Travma in spomin

Frans Snders in Theodoor Van Thulden: Orfej in živali

Ujeti smo v kolektivno prekletstvo dobesednosti. James Hillman v knjigi, ki jo je napisal v soavtorstvu z novinarjem Michaelom Venturo, Imeli smo 100 let psihoterapije, svetu pa gre še vedno na slabše, govori o prepletu travme in spomina. Kaj točno povzroči travmo? Dogodek ali način, kako si dogodek zapomnimo? Travmatiziran spomin je dobesedni spomin, ki nas zaklene v dobesednost nekega trenutka. Hillman pravi, da je naše sodobno psihoterapevtsko razmišljanje podvrženo arhetipu otroka. Preokupacija z otrokom se kaže v ostajanju v otrokovi perspektivi, v gledanju na izkušnjo skozi otrokove oči, v načinu razmišljanja in čustvovanja, ki je pogojen z otrokovo izkušnjo. To se manifestira na primer skozi pomen, ki ga pripisujemo razvojni psihologiji, ki je ena od mitologij našega časa. Ko utrjujemo otrokovo perspektivo in izkušnjo, otrokov spomin, človeka zadržujemo v poziciji otroka, pravi Hillman. To ga ohranja v poziciji žrtve, v tej poziciji pa je psihološko kastriran. Bistvo ni v tem, da se travma ni zgodila ali da ni pomembna (škoda bi bilo, če bi kdo zreduciral Hillmanov apel na takšen nesmisel); bistvo je v tem, da utrjevanje položaja žrtve človeku onemogoča odrasti. Hillman ponuja drugačen pogled na travmo: travma nas iniciira v kolektivno nezavedno. Zaradi travme razumemo, kaj pomeni nasilje, kaj pomeni zapuščenost, kaj pomeni moč in podrejenost in še mnoge druge univerzalne teme. Travma nas poveže z misterijem univerzalnosti, z mitsko pokrajino, s tem, čemur avstralski staroselci pravijo Dreamtime.

V časih, ko so bili bogovi še živi v zavesti ljudi, so ljudje razločevali med človeškimi stanji in stanji, ki jih povzročijo bogovi. Razločevali so med čustvi, ki so človeška in čustvi, ki jih v človeka posadi bog. Slednja so intenzivnejša, bolj preplavljajoča, močnejša, usodnejša. Z enimi in drugimi so tudi drugače ravnali. Poklon bogu ali boginji, ki je odgovorna za človekovo stanje, obredi, so človeku pomagali ponovno vzpostaviti stanje ravnovesja. Bogovi in boginje so arhetipske vsebine, ki presegajo človeškost. Ko smo pod vtisom arhetipskih vsebin, se skozi nas pretaka nekaj transpersonalnega, presežnega. Koliko smo izgubili s tem, ko smo vso težo arhetipskih izkušenj vzeli nase? Ko smo bogove izločili iz svojih notranjih življenj? Kako je to spremenilo naše trpljenje, način, kako trpimo? Ko poskušamo s človeškimi orodji, razumsko analizo in razumevanjem, redukcijo, asimilirati vsebine, ki močno presegajo vsa ta človeška orodja, ker presegajo človeškost. Kako veliko težo smo si naložili, ker ne priznavamo več bogov.

Nepriznavanje bogov nas je pahnilo v dobesednost, ki siromaši naše psihe in nas trpinči. Odreže nas od mitskih korenin, kjer so osmišljene izkušnje, ki jih človeški um ne more osmisliti. To so korenine, ki lahko pozdravijo tisto, česar s človeškimi močmi ne moremo pozdraviti. Ki lahko obnovijo življenje, ki ga s človeškimi močmi ni več mogoče priklicati.

Luigi Zoja, italijanski jungovec, takole razmišlja o naši odrezanosti od mitskih korenin:

