Iskanje čistosti – med čistunstvom in sprevrženostjo

Čistost je eden od pomembnih aspektov duhovnosti in pomemben dar božanskega. Čistost prinaša globino izpolnjenosti in spokojnosti, ki je odsotnost čistosti nikakor ne moreta prinesti. Je stanje zavesti, ko se zavedamo svoje resnične – božanske – narave in se v skladu s tem spoznanjem tudi vedemo.

Toda čistost je tudi eden od najbolj nerazumljenih ali napačno razumljenih pojmov. Večina ljudi dojema čistost kot čistunstvo, ki ga upravičeno zavrača in obsoja. Čistost se je izgubila nekje med čistunstvom in sprevrženostjo. Dandanes smo prepričani, da imamo na izbiro samo ti dve možnosti in da smo primorani izbrati med njima. Toda imamo tudi tretjo možnost – čistost.

Deviške svečenice. Deviškost izvorno ne pomeni spolne nedotakljivosti, temveč čistost v spolnosti (in drugje). Svečenica je ženska, ki je zavezana uresničevanju čistosti, rasti v čistost. Svečenica je ženska, za katero je duhovna pot poklic, življenjsko poslanstvo. Uresničevati svojo resnično naravo je njena prva in najvažnejša naloga.

Deviške svečenice. Deviškost izvorno ne pomeni spolne nedotakljivosti, temveč čistost v spolnosti (in drugje). Svečenica je ženska, ki je zavezana uresničevanju čistosti, rasti v čistost. Svečenica je ženska, za katero je duhovna pot poklic, življenjsko poslanstvo. Uresničevati svojo resnično naravo je njena prva in najvažnejša naloga.

Čistost – stanje zavesti

Čistost je stanje zavesti. Ne gre se toliko za to, kaj počnemo, kot za to, kako to počnemo. Čistuni, moralisti, ki si prisvojijo čistost, radi poudarjajo dejanja, jih razdeljujejo na dobra in slaba, na čista in nečista. Res je, da so nekatera dejanja brez dvoma nečista (umor življenja na primer), toda pri večini je linija med čistostjo in nečistostjo zelo tanka. Dejavnik, ki razločuje med čistostjo in nečistostjo dejanja, je stanje zavesti, v katerem je bilo dejanje storjeno. Spolnost je odličen primer za tenkočutnost te razlike. V preteklosti so čistuni spolnost samo po sebi obsodili za slabo, zlo, nečisto. To so počeli iz dveh možnih razlogov: prvič, ker so bili v primežu tako močnega krča strahu, da niso bili zmožni uvideti potencialne čistosti v spolnosti, da niso zaznavali te možnosti, njihovo dojemanje in izkušnja do čiste spolnosti nista segla; drugič, ker so vedeli, kako močna sila je spolnost in kakšen nadzor nad človekom dobijo, ko nadzorujejo njegovo spolnost.

Ljubimca sta zakopana drug v drugem, iščeta potešitev svojih primarnih potreb, iščeta "obliž", ki bo odrešil njuno ranjenost. Vendar je ne bo, ne brez zavesti, prisotnosti, čistosti.

Ljubimca sta zakopana drug v drugem, iščeta potešitev svojih primarnih potreb, iščeta “obliž”, ki bo odrešil njuno ranjenost. Vendar je ne bo, ne brez zavesti, prisotnosti, čistosti.

Spolnost – tako kot kakršnakoli druga oblika odnosa – je lahko čista ali nečista. Ne gre se torej za to, da bi bilo dejanje samo po sebi nečisto ali čisto, temveč za to, v kakšnem stanju je storjeno. Kadar je spolnost pristno srečanje v prisotnosti, spoštovanju in srčnosti, jo preveva čistost – je zdravilna, obnavlja življenjsko energijo in prinaša nove uvide. Kadar je spolnost uporaba drugega, potešitev lastne potrebe, fizične/čustvene, nezaznavanje drugega, je nečista. Prinaša občutke praznine, neizpolnjenosti, žalosti

Zavestna in prisotna ljubimca na sliki nimata ukrivljenih hrbtov in izbočenih zadnjic. Nista v krču in napetosti, skoncentrirani in lokalizirani v genitalijah. Svoje zavedanje razširjata po telesu in drug k drugemu. V sproščenosti se odpirata resničnosti tega trenutka, pogumno vztrajata v zavedanju in se odpirata čistosti.

Zavestna in prisotna ljubimca na sliki nimata ukrivljenih hrbtov in izbočenih zadnjic. Nista v krču in napetosti, skoncentrirani in lokalizirani v genitalijah. Svoje zavedanje razširjata po telesu in drug k drugemu. V sproščenosti se odpirata resničnosti tega trenutka, pogumno vztrajata v zavedanju in se odpirata čistosti.

Celibat je bil uveden zaradi prej omenjenih dveh možnih razlogov. Veliko lažje je spolnost izključiti, kot pa truditi se za čisto spolnost (to je, zavestno, prisotno, spoštljivo, srčno spolnost). Čeprav človeka mučijo nočne more; ima ves čas sanje s spolno vsebino, ki ga navdajajo s stisko, ko se prebudi; se zaljubi, a zaljubljenost potlačuje in moli, da bi minila; mu misli o partnerstvu in spolni združitvi ves čas naseljujejo glavo, srce in telo; če se odreče spolnemu aktu samemu, bo imel občutek, da je čist. Toda ta čistost je iluzija. Pravzaprav živi v mučenju, ki njegovemu duhovnemu napredku niti malo ne služi. Veliko bolj konstruktivno bi bilo, za njegovo duševno zdravje in za njegovo duhovnost, ko bi svojo spolnost utelešeno živel, rasel v njej in postajal v spolnosti vedno bolj čist. 

O čistosti in spolnosti sem že pisala v članku Brahmacharya ne pomeni celibat

Čistost se seveda ne navezuje samo na spolnost – vsa področja življenja so na liniji med čistostjo in nečistostjo. Na primer, naša jeza je lahko čista ali nečista. Kadar imamo občutek ujetosti, nesvobode, definiranosti od zunanjih dejavnikov, imamo občutek, da svoje jeze ne moremo uporabiti. Takrat jo preselimo v glavo in jeza postane strupena, pasivno-agresivna jeza, ki melje sovražne misli in jih z neznansko skoncentrirano silo usmerja k drugemu/ven. Morda drugega tudi rani in mu povzroči škodo. To je nečista jeza.
Lahko pa svojo jezo doživimo kot svojo svobodo, kot svojo avtonomnost in možnost izbire ter jo sprejmemo kot praznovanje sebe in svoje vrednosti. Uporabimo jo, da ponovno zavzamemo svoj dušni teritorij – postavimo meje in se zaščitimo – in poskrbimo zase. Ne usmerjamo jo proti drugemu in ne uporabimo je, da bi ranile drugega, saj prevzemamo odgovornost za svoje meje in ščitenje svojega teritorija. To je čista  jeza.

Ko pogledamo na čistost tako, vidimo, da je čistost nekaj, kar si verjetno vse želimo doseči (vsaj tiste, ki berete ta blog in podobne reči 😉 ). Čistost v tej luči pomeni rast od ukleščenosti v bolečino proti svobodi v svobodni volji in zavedanju ljubljenosti. Naše stanje zavesti in naša dejanja naravno odsevajo to rast. Vse si želimo svobode in avtonomnosti, kajne? Torej si želimo čistosti. 

Samo-bičanje je primer skrajne strogosti patriarhalne moralizirajoče čistunskosti. Temelji na predpostavki, da se k čistosti pride preko kaznovanja, pokore, trpljenja. Temelji na strahu, ki spregleda, da čistost pride po ozdravljenju v ljubezni.

Samo-bičanje je primer skrajne strogosti patriarhalne moralizirajoče čistunskosti. Temelji na predpostavki, da se k čistosti pride preko kaznovanja, pokore, trpljenja. Temelji na strahu, ki spregleda, da čistost pride po ozdravljenju v ljubezni.

Čistost v kontekstu ženske duhovnosti

Ženska duhovnost se v nasprotju s patriarhalno duhovnostjo bolj ukvarja s stanjem zavesti kot pa z dejanji. Če zopet uporabim primer spolnosti: svojo spolnost lahko čuvamo do poroke, toda to še ni zagotovilo, da bo naša spolnost čista. Prav tako bo lahko polna ranjenosti, uporabe drugega in občutkov praznine. Kajti čakanje samo še ne pomeni samo po sebi zorenja v čistosti (seveda čakanje lahko vključuje zorenje v čistosti, če se oseba tega zaveda). Nasprotno je lahko spolni odnos pred poroko (če uporabim merilo Cerkve, torej dojemanje spolnosti kot rezervirane za poroko in grešne izven zakona) poln zavesti, srčnosti in prisotnosti in zato svet in čist, kajti ljubimcema prinese ozdravljenje, uvid in ljubljenost od Božanskega. Ženska duhovnost se ukvarja bolj s stanjem zavesti čistosti kot pa s tem, da bi predpisovala pravila. To pa ne pomeni, da zagovarja popolno anarhijo in brezvrednotnost

Ženska duhovnost ali kakšna druga oblika bolj “svobodne” duhovnosti je s strani mnogo ljudi zlorabljana za opravičevanje življenjskih stilov in dejanj, ki so nekonstruktivni in ne pomagajo pri rasti. Vse mogoče oblike duhovne lenobe se opravičuje s “svobodnostjo” ženske duhovnosti. Tako recimo opravičimo zlorabo živali, kajti, tudi naši predniki so jedli živali. Opravičimo nečisto spolnost (nečisto po stanju zavesti, ne po dejanju!!), kajti, saj smo svobodni, lahko počnemo, kar želimo! Opravičimo nesprejemanje odgovornosti za odnose in situacije v življenju, ki jih ustvarjamo, delujoč po zakonu udobja in ugodja (nečistosti) in tako preprosto odidemo od situacij, ki so nam neudobne, kot razvajeni otroci, namesto, da bi se poglobili v globlje sporočilo teh situacij za nas. Kajti, kot pravi Jung: “Kar je nesprejeto v sebi, se pojavi v svetu kot dogodek.”

Glavna razlika med žensko in patriarhalno duhovnostjo je, da ženska duhovnost deluje iz ljubezni, patriarhalna pa iz strahu. Ženska duhovnost se ne boji, zato tudi ne predpisuje pravil. Z ljubeznijo ustvarja varen prostor za ljudi, znotraj katerega lahko začutijo, kako ljubljeni so od Božanskega in z uvidom v to resnico v svojo resnično naravo dobijo moč za rast v čistosti. Je materinska duhovnost, ki pasivno bdi ob svojih otrocih in odseva ljubezen, ki se dotakne src in preobraža. Patriarhalna duhovnost je v krču strahu in zato ne more ustvariti varnega prostora, v katerem bi se srca omehčala, odprla in spoznala svojo resnično naravo. Namesto varnega prostora ustvarja stroga pravila, uporablja orodje obsojanja in poskuša ljudi motivirati k čistosti z vzbujanjem strahu. V resnici vera in zaupanje patriarhalne duhovnosti nista dovolj močni, ker se preveč boji. Nima dovolj vere in zaupanja v Božansko in iz strahu paranoično obsoja in piše pravila. 

Pridna punčka dojema čistost in deviškost kot vrlini, s katerima zadovolji druge, avtoriteto in s katerima pridobi njihovo priznanje in potrditev. Pridna punčka si ne želi čistosti iz osebnega spoznanja in razodetja, želje po rasti in notranji izpolnjenosti, temveč zato, da bi ugodila drugim in dobila izpolnjenost od drugih (pridna punčka verjame, da je to možno).

Pridna punčka dojema čistost in deviškost kot vrlini, s katerima zadovolji druge, avtoriteto in s katerima pridobi njihovo priznanje in potrditev. Pridna punčka si ne želi čistosti iz osebnega spoznanja in razodetja, želje po rasti in notranji izpolnjenosti, temveč zato, da bi ugodila drugim in dobila izpolnjenost od drugih (pridna punčka verjame, da je to možno).

Utelešena čistost VS raztelešena čistost

Velika past pri prizavedanju za čistost je raztelešena čistost. Raznorazni uporniki, anarhisti intuitivno čutijo to past in zato upravičeno zavračajo raztelešeno čistost. 

Utelešena čistost pomeni truditi se polno utelesiti, polno naseliti svoje telo in čistost živeti. To seveda zahteva disciplino in vztrajnost, ves čas krepljenje zavestne posode. Raztelešena čistost pa je prenos kreposti čistosti v glavo (na mentalno raven), doživljanje čistosti kot ideal, kot sanjarijo, fantazijo. Kadar je čistost možna le v fantazijskem svetu, se zdi v utelešenem, resničnem življenju nemogoča. Prav tako se izgubi motivacija za poskušanje doseganja čistosti. 

V past raztelešene čistosti se ujamemo, kadar želimo čistost doseči zaradi drugih, za pridobitev njihove potrditve, ne zaradi sebe. V to past se zlahka ujamej/mo “pridne punčke”. Patriarhalna religija obožuje “pridne punčke”. In pridne punčke tako hlepijo po potrditvi in priznanju, da so pripravljene narediti vse, da ju dobijo. Prizadevanje za čistost zato postane izkrivljeno in nezdravo zasledovanje nemogočega, nerealnega ideala, ki povzroči raztelesitev, zapustitev svojega telesa in življenje v mentalnem svetu fantazije in ideala. Koliko “pridnih punčk” je bilo uničenih in onemogočenih pri vstopu v polno ženskost zaradi raztelešene čistosti. Koliko življenja jim je bilo odvzetega in koliko grenkega razočaranja so izkusile, ker so sledile raztelešeni čistosti! 

Utelešena čistost se osredotoča na majhne zmage, ki jih dosežemo na poti k čistosti (na primer, da uspemo 3krat vdihniti in izdihniti, ko se razjezimo in se, namesto, da bi siknili strupeno žalitev, poskusimo odzvati drugače, bolj kreativno). Utelešena čistost se zaveda zemeljskega ritma – ritem zemlje zahteva potrpežljivost, vztrajnost, čakanje, disciplino, zavedanje naravnih ciklov in njihovih zakonitosti. V skladu z zemeljskim ritmom raste v čistosti. 

Raztelešena čistost ne upošteva zemeljskega ritma in zakonitosti utelešenega življenja in zahteva nemogoče. Zahteva visoke in nestvarne ideale. Zahteva čudeže. Pravzaprav je raztelešena čistost zelo ohola, zahteva presežno ekstatičnost čistosti brez vloženega truda in vztrajanja v rasti utelešene čistosti. Raztelešena čistost zavrača človeškost in zanika zakonitosti človeškosti

Spolni akt ali spolno vzburjenje se v sodobni družbi pogosto upodablja s podobo ukrivljenega hrbta in izbočene zadnjice. Ukrivljen hrbet in izbočena zadnjica izražata lokalizirano in koncentrirano napetost, ki išče sprostitev. Nasprotje sproščenosti in upočasnjenosti, ki prinese vsepreplavljajoč in presežen užitek.

Spolni akt ali spolno vzburjenje se v sodobni družbi pogosto upodablja s podobo ukrivljenega hrbta in izbočene zadnjice. Ukrivljen hrbet in izbočena zadnjica izražata lokalizirano in koncentrirano napetost, ki išče sprostitev. Nasprotje sproščenosti in upočasnjenosti, ki prinese vsepreplavljajoč in presežen užitek.

Pohlep po izpolnjenosti

Kadar smo ranjene, se oddaljimo od zavedanja naše resnične, izvorne narave. Rana nas globoko zaznamuje in preprečuje ljubezni in ljubljenosti, da bi se dotaknili naši src. Živimo v dušni in telesni puščavi, ne glede na to, koliko ljubezni pride k nam, je ne zmoremo sprejeti, ne glede na to, koliko stimulacij je deležno naše telo, ne more biti zadovoljeno. Zaupanja v ozdravitev nimamo. Ne čutimo zdravilnega odnosa z Božanskim Izvorom, ki nas zdravi, vodi, navdihuje in zagotavlja svojo Ljubezen. Obupani smo.

V obupu postanemo pohlepne po izpolnjenosti. V odsotnosti zavedanja svoje izvorne narave in v odsotnosti odnosa z Izvorom nezavedno verjamemo, da je naša pravica in naša edina odrešitev čim intenzivnejša potešitev, čim hitreje, čim manj zapleteno, s čim manj razmišljanja. 

Pohlep po izpolnjenosti je stanje zavesti, tako kot je čistost stanje zavesti. Kadar smo v primežu pohlepa po izpolnjenosti, grabimo, zahtevamo, jemljemo. Dejanja ne prepojimo z zavestnostjo, ki sama po sebi zahteva počasnost – kajti težko se je zavedati nians doživljanja ob hitenju – ne prepojimo s prisotnostjo, čuječnostjo, odprtostjo, zaznavanjem. Z dejanjem želimo doseči ravno nasprotno – se “zadeti”, zadušiti zavedanje, potoniti v nezavedanje. Kajti grabljenje po stimulaciji doživljamo kot obliž, kot tableto, kot nekaj, kar bo odrešilo našo ranjenost

Zdravljenje pa poteka v prisotnosti zavesti. Zdravljenje se zgodi, ko zdržimo v zavedanju in da bi zdržali v zavedanju, moramo iti počasi, z občutkom, nežno – v ljubljenju, v hranjenju, v delu, pogovoru, karkoli. Vedeti moramo, da imamo pravico ustaviti se, zaščititi se, zaključiti, poiskati pomoč, prositi za pomoč. Zdravljenje se zgodi, ko zdržimo v zavedanju in ugotovimo, da smo, ko preidemo izkušnjo, še vedno živi in zdravi. Tak pristop pa zahteva veliko poguma. Zahteva tudi veliko podpore in ljubezni. Zahteva varen prostor, znotraj katerega si dovolimo, da se Ljubezen dotakne našega srca. Tega pa je v našem svetu bore malo. Zato se večinoma zatekamo k pohlepnemu grabljenju po izpolnjenosti. 

Umetnica Marina Abramović na svojem performansu, na katerem je sedela za mizo in zrla ljudem, ki so se usedli pred njo, v oči. Med obiskovalci je bil tudi njen dolgoletni bivši partner, česar ni vedela. Srečanje njunih pogledov je bil najganljivejši trenutek njenega celotnega performansa. Obema so tekle solze, segla sta drug proti drugemu in se prijela za roke. Vztrajala sta v pogledu iz oči v oči. Nista pobegnila v nezavednost. Vztrajala sta v budnosti in sprejemanju tega, kar je.

Umetnica Marina Abramović na svojem performansu, na katerem je sedela za mizo in zrla ljudem, ki so se usedli pred njo, v oči. Med obiskovalci je bil tudi njen dolgoletni bivši partner, česar ni vedela. Srečanje njunih pogledov je bil najganljivejši trenutek njenega celotnega performansa. Obema so tekle solze, segla sta drug proti drugemu in se prijela za roke. Vztrajala sta v pogledu iz oči v oči. Nista pobegnila v nezavednost. Vztrajala sta v budnosti in sprejemanju tega, kar je.

Pohlep po izpolnjenosti nas prepričuje v to, da je potešitev naša pravica in nas oddaljuje od resnice, ki je, da je potešitev milost. Trenutki presežne izpolnjenosti, ki seže globoko in prinese globoko radost, spokojnost, hvaležnost in ganjenost, so dragocena darila, milosti, ki kličejo k hvaležnosti in ponižnosti. Če grabimo po njih, jih oskrunimo in v resnici ne moremo doživeti njihove blagodejnosti. To so darila, ki jih ne moremo povzročiti, z namero izsiliti. So darila, ki so nam dana, ko smo odprti in voljni kot plodna zemlja, ki čaka na dež

Poljub z odprtimi očmi nakazuje, da zdržimo v zavestnosti, da se s poljubom ne drogiramo in potapljamo v nezavedanje, temveč vtrajamo v zavedanju in se odpiramo zavedanju, resničnosti, milosti.

Poljub z odprtimi očmi nakazuje, da zdržimo v zavestnosti, da se s poljubom ne drogiramo in potapljamo v nezavedanje, temveč vtrajamo v zavedanju in se odpiramo zavedanju, resničnosti, milosti.

Koncentriran, napet, lokalen užitek VS vsepreplavljajoč, sproščen, presežen užitek

Potešitev, ki jo prinese grabežljiv pohlep, je skoncentrirana, napeta in lokalna. Na primer: pograbimo čokolado, jo med hojo hitro odpremo in čim hitreje nesemo v usta, ugriznemo, na hitro prežvečimo in pogoltnemo. Njeno sladkost čutimo na jeziku, ko jo pogoltnemo, v trebuhu začutimo, da je prispela v želodec. Užitek čutimo samo na jeziku, nek občutek pa nato še v trebuhu, a temu bi težko rekli užitek. Naše telo je še vedno napeto, morda še bolj kot prej, naše misli so še vedno drugje, morda še bolj kot prej. V spolnosti je pri pohlepni grabežljivosti užitek skoncentriran na spolne organe in potešitev je napeta – ima občutek napetosti, ki se je sprostila skozi skoncentriran kanal – spolni organ. 

