Večna deklica ali bojevita Amazonka? Obrazi ranjene ženskosti in kako se vrniti domov

Danes je petek 13., eden najčudovitejših dni. Veste, zakaj je bila številka 13 označena za demonsko? Ker je število Boginje. Število lunarnih mesecev v enem letu, predstavlja moč Lune, moč Ženske, moč Boginje. Na petek 13. oktobra leta 1307 pa so ukazali aretirati in pomoriti viteze templjarje, ki jih povezujejo s čaščenjem Boginje.

Čudovit dan torej, za počastitev ženskosti.

wounded womanV sodobnem času obstaja velika zmedenost o tem, kaj je “prava” ženskost. Mnogo skupin, medsebojno nasprotujočih si, uči o tem, kaj naj bi bila prava ženskost in ženske se lahko pogosto počutimo utesnjene in omejene. Čutimo lahko pritisk pričakovanj, kakšne ženske naj bi bile, kakšne lastnosti naj bi utelešale. Zato današnji članek posvečam razčiščenju tega, kaj je “prava” ženskost in temu, kako se lahko ženske, svobodne kakršnihkoli pritiskov in pričakovanj, vrnemo v svoj notranji dom, v svoje žensko sebstvo. Linda Leonard je v svoji knjigi Wounded Woman (Ranjena ženska, na voljo je tudi v slovenščini) opisala proces, v katerem postanemo sodobne ženske ranjene. Opisuje, kako nas rani odnos z našim očetom, ki v patriarhalni družbi ne more utelešati pozitivnih aspektov moške energije in kako se nato ta rana ves čas osvežuje, ko smo izpostavljene patriarhalni družbi, ki nadaljuje z izkrivljenimi oblikami moške energije. 

Pomanjkanje ženske linije in ženskega medgeneracijskega predajanja modrosti

ženska linijaV sodobni družbi obstaja pomanjkanje ženskih okolij. Tako fizičnih prostorov, kot psihičnih prostorov – negovalnih ženskih odnosov, ki se razvijajo zgolj v ženski energiji in kjer se prenaša ženska modrost. V naši družbi je vse, kar je moško – logično, linearno, prodorno – merilo. Ženska izkušnja, žensko doživljanje in dojemanje življenja, žensko izražanje ni vzpodbujano. Zato se tudi matere in hčerke, sestre, prijateljice, znanke med seboj povezujejo, pogovarjajo, združujejo v okviru moških vrednot in določil o tem, kaj je “normalno”. Zato smo ženske skupaj, a smo hkrati daleč stran druga od druge. Med nami zeva prepad, ne moremo stopati v intimne odnose, v rdečešotorske odnose, ker se “moramo” izražati, komunicirati po “moško”, torej v skladu z vrednotami, ki so nam tuje, na način, ki preprečuje, da bi se izražale naše ženske psihe. 

Zaradi tega ženske med seboj ne moremo predajati tako ključnih in bistvenih informacij, ki jih potrebujemo za preživetje in razcvet kot ženska; ne moremo predajati modrosti o menstrualnem ciklu, o ženski psihi in njenih ciklih, o misterijih spolnosti in poroda, o vélikem prehodu menopavze. Pogosto jih ne moremo predajati preprosto zato, ker se jih ne zavedamo, ker nam niso bile predane, ker smo bile celo naučene, da so to “nevšečnosti”, ki potrebujejo izravnano v “normalen” linearen, logičen, urejen, zunanji svet. 

Ker se je izgubila rdečešotorska tradicija vzajemnega opolnomočenja, medgeneracijskega pouka o ženskih misterijih, smo ženske ukleščene v model bivanja, ki se ustreza naši prvinski naravi. Zato odklonimo od prvinske ženskosti na enega od dveh skrajnih načinov: k večni deklici ali bojeviti Amazonki

Večna deklica

marilyn monroeVečna deklica se z obkrožajočo moško energijo sooči tako, da se ji podredi. Iz določenega razloga se moškosti boji in sprejme vlogo manjvrednega človeškega bitja. Večna deklica se lahko manifestira kot ustrežljiva žena in mati, kot ženska, ki postavlja zunanji izgled zelo visoko na prioritetni lestvici, kot ženska, ki zelo hrepeni po ljubezni in poudarja romantični odnos kot ključnega za lastno izpolnitev (čeprav večinoma ljubezni, ko jo dobi, ne zna sprejemati in uživati v njej).