“/znanosti/ so izgubile splošno kodo, ki je del človeške izkušnje. Njihove razlage so postale vse manj podobne narativom. Da bi bila prepričljiva ali da bi nas potegnila v svoje območje, mora imeti zgodba neko mitsko ozadje, ki jo navda z globino in zvočnostjo. Predstavljanje golih dejstev se v nas zlije neopazno in se v vse smeri raztrese kot curek vode, ki nima posode, v katero bi se prelil; ali kot zvok, ki nima prostora, v katerem bi zvenel. Zaznavati mitsko ozadje zgodbe pomeni čutiti, da je zgodba nekaj, kar že vemo, toda nimamo pojma, kdaj ali kako smo se tega naučili. Zdi se, da pomembne lastnosti vsake take zgodbe pripadajo razsežnosti spomina; zato otroci znova in znova prosijo, da se jim povedo stvari, ki jih že vedo, da bi prepoznali svoja čustva in utrdili svojo identiteto. Pravilno povedane zgodbe postanejo del razsežnosti notranje resnice. Racionalno dokazane “resnice”, po drugi strani, ostanejo zunanje. Čeprav so v polnosti absorbirane v zavest in prepoznane kot nedvoumne, jim manjka notranje rezonance in ne ponujajo nikakršne orientacije za čustva, ki so ukoreninjena v osebnosti. So ceste, po katerih psiha ne more potovati, kadar želi domov in nikakršnega resničnega doprinosa ne prispevajo k soočanju s tesnobo ali pri poskusu obnoviti občutek smisla dejstva, da obstajamo. Ko govorimo o znanstvenih resnicah, pogosto govorimo o stvareh, ki za nas nič ne pomenijo, o stvareh, ki ne morejo biti oblikovane v aspekte narativa. Resnica, ki jo nademo v mitu, je nekaj povsem drugega in nas obnovi k sanjam, za katere smo menili, da smo jih izgubili. Namesto da pripoveduje, znanost zgolj in-formira. (Mi smo tisti, ki jih formira, oblikuje in gradi, ne da bi nam bilo dovoljeno sodelovati v tem procesu.) In znanost je tuja modrosti, kajti ne ustvarja nikakršnega pravega znanja; njeno znanje so zgolj informacije.”

Zoja pravi, da so miti povezani z razsežnostjo spomina: ko zaznavamo mitsko ozadje zgodbe, čutimo, da je zgodba nekaj, kar že vemo. Jungovka Jules Cashford v svoji analizi Orfejevega mita razmišlja o tem mitskem spominu. Mitski spomin je nekaj drugega od dobesednega spomina, od spomina, ki skladišči in priklicuje podatke. Mitski spomin označuje spominjanje neke globlje resničnosti, spominjanje izvora.

Orfej je s svojo liro in svojim glasom pel Pesem Vesolja, vsa srca, ki so ga slišala, so oživela in se povezala v harmoniji drug z drugim in z vsem, pravi Cashford. Orfejeva pesem je vsa bitja (ljudi, živali, rastline, tudi kamne) spomnila v zavest Unus Mundusa, osnovne enosti sveta, kar so filozofi opisovali kot vrnitev k božanski naravi, k Arheju, prvemu načelu, iz katerega vse izhaja. Orfej je simbol Domišljije, ki v nas prebuja prvinski spomin, spomin na mitske korenine.

Orfejeva babica je boginja spomina Mnemozina. Etimologija njenega imena jo povezuje z Luno in umom, kar nakazuje na to, da Mnemozina ni boginja podatkovnega spomina, temveč arhetipskega spomina, ki konstelira našo zavest in jo v resnici definira. Orfična himna Mnemozini pravi:

Mnemozino kličem, kraljico, Zevsovo družica,

Mati svetih, posvečenih, sladkoglasnih Muz.

Tuja ji je zlobna pozaba, ki škoduje umu,

vse stvari drži skupaj v umu in duši smrtnikov,

na enakem mestu, krepi

močno sposobnost ljudi misliti.

najslajša, pozorna, spominja nas na vse misli,

ki jih je vsak od nas kadarkoli hranil v svojem srcu,

ničesar ne spregleda, vse zbuja v zavest.

blagoslovljena boginja, prebudi v vpeljancu spomin

svetega obreda in preženi pozabljivost nanj.

Mnemozina je mati muz, ki navdihujejo tako, da v ljudeh zbujajo zavedanje imanentnosti božanskega v Naravi, pravi Cashford, ki zbujajo numinoznost, ki izvira iz besede nouein, ki pomeni pomežik boga – prebuditev božanskega. Muze so bile povsod, »kjer se je življenje prižgalo in postalo svetlikajoče se, povsod, kjer lahko slišimo Naravo govoriti in misliti.« Muze so tiste, ki nas preko spomina povezujejo z arhetipskim.

