Kaj je moč? Kje je moč?

Gregory Case

Slavni Jezusov rek o nastavljanju drugega lica je ena od glavnih tarč (upravičeno) zgroženih, ki opozarjajo na vlogo krščanstva pri vzpodbujanju mazohizma. Toda kot svetopisemske študije znova in znova dokazujejo, je Sveto pismo razumljeno pomenljivo napačno. Ko besedilo postavimo v zgodovinsko-kulturni kontekst, se začnejo pojavljati obrisi nekega nauka, ki je povsem drugačen od tistega, ki velja kot stereotipno krščanstvo (izvzemši nekatere svetnike in prodorne mislece). Nauka, ki govori o svobodi, ki je povsem drugačna od tega, kar slišimo z večine prižnic.

O čem torej nauk o drugem licu pravzaprav govori? Izkaže se, da Jezus eksplicitno naroča, naj nastavimo levo lice. Zakaj? V Jezusovem času ljudje levih dlani niso uporabljali za karkoli, saj je leva stran veljala za nečisto. Če je nekdo drugega udaril, ga je udaril z desno roko. Udarci, o katerih Jezus govori, so udarci s hrbtno stranjo dlani, saj je udarec s hrbtno stranjo izražal ponižanje drugega, vzpostavitev hierarhije med tistim, ki udari in tistim, ki udarec prejme. Če je oseba drugega udarila s pestjo, ga je s tem simbolično opredelila kot sebi enakovrednega. Svetopisemski učenjak Walter Wink pravi, da so bili prejemniki udarcev s hrbtno stranjo dlani v Jezusovem času tisti, ki so bili sistemsko podrejeni: ženske so prejemale udarce s strani svojih mož, otroci so prejemali udarce s strani svojih staršev, Judje so prejemali udarce s strani Rimljanov. Če je torej tisti, ki je bil družbeno zatiran, nastavil levo lice, je s tem izrazil, da udarcu ni uspelo doseči učinka ponižanja; agresorja je izzval, da ga udari na levo lice, ki pa ga z desno roko lahko udari samo s pestjo ali prednjo stranjo dlani, s čimer pa ga opredeli kot sebi enakovrednega. Wink pravi: »Tudi če je nadrejeni nato naročil podrejenega za takšno vedenje prebičati, je bilo sporočilo predano. Sporočeno mu je bilo, da je ta, ki ga vidi kot manjvrednega, človeško bitje. V svetu časti in zasramovanja mu je bila odvzeta moč v podrejenega vcepiti sram.«

Pomembno pri gesti nastavljanja levega lica se mi zdi, da le-ta ne pomeni enostavno upora. Ne gre za revolucijo, za obrnitev moči, za prevzem premoči nad drugim, za zamenjavo položajev podrejenosti in nadrejenosti. Vse to še zmeraj ohranja paradigmo moči in nemoči, podrejenosti in nadrejenosti. S tem tihim, a glasnim izrazom lastnega dostojanstva, nastavitelj levega lica izstopi iz te paradigme, iz te polarizacije in jo razgradi s tem, da v prostor prinese nekaj tretjega, opozori na človeškost; človeškost obeh v tem paru. Ne gre za to, da moč prevzame, ampak koncept moči, kakor je konsteliran v parih nadrejen-podrejen, smeši, razgali, razgradi in gre na povsem nov teritorij, odpre novo razsežnost, odkrije drugačno moč, drugačen vir moči.

