Hčerke očetov: fizične, psihološke in duhovne posledice zatiranja ženske

slika: Edward Eggleston

slika: Edward Eggleston

23. septembra nastopi jesensko enakonočje in s tem introvertirano-meditativno obdobje na letni ravni. 24. septembra ob 8.12 nastopi prazna Luna v Tehtnici. Zadnji teden menstrualno-Lunarnega cikla je zaznamovan s klici iz globin. V tem tednu se najintenzivneje dogaja proces vračanja k celovitosti, prestrukturiranju naše psihe tako, da bo delovala holistično in v skladu z našim sebstvom.
Jung temu pravi “nezavedna kompenzacija”, ki jo ženske še s posebno lahkoto izkusimo v tem zadnjem tednu našega in Luninega cikla. Nezavedna kompenzacija pomeni, da naše nezavedno komunicira z nami preko čustev, sanj, misli, sinhronicitet (dogodkov v življenju, ki se nas še posebej dotaknejo, saj igrajo na naše “strune”, na dele nas, ki so trenutno občutljivi), namen te komunikacije pa je vzpostaviti izgubljeno celovitost psihe, Duše, zdravo, uravnovešeno stanje, jasen in razločen odnos med sebstvom – našim središčem – in našim zavestnim jazom.
Ta izkušnja gibanja k celovitosti – kar je pogosto boleča izkušnja, saj zahteva luščenje vsega neavtentičnega in sprejemanje delov sebe, ki smo jih potlačile – je, kot pravi Jung, izkušnja Božanskega – za nas izkušnja Boginje. Ta proces vračanja k celosti je identičen Bogu/Boginji. Jung je to stanje celosti in psihične integracije enačil celo z božansko milostjo.

Ko Luna izginja, se ta proces “psihične integracije” dogaja izjemno intenzivno, če mu dovolimo. V tem času nas naravne sile vlečejo v notranjost, k svojemu sebstvu. Čas in prostor postaneta relativna; prevzame nas proces, za katerega čutimo, da je pomemben, da se mu moramo posvetiti – občutimo svojo pristnost, resnično sebe in si želimo zlitja. 

Ta proces – in ta teden menstrualno-Lunarnega cikla – je lahko boleč. Boleče očitno postane vse, kar je bilo v našem življenju nepristno; vse navade, vedenjski vzorci in prepričanja, ki so krčila našo veličino, našo resnično sposobnost, naš potencial. 

Jung opisuje bolečino tega procesa:

Če boste svoje nezavedno poslušali in ubogali, lahko pričakujete, da se bo kar naprej vmešavalo v vaše zavestne načrte. Vaša volja bo prišla v navzkriž z drugimi namerami, ki se jim boste morali podrediti ali pa jih vsaj resno obravnavati. To do neke mere pojasnjuje, zakaj človek dolžnosti, ki spremlja proces individuacije, pogosto ne bo občutil kot blagoslov, temveč kot breme. Če bo človek želel ubogati nezavedno, velikokrat ne bo mogel delati, kar si želi. Prav tako ne bo mogel početi, kar od njega pričakujejo drugi. Zato, da bi se našel, se bo moral ločiti od svoje skupine: družine, partnerja ali drugih bližnjih ljudi. Tistim, ki se posvečajo svojemu nezavednemu, bomo pogosto rekli, da sonedružabni in egocentrični. Praviloma ugotovitev ne drži, ker takšno stališče ne upošteva pomembnega, čeprav malo znanega dejavnika –kolektivnega (lahko bi celo rekli: družbenega ) vidika sebstva. Duhovno usklajeni in podobno usmerjeni ljudje bodo našli pot drug k drugemu, si ustvarili skupino, ki bo prečila vse običajne družbeno ter organizacijsko pogojene medosebne vezi. Takšna skupina z drugimi ni v konfliktu; je ledrugačna in neodvisna. Zavestno dojet proces individuacije spremeni posameznikove odnose z drugimi ljudmi. Sorodstvene vezi in interesne povezave zamenja drugačna vrsta enovitosti – povezanost prek sebstva.”