Čistost – ki pomeni zavestnost, prisotnost, srčnost – ki pomeni počasnost, čuječnost, senzitivnost, zaznavanje, prinaša vsepreplavljajočo, sproščeno, presežno potešitev. Čistost nam dovoljuje, da se odpremo užitku celi – ne le skoncentrirano in lokalizirano. Čistost nam omogoča, da užitek zares globoko zaužijemo, da ga globoko sprejmemo vase, v odprtosti in sproščenosti – ne napeto. 

Čistost zahteva pogum, odprtost za nepredvidljivo, prisotnost in čuječnost v tem trenutku. Čistost nas dela voljno plodno zemljo, ki je odprta za sprejemanje zdravilnega dežja – blagodejnega milostnega daru, ki je Božanska Potešitev

Zato se vprašajmo – koliko smo trdne v budnosti in zavestnosti, koliko discipliniramo vztrajamo v zavedanju in čistosti? Toliko zdravilne milosti nam bo dano. 

Želim vam, da v marcu, mesecu Ostare – misterija voljnosti, ki vodi v združitev, ki vodi v plodnost, obnovo nedolžnosti in čistosti, obnovo življenja – začutite v sebi čistost in ne pristanete na manj, kot na Božansko Potešitev. Ne pozabite, Hčerke in Sinovi Božanske Matere in Božanskega Očeta smo, ustvarjeni za vsepreplavljajoč, sproščen, presežen užitek. Ne dovolimo si zadovoljiti se z manj. Bodimo v tem času pomladanskega enakonočja drzni in si upajmo utelesiti svojo izvorno naravo

© Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš čistost? Kako doživljaš razliko med čistunskostjo in čistostjo? Kakšna je tvoja pot čistosti? Kakšen je tvoj primaren vzorec – uporništvo ali raztelešena čistost pridne punčke? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Materinski krogi “Nosečnost in porod” od 17. marca do maja 2016. Več informacij TUKAJ.

Delavnici Arhetipi svetle in temne ženskosti 19. marca in 2. aprila. Več informacij TUKAJ.

Delavnica Negovanje ženske energije v Grosupljem, 20. marca. Več informacij TUKAJ

Mesečni ženski krog v Krškem v torek 23.2.2016. Več informacij TUKAJ.

Materinski krogi “Prvo leto Mama” za Mame z otročki od 24. marca do maja 2016. Več informacij TUKAJ.

Delavnica Svetost prsi 26. marca. Več informacij TUKAJ.

Mesečni ženski krog v Ljubljani 29. marca. Več informacij TUKAJ.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Advertisements

Sram, krivda in duhovna izkušnja

Rdeči šotor je prostor ženske duhovnosti. Duhovnost je danes ena od zelo pogosto rabljenih besed in tudi zelo pogosto zlorabljenih besed. Beseda duhovnost zaigra na našo struno bolečine, notranje praznine, nenahranjenosti, nesamozavesti, potrebe po biti videna, slišana, zaznana, ljubljena. 

V tem članku bomo raziskale povezavo med to notranjo praznino in duhovno izkušnjo ter ozavestile, kako se lahko skozi to povezavo opolnomočimo, namesto da smo žrtve zlorab.

Duhovna izkušnja je odnos

Duhovna izkušnja je odnos z Božanskim. Krivda, sram in slaba vest nam preprečujeta tkanje tega odnosa. Če nam vladajo krivda, sram in slaba vest, nismo zmožne odnosov, še posebej ne odnosa z Boginjo. Boginja je Totalna Ženskost, brez sramu, krivde in slabe vesti; ne le to, je mogočna, močna, ustvarjalna, sočna. Zahteva radikalno ljubezen do sebe, pogum in ustvarjalnost.

Duhovna izkušnja je odnos z Božanskim. Krivda, sram in slaba vest nam preprečujeta tkanje tega odnosa. Če nam vladajo krivda, sram in slaba vest, nismo zmožne odnosov, še posebej ne odnosa z Boginjo. Boginja je Totalna Ženskost, brez sramu, krivde in slabe vesti; ne le to, je mogočna, močna, ustvarjalna, sočna. Zahteva radikalno ljubezen do sebe, pogum in ustvarjalnost.

Duhovna izkušnja je izkušnja odnosa z božanskim. Duhovna izkušnja nujno vsebuje odnos. Je izraz naše “odnosnosti”, naše zmožnosti biti v odnosu. Nekaj v naši notranjosti se odpre božanski dimenziji bivanja (duhovni dimenziji bivanja) in v tej povezanosti se zgodi zdravljenje, celjenje, uvid, vodstvo, usmeritev, blagoslov in ljubezen

Da bi vzpostavile odnos, moramo imeti najprej odnos do sebe. Samo dve človeški resničnosti, ki sami sebe zaznavata v svoji integriteti, zaščitenosti in omejenosti, lahko stopita v odnos. Dve človeški resničnosti, ki se ne zaznavata, ki sta nedefinirana oblaka megle, brez čutenih mej in omejitev, ne moreta stopiti v odnos. Kadar stopita v odnos, se zmedenosti pomešata in nastane zmedenost na kvadrat. Kadar pa človeška resničnost, ki se ne zaznava – ki nima odnosa s seboj – poskuša vstopiti v odnos z božankim, ki je Popolnost, se stik preprosto ne zgodi. Praznina. 

Korenine odnosnosti 

Naš odnos s samimi sabo se oblikuje v otroštvu. Na delavnici arhetipi svetle ženskosti ta proces pobliže raziščemo. V otroštvu naj bi se naučile ljubiti sebe, ne glede na naše napake in pomanjkljivosti, ki so del človečnosti. Naučile naj bi se, da si zaslužimo potešitev naših potreb in uresničitev naših želja, razvile naj bi nemoten, gladek proces potešitve svojih potreb in uresničitve svojih želja, seveda s spoštovanjem omejitev drugih, kadar se naše potrebe in želje nanašajo na druge osebe. Razvile naj bi zdravo osebnost, ki ni žrtev sramu, krivde in slabe vesti; ti občutki se v zdravem odraslem človeku pojavijo le občasno, v majhni meri, ki ne načnejo njegovega občutka lastne vrednosti, temveč delujejo le kot opozorila, da je storil napako/da je prekršil lastna moralna pravila in mu omogočijo rast skozi svojo človečnost. V članku Ženske gradijo za ženske smo ta proces razložile skozi simboliko elementov Palic (ognja) in Diskov (zemlje) v Tarotu

V arhetipu Hčerke se razvije naša zmožnost odnosnosti. Rane, ki so zadane v času tega arhetipa onemogočajo zdrave odnose v odraslosti in preprečujejo izkušnjo odnosa z Božanskim. slika: Josephine Wall

V arhetipu Hčerke se razvije naša instinktivnost, zdravo vrednotenje sebe, ki je predpogoj za razvoj odnosnosti. V arhetipu Dekleta nam menstrualni cikel vzbudi zanimanje za odnosnost – s svojo notranjostjo in drugimi. Rane, ki so zadane v času arhetipa Hčerke in se poglobijo v arhetipu Dekleta, onemogočajo zdrave odnose v odraslosti in preprečujejo izkušnjo odnosa z Božanskim.
slika: Josephine Wall

Diski namreč učijo, da materialno obilje izhaja iz našega ljubečega in popolnega sprejemanja utelešenja in bivanja na Zemlji. Ko sprejmemo, da nam je bilo dano življenje, ko se duševno voljno utelesimo v svoje telo. Takrat tudi ljubeče in brezpogojno sprejemamo potrebe svojega telesa, saj jih ne dojemamo kot “nižje”, omejujoče, temveč kot normalne, naravne. Takšno sprejemanje svojega utelešenega telesa in njegovih potreb je pri večini nas oskrunjeno že ob rojstvu (in prej). Ko smo rojene medikalizirano, je s tem zlorabljenih mnogo naših zmožnostih, ki naj bi jih prvič izkusile ob rojstvu in ki naj bi predstavljale podlago za naše nadaljnje življenje. Če je otroku dovoljeno, da sam začne porod in nato vodi porod v svojem ritmu, se porod dogaja v skladu z njegovimi pričakovanji (v skladu z njegovim biološkim kontinuumom) in v skladu z njegovo pripravljenostjo in porod se mu vtisne v spomin kot prva izkušnja opolnomočenja, prva izkušnja uresničevanja svoje volje. Če pa se v porod posega (poseg je lahko energetski, miselni, psihološki ali pa konkretna medicinska intervencija), otrokova zmožnost voditi porod glede na svoje potrebe in voljo ni uslišana in tako dobi prvo sporočilo, da ni zmožen, da si ne zasluži, da se mu prisluhne, da je podrejen. Njegov potencial ob porodu ni uresničen. Ustvari se praznina, na kateri se njegovo življenje začne graditi. (Seveda lahko tak začetek kasneje pozdravimo.)

Naša družba otroke dojema kot prirojeno slabe, manipulativne, asocialne in se do njih tudi tako vede. S takšnim vedenjem pa v otroka, ki je prirojeno socialno bitje, ima prirojeno željo ustrezati in pripadati skupnosti in biti kooperativen, vnese nesorazmerne količine nezdravega sramu, krivde in slabe vesti. Otrok (arhetip Hči) namreč dobi sporočilo, da tako kot je sam po sebi, ni v redu, ampak je z njim nekaj hudo narobe – od tod nezdravi občutki pretiranega sramu, krivde in slabe vesti in od tod nezmožnost zaznavanja sebe, občutek, da sem “jaz” le skupek megle, brez mej, nedefinirana, brez jedra, brez instinktov, brez notranjega védenja, na kratko brez občutka sebe, brez stika s svojimi čustvi, mislimi, mnenji, potrebami, željami, telesom.

Ko ranjene Hčerke preidemo prvi krvni misterij prve menstruacije, se naša ranjenost še poglobi – menstrualni cikel, ki je prišel, da poglobi naše veselje do sebe, do raziskovanja sebe in sveta, ni našel tega veselja, zato je poglobil žalost, izgubljenost in zmedo –  zaradi izgubljenega stika s svojo notranjostjo in izkrivljenega vrednotenja sebe ne moremo vzpostaviti stika z Boginjo. In tako postanemo plen.

Zloraba notranje praznine v imenu “duhovnosti”

Ta naša notranja praznina, ki jo spremlja občutek nedefiniranosti, brezmejnosti (v negativnem smislu – brez mej, ki ščitijo), meglenosti, nas ustvarja lahek plen za zlorabo. Patriarhalna religija se je tega dolgo časa posluževala. Pravzaprav je notranjo praznino v ljudeh tudi ustvarjala, saj so le tako lahko vodljivi. Zdrav, suveren človek ne more nikoli nasesti nečemu, kar je v nasprotju z njegovim (duhovnim) instinktom. O tem smo že govorile v članku Duhovni instinkt in ženska duhovnost:

Ženska (ali moški) na kolenih, v cerkvi - stavbi institucije. Duhovni instinkt (odnos z božanskim) je nadomeščen z zunanjo avtoriteto, ki usmerja razmišljanje, čustvovanje in vedenje posameznika. Takšen odnos (ki temelji na prepričanju, da posameznik v sebi nima zmožnosti misliti, čustvovati in se vesti v skladu s sabo) najdemo še v disfkunkcionalni vzgoji otrok.

Ženska (ali moški) na kolenih, v cerkvi – stavbi institucije. Duhovni instinkt (odnos z božanskim) je nadomeščen z zunanjo avtoriteto, ki usmerja razmišljanje, čustvovanje in vedenje posameznika. Takšen odnos (ki temelji na prepričanju, da posameznik v sebi nima zmožnosti misliti, čustvovati in se vesti v skladu s sabo) najdemo še v disfkunkcionalni vzgoji otrok.

Dandanes smo ženske (in tudi moški!) precej “zamašeni” (zademfani, bi rekla draga Sestra Eva Luna) v tistem centru, ki se mu reče “duhovni instinkt”. Tisočletja so se namreč neke sile (saj vse vemo, katere) trudile, da bi se ta center zademfal. Tisočletja smo bile učene (in učeni), da je duhovnost izvira iz zunanjosti, od neke avtoritete, ki potrdi, kateri občutki, izkušnje so pravilni in kateri ne; ki predpiše nauke, v katere je potrebno verovati (!), ki celo sankcionira, kaznuje vse, ki si drznejo tej avtoriteti zoperstaviti (na žalost vemo, da so bili pregoni heretikov – na primer Katarov, sledilcev Starih Poti (“poganov”), itd – orodja za centraliziranje oblasti, za izločanje gibanj, ki bi odjemala sledilce instituciji, ki si je priborila najmočnejši položaj. Torej na prvem mestu NI bilo resnično preganjanje določenega nauka. Tako so stvar dojeli verjetno le preprosti ljudje in zagnani in naivni člani institucije, katerih zavest ni prodrla do spoznanja resničnih interesov svoje institucije).  

Ženske (in moški) smo bili skozi zgodovino učeni, da nimamo duhovnega instinkta, kar z drugimi besedami pomeni, da ne moremo vzpostaviti odnosa z Božanskim. Naravo, sporočila in voljo božanskega nam posreduje zunanji posrednik – duhovnik, moški duhovnik. S tem ne le, da se je preprečeval naš stik z Božanskim – vitalni in bistveni stik, ki ga potrebuje vsako bitje – s tem se je ohranjalo naše nezdravo, nefunkcionalno stanje, ki povzroča trpljenje in telesne bolezni. Ne le, da je nekdo drugi posredoval naravo, sporočila in voljo Božanskega, v resnici sploh ni posredoval, temveč je predstavljal svojo podobo Božanskega ter sporočila in vodstvo, ki so bila v korist njemu. Kot smo ugotavljale v članku Poganstvo in ženska duhovnost

Ko je bilo poganstvo izenačeno z brezbožnim – z odsotnostjo odnosa z Božanskim (in za poganstvo religije imenujejo kar vse religije, ki niso one), je bila ženska notranja, intimna, duhovna izkušnja razvrednotena. Razvrednotena je bila pot “Dekle, Mati, Modra Ženska”. Vpeljana je bila pot “Večna Poslušna Deklica”. Patriarhalna religija vpeljuje avtoritete. Toda to niso Modre Ženske in Modri Možje, temveč avtoritete, ki vladajo s strahom – njihovo orodje je izobčenje, kaznovanje. Ko so avtoritete začele uporabljati takšna orodja, smo se ženske začele bati svoje notranjosti. Bati smo se začele svoje intuicije, svojega notranjega védenja, vodstva. Na kratko: dvomiti smo začele vase. To pa je nekaj najhujšega, kar lahko človek naredi človeku: da vsadi vanj dvom vase, sumničavost do lastne notranjosti in sovraštvo do svojega Glasu

Odnos z Božanskim je globoko intimen (Kako vzpostaviti odnos in kaj je duhovna izkušnja?) 

Nihče ti ne more opisati Božanskega ali narave odnosa z Božanskim. Vsekakor tudi nihče ne more namesto tebe zate vzpostaviti stik z Božanskim. Lahko te beseda, dejanje, zapis nekoga navdahne ali deluje kot tisti ključni katalizator, ki sproži zorenje, ki je že bilo v tebi in ki se razlije v poln odnos z Božanskim, ni pa res, da potrebuješ nekoga, da te nadzoruje, vodi, vrednoti tvojo izkušnjo in ti govori, kaj je prav in kaj je narobe. 

Odnos z Božanskim je globoko intimna izkušnja. Je neviden odnos, ki se dogaja v tvoji notranjosti. Zaznajo ga le redki, senzitivni, ki imajo tudi sami poln odnos z Božanskim in ko se prepoznate, vas navda občutek sestrstva/bratstva, ki se razodene kot odpiranje srca, občutek ekspanzije v srcu in občutek globoke hvaležnosti.

Odnos z Božanskim čudovito opisuje roman Alkimist Paula Coelha. Odnos z Božanskim nas navdaja z vsakodnevno hvaležnostjo, občutkom razširjajoče se topline in odpiranja v srcu, nam podarja vsakodnevna na-ključ-ja, ki nas vodijo bliže k sebi, bliže k svoji celostnosti in uresničitvi našega poslanstva (Osebne legende, kot pravi Coelho), daje nam občutek polnosti, čarobnosti in ganjenosti nad čudovitostjo Vesolja in Življenja. V članku Duhovni instinkt in ženska duhovnost smo spoznale: 

Odnos z Boginjo se porodi iz notranjosti, iz naših globin vznikne tako, kot je vzniknila Afrodita iz morske pene in Yemanya iz morskih valov. Porodi se iz globoke ljubezni in vroče strasti do sebe, ki jo rodimo v svojih maternicah - organih odnosnosti.

Odnos z Boginjo se porodi iz notranjosti, iz naših globin vznikne tako, kot je vzniknila Afrodita iz morske pene in Yemanya iz morskih valov. Porodi se iz globoke ljubezni, vroče strasti in praznovanja sebe, ki jo rodimo v svojih maternicah – organih odnosnosti.

Duhovnost naj bi bila živa izkušnja, ne pa ideologija. Jungova glavna kritika krščanstva (in drugih “razodetij”) je, da se dojema kot ultimativno, dokončno razodetje, ki je končna resnica in ga ni moč preseči. Takšno dojemanje, pravi Jung, historično (Bog je v določeni točki ustvaril svet in to je to; v določeni točki se je utelesil in to je to; itd) ter transcendentno (Bog je zunaj stvarstva), blokira ☽🌕☾ spiraljenje🌕☾ duhovnega procesa in zamaši duhovni instinkt. Še posebej za ženske je to zelo pomemben uvid.

Ženske namreč v svojem telesu in svoji psihi nosimo kodo cikliranja, spiraljenja, umiranja in prerajanja. Ko je religija zapovedala dokončnost, je sterilizirala našo vitalno psihično lastnost – cikliranje. Ko je religija zapovedala transcendentnost, je povzročila trpljenje ženskam, ki ne morejo tako preprosto kot moški ločiti telesa od duha, saj ne morejo ignorirati (duhovnih) sporočil, ki jih njihovo telo kriči! med biološko-duhovnimi prehodi menstruacije, poroda in menopavze. 

Da bi si dovolile to čudovito izkušnjo, ki je rojstna pravica vsakega človeškega bitja in bi morala biti norma za vsako človeško bitje, moramo verjeti, da smo vredne takšne sreče in se tako tudi vesti. To pa pomeni zdravljenje arhetipov svetle ženskosti, zdravljenje svoje instinktivnosti, odnosnosti. Torej je meditiranje, takšne in drugačne tehnike, obredovanje, itd. popolnoma nekoristno in neplodno pri vzpostavljanju odnosa z Božanskim. Vse to so čudovita sredstva, ko smo se že vrnile v odnos z Božanskim. Pred tem pa se mora najprej zgoditi uvid v našo ranjeno odnosnost, ranjeno svetlo ženskost, zdrava jeza nad tistim, kar nam je prizadejalo rane in žalovanje za tistim, česar nismo prejele. Kot pravi jungovski psihoanalitik in duhovnik John P. Dourley, ki smo ga citirale v članku Hčerke očetov: fizične, psihološke in duhovne posledice zanikanja ženskosti, ki govori o zdravljenju ranjene ženskosti: 

“Žrtve “svete nedotakljive nerazumljivosti” so pogosto soočene z možnostmi “ne-zmage”. Lahko stiskajo svoje zobe in se fanatično obešajo na breme “razodete resnice”, ki v njih ne najde nobene izkustvene resonance. To jih razceplja med zahteve njihove vere in zahteve njihove človeškosti in možnosti zorenja. Ali pa so potegnjeni, pogosto od notranjih zahtev po polnejšem in bolj uravnovešenem življenju, v vzorce zanikanja. V jeziku njihovih lastnih osiromašenih teoloških opcij je tako zanikanje označeno za “ateizem”. Neredko to nosi s seboj trdovratno krivdo, ker so zapustili to, kar bi konec koncev lahko bilo edino pravo razodetje – toliko bolj pravo, ker je nerazumljivo.”

