Kitajska – dežela Boginje

Danes ob 5.44 je nastopil zadnji Lunin krajec v Kozorogu. Luna že en teden pada, se skriva, poslavlja, umika, postaja tišja in nezaznavna. Ni res, da nas ne mara, ali da ji gremo na živce. Naša Mama preprosto potrebuje počitek, da se zopet najde, obnovi in prerodi, da se bo v naslednjem ciklu zopet rodila pristna. Znamenje Kozorog je znamenje samotnega učenja težkih lekcij, učenja discipline, odgovornosti, predanosti in samotnega potovanja. Ker ob zadnjem krajcu spuščamo in ker se bo ob približno sedmih zvečer Luna premaknila v Vodnarja, vizionarsko znamenje, nas ta zadnji krajec uči spuščati vzorce, ki nas zasužnjujejo v dosežkanje, pretirano ambicioznost, perfekcionizem. Energijo Kozoroga bomo uporabile za ustvarjanje pozitivne discipline, ki nam bo z vso odgovornostjo do svojega od Boginje podarjenega življenja pomagala odstraniti vzorce, ki preprečujejo naši Duši, da bi zasijala v ekstatičnem siju. Nato se bomo premaknile z Luno k Vodnarju, ki nam bo pomagal sanjati naše vizije in živeti naše sanje.

In draga Sestra Anđela Blažević, ki nam piše s Kitajske, nam bo skozi svojo zgodbo pomagala na to potovanje. Kako osvobajajoče, pristne, prizemljene in božansko ekstatične so njene besede. Nežno božajo, a tudi izzivajo v uresničenje kreativnih darov Ostare, Boginje pomladi. 

Anđela Blažević

Anđela Blažević

Prvi del: O babicah – prodajalkah koles, mačkah na povodcu in pljuvanju 

Sem v Chengduju, na Kitajskem. Mrak je. Tole pišem zavita v postelji, pokrita z odejo, ki jo čez dan uporabljam namesto plašča, ki ga še nisem kupila, v poskušanju privarčevati nekaj denarja za potovanja. Še vedno me malo zebe, ker se Chengdu nahaja južno od imaginarne meje, ki ločuje mrzel sever od toplega juga, kar pomeni, da tukaj ni ogrevanja. Nikoli. Verjetno tudi oni poskušajo privarčevati nekaj denarja. 

Moj novi dom je utesnjena soba, ki jo delim s Korejko, ki ne govori angleščine. Ko sva se prvič srečali, je bila najina kitajščina na približno isti ravni – praktično neobstajajoča. Na vsakem nadstropju je skupna kopalnica – dve stranišči v kitajskem stilu, dva tuša in umivalnik. Tuša sta tik poleg okna, ki se ne da zapreti. Ščurki se večinoma zadržujejo v skupni kuhinji, bolj pogumne pa se da videti tudi tekajoče po spalnicah. Tistih, ki jih seveda niso zasedle že podgane. 

Torej, sem v Chengduju, na Kitajskem. In kar sem napisala zgoraj, je vse res, ampak je, kot ličijev sadež, bodeč ovoj mehkobe znotraj. Če si pripravljena, da sprejmeš vse, grobost in vse, je bivanje v Chengduhu na Kitajskem prav tako poetično kot zveni.

© Anđela Blažević

© Anđela Blažević

Pisana beseda ne zveni dovolj glasna za HVALA, ki ga kričim Boginji sredi tega vesolja mojega telesa. Hvala za tisto iskro, zaradi katere sem se za trenutek ustavila in … samo poslušala. Poslušala to globoko mrmranje v globinah moje maternice, ki vsebuje nelogično védenje o tem, kaj je tista “prava stvar”. Celo ko um pravi, da bi to lahko bila ogromna napaka. Ker moja trenutna pohajkovanja niso posledica skrbno predstavljenih “za” in “proti”, pazljivo analiziranih, preučenih in pretehtanih. Znašla sem se na avionu za Kitajsko, sedeča poleg tatoviranega moškega, ki se preživlja z bojem proti gusarjem, iskreno, brez kakršnekoli ideje, zakaj se odpravljam v Azijo. Edina stvar, ki jo lahko zapišem v razlago je stari kliše “nekaj me je vleklo tja”. 

Končno lako razčlenim frazo, grem v njeno središče in iz nje prinesem čisto luč, ki sveti na sredini, ker sem končno dovolj pogumna, da govorim resnico, ki se ni zdela dovolj dobra, da bi bila izrečena. 

Jaz sem bila. 

