Smrt je umiranje obsedenosti z belino in sprejemanje rdečine

fotografija: © Borut Krajnc

fotografija: © Borut Krajnc

Danes ponoči je nastopil prvi Lunin krajec v mogočnem Levu. Pravi krajec zaključuje obdobje deviškosti Luninega cikla in začenja z bolj drznim, ustvarjalnim, prodornim delom – ko se Luna polni, dokler ne zasije polna v vsej svoji veličini.

Lev je mogočno znamenje. V svoji pozitivni manifestaciji uteleša zmožnost osrediniti se v svojem sebstvu, povezati se s svojo najvišjo zavestjo, svojo Resnico in od tod žareti. Sijati tako močno, da se ljudje spontano prebujajo ob tvoji svetlobi in stopijo na isto pot.

V torek smo v Mladinski knjigi – Konzorciju – predstavili najbolj sveže rojstvo Mance Košir. Knjigo Darovi minevanja. V knjigi so dopisovanja, sestavljena iz pisem o Smrti, ki si jih je Manca dopisovala s sedmimi avtorji: Ksenijo Malio Leban, Jankom Bohakom, Urško Lunder, Karlom Gržanom, Jasno Stošić, Tino Kožir Mazi in mano – Ano Drevenšek. 

Darovi minevanja

Darovi minevanja

Ko je knjiga nastajala, je Manca večkrat povedala, kako močna knjiga je, kako je ušla izpod nadzora (seveda v dobrem smislu), dobiva svoje življenje, je prodorna, drami najgloblje globine, prinaša solze, pretresljiva spoznanja, mogočne preboje… Vsi, ki smo pisali knjigo, smo ob pisanju doživeli katarzo. In predstavitev v torek je pokazala, da je poslanstvo te knjige to katarzo omogočiti tudi vsaki bralki, bralcu.

Knjiga govori o Smrti, ki je tabuizirana, ki se je bojimo, jo odrivamo stran, pod preprogo, iz vsakdanjega življenja. Bojimo se je, trepetamo pred njo, hkrati pa se vedemo, da ne obstaja. Čutim, da nosi knjiga energijo Leva, ker je prodorna, ker brez opravičevanj pišemo svojo Resnico, dajemo Smrti glas in skozi naše tkanje tančice o Smrti pronica katarza vseh nas – osvoboditev v Smrti.

Zato v tokratnem članku objavljam kratek odlomek iz knjige – izsek iz enega od mojih pisem Manci. Prisrčno vabljene, da se nam pridružite 5.5. ob 18.00 v knjigarni Konzorcij v Ljubljani, ko bomo knjigo predstavili na Čajanki z Manco Košir, ob poeziji in harfi… Knjigo lahko kupite v knjigarnah Mladinske knjige ali na spletni trgovini www.emka.si 

. . .

Zakaj se bojimo Smrti, zakaj je ne poznamo, zakaj smo jo odrinili na rob – ker smo odrinili na rob celovito ženskost; ženskost, ki zaobjema rojstvo in smrt, temo in svetlobo, mehkobo in strogost. Ženska je krog. Ženska je cikel. Življenje je cikel. Ženska je temna in svetla. Bela in rdeča. Mati Marija in Marija Magdalena. Magdalena ni bila prostitutka. Bila pa je rdeča. Tako kot Rdeči Šotor – prostor ženskih skrivnosti. In njeno rdečino so označili za grešno. In s tem so odgnali tudi drugi del Vélikega kroga – smrt, temo, strogost. Zato se bojimo Smrti. In spolnosti. In intime.

Marija Magdalena je ključ. In težko ga je razumeti. Težko je razumeti celovito ženskost, ko smo rasle v okolju, ki se je nadvse trudilo, da je ne bi spoznale.