Ženska, ki je identificirana z žensko zavestjo, matristično zavestjo. Ko se istovetimo s patriarhalnimi ideali, nad svojim telesom izvajamo grobe rituale lepote, kot so stradanje, stiskanje v neudobna, grda in nekoristna oblačila, sovraštvo do lastnega telesa, pretirano "olepšavanje" svojega telesa z ličenjem in v skrajnem primeru z operacijami in miselnost, da sem vredna le, če sem privlačna moškemu.

Ženska, ki je identificirana z žensko zavestjo, matristično zavestjo. Ko se istovetimo s patriarhalnimi ideali, nad svojim telesom izvajamo grobe rituale lepote, kot so stradanje, stiskanje v neudobna, grda in nekoristna oblačila, sovraštvo do lastnega telesa, pretirano “olepšavanje” svojega telesa z ličenjem in v skrajnem primeru z operacijami in miselnost, da sem vredna le, če sem privlačna moškemu.

Fizični aspekt

Fizično se lahko ta proces manifestira kot klasična predmenstrualna napetost in PMS. Ti simptomi sporočajo, da ne živimo tako, kot želimo, temveč tako, kot od nas pričakujejo drugi – ti “drugi” je lahko zelo abstrakten pojem; ni nujno, da pomeni konkretno osebo ali skupino (na primer družino), pomeni lahko vrednostni sistem sodobne patriarhalne družbe, ki smo ga ponotranjile in v skladu s katerim delujemo. Ko ženske začnemo zavračati svojo mamo, ženske sorodnice ali ženske v svojem bližnjem okolju in poveličujemo svojega očeta in moške v svojem bližnjem okolju kot uspešnejše (v kateremkoli smislu), se poistovetimo z moško identiteto, moškimi vrednotami in zavrnemo svoje žensko nezavedno, svoje ženske globine. Na fizični ravni se ta napačna identifikacija kaže kot PMS, ki, če ga podrobno raziščemo, pogosto vključuje tudi nezdrave prehranske navade in nespoštovanje do svojega telesa (tako kot do svoje ženske duše).

Eden od pogostih dejavnikov za neravnovesja v ženskem ciklu in posledično nevšečnosti, je sladkor (sladkor deluje na možgane enako kot droga; morda v njegovi sladkobi iščemo ljubezen, za katero smo prepričane, da je od zunaj ne moremo dobiti). Neravnovesja sladkorja v krvi lahko povzročijo: motnje v ovulacijskem vzorcu, motnje v delovanju nadledvične žleze, neredne cikle, zmanjšanje proizvodnje hormona DHEA (pomemben spolni hormon), zmanjšanje proizvodnje testosterona (kar vodi k oslabljeni spolni sli). Prehrana vpliva na količino estrogena v telesu in s tem na uravnovešenost našega cikla. Stresno notranje življenje (produktivnostna preganjavica, občutek, da “nikoli nisem dovolj dobra”, itd), ki je neposredna posledica istovetenja s patriarhalnimi vrednotami. Stresno notranje stanje povzroča preobilico izločanja stresnih hormonov, ki pa preprečujejo normalno delovanje ostalih hormonov, med drugim tudi spolnih, torej povzročajo neuravnovešen cikel, plodnost, itd. 

prsna boginja z leviDuhovni aspekt – identifikacija s patriarhalno religijo/duhovnostjo in možnost izhoda za ženske

Obdobje patriarhata se je začelo pred približno 5000 leti. V času pred patriarhatom so na svetu obstajale duhovne tradicije, ki so častile tako moški kot ženski aspekt Božanskega; ki so v naravi videle človekov izvor in domovanje in ne iracionalno gmoto, ki jo je treba nadzorovati in izkoriščati; v ženskem načelu in ženski so videli še poseben primat, ker daje življenje in ker razume misterije življenja in smrti. Te duhovne tradicije so bolj kot vse cenile mir, slogo, harmonijo, ljubezen in duhovne vrline. 

Ko je nastopil patriarhat, starodavne duhovne tradicije, ki so častile Naravo, Žensko in Življenje niso izginile čez noč. Dolgo časa so se poskušale obdržati, večinoma na skrivaj. Zahodna tradicija čarovništva je eden od ostankov te starodavne religije. Vendar je bil eden od glavnih ciljev patriarhata izbrisati starodavne religije, saj se je trudil vzpostaviti vrednote, ki so diametralno nasprotne vrednotam, ki so jih gojile starodavne duhovne tradicije. Proces, ki je sledil, poznamo in o njem tukaj ne bomo podrobno razglabljale (za obuditev spomina ključna beseda: preganjanje čarovnic). 