Večna deklica potrebuje zunanjo avtoriteto, da potrdi njeno vrednost in njeno identiteto. To je ženska, ki je prevzela patriarhalne napotke o tem, kaj je “prava” ženska. Sprejela je patriarhalni nauk, da je ženska drugorazredno bitje, ustvarjena zato, da dopolnjuje moškega, ki je počelo stvarjenja. Sprejela je nauk, da njeno notranje védenje ni verodostojno in vredno in se je naučila, da vedno išče naoptke zunaj sebe. Nase je ponosna, kadar so nanjo ponosni drugi, kadar ji uspe ustreči nekomu, ki ga dojema kot avtoriteto.

Večne deklice bivajo v vlogi žrtve. John P. Dourley, jungovski psihoanalitik, je v svoji knjigi Illness that we are: a jungian critique of Christianity (Bolezen, ki smo: jungovska kritika krščanstva) opisal proces, ki se dogaja ljudem, ki so sprejeli podrejeno vlogo, v tem primeru na področju duhovnega življenja. Mnogo večnih deklic se podredi patriarhalni religiji, ki predstavlja avtoriteto na tem področju. Raziskave kažejo, da imajo ženske, ki pripadajo patriarhalnim religijam in ki dosledno upoštevajo njihove tabuje, težavnejše in bolj boleče menstruacije (še posebej to velja za Judinje, saj je v judovski veri spolni odnos med menstruacijo globok tabu in menstruacija dojemana kot izredno umazana): 

krščanska devica z očetom

Deklica je svojo deviškost predala svojemu očetu v čuvanje do poroke. Vir: www.dailymail.co.uk

“Žrtve “svete nedotakljive nerazumljivosti” so pogosto soočene z možnostmi “ne-zmage”. Lahko stiskajo svoje zobe in se fanatično obešajo na breme “razodete resnice”, ki v njih ne najde nobene izkustvene resonance. To jih razceplja med zahteve njihove vere in zahteve njihove človeškosti in možnosti zorenja. Ali pa so potegnjeni, pogosto od notranjih zahtev po polnejšem in bolj uravnovešenem življenju, v vzorce zanikanja. V jeziku njihovih lastnih osiromašenih teoloških opcij je tako zanikanje označeno za “ateizem”. Neredko to nosi s seboj trdovratno krivdo, ker so zapustili to, kar bi konec koncev lahko bilo edino pravo razodetje – toliko bolj pravo, ker je nerazumljivo.”

“Če in ko je fanaticizem presežen, rezultati niso vedno zgolj blagodejni. Izgubi kakršnekoli tolažbe, ki jo je do zdaj ponujala tako imenovana vera, lahko sledijo vzorci depresije in praznine, čeprav je paradoksno depresija pogosto spremljana z besom nad žrtvovanji dvomljivemu Bogu te vere in njegovim ostrim moralnim zahtevam, ki so zdaj občutene kot sovražne polnemu izrazu človeškega življenja in duha. Ko nekdo zaupa neki religiji in nato začne postajati bolj zavestno bitje, ko trdo dela, da bi častil simbole in obljube te religije, in v tem procesu postane zavesten temačnosti te religije, kar se prevede v občutek izdanosti, je jeza naravni odziv. Vendar jeza zahteva dejanje razrešitve.

Za večno deklico je dejanje razrešitve, dejanje osvoboditve, jeza. Postavljanje meja. Izražanje svoje Resnice. Sprejemanje lastnih odločitev. Sledenje notranjem védenju. Večni deklici primanjkuje odločnosti, asertivnosti, zdravih samo-zaščitniških instinktov.

