prav tako je travma izkušnja nezaželenosti skozi vso nosečnost in otroštvo (starši, ki ne želijo otroka, so veliko pogosteje psihološko/fizično/spolno zlorabljajoči). Pre/perinatalna psihologija dokazuje zavestnost otroka od spočetje naprej. Dejstvo te zavesti/doživljanja/spominjanja/komunikacije odpira nove smeri v dojemanju plodnosti in splava. Resnična rešitev vprašanja splava se kaže kot veliko kompleksnejša, kot črno-bela pozicija za/proti. Vključuje poglabljanje v resnično naravno spolnosti in plodnosti in njunega prepleta. Vključuje vprašanje nezavednega dela psihe in njegove vloge pri spočetjih. Vključuje zavestno spolnost, ki upošteva plodni potencial spolne združitve med moškim in žensko. Vključuje ozaveščanje o plodnosti moških in žensk. Ustvarimo svet, kjer splav ne bo potreben, kjer ne bo potrebno zagovarjanje ali nasprotovanju splavu (iz tega so izključeni izjemni primeri, ko sta ogrožena življenje mame in otroka in podobne situacije). 

Na Materinskih krogih "Nosečnost in porod" bo poudarek na zavestnem stiku s sabo in z otrokom v maternici kot osrednjem dejavniku pri spontanem in izpolnjujočem porodu in prehodu v materinstvo.

Iz Velike Kozmične Pesmi vznikajo naraščajoči glasovi feministk, ki spoštujejo življenje v vseh njegovih oblikah – celo “nenačrtovane” nosečnosti. Dolgo časa so duhovne skupnosti poganov in yogijev, dveh filozofij, ki sem ju študirala dolga leta, zanemarjale osveženo vizijo splava. 

Še vedno se nas drži racionalizacija, da je “neželen” otrok nekako slabši od splava – da je “hitra smrt” boljša od celotnega življenja z občutkom “nezaželjenosti” (z osebno zgodovino polno čustvene in/ali fizične zlorabe s strani nezrelih, neodgovornih staršev). Zdi pa se mi, da je splav v resnici ultimativna zloraba otroka. In smrt, ne glede na to, ali je hitra ali počasna, je še vedno smrt. 

Pravzaprav, določene “duhovne” skupnosti sem zapustila prav zaradi njihovega v osnovi pesimističnega anti-življenjskega pogleda na splav. Zdelo se mi je, da se na najbolj osnovni ravni človek veliko več nauči o duhovnosti tako, da sprejme, TO, KAR JE (na primer, nosečnost) kot pa s prisiljenim “recikliranjem” duše (splavljenjem otroka). Poleg tega splav spodjeda vse možnosti spremembe osnovnega anti-življenjskega/anti-otroškega odnosa kulture; kaj šele osebni čudež, ko se neodločna bodoča starša odločita, da bosta sprejela prihajajočega otroka. 

Naj najprej pozornost usmerim na yoga skupnost, kjer je zelo pogosto, da ženske (yogini) splavljajo svoje otroke, da bi lahko nadaljevale z “resničnim” duhovnim delom; to je, z meditativno prakso. Dojenčki so včasih videni kot motnja pri herojski duhovni praksi. 

Imam šest otrok in yogo vadim že dolga leta. Deležna sem bila odkrite, pa tudi bolj subtilne obtožbe zaradi svoje “navezanosti na plodnost” s strani yogijske skupnosti. Nekako materinstvo ni videno kot tako duhovno kot hoditi na osamljene meditacijske odmike. V Yogi obstajata dve jasni poti k osvoboditvi – pot sadhuja in pot gospodinjskega človeka. Pot sadhuja je odtegnitev od sveta, razpletanje naravnih navezanosti in preseganje nevednosti/trpljenja z odkrivanjem izvora bolečine: nevaznost na minljivo. S perspektive sadhuja je biti spolen in se razmnoževati dodajanje kupu navezanosti. 

Pot, na kateri sem jaz, je pot gospodinjskega človeka – biti v svetu in ne biti od sveta istočasno. Z drugimi besedami, navezanost na navezanost je ozaveščena. Raje kot da bi izgubili dobro s tem, ko se poskušajo znebiti slabega, so gospodinjski ljudje izzvani z opazovanjem svojih naravnih navezanosti na naše otroke in z dopuščanjem, da se manifestirajo v svojem polnem in najčistejšem pomenu. Cilj je, da to navezanost ponovno osmislimo z očmi večnosti, ne le z očmi minljivosti. 

Imeti otroke je znano kot velika priložnost učenja prepuščanja, služenja, ekstaze in drugih kvalitet duhovnega življenja. Toda ta pot ni bila deležna veliko “dobre reklame” kot bolje poznana pot samotarja/sadhu yogija. Vprašaj človeka na ulici, kakšna je njegova podoba yogija in njegov odgovor bo po vsej verjetnosti “samotarski in discipliniran človek, ki meditira na svoj center v miru in tišini v Himalaji”. 

Videla sem splaviti mnogo svojih yogini sester, vedoč, da kršijo svojo zavezo k ahimsi (neškodovanju), ki se ji obvežejo vsi yogiji. Svoja dejanja so opravičile z zmedeno filozofijo reinkarnacije in “svobodne volje”. Z drugimi besedami, rekle so, da je duša “na neki ravni” vedela, v kaj se spušča z odločitvijo utelesiti se v žensko, ki še ni želela postati mama. Zato “na neki ravni” plod, ki je splavljen, sprejema biti vrnjen v kozmos. Nekatere yogini so bile celo tako prevzetne, da so dejale, da je njihov nezaželen plod “zelo napredna duša”, ki je potrebovala samo zelo kratko inkarnacijo, da bi zaključila svojo karmo tukaj na tej ravni bivanja. Kot sol na rano dodajo, da so jim pomagale, ko so jim dale začasno telo za “zaključek”. Morda je bil njihov nezaželen otrok v prejšnjem življenju samuraj in s tem,  ko je splavljen z odprtjem materničnega vratu in strganjem maternice (embriotomija, metoda splava op. prev.), zaključuje svojo morilsko (!) karmo. Vedno znova sem presunjena od bistrosti uma v opravičevanju svojih želja. Imenovanje splavljenega plodu “visoka duša”, ki ne potrebuje polnega utelešenja na Zemlji je primer zmedene yoge.  

Yoga splav jasno dojema kot uboj – toda guru za gurujem opravičujejo splav z metafizično vero v reinkarnacijo. “Samo tisočkrat se rodimo, zato je bolje, da nakopičimo čim več osebnega razsvetljenja!” Najbolj odrešujoča vera na nek način je, da je to življenje naše preteklo življenje in da je bolje narediti, kar je dobro za nas, zdaj, kot pa čakati na naslednjo priložnost, naslednje življenje. 

Kar me pripelje do poganske skupnosti in naše dediščine kot ženske zdravilke, tradicije Wicca. Wicca je modra ženska – tista, ki ve, kako delati z naravnimi silami – tista, ki razume ženske misterije in tista, ki dela z magijo (to je, delo s podobami z razumevanjem, da energija sledi misli). Med pogani je veliko splavov storjenih z gledišča “svobode”. Janis Joplin je pela: “Svoboda je le druga beseda za to, da nimam nič več izgubiti.” (morda odsevajoč sadhu filozofijo), toda moje poganske sestre še vedno dojemajo svojo zmožnost ne-medicinsko splaviti (z zelišči, uroki, itd) kot nek izraz moči in nadzora nad svojimi življenji. Prave wicce izzivam, da svoj “nadzor” in “moč” izrazijo tako, da sploh ne spočnejo neželenih otrok. 

TaraDojenčki nas učijo, da z duhovne perspektive “nadzor” ni tako pomemben kot prepuščanje. Vsi vemo, kako dojenčki ne priznavajo “osebne zasebnosti” in so nagnjeni k razmetavanju stvari, na primer oltarjev, in na splošno z vmešavanjem v “osebni poganski proces”. Koliko visokih svečenic bo vodilo obred z dojenčkom v rokah? Ne, tudi tukaj so dojenčki videni kot motnje zmožnosti dvigniti val energije in povleči Luno dol. Po mojem mnenju je to vrhunec ironije – da je vleka Lune (privabljanje Lunine energije v obred, op. prev.) dojemana kot težka z otrokom! Nosečnost, porod in dojenje Luno povlečejo v naša lastna telesa! 

Vse se konča pri naših idejah in prepričanjih o “duhovnosti”. Krščanski pisci so dobro popisali nekonsistentnost splava z Jezusovimi nauki. Krščanstvo samo temelji na arhetipu otroka in zato ponuja svojo dogmo dobesedni zaščiti otrok. Jezus je rekel: “Pustite otroke in ne branite jim priti k meni, kajti takšnih je nebeško kraljestvo.”, toda splav besedo “trpljenje” napačno interpretira dobesedno, ne v izvornem pomenu “dovoliti”.  Toda, večina starodavnih duhovnih tradicij (tukaj sta poganstvo in yoga primera) ni konsistentno obsojala splava. Moja intuicija mi pravi, da zmeda v oči javnosti glede čarovnic kot grdih, zlobnih žensk, namesto kot zdravilk/babic izvira iz praks splava. In čeprav je yoga zelo jasno proti nasilju in ubijanju, to ne velja za “napredne” praktikante, ki imajo pogum verjeti, da so nekako nad osebno karmo. 

Del te zmede izvira iz arhetipa Strašne Matere in Velike/Dober Matere. Tako poganke kot yogini so mi razlagale, da materinstvo arhetipsko vsebuje tako ljubeče kot zavračajoče in da bi bilo celo, se mora izraziti kot oboje. Splav je v tej luči razumljen kot podaljšek naravne “mame, ki odstavlja”. Ta argument je po mojem absurden. Izvor zmede je v imenovanju ubijanja “odstavljanje” ali “naravni proces” – smrt je naravni proces, ubijanje drugih ljudi pa ni del naravne ali duhovne poti. 

Ali vsaj ne rabi biti. Zavedam se, da se v naravi dogaja ogromno ubijanja. Toda če se želimo dvigniti iz džungelske zavesti (in preživetja najmočnejšega iz mita socialnega darvinizma) in prinesti Nebesa na Zemljo, kar je naš potencial Nove Dobe, moram rastlinam in živalim, s katerimi delimo planet, ponuditi zgled. Kako ironično je, da nekatere yogini ne jedo mesa iz sočutja do živali, a njihovo sočutje ne doseže neželenih otrok. Pogani prav tako verjamejo v karmo in sicer z rekom, da vse, kar damo v svet, pride nazaj trikrat! In vseeno je splav nekako izključen iz tega zakona. Vegetarijanstvo in priznavanje Zlatega Pravila in karme sta del duhovne poti in tako yogiji kot pogani utemeljujejo svoje prakse na neškodovanju. Molim za dan, ko se bodo te prakse razširile na splav in bomo vsi delovali konsistentno s svojimi plemenitimi prepričanji. 

Skupnost poroda doma raste v zavedanju, da prejšnji splav negativno vpliva na naravni porod. Ko mama rojeva, pogosto rojeva dva otroka naenkrat – splavljenega in tistega, ki se rojeva. Eden od skrajnih argumentov, zakaj medicinsko osebje ne bi smelo biti prisotno ob rojstvu je, da v lastni zaposlenosti in rutini lahko v zgodnjem prenatalnem obdobju pozabijo na to, kateri poseg opravljajo – splav ali prenatalni pregled. Na žalost veliko babic tudi svetuje splav, in so tako volkovi v ovčji preobleki. V največji meri je medicinsko osebje na perinatalnih področjih nakopičilo ogromno negativne karme, kar se kaže v njihovi nezmožnosti spremljati spontane porode brez tehnoloških pripomočkov.  Če po eni strani “terminiraš” otroke in jim na drugi strani poskušaš izrekati dobrodošlico, obstaja subtilna zmeda. Verjamem, da otroci čutijo, kdo je zares neškodljiv in komu lahko zaupajo, da bo resnično podprl njihovo življenje med porajanjem. Nobena količina sadhane (duhovne prakse) ali poganskih moči ne more premagati splava v psihični omari: še posebej, če pretekli splavi niso ozdravljeni (kesanje, integrirano in razumljeno védenje, da je to, kar se je zgodilo, imelo smisel takrat, toda, da je ponavljajoče abortiranje izguba boleče lekcije). 

MadonnaDuhovnost je v svoji srčiki čaščenje življenja. Ni zanikanje fizičnega za duhovno. Je videnje duhovnega v materialnem in v končnem smislu združevanje naše vizije, tako da ločitev ne obstaja več. 

Sredstvo je cilj. Splaviti z namenom “spraviti skupaj svojo duhovno pot” je samo-premagovalno (zmaga nad Sebstvom). Eden od najboljših načinov, da si pomagaš je, da pomagaš drugemu. Vsako dejanje na Zemlji določi smer za vsa bodoča dejanja. Splav je najmočneješa metafora ločenosti in nesprejemanja združenosti življenja, ki je. 

Naj zaključim z molitvijo za vse otroke, ki so – ne glede na to, ali so prikladni za starše ali ne. Naj bomo vredni njihovega zaupanja. Naj se v polnosti pripravimo za tiste otroke, čigar obraze bomo šele videli vznikati iz tal. Naj smo priče koncu svetovne zmede o osebni “svobodi” in “neodvisnosti” in naj proslavimo medodvisnost in enost. V imenu Bog/inje, naj vsa zavestna bitja sprejmejo plodnost kot blagoslov, kar v resnici je in naj skozi vse svoje otroke spoznavamo, kdo v resnici smo. 

© Jeaninne Parvati Baker, prevod Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš preplet plodnosti in spolnosti? Zavestno spočetje? Vprašanje splava? Svobodno voljo? Preplet duhovnosti in materinstva? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Delavnica Maternična modrost in misterij menstrualnosti v Mariboru v soboto, 20.2.2016. Več informacij TUKAJ.

Mesečni ženski krog v Krškem v torek 23.2.2016. Več informacij TUKAJ.

Materinski krogi “Nosečnost in porod” od marca do maja 2016. Več informacij TUKAJ.

Materinski krogi “Prvo leto Mama” za Mame z otročki od marca do maja 2016. Več informacij TUKAJ.

Mesečni ženski krog v Ljubljani 15. in 29. marca. Več informacij TUKAJ.

Delavnici Arhetipi svetle in temne ženskosti 19. marca in 2. aprila. Več informacij TUKAJ.

Delavnica Svetost prsi 26. marca. Več informacij TUKAJ.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Razkroj občutljivosti

Senzitivnost je kot nežni, komaj razcveteli lotusov cvet. slika: Jaison Cianelli

Senzitivnost je kot nežni, komaj razcveteli lotusov cvet.
slika: Jaison Cianelli

Današnji članek se je rojeval zares dolgo časa (z vidika časa, kot ga doživlja um) in vanj je položeno veliko moje ljubezni in pozornosti. Zares je bil proces njegovega nastajanja duhovna nosečnost, kajti v njem ne navajam samo nekih idej, zamisli, temveč resnično sintezo mnogih spoznanj, novo mišljenjsko matrico, ki se je porodila iz preobrazbe mnogih uvidov v maternici. Upam, da vam bo branje v užitek, preobrazbo in opolnomočenje! 

Govorile bomo o razkroju občutljivosti, na kratko temu procesu rečem “razobčutljenje” (iz angleške desensitisation), čeprav ta beseda uradno ne obstaja in tudi sliši se ne preveč dobro (če ima katera kakšen boljši predlog, bom vesela, če ga podelite!). 

Kaj točno pomeni razkroj občutljivosti? Pomeni razkroj duhovne občutljivosti, zmožnosti zaznavati subtilno naravo stvarstva, subtilne povezave in vzročno-posledične odnose. Pomeni enako, kot če bi na telesni ravni izgubili vid, sluh, okus ali zmožnost čutenja preko kože. Ko izgubimo te sposobnosti, postanemo otopeli in grobi. Postanemo tudi zelo vodljivi za različne ideologije, kar verjamem, da je bil glavni razlog, da si je nekdo zaželel, da bi bili razobčutljeni. 

Ker se je članek rojeval dolgo in ker je resnično plod preobrazbe, je tudi precej dolg. A priporočam, da zdržite do konca, se splača. 😉

Če vam je zaenkrat tema še nejasna, prosim zdržite še malo, kmalu podam konkretne primere: 

Povezanost z Naravo ni samo simbolična, je resnična in otipljiva. Poganstvo je pot občutljivosti do svojih notranjih energij, energij Narave in subtilne prepletenosti vsega ustvarjenega. Skozi te energije in povezave prihajamo bliže k sebi, uresničujemo svoje bistvo.

Povezanost z Naravo ni samo simbolična, je resnična in otipljiva. Poganstvo je pot občutljivosti do svojih notranjih energij, energij Narave in subtilne prepletenosti vsega ustvarjenega. Skozi te energije in povezave prihajamo bliže k sebi, uresničujemo svoje bistvo.

Poganstvo – agrarno vraževerje ali povezanost z Duhovnim preko Narave?

Na blogu Rdečega Šotora smo že veliko govorile o resnični naravi poganstva. Patriarhalne religije so se namreč trudile in se še trudijo, da prikažejo poganstvo kot brezboštvo, torej kot prakso, ki nas odteguje od odnosa z Božanskim. Zakaj sploh pišem o tej problematiki? Zakaj bi za nas ženske to sploh bilo pomembno? Kaj ima to opraviti s stvarmi, ki nas sicer zanimajo v Rdečem Šotoru – naravnim porodom, pomenom menstrualnega cikla, pomenom menopavze, žensko duhovnostjo, odkrivanjem resnične narave ženskosti in opolnomočenjem? 

Ženska duhovnost – ali duhovna izkušnja, ki jo omogoča žensko telo, duhovna izkušnja, ki jo izkusimo utelešene kot ženske – močno korenini v telesu in širše – v povezanosti z Zemljo, z ustvarjeno Naravo. Naši biološki prehodi menstruacije, poroda, menopavze nas zaznamujejo zelo globoko in močno obarvajo naše doživljanje. Pokličejo nas globlje v telo kot tiste, ki teh prehodov ne izkušajo. Tudi spolnost ženske zaradi svoje anatomije doživljamo veliko bolj prepleteno z našo duševnostjo. Telesnost je za žensko neizogibna. Zanikati svojo telesnost nas ženske vodi v nevrozo, pravi babica Elizabeth Davis. 

Naša telesa se odzivajo na dogajanja v Naravi (če smo v dovoljšnem stiku z Naravo), na gibanje naravnih energij, na primer na energije, ki jih povzroča Luna s svojim cikliranjem. Naši biološki prehodi se močno odzivajo na naravne energije – naš menstrualni cikel se uskladi z Luno, otroci se radi spočenjajo in rojevajo ob polni Luni itd. 

Ko ozavestimo svoje cikle in jim sledimo, prihajamo bliže k sebi. Zakaj? Ker svojo energijo optimalno izkoristimo, ker se ne naprezamo, ker delujemo v skladu z notranjim ritmom in to nas podpira. To je to, kar so Kitajci poskušali ubesediti v pojmu “wu wei” ali “brez delovanja”, kar pomeni “brez zavestnega delovanja”, torej brez delovanja samo v skladu z umom, osebno omejeno voljo, temveč spontano delovanju v skladu z naravnimi ritmi, v skladu z Daom…

Ko zmoremo poslušati svoje osebne ritme, prisluhnemo ritmom Narave in nato prisluhnemo ritmu Vesolja, ritmu Božanskega – Zavesti. Naš uvid se poglablja in razširja na vse širše ravni, več in več je zmožno zaobseči naše zavedanje. 

Stare poganske praznike, ki se dogajajo ob sončnih obratih, enakonočjih, vmes in ob Luninih menah mnogi označujejo za preprost agraren koledar, ki je kmetom pomagal organizirati njihovo kmečko delo – delo na zemlji in delo z živino. Poganske običaje se pogosto zreducira na “čaščenje plodnosti”, katerega jedro je vraževerno prepričanje, da obredje pomaga povečati plodnost polj in živine. In žensk. 

To je zares škoda, ker zaradi takih prepričanj zamahnemo z roko in se prenehamo zanimati za takšno primitivno vraževerje in se s tem odpovemo priložnosti za seznanitev z veliko globokega in osvobajajočega znanja. 

