Duhovni instinkt in ženska duhovnost

Polna Luna v Strelcu

Danes ob 18.21 nastopi polna Luna v Strelcu. Strelec je znamenje širine. Širine v vseh oblikah. Telo naredi podobno Veneri, obilno v svoji plodnosti, gostoljublju, radosti, sočnosti. Duha naredi visokoletečega, globoko dojemljivega, sprejemljivega. Zato pravijo tudi, da je Strelec znamenje religije, filozofije. Le-te naj bi bile izraz veličine duha, skupek izkušenj in spoznanj duha. Vendar religije in filozofije pogosto postanejo dogmatične, okostenele, same sebi namen, najhuje pa – postanejo orodje neke gospodarsko-politične ideologije, gibanja…

Toda Strelec je znamenje esence religije in filozofije – tiste žive esence, ki omogoča duhu, da živi, zaznava, doživlja, ozavešča, spoznava, razume, se širi. Polna Luna želi lastnosti Strelca obelodaniti. Pokazati čisto vsak skrit kotiček njegove energije, popolnoma razkriti njegovo sporočilo. Njen namen je, da ozavestimo pomen Strelca, da osvetlimo dele v duši, ki mu pripadajo.

Duhovni instinkt izhaja iz notranjosti, je univerzalni, večen del naše psihe. Bojimo se mu prisluhniti, saj smo bile pogojene v strah pred notranjim glasom in obračanje na zunanjo avtoriteto.  slika: Ignacio Serrano

Duhovni instinkt izhaja iz notranjosti, je univerzalni, večen del naše psihe. Bojimo se mu prisluhniti, saj smo bile pogojene v strah pred notranjim glasom in obračanje na zunanjo avtoriteto.
slika: Ignacio Serrano

Duhovni instinkt

Zato želim današnji članek posvetiti osvoboditvi (kar počne polna Luna) resnične esence religiozne/duhovne izkušnje v nas ženskah (kar nam omogoča Strelec). Dandanes smo ženske (in tudi moški!) precej “zamašeni” (zademfani, bi rekla draga Sestra Eva Luna) v tistem centru, ki se mu reče “duhovni instinkt”. Tisočletja so se namreč neke sile (saj vse vemo, katere) trudile, da bi se ta center zademfal. Tisočletja smo bile učene (in učeni), da je duhovnost izvira iz zunanjosti, od neke avtoritete, ki potrdi, kateri občutki, izkušnje so pravilni in kateri ne; ki predpiše nauke, v katere je potrebno verovati (!), ki celo sankcionira, kaznuje vse, ki si drznejo tej avtoriteti zoperstaviti (na žalost vemo, da so bili pregoni heretikov – na primer Katarov, sledilcev Starih Poti (“poganov”), itd – orodja za centraliziranje oblasti, za izločanje gibanj, ki bi odjemala sledilce instituciji, ki si je priborila najmočnejši položaj. Torej na prvem mestu NI bilo resnično preganjanje določenega nauka. Tako so stvar dojeli verjetno le preprosti ljudje in zagnani in naivni člani institucije, katerih zavest ni prodrla do spoznanja resničnih interesov svoje institucije). 

Zaradi te “zamašenosti” se močno bojimo prisluhniti svojemu duhovnemu instinktu in slediti temu, kar nam pravi. V naših kosteh še živi spomin na preganjanje, ko smo poslušali svoj duhovni instinkt. Pogosto je naša pogojenost tako močna, da se morda znebimo vpliva avtoritarnega monopola ene institucije, pa le začnemo slediti nekemu drugemu nauku. Toda v resnici se ni zgodilo nič – naš duhovni instinkt še vedno ni prebujen – le svojo pogojeno sledljivost (nenaravno sledljivost!) smo preusmerili k drugi avtoriteti. 

Današnji članek zato posvečam obuditvi našega duhovnega instinkta in obuditvi naše naravne neustrašnosti. Ženske, čas je! 

Pred nekaj dnevi sem brala zelo zanimiv članek Cynthie Garrity-Bond (feministične teologinje in socialne eticistke) o fenomenu na Irskem; o sprejetju zakona za istospolne poroke v državi, kjer se več kot 80% prebivalstva istoveti za katolike. 

Cynthia je omenila zanimiv koncept, ki je prebudil mojo pozornost. Sensus fidei. To je koncept v krščanski teologiji, ki pomeni nekako “razum verujočih”, “smisel verujočih”. Mednarodna teološka komisija ga definira kot: “Sensus fidei je neke vrste duhovni instinkt, ki omogoča verujočemu, da spontano presoja, ali je določen nauk ali praksa v skladu z Evangelijem in apostolsko vero. Globoko je prepletena z vrlino vere samo; teče od in je v lasti vere. Primerja se z instinktom, saj v osnovi ni posledica razumskega preudarjanja, temveč je spontano in naravno védenje, neke vrste zaznava (aisthesis).”

Cynthia pravi, da se je na Irskem tak izid lahko zgodil le zato, ker so tamkajšnji kristjani vklopili svoj sensus fidei. Seveda lahko sensus fidei interpretiramo na mnoge načine. Predpostavljam lahko, da ga Cerkev ne razlaga tako kot Cynthia. Poudarja namreč, da je sensus fidei instinkt, ki pomaga verujočemu presoditi, ali je nek nauk/praksa v skladu z Evangelijem in apostolsko vero – ki pa ju seveda določa Cerkev. Tako je sensus fidei bolj nek kriterij dobro ponotranjenega cerkvenega nauka, ne pa nekaj živega, človečnega, nevezanega na Cerkev.

Toda tako kot Cynthia tudi jaz v sensus fidei vidim resnični duhovni instinkt, ki je univerzalen in ga poseduje vsak človek. Instinkt, ki ima moč, da osvobodi vsakega posameznika iz jarma prestrašene pogojenosti, ki ima moč, da oživi! duha, očisti vid, sluh in omogoči čisto zaznavo duhovnega.

Hči očetov se mora povezati s svojo krvjo. Tako krvjo kot simbolom telesnosti, kot krvjo, ki je simbol celovite, avtentične ženskosti, božanske ženskosti. slika: Liza Paizis

Hči očetov se mora povezati s svojo krvjo. Tako krvjo kot simbolom telesnosti, kot krvjo, ki je simbol celovite, avtentične ženskosti, božanske ženskosti. slika: Liza Paizis

Hčerkam očetov

Ta članek je še posebej posvečen ženskam, ki se identificirajo s krščansko (ali drugo) vero, toda v sebi čutijo ščemenje duhovnega instinkta, ki jim govori, da je v njihovi veri premalo prostora za žensko, Žensko in Boginjo. Zavedam se, da je ta proces začetka poslušanja svojega duhovnega instinkta znotraj ustanove, kot je Cerkev, težak, lahko boleč, lahko se zdi skoraj nemogoč. Morda se zdi na začetku celo bogoskrunski! John P. Dourley, katoliški duhovnik in jungovski psihoanalitik je o težavnosti in bolečini tega procesa povedal: “Če in ko je fanaticizem presežen, rezultati niso vedno zgolj blagodejni. Izgubi kakršnekoli tolažbe, ki jo je do zdaj ponujala tako imenovana vera, lahko sledijo vzorci depresije in praznine, čeprav je paradoksno depresija pogosto spremljana z besom nad žrtvovanji dvomljivemu Bogu te vere in njegovim ostrim moralnim zahtevam, ki so zdaj občutene kot sovražne polnemu izrazu človeškega življenja in duha. Ko nekdo zaupa neki religiji in nato začne postajati bolj zavestno bitje, ko trdo dela, da bi častil simbole in obljube te religije, in v tem procesu postane zavesten temačnosti te religije, kar se prevede v občutek izdanosti, je jeza naravni odziv. Vendar jeza zahteva dejanje razrešitve.

Seveda je posvečen tudi drugim hčerkam očetov. Kajti, nikakor ne želim sporočiti, da le ženske, identificirane z abrahamskimi ali drugimi podobnimi religijami, potrebujejo uvide o duhovnem instinktu. Potrebujemo jih hčerke očetov vseh vrst. Vse ženske v sodobni družbi smo hčerke očetov. Kajti moško-osrediščena miselnost in filozofija sta prepojila vse aspekte našega življenja – znanost, družbene vrednote, vrednote medosebnih odnosov, dojemanje vzgoje, itd. Tako smo bile vse subtilno vzgojene v moško-osrediščen model. Tudi če je naša družina že generacije nazaj zapustila patriarhalno religijo ali zavrnila njene do žensk, življenja, narave sovražne poglede, so na psihološkem nivoju še zmeraj ostanki patriarhalnega mišljenja. Ženske smo tako na primer vzgajane v prepričanje, da je intelektualizem superiorna dušna sposobnost, da naša cikličnost in druga stanja zavesti niso pomembna, ali pa so celo infantilna in nekoristna. Tudi takšne hčerke očetov potrebujemo meditacijo o duhovnem instinktu

Zadnjič sem razmišljala, kaj bi se moralo zgoditi, da bi Marijo Magdaleno nehali dojemati kot spokorjeno prostitutko – predvsem v krščanskih krogih. In prišla je misel, da je morda arhetip spokorjene grešnice nekako povezan s transformacijo intelektualističnih hčerk očetov. Morda je “spokoritev” Marije Magdalene tisto, kar čaka z moško energijo identificirane hčerke očetov; spokoriti se moramo pred svojo ženskostjo, pred Boginjo; ker smo jo zavračale, zasmehovale. Marija Magdalena naj bi namreč bila grešna zaradi spolne energije – največje moči ženskosti. Ko je spolna energija uporabljana za destruktivne namene, se mora “spokoriti”. Prav tako kot je pri hčerkah očetov intelekt uporabljan za destruktivne namene. Morda bo, ko se bodo ženske vrnile k svojim koreninam, čas dozorel, da v Magdaleni vidimo to, kar resnično je – duhovna učiteljica, apostolka apostolom, enakovredna Jezusu. Ko se bomo ženske vrnile k svojim koreninam, bomo stopile v svoje mojstrstvo, ki ga uteleša Magdalena. 

Slika: Emily Balivet

Skupina žensk (coven) skupaj praznuje svojo duhovnost! Slika: Emily Balivet

(Ženska) duhovnost

Duhovnost naj bi bila živa izkušnja, ne pa ideologija. Jungova glavna kritika krščanstva (in drugih “razodetij”) je, da se dojema kot ultimativno, dokončno razodetje, ki je končna resnica in ga ni moč preseči. Takšno dojemanje, pravi Jung, historično (Bog je v določeni točki ustvaril svet in to je to; v določeni točki se je utelesil in to je to; itd) ter transcendentno (Bog je zunaj stvarstva), blokira ☽🌕☾ spiraljenje ☽🌕☾ duhovnega procesa in zamaši duhovni instinkt. Še posebej za ženske je to zelo pomemben uvid.

Ženske namreč v svojem telesu in svoji psihi nosimo kodo cikliranja, spiraljenja, umiranja in prerajanja. Ko je religija zapovedala dokončnost, je sterilizirala našo vitalno psihično lastnost – cikliranje. Ko je religija zapovedala transcendentnost, je povzročila trpljenje ženskam, ki ne morejo tako preprosto kot moški ločiti telesa od duha, saj ne morejo ignorirati (duhovnih) sporočil, ki jih njihovo telo kriči! med biološko-duhovnimi prehodi menstruacije, poroda in menopavze. 

Opazila sem tudi, da Cerkev razširja mnenje, da tisti, ki niso kristjani, nimajo odnosa z Božanskim (ne verujejo v Boga). Humorni sodobno-poganski napis na to hudomušno odgovarja: “Verjamem v Boga, samo ne verjamem, da je starš samohranilec.” Ta ideja, da imajo odnos z Božanskim le kristjani, je podobna ultimativni naravi naukov abrahamskih religij. V obeh primerih gre za nekakšen monopol. Ženske torej, ki so skozi zgodovino skozi svoj duhovni instinkt doživljaje ženski obraz božanskega (o čerem govori tudi roman Rdeči šotor), so bile označene za krivoverke, grešnice. Duhovne/religiozne izkušnje ne moreš imeti, če nisi pod okriljem Cerkve! Takšno prepričanje je zares destruktivno. Jung je spodbujal kristjane, da presežejo ultimativnost svojih naukov ter sprejmemo druge duhovne poti kot enakovredne ter se od njih bogatijo. Šele tako se bo človeška duhovnost zares razcvetela v vsem svojem bogastvu. 

Bog Boginja Yin YangBožansko – Oče ali Mati ali oboje? 

Ena od stvari, na katere opozarja duhovni instinkt, je, da je Bog v abrahamskih religijah personalističen (je oseba) in je moškega spola (o njem se vedno govori v moškem spolu). Zakaj? Zakaj je Bog moškega spola? Ali to govori o večvrednosti moškega? Jada Pinkett Smith (žena igralca Willa Smitha) je od 12-letne deklice dobila vprašanje: “Gospa Jada, ali mislite, da bodo deklice sploh kdaj tako pomembne kot fantje, glede na to, da je Bog moški?” Kako bi odgovorili takšni deklici zdravorazumsko (ne s koncepti “svete nerazumljivosti”, ki jo je Jung zaznal v prevladujoči konzervativni dogmatični krščanski teologiji), iz tistega mesta v duši, ki je sensus fidei (duhovni instikt)? 

Osho je o tem, katerega spola je Bog, povedal tole: “Ko oseba globoko meditira in se razsvetli, postane mati. Buda je bolj podoben materi kot očetu. Krščanska asociacija na besedo oče ni najbolj relevantna, niti lepa. Klicati oče Božansko zveni malo mačistično. Če obstaja Bog, je lahko le mati, ne oče. Oče je nekaj zelo institucionalnega. V naravi oče kot tak ne obstaja. Če vprašaš kakšnega lingvista, ti bo povedal, da je beseda stric starejša kot beseda oče. Strici so obstajali prej, saj nihče ni vedel, kdo je oče. Institucija očeta se je v človekovem življenju pojavila, ko se je vzpostavila zasebna lastnina. Je zelo krhka in lahko vsak čas izgine. Družba se spreminja in ta institucija lahko izgine kot so izginile že mnoge druge. Vendar bo mati ostala, ker je naravna.”

Materinski zdravi razum 

Mnoge duhovne feministke našega časa se strinjajo z njim. Rebecca Boon ugotavlja, kako je večina feministk zgrešilo, ko je tako strastno zavračalo materinstvo in prišlo celo do takih absurdnih zaključkov, da je ženski njena lastna biologija sovražna in jo je treba preseči. Materinstvo je ena največjih moči ženske, pravi Rebecca! Človeštvo v resnici ni razdeljeno na moške in ženske, temveč na matere in sinove. Kajti vsaka ženska je (vsaj potencialno) mati in vsak moški je sin matere, drugače ne more biti, pravi Rebecca Boon. Tudi Sara Ruddick, avtorica knjige Maternal Thinking (Materinsko razmišljanje) ugotavlja, kako globinski psihološki vpliv ima materinstvo na žensko oziroma na vsakogar, ki opravlja materinsko delo. Pravi, da skozi materinstvo razvijemo zmožnost realnega, praktičnega razmišljanja, odgovornost, zmožnost svoje mišljenje povezati s čutenjem (ne več misliti ločeno od čustev, občutkov, zaznav = intelektualizirati). Zato, pravi Sara, je materinsko razmišljanje izredno dragoceno in mora postati bolj vključeno v sodobno družbo – vključiti se mora v politično odločanje, itd, saj je materinsko razmišljanje lahko zares dojame pojme, kot so odgovornost, skupno dobro, itd.