Bojevita Amazonka

skrajna feministkaBojevita Amazonka se z obkrožajočo moško energijo sooči tako, da se identificira z njenimi principi in postane borka proti moškim strukturam okoli sebe. Amazonkino glavno vodilo je močan bes. V sebi čuti močno jezo, ki poganja vse njeno delovanje, mišljenje. Njeno glavno poslanstvo je boriti se. 

Amazonka se bori proti moškim strukturam, patriarhalnim strukturam, vendar v se v tem boju sama identificira z vsem, kar dojema kot moško. V sebi namreč nezavedno verjame, da se lahko proti moškosti bori (kar čuti, da se mora) samo na moški način. Zato postane vrhunska intelektualka, mojstrica besed in abstraktnih pojmov, mojstrica iskanja igle v kupu sena. V moških veščinah prekaša moške same.

feministke medsebojna kritikaVendar jo njen boj ne neguje in hrani, saj ni v stiku s svojim ženskim sebstvom in zavrača drug obraz ženskosti – subjektivni, notranji, čuteči, sanjski, magični, erotičen ženski svet. 

Amazonka se pogosto boji drugih žensk in jim ne zaupa, saj je prevzela vzorec medsebojnih odnosov iz patriarhalnega modela. Medtem ko večne deklice druga druga merijo po tem, katera je bolj “pridna”, “dobra” in “prava” ali pa so na skrivaj ljubosumne na tiste, ki živijo svoje življenje na ženski način, amazonke med seboj tekmujejo ali pa odnose med sabo dojemajo zgolj v smislu koristi. 

Amazonka se odreši peklenskega trpljenja samokritike in obsedenosti z doseganjem rezultatov in bojem tako, da se omehča. Tako, da spusti vse načrte, vizije, da se prepusti intuitivnemu vodstvu in si dopusti življenje iz trenutka v trenutek, spontano in nepredvidljivo. Amazonka se mora naučiti povezovati s svojimi sanjskimi podobami, svojo čutnostjo in izraznostjo, svojo subjektivnostjo. Svojo asertivnost dopolni z močno zasidranostjo v svojem ženskem jedru. 

Amazonke prispevajo k svetu z ozaveščanjem. Njihova asertivnost je pozitivna, ko se jo naučijo usmerjati v pravo smer: Pomembno je, da poznamo zgodovino ženskosti. Pomembno je, da vemo, da so nekoč gorele naše pramatere, čarovnice, preprosto zato, ker so poznale moč ženske energije in ker so neustrašno gojile žensko modrost. Pomembno je vedeti za posilstva v Indiji, obrezane deklice v Afriki, otroške neveste, matere pri štirinajstih v Guatemali. Pomembno je vedeti za obdobja v zgodovini, ko je bila ženska last moža, ki jo je lahko nekaznovano ubil, kot se je dogajalo v konfucijanski Kitajski. Pomembno je, da vemo, da je Švica kot enotna državna tvorba volilno pravico ženskam priznala šele leta 1990. Kot zadnji je bil to pravico primoran “razglasiti” kanton Appenzell. (za informacijo hvala Valentini Plaskan) Pomembno je, da vemo, da svobodno izobraževanje in poslovno/kulturno/duhovno/javno udejstvovanje za ženske v zgodovini ni bilo vedno samoumevno. 

Sinteza – vračanje domov

Luna ženska volkulja

Vsaka Amazonka nosi v svojem nezavednem večno deklico, ki hrepeni po objemu, po tem, da bi se lahko zjokala in bila krhka. Skrita deklica v Amazonki se znotraj štirih sten, ko ne zmore več nositi oklepa Amazonke, izrazi kot pretirana čustvena odvisnost od bližnjih, skozi infantilna vedenja. Vsaka večna deklica nosi v svojem nezavednem Amazonko, ki hrepeni po tem, da bi živela svoje življenje po svojih merilih, da bi se postavila zase in izkusila svojo moč! Nezavedna Amazonka se, ko se ustvari preveč napetosti in varnostni ventili dekličine psihe ne tesnijo več, izrazi v nenadnih in presenetljivih histeričnih izbruhih besa, vedno znotraj štirih sten doma. 