Eno izmed ključnih orodij pri iztrebljanju religije Boginje je bilo označiti vse, kar je povezano z religijo Boginje kot grešno, bogoskrunsko, nevarno, “hudičevo delo”. Tega procesa ne pozna le krščanska religija, poznajo jih vse patriarhalne religije. Ta proces je v ženskih (in moških) psihah iniciiral proces razcepljanja, ločitve od svoje avtentične narave, ločitve med zavestnim delom in središčem bitja (sebstva). Vse, kar je naravno (od telesnih občutkov – spolnosti, iskanja ugodja, itd – do psiholoških vzgibov – nagnjenost k dvomu, želja po izkušnji, spoznanju), je bilo označeno za grešno; vse, kar ustvarja človek (kar v patriarhatu označuje le moškega, ne ženske; primer je srbo-hrvaščina, kjer beseda “čovek” lahko ustreza besedi “žena”), pa je superiorno, duhovno, zaželjeno. 

Večina žensk je sprejelo patriarhalno religijo in ne gre jim zameriti – druga možnost je bila pogosto le pot v smrt. Njihovo sprejetje patriarhalne religije in vrednot pa se je prenašalo iz generacije v generacijo, se naselilo v celični spomin vse prihodnjih žensk in določalo psihične procese vseh žensk, ki so prišle za njimi. Še danes, seveda, veliko žensk pripada patriarhalnim religijam in patriarhalnim vrednostnim sistemom. Mnoge ženske ugotavljajo, kakšen učinek ima na njihove psihe takšna pripadnost, mnoge pa (še) ne. 

Hčerke očetov kot svojo osrednjo iniciacijo v ženskost doživimo osebno krizo vrednot, padec v brezno, goltanje temne ženskosti. Čeprav se sprva zdi strašno, je namen tega procesa, da razdrobi našo identifikacijo s patriarhalnimi vrednotami, da nas ponovno poveže z našim matriarhalnim psihičnim sebstvom, da prenehamo vir negovanja iskati v moškem in moškosti, temveč odkrijemo, da je ženskost tista, ki v resnici neguje.

Hčerke očetov kot svojo osrednjo iniciacijo v ženskost doživimo osebno krizo vrednot, padec v brezno, goltanje temne ženskosti. Čeprav se sprva zdi strašno, je namen tega procesa, da razdrobi našo identifikacijo s patriarhalnimi vrednotami, da nas ponovno poveže z našim matriarhalnim psihičnim sebstvom, da prenehamo vir negovanja iskati v moškem in moškosti, temveč odkrijemo, da je ženskost tista, ki v resnici neguje.

Sylvia Brinton Perera, feministična jungovska psihoanalitičarka imenuje ženske, ki se poistovetijo s patriarhalnimi vrednotami, hčerke očetov. Pravi, da se identificiramo z animusom (moškim v sebi) in zavedno ali nezavedno poveličujemo svojega očeta in njegove dosežke/miselnost, svojo mamo pa vidimo kot šibko (kar po vsej verjetnosti tudi je, glede na to, da živi v patriarhatu), nesposobno, podrejeno in se z njo – posledično pa tudi s svojim ženskim sebstvom – ne želimo identificirati. Da bi se hčerka očetov lahko rešila tega napačnega psihičnega vzorca in zaživela kot ženska, se mora zgoditi transformacija, spust v svoje globine, spust v praznino črne Lune, spust v podzemno maternico temne Boginje, smrt ega, smrt preživetih identifikacij. 