Ženska je počelo stvarstva, ženska rojeva. Ženski um je skozi materinsko delo preobražen, postane izjemno močna sila ljubezni in zdravega razuma. Materinsko mišljenje je temelj družbe in lahko je njen rešitelj.

Ženska je počelo stvarstva, ženska rojeva. Ženski um je skozi materinsko delo preobražen, postane izjemno močna sila ljubezni in zdravega razuma. Materinsko mišljenje je temelj družbe in lahko je njen rešitelj.

Barbara Walker pove o ženskem zdravem razumu (v angleščini “common sense”, kar izhaja iz latinske besede “sensus”, ki je del besedne zveze “sensus fidei”) tole: “Spomniti se moramo, da je bila v starodavni matriarhalni miselnosti, ki jo lahko obnovimo skozi mite in legende, Boginja razumljena kot edini izvor urejenega, logičnega razmišljanja. Iz njenih intelektualnih daril ženskam so se rodile discipline, kot so matematika (kar dobesedno pomeni “materinska modrost”), koledarji (izvorno Lunini in menstrualni koledarji), sistemi meritev, glasbene in pesnitvene oblike, arhitekturne tehnike in mnoge druge vede za delo z umetnostjo in naravo. Starodavna grška beseda diakosmos, ki pomeni sistem reda, ki ga je v prvotni kaos vnesla Boginja (Dia), dokazuje prepričanje starodavnih ljudi, da je bila racionalnost utelešena v prvi učiteljici vsakega otroka – mami. Mit iz Indije nakazuje, da so zgodnji ljudje verjeli, da ženska sposobnost rojevanja izhaja iz superiorne ženske veščine razvijanjamerilnih sistemov.
Celo judovsko-krščanska diabolizacija Matere Eve je zadržala zaznavo Svetovne Matere kot izvora razsvetljenja za vse človeštvo, čeprav je Eva morala zavrniti ukaz patriarhalnega Boga, da bi pridobila znanje, ki ga je Bog želel skriti pred človeškimi bitji.
Kasneje so patriarhalne družbe želele pomanjšati ženski intelekt tako, da so ga imenovali instinktivni, nezavedni, iracionalen. Čeprav so prepoznavali natančno žensko zaznavanje, so ga moški zavrgli s precej zaničljivim izrazom intuicija, namesto da bi ga poimenovali z njegovim pravim imenom inteligenca. Ne glede na to, kako pogosto so ženske pokazale, da so sposobneracionalnega razmišljanja ali celo sposobnosti prodiranja skozi bolj iracionalne moške konstrukte z ostrim robom zdravega razuma, je bilo ženskim umom dopuščeno le čustvovanje, ki naj bi zapolnilo prostor z manj uma. To je bil še en primer prekletstva z medlo pohvalo. Pravzaprav so patriarhalne kulture zgradile svoje praktične dosežke na dosežkih zgodnejših, žensko-osrediščenih skupin in moški filozofi so vnesli v filozofijo več nerazumskosti, kot ne. Na primer, nobena družba ni bila bolj nespametno vraževerna ali bolj naivno lahkoverna od krščanske Evrope v obdobju, imenovanem Doba Vere, ko so bile resnice spoznane samo skozi besedilaočetov in je bila eksperimentalna znanost dojemana kot hudičevo delo.
Ob zori zgodovine je bil zdrav razum izmaličen s konceptom patriarhalnih bogov kot univerzalnih staršev, kljub njihovi nezmožnosti rojevanja. Miti kažejo, da so imele zgodnje civilizacije s tem konceptom težave. Ljudje niso sprejeli takšnih božanstev, dokler ni bilo več stoletij posvečeno propagandi duhovnikov. Celo potem so bili potrebni besedna izkrivljanja in namenskinelogični paradoksi, da bi se vzpostavilo čaščenje bogov, ki so žalilipragmatično dojemanje resničnosti preprostega človeka.” 

Ženske se moramo spomniti tega zdravega razuma (sensus). Ženske se moramo spomniti, da že ves čas, že celotno zgodovino, na temelju svojih zdravorazumskih spoznanj in dejanj nosimo celotno človeštvo. Spomniti se moramo, da so sinovi mater in njihovi intelekti ponoreli zato, ker so mame v določeni točki pozabile, da je njihovo mišljenje temelj družbenosti. Spomniti se moramo, da zrel, prvinski, Zemljo-ljubeč in Žensko-čaščeč moški postane takšen, ker se njegova mati zaveda pomena svojega materinstva.

Marija Magdalena izžareva arhetipsko celovito ženskost. Kdaj bo naša družba zrela, da jo sprejme? slika: Lindsey Hardin Freeman

Marija Magdalena izžareva arhetipsko celovito ženskost. Kdaj bo naša družba zrela, da jo sprejme? slika: Lindsey Hardin Freeman

Yin Yang in feministične kristjanke 

Barbara Walker gre vseeno malce predaleč, da kar naravnost pove, da bi moral svet biti matriarhalno urejen, da bi ženske-matere morale nadzorovati moške (s tem se strinja tudi Rebecca Boon), Božansko bi seveda bilo samo in edino Bognja, Ona in tako na svetu ne bi bilo težav! To bi le bila zamenjava zatiranja žensk z zatiranjem moških. Spola ne obstajata zato, da bi bil eden več vreden od drugega. Podoba moškosti in ženskosti, ki je najbolj v skladu z duhovnim instinktom, je starodavna kitajska podoba yin-a in yang-a, ki se zlivata drug v drugega, sta eno. Drug brez drugega ne moreta, drug drugega porajata. Sta popolnoma enakovredna. 

Tako je tudi Božansko yin in yang, Bog Oče in Boginja Mati. Je Misterij te čudovite združitve, ustvarjalnega sodelovanja dveh principov – moškega in ženskega. Ženski je bil skozi zgodovino izbrisan. Nastala je teologija (“veda o Bogu”), ki nasprotuje duhovnemu instinktu. In zato se tudi znotraj religioznih institucij začenjajo dogajati premiki, ki nakazujejo na to, da se je v ljudeh aktiviral sensus fidei, ki preprosto ne trpi več nekaterih nesmislov. V krščanskem gibanju se na primer razvija teologija telesa, s katero se poskuša Cerkev počasi znebiti čistunske teologije, ki je spolnost označevala za grešno in s tem povzročala tisočletno kolektivno nevrozo, ter se približati instinktivnemu, univerzalnemu védenju, ki je bilo lastno že prvemu človeku: da je spolnost sveta. Vse več žensk znotraj krščanskega gibanja začenja slediti svojemu duhovnemu instinktu in na obrobju svojih Cerkva, včasih zunaj, ker so Cerkve še prerigidne, ali pa znotraj njih, kjer so Cerkve odprte, začenjajo sponzanja svojega sensus fidei vključevati v njihovo teologijo. 

Tukaj je nekaj odličnih člankov za vse, ki ste v podobni situaciji. V članku Transforming the Church from Within or Without? (Spreminjati Cerkev od znotraj ali od zunaj) Xochitl Alvizo razmišlja o tem, ali je ženska, ki se prebuja, sploh še lahko kristjanka. Ali lahko ženska, ki se povezuje s svojo avtentično ženskostjo, sploh še sprejme religijo, katere nauki in prakse so bili skozi zgodovino patriarhalni? Xochitl ugotavlja, da se ni potrebno odločiti, temveč slediti svoji intuiciji. Cerkev se namreč uspešno preraja tako zaradi tistih, ki ostanejo, kot tistih, ki odidejo. S podobnim razmišljanjem se ukvarja v članku Be-ing in the Church (Biti v Cerkvi). Gina Messina-Dysert se v članku Is it a Feminist Act to Stay in a Patriarchal Tradition? (Ali je ostati v patriarhalni instituciji feministično dejanje?) ukvarja prav s tem vprašanjem. 

Seveda je v ZDA veliko lažje v svojo religiozno skupnost vpeljati spremembe, kot pri nas. V ZDA obstaja nešteto oblik krščanstva, ki so veliko bolj fleksibilne, prelivajoče se, odprte za nove ideje. Pri nas je nekoliko težje vpeljati duhovni instinkt. A vseeno je to neizbežno za naše duševno zdravje. 

maternična povezavaArhetip, ki ga potrebujemo: Amazonka – Bojevnica, ki ustvarja varen prostor za rojevanje najnežnejšega

Ta petek se v Rdečem Šotoru združimo v varen, intimen ženski krog, da odpremo svoje maternice in pustimo glasu, da govori njihovo zgodbo. Sklenile bomo krog materničnega petja za opolnomočenje ženskega glasu. Vabljene! Izkušnja je izjemno intenzivna, izkustvena, globoko, zdravilna. Učinke obreda čutimo na fizični ravni – kot utripanje maternice, ščemenje v jajčnikih… Tokrat spoznavamo arhetip Amazonke, ki je eden bolj osovraženih ženskih arhetipov, a eden ključnih za sodobne ženske. Amazonka je Divja Ženska, obuja resnični pomen Deviškosti (ki NI spolna nedotakljivost, temveč duhovna neoporečnost in duševna neodvisnost), je Bojevnica, ki ustvarja in ščiti teritorij, znotraj katerega lahko božanska ženska energija rojeva najnežnejše… Prav Amazonko potrebujemo za aktiviranje duhovnega instinkta, ki zamašen čaka v naši duši. Potrebujemo njeno neustrašnost in varen prostor, ki ga ustvarja, znotraj katerega lahko prisluhnemo svojemu sensusu fidei. Več pa na delavnici!

© Ana Drevenšek

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano. —-> Pravno obvestilo

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Advertisements

Kako sem prišla do procesa opolnomočenja svojega glasu ali kako se je iz naivnega dekleta začela rojevati neustrašna ženska

Ovnova glava je podobna Maternici. Oven je znamenje začetkov, prodornosti, moške energije, prvinskega impulza, navdušenja, brstečega življenja. Naši speči, potlačeni, ranjeni ženskosti daje novo rojstvo, strastno ljubezen do sebe, prerojenje skozi strast do življenja.

Ovnova glava je podobna Maternici. Oven je znamenje začetkov, prodornosti, moške energije, prvinskega impulza, navdušenja, brstečega življenja. Naši speči, potlačeni, ranjeni ženskosti daje novo rojstvo, strastno ljubezen do sebe, prerojenje skozi strast do življenja.

Danes zvečer se bo Luna popolnoma izpraznila. Prazna Luna je čas smrti, je točka obrata, portal med umiranjem starega in rojstvom novega. Prazna Luna je začetek Luninega cikla in določa lekcijo, ki se jo bomo učile v naslednjem ciklu. Tokrat je prazna Luna v Ovnu, prvem znamenju Zodiaka, ki je znamenje strasti do življenja, prvinskosti, začetkov. Oven nam pomaga obnoviti življenjsko strast. Pomaga nam dvigniti se iz pepela. Rešiti se kletke, ujetosti, presušenosti. Oven nam podarja sunek življenjske energije, skozi katerega lahko oživimo spečo, ranjeno, potlačeno ženskost v prerojeno deviškost. 

Bik je že od pradavnine sveta žival Boginje, nedotakljiv. Žrtvena žival je postal šele v patriarhatu. Bikovi rogovi spominjajo na polmesec in so zato simbol Lune in njenih men - ženskosti. Bikova plodnost je plodnost Boginje.

Bik je že od pradavnine sveta žival Boginje, nedotakljiv. Žrtvena žival je postal šele v patriarhatu. Bikovi rogovi spominjajo na polmesec in so zato simbol Lune in njenih men – ženskosti. Bikova plodnost je plodnost Boginje.

Nato se bo Luna kmalu zatem, ko se bo izpraznila, premaknila v drugo znamenje Zodiaka, v Bika. Bik je sveta žival Boginje že od pradavnine. Zahodna mitologija je polna bikov. V matriarhalnih časih so bili biki sveti in nedotakljivi (tako kot so krave v Indiji še danes), ob nastopu patriarhata pa so postali žrtvene živali. Biki simbolizirajo plodnost Boginje, njeno zemeljsko materinskost, njeno radodarnost in obilje, močne družinske vezi in sposobnost čaščenja, hvaležnost in uživanja v zemeljskem življenju, ki nam ga je podarila Boginja. 

Današnji članek je napisala ljuba Sestra Eva Luna, Sestra z izjemnim žarom, globoka umetnica in Divja Ženska, ki nam s svojimi besedami, svojo zgodbo in svojim glasom pomaga zgoreti v ognju strasti in se ponovno roditi iz pepela kot obnovljene, močne, opolnomočene Boginje

Zgodba, ki sem jo želela sprostiti iz sebe, jo ozavestiti in črpati moč iz nje, se je v naslednjih besedah končno prenesla na virtualni papir. To je zgodba, ki je zaznamovala mojo življenjsko pot, poklicanost in poslanstvo. Začne se z naslednjimi besedami…

Boli, skeli, tolče, zateguje. Hoče ven, ujeto je, razžira, utesnjuje. Cmok v grlu, hladen pot po telesu, mrzlica v hrbtu, pekoč občutek v trebuhu, bolečine v maternici, tresoče se roke, zategnjena čeljust.

Tri, štiri, zdaj! Močne, umetne luči se prižgejo, mikrofon v rokah, poj!

Med nastopom zapadem v nekakšno ”zombijevsko zono” in zapojem pesem, tako kot je bilo rečeno na vaji. Ko se pesem konča se počutim ponižano, nevredno in prazno.  Občutim strah ali sem morda kje ”zafušala”, kako bodo sodniki ocenili moj glas, kako ga bo ocenila množica. Obrnem se levo in pogledam dvojčico, poskušam najti nekakšno oporo, ali pa potrditev od nje, vendar vidim da je občutila podobno kot jaz in da je ona enako iskala pri meni.  Čakam, da sodniki ocenijo najin nastop, tesnobno mi je. Navzven se smejim, kot da sem najsrečnejši človek na svetu, obnašam se nonšalantno, na videz neprizadeto, celo sproščeno, a vse je maska, dobro zaigran karakter. Po oddaji intervjuji in hitro domov, razmišljat o novem nastopu. Ni časa za pogovor, ni časa za sprostitev, glas mora nazaj v ”proizvodnjo”. Vaje doma, vaje pri sodnikih, ponavljanje enih in istih kitic, zazidavanje grla, manufakturna obdelava barve glasu, ”strokovnjaki” za pop petje, ki govorijo: ”Tu moraš peti bolj svetlo, na tem mestu zavij navzgor, tukaj spremeni tempo, poješ preveč temno, tvoj glas se preveč trese, daj vadi!, da se na nastopu slučajno ne zmotiš, tvoj glas ni ravno tako dober kot njen, vendar ni slab, poslušaj!, tako kot ona poje, to je pravilno.”

Vračanje k svoji instinktivni naravi je proces, ki ozdravi našo dušo in nam omogoča, da izpojemo in izrazimo potlačene duševne izkušnje.

Vračanje k svoji instinktivni naravi je proces, ki ozdravi
našo dušo in nam omogoča, da izpojemo in izrazimo
potlačene duševne izkušnje.