Vprašanje moči, v odnosnem smislu – imeti moč v odnosu do nekoga, imeti premoč ali biti nemočen – je živo in žgoče vprašanje, s katerim se srečujemo tako v osebnih odnosih, kot v odnosu do družbe in njene organiziranosti. Vprašanje moči je tisto, skozi katerega se psihološko rojevamo, skozi merjenja moči začutimo svojo subjektivnost, svoje meje, obrise svojega telesa in svoje osebe, svoj vpliv na druge in okolico, smo kot ptiček, ki z močjo svojega kljuna predre jajčno lupino, kot otrok, ki se preriva po porodnem kanalu. Toda zdi se, da se pogosto ustavimo pri tem rojstvu, pri tem zmagoslavju nad jajčno lupino. Pri zmagi. Ne gremo naprej, v razsežnosti, kjer moč ni več vprašanje, kjer asertiranje svojega obstoja ni več vprašanje, kjer se morda porajajo vprašanja relativizacije lastnih mej, lastne subjektivnosti, kjer nismo več »iskreni adolescent, ki je občutljivo središče vesolja,« kot James Hillman ubesedi naš naivni egocentrizem, temveč se iščemo bolj v mostovih, v povezavah, v medprostorjih.

Zadnje čase na našem prostoru opažam živahno širjenje govora o narcisizmu. Vzdušje, ki ga je začutiti v različnih člankih, knjigah, oddajah, je vzdušje emancipacije, končno razkrinkanje sovražnika in osvoboditev iz njegovih krempljev. Spomnim se strahotne knjige Čustveni vampirji, ki smo jo kot študijsko literaturo dobili na enem od predavanj na SFU-ju, prigoda, ki jo potlačujem, ker vzbuja brezup. Zakaj? V omenjeni knjigi se v poglavju o »narcisih« (besedo postavljam v narekovaje, ker je žaljivo človeška bitja tako zreducirati in o njih govoriti kot o »narcisih«, »shizofrenikih«, »depresivcih«, itd) bralcu svetuje: »Zbeži!« O »narcisih« se govori kot o nekakšnih demonih, kot o nekakšnem nečloveškem, mitološkem bitju in svarjenje pred njimi bolj spominja na nekakšno vraževerno svarjenje pred črnimi mačkami, ki prečkajo cesto, kot pa na poglobljeno psihološko analizo specifičnih oblik psihološkega strukturiranja. Opažam ta pohod na »narcise,« ki me v marsičem spominja na neko sveto vojno. Srčika sporočila, ki ga zaznam, je »Reši se!« in to sporočilo spremljajo občutki strahu, boja za preživetje, ogroženosti. Zelo živo vidim paradigmo moči-nemoči, ne vidim levega lica in izstopa iz paradigme moči. Ne vidim resnične svobode. Potreba po demonizaciji (sicer razumljiva faza v porajanju razumevanja in samozavedanja) izraža še zmeraj ukleščenost v paradigmo moči – ukleščenost, ne svobodo.

Ni še zmožnosti za vstop v polje človeškosti, vzajemne človeškosti. Če je »narcis« demon, je to še zmeraj nekdo, na katerega projiciramo velik del svoje moči in ob katerem ne zmoremo začutiti svoje človeškosti in ne zmoremo začutiti njegove človeškosti. Demonizacija »narcisov« samo utrjuje mazohistično pozicijo in kaže na to, da še ni prišlo do soočenja s polnostjo svoje človeškosti, kar zajema tudi soočenja z lastno senco in močjo, akumulirano v nezavednem.

Poslavljamo se od meseca junija, meseca, ki ga zaznamuje praznovanje ponosa skupnosti lgbtqi+. Zdi se mi, da se je v gibanju lgbtqi+ poleg poudarka na skupnostni osvoboditvi v zadnjem času okrepil poudarek na asertiranju lastne subjektivnosti, kar nekateri imenujejo premik k identitetnim politikam, za razliko od skupnostnega boja, ki posameznika absorbira v večjo entiteto skupnosti. Modernistična kritika tega postmodernega premika je, da identitetni fokus nevtralizira politični naboj. Enostavno rečeno, premik vidi kot pretirano ukvarjanje z lastno subjektivnostjo, ki apolitizira. Toda v pomembnem, ključnem vztrajanju na primer trans oseb, da je za priznavanje spola dovolj samoidentifikacija posameznika (primer obrata k subjektivnosti) in da je psihološko-medicinska ocena tega, ali »gre res za transspolnost« izraz nasilja, v tem vztrajanju torej, je asertiranje človeškosti, asertiranje dostojanstva. Tako preprosto sporočilo, ki pa ga je družbi tako težko razumeti in se glasi: »Sam_a povem, kdo sem.« Tako enostavno sporočilo, ki izraža nekaj samoumevnega, v nebo vpijočega. Nekaj, kar sploh ni radikalno. Zdi se mi, da ta apel k razumevanju samoopredelitve ne želi vzpostavljati posebnosti, drugačnosti, ampak obratno, obrača pozornost k skupni človeškosti. Ne želi vzpodbuditi drugačne obravnave, temveč želi status vsakdanjega in dolgočasnega, običajnega, česar vrednost spoznamo šele, ko nam je vsiljena neobičajnost in nevsakdanjost. Pomeni izstop iz paradigme običajen-drugačen. Nastaviti levo lice, s čimer se razgradi paradigma polarizacije, razbije grandioznost polarizacije in se pokaže globlja razsežnost vsakdanje običajnosti, človeškosti, ki je skupna obema.