John P. Dourley v svoji knjigi Illness that we are: A Junguian Critique of Christianity (Bolezen, ki smo mi: Jungovska kritika krščanstva)
opisuje, kako patriarhalna religija na nas vpliva psihološko. Mnoge ženske, ki jih njihovo žensko sebstvo vse bolj vleče v notranjost, kar jih napolnjuje z vse več zavedanja, da znotraj njihove religije težko najdejo ženski izraz in žensko izkušnjo duhovnosti; vse več se jih sooča z včasih nevzdržnimi dušnimi bolečinami, še posebej če okolica njihove osvoboditve ne podpira, ali jo celo obsoja. Dourley piše o procesu raz-očaranja ob odkritju, kako patriarhalna religija izdaja našo dušo:

 “Žrtve “svete nedotakljive nerazumljivosti” so pogosto soočene z možnostmi “ne-zmage”. Lahko stiskajo svoje zobe in se fanatično obešajo na breme “razodete resnice”, ki v njih ne najde nobene izkustvene resonance. To jih razceplja med zahteve njihove vere in zahteve njihove človeškosti in možnosti zorenja. Ali pa so potegnjeni, pogosto od notranjih zahtev po polnejšem in bolj uravnovešenem življenju, v vzorce zanikanja. V jeziku njihovih lastnih osiromašenih teoloških opcij je tako zanikanje označeno za “ateizem”. Neredko to nosi s seboj trdovratno krivdo, ker so zapustili to, kar bi konec koncev lahko bilo edino pravo razodetje – toliko bolj pravo, ker je nerazumljivo.”

Ko ženske postajajo žensko-identificirane ženske, patriarhalna religija postaja vse bolj neudobna. Nekatere so vanjo dvomile že od otroštva. Drugim je narediti prestop k bolj pristni duhovnosti, ustvariti prostor za žensko duhovni izkušnji in žensko dimenzijo božjega izredno težko. Zaradi svoje prejšnje brezpogojne predanosti in močnih pritiskov iz bližnje okolice; nenazadnje tudi zaradi močnih pritiskov religije same. John P. Dourley ponuja rešitev:

Marija Magdalena pomeni za krščanske ženske simbol možnosti vrnitve k izvorni ženskosti. Njeno pravo identiteto so namreč izbrisali in jo prikazali kot grešnico. Prav tako so naredili z ženskami na splošno.

Marija Magdalena pomeni za krščanske ženske simbol možnosti vrnitve k izvorni ženskosti. Njeno pravo identiteto so namreč izbrisali in jo prikazali kot grešnico. Prav tako so naredili z ženskami na splošno.

“Če in ko je fanaticizem presežen, rezultati niso vedno zgolj blagodejni. Izgubi kakršnekoli tolažbe, ki jo je do zdaj ponujala tako imenovana vera, lahko sledijo vzorci depresije in praznine, čeprav je paradoksno depresija pogosto spremljana z besom nad žrtvovanji dvomljivemu Bogu te vere in njegovim ostrim moralnim zahtevam, ki so zdaj občutene kot sovražne polnemu izrazu človeškega življenja in duha. Ko nekdo zaupa neki religiji in nato začne postajati bolj zavestno bitje, ko trdo dela, da bi častil simbole in obljube te religije, in v tem procesu postane zavesten temačnosti te religije, kar se prevede v občutek izdanosti, je jeza naravni odziv. Vendar jeza zahteva dejanje razrešitve.

Naj omenim, da je John P. Dourley, poleg tega, da je jungovski analitik, tudi katoliški duhovnik. 

Izovrno krščanstvo 

Danes ne vemo natančno, kakšno je bilo izvorno krščanstvo, obstaja pa vse več fragmentov akademskih dognanj o prvotem vzdušju in prvotnem verovanju prvih kristjanov. Dejstvo je, da je krščanstvo po spoju z imperializmom pod Konstantinom privzelo izrazito patriarhalno in imperialno naravo.