S tem znanjem se bomo povezovale tudi na delavnici Kolo Leta, ki bo v soboto, 9. januarja 2016:
“Na delavnici Kolo Leta bomo odkrivale naravne energije leta in pomembne točke prehoda, ki zaznamujejo naše doživljanje in vplivajo na naše zmožnosti in nagnjenja. Neujemanje naravnih energij s koledarjem po katerem živimo povzroča veliko zdravstvenih, duševnih, duhovnih neravnovesij na individalni in kolektivni ravni. S tem, ko delujemo v nasprotju s svojimi naravnimi vzgibi (ki se porajajo iz naših notranjih ciklov in iz naše usklajenosti s cikli Narave), potlačimo svoje naravne vzgibe in s tem stik s sabo, zamašimo kanal, po katerem naše globine komunicirajo z nami. S tem pa se odrečemo najdragocenejšemu orodju, s katerim smo obdarjeni vsi ob rojstvu – našemu notranjemu vodstvu, ki deluje za uresničitev naših poslanstev.”
Več informacij najdete TUKAJ

Anastazija, ruska puščavnica, o kateri piše v svojih knjigah Vladimir Megre (v slovenščini jih najdete tukaj ali v knjižnicah), nam razkriva načine, na katere smo preko Narave povezani z duhovno dimenzijo bivanja, načine, ki bi jih tudi sami zaznavali in živeli, če ne bi bili razobčutljeni:

Senzitivnost je zaznavati subtilne procese znotraj nas in v Naravi. Ko zaznavamo te procese, smo nežni, kajti zavedamo se njihove ranljivosti in pomembnosti.

Senzitivnost je zaznavati subtilne procese znotraj nas in v Naravi. Ko zaznavamo te procese, smo nežni, kajti zavedamo se njihove ranljivosti in pomembnosti.

“Vsako posejano seme vsebuje ogromno količino podatkov iz vesolja, ki je po velikosti in natančnosti ne moremo primerjati z ničemer, kar je izdelal človek. S temi podatki seme dobro ve, do milisekunde natančno, kdaj naj oživi in začne rasti, katere sokove naj črpa iz zemlje, kako se posluževati svetlobe nebesnih teles – sonca, lune, zvezd – v kaj mora zrasti in s kakšnimi plodovi obroditi. Plodovi so namenjeni življenjski preskrbi človeka; lahko se učinkovito, bolje kot obstoječa ali bodoča umetno izdelana zdravila, borijo proti katerikoli bolezni človeškega organizma. Da bi to bilo možno, pa mora seme poznati stanje človeškega organizma, saj lahko potem v procesu zorenja napolni plod z ustreznim razmerjem snovi, potrebnih za zdravljenje določenega človeka, bodisi, da se je njegova bolezen že razvila, ali pa je le nagnjen k njej.” Zveneče cedre tajge, založba Kalki, 2002, str. 54

Nato Anastazija opisuje načine, kako predajati rastlinam informacije o sebi, da lahko delujejo za nas. 

“Ko rastline dobijo podatke o nekem človeku, vzpostavijo izmenjavo podatkov z vesoljnimi silami; pravzaprav so le posredniki in opravljajo ozko usmerjeno nalogo, ki se nanaša na telo in nekatere ravni duševnosti. Nikoli se ne vpletajo v zapletene procese, ki so od vsega živalskega in rastlinskega sveta našega planeta lastni le človeškim možganom in le človeški ravni bivanja. Poleg tega vzpostavitev podatkovne povezave človeku omogoča, da v sili razpolaga z vesoljnim intelektom oziroma z njim izmenjuje podatke. Povsem preprost postopek zadostuje, da človek to naredi in čuti blagodejnost takega vpliva.” Zveneče cedre tajge, založba Kalki, 2002, str. 63

Nadalje Anstazija opiše postopek, kako se preko rastlin povezati z vesoljnim intelektom. Pripomne: “Učinkuje le na krajih, kjer imate stalni stik z rastlinskim svetom.”

Povezanost z naravnim svetom je lahko portal za povezavo z globljo modrostjo. To počasi ugotavljajo tudi znanstveniki. (Ampak oni stvari spoznavajo itak z zamudo; pred kratkim so recimo ugotovili, da ni nevarno, če ženska med porodom pije in jé. Bravo! Nekaj, kar modre ženske vedo že tisočletja.)

Pogansko izročilo, védenje in obredje NI vraževerje, temveč oprijemljiva modrost, ki deluje, ki nam pomaga uresničevati svoje bistvo. Nekaj povsem drugačnega od patriarhalne religije.

“Način življenja človeka v tehnokratskem svetu si je težko predstavljati drugače. Temne sile si ves čas prizadevajo zamenjati naravni mehanizem tega sveta, ki je bil človeku dan od začetka, s svojim nerodnim sistemom, ki nasprotuje človeški naravi.” Zveneče cedre tajge, založba Kalki, 2002, str. 61

Sežig čarovnice. Čarovnice - kdo so bile v resnici in zakaj so jih pobijali? Kakšno vlogo ima ta del naše zgodovine pri procesu razkroja občutljivosti?

Sežig čarovnice. Čarovnice – kdo so bile v resnici in zakaj so jih pobijali? Kakšno vlogo ima ta del naše zgodovine pri procesu razkroja občutljivosti?

Uničenje modrih žensk – zakaj se je občutljivost začela razkrajati? 

In kdo so te temne sile, kot se je slikovito in simbolično izrazila Anastazija, ki so izruvale iz človekovega zavedanja subtilno povezanost z ustvarjenim svetom in ga razobčutljile? 

Že večkrat sem omenila knjigo Uničenje modrih žensk (za katero mislim, da je obvezno čtivo za vsako žensko, ki jo zanima resnična zgodovina žensk), o njej sem recimo govorila v teh dveh člankih: Zatrta svetost spolnosti – zatrta ženska duhovnost in Spolnost kot ključ do ženske duhovnosti

V omenjeni knjigi Gunnar Heinsohn in Otto Steiger raziskujeta resnične razloge za pregone čarovnic v Evropi. Ugotavljata, da so bile “čarovnice” modre ženske, zdravilke, babice, ki so ljudem pomagale uravnavati rojstva. V srednjem veku sta bila recimo v eni kmečki družini povprečno dva otroka (nasprotno od našega splošnega prepričanja, da so imeli po 10 do 20 otrok na družino, to se je zgodilo kasneje), saj je veljajo močno zavedanje o odgovornosti do otrok. Hlapcem in tistim brez osebne lastnine ni bilo dovoljeno imeti otroke, saj jih ne bi mogli preskrbeti in tudi ničesar jim ne bi imeli zapustiti. 

Nato so se zgodile različne krize (slabe letine, kuge, kmečki upori), ki so zdesetkale ljudstvo (za podrobnejši opis in razlago okoliščin, ki so vodile v radikalen padec populacije poglejte v knjigo). Zemljiškim posestnikom, posvetnim in cerkvenim, je zato začelo hudo primanjkovati delovne sile. STOP. Naši razobčutljeni čuti bi šli mimo tega stavka, misleč, Ja, kriza je res zdesetkala njihove delavce. Ne! Obudimo občutljivost. Velika skupina ljudi dela za zatirajočo elito? To je proti dostojanstvu ustvarjenih bitij!

No, “gospodje” so si zaželeli delovno silo nazaj. “Poskus ohranitve ali celo razširitve nadzora nad kmetstvom postane odgovor zemljiških gospodov na krizo evropskega fevdalizma zato, ker je povsod primanjkovalo delovne sile.” Tako citirata Steiger in Heinsohn Brennerja (raziskovalca tranzicije med fevdalizmom in kapitalizmom). 

“Komu pravzaprav “primanjkuje delovne sile”,” se sprašujeta Steiger in Heinsohn. “Zmanjkuje je posvetnim in cerkvenim zemljiškim posestnikom. Pomena cerkve kot gospodarske enote v srednjeveški Evropi sploh ni mogoče oceniti dovolj visoko. /…/ Za začetek preganjanja čarovnic je ta dominanten položaj cerkve odločilen.” Avtorja sta ugotovila, da se je preganjanje čarovnic začelo ob padcu števila prebivalstva. Posestniki so namreč želeli z iztrebljenjem zavedanja o odgovornem starševstvu pridobiti delovno silo. Modre ženske, ki so bile nosilke tega zavedanja in so ga razširjale med ljudmi, so bile tarče teh mogotcev

Avtorja nadalje ugotavljata: “/…/ od vseh evropskih sil, ki trpijo zaradi pomanjkanja delovne sile, je cerkev najhuje prizadeta. Cerkev gospodari s sorazmerno največjim področjem kontinenta in tako utrpi tudi najbolj boleče izgube. /…/ Ta “oškodovanost katoliške vere zaradi babic” (Čarovniško kladivo) se torej izkaže za oškodovanost največjega evropskega zemljiškega gospoda pri viru njegovega bogastva, namreč pri njegovi nesvobodni delovni sili.”

Čarovniško kladivo je priročnik za preganjanje čarovnic. V njem so opisane tarče in načini, kako jih zasliševati, mučiti, uničiti. Zanimivo je, da je v samem besedilu Čarovniškega kladiva očitno, da je ciljalo na ženske, ki so pomagale ljudstvu uravnavati rojstva s kontraceptivnimi sredstvi. Besedila namreč razložijo, da čarovnice niso nujno heretičarke (krivoverke), da pravzaprav večinoma niso, da njihov greh torej ni v krivoverstvu, temveč v preprečevanju rojstev.

(Mimogrede, Čarovniško kladivo je preganjalo tudi homoseksualce, Steiger in Heinsohn pravita, da tudi zato, ker so ta razmerja nerodovitna in torej ne pridelajo delovne sile. Za namig glede trenutnih referemdumskih razmer.)

“Da je cerkveni interes ponovno pridobiti delovno silo in da ne gre za kako nenadno ekstremistično versko vnemo ali celo za strah pred demoni, se da čisto konkretno dokazati s samimi glavnimi zagovorniki preganjanja čarovnic. Zanje nikakor ni značilna kakšna izredna pobožnost, slavijo po svojih posvetnih spletkah in protireligioznih nastopih. Inocenc VIII., ki je 5. decembra 1484 objavil “čarovniško bulo”, se je z imenom Giovanni Battista Cibo rodil l. 1432 v Genovi. Kot kardinal je papeški odposlanec v Nemčiji, kjer z zanimanjem sprejema poročila o močnem porastu “čarovniškega copranja”. 29. avgusta 1484 postane papež in vlada do svoje smrti leta 1492. V zadnjih mesecih so ga hranile dojilje. Poskus, da bi ga pomladili s transfuzijo krvi, je stal življenje tri dečke (ki so jim zato zarezali v žile). S svojima ljubicama je imel dva otroka. Svojega sina je poročil v družino Medici, hčer pa s papeškim zakladnikom.” Uničenje modrih žensk, Študentska organizacija Univerze v Ljubljani, str. 106-107

Tudi Anastazija poda zelo podobno razlago v knjig Obredi ljubezni. Obredi ljubezni so starodavni vedruski obredi, ki podpirajo in ohranjajo ljubezen, ki se porodi med dvema človekoma in v družini. Ljubezen tako ostane, ne odide, in navdihuje, zdravi, dviguje člane družine in njihov dom (rodovno posestvo) ves čas. Obredi ljubezni (vedruska poroka, spočetje, porod, itd) so ohranjali vedrusko kulturo zdravo, vitalno in tesno povezano z bistvom, z resničnim (Pater Karel Gržan, ki je raziskoval keltsko kulturo, je na primer na predstavitvi naše knjige Darovi minevanja omenil redno obredno zahajanje naših prednikov v jame. Jame so doživljali kot maternice in tja so zahajali, da bi se prerodili, osvežili. Tako so vedno ostali povezani s sabo, je rekel Karel Gržan, in nihče jih ni mogel manipulirati.).

Ti obredi so se izgubili, kot nam je vsem očitno. Toda zakaj? Vladimi Megre v Obredih ljubezni postavlja pomembno vprašanje: “Izlet v zgodovino našega naroda je potreben tudi zato, da bi ugotovili, ali so starodavni obredi in kultura izginili sami od sebe, ker niso bili potrebni, ali pa so večtisočletno tradicijo uničevali namerno?”

Vladimir skozi svoje raziskovanje (ki ga podrobno opiše v knjigi) ugotovi, da so bili obredi uničeni namerno. Zakaj? “Ob začetku naše dobe so v mnogih deželah že vladali imperatorji, faraoni ali carji. Oblika vladanja, pri kateri je na čelu velike države en človek, je v nasprotju z naravo. Srečnega življenja ni prinesla nobenemu narodu na Zemlji in ga nikoli ne bo prinesla. Takšna oblika je pogodu svečenikom, ki so preko vladarjev manipulirali z deželami. Z vsem ljudstvom se je težko hitro dogovoriti, z enim človekom pa je to laže.”

Močna in trajna ljubezen opolnomoči ljudi, jih ohranja povezane z resničnim, z bistvenim in jih naredi samo svoje, težke tarče manipulacije. Zato jo je bilo potrebno izkoreniniti. slika: Helena Nelson Re

Močna in trajna ljubezen opolnomoči ljudi, jih ohranja povezane z resničnim, z bistvenim in jih naredi samo svoje, težke tarče manipulacije. Zato jo je bilo potrebno izkoreniniti.
slika: Helena Nelson Re

Svečenikom – cerkvenim “dostojanstvenikom” – je ugajala ureditev nadvlade. Toda nadvlade ni bilo mogoče doseči nad ljudstvom, ki je bilo zdravo, povezano s svojim izvorom, z resnico. Zato je bilo treba iztrebiti znanje in obrede, ki so ljudstvu pomagali biti zdravi, povezani in sami svoji. Vladimir pravi: “Kdo bo pomislil: le kakšna je lahko povezava med uspešnim podrejanjem držav in znanjem o starodavnih družinskih izročilih in obredih, ki omogočajo ohranjanje ljubezni? Nikar se prehitro ne čudite, povsem neposredna je, in ta znanja so močnejša od milijonov vojaških mečev in celo od najsodobnejših orožij. /…/ Ko se je kontantinopelski desant polastil ruske zemlje in zasužnjil ruske kmete, ko je prepovedal obrede, ki pripomorejo k oblikovanju ljubezni, je s tem začel zavirati oblikovanje močnih ljubečih družin in tudi rodovnih naselij. Dejansko je bilo skoraj takoj uvedeno tlačanstvo. Ljubezen tlačanov je praviloma nesrečna ljubezen. Da bi mladi ljudje ohranili v sebi plameneče čustvo ljubezni, potrebujejo lasten prostor, če tega ni, ljubezen praviloma odide. Kakšen prostor pa ima lahko tlačan? Nikakršnega.” 

Vladimir je raziskoval, zakaj je bilo Džinkiskanovo osvajanje Rusije tako uspešno – z malo vojaki in skoraj nič borbe je osvojil mesta, dežele. Kajti ko je prišel v mesta, se mu ljudje niso upirali, prav tako niso ščitili utrdb svojih oblastnikov – samostanov in cerkvenih fevdalcev. Kajti sovražili so jih in so videli v Džingiskanovih vojakih osvoboditelje od teh zatiralcev. 

Tudi v Rusiji se je dogajalo enako kot drugod po Evropi: “Poanta je torej v tem, da je tretjina ruske zemlje pripadala duhovščini, ki je prišla iz Konstantinopla, in njihovim varovancem. Samostani so postali največja fevdalna gospostva. In menihi niso obdelovali zemlje in vzrejali živine, to so počeli tlačanski kmetje. /…/ Tako torej: več zemlje pomeni več tlačanov in več bogastva.”

Tako kot Steiger in Heinsohn ugotavljata, da preganjanja čarovnic ni vzpodbujala nikakršna pobožnost, temveč ekonomski interesi, tako tudi Megre ugotavlja, da konstantinopelski škofi niso bili prav nič pobožno motivirani: “Morda pa so knez Vladimir in konstantinopelski škofi iskreno verjeli Kristusovim zapovedim? Nadaljni dogodki kažejo, da so bili njihovi resnični gospodarji popolno nasprotje Boga. Tako so tudi sami bili sluge temu nasprotju, ki je znalo dobro kodirati ljudstvo ter si podrejati njegovega duha in voljo. Človeka so takole prepričevali: ti si božji suženj; to pa je pomenilo: ti si moj suženj. In človek je počasi pozabljal, da božjih sužnjev ni in ne more biti. Človek je Božji sin, in to ljubljeni sin.”

Megre zaključi, da so v Rusiji “ljudstvo prevarali, tehnologija svečeništva je bila dovršena.” S tem misli na psihološko tehnologijo, ki je na psihološki ravni uničila ljudstvo, da ga je lahko podredila. To se ni zgodilo le v Rusiji, temveč po celem svetu. In učinke tega čutimo še danes. Učinke tega psihološkega uničenja imenujem razkroj občutljivosti. 

Podobe kmečkega življenja. Kmetje - največje žrtve razkroja občutljivosti. Pogled na to sliko skozi zapise iz knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače je pretresljiv.

Podobe kmečkega življenja. Kmetje – največje žrtve razkroja občutljivosti. Pogled na to sliko skozi zapise iz knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače je pretresljiv.

Kmetje in kmetijstvo – idila ali razkroj občutljivosti? 

Kmečko življenje že od nekdaj (že stari Grki so pisali o idiličnem življenju na kmetih, v nasprotju z moralnim razkrojem mest) doživljamo kot idilično, idealno, povezano z Naravo, kot nekako “pravo”, “uravnovešeno”, “zdravo”. Velikokrat slišimo pripombe o meščanih kot o razvajenih, kot ljudeh, ki ne poznajo resničnega obraza življenja, kot o nenaravnih. 

Toda kmečko življenje, kot ga poznamo, je daleč od “idealnega, uravnovešega, povezanega z Naravo”. Prikazovanje kmečkega življenja, kot nam je znano zadnjih nekaj tisoč let, kot idealnega in izvornega (življenje, napolnjeno z garanjem na zemlji in z živino in, z rojevanjem kopice otrok in obiskovanjem cerkve), ustreza tudi “svečeništvu”, ki je odgovorno za razkroj občutljivosti zaradi svojih ekonomskih in oblastnih interesov. 

Ali smo bili ljudje res ustvarjeni za življenje, kakršnega popisuje novinarka Milena Miklavčič v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače

Ali je res najvišji potencial človeka živeti zgarano na zemlji, v medčloveških odnosih, ki ne le, da niso topli, temveč so preprosto zlorabljajoči in nasilni, rojevati kopico otrok (enega na leto) in zaradi tega predčasno izgubiti svoje zdravje, trpeti za povešeno maternico in kupom drugih težav, prenašati nasilne in boleče spolne odnose, doživljati incest, posilstvo in spolno zlorabo kot nekaj običajnega in del kulture, saj ni važno, na kakšen način “dedci” potešijo svoj nepotešljiv nagon, živeti pod skrbnim nadzorom župnika, ki se vmešava v spalnične zadeve para, družinsko gospodarstvo, itd? In še in še bi naštevala, vse to in še več je popisano v omenjeni knjigi, ki raziskuje medosebne odnose na slovenskem podeželju v letih med 1900 in 1960.

Na strani 30 je popisano, kako je tudi v dvajsetem stoletju “svečenik” še naprej nadziral ljudstvo s svojo ideologijo, ki mu ustreza že od srednjega veka: “K maši je bilo potrebno hoditi vsako nedeljo, med prazniki, in še k nedeljskim popoldanskim litanijam. Kakšnih posebnih izgovorov takrakt, ko je bila vera globoko zasidrana v srcih ljudi, nismo smeli imeti. Bila sem v tistih letih, ko sem že razumela različna namigovanja, s katerimi so ženske prepletle povsem  običajno klepetanje. Ena od njih je pripovedovala, kako jo je župnik poklical k sebi, ugotovil je namreč, da že predolgo ne spušča moža v posteljo, ker ima še zmeraj tiste reči (menstruacijo). Zdelo se mi je, da bi se raje v tla vdrla, kot da bi morala poslušati župnikove levite.”

Kmečko življenje temelji na razkroju občutljivosti. Steiger in Heinsohn navajata ekonomista Adama Smitha, ki je opazil učinek razkroja občutljivosti: “Smith vendarle opaža “poneumljanje” – rečeno moderno, socializacijske deficite – delavcev.” Smith pripisuje te “deficite” dejstvu, da delavci vse življenje opravljajo monotono in rutinsko delo, ki ne stimulira razvoja njihovih intelektualnih potencialov. Steiger in Heinsohn dojemata te “deficite” kot posledico iztrebljenja znanja o nadzorovanju rojstev, posledične neznanske “produkcije ljudi”, kot imenujeta interese preganjalcev čarovnic, ter posledično zanemarjanje otrok in zaničljiv odnos do otrok s strani staršev

V več družbah sveta so poznali kastni sistem. Najznamenitejši je indijski kastni sistem. Večina ljudi kaste pozna kot družbene razrede, kot razrede, ki ljudi delijo glede na njihovo materialno bogastvo. Toda kulture s kastami le-teh niso dojemale le kot ekonomske razrede, temveč tudi kot duhovne razrede. Indijci so na primer brahmane, najvišjo kasto, duhovniško kasto, dojemali tudi kot najbolj duhovno razvito. Verjeli so, da se lahko razsvetlijo le pripadniki najvišje kaste, pripadniki nižjih kast pa ne morejo doseči osvoboditve (to prepričanje je zanikal Siddharta Gautama – Prebujeni – ki je učil, da se lahko razsvetli kdorkoli, ne glede na poreklo in ne glede na spolm kajti ja, pred njim so verjeli, da se lahko razsvetliš le kot moški). Najnižjo kasto so dojemali ne le kot najrevnejšo, najbolj zanemarjeno, temveč tudi kot najbolj prostaško, najbolj primitivno in duhovno nerazvito. Tudi Maori, katerih delavnico o nosečnosti in porodu v Ljubljani sem letos obiskala, so mi na vprašanje, ali njihova kultura pozna zavestno spočetje, rekli, da le najvišje tri kaste poznajo zavestno spočetje. Začudeno sem pogledala in razložili so, da je bila njihova družba od nekdaj razdeljena na 12 kast. Le najvišje tri so posedovale duhovno znanje. Za spočetja v teh treh kastah so modreci in modre ženske skrbno izbrali datum, kraj, astrološko situacijo, dušo so zaznali pred spočetjem in tudi vedeli, kakšno bo njeno poslanstvo na Zemlji. V nižjih kastah pa se je spočetje zgodilo pač nezavedno, kot stranski produkt spolnosti.