Bayo Akomolafe, nigerijski psiholog, filozof, pesnik, post.aktivist, v podcast pogovoru s Prentis Hemphill razmišlja o razbijanju klasične paradigme moči in iskanju neke druge moči. Odraščal je v pokristjanjeni Nigeriji, v kateri »Jezus« (religijski, ne svetopisemski Jezus) predstavlja ultimativno resnico, staroselski, yorubski bogovi, Orishe, pa so predstavljeni kot demonske entitete. V razgrajevanju te kolonialistične pozicije in osvobajanju Orish od demonske projekcije je vseeno naletel na dilemo, ki jo je naslovil na yorubske šamane: Če so Orishe res tako močne, zakaj niso nič naredili, da bi preprečili ugrabitev svojih ljudi za suženjstvo? Starešine so mu povedale, da to sprašuje zato, ker na moč še vedno gleda na določen način, na modernističen način. Orisha Eshu je potoval s sužnji. Akomolafe pravi: »Prikradel se je v ladje. Sužnjelastniki so imeli sezname imen vseh ugrabljenih in vendar se jim je uspel prikrasti nevidni, neevidentirani gost. To je moč. Nekdo se je prikradel med njih in ustvaril prostor ekscesa. To je moč. Starešine so me naučili videti moč kot višek, višek stvari, stvari, ki se prelivajo čez svoje posode in postanejo nekaj drugačnega, česar še ne znamo poimenovati. Modernost se ponaša z močjo poimenovanja stvari. Toda obstaja še prikrita vrsta moči, difrakcijska in ki šele prihaja, ki je spletena in utelešena in je združena z rizomatskimi gibanju in gobami in zrakom in ozračjem, globinski občutek moči, ki ubeži modernosti.«

Ta moč, micelijska moč, moč gljiv, korenin, moč gosta, ki se prikrade in ustvari nekaj, česar gospodar ni predvidel, kar ni zapisano na njegovem seznamu. To je moč levega lica. To je moč vsega, kar je označeno za manjvredno, napačno, celo izrojeno in noro, ki pa se ne brani, pa ne iz mazohizma, ampak ker zapusti prostor polarizacije in najde tretjo pot. Kot trava, ki zraste iz razpoke v betonu. Arhetip norčka, ki ne dokazuje »prisebnim« svoje prisebnosti, ampak z veseljem sprejme oznako norosti in živi drugo moč, ker ne potrebuje moči, ki jo dodeljuje ali odvzema »prisebna« večina. Njegova moč je eksces, tricksterjanstvo (zvijačnost), razpoka v suženjski ladji, skozi katere pronica Yemaya, Orisha morja, in bodri tiste, ki so uklenjeni, kot pravi Akomolafe.