“Najbolj pomembno pa je to, da je Frančišku povsem jasno, da je konstantinsko-teodozijski vzorec Cerkve popolnoma mimo koncila in da je treba živeti drugače. Papež se zaveda, da nismo v dobi sprememb, ampak gre za spremembo dobe. Konec konstantinsko-teodozijske dobe. Konstantin je dal veri svobodo, Teodozij jo je že uporabil v imperiju. Strukture imperija so počasi postale tudi strukture Cerkve. V vatikanskih muzejih je v Konstantinovi sobi freska slikarja renesančne dobe Laurettija z naslovom: Zmagoslavje krščanske religije. Poganskega boga smo zrušili in na to mesto postavili Kristusa na križu. To je teološka zmota, saj Kristus ni zamenjava za poganskega boga, Kristus ni ustanovil religije, krščanstvo ni religija v tem smislu. Konstantinov vzorec je tudi v tem, da sovpadeta religija in imperij. V moderni dobi sovpadeta država in religija ali pa celo etnija in religija. Kristus pa nam je prinesel novost, nov način življenja, pokazal nam je, kako živeti človeško naravo na sinovski način. Na nas je raztegnil svoje božje življenje. Religija se razvija po družbenih, državnih strukturah in se z njimi zrašča, Kristus pa nam je dal v evangeliju drugačno vizijo: primerja nas z lučjo, s soljo in kvasom. Si predstavljate, da bi bilo v dvokilogramskem hlebu kilogram in pol soli?! Sveta ne bomo rešili tako, da bomo vsi katoličani. Frančišek torej ni odkril nekaj novega, le resno je vzel koncil. Ko je razglasil za sveta papeža Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. je nakazal smer: »Že ta dva papeža sta se trudila, da bi dala Cerkvi spet možnost, da zaživi svojo prvotno fiziognomijo.« To je Cerkev kot Božje ljudstvo, kot Kristusovo telo, ki se razodeva z novo vizijo človeka, novim življenjem. Torej biti v svetu in biti s svetom kot luč, sol in kvas … ” pater Marko Ivan Rupnik

Iz krščanstva je bila izključena ženska tako kot učiteljica, duhovnica, voditeljica, kot ženski obraz božjega (Boginja), prav tako pa je bil z izrazito dogmatično držo institucionalne religije izključen pomen intuitivnega uvida in intimne duhovne izkušnje kot merodajnih pri oblikovanju nauka.

Verzija Svetega pisma, kot jo poznamo danes, sprejeta šele nekaj stoletij po Jezusovem življenju. Med drugim so okoli leta 400 iz krščanske tradicije na vodstvenih srečanjih izločili cikličnost v vseh svojih oblikah (cikličnost je ženska domena) – na primer v obliki reinkarnacije. 

Šele leta 591 je na primer papež Gregor I določil, da je Marija Magdalena prostitutka. Pred tem (torej skoraj 600 let) Marija Magdalena ni veljala za prostitutko. Šele leta 1969 je Cerkev popravila to napako in izmišljotino tako, da je reformirala cerkveni koledar in določila za njen praznik branje drugih bibličnih odlomkov kot do sedaj (sedaj se mora brati odlomek, kjer je omenjeno njeno ime, ne pa besede “ženska” ali “grešnica, ki se ne nanašajo na njo”). Ni pa javno izjavila, da Marija Magdalena ni bila prostitutka. 

Apokrifni evangeliji o Mariji Magdaleni govorijo kot o najnaprednejši Jezusovi učenki, naslednici po njegovem izboru in celo ženi. V teh besedilih je Jezus večkrat poudaril njeno naprednost pri dojemanju naukov. V teh evangelijih je tudi zapisana Jezusova prošnja, naj se v njegovem imenu ne ustanavlja religije/ustanove (o čemer govori tudi Rupnik). Marija Magdalena naj bi nadaljevala s prenašanjem njegovih duhovnih naukov. 

“In odrešenikova družica je bila Marija Magdalena. Kristus jo je ljubil bolj kot učence in jo je pogosto poljubljal. Ostali učenci so bili zato užaljeni in so izražali svoje nestrinjanje. Govorili so mu: “Zakaj jo imaš raje od vseh nas?” Odrešenik jim je rekel: “Zakaj vas ne ljubim tako kot njo?”” Evangelij po Filipu

Jezus Mariji Magdaleni v Pistis Sofii (gnostičnem spisu)

“Marija, blagoslovljena, ki jo bom izmojstril v vseh misterijih višav, s katero bom odprto govoril, ti, čigar srce je povzdignjeno v nebesa, bolj kot od vse te bratovščine.”

Pomenljivo za duhovno kontemplacijo ženske, ki išče svojo duhovnost, je reflektirati o patriarhalni in imperialni definiranosti krščanstva ter o razliki med krščanstvom kot osvobajajočim izročilom, ki govori o radikalni svobodi in možnosti dobrega sveta ter krščanstvu kot institucionalni ideologiji; vse več dognanj pa kaže na to, da je izvorno krščanstvo spoštovalo tako žensko, kot moško načelo; Boga Očeta in Boginjo Mater; da je imelo tako ženske, kot moške pripadnike, voditelje, učitelje in duhovnike, da je bila Marija Magdalena legitimna naslednica Jezusa, kar je razvidno iz apokrifnih besedil in po sklepanju tudi iz Svetega pisma, ki pa je bila utišana in razvrednotena. 