Človeštvo torej že od nekdaj pozna razdelitev na materialno in duhovno bolj in manj razvite. Menim, da to ni del naravnega ustroja, temveč struktura, ki jo je človeštvo ustvarilo zaradi notranjih psiholoških kompleksov in posledične želje po nadvladi, premoči, bogastvu, itd. Ti impulzi so povzročili gibanja, ki smo jih razčlenile v razdelku “Uničenje modrih žensk – zakaj se je občutljivost začela razkrajati?”. 

Pa ni le Cerkev tista, ki je razkrajala občutljivost. Med ljudmi so se izoblikovale besne reakcije nanjo in ji nasprotovale,  kot se je le dalo, toda v resnici so počele zelo podobno.

Tako recimo v Uničenju modrih žensk beremo, kako je Engels, filozof, ki je skupaj z Marxom utemeljil marksizem (ki ga kristjani prezirajo, oni pa prezirajo kristjane), v pismu Karlu Kautskemu (prav tako teoretiku marksizma) napisal, “da bi se smelo o preprečevanju zanositve – tokrat o gobici, ki se jo vstavi v vagino – še vedno razpravljati samo tako, da “naši proletarci” o tem ne bi ničesar zvedeli, da bi torej o tem smele vedeti samo “meščanske družine” (in delavski voditelji): “Torej pač ne bomo prikrajšani za kruh, ampak za mnogo slavljeno gobico. Kar seveda nikakor ne preprečuje, da ni bil isti ali kak drug postopek v meščanskih družinah zelo praktičen pri ohranjanju razmerja med številom otrok in dohodkom, pri tem, da se zdravje žensk zaradi prepogostih porodov ne uniči etc. Ostajam le pri tem, da je to zasebna stvar med moškim in žensko ter vsekakor družinskim zdravnikom (…) om da bodo naši proletarci tudi še naprej s številnimi proleti (potomci) delali čast svojemu imenu.”” str. 189-190 

Oranje - uničevanje zemlje IN težaško delo, ki človeka prerano izčrpa. slika: Auguste Bonheur

Oranje – uničevanje zemlje IN težaško delo, ki človeka prerano izčrpa.
slika: Auguste Bonheur

Poljedelstvo – oranje zemlje

Videle smo, kako je izgledal proces razkroja občutljivosti in naštele že nekaj njegovih posledic. Na kratko se bomo poglobile v dva konkretna primera, kako se je razkroj občutljivosti manifestiral na področju kmečkega dela.

V šoli se pri pouku zgodovine učimo, kako super so bili naši predniki, ki so udomačili živali in jih začeli uporabljati za delo in hrano. To praznujemo kot civilizacijski napredek. Patriarhalne religije zelo poveličujejo ta civilizacijski korak in “pridnost”, ki je še kako potrebna za izvrševanja “reje/gojenja” poveličujejo kot vrednoto par excellence. Tudi v krogih zgodovinark ženske duhovnosti se vzhajanje živinoreje in poljedelstva dojema kot nekaj veličastnega in nekaj, kar se pripisuje ženskam (kar je morda tudi res, toda to ni dosežek, s katerim bi se v resnici lahko hvalile). 

Toda v resnici je pojav vzreje – živali ali rastlin – znamenje razkroja občutljivosti, znamenje odtujitve od naših resničnih zmožnosti. Z Naravo nas vežejo veliko globlje vezi, ki jih z rejo zadušimo. Ustvarimo umetno delitev na “kultivirano” naravo (udomačene živali in gojene rastline) in divjo naravo. Zaradi te umetno ustvarjene meje se porodi strah pred divjo naravo (strah pred “zvermi”, strah pred transformativnimi vremenskimi razmerami – nevihtami, mrazom, vročino itd. – strah pred neznanimi in potencialno strupenimi rastlinami, strah pred ozemlji zunaj teritorja naselja, konec koncev strah pred drugimi ljudstvi, itd.). Zamaši našo intuitivno zaznavo energijske dimenzije žive in “nežive” (boljša beseda – drugače žive) narave. Izgubili smo sposobnost govoriti z rastlinami, začutiti/intuitivno vedeti, kakšen je njihov namen, pri katerih boleznih nam lahko pomagajo. Izgubili smo intuitivno sposobnost vedeti, kje rastejo določene rastline, jasno čutiti in zaznavati subtilno ravnovesje med živimi bitji v ekosistemu, med rastlinami, živalmi in ljudmi, izgubili smo senzitivnost do čutenja živali, do njihove instinktivne in duhovne modrosti in do načinov, s katerimi lahko z živalmi sodelujemo pri dvigovanju zavesti celotnega ustvarjenega sveta. 

Z našimi intuitivnimi sposobnostmi nepoškodovanimi smo se sposobni zadovoljivo nahraniti in v drugačnih pogledih preskrbeti brez “reje in gojenja”. Toda ko je naša občutljivost razkrojena, potrebujemo gojenje in rejo, da sploh preživimo. 

Poljedelstvo rani tudi zemljo. Oranje zemlje in sajenje monokultur (na enem polju samo ena vrsta) uničujeta prst in subtilno ravnovesje med različnimi organizmi, rastlinskimi in živalskimi. Oranje je kot bi rezali Zemljo v kožo. Ko obrnemo zemljo, je kot da bi svojo kožo obrnili in dali kožo na mišice, spodnjo sluznico pa izpostavili zraku. Naloga kože, ki je zaznavati in zaznano predati možganom (občutki, temperatura, bolečina, itd) se ne more izvrševati, prav tako ne naloge spodnjih plasti kože, ki so zdaj izpostavljeni zraku. Prav tako se z oranjem zemlje uniči zaporedje zemljinih plasti, ki imajo vsaka specifično funkcijo in le-to lahko opravljajo samo, če so v pravilnem zaporedju (na vrhu je humusna plast, kjer razkrajajo organski odpadki – listje, odmrle rastline, živalice, vejice, itd – spodaj pa so vedno bolj kompaktne plasti, dokler ne pridemo do kamenja). Sejanje monokultur odvzame rastlinam bogastvo medosebnih odnosov, interakcij, sovplivanja, sodelovanja in medsebojnega bogatenja. Oranje in monokulture osiromašijo zemljo dobesedno in duhovno – odvzamejo prsti in organizmom v in na njej bogastvo, plodnost, raznolikost. Kako vpliva na nas hrana, ki je tako pridobljena za razliko od hrane, ki je divja, povezana z energijo življenja in ki pozna subtilni ustroj vesolja? 

Poleg tega je poljedelstvo izredno težaško in je prehitro iztrošilo prenekatero življenje. Veliko dela za zelo malo. Permakultura je veda, ki v sodobnosti obuja modrost sinergije z zemljo in odkriva – kako presenetljivo – da je manj več, manj vpletanja v naravo, več in boljši pridelek! (Za več o permakulturi uporabite internet.)

Seveda smo poljedelstvo – tako kot živinorejo – industrializirali. Dodali stroje, kemikalije. Da bi pridelali še večje mase. V veliki meri je za to odgovoren Marshallov plan. To je bil ameriški načrt za podporo evropskemu gospodarstvu po drugi svetovni vojni. Zaradi Titovega spora s Stalinom se je izvrševal tudi pri nas, v Jugoslaviji, saj je Tito po sporu za pomoč prosil Američane (pred tem je bil za podporo dogovorjen s Stalinom). Cilj Američanov je bil: ponovno pograditi območja, uničena med vojno, odstraniti omejitve pri trgovanju (njihov lastni interes), modernizirati industrijo in preprečiti širitev komunizma (njihov lastni interes). Fokus kmetijstva je postal samo in izključno čim večja produkcija. To je bil konec časov, ko so krave/prašiči/kure imeli štalo in večino leta travnik. In začetek obdobja, ko so bile ogromne količine živali stlačene na prostor, ki bi prej zadostoval bistveno manjšemu številu bitij, vse z namenom, da bi povečali “produktivnost”. V kmetijstvu se je začela uporaba strojev in kemikalij, prav tako z namenom povečati “produktivnost”. Vse, tudi za ceno trajnostnosti, etike, okoljevarstva. 

Se spomnite slovenskih kmetov, ki so grozili (!), da bodo polja polili z gnojnico, če jim država ne dovoli uporabljati pesticidov na vodovarstvenem območju? TUKAJ je članek o njih. Sodobna manifestacija posledic razkroja občutljivosti. Do zemlje, človeka, sebe. 

Zaznavajo, čutijo, razumejo - to zadnje je najbolj boleče. V razkrojeni občutljivosti jih ne zaznavamo več. Kot ne zaznavamo tudi drug drugega.

Zaznavajo, čutijo, razumejo – to zadnje je najbolj boleče. V razkrojeni občutljivosti jih ne zaznavamo več. Kot ne zaznavamo tudi drug drugega.

Živinoreja – ubijanje živali

Ubijanje živali  je znamenje radikalnega razkroja občutljivosti (Tudi Anastazija govori o tem, kako intuitivno prebujen človek ne potrebuje mesa. Ker živi v izobilju divje narave!). Ubijanje živali, ki jih prej vzrediš, pa je nepredstavljiv razkroj občutljivosti

Wikipedia o intenzivni farmski živinoreji pravi: “Omejitev živali na veliki gostoti je del sistemskega truda proizvesti čim več za najnižje stroške z zanašanjem na ekonomijo masovnosti, sodobno mašinerijo, biotehnologijo in globalni trg. Obstajajo razlike med farmskimi praksami po svetu. Poteka debata o doprinosih, tveganjih in etičnih vprašanjih industrijske vzreje. Vprašanja vključujejo učinkovitost produkcije hrane, dobrobit živali, potrebnost živalske vzreje za prehranitev rastočega svetovnega prebivalstva, vpliv na okolje in zdravstvena tveganja.”

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je letos priznala, da je uživanje mesa povezano z nastankom raka. Zaenkrat pravijo rdeče procesirano meso. Pritisk mesne industrije je še prevelik. Čez desetletja, upam, bodo lahko javno spregovorili o tem, da mesa v prehrani ne potrebujemo.

Težava industrijske vzreje živali in industrijskega poljedelstva je v iracionalnih ekonomskih interesih s strani “šefov” takšnih podjetij. Lahko si predstavljamo, da ne etika, ne zdravje, teh šefov ne zanimata. In v svoji objestnosti nas prepričujejo, da je jesti meso OK. 

Predstavljajmo si nasilje v družini: recimo, da imamo očeta alkoholika, ki pretepa ženo in otroke. Ko oče izvaja nasilje, zamuja priložnost, ki so ti otroci in žena. Ne zaznava njihove resničnosti, dragocenosti in zamuja priložnost biti obogaten od njih, od svojega odnosa z njimi. Enako je z živalmi. Ko smo nasilni nad njimi, zamujamo priložnost, ki so. Seveda smo nasilni z nekim razlogom, iz neke bolečine. O tem v zadnjem delu tega dolgega članka. 

VIDEO – radikalna razobčutljenost 

TRPLJENJE MAM, VSEH MAM …
Dedek mi je pripovedoval, kako so v njegovem otroštvu pripuščali krave (da se parijo z biki) na vsake dve leti (9 mesecev nosečnosti + 2 meseca dojenja telička + eno leto molže in nato od začetka). Ko je krava skotila, se je, po dedkovih besedah, zavedala, da ima mladička, ga iskala in klicala in ga pristavila. Mladiček ni mogel spiti vse “mrezovine” (tako so imenovali prvo mleko, mlezivo), (kar je zanimivo razmišljanje, ker Narava ne ustvari ničesar preveč), zato jo je mama pomolzla in jo spekla (izpadlo je kot sir). Nato so po okrog 2 mesecih telička prodali mesarju za teletino (dojenčketino), mati pa še naprej molzli.
Dandanes krave v farmskih razmerah svojih teličkov (dojenčkov) po porodu niti vidijo ne, ali pa jih vidijo za nekaj minut. Tudi njihova telesa so preobražena od nosečnosti in poroda, tudi one so fizično in psihološko odprte in ranljive in dovzetne. Tudi v njih se zgodi čustveni vrhunec, ki hrepeni po tesnem stiku z njihovim otrokom. Prav nič drugačne niso od človeških mam. Tudi zanje je največja mogoča bolečina, da so ločene od svojih otrok in da njihovi otroci trpijo. Ko jim jih odvzamejo, zato da bodo zaklani, ječijo in kličejo, utrujene in izčrpane, nemočne, obupane, roteče, trpeče, a črpajo sile iz neznanskih globin, iz materinskih globin… in so neuslišane. V svoji poporodni depresiji so molžene, človek jim krade njihovo tekočino ljubezni, njihovo mleko, ki je namenjeno v najgloblji intimi njihovim otrokom. In nato… ponovno “oplojene”… Moje srce ječi tako globoko v bolečini teh neuslišanih in trpinčenih Mam..
Človek je OTOPEL. Izgovor, da je Narava kruta, je nizkoten in nečloveški. Nam ni treba biti, sploh ne tako organizirano in zavestno. Mi imamo ZAVEST in lahko delamo DRUGAČE. Lahko smo MODRI. In ne povzročamo BOLEČINE.
Sodobna znanost dokazuje, da inteligenca, zavest, čustvovanje in spomin niso odvisni od “razvitosti” in “kompleksnosti” biološke/fizične strukture – zaznavo okolice in čustven odziv kažejo že rastline. (Več o tem bomo govorile na delavnicah Zavestnega spočetja, kjer bomo govorile o inteligenci, zavesti, čustvovanju in spominu otroka še od predspočetja naprej.). Zato je naša človeška dolžnost, da izražamo SOČUTJE do vseh oblik življenja.
In tudi če znanost tega (še) ne bi odkrila, bi bili to dolžni storiti. Ker smo LJUDJE. Ali smo?
zapis s strani Materinski krogi v Rdečem Šotoru 

Spočetje ni le proces fizične združitve spermija in jajčeca. Je subtilen energetski, duhovni proces. Razkroj občutljivosti je povzročil, da smo te dimenzije spolnosti, spočetja, nosečnosti, poroda spregledali, s tem pa povzročili veliko prvinskih ran človeški psihi, ki so težko dostopne zavesti ravno zato, ker so se zgodile na predbesedni ravni.

Spočetje ni le proces fizične združitve spermija in jajčeca. Je subtilen energetski, duhovni proces. Razkroj občutljivosti je povzročil, da smo te dimenzije spolnosti, spočetja, nosečnosti, poroda spregledali, s tem pa povzročili veliko prvinskih ran človeški psihi, ki so težko dostopne zavesti ravno zato, ker so se zgodile na predbesedni ravni.

Spolnost, spočenjanje, rojevanje, otroci 

Še eno področje, ki se ga je potrebno dotakniti pri raziskovanju procesa razkroja občutljivosti, je področje spolnosti, spočetja, rojevanja in vzgoje otrok.

Michel Odent, francoski porodničar, v svoji knjigi The Farmer and the Obstetrician (Kmet in porodničar) popisuje vzporednice med industrializacijo kmetijstva in industrializacijo (bolje poznano kot medikalizacijo) porodničarstva. Ugotavlja, da sta procesa izjemno podobna. V obeh primerih je posledica radikalna razobčutljenost. 

Namreč, ta področja so utrpela hude posledice zaradi razkroja občutljivosti. To so tudi področja, s katerimi se človeštvo veliko ukvarja in do katerih ima najbolj iracionalne odzive.

Spolnost, spočetje, nosečnost, porod in zgodnje obdobje otroštva so ključni procesi za razvoj človečnosti in resničnega potenciala človeške duhovnosti.

Spolnost ni le fizični proces sproščanja napetosti; je tudi zapleten energetski proces z duhovnimi posledicami. Spolnost nas energetsko poveže z osebo, s katero jo delimo in te povezave vplivajo na nas dolgoročneje, kot bi si mislili (seveda obstajajo postopki za energetsko čiščenje vezi, ki na nas ne vplivajo dobro ali pa jih ne potrebujemo več). V procesu spočetja, rasti v maternici in poroda je ključna sestavina naša zavest – zavest oblikuje ta proces nastajanja in ga podpira ali pa zavira. Spočeto bitje je zavestno in zmožno pomnjenja še od predspočetja naprej in veliko se moramo še naučiti o procesu nastajanja človeškega bitja v fizični obliki, da ga bomo lahko v celoti podprli.

Tako kot je proces razkroja občutljivosti zamašil našo zmožnost intuitivnega zaznavanja in senzitivnosti do naravnega sveta okoli nas, tako je zamašil tudi naše subtilno zaznavanje procesov, ki se dogajajo v spolnosti, ob spočetju, v nosečnosti, med porodom. Ta področja naše človeškosti so zgovorna manifestacija našega splošnega stanja zavesti. Kar se dogaja na področju spolnosti, spočenjanja, nosečnosti, rojevanja in vzgoje, je prikaz zmožnosti človeškega bitja za uvid vase.

Kot nam pričuje knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače, je bila spolnost naših prednikov nekaj strašljivega. Bolj je bila podobna socialno sprejemljivemu nasilju in zlorabi, kot pa spolnosti. Moški nagon so dojemali kot izjemno pomemben in ženske so bile moškim dolžne ustreči. Ženske so bile last moških in tako so jih tudi vzgajali. Toda ženske pogosto niso zdržale toliko spolnega nasilja in so naredile vse, da bi se lahko “spolnim odnosom” izognile. Milena opisuje primer ženske, ki je po porodu šla k sosedi, kajti nenasiten mož jo je želel “naskočiti” takoj po porodu. 

Spolni odnos je trajal nekaj minut, toliko, kot je bilo pač potrebno, da je fizična frikcija (drgnjenje) povzročila, da se je moški izlil. Ženski orgazem je bil nepoznan, prav tako so verjeli, da za spočetje ni bistven (stari Kitajci so na primer učili, da je za spočetje potreben orgazem obeh partnerjev), bistven je le moški orgazem. Pravzaprav se je kakršenkoli ženski spolni užitek dojemal kot hud greh in ženske so se bile dolžne pri župniku spovedati, če so le pomislile na užitek ali imele takšne sanje. Spolni odnos je bil za ženske boleč, kajti sestavljen je bil resnično le iz penetracije. Ženske so si med seboj delile modrosti, kot so nasvet, da pomaga, če se ženska vsak večer “tam spodaj” namaže z mastjo, da penetracija manj boli. 

Moški spolni nagon je bil tako nenasiten, da spolne zlorabe otrok, incestna spolnost, spolno občevanje z živalmi niso bili neznani, na nek način so bili del kulture. 

Kakšen razkroj občutljivosti! 

Ženski orgazem je za spočetje prav tako pomemben kot moški. Ko ženska doživi orgazem, se maternica začne rahlo krčiti (to povzroči hormon oksitocin, ki se v večji količini sprosti med orgazmom; to je tudi hormon, ki povzroča porodne popadke) in s tem krčenjem potiska jajčece navzdol po jajcevodu proti maternici, s čimer olajša spočetje (spermiji imajo do jajčeca krajšo in lažjo pot). Poleg tega povsem fizičnega aspekta je pomemben tudi psihološki. Vemo, da se občutki, čustva, misli, stanje zavesti staršev ob spočetju usidra v spočeto bitje. Kakšno sporočilo se usidra v spočeto bitje, če je mama neizpolnjena, morda zaradi nezadovoljenosti čuti tudi tesnobo, ima občutke neslišanosti, neupoštevanosti…? 

Nadalje: spolna energija na fizičnem nivoju povzroči sproščanje hormona oksitocina (že omenjenega), ki je na vedenjski ravni hormon ljubezni, zaupanja, povezanosti, intimnosti. Ko se sprošča v obeh partnerjih (kar pomeni, da morata oba čutiti spolno energijo), ta hormon med njima ustvarja občutke povezanosti, enosti, intimnosti. Na duhovnem nivoju pomaga ustvarjati občutke enosti, globokega vzajemnega zaznavanja (za te občutke seveda ne zadostuje le oksitocin, ampak tudi pravo stanje zavesti). Če je torej enemu od partnerjev odvzeta možnost izkušati učinke oksitocina (poenostavljeno rečeno), se med partnerjema ne more stkati ta globoka vez. Brez te vezi pa je spolnost bolj zloraba, kot kaj drugega. Tudi če se zgodi z navideznim “pristankom” obeh vpletenih. In pristanek se je vedno zgodil, saj se moškemu nihče ni upal upirati, ne žena, ne otroci, ne dekle, ne hlapci. 