Zdravljenje, celjenje, postavljanje mej, vzpostavljanje asertivnosti, zdrave ranljivosti, zdrave intimnosti – pot, ki je pogosto trnova in se ji zato raje izogibamo. Nekatere v cinizem in intelektualizem, druge v sanjarjenje in fantaziranje, o princu na belem konju recimo, tretje v vdanost v usodo, četrte v vdanost zunanjim avtoritetam… A nič od tega nas ne zadovolji, kar slej ko prej ugotovimo. In se pogumno odpravimo na trnovo pot, kajti na koncu te poti nas čaka Ona – Božanska Mati s svojim obilnim naročjem, polnim Ljubezni, Modrosti in Čarobnosti. 

© Ana Drevenšek

slika: Janina Angel Bath

slika: Janina Angel Bath

Približuje se praznik Samhain, praznik Smrti, Razgradnje, ki obnavlja, ki izkristalizira Modrost, da jo v naslednjem ciklu ponesemo na višjo raven Spirale. Ob Samhainu, ki se bo letos zgodil 8. novembra (ko bo Sonce na 15° Škorpijona), so tančice med svetovi najtanjše – to so tančice, ki nas ločujejo od uvida naših ran, ki nam preprečujejo stik s tistim, kar je na drugi strani tančic – našim polnim potencialom, Božanskim, ki ljubi, blagoslavlja, vodi. V času okoli Samhaina, med 29. oktobrom in 12. novembrom sem se odločila ponuditi posebno branje Tarota z metom “Dekle, Mati, Modra Ženska”, ki daje uvid v arhetipe naše ženskosti, v našo svetlo in temno ženskost, njune rane in priložnosti za rast in stik s sabo in Boginjo. Posebna cena v tem času je le 30 €. Več informacij TUKAJ. Vabljene!

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Kako ti doživljaš duhovno izkušnjo, odnos z Božanskim? Žensko duhovnost? Kakšno vlogo imajo v tvojem življenju sram, kriva in slaba vest? Kako si se/se spopadaš z njimi? Na kakšen način se povezuješ z Božanskim? Kakšna je bila tvoja pot tkanja stika z Božanskim? Napiši v komentar!

PRIHAJAJOČI DOGODKI V RDEČEM ŠOTORU:

Cikel Materinskih krogov od septembra do decembra 2015, več informacij TUKAJ. 

Delavnica arhetipov temne ženskosti, 7.11. 2015, več informacij TUKAJ.

Branje ženskega Tarota, več informacij TUKAJ.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

“Tabletka” in ženska duhovna izkušnja

slika: Mystic Mamma

slika: Mystic Mamma

Danes, pred svitom, se je Luna napolnila. Napolnila se je v znamenju Kozoroga. Kozorog je zelo zanimivo znamenje in hkrati tudi izziv. Je zemeljsko znamenje, ki nas uči o enem od aspektov zemeljskega življenja. Za razliko od na primer znamenja Bik, ki poudarja obilje, užitek in ekstazo zemeljskega življenja, Kozorog poudarja potrpežljivost, ki jo zahtevajo naravni cikli na Zemlji, dolgotrajnost, vztrajnost in včasih samotno učenje. Zato lahko v energiji Kozoroga zaidemo v pretirano strogost, kritičnost in grobost do sebe, dušno in telesno izsušenost, avtoritarno in ambiciozno vodenje življenja, ki gazi čez instinkte, cikle in notranje življenje in občutljivost.

V današnjem članku draga Sestra Janja Videc pripoveduje zgodbo o svoji Poti v žensko duhovnost. Začne s pripovedjo o tem, kako težko je spregovoriti, saj se znotraj nas prebudijo vsi ti strogi, kritični, sabotažni glasovi, ki jih ponotranjimo iz suhoparne patriarhalne družbe – negativna manifestacija energije Kozoroga. Janja je to energijo ukrotila in jo obrnila sebi v prid – v pozitivni manifestaciji Kozoroga, ki nam daje potrpežljivost do sebe v spiralnem zemeljskem življenju, ko nikoli ne vemo, kaj nas čaka za naslednjim zavojem spirale, zmožnost čakati na znamenje (biti žensko sprejemljive). Te lastnosti potrebujemo, ko izplavamo iz primeža zadušene ženskosti, ki je epidemija patriarhalne družbe. Ena od oblik zadušenosti je “tabletka”. Janja tenkočutno, prodorno in vzpodbudno opisuje pot od primeža te zadušenosti k opolnomočenju

Janja je tudi subtilna umetnica, ki ustvarja oblačila s sporočilom in odsevom njene notranje poti. Pred kratkim je ustvarila kolekcijo Witches lookbook, ki so jo navdihnile arhetipske podobe temne ženskosti (fotografije bodo kmalu objavljene na njeni spletni strani). Najdete jo na njenem blogu Janja Videc Blog

Ko me je Ana, ljuba modra ženska, povabila k pisanju o tem, kako je Rdeči šotor povezan z mojim poslanstvom in kako vidim ta preplet, dolgo časa nisem mogla ubesediti vsega, kar je govorila moja duša, ki me je hrepeneče klicala k ženski duhovnosti. Kot da bi imela v sebi vedenje, ki ga je nevarno ponesti v zunanji svet, kot da je zame bolj varno, če svojo zgodbo obdržim zase, globoko zakopano. Našla sem vsemogoče nepomembne izgovore, kot je ta, da nimam časa in se spraševala, zakaj mi je bilo sploh potrebno slediti svojemu instinktu, vse dokler ni prišel trenutek, ko sem se zazrla vase in ozavestila, da to ni od tukaj, ne iz tega življenja…  Ženska narava, naša duhovnost, naša cikličnost… vse to je bilo predolgo zatirano in vse nosimo posledice tega zatiranja. V naših celicah še vedno obstaja spomin na vsa grozodejstva ne tako oddaljene preteklosti, ki so prekrila tisti daven spomin na drugačne čase, ki ga lahko samo slutimo. Vendar ga! In to vse močneje, vse več žensk.

V preteklosti smo se naučile zatreti svojo resnično naravo, odrezati vire svoje moči in se prilagoditi, ker je bilo tako preprosto bolj varno, za naše prednice je bilo slednje največkrat edina možnost, da so preživele. Še vedno tičimo v tej prilagojenosti, le da se tega niti ne zavedamo več. Prilagajamo se, ko se trudimo slediti moškemu modelu delovanja; ko naredimo vse, samo da bi ugajale; ko sprejmemo podrejeno vlogo in se pretirano razdajamo; ko se podvržemo medicinskemu modelu obravnavanja lastnega telesa in ko dopustimo njegovo objektivizacijo; prilagajamo se, ko svoje darove obdržimo zase in jih ne izpustimo v svet.

Močno čutim, da je zame napočil čas, ko moram slediti svojemu notranjemu glasu, ki me vodi po poti ženskih misterijev, čeprav ta trenutek še ne vem natančno v kakšni obliki, na kakšen način… Vendar zaupam in vem, da sem v tem življenju povsem varna, da se postavim v center svoje moči in žarim.  

Že od nekdaj sem se bolj kot v zunanji svet obračala vase in iskala širšo sliko, vse kar je mistično, skrivnostno… že zelo zgodaj so me izmed vseh možnosti najbolj pritegnili okultistični teksti, kar se je kmalu razširilo na prebiranje neskončnega seznama duhovne literature, poglobljene in tudi takšne za mase, vendar je vse ostajalo nekje na mentalni ravni. Počutila sem se, kot da vsega tega pridobljenega znanja na znam resnično živeti, začutiti, utelesiti, prizemljiti. Kot bi ponotranjila idejo strogega vsevidnega boga, ki vzgaja z disciplino in kaznovanjem, (pa čeprav mi nikoli ni bil zares blizu) sem sama sebe kaznovala z občutki krivde, kadarkoli nisem bila dovolj produktivna, dovolj popolna, dovolj disciplinirana. Vse to je vodilo v vse močnejša depresivna razpoloženja… nad menoj se je razgrnila temna noč duše, za katero se je zdelo, da ji nikoli ne bo konca.

Ko sem bila stara petnajst let, sem naivno sprejela, da pričnem z jemanjem kontracepcijskih tabletk. »Zdravnik« z najbolj zdolgočasenim pogledom je kot po tekočem traku tudi meni predlagal »čudežno tabletko«, kot edino možno opcijo, ki preprečuje neželjeno zanositev. Takrat še nisem bila ozaveščena o tem, v kaj s pravzaprav spuščam in kakšne posledice slednje prinaša s seboj, nobena ženska mi ni predala svojega vedenja. Čez nekaj let, ko sem želela z jemanje tabletk prekiniti, so se pojavili simptomi, ki jih pred začetkom jemanja ni bilo… povsem neredna menstruacija s šestmesečno zamudo, konstantno razdražljivo razpoloženje, nečista koža in kar je najhujše – ciste na jajčnikih … vse to naj bi »se pozdravilo« s tabletko, ki je simptome povzročila. Kako protislovno – postavili so me pred dejstvo, da je tabletka edina možnost, da se ravnovesje ponovno vzpostavi …

V tem trenutku vem, da sem morala okusiti v temo, ki me je izoblikovala v to kar sem in kar postajam. Da je dovolj da sijem in da ne potrebujem ničesar več kot to, da svoje vedenje širim naprej …

V rdečem šotoru sem se po dolgem potovanju zopet srečala z boginjo, zdela se mi je tako domača. Povabila me je, da se zazrem v svoje telo in najdem svoje odgovore. Boginja ve, da »popolnost« ne obstaja in da smo popolne natanko takšne, kakršne smo – vsi naši obrazi. Njen materinski, sočuten objem z vonjem po zemlji me je popeljal vse bliže k sebi. Bila je povsod, bila je upanje in kar je najpomembnejše, bila je znotraj mene. Ne kot neka nezemeljska sila, izčiščena vseh »motečih« čustev, kot sem si včasih predstavljala duhovno uresničeno bitje, ampak povsem prisotna, prizemljena, silovita, čutna… Do sebe sem postala bolj prijazna, ponovno sem začela poslušati svoje telo.

Ko sta mi v razmaku nekaj dni dve prijateljici povedal, da sta prenehali z jemanjem tabletk, je bil zame znak. Pričelo me je ščemeti nekje v notranjosti, občutila sem celo paleto čustev – strah kaj se bo zgodilo, če zopet poskusim, jezo na celoten sodoben ginekološki sistem ter pričakovanje in pogum, da manifestiram drugačno rešitev, da tabletka ni edina možnost… čez nekaj dni mi je moja draga Ema, sestra, ki je sodelovala na enem izmed skupnih projektov, povedala skoraj identično zgodbo, kot je bila moja! Uspelo ji je, da se je sama pozdravila s pomočjo narave… Sledila sem ji – spremenila ritem spanja, izvajala jogijske vaje, ki uravnotežijo delovanje hormonov, prilagodila prehrano in si pomagala z zelišči in začimbami..  ob vsem tem je telo izredno hitro zopet našlo ravnovesje, predvsem pa stik – brezmejno povezanost same s seboj. Ob tem, ko se je čistilo telo, se je čistila duša – plast za plastjo so se na površje dvigala stara prepričanja, ki mi ne služijo več.. Rodilo se je sočutje in dovolila sem si, da se vsi ti občutki prelijejo skozi mene. V tem trenutku vem, da mi je lastno telo predajalo izjemno dragoceno darilo – naj mu prisluhnem, ga objamem s svojo ljubečo pozornostjo in se oklestim vsega, kar ni moje.

Počutim se osvobojeno težkega bremena in se ob enem zavedam, koliko sester v sebi skriva podobno zgodbo. Če si ena iz med njih in bereš te vrstice – vedi, da v tem nisi sama!

Naše prednice so poznale življenje v sožitju z naravo, obravnavale so jo kot del svoje lastne biti in se od nje učile. Bile se čuvajke intuitivnega vedenja o naravi življenja, zdravilnih zeliščih, naravni kontracepciji, ženskem izžarevanju in še mnogo več… Če globoko prisluhneš, lahko slišiš, kako nam na uho šepetajo in predajajo vsa ta znanja. Naša vez z njimi je neuničljiva, nosimo jo v svojih celicah, v svoji krvi, v svojem daljnem spominu. Želijo, da se zopet povežemo s svojim telesom in najdemo vse svoje obraze, resnične, ranljive in hkrati pogumne, močne in hkrati nežne, sočutne in hkrati neizprosne, silovite in nežne. Želijo, da druga v drugi vidimo svojo sestro. Boginja ni tam nekje zunaj, je v vsaki izmed nas – želijo, da jo okopljemo iz plasti prepričanj, vzorcev, strahu in bolečine, ki nam jo je nakopala patriarhalna družba.

Ko enkrat zaslišiš njihov glas, veš, da ne moraš stopiti niti koraka dalje, ne da bi na glas izražala resnico. 

© Janja Videc

Modra Ženska z volkomTo soboto v Rdečem Šotoru spoznavamo arhetipe temne ženskosti. Več informacij TUKAJ. Prijave in vprašanja pa javite na ana@rdecisotor.com ali 070760868. 

V ponedeljek sem imela na konferenci RIS zanimiv pogovor o jungovski psihologiji (ki jo obožujem in ki je “mati” arhetipov) z Zdenko Čebašek Travnik. Povedala mi je, da ji je Jung sicer zelo ljub, toda da morda ta obravnava morda ni tako učinkovita kot druge vrste terapij. Preveč se namreč ukvarja z izvorom naših težav, kar je v osnovi v redu, toda mnogo ljudi ni pripravljenih pogledati k svojim koreninam in se soočiti z resnico in se raje poslužujejo npr. afirmacij, spremembe življenjskega stila, itd. Sama še vedno mislim in iz osebne izkušnje povem, da je najbolj očiščujoča izkušnja uvida v lastne korenine – življenjske spremembe nato sledijo spontano, same od sebe. Zato se na delavnicah arhetipov zbere vedno intimna skupina žensk, ki so zares pripravljene pogledati globoko vase. Procesi, ki se odvijajo, so izjemni. Predvsem v drugem delu delavnice, ko obravnavamo vsak arhetip posebej, se razkriva mnogo napačnih, pogojenih predstav, ki jih imamo o določenem arhetipu, ki so posledica vzgoje, družbenega odnosa, itd. Nato olupimo te predstave in se povežemo z univerzalno arhetipsko energijo. Delavnica je za najpogumnejše in tiste zares pripravljene prevetriti svoje globine. Veselim se novega kroga Pogumnih Žensk.

O Modri Ženski, enem od arhetipu temne ženskosti. Celotno besedilo TUKAJ

Ena glavnih lastnosti Modrih Žensk je, da imajo občutek za pravo mero. Znajo zaznati pravi trenutek, uporabiti pravo besedo, se pravilno odzvati. Svoje energije in časa ne trošijo; naučile so se delovati v ravnovesju, v skladu z naravnimi zakoni in cikli. Ko resnična Modra Ženska opozori na svoja leta in izkušnje, to stori le zato, ker je zaznala, da ljudje okrog nje izgubljajo občutek za pravo mero, da jih prevzema ego, da tavajo v ekstreme. Njen namen je streznitev ljudi okoli sebe, vrnitev v tukaj in zdaj, v skromnost in ponižnost, v zavedanje stvarnosti takšne kot je. Modra Ženska skozi življenje čuječnosti in refleksije in močnega duhovnega instinkta nabere skozi izkušnje izčiščeno modrost, ki je nekakšen barometer za celotno družbo. Modra Ženska je ukoreninjena v zreli modrosti, ki opozarja na nesmisle in omogoča družbi, da ne zaide in se razvija v smiselno smer, ki spoštuje in upošteva naravne ritme, zakone in cikle in duhovno jedro vsega bivajočega. Res je čas, da ženske aktiviramo ta arhetip, še posebej v zrelih letih.

© Ana Drevenšek 

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Duhovni instinkt in ženska duhovnost

Polna Luna v Strelcu

Danes ob 18.21 nastopi polna Luna v Strelcu. Strelec je znamenje širine. Širine v vseh oblikah. Telo naredi podobno Veneri, obilno v svoji plodnosti, gostoljublju, radosti, sočnosti. Duha naredi visokoletečega, globoko dojemljivega, sprejemljivega. Zato pravijo tudi, da je Strelec znamenje religije, filozofije. Le-te naj bi bile izraz veličine duha, skupek izkušenj in spoznanj duha. Vendar religije in filozofije pogosto postanejo dogmatične, okostenele, same sebi namen, najhuje pa – postanejo orodje neke gospodarsko-politične ideologije, gibanja…

Toda Strelec je znamenje esence religije in filozofije – tiste žive esence, ki omogoča duhu, da živi, zaznava, doživlja, ozavešča, spoznava, razume, se širi. Polna Luna želi lastnosti Strelca obelodaniti. Pokazati čisto vsak skrit kotiček njegove energije, popolnoma razkriti njegovo sporočilo. Njen namen je, da ozavestimo pomen Strelca, da osvetlimo dele v duši, ki mu pripadajo.

Duhovni instinkt izhaja iz notranjosti, je univerzalni, večen del naše psihe. Bojimo se mu prisluhniti, saj smo bile pogojene v strah pred notranjim glasom in obračanje na zunanjo avtoriteto.  slika: Ignacio Serrano

Duhovni instinkt izhaja iz notranjosti, je univerzalni, večen del naše psihe. Bojimo se mu prisluhniti, saj smo bile pogojene v strah pred notranjim glasom in obračanje na zunanjo avtoriteto.
slika: Ignacio Serrano

Duhovni instinkt

Zato želim današnji članek posvetiti osvoboditvi (kar počne polna Luna) resnične esence religiozne/duhovne izkušnje v nas ženskah (kar nam omogoča Strelec). Dandanes smo ženske (in tudi moški!) precej “zamašeni” (zademfani, bi rekla draga Sestra Eva Luna) v tistem centru, ki se mu reče “duhovni instinkt”. Tisočletja so se namreč neke sile (saj vse vemo, katere) trudile, da bi se ta center zademfal. Tisočletja smo bile učene (in učeni), da je duhovnost izvira iz zunanjosti, od neke avtoritete, ki potrdi, kateri občutki, izkušnje so pravilni in kateri ne; ki predpiše nauke, v katere je potrebno verovati (!), ki celo sankcionira, kaznuje vse, ki si drznejo tej avtoriteti zoperstaviti (na žalost vemo, da so bili pregoni heretikov – na primer Katarov, sledilcev Starih Poti (“poganov”), itd – orodja za centraliziranje oblasti, za izločanje gibanj, ki bi odjemala sledilce instituciji, ki si je priborila najmočnejši položaj. Torej na prvem mestu NI bilo resnično preganjanje določenega nauka. Tako so stvar dojeli verjetno le preprosti ljudje in zagnani in naivni člani institucije, katerih zavest ni prodrla do spoznanja resničnih interesov svoje institucije). 

Zaradi te “zamašenosti” se močno bojimo prisluhniti svojemu duhovnemu instinktu in slediti temu, kar nam pravi. V naših kosteh še živi spomin na preganjanje, ko smo poslušali svoj duhovni instinkt. Pogosto je naša pogojenost tako močna, da se morda znebimo vpliva avtoritarnega monopola ene institucije, pa le začnemo slediti nekemu drugemu nauku. Toda v resnici se ni zgodilo nič – naš duhovni instinkt še vedno ni prebujen – le svojo pogojeno sledljivost (nenaravno sledljivost!) smo preusmerili k drugi avtoriteti. 

Današnji članek zato posvečam obuditvi našega duhovnega instinkta in obuditvi naše naravne neustrašnosti. Ženske, čas je! 

Pred nekaj dnevi sem brala zelo zanimiv članek Cynthie Garrity-Bond (feministične teologinje in socialne eticistke) o fenomenu na Irskem; o sprejetju zakona za istospolne poroke v državi, kjer se več kot 80% prebivalstva istoveti za katolike. 

Cynthia je omenila zanimiv koncept, ki je prebudil mojo pozornost. Sensus fidei. To je koncept v krščanski teologiji, ki pomeni nekako “razum verujočih”, “smisel verujočih”. Mednarodna teološka komisija ga definira kot: “Sensus fidei je neke vrste duhovni instinkt, ki omogoča verujočemu, da spontano presoja, ali je določen nauk ali praksa v skladu z Evangelijem in apostolsko vero. Globoko je prepletena z vrlino vere samo; teče od in je v lasti vere. Primerja se z instinktom, saj v osnovi ni posledica razumskega preudarjanja, temveč je spontano in naravno védenje, neke vrste zaznava (aisthesis).”

Cynthia pravi, da se je na Irskem tak izid lahko zgodil le zato, ker so tamkajšnji kristjani vklopili svoj sensus fidei. Seveda lahko sensus fidei interpretiramo na mnoge načine. Predpostavljam lahko, da ga Cerkev ne razlaga tako kot Cynthia. Poudarja namreč, da je sensus fidei instinkt, ki pomaga verujočemu presoditi, ali je nek nauk/praksa v skladu z Evangelijem in apostolsko vero – ki pa ju seveda določa Cerkev. Tako je sensus fidei bolj nek kriterij dobro ponotranjenega cerkvenega nauka, ne pa nekaj živega, človečnega, nevezanega na Cerkev.