Amazonka in večna deklica se druga od druge lahko veliko naučita. Lahko se združita, zlijeta in ustvarita zrelo, prvinsko, isntinktivno zdravo ženskost, ki raste in se razvija. 

Ženske smo bitja z zavidljivo sposobnostjo: svojih bojevitosti in moči ne uporabljamo za boj proti drugim in za destrukcijo, temveč zato, da ustvarimo varen, zaščiten, jasno definiran prostor, v katerem rojevamo najranljivejše in najobčutljivejše dele sebe. Ženske ne moremo biti nežne, mehke, čuteče, ljubeznive, če teh svojih neverjetnih negovalnih moči najprej ne zaščitimo s svojo močjo, asertivnostjo, odločnostjo, tako, da na glas govorimo svojo resnico. Clarissa Pinkola Estés nas uči, da je ena poglavitnejših iniciacij ženske iniciacija v “vid Smrti”. To pomeni, da prodremo skozi svojo naivnost in vidimo svet takšen, kot je in ne takšnega, kot si želimo videti. Zrela ženska, ženska, povezana z avtentično ženskostjo, se ne boji resničnostjo, se ne ustraši resničnosti, saj je globoko osrediščena v svojem centru in ve, da je svet različnih barv, tudi tistih neprijetnih. Čuti svojo pot in je osredotočena nanjo, ne pusti, da bi jo karkoli odvrnilo od njene smeri. Ima namreč zdrave instinkte in zna ločiti zlonamernost od ljubeče kritike, skozi katero lahko zraste in se še bolj poveže s sabo. Naivne ženske, večne deklice, pa imajo poškodovanje instinkte, pravi Clarissa, in ne ločijo zlonamernosti od konstruktivne kritike, ne znajo se ubraniti pred negativnostjo in hitro izgubijo svojo smer, in vez s svojim centrom. Pogledati resničnosti v oči in sprejeti njene temne obraze, to je pozitivni aspekt feminizma, ki je neprecenljiv in koristen za vsako žensko. Ženske moramo ponovno obuditi svoje instinkte, svojo divjost, da lahko ustvarimo varne prostore, znotraj katerih lahko porajamo najnežnejše dele sebe.

© Ana Drevenšek

Si se prepoznala v katerem od vzorcev? Kateri je tvoj primaren vzorec – večna deklica ali Amazonka? Si izkusila v življenju preobrat iz enega v drug model? Izkušaš sintezo med njima? Na kakšen način se vračaš k svoji celovitosti?  Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam do modrosti!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

KMALU

maiden mother crone

Delavnica Obrazi ženskosti na Rogli 

Advertisements

7 thoughts on “Večna deklica ali bojevita Amazonka? Obrazi ranjene ženskosti in kako se vrniti domov

  1. Moj primarni vzorec je bil amazonka. V otroštvu sta se z deklico zaradi okolja v katerem sem živela kar precej bojevali, ker se je od mene pričakovalo da bom deklica in jaz to ˝zanalašč˝ nisem hotela. V 7.razredu osnovne šole mi je bila prelomnica branje knjige Celestinska prerokba. Od takrat se amazonka in punčka vse bolj uravnovešata, zadnjih par let z veseljem opažam da večino časa že kar lepo plešeta skupaj 🙂

    Ana, hvala za vse te tvoje članke, velikokrat se mi po branju razjasnijo nekatere stvari ki sem jih od zmeraj čutila, pa jih sama ne znam lepo povedat! ❤