Spočetje je bilo daleč od zavestnega. Uravnavanje spočetij na kakršenkoli način, tudi z vzdržnostjo, je bil greh. Župniki so ženske velikokrat okarali, češ, ali ne “spuščajo” svojih mož v posteljo, da že tako dolgo niso zanosile. Norma je bila en otrok na leto. Ženske so rodile tudi po dvajsetkrat, saj je bila smrtnost novorojenčkov in mačkov velika. To neprestano spočenjanje in rojevanje je ženske prerano izčrpalo in postaralo. Zdaj vemo od kod izhaja ta prisiljenost v neprestano rojevanje – iz želje fevdalcev, posvetnih in predvsem cerkvenih, pridobiti čim več delovne sile, ki bo zaradi nehumanega življenja tudi dovolj moralno uničena, da bo lahko vodljiva. Zaradi te prisiljenosti ženske in moški otrok niso dojemali kot “božji dar”, temveč kot “božjo kazen”. Vsak otrok je predstavljal še ena lačna usta več, ki jih bo potrebno nahraniti. Ta odnos se je seveda močno poznal na odnosu do otrok in načinu vzgajanja

Porod je kontinuacija spolnosti. Porodna energija pripada le mami, očetu in otroku. Je energija, ki si jo med seboj delijo in jih povezuje, tako kot spolna energija povezuje človeka, ki si jo delita. Razkroj občutljivosti je povzročil ogromno nasilja, ki so ga deležne družine med porodom; pred industrializacijo obporodne oskrbe kot smrtna nevarnost poroda, po njej pa kot medikalizacija poroda.

Porod je kontinuacija spolnosti. Porodna energija pripada le mami, očetu in otroku. Je energija, ki si jo med seboj delijo in jih povezuje, tako kot spolna energija povezuje človeka, ki si jo delita. Razkroj občutljivosti je povzročil ogromno nasilja, ki so ga deležne družine med porodom; pred industrializacijo obporodne oskrbe kot smrtna nevarnost poroda, po njej pa kot medikalizacija poroda. Še več čudovitih fotografij rojevanja v dvoje v tem ALBUMU.

Porod – knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače popisuje, kako je bil porod sicer lažji kot dandanes, saj so bile ženske fizično bolj fit in njihova telesa s tega vidika bolj pripravljena. Smrtnost otrok in mater pa je bila vseeno višja, večinoma zaradi poporodnih krvavitev. Ali to pomeni, da smo bile ženske ustvarjene nepopolne, nezmožne zdravo roditi? Seveda ne! Le zgrešili smo, zaradi razkrojene občutljivosti, pravo naravo poroda, tako kot večine drugih procesov.

Skrivnost poroda je, da je kontinuacija, torej nadaljevanje, podaljšek, spolnosti. Porod je globoko spolno dejanje. Tako kot spolni odnos vodi spolna energija (ki je lahko primitivna, krčevita, agresivna, ali pa sublimirana, subtilna, energizirana, duhovna), tako tudi porod vodi porodna energija, nekakšno porodno vzburjenje (ki je lahko krčevito ali pa bolj sublimirano). Ta energija pripada mami, očetu in otroku. Namenjena je njim trem (ali v redkih primerih njim štirim, petim, če se rojevajo dvojčki, trojčki :)), da jih poveže v intimno celico, da stke med njimi trdne vezi ljubezni. Kakršnokoli vmešavanje v to energijo (kar se na veliko dogaja v sodobnem porodnem sistemu, ki mu vlada medikalizacija in vdiranje v porodno telo in porodno energijo z namenom “nadzora”) preprečuje energiji, da bi te, ki jim pripada, uspešno povezala.

Seveda tudi pred vmešavanjem medikaliziranega sistema porodna energija ni mogla opraviti svojega dela. Odnosa med žensko in moškim ni bilo. Med njima ni bilo nikakršne izmenjave spolne energije, kaj šele porodne energije. Zato se je tudi izoblikovalo napačno prepričanje, da porod spada v ženski krog, da moški pri porodu nimajo kaj iskati. To prepričanje se v rdečešotorskem gibanju včasih širi tudi danes. 

Največja količina hormona oksitocina se med porodom izloči ob porajanju posteljice, torej po porodu otroka. Če tega oksitocina ni, je možnost za poporodne krvavitve večja. In to se je tudi dogajalo. Potem pa se je pojavil umetni oksitocin, ki smo ga vsi dojeli kot rešitev žensk in otrok. V resnici smo se s tem še bolj oddaljili od bistva. Rešitev je v vračanju spolnosti in resničnega dostojanstva porodu

Tudi poporodno obdobje je bilo razobčutljeno. Od žensk se je pričakovalo, da bodo takoj začele zopet delati (po 3 dneh) in da ne bodo “lene”. Včasih so morale po porodu skuhati za družino (namesto, da bi kdo kuhal zanje). Otroke so dojemali kot “božjo kazen” in breme. Tudi Steiger in Heinsohn v knjigi Uničenje modrih žensk ugotavljata, da so se vzgojni problemi – zavračanje otrok s strani staršev – začeli takrat, ko so bile ženske prisiljene v nehuman ritem in količino spočenjanja in rojevanja. Takrat so se začela prva prigovarjanja s strani posvetnih in cerkvenih institucij k bolj humani vzgoji. Le-ta je bila prej samoumevna, saj so imeli ljudje le toliko otrok, kolikor so jih bili zmožni preživeti in ljubiti. V času preganjanja čarovnic se je pojavil tudi fenomen sirotišnic, ki ga prej niso poznali. Seveda, le kdo je bil tako dober, da je ustanavljal sirotišnice? Tisti, ki problem v prvi vrsti povzročil – Cerkev. Od preganjanja naprej se je pojavila tudi navada, da so ženske puščale novorojene otroke pred pragovi sosedov, bogatih domačij, cerkva, itd. Tudi tega problema prej ni bilo v tako velikem obsegu. Še ena posledica preganjanja čarovnic so bili brezdomni otroci. Milena Miklavčič v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače opisuje fenomen hlapcev in dekel na Slovenskem, “odvečnih” otrok, ki so morali zaradi revščine oditi “služit”, večinoma zgolj za hrano in streho nad glavo, plačilo v oblekah ali denarju je bilo že luksuz.

Milena popisuje tudi ogromno otroške žalosti in stiske zaradi pomanjkanja nežnosti, objemov, pohval. Mnogo otrok je na samem jokalo zaradi nezaznanosti, neslišanosti in pomanjkanja nege in če so jih pri tem zalotili, predvsem očetje, so jih zmerjali z mehkužci, včasih natepli (da bi dobili trdo kožo), itd. Očetje so bili do svojih otrok še bolj grobi kot mame (ki so velikokrat na skrivaj z otroci podelile kakšno nežnost), pogosto niso vedeli imen vseh svojih otrok, otroke so doživljali kot breme in kot surovino – včasih so bili veseli, če je kakšen umrl v nežnih zgodnjih letih – ena lačna usta manj! In tako ali tako – narediti novega je nekaj najbolj preprostega, pa še prijetnega

Ponovno prebujanje naše občutljivosti, intuitivne zaznave, podpira naše vračanje v naročje Matere. Matere Zemlje in Božanske Matere. Mati je božanski princip senzitivnosti in ko ponovno prebudimo zavest o Njej, ko ji dovolimo, da začne ponovno delovati v naših življenjih, nas nagradi s prebuditvijo naših resničnih zmožnosti, naše resnične človeškosti. slika: Moonxels

Ponovno prebujanje naše občutljivosti, intuitivne zaznave, podpira naše vračanje v naročje Matere. Matere Zemlje in Božanske Matere. Mati je božanski princip senzitivnosti in ko ponovno prebudimo zavest o Njej, ko ji dovolimo, da začne ponovno delovati v naših življenjih, nas nagradi s prebuditvijo naših resničnih zmožnosti, naše resnične človeškosti.
slika: Moonxels

Vračanje k občutljivosti

Da bi se občutljivost povrnila, mora najprej počiti trdni oklep neobčutljivosti. To pa je boleč proces (vsako pokanje nečesa trdega je boleč proces). Kajti zakaj smo neobčutljivi? Zaradi neke bolečine v naših globinah, ki nam ne dovoli zaživeti, ki nas zasužnjuje in sili v delovanje v reakciji nanjo. Kadar delujemo iz te bolečine, iz te zamere, smo neobčutljivi za stvarnost, za druge. Na druge, na svet, na stvarnost projiciramo svojo bolečino. 

Zakaj morilec mori, zakaj posiljevalec posiljuje, zakaj cerkovnik pobija čarovnice in zakaj potem čarovnica Ana besni čez cerkovnika? Iz bolečine. Slovenski kmet, ki je naskakoval svojo ženo vsak dan 5 minut, medtem ko se je njej bledlo od bolečine, je bil sam otrok spočet v isti bolečini, v isti neslišanost, razobčutljenosti, ker so tudi njega starši videli kot breme, kot kazen božjo in se temu primerno tudi obnašali do njega.

Naša kultura je kaznovalna kultura. Deviantna vedenja kaznuje – z izločanjem, z zaporom, z zaničevanjem, usmerjanjem studa proti deviantnemu človeku. Seveda ne pravim, ukinimo zapore – v akutni fazi je posiljevalca treba umakniti na varno, da ne išče novih žrtev. Toda kazen ga ne bo spremenila, ne bo pozdravila te grozne bolečine v njegovi duši, ki ga žene k tem groznim dejanjem.

Hudič nas uklešči, zasužnji z verigo. Ta veriga je naša bolečina, ki čaka v naši notranjosti, bolečina, iz katere se poraja zamera, ki zmotno išče zadoščenje v maščevanju, namesto v notranji preobrazbi in ozdravljenju.

Hudič nas uklešči, zasužnji z verigo. Ta veriga je naša bolečina, ki čaka v naši notranjosti, bolečina, iz katere se poraja zamera, ki zmotno išče zadoščenje v maščevanju, namesto v notranji preobrazbi in ozdravljenju.

Velika Arkana Hudič v Tarotu prikazuje točno to psihično situacijo – biti suženj lastne bolečine in zaradi pomanjkanja uvida, zavesti, verjeti, da je maščevanje, povzročanje bolečine krivcu ali nekomu, na katerega projiciramo svoj bes, rešitev za naše ozdravljenje. Toda ni.

Ponovno prebujanje občutljivosti, ki je kot prodor kalčka skozi kaljeno seme, kot razdevičenje device, nekaj tako ranljivega in intimnega, zahteva notranje ozdravljenje, notranjo transformacijo. Tako na individualni kot na kolektivni ravni. 

Vprašajmo se, zaradi katerih ran ostajamo trdi? Kaj bo zares zacelilo naše rane

Tu vstopi Milost Božanske Matere, njena rahločutna Ljubezen in Nežnost, njena neskončna plodnost, ki večno obnavlja našo nedolžnost

Razcvetimo se kot lotusovi cvetovi v naročju Božanske Matere! 

Preostali članki,  ki se ukvarjajo s poganstvom kot poti vračanja k občutljivosti:

Poganstvo in ženska duhovnost

Duhovni instinkt in ženska duhovnost

Hčerke očetov – fizične, psihološke in duhovne posledice zanikanja ženskosti

Sram, krivda in duhovna izkušnja 

© Ana Drevenšek

Hvala Marko Vide, za navdih za zadnji del članka! 

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš razkroj občutljivosti? Na kakšen način zaznavaš ta proces v sebi, v svetu? Kakšna je tvoja pot prebujanja občutljivosti (morda skozi spremembo prehrane, načina življenja, zanimanj)? Kakšen je tvoj razvijajoči se odnos do Zemlje, do živih bitij, do svoje spolnosti? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Zadnji Materinski krog v tem ciklu v petek, 11.12., več informacij TUKAJ. 

Mesečni ženski krogi ob torkih, naslednji 15.12. 2015, več informacij TUKAJ

Delavnica Kolo Leta o energijah leta, pomembnih energetskih točkah in usklajevanju s temi energijami za začetek novega leta: 9.1.2016, več informacij TUKAJ.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Retrogradna Venera, praznovanje ljubezni in Čarovnica

afrodita

Boginja Afrodita je naše zdravo jedro, celostno in neranjeno, od koder izvira naša zmožnost ljubiti, čutno se predajati, biti globoko sproščene in sočutne. Venera je naša zmožnost občutiti notranjo in zunanjo harmonijo. Je Boginja lepote – lepota je prav v tem našem zdravem jedru, sproščenosti, navdihnjenosti, hvaležnosti, ljubljenju, sočutju in harmoniji.

Danes se je planet Venera, Boginja Afrodita, začela navidez premikati nazaj – postala je retrogradna. Retrogradnost planeta nas vabi k ustavitvi, refleksiji in razčiščevanju prostora v naši duši, ki ga planet predstavlja. Venero ponavadi imenujejo planet lepote in ljubezni, kar pa je precej poenostavljena definicija. Venera predstavlja eno od naših najbolj vitalnih psihičnih funkcij. V štiritdesetdnevnem obdobju, ki se začenja danes in se zaključi 6. septembra, bomo imeli priložnost za obnavljanja in oživljanje te psihične funkcije. 

Venera predstavlja našo zmožnost tkanja odnosov z drugimi, našo zmožnost globoke sprostitve in zaupanja življenju, svojemu telesu in svoji psihi, ki je potrebno, da bi z nekom stkali zdrav odnos. Venera predstavlja tisto polje znotraj nas, kjer deluje harmonija, usklajenost, globoka sproščenost in spokojnost. Je praspomin na blaženost v maternici, na blaženost v objemu Božanskega. Ta naša sposobnost biti sproščena, hvaležna, ljubeča, pogosto utrpi mnoge poškodbe zaradi stresa, napetosti, ki smo jih deležne, pogosto zaradi obsutosti z zahtevami, sugestijami iz zunanjega sveta. Venera je naša ljubezen do sebe. V Tarotu razvijamo, obnavljamo, spoznavamo, živimo Venero skozi Kelihe, ki so vodni element.  

Čas retrogradne Venere zato prinaša impulz, ki nas bo potegnil navznoter, v refleksijo, razmišljanje in ozaveščanje tega vitalnega dela nas, ki nam omogoča plodno ljubezen do sebe

Na partnerskem področju to ni toliko obdobje za kazanje s prstom in obtoževanje, ozaveščanje, česa vsega nam partner ne daje, ne zadovoljuje. Čeprav se partnerski nasveti pogosto usmerjajo prav v to smer, namreč ugotavljanje, ali je nek partner “pravi” za nas, je to smer, ki nas v veliki večini primerov zmede in povzroči še več bolečine. Naše plodno jedro ljubezni do sebe namreč v tem procesu ni ozdravljeno. To vsekakor ni energija Venere. Čas retrogradne Venere je zato čas za zdravljenje svojih svetlih arhetipov (Na delavnico arhetipov svetle ženskosti vabljene 24. oktobra. Informacije TUKAJ.), torej arhetipov, znotraj katerih naj bi razvijale močno in zanesljivo instinktivnost, zaupanje vase in svoje naravno sebstvo ter zmožnost zaznavanja in uresničevanja svojih potreb in želja. Retrogradna Venera je čas za obnavljanje svoje deviškosti.

Deviškost je, kot pravi Starhawk, “predati se vsem, a ne biti prodrta od nikogar”. Deviškost je stanje zavesti, ko smo globoko v stiku s svojo instinktivnostjo, intuitivnostjo, potrebami in željami in ne sklepamo kompromisov na svoj račun. Je stanje, ko delujemo iz svojega središča in iz občutenja sebe. To je naše zdravo jedro, ki se z drugim pogovarja na zdrav način. Na drugega ne projicira lastnih bolečin, temveč zaznava Venero drugega in naveže stik z njo. To je jedro, ki nam omogoča z drugim ustvarjalen, intimen, ploden odnos. 

Deviška Afrodita - Venera.

Deviška Afrodita – Venera.

Deviškost naj bi v polnosti razvile v času svetlih arhetipov ženskosti. Deviškost pred poroko pomeni, da naj bi v partnerstvo stopili v stiku s svojo Venero – svojim zdravim, čutnim, sproščenim, ljubečim jedrom. (Spolnost v stanju nedeviškosti – stanju, ko nismo v stiku s svojo hranljivo Venero, temveč smo ločeni od nje – močno vpliva na nas, ponavadi nas še globlje potisne v stanje psihološke nedeviškosti. Tudi Tantriki pravijo, da bi morali biti v celibatu, preden se podamo na pot (svete) spolnosti, kajti na (sveto) spolnost je potrebna temeljita priprava. O tem kdaj drugič.)

Venera je planet radosti naše duše in našega telesa. Je vesel planet, optimističen. Zato resnično Venerina energija prinaša razrešitve, odpuščanje, pobotanje, nasmeh, radost, ljubeznivost, sočutje, hranljivost in plodnost v odnosih. Vse, kar ni podobno temu, ne prihaja od Venere in njene retrogradnosti, temveč o našega uma, ki želi Venerino energijo držati v svojih krempljih.

Venera nas uči čutne, sprejemajoče, brezpogojne, nežne, prizanesljive, sočutne, igrive, strastne ljubezni do sebe. Ko na to ljubezen pozabimo, se to manifestira na področju zdravja, ki začne pešati (četudi to pomeni “le” slabšo vitalnost), lepote – ne v smislu estetike, temveč v smislu naše sposobnosti uživati v lepoti sebe, svojega telesa, svojega notranjega življenja, uživati v življenju in čutnosti in seveda na področju odnosov, predvsem partnerskih, ki lahko postanejo izsušena, omagana, utrujena. Venera nam z rednim obračanjem v retrogradnost pomaga, da se ne izgubimo v vrtincu pomanjkanja ljubezni do sebe, temveč nas redno (ciklično, po žensko) vabi, da jo obnovimo.

Gaia Asta pravi: “V tem obdobju lahko se lahko pobotate, saj se ponovno vračamo do enakih situacij, v katerih so nastali konflikti in te konflikte lahko tudi pozdravimo. Retrogradna Venera je tudi vračanje k sebi, vračanje k resnični ljubezni, kar pomeni, da se nekateri pari globlje povežete. Retrogradna Venera ni dobra za začetek novih ljubezenskih vez.”

oče pan mati luna“Tradicionalni spolni ideali močnega, tihega moškega, ki svoje karte drži blizu svojih prsi ter skrivnostne ženske, ki prikriva svoja čustva in se pretvarja, da je sramežljiva gredo tako daleč, da nedostopnost in skrivnostnost dojemajo kot vrlino. Toda celostna intimnost se lahko razvije le med dvema človekoma, ki se enakovredno približujeta in razkrivata drug drugemu.” S. Keen

Čas retrogradne Venere je poleg obujanja arhetipov svetle ženskosti dober tudi za zdravljenje arhetipa Čarovnice. Čarovnica je dandanes močno stigmatizirana, pogosto asociira strast. Tistemu, ki je pozabil na njeno pravo naravo, pomeni Čarovnica nevarno neukročenost, podivjanost, pomanjkanje morale in ekscentričnost. Takšna napačna percepcija Čarovnice se je zgodila zaradi strahu; ali pa morda načrtno, kajti takšna percepcija Čarovnice ženske okrade stika s svojim zdravim, Venerinim jedrom

Čarovniška, magična tradicija pa je v resnici tradicija praznovanja življenja. Je tradicija globokega spoštovanja do človekove integritete in celostnosti. Spoštuje užitek, ne kot stvar, ki si jo vzamemo, temveč kot ključno vitalno funkcijo človeške psihe in telesa, ki omogoča človeku celostnost, živost in razvoj. Je tradicija, ki časti Naravo in se poglablja v razumevanje njenih ciklov in zakonov, da bi na ta način v človeku ustvarila še bolj poglobljeno celovitost.

Na krogu materničnega petja v petek, 17. julija, smo pele z arhetipom Čarovnice. Krog je zbudil v nas občutek radosti, praznovanja, lahkotnosti in ljubezni do sebe, zbudil pa se je tudi strah (pri eni od udeleženk), ki izvira iz napačne percepcije Čarovnice, ki vlada naši družbi. Zato smo se odločile, da udeleženke zapišejo svoja doživljanja Čarovnice in s tem pomagajo destigmatizirati ta arhetip. Spodaj sta dva zapisa: 

rdečelasa svečenica v snegu“Moj stik s čarovnico je bil zelo spontan. Poklicala me je okoli 14h in ob 17.30h sem že bila v njeni votlini. Kljub temi in vlagi se nisem bala. Čutila sem, da sem varna, da sem z njo. Ob njej sem začutila svojo najglobljo moc, rezervoar energije, ki nikoli ne pojenja. Doživela sem jo kot izjemno igrivo, duhovito, strastno. Zna se zascititi, svobodna je v svoji seksualnosti in se sonci naga z razprtimi nogami in prsi kaže Luni. Ljubi dotikanje svojega telesa in v tem najde neizmeren užitek.
Ne pozna sramu, ne boji se ranljivosti, dolgo zre v oči in pogleda globoko v dušo. Mirna je in žareča.
Jezna in silovita, ko se ji zgodi krivica.
Pove in zakriči, ko tako čuti.
Podrgne se in zaprede, ko ji paše.
Pleše z divjimi lasmi, se bolj divjo maternico, zvija boke in hrbtenico, tolče s stopali.
Ko je si oblize vse prste in poliže tudi krožnik.”