Pri rosnih 16 se nisem zavedla, da sem podpisala pogodbo s hudičem in obula rdeče čeveljce, ki so me prisilili v neutrudni in podivjani ples kot to opisuje zgodba RDEČI ČEVELJCI iz knjige Ženske, ki tečejo z volkovi, Clarisse Pinkole Estés. Slepa sem bila za manipulacije, položene besede v usta, izkoriščanje in ”usmerjanje” odraslih posameznikov iz sveta show bussinessa za njihov lastni dobiček. Počutila sem se kot prostitutka, ne le da sem prodajala svoj glas, prodala sem sebe. Igrala sem klovna, takoj ko me je nekdo potreboval za zabavo, smešno pripoved ali spontano norčijo. Plesala sem pod taktirko naivne želje po priznanju in potrditvi.  ”In tako so čeveljci plesali deklico, namesto da bi bilo obratno …” S čistim namenom in iluzorno vero v dobro ljudi sem verjela, da so me imeli odrasli, prisostvujoči pri oddaji radi in vse kar sem delala, je bilo za njihovo pozornost in ”ljubezen”, le za en pogled ali pritrjevanje. Tako globoko sem si želela, da bi opazili velikodušnost in lepoto moje duše.  Brez pomislekov sem zaupala tem ”strokovnjakom”, ki so me vodili po poti uspeha, po poti zvezdništva, ki si ga večina najstnic tako želi. Zaupala sem jim, ker sem bila tako čistega srca in ljubeznive namere, vendar slepa za svet, ki je v resnici obstajal okoli mene. To nagnjenje po ugajanju odvrne žensko od njene prave narave in ji namesto lastnoročno izdelanih, kreativnih, rdečih čeveljcev (njene lastne ustvarjalne duše), ponudi lakaste, spolirane, a hkrati uročene in uničujoče ponaredke (ki jih lahko primerjamo z ideali ženske, ustvarjenimi s strani patriarhalne družbe). In tako kot v zgoraj omenjeni zgodbi – kjer deklica krvnika prosi, da ji odseka noge, le da se znebi čeveljcev –  lahko pride do hude poškodbe, celo pohabljenosti duše. Vendar je ta neuničljiva in se vedno znova lahko vključi v ciklično, instinktivno življenje, ”kot telo, ki diha, katerega celice se prenavljajo, umirajo in razpadajo…  Ko smo kot telo, se posvečamo novi rasti, bredemo skozi la mierdo, drek, a smo zelo žive in znotraj ciklov Divje ženske… Dolga obdobja je mogoče preživeti brez večine stvari, skoraj brez vsega, ne pa brez radosti, ne brez ročno izdelanih rdečih čeveljcev.”  Potrebno je ločiti odrezanost od instinktivne narave (neozaveščenost o veličini in globini ženske psihe) in obdobje spusta v lastno temo. Kar se je dogajalo meni v času ”pevske kariere” je bilo to prvo in kar bom opisala v nadaljevanju je to drugo, nujno potrebno za vrnitev v cikličnost življenja.

​Ko ženske zapojemo z močjo Boginje, ki prebiva v naših maternicah in združimo svoje glasove z namero ozdravljenja, začnemo proces, ki ljubkuje tudi duše naših prednic in naslednic.

​Ko ženske zapojemo z močjo Boginje, ki prebiva v naših
maternicah in združimo svoje glasove z namero ozdravljenja,
začnemo proces, ki ljubkuje tudi duše naših prednic in
naslednic.

Izkušnja, ki sem jo doživela pa ni pohabila le moje duše, pohabila je tudi moje fizično telo, saj je začelo vse pogosteje zbolevati. In ravno telo mi je pomagalo vrniti se v stik z ženskimi koreninami. Odprlo je oči moji naivnosti, popeljalo me je v globlje zavedanje dogodkov, ki so me zaznamovali. Ko sem začela poslušati svoje telo, sem začela s procesom zdravljenja.  V obdobju, ki je sledilo trušču in hrušču medijev in nastopov, se je moje telo zaprlo. Takrat sem uvidela, da dokler ne bom ozavestila svojih občutij, telo ne bo izpustilo vsega naloženega ”sranja” ven. Močno sem si želela, da bi lahko svoje telo prečistila, srčno sem molila in intuitivno začela odhajati v naravo na dolge sprehode. Vsak dan sem se s psom odpravila na romanje po bližnjih gozdovih. Takrat sem se začela pogovarjati s sabo, izražati čustva, jokati, kričati, brcati in tolči zemljo, hlipati, rjoveti, stiskati pesti, nenadzorovano plesati. V naravi sem začela s predelavo čustvenega in duševnega materiala. V naravi sem se začela vračati k svoji instinktivni naravi. Ko je zmanjkalo besed za to, kako je bila moja duša ujeta, sem začela peti. Sprva zadržano in malce prestrašeno, potem pa vse močneje. Tudi telo se je začelo odzivati. Začelo se je čistiti, vendar je bilo čiščenje zelo boleče. To je bilo intenzivno izločanje blata v obliki vsakodnevne driske in je trajalo dobri dve leti. A bilo je potrebno, kar mi je bilo sprva težko sprejeti, še posebej glede na okolico, a prav sedaj vidim (ko se stanje telesa v polnosti vrača v ravnovesje), da je bilo resnično nujno. Ko sem videla kakšen učinek imajo melodije, pesmi, skladbe, ki so se kreativno izražale skozi mene na moje telo, psiho in dušo, sem se začela izobraževati o zdravilni moči glasu in petja ter začela raziskovati zapuščino neustrašnih žensk, ki so skozi tisočletja patriarhalnega sistema uspele ohranjati izročilo Boginj.

Mezzo Goddess (We Sing Our Dreams into Being)  - Emily Balivent [2008] '' Pojemo naše sanje v Obstoj''

Mezzo Goddess (We Sing Our Dreams into Being)
– Emily Balivent [2008]
” Pojemo naše sanje v Obstoj”

Sedaj se že tri leta strastno ukvarjam z načini kako ne le pozdraviti sebe, ampak kako pomagati drugim ženskam, preko pesmi ozaveščati DIVJO ŽENSKO NARAVO in seznanjati ter oznanjati pot, ki nam bo vsem ženskam povrnila moč izražanja skozi glas, petje, govor, ekstatično vzklikanje in rajanje ter dušno tuljenje, skladanje pesmi, ustvarjanje harmonij in predvsem pomirjenost s trenutnim stanjem glasu, ki lahko s priznavanjem ženske energije in energije naših maternic postane glas OPOLNOMOČENE ŽENSKE. In s tem skupnim glasom lahko prispevamo k povrnitvi ravnovesja v naša življenja in svet, v katerem živimo.

© Eva Luna Prusnik

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

POVABILO NA OBREDNO-MEDITATIVNE DELAVNICE: OPOLNOMOČENJE SVOJEGA ŽENSKEGA GLASU IN MATERNIČNO PETJE

Vabljene na cikel 7. delavnic OPOLNOMOČENJE SVOJEGA ŽENSKEGA GLASU IN MATERNIČNO PETJE, kjer bomo v varnem okolju izražale vse, kar nam je bilo skozi vsa ta dolga obdobja patriarhalnega sistema nedovoljeno.

1. srečanje bo v petek, 22. maja. Več informacij o ciklu najdete TUKAJ. 

Na vsaki izmed sedmih delavnic bomo spoznavale po enega izmed arhetipov temne ženskosti in se povezovale z njim na primaren način. V uvodu se bomo pogovarjale o zatiranju žensk skozi obdobja patriarhalnega sistema in kako je to povezano z zablokiranimi glasovi, kako je naš glas povezan s sprejemanjem naše ženske energije in povezanostjo z maternico, govorile bomo o ženskih misterijih, povezavi glasu z menstrualnim ciklusom, o povezanosti izročil in vibracij med našimi babicami in nami (vnukinjami) ter ostalimi ženskami naše rodovniške linije ter o povezavi glasu s porodno izkušnjo naših mater in vpliva embrionalnih vtisov na naše psihe.

Večna deklica ali bojevita Amazonka? Obrazi ranjene ženske in možnosti preobrazbe

Danes je petek 13., eden najčudovitejših dni. Veste, zakaj je bila številka 13 označena za demonsko? Ker je število Boginje. Število lunarnih mesecev v enem letu, predstavlja moč Lune, moč ženske, moč Boginje. Na petek 13. oktobra leta 1307 pa so ukazali aretirati in pomoriti viteze templjarje, ki jih povezujejo s čaščenjem Boginje.

Čudovit dan torej, za počastitev ženske.

wounded womanV sodobnem času obstaja velika zmedenost o tem, kaj je “prava” ženskost. Mnogo skupin, medsebojno nasprotujočih si, uči o tem, kaj naj bi bila prava ženskost in ženske se lahko pogosto počutimo utesnjene in omejene. Čutimo lahko pritisk pričakovanj, kakšne ženske naj bi bile, kakšne lastnosti naj bi utelešale. Zato današnji članek posvečam razčiščenju tega, kaj je “prava” ženskost in temu, kako se lahko ženske, svobodne kakršnihkoli pritiskov in pričakovanj, vrnemo v svoj notranji dom, v svoje žensko sebstvo. Linda Leonard je v svoji knjigi Wounded Woman (Ranjena ženska, na voljo je tudi v slovenščini) opisala proces, v katerem postanemo sodobne ženske ranjene. Opisuje, kako nas rani odnos z našim očetom, ki v patriarhalni družbi ne more utelešati pozitivnih aspektov moške energije in kako se nato ta rana ves čas osvežuje, ko smo izpostavljene patriarhalni družbi, ki nadaljuje z izkrivljenimi oblikami moške energije. 

Pomanjkanje ženske linije in ženskega medgeneracijskega predajanja modrosti

ženska linijaV sodobni družbi obstaja pomanjkanje ženskih okolij. Tako fizičnih prostorov, kot psihičnih prostorov – negovalnih ženskih odnosov, kjer se prenaša ženska modrost. V naši družbi je vse, kar je moško – logično, linearno, prodorno – merilo. Ženska izkušnja, žensko doživljanje in dojemanje življenja, žensko izražanje ni vzpodbujano. Zato se tudi matere in hčerke, sestre, prijateljice, znanke med seboj povezujejo, pogovarjajo, združujejo v okviru moških vrednot in določil o tem, kaj je “normalno”. Zato smo ženske skupaj, a smo hkrati daleč stran druga od druge. Med nami zeva prepad, ne moremo stopati v intimne odnose, v rdečešotorske odnose, ker se “moramo” izražati, komunicirati po “moško”, torej v skladu z vrednotami, ki so nam tuje, na način, ki preprečuje, da bi se izražale naše ženske psihe. 

Zaradi tega ženske med seboj ne moremo predajati tako ključnih in bistvenih informacij, ki jih potrebujemo za preživetje in samouresničitev kot ženska; ne moremo predajati modrosti o menstrualnem ciklu, o ženski psihi in njenih ciklih, o misterijih spolnosti in poroda, o vélikem prehodu menopavze. Pogosto jih ne moremo predajati preprosto zato, ker se jih ne zavedamo, ker nam niso bile predane, ker smo bile celo naučene, da so to “nevšečnosti”, ki potrebujejo izravnano v “normalen” linearen, logičen, urejen, zunanji svet. 

Ker se je izgubila rdečešotorska tradicija vzajemnega opolnomočenja, medgeneracijskega pouka o ženskih misterijih, smo ženske ukleščene v model bivanja, ki se ustreza naši prvinski naravi. Zato odklonimo od prvinske ženskosti na enega od dveh skrajnih načinov: k večni deklici ali bojeviti Amazonki

Večna deklica

marilyn monroeVečna deklica se z obkrožajočo moško energijo sooči tako, da se ji podredi. Iz določenega razloga se moškosti boji in sprejme vlogo manjvrednega človeškega bitja. Večna deklica se lahko manifestira kot ustrežljiva žena in mati, kot ženska, ki postavlja zunanji izgled zelo visoko na prioritetni lestvici, kot ženska, ki zelo hrepeni po ljubezni in poudarja romantični odnos kot ključnega za lastno izpolnitev (čeprav večinoma ljubezni, ko jo dobi, ne zna sprejemati in uživati v njej).

Večna deklica potrebuje zunanjo avtoriteto, da potrdi njeno vrednost in njeno identiteto. To je ženska, ki je prevzela patriarhalne napotke o tem, kaj je “prava” ženska. Sprejela je patriarhalni nauk, da je ženska drugorazredno bitje, ustvarjena zato, da dopolnjuje moškega, ki je počelo stvarjenja. Sprejela je nauk, da njeno notranje védenje ni verodostojno in vredno in se je naučila, da vedno išče naoptke zunaj sebe. Nase je ponosna, kadar so nanjo ponosni drugi, kadar ji uspe ustreči nekomu, ki ga dojema kot avtoriteto.

Večne deklice bivajo v vlogi žrtve. John P. Dourley, jungovski psihoanalitik, je v svoji knjigi Illness that we are: a jungian critique of Christianity (Bolezen, ki smo: jungovska kritika krščanstva) opisal proces, ki se dogaja ljudem, ki so sprejeli podrejeno vlogo, v tem primeru na področju duhovnega življenja. Mnogo večnih deklic se podredi patriarhalni religiji, ki predstavlja avtoriteto na tem področju. Raziskave kažejo, da imajo ženske, ki pripadajo patriarhalnim religijam in ki dosledno upoštevajo njihove tabuje, težavnejše in bolj boleče menstruacije (še posebej to velja za Judinje, saj je v judovski veri spolni odnos med menstruacijo globok tabu in menstruacija dojemana kot izredno umazana): 

krščanska devica z očetom

Deklica je svojo deviškost predala svojemu očetu v čuvanje do poroke. Vir: www.dailymail.co.uk

“Žrtve “svete nedotakljive nerazumljivosti” so pogosto soočene z možnostmi “ne-zmage”. Lahko stiskajo svoje zobe in se fanatično obešajo na breme “razodete resnice”, ki v njih ne najde nobene izkustvene resonance. To jih razceplja med zahteve njihove vere in zahteve njihove človeškosti in možnosti zorenja. Ali pa so potegnjeni, pogosto od notranjih zahtev po polnejšem in bolj uravnovešenem življenju, v vzorce zanikanja. V jeziku njihovih lastnih osiromašenih teoloških opcij je tako zanikanje označeno za “ateizem”. Neredko to nosi s seboj trdovratno krivdo, ker so zapustili to, kar bi konec koncev lahko bilo edino pravo razodetje – toliko bolj pravo, ker je nerazumljivo.”

“Če in ko je fanaticizem presežen, rezultati niso vedno zgolj blagodejni. Izgubi kakršnekoli tolažbe, ki jo je do zdaj ponujala tako imenovana vera, lahko sledijo vzorci depresije in praznine, čeprav je paradoksno depresija pogosto spremljana z besom nad žrtvovanji dvomljivemu Bogu te vere in njegovim ostrim moralnim zahtevam, ki so zdaj občutene kot sovražne polnemu izrazu človeškega življenja in duha. Ko nekdo zaupa neki religiji in nato začne postajati bolj zavestno bitje, ko trdo dela, da bi častil simbole in obljube te religije, in v tem procesu postane zavesten temačnosti te religije, kar se prevede v občutek izdanosti, je jeza naravni odziv. Vendar jeza zahteva dejanje razrešitve.

Za večno deklico je dejanje razrešitve, dejanje osvoboditve, jeza. Postavljanje meja. Izražanje svoje Resnice. Sprejemanje lastnih odločitev. Sledenje notranjem védenju. Večni deklici primanjkuje odločnosti, asertivnosti, zdravih samo-zaščitniških instinktov.

Bojevita Amazonka

skrajna feministkaBojevita Amazonka se z obkrožajočo moško energijo sooči tako, da se identificira z njenimi principi in postane borka proti moškim strukturam okoli sebe. Amazonkino glavno vodilo je močan bes. V sebi čuti močno jezo, ki poganja vse njeno delovanje, mišljenje. Njeno glavno poslanstvo je boriti se. 