© Anđela Blažević

© Anđela Blažević

Tisto nekaj, kar me je vleklo sem ni bilo nič drugega kot najčistejši instinkt, za katerega verjamem, da nam je prirojen vsem nam, živim. Ta, ki ti v tvojem trebuhu povzroči ogaben občutek, kadarkoli se držiš nazaj zaradi strahu, da bi naredila napako, kadarkoli ostaneš tiho, ker si nekje na poti izgubila védenje, da je tvoj glas del Zemljine pesmi in je mišljeno, da je slišan, kadarkoli si se znašla na robu klifa in se tvoja krila razprejo, da bi poletela, toda ti ne skočiš, kajti “kaj če padem?”. In rečeno je bilo in spet in spet mora biti rečeno: “Kaj pa, če poletiš?” 

In res se ne gre zato, kje boš pristala. Gre se za to, kakšna boš ti, ko boš pristala. Kateri deli tebe so zadolženi za tiste prve korake v neznano? Ne gre se za napihovanje svojih kril, da bi lahko odnesla vso tvojo prtljago tako daleč, kot je le mogoče, pravzaprav se gre za to, da končno izdiihneš in pustiš, da se izmuzne, nekje na poti, da greš lahko zares naprej. 

Torej, udobno se namesti in dovoli, da ti pripovedujem o pustolovščini. 

Ogromno govoričenja je bilo o kulturnem šoku, o jet lagu, o različnih bakterijah v hrani, o pljuvanju, o otrocih, ki se pojavijo sredi ulice. In strah me je bilo. 

Vse se je izkazalo za resnično. 

Toda, ko sem ležala na vzmetnici v hostlu sredi Chengduja, na mojo prvo noč na Kitajskem, obupano poskušajoč dobiti wi-fi signal, da bi lahko prižgala prekleti skype in slišala kakšne domače glasove in le za trenutek ugasnila hrup Kitajske, je postalo jasno, da se je moja lekcija začela. 

Ne govori mi o tem, kako izobražen si, govori mi o tem, koliko si potoval. 

© Anđela Blažević

© Anđela Blažević

Mohammed

Lahko da je bil prav tisti trenutek, čeprav je možno, da je bil preprosto eden od mnogih, ko sem se spomnila, kako zelo ljubim glas, ki me je pripeljal sem. Zato sem zaprla laptop, namesto Kitajske, in se ulegla, da prisluhnem. Tisto noč je bila v Chengduhu nevihta, prava. Nemirno sem brcala okrog sebe, prepotena tako od vročine, kot od strahu, utrujena do bolečine, nezmožna zaaspati in z vsakim možnim razlogom, da bi bila jezna na svoje telo, ker mi ni dalo tako potrebnega počitka. Samo da nisem bila. Preprosto sem vedela (brez mame naokoli ali googla na voljo), da bo edina stvar, ki bo morda delovala, da sem nežna s sabo. 

Lekcija tiste noči je ostala z mano. Na prehitri in nemirni pot v taksiju do mojega novega doma, skozi prve prepekoče jedi, ki sem jih jedla, skozi grd trenutek, ko ti kri vzame sestra brez rokavic, medtem ko dva umazana delavca dva metra stran po steni špricata barvo, skozi dvajseturno potovanje na vlaku na trdi klopci, stisnjena med dva možaka, skozi izziv ugotavljanja, kako uporabljati mojo menstrualno skodelico v letu brez zasebnih stranišč in tako naprej in naprej … 

In z vsakim trenutkom nežnosti se je odprl del mene. 

To je bilo verjetno tisto prvo jutro v Chengduju, potem, ko sem se spustila z moje hostelske sobe, v nevarno čudovito temačno leseno restavracijsko nadstropje z udobnimi kavči, kitarami in djembeji postavljenimi ob tibetanske vezenine na stenah, ko sem jedla “Sim’s porridge” ob navdihujočih zgodba dveh izraelskih popotnikov, ko sem ugotovila, da sem se zbudila v deželi Boginje. Čutim, da me razvaja, njen način morda izgleda malo grob, toda pristna je.   

© Anđela Blažević

© Anđela Blažević

Kitajska ni nežen zenovski Vzhod. Kitajska je zemlja. Blatno, krvavo, neukročeno, neuglajeno telo. 

Poskušaj pogooglati kitajski promet, številka ena je, boš videla. Ko se gre za najbolj kaotičnega v regiji. Ni za tiste, ki radi predolgo bivajo v svojih umih. 

Če pa greš dol v svoje telo … te prometna končnica zares vznemiri (the rush hour does indeed give me a rush, op.prev.). Jaz, čigar kolesarske izkušnje sta samo dve poletji kolesarjenja okrog kampa, padem v ta popolni nelogičen sproščen fokus, ko se povzpnem na moje prodano-ukradeno-prebarvano-prodano (tako to gre tukaj. Poznati moraš pravi vogal in prave stare gospe in dati od sebe vse barantaške veščine, da dobiš enega. Nato kupiš tudi ključavnico, ki zelo verjetno pomaga temu začaranemu krogu) kolo za 120 kuajev. 

