Luna se je razpočila v materinskem Raku: Miti o plodnosti (ali je “veliko” res tudi “najboljše”?)

Kamniti falus, ki časti moško plodnost.

Plodnost. Tako čaščena in spoštovana lastnost, ali bolje rečeno sposobnost ženske. Oznanjevalke Rdečega šotora jo po vsem svetu opevajo kot sveto, mogočno, magično lastnost ženskega telesa in psihe.

Vendar me je danes prestrelilo, od kod čaščenje plodnosti zares izvira. V davnih časih, je bil čas za to zrel in se je Duša Sveta odločila, da vstopi v to iluzijo, z namenom, da se vse duše od nje nekaj naučijo. V ljudeh se je začel oblikovati občutek: To je moje. V njihovih psihah se je oblikovala močna navezanost na gmotnost okoli njih – na hrano, zemljo, živali, orodje in oblačila, ki so jih izdelovali, na soljudi . . . Navezanost v sebi nosi čvrstost in neuničljivost – je trdovratna sila, ki se je zlepa ne moremo znebiti. Ta navezanost na materialnost okoli njih je ljudi vodila v določene spremembe svojega načina življenja ter odnosa do stvarstva in soljudi, ki še danes narekujejo naša življenja.

To je trenutek, ko se je pojavila zasebna lastnina. Ki je rodila družbeno organizacijo, ki je rodila hierarhijo, ki je rodila neenakost. Poleg neenakosti je hierarhija rodila tudi hrepenenje tistih, ki so na višjih položajih, da bi imeli več. Kajti s tem, da imajo več, boljše in več, kot potrebujejo, izkazujejo svojo moč, premoč, oblast, nadoblast. Da bi lahko imeli več, je bilo potrebno več tudi narediti – pridelati, izdelati, vzeti, dobiti, roditi. Ker pa so tisti, ki so si vzeli več in ki so si vzeli nadoblast, svojo moč izkazovali tudi tako, da svojega več niso pridelali, izdelali, dobili in rodili, so morali to zanje narediti tisti z manj, tisti nižji.

lespugue

Ženska kot plodna Venera.

Temu bi lahko rekli zametki potrošniške družbe, razvijanje potrošniškega nagona in potrošniških motivacij, kot jih poznamo danes. Vrednota, ki se je vtisnila globoko v podzavest ljudi, je bila VEČ. Tistim z  oblastjo se je vtisnila kot nekaj, kar morajo obdržati in kar jim dodeljuje njihov položaj, tistim z manj pa se je na žalost vtisnila kot nekaj, kar morajo dobiti, da se lahko rešili svojega ponižnega, suženjskega položaja. Ljudje smo izgubili občutek za ravnovesje, za pravo mero.

Kitajci učijo: 無爲 (wu wei) – nedelovanje. To ne pomeni inercijo, lenobnost, apatijo, nevednost, . . . Pomeni le delovati v pravem trenutku – izostriti svoje čute tako – ali ne uničiti svojih čutov tako – da zaznavajo naravne cikle Narave, Vesolja, energij, duhovnih spiral, da lahko svoje življenje in svoje delovanje uskladimo z njimi. Delujemo le, ko je zares potrebno – ko potreba izvira iz pulzirajočega stvarstva. Takšno dejanje, ki je usklajeno s kozmičnim ritmom, ima neskončno večjo moč in neskončno večje učinke – z minimalno količino energije, minimalnim dejanjem, povzročimo ogromne transformacije, ogromne učinke, ogromno obilje. Dejanje pa, za katero porabimo ogromno količino energije, vendar je storjeno ob nepravem času, neusklajeno s kozmičnim razvojem stvari, ne bo obrodilo nobenih sadov, včasih pa bo celo povzročilo zmedo, kaos in nered.

Ključ je torej v tem, da se uskladimo s cikli vesolja (o usklajevanju s cikli vesolja in zakaj si za to sploh prizadevati v tem članku Rdečega šotora). Kadar pa ljudje sploh ne vemo za cikle vesolja (ker smo na to pozabili v meglicah prerajanja ter zato, ker je ta nauk v nasprotju z mehanizmi, ki poganjajo sodobno družbo), se zlahka izgubimo v mučnem hrepenenju po VEČ, ki je zapisan v našem kolektivnem spominu in ki ga nekateri razlagajo kot živalski nagon, biološko, evolucijsko funkcijo.

V knjigi Imenovali so jo dvoje src (Mutant message down under), avtorica Marlo Morgan opisuje, kako živijo poslednji avstralski aboridžini – poslednji pristni aboridžini, ki še ohranjajo živo svoje starodavno duhovno izročilo. Njihov način življenja v več aspektih izpričuje njihovo uravnoteženost, usklajenost s kozmičnimi cikli, nedelovanje . . .

Na primer: Hrane ne nabirajo, ne lovijo, je ne shranjujejo in kopičijo. Vsako jutro v svojem jutranjem obredu, v katerem izrazijo hvaležnost Stvarstvu, da So, in da lahko izkušajo njegovo Božanskost, prosijo stvarstvo, da jim, če je namenjeno in če je v njihovo najvišje dobro ter v najvišje dobro vsega, kar je, pošlje hrano. V kakšni obliki, ni važno. Lahko je drevo s sadeži, podzemne korenine, krpa travnih biljk. In vsak dan se pojavi obed, tak, ki nasiti prav vsakega člana skupine in ki nahrani njihova telesa, da lahko nadaljujejo svoje popotovanje po Zemlji.