Amazonka se bori proti moškim strukturam, patriarhalnim strukturam, vendar v se v tem boju sama identificira z vsem, kar dojema kot moško. V sebi namreč nezavedno verjame, da se lahko proti moškosti bori (kar čuti, da se mora) samo na moški način. Zato postane vrhunska intelektualka, mojstrica besed in abstraktnih pojmov, mojstrica iskanja igle v kupu sena. V moških veščinah prekaša moške same.

feministke medsebojna kritikaVendar jo njen boj ne neguje in hrani, saj ni v stiku s svojim sebstvom in zavrača drug obraz ženske – subjektivni, notranji, čuteči, sanjski, magični, erotičen svet. 

Amazonka se pogosto boji drugih žensk in jim ne zaupa, saj je prevzela vzorec medsebojnih odnosov iz patriarhalnega modela. Medtem ko večne deklice druga druga merijo po tem, katera je bolj “pridna”, “dobra” in “prava” ali pa so na skrivaj ljubosumne na tiste, ki živijo svoje življenje na ženski način, amazonke med seboj tekmujejo ali pa odnose med sabo dojemajo zgolj v smislu koristi. 

Amazonka se odreši peklenskega trpljenja samokritike in obsedenosti z doseganjem rezultatov in bojem tako, da se omehča. Tako, da spusti vse načrte, vizije, da se prepusti intuitivnemu vodstvu in si dopusti življenje iz trenutka v trenutek, spontano in nepredvidljivo. Amazonka se mora naučiti povezovati s svojimi sanjskimi podobami, svojo čutnostjo in izraznostjo, svojo subjektivnostjo. Svojo asertivnost dopolni z močno zasidranostjo v svojem ženskem jedru. 

Amazonke prispevajo k svetu z ozaveščanjem. Njihova asertivnost je pozitivna, ko se jo naučijo usmerjati v pravo smer: Pomembno je, da poznamo zgodovino ženskosti. Pomembno je, da vemo, da so nekoč gorele naše pramatere, čarovnice, preprosto zato, ker so poznale moč ženske energije in ker so neustrašno gojile žensko modrost. Pomembno je vedeti za posilstva v Indiji, obrezane deklice v Afriki, otroške neveste, matere pri štirinajstih v Guatemali. Pomembno je vedeti za obdobja v zgodovini, ko je bila ženska last moža, ki jo je lahko nekaznovano ubil, kot se je dogajalo v konfucijanski Kitajski. Pomembno je, da vemo, da je Švica kot enotna državna tvorba volilno pravico ženskam priznala šele leta 1990. Kot zadnji je bil to pravico primoran “razglasiti” kanton Appenzell. (za informacijo hvala Valentini Plaskan) Pomembno je, da vemo, da svobodno izobraževanje in poslovno/kulturno/duhovno/javno udejstvovanje za ženske v zgodovini ni bilo vedno samoumevno. 

Sinteza – vračanje domov

Luna ženska volkulja

Vsaka Amazonka nosi v svojem nezavednem večno deklico, ki hrepeni po objemu, po tem, da bi se lahko zjokala in bila krhka. Skrita deklica v Amazonki se znotraj štirih sten, ko ne zmore več nositi oklepa Amazonke, izrazi kot pretirana čustvena odvisnost od bližnjih, skozi infantilna vedenja. Vsaka večna deklica nosi v svojem nezavednem Amazonko, ki hrepeni po tem, da bi živela svoje življenje po svojih merilih, da bi se postavila zase in izkusila svojo moč! Nezavedna Amazonka se, ko se ustvari preveč napetosti in varnostni ventili dekličine psihe ne tesnijo več, izrazi v nenadnih in presenetljivih histeričnih izbruhih besa, vedno znotraj štirih sten doma. 

Amazonka in večna deklica se druga od druge lahko veliko naučita. Lahko se združita, zlijeta in ustvarita zrelo, prvinsko, isntinktivno zdravo ženskost, ki raste in se razvija. 

Ženske smo bitja z zavidljivo sposobnostjo: svojih bojevitosti in moči ne uporabljamo za boj proti drugim in za destrukcijo, temveč zato, da ustvarimo varen, zaščiten, jasno definiran prostor, v katerem rojevamo najranljivejše in najobčutljivejše dele sebe. Ženske ne moremo biti nežne, mehke, čuteče, ljubeznive, če teh svojih neverjetnih negovalnih moči najprej ne zaščitimo s svojo močjo, asertivnostjo, odločnostjo, tako, da na glas govorimo svojo resnico. Clarissa Pinkola Estés nas uči, da je ena poglavitnejših iniciacij ženske iniciacija v “vid Smrti”. To pomeni, da prodremo skozi svojo naivnost in vidimo svet takšen, kot je in ne takšnega, kot si želimo videti. Zrela ženska, ženska, povezana z avtentično ženskostjo, se ne boji resničnostjo, se ne ustraši resničnosti, saj je globoko osrediščena v svojem centru in ve, da je svet različnih barv, tudi tistih neprijetnih. Čuti svojo pot in je osredotočena nanjo, ne pusti, da bi jo karkoli odvrnilo od njene smeri. Ima namreč zdrave instinkte in zna ločiti zlonamernost od ljubeče kritike, skozi katero lahko zraste in se še bolj poveže s sabo. Naivne ženske, večne deklice, pa imajo poškodovanje instinkte, pravi Clarissa, in ne ločijo zlonamernosti od konstruktivne kritike, ne znajo se ubraniti pred negativnostjo in hitro izgubijo svojo smer, in vez s svojim centrom. Pogledati resničnosti v oči in sprejeti njene temne obraze, to je pozitivni aspekt feminizma, ki je neprecenljiv in koristen za vsako žensko. Ženske moramo ponovno obuditi svoje instinkte, svojo divjost, da lahko ustvarimo varne prostore, znotraj katerih lahko porajamo najnežnejše dele sebe.

© Ana Drevenšek

Si se prepoznala v katerem od vzorcev? Kateri je tvoj primaren vzorec – večna deklica ali Amazonka? Si izkusila v življenju preobrat iz enega v drug model? Izkušaš sintezo med njima? Na kakšen način se vračaš k svoji celovitosti?  Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

KMALU

maiden mother crone

Delavnica Obrazi ženskosti na Rogli 

Čaščenje plodnosti ni vraževerje, je zrelo dojemanje celovitosti naravnih procesov

Bliža se polna Luna, eden od vrhuncev menstrualno-Lunarnega cikla, točka obrata, ki naraščajoče, kipeče energije cikla preusmeri v padajoče energije razgradnje in umika. Polna Luna bo nastopila v četrtek, 5. marca ob 19.05. Sijala bo v Devici in bo prinesla moč in navdih za obnovitev izvornega poslanstva našega življenja na deviški, nedolžen način. Moč Boginje Artemide, večne Device (kar NE pomeni, da je spolno nedotakljiva, pomeni pa, da je večno neodvisna), neustrašne Boginje Lune, teme, divjosti, neodvisnosti, ognja srca in vode Lunarne ženske psihe, bo na naši strani, ko bomo postale mojstrice svojih življenj, ne z bojevanjem in jezo, temveč z obnavljanjem svoje svete dušne deviškosti.V tem procesu obujanja božanske ženske energije naj vam služijo kot navdih viri, ki sem vam jih pripravila v današnji objavi: posnetek prispevka o Rdečem Šotoru iz oddaje Tednik na rtv slo 1 ter intervju iz dnevnika Večer, ki naznanja tudi veličasten Dan Boginj v Mariboru to nedeljo! 

Izročila rdečega šotora se vračajo na mogočnih valovih zanosa ponovno v našo družbo, v človeštvo in ustvarjajo zemljevid za vse ženske, ki si želijo vrniti v svoj notranji dom, v svoje žensko jedro. Za ogled prispevka (ki je dolg približno 7 minut), klikni na sliko spodaj. 

Rdeči Šotor na Tedniku.

Rdeči Šotor na Tedniku.

V nedeljskem časniku Večer 22. februarja je bil objavljen izredno zanimiv intervju s Katjo Valič, pobudnico in organizatorko Dneva Boginj, Antonio Pavlin, ki bo dan soustvarjala in z mano. Spodaj lahko preberete moj intervju. Vprašanja mi je postavil novinar Bojan Tomažič. Pogovarjala sva se o čaščenju plodnosti, misteriju menstruacije, poroda in menopavze, o sveti moškosti in odnosu med moškim in žensko

1. Opozarjate na čaščenje plodnosti, razumevanja ženske v celoti, ki sta bili nekoč nekaj povsem naravnega. Gre torej za stara znanja, ki jih je dobro upoštevati?

 
Točno tako. gre za stara znanja, ki pa jih tudi sodobna znanost začenja razumevati. V šoli se pri zgodovini pogosto učimo o “vraževerju” starodavnih kultur in “kult plodnosti” ima zato za večino od nas negativni prizvok primitivizma, iracionalnosti, vendar je to daleč od resnice. Čaščenje ženske plodnosti pomeni priznavanje moči ženskega cikla – ne le zato, ker menstrualni cikel dela žensko plodno (sposobno rojevati), temveč predvsem zaradi psiholoških vplivov menstrualnega cikla na žensko. Menstrualni cikel je kot cikel življenja – vsebuje energije rojstva, rasti in smrti. Ko so starodavne kulture častile Lunine mene, ženski cikel in krog leta skozi sezonske praznike, so častile tako moč stvarjenja, rasti, kot tudi razpadanja umiranja in transformacije. To globoko dojemanje cikličnosti in enakovredne svetosti tako temnega kot svetlega, rojstva kot smrti, mladega kot starega, je bilo nato označeno kot grešno in le čaščenje luči, mladosti, deviškosti, nedolžnosti, nevednosti. S tem pa je bil zelo pomemben aspekt cikličnosti (in s tem zlo pomemben aspekt ženske psihe) potlačen. Ta potlačenost med drugim povzroča PMS, kot so ugotavljali že starodavni tradicionalni kitajski zdravniki: “Ženske morajo slediti drugim in ne morejo voditi svojega življenja, zato trpijo zaradi skrbi, zamer in statičnega qi-ja.” Čaščenje cikličnost je preprosto zelo zrelo dojemanje celovitosti naravnih procesov v nasprotju z otroškim idealističnim čaščenjem le koščka teh procesov. 
Čaščenje plodnosti in vraževerje, čaščenje plodnosti je čaščenje cikličnosti, čaščenje celovite ženskosti.

Čaščenje plodnosti in vraževerje, čaščenje plodnosti je čaščenje cikličnosti, čaščenje celovite ženskosti.

2. Sami ste se s temi starimi znanji seznanili, ko ste delali kot doula, spremljevalka pri porodu. 

Da, kot doula sem se srečala z misterijem poroda, z veličino in močjo naravnega, fiziološkega, dostojanstvenega poroda. Porod je lahko vir nepredstavljivega opolnomočenja za žensko, kar pa na žalost v naši družbi še ni splošno razumljeno. Poroda se naša družba še vedno boji, s tem pa mu odvzema preobrazbeni potencial opolnomočenja, saj ženske zaradi nebesednih sporočil in simbolov, ki so jih deležne kot a) ženske v patriarhalni družbi, b) nosečnice – v naši družbi dojemane kot pacientke pričakujejo bolečo izkušnjo, odvzem avtoritete nad svojim telesom med procesom poroda, ne pričakujejo pa vzhičenosti, ekstaze, opolnomočenja. Že ta pričakovanja sama po sebi osiromašijo potencialno močno in srečno izkušnjo.
Raziskovanje poroda me je odpeljalo na poti raziskovanja drugih ženski biološko-duhovnih prehodov in njihovih potencialov. Seveda sem odkrila podoben vzorec – menstruacijo dojemamo kot nadležnost, ki jo je potrebno prikriti (po možnosti zadušiti s tabletko), menopavzo pa kot dokončno odpoved ženskega telesa, ki jo je potrebno čim dlje zadrževati s hormonskimi terapijami. Resnično si želim, da bi se vse več žensk zavedlo, kako naravni, normalni in veličastni so naši prehodi in kako veliko se lahko skoznje naučimo. 

3. In če ženske najdejo v sebi ženskost, je to dobro tudi za moške in odnose z njimi, kajne?

Seveda. Ženska, ki se iz reakcije (jeze) na negativno družbeno moškost (v obliki patriarhata) identificira z moškim principom in postane bojevnica, amazonka, v resnici ne služi svoji ženskosti in ženskem principu, ki naj bi ga utelesila. Prav tako omejuje moškega in njegov razvoj in potovanje k celostnosti, saj deluje napadalno, ne ustvarja varnega prostora za izražanje, kar pa sodobni moški potrebuje najbolj od vsega. Sodobnega moškega namreč čaka sprejemanje notranje ženskosti – to so čustva, občutki, sanje, intuicija, nežnost, sočutje. Za moške je to izziv, saj so bile te lastnosti do sedaj označene kot znamenje moške šibkosti. Odprta ženska, samozavestno in zrelo zasidrana v svojem ženskem jedru lahko moškemu neskončno pomaga pri povezovanju z njegovimi ženskimi energijami in lahko ustvari varen prostor, kjer si bo moški sploh upal dotakniti se tistih delov sebe, pred katerimi ga je družba do sedaj svarila, češ da so nevarni. 

4. Obstaja tudi sveta moškost?

Obstaja. To je moško načelo v najvišji, kristalizirani obliki. Patriarhat, kot ga poznamo, je negativna manifestacija moškosti (tako kot se lahko tudi ženskost negativno manifestira kot iracionalna razčustvovanost). Sveta moškost je načelo svetlobe, zavesti, osredotočenosti, jasnosti, stabilnosti. Tem lastnostim komplementarne so kvalitete svete ženskosti, ki so sočutje, ljubezen, magnetičnost, pasivnost, obilje, srčnost. Moškost in ženskost se dopolnjujeta. Naša največja naloga je pogledati onkraj negativnih manifestacij ženske in moške energije in dojeti, da se dopolnjujeta in da skupaj ustvarjata celoto. 

5. V čem so ženske drugačne od moškega?

Ženske in moški se razlikujemo po svoji telesnosti (biologiji) in le-ta definira različnost našega dojemanja, doživljanja, izkušanja resničnosti. Ženske imamo večji corpus callosum, del, ki povezuje desno in levo polovico možgan in imamo zato sposobnost “mrežnega razmišljanja”, povezovanja intuitivnih zaznav z razumom in logičnim izražanjem, sposobnost hkratnega osredotočanja na več različnih aspektov/dimenzij nekega problema. Moški je usmerjan bolj linearno, naprej, naravnost. Ženske imamo tudi širše vidno polje od moških. Zato nismo boljše, smo drugačne. Do zdaj te naše kvalitete niso bile spoštovane in čaščene, moška osredotočenost na tanek fokus pa je bila čaščena kot superiorna. Čaas pa je, da dojamemo, da sta oba pristopa potrebna in da se dopolnjujeta. Vsak je lahko negativen, če se izrodi, gre v skrajnosti. Ženske in moški se razlikujemo še na mnoge druge načine. Mislim, da je te razlike važno poznati, saj definirajo naše zemeljsko življenje, ki je zaznamovano s spolom. Važno je razumeti, da skozi razumevanje in sprejemanje teh razlik lažje čutimo drug do drugega sočutje, sprejemanje in se lažje kreativno povezujemo. 

Na dan žena, 8. marca, bomo v Mariboru praznovale ženskosti, ozavestile Boginjo, v sebi... na Dan Boginj!

Na dan žena, 8. marca, bomo v Mariboru praznovale ženskosti, ozavestile Boginjo, v sebi… na Dan Boginj!