© Anja Prusnik

“Že kmalu po tistem, ko me je glas Eve Lune ponesel v drug svet, sem ob stiku s Čarovnico vedela, da se srečujem s prijateljico, ki sem jo dolgo časa pogrešala. Že dolgo me je klicala in zdaj je njena prisotnost prebudila tisti del moje duše, s katerim sva povezani že od pradavnih časov, ko še ni ‘zaznamovana’.
Čarovnice nikoli nisem dojemala kot nekaj slabega ali zloveščega, vedno me je privlačila. Na tem srečanju mi je prinesla svetlobo. Nahranila je mojo dušo, žejno njenih skrivnosti. Zaplesala je okoli mene svoj igrivi ples in mi dala odgovore, ki so bili ves čas nekje blizu, a so čakali na svoj trenutek.
Obžarila je mojo maternico in jo osvobodila spon, ki so me povezovale s preteklostjo ter ji povrnila čutnost, na katero sem skušala v zadnjem času pozabiti.
In ne nazadnje, povezala me je s sestrami, s katerimi sem delila to izjemno izkušnjo. Res je bilo nekaj posebnega in vesela sem, da se je vse odvijalo tako, kot se je! 🙂 “

© Maja Kravanja

Drage Ženske, želim vam plodno in osvobajajoče obdobje retrogradne Venere, ki je pred nami. Naj obudi našo zmožnost praznovanja sebe in sočutja do samih sebe in naših bližnjih. Naj osveži naš srčni izvir ljubezni, naj bodo njegove vode bistre, sveže in žive. Naj nam prinese globoko harmonijo, znotraj in zunaj. Rdeči Šotor je vedno tu, za vas, kadar potrebujete uteho in podporo, kadar se oglasi um, ki prepreči optimizmu Venere, da bi prinesla odrešitev. 

Bližajoči se dogodki v Rdečem Šotoru:

Četrtek, 30.7.2015: Predavanje in ženski krog – Ženske gradijo za ženske. Več informacij TUKAJ

Olgina predstavitev bo temeljila na podlagi izkušenj dela z naravnimi materiali v gradnji pri različnih projektih v Evropi. Slikovno bodo predstavljene najbolj priljubljene tehnike naravne gradnje. Pridobile boste znanje o materialu in nekaj osnovnih vzorcev in pravil, ki so pomembni pri gradnji iz naravnih materialov. Pogovorile se bomo tudi o potrebi po prostoru za odmik, nujnih lastnostih primernega prostora ter o stigmi in kontekstu samote ženske v sodobni družbi.

Petek, 31.7.2015 ob 17.30: Ženski krog materničnega petja z arhetipom Modre Ženske. Več informacij TUKAJ

Tokrat, 31. julija, spoznavamo arhetip Modre Ženske. Modra Ženska je arhetip mojstrstva. V sebi vsebuje izkristalizirano modrost vseh prejšnjih arhetipov. Preden se prelevi v Temno Mati (ki že postaja Hči) in se popolnoma umakne vase in proti portalu med svetovi, je Modra Ženska še na voljo družbi, za vodstvo, nauke, vzor. Modra Ženska je arhetip prave mere, pravičnosti, spontane in preproste intuitivnosti. Je mogočen arhetip. Predstavlja samozavestno, utelešeno in spokojno žensko modrost. Samo je. Ničesar ne ponuja, a izžareva toliko, da se mnogi obračajo k njej. Čeprav je prisotna v svetu, že prisluškuje nagovorom Prehoda. Vse ženske imamo v sebi seme Modre Ženske, ne glede na starost. Če jo skozi svojo cikličnost sprejemamo, se lahko v zrelih letih razcveti v mogočno Modro Žensko! Več pa na delavnici!

Branje ženskega Tarota, otvoritvena cena 20€, PODALJŠANA do 15. avgusta, Marijinega dneva. V Naravi, pri tebi doma in po novem tudi po SKYPE-u

Sepmtebra se začne nov cikel Materinskih krogov. Več informacij TUKAJ.

Oktobra in novembra ponovno sklop delavnic arhetipov svetle in temne ženskosti. Več informacij TUKAJ

© Ana Drevenšek 

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Duhovni instinkt in ženska duhovnost

Polna Luna v Strelcu

Danes ob 18.21 nastopi polna Luna v Strelcu. Strelec je znamenje širine. Širine v vseh oblikah. Telo naredi podobno Veneri, obilno v svoji plodnosti, gostoljublju, radosti, sočnosti. Duha naredi visokoletečega, globoko dojemljivega, sprejemljivega. Zato pravijo tudi, da je Strelec znamenje religije, filozofije. Le-te naj bi bile izraz veličine duha, skupek izkušenj in spoznanj duha. Vendar religije in filozofije pogosto postanejo dogmatične, okostenele, same sebi namen, najhuje pa – postanejo orodje neke gospodarsko-politične ideologije, gibanja…

Toda Strelec je znamenje esence religije in filozofije – tiste žive esence, ki omogoča duhu, da živi, zaznava, doživlja, ozavešča, spoznava, razume, se širi. Polna Luna želi lastnosti Strelca obelodaniti. Pokazati čisto vsak skrit kotiček njegove energije, popolnoma razkriti njegovo sporočilo. Njen namen je, da ozavestimo pomen Strelca, da osvetlimo dele v duši, ki mu pripadajo.

Duhovni instinkt izhaja iz notranjosti, je univerzalni, večen del naše psihe. Bojimo se mu prisluhniti, saj smo bile pogojene v strah pred notranjim glasom in obračanje na zunanjo avtoriteto.  slika: Ignacio Serrano

Duhovni instinkt izhaja iz notranjosti, je univerzalni, večen del naše psihe. Bojimo se mu prisluhniti, saj smo bile pogojene v strah pred notranjim glasom in obračanje na zunanjo avtoriteto.
slika: Ignacio Serrano

Duhovni instinkt

Zato želim današnji članek posvetiti osvoboditvi (kar počne polna Luna) resnične esence religiozne/duhovne izkušnje v nas ženskah (kar nam omogoča Strelec). Dandanes smo ženske (in tudi moški!) precej “zamašeni” (zademfani, bi rekla draga Sestra Eva Luna) v tistem centru, ki se mu reče “duhovni instinkt”. Tisočletja so se namreč neke sile (saj vse vemo, katere) trudile, da bi se ta center zademfal. Tisočletja smo bile učene (in učeni), da je duhovnost izvira iz zunanjosti, od neke avtoritete, ki potrdi, kateri občutki, izkušnje so pravilni in kateri ne; ki predpiše nauke, v katere je potrebno verovati (!), ki celo sankcionira, kaznuje vse, ki si drznejo tej avtoriteti zoperstaviti (na žalost vemo, da so bili pregoni heretikov – na primer Katarov, sledilcev Starih Poti (“poganov”), itd – orodja za centraliziranje oblasti, za izločanje gibanj, ki bi odjemala sledilce instituciji, ki si je priborila najmočnejši položaj. Torej na prvem mestu NI bilo resnično preganjanje določenega nauka. Tako so stvar dojeli verjetno le preprosti ljudje in zagnani in naivni člani institucije, katerih zavest ni prodrla do spoznanja resničnih interesov svoje institucije). 

Zaradi te “zamašenosti” se močno bojimo prisluhniti svojemu duhovnemu instinktu in slediti temu, kar nam pravi. V naših kosteh še živi spomin na preganjanje, ko smo poslušali svoj duhovni instinkt. Pogosto je naša pogojenost tako močna, da se morda znebimo vpliva avtoritarnega monopola ene institucije, pa le začnemo slediti nekemu drugemu nauku. Toda v resnici se ni zgodilo nič – naš duhovni instinkt še vedno ni prebujen – le svojo pogojeno sledljivost (nenaravno sledljivost!) smo preusmerili k drugi avtoriteti. 

Današnji članek zato posvečam obuditvi našega duhovnega instinkta in obuditvi naše naravne neustrašnosti. Ženske, čas je! 

Pred nekaj dnevi sem brala zelo zanimiv članek Cynthie Garrity-Bond (feministične teologinje in socialne eticistke) o fenomenu na Irskem; o sprejetju zakona za istospolne poroke v državi, kjer se več kot 80% prebivalstva istoveti za katolike. 

Cynthia je omenila zanimiv koncept, ki je prebudil mojo pozornost. Sensus fidei. To je koncept v krščanski teologiji, ki pomeni nekako “razum verujočih”, “smisel verujočih”. Mednarodna teološka komisija ga definira kot: “Sensus fidei je neke vrste duhovni instinkt, ki omogoča verujočemu, da spontano presoja, ali je določen nauk ali praksa v skladu z Evangelijem in apostolsko vero. Globoko je prepletena z vrlino vere samo; teče od in je v lasti vere. Primerja se z instinktom, saj v osnovi ni posledica razumskega preudarjanja, temveč je spontano in naravno védenje, neke vrste zaznava (aisthesis).”

Cynthia pravi, da se je na Irskem tak izid lahko zgodil le zato, ker so tamkajšnji kristjani vklopili svoj sensus fidei. Seveda lahko sensus fidei interpretiramo na mnoge načine. Predpostavljam lahko, da ga Cerkev ne razlaga tako kot Cynthia. Poudarja namreč, da je sensus fidei instinkt, ki pomaga verujočemu presoditi, ali je nek nauk/praksa v skladu z Evangelijem in apostolsko vero – ki pa ju seveda določa Cerkev. Tako je sensus fidei bolj nek kriterij dobro ponotranjenega cerkvenega nauka, ne pa nekaj živega, človečnega, nevezanega na Cerkev.

Toda tako kot Cynthia tudi jaz v sensus fidei vidim resnični duhovni instinkt, ki je univerzalen in ga poseduje vsak človek. Instinkt, ki ima moč, da osvobodi vsakega posameznika iz jarma prestrašene pogojenosti, ki ima moč, da oživi! duha, očisti vid, sluh in omogoči čisto zaznavo duhovnega.

Hči očetov se mora povezati s svojo krvjo. Tako krvjo kot simbolom telesnosti, kot krvjo, ki je simbol celovite, avtentične ženskosti, božanske ženskosti. slika: Liza Paizis

Hči očetov se mora povezati s svojo krvjo. Tako krvjo kot simbolom telesnosti, kot krvjo, ki je simbol celovite, avtentične ženskosti, božanske ženskosti. slika: Liza Paizis

Hčerkam očetov

Ta članek je še posebej posvečen ženskam, ki se identificirajo s krščansko (ali drugo) vero, toda v sebi čutijo ščemenje duhovnega instinkta, ki jim govori, da je v njihovi veri premalo prostora za žensko, Žensko in Boginjo. Zavedam se, da je ta proces začetka poslušanja svojega duhovnega instinkta znotraj ustanove, kot je Cerkev, težak, lahko boleč, lahko se zdi skoraj nemogoč. Morda se zdi na začetku celo bogoskrunski! John P. Dourley, katoliški duhovnik in jungovski psihoanalitik je o težavnosti in bolečini tega procesa povedal: “Če in ko je fanaticizem presežen, rezultati niso vedno zgolj blagodejni. Izgubi kakršnekoli tolažbe, ki jo je do zdaj ponujala tako imenovana vera, lahko sledijo vzorci depresije in praznine, čeprav je paradoksno depresija pogosto spremljana z besom nad žrtvovanji dvomljivemu Bogu te vere in njegovim ostrim moralnim zahtevam, ki so zdaj občutene kot sovražne polnemu izrazu človeškega življenja in duha. Ko nekdo zaupa neki religiji in nato začne postajati bolj zavestno bitje, ko trdo dela, da bi častil simbole in obljube te religije, in v tem procesu postane zavesten temačnosti te religije, kar se prevede v občutek izdanosti, je jeza naravni odziv. Vendar jeza zahteva dejanje razrešitve.

Seveda je posvečen tudi drugim hčerkam očetov. Kajti, nikakor ne želim sporočiti, da le ženske, identificirane z abrahamskimi ali drugimi podobnimi religijami, potrebujejo uvide o duhovnem instinktu. Potrebujemo jih hčerke očetov vseh vrst. Vse ženske v sodobni družbi smo hčerke očetov. Kajti moško-osrediščena miselnost in filozofija sta prepojila vse aspekte našega življenja – znanost, družbene vrednote, vrednote medosebnih odnosov, dojemanje vzgoje, itd. Tako smo bile vse subtilno vzgojene v moško-osrediščen model. Tudi če je naša družina že generacije nazaj zapustila patriarhalno religijo ali zavrnila njene do žensk, življenja, narave sovražne poglede, so na psihološkem nivoju še zmeraj ostanki patriarhalnega mišljenja. Ženske smo tako na primer vzgajane v prepričanje, da je intelektualizem superiorna dušna sposobnost, da naša cikličnost in druga stanja zavesti niso pomembna, ali pa so celo infantilna in nekoristna. Tudi takšne hčerke očetov potrebujemo meditacijo o duhovnem instinktu

Zadnjič sem razmišljala, kaj bi se moralo zgoditi, da bi Marijo Magdaleno nehali dojemati kot spokorjeno prostitutko – predvsem v krščanskih krogih. In prišla je misel, da je morda arhetip spokorjene grešnice nekako povezan s transformacijo intelektualističnih hčerk očetov. Morda je “spokoritev” Marije Magdalene tisto, kar čaka z moško energijo identificirane hčerke očetov; spokoriti se moramo pred svojo ženskostjo, pred Boginjo; ker smo jo zavračale, zasmehovale. Marija Magdalena naj bi namreč bila grešna zaradi spolne energije – največje moči ženskosti. Ko je spolna energija uporabljana za destruktivne namene, se mora “spokoriti”. Prav tako kot je pri hčerkah očetov intelekt uporabljan za destruktivne namene. Morda bo, ko se bodo ženske vrnile k svojim koreninam, čas dozorel, da v Magdaleni vidimo to, kar resnično je – duhovna učiteljica, apostolka apostolom, enakovredna Jezusu. Ko se bomo ženske vrnile k svojim koreninam, bomo stopile v svoje mojstrstvo, ki ga uteleša Magdalena. 

Slika: Emily Balivet

Skupina žensk (coven) skupaj praznuje svojo duhovnost! Slika: Emily Balivet

(Ženska) duhovnost

Duhovnost naj bi bila živa izkušnja, ne pa ideologija. Jungova glavna kritika krščanstva (in drugih “razodetij”) je, da se dojema kot ultimativno, dokončno razodetje, ki je končna resnica in ga ni moč preseči. Takšno dojemanje, pravi Jung, historično (Bog je v določeni točki ustvaril svet in to je to; v določeni točki se je utelesil in to je to; itd) ter transcendentno (Bog je zunaj stvarstva), blokira ☽🌕☾ spiraljenje ☽🌕☾ duhovnega procesa in zamaši duhovni instinkt. Še posebej za ženske je to zelo pomemben uvid.

Ženske namreč v svojem telesu in svoji psihi nosimo kodo cikliranja, spiraljenja, umiranja in prerajanja. Ko je religija zapovedala dokončnost, je sterilizirala našo vitalno psihično lastnost – cikliranje. Ko je religija zapovedala transcendentnost, je povzročila trpljenje ženskam, ki ne morejo tako preprosto kot moški ločiti telesa od duha, saj ne morejo ignorirati (duhovnih) sporočil, ki jih njihovo telo kriči! med biološko-duhovnimi prehodi menstruacije, poroda in menopavze. 

Opazila sem tudi, da Cerkev razširja mnenje, da tisti, ki niso kristjani, nimajo odnosa z Božanskim (ne verujejo v Boga). Humorni sodobno-poganski napis na to hudomušno odgovarja: “Verjamem v Boga, samo ne verjamem, da je starš samohranilec.” Ta ideja, da imajo odnos z Božanskim le kristjani, je podobna ultimativni naravi naukov abrahamskih religij. V obeh primerih gre za nekakšen monopol. Ženske torej, ki so skozi zgodovino skozi svoj duhovni instinkt doživljaje ženski obraz božanskega (o čerem govori tudi roman Rdeči šotor), so bile označene za krivoverke, grešnice. Duhovne/religiozne izkušnje ne moreš imeti, če nisi pod okriljem Cerkve! Takšno prepričanje je zares destruktivno. Jung je spodbujal kristjane, da presežejo ultimativnost svojih naukov ter sprejmemo druge duhovne poti kot enakovredne ter se od njih bogatijo. Šele tako se bo človeška duhovnost zares razcvetela v vsem svojem bogastvu. 

Bog Boginja Yin YangBožansko – Oče ali Mati ali oboje? 

Ena od stvari, na katere opozarja duhovni instinkt, je, da je Bog v abrahamskih religijah personalističen (je oseba) in je moškega spola (o njem se vedno govori v moškem spolu). Zakaj? Zakaj je Bog moškega spola? Ali to govori o večvrednosti moškega? Jada Pinkett Smith (žena igralca Willa Smitha) je od 12-letne deklice dobila vprašanje: “Gospa Jada, ali mislite, da bodo deklice sploh kdaj tako pomembne kot fantje, glede na to, da je Bog moški?” Kako bi odgovorili takšni deklici zdravorazumsko (ne s koncepti “svete nerazumljivosti”, ki jo je Jung zaznal v prevladujoči konzervativni dogmatični krščanski teologiji), iz tistega mesta v duši, ki je sensus fidei (duhovni instikt)? 

Osho je o tem, katerega spola je Bog, povedal tole: “Ko oseba globoko meditira in se razsvetli, postane mati. Buda je bolj podoben materi kot očetu. Krščanska asociacija na besedo oče ni najbolj relevantna, niti lepa. Klicati oče Božansko zveni malo mačistično. Če obstaja Bog, je lahko le mati, ne oče. Oče je nekaj zelo institucionalnega. V naravi oče kot tak ne obstaja. Če vprašaš kakšnega lingvista, ti bo povedal, da je beseda stric starejša kot beseda oče. Strici so obstajali prej, saj nihče ni vedel, kdo je oče. Institucija očeta se je v človekovem življenju pojavila, ko se je vzpostavila zasebna lastnina. Je zelo krhka in lahko vsak čas izgine. Družba se spreminja in ta institucija lahko izgine kot so izginile že mnoge druge. Vendar bo mati ostala, ker je naravna.”

Materinski zdravi razum 

Mnoge duhovne feministke našega časa se strinjajo z njim. Rebecca Boon ugotavlja, kako je večina feministk zgrešilo, ko je tako strastno zavračalo materinstvo in prišlo celo do takih absurdnih zaključkov, da je ženski njena lastna biologija sovražna in jo je treba preseči. Materinstvo je ena največjih moči ženske, pravi Rebecca! Človeštvo v resnici ni razdeljeno na moške in ženske, temveč na matere in sinove. Kajti vsaka ženska je (vsaj potencialno) mati in vsak moški je sin matere, drugače ne more biti, pravi Rebecca Boon. Tudi Sara Ruddick, avtorica knjige Maternal Thinking (Materinsko razmišljanje) ugotavlja, kako globinski psihološki vpliv ima materinstvo na žensko oziroma na vsakogar, ki opravlja materinsko delo. Pravi, da skozi materinstvo razvijemo zmožnost realnega, praktičnega razmišljanja, odgovornost, zmožnost svoje mišljenje povezati s čutenjem (ne več misliti ločeno od čustev, občutkov, zaznav = intelektualizirati). Zato, pravi Sara, je materinsko razmišljanje izredno dragoceno in mora postati bolj vključeno v sodobno družbo – vključiti se mora v politično odločanje, itd, saj je materinsko razmišljanje lahko zares dojame pojme, kot so odgovornost, skupno dobro, itd.

Ženska je počelo stvarstva, ženska rojeva. Ženski um je skozi materinsko delo preobražen, postane izjemno močna sila ljubezni in zdravega razuma. Materinsko mišljenje je temelj družbe in lahko je njen rešitelj.

Ženska je počelo stvarstva, ženska rojeva. Ženski um je skozi materinsko delo preobražen, postane izjemno močna sila ljubezni in zdravega razuma. Materinsko mišljenje je temelj družbe in lahko je njen rešitelj.