Toda tako kot Cynthia tudi jaz v sensus fidei vidim resnični duhovni instinkt, ki je univerzalen in ga poseduje vsak človek. Instinkt, ki ima moč, da osvobodi vsakega posameznika iz jarma prestrašene pogojenosti, ki ima moč, da oživi! duha, očisti vid, sluh in omogoči čisto zaznavo duhovnega.

Hči očetov se mora povezati s svojo krvjo. Tako krvjo kot simbolom telesnosti, kot krvjo, ki je simbol celovite, avtentične ženskosti, božanske ženskosti. slika: Liza Paizis

Hči očetov se mora povezati s svojo krvjo. Tako krvjo kot simbolom telesnosti, kot krvjo, ki je simbol celovite, avtentične ženskosti, božanske ženskosti. slika: Liza Paizis

Hčerkam očetov

Ta članek je še posebej posvečen ženskam, ki se identificirajo s krščansko (ali drugo) vero, toda v sebi čutijo ščemenje duhovnega instinkta, ki jim govori, da je v njihovi veri premalo prostora za žensko, Žensko in Boginjo. Zavedam se, da je ta proces začetka poslušanja svojega duhovnega instinkta znotraj ustanove, kot je Cerkev, težak, lahko boleč, lahko se zdi skoraj nemogoč. Morda se zdi na začetku celo bogoskrunski! John P. Dourley, katoliški duhovnik in jungovski psihoanalitik je o težavnosti in bolečini tega procesa povedal: “Če in ko je fanaticizem presežen, rezultati niso vedno zgolj blagodejni. Izgubi kakršnekoli tolažbe, ki jo je do zdaj ponujala tako imenovana vera, lahko sledijo vzorci depresije in praznine, čeprav je paradoksno depresija pogosto spremljana z besom nad žrtvovanji dvomljivemu Bogu te vere in njegovim ostrim moralnim zahtevam, ki so zdaj občutene kot sovražne polnemu izrazu človeškega življenja in duha. Ko nekdo zaupa neki religiji in nato začne postajati bolj zavestno bitje, ko trdo dela, da bi častil simbole in obljube te religije, in v tem procesu postane zavesten temačnosti te religije, kar se prevede v občutek izdanosti, je jeza naravni odziv. Vendar jeza zahteva dejanje razrešitve.

Seveda je posvečen tudi drugim hčerkam očetov. Kajti, nikakor ne želim sporočiti, da le ženske, identificirane z abrahamskimi ali drugimi podobnimi religijami, potrebujejo uvide o duhovnem instinktu. Potrebujemo jih hčerke očetov vseh vrst. Vse ženske v sodobni družbi smo hčerke očetov. Kajti moško-osrediščena miselnost in filozofija sta prepojila vse aspekte našega življenja – znanost, družbene vrednote, vrednote medosebnih odnosov, dojemanje vzgoje, itd. Tako smo bile vse subtilno vzgojene v moško-osrediščen model. Tudi če je naša družina že generacije nazaj zapustila patriarhalno religijo ali zavrnila njene do žensk, življenja, narave sovražne poglede, so na psihološkem nivoju še zmeraj ostanki patriarhalnega mišljenja. Ženske smo tako na primer vzgajane v prepričanje, da je intelektualizem superiorna dušna sposobnost, da naša cikličnost in druga stanja zavesti niso pomembna, ali pa so celo infantilna in nekoristna. Tudi takšne hčerke očetov potrebujemo meditacijo o duhovnem instinktu

Zadnjič sem razmišljala, kaj bi se moralo zgoditi, da bi Marijo Magdaleno nehali dojemati kot spokorjeno prostitutko – predvsem v krščanskih krogih. In prišla je misel, da je morda arhetip spokorjene grešnice nekako povezan s transformacijo intelektualističnih hčerk očetov. Morda je “spokoritev” Marije Magdalene tisto, kar čaka z moško energijo identificirane hčerke očetov; spokoriti se moramo pred svojo ženskostjo, pred Boginjo; ker smo jo zavračale, zasmehovale. Marija Magdalena naj bi namreč bila grešna zaradi spolne energije – največje moči ženskosti. Ko je spolna energija uporabljana za destruktivne namene, se mora “spokoriti”. Prav tako kot je pri hčerkah očetov intelekt uporabljan za destruktivne namene. Morda bo, ko se bodo ženske vrnile k svojim koreninam, čas dozorel, da v Magdaleni vidimo to, kar resnično je – duhovna učiteljica, apostolka apostolom, enakovredna Jezusu. Ko se bomo ženske vrnile k svojim koreninam, bomo stopile v svoje mojstrstvo, ki ga uteleša Magdalena. 

Slika: Emily Balivet

Skupina žensk (coven) skupaj praznuje svojo duhovnost! Slika: Emily Balivet

(Ženska) duhovnost

Duhovnost naj bi bila živa izkušnja, ne pa ideologija. Jungova glavna kritika krščanstva (in drugih “razodetij”) je, da se dojema kot ultimativno, dokončno razodetje, ki je končna resnica in ga ni moč preseči. Takšno dojemanje, pravi Jung, historično (Bog je v določeni točki ustvaril svet in to je to; v določeni točki se je utelesil in to je to; itd) ter transcendentno (Bog je zunaj stvarstva), blokira ☽🌕☾ spiraljenje ☽🌕☾ duhovnega procesa in zamaši duhovni instinkt. Še posebej za ženske je to zelo pomemben uvid.

Ženske namreč v svojem telesu in svoji psihi nosimo kodo cikliranja, spiraljenja, umiranja in prerajanja. Ko je religija zapovedala dokončnost, je sterilizirala našo vitalno psihično lastnost – cikliranje. Ko je religija zapovedala transcendentnost, je povzročila trpljenje ženskam, ki ne morejo tako preprosto kot moški ločiti telesa od duha, saj ne morejo ignorirati (duhovnih) sporočil, ki jih njihovo telo kriči! med biološko-duhovnimi prehodi menstruacije, poroda in menopavze. 

Opazila sem tudi, da Cerkev razširja mnenje, da tisti, ki niso kristjani, nimajo odnosa z Božanskim (ne verujejo v Boga). Humorni sodobno-poganski napis na to hudomušno odgovarja: “Verjamem v Boga, samo ne verjamem, da je starš samohranilec.” Ta ideja, da imajo odnos z Božanskim le kristjani, je podobna ultimativni naravi naukov abrahamskih religij. V obeh primerih gre za nekakšen monopol. Ženske torej, ki so skozi zgodovino skozi svoj duhovni instinkt doživljaje ženski obraz božanskega (o čerem govori tudi roman Rdeči šotor), so bile označene za krivoverke, grešnice. Duhovne/religiozne izkušnje ne moreš imeti, če nisi pod okriljem Cerkve! Takšno prepričanje je zares destruktivno. Jung je spodbujal kristjane, da presežejo ultimativnost svojih naukov ter sprejmemo druge duhovne poti kot enakovredne ter se od njih bogatijo. Šele tako se bo človeška duhovnost zares razcvetela v vsem svojem bogastvu. 

Bog Boginja Yin YangBožansko – Oče ali Mati ali oboje? 

Ena od stvari, na katere opozarja duhovni instinkt, je, da je Bog v abrahamskih religijah personalističen (je oseba) in je moškega spola (o njem se vedno govori v moškem spolu). Zakaj? Zakaj je Bog moškega spola? Ali to govori o večvrednosti moškega? Jada Pinkett Smith (žena igralca Willa Smitha) je od 12-letne deklice dobila vprašanje: “Gospa Jada, ali mislite, da bodo deklice sploh kdaj tako pomembne kot fantje, glede na to, da je Bog moški?” Kako bi odgovorili takšni deklici zdravorazumsko (ne s koncepti “svete nerazumljivosti”, ki jo je Jung zaznal v prevladujoči konzervativni dogmatični krščanski teologiji), iz tistega mesta v duši, ki je sensus fidei (duhovni instikt)? 

Osho je o tem, katerega spola je Bog, povedal tole: “Ko oseba globoko meditira in se razsvetli, postane mati. Buda je bolj podoben materi kot očetu. Krščanska asociacija na besedo oče ni najbolj relevantna, niti lepa. Klicati oče Božansko zveni malo mačistično. Če obstaja Bog, je lahko le mati, ne oče. Oče je nekaj zelo institucionalnega. V naravi oče kot tak ne obstaja. Če vprašaš kakšnega lingvista, ti bo povedal, da je beseda stric starejša kot beseda oče. Strici so obstajali prej, saj nihče ni vedel, kdo je oče. Institucija očeta se je v človekovem življenju pojavila, ko se je vzpostavila zasebna lastnina. Je zelo krhka in lahko vsak čas izgine. Družba se spreminja in ta institucija lahko izgine kot so izginile že mnoge druge. Vendar bo mati ostala, ker je naravna.”

Materinski zdravi razum 

Mnoge duhovne feministke našega časa se strinjajo z njim. Rebecca Boon ugotavlja, kako je večina feministk zgrešilo, ko je tako strastno zavračalo materinstvo in prišlo celo do takih absurdnih zaključkov, da je ženski njena lastna biologija sovražna in jo je treba preseči. Materinstvo je ena največjih moči ženske, pravi Rebecca! Človeštvo v resnici ni razdeljeno na moške in ženske, temveč na matere in sinove. Kajti vsaka ženska je (vsaj potencialno) mati in vsak moški je sin matere, drugače ne more biti, pravi Rebecca Boon. Tudi Sara Ruddick, avtorica knjige Maternal Thinking (Materinsko razmišljanje) ugotavlja, kako globinski psihološki vpliv ima materinstvo na žensko oziroma na vsakogar, ki opravlja materinsko delo. Pravi, da skozi materinstvo razvijemo zmožnost realnega, praktičnega razmišljanja, odgovornost, zmožnost svoje mišljenje povezati s čutenjem (ne več misliti ločeno od čustev, občutkov, zaznav = intelektualizirati). Zato, pravi Sara, je materinsko razmišljanje izredno dragoceno in mora postati bolj vključeno v sodobno družbo – vključiti se mora v politično odločanje, itd, saj je materinsko razmišljanje lahko zares dojame pojme, kot so odgovornost, skupno dobro, itd.

Ženska je počelo stvarstva, ženska rojeva. Ženski um je skozi materinsko delo preobražen, postane izjemno močna sila ljubezni in zdravega razuma. Materinsko mišljenje je temelj družbe in lahko je njen rešitelj.

Ženska je počelo stvarstva, ženska rojeva. Ženski um je skozi materinsko delo preobražen, postane izjemno močna sila ljubezni in zdravega razuma. Materinsko mišljenje je temelj družbe in lahko je njen rešitelj.

Barbara Walker pove o ženskem zdravem razumu (v angleščini “common sense”, kar izhaja iz latinske besede “sensus”, ki je del besedne zveze “sensus fidei”) tole: “Spomniti se moramo, da je bila v starodavni matriarhalni miselnosti, ki jo lahko obnovimo skozi mite in legende, Boginja razumljena kot edini izvor urejenega, logičnega razmišljanja. Iz njenih intelektualnih daril ženskam so se rodile discipline, kot so matematika (kar dobesedno pomeni “materinska modrost”), koledarji (izvorno Lunini in menstrualni koledarji), sistemi meritev, glasbene in pesnitvene oblike, arhitekturne tehnike in mnoge druge vede za delo z umetnostjo in naravo. Starodavna grška beseda diakosmos, ki pomeni sistem reda, ki ga je v prvotni kaos vnesla Boginja (Dia), dokazuje prepričanje starodavnih ljudi, da je bila racionalnost utelešena v prvi učiteljici vsakega otroka – mami. Mit iz Indije nakazuje, da so zgodnji ljudje verjeli, da ženska sposobnost rojevanja izhaja iz superiorne ženske veščine razvijanjamerilnih sistemov.
Celo judovsko-krščanska diabolizacija Matere Eve je zadržala zaznavo Svetovne Matere kot izvora razsvetljenja za vse človeštvo, čeprav je Eva morala zavrniti ukaz patriarhalnega Boga, da bi pridobila znanje, ki ga je Bog želel skriti pred človeškimi bitji.
Kasneje so patriarhalne družbe želele pomanjšati ženski intelekt tako, da so ga imenovali instinktivni, nezavedni, iracionalen. Čeprav so prepoznavali natančno žensko zaznavanje, so ga moški zavrgli s precej zaničljivim izrazom intuicija, namesto da bi ga poimenovali z njegovim pravim imenom inteligenca. Ne glede na to, kako pogosto so ženske pokazale, da so sposobneracionalnega razmišljanja ali celo sposobnosti prodiranja skozi bolj iracionalne moške konstrukte z ostrim robom zdravega razuma, je bilo ženskim umom dopuščeno le čustvovanje, ki naj bi zapolnilo prostor z manj uma. To je bil še en primer prekletstva z medlo pohvalo. Pravzaprav so patriarhalne kulture zgradile svoje praktične dosežke na dosežkih zgodnejših, žensko-osrediščenih skupin in moški filozofi so vnesli v filozofijo več nerazumskosti, kot ne. Na primer, nobena družba ni bila bolj nespametno vraževerna ali bolj naivno lahkoverna od krščanske Evrope v obdobju, imenovanem Doba Vere, ko so bile resnice spoznane samo skozi besedilaočetov in je bila eksperimentalna znanost dojemana kot hudičevo delo.
Ob zori zgodovine je bil zdrav razum izmaličen s konceptom patriarhalnih bogov kot univerzalnih staršev, kljub njihovi nezmožnosti rojevanja. Miti kažejo, da so imele zgodnje civilizacije s tem konceptom težave. Ljudje niso sprejeli takšnih božanstev, dokler ni bilo več stoletij posvečeno propagandi duhovnikov. Celo potem so bili potrebni besedna izkrivljanja in namenskinelogični paradoksi, da bi se vzpostavilo čaščenje bogov, ki so žalilipragmatično dojemanje resničnosti preprostega človeka.” 

Ženske se moramo spomniti tega zdravega razuma (sensus). Ženske se moramo spomniti, da že ves čas, že celotno zgodovino, na temelju svojih zdravorazumskih spoznanj in dejanj nosimo celotno človeštvo. Spomniti se moramo, da so sinovi mater in njihovi intelekti ponoreli zato, ker so mame v določeni točki pozabile, da je njihovo mišljenje temelj družbenosti. Spomniti se moramo, da zrel, prvinski, Zemljo-ljubeč in Žensko-čaščeč moški postane takšen, ker se njegova mati zaveda pomena svojega materinstva.

Marija Magdalena izžareva arhetipsko celovito ženskost. Kdaj bo naša družba zrela, da jo sprejme? slika: Lindsey Hardin Freeman

Marija Magdalena izžareva arhetipsko celovito ženskost. Kdaj bo naša družba zrela, da jo sprejme? slika: Lindsey Hardin Freeman

Yin Yang in feministične kristjanke 

Barbara Walker gre vseeno malce predaleč, da kar naravnost pove, da bi moral svet biti matriarhalno urejen, da bi ženske-matere morale nadzorovati moške (s tem se strinja tudi Rebecca Boon), Božansko bi seveda bilo samo in edino Bognja, Ona in tako na svetu ne bi bilo težav! To bi le bila zamenjava zatiranja žensk z zatiranjem moških. Spola ne obstajata zato, da bi bil eden več vreden od drugega. Podoba moškosti in ženskosti, ki je najbolj v skladu z duhovnim instinktom, je starodavna kitajska podoba yin-a in yang-a, ki se zlivata drug v drugega, sta eno. Drug brez drugega ne moreta, drug drugega porajata. Sta popolnoma enakovredna. 

Tako je tudi Božansko yin in yang, Bog Oče in Boginja Mati. Je Misterij te čudovite združitve, ustvarjalnega sodelovanja dveh principov – moškega in ženskega. Ženski je bil skozi zgodovino izbrisan. Nastala je teologija (“veda o Bogu”), ki nasprotuje duhovnemu instinktu. In zato se tudi znotraj religioznih institucij začenjajo dogajati premiki, ki nakazujejo na to, da se je v ljudeh aktiviral sensus fidei, ki preprosto ne trpi več nekaterih nesmislov. V krščanskem gibanju se na primer razvija teologija telesa, s katero se poskuša Cerkev počasi znebiti čistunske teologije, ki je spolnost označevala za grešno in s tem povzročala tisočletno kolektivno nevrozo, ter se približati instinktivnemu, univerzalnemu védenju, ki je bilo lastno že prvemu človeku: da je spolnost sveta. Vse več žensk znotraj krščanskega gibanja začenja slediti svojemu duhovnemu instinktu in na obrobju svojih Cerkva, včasih zunaj, ker so Cerkve še prerigidne, ali pa znotraj njih, kjer so Cerkve odprte, začenjajo sponzanja svojega sensus fidei vključevati v njihovo teologijo. 

Tukaj je nekaj odličnih člankov za vse, ki ste v podobni situaciji. V članku Transforming the Church from Within or Without? (Spreminjati Cerkev od znotraj ali od zunaj) Xochitl Alvizo razmišlja o tem, ali je ženska, ki se prebuja, sploh še lahko kristjanka. Ali lahko ženska, ki se povezuje s svojo avtentično ženskostjo, sploh še sprejme religijo, katere nauki in prakse so bili skozi zgodovino patriarhalni? Xochitl ugotavlja, da se ni potrebno odločiti, temveč slediti svoji intuiciji. Cerkev se namreč uspešno preraja tako zaradi tistih, ki ostanejo, kot tistih, ki odidejo. S podobnim razmišljanjem se ukvarja v članku Be-ing in the Church (Biti v Cerkvi). Gina Messina-Dysert se v članku Is it a Feminist Act to Stay in a Patriarchal Tradition? (Ali je ostati v patriarhalni instituciji feministično dejanje?) ukvarja prav s tem vprašanjem. 

Seveda je v ZDA veliko lažje v svojo religiozno skupnost vpeljati spremembe, kot pri nas. V ZDA obstaja nešteto oblik krščanstva, ki so veliko bolj fleksibilne, prelivajoče se, odprte za nove ideje. Pri nas je nekoliko težje vpeljati duhovni instinkt. A vseeno je to neizbežno za naše duševno zdravje. 

maternična povezavaArhetip, ki ga potrebujemo: Amazonka – Bojevnica, ki ustvarja varen prostor za rojevanje najnežnejšega

Ta petek se v Rdečem Šotoru združimo v varen, intimen ženski krog, da odpremo svoje maternice in pustimo glasu, da govori njihovo zgodbo. Sklenile bomo krog materničnega petja za opolnomočenje ženskega glasu. Vabljene! Izkušnja je izjemno intenzivna, izkustvena, globoko, zdravilna. Učinke obreda čutimo na fizični ravni – kot utripanje maternice, ščemenje v jajčnikih… Tokrat spoznavamo arhetip Amazonke, ki je eden bolj osovraženih ženskih arhetipov, a eden ključnih za sodobne ženske. Amazonka je Divja Ženska, obuja resnični pomen Deviškosti (ki NI spolna nedotakljivost, temveč duhovna neoporečnost in duševna neodvisnost), je Bojevnica, ki ustvarja in ščiti teritorij, znotraj katerega lahko božanska ženska energija rojeva najnežnejše… Prav Amazonko potrebujemo za aktiviranje duhovnega instinkta, ki zamašen čaka v naši duši. Potrebujemo njeno neustrašnost in varen prostor, ki ga ustvarja, znotraj katerega lahko prisluhnemo svojemu sensusu fidei. Več pa na delavnici!

© Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Smrt je umiranje obsedenosti z belino in sprejemanje rdečine

fotografija: © Borut Krajnc

fotografija: © Borut Krajnc

Danes ponoči je nastopil prvi Lunin krajec v mogočnem Levu. Pravi krajec zaključuje obdobje deviškosti Luninega cikla in začenja z bolj drznim, ustvarjalnim, prodornim delom – ko se Luna polni, dokler ne zasije polna v vsej svoji veličini.

Lev je mogočno znamenje. V svoji pozitivni manifestaciji uteleša zmožnost osrediniti se v svojem sebstvu, povezati se s svojo najvišjo zavestjo, svojo Resnico in od tod žareti. Sijati tako močno, da se ljudje spontano prebujajo ob tvoji svetlobi in stopijo na isto pot.

V torek smo v Mladinski knjigi – Konzorciju – predstavili najbolj sveže rojstvo Mance Košir. Knjigo Darovi minevanja. V knjigi so dopisovanja, sestavljena iz pisem o Smrti, ki si jih je Manca dopisovala s sedmimi avtorji: Ksenijo Malio Leban, Jankom Bohakom, Urško Lunder, Karlom Gržanom, Jasno Stošić, Tino Kožir Mazi in mano – Ano Drevenšek. 