    • Draga Sara-kali, hvala za tvoj komentar in izkušnjo. In za pogum; deliti zavoje na naši poti iskanja sebe ni vedno lahko, ker izpostavljamo svojo ranljivost, to, kako smo se včasih izgubile na poti, kako smo se poskušale najti in kako smo se naposled našle…Ampak to so naše resnične zgodbe. Ženske smo pogumne, ker ponovno, po tisočih in tisočih letih, odkrivamo ženske poti, kaj sploh pomeni biti ženska, in smo pionirke, utiramo novo pot po psihičnih spominih iz preteklosti, po neuhojenem teritoriju.
      Jaz imam izkušnjo obeh – deklice in amazonke. Najprej sem bila deklica, ki pa se je nato osvobodila in postala amazonka. Zdaj se počasi vračam nazaj domov, prepoznavam, kako je bila ena in druga izgubljena, kako je bila prepričana, da je njen svet resničnost in njena osebnost resnična. V bistvu deklice in amazonke ustvarjajo dualnost – med ženskami, ko se delimo na ene in druge, ker ko smo ene ali druge, smo prepričane, da so druge napačne. Ustvarjata dualnost znotraj nas samih; kadar smo amazonke, sovražimo deklico v sebi in obratno.
      Obe pa sta tako lačni, hrepeneči… in dokler ju ne pozdravimo, ne spoznamo zares pomena Boginje Matere, njene plodnosti, obilja, tolažečega naročja, ki je plodna prst, ki nas večno obnavlja in hrani… kot deklice verjamemo, da je materinstvo žrtvovanje, kot amazonke ga preziramo…kot volčje ženske pa ga spoznamo kot božansko moč, ki poganja svet…
      Mene je na tej poti popolnoma preobrazila knjiga Wounded Woman, Ranjena ženska (obstaja tudi v slovenščini), ki govori o rani ženske, ki nastane v odnosu z očetom in patriarhalno družbo, ki v bistvu predstavljata eno in isto silo – silo pogosto izkrivljene moške energije, s katero se moramo ženske nekako soočiti…
      Link do knjige je tukaj: http://www.bookdepository.com/Wounded-Woman-Linda-Schierse-Leonard/9780804011587/?a_aid=rs

  2. Ana pozdravljena!

    Zanimiva tema, sploh sedaj po aferi s festivalom Femme Feminite. Moram reči, da sem o temi veliko razmišljala in se v tem smislu tudi veliko opazujem…
    Pri obeh arhetipih se mi v bistvu dozdeva, da jima manjka ena zelo bistvena značilnost, ki sem jo tudi sama pri sebi dolgo zelo pogrešala. Obe sta namreč obrnjeni navzven in se dokazujeta skozi odzive okolice. Le da se jim deklica podreja, amazonka pa se z njimi bori. Deklica je torej ugotovila, da ji neskončno prilagajanje škodi, se upre in postane amazonka. Amazonka pa v nekem trenutku ugotovi, da je boj ne bo pripeljal do tistega, kar si v resnici želi. Ugotovi, da boj ni način, ki bi ji bil pisan na kožo, predvsem pa, da se ne želi večno bojevati. Spozna, da se mora najprej obrniti vase in ugotoviti, kaj hoče, in potem si mora to vzeti, neglede na odzive okolice. Če je dovolj spretna, bo z okolico opravila z neke vrste manipulacijo. To pa pomeni, da se je dvignila nad okolico. Ne rabi ji več ustrezati kot deklica, ne rabi ji nekaj dokazati kot amazonka, ampak jo mogoče celo izkoristi v svoj prid. Ženska postane notranje močna, osrediščena v sebi, kot si ti napisala. Ampak to v bistvu pomeni biti neodvisna od okolice. V teoriji sicer zveni super, v praksi pa jaz še nisem ugotovila, kako biti resnično neodvisna. Dozdeva se mi celo, da to ni mogoče. Ljudje smo družbena bitja in rabimo medsebojno ljubezen. Najbrž ženski pri osrediščenju v sebi pomagajo somišljenice in tukaj je pravzaprav bistvena vloga rdečega šotora kot “institucije”.
    Saj se zavedam, da sem najbrž pravzaprav povedala isto kot ti v članku, ampak sem morala povedat s svojimi besedami, mogoče sem pa tudi izpostavila dodatne povezave med pojmi.
    Res rabimo ženske prostore. Hvala Ana!
    Objem!