Zame je smrt umiranje obsedenosti z belino in sprejemanje rdečine. To je ustavitev, upočasnitev in obračanje vase, o kateri ti pišem. Rdeča je barva maternice. Ko sem bila še otrok, sem se priučila, da so dobre ocene in vsakršni dosežki veliko vredni. Tako vredni, da je treba zanje narediti vse. Tudi žrtvovati svoje blagostanje in zdravje. Moje telo se je upiralo, ampak moja duša še ni prepoznala klicev po spremembi. Moja prva menstruacija je bila zame izkušnja križanja. Neznosne bolečine v maternici in neznosen glavobol. Nato se je neurje umirilo in prišla je prva kaplja krvi. Ko sem jo zagledala na hlačkah, sem najprej, v najglobljih globinah, ki se jih nisem zavedala, začutila veselje, praznovanje! In še preden je minila stotinka sekunde – neskončno žalost. Jokala sem, ker sem postala ženska. Jokala sem za izgubljeno nedolžnostjo, jokala sem za pripravami v ženskost, ki jih ni bilo. Vsako naslednjo krvavitev so spremljale neznanske bolečine v maternici. Moja maternica je sporočala, da nisem zvesta njenemu – najinemu poslanstvu. Klicala me je navznoter, klicala me je k počitku, umiku. Klicala me je, da se predam njenemu vodstvu.

Kot deklica sem ponotranjile vrednote, ki niso bile v skladu z mojo ženskostjo. Ponotranjila sem intelektualizem. Ponotranjila sem neuravnovešen odnos med umom in maternico – um je prevladal. Ponotranjila sem prizadevanje za popolnost in dokazovanje svoje bistrosti. Zdaj vem, da menstrualni cikel prinese deklici potrebo, da raziskuje svojo zavest in ciklično pluje med potapljanjem v globine in temačna, šamanska stanja zavesti in ostro, budno, dejavno, svetlo zavestjo. Kot deklica, ki odrašča v naši družbi, sem bila spodbujana, da se ogibam globinam, ki so nekaj nevarnega (lahko namreč povzročijo mentalno bolezen, sem bila poučena) ter hrepenim in se trudim izpopolniti v svetlobi zavesti – ega. Um, beseda, intelekt – energija, ki je vladala povsod naokrog mene. Čeprav sem že kot otrok čutila močno privlačnost do astrologije, tarota in magije, se temu klicu nisem znala odzvati. Ko je moje telo začelo krožiti v Luninih ciklih, je moja potreba po globinah, raziskovanju globokega in temnega, še narasla. Pritisk k svetlobi pa se je še okrepil. In ker nisem sledila klicu h globinam, je trpela moja maternica.

Ko sem zbrala dovolj moči – ko sem se zavedla, kaj se dogaja z mano; namreč, da sem »hčerka očetov«, kot bi temu rekla feministična jungovska psihoanalitičarka Sylvia Brinton Perera, ki je ponotranjila takoimenovane »patriarhalne« vrednote, torej vrednote večne svetlobe ega, večnega stremljenja k dosežkom – sem spoznala, da moram umreti. 

Tibetanci pravijo, da Smrt pravzaprav ni tako velika skrivnost. V življenju jo ves čas vadimo. Vse smrti, ki jih doživimo v življenju – smrt starih vrednot, smrt starega jaza, starega načina življenja – so Smrt v malem. Sestavljajo se in nas urijo za poslednjo Preizkušnjo. Učijo nas mehkobe, predaje, umiritve, počasnosti. Da se bomo lahko predali, ko napoči naša ura.

Tako me je moja maternica povabila v Smrt. Glasno je opozorila na hude bolečine ob Luninem ciklu. Ni mi pustila zadovoljiti se s ceneno ponudbo kontracepcijskih tabletk sodobne medicine (ki je zgradila svoje palače na pepelu sežganih čarovnic, pravijo). Glasno je opozorila na porušeno ravnovesje življenja v mojem črevesu. Ni se zadovoljila s »tabletkami proti stresu«, ki mi jih je za rešitev tega problema ponudila zdravnica (ki sedi na grmadi zdravilk). Povabila me je, da iščem globlje. Sledila sem ji.