Darovi minevanja

Darovi minevanja

Ko je knjiga nastajala, je Manca večkrat povedala, kako močna knjiga je, kako je ušla izpod nadzora (seveda v dobrem smislu), dobiva svoje življenje, je prodorna, drami najgloblje globine, prinaša solze, pretresljiva spoznanja, mogočne preboje… Vsi, ki smo pisali knjigo, smo ob pisanju doživeli katarzo. In predstavitev v torek je pokazala, da je poslanstvo te knjige to katarzo omogočiti tudi vsaki bralki, bralcu.

Knjiga govori o Smrti, ki je tabuizirana, ki se je bojimo, jo odrivamo stran, pod preprogo, iz vsakdanjega življenja. Bojimo se je, trepetamo pred njo, hkrati pa se vedemo, da ne obstaja. Čutim, da nosi knjiga energijo Leva, ker je prodorna, ker brez opravičevanj pišemo svojo Resnico, dajemo Smrti glas in skozi naše tkanje tančice o Smrti pronica katarza vseh nas – osvoboditev v Smrti.

Zato v tokratnem članku objavljam kratek odlomek iz knjige – izsek iz enega od mojih pisem Manci. Prisrčno vabljene, da se nam pridružite 5.5. ob 18.00 v knjigarni Konzorcij v Ljubljani, ko bomo knjigo predstavili na Čajanki z Manco Košir, ob poeziji in harfi… Knjigo lahko kupite v knjigarnah Mladinske knjige ali na spletni trgovini www.emka.si 

. . .

Zakaj se bojimo Smrti, zakaj je ne poznamo, zakaj smo jo odrinili na rob – ker smo odrinili na rob celovito ženskost; ženskost, ki zaobjema rojstvo in smrt, temo in svetlobo, mehkobo in strogost. Ženska je krog. Ženska je cikel. Življenje je cikel. Ženska je temna in svetla. Bela in rdeča. Mati Marija in Marija Magdalena. Magdalena ni bila prostitutka. Bila pa je rdeča. Tako kot Rdeči Šotor – prostor ženskih skrivnosti. In njeno rdečino so označili za grešno. In s tem so odgnali tudi drugi del Vélikega kroga – smrt, temo, strogost. Zato se bojimo Smrti. In spolnosti. In intime.

Marija Magdalena je ključ. In težko ga je razumeti. Težko je razumeti celovito ženskost, ko smo rasle v okolju, ki se je nadvse trudilo, da je ne bi spoznale.

Zame je smrt umiranje obsedenosti z belino in sprejemanje rdečine. To je ustavitev, upočasnitev in obračanje vase, o kateri ti pišem. Rdeča je barva maternice. Ko sem bila še otrok, sem se priučila, da so dobre ocene in vsakršni dosežki veliko vredni. Tako vredni, da je treba zanje narediti vse. Tudi žrtvovati svoje blagostanje in zdravje. Moje telo se je upiralo, ampak moja duša še ni prepoznala klicev po spremembi. Moja prva menstruacija je bila zame izkušnja križanja. Neznosne bolečine v maternici in neznosen glavobol. Nato se je neurje umirilo in prišla je prva kaplja krvi. Ko sem jo zagledala na hlačkah, sem najprej, v najglobljih globinah, ki se jih nisem zavedala, začutila veselje, praznovanje! In še preden je minila stotinka sekunde – neskončno žalost. Jokala sem, ker sem postala ženska. Jokala sem za izgubljeno nedolžnostjo, jokala sem za pripravami v ženskost, ki jih ni bilo. Vsako naslednjo krvavitev so spremljale neznanske bolečine v maternici. Moja maternica je sporočala, da nisem zvesta njenemu – najinemu poslanstvu. Klicala me je navznoter, klicala me je k počitku, umiku. Klicala me je, da se predam njenemu vodstvu.

Kot deklica sem ponotranjile vrednote, ki niso bile v skladu z mojo ženskostjo. Ponotranjila sem intelektualizem. Ponotranjila sem neuravnovešen odnos med umom in maternico – um je prevladal. Ponotranjila sem prizadevanje za popolnost in dokazovanje svoje bistrosti. Zdaj vem, da menstrualni cikel prinese deklici potrebo, da raziskuje svojo zavest in ciklično pluje med potapljanjem v globine in temačna, šamanska stanja zavesti in ostro, budno, dejavno, svetlo zavestjo. Kot deklica, ki odrašča v naši družbi, sem bila spodbujana, da se ogibam globinam, ki so nekaj nevarnega (lahko namreč povzročijo mentalno bolezen, sem bila poučena) ter hrepenim in se trudim izpopolniti v svetlobi zavesti – ega. Um, beseda, intelekt – energija, ki je vladala povsod naokrog mene. Čeprav sem že kot otrok čutila močno privlačnost do astrologije, tarota in magije, se temu klicu nisem znala odzvati. Ko je moje telo začelo krožiti v Luninih ciklih, je moja potreba po globinah, raziskovanju globokega in temnega, še narasla. Pritisk k svetlobi pa se je še okrepil. In ker nisem sledila klicu h globinam, je trpela moja maternica.

Ko sem zbrala dovolj moči – ko sem se zavedla, kaj se dogaja z mano; namreč, da sem »hčerka očetov«, kot bi temu rekla feministična jungovska psihoanalitičarka Sylvia Brinton Perera, ki je ponotranjila takoimenovane »patriarhalne« vrednote, torej vrednote večne svetlobe ega, večnega stremljenja k dosežkom – sem spoznala, da moram umreti. 

Tibetanci pravijo, da Smrt pravzaprav ni tako velika skrivnost. V življenju jo ves čas vadimo. Vse smrti, ki jih doživimo v življenju – smrt starih vrednot, smrt starega jaza, starega načina življenja – so Smrt v malem. Sestavljajo se in nas urijo za poslednjo Preizkušnjo. Učijo nas mehkobe, predaje, umiritve, počasnosti. Da se bomo lahko predali, ko napoči naša ura.

Tako me je moja maternica povabila v Smrt. Glasno je opozorila na hude bolečine ob Luninem ciklu. Ni mi pustila zadovoljiti se s ceneno ponudbo kontracepcijskih tabletk sodobne medicine (ki je zgradila svoje palače na pepelu sežganih čarovnic, pravijo). Glasno je opozorila na porušeno ravnovesje življenja v mojem črevesu. Ni se zadovoljila s »tabletkami proti stresu«, ki mi jih je za rešitev tega problema ponudila zdravnica (ki sedi na grmadi zdravilk). Povabila me je, da iščem globlje. Sledila sem ji.

Bolj kot sem ji sledila, bolj zaceljena sem bila – vse bolj sem zaupala glasu svoje maternice, vse več umetnih delov mene je odmiralo in odpadalo. »Hči očetov« je umirala in sprejemala svojo celovitost. In čeprav je moja sreča vse bolj naraščala – je bila moja okolica vse bolj vznemirjena. Kam je izginila »hči očetov«? Zakaj vedno pogosteje reče ne? Zakaj ni več vedno na voljo? Zakaj se je začela upirati? Zakaj je svojeglava? Zakaj postavlja svoje zdravje pred dosežki za umetno družbo? Zakaj, zakaj, zakaj? Moja Smrt je vznemirila vse okoli mene.

Smrt prikliče pristnost. Smrt zahteva pristnost. Zahteva, da se umetni svet poruši. Zahteva, da na površje priplava naravni svet. “Divja Lunina ženska, nisi bila ustvarjena, da boš ukročena. Ti si potres, ki se otrese vsega, kar ni od Duše. Otresi se ženska, otresi,” zasledim citat neznanega avtorja. Ženska, ki živi v današnjem času, mora biti Potres. Mora biti glasnica Smrti. In tudi jaz sem ta Ženska. 

V tem času osvobajanja in vse močnejšega potresa okoli mene sem začutila klic poslanstva doule in thanadoule. Smrt in rojstvo nista ločena dogodka. Sta kontinuiteta. Zato ju doživljam kot eno. Novorojenček, ki se rojeva, je ravnokar umrl kot starec, in starec, ki izdihuje poslednje dihe, se bo pravkar rodil kot svež človek. Naj bo to reinkarnacija ali pa samo obnavljanje generacij. Kakorkoli to naš um razloži, naše drobovje ve, da gre Življenje naprej, da je neizmerno silovito. 

Smrt hoče avtentičnost. Zato sem se zbližala s poslanstvom thanadoule. Ker sem izkusila svojo majhno smrt in me je obšla slutnja, da ima moja mala smrt v sebi seme velike Smrti.

© Mladinska knjiga Založba d.d., Ljubljana 2015

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, brez dovoljenja Založbe je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Kako sem prišla do procesa opolnomočenja svojega glasu ali kako se je iz naivnega dekleta začela rojevati neustrašna ženska

Ovnova glava je podobna Maternici. Oven je znamenje začetkov, prodornosti, moške energije, prvinskega impulza, navdušenja, brstečega življenja. Naši speči, potlačeni, ranjeni ženskosti daje novo rojstvo, strastno ljubezen do sebe, prerojenje skozi strast do življenja.

Ovnova glava je podobna Maternici. Oven je znamenje začetkov, prodornosti, moške energije, prvinskega impulza, navdušenja, brstečega življenja. Naši speči, potlačeni, ranjeni ženskosti daje novo rojstvo, strastno ljubezen do sebe, prerojenje skozi strast do življenja.

Danes zvečer se bo Luna popolnoma izpraznila. Prazna Luna je čas smrti, je točka obrata, portal med umiranjem starega in rojstvom novega. Prazna Luna je začetek Luninega cikla in določa lekcijo, ki se jo bomo učile v naslednjem ciklu. Tokrat je prazna Luna v Ovnu, prvem znamenju Zodiaka, ki je znamenje strasti do življenja, prvinskosti, začetkov. Oven nam pomaga obnoviti življenjsko strast. Pomaga nam dvigniti se iz pepela. Rešiti se kletke, ujetosti, presušenosti. Oven nam podarja sunek življenjske energije, skozi katerega lahko oživimo spečo, ranjeno, potlačeno ženskost v prerojeno deviškost. 

Bik je že od pradavnine sveta žival Boginje, nedotakljiv. Žrtvena žival je postal šele v patriarhatu. Bikovi rogovi spominjajo na polmesec in so zato simbol Lune in njenih men - ženskosti. Bikova plodnost je plodnost Boginje.

Bik je že od pradavnine sveta žival Boginje, nedotakljiv. Žrtvena žival je postal šele v patriarhatu. Bikovi rogovi spominjajo na polmesec in so zato simbol Lune in njenih men – ženskosti. Bikova plodnost je plodnost Boginje.

Nato se bo Luna kmalu zatem, ko se bo izpraznila, premaknila v drugo znamenje Zodiaka, v Bika. Bik je sveta žival Boginje že od pradavnine. Zahodna mitologija je polna bikov. V matriarhalnih časih so bili biki sveti in nedotakljivi (tako kot so krave v Indiji še danes), ob nastopu patriarhata pa so postali žrtvene živali. Biki simbolizirajo plodnost Boginje, njeno zemeljsko materinskost, njeno radodarnost in obilje, močne družinske vezi in sposobnost čaščenja, hvaležnost in uživanja v zemeljskem življenju, ki nam ga je podarila Boginja. 

Današnji članek je napisala ljuba Sestra Eva Luna, Sestra z izjemnim žarom, globoka umetnica in Divja Ženska, ki nam s svojimi besedami, svojo zgodbo in svojim glasom pomaga zgoreti v ognju strasti in se ponovno roditi iz pepela kot obnovljene, močne, opolnomočene Boginje

Zgodba, ki sem jo želela sprostiti iz sebe, jo ozavestiti in črpati moč iz nje, se je v naslednjih besedah končno prenesla na virtualni papir. To je zgodba, ki je zaznamovala mojo življenjsko pot, poklicanost in poslanstvo. Začne se z naslednjimi besedami…

Boli, skeli, tolče, zateguje. Hoče ven, ujeto je, razžira, utesnjuje. Cmok v grlu, hladen pot po telesu, mrzlica v hrbtu, pekoč občutek v trebuhu, bolečine v maternici, tresoče se roke, zategnjena čeljust.

Tri, štiri, zdaj! Močne, umetne luči se prižgejo, mikrofon v rokah, poj!

Med nastopom zapadem v nekakšno ”zombijevsko zono” in zapojem pesem, tako kot je bilo rečeno na vaji. Ko se pesem konča se počutim ponižano, nevredno in prazno.  Občutim strah ali sem morda kje ”zafušala”, kako bodo sodniki ocenili moj glas, kako ga bo ocenila množica. Obrnem se levo in pogledam dvojčico, poskušam najti nekakšno oporo, ali pa potrditev od nje, vendar vidim da je občutila podobno kot jaz in da je ona enako iskala pri meni.  Čakam, da sodniki ocenijo najin nastop, tesnobno mi je. Navzven se smejim, kot da sem najsrečnejši človek na svetu, obnašam se nonšalantno, na videz neprizadeto, celo sproščeno, a vse je maska, dobro zaigran karakter. Po oddaji intervjuji in hitro domov, razmišljat o novem nastopu. Ni časa za pogovor, ni časa za sprostitev, glas mora nazaj v ”proizvodnjo”. Vaje doma, vaje pri sodnikih, ponavljanje enih in istih kitic, zazidavanje grla, manufakturna obdelava barve glasu, ”strokovnjaki” za pop petje, ki govorijo: ”Tu moraš peti bolj svetlo, na tem mestu zavij navzgor, tukaj spremeni tempo, poješ preveč temno, tvoj glas se preveč trese, daj vadi!, da se na nastopu slučajno ne zmotiš, tvoj glas ni ravno tako dober kot njen, vendar ni slab, poslušaj!, tako kot ona poje, to je pravilno.”

Vračanje k svoji instinktivni naravi je proces, ki ozdravi našo dušo in nam omogoča, da izpojemo in izrazimo potlačene duševne izkušnje.

Vračanje k svoji instinktivni naravi je proces, ki ozdravi
našo dušo in nam omogoča, da izpojemo in izrazimo
potlačene duševne izkušnje.

Pri rosnih 16 se nisem zavedla, da sem podpisala pogodbo s hudičem in obula rdeče čeveljce, ki so me prisilili v neutrudni in podivjani ples kot to opisuje zgodba RDEČI ČEVELJCI iz knjige Ženske, ki tečejo z volkovi, Clarisse Pinkole Estés. Slepa sem bila za manipulacije, položene besede v usta, izkoriščanje in ”usmerjanje” odraslih posameznikov iz sveta show bussinessa za njihov lastni dobiček. Počutila sem se kot prostitutka, ne le da sem prodajala svoj glas, prodala sem sebe. Igrala sem klovna, takoj ko me je nekdo potreboval za zabavo, smešno pripoved ali spontano norčijo. Plesala sem pod taktirko naivne želje po priznanju in potrditvi.  ”In tako so čeveljci plesali deklico, namesto da bi bilo obratno …” S čistim namenom in iluzorno vero v dobro ljudi sem verjela, da so me imeli odrasli, prisostvujoči pri oddaji radi in vse kar sem delala, je bilo za njihovo pozornost in ”ljubezen”, le za en pogled ali pritrjevanje. Tako globoko sem si želela, da bi opazili velikodušnost in lepoto moje duše.  Brez pomislekov sem zaupala tem ”strokovnjakom”, ki so me vodili po poti uspeha, po poti zvezdništva, ki si ga večina najstnic tako želi. Zaupala sem jim, ker sem bila tako čistega srca in ljubeznive namere, vendar slepa za svet, ki je v resnici obstajal okoli mene. To nagnjenje po ugajanju odvrne žensko od njene prave narave in ji namesto lastnoročno izdelanih, kreativnih, rdečih čeveljcev (njene lastne ustvarjalne duše), ponudi lakaste, spolirane, a hkrati uročene in uničujoče ponaredke (ki jih lahko primerjamo z ideali ženske, ustvarjenimi s strani patriarhalne družbe). In tako kot v zgoraj omenjeni zgodbi – kjer deklica krvnika prosi, da ji odseka noge, le da se znebi čeveljcev –  lahko pride do hude poškodbe, celo pohabljenosti duše. Vendar je ta neuničljiva in se vedno znova lahko vključi v ciklično, instinktivno življenje, ”kot telo, ki diha, katerega celice se prenavljajo, umirajo in razpadajo…  Ko smo kot telo, se posvečamo novi rasti, bredemo skozi la mierdo, drek, a smo zelo žive in znotraj ciklov Divje ženske… Dolga obdobja je mogoče preživeti brez večine stvari, skoraj brez vsega, ne pa brez radosti, ne brez ročno izdelanih rdečih čeveljcev.”  Potrebno je ločiti odrezanost od instinktivne narave (neozaveščenost o veličini in globini ženske psihe) in obdobje spusta v lastno temo. Kar se je dogajalo meni v času ”pevske kariere” je bilo to prvo in kar bom opisala v nadaljevanju je to drugo, nujno potrebno za vrnitev v cikličnost življenja.

​Ko ženske zapojemo z močjo Boginje, ki prebiva v naših maternicah in združimo svoje glasove z namero ozdravljenja, začnemo proces, ki ljubkuje tudi duše naših prednic in naslednic.

​Ko ženske zapojemo z močjo Boginje, ki prebiva v naših
maternicah in združimo svoje glasove z namero ozdravljenja,
začnemo proces, ki ljubkuje tudi duše naših prednic in
naslednic.

Izkušnja, ki sem jo doživela pa ni pohabila le moje duše, pohabila je tudi moje fizično telo, saj je začelo vse pogosteje zbolevati. In ravno telo mi je pomagalo vrniti se v stik z ženskimi koreninami. Odprlo je oči moji naivnosti, popeljalo me je v globlje zavedanje dogodkov, ki so me zaznamovali. Ko sem začela poslušati svoje telo, sem začela s procesom zdravljenja.  V obdobju, ki je sledilo trušču in hrušču medijev in nastopov, se je moje telo zaprlo. Takrat sem uvidela, da dokler ne bom ozavestila svojih občutij, telo ne bo izpustilo vsega naloženega ”sranja” ven. Močno sem si želela, da bi lahko svoje telo prečistila, srčno sem molila in intuitivno začela odhajati v naravo na dolge sprehode. Vsak dan sem se s psom odpravila na romanje po bližnjih gozdovih. Takrat sem se začela pogovarjati s sabo, izražati čustva, jokati, kričati, brcati in tolči zemljo, hlipati, rjoveti, stiskati pesti, nenadzorovano plesati. V naravi sem začela s predelavo čustvenega in duševnega materiala. V naravi sem se začela vračati k svoji instinktivni naravi. Ko je zmanjkalo besed za to, kako je bila moja duša ujeta, sem začela peti. Sprva zadržano in malce prestrašeno, potem pa vse močneje. Tudi telo se je začelo odzivati. Začelo se je čistiti, vendar je bilo čiščenje zelo boleče. To je bilo intenzivno izločanje blata v obliki vsakodnevne driske in je trajalo dobri dve leti. A bilo je potrebno, kar mi je bilo sprva težko sprejeti, še posebej glede na okolico, a prav sedaj vidim (ko se stanje telesa v polnosti vrača v ravnovesje), da je bilo resnično nujno. Ko sem videla kakšen učinek imajo melodije, pesmi, skladbe, ki so se kreativno izražale skozi mene na moje telo, psiho in dušo, sem se začela izobraževati o zdravilni moči glasu in petja ter začela raziskovati zapuščino neustrašnih žensk, ki so skozi tisočletja patriarhalnega sistema uspele ohranjati izročilo Boginj.

Mezzo Goddess (We Sing Our Dreams into Being)  - Emily Balivent [2008] '' Pojemo naše sanje v Obstoj''

Mezzo Goddess (We Sing Our Dreams into Being)
– Emily Balivent [2008]
” Pojemo naše sanje v Obstoj”

Sedaj se že tri leta strastno ukvarjam z načini kako ne le pozdraviti sebe, ampak kako pomagati drugim ženskam, preko pesmi ozaveščati DIVJO ŽENSKO NARAVO in seznanjati ter oznanjati pot, ki nam bo vsem ženskam povrnila moč izražanja skozi glas, petje, govor, ekstatično vzklikanje in rajanje ter dušno tuljenje, skladanje pesmi, ustvarjanje harmonij in predvsem pomirjenost s trenutnim stanjem glasu, ki lahko s priznavanjem ženske energije in energije naših maternic postane glas OPOLNOMOČENE ŽENSKE. In s tem skupnim glasom lahko prispevamo k povrnitvi ravnovesja v naša življenja in svet, v katerem živimo.