“Lahko rečemo, da je njun odnos (med Jezusom in Marijo Magdaleno) paradigmatski odnos za razumevanje ljubezni. Ali sta se Jezus in Magdalena poročila, je nepomembno za razumevanje pojmovanja ljubezni, o tem pa govorimo.
Ljubezen terja reinvencijo ljubezni, nov odgovor na vprašanje, kako se ljubiti med seboj. Zahteva še drugo kreacijo, drugo invencijo in to je nova možnost za drugačno realnost.
Realnost ostaja skrivnost.
In ravno zato imamo možnost za ustvarjanje novih realnosti. 
Novih načinov, kako se prepletajo med seboj tri realnosti.
Ljubezen je zaradi tega nujno radikalna.
Lahko rečemo, da je revolucionarna.
Ker ne terja zgolj invencije novih odnosov med ljudmi. Med ljudmi, ki trdijo, da se ljubijo. Ampak terja iznajdbo novih realnosti. Iznajdbo novih možnosti, kako lahko ljudje skupaj živimo.
Ne zahteva, da iznajdeva načina skupnega življenja le med nama, ki trdiva, da se ljubiva, ampak zahteva, da se razširi na celotno občestvo.
Če bova vztrajala v odnosu med nama, ko trdiva, da se ljubiva, odkrijeva, da je ljubezen radikalna, ne samo za naju, ampak tudi za občestvo v katerem živiva.
Dva, ki se ljubita torej, sta v resnici revolucionarja. Ki ponujata občestvu novo možnost medsebojnih odnosov. Če to vzamemo zares, nujno dologoročno spreminjamo občestvo.
Zato je vztrajnost ali zvestoba tako zelo pomembna.
Morda zlasti v teh časih, ko se zdi, da ravno zvestoba ni pomembna.
Zdi se paradoksno, da je danes človek zvest ravno takrat, ko ni ničemur zvest.
Vse se ves čas spreminja, on se spreminja, zamenjuje svoje identitete kot srajce.
Ko se zdi, da odnosi med ljudmi niso pomembni, niso vredni. Ker zadoščajo stiki.
(…)
V ključnih trenutkih Jezusovega življenja je ob njem Magdalena. 
Zakaj MM vztraja, ko Jezus umira?
Kaj pa, če je prvi in najbolj preprost odgovor: “Zaradi ljubezni.”?
Kaj pa, če je ta odgovor najboljši?
Ljubezen, ki je zavezana reinvenciji, zvestobi, trajanju, je neposredno povezana s trpljenjem drugega.
Pravi preizkus ljubezni je natanko trpljenje drugega.
Trpljenje ima milijon oblik. Ljubezen ni sodelovanje.
Če je povezana s trpljenjem drugega, je lahko samo solidarnost.
Obstaja meja, onkraj katere kratkomalo ničesar ne naredimo. Zakaj? Zaradi ljubezni.
Pripravljeni smo ostajati. Za visoko ceno.
Kaj MM spozna? Da ima tudi ona poslanstvo! Da nadaljuje poslanstvo.
Kot terja ljubezen – reinvencijo – ona mora na nov način izpeljati poslanstvo.
Ne da ponovi za Jezusom.
Natanko zaradi ljubezni.
Seveda iz zgodovine vemo, da se na žalost ravno to ni zgodilo. 
V trenutku, ko je nastala institucija (leta 313), ki jo je ustoličil general (Konstantin), je s to zgodbo konec.
S to zgodbo, ki je zgodba o ljubezni. Rekel bi celo, zlasti o ljubezni med Njo in Njim. 
Magdalena je nosilka simbolnega mandata.
Če so hoteli prvotni kristjani širiti družbeno gibanje, če so hoteli biti zvesti temu, kar je učil JK, potem so morali biti revolucionarji.
To je logična posledica njihove trditve, da so ljubili JK.
Če so vsaj enkrat rekli, da ga ljubijo, potem so bili že zavezani.” dr. Dušan Rutar v predavanju o Mariji Magdaleni in Jezusu 

Za ženske, še posebej za pripadnice krščanske religije, je to pomembno dejstvo in vredno kontemplacije. 

boginja Modron noseča s sinom Mabon omJesensko enakonočje: začenja se meditativni del letnega cikla

 23. septembra ob 2.29 nastopi jesensko enakonočje. V tem trenutku postaja noč daljša od dneva. To je trenutek, ko v svojo dušo pospravimo vse sadove preteklega leta in se sozvočimo z introvertiranostjo Narave. To je del leta, ko mirujemo, počivamo, reflektiramo o sadovih preteklega leta. Je čas,  ki je enakovreden času prazne Lune in njegovi energiji. 