Barbara Walker pove o ženskem zdravem razumu (v angleščini “common sense”, kar izhaja iz latinske besede “sensus”, ki je del besedne zveze “sensus fidei”) tole: “Spomniti se moramo, da je bila v starodavni matriarhalni miselnosti, ki jo lahko obnovimo skozi mite in legende, Boginja razumljena kot edini izvor urejenega, logičnega razmišljanja. Iz njenih intelektualnih daril ženskam so se rodile discipline, kot so matematika (kar dobesedno pomeni “materinska modrost”), koledarji (izvorno Lunini in menstrualni koledarji), sistemi meritev, glasbene in pesnitvene oblike, arhitekturne tehnike in mnoge druge vede za delo z umetnostjo in naravo. Starodavna grška beseda diakosmos, ki pomeni sistem reda, ki ga je v prvotni kaos vnesla Boginja (Dia), dokazuje prepričanje starodavnih ljudi, da je bila racionalnost utelešena v prvi učiteljici vsakega otroka – mami. Mit iz Indije nakazuje, da so zgodnji ljudje verjeli, da ženska sposobnost rojevanja izhaja iz superiorne ženske veščine razvijanjamerilnih sistemov.
Celo judovsko-krščanska diabolizacija Matere Eve je zadržala zaznavo Svetovne Matere kot izvora razsvetljenja za vse človeštvo, čeprav je Eva morala zavrniti ukaz patriarhalnega Boga, da bi pridobila znanje, ki ga je Bog želel skriti pred človeškimi bitji.
Kasneje so patriarhalne družbe želele pomanjšati ženski intelekt tako, da so ga imenovali instinktivni, nezavedni, iracionalen. Čeprav so prepoznavali natančno žensko zaznavanje, so ga moški zavrgli s precej zaničljivim izrazom intuicija, namesto da bi ga poimenovali z njegovim pravim imenom inteligenca. Ne glede na to, kako pogosto so ženske pokazale, da so sposobneracionalnega razmišljanja ali celo sposobnosti prodiranja skozi bolj iracionalne moške konstrukte z ostrim robom zdravega razuma, je bilo ženskim umom dopuščeno le čustvovanje, ki naj bi zapolnilo prostor z manj uma. To je bil še en primer prekletstva z medlo pohvalo. Pravzaprav so patriarhalne kulture zgradile svoje praktične dosežke na dosežkih zgodnejših, žensko-osrediščenih skupin in moški filozofi so vnesli v filozofijo več nerazumskosti, kot ne. Na primer, nobena družba ni bila bolj nespametno vraževerna ali bolj naivno lahkoverna od krščanske Evrope v obdobju, imenovanem Doba Vere, ko so bile resnice spoznane samo skozi besedilaočetov in je bila eksperimentalna znanost dojemana kot hudičevo delo.
Ob zori zgodovine je bil zdrav razum izmaličen s konceptom patriarhalnih bogov kot univerzalnih staršev, kljub njihovi nezmožnosti rojevanja. Miti kažejo, da so imele zgodnje civilizacije s tem konceptom težave. Ljudje niso sprejeli takšnih božanstev, dokler ni bilo več stoletij posvečeno propagandi duhovnikov. Celo potem so bili potrebni besedna izkrivljanja in namenskinelogični paradoksi, da bi se vzpostavilo čaščenje bogov, ki so žalilipragmatično dojemanje resničnosti preprostega človeka.” 

Ženske se moramo spomniti tega zdravega razuma (sensus). Ženske se moramo spomniti, da že ves čas, že celotno zgodovino, na temelju svojih zdravorazumskih spoznanj in dejanj nosimo celotno človeštvo. Spomniti se moramo, da so sinovi mater in njihovi intelekti ponoreli zato, ker so mame v določeni točki pozabile, da je njihovo mišljenje temelj družbenosti. Spomniti se moramo, da zrel, prvinski, Zemljo-ljubeč in Žensko-čaščeč moški postane takšen, ker se njegova mati zaveda pomena svojega materinstva.

Marija Magdalena izžareva arhetipsko celovito ženskost. Kdaj bo naša družba zrela, da jo sprejme? slika: Lindsey Hardin Freeman

Marija Magdalena izžareva arhetipsko celovito ženskost. Kdaj bo naša družba zrela, da jo sprejme? slika: Lindsey Hardin Freeman

Yin Yang in feministične kristjanke 

Barbara Walker gre vseeno malce predaleč, da kar naravnost pove, da bi moral svet biti matriarhalno urejen, da bi ženske-matere morale nadzorovati moške (s tem se strinja tudi Rebecca Boon), Božansko bi seveda bilo samo in edino Bognja, Ona in tako na svetu ne bi bilo težav! To bi le bila zamenjava zatiranja žensk z zatiranjem moških. Spola ne obstajata zato, da bi bil eden več vreden od drugega. Podoba moškosti in ženskosti, ki je najbolj v skladu z duhovnim instinktom, je starodavna kitajska podoba yin-a in yang-a, ki se zlivata drug v drugega, sta eno. Drug brez drugega ne moreta, drug drugega porajata. Sta popolnoma enakovredna. 

Tako je tudi Božansko yin in yang, Bog Oče in Boginja Mati. Je Misterij te čudovite združitve, ustvarjalnega sodelovanja dveh principov – moškega in ženskega. Ženski je bil skozi zgodovino izbrisan. Nastala je teologija (“veda o Bogu”), ki nasprotuje duhovnemu instinktu. In zato se tudi znotraj religioznih institucij začenjajo dogajati premiki, ki nakazujejo na to, da se je v ljudeh aktiviral sensus fidei, ki preprosto ne trpi več nekaterih nesmislov. V krščanskem gibanju se na primer razvija teologija telesa, s katero se poskuša Cerkev počasi znebiti čistunske teologije, ki je spolnost označevala za grešno in s tem povzročala tisočletno kolektivno nevrozo, ter se približati instinktivnemu, univerzalnemu védenju, ki je bilo lastno že prvemu človeku: da je spolnost sveta. Vse več žensk znotraj krščanskega gibanja začenja slediti svojemu duhovnemu instinktu in na obrobju svojih Cerkva, včasih zunaj, ker so Cerkve še prerigidne, ali pa znotraj njih, kjer so Cerkve odprte, začenjajo sponzanja svojega sensus fidei vključevati v njihovo teologijo. 

Tukaj je nekaj odličnih člankov za vse, ki ste v podobni situaciji. V članku Transforming the Church from Within or Without? (Spreminjati Cerkev od znotraj ali od zunaj) Xochitl Alvizo razmišlja o tem, ali je ženska, ki se prebuja, sploh še lahko kristjanka. Ali lahko ženska, ki se povezuje s svojo avtentično ženskostjo, sploh še sprejme religijo, katere nauki in prakse so bili skozi zgodovino patriarhalni? Xochitl ugotavlja, da se ni potrebno odločiti, temveč slediti svoji intuiciji. Cerkev se namreč uspešno preraja tako zaradi tistih, ki ostanejo, kot tistih, ki odidejo. S podobnim razmišljanjem se ukvarja v članku Be-ing in the Church (Biti v Cerkvi). Gina Messina-Dysert se v članku Is it a Feminist Act to Stay in a Patriarchal Tradition? (Ali je ostati v patriarhalni instituciji feministično dejanje?) ukvarja prav s tem vprašanjem. 

Seveda je v ZDA veliko lažje v svojo religiozno skupnost vpeljati spremembe, kot pri nas. V ZDA obstaja nešteto oblik krščanstva, ki so veliko bolj fleksibilne, prelivajoče se, odprte za nove ideje. Pri nas je nekoliko težje vpeljati duhovni instinkt. A vseeno je to neizbežno za naše duševno zdravje. 

maternična povezavaArhetip, ki ga potrebujemo: Amazonka – Bojevnica, ki ustvarja varen prostor za rojevanje najnežnejšega

Ta petek se v Rdečem Šotoru združimo v varen, intimen ženski krog, da odpremo svoje maternice in pustimo glasu, da govori njihovo zgodbo. Sklenile bomo krog materničnega petja za opolnomočenje ženskega glasu. Vabljene! Izkušnja je izjemno intenzivna, izkustvena, globoko, zdravilna. Učinke obreda čutimo na fizični ravni – kot utripanje maternice, ščemenje v jajčnikih… Tokrat spoznavamo arhetip Amazonke, ki je eden bolj osovraženih ženskih arhetipov, a eden ključnih za sodobne ženske. Amazonka je Divja Ženska, obuja resnični pomen Deviškosti (ki NI spolna nedotakljivost, temveč duhovna neoporečnost in duševna neodvisnost), je Bojevnica, ki ustvarja in ščiti teritorij, znotraj katerega lahko božanska ženska energija rojeva najnežnejše… Prav Amazonko potrebujemo za aktiviranje duhovnega instinkta, ki zamašen čaka v naši duši. Potrebujemo njeno neustrašnost in varen prostor, ki ga ustvarja, znotraj katerega lahko prisluhnemo svojemu sensusu fidei. Več pa na delavnici!

© Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Rdeči šotor je prostor za vse: Ženska, ki ljubi ženske

ženski krog ples

Danes je prvi Lunin krajec v Raku. Prvi krajec odpira vrata obdobju, ko smo kot kraljice, matriarhinje, vsestranske smo, budne na vse strani, odzivne, zaznavamo impulze od zunaj in jim odgovarjamo. Povezujemo se s sestrami in brati, sklepamo vezi, dogovore, rojevamo, ustvarjamo, praznujemo, smo glasne, plešemo, pojemo, se radostimo, povsod nas je veliko, žarimo, zavzemamo prostor, smo Boginje ekspanzije.

Rak je materinsko znamenje. Rak ima okrog sebe trdno lupino, ki pa v sredini skriva najmehkejšo, najranljivejšo, najbolj čutečo, čutno in globoko sredico. Rak je znamenje najglobljih občutij, materinske zlitosti v eno, plavanja v oceanu ljubezni. Mati je tista, ki brezpogojno sprejema in ljubi svoje otroke. Le Mati zares ve, kaj je brezpogojna ljubezen. Če bi več ljudi meditiralo o Materi in ji poskušalo biti podobni, bi svet bolj utelešal svoje prirojene potenciale Raja, bi ljudje bolj izpolnjeno, poglobljeno, ganjeno in hvaležno sobivali z vsem Živim na tem planetu. 

Mati ve, da je srčika vsakogar Ljubezen. Zato ljubi razsvetljeno. Ne ustvarja razlik, je Vélika Združevalka. Je tista, ki v svojem mehkem naročju, na svojem srčnem oprsju, ustvarja izkušnjo prvobitne blaženosti.

Rdeči šotor je prostor za vse. Naše božansko je Mati, Vélika Mati. Častimo vse njene obraze in manifestacije in njeno božansko žensko materinsko energijo. Zato je Rdeči šotor prostor združevanja, enosti, iskanja in poskušanja poustvarjanja izvorne izkušnje blaženosti v materinem naročju. In ko meditiramo o Materi, o tem, kako Ona doživlja svet, kako ga Ona doživlja in ljubi, spoznavamo, kaj vse Mati vidi, ko gleda na ta svet. Vidi neskončno raznolikost. Ker rojeva neskončno raznolikost. Tisti, ki častijo božansko ženskost, Mati, se zavedajo raznolikosti na tem svetu. Kajti Mati je tista, ki rojeva. In rojeva neskončno število pojavnosti, ki so neskončno različne. Tisti, ki častijo zgolj Boga Očeta, so prikrajšani za to vizijo raznolikosti, kajti Očetova želja je vedno ustvariti polje svetlobe, linearno vizijo, ki je seveda duhovno relevantna, škodljiva pa, ko postane edina manifestacija božanskega.

Današnji članek, ki ga boste prebrale spodaj, je napisala Maruša Lenart. Čudovita Hčerka Matere. Piše o sebi, o ženski, ki ljubi ženske. Piše o tem, kako je njena izkušnja naravna izkušnja Ljubezni, spontana in blažena, kot vsaka izkušnja ljubezni. In kako postane “drugačna” šele v okolju, ki ne časti Boginjine materinskosti. Maruša nas vrne v stanje Naravnosti, ki nam ga je podarila Mati in iz katerega vsi prihajamo. Vsi mentalni konstrukti ljudi, ki interpretirajo, da je izkušnja kogarkoli zaradi kakršnekoli “razlike”, ki jo oni zaznavajo, oddaljena od Naravnosti, so le proizvodi njihove trpeče in hrepeneče ločitve od Materinega naročja, od njene brezpogojne, hranljive, večno obnovljive Ljubezni. Maruša, hvala ti, Sestra! 

indijansko sestrstvoZ naslednjimi listi obarvanimi s temi črkami, ki jim ti draga bralka/dragi bralec dovoljuješ, da se zlijejo vate, osvobajam del sebe, ki je do sedaj mirno ihtel in čakal na pravi trenutek, da ga delim tudi s tabo. Med branjem sva na nek skrivnostni in nevidni način povezana. Vsem nam pa je nekaj skupnega; vsi imamo vsakdanjo izkušnjo človečnosti, vsi vemo, kaj pomeni misliti, čutiti, ljubiti,…in vsem nam je usojeno enako; vsi imamo možnost izbire in svobodno voljo vseh odločitev. Si kreator svoje usode in samo ti izbiraš, kaj hočeš misliti, čutiti in koga ljubiti.

S ponosom in z nasmeškom na obrazu priznam, da sem ena od mnogih žensk, ki ljubimo ženske. Tako je bilo določeno, še preden sem veselo prijokala na svet. Je eno od mojih poslanstev, ki mi ga je določila višja sila za izkustvo v tem življenju. Jaz sem ga sprejela z odprtimi rokami, kljub borbam, spopadanjem, zanikanjem in neodobravanjem okolice in drugih dušic, ki se še učijo in sprejemajo dejstvo, da smo eno. Počasi te »borbene« dušice popuščajo lastni sili saj čutijo, da spopad utruja vse, ki so udeleženi v njem,  dojemajo, da jih tako ali drugače oslabi vse, proti čemur so, ker so s tem tudi proti sebi. Pot ljubezni je lepša.

In zdaj draga bralka/dragi bralec te z naslednjimi vrsticami popeljem v svet strasti, ki ga čuti ženska z žensko. Spoštujem tvoj odziv, a tu je moja perspektiva s kančkom drznosti. Pišem v sedanjosti, ker ti želim približat občutek te ženske magije. Lepo od začetka ali konca, ne vem; a vseeno z naslednjimi besedami:

lezbijki starodavni veneriNajina pogleda se spet končno srečata. Na najin obraz se nariše nagajiv nasmešek, ki ga obe neuspešno želiva prikriti. Besede nimajo več svojega pomena, niti smisla. Nadaljujeva z bežnimi dotiki, ki v telesu stopnjujejo razburljivost. Zreva si v oči in čutiva, da so najine duše korak pred nama, vodita naju, počasi. Jaz in ti, ti in jaz povezane točno v trenutku blaženosti. Gledaš me z vso poželjivostjo, ki jo je vesolje zmožno predelati v času zdaj. Jaz te s pogledom srkam vase, ti goreče vlivam vročico, ki mi jo je v dar podarila sama Boginja poželenja in strasti. Čutenje med nama se zdi višje od dovoljenega, presegava čas in prostor. Ne obstajava. Močna sila, ki narašča je predznak za eksplozijo, a ji ne dovoliva vsega naenkrat. Tvoj rahli izdih užitka v meni prebudi neutemeljeno zver…ukažem ji da naj ostane na verigi, a z vsakim tvojim dotikom zgubljam nadzor nad njo. In tvoja zbujena zver, ki silno hoče na prostost, hrepeni po še več. Kriči in prosi za usmiljenje, a ji vrat kletke še ne odkleneš. Ukažeš ji, naj še malo počaka. Medtem najini vroči telesi drzno prepleteni med seboj zgubljata boj pred vso silo nedolžnosti, vrnitve nazaj ni. Vdava se. Na milost in nemilost prepuščava vso kontrolo najinima zverinama, da se združita v akt popolnosti ekstaze, dovoliva da se osvobodita verig in kletke, postaneta eno. Zreva si globoko v oči, hočeva ujet vsak trenutek božanskega prizora. Srce bije v najinem divjem ritmu in z vsakim utripom sva bližje eksploziji. Ujete v čudežu trenutka vsemogočnosti. Presegava vse meje občutkov. Božanska moč objame najino telo. Sva vse in sva nič. Sva svetloba. Sva eksplozija.

lezbijkiTa veličastna strast, podobna izven telesni izkušnji, je namenjena vsem nam, ki  čutimo in priznavamo njen obstoj. Spolna usmerjenost je samo prizvok, ki nima nobene veze, če prisluhneš glasu svojega srca. Je kot prazna, popolnoma nepomembna nota, ki je niti ne zaznaš, če ti srce bije v ritmu melodije ljubezni in sreče. Koga ljubiti ni izbira tvojega telesa, ampak izbira tvoje duše, ki ve, da je pomemben tisti magičen občutek in ne oblika.

zdravljenje med sestramiČe življenje vseh nas, ki smo združeni na tem planetu, pogledaš iz širše perspektive, dojameš, da si vsi želimo biti ljubljeni, biti srečni; razlika je v lastni izbiri, ki te polni s tem občutkom. Dovoliti sreči, da najde pot k vsakemu od nas, je najlepše darilo, s katerim se lahko vsak dani trenutek obdarujemo med seboj. Sprejeti dejstvo edinstvenosti vsakega posameznika je ključ do lastne sreče. Bodi in dovoli biti.

In kakšno je tvoje mnenje?

Hvala Ani za idejo članka na temo ŽENSKA, KI LJUBI ŽENSKE. S tem se širi RDEČI ŠOTOR, ki je duhovni prostor, ki ga vsaka ženska nosi v sebi kot dediščino vseh žensk, ki so bile, so in bodo. To je prostor v duši, kamor se ženska lahko zateče po umiritev in po odgovor.

© Maruša Lenart 

Praznik Imbolc – čas za iniciacije

Boginja Brigid na Imbolc obsuva Zemljo s Svetlobo, z Ognjem Življenja.

Boginja Brigid na Imbolc obsuva Zemljo s Svetlobo, z Ognjem Življenja.

Jutri ob 4.45 zjutraj se v stvarstvu zopet ustvarijo posebni energetski pogoji; Sonce stopi na 15° Vodnarja, smo točno na polovici med zimskim solsticijem in pomladanskim enakonočjem. Na ta poseben dan je ves Starodavni Svet praznoval. Praznovali so vračajočo se svetlobo in toplino. Praznovali so moč Sonca, Boga in zbujajočo se plodnost in obilje Boginje.

Keltsko ime praznika je Imbolc in pomeni “v trebuhu”, kar nakazuje na maternico Boginje in nas, ki se počasi začenjamo ponovno rojevati iz nje v tem času. Imbolc je sveti dan Boginje Brigid, keltske Boginje ognja. Je Sončna Boginja, Boginja poezije, navdiha in kovaštva, zdravljenja in notranje svetlobe. Predstavlja deviški aspekt Boginje od trojice Devica-Mati-Modra Starka in s tem nenavezanost, svobodo in pionirsko moč. Na Imbolc je izbrano dekle, ki je utelešalo Kraljico Neba, izreklo dobrodošlico novemu letu. Je Boginja pravice in vladavine. 

Na praznik Imbolc so ljudje vedno prižigali kresove in posebej negovali ogenj v domačem ognjišču. Ob zori na Imbolc so tradicionalno prižgali vse luči v domu, kar simbolizira vrnitev svetlobe.

Kildare na Irskem je najslavnejši tempelj Boginje Brigid, kjer je 19 Devic, Hčera Plamena, ves čas ohranjalo Brigidin ogenj. Nobenemu moškemu ni bilo nikoli dovoljeno vstopiti v to svetišče, prav tako se 19 Devic nikoli ni združevalo z moškimi. Celo njihova hrana jim je bila lahko prinešena samo s strani vaških žensk. Ko je katolištvo zavzelo Irsko, je Brigidin tempelj postal samostan in svečenice so postale nune, ki so ohranile negovanje Brigidinega plamena. Še do 18. stoletja so prepevali pesem: “Brigit, čudovita ženska, nenaden plamen, naj nas svetlo goreče Sonce ponese v večno kraljestvo.” Preko 1000 let so njen plamen ohranjale nune in nihče ne ve, kako dolgo so ga pred njim ohranjale svečenice. Leta 1220 se je škof razjezil nad protimoško politiko samostana Svete Brigite v Kildaru. Vztrajal je, da se nune podredijo duhovnikom in odprejo svoj samostan inšpekciji duhovnika. Ko so to zavrnile in prosile, da kakšna opatinja izvede inšpekcijo, je bil škof razjarjen.  Opozarjal jih je k ubogljivosti in nato odločil, da je ohranjanje plamena poganska tradicija (kar tudi je 😉 ) in zaukazal, da se plamen ugasne. Tudi potem je Sveta Brigita ostala najbolj priljubljena svetnica na Irskem. Njen ogenj so ponovno prižgali v času vladavine kralja Henryja VIII (1509 – 1541). 

Brigid prinaša novo svetlobo. Na njenem krilu je Brigidin križ, ki pomeni 4 smeri neba, prizemljenost, stabilnost, našo podlago in ogrodje.

Brigid prinaša novo svetlobo. Na njenem krilu je Brigidin križ, ki pomeni 4 smeri neba, prizemljenost, stabilnost, našo podlago in ogrodje.