6. Povzamiva torej, kaj se boste 8. marca počeli v Habakuku? Kaj boste vi ponudili udeleženkam?

8. marca bodo udeleženke Dneva Boginj deležne tenkočutnega potovanja, procesa skozi telo, zavedanje in duha, ki ga bomo stkale s Katjo in Antonio. Jaz tkem del zavedanja; ženske bom popeljala skozi proces ženskega kroga v rdečem šotoru, skozi katerega bomo ozaveščale prvinske ženske moči in kvalitete, ki so pogosto zamegljene z družbenim pogojevanjem in se jih pogosto ne zavedamo in ne uporabljamo. V ženskem krogu se bomo povezale druga z drugo in ustvarile energijo sestrstva in ne tekmovanja. Naše žensko sobivanje bomo povzdignile na novo raven. S tem bomo ustvarile tudi zavedanje, da je biti ženska veliko več, kot le odsevi, ki jih dobivamo iz ogledala družbe. Ženski krog v rdečem šotoru je zasnovan delno kot obred, delno kot žensko druženje. Obred pomeni preprosto uresničevanje namena srečanja s pomočjo simbolov, ki govorijo našemu nezavednemu in ne le zavestnem egu, zato je doživetje obreda globlje, bolj ganljivo in preobražajoče kot doživetje običajnega srečanja med ljudmi. Hkrati pa ženske v rdečem šotoru delimo svoje izkušnje, polagamo svojo vsakdanjost na skupni oltar in jo s tem posvetimo, priznamo, kako pomembna, sveta in polna skritih modrosti je v resnici. 

© Ana Drevenšek

Vabljena na Dan Boginj! Več informacij najdeš na spodnji povezavi (klikni na sliko). 

image description

 

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Vélika Preobrazba menopavze

V februarski izdaji revije Sensa lahko preberete dva moja članka, posvečena menopavzi. Spodaj prilagam nekaj citatov. Prvi, Krvni misteriji, govori o telesnih preobrazbah menopavze in o tem, kakšno funkcijo imajo te preobrazbe v duhovni metamorfozi menopavze. Drugi članek, Modra Ženska, se ukvarja z arhetipom Modre Ženske, osrednjim arhetipom menopavze in s tem, kako biološko-duhovni proces menopavze omogoča zorenje tega arhetipa.

V soboto in nedeljo bo v Rdečem Šotoru dvodnevna delavnica arhetipov svetle in temne ženskosti. Vsem, ki boste prebrale članka v Sensi in mi poslale vaš odziv, občutja, komentar (lahko na mail ana@rdecisotor.com, v obliki komentarja pod tem člankom ali na FB strani Rdečega Šotora), podarjam 40% popust pri udeležbi na vikend delavnici. Svoja besedila pošljite do petka.

Jutri ob 4.51 nastopi zadnji Lunin krajec v Škorpijonu, znamenju preobrazbe, prvinskih izkušenj in globinskih duhovnih izkustev. Zadnji krajec odpira zadnji teden menstrualno-Lunarnega cikla, ki je menopavzno obdobje v malem. To je teden, ko se lahko najbolj pristno od svojega telesa in psihe učimo o globokih preobrazbah in nabiranju ženske modrosti.

Članek o Preobrazbi menopavze v februarski Sensi.

Članek o Preobrazbi menopavze v februarski Sensi.

Menopavza je širše obdobje in ne pomeni le zadnje menstrualne krvavitve. Potovanje menopavze se deli na predmenopavzno obdobje, ko se menopavza z različnimi simptomi začne najavljati, na menopavzno obdobje, ko so menpavzni simptomi na vrhuncu in se krvavitev naposled konča ter postmenopavzno obdobje, ki nastopi po enem celem letu brez menstrualnih krvavitev. Takrat se menopavza izvrši v celoti. 

. . .

Utišanje ženske ob njenih Krvnih Misterijih se manifestira kot propagiranje kontracepcijske tabletke za ciklirajočo žensko – kontracepcijska tabletka namreč utiša ciklične telesno-psihološke spremembe, skozi katere ženska raste in se spoznava; kot totalna in nepotrebna medikalizacija poroda s sedativi, umetnimi sredstvi za pospeševanje poroda in tehnološko-medicinskimi posegi v proces poroda in žensko telo; kot hormonska »terapija« menopavze.

. . .

Način ali pot Modre Ženske, menopavze ne zdravi, ker ni ničesar pozdraviti (Z izjemo umetno inducirane menopavze na primer po odstranitvi maternice, kjer je hormonska terapija lahko v pomoč. Maternico lahko odstranijo tudi dvajset-in-nekaj letnici!). Menopavza je prehod iz ene dimenzije realnosti v drugo. Je totalno telesno in psihično prestrukturiranje bivanja. Pomeni prehod iz ene oblike celosti v drugo obliko celosti. Prvo obliko celosti definira cikličnost, drugo obliko celosti pa definira stalna potopljenost v globine, stalna meditacija in refleksija, intuitivna izostrenost. Je menstrualni čas, ki se nikoli ne konča, nikoli ne prevesi v nov cikel naraščanja hormonov in nove ovulacije.

IMG_2839[1]

Članek o arhetipu Modre Ženske, osrednjem arhetipu menopavze.

V 40. letih se v ženskem telesu dvigne raven hormona testosterona, hormona moškosti. Istočasno začnejo ženski hormoni – progesteron in estrogen – ki so zadolženi za podpiranje cikličnosti, vse bolj nihati in počasi naznanjati umik s prizorišča. To nikakor ne pomeni, da postane ženska manj ženstvena. Testosteron nima telesnih učinkov, ki bi žensko oropal ženskega izgleda. Testosteron, ki ga je vse več, je bolj pomemben zaradi vedenjskih učinkov, ki jih ima na žensko. Povzroča okrepljen občutek sebe, svojih meja, želja in potreb. Poveča potrebo po neodvisnosti. Zato je tudi raven ločitev v 40. letih večja. Ženske v tej starosti niso več pripravljene sprejemati nepravičnih in neuvidevnih pogojev, ki so jih morda sprejemale prej, ko so še ciklirale in bile pod močnim učinkom vloge skrbi in odgovornosti. To je čas, ki je podoben predmenstrualnemu – naša Resnica nam postane ostro očitna in vsi kompromisi, ki smo jih sklepale na svoj račun, postanejo skeleči in nesprejemljivi. To je čas, ko si želimo samote in ne čutimo več potrebe po odnosih, družbi, ne potrebujemo več potrditve od zunaj. Zaradi te samozadostnosti postanemo v te času trn v peti mnogim.

. . .

Menopavzni čas je čas za prestrukturiranje svoje psihe, čemur sledi prestrukturiranje odnosov in življenja. Tako kot reševanje izzivov, ki jih na plan prinese predmenstrualni čas, zahteva menopavzni čas veliko razčiščevalnih dejanj, pogovorov, podpore in razumevanja. Ključ predmenstrualnega in menopavznega obdobja je, da se soočimo z izzivi, ki jih osvetljujeta. V tem soočenju leži jedro modrosti, jedro procesa modrenja, ki ustvarja Modro Žensko. Arhetip Modre Ženske je torej intimno povezan z menopavzo, pa tudi s predmenstrualnim obdobjem menstrualnega cikla. Ženska modrost izvira iz teh dveh globoko transformativnih izkušenj in se razcveti v tolikšni meri, kolikor se prepustimo silam preobrazbe teh dveh biološko-duhovnih procesov.

. . . 

Za predmenstrualno in menopavzno krizo, ki porajata arhetip Modre Ženske v ženski, so značilne enake lastnosti kot za večino kriznih zdraviteljskih procesov.  Tej krizi vlada Temna Boginja. To so Boginje Kali Morana, Smashan Tara, Lilith in druge.

© Ana Drevenšek

Kakšna ti doživljaš menopavzo? Si sama že prešla to Véliko Preobrazbo? Kakšna je bila tvoja izkušnja? Kako se je odzivalo tvoje telo? Kako tvoja psiha? Kaj si se naučila od menopavze? Kako si zdaj drugačna? Kakšne je izkušnja menopavze žensk v tvoji družini? Se bojiš menopavze? Zakaj? Kako se želiš pripraviti na ta prehod? Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

KMALU

Intenzivna dvodnevna delavnica arhetipov ženskosti LJUBLJANA, 14. in 15. februar

Delavnica Zavestno spočetje LJUBLJANA, 21. februar

Vikend priprave na porod v Rdečem Šotoru LJUBLJANA 28. februar in 1. marec

Praznik Imbolc – čas za iniciacije

Boginja Brigid na Imbolc obsuva Zemljo s Svetlobo, z Ognjem Življenja.

Boginja Brigid na Imbolc obsuva Zemljo s Svetlobo, z Ognjem Življenja.

Jutri ob 4.45 zjutraj se v stvarstvu zopet ustvarijo posebni energetski pogoji; Sonce stopi na 15° Vodnarja, smo točno na polovici med zimskim solsticijem in pomladanskim enakonočjem. Na ta poseben dan je ves Starodavni Svet praznoval. Praznovali so vračajočo se svetlobo in toplino. Praznovali so moč Sonca, Boga in zbujajočo se plodnost in obilje Boginje.

Keltsko ime praznika je Imbolc in pomeni “v trebuhu”, kar nakazuje na maternico Boginje in nas, ki se počasi začenjamo ponovno rojevati iz nje v tem času. Imbolc je sveti dan Boginje Brigid, keltske Boginje ognja. Je Sončna Boginja, Boginja poezije, navdiha in kovaštva, zdravljenja in notranje svetlobe. Predstavlja deviški aspekt Boginje od trojice Devica-Mati-Modra Starka in s tem nenavezanost, svobodo in pionirsko moč. Na Imbolc je izbrano dekle, ki je utelešalo Kraljico Neba, izreklo dobrodošlico novemu letu. Je Boginja pravice in vladavine. 

Na praznik Imbolc so ljudje vedno prižigali kresove in posebej negovali ogenj v domačem ognjišču. Ob zori na Imbolc so tradicionalno prižgali vse luči v domu, kar simbolizira vrnitev svetlobe.

Kildare na Irskem je najslavnejši tempelj Boginje Brigid, kjer je 19 Devic, Hčera Plamena, ves čas ohranjalo Brigidin ogenj. Nobenemu moškemu ni bilo nikoli dovoljeno vstopiti v to svetišče, prav tako se 19 Devic nikoli ni združevalo z moškimi. Celo njihova hrana jim je bila lahko prinešena samo s strani vaških žensk. Ko je katolištvo zavzelo Irsko, je Brigidin tempelj postal samostan in svečenice so postale nune, ki so ohranile negovanje Brigidinega plamena. Še do 18. stoletja so prepevali pesem: “Brigit, čudovita ženska, nenaden plamen, naj nas svetlo goreče Sonce ponese v večno kraljestvo.” Preko 1000 let so njen plamen ohranjale nune in nihče ne ve, kako dolgo so ga pred njim ohranjale svečenice. Leta 1220 se je škof razjezil nad protimoško politiko samostana Svete Brigite v Kildaru. Vztrajal je, da se nune podredijo duhovnikom in odprejo svoj samostan inšpekciji duhovnika. Ko so to zavrnile in prosile, da kakšna opatinja izvede inšpekcijo, je bil škof razjarjen.  Opozarjal jih je k ubogljivosti in nato odločil, da je ohranjanje plamena poganska tradicija (kar tudi je 😉 ) in zaukazal, da se plamen ugasne. Tudi potem je Sveta Brigita ostala najbolj priljubljena svetnica na Irskem. Njen ogenj so ponovno prižgali v času vladavine kralja Henryja VIII (1509 – 1541). 

Brigid prinaša novo svetlobo. Na njenem krilu je Brigidin križ, ki pomeni 4 smeri neba, prizemljenost, stabilnost, našo podlago in ogrodje.

Brigid prinaša novo svetlobo. Na njenem krilu je Brigidin križ, ki pomeni 4 smeri neba, prizemljenost, stabilnost, našo podlago in ogrodje.

Čas med Imbolcom in pomladanskim enakonočjem ali praznikom Boginje Ostare, je čas očiščevanja. To je čas, ko začutimo novo leto, začutimo, kaj želimo v njem uresničiti. To ne pomeni, da z voljo določimo neke cilje, temveč da se poglobimo v svojo pasivnost in poskušamo začutiti, katera semena v nas zorijo in želijo skaliti in se razcveteti. Hkrati začutimo, kaj v nas je odmrlo in odslužilo svoj namen in z namero to izpustimo iz sebe. Čas, ki prihaja, je čas za očiščenje na vseh nivojih: naša telesa, ki so se čez zimo zadrževala v notranjosti, jedla več kuhane hrane kot običajno in bila na splošno zelo negibna, osvežimo in prečistimo z vedno več sončne hrane in z vedno več druženja z Naravo, ki je vse toplejša in prijetnejša. Svoj um očistimo vzorcev, ki so se skvačkali med zimskim razmišljanjem in refleksijo, osvežimo svoj um tako, da ga oblijemo z Brigitino svetlobo, njenim ognjem. Prečistimo svojega duha tako, da se obnovimo svojo zavezo božanskemu, duhovni rasti. Svojega umirjenega duha prebudimo v strastnem Brigitinem ognju.

Imbolc je dan za iniciacije. Na ta dan se tradicionalno iniciirajo nove svečenice, čarovnice v različnih kulturah sveta. Iniciacija je obred prehoda. Ženske zelo intenzivno in celostno (tako telesno, kot duševno) doživljamo ženske biološko-duhovne obrede prehoda menstruacije, poroda in menopavze. Ti prehodi so lahko mnogo več, kot le sprememba biologije telesa. Lahko so duhovni obredi prehoda, kar pomeni, da na pomenijo prehod v novo duhovno odgovornost, novo duhovno poslanstvo, v skladu z aktualnim obredom prehoda. Prva menstruacija je obred prehoda v cikličnost. Ciklična ženska stvarstvo doživlja drugače kot neciklična in njena cikličnost, predvsem pa njeno doživljanje in izražanje cikličnosti, je njeno duhovno darilo svetu. Če zaradi lastnega spoznanja o pomenu cikličnosti skozi osebno izkušnjo, vnašamo v svoje življenje in v družbo nove vzorce, nove načine izražanja, ki častijo božansko Cikličnost, delujemo kot Svečenice. Podobno delujemo kot Svečenice ob drugih obredih prehoda.

Boginja Brigid je varuhinja duhovnega Ognja. Bdi nad našimi iniciacijami, našimi pogumnimi dejanji predaje duhovni poti in nas sprejme na drugi strani - na strani Svečenic.

Boginja Brigid je varuhinja duhovnega Ognja. Bdi nad našimi iniciacijami, našimi pogumnimi dejanji predaje duhovni poti in nas sprejme na drugi strani – na strani Svečenic.

Duhovna iniciacija pa ni nujno vezana na biološko-duhovni prehod, čeprav so ti prehodi posebej intenzivni in jim moramo povrniti njihovo duhovno dimenzijo. Duhovna iniciacija je preprosta odločitev, da bo od tega trenutka dalje naša duhovna pot na prvem mestu, naša prioriteta. To ne pomeni, da zavračamo ali zanemarjamo druga področja življenja. Pomeni, da bomo od sedaj naprej vsa področja življenja doživljale skozi prizmo duhovne rasti. Sprejele bomo, da ima vse v življenju višji namen in da se od vsega nekaj naučimo. Sprejele bomo odgovornost za svoje življenje, se odpovedale tarnanju in zbrale notranjo duhovno moč, da postane kanal za božanskost na Zemlji, da se skozi nas materializira boljši svet

Uvid o pomenu vloge Svečenice se nam je razodel tudi na delavnici z Matejo Vavtar, na Popotovanju skozi matriko prostora in časa, na Kreto. Na popotovanju, skozi katerega nas je vodila Mateja, sem vzpostavila stik s pomembnim aspektom svečeništva v minojski kulturi na Kreti. Spolna energija je bila v matriarhalni kretski kulturi čaščena kot sveta in mogočna energija in posebne svečenice so bile zadolžene za to, da jo ves čas ohranjajo v sebi živo in dostopno ljudem. Kot svečenici, ki sem se sprehajala po ulicah Knososa, so mi ljudje v pozdrav kazali kretnje in simbole, ki nakazujejo na spolno združitev, kar ni imelo pohujšljivega prizvoka, temveč znamenje počastitev moje pomembne vloge. Gole prsi kretske Kačje Boginje so center ženske spolne energije in ker so odkrite, prikazujejo odprt spoštljiv odnos te kulture od te energije in dojemanje te energije kot izredno mogočne. Kače, ki jih Boginja drži v dvignjenih rokah v odločni kretnji, simbolizirajo to mogočno spolno energijo, ki jo Boginja/Svečenica zna ukrotiti, nadzorovati in uporabljati na posvečen način. 