Ta vogalska prodaja pravzaprav tukaj ni nič čudnega. Ko pride do prodaje (stvari ali hrane), so tukaj stvari veliko bolj sproščene. Nič čudnega ni, da prideš k stojalu s praženim rižem zunaj vrveža (Kitajci imajo zelo trdno določen jedilni urnik) in te odpeljejo v ljubko umazano kuhinjo v ulici zadaj, kjer ti pripravijo obrok. Lahko pa se greš preprosto družit v majhno trgovinico, kjer prodajajo vse (čeprav se včasih zgodi, da niti lastnik ne ve, kje se nahaja stvar, ki jo iščeš in naj bi jo imeli) in se igraš z majhnimi muckami in kužki, ki tekajo okrog med policami ali z neizogibno staro mačko na povodcu, da ne bi odtavala in pripeljala trgovine do tragičnega konca. Ali mož, ki prodaja rabljene knjige, udobno nameščen med stojnice s knjigami pod drevesom, uživajoč v svoji knjigi, ne zares pozoren ali zaskrbljen zaradi morebitnih tatov. Ali, seveda, voznik taksija, ki kadi kot Turek, medtem ko vijuga v prometu s svetlobno hitrostjo in oh, okrog 13 ni mogoče dobiti taksija, ne glede na to, kako nujno je in koliko si pripravljen plačati, ker je čas kosila. 

© Anđela Blažević

© Anđela Blažević

Stvar je v tem, da ti ljudje delajo cel dan. Imajo vso pravico, da so bolj sproščeni. 

In iskreno, biti obkrožena z njimi, sproščenimi, me dela manj perfekcionistično. Dela me bolj v stiku z občutenjem občutkov od trenutka do trenutka in mi daje zeleno luč, da delujem v skladu z njimi. Kar dnevno opažam, s pristnim zadovoljstvom je, da ne delujejo kot razcepljene osebnosti. Nimajo potrebe, da bi na delu delovali “profesionalno” in postali spet oni, ko zapustijo “pisarno”. Lahko se zgodi, da moraš nekaj časa počakati na vrečko arašidov (in najprej moraš vprašati za ceno, ker imajo tu le redko stvari listke s ceno), ker se je oglasil lastnikov bratranec in se zato posel za nekaj časa ustavi, ker je družina na prvem mestu.  Ne smeš biti presenečena, če gospa v fotokopirnici pljune na tla, ob svoja stopala, ker ji pač paše, saj v resnici to ne bo vplivalo na kvaliteto tvoje fotokopije, kajne? 

Na koncu je vse postorjeno. 

To védenje, ki je nekje v teku zadnjih treh mesecev zares uspelo priti pod mojo kožo, mi je dovolilo, da bolj sem. Bolj sproščena, bolj ljubeča, bolj razumevajoča, bolj odprta, pogumnejša, bolj pripravljena zakričati “DA!” življenju. In tudi bolj pasja, bolj jezna, bolj žalostna in bolj pripravljena reči “Ne.”, ko je to potrebno, da ostanem resnična, zvesta tistemu glasu, ki me je vodil sem, ven v veliki svet, kjer ni izgovorov, da ostajaš tiha, majhna. 

Kjerkoli si in kdorkoli si, če si še vedno z mano v tej moji dolgi zgodbi, želim da odneseš s sabo to: 

© Anđela Blažević

© Anđela Blažević

Kitajska je morda prišla v pravem času, me potisnila v to stanje odprtosti, toda bila sem jaz, ki se je odločila reči “Da” možnosti biti, čutiti in izkušati več. In ko sem priča strahu, ki umira in novonajdenemu pogumu, ki se rojeva, bolj in bolj razumem, kako močne smo v resnici. Zato ne išči izgovorov. Ker jih bo vedno nekaj. 

Zajami sapo in ji dovoli, da te ponese k temu izvoru, ki poplavlja z deli tvojega nadlepega pravega mesta v svetu in nato izdihni te sanje vse do robov tvojih kril. Vzpni se, sestra! In zaupaj, da te bojo tvoja krila ponesla točno tja, kamor ti je namenjeno. 

© Anđela Blažević, 25.11.2014

Uporaba besedila, delov besedila, povzetka besedila, koncepta besedila, izrazov in besednih zvez v besedilu brez navedbe avtorice in brez avtoričinega dovoljenja, je kršitev avtorskih pravic in je kaznovano.

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s