Čas med Imbolcom in pomladanskim enakonočjem ali praznikom Boginje Ostare, je čas očiščevanja. To je čas, ko začutimo novo leto, začutimo, kaj želimo v njem uresničiti. To ne pomeni, da z voljo določimo neke cilje, temveč da se poglobimo v svojo pasivnost in poskušamo začutiti, katera semena v nas zorijo in želijo skaliti in se razcveteti. Hkrati začutimo, kaj v nas je odmrlo in odslužilo svoj namen in z namero to izpustimo iz sebe. Čas, ki prihaja, je čas za očiščenje na vseh nivojih: naša telesa, ki so se čez zimo zadrževala v notranjosti, jedla več kuhane hrane kot običajno in bila na splošno zelo negibna, osvežimo in prečistimo z vedno več sončne hrane in z vedno več druženja z Naravo, ki je vse toplejša in prijetnejša. Svoj um očistimo vzorcev, ki so se skvačkali med zimskim razmišljanjem in refleksijo, osvežimo svoj um tako, da ga oblijemo z Brigitino svetlobo, njenim ognjem. Prečistimo svojega duha tako, da se obnovimo svojo zavezo božanskemu, duhovni rasti. Svojega umirjenega duha prebudimo v strastnem Brigitinem ognju.

Imbolc je dan za iniciacije. Na ta dan se tradicionalno iniciirajo nove svečenice, čarovnice v različnih kulturah sveta. Iniciacija je obred prehoda. Ženske zelo intenzivno in celostno (tako telesno, kot duševno) doživljamo ženske biološko-duhovne obrede prehoda menstruacije, poroda in menopavze. Ti prehodi so lahko mnogo več, kot le sprememba biologije telesa. Lahko so duhovni obredi prehoda, kar pomeni, da na pomenijo prehod v novo duhovno odgovornost, novo duhovno poslanstvo, v skladu z aktualnim obredom prehoda. Prva menstruacija je obred prehoda v cikličnost. Ciklična ženska stvarstvo doživlja drugače kot neciklična in njena cikličnost, predvsem pa njeno doživljanje in izražanje cikličnosti, je njeno duhovno darilo svetu. Če zaradi lastnega spoznanja o pomenu cikličnosti skozi osebno izkušnjo, vnašamo v svoje življenje in v družbo nove vzorce, nove načine izražanja, ki častijo božansko Cikličnost, delujemo kot Svečenice. Podobno delujemo kot Svečenice ob drugih obredih prehoda.

Boginja Brigid je varuhinja duhovnega Ognja. Bdi nad našimi iniciacijami, našimi pogumnimi dejanji predaje duhovni poti in nas sprejme na drugi strani - na strani Svečenic.

Boginja Brigid je varuhinja duhovnega Ognja. Bdi nad našimi iniciacijami, našimi pogumnimi dejanji predaje duhovni poti in nas sprejme na drugi strani – na strani Svečenic.

Duhovna iniciacija pa ni nujno vezana na biološko-duhovni prehod, čeprav so ti prehodi posebej intenzivni in jim moramo povrniti njihovo duhovno dimenzijo. Duhovna iniciacija je preprosta odločitev, da bo od tega trenutka dalje naša duhovna pot na prvem mestu, naša prioriteta. To ne pomeni, da zavračamo ali zanemarjamo druga področja življenja. Pomeni, da bomo od sedaj naprej vsa področja življenja doživljale skozi prizmo duhovne rasti. Sprejele bomo, da ima vse v življenju višji namen in da se od vsega nekaj naučimo. Sprejele bomo odgovornost za svoje življenje, se odpovedale tarnanju in zbrale notranjo duhovno moč, da postane kanal za božanskost na Zemlji, da se skozi nas materializira boljši svet

Uvid o pomenu vloge Svečenice se nam je razodel tudi na delavnici z Matejo Vavtar, na Popotovanju skozi matriko prostora in časa, na Kreto. Na popotovanju, skozi katerega nas je vodila Mateja, sem vzpostavila stik s pomembnim aspektom svečeništva v minojski kulturi na Kreti. Spolna energija je bila v matriarhalni kretski kulturi čaščena kot sveta in mogočna energija in posebne svečenice so bile zadolžene za to, da jo ves čas ohranjajo v sebi živo in dostopno ljudem. Kot svečenici, ki sem se sprehajala po ulicah Knososa, so mi ljudje v pozdrav kazali kretnje in simbole, ki nakazujejo na spolno združitev, kar ni imelo pohujšljivega prizvoka, temveč znamenje počastitev moje pomembne vloge. Gole prsi kretske Kačje Boginje so center ženske spolne energije in ker so odkrite, prikazujejo odprt spoštljiv odnos te kulture od te energije in dojemanje te energije kot izredno mogočne. Kače, ki jih Boginja drži v dvignjenih rokah v odločni kretnji, simbolizirajo to mogočno spolno energijo, ki jo Boginja/Svečenica zna ukrotiti, nadzorovati in uporabljati na posvečen način. 

“Antične svečenice so bile izurjene, da utelešajo Boginjo in tako omogočajo stik z Njo skupnosti, ki so ji služile. Obstajalo je religijsko in kulturno razumevanje, da so lahko posamezniki, ki so bili osebno, fizično ali intelektualno prešibki, da bi Jo dosegli sami, z Njo vzpostavili neposreden stik preko svečenice.” Ruth Barett

Boginja Brigid drži v rokah duhovni plamen, ki je plamen naše duše, naše svetlobno sebstvo, ki prenaša modrosti iz življenja v življenje in je vse višje na božanski spirali.

Boginja Brigid drži v rokah duhovni plamen, ki je plamen naše duše, naše svetlobno sebstvo, ki prenaša modrosti iz življenja v življenje in je vse višje na božanski spirali.

V sodobnem času imamo mnoge ženske (in moški) globoko v sebi spomine na pretekla življenja, v katerih smo imele svečeniško/šamansko vlogo. V sebi nosimo zavedne ali nezavedne spomine na veščine, ki smo jih že obvladale, na stanja zavesti, v katerih smo se že izmojstrile in na tradicije in njihove običaje, katerih del smo bile. V nas je odtis tega, kako je biti svečenica, kako je imeti duhovno odgovornost ne le zase, temveč tudi za druge. Mnogo sodobnih žensk (in moških) čuti globoko potrebo po ritualnosti, po delu z okultnimi orodji (na primer oraklji), po služenju sebi in drugim na višji ravni, ne le v okvirih profesionalnosti svojega poklica

Na popotovanju na Kreto je bilo osrednje sporočilo, ki smo ga prejele, sporočilo mehkega, čutnega, magnetičnega žensekega stanja zavesti. Kretska Kačja Boginja, ki je mojstrica spolne energije, ki seva iz njenih prsi in ki jo ukročeno v obliki kač drži v rokah, nas je učila bikovske ženskosti (bik je sveta žival Boginje, zaradi svojih rogov, ki simbolizirajo Lunine mene in zaradi plodnosti). Astrološko znamenje Bik je znamenje čutnosti, zemeljskosti, zemeljskega obilja, uživanja v lepoti in čutnosti. Kretska civilizacija je obstajala v kozmičnem obdobju Bika (tako kot smo mi sedaj v Vodnarjevi dobi) in je utelešala Bikovske energije, kar izraža tudi Kačja Boginja in njena simbolika. Zato je bilo osrednje sporočilo popotovanja na Kreto prepuščanje svoje telesni ženskosti, pasivnosti in magnetičnosti telesne ženskosti, sproščenost, mehkost in čutnost. To varno, obilno in čutno bikovsko sporočilo je otvorilo popotovanja skozi čas na druge kraje in k drugim tradicijam, kjer bomo odkrivale še druge koščke matriarhalne zavesti

Če se ne zmoremo predati izvorni ženski energiji – pasivnosti, magnetičnosti, mehkosti, ljubeznivosti, globini, tišini, sprejemljivosti, se ne moremo odpreti drugim koščkom matriarhalne zavesti, ki sledijo. Sprejemljivo stanje zavesti je predpogoj za iniciacijo. Če nismo magnetične, sprejemljive, ne moremo sprejeti vodstva, navdiha, védenja na poti Svečenice. 

Brigid prinaša novo Leto. Prinaša belino, deviškost, očiščenost. Prinaša blagoslovljen plamen.

Brigid prinaša novo Leto. Prinaša belino, deviškost, očiščenost. Prinaša blagoslovljen plamen.

Ob 00.09 nastopi polna Luna, ki spremlja Imbolc, polna Luna v Levu v opoziciji (nasproti, kot je vsaka polna Luna nasproti Soncu) s Soncem v Vodnarju. Obe znamenji se ukvarjata s pojmom skupnega dobrega, vendar na popolnoma drugačen način. Vodnar je znamenje skupinskih iniciativ, humanitarnosti in revolucije, Lev pa je znamenje, ki služi tako, da sije iz notranjosti, da predstavlja središče, ki privablja in pomaga skozi svojo razsvetljeno Luč. Svečenica je razpeta med ta dva aspekta – svojo notranjo duhovno potjo in služenju skupnosti. Kot pravi psihološka astrologinja Tina Turk, eno brez drugega ne gre:

“Kaj še lahko prinese tovrstna luna? Lahko prinese sposobnost ali vsaj pripravljenost, da svojo srčnost in ljubezen širimo na vse, kar obstaja. Sprejemanje je najvišja oblika Ljubezni, in če smo pripravljeni sprejeti ostale, take, kot so, to kaže tudi na to, da sprejemamo sebe. Eno brez drugega ne gre, zato je dober test ljubezni do sebe to, koliko in kdaj nam gredo na živce – drugi.
Polna luna v znamenju leva je klic k odpiranju srca in krepitvi srčnosti. Vabi nas, da preko srca začutimo življenje in pomembnost drugih, da začutimo enost ljubezni in da vidimo v drugih tiste dele sebe, ki niso morda najbolj očitni. Tudi tiste, ki jih ne želimo videti. 😉
Preko tega lahko vidimo sebe v novi luči in ne obsojamo – ne sebe ne drugih.
Ostali pomembni planeti v vodnarju, strelcu in ribah na simbolni ravni podpirajo to raznolikost naših srčnih in dušnih sposobnostih in spodbujajo širjenje obzorij na nove, srečne in ljubeče načine.
Imejmo se radi – posamično in skupaj’ – to je vabilo polne levje lune v obdobju vodnarskega sonca.” Tina Turk, www.tinktura.si

Na jutrišnji Imbolc se obleci v belo, barvo začetka novega cikla in naraščajoče svetlobe. Pripravi si očiščevalno kopel. Očisti svoje prostore. Nato se vprašaj:

  • Čemu sem duhovno predana?
  • Kaj so moji duhovni cilji za prihajajoče leto?
  • Kaj v meni se prebuja in želi rasti? Kako bom negovala to rast?
  • Kako bom poglobila svojo vez z Boginjo, ki je noter in zunaj?
  • Kako lahko sebe in druge rodim duhovno?

Blagoslovljen Imbolc drage Sestre! 

© Ana Drevenšek

Kakšna ti doživljaš pot Svečenice? V sebi čutiš, da je pot duhovne iniciacije tvoja pot ali ne? Kaj ti pomeni biti Svečenica? Katera okultna orodja te privlačijo? Katere duhovne tradicije te privlačijo? Kaj v tebi želi rasti in se roditi in kaj moraš spustiti na duhovni kompost? Kako boš začela novo leto, ki se rojeva iz maternice Boginje?  Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

KMALU

Delavnica Opolnomočenje ženskosti skozi modrost menstrualnih misterijev KRŠKO 7. februar

Intenzivna dvodnevna delavnica arhetipov ženskosti LJUBLJANA, 14. in 15. februar

Delavnica Zavestno spočetje LJUBLJANA, 21. februar

Vikend priprave na porod v Rdečem Šotoru LJUBLJANA 28. februar in 1. marec

Krvni misterij poroda: “Porod je bil zame ekstatično izkustvo, iz katerega sem izšla kot tigrica.”

Danes je zadnji Lunin krajec, v Dvojčku. Ta zadnji Lunin krajec se je rodil iz Lune žetve, septemberske polne Lune, ki je otvorila obdobje duhovne, kreativne in materialne žetve. Zadnji Lunin krajec odpira na mesečni ravni zadnji teden menstrualnega cikla in s tem popoln umik vase, popolno predanost refleksiji in meditaciji. Dvojčka sta v pozitivni manifestaciji znamenje duhovnega iskanja in raziskovanja, ki nas lahko s svojo radovednostjo, bistrim umom in razvito inteligenco vodita do ključnih informacij, doživetij in izkušenj, ki obogatijo naše življenje.

Ker smo ženske v Rdečem Šotoru na poti Iskanja, ker se odpravljamo na Žensko Pot, se učimo, da naša ženska modrost izhaja v veliki meri iz naših ženskih krvnih misterijev, vélikih biološko-duhovnih prehodov, ki so šamanske iniciacije, saj nas odpirajo globokim notranjim virom modrosti in nam z ogromnimi spremembami, ki jih prinašajo, omogočajo kvantni napredek v naši Rasti. Danes se bomo poglobile v krvni misterij poroda, njegovo zgodovino in šamanski potencial.

Energija Dvojčkov, raziskovalni duh in meditativno vzdušje zadnjega Luninega krajca nas vzpodbujata, da raziskujemo ta krvni misterij globlje, da se ne zadovoljimo s splošnim družbenim dojemanjem poroda, temveč si postavimo vprašanja o resnični naravi poroda. V  poglobitev v ta misterij, ki nas globoko preobrazi kot Žensko, preobrazilo pa nas je tudi kot Otroka in je torej edini krvni misterij, katerega moč izkusimo moški in ženske, matere in ženske na drugih poteh, nas bo vodila Elena Skoko, Ženska, ki varuje modrost pojočega poroda

V začetku oktobra Rdeči Šotor gosti prav posebno Žensko – Eleno Skoko. Elena Skoko je avtorica knjige Memoirs of a Singing Birth (Spomini na pojoči porod), voditeljica delavnic Singing Birth, ki je bila intervjuvana na Huffington Post-u, z Debro Pascali-Bonaro, avtorico knjige in dokumentarnega filma Orgasmic Birth (Orgazmični porod) pa pripravlja delavnice o ekstatičnem in pojočem porodu.

Elena je ena od tistih pogumnih žensk, ki si upa na področje ženskih duhovno-bioloških prehodov (kot je na primer porod) vpeljati govor o duhovnosti, človeških pravicah in ženskosti. Mnogo nas sodobnih žensk, ki se želimo ponovno povezati z močjo svojih krvnih misterijev, se sooča z zahtevnostjo te naloge – iskati moramo informacije, ki niso splošno dostopne, niti splošno sprejete. Iskati moramo ljudi, ki varujejo modrost krvnih misterijev in so v manjšini. Sprejemati moramo odločitve, na katere se mnogi odzovejo s strahom. V zahtevnosti te naloge pa po vrh vsega še hrepenimo po napajanju svoje Duše z duhovnimi aspekti tega krvnega misterija, o katerih je govora še toliko manj. Kot vedno pri ženski duhovnosti, so njene skrivnosti dostopne skozi telo in njegove skrivnosti. Tako tudi pri porodu. Za vse nas ženske, ki vemo, da porod ni medicinski dogodek, temveč naravni proces in še več – duhovna izkušnja – končno, na glas, odprto, o resnični naravi poroda

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko5.jpgKako si ti izkusila svoj glas med porodom? Kakšna spoznanja o porodu ti je ta izkušnja prinesla?

Ko sem rojevala, je moj glas izšel iz mene sam od sebe. V določenih trenutkih sem bila globoko presenečena, ker so iz mene prihajali medvedji zvoki, kot mati medvedka! Ta glas je prihajal iz nekega globokega podzemlja, iz katerega se je vzpenjala moja hčerkica z vso svojo močjo in voljo. Jaz sem ji s petjem odpirala prehod in jo pričakala. 

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko.jpgKaj je zate orgazmični porod?

Porod je seksualno in čutno izkustvo in iskreno, zabavno! Jaz sem se med porajanjem smejala, pela in preklinjala (ko se ljubim, ne preklinjam, nisem pa tudi “dostojna”). Porod je orgazmičen, ko je ženska svobodna, da se premika in da počne tisto, kar ji v danem ternutku ustreza. Če bi bilo vsem ženskam to omogočeno, bi mnoge spontano masturbirale med popadki, ker to zares pomaga. Ampak pogosto imamo notranje in zunanje sovražnike, ki nam onemogočajo, da se sprostimo in dovolimo, da nas porod odpelje v zaljubljeni trans, v katerem lahko plešemo s svojim otrokom. 

Kakšna je vloga glasu (in petja) med porajanjem?

Ženske spontano uporabljajo glas, ko rojevajo. Če se zavedajo, kako jim lahko glas, skozi petje, mrmranje, dihanje, pomaga, potem je edini napor samo sebe napotiti iz sramu pred sodbo drugih ljudi. Glas ženske, ki rojeva, je prekrasen… kot da se vsa narava odziva s tisočimi glasovi. Tehnično sta naša usta in grlo tesno povezana z materničnim vratom in ko se odpira eno, se odpira tudi drugo. Ženske v porodnišnicah pogosto bruhajo pred porodom. Naše telo je izredno poetično bitje, odgovarja z metaforami in analogijami veliko bolje kot z mehaničnimi stimulacijami. 

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko6.jpgZakaj ženske ne poznajo tako preprostih načinov za lajšanje izziva poroda kot je uporaba glasu in se namesto tega zatekajo k farmacevtsko-tehnološkim rešitvam?

Kako naj bi vedela, ko tako malo ljudi govori o tem? Medtem ko se o medicinski pomoči govori, kot da je božja roka. Gre se za propagando, “dominantno zgodbo”, ki se ponavlja v nedogled in ne dopušča drugim zgodbam, da bi prišle do naših ušes. Če pa nimamo sluha, ne moremo niti peti. Za zdaj se o tem šepeta, tiho in na skrivaj, v posebnih krogih, kot da je prepovedano. V resnici je leta 1555 Cerkev v Angliji prepovedala petje med porodom. 

“Porod je bil zame ekstatično izkustvo, iz katerega sem izšla kot tigrica, prepolna energije, z občutkom moči in vzhičenja. Počutila sem se spremenjeno, čeprav še nisem vedela, kakšna sprememba je to.” Elena Skoko v intervjuju za Prirodna Mama

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko2.jpgKje si ti rodila in zakaj si se tako odločila?

Rodila sem na Baliju s pomočjo babice Ibu Robin Lim, v porodnem centru Bumi Sehat. To se mi je zdela najboljša možnost za nas. Tam smo del leta živeli in s tem je bila odločitev lažja. Ko sva spoznala Ibu Robin Lim, nama je bilo takoj jasno, da je ona tisto, kar sva iskala: brezpogojna podpora osebe, ki uporablja znanje, izkušnje, spoštovanje in neizmerno ljubezen.  Robin je bila zame kot mama, babica in prababica v eni osebi. Nisem bila dovolj prepričana vase in o porodu nisem vedela skoraj nič. Prav tako se nisem zavedala, kako potrebna mi je bila podpora osebe, v katero lahko popolnoma zaupam in ki bo pazila name in na mojega otroka z materinsko ljubeznijo, dopuščajoč mi, da sem samostojna. 

Kaj je potrebno za ekstatični porod? Kakšne vrste žensk lažje ekstatično doživijo porod in kakšne vrste žensk težje? Kakšno pripravo bi priporočila tem zadnjim?

Potrebno je vse, kar bi bilo potrebno za ljubljenje. Običajno je to intimno vzdušje, ljudje, ki jih imamo radi, mir in svoboda gibanja. Obstajajo tudi določeni položaji, ki fizično olajšujejo orgazem med porodom, tako da se lahko uporabi tudi te. Ampak v splošnem, če se počutimo svobodne, bo zagotovo vsak porod ekstatičen. 

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko7.jpgNa kakšne načine se pripravljate na proces poroda na delavnicah Singing Birth?

Na delavnicah Singing Birth je veselo in intenzivno, poje se, pleše, smeji in joče. Vse z namenom osvobajanja od predsodkov o porodu. Delijo se znanja in izkušnje o porodu na osebni način, brez avtoritete ali pametovanja. Ženske znajo rojevati otroke in otroci se znajo roditi. Na delavnicah je moja vloga, da spomnim ženske na tisto, kar že imajo v sebi in na tisto, kar že vedo. Naša kultura je pozabila na to, kako se rojevajo otroci. Skozi študije, zgodbe, pesmi si prizadevam to znanje vrniti ženskam. 

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_14.jpgKakšna je vloga očeta pri uresničevanju fiziološkega, pojočega, ekstatičnega poroda?

Očetje so pri nežnem porodu sladki… Njihova vloga je, da podpirajo žensko, včasih samo s svojo fizično močjo, da se lahko naslonijo nanje. Očetje, ki zmorejo preseči svoje predsodke in strahove, večina jih zmore, prav tako doživljajo trans in vstopijo v neko porodno dimenzijo, v kateri je zelo jasno, kakšna je njihova vloga – so nevidni čuvaji svetega prostora porajanja, kjer je porojevajoča ženska Boginja. To vlogo prostovoljno in ponosno sprejmejo. Če čutijo, da to ni to, česar si želijo, je bolje, da grejo ven na zrak in se vrnejo, ko se vse konča. 