“Antične svečenice so bile izurjene, da utelešajo Boginjo in tako omogočajo stik z Njo skupnosti, ki so ji služile. Obstajalo je religijsko in kulturno razumevanje, da so lahko posamezniki, ki so bili osebno, fizično ali intelektualno prešibki, da bi Jo dosegli sami, z Njo vzpostavili neposreden stik preko svečenice.” Ruth Barett

Boginja Brigid drži v rokah duhovni plamen, ki je plamen naše duše, naše svetlobno sebstvo, ki prenaša modrosti iz življenja v življenje in je vse višje na božanski spirali.

Boginja Brigid drži v rokah duhovni plamen, ki je plamen naše duše, naše svetlobno sebstvo, ki prenaša modrosti iz življenja v življenje in je vse višje na božanski spirali.

V sodobnem času imamo mnoge ženske (in moški) globoko v sebi spomine na pretekla življenja, v katerih smo imele svečeniško/šamansko vlogo. V sebi nosimo zavedne ali nezavedne spomine na veščine, ki smo jih že obvladale, na stanja zavesti, v katerih smo se že izmojstrile in na tradicije in njihove običaje, katerih del smo bile. V nas je odtis tega, kako je biti svečenica, kako je imeti duhovno odgovornost ne le zase, temveč tudi za druge. Mnogo sodobnih žensk (in moških) čuti globoko potrebo po ritualnosti, po delu z okultnimi orodji (na primer oraklji), po služenju sebi in drugim na višji ravni, ne le v okvirih profesionalnosti svojega poklica

Na popotovanju na Kreto je bilo osrednje sporočilo, ki smo ga prejele, sporočilo mehkega, čutnega, magnetičnega žensekega stanja zavesti. Kretska Kačja Boginja, ki je mojstrica spolne energije, ki seva iz njenih prsi in ki jo ukročeno v obliki kač drži v rokah, nas je učila bikovske ženskosti (bik je sveta žival Boginje, zaradi svojih rogov, ki simbolizirajo Lunine mene in zaradi plodnosti). Astrološko znamenje Bik je znamenje čutnosti, zemeljskosti, zemeljskega obilja, uživanja v lepoti in čutnosti. Kretska civilizacija je obstajala v kozmičnem obdobju Bika (tako kot smo mi sedaj v Vodnarjevi dobi) in je utelešala Bikovske energije, kar izraža tudi Kačja Boginja in njena simbolika. Zato je bilo osrednje sporočilo popotovanja na Kreto prepuščanje svoje telesni ženskosti, pasivnosti in magnetičnosti telesne ženskosti, sproščenost, mehkost in čutnost. To varno, obilno in čutno bikovsko sporočilo je otvorilo popotovanja skozi čas na druge kraje in k drugim tradicijam, kjer bomo odkrivale še druge koščke matriarhalne zavesti

Če se ne zmoremo predati izvorni ženski energiji – pasivnosti, magnetičnosti, mehkosti, ljubeznivosti, globini, tišini, sprejemljivosti, se ne moremo odpreti drugim koščkom matriarhalne zavesti, ki sledijo. Sprejemljivo stanje zavesti je predpogoj za iniciacijo. Če nismo magnetične, sprejemljive, ne moremo sprejeti vodstva, navdiha, védenja na poti Svečenice. 

Brigid prinaša novo Leto. Prinaša belino, deviškost, očiščenost. Prinaša blagoslovljen plamen.

Brigid prinaša novo Leto. Prinaša belino, deviškost, očiščenost. Prinaša blagoslovljen plamen.

Ob 00.09 nastopi polna Luna, ki spremlja Imbolc, polna Luna v Levu v opoziciji (nasproti, kot je vsaka polna Luna nasproti Soncu) s Soncem v Vodnarju. Obe znamenji se ukvarjata s pojmom skupnega dobrega, vendar na popolnoma drugačen način. Vodnar je znamenje skupinskih iniciativ, humanitarnosti in revolucije, Lev pa je znamenje, ki služi tako, da sije iz notranjosti, da predstavlja središče, ki privablja in pomaga skozi svojo razsvetljeno Luč. Svečenica je razpeta med ta dva aspekta – svojo notranjo duhovno potjo in služenju skupnosti. Kot pravi psihološka astrologinja Tina Turk, eno brez drugega ne gre:

“Kaj še lahko prinese tovrstna luna? Lahko prinese sposobnost ali vsaj pripravljenost, da svojo srčnost in ljubezen širimo na vse, kar obstaja. Sprejemanje je najvišja oblika Ljubezni, in če smo pripravljeni sprejeti ostale, take, kot so, to kaže tudi na to, da sprejemamo sebe. Eno brez drugega ne gre, zato je dober test ljubezni do sebe to, koliko in kdaj nam gredo na živce – drugi.
Polna luna v znamenju leva je klic k odpiranju srca in krepitvi srčnosti. Vabi nas, da preko srca začutimo življenje in pomembnost drugih, da začutimo enost ljubezni in da vidimo v drugih tiste dele sebe, ki niso morda najbolj očitni. Tudi tiste, ki jih ne želimo videti. 😉
Preko tega lahko vidimo sebe v novi luči in ne obsojamo – ne sebe ne drugih.
Ostali pomembni planeti v vodnarju, strelcu in ribah na simbolni ravni podpirajo to raznolikost naših srčnih in dušnih sposobnostih in spodbujajo širjenje obzorij na nove, srečne in ljubeče načine.
Imejmo se radi – posamično in skupaj’ – to je vabilo polne levje lune v obdobju vodnarskega sonca.” Tina Turk, www.tinktura.si

Na jutrišnji Imbolc se obleci v belo, barvo začetka novega cikla in naraščajoče svetlobe. Pripravi si očiščevalno kopel. Očisti svoje prostore. Nato se vprašaj:

  • Čemu sem duhovno predana?
  • Kaj so moji duhovni cilji za prihajajoče leto?
  • Kaj v meni se prebuja in želi rasti? Kako bom negovala to rast?
  • Kako bom poglobila svojo vez z Boginjo, ki je noter in zunaj?
  • Kako lahko sebe in druge rodim duhovno?

Blagoslovljen Imbolc drage Sestre! 

© Ana Drevenšek

Kakšna ti doživljaš pot Svečenice? V sebi čutiš, da je pot duhovne iniciacije tvoja pot ali ne? Kaj ti pomeni biti Svečenica? Katera okultna orodja te privlačijo? Katere duhovne tradicije te privlačijo? Kaj v tebi želi rasti in se roditi in kaj moraš spustiti na duhovni kompost? Kako boš začela novo leto, ki se rojeva iz maternice Boginje?  Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

KMALU

Delavnica Opolnomočenje ženskosti skozi modrost menstrualnih misterijev KRŠKO 7. februar

Intenzivna dvodnevna delavnica arhetipov ženskosti LJUBLJANA, 14. in 15. februar

Delavnica Zavestno spočetje LJUBLJANA, 21. februar

Vikend priprave na porod v Rdečem Šotoru LJUBLJANA 28. februar in 1. marec

Materinstvo: nevidno zdravilo, ki mora postati vidno

indijanska zeliščarka

Modra Ženska zdravi z negovanjem, prisotnostjo, s tem, da našo pozornost obrača proti celovitosti, celosti. V nas spodbuja občutek vrednosti, nahranjenosti. Tako se sami pozdravimo – ko si dovolimo sprejeti ljubezen. Ker zdravi z ljubeznijo, je Modra Ženska nevidna. Tako kot je nevidna Mati, ki neguje svoje otroke s svojo ljubeznijo.

Na svetu obstajajo trije načini razmišljanja in delovanja: način Modre Ženske, herojski način in znanstveni način, pravi Susun S. Weed, zdravilka poti Modre Ženske in njena razlagalka v sodobnem času.

Znanstveni način je pristop sodobne medicine, znanosti, intelekta, akademskosti: telo je stroj, duša ne obstaja. Telo lahko popravimo, če se naučimo njegovih navodil za uporabo. Duša ne obstaja, vse je samo kemija.
Herojski način priznava dušo in duha, vendar ju ima za večvredna od telesa. Telo (in ženska) je umazano, zavaja nas in vodi v skušnjavo. Telo moramo prečistiti, rešiti “nižjih” instinktov in občutkov, da bo lahko tempelj duši.

Način Modre Ženske pa je povsem drugačen. Način Modre Ženske se ne ukvarja z vprašanji kot so “Ali obstaja duša?”, ne ukvarja se s pravili, tabelami, navodili za uporabo in duhovnim čiščenjem. Pot Modre Ženske neguje človekovo celovitost. Ne obsoja, ne postavlja vprašanj in analizira, ne daje navodil, ne “zdravi”. Duši/telesu daje nego, objem, hranilo. Pomaga nam sprejeti se. Pomaga nam odpustiti si. Pomaga nam v srcu začutiti ljubezen. 

Način Modre Ženske je globoko materinski. Instinktivni materinski odziv se odziva na resnične potrebe, ki jih zazna v oskrbovanem. In te potrebe so v večini primerov potrebe po videnosti, slišanosti, ljubezni, sprejemanju, odpuščanju, dopuščanju. Materinski odziv na človeka ne vključuje zapletenih intelektualnih pogovorov ali strogih (saturnovskih) pravil. Instinktivni materinski odziv je objem. Naročje. Božanje. Nežna uspavanka. Nasmeh. 

Sodobnemu svetu vladata po eni strani znanstvena pot in po drugi strani herojska (patriarhalne religije in večina alternativnih oblik zdravljenja). To sta poti, ki poveličujeta um, intelekt, duha, ki naj bi zavračal, če ne celo sovražil, telo. To sta poti, ki utrujata, ki črpata vitalno energijo, dokler ne postanemo brezdušni duhovni, popolnoma odrezani od sebe, popolnoma izgubljeni.

Spirala je simbol poti Modre Ženske. Spirala simbolizira pomen, unikatnost vsakega trenutka - čeprav se vrti kot cikel, se nikoli ne vrne na isto mesto. Simbol znanstvene poti je ravna linija in simbol herojske poti je krog, ki se vrti in vrti, začaran in omejujoč, dokler ne izstopimo iz njega.

Spirala je simbol poti Modre Ženske. Spirala simbolizira pomen, unikatnost vsakega trenutka – čeprav se vrti kot cikel, se nikoli ne vrne na isto mesto. Simbol znanstvene poti je ravna linija in simbol herojske poti je krog, ki se vrti in vrti, začaran in omejujoč, dokler ne izstopimo iz njega.

Materinstvo kot stanje duha je v sodobnem svetu izjemno potrebno. Svet potrebuje ženske, ki razvijajo svoj potencial materinstva. Materinstvo ne pomeni nujno materinstvo človeškim, rojenim otrokom. Materinstvo je stanje duha (ki ga nekatere mame ne izkusijo v celoti). 

Materinstvo je bilo s strani patriarhalne miselnosti označeno za “nižje” delo, neintelektualno in zato nevredno. 

“V prisotnosti nečesa prevzemajočega človeka utiša veličina izkušnje. Skrivnostno je, ker je neubesedljivo – preprosto ni besed, ki bi to lahko opisale. Izkušnje, ki ne morejo biti izražene so v svetu, ki podcenjuje misterije ponavadi podcenjevane. Tak svet ustvarja psihično opustošenje za ljudi, ki živijo na ženski način, za ljudi, ki so dali večji del svojega življenja ženskemu delu – rojevanju otrok, skrbi za žive, negi umirajočih. Prisiljeni so preizpraševati svojo vrednost, ker nimajo besed, s katerimi bi lahko prenesli svojo izkušnjo.”Nor Hall

Nevredno, ker se ukvarja s krvjo, blatom, mlekom, slino, solzami, hrano. Rečmi, ki so patriarhalnemu intelektu odvratne. Ker po ne ponujajo intelektualne naslade. In predvsem, ker intelekt ne more prodreti v skrivnosti Vélike Matere. In se materinske izkušnje boji. 

“Življenje ženske je blizu krvi. Vsak mesec je o tem opomnjena in porod je vsekakor krvava zadeva, uničevalna in ustvarjalna. Ženski je dovoljeno le roditi, vendar novo življenje ni njena kreacija. V svojem srcu src to ve in se radosti milosti, ki ji je bila dana. Ona je mala mati, ne Vélika Mati. Toda njen vzorec je kot veliki vzorec. Če to razume, je blagoslovljena po naravi, ker se je predala na pravi način in je zato lahko deležna negovanja Vélike Matere…” Carl Gustav Jung

Boginja Demetra je Boginja Mati. Njena podoba uteleša ključe materinstva: klasje v njenih rokah, njeno bujno oprsje, rdečina njenega oblačila, toplina, ki jo obdaja.

Boginja Demetra je Boginja Mati. Njena podoba uteleša ključe materinstva: klasje v njenih rokah, njeno bujno oprsje, rdečina njenega oblačila, toplina, ki jo obdaja.

Herojske tradicije pogosto govorijo o izgnanosti iz raja oziroma izgubi rajskega stanja zavesti zaradi določene napake (pri judovsko-krščanski tradiciji zaradi napake ženske). Da bi se vrnili v raj, se moramo podvreči strogim očiščevalnim procesom, ki nas bodo pripravili na sprejem božje milosti. V resnici pa je raj materino naročje, občutek enosti in zlitosti z vsem, popolna nahranjenost, popolna sprejetost, toplina, ljubezen prvobitne povezanosti z materjo, v njeni maternici, preko popkovine in nato preko njenega naročja, njenih prsi in mleka. Da bi se vrnili vanj, ni potrebno zanikati dela sebe, ni potrebno iti skozi rigorozne postopke čiščenja. Preprosto si je potrebno (in niti ne potrebno, ker pot Modre Ženske ne postavlja pravil in ne sili! pokaže pot in naposled ugotoviš, da je prava…) odpustiti, se sprejeti, si dati ljubezen in negovanje

Sara Ruddick, predavatelica filozofije in ženskih študij, je doživela med svojo izkušnjo materinstva globinsko preobrazbo. Bivša hči očetov, ljubimka intelekta in Razuma, ki je sovražila vse “žensko” kot nekaj nižjega, nenadzorovanega in pohujšljivega, se je v materinstvu zmehčala in ugotovila, da je materinstvo ne le dragocena izkušnja, temveč izjemno darilo človeštvu in svojevrsten način razmišljanja, ki je vreden spoštljive obravnave. O svoji izkušnji je napisala:

 »Opazila sem, da pozorneje opazujem, potrpežljivo poslušam, prevzamejo me geste, razpoloženja in misli. Bolj kot sem bila pozorna, bolj mi je bilo mar. Nadvlada uma nad čustvi, za katero sem se tako trudila, da sem jo zgradila, je razpadala. Namesto, da bi razvijala argumente, ki bi podjarmili moja čustva, sem dovolila svojim čustvom, da napajajo moje najbolj abstraktno mišljenje.« Sara Ruddick

Sara Ruddick pravi, da ženske skozi materinstvo razvijemo zelo specifičen način razmišljanja in odzivanja na svet. To je poimenovala materinsko razmišljanje (maternal thinking). Pravi, da je to način razmišljanja, ki ima moč ustaviti in končati vojne, nasilje, neenakosti, ki je sposoben ustvariti pravičen, ljubeč in varen svet z enako obilja za vse. To je moč materinstva. 