Drug primer: Otrok niso imeli, razen če . . . je duša sporočila moškemu ali ženski (bodočim staršem), da želi biti utelešena kot njun otrok. Ko je eden od bodočih staršev prejel sporočilo, ga je predal plemenu in celotno pleme se je skupaj pogovarjalo o novi duši, o njeni poti, njenih lastnostih in njenemu poslanstvu, da bi se kar najbolje pripravili na njen prihod ter jih ustvarili okoliščine, v katerih bi lahko uresničila svoj potencial. Določili so tudi osebe, ki jo bodo učile določenih stvari ter za vsakega člana plemena posebej ugotovili posebnosti njegovega odnosa z novo dušo. Šele ko so bile vse te podrobne duhovne priprave opravljene, je par spočel otroka. Mati je rodila na mestu, ki ga je intuitivno začutila kot pravi kraj rojstva. Duša je bila sprejeta kot Duša.

Oltar za plodnost. Čaščenje plodnosti je lahko izsiljevanje Narave za tisti VEČ, ker ne uvidimo njenega ravnovesja.

Oba primera nakazujeta ključno razliko med načinom zemeljskega bivanja, ki ga vodi ravnovesje in vodenost s strani duhovne dimenzije ter načinom zemeljskega življenja, ki ga vodi želja po več, ki se izraža kot čaščenje več – plodnosti.

Čaščenje plodnosti je lahko izsiljevanje Narave, da nam da VEČ, da poteši našo neutešljivo lakoto, ki nas slepi in znova in znova meče v temno maternico. Izraža lahko naše nezaupanje Stvarstvu, da je vse, kar je, povezano v duhovno mrežo, ki napaja vse z božanskim obiljem in da nihče, ki se preda tej Resnici, ne bo izkušal pomanjkanja.

Vsi čutimo v sebi neko praznino – drugače nas ne bi bilo tu – ki izvira iz neke bolečine, ki smo jo izkusili v preteklosti in ki nas je tako poškodovala, da zaradi nje sedaj hrepenimo . . . po polnosti, enosti, združitvi. Če dopustimo, da se to naše hrepenenje manifestira kot prekomerno prehranjevanje, prekomerna spolnost, čustvena odvisnost od drugih oseb, prekomerno nakupovanje . . . rušimo ravnovesje Stvarstva in se le še bolj oddaljujemo od Obilja, ki nam ga obljublja.

Pravi način za soočanje z našo notranjo supernovo ni prekomerno “karkoli” – supernova namreč vse, kar pride vanjo, ali celo le mimo nje, poskra vase in izniči – materija postane enaka 0. Supernova v nas je torej sod brez dna – če jo izkušamo kod sod, ki ga moramo napolniti. Lahko pa jo izkušamo drugače. Kot alkemijsko posodo, ki nam služi pri preobražanju naših šibkosti, naše človeškosti v božansko moč. Njeno moč, da izniči, lahko spremenimo v moč, ki preobraža.

Ženske, ki prebujamo žensko polovico stvarstva in ji delamo prostor v naših življenjih in našem svetu, naletimo na toliko ugank, toliko vprašanj. Ker je bila sveta ženskost toliko časa potlačena, sploh ne vemo, kako ravnotežje sploh izgleda. Uravnoteženje včasih zamešamo za pretiravanje v drugo skrajnost – žensko skrajnost. Če je do sedaj prevladovala moška energija, to ne pomeni, da mora sedaj ženska – iščemo ravnovesje.

Ženske smo boginje plodnosti, v vseh pogledih. Naše maternice so plodne na fizičnem nivoju, naše duše pa so sposobne rojevati umetniške, intelektualne in duhovne mojstrovine. Vendar se moramo naučiti svojo plodnost spoštovati. Če jo imamo, še ne pomeni, da jo moramo ves čas uporabljati. Spomnimo se – skrivnost je v pravem trenutku –  無爲 wu wei:

Kdaj Stvarstvo potrebuje našo plodnost? Kdaj pulzirajoče vesolje potrebuje, da spočnemo in rodimo? Kaj Stvarstvo potrebuje? Kaj naj spočnemo in rodimo?

Uskladimo se s cikli Narave, Stvarstva, duhovnih eonov. Prisluhnimo šepetu večnosti in opazujmo, kaj sploh potrebuje. Dajmo Stvarstvu le to, kar potrebuje.

Ana Drevenšek

Kako ti doživljaš plodnost? Kakšna je njena vloga, na kakšen način deluje? V čem je drugačna od koncepta plodnosti, kot smo ga bile naučene? Kako bi lahko ti v svojem življenju prepoznala pravi pomen svoje plodnosti ter uresničila njen najvišji potencial? Zapiši v komentar in nas razsvetli!

Rdeči šotor je duhovna skupnost žensk, ki iščejo duhovni izraz skozi ženskost svojega zemeljskega telesa. Podeli ta članek z žensko, za katero čutiš, da ji bo pomagal do odkritja svoje notranje ženske moči ter jo odprl modrosti Rdečega šotora.

Reši anketo o menstrualnem ciklu in pomagaj Rdečemu šotoru pri ozaveščanju o menstrualnem ciklu! Cenim tvoj čas in tvoj trud!

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s