© Eva Luna Prusnik

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

POVABILO NA OBREDNO-MEDITATIVNE DELAVNICE: OPOLNOMOČENJE SVOJEGA ŽENSKEGA GLASU IN MATERNIČNO PETJE

Vabljene na cikel 7. delavnic OPOLNOMOČENJE SVOJEGA ŽENSKEGA GLASU IN MATERNIČNO PETJE, kjer bomo v varnem okolju izražale vse, kar nam je bilo skozi vsa ta dolga obdobja patriarhalnega sistema nedovoljeno.

1. srečanje bo v petek, 22. maja. Več informacij o ciklu najdete TUKAJ. 

Na vsaki izmed sedmih delavnic bomo spoznavale po enega izmed arhetipov temne ženskosti in se povezovale z njim na primaren način. V uvodu se bomo pogovarjale o zatiranju žensk skozi obdobja patriarhalnega sistema in kako je to povezano z zablokiranimi glasovi, kako je naš glas povezan s sprejemanjem naše ženske energije in povezanostjo z maternico, govorile bomo o ženskih misterijih, povezavi glasu z menstrualnim ciklusom, o povezanosti izročil in vibracij med našimi babicami in nami (vnukinjami) ter ostalimi ženskami naše rodovniške linije ter o povezavi glasu s porodno izkušnjo naših mater in vpliva embrionalnih vtisov na naše psihe.

Čaščenje plodnosti ni vraževerje, je zrelo dojemanje celovitosti naravnih procesov

Bliža se polna Luna, eden od vrhuncev menstrualno-Lunarnega cikla, točka obrata, ki naraščajoče, kipeče energije cikla preusmeri v padajoče energije razgradnje in umika. Polna Luna bo nastopila v četrtek, 5. marca ob 19.05. Sijala bo v Devici in bo prinesla moč in navdih za obnovitev izvornega poslanstva našega življenja na deviški, nedolžen način. Moč Boginje Artemide, večne Device (kar NE pomeni, da je spolno nedotakljiva, pomeni pa, da je večno neodvisna), neustrašne Boginje Lune, teme, divjosti, neodvisnosti, ognja srca in vode Lunarne ženske psihe, bo na naši strani, ko bomo postale mojstrice svojih življenj, ne z bojevanjem in jezo, temveč z obnavljanjem svoje svete dušne deviškosti.V tem procesu obujanja božanske ženske energije naj vam služijo kot navdih viri, ki sem vam jih pripravila v današnji objavi: posnetek prispevka o Rdečem Šotoru iz oddaje Tednik na rtv slo 1 ter intervju iz dnevnika Večer, ki naznanja tudi veličasten Dan Boginj v Mariboru to nedeljo! 

Izročila rdečega šotora se vračajo na mogočnih valovih zanosa ponovno v našo družbo, v človeštvo in ustvarjajo zemljevid za vse ženske, ki si želijo vrniti v svoj notranji dom, v svoje žensko jedro. Za ogled prispevka (ki je dolg približno 7 minut), klikni na sliko spodaj. 

Rdeči Šotor na Tedniku.

Rdeči Šotor na Tedniku.

V nedeljskem časniku Večer 22. februarja je bil objavljen izredno zanimiv intervju s Katjo Valič, pobudnico in organizatorko Dneva Boginj, Antonio Pavlin, ki bo dan soustvarjala in z mano. Spodaj lahko preberete moj intervju. Vprašanja mi je postavil novinar Bojan Tomažič. Pogovarjala sva se o čaščenju plodnosti, misteriju menstruacije, poroda in menopavze, o sveti moškosti in odnosu med moškim in žensko

1. Opozarjate na čaščenje plodnosti, razumevanja ženske v celoti, ki sta bili nekoč nekaj povsem naravnega. Gre torej za stara znanja, ki jih je dobro upoštevati?

 
Točno tako. gre za stara znanja, ki pa jih tudi sodobna znanost začenja razumevati. V šoli se pri zgodovini pogosto učimo o “vraževerju” starodavnih kultur in “kult plodnosti” ima zato za večino od nas negativni prizvok primitivizma, iracionalnosti, vendar je to daleč od resnice. Čaščenje ženske plodnosti pomeni priznavanje moči ženskega cikla – ne le zato, ker menstrualni cikel dela žensko plodno (sposobno rojevati), temveč predvsem zaradi psiholoških vplivov menstrualnega cikla na žensko. Menstrualni cikel je kot cikel življenja – vsebuje energije rojstva, rasti in smrti. Ko so starodavne kulture častile Lunine mene, ženski cikel in krog leta skozi sezonske praznike, so častile tako moč stvarjenja, rasti, kot tudi razpadanja umiranja in transformacije. To globoko dojemanje cikličnosti in enakovredne svetosti tako temnega kot svetlega, rojstva kot smrti, mladega kot starega, je bilo nato označeno kot grešno in le čaščenje luči, mladosti, deviškosti, nedolžnosti, nevednosti. S tem pa je bil zelo pomemben aspekt cikličnosti (in s tem zlo pomemben aspekt ženske psihe) potlačen. Ta potlačenost med drugim povzroča PMS, kot so ugotavljali že starodavni tradicionalni kitajski zdravniki: “Ženske morajo slediti drugim in ne morejo voditi svojega življenja, zato trpijo zaradi skrbi, zamer in statičnega qi-ja.” Čaščenje cikličnost je preprosto zelo zrelo dojemanje celovitosti naravnih procesov v nasprotju z otroškim idealističnim čaščenjem le koščka teh procesov. 
Čaščenje plodnosti in vraževerje, čaščenje plodnosti je čaščenje cikličnosti, čaščenje celovite ženskosti.

Čaščenje plodnosti in vraževerje, čaščenje plodnosti je čaščenje cikličnosti, čaščenje celovite ženskosti.

2. Sami ste se s temi starimi znanji seznanili, ko ste delali kot doula, spremljevalka pri porodu. 

Da, kot doula sem se srečala z misterijem poroda, z veličino in močjo naravnega, fiziološkega, dostojanstvenega poroda. Porod je lahko vir nepredstavljivega opolnomočenja za žensko, kar pa na žalost v naši družbi še ni splošno razumljeno. Poroda se naša družba še vedno boji, s tem pa mu odvzema preobrazbeni potencial opolnomočenja, saj ženske zaradi nebesednih sporočil in simbolov, ki so jih deležne kot a) ženske v patriarhalni družbi, b) nosečnice – v naši družbi dojemane kot pacientke pričakujejo bolečo izkušnjo, odvzem avtoritete nad svojim telesom med procesom poroda, ne pričakujejo pa vzhičenosti, ekstaze, opolnomočenja. Že ta pričakovanja sama po sebi osiromašijo potencialno močno in srečno izkušnjo.
Raziskovanje poroda me je odpeljalo na poti raziskovanja drugih ženski biološko-duhovnih prehodov in njihovih potencialov. Seveda sem odkrila podoben vzorec – menstruacijo dojemamo kot nadležnost, ki jo je potrebno prikriti (po možnosti zadušiti s tabletko), menopavzo pa kot dokončno odpoved ženskega telesa, ki jo je potrebno čim dlje zadrževati s hormonskimi terapijami. Resnično si želim, da bi se vse več žensk zavedlo, kako naravni, normalni in veličastni so naši prehodi in kako veliko se lahko skoznje naučimo. 

3. In če ženske najdejo v sebi ženskost, je to dobro tudi za moške in odnose z njimi, kajne?

Seveda. Ženska, ki se iz reakcije (jeze) na negativno družbeno moškost (v obliki patriarhata) identificira z moškim principom in postane bojevnica, amazonka, v resnici ne služi svoji ženskosti in ženskem principu, ki naj bi ga utelesila. Prav tako omejuje moškega in njegov razvoj in potovanje k celostnosti, saj deluje napadalno, ne ustvarja varnega prostora za izražanje, kar pa sodobni moški potrebuje najbolj od vsega. Sodobnega moškega namreč čaka sprejemanje notranje ženskosti – to so čustva, občutki, sanje, intuicija, nežnost, sočutje. Za moške je to izziv, saj so bile te lastnosti do sedaj označene kot znamenje moške šibkosti. Odprta ženska, samozavestno in zrelo zasidrana v svojem ženskem jedru lahko moškemu neskončno pomaga pri povezovanju z njegovimi ženskimi energijami in lahko ustvari varen prostor, kjer si bo moški sploh upal dotakniti se tistih delov sebe, pred katerimi ga je družba do sedaj svarila, češ da so nevarni. 

4. Obstaja tudi sveta moškost?

Obstaja. To je moško načelo v najvišji, kristalizirani obliki. Patriarhat, kot ga poznamo, je negativna manifestacija moškosti (tako kot se lahko tudi ženskost negativno manifestira kot iracionalna razčustvovanost). Sveta moškost je načelo svetlobe, zavesti, osredotočenosti, jasnosti, stabilnosti. Tem lastnostim komplementarne so kvalitete svete ženskosti, ki so sočutje, ljubezen, magnetičnost, pasivnost, obilje, srčnost. Moškost in ženskost se dopolnjujeta. Naša največja naloga je pogledati onkraj negativnih manifestacij ženske in moške energije in dojeti, da se dopolnjujeta in da skupaj ustvarjata celoto. 

5. V čem so ženske drugačne od moškega?

Ženske in moški se razlikujemo po svoji telesnosti (biologiji) in le-ta definira različnost našega dojemanja, doživljanja, izkušanja resničnosti. Ženske imamo večji corpus callosum, del, ki povezuje desno in levo polovico možgan in imamo zato sposobnost “mrežnega razmišljanja”, povezovanja intuitivnih zaznav z razumom in logičnim izražanjem, sposobnost hkratnega osredotočanja na več različnih aspektov/dimenzij nekega problema. Moški je usmerjan bolj linearno, naprej, naravnost. Ženske imamo tudi širše vidno polje od moških. Zato nismo boljše, smo drugačne. Do zdaj te naše kvalitete niso bile spoštovane in čaščene, moška osredotočenost na tanek fokus pa je bila čaščena kot superiorna. Čaas pa je, da dojamemo, da sta oba pristopa potrebna in da se dopolnjujeta. Vsak je lahko negativen, če se izrodi, gre v skrajnosti. Ženske in moški se razlikujemo še na mnoge druge načine. Mislim, da je te razlike važno poznati, saj definirajo naše zemeljsko življenje, ki je zaznamovano s spolom. Važno je razumeti, da skozi razumevanje in sprejemanje teh razlik lažje čutimo drug do drugega sočutje, sprejemanje in se lažje kreativno povezujemo. 

Na dan žena, 8. marca, bomo v Mariboru praznovale ženskosti, ozavestile Boginjo, v sebi... na Dan Boginj!

Na dan žena, 8. marca, bomo v Mariboru praznovale ženskosti, ozavestile Boginjo, v sebi… na Dan Boginj!

6. Povzamiva torej, kaj se boste 8. marca počeli v Habakuku? Kaj boste vi ponudili udeleženkam?

8. marca bodo udeleženke Dneva Boginj deležne tenkočutnega potovanja, procesa skozi telo, zavedanje in duha, ki ga bomo stkale s Katjo in Antonio. Jaz tkem del zavedanja; ženske bom popeljala skozi proces ženskega kroga v rdečem šotoru, skozi katerega bomo ozaveščale prvinske ženske moči in kvalitete, ki so pogosto zamegljene z družbenim pogojevanjem in se jih pogosto ne zavedamo in ne uporabljamo. V ženskem krogu se bomo povezale druga z drugo in ustvarile energijo sestrstva in ne tekmovanja. Naše žensko sobivanje bomo povzdignile na novo raven. S tem bomo ustvarile tudi zavedanje, da je biti ženska veliko več, kot le odsevi, ki jih dobivamo iz ogledala družbe. Ženski krog v rdečem šotoru je zasnovan delno kot obred, delno kot žensko druženje. Obred pomeni preprosto uresničevanje namena srečanja s pomočjo simbolov, ki govorijo našemu nezavednemu in ne le zavestnem egu, zato je doživetje obreda globlje, bolj ganljivo in preobražajoče kot doživetje običajnega srečanja med ljudmi. Hkrati pa ženske v rdečem šotoru delimo svoje izkušnje, polagamo svojo vsakdanjost na skupni oltar in jo s tem posvetimo, priznamo, kako pomembna, sveta in polna skritih modrosti je v resnici. 

© Ana Drevenšek

Vabljena na Dan Boginj! Več informacij najdeš na spodnji povezavi (klikni na sliko). 

image description

 

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Praznik Imbolc – čas za iniciacije

Boginja Brigid na Imbolc obsuva Zemljo s Svetlobo, z Ognjem Življenja.

Boginja Brigid na Imbolc obsuva Zemljo s Svetlobo, z Ognjem Življenja.

Jutri ob 4.45 zjutraj se v stvarstvu zopet ustvarijo posebni energetski pogoji; Sonce stopi na 15° Vodnarja, smo točno na polovici med zimskim solsticijem in pomladanskim enakonočjem. Na ta poseben dan je ves Starodavni Svet praznoval. Praznovali so vračajočo se svetlobo in toplino. Praznovali so moč Sonca, Boga in zbujajočo se plodnost in obilje Boginje.

Keltsko ime praznika je Imbolc in pomeni “v trebuhu”, kar nakazuje na maternico Boginje in nas, ki se počasi začenjamo ponovno rojevati iz nje v tem času. Imbolc je sveti dan Boginje Brigid, keltske Boginje ognja. Je Sončna Boginja, Boginja poezije, navdiha in kovaštva, zdravljenja in notranje svetlobe. Predstavlja deviški aspekt Boginje od trojice Devica-Mati-Modra Starka in s tem nenavezanost, svobodo in pionirsko moč. Na Imbolc je izbrano dekle, ki je utelešalo Kraljico Neba, izreklo dobrodošlico novemu letu. Je Boginja pravice in vladavine. 

Na praznik Imbolc so ljudje vedno prižigali kresove in posebej negovali ogenj v domačem ognjišču. Ob zori na Imbolc so tradicionalno prižgali vse luči v domu, kar simbolizira vrnitev svetlobe.

Kildare na Irskem je najslavnejši tempelj Boginje Brigid, kjer je 19 Devic, Hčera Plamena, ves čas ohranjalo Brigidin ogenj. Nobenemu moškemu ni bilo nikoli dovoljeno vstopiti v to svetišče, prav tako se 19 Devic nikoli ni združevalo z moškimi. Celo njihova hrana jim je bila lahko prinešena samo s strani vaških žensk. Ko je katolištvo zavzelo Irsko, je Brigidin tempelj postal samostan in svečenice so postale nune, ki so ohranile negovanje Brigidinega plamena. Še do 18. stoletja so prepevali pesem: “Brigit, čudovita ženska, nenaden plamen, naj nas svetlo goreče Sonce ponese v večno kraljestvo.” Preko 1000 let so njen plamen ohranjale nune in nihče ne ve, kako dolgo so ga pred njim ohranjale svečenice. Leta 1220 se je škof razjezil nad protimoško politiko samostana Svete Brigite v Kildaru. Vztrajal je, da se nune podredijo duhovnikom in odprejo svoj samostan inšpekciji duhovnika. Ko so to zavrnile in prosile, da kakšna opatinja izvede inšpekcijo, je bil škof razjarjen.  Opozarjal jih je k ubogljivosti in nato odločil, da je ohranjanje plamena poganska tradicija (kar tudi je 😉 ) in zaukazal, da se plamen ugasne. Tudi potem je Sveta Brigita ostala najbolj priljubljena svetnica na Irskem. Njen ogenj so ponovno prižgali v času vladavine kralja Henryja VIII (1509 – 1541). 

Brigid prinaša novo svetlobo. Na njenem krilu je Brigidin križ, ki pomeni 4 smeri neba, prizemljenost, stabilnost, našo podlago in ogrodje.

Brigid prinaša novo svetlobo. Na njenem krilu je Brigidin križ, ki pomeni 4 smeri neba, prizemljenost, stabilnost, našo podlago in ogrodje.

Čas med Imbolcom in pomladanskim enakonočjem ali praznikom Boginje Ostare, je čas očiščevanja. To je čas, ko začutimo novo leto, začutimo, kaj želimo v njem uresničiti. To ne pomeni, da z voljo določimo neke cilje, temveč da se poglobimo v svojo pasivnost in poskušamo začutiti, katera semena v nas zorijo in želijo skaliti in se razcveteti. Hkrati začutimo, kaj v nas je odmrlo in odslužilo svoj namen in z namero to izpustimo iz sebe. Čas, ki prihaja, je čas za očiščenje na vseh nivojih: naša telesa, ki so se čez zimo zadrževala v notranjosti, jedla več kuhane hrane kot običajno in bila na splošno zelo negibna, osvežimo in prečistimo z vedno več sončne hrane in z vedno več druženja z Naravo, ki je vse toplejša in prijetnejša. Svoj um očistimo vzorcev, ki so se skvačkali med zimskim razmišljanjem in refleksijo, osvežimo svoj um tako, da ga oblijemo z Brigitino svetlobo, njenim ognjem. Prečistimo svojega duha tako, da se obnovimo svojo zavezo božanskemu, duhovni rasti. Svojega umirjenega duha prebudimo v strastnem Brigitinem ognju.

Imbolc je dan za iniciacije. Na ta dan se tradicionalno iniciirajo nove svečenice, čarovnice v različnih kulturah sveta. Iniciacija je obred prehoda. Ženske zelo intenzivno in celostno (tako telesno, kot duševno) doživljamo ženske biološko-duhovne obrede prehoda menstruacije, poroda in menopavze. Ti prehodi so lahko mnogo več, kot le sprememba biologije telesa. Lahko so duhovni obredi prehoda, kar pomeni, da na pomenijo prehod v novo duhovno odgovornost, novo duhovno poslanstvo, v skladu z aktualnim obredom prehoda. Prva menstruacija je obred prehoda v cikličnost. Ciklična ženska stvarstvo doživlja drugače kot neciklična in njena cikličnost, predvsem pa njeno doživljanje in izražanje cikličnosti, je njeno duhovno darilo svetu. Če zaradi lastnega spoznanja o pomenu cikličnosti skozi osebno izkušnjo, vnašamo v svoje življenje in v družbo nove vzorce, nove načine izražanja, ki častijo božansko Cikličnost, delujemo kot Svečenice. Podobno delujemo kot Svečenice ob drugih obredih prehoda.

Boginja Brigid je varuhinja duhovnega Ognja. Bdi nad našimi iniciacijami, našimi pogumnimi dejanji predaje duhovni poti in nas sprejme na drugi strani - na strani Svečenic.

Boginja Brigid je varuhinja duhovnega Ognja. Bdi nad našimi iniciacijami, našimi pogumnimi dejanji predaje duhovni poti in nas sprejme na drugi strani – na strani Svečenic.

Duhovna iniciacija pa ni nujno vezana na biološko-duhovni prehod, čeprav so ti prehodi posebej intenzivni in jim moramo povrniti njihovo duhovno dimenzijo. Duhovna iniciacija je preprosta odločitev, da bo od tega trenutka dalje naša duhovna pot na prvem mestu, naša prioriteta. To ne pomeni, da zavračamo ali zanemarjamo druga področja življenja. Pomeni, da bomo od sedaj naprej vsa področja življenja doživljale skozi prizmo duhovne rasti. Sprejele bomo, da ima vse v življenju višji namen in da se od vsega nekaj naučimo. Sprejele bomo odgovornost za svoje življenje, se odpovedale tarnanju in zbrale notranjo duhovno moč, da postane kanal za božanskost na Zemlji, da se skozi nas materializira boljši svet

Uvid o pomenu vloge Svečenice se nam je razodel tudi na delavnici z Matejo Vavtar, na Popotovanju skozi matriko prostora in časa, na Kreto. Na popotovanju, skozi katerega nas je vodila Mateja, sem vzpostavila stik s pomembnim aspektom svečeništva v minojski kulturi na Kreti. Spolna energija je bila v matriarhalni kretski kulturi čaščena kot sveta in mogočna energija in posebne svečenice so bile zadolžene za to, da jo ves čas ohranjajo v sebi živo in dostopno ljudem. Kot svečenici, ki sem se sprehajala po ulicah Knososa, so mi ljudje v pozdrav kazali kretnje in simbole, ki nakazujejo na spolno združitev, kar ni imelo pohujšljivega prizvoka, temveč znamenje počastitev moje pomembne vloge. Gole prsi kretske Kačje Boginje so center ženske spolne energije in ker so odkrite, prikazujejo odprt spoštljiv odnos te kulture od te energije in dojemanje te energije kot izredno mogočne. Kače, ki jih Boginja drži v dvignjenih rokah v odločni kretnji, simbolizirajo to mogočno spolno energijo, ki jo Boginja/Svečenica zna ukrotiti, nadzorovati in uporabljati na posvečen način. 