    PS.: Pa da še zaključim s temo, s katero sem začela, torej s festivalom. Tisto česar so nasprotnice festivala, pa tudi deklica in amazonka premalo zavestne, je moč ženske zrele spolne energije. Slednja pa je bistvo prave ženstvenosti. Slednje prav gotovo zelo primanjkuje v naši družbi. Močna ženska pa jo pozna in z njo deluje. Meč zamenja z vrtnico in potem resnično zmaga…

    • Draga Lea, hvala za komentar in povzetek v tvojih besedah. Vsekakor je zelo dragocen. Super si izpostavila, kako sta obe obrnjeni navzven. Zato pa tudi obe ne marata menstruacije, ker ju obrača navznoter, kar pa obe doživljata kot histerijo. Deklica se ustraši moči Čarovnice, Amazonka pa jo doživlja kot iracionalnost, ki jo ves čas poskuša preseči z intelektualizmom… In spolna energija je tudi del menstruacije, ta asertivna in polna energija, o kateri govoriš, ne neko plehko poželenje…
      Kar pa se tiče te družabnosti… te čisto razumem, jaz dobim neštetokrat občutek, da smo ženske v totalni džungli dandanes… nobenih koristnih referenčnih toč ni zunaj nas in dejansko moramo pogumno zaupati sebi in verjeti, da smo “pri sebi”… in ja, rdeči šotor pri tem zelo pomaga, ker ustvarjamo nove referenčne točke…in s tem ustvarjamo tisti občutek varnosti, ki ga potrebuje naša arhaična psiha, da sploh obstanemo in nas varuje pred teml da ne zapademo v suženjstvo izrojeni kulturi ali totalni apatiji…
      Hvala za plodna razmišljanja!
      Objem ♥

  3. Večkrat sem prebrala ta prispevek in najbrž še vedno ne zadnjič in vsakič mi ob branju stečejo vroče debele solze po licu … sem punčka, deklica, ki hrepeni po očetovi ljubezni, naklonjenosti in priznanju, ki ga nikoli ne dobi, čeprav je za to pripravljena narediti vse … moja lastna cena je bila vedno vezana na priznanje okolice in v življenju sem mariskaj dosegla, ampak vedno je bilo vredno le tisto, kar je okolica priznala kot dosežek. In za takšnimi dosežki sem se tudi gnala, da bi se dokazala še bolj. Nisem se spraševala, kaj si želim, ampak kaj drugi želijo. Na eni točki sem ugotovila, da tega ne zmorem več, pogledala naokrog in videla, da mi tega tudi ni treba, da sem uspešna in da zmorem in znam več od večine in zavezala sem lase v čop, nadela očala in črn kositim, zaostrila zven svojega glasu in “postala odločna in ciljno usmerjena oseba”. Pa ni šlo niti tako, mogoče so drugi nasedli, sama sem vedno vedela, da to nisem jaz, niti se v tej vlogi nisem počutila domače in srečno, vsekakor pa je bila utrujajoča in izčrpavajoča. In sem odvrgla črnino in razpela lase ter se sprostila … In mislila, da sem našla ravnovesje. Da začutim trenutek, ko je treba biti nežna in začutim trenutek, ko je treba biti odločna in reči ne. Pa je šlo, nekaj časa, ampak kmalu, čisto nevede, sem spet podlegla glasovom iz okolice, kako je treba, kako je normalno, kako se mora … in ne vem, kako se je zgodilo, ampak en dan, po več nesrečnih dnevih, sem ugotovila, da sem spet pridna punčka, da se samo še podrejam in beračim za ljubezen in priznanje … in sem vedela, da ne morem več … in spet sem začela iskati ravnovesje, tokrat odločena, da bom bolj pozorna do sebe in svojega notranjega glasu in potreb … in se je sesulo vse, izgubila sem vse. In bila sem ranjena in sama, nikogar ni bilo, ki bi me razumel, potolažil in pomiril. Bila je samo žalost, vsa žalost celega mojega življenja, ki je prihajala na plano. In prvič v življenju sem se odločila, da se z njo čisto zares soočim, jo sprejmem in pogledam, od kod je prišla in iz česa je sestavljena. In potem so se sčasoma začeli pojavljati okrog mene ljudje, kot svetilniki, ki so mi kazali pot, v meni zbujali moč in pogum, da vztrajam na tej poti. Tudi ta stran je ena od teh svetilnikov. Ko je zelo hudo, ženska rabi pomoč in res jo je težko najti, zato sem tako hvaležna za članke, ki jih preberem na tej strani in za ženske, ki jih napišejo. Sedaj se ne počutim več tako sama, večino časa imam občutek, da zmorem utišati zahteve iz okolice in prisuhiti sebi, če se mi zdi prehudo in imam občutek, da bom obupala in ponovno zapadla v beračevsko podrejanje, pa preberem kak članek in zaenkrat pomgala, da vztrajam na poti iskanja ravnovesja 🙂 … Zato sem se tudi odločila napisati svoja občutja …