Bolj kot sem ji sledila, bolj zaceljena sem bila – vse bolj sem zaupala glasu svoje maternice, vse več umetnih delov mene je odmiralo in odpadalo. »Hči očetov« je umirala in sprejemala svojo celovitost. In čeprav je moja sreča vse bolj naraščala – je bila moja okolica vse bolj vznemirjena. Kam je izginila »hči očetov«? Zakaj vedno pogosteje reče ne? Zakaj ni več vedno na voljo? Zakaj se je začela upirati? Zakaj je svojeglava? Zakaj postavlja svoje zdravje pred dosežki za umetno družbo? Zakaj, zakaj, zakaj? Moja Smrt je vznemirila vse okoli mene.

Smrt prikliče pristnost. Smrt zahteva pristnost. Zahteva, da se umetni svet poruši. Zahteva, da na površje priplava naravni svet. “Divja Lunina ženska, nisi bila ustvarjena, da boš ukročena. Ti si potres, ki se otrese vsega, kar ni od Duše. Otresi se ženska, otresi,” zasledim citat neznanega avtorja. Ženska, ki živi v današnjem času, mora biti Potres. Mora biti glasnica Smrti. In tudi jaz sem ta Ženska. 

V tem času osvobajanja in vse močnejšega potresa okoli mene sem začutila klic poslanstva doule in thanadoule. Smrt in rojstvo nista ločena dogodka. Sta kontinuiteta. Zato ju doživljam kot eno. Novorojenček, ki se rojeva, je ravnokar umrl kot starec, in starec, ki izdihuje poslednje dihe, se bo pravkar rodil kot svež človek. Naj bo to reinkarnacija ali pa samo obnavljanje generacij. Kakorkoli to naš um razloži, naše drobovje ve, da gre Življenje naprej, da je neizmerno silovito. 

Smrt hoče avtentičnost. Zato sem se zbližala s poslanstvom thanadoule. Ker sem izkusila svojo majhno smrt in me je obšla slutnja, da ima moja mala smrt v sebi seme velike Smrti.

© Mladinska knjiga Založba d.d., Ljubljana 2015

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, brez dovoljenja Založbe je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Advertisements

One thought on “Smrt je umiranje obsedenosti z belino in sprejemanje rdečine

  1. Pozdravljena!
    Zelo se me je dotaknil ta članek. Sploh del, ki govori o majhnih smrtih, ki jih doživljamo tekom življenja. Tudi jaz sem jih že kar nekaj doživela čisto prvoosebno začutila občutek samsare, ponavljajočih smrti in ponovnih rojstev. Vsakič si rečem, da se to ne sme več ponoviti, ker ne bom več zdržala. In vendar se ponovi. In potem začneš iskati vespovsod in predvsem po sebi. In ob svoji prav nedavni smrti sem potegnila skupaj vsa spoznanja, ki sem jih nabrala do sedaj in se z največjo možno iskrenostjo zazrla v svojo resnico. Sledila sem niti, ki me je od težave vodila k rešitvi. In ta rešitev je bila na nek način osupljiva na nek način pa mogoče tudi ne. Spoznala sem, da če res hočem prekiniti to neznosno trpljenje ponavljajočih se smrti, moram iz sebe izločiti, pomesti ven, izgnati vsakršen trud, da bi upoštevala družbene norme. Pričakovanja, ki sem jih pridno izpolnjevala kot deklica. Dogaja se mi potres. In jaz si moram dovoliti, da to sem. Da nisem več tiha, nevidna in pridna. To me je vodilo v trpljenje, ki ga ne bom več prenašala.
    Čestitke tebi in vsem ostalim avtorjem za knjigo o tej sijajni tematiki. Upam, da mi uspe priti na čajanko.
    Objem! 🙂

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s