“Antične svečenice so bile izurjene, da utelešajo Boginjo in tako omogočajo stik z Njo skupnosti, ki so ji služile. Obstajalo je religijsko in kulturno razumevanje, da so lahko posamezniki, ki so bili osebno, fizično ali intelektualno prešibki, da bi Jo dosegli sami, z Njo vzpostavili neposreden stik preko svečenice.” Ruth Barett

Boginja Brigid drži v rokah duhovni plamen, ki je plamen naše duše, naše svetlobno sebstvo, ki prenaša modrosti iz življenja v življenje in je vse višje na božanski spirali.

Boginja Brigid drži v rokah duhovni plamen, ki je plamen naše duše, naše svetlobno sebstvo, ki prenaša modrosti iz življenja v življenje in je vse višje na božanski spirali.

V sodobnem času imamo mnoge ženske (in moški) globoko v sebi spomine na pretekla življenja, v katerih smo imele svečeniško/šamansko vlogo. V sebi nosimo zavedne ali nezavedne spomine na veščine, ki smo jih že obvladale, na stanja zavesti, v katerih smo se že izmojstrile in na tradicije in njihove običaje, katerih del smo bile. V nas je odtis tega, kako je biti svečenica, kako je imeti duhovno odgovornost ne le zase, temveč tudi za druge. Mnogo sodobnih žensk (in moških) čuti globoko potrebo po ritualnosti, po delu z okultnimi orodji (na primer oraklji), po služenju sebi in drugim na višji ravni, ne le v okvirih profesionalnosti svojega poklica

Na popotovanju na Kreto je bilo osrednje sporočilo, ki smo ga prejele, sporočilo mehkega, čutnega, magnetičnega žensekega stanja zavesti. Kretska Kačja Boginja, ki je mojstrica spolne energije, ki seva iz njenih prsi in ki jo ukročeno v obliki kač drži v rokah, nas je učila bikovske ženskosti (bik je sveta žival Boginje, zaradi svojih rogov, ki simbolizirajo Lunine mene in zaradi plodnosti). Astrološko znamenje Bik je znamenje čutnosti, zemeljskosti, zemeljskega obilja, uživanja v lepoti in čutnosti. Kretska civilizacija je obstajala v kozmičnem obdobju Bika (tako kot smo mi sedaj v Vodnarjevi dobi) in je utelešala Bikovske energije, kar izraža tudi Kačja Boginja in njena simbolika. Zato je bilo osrednje sporočilo popotovanja na Kreto prepuščanje svoje telesni ženskosti, pasivnosti in magnetičnosti telesne ženskosti, sproščenost, mehkost in čutnost. To varno, obilno in čutno bikovsko sporočilo je otvorilo popotovanja skozi čas na druge kraje in k drugim tradicijam, kjer bomo odkrivale še druge koščke matriarhalne zavesti

Če se ne zmoremo predati izvorni ženski energiji – pasivnosti, magnetičnosti, mehkosti, ljubeznivosti, globini, tišini, sprejemljivosti, se ne moremo odpreti drugim koščkom matriarhalne zavesti, ki sledijo. Sprejemljivo stanje zavesti je predpogoj za iniciacijo. Če nismo magnetične, sprejemljive, ne moremo sprejeti vodstva, navdiha, védenja na poti Svečenice. 

Brigid prinaša novo Leto. Prinaša belino, deviškost, očiščenost. Prinaša blagoslovljen plamen.

Brigid prinaša novo Leto. Prinaša belino, deviškost, očiščenost. Prinaša blagoslovljen plamen.

Ob 00.09 nastopi polna Luna, ki spremlja Imbolc, polna Luna v Levu v opoziciji (nasproti, kot je vsaka polna Luna nasproti Soncu) s Soncem v Vodnarju. Obe znamenji se ukvarjata s pojmom skupnega dobrega, vendar na popolnoma drugačen način. Vodnar je znamenje skupinskih iniciativ, humanitarnosti in revolucije, Lev pa je znamenje, ki služi tako, da sije iz notranjosti, da predstavlja središče, ki privablja in pomaga skozi svojo razsvetljeno Luč. Svečenica je razpeta med ta dva aspekta – svojo notranjo duhovno potjo in služenju skupnosti. Kot pravi psihološka astrologinja Tina Turk, eno brez drugega ne gre:

“Kaj še lahko prinese tovrstna luna? Lahko prinese sposobnost ali vsaj pripravljenost, da svojo srčnost in ljubezen širimo na vse, kar obstaja. Sprejemanje je najvišja oblika Ljubezni, in če smo pripravljeni sprejeti ostale, take, kot so, to kaže tudi na to, da sprejemamo sebe. Eno brez drugega ne gre, zato je dober test ljubezni do sebe to, koliko in kdaj nam gredo na živce – drugi.
Polna luna v znamenju leva je klic k odpiranju srca in krepitvi srčnosti. Vabi nas, da preko srca začutimo življenje in pomembnost drugih, da začutimo enost ljubezni in da vidimo v drugih tiste dele sebe, ki niso morda najbolj očitni. Tudi tiste, ki jih ne želimo videti. 😉
Preko tega lahko vidimo sebe v novi luči in ne obsojamo – ne sebe ne drugih.
Ostali pomembni planeti v vodnarju, strelcu in ribah na simbolni ravni podpirajo to raznolikost naših srčnih in dušnih sposobnostih in spodbujajo širjenje obzorij na nove, srečne in ljubeče načine.
Imejmo se radi – posamično in skupaj’ – to je vabilo polne levje lune v obdobju vodnarskega sonca.” Tina Turk, www.tinktura.si

Na jutrišnji Imbolc se obleci v belo, barvo začetka novega cikla in naraščajoče svetlobe. Pripravi si očiščevalno kopel. Očisti svoje prostore. Nato se vprašaj:

  • Čemu sem duhovno predana?
  • Kaj so moji duhovni cilji za prihajajoče leto?
  • Kaj v meni se prebuja in želi rasti? Kako bom negovala to rast?
  • Kako bom poglobila svojo vez z Boginjo, ki je noter in zunaj?
  • Kako lahko sebe in druge rodim duhovno?

Blagoslovljen Imbolc drage Sestre! 

© Ana Drevenšek

Kakšna ti doživljaš pot Svečenice? V sebi čutiš, da je pot duhovne iniciacije tvoja pot ali ne? Kaj ti pomeni biti Svečenica? Katera okultna orodja te privlačijo? Katere duhovne tradicije te privlačijo? Kaj v tebi želi rasti in se roditi in kaj moraš spustiti na duhovni kompost? Kako boš začela novo leto, ki se rojeva iz maternice Boginje?  Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

KMALU

Delavnica Opolnomočenje ženskosti skozi modrost menstrualnih misterijev KRŠKO 7. februar

Intenzivna dvodnevna delavnica arhetipov ženskosti LJUBLJANA, 14. in 15. februar

Delavnica Zavestno spočetje LJUBLJANA, 21. februar

Vikend priprave na porod v Rdečem Šotoru LJUBLJANA 28. februar in 1. marec

Materinski um – ultimativna predaja

Materinska izkušnja je tako kot drugi ženski biološko-duhovni prehodi lunarna izkušnja. To pomeni, da je zaznamovana s sprejemljivostjo, psihično odprtostjo, poglobljeno čuječnostjo, čustveno pretočnostjo. Ti procesi so lahko za žensko, ki je zaradi takšnih ali drugačnih razlogov močno vezana na rigidno nadzorovanje vseh aspektov svojega življenja, velik izziv.

Materinska izkušnja je tako kot drugi ženski biološko-duhovni prehodi lunarna izkušnja. To pomeni, da je zaznamovana s sprejemljivostjo, psihično odprtostjo, poglobljeno čuječnostjo, čustveno pretočnostjo. Ti procesi so lahko za žensko, ki je zaradi takšnih ali drugačnih razlogov močno vezana na rigidno nadzorovanje vseh aspektov svojega življenja, velik izziv.

Materinstvo je ena najbolj transformativnih izkušenj v življenju ženske, ki se odloči biti Mama. Da je transformativna pomeni, da preobrazi temelje psihične strukture ženske, da povzroči prestrukturiranje vrednot in posledično delovanja, prebudi nove psihične funkcije in nekatere ne več aktualne ugasne. Da bi se tako globok proces lahko docela izvršil, zahteva predajo. Predaja pa zahteva spuščanje nadzora.

To zadnje, spuščanje nadzora, je za mnoge od nas, ali pa kar večino, velik izziv. Prepričane smo, da bi spuščanje nadzora pomenilo totalno sesutje našega življenja. To si nezavedno ves čas pripovedujemo, dokler temu ne začnemo verjeti z vsem svojim bitjem. Prepričane smo, da bomo finančno, socialno, kreativno oškodovane, če se bomo prepustile nedelovanju, pasivni čuječnosti, gnezdenju. Zaradi teh prepričanj si ne otežujemo le materinstva, temveč že prej menstrualni cikel in kasneje menopavzno Preobrazbo. 

Potreba po nadzoru ni vedno znamenje rigidnega uma, ujetosti v um. Včasih je posledica močne čustvene ali fizične travme iz preteklosti, na primer spolne zlorabe. V tem primeru je ne moremo vzvišeno ali lahkotno zavrniti kot neveljavno in nekoristno. Občutek varnosti in zaščitenosti je osnovna človeška potreba in moramo zagotoviti, da je zadovoljena. Težava je le, kadar postane zadovoljevanje te potrebe prekomerno in zaduši ostale potrebe. Obstaja seveda tudi druga skrajnost; zanikanje svoje potrebe po varnosti, stabilnosti, zaščitenosti. Morda zato, ker smo prepričane, da potreba po varnosti ni “duhovna” in se identificiramo s “hipijevskimi” vrednotami. Morda se svoje potrebe po varnosti niti ne zavedamo, ker še nikoli v življenju nismo bile postavljene v situacijo, v kateri bi resnično občutile, kaj nam pomeni varnost. V tem primeru nas materinstvo lahko tudi preseneti, saj nam pokaže, kakšne občutke zares gojimo do vrednot varnosti, stabilnosti, zaščitenosti.

Tako kot nosečnost, je tudi materinstvo, predvsem v zgodnjih obdobjih, čakanje, čuječe opazovanje, mirovanje in predajanje. Je lunarna izkušnja. Sodobna družba še ni ustvarila družbene mreže, ki bi omogočala ženskam lunarne izkušnje in jim ponujala referenčne točke. To ustvarjamo pri Rdečem Šotoru in val se širi in širi do vsake ženske na svetu.

Tako kot nosečnost, je tudi materinstvo, predvsem v zgodnjih obdobjih, čakanje, čuječe opazovanje, mirovanje in predajanje. Je lunarna izkušnja. Sodobna družba še ni ustvarila družbene mreže, ki bi omogočala ženskam lunarne izkušnje in jim ponujala referenčne točke. To ustvarjamo pri Rdečem Šotoru in val se širi in širi do vsake ženske na svetu.

Meditacija o teh vrednotah je ključen element zavestne priprave na materinstvo, na spočetje. Koristna je predvsem za nas same – zavestno lahko raziskujemo svoje potrebe po stabilnosti in varnosti, ugotovimo, kakšne pogoje potrebujemo, da bi se tako počutile in kaj lahko storimo za to. Ta proces ni blagodejen le zato, ker za materinstvo potrebujemo stabilnost in varnost; vsekakor potrebujemo tudi to, da smo zmožne svojim otrokom nuditi zadovoljitev osnovnih in po možnosti še nadstandardnih potreb. Blagodejen je tudi in predvsem zato, ker je materinstvo šamanska izkušnja, izkušnja drugačnih stanj zavesti, globljih stanj zavesti, ki se jim lahko odpremo le, če se počutimo varne in zaščitene. Če se ne počutimo varne in zaščitene, same sebi ne dopustimo, da bi izkusile vse potenciale materinske izkušnje.

Zdravo in “nedonošeno” materinstvo 

Najprej bi rada globlje razjasnila potrebo po varnosti, zaščitenosti in stabilnosti v času materinske izkušnje (najbolj akutne so te potrebe v času nosečnosti in poporodnega obdobja do nekaj let starosti – na primer 3). Babica Pam England je čudovito identificirala razliko med “zdravim” in “nedonošenim” starševstvom, ki jo mnogi od nas intuitivno močno prepoznavamo in čutimo (jaz sem vsekakor jo, že odkar vem zase). Gre predvsem za soočanje staršev z novo vlogo in njenimi zahtevami. 

Zdravo starševstvo zaznamujejo naslednje lastnosti:

  • globoko zakoreninjen občutek zaščitništva do otroka
  • sprejemanje izgube nadzora (nad svojim življenje, časom, čustvi) in hkratno razvijanje globljega smisla za humor in absurdnost
  • sprejemanje odgovornosti za dele otrokovega razvoja, ki jih lahko nadzorujemo (na primer disciplina)
  • pripravljenost samožrtvovanja
  • razumevanje soodvisnosti (Ljudje včasih razmišljajo o nezrelosti kot stanju pretirane odvisnosti. Druga vrsta nezrelosti je nezmožnost prositi za pomoč.)
  • potrpežljivost, prilagodljivost in kreativnost
  • zavedanje vpliva našega otroštva na naše starševanje
  • sprejemanje spremenjene fizične in socialne identitete
zarodek

Spremembe, ki se začnejo dogajati že v obdobju, ko se ženska začne spogledovati z materinstvom in idejo spočetja, mehčajo um ženske, odpirajo srce, čuječnost in intuitivnost. Če je materinstvo nenadno in nepričakovano ali pa so zahteve materinstva podcenjene, se lahko na različne načine manifestira fenomen “nedonošenega starševstva”.

To so lastnosti, ki se porodijo in razvijajo v nas, ko sprejmemo predajo materinske izkušnje. Materinska izkušnja od nas zahteva prav to. Ta trditev ima tudi fiziološko podlago. Med nosečnostjo se namreč izloča vse več hormona oksitocina, hormona ljubezni, ki povečuje sproščenost in vzhičenost. Prav tako poglablja zavedanja, osredotočenost, ostrino percepcije. Lahko bi rekli, da izostruje intuicijo, ki bo še kako potrebna v času materinstva. Povzroča umirjanje možganskih valov v bolj umirjeno in meditativno alfa valovanje. Med porodom se valovanje še bolj poglobi, v theta stanje, stanje transa. Seveda, če tega procesa ne prekinemo s pretirano skrbjo, strahom ali pretirano stimulacijo neokorteksa, novejšega dela možgan, ki je zadolžen za logično razmišljanje in budnost, deluje na beta valovanju. Neokorteks je stimuliran, kadar se porojevajočo žensko preveč sprašuje ali ogovarja, kadar je premočna svetloba in zvoki, kadar ni zagotovljena zasebnost, toplota. Delovanje neokorteksa in arhaičnega dela možgan med porodom odlično prikazuje, zakaj predaja zahteva varnost. Le, kadar se počutimo varne, zaščitene, stabilne, se lahko predamo v najgloblje globine.

Mehčanje uma in odpiranje srca in intuicija se nadaljuje tudi v poporodnem obdobju. Oksitocina je še vedno veliko, pridružuje pa se mu tudi prolaktin, ki je odgovoren za “materinski instinkt” in “materinsko vedenje”. Intuitivnost, pasivnost in pozornost, ki so se začele ostriti, razvijati, prebujati med nosečnostjo, se še naprej razvijajo in so močneje prisotne. Mami omogočajo optimalno odzivnost na otrokove potrebe, občutenje njegovih potreb in stanja. Upočasnjenost zaradi hormonov omogoča ljubečo skrb za otroka, ki bi produktivno usmerjeno osebo pogosto spravila ob živce (saj tudi mamico kdaj spravi, ampak veliko redkeje 😉 ). 

Veliko sodobnih Mam si ne ali pa si težko predstavlja, kako v resnici materinstvo preobrazi telo-psiho ženske. Slišala sem že kakšno mamo, ki je rekla: “Nočem, da bi se zaradi nosečnosti karkoli spremenilo. Kaj pa je to takega? Želim živeti enako življenje kot prej.” Ste že tudi ve kdaj slišale kaj takega?

Da bi bilo vse enako kot prej, ne dopušča že telo samo, z vsemi svojimi mehanskimi in hormonskimi spremembami, ki vplivajo na psiho, ki pa se tako ali tako preobraža ob novi izkušnji, novih čustvih, odgovornosti… In bolj kot se trdno oklepamo, zavedno ali nezavedno, namere, da bo vse ostalo enako kot prej, težje nam je, ko materinstvo prinese svoja šamanska darila

“Nedonošeno starševstvo”, o katerem govori babica Pam England, se zgodi staršem, ki zaradi takšnih ali drugačnih razlogov niso pripravljeni na preobrazbo starševstva in se zaradi spremembe počutijo omejeni, zmedeni, žalostni, jezni. Takšni starši pogosto želijo enakega življenja kot prej in se tako tudi vedejo; kot da se nič ni spremenilo. 

“Nedonošeno starševstvo” se lahko zgodi v primeru:

  • nedokončane izobrazbe
  • nerazrešenih težav s starši
  • nezadostnih finančnih sredstev
  • nepotešene kreativnosti/radovednosti
  • partnerstva, ki je še vedno v povoju, v nestabilni fazi razvoja (ali pa odsotnost partnerja)
  • nepripravljenosti razširjene družine, da bi pomagala (“nedonošeno staro-starševstvo”)

V takšnih družinah poskušata starša, ki sta “nedonošena” na takšne ali drugačne načine ohranjati status quo: bodisi skozi visoka pričakovanja do otroka, strogost do otroka, nefunkcionalno družinsko dinamiko (nefunkcionalno partnerstvo in posledično prelaganje prevelikih čustvenih bremen ali čustvenih odgovornosti za starše na otroka).

Materinstvo – obdobje polne Lune

Obdobje Matere je obdobje polne Lune. To je obdobje najmočnejše svetlobe in najmočnejše obrnjenosti navzven, ekstravertiranosti. Če ženska ne izživi svoje potrebe po temi, globini, umiku (energijam prazne Lune, menstrualnim energijam), jo lahko potreba materinstva po stalni svetlobi in obrnjenosti navzven šokira. Odzove se lahko z zanikanjem te svetlobe in poskušanjem ohranjanja prejšnjega cikliranja, z depresijo in negativnimi občutki do nove vloge.

Obdobje Matere je obdobje polne Lune. To je obdobje najmočnejše svetlobe in najmočnejše obrnjenosti navzven, ekstravertiranosti. Če ženska ne izživi svoje potrebe po temi, globini, umiku (energijam prazne Lune, menstrualnim energijam), jo lahko potreba materinstva po stalni svetlobi in obrnjenosti navzven šokira. Odzove se lahko z zanikanjem te svetlobe in poskušanjem ohranjanja prejšnjega cikliranja, z depresijo in negativnimi občutki do nove vloge.

Življenje ženske lahko prikažemo z Luninimi menami in njihovimi energijami. Obdobje otroštva, deklištva in obdobja mlade ženske, katere poglavitni cilj je iskanje sebe in svoje identitete, je obdobje nove Lune, prvega krajca. To je obdobje, ki je zaznamovano z rojstvom iz teme, je obdobje, ko seme skali v temi in počasi prodira proti svetlobi. Je ranljivo obdobje, ko je seme dovzetno za vplive iz okolice veliko bolj kot odraslo drevo in ti vplivi ga lahko uničijo oziroma močno zaznamujejo.

Obdobje vstopa v materinstvo (bodisi otroku, bodisi nečemu drugemu, kar zahteva odgovornost, predanost in ljubezen), je obdobje polne Lune. Kreativna energija je na vrhuncu, saj je identiteta izoblikovana in je lahko zato kreativna energija usmerjana tja, kamor želimo, ni več razpršena. Zato smo v tem obdobju sposobne (če smo nepoškodovane zgradile svojo identiteto) daljših obdobij ekstravertiranosti – obrnjenosti navzven, trajne odgovornosti in prisotnosti za nekoga ali nekaj, ki brez nas ne more preživeti. 

Obdobje po materinstvu je obdobje zadnjega krajca in prazne Lune, ko ne negujemo več, se poglabljamo vase, v svoje globine. Je obdobje ponovnega stika s sabo, iskanja svoje resnice, obdobje modrosti, duhovne moči. Menopavza okrona nove tendence po materinstvu in dokonča prehod v obdobje prazne Lune. Pomeni vstop v Modro Žensko.