Ko Orfej izgubi Evridiko, jo gre iskat v podzemlje. Celotno podzemlje je tako ganjeno od njegove pesmi in Had se ga usmili in mu omogoči, da Evridiko odpelje nazaj v življenje, a samo pod pogojem, da hodi ona za njim, on pa se ne ozre in je ne pogleda, dokler ne bosta oba prečkala prehoda med spodnjim in zgornjim svetom. Ko Orfej prečka mejo, ga prevzame močan impulz in se ozre za Evridiko, ki se mora v tem trenutku vrniti v podzemlje.

Zakaj se je Orfej ozrl, kako to, da mu je spodletelo, ko je bil že tako blizu? Cashford pravi, da je to Domišljija, ki ji je spodletelo. Domišljija je tisti del nas, ki nas povezuje z mitskimi koreninami. Domišljija je protistrup za dobesednost spomina in mišljenja. Domišljija je tista, ki lahko v zavesti hkrati drži materialnost in alogično stvarnost sanjskih razsežnosti psihe. Ko je Orfej prestopil mejo med podzemljem in gornjim svetom, ko je iz nezavednega prestopil v zavest, ga je le-ta prevzela s svojimi »zahtevami po jasnosti, orientaciji, gratifikaciji, pomirjenosti.« Spustil je imaginalno sposobnost domišljije in padel pod oblast dvodimenzionalnosti. Izgubil je stik s tem, kar pesnik Keats imenuje »negativna sposobnost«: »zmožnost biti v negotovosti, skrivnostih, dvomih, brez nadležnega seganja po dejstvih in razumu«. Orfej, ki se obrne, predstavlja zavest, ki je pozabila na zakone nezavednega in na dejstvo, da ji je dovoljeno v podzemlje iti le kot pesnici. Predstavlja zavest, ki je odrezana od mitskih korenin.

V orfičnem kultu so častili brezvinsko Mnemozino za razliko od častilcev Dionizija, ki so se v svojem opijanjanju po mnenju orfistov preveč prepuščali Leti, boginji pozabe. Orfisti so častili in prebujali spomin – toda ne dobesedni spomin, temveč spomin, ki ga je s svojo božansko pesmijo prebujal Orfej. Spomin Mnemozine, ki je »zavest celote, zbujanje v misterij, zavedanje Sebstva, simbol preobrazbe, spominjanje izvora.« Platon je govoril o dušah, ki pred utelesitvijo pijejo Letine vode pozabljenja. Zato je za Platona znanje v resnici spominjanje tistega, kar smo nekoč že vedeli. Njegova beseda za resnico je aletheia, ki pomeni »ne pozabiti«. Kot pravi Zoja, resnično znanje, resnično védenje ne sestoji iz akumulacije in racionalne analize podatkov, ampak je bolj podobno spominjanju, vzpostavljanju stika z mitskim ozadjem zgodb, ki jih živimo.

Mnemozina in njen vnuk Orfej nas spodbujata, da kultiviramo svojo domišljijo, da ne pristanemo na siromaštvo dobesednosti. Vabita nas, da kot Keats zdržimo negotovost, ambivalenco, skrivnostnost, brez nadležnega seganja po dejstvih in razumu, da preizprašujemo razlagalne modele, ko razmišljamo o sebi in svoji življenjski zgodbi, pa tudi ko razmišljamo o družbi in duhu našega časa. Razlagalni modeli, ki se jih poslužujemo, pogosto krepijo kompulzijo razuma vedeti, zreducirati, zmanjšati, sploščiti. Toda v tej sploščitvi v dvodimenzionalnost ni zdravilnosti. Vaditi se v vzdržnosti od kompulzije dvodimenzionalnega védenja. Spominjanje, ki ga prikliče Orfej, Domišljija, se ne zgodi z našimi močmi, zaradi naše odločitve, zaradi dovoljšnega razumevanja ali pravilne intervence terapevta. Spominjanje, ki ga prikliče Orfej, je preobrazba. Poseg mitskih korenin v našo zavest. Nekaj, kar lahko povabimo, ne pa tudi povzročimo. Nekaj svetega, čemur lahko držimo prostor, ne moremo pa izsiliti. Kako ustvarjati sodobne prostore svetosti in obrednosti, kjer sestopimo s prestola razsvetljenskega razuma in ne v dionizični pozabi, temveč orfični budnosti ustvarjamo prostor, kjer nas lahko sreča in spremeni mit.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.