Materinstvo je darilo človeštvu. Lahko je globoko izpolnjujoča izkušnja. Smo odprte zanjo?

Materinstvo je darilo človeštvu. Lahko je globoko izpolnjujoča izkušnja. Smo odprte zanjo?

Arhetip Babice je arhetip, ki izkušnjo osebnega materinstva razširi na vse človeštvo. Imenujemo ga lahko tudi Vélika Mati. Babice so se babištva vedno učile od mojstrice babištve, po načelu pripravništva. Babice v preteklosti in ponekod še danes, si znanje predajajo od babice k babici, iz izkušnje, na porodu, po porodu. Ne iz mrtvih knjig, praznih tabel in statistik. To je materinski način učenja

Nekje v svojih dušah nas čaka ženske preobražajoč notranji pogovor: nekemu pokopanemu in prestrašenemu delu sebe bomo razložile, da biti Mati (resnična ali duševna) ni sramotno ali manjvredno kot biti intelektualni delavec. Negovale bomo svoje jedro, mu dale ljubezen, nego, ves čas na svetu in vso svojo pozornost. Odvrgle bomo obsojanje in strogost. Odpovedale se bomo pravilom in naukom. Objele se bomo. Postale bomo vrelec negovanja. Povedale si bomo, da je biti Mati biti Modra Ženska. Da materinstvo zdravi. Da lahko postane vidno. Varno je, da postane končno vidno. Materinstvo se mora videti!

Materinstvo je darilo človeštvu in globoko izpolnjujoča izkušnja za žensko. Kako se ji bomo odprle?

21. novembra se bodo v Rdečem Šotoru otvorili prav posebni ženski krogi: Materinski krogi. Na teh krogih, ženskih druženjih, se bomo Mame vseh vrst potopile v raziskovanje materinske izkušnje in tkale svojo materinsko zgodbo.

Na prvem srečanju bo naše jedro tema Jaz – Mama; govorile bomo prav o tem, kaj pomeni biti Mama, kaj to pomeni za družbo, zame, zate. Kako se lahko otresemo negativnih prizvokov materinstva in zaobjamemo to izkušnjo z ljubeznijo in opolnomočene. 

Na naslednjih krogih se bomo pogovarjale o Učenjih preteklosti, Porodu kot o Vélikem procesu, Spolnosti materinske izkušnje, Porodu kot obredu prehoda in Instinktivnem materinstvu

Drage Ženske, tiste, ki v svojem srcu čutite ščemenje materinstva, ki vas ta izkušnja globoko fascinira, vabljene v naše kroge! Vabljene tudi vse mame, ki želite počastiti to svoje veličastno delo! Kako vesela bom vaše prisotnosti!

Vabljene tudi dekleta in modre ženske, ki ste pred pragom ali za pragom te izkušnje. Da dodate krogom nedolžnost in modrost. 

Tukaj pa lahko preberete še nadrobnejšo predstavitev vsakega kroga posebej in zgodbo Materinskih krogov: Materinski krogi v Rdečem Šotoru

P.S. Danes lahko v prilogi Dela ONI preberete intervju z menoj; o ženskem duhovnem gibanju Rdeči Šotor, o delu doule, o smrti. Pogovarjali sva se s čudovito in odprto novinarko, ki mi je postavila tudi nekaj vprašanj, ki vzbujajo polemiko…in verjetno dobila tudi nekaj takšnih odgovorov. 🙂 Vabljene k branju! 

© Ana Drevenšek

Kako ti doživljaš materinstvo? Kakšna je tvoja materinska zgodba? Materinska zgodba tvoje mame, babice, prababice, ženske linije? Kakšno mesto ima pobegli intelekt v tvoji materinski zgodbi? Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

 

Krvni misterij poroda: “Porod je bil zame ekstatično izkustvo, iz katerega sem izšla kot tigrica.”

Danes je zadnji Lunin krajec, v Dvojčku. Ta zadnji Lunin krajec se je rodil iz Lune žetve, septemberske polne Lune, ki je otvorila obdobje duhovne, kreativne in materialne žetve. Zadnji Lunin krajec odpira na mesečni ravni zadnji teden menstrualnega cikla in s tem popoln umik vase, popolno predanost refleksiji in meditaciji. Dvojčka sta v pozitivni manifestaciji znamenje duhovnega iskanja in raziskovanja, ki nas lahko s svojo radovednostjo, bistrim umom in razvito inteligenco vodita do ključnih informacij, doživetij in izkušenj, ki obogatijo naše življenje.

Ker smo ženske v Rdečem Šotoru na poti Iskanja, ker se odpravljamo na Žensko Pot, se učimo, da naša ženska modrost izhaja v veliki meri iz naših ženskih krvnih misterijev, vélikih biološko-duhovnih prehodov, ki so šamanske iniciacije, saj nas odpirajo globokim notranjim virom modrosti in nam z ogromnimi spremembami, ki jih prinašajo, omogočajo kvantni napredek v naši Rasti. Danes se bomo poglobile v krvni misterij poroda, njegovo zgodovino in šamanski potencial.

Energija Dvojčkov, raziskovalni duh in meditativno vzdušje zadnjega Luninega krajca nas vzpodbujata, da raziskujemo ta krvni misterij globlje, da se ne zadovoljimo s splošnim družbenim dojemanjem poroda, temveč si postavimo vprašanja o resnični naravi poroda. V  poglobitev v ta misterij, ki nas globoko preobrazi kot Žensko, preobrazilo pa nas je tudi kot Otroka in je torej edini krvni misterij, katerega moč izkusimo moški in ženske, matere in ženske na drugih poteh, nas bo vodila Elena Skoko, Ženska, ki varuje modrost pojočega poroda

V začetku oktobra Rdeči Šotor gosti prav posebno Žensko – Eleno Skoko. Elena Skoko je avtorica knjige Memoirs of a Singing Birth (Spomini na pojoči porod), voditeljica delavnic Singing Birth, ki je bila intervjuvana na Huffington Post-u, z Debro Pascali-Bonaro, avtorico knjige in dokumentarnega filma Orgasmic Birth (Orgazmični porod) pa pripravlja delavnice o ekstatičnem in pojočem porodu.

Elena je ena od tistih pogumnih žensk, ki si upa na področje ženskih duhovno-bioloških prehodov (kot je na primer porod) vpeljati govor o duhovnosti, človeških pravicah in ženskosti. Mnogo nas sodobnih žensk, ki se želimo ponovno povezati z močjo svojih krvnih misterijev, se sooča z zahtevnostjo te naloge – iskati moramo informacije, ki niso splošno dostopne, niti splošno sprejete. Iskati moramo ljudi, ki varujejo modrost krvnih misterijev in so v manjšini. Sprejemati moramo odločitve, na katere se mnogi odzovejo s strahom. V zahtevnosti te naloge pa po vrh vsega še hrepenimo po napajanju svoje Duše z duhovnimi aspekti tega krvnega misterija, o katerih je govora še toliko manj. Kot vedno pri ženski duhovnosti, so njene skrivnosti dostopne skozi telo in njegove skrivnosti. Tako tudi pri porodu. Za vse nas ženske, ki vemo, da porod ni medicinski dogodek, temveč naravni proces in še več – duhovna izkušnja – končno, na glas, odprto, o resnični naravi poroda

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko5.jpgKako si ti izkusila svoj glas med porodom? Kakšna spoznanja o porodu ti je ta izkušnja prinesla?

Ko sem rojevala, je moj glas izšel iz mene sam od sebe. V določenih trenutkih sem bila globoko presenečena, ker so iz mene prihajali medvedji zvoki, kot mati medvedka! Ta glas je prihajal iz nekega globokega podzemlja, iz katerega se je vzpenjala moja hčerkica z vso svojo močjo in voljo. Jaz sem ji s petjem odpirala prehod in jo pričakala. 

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko.jpgKaj je zate orgazmični porod?

Porod je seksualno in čutno izkustvo in iskreno, zabavno! Jaz sem se med porajanjem smejala, pela in preklinjala (ko se ljubim, ne preklinjam, nisem pa tudi “dostojna”). Porod je orgazmičen, ko je ženska svobodna, da se premika in da počne tisto, kar ji v danem ternutku ustreza. Če bi bilo vsem ženskam to omogočeno, bi mnoge spontano masturbirale med popadki, ker to zares pomaga. Ampak pogosto imamo notranje in zunanje sovražnike, ki nam onemogočajo, da se sprostimo in dovolimo, da nas porod odpelje v zaljubljeni trans, v katerem lahko plešemo s svojim otrokom. 

Kakšna je vloga glasu (in petja) med porajanjem?

Ženske spontano uporabljajo glas, ko rojevajo. Če se zavedajo, kako jim lahko glas, skozi petje, mrmranje, dihanje, pomaga, potem je edini napor samo sebe napotiti iz sramu pred sodbo drugih ljudi. Glas ženske, ki rojeva, je prekrasen… kot da se vsa narava odziva s tisočimi glasovi. Tehnično sta naša usta in grlo tesno povezana z materničnim vratom in ko se odpira eno, se odpira tudi drugo. Ženske v porodnišnicah pogosto bruhajo pred porodom. Naše telo je izredno poetično bitje, odgovarja z metaforami in analogijami veliko bolje kot z mehaničnimi stimulacijami. 

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko6.jpgZakaj ženske ne poznajo tako preprostih načinov za lajšanje izziva poroda kot je uporaba glasu in se namesto tega zatekajo k farmacevtsko-tehnološkim rešitvam?

Kako naj bi vedela, ko tako malo ljudi govori o tem? Medtem ko se o medicinski pomoči govori, kot da je božja roka. Gre se za propagando, “dominantno zgodbo”, ki se ponavlja v nedogled in ne dopušča drugim zgodbam, da bi prišle do naših ušes. Če pa nimamo sluha, ne moremo niti peti. Za zdaj se o tem šepeta, tiho in na skrivaj, v posebnih krogih, kot da je prepovedano. V resnici je leta 1555 Cerkev v Angliji prepovedala petje med porodom. 

“Porod je bil zame ekstatično izkustvo, iz katerega sem izšla kot tigrica, prepolna energije, z občutkom moči in vzhičenja. Počutila sem se spremenjeno, čeprav še nisem vedela, kakšna sprememba je to.” Elena Skoko v intervjuju za Prirodna Mama

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko2.jpgKje si ti rodila in zakaj si se tako odločila?

Rodila sem na Baliju s pomočjo babice Ibu Robin Lim, v porodnem centru Bumi Sehat. To se mi je zdela najboljša možnost za nas. Tam smo del leta živeli in s tem je bila odločitev lažja. Ko sva spoznala Ibu Robin Lim, nama je bilo takoj jasno, da je ona tisto, kar sva iskala: brezpogojna podpora osebe, ki uporablja znanje, izkušnje, spoštovanje in neizmerno ljubezen.  Robin je bila zame kot mama, babica in prababica v eni osebi. Nisem bila dovolj prepričana vase in o porodu nisem vedela skoraj nič. Prav tako se nisem zavedala, kako potrebna mi je bila podpora osebe, v katero lahko popolnoma zaupam in ki bo pazila name in na mojega otroka z materinsko ljubeznijo, dopuščajoč mi, da sem samostojna. 

Kaj je potrebno za ekstatični porod? Kakšne vrste žensk lažje ekstatično doživijo porod in kakšne vrste žensk težje? Kakšno pripravo bi priporočila tem zadnjim?

Potrebno je vse, kar bi bilo potrebno za ljubljenje. Običajno je to intimno vzdušje, ljudje, ki jih imamo radi, mir in svoboda gibanja. Obstajajo tudi določeni položaji, ki fizično olajšujejo orgazem med porodom, tako da se lahko uporabi tudi te. Ampak v splošnem, če se počutimo svobodne, bo zagotovo vsak porod ekstatičen. 

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko7.jpgNa kakšne načine se pripravljate na proces poroda na delavnicah Singing Birth?

Na delavnicah Singing Birth je veselo in intenzivno, poje se, pleše, smeji in joče. Vse z namenom osvobajanja od predsodkov o porodu. Delijo se znanja in izkušnje o porodu na osebni način, brez avtoritete ali pametovanja. Ženske znajo rojevati otroke in otroci se znajo roditi. Na delavnicah je moja vloga, da spomnim ženske na tisto, kar že imajo v sebi in na tisto, kar že vedo. Naša kultura je pozabila na to, kako se rojevajo otroci. Skozi študije, zgodbe, pesmi si prizadevam to znanje vrniti ženskam. 

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_14.jpgKakšna je vloga očeta pri uresničevanju fiziološkega, pojočega, ekstatičnega poroda?

Očetje so pri nežnem porodu sladki… Njihova vloga je, da podpirajo žensko, včasih samo s svojo fizično močjo, da se lahko naslonijo nanje. Očetje, ki zmorejo preseči svoje predsodke in strahove, večina jih zmore, prav tako doživljajo trans in vstopijo v neko porodno dimenzijo, v kateri je zelo jasno, kakšna je njihova vloga – so nevidni čuvaji svetega prostora porajanja, kjer je porojevajoča ženska Boginja. To vlogo prostovoljno in ponosno sprejmejo. Če čutijo, da to ni to, česar si želijo, je bolje, da grejo ven na zrak in se vrnejo, ko se vse konča. 

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko8.jpgKaj je lotus porod in zakaj si se odločila zanj?

Pri lotus porodu se popkovina ne prereže, temveč se pusti, da se popkovina skupaj s posteljico sama loči od otroka. Gre za prakso, ki še ni dolgo prisotna v naši družbi, v Aziji pa obstaja več narodov, ki ne režejo popkovine, na primer v Indoneziji. Ne-rezanje popkovine omogoča zalogam železa, matičnih celic in raznih “hormonov ljubezni” (oksitocin, beta-endorfin, dopamin, …), da v celoti vstopijo v otroka, saj tja tudi spadajo. Otrok po porodu dobi do ene tretjine svoje krvi od posteljice, če se popkovina ne prereže vsaj nekaj ur, v najkrajšnem primeru po vsaj 5 minutah. Obstaja tudi energetski aspekt – popkovina se loči, ko je otrok pripravljen. V Indoneziji posteljico imenujejo “ari-ari”, kar pomeni bratje in sestre. Posteljico vidijo kot otrokovega večnega angela varuha in ritualno jo pokopljejo pred vhodom v hišo ali na neko sveto in lepo mesto. To se je do nedavnega počelo tudi v naših krajih.  

SingingBirth_workshop_Ljubljana_flyer_maliKaj te je privedlo do tega, da si ustvarila delavnice Singing Birth?