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko8.jpgKaj je lotus porod in zakaj si se odločila zanj?

Pri lotus porodu se popkovina ne prereže, temveč se pusti, da se popkovina skupaj s posteljico sama loči od otroka. Gre za prakso, ki še ni dolgo prisotna v naši družbi, v Aziji pa obstaja več narodov, ki ne režejo popkovine, na primer v Indoneziji. Ne-rezanje popkovine omogoča zalogam železa, matičnih celic in raznih “hormonov ljubezni” (oksitocin, beta-endorfin, dopamin, …), da v celoti vstopijo v otroka, saj tja tudi spadajo. Otrok po porodu dobi do ene tretjine svoje krvi od posteljice, če se popkovina ne prereže vsaj nekaj ur, v najkrajšnem primeru po vsaj 5 minutah. Obstaja tudi energetski aspekt – popkovina se loči, ko je otrok pripravljen. V Indoneziji posteljico imenujejo “ari-ari”, kar pomeni bratje in sestre. Posteljico vidijo kot otrokovega večnega angela varuha in ritualno jo pokopljejo pred vhodom v hišo ali na neko sveto in lepo mesto. To se je do nedavnega počelo tudi v naših krajih.  

SingingBirth_workshop_Ljubljana_flyer_maliKaj te je privedlo do tega, da si ustvarila delavnice Singing Birth?

Po porodu sem napisala knjigo Memoirs of a Singing Birth,
na zahtevo svojih prijateljic, ki so želele vedeti vse detajle moje izkušnje. Ko sem knjigo predstavljala na različnih koncih sveta, mi je postajalo vse bolj jasno, kako ženske in naša družba potrebujejo pozitivne zgodbe o porodu, deljenje znanja in izkušenj o tem, kako se rojevajo otroci.
Počutila sem se odgovorno in vse bolj sem se informirala, tako da sem postala tudi aktivistka za človeške pravice v porodu. Največ sem delala na sebi, da bi bila čim bolj odprta, da bi se ženskam in njihovim zgodbam približala z razumevanjem in sočutjem, brez obsodbe. Ko so slišale mojo zgodbo, so ženske takoj začutile potrebo, da podelijo svoje izkušnje in jaz sem jih z veseljem poslušala. Znašla sem se na neki predstavitvi, kjer sem govorila o svojem porodu, pa tudi o kulturi rojevanja, ki je postala tema mojega raziskovalnega dela, prav tako pa sem pela in govorila o tem, kako lahko petje olajša porod. Udeleženke in organizatorke (13 doul iz Italije) so me vprašale, ali bi iz predstavitve naredila seminar. Tam je bila tudi Debra Pascali-Bonaro, ki mi je naravnost in detajlno opisala, kako se ustvarjajo seminarji in me opogumila v tej pobudi. Tako so nastale Singing Birth delavnice, z Debro pa načrtujeva skupaj delati tudi na delavnicah o ekstatičnem in pojočem porodu.  

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko4.jpgZakaj je porod ženski obred prehoda (iniciacija)? Zakaj je ta dimenzija v sodobni družbi pogosto spregledana in kako lahko to pozdravimo? Kakšne duševne, čustvene in duhovne spremembe in procesi se dogajajo v ženski med tem prehodom?

Kot vsaka iniciacija, je tudi porod nemogoče opisati, ne da bi prešle skozi to izkušnjo. Prav tako je drugače za vsako žensko, tako da nihče ne more reči, kaj v resnici je porod. Pogosto ženske uporabljajo jezik poezije, mistike, religije, ko opisujejo, kar so doživele. Porod lahko vidimo tudi kot šamansko izkušnjo, v katerem imajo ženske priviligirano pot – vsaka ženska, ki je svobodno rodila, je doživela drastično preobrazbo, tako fizično, kot tudi psihično (o tem v italijanščini piše Morena Luciani). O tej izredni izkušnji lahko govorimo v jeziku znanosti (kot na primer dr. Sarah J. Buckley), babiške stroke (v knjigah Ine May Gaskin, Ibu Robin Lim, Verene Schmid, Elisabeth Davis) ali skozi zgodbo samih žensk, ki so s pomočjo interneta dostopnejše in bolj razširjene.  Prav tako ne smemo pozabiti da imamo tudi mi, v naših koreninah, izkušnjo in znanje naših prednikov, ki so spoštovali žensko načelo in spoštovali ženske v njihovih življenjskih obdobjih, dodeljevali pomembno mesto obredom poroda, ki so bili izključno ženska domena. Danes znanost in ženske same kažejo na to, da se v prisotnosti ženske pomoči lažje rojeva (anketa Listening to Mothers). Torej nekaj je na tej izkušnji, kar nas povezuje z drugimi ženskami in zdi se, da se počutimo kot del neprekinjene linije, neke večje celote. Družba, ki spoštuje žensko načelo, je družba miru in blagostanja. 

“Moj porod je bil ekstatičen, romantičen in navdušujoč. To je bil obred iniciacije, fizično in duhovno izkustvo. Lahko rečem, da sem skozi porod spoznala svojo duhovnost in dovolila tem aspektu, da se pokaže v mojem življenju. Nisem imela pojma, da je porod lahko mistična izkušnja in da je to nekaj, kar globoko bogati vse, ki mu prisostvujejo. Prav tako sem odkrila aspekte svoje ženstvenosti, ki jih nisem poznala. Ne gre se samo o materinstvu, temveč o močnem občutku, da sem Ženska. Težko je to opisati z običajnimi besedami, jaz sem potrebovala celo knjigo in še vedno mi ni uspelo povedati vsega… Prav tako sem ugotovila, v kakšni meri je porod del moje spolnosti. Od mene in moje okolice je odvisno, v kakšni meri bom ta aspekt spolnosti sprejela.” Elena Skoko v intervjuju za Prirodna Mama 

sprašuje: Ana Drevenšek

Ženska, Mama, Sveta Nosečnica, ki nosiš novo Življenje, Dekle, ki se poglabljaš v misterij, ki te čaka – vabljena si, srčno, na čudovito druženje v Rdečem Šotoru, z Eleno Skoko, 11. in 12. oktobra 2014 na delavnici Singing Birth, kjer bo Elena podelila svoje znanje o tem krvnem misteriju, še posebej o pomenu petja, samoizražanja, svobode, užitka med porodom. Popeljala nas bo skozi zgodbe, študije, praktične vaje, da bomo izkusile sporočilo tega misterija na svoji koži. Več informacij o delavnici najdeš na tem linku. Singing Birth delavnica z Eleno Skoko

Kako ti doživljaš naravo poroda? Če si imela porodno izkušnjo, kakšna je bila? Kot bodoča mamica, kakšen je tvoj proces spoznavanja narave poroda in materinstva, kam te vodi pot, s katerimi informacijami se spoznavaš? Kakšni so tvoji občutki glede poroda in materinstva? Kakšna je po tvojem mnenju družbena vloga naravnega poroda in materinstva? Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

“Družba nas želi držati v vlogi punčke. S punčkami je lažje manipulirati. Ples pomaga pri tem, da se osvobodimo krivde pred svojo seksualno izraznostjo.” Maja Gorjup in Chair Dance

Čutnost je eden od načinov, kako je kanalizirana ženska moč. Če odklenemo ta kanal, odpremo pot svoji moči. Ženske na Zahodu smo bodisi pozabile to moč in jo potlačile, včasih se je celo bojimo, ali pa smo jo začele izkoriščati, ji odvzele svetost, z njo manipulirale in si odvzele zavest o tem, kako močna in sveta bitja v  resnici smo. Ženske povsod po svetu, ki so v času patriarhata gojile to znanje in kanalizirale to moč kot duhovno, so označili za lahkoživke, prostitutke. Marija Magdalena, svečenica, je bila deležna te usode. Svečenice devadasi iz Indije, ki so gojile rituale svete spolnosti, so bile deležne te usode. Tudi danes so mnoge ženske, ki gojijo to moč, še vedno ponekod deležne nezaupanja.

Maja Gorjup je ustvarjalka plesa Chair Dance. Plesa ne dojema le kot šport ali rekreacijo, temveč tudi kot izraz sebe, priložnost za stik s sabo in seveda tudi kot kanal za povezovanje z ženskostjo. Naslednji teden, med 1. in 5. septembrom z Majo skupaj pripravljava plesno-meditativno delavnico Osvoboditev ženskosti skozi ples in meditacijo. Ženskost ni le mentalni koncept, o katerem razmišljamo in na podlagi katerega sprejemamo racionalne odločitve. Ženskost je način bivanja, ki ga ženske izkušamo celostno – skozi naše psihe, telesa in duše. Čudovita dopolnitev ali korak naprej na naši poti iskanja izvorne ženskosti je torej, da zaplešemo – da skozi telo izkusimo žensko energijo oziroma, da nas naše telo nauči, kaj pomeni biti ženska.

Več o dogodku: Osvoboditev ženskosti skozi ples in meditacijo

Majin Chair Dance

Majin Chair Dance

Maja, kako si ustvarila Chair Dance, kje si dobila navdih zanj? Kaj je bistvo Chair Dance-a, kaj je namen tega plesa?

Prvič sem zaplesala v domači kuhinji na 1 m2, ko sem na Youtubu našla Carmen Electra in si malo odpočila od nočnega študija. Tako me je navdahnil občutek, ki sem ga pri tem doživela, da sem začela plesati tudi podnevi. V dnevni sobi 🙂 Ples sem predstavila kolegici, ki je takrat prva v Sloveniji odprla plesno šolo ob drogu. Ker je imela podoben koncept doživljanja plesa, me je potegnila med svoje inštruktorice in takrat se je chair dance prvič začel pojavljati v plesnih studijih. Takrat je bilo glavno bistvo zabava in hec, uporabljale smo še klobuke, kravate in srajce s katerimi smo ustvarjale kreativne koreografije, ki bi jih teoretično lahko zaplesale svojim moškim. Sedaj na urah ne poudarjam več moških kot našo hipotetično ciljno publiko, ampak nas same. Poglavitni namen je, da žensko pred sabo ni sram zaplesati erotično. Učimo se zapeljivih gibov, ki so v nas, a jih nikjer nimamo prilike izraziti. V diskotekah se nam rado pripeti, da ob takem plesu privabimo nehoteno moško pozornost ali pa žensko zgražanje, tu pa ni nikogar, ki bi ocenjeval ali moraliziral, zato se lahko sprostimo v senzualnem gibanju.

Se ženske bojimo svoje čutnosti? Kako se to kaže? Kako se kot učiteljica tega plesa spopadeš s tem izzivom?

Punce, ki pridejo k meni, generalno niso boječe. Moram reči, da sem se mogoče jaz od njih celo več naučila kot one od mene 🙂 Sem pa razvila neverjetno intuicijo, ki mi zna že na prvem treningu povedati katera je osvobojena, katera pa ima notranje zavore oz. komplekse. To se vidi v gestikulaciji, v gibih, ki niso dokončani in široki, v plesni izraznosti. Vidi se tudi po zaprti telesni drži, zato sem začela delati na odpiranju prsnega dela, kjer je marsikaj skritega. Gibi mi znajo pokazati katera se že doživlja kot ženska in katera raje ostaja deklica. Že vseh 5 let delam iste izolacije, ki omehčajo (prepihajo) trup, ki ga fitnes vadbe sicer zapirajo. Zelo pomemben je tudi strečing, ker iščemo meje svojega telesa in potem gre tudi med plesom gib lahko dlje. Deluje terapevtsko, ker gre telo čez svoje ustaljene meje, um in duša pa mu sčasoma sledita.

Kaj je ples zate? Kako doživljaš ples?

Ples … ko sem ples v najstniških letih opustila, sem se počutila kot bi mi bilo odvzeto nekaj, kar je nujno za preživetje. Prebolevala sem ga kot prvega fanta, ki … no, ga nikoli ne preboliš 🙂 Ko me je sam spet poiskal, ga nisem več izpustila. V plesu najdem vse. Zatočišče, pobeg, kreativo.  V družabnih plesih še odnos, ki mi je kot ogledalo, super samoanaliza. Koliko psihologije je v tem!  Ples je moj terapevt, ozdravlja me žalosti ali poudarja mojo srečo.

Veliko žensk ima odpor do plesa, saj je na plesnih urah pogosto močan poudarek na tehnični pravilnosti gibov in pogosto skoraj nič poudarka notranjega doživljanja ženske. Veliko žensk si želi izplesati svojo Dušo, ne pa ujeti se v tehnične zanke, saj ne nameravajo postati profesionalne plesalke. Ples torej kot meditacija ne kot šport/poklic. Kakšne so tvoje misli o tem in kako na Chair Dance-u poskrbiš za Dušo?

Ja, tukaj pa nisem popolnoma nedolžna 🙂 Ker je bil začetni komentar tečajnic, da je premalo intenzivno, sem intenziteto močno povečala. Iz tega sem naredila šport. Ker sem perfekcionist, težim tudi s tehnikami in želim, da od moje ure punce pridejo »prešvicane«, saj še zmeraj delujem v okviru plesa ob drogu, ki je zelo zahtevna vadba. Svoje ure sem potem razdelila na športne in senzualne, da ženski ponudim občutek, da je naredila nekaj za svoje telo in nekaj za dušo. Najbolj važno mi je, da ko enkrat osvojimo koreografijo, jo vsaka lahko začuti in potem odpleše po svoje. V bistvu se znotraj nekega vzorca, ki jim ga jaz postavim, ustvari njihova čutna kreativa.

chair dance maja na stoluPatriarhalna duhovnost trdi, da sta telo in duh ločena in da čutnost ne more biti duhovna, da duhovnost lahko izkusimo, ko presežemo čutnost. Ženske smo nezavedno to ponotranjile, čeprav je proti našim ženskim bitjem, in včasih s težave sprejemamo občutke v svojem telesu, med plesom na primer. Kako pri plesu Chair Dance ženskost predstaviš skozi ples?

Ko sem se sama začela bolj ukvarjati z duhovnostjo, sem prisegla na askezo. Nekega lepega odločnega dne, sem se strogo odrekla vsem užitkom, ki ga življenje sploh lahko nudi. Hrani, ponočevanju, druženju in ljubezni. Drastično sem shujšala in bila sem strašno osamljena. Ko sem se v tej filozofski osami le očistila svojih starih vzorcev, sem počasi začela dojemati, da se s tem odrekam življenju. Ravno tistemu življenju, ki sem si ga tako želela osmisliti, kakšen paradoks! Duhovnost ne pomeni postati meniški ali božji, ampak ovrednotiti svojo človeškost. Sedaj se učim biti to, kar sem in sem ženska. Ta tranzicija med deklico in žensko se mi zdi zelo stresna, saj nas družba (no, ali pa starši) želi držati v vlogi punčke. S punčkami je lažje manipulirati. To večno nedoraslost se poudarja tudi preko mode, ki je ali deška ali infantilna. Preko telesnih trendov, ki poudarjajo mišice, ki sicer niso v ženski domeni. Če torej ženska kar naprej beži od svojih notranjih moči, se te prej ko slej nekje nekako manifestirajo v nevrotičnih oblikah. Mislim, da takšen ples pomaga pri tem, da se osvobodimo krivde pred svojo seksualno izraznostjo. Da stojimo za svojim seksapilom ne da bi ga zatirale zaradi zunanjih sodb. Včasih na svojih treningih vzpodbujam punce, da se dotikajo svojega telesa. Če ne gre, jim povem, da je to le plesni gib. Ampak ples je življenje 🙂

Zakaj je ples za ženske pomemben?

Menim, da smo ženske res ena mistična skrivnostna in globoka bitja. Večina se nas ne zaveda svoje gromozanske moči, čeprav jo čutimo nekje v petah. Ples je tisti krasni ventil, ki lahko spravi našo divjost na plano.

Kaj lahko ženskam da Chair Dance, nekaj, kar je drugačno od tega, kar dobijo pri drugih plesih?

Torej, naš ključni element je očitno stol. Stol sam po sebi nekako kliče po asociaciji z moškim v smislu lab dance-a, zato mogoče vzpodbuja to erotično nagajivost. Vsi plesi pri katerih se uporabljajo boki so krasni, a gibi na stolu znajo biti bolj seksapilni verjetno zato, ker simulirajo položaje med ljubljenjem. Se pravi ženska v resnici pleše s sabo in zase, a vendar nekje obstaja nezavedni občutek, da na tem stolu lahko nekdo sedi 🙂

Na kakšne način si ženskam že pomagala do stika s svojo ženskostjo?

Največji izziv mi je bilo delati z dekleti, ki imajo težave s telesno samopodobo oz. motnje hranjenja, saj sem jih imela tudi sama, zato sem se jim tudi lažje približala. Menim, da je kognitivna terapija sicer predpogoj do ozdravitve, a ples je izkustvena oblika zdravljenja. Pri težavah s prehrano je telo edina in osnovna skrb, zato se mi zdi smiselno, da se s tem torej spopademo na fizični ravni, ki pa ni le divje samouničevanje preko pretirano intenzivnega športa, ki ženski ni v krvi. Da se preko nežnega plesa umirimo in se ljubkujemo, negujemo in občudujemo. Ko se ženska nauči teh lepih gibov, se začne opazovati in vidi kako lepa v resnici je!

Kako ti doživljaš svojo čutnost? Kakšna je bila tvoja pot spoznavanja in sprejemanja svoje čutnosti? Kako si doživela tranzicijo med deklico in žensko? Kako doživljaš ples, kakšen je tvoj odnos do plesa?   Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

 Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Predavanje dr. Romane Ercegović: Svetost ravnovesja med ženskimi in moškimi energijami v umetnosti starodavnih kultur

romana ercegovićV sredo, 11. 6. 2014 ob 18.00 bo v soorganizaciji Rdečega Šotora in humanitarne pobude Kava na zalogo v kavarni Barabuk v Ljubljani potekalo predavanje dr. Romane Ercegović “Svetost ravnovesja med ženskimi in moškimi energijami v umetnosti starodavnih kultur”.

Romana Ercegović se ukvarja z obrednim gledališčem. Skozi svoje obredno gledališko delo raziskuje človekovo duhovno izkušnjo in žensko duhovnost, prebujanje ženske energije in njene različne manifestacije.

Vabljene! In seveda, pripeljite tudi svoje moške.

ŽENSKA ŠKATLA: Ker prav v tem času v naši bližnji okolici ljudje preživljajo velike preizkušnje (poplave na Balkanu), ki so tudi za nas preizkušnja našega sočutja in odzivnosti našega srca na resnični svet, obiskovalce, predvsem pa obiskovalke prosimo, da na dogodek prinesete “Žensko škatlo”. V njej naj bodo potrebščine, ki jih potrebujejo ženske vseh starosti – dekleta, ženske, mame, starejše ženske. To so lahko higienski pripomočki, oblačila ali kakršenkoli drug predmet, ki ga ženska potrebuje oziroma vi čutite, da bi ga radi podarili ženski. Lahko je tudi hrana za dušo, morda pa ženska, ki bo prejela škatlo, potrebuje prav to!

VSEBINA: Predavala bo dr. Romana Ercegović, gledališka ustvarjalka in raziskovalka izvornih oblik gledališke umetnosti, ki se že vrsto let posveča poglabljanju v arhaične obrede in modrosti različnih kultur. Zanima jo predvsem, kakšna sporočila in navdih prinašajo nam, t.i. »sodobnim« ljudem ter kakšna lahko postane umetnost, ko se ponovno poveže z naravo in duhovnim svetom.

Več o Romani in njenem delu lahko preberete na njeni spletni strani: Obredno gledališče Duša Zemlje.

“Živeti v harmoniji (je) za mnoga staroselska ljudstva pomeni(lo) živeti v sreči, sožitju z naravo, v medsebojnem spoštovanju, celostno. Takšen koncept lahko najdemo tudi v predkrščanski in predgrški zgodovini evropske kulture, zlasti v neolitski matriarhalni Evropi. Mnogi viri govorijo o miroljubnosti in enakopravnosti, ki naj bi vladali v teh družbah. Zemlja je predstavljala svetost, prav tako ciklusi narave. Tudi družbeni vlogi ženske in moškega naj bi bili v teh kulturah porazdeljeni v egalitarnem razmerju. Mnoge novejše raziskave kažejo, da so ženske imele mnogo pomembnejšo vlogo v religioznem in ustvarjalnem življenju, kot sta nas učili dosedanji, patriarhalnemu sistemu prilagojeni zgodovina in mitologija. Sčasoma so te kulture podjarmila ljudstva s prevladujočim moškim božanstvom, ki so temeljila na moči, osvajanju, kopičenju bogastva, hierarhiji. Čeprav le-te »uradna« zgodovina danes imenuje zmagovalce, se vse več ljudi sprašuje o smiselnosti njihovih vrednot, ki nam še zmeraj krojijo družbo, in o možnosti drugačnega, bolj naravnega ter srčnega bivanja in so-bivanja.”

PRISPEVEK: 5 evrov