Ko se umaknemo vase, se lahko prepustimo svoji duši. Svoji Duši lahko dopustimo, da začne globinski proces “nezavedne kompenzacije”, “psihične integracije”, kot bi rekel Jung. Dopustiš ji lahko, da te vodi k svojemu matriarhalnemu središču, ženskemu sebstvu in ti pokaže načine, kako lahko v prihodnjem letu živiš bolj v skladu s svojo resnico.

Užij ta čas! Užij zimsko spanje svoje duše! Dokler nam Rožanica decembra zopet ne rodi Sonca in nas bo Njegova svetloba spet zbujala k vstajenju. 

24. septembra ob 8.12 nastopi prazna Luna. To je prazna Luna, ki nas bo s svojo preobrazbo iniciirala v čas zimske introspekcije in refleksije. Tehtnica, znamenje, v katerem bo plavala Luna, je znamenje pravičnosti, harmonije, višje Resnice. N

Želim ti spokojni počitek in bogato refleksijo.

© Ana Drevenšek

Kako ti doživljaš avtonomno žensko? Kako ti doživljaš patriarhalno religijo? Patriarhalne vrednote? Morebitno neujemanje med tvojim bistvom in patriarhalnim okoljem? Kakšen je bil tvoj proces vračanja k svojem ženskem sebstvu?  Napiši v komentar in pomagaj tudi drugim ženskam!

Advertisements

One thought on “Hčerke očetov: fizične, psihološke in duhovne posledice zatiranja ženske

  1. Pozdravljena!
    Veliko razmišljam o tem, kako je mogoče, da smo dandanašnje ženske manj ženstvene kot naše mame in babice, ki so živele v bolj patriarhalni družbi. Najbrž je odgovor v popularni kulturi, ki je v zadnjih 20 letih poudarjala unisex, ki je oba spola privedel nekam vmes, tako da ženske niso prav ženske in moški niso prav moški. Ampak najbrž je bila to pač vmesna faza na poti do prebujenja, ki se danes dogaja…
    Sama osebno prav gotovo ženskosti nisem kaj dosti živela, ker niti nisem imela takega zgleda. Povezanost z materjo pa zaradi karakternih razlik nikoli ni bila močna. Ker sem karakterno bolj podobna očetu, z bratom pa sva veliko časa preživela skupaj, sem prav gotovo močno privzela moški pogled na svet, od družbe prijateljic sem se pa oddaljevala zaradi njunega subtilno slabšalnega odnosa do sesterstva in tudi materinga slabšalnega odnosa do ženske družbe, zaradi njenih slabih izkušenj z nevoščljivostjo, spletkarjenjem in zamerljivostjo. Najbrž sem prav zaradi unisex filozofije dojemala spola kot enaka in vse kar se je v meni dogajalo in ni bilo v skladu s to filozofijo, doživljala kot napačno. Bilo mi je vtepeno v glavo, da ubogam in da drugi bolje vedo kot jaz, kaj je zame dobro, od ranega otroštva naprej, ko ti trpajo v usta hrano, tudi ko si že sit… In tako se naučiš preslišati signale, ki ti jih pošiljata duša in telo, in preslišuješ toliko časa, dokler mera ni polna in potem zboliš. In potem, ko sem zbolela, sem se začela spraševati, kaj me je do tega privedlo, čeprav sem na nekem nivoju vseskozi vedela. In potem sem počasi začela odkrivati potlačene plasti sebe, ki jih moram osvoboditi, če hočem res zadihati, veliko s pomočjo Rdečega šotora.
    Še na mnoga srečanja s sestrami in svojimi globinami!
    Objem!
    Lea

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s