Po porodu sem napisala knjigo Memoirs of a Singing Birth,
na zahtevo svojih prijateljic, ki so želele vedeti vse detajle moje izkušnje. Ko sem knjigo predstavljala na različnih koncih sveta, mi je postajalo vse bolj jasno, kako ženske in naša družba potrebujejo pozitivne zgodbe o porodu, deljenje znanja in izkušenj o tem, kako se rojevajo otroci.
Počutila sem se odgovorno in vse bolj sem se informirala, tako da sem postala tudi aktivistka za človeške pravice v porodu. Največ sem delala na sebi, da bi bila čim bolj odprta, da bi se ženskam in njihovim zgodbam približala z razumevanjem in sočutjem, brez obsodbe. Ko so slišale mojo zgodbo, so ženske takoj začutile potrebo, da podelijo svoje izkušnje in jaz sem jih z veseljem poslušala. Znašla sem se na neki predstavitvi, kjer sem govorila o svojem porodu, pa tudi o kulturi rojevanja, ki je postala tema mojega raziskovalnega dela, prav tako pa sem pela in govorila o tem, kako lahko petje olajša porod. Udeleženke in organizatorke (13 doul iz Italije) so me vprašale, ali bi iz predstavitve naredila seminar. Tam je bila tudi Debra Pascali-Bonaro, ki mi je naravnost in detajlno opisala, kako se ustvarjajo seminarji in me opogumila v tej pobudi. Tako so nastale Singing Birth delavnice, z Debro pa načrtujeva skupaj delati tudi na delavnicah o ekstatičnem in pojočem porodu.  

Prikazana je datoteka MemoirsofaSingingBirth_by_ElenaSkoko4.jpgZakaj je porod ženski obred prehoda (iniciacija)? Zakaj je ta dimenzija v sodobni družbi pogosto spregledana in kako lahko to pozdravimo? Kakšne duševne, čustvene in duhovne spremembe in procesi se dogajajo v ženski med tem prehodom?

Kot vsaka iniciacija, je tudi porod nemogoče opisati, ne da bi prešle skozi to izkušnjo. Prav tako je drugače za vsako žensko, tako da nihče ne more reči, kaj v resnici je porod. Pogosto ženske uporabljajo jezik poezije, mistike, religije, ko opisujejo, kar so doživele. Porod lahko vidimo tudi kot šamansko izkušnjo, v katerem imajo ženske priviligirano pot – vsaka ženska, ki je svobodno rodila, je doživela drastično preobrazbo, tako fizično, kot tudi psihično (o tem v italijanščini piše Morena Luciani). O tej izredni izkušnji lahko govorimo v jeziku znanosti (kot na primer dr. Sarah J. Buckley), babiške stroke (v knjigah Ine May Gaskin, Ibu Robin Lim, Verene Schmid, Elisabeth Davis) ali skozi zgodbo samih žensk, ki so s pomočjo interneta dostopnejše in bolj razširjene.  Prav tako ne smemo pozabiti da imamo tudi mi, v naših koreninah, izkušnjo in znanje naših prednikov, ki so spoštovali žensko načelo in spoštovali ženske v njihovih življenjskih obdobjih, dodeljevali pomembno mesto obredom poroda, ki so bili izključno ženska domena. Danes znanost in ženske same kažejo na to, da se v prisotnosti ženske pomoči lažje rojeva (anketa Listening to Mothers). Torej nekaj je na tej izkušnji, kar nas povezuje z drugimi ženskami in zdi se, da se počutimo kot del neprekinjene linije, neke večje celote. Družba, ki spoštuje žensko načelo, je družba miru in blagostanja. 

“Moj porod je bil ekstatičen, romantičen in navdušujoč. To je bil obred iniciacije, fizično in duhovno izkustvo. Lahko rečem, da sem skozi porod spoznala svojo duhovnost in dovolila tem aspektu, da se pokaže v mojem življenju. Nisem imela pojma, da je porod lahko mistična izkušnja in da je to nekaj, kar globoko bogati vse, ki mu prisostvujejo. Prav tako sem odkrila aspekte svoje ženstvenosti, ki jih nisem poznala. Ne gre se samo o materinstvu, temveč o močnem občutku, da sem Ženska. Težko je to opisati z običajnimi besedami, jaz sem potrebovala celo knjigo in še vedno mi ni uspelo povedati vsega… Prav tako sem ugotovila, v kakšni meri je porod del moje spolnosti. Od mene in moje okolice je odvisno, v kakšni meri bom ta aspekt spolnosti sprejela.” Elena Skoko v intervjuju za Prirodna Mama 

sprašuje: Ana Drevenšek

Ženska, Mama, Sveta Nosečnica, ki nosiš novo Življenje, Dekle, ki se poglabljaš v misterij, ki te čaka – vabljena si, srčno, na čudovito druženje v Rdečem Šotoru, z Eleno Skoko, 11. in 12. oktobra 2014 na delavnici Singing Birth, kjer bo Elena podelila svoje znanje o tem krvnem misteriju, še posebej o pomenu petja, samoizražanja, svobode, užitka med porodom. Popeljala nas bo skozi zgodbe, študije, praktične vaje, da bomo izkusile sporočilo tega misterija na svoji koži. Več informacij o delavnici najdeš na tem linku. Singing Birth delavnica z Eleno Skoko

Kako ti doživljaš naravo poroda? Če si imela porodno izkušnjo, kakšna je bila? Kot bodoča mamica, kakšen je tvoj proces spoznavanja narave poroda in materinstva, kam te vodi pot, s katerimi informacijami se spoznavaš? Kakšni so tvoji občutki glede poroda in materinstva? Kakšna je po tvojem mnenju družbena vloga naravnega poroda in materinstva? Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

“Družba nas želi držati v vlogi punčke. S punčkami je lažje manipulirati. Ples pomaga pri tem, da se osvobodimo krivde pred svojo seksualno izraznostjo.” Maja Gorjup in Chair Dance

Čutnost je eden od načinov, kako je kanalizirana ženska moč. Če odklenemo ta kanal, odpremo pot svoji moči. Ženske na Zahodu smo bodisi pozabile to moč in jo potlačile, včasih se je celo bojimo, ali pa smo jo začele izkoriščati, ji odvzele svetost, z njo manipulirale in si odvzele zavest o tem, kako močna in sveta bitja v  resnici smo. Ženske povsod po svetu, ki so v času patriarhata gojile to znanje in kanalizirale to moč kot duhovno, so označili za lahkoživke, prostitutke. Marija Magdalena, svečenica, je bila deležna te usode. Svečenice devadasi iz Indije, ki so gojile rituale svete spolnosti, so bile deležne te usode. Tudi danes so mnoge ženske, ki gojijo to moč, še vedno ponekod deležne nezaupanja.

Maja Gorjup je ustvarjalka plesa Chair Dance. Plesa ne dojema le kot šport ali rekreacijo, temveč tudi kot izraz sebe, priložnost za stik s sabo in seveda tudi kot kanal za povezovanje z ženskostjo. Naslednji teden, med 1. in 5. septembrom z Majo skupaj pripravljava plesno-meditativno delavnico Osvoboditev ženskosti skozi ples in meditacijo. Ženskost ni le mentalni koncept, o katerem razmišljamo in na podlagi katerega sprejemamo racionalne odločitve. Ženskost je način bivanja, ki ga ženske izkušamo celostno – skozi naše psihe, telesa in duše. Čudovita dopolnitev ali korak naprej na naši poti iskanja izvorne ženskosti je torej, da zaplešemo – da skozi telo izkusimo žensko energijo oziroma, da nas naše telo nauči, kaj pomeni biti ženska.

Več o dogodku: Osvoboditev ženskosti skozi ples in meditacijo

Majin Chair Dance

Majin Chair Dance

Maja, kako si ustvarila Chair Dance, kje si dobila navdih zanj? Kaj je bistvo Chair Dance-a, kaj je namen tega plesa?

Prvič sem zaplesala v domači kuhinji na 1 m2, ko sem na Youtubu našla Carmen Electra in si malo odpočila od nočnega študija. Tako me je navdahnil občutek, ki sem ga pri tem doživela, da sem začela plesati tudi podnevi. V dnevni sobi 🙂 Ples sem predstavila kolegici, ki je takrat prva v Sloveniji odprla plesno šolo ob drogu. Ker je imela podoben koncept doživljanja plesa, me je potegnila med svoje inštruktorice in takrat se je chair dance prvič začel pojavljati v plesnih studijih. Takrat je bilo glavno bistvo zabava in hec, uporabljale smo še klobuke, kravate in srajce s katerimi smo ustvarjale kreativne koreografije, ki bi jih teoretično lahko zaplesale svojim moškim. Sedaj na urah ne poudarjam več moških kot našo hipotetično ciljno publiko, ampak nas same. Poglavitni namen je, da žensko pred sabo ni sram zaplesati erotično. Učimo se zapeljivih gibov, ki so v nas, a jih nikjer nimamo prilike izraziti. V diskotekah se nam rado pripeti, da ob takem plesu privabimo nehoteno moško pozornost ali pa žensko zgražanje, tu pa ni nikogar, ki bi ocenjeval ali moraliziral, zato se lahko sprostimo v senzualnem gibanju.

Se ženske bojimo svoje čutnosti? Kako se to kaže? Kako se kot učiteljica tega plesa spopadeš s tem izzivom?

Punce, ki pridejo k meni, generalno niso boječe. Moram reči, da sem se mogoče jaz od njih celo več naučila kot one od mene 🙂 Sem pa razvila neverjetno intuicijo, ki mi zna že na prvem treningu povedati katera je osvobojena, katera pa ima notranje zavore oz. komplekse. To se vidi v gestikulaciji, v gibih, ki niso dokončani in široki, v plesni izraznosti. Vidi se tudi po zaprti telesni drži, zato sem začela delati na odpiranju prsnega dela, kjer je marsikaj skritega. Gibi mi znajo pokazati katera se že doživlja kot ženska in katera raje ostaja deklica. Že vseh 5 let delam iste izolacije, ki omehčajo (prepihajo) trup, ki ga fitnes vadbe sicer zapirajo. Zelo pomemben je tudi strečing, ker iščemo meje svojega telesa in potem gre tudi med plesom gib lahko dlje. Deluje terapevtsko, ker gre telo čez svoje ustaljene meje, um in duša pa mu sčasoma sledita.

Kaj je ples zate? Kako doživljaš ples?

Ples … ko sem ples v najstniških letih opustila, sem se počutila kot bi mi bilo odvzeto nekaj, kar je nujno za preživetje. Prebolevala sem ga kot prvega fanta, ki … no, ga nikoli ne preboliš 🙂 Ko me je sam spet poiskal, ga nisem več izpustila. V plesu najdem vse. Zatočišče, pobeg, kreativo.  V družabnih plesih še odnos, ki mi je kot ogledalo, super samoanaliza. Koliko psihologije je v tem!  Ples je moj terapevt, ozdravlja me žalosti ali poudarja mojo srečo.

Veliko žensk ima odpor do plesa, saj je na plesnih urah pogosto močan poudarek na tehnični pravilnosti gibov in pogosto skoraj nič poudarka notranjega doživljanja ženske. Veliko žensk si želi izplesati svojo Dušo, ne pa ujeti se v tehnične zanke, saj ne nameravajo postati profesionalne plesalke. Ples torej kot meditacija ne kot šport/poklic. Kakšne so tvoje misli o tem in kako na Chair Dance-u poskrbiš za Dušo?

Ja, tukaj pa nisem popolnoma nedolžna 🙂 Ker je bil začetni komentar tečajnic, da je premalo intenzivno, sem intenziteto močno povečala. Iz tega sem naredila šport. Ker sem perfekcionist, težim tudi s tehnikami in želim, da od moje ure punce pridejo »prešvicane«, saj še zmeraj delujem v okviru plesa ob drogu, ki je zelo zahtevna vadba. Svoje ure sem potem razdelila na športne in senzualne, da ženski ponudim občutek, da je naredila nekaj za svoje telo in nekaj za dušo. Najbolj važno mi je, da ko enkrat osvojimo koreografijo, jo vsaka lahko začuti in potem odpleše po svoje. V bistvu se znotraj nekega vzorca, ki jim ga jaz postavim, ustvari njihova čutna kreativa.

chair dance maja na stoluPatriarhalna duhovnost trdi, da sta telo in duh ločena in da čutnost ne more biti duhovna, da duhovnost lahko izkusimo, ko presežemo čutnost. Ženske smo nezavedno to ponotranjile, čeprav je proti našim ženskim bitjem, in včasih s težave sprejemamo občutke v svojem telesu, med plesom na primer. Kako pri plesu Chair Dance ženskost predstaviš skozi ples?

Ko sem se sama začela bolj ukvarjati z duhovnostjo, sem prisegla na askezo. Nekega lepega odločnega dne, sem se strogo odrekla vsem užitkom, ki ga življenje sploh lahko nudi. Hrani, ponočevanju, druženju in ljubezni. Drastično sem shujšala in bila sem strašno osamljena. Ko sem se v tej filozofski osami le očistila svojih starih vzorcev, sem počasi začela dojemati, da se s tem odrekam življenju. Ravno tistemu življenju, ki sem si ga tako želela osmisliti, kakšen paradoks! Duhovnost ne pomeni postati meniški ali božji, ampak ovrednotiti svojo človeškost. Sedaj se učim biti to, kar sem in sem ženska. Ta tranzicija med deklico in žensko se mi zdi zelo stresna, saj nas družba (no, ali pa starši) želi držati v vlogi punčke. S punčkami je lažje manipulirati. To večno nedoraslost se poudarja tudi preko mode, ki je ali deška ali infantilna. Preko telesnih trendov, ki poudarjajo mišice, ki sicer niso v ženski domeni. Če torej ženska kar naprej beži od svojih notranjih moči, se te prej ko slej nekje nekako manifestirajo v nevrotičnih oblikah. Mislim, da takšen ples pomaga pri tem, da se osvobodimo krivde pred svojo seksualno izraznostjo. Da stojimo za svojim seksapilom ne da bi ga zatirale zaradi zunanjih sodb. Včasih na svojih treningih vzpodbujam punce, da se dotikajo svojega telesa. Če ne gre, jim povem, da je to le plesni gib. Ampak ples je življenje 🙂

Zakaj je ples za ženske pomemben?

Menim, da smo ženske res ena mistična skrivnostna in globoka bitja. Večina se nas ne zaveda svoje gromozanske moči, čeprav jo čutimo nekje v petah. Ples je tisti krasni ventil, ki lahko spravi našo divjost na plano.

Kaj lahko ženskam da Chair Dance, nekaj, kar je drugačno od tega, kar dobijo pri drugih plesih?

Torej, naš ključni element je očitno stol. Stol sam po sebi nekako kliče po asociaciji z moškim v smislu lab dance-a, zato mogoče vzpodbuja to erotično nagajivost. Vsi plesi pri katerih se uporabljajo boki so krasni, a gibi na stolu znajo biti bolj seksapilni verjetno zato, ker simulirajo položaje med ljubljenjem. Se pravi ženska v resnici pleše s sabo in zase, a vendar nekje obstaja nezavedni občutek, da na tem stolu lahko nekdo sedi 🙂

Na kakšne način si ženskam že pomagala do stika s svojo ženskostjo?

Največji izziv mi je bilo delati z dekleti, ki imajo težave s telesno samopodobo oz. motnje hranjenja, saj sem jih imela tudi sama, zato sem se jim tudi lažje približala. Menim, da je kognitivna terapija sicer predpogoj do ozdravitve, a ples je izkustvena oblika zdravljenja. Pri težavah s prehrano je telo edina in osnovna skrb, zato se mi zdi smiselno, da se s tem torej spopademo na fizični ravni, ki pa ni le divje samouničevanje preko pretirano intenzivnega športa, ki ženski ni v krvi. Da se preko nežnega plesa umirimo in se ljubkujemo, negujemo in občudujemo. Ko se ženska nauči teh lepih gibov, se začne opazovati in vidi kako lepa v resnici je!

Kako ti doživljaš svojo čutnost? Kakšna je bila tvoja pot spoznavanja in sprejemanja svoje čutnosti? Kako si doživela tranzicijo med deklico in žensko? Kako doživljaš ples, kakšen je tvoj odnos do plesa?   Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

 Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.