    • Kako zelo te razumem, Jasna! Zelo dobro poznam občutke, ki jih opisuješ. Tudi jaz imam težave z njimi. Skoraj prepričana sem, da so povezane s pomanjkanjem ljubezni v ranem otroštvu. Moja mama je bila zelo pridna in delovna ženska, ki pa ni znala biti mehka in ni znala poskrbeti za svoje čustvene potrebe in tako seveda tudi ne za moje. Ne gre za zamero do nje, ker vem, da ni ona kriva, pa vendar se je treba zavedati svojega čustvenega primanjkljaja in biti neprestano buden, da ne začneš ponavljati stare napake. Kako je ne bi, saj si jo ponavljala celo življenje. Ne pričakuj hitre spremembe, ker ni mogoča. Mislim, da je treba natrenirati nov mehanizem. Mehanizem, da vztrajaš in zahtevati tisto, kar rabiš, da si vzameš prostor, ki ga rabiš. In to je neznansko težko, če si sam. Vem, kako ti je. Nisi sama. Veliko nas je. Jaz te podpiram. Postavi se zase. Znova in znova in potem boš naučila sebe in druge, da si vredna brezpogojne ljubezni, dobro veš, da si je! In vem, zmanjka ti moči in se ti zdi, da ne vidiš več možnosti, da bi lahko sledila sebi, a vedno se nejde biljka, ki ti pomaga, včasih v eni, včasih v drugi obliki.
      Pred kratkim sem naletela na intervju, v katerem neka gospa razlaga, zakaj se ti težke stvari v življenju vračajo. In odgovor je bil zelo inspirativen. Ko se pojavi težka situacija v tvojem življenju, si rečeš: “Aha! Le kaj se bo pa sedaj odprlo, katero stvar o svojem življenju bom pa sedaj ugotovila?” In si odprta in si radovedna in si v stanju rasti. Če pa jo dojemaš kot potencialno (ponovno) bolečino in se ji začneš upirati, se zno boriti, potem si ustvarjaš bolečino in trpljenje. Meni je bila ta razlaga in napotek čudovit, mogoče bo pomagal tudi tebi. V bistvu spremeniš pogled na isto stvar in potem se šele lahko razreši. Zaupaj, da življenje hoče, da presežeš težave in ti jih zato vrača na krožnik. Ne pa zato, ker bi življenje hotelo, da trpiš. Lahko jih presežeš. Zaupaj! Objem!

      • Jasna, ti pošiljam en link, pobrskaj tudi po drugih intervjujih iz iste serije, so čudovit vir navdih in moči, ki jo iščeš. ❤

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s