Obdobje materinstva je obdobje stalne svetlobe, vsaj prvih nekaj let. Da bi bile zmožne prenesti to svetlobo in ne zahrepeneti po temi (kar bi lahko posegalo v našo skrb za otroka ali vzbujalo v nas negativne občutke glede materinstva), mora biti naša žeja po temi prazne Lune, meditativnosti, transu, čimbolj potešena pred spočetjem. 

Izis doji sina Horusa - Boga Sonca.

Mamatoto je svahilijska beseda, ki pomeni mama-otrok in nakazuje, da mama in dojenček nista ločena, temveč sta prepletena dvojica. (Izis doji sina Horusa – Boga Sonca.)

Prvih nekaj mesecev po porodu je Luna čisto polna in v tem času je Mama predana samo svojemu dojenčku. Nato pa jo prazna Luna vse bolj vleče k sebi in počasi, počasi, se vračajo vzgibi k umiku ob prazni Luni. Sprva se ta proces dogaja le navznoter, z zavedanjem in priznavanjem večje umirjenosti in senzitivnosti v tem času, nato pa postaja potreba po umiku vse močnejša in se spremeni, sočasno z vse večjo gibalno svobodo in radovednostjo otroka, v prvi mejnik v zgodnjem materinstvu – venenje poporodne simbioze med materjo in otrokom, razblinjanje skupnega energetskega polja in ustvarjanje dveh energetskih polij, dveh posameznikov in dveh življenj. Otrok si želi v svet, mama pa se je pripravljena za nekaj ur ločiti od njega, se pridružiti rdečemu šotoru, ali pa meditirati, iti na sprehod ali brati knjigo…

Vprašanje svetlobe zgodnjega materinstva se je izostrilo skozi proces Materinskih krogov ali natančneje skozi krog, na katerega je prišla mama z enoletnim sinčkom. Spremenjena dinamika kroga in procesa me je spodbudila h kristalizaciji namena Materinskih krogov in ugotovila sem, da je vizija Materinskih krogov ponuditi transformativno vzdušje, prostor za odmik od zunanjega sveta, kjer gremo globoko vase, se povežemo z drugimi ženskami, se podamo na potovanje, po katerem smo spremenjene. Skratka, četudi so teme Materinskih krogov materinstvo – obdobje svetlobe – so Materinski krogi rdečešotorski, meditativni in nudijo bodočim mama možnost, da nasitijo svojo željo po meditativnosti in temi prazne Lune, že-Mamam pa ponudijo priložnost odmika od materinskega dela, refleksijo svojega materinskega dela in doživljanja svoje izkušnje in preobrazbe, ki so potrebne, da bi bilo materinsko delo še bolj zavestno in izpolnjujoče. 

Prav lahko se zgodi, da se bodo v prihodnje stkali Materinski krogi za Mame z dojenčki in otročki, vendar bo narava in dinamika teh krogov drugačna. Bolj kot meditaciji in transformaciji bo namenjena vzajemni podpori in negi, deljenju izkušenj in pridobivanju potrditev, da smo dobre mame! 

Kaj pa, če sem “nedonošena” Mama? 

predajanje modrosti o materniciNič hudega! Dandanes je težko najti Mamo, ki ni vsaj malo “nedonošena”. Preprosto zato, ker družba materinstva ne ceni dovolj. Ne ceni resničnega materinstva, resničnih preobrazb materinstva in resničnih potreb ženske pred, med in po materinstvu. Ne nudi družbenega prostora, kjer bi se mame lahko izražale in delovale in ne nudi jezikovne in vrednostne mreže, ki bi nudila glas in oporo ženskam v materinski izkušnji. Zato se je dandanes kar težko pripraviti na materinstvo. Na Mame prežijo brezštevilne ovire: farmacevtska industrija promovira umetno kontracepcijo, s čimer odvrača pozornost od zavedanja in poznavanja svojega telesa in spoštovanja svojih ciklov. Zaradi farmacevtske industrije dekleta mislijo, da je z njihovimi telesi nekaj narobe in da jih mora tabletka ali še kaj bolj invazivnega “popraviti”. Kakšna popotnica v materinstvo je to? Nekaj časa je materinstvo dekletom dobesedno prepovedano, po približno dopolnjenem 30. letu pa je ženska sumljiva, če še ni mama. Takšni pritiski niti slučajno ne omogočajo varnega in svobodnega raziskovanja materinstva in svojega odnosa do te izkušnje ter posledično zavestne in odgovorne odločitve za materinstvo. Tako nosečnost, kot porod družba vidi kot bolezni, ki potrebujta strog nadzor. Instinktivno materinstvo je “čudaško” ali celo “patološko” in mami je zelo jasno dano vedeti, da otrok spada v sistem – zdravstven, šolski, verski. Potem je tu še skrivenčen družben vrednostni sistem, ki vsiljuje pokvečeno sliko o moškem in ženski in njunih vlogah, ki materinskem delu nikakor ne koristijo. In še in še bi lahko naštevale… Bistvo je, da je resnično izpolnjujoča izkušnja materinstva od A do Ž še neizhojen teritorij, ki šele čaka nas, sodobne ženske, da ga raziščemo, utremo poti in postavimo smerokaze za nadaljne generacije. Šele odkrivamo, da je materinstvo eno od nevidnih zdravil, ki mora postati vidno!

In tudi če si čisto prava “nedonošena” Mama, nič hudega! Že to, da se zavedaš, da si nedonošena Mama, je kvantni preskok v tvoji osebni rasti in neprecenljivo in največje darilo tvojemu otroku. Največje darilo tvojemu otroku je tvoja osebna rast. Nešteto načinov je, kako lahko razviješ veščine “zdravega” starševstva tako, da ohraniš svojo integriteto in dostojanstvo, da prineseš radost v svoje življenje in življenja svojih otrok. Kot je rekla ena od udeleženk enega od Materinskih krogov: “Vsak otrok se rodi ob pravem času.” Vsak otrok se rodi takrat, ko je namenjeno in občutki krivde naj odidejo stran! Tvoje zavedanje in angažirano delovanje v prid rasti in spreminjanju okoliščin tako, da bodo osnovne in nadstandardne potrebe tebe in tvojih otrok bolj potešene, nadoknadita vse. Oziroma ne nadoknadita, saj ni nobene izgube; bolje rečeno je, da izpolnita namen tvojega materinstva. Namen tvojega materinstva je očitno bil, da je “nedonošeno” in da se razvije. In ta proces razvoja bo ena najpomembnejših duhovnih izkušenj tebe in tvojih otrok.

© Ana Drevenšek

Kako ti doživljaš upočasnjenost in pasivnost (zgodnjega) materinstva? Kako dojemaš odnos med produktivnostjo in materinstvom? Kako doživljaš mesto materinstva v sodobni družbi? Šamansko naravno materinske izkušnje? Kako čutiš “nedonošeno” in “zdravo” starševstvo? Kakšna je tvoja izkušnja materinstva ali materinjenja tvoje mame? Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

kačja boginja slikaKMALU: delavnica Popotovanje skozi čas: Matriarhalne kulture po svetu I. Kreta (obredno-meditativni stik z matrico prostora in časa z Matejo Vavtar v Rdečem Šotoru), 31.1.2015. Več informacij TUKAJ.

Zimski solsticij: Razneženost prebujene maternice in yoni

Yule brings new lifeDanes je izjemno pomemben dan v letu. Je eden najnežnejših, najranljivejših dni, kajti to je dan poroda. Danes nastopi zimski solsticij, točno ob 23.03 zvečer. Nato se ponoči, ob 2.35 Luna popolnoma izprazni. Zimski solsticij je sončev obrat, kar pomeni, da se bo od danes naprej razmerje med dnevom in nočjo obrnilo v drugo smer – dan bo vse daljši. Vendar to pomeni, da je danes najkrajši. Danes je največ teme v vsem letu, največ tišine, največ mirovanja. Danes je dan, ko nas maternica Boginja vzame vase. Prepustimo se ji.

Današnji dan so starodavni Kelti praznovali kot praznik Yule. Beseda Yule izhaja iz staro-germanskih izrazov in pomeni “kolo življenja”. Zimski solsticij namreč označuje obrat kolesa življenja. Danes se Sončni Kralj, Bog, ponovno rodi in v naše življenje vnese upanje, svetlobo, odprtost duha. 

Od zgodovine in simbolike današnjega praznika se imamo veliiko naučiti. Začnimo.

Yule GoddessNežnost in ranljivost porajanja

Na današnji dan Boginja rojeva. O slovanski Boginji Rožanici, ki danes rojeva, smo pisale lani. Tukaj. Rožanica v ruščini pomeni žensko, ki bo pravkar rodila oziroma žensko, ki rojeva. Rožanica je Boginja zime, zimskega časa. Povezanost med zimo in porajanjem je za nas izjemnega pomena. Čeprav je Yule praznik v zimskem času, proslavlja plodnost in rojstvo ne kot začetek, temveč kot nadaljevanje življenja. Poletni solsticij junija, sredi poletja, ko je dan najdaljši, pa praznuje smrt in transformacijo. Zima je čas popolne teme in mirovanja. Narava je navidez mrtva. Vendar ni mrtva, še kako živa je, vendar so življenjski procesi očem nevidni. To so procesi obnavljanja, ponovne energizacije, regeneracije. To so procesi, ki jih potrebujejo naša telesa in tudi naša psiha. Vendar smo se naučili, da ti procesi ne obstajajo ali pa da niso zaželeni, ker ne proizvajajo navzven vidne produktivnosti, produktivnosti, od katere imajo korist drugi. Zavedanje o pomenu teh nevidnih življenjskih procesov so gojile vse celostne duhovne tradicije, ki so spoštovale ženskost. Daoisti so naprimer razvili različne vaje za kultivacijo telesa, ki so vse temeljile na mirovanju in sproščenosti. Prav tako Tantra, kot uči Osho, ki pravi, da je tantrični človek najbolj sproščen človek, to je njegova vrlina in portal k duhovni izkušnji. V Daodejingu, osrednjem delu daoizma, je zapisano: 

谷神不死 Duh doline nikoli ne umre.
是謂玄牝 Imenuje se Skrivnostna ženskost.
玄牝之門 Vrata skrivnostne ženskosti
是謂天地根 so izvor Zemlje in Neba.
綿綿若存 Ves čas je v nas.
用之不勤 Uporabljaj jo, nikoli se ne izsuši. 

Boginja doji Boga Yule Wendy AndrewsIzvor Zemlje in Neba (moškega in ženskega počela, ki tvorita celotno stvarstvo) izhaja iz Skrivnostne ženskosti – maternice Boginje. Energija maternice Boginje je energija doline. Energija poglobitve, potopitve, zasidranosti v maternico. Osho je imenoval tantrični orgazem “valley orgasm” – dolinski orgazem, dolina orgazma, orgazem doline. Je orgazem, ki nas ne pelje v višave, ki ne povzroča kontrakcij našega telesa, temveč nas pelje v ultimativno sproščenost, v najglobljo globino sebe, kjer, v temi, čaka razsvetljenje.

Porajanje zahteva najglobljo nežnost, kar jo premore ženska. Porajanje zahteva najglobljo sprostitev. Porajanje zahteva popolno identifikacijo s Skrivnostno ženskostjo. Naše najneženjše, najbolj ljubezni polne organe – maternico in yoni – moramo odpreti, sprostiti, razorožiti, da omogočimo prehod otroku. 

Porajanje, tako kot spolnost, vsebuje nedolžnost, čistost, prvinsko božanskost. Potrebuje vzdušje svetosti, čaščenosti, zasebnosti, zaščitenosti. Ženska se ne more odpreti, če je opazovanja, obsojana, izpostavljena, nezaščitena. Tega se v porodnišničnem okolju ne zavedajo. Tako kot se tega niso zavedali moški, ki so bili prepričani, da je tudi za žensko nenadna penetracija vrhunec spolnega užitka (dokler niso nežni moški dojeli, da je penetracija ranljiva: Ranljivost penetracije). 

Na današnji dan in v obdobju, ki sledi (do 2. februarja, ko praznujemo dokončno utelešenje Svetlobe), zato počivajmo, mirujmo, umirjajmo misli in telo. Ne stremimo k produktivnosti, temveč puščajmo nevidnim življenjskim procesom v našem telesu-psihi, da nemoteno potekajo, brez motenj delovanja našega uma. Bodimo nežne s seboj in temi procesi. Zavarujmo se, zaščitimo svojo ranljivost, ranljivost maternice in yoni, ki sta zdaj mehki in odprti, ker porajata novo letno obdoje. Počastimo ju, ker porajata našo novo, prerojeno zavest. 

newgrange winter solsticeResnični odnos med Boginjo in Bogom, žensko in moško energijo

Današnji praznik nas uči tudi o resničnem pomenu odnosa med žensko in moško energijo. Na zimski solsticij so Starodavni praznovali ponovno rojstvo Boga, Sončnega Kralja. Bog se ob prazniku Samhain žrtvuje za ljudi in druga živa bitja, umre in potuje v maternico Boginje, kjer čaka preporod. Na Yule ga Boginja ponovno rodi. Zato na ta dan praznujemo vrnitev Svetlobe. (To idejo so povzeli kristjani)

Na levi je slika starodavnega templje iz Newgrange-a na Irskem. Tempelj ima obliko maternice in častilci, ki so vstopali vanj, so vstopali s čaščenjem Boginje, vstopali v maternico, kjer duša inkubira, da bi bila deležna duhovne izkušnje. Tempelj je bil arhitekturno zasnovan tako, da je enkrat na leto, na zimski solsticij, sončna svetloba prodrla vanj. To dejanje je simboliziralo pomen praznika Yule.

tempelj NewGrangeSimbolika praznika Yule sporoča, da je moška energija, skrita v načelih svetlobe, upanja, jasnosti, zavesti in zavedanja, ljudem koristna le, če se prostovoljno preda smrti, preobrazbi, transformaciji in prerojenju skozi maternico Boginje, skozi žensko energijo.

rojstvo Boga YuleMoška energija, ki se ne želi potopiti v maternico Boginje, ne izkusi zrelostnega procesa, ni obogatena, ožlahtnjena – svoje svetlobe in zavesti ne more nikjer uporabljati, saj nima referenčne točke. Referenčno točko ustvari Boginja. Če pa le-te ni, postan zavedanje, zavest sama sebi namen in ustvari se hipertrofiran intelekt, o katerem smo že govorile tukaj, ki preveč analizira, ki ustvarja fiksne ideje, stroge moralne ideale, ki vsi skupaj nimajo ničesar opraviti z resničnostjo

Slika zgoraj predstavlja Boginjo, ki je ob zimskem solsticiju ponovno rodila Božanskega Otroka, Upanje, Sončnega Kralja. Za njima je yule – kolo, krog življenja, ki se nenehno, ciklično vrti. Opazite, kako podobna je ta podoba podobam Marije z Jezusom? Krščanstvo je patriarhalna religija, ki je uvedla idejo o linearnosti časa – življenje je samo eno in ko se konča, mu sledi večni pekel ali večni raj. Izbrisala je veliko bolj naravno in logično cikličnost. Izbrisala je tudi Boginjo in njeno vlogo pri kreaciji ter predvsem njeno vlogo pri duhovni preobrazbi in inkubaciji duhovne izkušnje. Poglejte, kako veličastna je Boginja na sliki, kako bujne so njene prsi in kako razigran, poleg tega, de je svét, je njen otrok. To je pravo ravnovesje. Ženska, ki je plodna, močna, žareča in moška energija, ki je igriva, kreativna in ki časti žensko. 

prebujena maternica za YulePomen počitka, mirovanja, hiberniranja

O tem smo že govorile pri ranljivosti porajanja. Mirovanje ni pasivno, mirovanje je omogočanje ključnim, podpornim življenjskim procesom, da se končno izvršijo.

Če teh procesov ne dopuščamo s stalno aktivnostjo, se na telesni ravni pojavijo bolezni, na duševni ravni pa odsotnost kreativnosti, depresivni občutki in izgubljenost. Tako telo, kot psiha, potrebujeta počitek, med katerim veliko delata, tudi če se tega ne zavedamo. Vemo, kako ključen je za ženske umik ob menstrualnem času, v času prazne Lune. Tudi leto ima svoje menstrualno, praznoLunsko obdobje in to je obdobje zime. Pozimi živali hibernirajo – so v zimskem spanju. Tudi rastline očitno ne vlagajo energije v rast, razcvetanje in obrajanje sadov. Zakaj ljudje norimo in smo ta čas celo spremenili v vrhunec družbene produktivnost? V tem času moramo tako telesno, kot umsko počivati. Za sodobnega človeka je večmesečni počitek izziv in misel na to stresna že sama po sebi. In vendar je tako za naše zdravje in blagostanje najboljše.

Ko si dopustimo počitek, si dovolimo, da nas naša Duša vpraša naslednja vprašanja:

  • Kakšne so moje vizije in upanja?
  • Kakšne sanje nosim v sebi?
  • Kako lahko ohranim živo svoje zaupanje?
  • Kako lahko negujem stanje začudenja in občudovanja vesolja?
  • Kaj lahko naredim, da vzpodbudim ponovno rojstvo duhovnega v mojem življenju, družini, v svetu?
  • Kaj lahko kot posameznica naredim, da v svoji skupnosti ustvarim prostor za Boginjo?

V človeško obliko smo se rodili, da bi si v prvi vrsti postavljali ta vprašanja in iskali odgovore nanje. Zakaj težko najdemo čas zanje? Ker smo preobremenjeni z rečmi, ki v resnici sploh niso pomembne. Ko si vzamemo čas za počitek, mirovanje in umik, ustvarimo psihični prostor v sebi, kjer se lahko ta vprašanja in odgovori nanje porajajo. Tako kot zavestna mati z delom na sebi ustvarja psihični prostor za Dušo in psiho otroka, ki ga nosi, tako mi ustvarjamo psihični prostor v svojih maternicah za Svetlobo, ki se danes rojeva in za svojo novo, prerojeno zavest v novem letu. 

Crone YuleModra Ženska – menopavzna ženska in modrost Zime

Obdobje zime je obdobje arhetipa Temne Matere, ki se prepleta z arhetipom Hčerke. To je obdobje ženske po menopavzi, ko se valovanje prehoda umiri in ko najdemo mir, spokojnost in trdnost v stanju brez cikla, ko sprejmemo svojo vlogo Modre Ženske, sprejmemo komunikacijo z ostalimi svetovi in smo se že povsem poslovile od prejšnjega življenja. To je obdobje, ko smo kanal med tostranstvom in onostranstvom in naš osrednji fokus je priprava na poslednjo transformacijo – Smrt. 

Ženska, ki voljno sprejme valovanje menopavze in vse izzive, ki jih le-ta prinaša, ki se jih ne otepa in ne čuti do njih odpor, lahko bolj voljno in zavestno sprejme svojo novo vlogo Modre Ženske in bolj zavestno in z manj obžalovanji, bolj totalno, sprejela novo stanje zavesti – zavesti preprostosti, spuščanja, prepuščanja, predajanja novim izkušnjam, katerih namen je priprava na Smrt.

Yule Goddess FreyaVsi nauki Yule-a, ki smo jih danes omenile, služijo postmenopavzni ženski pri lažjem soočanju s svojo novo vlogo. Sprejemanje svoje ranljivosti, ranljivosti svoje psihe, ki se podaja na novo potovanje, je ključno. Ranljivost zahteva zaščito – mnogo postmenopavznih žensk čuti potrebo po preprostosti, maloštevilnih prijateljih, samoti, oddajanju lastnine. Če razumemo, da je to normalen in zdrav proces, ga lažje sprejmemo in se zaradi teh občutkov ne počutimo krive ali manjvredne. 

 Ženska postane v postmenopavznih letih Vélika Učiteljica – ne, ker bi tako hotela ali si zato prizadevala, temveč spontano, ker dostopa do dimenzij, ki so ji bile prej nedostopne in ker je hkrati bolj asertivna, spokojna in odločna in zato bolj zmožna svojo modrost predati svetu. 

Postmenopavzna ženske se pripravlja na ponovno rojstvo kot Hčerka, rojstvo v ponovno nedolžnost, čistost, neomadeževanost skozi ples Boginje in Boga, moške in ženske energije, ljubezenske združitve moškega in ženske. 

Želim vam spokojen, miren, izpolnjujoč in duhovno bogat prehod yule-a, letnega kroga. Naj bo glas vaše Duše čim glasnejši in njena moč v vaših življenjih čim močnejša! 

© Ana Drevenšek

Kako ti doživljaš zimski čas? Si zavestno vzameš več časa zase? Si postavljaš Dušna vprašanja in iščeš odgovore nanje? Kako se počutiš v tem času? Čutiš v svojem telesu in psihi potrebo po mirovanju in pasivnost? S kakšnimi izzivi se soočaš v tem času? Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.