Ne vzeti kralju prestola, zavzeti ga in ga nadomestiti z novim kraljem, ampak živeti v razpoki, biti norček. biti norček, ko se konstelirajo vprašanja moči? Bodisi v razpravah o narcisizmu, ki smo jih omenjali prej. Bodisi v našem aktivizmu, ki se dotika družbenih razmerij moči. Kako protestiramo? Ali gremo na ulice s pozicije mazohista, ki želi »narcisu« spodnesti prestol? Ali gremo na ulice kot norčki? Akomolafe išče tega norčka v aktivizmu, ko kaže na to, da aktivizem pogosto krepi parametre, ki jih poskuša odpraviti. Deluje v enakih epistemoloških pogojih, ki omogočajo sovražnika, pravi. Še vedno operira znotraj paradigme moči-nemoči-premoči. Politika prepoznanja, apel na »nadrejenega« »Hej, vidi me!« je nevarna. Biti prepoznan, viden, opažen, vsebuje tveganje, pravi Akomolafe. Biti prepoznan, viden, opažen, je revolucionarno dejanje. Revolucija pa pomeni zgolj preobrat moči, ne izstop iz paradigme moči. Na nekem drugem mestu Akomolafe razmišlja: »Čuječi moramo biti: pogosto naš odpor proti statusu quo utrjuje status quo. /…/ Napačnost je pogosto način, kako ortodoksnost okrepi svoj teritorij – in odporu spodleti kot gesti zavrnitve. Mnogi so doživeli, kako so se njihova alternativna nebesa in namenski projekti spremenili v prostore potvarjanja – reproduciranja izzivov, ki jih problematizirajo. Kako lahko izvajamo čuječnost? Morda ne zgolj z zasedbo, temveč s kultivacijo pozorne pripravljenosti potovati, pretresti temelje /…/ Če jih premagamo pri njihovi igri, smo verjetno že izgubili.«

»Če jih premagamo pri njihovi igri, smo verjetno že izgubili.« S to držo vstopati na mesta, kjer so konstelirana vprašanja moči. Kako lahko kultiviramo to držo, tako v naših osebnih življenjih, kot tudi v naših družbenih razmerjih? Kako izgleda konflikt, ko delujemo kot norček? Kako izgleda protest, ko delujemo kot norček? Kje najdemo moč, ko izstopimo iz paradigme boja za premoč? Zdi se, da šele tu zares oživimo. Da se šele tu pojavi nekaj vrednega, nekaj, kar upraviči in osmisli prodor kljuna skozi jajčno lupino.

Povabim nas, da nastavimo levo lice, ne kot mazohisti, ampak kot norčki, ki se z Orishami v betonskih razpokah smehljajo nekemu drugemu življenju.

One thought on “Kaj je moč? Kje je moč?

  1. Odličen zapis.
    Mešanica mnogih zeli, zdravilnih, kot tudi začimb. Dober čaj, za streznitev.
    Za streznitev iz.. Jaz, moram, jaz bom, kako bom, o fak ne morem.. Ne zmorem, sam moram . Pa hkrati, dej, dej, ampak.. Na tretji način. Na način združitve, srca, vmesnih prostorov, zapolni razpoke, zrasti, naj zraste iz nevidnih prostorov neguj, ljubi..
    Hvala. Družbeno in tudi osebno, sem bil ravno v situaciji, kjer nisem znal razdelat, pravilne oziroma uporabne, “močne” drže. Trickster, magician and the greving man, princip, pa je nekaj na kar sem pozabil oziroma moral pozabit, v svojih zadnjih treh bolj “heraklejevih” letih, kjer sem čutil, da moram izkopati svojo moč, za vsako ceno, jo dati ven, ven.. Se opolnomočiti in potem žrtvovati, Da bo tisto kar ljubim, in tisto za kar sem bil poklican, da varujem po lastni intuiciji, torej tisto k čemur me je življenje zavezalo, in kar sem sprejel lahko živelo, vendar potem nekako.. Po misli”your victory has defeated you” in a way.. Težko živel s to “zmago”.
    Ja, s principom
    Zmage v življenju, ki je neskončna igra, težko “zmagaš” v tem istem “življenju”.
    Ali pa morda, naslednjem (we don’t know. We don’t know. )

    Tako, da hvala.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.